 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Montana Roja–Los Cristianos, 186. dan
Zvečer se je veter unesel. Z 20 je šel na 15 vozlov, čez noč še manj. Pustil sem prižgane instrumente in celo noč veter ni presegel dvajsetice.
Je pa malo poguncavalo. Montana Roja je okrogel hrib in val se upogne mimo rta v zaliv. Veter pa malo z leve, malo z desne okrog hriba. Jaz sem spal dobro, Lili je spala nekaj manj. Zjutraj piha okrog, najprej pod 10, sonca ni. Čudna rumeno-oranžna meglica je nad morjem, vidljivost je slaba. Vidimo obalo in vznožja hribov, potem pa le še meglico. Občasno se kaka gora sramežljivo prikaže skozi oblak. Potem nekaj bolj zapiha in odločim se, da dvignem sidro. Lili še spi. Takoj ko prižgem motor, je zunaj in mi pomaga z motorjem, da lažje izvlečem sidro.
Odkar imava Rocna Vulkan uporabljam nekaj več verige – min. 1:4, pa še kak m za povrh. Sidro dobro drži, najboljše pa je, da ni na njem za eno samokolnico peska ali blata. Ker nima loka, se med dvigom lepo očisti.
Lepo piha. Ker piha v krmo in je nekaj vala, razvijem le genovo. Hitrosti so 6 in več, nato celo 7 vozlov. Ko vetrnice na obali ostajajo daleč za nami, pa tudi veter popušča. Navidezni veter pade pod 10, potem pod 8, potem pod 6 in na 4. In hitrost pod 2 vozla. Takrat je žal jadranja konec. Pri 4 ali 5 vozlih vetra v krmo in oceanskem valu jaz ne znam narediti kaj bolj pametnega, kot zviti jadro in prižgati motor. Na motor gre počasi. Očitno je dosti nasprotnega toka. Log se mi ne vrti, tako da ne vem natančno koliko. A pri 2000 obratih, ko bi morali imeti 6 vozlov hitrosti, jih imamo slabe 4.
Danes nimava dolge poti. Le okrog rta do Los Cristianosa greva. Na sidru pred plažo je hecno to, da so barke obrnjene vsaka v svojo stran. Tepeta se tok in veter. Občasno se malo guncamo, a ne preveč. Ravno toliko, da se odločiva ostati tu.
Spustim čoln in grem v mesto. Lili ostane na barki. Los Cristianos je novo turistično mesto. Ljudi je vse polno tako na plaži kot na trgih in v lokalih. Živahen utrip masovnega turizma. Sicer nič zanimivega. Kmalu imam mesta dovolj in se vrnem na barko. Še na sladoled ali na pivo nisem šel, bom raje spil pivo na Heronu v dobri družbi. Od izleta mi je bilo še najbolj všeč veslanje tja in nazaj. Malo rekreacije ne škodi.
Danes je bila kratka pot. Preplula sva 12 milj. Motor ima 5726 ur (eno novo).
Tenerife: Los Cristianos–Gomera: San Sebastian, 187. dan
Ponoči je bilo vetra malo. Pihljalo je z obale in hrup z neke terase se je slišal bolj, kot bi bilo meni pogodu. Glasba je bila primerna instant turistom. Val pa seveda ni ponehal in je udarjal v trup. Spali nismo najboljše, a je šlo.
Zjutraj je bilo vetra res malo. Le 5 vozlov. To se je povsem ujemalo z vremensko napovedjo, kjer so zapisali, da bo pihalo do 5 vozlov iz raznih smeri. Pričakoval sem, da bova motorirala celo pot, a je takrat pihalo točno z juga, midva pa sva morala na zahod.
Bok! Ker imava le 20 milj, imava čas in lahko jadrava tudi počasi. Čisto dobro nama je šlo. Počasi, kake 4 vozle z vsemi jadri. Navideznega vetra je bilo med 5 in slabih 10 vozlov. Po dveh urah pa je veter crknil in zapel je motor. Ko sem že mislil, da je bilo to vse, kar se vetra tiče za danes, je zapihalo s severa. Spet je šlo nekaj časa prav lepo, a se je veter krivil in pihal vedno bolj z zahoda. Točno od tam, kamor sva morala.
V začetku sva orcala in je kar šlo, a se je val povečal tako, da je barko preveč zaustavljal. Poleg tega je veter spreminjal smer hitreje, kot sva lahko popravljala smer in jadra. Okrepil se je na 20 in več vozlov max., 15-sekundno povprečje je bilo 27 vozlov. V takem se ni več dalo orcati ostro v veter. Dobro je zalivalo čez palubo in špricalo po sprayhoodu. Po kaki uri mučenja sva prižgala motor, da sva lahko vozila bolj v smeri. Prednja jadra so bila zvita, glavno je na drugi krajšavi stabiliziralo barko.
A tudi na motor je šlo zelo počasi. Le okrog 3 vozle sva imela pri 2000 obratih najinega 75-konjskega turbodizla. Res je, da v pilotu piše, da tu vmes lahko dobro zapiha, ampak da imava pri napovedi 0 do 5 vozlov midva 25, je pa malo prehuda. Le kako bo tukajle čez nekaj dni, ko napovedujejo 30 vozlov? Videti je, da bova prikovana v marini kar kak teden, če že jutri ne greva nazaj. Bova že počakala. Saj baje je otok zanimiv. Bolj divji in nekaj let za časom. Vhod v marino je tudi tu skozi luko. Od port kontrol moraš dobiti dovoljenje, da greš skozi. Kadar tam ven pelje križarka ali obrača trajekt, ni prostora še za nekaj jadrnic.
Za valobranom je tudi mestna plaža. Ograjena je z nizom boj, takoj zraven pa je z bojami označen ozek kanal za nas, ta male, da ne bi rinili preveč po sredini. Prostora je namreč malo, komercialnega prometa pa veliko. Hitri trajekt (35 vozlov) vozi non stop. Marinica je mala, a je videti simpatična. Skrita je povsem na koncu bazena komercialne luke, zatlačena pod visoke skale. Pontoni (razen za najmanjše čolne) imajo prste (fingerje) za privez. Le-ti so kratki – ne dosegajo niti polovice dolžine Herona.
Tudi sicer je prostora bore malo. Očitno je bila marina zgrajena za precej manjša plovila. Prav vesel sem bil, da ob času mojega pristanka ni skoraj nič pihalo, saj bi sicer brez bow-trusterja tule tenko piskal. Prvi vtis San Sebastiana je pozitiven, bomo videli, kaj nam prikaže La Gomera v prihodnjih dneh.
Danes sva preplula 22 milj s povprečno hitrostjo le 4,2 vozla. Motor ima 5730 ur (4 nove).
Gomera: San Sebastian, 188. dan
Najprej dva popravka: Lili me je nadrla, da nismo vozili le 4 vozle z vsemi jadri pri 10 vozlih vetra (ni se mi zdelo, da se tako razume iz včerajšnjega dnevnika). Seveda ne. Pri 10 vozlih je šlo hitreje – najvišja izmerjena hitrost je bila 7,8 vozla.
A veter je nihal in v začetku, ko je bil le 5 ali 6 vozlov, je šlo 4 vozle le po valu navzdol. Na oceanu je treba jadra nastaviti drugače kot na zaprtih morjih. Zaradi večjega vala in swela jadra potrebujejo več moči, da dvignejo barko po valu navzgor, pa tudi, da prebijejo vetrne valove. Zato je potrebno malo več trebuha. Zaradi tega je tudi nemogoče z našo barko voziti 45 stopinj v veter (to bi bilo pribl. 30 navideznega). Kaj takega je možno le na gladki vodi. Tu pa lahko vozim približno 60 stopinj v veter (navidezni veter je takrat kakih 40 stopinj).
Tudi zato je orcanje in cikcakanje na odprtem morju tako težavno. Pred dnevi sem govoril z jadralcem, ki je šel na pot proti Karibom in imel na krovu članico posadke, ki ji je bilo zelo slabo. Po enem dnevu so se obrnili, saj so se bali medicinskih zapletov. Za vrnitev so potrebovali dobre 3 dni. Se pravi trikrat toliko kot z vetrom. Pa so precej motorirali in motor-sailali. Po vrnitvi so bili vsi izmučeni. Nabijanje v val je problematično tako za ljudi kot za opremo.
Drugi popravek se nanaša na komentar k sliki stolpa: 'Kar neki stolp v parku' sploh ni kar neki stolp, ampak je najstarejša vojaška zgradba na Kanarskih otokih. Datira v leto 1477. Verjetno je najpomembnejši zgodovinski vojaški objekt na celih Kanarskih otokih. Očitno je predobro ohranjen in lepo obnovljen in sem mislil, da je nov.
No, zdaj pa na današnji dan:
Zibali se ponoči nismo. To pa ni bil zadostni pogoj za dobro in dolgo spanje. Karnevalski nastop kakih 100 m od marine, ki je bil že v začetku glasen, se je sprevrgel v težak žur do jutranjih ur. Bobnarji so kar tekmovali, kdo bo bolj razbijal po bobnih, Mix pult pa je dokazoval, da je bila investicija v močnejše ojačevalce uspešna.
Proti jutru je končno zavladala tišina. Za nekaj ur. Še pred svitom sta prvi desni in drugi levi sosed začela ogrevati motorje svojih gliserjev za lov na velike ribe. Potem so (ne v tišini) nakrcali opremo in ljudi in se odpeljali. Pristanek trajekta sploh ni bil moteč faktor pri vsem kažinu okoli nas. Vseeno sva ujela dovolj spanja, da sva imela lep in miren dan. Tu je topleje. Ponoči se ne ohladi tako zelo (hribi so nižji), zato je takoj zjutraj že toplo. Popoldan sta se prav prilegla gin tonik z ledom in hladno pivce. Kdo ve, mogoče greva kmalu še na plažo.
| < Tenerife – Montana Roja | San Sebastian > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
