Walter Teršek, Orplid, sailing

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Danes je 29.12., zadnji torek v tem letu.  Zbudil sem se že pred sončnim vzhodom. Včeraj sem od utrujenosti zaspal skupaj s soncem. Augusto, mojster v ladjedelnici v marini Rubicon me je presenetil z novimi terminali za pripone na jamboru. Kako sem se razveselil!  Ker zaradi corone vse zamuja, sem pričakoval, da pridejo šele po novem letu in da bom do takrat brez jambora. Dogovorjeno je bilo tudi, da pride ob treh dvigalo in postavi jambor nazaj na svoje mesto.

Do takrat je bila polovica pripon že pripravljenih. Vsi delavci v marini so odložili svoje delo, da smo pripone pravočasno namestili na  jambor. Morje je bilo znova zelo vzvalovano in postavitev jambora ni bila prav enostavna. Pa nam je vseeno uspelo! Prejšnji teden sem našel tudi varilca, ki zna kvalitetno variti aluminij. Zavariti je bilo potrebno dve aluminijasti plošči, kjer bodo pritrjene vrhnje pripone. Kristjan, ki je specialist za jambore, je imel v delavnici polomljen jambor z barke, ki jo je pred mesecem dni vrglo na bližnjo plažo. S polomljenega jambora, ki je bil namenjen na odpad, je vzel vrhnja terminala, ki sta bila v odličnem stanju. Namestila sva ju in dodatno ojačala vijak z vrha jambora, ki ju zdaj trdno drži. Na vrh jambora sem namestil tudi anteno VHF, saj je prej ni bilo, in stari merilec vetra, ki sem ga dobil kot darilo. Neka stranka v ladjedelnici je zamenjala opremo in starega merilca vetra ni želela več imeti, pa so ga podarili meni. Nič me ne moti, da je star. Stara je tudi  vsa moja oprema na jadrnici, zato se bo lepo podal poleg starega avtopilota.

Na jamboru imam zdaj nove vrhnje pripone,  debeline 10 mm. Prejšnje so bile debele le  8mm. Nove so tudi pripone na drugem križu, debele 8 mm, medtem ko so bile prejšnje 7 mm. Te pripone in še številne druge stvari mi je poklonil Boris Pečar, za kar sem mu zelo, zelo hvaležen. Malo sem jih moral skrajšati, saj so bile namenjene njegovi barki. Zamenjati sem moral tudi eno zadnjo pripono, ki je bila že rahlo načeta s korozijo, saj so tam namestili jeklene objemke,  ko so barko  pred desetimi leti, ko je pristala na suhem, pokrivali z zaščitnimi ceradami.

Medtem sem na sidrišču spoznal Francoza Phyllipa. Ves čas sva prestavljala vsak svojo barko    po  sidrišču, kajti veter je neprestano menjal svojo smer.  Za Božič je pihal veter z juga in morala sva se prestaviti v marino. Phyllipe se je odločil, da bo barko dvignil na suho.  Prosil me je, če mu medtem ko čakam na moj jambor, pomagam obnoviti podvodni del njegove barke. Z veseljem sem mu pomagal. Phyllipe je po poklicu kuhar in vsak dan nama je pripravljal odlično hrano.  Jaz sem lovil ribe, on jih je pa čistil in pekel. Težave so bile le z velikostjo rib oz. njegove ponvice. Ko me je pred dnevi videl, da se oblačim v potapljaško obleko in pripravljam za ribolov, mi je zaklical: »Tukaj imaš mojo ponvico! Vzemi jo s seboj na potop, da boš pod vodo izmeril velikost ribe. Takšne kot mi jih nosiš, krepko presegajo dimenzije ponvice. Lovi samo takšne, ki gredo v mojo ponvico! «

Videti je bilo, da misli čisto zares.  Phyllipe zna biti zelo duhovit, prav zanimiv človek je.   Odraščal je v Braziliji in se nato preselil v Francijo. Njegova starša sta Francoza, bila sta jadralca,  a sta zaradi težav z zdravjem morala jadranje opustiti.  Šele leto in pol ima barko, a je v tem času z njo že veliko preplul.  Star je 55 let in zelo slabo vidi brez očal. Medtem ko smo dvigali barko, so njegova očala čudežno izginila. Nikakor jih ni mogel najti, seveda toliko manj, ker je slabo videl. Pa sva v bližnjem kiosku kupila nadomestna očala. Morda jih bo zdaj lažje našel. Phyllipe tudi sliši slabo, pravzaprav brez slušnega aparata sploh ne sliši. Pravi, da mu to kar ustreza tudi pri jadranju, saj ga noben ropot ne moti.  

Ker nimam denarja za varen privez v marini, sem na sidrišču. Tu pa so neprestane težave in prepiri: mečejo sidra čez sidra in nekdo mi je z mojega malega gumenjaka ukradel veslo. Ker nimam motorja, je veslanje z enim veslom precej mučno in zamudno. Phyllipe mi je sicer posodil njegovo veslo, ki pa je precej daljše, tako da je vse skupaj videte precej smešno.

Pred dnevi je zapihal močan veter – kalima, ki nosi pesek s Sahare. V popolnoma jasnem vremenu sonca ni bilo videti več in vse se je poskrilo na varno.

Za božični večer so me delavci iz marine povabili na zabavo.  Najprej  smo nazdravili v bližnjem baru, nato pa smo se vsi skupaj prestavili v ladjedelnico, kjer nas je čakala odlična paela. 

Danes me čaka veliko dela, saj moram pritegniti vse pripone, namestiti bum, vse vrvi speljati tako kot so bile prej, namestiti vsa jadra in barko pripraviti na plovbo.  Nameravam odjadrati  v Las Palmas, kjer bom uredil še nekaj stvari na barki.  Življenje tam bo verjetno tudi cenejše kot tu. Tudi Phyllipe namerava tja.  Še vedno ne vem, kje bom dočakal novo leto. V mestu Playa Blanca je precej pusto, saj ni skoraj nič turistov. V mestu je odprt le en hotel, polovica restavracij in barov je zaprta.  Včeraj sva se s Phyllipom  dogovorila, da mu  pomagam pobarvati barko, on pa mi bo pomagal z jadri in priponami. Skupaj nama bo delo uspelo opraviti precej lažje in hitreje. In če nama vse uspe po planu, bo šla njegova barka še danes nazaj v vodo, jutri pa morda odplujeva  v Areciffe in novo leto pričakava tam skupaj s prijatelji. 

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Lanzarote Express   Srečno novo leto >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

 

Sreda 30 Dec 2020

Saxdor, Vrtinc navtika

Razmišljate o nakupu svojega prvega motornega čolna, ali pa želite – v duhu filozofije sodobnega časa ‘manj je več’ – svoje večje in za uporabo in vzdrževanje zahtevnejše plovilo zamenjati za nekaj enostavnejšega, priročnejšega, zabavnejšega, ne nazadnje tudi cenejšega? Saxdor na vaše želje odgovarja s povsem novim plovilom Saxdor 200 z dobro domišljeno kombinacijo preproste uporabe in praktičnosti vodnega skuterja ter varnosti in udobja kompaktnega motornega čolna.

Saxdor Yachts kot blagovna znamka je sicer novo ime na tržišču cenovno dostopnih vrhunskih motornih čolnov, a za njo stoji poznani in večkrat nagrajeni oblikovalec Sakari Mattila, ki je v preteklosti ustanovil in oblikoval prodajne uspešnice Axopar, Aquador, XO in Paragon. Z novim sodobnim konceptom se jim zdaj pridružujejo čolni Saxdor, katerih oblikovanje in inženiring je Mattila zaupal svetovno priznanima slovenskima oblikovalcema, bratoma Jakopin (J&J design). Čolni Saxdor so tako tudi plod domačega znanja.

Kaj čolne Saxdor dela privlačne in zanimivejše od konkurence?

Sakari Mattila odgovarja:

»Od nekdaj sem občudoval italijanski dizajn, ameriško funkcionalnost, francoske cene in nemško kvaliteto,«

kar je že samo po sebi prepričljiva kombinacija za dober nakup, a čolni Saxdor imajo še eno zelo pomembno prednost, ki še posebej pride do izraza v našem Jadranskem morju: novi Saxdor 200 omogoča izjemno udobno vožnjo po razburkanem morju. Zaradi domišljeno oblikovane dolge vodne linije ter prepoznavnega 22,5-stopinjskega dvojno stopničastega ostrega trupa odlično zareže v val. Za razliko od čolnov, ki po valovih ropotajo, nabijajo in nam lomijo kosti, nas Saxdor pelje mirno, mehko, udobno, in to ne glede na moč motorja.

Na slovensko tržišče januarja prihajata oba modela Saxdor 200, osnovni in nekoliko močnejša izvedba Sport. Gre za 6-metrski čoln, ki dokazuje, da je za ugodno ceno mogoče dobiti kakovosten, dobro oblikovan, vsestransko zmogljiv čoln, ki odlično pluje tudi v slabših vremenskih razmerah. Poleg tega ponuja še udobno prenočišče za dve odrasli osebi.

Z začetno ceno 22.320 evrov brez DDV z motorjem Mercury s 100 konjskimi močmi, skupaj z minimalnimi stroški vzdrževanja, Saxdor 200 uresničuje sanje tako novincem v navtiki kot tudi izkušenim morjeplovcem. Vstopni čoln z motorjem 100 KM je zmožen hitrosti 32 vozlov, najmočnejši zunajkrmni motor s 175 KM pa doseže največjo hitrost več kot 45 vozlov. Pri zmerni hitrosti 25 vozlov nas bo navdušila tudi skromna poraba zgolj desetih litrov goriva. Plovilo je zaradi svoje majhne teže (približno 780 kg) enostavno za transport na prikolici ter poceni za vožnjo in vzdrževanje.

Novi čolni Saxdor so bili že takoj po predstavitvi deležni velikega zanimanja in tudi potrditve v navtični javnosti. Saxdor 200 je dobitnik najprestižnejše navtične nagrade – mednarodne nagrade Best of Boats – v kategoriji ‘Best of Beginners’: »Saxdor 200 Sport združuje udobje in enostavnost uporabe z varnostjo in udobjem kompaktnega motornega čolna. Saxdor 200 je dinamičen čoln. Vožnja je enostavna in varna, manevriranje v marini pa je izjemno preprosto – odlična izbira za vaše novo plovilo.«

Saxdor, Vrtinc navtika

Saxdor 200 Sport je nominiran tudi za evropski motorni čoln leta 2021 – ‘European Powerboat of the year 2021’ – kot eden izmed petih čolnov, nominiranih v kategoriji do 8 metrov. Splošni kriteriji so izdelava, varnost, kvaliteta plovbe, dizajn, razporeditev prostora in razmerje med ceno in zmogljivostjo. Žirijo evropske nagrade za motorne čolne sestavljajo novinarji in glavni uredniki devetih evropskih navtičnih revij.

Saxdor 200 je bil nedavno predstavljen tudi v najuglednejši evropski reviji za motorne čolne Motorboat & Yachting Magazine, kjer ga je Hugo Andreas opisal kot »najbolj vznemirljivo novo znamko motornih čolnov zadnjih let«, ter dodal: »Je hiter, stilsko dovršen, zabaven za vožnjo in veliko bolj praktičen kot katerikoli vodni skuter. Ponuja neverjetno dobro vrednost za svojo ceno, saj je videti, se obnaša in tudi daje vtis veliko dražjega plovila. Ne morem se spomniti nobenega drugega čolna, ki bi ponujal vsaj približno toliko zabave za takšen denar.«

Podjetje Vrtinc Navtika, zastopnik in prodajalec čolnov Saxdor, zanje ponuja tudi možnost charter managementa.

Več informacij in prijava na poskusno plovbo: Vrtinc navtika d.o.o.

Podrobno o plovilu Saxdor 200 Sport

Sreda 23 Dec 2020

Tropski ciklon Yasa se je znesel nad otočjem Fiji. Močno deževje in vetrovi, ki so dosegali hitrosti okrog 260 km/h, so uničili več otokov. Najhuje je prizadet otok Vanua Levu, na katerem prebiva 140 tisoč prebivalcev.

Vetrovi in močno deževje, ki jih je prinesel tropski ciklon Yasa, so divjali vse do današnjega jutra na otočju Fiji. V jutranjih urah se je neurje odmaknilo in šele sedaj bodo vidne posledice. Otočje je leta 2016 zajel še nekoliko močnejši tropski ciklon, v katerem je umrlo najmanj 40 oseb, več tisoč ljudi pa je ostalo brez domov.

Po meteoroloških poročilih je veter dosegal hitrosti 260 km/h, v sunkih tudi do 300 km/h, valovi pa so bili visoki tudi več kot 15 m.

Na južnem delu otoka Vanua Levu je več jadralcev, kolegov slovenskega jadralca Jasmina Čauševiča. So v rednem stiku, zato jim je uspelo poslati mu nekaj fotografij. Pred prihodom ciklona so se s svojimi plovili skrili v kanale in plovila privezali na mangrove. Jasminov kolega Sasha, ki je s svojim plovilom na južni strani otoka, je imel srečo. Ciklon je temu delu otoka prizanesel. Z instrumenti na plovilu je izmeril le 30 vozlov vetra.

Petek 18 Dec 2020

X40 X-yachts

Prestižna X40 je poleg že osvojenega naslova European boat of the year 2020 v Performance Cruiser kategoriji osvojila še naslov Cruising world – Boat of the year 2021 prav tako v kategoriji Performance Cruiser. Za naslov sta se potegovali še plovili Arcona 435, Beneteau Oceanis 40.1 in X-Yachts X40.

X40 odlikujejo izjemne jadralne lastnosti istočasno pa je udobna tudi za družinska križarjenja. Tako lahko zadovolji strastne tekmovalce na regatah ter tudi bolj umirjene jadralce, ki jim je poleg hitrega jadranja pomembno tudi udobje v notranjosti plovila. 

Ocenjevalci so kot pomembne izpostavili še naslednje lastnosti: gre za eno redkih jadrnic letos, ki ima dovolj vitel, da med jadranjem ni potrebno izmenjevati vrvi na vitlih, škota, ki je speljana do tal v kokpitu in zato omogoča dobro kontrolo nad veliko površino jader, ki jih jadrnica ima ter navijalec genove skrit pod palubo, kar naredi palubo »čistejšo« in prostornejšo.

Osnovna izvedba je na voljo za nekaj več kot 270 tisočakov.

Besedilo: Nataša Kolega

Ponedeljek 14 Dec 2020

Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Vedrim v Roscoffu z barko na suhem. Vetrni pilot sem že prvi dan odmontiral in ga prestavil v delavnico, kjer so mi dodelili mesto, saj dežuje vsak dan, včasih po ves dan, včasih pa ponoči ali podnevi. Epoksi, ki sem ga nanesel na krmilo pilota, se mora sušiti sedem dni in tako sem imel ogromno časa, da sem opravil še veliko drugih del na barki. Poleg tega pa je moji punci Marii, tisti z roza puloverjem z otoka Lanzarote, le uspelo zapustiti Bukarešto in je z avtobusom na poti v Francijo. Avtobus po prišel čez dva dni v Brest, kamor jo bom šel počakat z vlakom. Nazadnje sva se videla februarja na Nizozemskem. Potem nama je korona prekinila stike za skoraj osem mesecev, pa se nama bo zdaj le uspelo spet srečati, tokrat v Franciji. Nestrpno pospravljam barko in skušam narediti čim več opravil do njenega prihoda. Oba se veseliva srečanja in vsaka ura traja dvakrat dlje kot sicer. Čas se vleče kot tiste zadnje milje, preden po dolgi plovbi prispeš v pristanišče.

V marini sem postal zelo domač, dobro sem se razumel z lastnikom marine in z vsemi tamkajšnjimi delavci. Med pavzo smo s pomola skupaj lovili ribe – oni s palico, jaz pa na preprost način: samo z laksom in trnkom na koncu, kar se je izkazalo včasih celo bolje: ujel sem nekaj malih brancinov in dve malo večji oradi. Na trnek sem vedno nataknil neke školjke, kot mi je svetoval starejši ribič, s katerim sem lovil vsako jutro še pred sončnim vzhodom. Lovila sva vsak dan skupaj, vse dokler ni izgubil ključev, ki so mu verjetno padli v vodo. Z avtomobilom se je vozil vsak dan iz nekaj kilometrov oddaljene vasi do pristanišča in ker ni imel rezervnih ključev, je moral dati izdelati nove, kar je trajalo kar nekaj časa. Njegov avtomobil je namreč ostal na tistem parkirišču kar nekaj časa, njega pa od takrat nisem več videl.

Ko je končno le prišel dan Mariinega prihoda, sem se odpravil na avtobusno postajo. Mimo se je prav takrat pripeljal lastnik marine, me ustavil ter me vprašal, kam sem namenjen.

»V Brest, moja Maria prihaja iz Bukarešte,« mu vesel odgovorim. Povabi me s seboj, saj živi v Brestu, zato sem bil na postaji že dve uri pred njenim prihodom. Mario se počakal seveda v baru na avtobusni postaji. Avtobus je prišel z dveurno zamudo, zato sva morala po izkrcanju takoj odhiteti na železniško postajo, da ujameva še zadnji vlak. Časa za romantiko ni bilo prav preveč, njene torbe pa so tudi tehtale kar nekaj kilogramov in pot do železniške postaje ni bila tako kratka. Ko sva le ujela vlak in se posedla, sva se končno naužila radosti srečanja. Ko pa sva prispela v mesto, sva zamudila zadnji avtobus za vasico Roscoff, zato sva najela taksi, saj bi bilo hoje z vsemi temi torbam več kot za eno uro. Maria pa je bila seveda po dvodnevni vožnji v natrpanem avtobusu iz Bukarešte že povsem brez moči. Ko sva le prispela v marino, je sledilo presenečenje: nisem ji omenil, da je Orplid na suhem in bila je začudena, zakaj je taksi ustavil na velikem parkirišču in ne pred marino. Razložil sem ji, da je pač prišlo do nesreče in da bo barka tu še nekaj dni, kar je ni prav nič razveselilo. Pa sem ji razložil, da sem pravzaprav zelo vesel te nesreče, saj bova morala tako ali tako počakati, da se nevihta Alex pomiri, mesto v marini pa imam zaradi poškodbe zastonj.

Že naslednji dan sva se lotila skupnega dela: ona je pobarvala vso palubo s še enim slojem barve proti zdrsu, jaz pa sem prebarval podvodni del in spoliral še stranice barke, tako da se je spet svetila kot nova. Izdelal sem tudi nosilec še za drugi tangun in uredil še nekaj malenkosti. Delo na barki me veseli, saj tako urejam svoj dom in ob tem se počutim srečen.

Walter Teršek

Med temi opravili me je vsak dan prišel pozdravit starejši Nizozemec in mi začel pametovati: to tako, to tako, imam novo aplikacijo, takšno in takšno ... Neprestano me je spraševal, ali imam za posodit to in tisto ... Joj, kako sem ga bil sit!!! Komaj sem zapustil Nizozemsko, kjer sem imel takšnih ljudi čez vrh glave, pa se spet pojavi drugi ...

Po desetih dneh bivanja na suhem sem se dogovoril, da barko spustimo nazaj v vodo, a je vse skupaj odpadlo, saj je začelo močno deževati in tudi veter se je močno okrepil. Poleg tega pa so morali dvignili iz vode barko, ki je imela polomljeno kobilico, saj je lastnik barke na poti v marino zadel ob skale. Kljub dvižni kobilici se kobilica ni zapirala in prišlo je do tega, da je obvisela samo še na eni strani, kjer je bila pritrjena. Z marinerom, ki mi je poškodoval moj avtopilot, pa sva se dogovorila, da mojo barko spustimo v morje naslednji dan, česar sem bil še bolj vesel: še ena noč v tej marini zame zastonj. Ta marinero je bil rojen v Ameriki, njegov dedek pa je iz Črne gore, iz Tivata. Tik pred vojno je zgradil barko in z družino odplul čez ocean v Ameriko. Tam je imel trgovino s sladkarijami »Candy shop«. Nekega večera, ko se je odpravljal s trgovine domov, sta ga dva temnopolta bandita ustrelila in pobrala ves denar iz njegove blagajne. Prijeli so ju po dveh dneh iskanja v javni hiši, kjer sta veselo zapravljala ukraden denar. Končala sta v zaporu. Njegov oče je na dan usmrtitve teh dveh lopovov stal pred zaporom s steklenico whiskyja in čakal, da luči javne razsvetljave začnejo mežikati. Takrat je popil zadnjo kapljo whiskyja in steklenico razbil ob pločniku. Po 11. septembru in napadu na dvojčka, je ta marinero odšel v Francijo, kjer se je poročil. Povedal mi je, da po 11. septembru od Amerike ni ostalo kaj veliko, zato se je odločil, da jo zapusti.

»Zdaj živim tu in sem srečen,« mi razlaga, medtem pa se je na njegov trnek prijel ogromen ligenj, ki sva ga kasneje v delavnici stehtala: 2,3 kg.

Walter Teršek

Naslednje jutro so barko končno spustili nazaj v vodo in naju s pomožnim čolnom pospremili do pomola, kjer bova počakala, da se nevihta Alex dokončno poleže. Izbral sem si mesto ob pomolu, čim bolj oddaljeno od Nizozemca, a sva bila še vedno na istem pomolu, zato je vsakič, ko se je sprehajal mimo, potrkal na barko in iz dolgočasja vsakič razlagal kakšno zgodbo. K sreči je deževalo in se zato ni zadrževal prav dolgo. V primeru, da sem ga povabil v barko, pa ga je bilo nemogoče odsloviti. Tudi če sem ob njegovih pripovedih zehal in že skoraj zaspal, ga to ni prav nič ganilo ali mu dalo vedeti, da je res že čas, da odide. Prav reči mu je bilo treba, naj vendarle že gre in bo povedal še kaj kdaj drugič. Zaradi njega sem že komaj čakal, da izplujeva iz Roscoffa in ko se je to le zgodilo, sem se počutil spet svobodnega. Pred menoj pa je nov izziv: zdaj na barki nisem več sam in ne vem, kako se bo to obneslo. Po vsej tej samoti se bo treba verjetno nekako privaditi, pa se mi zdi, da ne bo prav enostavno. 

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Cherbourg–Guernsey–Rosscof   Čez Biskaj (od Roscoffa do A Coruñe) >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

 

 

 

Sreda 11 Nov 2020

Karnic Powerboats. As-Boats

Od 1. oktobra dalje podjetje As Boats, d. o. o., iz Frama poleg drugih že dobro uveljavljenih znamk plovil zastopa tudi plovila KARNIC. Karnic je ena najhitreje rastočih ladjedelnic na svetu. Plovila Karnic odlikujejo visoka kakovost, inovativne rešitve in odlične plovne lastnosti. Vse komponente plovil Karnic so izdelane v zaprtih kalupih, s sistemom vbrizgavanja, kar se odraža na izredni končni izdelavi. Kmalu bo možno v njihovem prodajnem salonu videti številna plovila proizvajalca KARNIC od 5–9 m v izvedbah open, walk-around, cabin in sundeck.

Več informacij o plovilih Karnic pri slovenskem uvozniku As Boats d.o.o.

Paleta plovil

Torek 10 Nov 2020

Beneteau Gran Turismo 50 Sportfly

Beneteau Gran Turismo 50 Sportfly postaja zastavonoša ladjedelnice. Eleganten profil plovila, prostoren glavni krov, najnovejša tehnologija bosta pritegnila vse iskalce vznemirljive plovbe. Jahto je oblikoval slovensko italijanski tandem Nuvolari & Lenard, ki sega v sam svetovni navtični oblikovalski vrh. Za notranjost je poskrbel Andreani Design.

Zunanjost

Gran Turismo 50 je športna in elegantna jahta, kjer sta se združili izjemna plovna izkušnja moderen način življenja na krovu plovila. Beneteau je s tem modelom močno zatresel svet športnih motornih jaht, ki glisirajo. Za pogon skrbi Volvo IPS 600 sistem. Premična trda sončna streha omogoča občutek plovbe v odprtem plovilu, in ščiti pred dežjem in soncem.

Kokpit na krmi se nadaljuje kot del zaprtega zaščitenega salona. Ko odpremo vrata, se prostora združita v enega in dajeta občutek bivanja na izjemno veliki jahti. Streha salona se elegantno nadaljuje preko krme plovila in jo ščiti pred soncem. Krmi del plovila je prostoren in udoben. Možno ga je nadgraditi z dodatnim kuhinjskim pultom in žarom. Garaža za gumenjak je kompatibilna z pomožnim plovilom Williams Tender 270 ki ga lahko splovimo s pomočjo hidravlične kopalne ploščadi. Garaža sicer omogoča shranjevanje plovila dolgega do 2,9 m in številnih drugih igrač za različne vodne športe.

Notranjost

Notranjost je dobila novo definicijo. Je izjemno prostorna in udobna. Velike steklene površine zagotavljajo enostaven prehod naravne svetlobe v notranjost plovila. Salon plovila je izjemno praktičen, ima številne prostore za shranjevanje, priročen hladilnik in ledomat. NA voljo sta dve verzija GT50. Saloon cosy ali trikabinska različica imata lastniško kabino, ki se razprostira preko celotne širine plovila, lastno kopalnico s tušem in garderobo. Notranjost je izdelana izjemno natančno. Uporabili so najkvalitetnejše materiale. Leseni deli so izdelani iz orehovega lesa z močno poudarjenimi letnicami. Dodatni dekorativni detajli pa dajejo občutek bivanja na luksuznem plovilu.

Nadzor nad plovilom

Kontrolni inštrumenti, upravljanje klimatske naprave, navigacijske luči, Hi-Fi sistem so vsi v bližini krmarskega mesta. Daljinsko pa je plovilo možno upravljati preko tablice, ki je priključena na ladijski Wi-Fi. Le hiter klik ali premik na tablici in novi GT 50 že izvaja zahtevane operacije.

Trup z AIR STEP® in& IPS

GT 50 je ena prvih jaht, ki ima trup oblikovan s patentirano tehnologijo Airstep®. V tesnem sodelovanju z proizvajalcem motorjev Volvo in kombinaciji z IPS pogonom so zagotavili optimalno porabo goriva in odlične plovne lastnosti

Garaža za pomožno plovilo

Garaža na krmi je kompatibilna s plovilom Williams Minijet 280 ali katerim drugim čolnom dolžine do 2.90 m- Vrata garaže se odprejo in s pomočjo velike kopalne ploščadi, lahko pomožno plovilo enostavno splovimo v vodo. Hidravlična krmna platforma ima nosilnost 350 kg zato je idealna za dostop do morja in uporabo vseh igrač za različne vodne šport.

Tehnični podatki:

  • Dolžina čez vse: 15,78 m
  • Dolžina trupa: 14,17 m
  • Širina trupa: 4,38 m
  • Teža (praznega plovila) : 13.640 kg
  • Rezervoar goriva: 2 x 650 l
  • Rezervoar vode : 400 l
  • Moč motorjev: 2 x 435 KM
  • Pogon: IPS
  • CE Certifikat:  B12C12
  • Cena: od 650.000 EUR

Več informacij o plovili pri slovenskem zastopniku za motorna plovila Beneteau, As-Boats d.o.o.

Torek 27 Okt 2020

Biograd Boat Show 2020

V letošnjem letu so številni navtični saloni odpadli. Organizatorju salona Biograd Boat Show je v sredo, 21. oktobra, uspelo odpreti vrata njihovega že 22. salona.

Kljub trenutnim razmeram, ko ni možno planirati aktivnosti niti za 24 ur vnaprej, smo se odpravili na salon plovil v marini Kornati v Biogradu na moru. Že od daleč so se videle številne zastave, ki so plapolale v rahlem južnem vetru. Pri vhodu je sledil nekoliko bolj zakompliciran postopek. Obvezno merjenje temperature, razkuževanje rok in oddaja podatkov za potrebe obveščanja. Za razliko od Slovenije, na Hrvaškem ni treba namestiti zaščitne maske na odprtem. Potrebne so le v zaprtih prostorih.

Biograd Boat Show 2020

Ponudba sejma je bogata, kot vsako leto. Organizatorju je uspelo pritegniti preko 200 razstavljavcev. Smo v morju si je možno ogledati preko 100 večjih plovil in približno enako število na kopnem.

Ponudba sejma je bogata, kot vsako leto. Organizatorju je uspelo pritegniti več kot 200 razstavljavcev. Samo v morju si je možno ogledati več kot 100 večjih plovil in približno enako število na kopnem.

Na sejmu so bile predstavljene številne premiere. Svetovno premiero sta doživela motorna jahta Absolute 47 Fly in Nordkapp Noblesse 790, ki je največje plovilo iz svoje serije. Med hrvaškimi premierami moramo omeniti Fairline Targa 45 GT, Merry Fisher 795 Serie2, katamaran Excess 12, gumenjak s trdim dnom Ranieri Cayman 28 Executive in Ranieri Next 285, ki ga zastopa slovensko podjetje Moto-nautika. Med nekoliko bolj eksotičnimi plovili moramo omeniti Saxtor 200 Sport, ki je nekakšen hibrid med vodnim skuterjem in kompaktnim gliserjem. Jadralski navdušenci so si lahko ogledali plovilo First 53, ki je s svojo elegantno, a izjemno športno formo, požela veliko zanimanja. Prav tako je bil izjemno obiskan Elanov razstavni prostor, na katerem so predstavili tudi novo plovilo slovenskega jadralca Dušana Ušeničnika, ki že vrsto stopa na stopničke jadranskih regat. Jadrnica Elan E5 je tovarniško plovilo, ki pa si ga je jadralec priredil za potrebe regat. Zanimivo si je bilo ogledati nekatere prilagoditve, ki to že tako športno naravnano jadrnico, naredijo izjemno tekmovalno in konkurenčno najhitrejšim jadrnicam pod taktirko izvrstnega krmarja. Obe jadrnici bomo podrobneje predstavili v naslednjih izdajah.

Biograd Boat Show 2020

Za ljubitelje katamaranov so bili prvič predstavljeni Elba 455, Bali 4,8 in Bali Catspace. Med motornimi pa ne smemo pozabiti omeniti Fjord 38x Express, Nimbus 365 Coupe, Nimbus Weekender W9, Mana 23 in Terra Nauta 28, kot predstavnika luksuzne tradicionalne jahte v moderni preobleki.

Poleg Elana so se predstavila tudi druga slovenska navtična podjetja. Moto-nautika je predstavila plovila proizvajalca Ranieri in Grand. Burin Boats, ki zastopa plovila Beneteau in gumenjake vrhunske kakovosti Highfield, je na dveh razstavnih prostorih, enem na kopnem in enem v vodi, predstavil več kot deset plovil iz serij Sport, Clasic in Patrol. Ogledati in testirati je bilo možno gumenjake z aluminijastim dnom vse od 3 pa do 9 m. C&G navigator s Ptuja je predstavil plovila italijanskega proizvajalca Marinello, podjetje Moveon pa je predstavilo prenosne sisteme za desalinacijo morske vode RainMan in inovativen sistem bočnega pogona plovila.

Organizatorju je kljub nepredvidljivim razmeram uspelo organizirati izjemno bogat salon plovil. V času sejma je potekal tudi Croatia Charter expo, kjer se je predstavilo več kot 30 čarterskih podjetij in agencij. Za varnost je bilo dobro poskrbljeno. Od merjenja temperature na vhodu, številnih mest z nameščenimi razkuževalniki. V vseh zaprtih prostorih so za upoštevanje epidemioloških priporočil skrbeli varnostniki. Večina mednarodne publike se je obnašala izjemno odgovorno.

Biograd Boat Show 2020

Jadrnica Elan E5 slovenskega krmarja Dušana Ušeničnika na večerni testni plovbi

Video 1. dan

Video 2.dan

Sobota 24 Okt 2020

Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Dogovorili smo se, da zjutraj vsi skupaj izplujemo iz marine v Boulogne-sur-mer.  Tomo  se prvi odveže s pomola, takoj za njim jaz,  Tim pa ostane za nama.  Kasneje nama sporoči, da je pozabil izklopiti električni kabel in da je vse skupaj, z vtičnico vred odtrgal. No, pa je šel še moj podaljšek v vodo! A ga je le uspel rešiti. Ko zaplujemo izza valobrana,  je bilo kar nekaj valov. Takoj se mi po vhf postaji  javi Tomo:

»Danas će bit je...!«  

»Če boš uporabljal le motor, zna biti res tako!« mu v smehu odgovorim.

Nato se javi Tim na kanalu 16 in povem mu naj prestavi na kanal 9, tako kot smo se dogovorili. Tim ostane za nama. Jaz imam dvignjena že vsa jadra in barka pluje odlično proti vetru in s tokom delam krasnih 7 vozlov.  Tomo me dohaja,  a navija svoj motor Perkins in vozi ostro na valove, tako da skače po njih kot kakšen konj. Nato me kliče po radio postaji:

 »Walter, kako da ja stavim jedra, meni brod ide samo 2 čvora?«

Razložim mu kako, a on se kmalu odloči spustiti jadra in motorira naprej.  Čez kakšne pol ure se mi spet javi na postajo in pove, da ga motor že »zajebava« in da ne dobiva dovolj nafte. Odgovorim mu: »Verjetno imaš skoraj prazen rezervar in v njem ogromno smeti!«

Pove mi, da je res tako, nato pa neprestano pumpa na črpalki, da motor dobiva nafto. Tako je nadaljeval kakšnih 40 minut, dokler mu motor dokončno ne ugasne. Spet me kliče po radio postaji in sprašuje kaj naj sedaj naredi, saj barko premetava, jadr pa tako ali tako ne zna nastaviti.

Joj, kako je ta Dalmatinec priplul z Norveške, se sprašujem in mu svetujem: »Moral boš zamenjati filtre za gorivo. Upam, da jih imaš na ladji!«

In jih je tudi imel, zato se je lotil dela. Kakšnih 45 minut Tomota ni bilo več slišati. Razmišljal sem, kaj se le dogaja na tako valovitem morju.  Medtem se po postaji javi Tim in pravi,  da ne more jadrati tako ostro v veter kot jaz, saj ima katamaran in ga veter stalno poriva proti obali, zato uporablja motor na kar precejšnih obratih. On problemov z gorivom nima, saj je to dal skozi že v Belgiji, kjer so ga morali odvleči v marino in mu za to zaračunali 300€, nato so zamenjali filtre in prečistili nafto, za kar so mu zopet zaračunali kar pošteno 1200€.  Za ta denar bi lahko naredil sam marsikaj na svoji barki, če bi le ta dela opravljal sam. Vendar je Tim doma iz Hamburga in verjetno nevešč takšnega dela. Pove mi, da je v teh valovih izgubil eno krmilo, ki se je staknilo, zato je barko obrnil z drugim krmilom, se privezal na vrv in skočil v morje, da je krmilo le spravil nazaj na palubo in ga pritrdil  z dvema novima vijakoma nazaj. 

 Jaz nadaljujem svojo pot, si krajšam čas s Tomotom, ki ga inštruiram po vhf postaji. Orplid napreduje odlično, pravzaprav več kot odlično!  Paluba je mokra, sem in tja tudi kakšen val pade na spryhood,  saj na vsake toliko časa pridejo tiste 3 Marije, kot trem močnim zaporednim valovom  pravijo Španci. Jaz sedim v kokpitu in sestavljam rubikocko,  se na vsake toliko časa sprehodim po palubi in sedem na ograjo pri jamboru, kjer je kar udobno, vse dokler me ne zmoči, zato si obujem škornje in zamenjam hlače. Tomo je usposobil motor, mi javi po vhf postaji.  Od Tima pa ni ne duha ne sluha. Ura je bila že približno 5h popoldan in imel sem še 20 nm do Dieppeta. Tomo spet kliče na vhf, preklinja in obupan pove, da mu je motor že spet ugasnil. Vprašam ga, če ima na barki rezervni kanister goriva.  Seveda ga ni imel, zato mu rečem:

»Če želiš, bom barko obrnil in ti vrgel na vrv privezan moj kanister z 20 litri goriva, gumijaste cevi in spojke, tako da boš lahko zvezal na motor cev, po kateri bo motor vlekel gorivo, in povratno cev, po katerem bo vračal gorivo v kanister. Vse to boš moral zvezati direktno na črpalko in iz nje, saj imaš filtre goriva spet zapacane.«

Walter Teršek

Seveda je privolil. Obrnem barko in plujem nazaj  6 nm.  Ko se približam njegovi barki, imam že pripravljen kanister in vrv, na katero sem privezal plastenko polno vode, tako da sem lahko vrgel vrv kar daleč. V prvo mi ni uspelo, zato sem zaokrožil okoli barke, na jamboru sem imel samo glavno jadro. V drugem poizkusu mi je vse to le uspelo. Tomo je ujel plastenko in povlekel vse skupaj na krov.  Na kanister sem mu navezal tudi vrečko s papirjem, na katerega sem mu narisal tudi navodila, da bo le uspel vse pravilno povezati. Ko je stal na palubi, je bilo moč videti, da je že precej utrujen od vsega skupaj, pa tudi potolčen po kolenih.  No vsaj na vrv se je privezal, v primeru da bi padel v morje, saj je barko močno premetavalo po valovih. Tomotova barka ni bila jadrnica, ampak motorni čoln z malim jamborom. Rekel sem mu naredi tako kot sem mu narisal, pa mu bo uspelo. 

 Seveda tega ni naredil in je filtre začel spirati z nafto, tako da jih je očistil in zopet montiral. Čez dve uri, ko sem bil malo več kot 10 nm pred marino, sem mi javi Tim in mi pove, da sta poskušala barko vleči z vrmi, a jima ni uspelo, zato ga je pustil tam na valovih, ki so ga odnašali proti obali. Počutil sem se precej grozno. Pa saj sem mu vse razložil, celo narisal!  Priplujem pred valobran,  pospravim jadra, prižgem motor in se privežem na pomol.  Sprehodim se po pomolu in naletim na ribiče, ki so začuda govorili kar nekaj angleško. Povabili so me na kozarček na njihovem malem čolničku. Medtem je priplul Tim in mi povedal kako sta s Tomom reševala problem: uspelo jima je naviti vrv tudi okoli propelerja, kar sta uspela rešiti; parkirala sta se bok ob bok ...

»V tem močnem valovanju bok ob bok ???« ga zaprepadeno vprašam.

Tim me neumno gleda in reče: »Ja, zakaj pa ne?«

»Ja le zakaj... no važno, da sta živa!« mu rečem, kaj drugega mu nim smisla razlagati.

Razgledujem se po morju in po Tomovi barčici, nakar se po vhf javi Tom in pravi, da je pred vhodom v marino, pa da naj mu pomagava privezati barko. Čakava in čakava, Toma ni.

Pogledam Tima in mu rečem: »Pa da ni on vplul v valobran, ki je 3 milje pred mestom, tam kjer je nuklearna in je vplutje strogo prepovedano?« Pa na srečo ni. Kmalu se je le pojavila barka s prižganimi lučmi in na njej Tomo. Amak on je kar plul mimo pomola, na katerem sva ga čakala. Odhitiva na drugi pomol, da mu pomagava, a se mu je le uspelo privezati in medtem tudi okopati, saj ko je skočil na prst pomola, je izgumil ravnotežje in padel v morje. Bil je ves obutan, obuškan, podrgnjen in srečen, da je živ.

»Fantje, danes se bomo napili, saj kar sem danes doživel ... sem samo srečen, da sem še cel!« je naznanil.  Namreč: padel je s celim telesom v prostor, kjer je motor. Imel je srečo, da mu roke ni potegnilo med jermena. Barka je bila polna nafte in vode. Pokrov od motorja, ki tehta vsaj 20 kg, mu je padel točno na prste, tako da so bili njegovi nohti na desni roki popolnoma črni. Kri mu je tekla z ran in odrgnin po vsem telesu, še hrbet je imel ves odrgnjen.  In kot da ne bi bilo že dovolj vseh nesreč,  se mu je motor začel pregrevati, zato se je lotil hlajenja motorja s sladko vodo, ki jo je imel v rezervarjih.  A ko je odprl motor, kjer naliješ hladilno tekočino, mu je para poparila levo roko in malo tudi desno stran obraza.  Porabil je vseh 300 litrov vode, a vendarle je le priplul do marine. Jaz sem mu samo čestital! S Timom sva počakala, da se je očistil kar na pomolu, saj je bila ura že pozna  in tuš in stranišča so bila že zaprta.

Namenimo se v prvi bar,  kjer naročimo pivo. Vsi smo bili že tako utrujeni, da nam ni bilo prav nič tudi do piva.  Tomo plača račun:  23€ za tri pive!?

»Tukaj se je nemogoče napiti!« sem pripomnil.

 Vrneno se v marino in se »pospravimo« vsak v svojo barko. Ampak Tomo ni šel spat! Lotil se je pranja perila.  Nisem mogle verjeti, pa tudi zaupal mu nisem in sem ga ves čas opazoval z moje barke, da ne bi spet čofnil v morje. Lahko bi se utopil po tako napornem dnevu. Sem že doživel takšno tragedijo na Hrvaškem v marini Bunarina, kjer je moj sosed ponoči padel z barke in so ga našli  zjutraj utopljenega med dvema barkama. Reševalci so ga nato pustili ležati na pomolu pet ur, pokritega sicer, a z dvignjeno roko,  tako kot mu je ostala pred smrtjo, ko se je držal za ograjo. To je mogoče samo na Hrvaškem, pustiti mrtvega človeka ure in ure na pomolu. Da so obvestili njegove domače, pa je menda trajalo kar tri dni.

Walter Teršek

Nasljednje jutro smo se odpravili v pisarno, kjer so nam razložili, da nam ne morejo računati danes, saj ne znajo narediti računa. Oseba, ki izdaja račune pride pa šele jutri ob 9h zjutraj. In kaj zdaj, mi  moramo zapustiti marino že približno ob 6h zjutraj, da le ujamemo tok? Ves dan delamo vsak na svoji barki.  Jaz sem v glavnem čistil, nato pa sem se lotil montirat avtopilota. Timu, nato še Tomotu sem razložil, kako naj zvežeta cevi za nafto,  posodil sem Tomotu črpalko, da izčrpa vso nafto.  Zamenjal sem mu filtre in olje, saj ga je dobro zakuril. Podaril sem mu  impeler, ki jih imam na pretek, saj na Nizozemskem ležijo v smeteh še popolnoma dobri.  Ljudje imajo tam pač preveč denarja, morda pa jim je menjava impelerjev celo hobi.  Tomotu  povem, da mora nujno zamenjati impeler, saj se mu zato pregreva motor, ne pa zaradi nafte.  Ohh, ta Tomo,  impelerja seveda ni zamenjal. Oba, Tim in Tomo sta   natočila gorivo preden sta se odpravila spat. Dogovorili smo se, da izplujemo zgodaj zjutraj in da ne bomo čakali odprtja pisarne. Zvečer smo imeli sestanek kako bomo pluli, kajti vetra ne bo dovolj ali pa bo pihal iz severo vzhoda. Tim je vse skupaj razlagal kot profesionalec.  Tomotu je bilo vseeno, saj bo tako ali tako plul na motor, jaz pa sem jima razložil: »Jaz bom plul tako, da bom lovil tokove in veter, saj po izkušnjah vem, kako je s temi aplikacijami! Zdaj,  ko ne leti tako veliko letal kot  pred enim letom, tudi  vremenska napoved ni več tako točna kot je bila. Vse zaradi corone!«

 In zgodaj zjutraj smo vsi trije zapustili marino.

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Srečanje z Nemcem in Hrvatom   Nadaljevanje plovbe 28.10.2020

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

 

Torek 20 Okt 2020

Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Ura je 7h zjutraj in počakam, da se zdani.  Še preden zapustim pomol dvignem glavno jadro in odvežem barko s pomola.  Veter prime jadro, me prav prijazno odrine od pomola in obrne barko proti izhodu iz pistanišča. Motor deluje brezhibno, a še vedno varčujem z njim. Ko zapustim valobran, odprem še genovo in jadram rahlo proti vetru, pri čemer mi pomaga tudi tok, ki me nosi v  smer moje plovbe. Jadram mimo mesta Calais in nato barko usmerim proti rtu Cap Gris-Nez. Par milj pred rtom pa se tok obrne, zato prižgem motor in plujem na jadra in motor, a še vedno delam le slabe 3 vozle. Gledam karte in ugotavljam, da je morje tukaj precej plitko, zato se držim čim bolj stran od obale. Toka je za 4 vozle in opazujem ribiške boje, ki se zaradi toka močno nagibajo. Videti so kot da bi bile privezane na reki, ki dere proti meni. Za menoj se približuje manjši katamaran, ki me dohiteva po levi strani in pluje zelo blizu obale. Ko sem končno okoli rta, se tok rahlo umiri in zato ugasnem motor. Na malem katamaranu, ki se mi nevarno približa sedaj z desne strani, zagledam mladega fanta s svetlimi dolgimi lasmi.  Poskakuje po barki in se zamoti prav z vsako vrvjo. Videti je, da motorira s precej visokimi  obrati. Ko sva oba vzporedno, ga pozdravim in kot vidim tudi on odzdravi s širokim nasmehom. Verjetno sva oba približno istih let. Sledim mu in opazim, da pluje v pristanišče, kjer je mesto Boulogne-sur-Mer.  Za velikim valobranom spustim vsa jadra in prižgem motor.

Na desni strani so zapornice, ki te dvignejo v malo večjo marino, a mi je jasno, da ta marina ni za obiskovalce, zato se držim kanala po levi strani, ki vodi bolj v notranjost pristanišča. Mali katamaran zagledam privezan ob prvem pomolu, zato se privežem z desnim bokom na nasljedni pomol. Privežem barko, vzamem dokumente in se odpravim po strmi poti proti pisarni, kjer srečam fanta s katamarana. Predstaviva se, ime mu je Tim in prihaja iz Nemčije. Ta mali 8 metrski katamaran je kupil na Nizozemskem in zdaj potuje proti Kanarskim otokom, od tam pa namerava v Panamo. Takšni so vsaj njegovi načrti. Pisarna je zaprta in oba čakava, da se odpre. Medtem mi pove, da je bil že malo prej v pisarni in da so tu precej neprijazni, pa tudi wifi ne deluje.  Zdaj je prišel le zato, da jih prosi za podaljšek za elektriko. Malo potoži, da so bili precej nasramni tudi v prejšni marini v Dunkirku, kjer je bil on privezan v prvi marini, jaz pa v drugi.

 »A tudi ti si bil tam?« ga začudeno vprašam.  No, tudi jaz sem imel tam probleme, vendar mu jih rajši ne omenim.

Kmalu nama vrata pisarne odpre prelepa plavolasa Francozinja in zato raje pustim njega prvega, naj ji gre on prvi utrujat s tistim podaljškom. Njegov trud je bil zamanj.  Nato vstopim jaz in mlada gospodična mi prijazno razloži vse o marini in o mestu, kje so trgovine in center znamenitosti ter mi medtem izda račun. Tim me žalosten čaka pred vrati in potoži, da ne more polniti svojih baterij. Ponudim  mu  pomoč z mojim električnim podaljškom.  Prejšnji lastnik Orplida je bil tudi Nemec in na barki imam skoraj vse potrojeno, razen motorja, jambora in jader. Nemška Sicherheit pač!

Ves srečen je odhitel polnit svoje baterije na katamaranu in se nato odpravil v nakupovanje.  Tudi meni je prinesel francosko bageto, ki sem se je zelo razveselil. Tisti dan se namreč nisem odpravil v mesto,  ostal sem na barki in zaspal precej zgodaj.

Nasljedne jutro se zgodaj odpravim proti mestu - na sprehod in jutranjo kavo. Pred njegovim katamaranom na pomolu zagledam pet policajev, ki si ogledujejo njegovo barko in nizozemsko zastavo.  Mislim si, bog ve kaj je ušpičil? Ko  zagledajo policaji  mene in seveda tudi mojo nizozemsko zastavo, me prestrežejo točno na koncu pomola.

»Dobro jutro! Policija! Je Orplid vaš?«

Odgovorim jim, da je moj in zanima me zakaj me to sprašujejo.

»Prišli smo preverit barko!« je bil odgovor.

»Vaši kolegi so mi jo pred dnevi zelo natančno pregledali, in me potem zaradi nesporazuma celo zaprli!« jim nejevoljen pojasnim in se pri tem v mislih sprašujem: kaj se bo to zdaj kar ponavljalo?

Pa mi odgovorijo: »Ja, samo rutinski pregled bomo opravili.«

 Vrnemo se na barko, pregledajo dokumente in se odločijo za temeljit pregled barke. Tako, za dobro jutro, kot pred dnevi.  Po uri in pol razmetavanja po moji barki seveda niso našli ničesar.  Izrazili pa so začudenje nad kakovostjo barke in na koncu smo se samo še smejali.

»Če iščete kaj prepovedanga, ker barka prihaja iz Nizozemske, ne bsote našli ničesar!« jim razložim. Povem jim svojo zgodbo in me vprašajo kam sem namenjen.

»Hotel sem v mesto na kavo, zdaj je že tako pozno, da grem lahko morda na pivo,« jim odgovorim.

Pa me povabijo na njihov patruljni čoln, kjer mi postrežejo z vročo kavo.  Pogovarjamo se o vsem mogočem, kapitan mi razloži na katerih delih naj bom pazljiv in me povpraša: »Pa imaš navtične karte?«

Razložim mu, da imam  google map in stare navtične karte, ki so malo mlajše od mene, in z nasmehom dodam: »Pa saj skale in čeri so še vedno tam! Preplul sem več kot pol Mediterana brez kart. Kako? Ja držim se od obale, pa bi očitno moral to upoštevati tudi tu, saj sem v vsakem pristanišču na črni listi!!!«

Vsi se do dobra nasmejemo in potem mi prijateljsko razložijo, da je problem nizozemska zastava. Ohhh ja, kaj naj rečem na to? Nato mehaniku pomagam narisati skico baterij, katere in kako bi jih bilo najbolje zvezati, in mu v smehu pripomnim:

Walter Teršek

»Na tako velikem patruljnem čolnu imate samo 700 amperov?«  

»Ja koliko jih pa imaš ti?« ga zanima.

Z veseljem mu razložim, da imam nekje okrog 640 amperov in da mi elektrike ne primanjkuje.

Ko smo tako v prijetnem pogovoru popili tisto policijsko jutranjo kavico, sem se poslovil in odpravil v mesto.  Toda ura je bila že 12h in Francozi imajo že sjesto, odmor ali kakorkoli to imenujejo. Vse je zaprto. Potikam se po mestu in si na vrhu mesta ogledam prečudovit grad, se pošteno utrudim po tistih stopnicah, ki jih sicer nisem štel. Naredil sem nekaj fotografij in se vrnil v pristanišče. Spotoma  sem se ustavil v trgovini in kupil pivo za Tima  in zame. Vendar Tima nisem našel.  Poleg moje barke se je medtem privezala neka kar precej dotrajana barka, na premcu je bil privezan mali gumenjak in sodeč po načinu privezovanja vrvi na pomol, je moral biti lastnik te barke precej čuden.   Medtem ko sem popravljal neke vrvi na mojem jamboru, se iz tiste razvaline privleče starejši možak, me pozdravi v angleškem jeziku in me povpraša:

 »Where is wašmašine?«

Mešanica angleškega in nemškega jezika, si mislim, in se pošteno nasmejem.  Medtem se on ozre po mojih zastavah in vidi nizozemsko. Ne bo šlo v tem jeziku, francosko še manj, nato pa vidi še slovensko in se zasmeje:

»Pa ti si Slovenac?«

»Pa da, jaz sem Janez!« mu povem in oba se nasmejeva.  In takoj: »Ajmo na pivo!«

Sediva na terasi bara v marini, pripoveduje mi in v prvih petih minutah s svojo roko, ki je mahala v vse strani navtične zvezde, polije svoje pivo. Naroči še enega. Pove mi, da je barko  kupil na Norveškem in od tam priplul.  Ne vem ali jo res kupil? Razlaga mi o poti in o tem kako se je v Rokavskem kanalu približal angleški obali in po radio postaji slišal angleško mornarico, ki je klicala Francoze in spraševala:

 »Zakaj ga niste preverili,  koliko ljudi ima na krovu, saj tu potekajo emigrantske poti?«

Obrnil je nazaj  proti Franciji in spet kličejo Francoze: »Preverite ga!«

Oni pa: »Le zakaj?«

Angleži jim razložijo: »Saj ste dolžni po mednarodnem dogovoru!«

Nato obrne zopet proti Angliji in spet so bili Angleži v akciji.  A ker se je približal trem manjšim čolnom, ki so res prevažali emigrante,  so ti mislili, da je to čoln Angleške mornarice. Vsi emigranti so morali poskakati v morje, zato so bili Angleži precej zaposleni z njihovim reševanjem. On pa tako »lagano« spet obrne proti Franciji in nadaljuje svojo pot.

In mi pravi: »No in sedaj sem tu, preplul sem mnogo, znaš ja sam čovjek iz mora.«

Povedal mi je, da mu je ime Tomo, doma je z Dalmacije, odrasel pa je na Norveškem. V šoli je bil le tako dolgo, da se je naučil brati, računati pa se je tako ali tako naučil, ko je moral šteti denar.

 Nasljednji dan smo se dobili vsi trije:  Tim, Tomo in jaz.  Tomo nama je razlagal kako med plovbo uporablja karte. Še danes se nad tem nasmejim: postavi telefon na armaturo, nato prižge ploter, ki mu kaže samo obrise obale, nato se nekako naravna tako, da je njegova  lokacija vzporedno s ploterjem in tako nekako ve kje pluje. 

 Dogovorimo se, da zjutraj izplujemo skupaj proti Dieppepu, saj bo tako bolj varno za vse.  

 

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Aretacija prvi dan v Franciji   Kako smo Hrvat, Nemec in jaz pluli od Boulogne – Sur – Mer oo Dieppepa >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

 

Sreda 14 Okt 2020