 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Tenerife: Marina Santa Cruz, 178. dan
Drugi dan raziskovanja otoka. Raziskovanje mogoče ni najbolj posrečen izraz. Otok so raziskovali v srednjem veku.
Danes gre za utečeno turistično industrijo.
Otok je prepreden z odličnimi cestami (tudi nekaj avtocest imajo), google maps ti pove točno, kje si, kam moraš zaviti, kje se lahko izogneš zastoju in kdaj boš prišel na cilj. Na netu se prej lahko pozanimaš, kaj se splača videti, kdaj je manj gneče in če je vstopnina, si lahko vstopnico kupiš kar s telefona. Prebereš ocene drugih turistov in si na podlagi tega ustvariš mnenje.
Ob cesti te turistično informacijske table usmerjajo in ti predlagajo, kje se ustavi, kaj slikaj in kaj vidiš okrog sebe.
In seveda sploh nisi edini. Otok ima kar dve veliki letališči, da lahko zvozijo gor vso maso turistov. Nizkocenovniki letijo od vsepovsod. No, seveda ne iz Ljubljane. Ljubljana je premajhna vas in Brnik je zamudil 50 let razvoja.
Takole ogledovanje ni najbolj izvirno in je celo preveč enostavno. Ampak otok ni zaradi tega nič manj lep. Danes sva se odpravila po sredinskem grebenu otoka. Te del je višji kot hribi na severu. Cesta se vzpne visoko, večino časa se voziš okrog 2.000 m nad morjem, občasno pa se cesta dvigne do 2.300 m nadmorske višine. Kmalu po začetnem vzponu smo prišli nad mejo oblakov, ki so nam včeraj zameglili poglede.
Lepi borovi gozdovi se raztezajo levo in desno od ceste, a jih kmalu zamenja bolj odporno rastje. Ruševje, trave in podobne rastline kljubujejo višini, vetru in občasnemu mrazu. No, danes sploh ni bilo mraz. Ohladilo se je sicer na kakih 16 ali 17 stopinj, a ob močnem soncu so bili kljub vetru kratki rokavi dovolj. Ceste imajo postavljene visoke rumeno-črne kole za pluženje snega in prometni znaki opozarjajo na sneg. Danes ni bilo ne duha ne sluha o tem, da je tu gori kdaj sneg.
Razgledi so osupljivi. Vidi se na vse strani. Proti vzhodu se nad oblake in meglico nad morjem dviga Gran Canaria, proti zahodu pa se vidi La Gomero, La Palmo in celo El Hierro, vse tri manjše otoke, ki jih še nameravava obiskati.
Pot naju seveda pelje blizu gore Teide, 3.718 metrov visoke najvišje gore Španije. Tam je turistov več kot drugod.
Cesta pelje dobrih 2.000 m visoko, tam je spodnja postaja gondole. Gondola te odpelje blizu vrha. Za ogled vrha je treba preko neta urediti rezervacijo (3 mesece vnaprej je zasedeno), saj omejujejo število ljudi na vrhu.
Že za gondolo je bila dolga vrsta. Spomnil sem se 'najboljših' časov na Krvavcu in dolgih vrst za žičnico. Parkirišča so velika, a nabito polna. Res je to huda masovka. Sploh nisem prepričan, ali še hočem gor. Saj čisto na vrh tako ali tako ne morem, ker nisem rezerviral karte pred tremi meseci, a baje so od zgornje postaje žičnice lepe poti okrog gore. Je pa zrak tam redek in višinska bolezen ni nemogoča. Meni se je zdelo, da je že na 2.300 m avtomobilček malo bolj hlastal za zrakom, pa še strme ceste so bile.
Midva pa sva hodila normalno, nič se mi ni zdelo, da je zrak bolj redek. Ampak seveda je med 2.300 in 3.718 velikanska razlika. To še bolj občutiš, ker se vzpneš z 0 m nad morjem. Normalno štartaš v hribe z višjega izhodišča. Pokrajina v bližini Teide je čisto nora. Vegetacije je malo, okolica spominja na Lanzarote. Vulkanski izbruhi so tu nekaj starejši in je erozija že bolj razjedla lavo in kamenine, a barve in oblike so neverjetne. Vidiš lahko povsem rumene (barva žvepla), oranžne, rjave, čisto bele, sive in povsem črne skale, kamne, pesek in mivko.
Edino, kar moti to noro pokrajino, je 500 avtomobilov in 1000 turistov. Brez njih bi bilo enkratno. Za vožnjo navzdol sva si izbrala vijugasto cestico med Vilaflorjem in Granadilo.
Južna pobočja gorovja so poraščena s precej redkejšim gozdom, ki prehaja v kmetijske površine. Pokrajina ni tako zanimiva. Vasi in naselja so precej brezoblična. Dosti je slabo vzdrževanih, napol razpadlih objektov brez duše, razpadajočih rastlinjakov in splošno degradiranega območja. Po vsem, kar sva videla na vrhu, naju ni nič kaj mikalo, da bi se predolgo zadrževala tam.
Zapeljala sva se še povsem na jug otoka in si ogledala Montano Rojo (rdečo goro) in plažo Playa de la Tejita pod njo. Glavni razlog za ogled je bil v tem, da bi ocenila primernost plaže za sidranje. Tam je namreč skoraj edino vsaj za silo primerno sidrišče. No, navdušena ravno nisva bila. Severni swel najde pot okrog ovinka in pride v zaliv, a tudi valovi vetra (če piha s severovzhoda) pridejo v sidrišče. Primernost: le za lepo vreme. Tale Tenerife je namreč presneto velik otok brez dobrih sidrišč. Od tu, kjer sva sedajle, do La Gomere je precej daljša pot, kot jo je možno narediti v enem dnevu. Če se da na pol poti zasidrati in prespati se lahko izogneš nočni plovbi (ko ne moreš gledati kitov). Bova videla, kaj porečejo vremenoslovci. Ti so si glede valov za ta konec tedna že zelo premislili. Napoved valov so zmanjšali s 4 m in več na 2 do 2,5 m. To še vedno pomeni težko plovbo, a ni več misija nemogoče. Tako ali tako pa sva avto vzela za cel teden, bova videla, kaj prinesejo naslednji dnevi.
Tenerife: Marina Santa Cruz, 179. dan
Tretji dan, ko imava avto. Ko prvič sedim v avtu, ki ga ne poznam in ne poznam ne cest ne navad in prometa se mi zdi, da ljudje na splošno vozijo še kar hitro. Včasih me morajo malo počakati, da se, kot pač vsak neumen turist, lahko vključim v pravi prometni pas. Drugi dan vozijo ljudje še kar za silo, vmes so seveda že mečkaši, ki ne znajo voziti. Tretji dan se pa že negodujem nad 'turisti', ki nimajo pojma in samo ovirajo promet. Zanimivo, kako vse gledamo le skozi svoje oči. V prometu obstajajo počasnele, ki ovirajo promet, in norci, ki jim ni mar za varnost. Samo jaz vozim ravno prav hitro ...
Danes greva pogledat zahodni del otoka. Garachico je baje lep kraj z malo marino. Skoraj edino na severni obali. V vodniku piše, da sprejemajo barke do 14 m. Naša je skoraj 15. In ker je kraj baje zanimiv greva pogledat, kako je to videti v naravi. Imajo finger pontone, a fingerji so dolgi le 6 m, se pravi, da bi naša barka skoraj cela gledala ven. Tudi prostora med pontoni ni v izobilju. Pa še vhod je ozek in baje je vplutje možno le ob lepem vremenu. Izkaže se, da so naredili še nekaj pontonov za večje barke, ki v glavnem še samevajo. Ena jahta je privezana, prostora imajo za kakih 6 do 8. Harbor master potrdi, da ni problema, da smo dobrodošli, in da bo zagotovo prostor. Glede vplutja pa pravi, da je treba pač gledati na plimo in oseko in opazovati valove, a da se da priti noter tudi v slabšem vremenu.
Danes ni dosti swela – mogoče dober meter, meter in pol in vhod je videti kar v redu. Ob plimi ne bi smelo biti surfa in znotraj valobrana je dovolj prostora. Verjetno je varno vpluti tudi ob dosti večjem valu. Mestece pa je prikupno. Pred dobrimi tristo leti je bilo to najpomembnejše pristanišče na otoku in pomembno trgovsko križišče. Tu se je natovarjalo in pretovarjalo blago iz Azije (v glavnem začimbe), Afrike (sužnji), Amerike (zlato) in Evrope (tekstil). Zraven je prišlo še lokalno vino, sladkor in drugi pridelki Kanarskih otokov. Mesto je bilo zelo pomembno križišče z varno luko in je bilo bogato.
Potem pa je pred tristo leti izbruhnil vulkan. Lava je zalila zaliv in mesto. Varne luke in zaliva ni bilo več, mesta tudi ne. Zdajšnja ribiška luka in marina je zgrajena umetno za visokim obrambnim valobranom. Naravne luke ni več. Mesto so na novi lavi zgradili na novo. Od stare slave je ostala ena trdnjava in nekaj ostankov, luka pa ni bila več primerna za navigacijo.
Kljub vsemu je zdajšnje mestece prijetno. Tu sva jedla do sedaj najboljši sladoled v Španiji. Če bo vreme primerno, se morda z barko ustaviva tu za kak dan na najini poti do La Palme in drugih otokov. Mimo plantaž bananovcev se peljeva naprej proti zahodu. Povsem do konca ne moreva, saj je cesta odprta le do 10. ure zjutraj, potem pa jo zaprejo in dovolijo prehod le avtobusu in taksijem. Očitno ozka cestica ni primerna za dvosmerni promet. Zavijeva v hribe. Serpentine se vijejo od morja do višine okrog 1000 m.
Pokrajina je spet zelo drugačna od tiste, ki sva jo videla do zdaj. Ustaviva se v vasici Masca, ki je res sredi ničesar. Strmi hribi na vse strani, proti morju se skoraj ne vidi zaradi oblakov. Le kdo bi si tu ustvaril dom? Je pa vasica krasna. Ozke in strme uličice ji dajo šarm, ki ga težko opišem. Greva nekaj pojest. Najdem gostilnico, ki ima dobre ocene in greva poskusit srečo. Malo s poti je. V 70. letih prejšnjega stoletja sta v stari vaški šoli gostilnico odprla Nemec in njegova žena Filipinka.
Še vedno se ji reče 'Alte Schule' in v njej delajo njuni potomci. In še vedno tu znajo kuhati. Ponudba je tipična klasična kanarska kuhinja. Veliko hrane pride na mizo z domačega vrta za hišo. Za prste obliznit. Tu pojem 'lokalno' vzamejo zelo zares.
Možak je na križišču prodajal nekaj sadja in med in se pohvalil, da so mandarine 's tegale drevesa za ograjo'. Pa ga vprašam, ali so banane tudi lokalne in mi odgovori: Ne, kje, pa. Tu gori banane ne rastejo. Je premrzlo. Te so iz doline ob morju. Torej po njegovo niso lokalne, saj so pripeljane nekaj km daleč.
Pozna sva že, dosti hočeva še videti, a se nama že mudi nazaj, saj se zvečer dobimo s Stabom. Tako preskočiva kar nekaj krajev, ki jih bova (ali pa tudi ne) obiskala kdaj drugič. Večer s Stabom je bil spet prijeten.
Tenerife: Marina Santa Cruz, 180. dan
Doma imajo danes kulturni praznik. V čast Prešerna sem zjutraj opral barko. Gledava vremensko napoved. Proučujeva, kdaj in kam bova odrinila naprej.
Danes piha bolj z vzhoda in naju tišči v prst (finger), zato sem zjutraj napeljal še dve vrvi na sosednji prst, da naju ne nabija tako močno na bokobrane. Zdaj, ko imajo nove oblekice, si ne želim, da jih takoj strgamo. Potem sem videl, da nisem bil edini in so enako naredili še nekateri drugi.
Če je sosednji privez prost, je to možno narediti. Če bi na sosednji vez prihajala barka, pa bi marinero lahko vrvi odstranil. Še kak dan bo malo bolj pihalo, potem bo vetra nekaj manj. Ne ljubi se nama voziti kam daleč, zato se raje odpraviva na sprehod po Santa Cruzu. Včeraj sva prevozila toliko serpentin, da potrebujeva en dan, da se nama neha vrteti v glavi.
V mestu je polno ljudi – danes je sobota in precej več je domačinov. Na splošno je utrip v mestu živahen. Sprehodiva se do enega od parkov in tam uživava v naravi in malici, ki sva jo kupila spotoma. Park je lepo urejen, ima senčne poti in dovolj klopi za počitek. Kar dosti časa sva se sprehajala po njem, posebej zato, ker ima veliko število različnih vrst rastlin in dosti napisov, za katere rastline gre. V krošnjah kričijo papige, v mlakah pa na ves glas regajo žabe. Na koncu se sprehodiva po za naju še neodkritih ulicah mesta in se prijetno utrujena vrneva na barko.
Proti večeru pa se odpraviva v 'šoping'. Izropava Carrefour in Mercadono in naloživa avto, kot da greva čez Atlantik. Treba je izkoristiti avto, zato sva se založila s težkimi stvarmi – predvsem pivom, mlekom in podobnimi zadevami, da jih ni treba nositi peš.
Tenerife: Marina Santa Cruz, 181. dan
Dopoldne sva končno obiskala lokalno tržnico. Samo 10 minut je sprehoda do tam, a do zdaj še nisva našla časa za to.
Tržnica je zanimiva, a meni se je zdela tista v Las Palmasu bolje založena. Sicer tudi tale ni bila slaba, dosti je bilo lokalnega sadja in zelenjave, sirov, mesa in rib. Mogoče so bile cene nekaj višje kot v Las Palmasu, a to je morda zato, ker je danes nedelja. Cene pa se oblikujejo dnevno glede na ponudbo in povpraševanje.
Ob tržnici je bil danes tudi bolšji trg. Ne morem verjeti, kaj vse so tam prodajali. Recimo nekdo je imel polno škatlo starih baterij za mobilne telefone. A res kdo kupi staro baterijo na bolšjaku, za katero se ne ve, ali sploh dela? Jasno pa, da je bilo dosti tudi šverc-commerca. Predvsem črnci so imeli veliko izbiro fake cenene robe od kdo ve kod.
Popoldne pa sva se spet odpeljala v gore na sever otoka. Tokrat sva našla drugi izhod iz luke, ki ga Google ne pozna. Ta je sicer 2 km krajši, a traja enako dolgo, saj se voziš 5 km med kontejnerskimi terminali, gradbišči in luškimi žerjavi, preden prideš na javno cesto. Ista pašta.
Pot se od San Andresa začne strmo vzpenjati in kmalu privijugaš v začaran gozd. Začaran zato, ker je videti, kot iz kake bajke o čarovnicah. Drevje steguje krošnje čez cesto in zapira pogled proti nebu, povsod je polno mahu in lišajev. Zaradi oblaka, ki se tu tvori, je cesta mokra, od dreves pa kaplja. Na steklu se nabere kondenz. Občasno je treba vključiti brisalce. Temperatura se je spustila s 25 na 13 °C. Čez cesto pa občasno veter zanese gost oblak in je videti, kot bi zapeljal v meglo.
Dežja tu sicer ni veliko, a stalna vlaga spodbuja bujno rast lovorovega gozda. Praoblike lovora in lovoru podobnih sort iz družine lovorov tu rastejo v obliki resnih dreves. Gre za rastje oblačnega gozda, za katerega je značilna zelo visoka zračna vlaga in dovolj toplo podnebje. Tokrat ne greva skozi tunel in dol proti obali in Almacigi, ampak se napotiva še naprej gor v hribe, čez prelaz in proti odmaknjeni vasici Chamorga. Tam se cesta konča. Sredi gozda na pobočju ene od dolin se rastje malo razredči in tam je v breg postavljena vasica. Imajo celo eno gostilnico, za katero piše, da je hrana dobra, a ne smeš pričakovati postrežbe z nasmehom.
Midva tam pustiva avto in se naprej odpraviva peš po stezi po grebenu nekam v generalni smeri proti vzhodu. Za pot piše, da je dolga 1,3 km in da rabiš do konca in nazaj 2 uri. Halo? A res? 2,6 km bomo pa le naredili hitreje. No, izkaže se, da so imeli skoraj prav. Pot ima nešteto vzponov in spustov, stopnic, skal in napreduješ počasi.
Ker sva bila pozna in vsekakor nisva hotela, da naju ujame mrak, sva šla po poti le do vrha grebena, zadnjih nekaj sto metrov spusta do razvalin nekaj hiš pa sva spustila. Pot nama je bila všeč. Morja ne vidiš, razen občasno v daljavi med dvema dolinama zaslutiš, da je tam verjetno morje. Vidljivost je namreč zaradi vlage v zraku dokaj slaba, pa še pot poteka po razgibanem terenu in se ne vidi čez okoliške hribe. Vidi pa se lepa dolina, ki je zaprta med visoke hribe. Male njivice, nekaj raztresenih hiš. Tako odmaknjeno nekateri celo živijo.
Na barko sva se po celem dnevu potepanja vrnila kar dobro utrujena.
| < Marina Santa Cruz, 2. del | Tenerife – Montana Roja > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
