 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Včeraj popoldan so se neki Nemci (na čarterski barki) sidrali preblizu naju. Lili jim je nekaj rekla, pa se niso dali motiti. Pripeljali so v zaliv, kot da bi znali, a z več jajc kot pameti. Na polna jadra, brez motorja, vmes med Herona in čeri. Ker so se čeri bali malo bolj kot Herona, so seveda na koncu pristali preblizu nas. In ker so pravi asi, jim je bilo pod častjo popravljati.
Zvečer se je maestral obrnil v burjo in oddaljeni smo bili manj kot eno dolžino barke.
Vprašal sem jih, ali se jim zdi to v redu, pa so rekli, da se ravno o tem pogovarjajo. In so se šli presidrat. Ponoči. Če bi ubogali admiralico, bi jim bilo lažje. No, so pač popravljali ponoči, ko ni nihče videl njihovih dolgih fac.
Ne vem, kaj je s tem našim sidrom. Mogoče pa je močno magnetno, ali nekaj takega, da se hočejo druga sidra na vsak način tako približati. Mogoče se pa hočejo pariti z njim, ker je tako lepo.
Zjutraj pride en katamaran (čarter, na njem Avstrijci) in mečejo točno na naše sidro. Klasika.
Jaz se nisem sekiral, saj sva tako ali tako imela namen odpluti takoj, ko do konca spijeva kavico.
In potem so se čudili, da jih je veter obrnil tako kot nas, in da so le kak meter oddaljeni od Herona.
Ponavljajo. Tokrat so šli 'zelo daleč'. Vrgli so vsaj 20 m naprej od našega sidra. Ker so dali malo ketne, so bingljali dovolj daleč spredaj, da sva lahko dvignila sidro brez drame.
Se je pa drama zgodila že zjutraj. Sedim v kokpitu in pijem kavico, ko slišim presunljivo javkanje. Gledam, pa najprej nič ne vidim, potem pa opazim malo mokro glavico, kako plava okrog sosednje barke. Vmes poskuša s kremplji plezati po plastiki, pa seveda ne gre. Kak valček ga pokrije čez glavo, potem spet joka in plava. Mali mucek je. Očitno je padel z barke.
Ravno pomislim, ali bi spustil čoln, ali bi raje kar skočil v vodo, ko sosedje opazijo nesrečo svojega malega štirinožnega člana posadke. Gospa brez pomišljanja plane v vodo in dvigne ubogo kepico iz vode. Ata ga zavije v brisačo in muc, še čisto majčken je bil, je očitno rešen.
Lekcijo je dobil, mogoče bo bolj previdno skakal po barki. Tokrat jo je srečno odnesel.
Odjadrava v rahli burjici le na flok in viharnik. Za nekaj milj se mi ne da dvigovati glavnega jadra. Čez čas opazim eno elanko, nekaj večjo od Herona, na polna jadra, ki tudi orca in nas lovi. Aha, saj to so tisti Nemci, ki so se ponoči morali presidrati. Zdaj nas lovijo. Čudno, saj so odpluli vsaj pol ure pred nama. Vsi naspidirani pridrvijo okoli enega otočka, midva ravno delava obrat in srečamo se dokaj blizu. Precej hitrejši so videti. Pri naslednjem obratu bodo verjetno daleč spredaj. A burja je muhasta in se precej vrti. Jaz vozim na roke, sicer bi šlo slabo. Veter spreminja smer za 30 in več stopinj in je refulast.
Pri naslednjem obratu so fantje ostali daleč zadaj. Kako je to mogoče? Midva lepo počasi, le na mali flokič in viharnik, jeva sadje, se pogovarjava, oni vsi v rokavičkah, na polna jadra in pošteno nagnjeni.
Nekaj razlogov:
- Genovo so imeli čisto narobe strimano. Voziček je bil čisto narobe in jim je jadro delalo grozen trebuh in zadnji rob je plapolal v vetru.
2. Glavno jadro je bilo za orco premalo potegnjeno po spodnjem robu, škota pa preveč zategnjena in je bolj zaviralo, kot poganjalo.
3. Pri spremembah smeri vetra so po navadi zaspali in namesto korekcije s krmilom so besno vrteli vinče.
4. Nagnjeni so bili z ograjico skoraj do vode, krmilo pa je verjetno imelo velik odklon, kar je zaviralo barko.
S pol manj jader, a s pravilno nastavitvijo bi bili precej hitrejši, tako pa sva jih pustila zadaj.
Sidrava v prelivu med Murterjem in malim otočkom Hrbošnjak, blizu kraja Jezera. Tu je krasno sidrišče s čisto, turkizno vodo.
Edina slaba stran tule je, da večina plovil iz marine Jezera pluje skozi ta preliv, čeprav je pot okrog otočka enako dolga. Večina jih glisira, čeprav je preliv širok le 200 m in ljudje pogosto plavajo na otoček in nazaj. Pri kopanju je treba pač malo paziti. Zame, ki se od lestvice ne oddaljim več kot 2 m, to ni tak problem, za Lili, ki šnorklja po uro ali dve, pa je.
Danes je prišla nazaj precej utrujena. Vidi se, da je voda bolj hladna. Sva šla pač 5 milj na sever. Mogoče se to pozna.
Danes sva še zamenjala viharnik s solent jadrom. Tako imava v veter lahko nekaj več jader. Seveda pa sem moral za to nekoliko predelati napeljave škot. Tako solent kot flok hočeta namreč voziček na prednji tračnici. To sem rešil z drsečimi rinkami in bomo videli, ali bo delovalo tako, kot sem si zamislil.
Danes sva preplula 8 milj, motor nima novih ur.
| < Zmajan | Školjič > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
