 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
San Sebastian, 193. dan
Danes občutno manj piha kot prejšnje dni. Zdi se, da se vreme malo umirja, in da bova jutri lahko odplula na La Palmo. To je točno po planu, saj sva marino pred enim tednom plačala do jutri. Razmere ne bodo idealne, a bodo razmeroma ugodne za prečenje. Upam, da ne bo preveč severne komponente v vetru, saj si ostre orce res ne želim. Na boljši veter bi lahko čakal še tedne. Ko sem včeraj zapisal, da me noben od krajev ni posebej navdušil, sem seveda mislil le na naselja. Naselja niso nič posebnega. Je pa narava zato toliko bolj osupljiva. Res je prav vsak otok med Kanarskimi drugačen od drugih in vsak navduši s čim novim.
Špancem moram priznati, da se trudijo, da se turisti tu počutijo dobro. Za to poskrbijo med drugim z dobrimi cestami (za otoške razmere) in velikimi zaščitenimi naravnimi parki, kjer je vse podrejeno ohranitvi narave in čim bolj prvobitni flori in favni. V ta namen so zgradili kilometre in kilometre dobro označenih planinskih poti. Po Gomeri bi lahko hodil nekaj tednov, pa ne bi prehodil vseh poti.
Ob cestah so počivališča na lepih razglednih točkah. Na ta način ljudje ne rinejo z avti v gozd, saj ni treba, če so povsod urejeni parkirni prostori s smetnjaki. Da se izognejo nevarnosti kurjenja ognja na prostem, so uredili prostore za piknike, kjer so postavljena zidana kurišča in klopi in mize. Vse to pa je na voljo vsakomur brezplačno. Danes sem prilepil nekaj slikic z lepega prostora za piknik, kjer bi lahko imel žurko za 50 ali sto ljudi, če bi želel.
Ima lepo teraso, pod njo pokriti del (bolj za zaščito pred soncem kot pred dežjem, saj dežuje bolj malo), urejeno ločeno zbiranje odpadkov, tam je celo voda in elektrika in ne le kurišča za raženj, ampak celo prava pravcata krušna peč. Očitno oni turistično takso in davke uporabijo v korist turistov. Pa tudi domačini precej uporabljajo to ponudbo.
Jutri je torej pred nama plovba do La Palme. Otok leži severozahodno od Gomere in do tja imava dobrih 50 milj poti. Upam, da tok (ta je s severa) ne bo premočan in da bodo valovi znosni, saj pričakujem, da bo treba kar malo orcati. Bolj, kot bova pozna, bolj ostro orco bova tolkla. Vsaj po napovedi. Kaj pa se v resnici dogaja v okolici tako visokih gora, kot so tule, je pa meni nemogoče napovedati.
Danes sem izvedel, da je na La Palmi karneval, ki je znan daleč naokrog, zato sem poklical marino in poskusil rezervirati. Ni bilo enostavno, saj sicer mirna in mala marina jutri pričakuje naenkrat 50 plovil. Komaj sem ga prepričal, da je sprejel rezervacijo, saj so polni. Upam, da ne bomo na vplutje čakali več ur kje zunaj na 30 vozlih vetra...
Gomera: San Sebastian–La Palma: Marina La Palma, 194. dan
Vstaneva zgodaj, še v trdi temi. Veter se bo namreč čez dan obračal od severovzhodnika proti severniku in kasneje, kot greva, težje bo. Spijeva kavo, pojeva ene kosmiče, potem pa zaprosiva za prehod skozi luko. Timing je bil idealen, Fred Olsen je ravno odhajal in midva za njim. Ko zapeljeva okrog luškega valobrana, vzide sonce. Pričakujeva, da bo prvi del poti neugoden, saj med Tenerifom in Gomero vedno močno vleče. Več tisoč metrov visoke gore povsem zmešajo veter.
Motorsailava proti severu in čeprav je napovedano 10 vozlov s severovzhoda voziva na levih uzdah. Se pravi, da je veter s severozahoda. A to je lokalni obrat vetra zaradi visokih hribov na otoku. Hitrost in smer se precej spreminjata, a dosti čez 20 navideznega vetra k sreči ni bilo. Ko se prebijeva mimo rta, se veter obrne in jadramo na desnih uzdah. Usmeriva se proti cilju. Poskušava pridobiti nekaj višine, zato ne jadrava naravnost v cilj, ampak v loku malo bolj proti severu. Ta poteza se nama je kasneje zelo obrestovala.
Valov je po napovedi 2 do 3 m, a velik del tega je swell. Prva ura je težka, saj so valovi povsem zmešani. Oceanski val se meša z valovi odbitimi od Gomere in tistimi odbitimi od Tenerifa. Na to pride še vetrni val. Skratka malo mešano. Nikoli ne veš, od kod ga boš dobil in gibanje po barki je zelo neprijetno. Ko se oddaljimo od Gomere, postane veter bolj stabilen in valovi bolj urejeni. Seveda je orca, kaj sem si pa mislil. A gre lepo in dokaj hitro v pravi smeri. Ne smem se pritoževati. In ni ostra orca, tako bolj 50 do 60 stopinj navideznega vetra imamo. Tako lahko jadramo kljub valu. Prometa je ravno toliko, da nam ni dolgčas. Dva trajekta vozita sem in tja, nekaj jadrnic vidimo na obzorju in še ene par na AIS-u. Ena je hitrejša od nas. To jasno vidim na AIS-u, saj se nam vztrajno bliža.
Natrimava jadra v nulo in žrtvujeva nekaj udobja, da pridobimo nekaj desetink vozla. Ne lovijo nas več. Kasneje skrajšava glavno jadro, da nismo preveč nagnjeni, hitrost ne pade preveč, le Expresso (tako se jadrnica imenuje) se nam prav počasi bliža. Verjetno bomo na cilju skoraj istočasno. Veter je zdržal in se celo držal napovedi. Vsi, ki niso vozili v loku, so ostali daleč zadaj, saj so pred La Palmo imeli težave z vetrom v nos. Heron pa je suvereno vozil proti cilju, medtem ko sva na premcu gledala veliko jato atlantskih delfinov, ki so naju prišli pozdravit in so se prerivali v premčnem valu. Večino dneva sva imela med 10 in 15 vozlov vetra, kar je za orco ravno prav.
Pred luko spustiva jadra in prižgeva motor. Pridobiva dovoljenje za prehod skozi luko (kanal 06) in ko pokličem še marino (kanal 09), me pričakujejo in mi povedo, na kateri ponton naj se vežem. Organizacija deluje. Če bi še na pontone napisali oznake, ki bi se videli z barke, bi bila pa čista zmaga. V marini še ni kakšne gneče, očitno sva priplula med prvimi. Dva marinerota sta naju pomagala vezat, a sta delala vsak po svoje. Če bi tadva veslala, bi se čoln samo vrtel v krogu. Seveda pa oba delata čisto drugače, kot bi si jaz želel. Ko smo že bili vezani, sta skoraj podrsala barko, ker sta kar nekaj brez veze vlekla štrike. Očitno slabo deluje, če imamo trije tri različne ideje in vsak fura svojo, pogovarjamo se pa ne med sabo.
Na cilju sva bila kar dobro utrujena, čeprav je bila pot zelo lepa. A 50 milj orce naredi svoje. Najbolj pa me je utrudilo vezanje, ko sem poskušal marinerotoma kaj povedati, pa nista upoštevala niti malo. Skočim na recepcijo po WC kartico in električni adapter, medtem Lili pripravi odlično večerjo. Danes sploh ne greva ven. Jutri je še en dan. Če bi bilo vsako jadranje tako lepo, kot danes, bi z lahkoto večkrat skakal z otoka na otok. Ampak na tole vreme smo čakali cel teden.
Za naslednje dni spet napovedujejo dosti vetra (do 30 vozlov), tako da tu ostaneva gotovo cel teden. Vsaj toliko pa rabiva, da si dobro ogledava otok. Pa še karneval je v ponedeljek. Do srede ni na voljo nobenega avta (vsaj on-line ne), očitno je tale karneval resna zadeva.
Danes smo prepluli 54 milj s povprečno hitrostjo 5,7 vozla. Na motorju sva pridelala 4 nove ure in jih ima zdaj 5734. Kar nekaj od tega na račun izplutja in vplutja, saj po luki in v marini vozim na motor, valobrani pa so dooolgi.
La Palma: Marina La Palma, 195. dan
Tole je bila pa verjetno najslabša noč, odkar spim na barki. Marina ima že od nekdaj težave zaradi swella, zato so celo zgradili zapornice in vhod v marino zaprejo ter s tem fizično ločijo marino od pristanišča. To naj bi težavo rešilo. Naj bi. V določeni kombinaciji smeri in velikosti valov zadeva ne deluje, morje najde pot v marino skozi valobran in skozi morsko dno. In to noč je bila taka kombinacija. Valovi so bili napovedani. Pet metrov je napovedoval zgrib in smo jih tudi dobili. In to iz neugodne smeri.
Ko sva včeraj privezala barko, je bilo vse OK, pa takrat niti še niso zaprli zapornic. Ponoči pa se je začel ples. Štriki so se zategovali s tako močjo, da celo noč nisem mogel spati zaradi sunkov in zaradi škripanja in pokanja štrikov na bitvah. Resno sem se bal, da mi bo kako bitvo odtrgalo z barke. Ob prvem svitu sem bil že na tem, da odideva kljub hudemu vetru in petmetrskim valovom zunaj. Sosedu na 56-čeveljskem katamaranu je pretrgalo eno privezno vrv debeline pribl. 3 cm. Malo naprej po pomolu je odtrgalo en finger z barko na njem. Na srečo so pravočasno provizorično zvezali vse skupaj, tako da barka ni imela škode. Ko sem hodil po plavajočem pontonu, sem večkrat skoraj padel. Cel ponton (širok in zgrajen iz masivnih kovinskih segmentov) je valoval in se poskušal odtrgati od stebrov. Barke so se nagibale kot na slabem sidrišču in treskale druga v drugo. Ena je dobro razbila tik na pontonu in svoj premec. Skratka marina groze.
Zjutraj sem bil siten, ko driska. Eni kruzerji, ki so večkrat tu, so mi povedali, da se to pač dogaja v tej marini. A odkar so zapornice, je to redko in da bo že zmanjšanje valov s 5 na 4 m prineslo pomembno izboljšanje. Res upam. Čez kak dan naj bi se valovi še zmanjšali. Sicer pa La Palma živi v znamenju karnevala 'Los Indianos'. Los Indianos pravijo izseljencem s Kanarskih otokov, ki so šli s trebuhom za kruhom v novo odkrite dežele – Karibe, za katere so takrat mislili, da so del Indije. Nekateri so se vrnili z denarjem in to je razlog za karneval. Značilnost karnevala pa je, da se vsi oblačijo v belo, ter da se ljudje obmetavajo s smukcem. Karneval je v ponedeljek. Danes je bila matineja – karnevalček za otroke. Vsaj uradno. Vsak otrok ima namreč starše, ti imajo prijatelje, eni pa pridejo kar tako. Saj je vendar karneval. Nekako nama je uspelo, da naju niso zasuli s smukcem, le do kolen sva bila bela, saj so vse ulice prekrite z otroškim pudrom. Doze otroškega pudra so bile danes glavni prodajni artikel, ki ga je šele popoldan začela prehitevati 'cana', to je kozarec piva. Po naše bi mu rekli italijanček. Glasba na vsakem koraku in veselje, ples, ritmi sambe, salse in ponekod tehno glasbe. Popoldan so po glavni ulici 'vadili za jutri' bobnarski ansambli. A nam je bilo povsem vseeno, če gre zares, ali pa je to le generalka. Smo se pa še mi šli generalko uživanja in zabave. Hudo. Kakšno bo šele jutri.Skratka, dan, ki se je res slabo začel, se je kar dobro razvil. Po nekaj kozarčkih sem tudi jaz pozabil, da sem neprespan.
La Palma: Marina La Palma, 196. dan
Tale noč je bila precej boljša. Valovi so se zmanjšali s 5 na 4m in v marini se da živeti. Ne bom rekel, da ne gunca, a bivanje je znosno. Ker sva sama med dvema fingerjema (kjer je prostora za dve barki), sem se privezal bolj na bogato – več kot meter od fingerja, vsi štriki so zelo postrani in dolgi, da omogočajo dober raztezek. Uporabil sem oba štrika z gumijastimi amortizerji. Sedaj je veliko boljše.
Zjutraj poskuša odpluti en Poljak z lastniškim Pogo 36. Za nepoznavalce: Pogo je francoska firma, ki dela zelo hitre jadrnice. Model 36 je kruzerska barka, a je zelo lahka in sposobna glisiranja ob ugodnem vetru. Tudi sicer dosega odlične potovalne hitrosti. Seveda je pa ne smeš preveč obtežiti. Pogo nekaj mečka pred rampo, semafor je rdeč. Potem slišim, da se po VHF-u pogovarjajo z marino. Zapornica se je zataknila. In to v skoraj odprtem položaju. Swell gre čez, a ker ne vedo, koliko je globina nad zapornico, jih ne spustijo čez. Za njih to pomeni, da ne morejo ven (pravzaprav nihče ne more ne ven ne not), za nas ostale to pomeni, da se bolj guncamo. Na srečo v kakih dveh urah napako odpravijo (servisni kombi se je pojavil prej kot v pol ure) in Poljaki lahko odplujejo, zapornico pa potem dvignejo in zmanjšajo valove.
Peščeni vihar, ki je prizemljil vsa letala na Kanarskih otokih, je seveda tudi pri nas pustil posledice: vse je v barvi Sahare. Včeraj je bila vidljivost katastrofalna – ni se videlo več kot nekaj sto metrov daleč, če si pogledal v nebo, si videl namesto sonca neko oranžno svetlobo. V medijih piše, da tako hudega peščenega viharja na Kanarskih otokih ni bilo že dolga leta. Nekaj govorijo o vetrovih, ki naj bi pihali 75 mph in skoraj prevračali avtobuse. Kaj jaz vem. Tule je kar pihalo, a kakšne groze z vetrom ravno ni bilo. Sperem barko, potem pa greva na karneval.
Oblečeva se v belo, kolikor nama omejen nabor kruzerske garderobe to omogoča in se pogumno podava v gnečo. Mesto ima sicer pribl. 20.000 prebivalcev, a v dneh karnevala je tu 40.000 ljudi. Scena je kar odbita. Vsi so oblečeni v belo (bolj ali manj), veliko jih je napravljenih v obleke, ki spominjajo na lahke obleke izpred nekaj sto let. Nekateri nosijo starinske kovčke ali vreče, kot da se ravno vračajo iz Amerike. Za klobuk imajo zataknjen šop (fotokopiranih) dolarjev, kar naj bi ponazarjalo njihov uspeh v novem svetu. Dekleta in ženske nosijo čipkaste bele obleke. Zdrenjava se v vrsto za mohito.
Tu zadevo vzamejo resno. Pred nami prešajo palice sladkornega trsa in iz njih iztiskajo sok, iz katerega potem delajo mohito. Rum pa je Havana Club, ki je prisoten na vsakem vogalu. Toliko plakatov in reklam za Havana Club še nisem videl na enem mestu. Še Lili si je izborila dva reklamna slamnika in zraven dobila še dve dozi smukca. Če bi slamnike kupila, kar sva prej na štantih skoraj naredila, bi bil mohito zastonj. In smukec tudi. Jasno, da sva kasneje pijačko ponovila. Kje pa še lahko dobiš originalni mohito, kjer pred tabo stisnejo sok iz palice trsa. Vrhunsko. Pa še pokrovček ti dajo na kozarec, kar je odličen varnostni mehanizem, saj potem res piješ mohito, ne pa mohito s smukcem.
Smukca je danes ogromno. Jasno, da sva tudi midva fasala nekaj. Celo mesto je kar v oblaku. Zunaj je rdečkast oblak saharskega peska, v centru pa bel oblak smukca. V največjo gnečo pa nisva šla, saj se je tam težko dihalo od vsega smukca v zraku. Staro in mlado, vsi se zabavajo. Lokalce spoznaš takoj po tem, da jim je vnaprej vse jasno. S seboj prinesejo lastno pijačo in si sproti mešajo koktejle. Na travi blizu enega od odrov, kjer sva poslušala koncert, je bila gruča deklet, ki so se postavile v krog, na sredo dale svoje nahrbtnike in so imele vse: led, rum, neke pink likerje, razne gazirane pijače za ustrezne mikse. Svoje kozarce, slamice, skratka cel program. Mislim, da so bile bolje opremljene od nekaterih uradnih šankov, ki so prodajali pijačo. Lili se je zapletla v pogovor z eno Španko, ki je prišla s celine prav na ta žur. So se pa v mestu na dogodek seveda dobro pripravili. Vozil prve pomoči je na stranskih ulicah veliko, policije pa še več. Policaji imajo črne uniforme. No, ne danes. Skoraj vsi so bili poprašeni s smukcem, tako da so bile njihove uniforme nekaj med belo in sivo.
| < San Sebastian | La Palma > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
