Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

50. dan: Korzika: Baie de San Ciprianu–Porto Vecchio in nazaj

Ponoči se nenadoma zbudim.
Nič ne slišim. Kaj je to?
Barka ne škripa, veter ne tuli, štraji ne pojejo, val ne pljuska ob trup.
Ali sem oglušel?
Ne. Veter je ugasnil. Tako nenavadno je, da je naenkrat tišina, da sem se od tega zbudil.
Zaspim nazaj, veter kmalu spet zapiha. Vse je po starem.
Najlepša jutra so zjutraj. Moj nečak tega ne ve, ker pač vsa jutra prespi. No, on prespi še večji del dneva, a to je že druga zgodba ...
Skratka: Sončni vzhod, zaliv je miren in spokojen, veter je nežnejši, valovi so manjši. Voda je res noro prozorna, vročine še ni, lepo je. ZZZUUUUUUUMMMMM !!!!! Špljac. Jutranjo romantiko preseka jet s polnim plinom. No, danes so začeli zgodaj. Mogoče gre na kopno po sveže bagete.
Danes greva pogledat mesto. Porto Vecchio. Kakih 5 milj daleč je. Dvigneva sidro in odjadrava. V krmo iz zaliva, polkrma mimo čeri, v bok do naslednjega zaliva in laška orca v zaliv. Tam pa raje na motor poiščeva prostor za sidranje. Globine so tu problem. V glavnem je globina kakih 5 ali 6 m, a vmes pade pod 4, povsod okoli pa so posejane plitvine in čeri. Je treba gledati in paziti.
Mesto je seveda na hribu. In jasno, da sije sonce, saj je vendar poletje. In temu primerno je seveda vroče. In rineva gor. Okolica je precej bolj zanemarjena, kot sva je navajena v Italiji. Gredo se nekak elitni turizem, a jim vse na pol razpada in propada. Če bi razpadal grad iz 16. stoletja bi še razumel, a da razpadajo stari štedilniki in pralni stroji v zaraščenih in zanemarjenih dvoriščih, jim pa ni ravno v čast. Na vrhu je nekoliko bolj urejeno, a preveč zmetano na kup in namenjeno instant turizmu. Ena lepa cerkev, nekaj zanimivih ulic in polno trgovinic, bifejev in okrepčevalnic. No, ja, a smo za to rinili v hrib? Vsaj prigrizek in sladoled sta bila dobra. Ker smo v Franciji, sem seveda jedel kostanjev sladoled. Dober.
Potem pa še malo v trgovino. Zamislil sem si kako večjo trgovino in tu imajo E.Leclerc. Jasno, da je malo ven iz centra. Lili je že kar malo slabe volje zaradi pešačenja po soncu, jaz se veselim klime v šoping centru in bogate izbire specialitet.
Nakupiva nekaj mesa, sira itd. in nazaj na barko.

Heron: Tomaž Pelko

Plovba iz zaliva je adrenalinska. V zaliv se namreč vali pravi stampedo plovil. Od večjih jaht, do gliserjev vseh velikosti, pa jetov, in kaj vem kaj še, se vali noter. Plovni kanal je pa ozek. Še dobro, da sem na jadra in se mi ni treba ves čas umikati – saj z mojo hitrostjo 5–6 vozlov bi se tako ali tako težko. Ta mali švigajo povsod. Aja, da najameš jet tu, ne potrebuješ izpita ali predznanja. Dovolj je kreditna kartica. In to se na vodi zelo pozna.
Po razmisleku, kam bi šla, se odpraviva v isti zaliv, kjer sva spala zadnjo noč. Je dokaj dobro zaščiten in voda je lepa.

Danes prepluto: 10 milj. 5 tja in 5 nazaj. Po logu tudi 10, le da 4 tja in 6 nazaj zaradi toka. Skupaj 1534. Motor ima 5543 ur (2 novi).

51. dan – Korzika: Baie de San Ciprianu–Golfe de Porte Novo

Danes greva pogledat še kak lep zaliv malo proti jugu.
Tu je premikanje pogojeno z vremensko napovedjo in očitno ne razmišljava le midva na tak način. Na eni francoski kovinski jadrnici – nekaj daljša je od naše in po videzu sodeč je že videla nekaj sveta kruza starejši par, ki ima psa. Pes se vedno jezi in besno laja na vse, ki glisirajo preblizu njihove barke. Takoj nama je postal simpatičen. Že nekaj dni imajo isto ruto kot midva. Včeraj so šli celo v Porto Vechio in nazaj v isti zaliv, tako kot midva in ko se danes prestaviva za 10 milj so spet tu, v istem zalivu.
Očitno berejo isto knjigo in študirajo iste vremenske napovedi.
Jadranje v ta zaliv je bilo lepo, vetra je bilo dovolj, a stampedo motornjač je tu neverjeten. Ker sva se premaknila le za 10 milj in ker je obala tu izbočena, nisva šla daleč od obale. Po isti poti drvi vse živo od 4 do 40 metrov in čez, od enega trupa do treh, od jader do motorjev (ali dveh ali treh). In to v obe smeri. Danes sem prvič videl na AIS-u novo opozorilo, ki je bilo nekako takole: Imate veliko število alarmov, ali si ne bi raje spremenili nastavitve za alarme.

Heron: Tomaž Pelko

Hja, tako ali tako mi v tem profilu piska samo, če obstaja nevarnost trčenja prej kot v 3 minutah, na manj kot 0,1 milje in če se vsi premikamo hitro. In alarmov je več, kot jih lahko ugašam. Ko te tri jahte prehitevajo (ena po desni, dve po levi) na razdalji nekaj metrov in se vmes tlačijo še gliserčki, ti nasproti prihaja horda iz druge smeri. Pravi prometni kaos. Manjša plovila skačejo na valovih, ki jih delajo ta veliki, večji se le zibajo.
Ena jahta, ki me je prehitela, je delala še posebej velik val in sem poskusil, če lahko s Heronom (14 m in 12 ton) surfam na valovih. Ni mi čisto uspelo, je pa hitrost plovbe na valu narasla s 6 na 7 vozlov.
Zaliv je krasen. Tu ni na obali skoraj ničesar. Predvsem ni nobenega centra za vodne športe. Samo skale in gozd in čista prozorna voda, in po tleh mivka, nekaj skal in kaka čer, da ni dolgčas in da se ribe lahko kam skrijejo.
Na koncu zaliva je plaža, a ni organiziranih marel in ležalnikov.
Temu primerna je tudi klientela v zalivu (jasno, da je zaliv dokaj zaseden, saj je avgust). Večina se je sem prišla kopat, sončit in si spočit živce. Popoldan popusti še veter in na dnu se vidi vsak kamenček. Voda pa sploh ni razorana od jetov in gliserjev.
Prava poletna nirvana. Še pes na železni jadrnici nima na koga lajat in lepo drema.
Lili se je šla skoraj v temi še enkrat kopat. In to ne prvič ali drugič danes.
Še vetru se ne ljubi več nažigati. To sicer izkoristijo komarji, kakšen v mraku prileti do barke.
Lili enega poči prav klasično, a jaz jih raje čakam s sredstvi, ki jih Ženevska konvencija prepoveduje v bojevanju. Bojni strupi.
Forth je slovenski izdelek, a deluje tudi tukaj. Vključim ta mali inverterček in kmalu na barki ni več komarjev.

Danes prepluto: 11 milj. Po logu tudi 11. Skupaj 1545. Motor ima 5544 ur (1 nova).

52. dan – Korzika – Sardinija

Heron: Tomaž Pelko

Včeraj je bil lep dan, danes je še lepši.
Spala sva v miru, vala ali swela ni bilo, vetra tudi ni bilo veliko.
Med Sardinijo in Korziko imajo Italijani narodni park Madalena, kjer pobirajo vstopnino 30 evrov dnevno. Francozi pa so jim dali kontro in na sosednjem otočju (ki je videti do pike enak) vstopnine ne pobirajo. Samo, da sosedu koza crkne.
No, nam je prav, gremo gledat pač francoski park.
Jadranje na jugovzhod je krasno. Samo na genovo zjutraj jadrava z 10–15 vozli vetra v bok, obkroživa otočje in si po obratu z vetrom v laški orci ogledujeva še drugo stran otočkov. Lili, ki ima raje skale kot ljudi, je naredila pribl. 100 fotk.
Približava se skupini malih otočkov in vrževa sidro. Plovba je tu kar zanimiva, saj je okolica posejana s stotinami skal. Nekatere gledajo iz vode, nekatere pa se skrivajo tik pod površino in prežijo na neprevidne skipperje.
Zraven naju se potem zasidra barka Sir Baden Powell – 40-metrski schooner, narejen v starem stilu, kot iz časov velikih raziskovanj. Na tej ladji sva pred 10 leti preživela en teden kot potnika. Z njimi smo se potapljali po Balearih.
Spustiva čoln in jih greva pozdravit.
Lastnik je bil žal odsoten (s čolnom je šel nekam), drugih pa ne poznava, tako da izmenjamo le nekaj stavkov in greva naprej. Z dingačem se voziva med balvani in čermi. Okolica je fascinantna. Na nekem otočku se še vidi, kje so stari Rimljani lomili velike bloke kamnov (morda za obeliske) in tam pustili ležati na pol obdelane bloke. Med otočki je kar hiter tok, tako da sva vesela, da imava motorček in nisva na vesla. Polna vtisov se vrneva na barko.
Kam pa zdaj? Napovedan je jugovzhodnik, a za zdaj piha še sever-severovzhodnik. Takoj sva enotna: nazaj k Italijanom na Sardinijo.
Veter se je medtem okrepil in samo na genovo letimo 7 vozlov po GPS-u, a log večino časa kaže vsaj en vozel več. Tu je res kar močan protitok. Še dobro, da je dovolj vetra. AWA (kot navideznega vetra) je 60°, kar je za Herona in malo raztegnjeno genovo prava poslastica.
Ko prvič vrževa sidro, ne prime. Trava je gosta, pod njo pa je kamenje (na karti piše weed + rocks).
Malo še zakroživa po zalivu in najdeva lep nezaseden prostor z mivko na tleh. Nisva tako na samem, a je dno precej boljše za sidranje. Očitno je razlog, da tam, kjer sva poskusila najprej ni bilo nikogar.
Zaliv je meka za kajtarje in po zalivu jih šviga cel roj. Eni tudi na foilu. Mene ne motijo – saj niso jeti in niso hrupni.
Na žar vrževa en lep kos krave in po dobri večerji se nama ne ljubi več nikamor.
Si bova jutri pogledala okolico. Morda.

Danes prepluto: 
Golfe de Porte Novo–Ile Cavalo: 14 milj. Po logu 14. Skupaj 1559. Motor ima 5545 ur (1 nova).
Ile Cavalo–Liscia 11 milj. Po logu tudi 13. Skupaj 1570. Motor ima 5546 ur (2 novi – v glavnem raziskovanje otočkov).
Skupaj danes: 25 milj. Po logu 27. Skupaj 1570. Motor ima 5546 ur (3 nove).

53. dan – Sardinija: Liscia–Golfo di Arzachena

Heron: Tomaž Pelko

Še en lep poletni dan.
Zjutraj rabim kar nekaj prepričevanja, da Liliko spravim v čoln, da greva na obalo.
Peščena obala je razdeljena na cone: kopalci / windsurferji / kajtarji zasebno / kajtarska šola.
Potegneva dingača na obalo (kasneje prebereva, da se to ne sme) in se sprehodiva po krasnem rožnatem pesku.
Pesek ni drobna mivka, velikost zrnc je od 2 mm do 5 mm. Krasno odpade z nog. Sipine se raztezajo nekih 50 od 100 m od obale in tvorijo hribčke in doline. Dalj, kot je obala, več je vmes rastlinja.
Odhod, danes greva ob Sardiniji še malo navzdol (na jugovzhod), čeprav je od tam napovedan veter. Ampak admiralica bi rada še enkrat videla Costo Smeraldo (smaragdno obalo), da bi se potem bogatuni lahko hvalili, da so videli Herona.
Ni daleč. Malo se da jadrat, večino greva na motor, ker je naravnost v veter. Proti valovom, toku in vetru pa jaz ne bi orcal po kanalu, kjer je gostota plovil taka kot gostota avtov v ljubljanskem BTC-ju.
Približava se najinemu ciljnemu zalivu. Sosed na sidru je SY A (največja jadrnica na svetu – 150 m dolga) v lasti ruskega mogotca. Iz zaliva je izplula štirinadstropna jahta, pa je videti kot tender Aja.
Meni A ni všeč. Raje imam bolj ozke in elegantne linije in predvsem manj nadvodja.
Kasneje se presidrava globlje v zaliv (k manjši 53 m dolgi elegantni črni lepotici) predvsem zato, ker upava, da bo globlje manj vala, ki ga povzročajo velike jahte, in da bo zvečer bližje z dingačem za na kopno. Voda tu ni več tako lepa, ampak vsega pač ne moreš imeti.
Zvečer oddingirava na obalo (uspeva pustiti čolniček v marini) in se sprehodiva po mestu/vasi/naselju Cannigone. Kupiva par stvari in prijazno prodajalko vprašava za nasvet, kam na večerjo. Svetuje nama ribjo restavracijo, ki deluje precej na visokem nivoju, a cene so glede na lokacijo normalne. Jeva odlično.
Medtem se je veter precej unesel, jahte pa so tudi nehale delati kažin in suha pridingirava na barko.
Še tole grapo s kavo spijem, pa greva spat.

Danes prepluto: 12 milj. Po logu 10+x (ker se je kolešček zataknil, dobro miljo ni kazal hitrosti). Skupaj 1581. Motor ima 5548 ur (2 novi).

54. dan – Sardinija: Golfo di Arzachena–Liscia Di Vacca

Heron: Tomaž Pelko

Noč je bila mirna, zjutraj pa začnejo prve jahte že zgodaj zapuščati marino in zaliv vzvalovi.
Veter piha z jugovzhoda, torej bo polkrma iz zaliva. Brez motorja dvignem sidro in odvijem genovo.
Počasi gre, a saj nimava daleč. Vzhodna obala zaliva je razgibano gorata, zato je veter neenakomeren. Heronova hitrost niha med 2 in 6. Tako lepo pujsava mimo megajaht, tudi mimo SY A, največje zasebne jadrnice na svetu, ki je baje vredna 400 milj. EUR.
Pijeva kavico in gledava, kako na Aju na stranskih balkonih v foteljih in pod senčniki sedi nekaj gostov (niso v uniformah, tako kot vsa posadka) in tudi srebajo kavico (no malo ugibam, lahko imajo tudi čaj). Njihova barka je sicer nekaj tisočkrat dražja od naše, a uživajo isti pogled, dihajo isti zrak in srebajo podobno kavico. Edino skodelico si morava midva sama pomiti. To že ni vredno tisočkratnika v ceni.
Iz zaliva natrimam jadro na orco, tu je veter bolj svež in lepo letimo. Za tack (obrat proti vetru) bi zaradi solent pripone moral genovo zviti in jo po obratu na novo razviti. Tega se mi pa danes ne da.
Zato malo podaljšam orco, nato pa narediva lep obrat z vetrom (jibe). Pri tem jadro zdrsne v ozko špranjo med prednjo pripono in solent pripono in ga ni treba narolati. Seveda je potrebno nekaj koordinacije med krmilom, popuščanjem ene škote in zategovanjem druge škote. Ampak z Liliko sva uigran par za take manevre. Edino šalco s kofetom je bilo treba odložiti. Še vedno boljše, kot na motor.
Po obratu se »splaziva« med obalo in manjšim otočkom. Otoček je sicer 500 m od obale, a je le 200 m dovolj globoko za naju, sicer pa polno čeri. Ob gneči hitrih in velikih plovil in vetru, ki na hribovitem terenu spreminja smer, se mi je prehod zdel ravno še dovolj širok.
V novem zalivu je nekaj plovil in nekaj boj. Približam se mestu za sidranje, ko se vseeno odločim, da prižgem motor in zvijem jadro. Za moj okus je malo preveč plovil in čeri, da bi sidral na jadra.
Čez dan pridrvi flotica treh malih jadrnic šole jadranja. Oni pač sidrajo na jadra. Je pa res, da je na vsaki barkici posadka šestih navdušencev ter da so barkice male. Morda sploh nimajo motorja.
Popoldan se spravim še k delu. Montiral bom še dva vinča (zraven primarcev bom dal še en par vinčev, da si olajšam delo z dvojnimi prednjimi jadri. Danes sem malo razmišljal, malo meril, vrtal in epoksiral (samo za en vinč). Jutri pa dalje. Naj se epoksi posuši.

Danes prepluto: 6 milj. Podatka po logu nimam (kolešček se danes ni vrtel, je vmes prišla ena travica). Skupaj 1587. Motor ima 5548 ur (0 novih).

55. dan – Sardinija: Lisca Di Vacca–Cala di Volpe–Gulfo Pevero

Heron: Tomaž Pelko

Danes gremo na izlet. Lili bi si rada ogledala nekaj lepih zalivov, kjer sva pred leti že bila, a sva tako hitela mimo, da nisva nič videla.
Še prej pa preverim, ali se je epoksi posušil. Samo pol urce, rečem Liliki. Ne verjame mi povsem. Me pozna.
Epoksi je trd. Grem po orodje. Zvrtam luknje, povsem razstavim vinč na prafaktorje, saj že dolgo ni bil dobro očiščen in namazan, grem po mast in olje. Lili mi prinese računalnik, da pogledam plonk listek (pdf sheme vinča, saj so ene rinke lahko zgoraj ali pa spodaj) in se lotim montaže. Vinč je spet v enem kosu. Grem po Kent, grem po dodatne cunje in čistilo za Kent, poiščem daljše vijake, montiramo na barko.
Za čuda poteka vse bolj ali manj po planu in dobre 3 ure kasneje je vinč zmontiran in delujoč.

Na hitro pospraviva in dvigneva sidro. Jeva med jadranjem. Lili popeče kruhke, jaz poskušam hkrati jesti, jadrati (in preizkušati nov vinč) in se umikati stotinam čerem in gliserjem. AIS tako ali tako ves čas piska, vsak trenutek smo v nevarnosti trčenja z več plovili. S katerimi niti ne vem, ker je po navadi na ekranu 150 do 200 tarč. Neuporabno za takole obalno plovbo v najbolj turistični destinaciji Italije sredi avgusta. Kjer so najožji prehodi Pershingi upočasnijo – takrat pa res delajo največji val.
Ko prideva do Cale di Volpe, je SY A že tam. Videti je, da so nas prehiteli, ko sva montirala vinč. Verjetno so prisluškovali, ko sva včeraj delala načrte, kam greva. Pa še Black Pearlu so očitno povedali, kam naj grejo, da bodo videli Herona. No, za zvečer si izbereva drug zaliv in za nama se tja spet pripelje A. Pa dobro, a oni tudi berejo moj dnevnik?
Še dobra večerjica na Heronu, zvečer se dnevni gostje odpeljejo in v zalivu zavlada normalen mir. No, sama sicer nisva, saj je avgust, a prostora je dovolj, da se da dihati. Gledava sosedovega kužka, ki čuva barko in jezno laja na galebe, če se preveč približajo. Ko eden ni takoj odletel, je kuža kar v vodo skočil od besa. potem pa se s prednjimi tačkami drži za lojtro in čaka, da lastniki opazijo, da ga ni več in ga potegnejo nazaj na barko.

Danes prepluto: 16 milj, skupaj 1604. Motor ima 5551 ur (3 nove).

< Golfo di Follonica - Baie de San Ciprianu    Heron: Liscia Di Vacca–Isola Piana >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron