Severovzhodnik je v soboto nekoliko oslabel, zato sem Gregorju, Robertu in Ivu zjutraj predlagal, da bi proti severu čez trideset milj široki preliv Belle Isle med Novo Fundlandijo in Labradorjem odjadrali že v soboto popoldne, a so mi njihovi obrazi v odgovor povedali, da smo zadnja dva dni jadrali dovolj in da si želijo prostega dne v St Anthonyju 😊.
Pred odhodom v odmaknjenost in divjino Labradorja je bilo treba poskrbeti za nafto, vodo hrano in plin ter za prijavo našega prihoda pri luških oblasteh v St. Anthonyju, zato smo se dopoldne peš odpravili v mesto.
Po pol ure sprehoda v kislem in hladnem vremenu po obalni cesti proti centru smo lahko ugotovili, da St. Anthony ni mestece, kot jih poznamo v Evropi, ki bi imelo nekakšen center mesta, temveč je to ameriško na deset kilometrov razpotegnjeno naselje, kjer je vse prilagojeno vožnji z avtom. Blizu pristanišča je pošta, kilometer naprej trgovina, kilometer naprej naslednja trgovina in bolnišnica in potem hotel, dve bencinski črpalki, nato trgovina in restavracija s hitro hrano in nato še ena, deset kilometrov naprej je bila tehnična trgovina, kjer jeklenke napolnijo s plinom. Spoznal sem, da bo dopolnitev zalog na barki in oskrba pred odhodom na Labradorski polotok postala »misija nemogoče«, dokler na blagajni v trgovini, kjer sem vprašal, kje bi lahko dobil plin, ni k meni pristopil možakar in mi prijazno ponudil, da me lahko s svojim avtom odpelje do polnilnice s plinom.
Tod je bilo ime možakarju. Najprej me je zapeljal nazaj na barko po prazno jeklenko za plin in spotoma sem vzel še dve prazni posodi za nafto. Med vožnjo mi je Tod povedal, da so bili njegovi predniki Vikingi, ki so imeli severno od St Anthonyja eno svojih prvih naselbin v Ameriki. Tod je bil vrsto let ribič, zdaj pa se ukvarja z gradbeništvom. Povedal mi je, da imajo pozimi na Novi Fundlandiji veliko snega in da ne pomni tako hladnega in vlažnega začetka poletja kot letos. Rekel je tudi, da je letos pozimi k njim na otok preko ledu z Labradorja prišlo nekaj sto polarnih medvedov, ki so strašili po naseljih in iskali hrano, a so se spomladi že umaknili nazaj na Labrador.
V polnilnici plina mi evropske jeklenke s plinom žal niso mogli napolniti, ker nimajo ustreznega adapterja. Ponudili so mi njihovo jeklenko, a za desetkilogramsko ameriško jeklenko na barki nimam prostora, da bi jo kje lahko varno namestil. Na poti nazaj sva se ustavila na bencinski črpalki in napolnila kantici z nafto, saj sem že prej izvedel, da nafte s tovornjakom ne dostavljajo do pomola.
Spotoma sem se z luškim kapitanom dogovoril, da imamo lahko barko ob pomolu privezano še en dan, odsvetoval pa mi je, da v tanke napočimo vodo iz pipe na pomolu, ker ta voda ni najboljše kakovosti. Kapitan mi je tudi rekel, da bomo ustrezno vodo in nafto lahko dobili v katerem od labradorskih pristanišč. Morda pa Labrador vendarle ne bo čista divjina 😊.
Popoldne smo se s fanti dogovorili za skupno nabavo hrane v bližnji trgovini in za večerjo v mestu, vmes pa smo se vsak po svoje sprehajali po okolici zaliva. S hriba nad vhodom v zaliv se je skozi redko meglo videlo nekaj kilometrov daleč na morje, po katerem so mimo otoka počasi plule velike in manjše ledene gore.
V nedeljo dopoldne smo odjadrali iz St. Anthonyja proti severu, proti Labradorju. Severnik se je ponoči okrepil nad dvajset vozlov, zato je bilo naše jadranje precej športno, a znosno dokler smo bili ob obali otoka zaščiteni pred večjimi valovi. Proti vetru smo križarili med ledenimi gorami in se izogibali manjšim kosom ledu, ki so med taljenjem odpadali z večjih gora. Ti manjši kosi ledu so še vedno veliki meter, dva ali več in bi ob trku z barko z lahkoto preluknjali trup Skokice. Na srečo je led s svojo belino izstopal na temnem morju in ga je lahko videti, vendar so beli tudi vrhovi valov in včasih ne veš, ali je pred nami kos ledu ali pa se je le prevalil in razpenil val, ki ga proti nam nosi veter.
Po treh urah jadranja smo se odločili za postanek v zavetrnem zalivu na otoku Quirpon na skrajnem severu Nove Fundlandije. Kot na razstavi je bilo pred vhodom v zaliv postavljenih nekaj ledenih gora in po zalivu so plavali manjši kosi ledu.
Privoščili smo si kosilo, po kosilu pa smo dali v vodo čoln in se odpravili na obalo na krajši sprehod po otoku.
Popoldne smo nadaljevali pot proti Labradorju in smo že takoj po odhodu na rtu otoka spoznali, da prečkanje preliva do Labradorja ne bo mačji kašelj. Okoli rta se mešajo tokovi, zaradi katerih so se dvignili valovi, da je bilo videti, kot da bi morje vrelo in Skokico je nekaj časa kar krepko premetavalo na vse strani. En val me je od zadaj kar pošteno zalil, ko sem bil za krmilom in smo se s pomočjo motorja počasi prebijali iz zmešanega morja okoli severa Nove Fundlandije.
| < Proti severu | Jug Labradorja > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
