 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Gomera: San Sebastian – 189. dan
Upam, da nisva včeraj spustila obiska plaže na najtoplejši dan sploh. Danes je namreč precej hladneje. Pa tudi nekaj bolj piha in imaš občutek, da je še hladneje.
Ogled tržnice je potrdil, da je tole majhno mestece v resnici bolj vas kot mesto. Tri stojnice z enako izbiro so vse, kar premore, ribarnica je mala in z omejenim izborom rib, mesar pa je imel polovico artiklov zamrznjenih. Očitno sva razvajena s tržnic s Tenerifa in Gran Canarie. Mercadona in Dino (dve veliki trgovski verigi) tu nista prisotna, Spar ima eno trgovino, a jo ravno prenavljajo. Druge trgovine pa imajo normalno izbiro, tako da lačni ne bomo.
V železnini sem našel tesnilno maso (podobno kot Sikaflex), tako da lahko začnem moje projekte brez bojazni, da mi zmanjka materiala. A danes so projekti še čakali. Malo sva lenarila, malo klepetala s simpatičnimi sosedi z Nizozemskega. Edina koristna stvar, ki sva jo naredila, je bila ta, da sva locirala eno malo puščanje vode. Ne gre za velik problem, a nekaj kapljic pronica notri, ko perem barko. Resnega dežja tukaj še nisva imela, pršec in morje ob pasažah pa tudi nista prišla tu notri. Razpokica je nastala na spoju panoramskega stekla in palube. Tu je že resno puščalo, a sva sanirala. A sanirala sva lahko le od zgoraj, saj je panoramsko steklo prilepljeno. Očitno različni koeficienti raztezanja naredijo svoje in na spoju je nastala kot las tanka razpoka. Morda pri popravilu nisem dovolj dobro očistil podlage ali pa je raztezka pač več, kot ga Kent lahko kompenzira.
Sedajle zvečer je začelo resno žvižgati po marini. Piha z zahoda, čez otok. Tu smo v zaprti dolini in vetra je 15 vozlov s sunki do 20, kako je zunaj, pa ne vem. Vremenska napoved se ves čas spreminja, očitno so cikloni na severu precej zmešali ustaljene vetrove in modeli dajejo različne rezultate. Za zdaj tukaj trajekti vozijo redno, ne tako kot v Angliji, kjer je baje odpovedana polovica vseh letov. Od vremena je odvisno, do kdaj bova tu. Omejevalni faktor za obisk La Palme so valovi. Zdaj so napoved sicer malo omilili, saj valovi ne bodo čez 5 metrov, ampak 'le' 4,5 m. To je tako ali tako preveč, da bi rinili tja in v slabo zaščiteno marino. V 5 m valove grem le, če ni druge možnosti. Raje ostaneva varno pospravljena tule.
Gomera: San Sebastian, 190. dan
Zjutraj grem pogledat, kako trajekt obrača v luki. Pogledam na vozni red in ga pričakam. Trajekt je moderna zverina, ki lahko pluje s hitrostjo 38 vozlov, sprejme pa 1291 potnikov in 340 avtomobilov. Zasnova je večtrupna – trimaran, ki ima odlične lastnosti tudi na valovih. Poganjajo ga motorji skupne moči 49.000 konjev. To je moči za kakih 500 solidnih avtomobilov.
Luka ima ozek vhod med valobranom in čermi pred obalo. Za valobranom se malo razširi, a se razdeli v tri področja: mestno plažo, ograjeno z bojami, koridor za dostop do marine, ki je tik ob bojah za kopalce in ni posebej širok, ter v komercialni del luke.
Danes piha bolj kot včeraj. Dovolj, da veter nosi pesek po zraku in bode v odkrite dele kože in leze v oči. A trajekta to očitno niti najmanj ne moti. Tako suvereno je na mestu obrnil tam notri, kot da to dela vsak dan. Aja, saj dela vsak dan. Vsak dan trikrat. Za bočni potisk ima vgrajene tri motorje Rolls Royce KaMeWa wateryet. Že vedo zakaj.
Zanimivo je, da v marini piha s severozahoda, zunaj na odprtem pa s severovzhoda. Visoke skale zadaj za marino očitno obrnejo veter za 90 stopinj. V marini sem nameril danes 35 vozlov (večino časa je sicer manj – dobrih 20), kako je zunaj, ne vem iz prve roke. Sem pa vprašal jadralce, ki so bili danes zunaj. V marino so prišli precej mokri, vsi so imeli oblečene rešilne jopiče čez jadralsko obleko za slabo vreme in vsi so imeli pasove za pripenjanje na barko. Videti so bili dobro prepihani. Žal niso znali angleško, a so rekli, da zelo piha, precej čez 30.
Štriki malo zategujejo, a marina je precej mirna. Dostop do razgledne točke 'la Gila' takoj vzhodno od marine je bil danes zaprt. Valovi so preveč zalivali del, kjer so skale prenizke in bi lahko koga odplaknilo v morje. Tudi na zunanji plaži ni nikomur prišlo na misel, da bi šel v vodo ali blizu vode. Morje je kotalilo kamne po plaži, valovi pa so se lomili v velikem loku. Vprašanje, ali bi prišel ven, če bi bil enkrat notri.
Gomera: San Sebastian, 191. dan
Ponoči sem se nekajkrat zbudil ob zategovanju in škripanju štrikov. Dan sva začela pozno in se odločila, da greva na izlet z avtobusom. Plan je, da greva na najvišji vrh otoka in za to se ne splača najemati avta, saj redni avtobus ustavlja tam, kjer bi sicer parkirala avto, stane pa precej manj. Preden je avtobus zapeljal vzvratno s postaje, je enkrat zatrobil. Admiralica je takoj pripomnila, da bi moral potrobiti trikrat, ne le enkrat. Profesionalna deformacija jadralke. V ladijskem prometu namreč en pisk pomeni, da obrača desno. Trije piski pa pomenijo, da gre vzvratno. Ampak avtobus ni ladja in je uspešno 'odplul' s postaje.
Cesta se vzpenja iz serpentine v serpentino in avtobus se v dobre pol ure dvigne od morske gladine na dobrih 1000 m. Izstopiva na krožišču, kjer se cesta deli in pričakoval sem, da bo tam kak kraj, če je že avtobusna postaja. Pa razen krožišča in parkirišča za avtomobile ni ničesar. Najdeva pravo peš pot proti vrhu in se podava na pot. Začetek je ravno v meji deževnega oblaka. Precej hladno je in zelo vlažno.
Pot naju vodi skozi oblačni gozd. Razlika med deževnim gozdom (rain forest) in oblačnim gozdom (cloud forest) je v tem, da pri deževnem veliko dežuje. Ima tudi zelo gosto podrast. Gozd oblaka pa nima dežja, ampak vodo dobiva iz oblaka. Podrasti je malo in pod krošnjami dreves je dokaj suho. Ko se pot dovolj dvigne, da pridemo nad oblak, tudi gozda ni več, le še redkejše grmičevje je ob poti. Sonce sije močno in nad mejo oblaka se nam odpre pogled v daljavo. Še malo in sva na vrhu. Tu je bilo starodavno svetišče prejšnjih prebivalcev otoka, preden so jih Evropejci v 15. stoletju pobili. Ta zgodba je enaka po vseh otokih. Kamor so prišli Evropejci, so povsod iztrebili prvotne prebivalce. Sedaj so ostanke razvalin svetišča po natančnem popisu prekrili z betonom, da jih zaščitijo in na vrhu tega naredili razgledno ploščad.
Ko pogledava okrog, vidiva na severozahodu La Palmo, otok, ki je najin naslednji cilj, na jugozahodu iz oblaka malček kuka El Hiero, kamor še ne veva, ali nama bo uspelo priti. Proti vzhodu se lepo vidi gorovje na otoku Tenerife, od koder sva priplula. V daljavi za Tenerifom se zdi, da se vidi Gran Canaria, a je tako v meglici, da nisva prepričana, če ni samo oblak malo drugačne oblike. Presenečena sva bila nad raznolikostjo flore in favne. Toliko ptic nisva videla in slišala na nobenem drugem od Kanarskih otokov. Čebel in drugih žuželk je v izobilju, ravno tako cvetečih rožic. (Zapisek zame: Kupi med z Gomere). Zame je bila večina cvetlic čisto običajnih rož (latinsko 'rožus navadnos'), Lili pa mi je ves čas govorila, naj pogledam to ali ono rožo, pri čemer je v upanju, da mi bo kaj jasno, velikokrat uporabila slovensko, angleško in (pravo) latinsko ime. Zame so bile vse le 'rožus navadnos'. Ene lepše, ene manjše, ene rumene, ene dišeče itd itd.
Vrnitev je bila bolj adrenalinska, saj vozni red avtobusa obstaja le za odhod z začetne ali končne postaje, ne pa za karkoli vmes. Do tu je potreboval 40 min. Pri vrnitvi ima nekaj daljšo cesto, torej bo potreboval več. Ampak koliko več? Čakava. Lili se med čakanjem kratkočasi s fotkanjem flore, meni pa postane dolgčas in rečem, da bi rad štopal. Ona ne bo štopala pod nobenim pogojem, jaz pa lahko, če hočem. Samo ona ne gre zraven. Dvignem palec in že čez nekaj minut mi ustavi avto. Prijazen domačin gre v San Sebastian (moj cilj) in me vzame s seboj. Malo se pogovarjava, a moja španščina je na ravni njegove angleščine, tako da nisem prepričan, če sva se pogovarjala o istih stvareh. Včasih pozdravi voznika v avtu, ki gre nasproti. Ker je iz njegove vasi, pravi. Pozna pa tako ali tako vse, razen turistov. Tu se vsi poznajo, pravi. Saj jih je le 20.000 na otoku.
V San Sebastianu rezerviram avto za jutri in se vrnem na barko. Lili medtem še čaka na bus, a ga potem kmalu dočaka in pride za mano. Še en lep dan je za nama. Aja, piha pa še zmeraj tako kot včeraj.
Gomera: San Sebastian, 192. dan
Malo po deveti zjutraj prevzameva avto. Dobila sva Fiat 500X. To je povišana verzija petstotke. Sicer sem rezerviral najcenejšo grupo, a na srečo niso imeli nič takega in sva za isti denar dobila avto, ki je sicer dve grupi višje. Fiati mi sicer ne ustrezajo prav posebej, saj niso grajeni za zlorabe rentacar voznikov. Po navadi so nemški avti bolje ohranjeni.A avto je OK, saj je dokaj nov (17k km).
V celem dnevu sva naredila 150 km, kar se sliši malo, a sva bila pri tem tolikokrat od 0 do 1000 m nadmorske višine in nazaj dol, da sploh ne znam zračunati. Otok je namreč povsem razčlenjen, čeprav je po površini okrogel. Ozke in globoke doline so ločene z visokimi grebeni in cesta nima druge možnosti, kot da se vzpenja gor in spušča nazaj dol. Večino časa se voziš po serpentinah. Recimo med San Sebastianom in Playo Santiago (oba kraja sta na obali) je manj kot 10 km zračne razdalje, po cesti pa je to več kot trikrat dalj in traja tri četrt ure. Vmes se povzpneš na 1000 m višine. Danes me noben od krajev ni navdušil. Pozna se, da tu ni bilo velikih mest in razcveta, kot na primer na Tenerifu ali Gran Canarii. Prevladovalo je kmetijstvo. Še največ so zaslužili s prodajo banan in pomaranč, ki so jih pridelovali v dolinah na severu otoka. Cest takrat ni bilo, zato so zgradili v vsakem mestecu žičnico ali veliko jekleno konstrukcijo, ki se je dvigala nad morje, da so banane lahko naložili na manjše ladje. Pristanišč ali varnih zalivov tam ni. Večina tega je zdaj v ruševinah, saj cesta omogoča prevoz do resne luke. Je pa tudi nasadov precej manj, saj ljudje najdejo lažje in bolje plačano delo v turizmu in podobnih panogah.
Razčlenjenost otoka in odsotnost infrastrukture (ni bilo ne cest ne pristanišč) sta botrovali temu, da so razvili poseben jezik s pomočjo žvižganja. Tako so izmenjevali sporočila preko dolin (baje tudi do 5 km daleč). Zdaj, ko je cesta, in ko so telefoni, komuniciranje z žvižganjem ni več nujno in bi izumrlo, če ga ne bi ohranjali s tem, da to učijo v šoli. Žvižganje je na Gomeri učni predmet v osnovni in srednji šoli. Zvečer sva dobro utrujena vrnila avto.
| < Montana Roja - San Sebastian | Gomera - La Palma > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
