V soboto prvega julija smo nabavili hrano in pijačo za pot proti severu, v nedeljo dopoldne pa v pristanišču v rezervoarje na barki natočili še vodo in nafto. Predvsem točenje nafte je nazadnje postalo kar razburljivo opravilo, saj je bilo v nedeljo kar dosti čolnov na morju in mnogi so tako kot mi želeli na majhnem pomolu natočiti gorivo in se potem okoli nas prerivali in vrivali v vrsto ter se s čolni zaletavali v Skokico, ko smo točili nafto. Moji grdi pogledi in mahanje z rokami niso zadoščali, glasna beseda je zalegla le za nekaj sekund. Odhod od pomola je bil mogoč le tako, da sem s trupom barke počasi odrival čolne, ki so se nam nastavljali na pot.
Lep sončen dan nam je med plovbo proti severu omogočal lep razgled na zasnežene gore v zaledju Nuuka.
Med jadranjem do Nuuka sem spoznal, da so navtične karte v aplikaciji Open CPN premalo natančne, zato sem na spletu kupil precej drage Navionicsove navtične karte za Grenlandijo. Te karte so bolj natančne in so nam zdaj omogočale varno plovbo tudi po kanalih med otoki bliže obali Grenlandije.
Razgled na grenlandske gore in ledenike na njih je bil vseskozi veličasten, a sem se ga počasi že navadil in mi je lepota gora postajala vse bolj nekaj samoumevnega. Po brezvetrnem dnevu smo proti večeru v dvajsetih vozlih jugovzhodnika vendarle lahko prezračili jadra in pospešili plovbo. Spotoma smo v daljavi videli nekaj kitov, sidro pa ponoči po 65 miljah spustili v zalivu Tovqussaq.
Ponedeljek je bil oblačen, pogled na Grenlandske gore pa še vedno lep. Zabavali so nas tudi kiti, ki smo jih videvali vse bližje barki. Popoldne smo sidrali med otočki v zaprtem zalivu Ikerasak, kjer je bila že zasidrana ribiška ladjica z nekaj manjšimi čolni privezanimi okoli nje. Starejši par ribičev se je s čolnom ravno vračal z ribolova in nas prišel pozdraviti, potem pa sta šla na bližnjo ladjico. Po kosilu smo se odpravili na potep po hribih v zaledju zaliva.
Z morja so bili hribi videti preprosti in zaobljeni ter so se v grebenu vzpenjali proti zasneženim goram v zaledju, ko pa smo se začeli vzpenjati v hrib, smo že po nekaj deset minutah spoznali, da je na videz zaobljen greben pogosto prekinjen z globokimi grapami in vmesnimi jezerci. Nekajkrat smo se spustili navzdol do dna grape ter splezali nazaj na greben in kmalu sem opustil misel, da bi se sprehodili do zasneženih gora nad fjordom, za katere sem na zemljevidu videl, da njihovi vrhovi bližnjih gora segajo do kakšnih osem sto metrov višine. Zadovoljili smo se z lepim razgledom z vmesnih hribov.
Zvečer smo se vrnili na barko in videl sem, da se je veter obrnil in Skokico zanesel bliže obali, zato sem pogledal na globinomer. Kazal je globino 6,5 metra, kar se mi je zdelo dovolj globoko, saj je bil višek plime že kakšno uro za nami in naj bi se voda med oseko spustila le še kakšne tri metre. Po uri spanja me je zbudil Miloš in rekel, da nekaj škrta pod krmilom. Takoj sem bil na krovu in na krmi pogledal pod barko h krmilu. V kalni vodi sem videl, da se je krmilo zataknilo za skalo in da se je odlomila spodnja konica krmila. Krmilo na Skokici je ozko in dolgo dva metra, zato pod vodo sega skorajda tako globoko kot kobilica. Takoj sem zagnal motor in poskušal barko s pomočjo pogona premakniti naprej, da krmilo ne bi več nasedalo na skalo, a se barka žal ni premaknila. Poskusil sem tudi z vlečenjem sidra, vendar tudi to ni bilo uspešno.
Potem sem s čolnom odveslal do ribiške ladje, da bi ribiče prosil za pomoč, da bi s pomočjo motornega čolna in vrvi z vrha jambora nagnili barko, da bi se krmilo sprostilo in bi Skokico lahko umaknili v globljo vodo. Trkal sem po ribiški ladji, splezal na ladjo in trkal na vrata, klical, odprl vrata in pogledal v notranjost. Ribičev ni bilo na ladji.
Odveslal sem nazaj do Skokice in z grozo videl, da je barka nagnjena naprej in da krma zdaj že za več kot pol metra gleda iz vode, saj se je voda zaradi oseke nižala, krmilo pa je bilo nataknjeno na skalo in ni pustilo zadnjemu delu barke, da bi se spuščal skupaj z gladino vode, medtem ko je kobilica še vedno plavala in ni nasedla na dno. Krmilo se je medtem zaradi pritiska na spodnjem koncu še enkrat zlomilo in skrajšalo še za trideset centimetrov.
Gregorju, Milošu in Karli sem naročil, naj se toplo oblečejo, spakirajo dokumente in elektroniko v nepremočljive vreče, vzamejo s seboj nekaj rezervne hrane, dežnike in blazine ter se s pomočjo čolna izkrcajo na obalo, saj nisem bil več prepričan, da bomo barko lahko rešili. Tudi sam sem spokal svoj računalnik, dokumente in nekaj obleke v nahrbtnik in ga dal zraven, da so ga odpeljali na obalo. Potem smo se odločili, da poskušamo sami nagniti barko, da bi razbremenili krmilo, zato smo dvižnico spinakerja navezali na dolgo vrv in jo napeljali do obale na desni strani zaliva, kjer jo je Miloš navezal na skalo. S pomočjo dvižnice in vitla nam je potem uspelo dovolj nagniti Skokico, da se je teža zadnjega dela barke prerazporedila na trup in se je krmilo s tem delno razbremenilo. Barko smo nagnili do ograjice, vendar nam krmila še vedno ni uspelo potegniti s skale v globljo vodo. Dosegli smo vsaj to, da krmilo ni več ječalo pod težo barke in se ni več lomilo.
Ostal sem na barki, da sem lahko spremljal, kaj se v notranjosti med nagibanjem z njo dogaja. Deževalo je in ker je bila barka nagnjena naprej in na desno stran, voda z nje ni odtekala, temveč se je nabirala v kokpitu, zato sem jo sproti odstranjeval, da ni tekla v notranjost barke.
Morje je iz zaliva hitro odtekalo še dolgi dve uri in Skokica se je vse bolj nagibala, saj je zdaj na dno sedla še kobilica. Gladina vode se znižala za pet metrov, kar je bilo za meter več, kot naj bi se glede na tabelo plimovanja s podatki za bližnje pristanišče Maniitsoq. Strah me je bilo, da ni morda kakšna skala še pod trupom med krmilom in kobilico, a je na srečo ni bilo in trup je prosto plaval v vodi. Plima naj bi nastopila ob treh zjutraj, do petih naj bi se morje zvišalo za tri metre in potem bo Skokica spet zaplavala, če bo do takrat zdržala. Gledal sem na uro in minute so se mi vlekle v neskončnost, nočne more ni hotelo biti konec, srce mi je glasno utripalo, v glavi mi je vrelo, očital sem si marsikaj.
V notranjosti barke je bilo tiho in voda v notranjost na srečo ni pritekala, le iz kokpita sem moral vsakih nekaj minut odstraniti za vedro vode. In čakati in čakati …
Želel sem si, da je vse skupaj le nočna mora in da se bom kmalu zbudil, a se je na žalost dogajalo v resnici. Le upal sem, da se naše potovanje po Grenlandiji zaradi napake pri sidranju ne bo končalo že v tem zalivu. Težko je bilo tudi moji posadki, ko so v dežju čakali na obali gledali nasedlo barko in opazovali, kako morje odteka iz zaliva.
In potem se je morje začelo vračati, postopoma sem popuščal dvižnico spinakerja, da se je barka počasi postavljala pokonci in po dveh urah je Skokica spet prosto zaplavala. Preveril sem notranjost barke, preveril krmilo in zagnal motor. Vse je bilo videti v redu, le krmilo je zdaj krajše za približno štirideset centimetrov in ga bo potrebno kmalu popraviti.
Karli, Milošu in Gregorju sem rekel, da se lahko vkrcajo, potem pa smo barko presidrali v globljo vodo in šli v postelje, da bi nadoknadili vsaj malo spanja, ki je bilo ponoči tako grobo prekinjeno. Ni mi uspelo zaspati, preveč mi je rojilo po glavi, zato sem vstal in v vodiču in na internetu pogledal, kje so najbližje ladjedelnice, kjer bi lahko dvignili barko iz vode, da bi popravil krmilo. Zjutraj sem na navtični karti naštudiral in na ploter začrtal pot iz labirinta otokov in čeri do pristaniškega mesteca Maniitsoq, potem pa sem zagnal motor, dvignil sidro in skozi meglo odplul proti severozahodu. Kmalu se mi je na krovu pridružil tudi Gregor.
Dopoldne smo skozi meglo pripluli do starega kitolovskega pristanišča, ki je skrito med otočke in Skokico v mirnem zavetju zaliva privezali ob zunanji del plavajočega pomola marine. Z barko je bilo še vedno videti, da je z izjemo krmila vse v redu in tudi zgornji del krmila je bil videti dobro, zato sem se lahko vsaj malo sprostil.
Med sprehodom po mestu sem na klifu nad cesto videl obešeni okostji dveh kitov. Domačin, ki me je nagovoril, ko sem okostje fotografiral, mi je povedal, da so ta dva kita ulovili pred nekaj leti in mi pokazal na rdečo ribiško barko, ki je bila privezana ob pomol na nasprotni strani pristanišča.
| < JZ Grenlandija | Jadramo, čakamo... 1. del > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
