 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Končno mi je prekipelo čakanje na dvig jadrnice v marini Lanzarote. Pošteno sem se sprl s šefom internacionalne marine, ki ne zna niti malo angleško, in mi je zato pri pogovoru s prevodom pomagala Tanja z Amsterdama, ki sicer živi na tem otoku in govori kar šest jezikov, medtem ko njen šef govori le špansko. Pogovor je potekal tako, da sem jaz stal na sredini, na moji levi je bil šef marine, na desni pa Tanja. Pogovor se je stopnjeval do točke, ko mi je dokončno prekipelo in sem Tanji rekel, naj dobesedno prevede, da je totalen nesposobnež in še kaj ... Tanja je začela prevajati, se nato ustavila in me vprašala, ali naj prevede tudi to. »Seveda!« sem ji pokimal z glavo in opazoval njegov obraz, ki se je drastično spremenil. Ogorčen je začel razlagati, da kaj takega še ni doživel, pa sem mu mirno odgovoril, da tudi jaz še ne. Že dva meseca čakam v marini na dvigalo za barko in dvigalo za jambor!? Njegov uslužbenec, vodja ladjedelnice, bi mi moral dodeliti datum, pa verjetno ni in ni utegnil, saj je ves čas posedal po kafičih marine in se napajal s kavo. Ime mu je bilo Kristjan in bil je celo mlajši od mene. Kasneje sem izvedel, da čisto vsi na tem otoku pridejo na take službene položaje samo preko vez. Kristjan je dobil to službo zato, ker je njegov oče zobozdravnik zdravil zobe lastniku marine in vsej njegovi družini. Tanja je naslednji dan pristopila do mene in mi povedala, da je globoko v sebi uživala pri prevajanju, saj kaj takega lastniku marine še nikoli ni nihče rekel, čeprav si natanko to zasluži. Dala mi je kontakt marine Rubicon na drugi strani otoka, kjer dela njena prijateljica Elsa, prav tako doma iz Nizozemske.
Z avtobusom sem se odpeljal v Marino Rubicon, kjer sem v 20 minutah dobil termin za dvigalo jambora in dvigalo barke. Jambor je bilo treba namreč dvigniti zato, ker so mi v Geroni nov jambor postavili narobe, pa sem to želel urediti na tej strani Atlantika, kjer so cene še nekako sprejemljive. Po treh dneh sem tako zapustil marino Lanzarote in se prestavil v Rubicon. Čez noč sem na pomolu pospravil vsa jadra in vse vrvi, odstranil bum, odvil vse pripone in navijalne sisteme. Zjutraj sem se tako samo prestavil na pomol, kjer me bo čakalo dvigalo. Vse skupaj sem pospravil v barko in ostalo mi je le toliko prostora, da sem se lahko ulegel in odpočil, v kuhinji pa pripravil jutranjo kavo. Ves preostali prostor na barki je bil popolnoma zapolnjen. Ob 8. uri naj bi bilo dvigalo na pomolu in ob 9. uri bi lahko barko že dvignili iz vode na suho brez jambora. Dvigala ni bilo od nikoder in na koncu sem zaspal ves utrujen kar na klopci pred pisarno. Dvigalo je prispelo ob 14.30 in barka je bila ob štirih popoldan končno na suhem. Nato se je začelo delo. Ob misli na kup dela me je bolela glava. Bil sem sam, dan pa dolg le 24 ur. Vsa orodja, kar sem potreboval, mi je posodil prijazni lastnik ladjedelnice Avgusto, ki mi je preskrbel tudi vse rezervne dele. Zamenjal sem celo osovino in manšeto, nacentriral motor, popravil nosilce, ki so bili polomljeni že od Malage, zategniti je bilo treba tudi vijake na kobilici, saj je bila popolnoma razmajana. V barko je bilo vgrajeno tako malo materiala, da ko smo jo postavili na stojalo, se je vse skupaj upogibalo. Kaj takega še niso videli, jaz pa sem jim razložil, kako škrti so Slovenci, češ: poglej, iz komaj kaj materiala so naredili jadrnico. Ravno toliko, da voda ne pride čez kalup.
Po štirinajstih dneh trdega dela in prehranjevanja s prahom antifaulinga smo barko znova postavili v vodo. Vse je bilo tip top: preverjena kobilica, krmilo, vsi ventili itd. Tudi krma barke je bila ojačena zaradi tolčenja valov na sidriščih. Augusto mi je naredil uslugo in mi zastonj preveril vitalne dele barke z nekakim rentgenom: preveril je kobilico, ali so vijaki trdno zasidrani in preveril je tudi krmilni list. Vse je bilo urejeno, le še jambor postavimo. Edina firma, ki je imela na tem otoku dvigalo, se 14 dni ni javljala na telefon. Na sidrišču sem tako čakal brez jambora, izgubljal živce in veselje. Zmanjkovalo mi je že denarja, ki sem ga razporedil za porabo max 10 evrov na dan. Še za 150 dni s tem načinom življenja, ki mi je po dveh letih že nekaj normalnega. Pa vendar: negotovost in čakanje na dvigalo mi je presedalo. Obstal sem na mrtvi točki čakanja. Na pomolu sem opravljal kakšna malenkostna opravila in ker smo se v marini dobro razumeli, sem jim pomagal razstavljati in postavljati jambore ter varil razne dele inoxa v njihovi delavnici. Ladjedelnica je postala moj dom in čeprav nisem imel barke privezane na pomolu, ampak na sidrišču, sem dobil ključe od majhne delavnice, kjer sem lahko delal vse do 10. ure zvečer, imel pa sem na voljo tudi wc in tuš. Ko smo le postavili jambor, sem bil presrečen kot še nikoli in spet sem imel polno dela. Namestiti je bilo treba vse vrvi in pripone, medtem pa sem čakal na rezervni del za sprednji navijalni sistem. Čakanje se je spet vleklo, tako da sem obupal in del izdelal sam. Kot darilo sem dobil od Augusta anteno za AIS ter vso napeljavo in inštalacijo, po polovični ceni pa še AIS.
Naslednje jutro sta me obiskali prijateljici Maria in Andrea in skupaj smo odpluli nazaj v marino Lanzarote, kjer je moj prijatelj Lolo praznoval rojstni dan. Od tam sem naslednji dan nameraval odpluti proti Cape Verdom. Toda naslednji dan sem se zbudil ves prepoten, z visoko vročino in nesposoben za karkoli, kaj šele za nadaljevanje poti. Maria je štiri dni skrbela zame in če kdaj rečem »Marija, pomagaj«, zdaj vem, da je to čisto mogoče.
Ko sem se le pozdravil in ko je bilo vse pripravljeno, je bil čas za odhod. Kar s težkim srcem sem se odpravil na svojo barko. Pred barko se je zbralo kar nekaj prijateljev, ki so mi prišli zaželet srečno pot. Na vrhu betonskega pomola pa je stala Maria, ki je samo dodala: »Nice to meet you!« To je bil isti stavek, ki sem ji ga rekel, ko sva se spoznala.
Vrv je padla na pomol, barka je zapustila svoje mesto v marini in kmalu je vse ostalo za menoj, tudi roza Mariin pulover je postal samo še pika na obali. Tisti trenutek sem se odločil, da se nikoli, nikoli v življenju, ne bom več ustavljal na enem otoku ali mestu za toliko časa. »To je že drugič!!!« sem si rekel, prej Torriveja, kjer so me sprejeli takšnega, kot sem in sem se počutil odlično, in zdaj na tem otoku, kjer sem spoznal toliko dobrih in prijaznih ljudi.
Izplul sem 2. decembra ob 16. uri. Vremenska napoved je bila sprejemljiva: veter stalno med 6 in 9. Počutil sem se odlično. Na barki sem imel dovolj vode in hrane vse do J Amerike in ves čas sem premišljeval, ali bi se sploh ustavil na Cape Verdih. Kakorkoli, moral sem pluti proti njim in kurz sem nastavil točno na Mindelo. Vse dokler ne bom 100 nm pred otočjem, se lahko odločim, v katero smer bom plul. Do takrat pa bova le jaz in ocean.
Barka je drsela po valovih kot nikoli prej. V zadnjem mesecu sem iz barke odstranil vse mogoče stvari, ki jih nikoli nisem rabili in ki si jih tudi nisem želel več voziti s seboj. Zato sem sosedi Marti, ki je pripravljala svojo barko in trdo garala, saj sama ni imela prav veliko denarja, pustil prav vse: stari life raft, 40 m verige, pečico, vrvi, bokobrane, nekaj starih jader, polno kuhinjskega pribora, saj sam nisem potreboval več kot en kozarec, ene vilice, eno žlico, en nož in dve posodi za kuhanje. Barka je bila lažja kot kadarkoli in končno mi je uspelo delati povprečje 7 vozlov na 24 ur brez najmanjšega napora.
Zjutraj sem bil že mimo Fuerteventure in od tu naprej ni več nič vse do otočja Cape Verde. Veter je končno nehal spreminjati smeri. Sedaj samo naravnost 700 nm! Vsako jutro sem jadra dvignil, kolikor je dopuščalo, čez noč sem jadral bolj umirjeno z glavnim jadrom, po navadi drugo krajšavo, da sem genovo lažje in predvsem hitreje reguliral. Vsako jutro so me lovili deževni oblaki, ki so me pošteno namočili, zato sem čez dan sušil obleke na palubi. Vse bližje ekvatorju sem prihajal in sonce je hitreje vzšlo in zašlo. Stalno so me spremljali delfini in na vsake toliko časa sem slišal v bližini barke kita, kako je sopihnil vodo. Po navadi se je to dogajalo proti večeru ali sredi noči, da me je prebudil, ko sem spal v kokpitu. Jasne noči, polne zvezd, ki so krasile nebo – počutil sem se, kot da ni na svetu nič drugega, le jaz, ki potujem na konec sveta, morje, zvezde, delfini in ta kit.
Vsak dan zapišem prevožene milje, na vsake 4 ure zapišem pozicijo barke in smer vetra, preverim vremensko napoved in računam, koliko bi rabil do obale v kakršnemkoli primeru. Računam smer toka in smer valov. Plul sem že mimo rta, kjer se konča Zahodna Sahara, vendar vse to je bilo več kot 200 nm daleč. Veter se je dvignil na 9 in že ob 5. uri popoldne so bila jadra skrajšana na vse krajšave. Sedel sem v kokpitu in premišljeval o viharnem floku in stalno opazoval hitrost vetra ter hitrost barke. Spet so me prišli pozdravit kit in delfini. Čas je bil za pozno kosilo in pripravil sem si mojo specialiteto – tunino in ne več tako mehak kruh. Preverim na AIS, okoli mene ničesar. Preverim še pozicijo barke. Opazim, da me tok zanaša proti zahodu, zato nastavim kurz 10 stopinj bolj proti vzhodu, saj nočem, da zaradi toka zgrešim otočje, kajti medtem sem se le odločil, da se bom na Cape Verdih ustavil.
V kontaktu sem s svojo mamo in sestro, ki ima danes rojstni dan, saj je 7. december. In preko Garmina mi pošlje sporočilo: »Lansko leto sva bila za moj rojstni dan skupaj, pogrešam te in želim, da bi bilo letos isto.«
»Ne skrbi sestra, bova pa naslednje leto spet skupaj, sedaj sem tu na barki, plujem po Atlantiku in sem srečen in tudi ti bodi, saj je tvoj rojstni dan, se ti javim še kaj, lepo praznuj.«
Medtem ko sem ležal v postelji in se skušal malo odpočiti, sem slišal močan pok, ki pa se mi tisti trenutek ni zdel prav nič sumljiv, saj je barka stalno pokala in škripala.
»Kaj pa vem, po navadi so vrata ali podnice ...,« si mislim, se obrnem, zakopljem glavo v vzglavnik ter zadremam nazaj. Zbudim se kakšno uro kasneje in čas je, da zapišem pozicijo, preverim hitrost in veter, ter se sprehodim po palubi. Veter se še vedno ni ustalil, njegova moč še vedno narašča, jadram s prijaznimi 35 in valovi točno od zadaj, kar barko pošteno nagiba sedaj v levo in sedaj v desno. Navigacijska zelena luč osvetljuje razburkano morje, iz katerega skačejo delfini, ki so v zeleni luči videti bele barve. Uživam v jadranju, opazujem, kako se noči, visoko na nebu so še vidni oblaki, in zdi se, da prihajajo vsi prav k meni in mi sledijo z vseh strani. Tangun sem že zdavnaj pospravil in v primeru, da se veter dvigne na 40, bom genovo pospravil in odvil viharni flok. In to sem naredil kakšno uro kasneje. Okoli 11. ure zvečer pa se mi je pred očmi podrl ves svet! Barka se je začela vrteti kot pirueta. Takoj sem vedel, kaj je vzrok, saj se mi to ni naredilo prvič: krmilo! Pa vendar sam sebi nisem mogel verjeti. Preklel sem vse, kar je na tem svetu, vse, kar še bo, in vse, kar je bilo. Valovi so se zapirali iz strani v bok barke, da se je barka nagibala močno v morje, jaz pa sem medtem privezan na jamboru vlekel glavno jadro iz zadnje krajšave in ga povil na bum z vrvjo, tako da je nehalo plapolati. Valovi so tolkli v krmo barke tako močno, da se je cela barka tresla, kot si nikoli nisem mogel predstavljati, da se sploh lahko trese. Stopil sem na spojler barke in se skušal z nogo dotakniti krmila, vendar s tem nisem naredil prav nič, razen tega da sem se pošteno urezal na odlomljeno osovino. Vrgel sem vrv v vodo in se je prijel, skočil v vodo, da preverim, ali je to mogoče, saj sam sebi nisem verjel, da sem spet ostal brez krmilnega lista. »Pa saj je nemogoče!!!?« Tisti trenutek mi je bilo vseeno za življenje. Skok v vodo bi bil lahko usoden, sploh s krvavečo rano – mogoče ti sledi morski pes, ki se prehranjuje s hrano, ki jo odvržeš v morje, ali pa bi se le po naključju pojavil tam. V mislih si rečem: »Kakršno srečo imam jaz ..., bi ga bil prav vesel, saj bi me rešil vseh muk, kajti točno vem, kje sem in kaj sledi.«
Barka se še vedno nagiba, krma tolče v vodo in tudi spojler je že počil. Barka ni rabila prav veliko udarcev. Pohitim z viharnim sidrom, ga vržem v morje, a spojler še vedno tolče, hitrost barke s tokom in valovi je bila 2 kn in to v prav »prisrčni« smeri proti sredini Atlantika. V primeru, da bi barka zdržala vse te udarce, bi bil na Karibih zagotovo enkrat do februarja.
Kaj narediti? Preverim AIS in iščem kakršnakoli plovila. Tisti trenutek jih ne najdem nikjer. Nato pošljem tisto, kar nikoli nisem hotel, niti si želel, da bi bilo to potrebno – DISTRESS, ki se pošilja in pošilja ... dokler ga nekdo ne sprejme.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Lanzarote | Brodolom 2. del > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
