 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Nemirna noč, čeprav bi si človek mislil, da je globoko v zalivu zaščiten pred valovi in vetrom. No tukaj ni bilo tako. Mrtvi val se je odbijal od barke in jo je zibal, da sem enostavno moral vstati še pred peto uro in si skuhati kavo. Potem sem bral peljar za Pacifik in želel, da najdem kaj spodbudnega v zvezi z nabavo goriva na poti. Najlepše bi bilo, če bi bili kot letala v zraku, katerim se približa veliko letalo, spusti cev in že tankaš daleč nad Zemljo, mi bi pa tako nekako počeli na morju. Pozna kdo klicno številko tega letala? Ahhh Jasmin, tako pa tudi ne gre! Vseeno še povprašam jadralskega kolega, ki je že plul po teh morjih, kako je s točenjem goriva na Galapagosu, pa je odgovor daleč od spodbudnega. Kakorkoli se že znajdem, če ne z gorivom pa z jadri.
Ob 7,30 uri odrineva iz zaliva in rečeva, da tokrat gre zares. Pred nama je več kot 4.000 NM samega morja, brez postanka, brez sidranja. Jaz nadaljujem s svojim jadranjem okoli sveta, s katerim sem tudi omogočil kolegu Gregorju, da uresniči svoje sanje in prečka »njegov Ocean«. Najprej motorirava, saj nimava dovolj vetra. Kasneje ga je za 7 do 8 vozlov, a tudi ta je naravnost v nos, kakor tudi valovi, ki butajo v premec Indiga. Težka sva: oprema, hrana, voda, gorivo,… Vržem vabo v morje in jo vlečem za sabo. Morda se kaj ujame za večerjo in glej ti srečo… Potegne in laks se odvija, kot da bi nekaj bežalo stran od mene. Po 15 minutah rahle borbe med človekom in ribo le zmaga človek in na barko potegnem skoraj 60 cm veliko tuno. Ravno merska je in zato gre v obdelavo, meso pa kasneje v hladilnik.
Veter le spremeni smer in ugasneva motor, napneva jadra in pri vetru 8 vozlov jadrava 3 vozle, včasih celo malo manj kot 4 vozle. Tako sva plula 4 ure in prihranila nekaj goriva, ko veter spet ugasne in spet motorirava. Jezen sem, ker se bojim za gorivo, saj je pot še dolga, preden ujamem ugodne pasatne vetrove. Pacifik pa se mi zdi kot Jadran, kadar je miren in ko je gladina kot olje. Upam, da bo jutri z vetrom kaj bolje.
Zvečer si razdeliva dežurstvo po urah in greva v najino prvo noč plutja na Pacifiku. Uff še veliko jih bo, preden doseževa cilj.
Prva noč na Tihem oceanu je minila mirno, saj je predel motor, kajti vetra ni bilo niti za vzorec. Zdaj vem, zakaj se temu oceanu reče Tihi. Vem pa, da zna spet drugje pokazati svojo moč in potem velja pregovor, da tiha voda bregove dere. Malo sem bil v skrbeh zaradi Gregorja, da se ne bo znašel na moji oz. drugačni barki, a moram priznati da ni imel večjih problemov. Najbolj všeč mu je bil instrument AIS, saj je potem odmislil gledanje v daljavo in preučevanje, kam gre kakšna ladja, kje ima kakšno luč, itd. Še bolj ga je zanimalo imena ladij, s kakšno hitrostjo plujejo, v katero smer,… AIS je prava stvar na oceanu, mi pravi.
Zjutraj spijeva kavo, preverim koliko je Indigo preplul in za prvih 24 ur zapišem 109 NM. Malo, a drugače ne gre. Potem nadaljujeva z dopoldansko telovadbo in imava vajo za razgibavanje celega telesa, ki se ji reče dviganje in spuščanje jader. Takoj ko začutiva veter vsaj 8 vozlov, že odvijava genovo, medtem ko imava glavno jadro vedno odprto in dvignjeno na pozor. Potem veter ugasne in premikava se komaj 1,7 vozla. Zvijeva genovo, prižgeva motor in pod 1700 obrati motorirava s hitrostjo 4,7 vozla (kdaj več, kdaj manj). Nikakor ne bi rada trošila goriva, saj se dobro zavedava, da bova kar nekaj dni v brezvetrju ali v občasnem vetru. Goriva imava kar nekaj, pravzaprav veliko več v kanistrih kot v tanku, ki je montiran v barki. Kasneje zapiha veter in spet ponoviva vajo; raztegni, drži, ugasni, zvij, prižgi,… Morda sva se »tistemu« zgoraj malo zasmilila in nama je v nekem trenutku poslal dobrih 10 vozlov vetra in Indigo je poletel s petimi vozli hitrosti, ter tri ure po moško rezal morsko gladino. Midva pa srečna kot mala otroka, ki sta dobila bombone od strica Petra.
Dan mine v rahlem delu, pisanju, pogovoru, včasih sva kar tiho in sva vsak v svojem svetu i razmišljanju. Pravo predstavo na premcu Indiga je odigral zelo velik delfin, ki se je igral in visoko poskakoval iz vode. Posnel sem kratek video in ga poimenoval Fliper (z enim p, da ne bi kdo rekel da kopiram Hollywood.) Kmalu je prišel čas za večerjo in sreča je, da imava v hladilniku še nekaj tune, saj je bil danes ulov raven ničli. Spečem in pripravim večerjo in kolega me vedno pohvali, kako dobro kuham. Jaz pa mu z veseljem rečem, da mu bom tudi jutri pripravil večerjo, ker sem tako pohvaljen. Po večerji imam prosti čas, saj Gregor pomije posodo in vse pospravi. Ko se spusti mrak nad morje, zvijem laks in pospravim ribiški pribor, nato pa sam sebi rečem: Jasmin, več sreče prihodnjič.
Počasi postajam tudi astrolog, saj mi kolega ves čas kaže zvezde in vsak večer omenja Južni križ, katerega poznajo skoraj vsi morjeplovci, razen mene. Vidiva tudi planete in celo eno zelo visoko leteče letalo zamenjava za zvezdo. Sem mislil da je utrinek in sem si že zaželel nekaj več vetra. Ker je bilo letalo, tudi danes ni bilo s tem vetrom čisto nič. Srečen sem, da se je tako odvilo, kajti tako je letalo ostalo celo in ni strmoglavilo, jaz pa že počakam na veter.
Če je bila sinočnja noč mirna, potem je bila današnja pestra. Pa saj kako ne bi bila, če se je začel petek 13. Marsikaj sem že videl na morju, na oceanu, da bi pa od enajste ure zvečer pa do šeste ure zjutraj bliskalo, grmelo,… žareče puščice so padale v morje manj kot 3 milje stran od barke. Vso elektroniko sem spravil v pečico, nekaj telefonov in Iridium modem sem dal še v ekonom lonec ter ga zaprl. Strah me je, da mi elektroniko zažge strela. Nabrala se je nekakšna meglica, ki jo je težko opisat, zrak pa je bil težak in sparen. Vsaj morje je bilo prizanesljivo, saj je bilo mirno, vetra pa spet nič. Ob tretji uri zjutraj začne škrabljati in potem je začelo deževati, kot da je sodni dan. Ne spomnim se, da bi kdaj tako močno deževalo in to dve uri skupaj. Ni padal dež, zlivalo se je z neba. Edino v barki je bilo sprejemljivo, a ne predolgo. Kjerkoli je bila kakšna luknja, razpoka, kjer ni bilo dovolj zatesnjeno,… povsod je tekla voda. Pa saj to ni res! Še nikoli ni prišla slana voda od morja preko palube v salon, tokrat je povsod curjalo, da sem komaj uspel brisati to sladko vodo. Ko je prenehalo sva se z Gregorjem oddahnila.
Zjutraj spijeva kavo in zajtrkujeva. Potem pogledam elektroniko in naprave in poglej ga zlomka… gori opozorilna lučka za žarilne svečke. Pa kaj se to še ne bo nehalo?? Ma prav jezen sem že na vse to kar se mi v aprilu dogaja, kar se mi ni dogajalo vsa prejšnja leta, odkar sem izplul. Pogledam v knjige, literaturo, nič ne piše. Kličem v Slovenijo on-line mehanika, kličem Panamskega mehanika Kennya, nič nihče ne ve, kaj mi je za narediti. Stojim na mestu in se zavedam, da danes ne bo kot včeraj in predvčerajšnjim, ko je Indigo preplul vsak dan po 110 NM. Potem zamenjam rele in se mi zdi da je bolje, saj lučka ugasne. A še vedno me skrbi polnjenje motornega akumulatorja z 15V, kar je očitno previsoko.
Nadaljujeva plovbo. Tokrat je morje kot Velenjsko jezero v brezvetrju. Ena sama gladka šipa. Če želim naprej moram motorirati, če obstanem na mestu me bo tok odnesel nazaj proti obali.
Kasneje pripravim kosilo in se hudujem, da sem porabil zadnje meso tune in če danes kaj ne ulovim, bova jutri vegeterijanca. In sreča se mi malo kasneje nasmehne. Zaslišim zvok odvijanja laksa z role in zategnem. Palica se usloči, toliko da ne poči. Zategnem kolešček, a še vedno vleče Pennovo mašinco. Potem skoči iz vode…. Mečarica. Moja prva mečarica! Velika je kot ta cel razpotegnjen petek. Na roli imam laks 80 lib in mora zdržati. Gregor snema ta dogodek, ki bo ovekovečen... vlečem, se mučim, popuščam, spet vlečem. Ne gre… morda le 10 cm in spusti se v globino, ter se vrže ven, da jo lahko občudujem v njeni veličini. Ta mečarica bo moja! Bo ja,… v naslednjem trenutku se je na roli strgal laks, saj se je zažrl med navitje in ni zdržal teže. Gregor sploh ne more dojeti kaj se je zgodilo, jaz pa sem jezen, da kar piham. Pa je šla ena boljših vab in cca 200 m laksa. Tolažim se, da je bolje, da je mečarica ušla, saj je bila prevelika za domači hladilnik, kaj šle za tega na Indigu. Jutri dopoldne imam popravni izpit iz ribolova, morda ujamem kosilo.
Večer je miren, brez vetra. No ja, saj ga je za 3,6 vozla. Motorirava. Motor dela dobro in prvič vidim levo od sebe večjo ladjo, ki gre v isto smer kot Indigo. Kmalu bo polnoč, Tihi ocean pa je še vedno tih.
< Balboa – Las Perlas, Panama Z jadri in vetrom Tihi ocean 2. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
