Heron, Rogoznica, Stupin

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Ponoči ni bilo veliko dežja, se je pa precej bliskalo in grmelo. Veter je pihal z vseh strani, a je bil občutno nežnejši kot pretekle dni.

Zjutraj po kavici in prvem rahlem dežku se malo zjasni, piha pa iz severnih kvadrantov. Odločiva se, da se prestaviva na drug konec zaliva, bolj na zahod. Tako bova bližje Rogoznici (sladoledu in otoku za ločeno zbiranje odpadkov), morebitni val pa bo imel manj prostora, da se razvije, pa še za nama bo cel zaliv in bo do privetrne obale celih 400 m. Prej sva bila idealno postavljena za jugo, v severozahodniku pa sva bila le nekaj deset metrov od obale. Če bi se zgodilo karkoli nepredvidenega, bi imela bore malo časa, da odreagirava, preden bi se znašla na skalah.

Saj vem, mogoče sem preveč previden. A vedno obstaja možnost, da kak čarterist izruva najino sidro pri neveščem manevru sidranja, ali kaj podobnega. V takem primeru je precej bolje, da si od privetrne obale oddaljen 400 m in ne 40 m.

Prestaviva se torej za 500 m. Na skici se lepo vidi najin novi položaj, ki ga označuje rdeča ladjica. Vidi se tudi, kako dobro je zaliv zaprt za vsako možno vreme.

Spustim čoln in odveslava na obalo. Privoščiva si dolg sprehod ob obali do starega dela mesteca. Vreme sicer ni najboljše, precej oblačno je, a vendar sva presenečena, da je zunaj tako malo ljudi. Pozna se, da je zadnji dan avgusta, seveda se poznajo tudi korona ukrepi (karantena), ki so jo uvedle številne države, ne le Slovenija in Italija. Prodajalka sadja se naju je prav razveselila in nama skoraj čestitala, da sva ostala kljub karanteni. To je podkrepila z lepo gesto in nama na koncu dala še en lep grozd za povrh. Res pa je, da sva kupila kar nekaj njenega sadja.

Stari del kraja je majčken. Dve vrsti hiš sta videti malo starejši, vse drugo so vikendi in turistične kapacitete. Imajo pa vse dokaj lepo urejeno. Na trgu je delujoča fontana (ki je v resnici spomenik braniteljem ne-vem-katere-vojne), pred mestecem pa je v parku prav lepo vzdrževan akvarij na prostem. V njem plavajo orade, babice, bradač, črniki (edina jadranska koralna ribica) in še kaj. Gostinci naju vabijo, restavracij je veliko, a so bolj prazne kot prezasedene. Turistov je v mestu nekaj, a to so v glavnem vikendaši, ki bodo kuhali sami. Pretežna govorica, ki jo slišiva na cesti, je hrvaščina, večina avtomobilskih tablic pa bodisi ZG ali pa lokalne.

Na barko sva se vrnila ravno zadnji čas. Nebo se je že stemnilo, zapihal je veter in pol ure, potem ko je dingi spet visel na nosilcih, se je ulil dež. To noč pričakujemo največ dežja, jutri pa se mogoče že kam premakneva.

 

< Stupin 2. dan   Stupin 4. dan >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron