Novice

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 258. dan

Danes sem imel zanimiv pogovor. Poklical me je novinar z Vala 202 in sva malo klepetala po telefonu. Očitno se razen korone prav dosti ne dogaja in želijo še malo popestriti program s kakšno ne preveč zateženo zgodbo.
Bomo videli, ali sem mu sploh povedal kaj takega, česar ni že stokrat objavil.

Meni se čepeti v marini na Kanarskih otokih ne zdi ravno huda zgodba. Ko se je svet ustavil, je pač vsakdo nekje obtičal. Eni doma, eni na potovanju. In ker sva midva obtičala z barko, se nisva odločila za let domov. Za vsak primer sploh nisva javila na zunanje ministrstvo, da sva tukaj, da ne bi kdo mislil, da naju mora reševati. Kdo ve, kdaj bodo spet mogoči leti iz bližine Ljubljane do Lanzaroteja. Je pa že bolje tole korono prevedriti na barki. Verjetno se bo promet po vodi sprostil prej kot letalski promet.

Sicer pa se nam tule obetajo boljši časi. Danes se v Madridu odloča o tem, kako se bo Španija poskušala izviti iz trenutnega krča. Popuščanje ukrepov bo postopno in različno po pokrajinah. Ker imamo na Kanarskih otokih (predvsem na nekaterih otokih) kar ugodno sliko glede korone, upamo, da bomo kmalu lahko pomolili glave iz lukenj. Kar nekaj časa še ne bo možno potovanje med pokrajinami, a za nas je napredek že to, da bomo (upam) smeli na sprehod. Bomo videli, kaj bo iz tega.

Druga novica dneva pa je, da imam novo frizuro. Saloni so pri nas seveda še zaprti, a me je ostrigla Lili. Meni se zdi nova frizura super. Lili si sicer nekaj mrmra v brado, da se zadaj vidijo stopnice, ampak jaz nič ne vidim. Bomo videl, kaj bodo rekle druge punce. Aja, saj zdaj nič ne hodim v družbo. No, potem je pa sploh vseeno. Slike 'prej' in 'potem' nimam. Sebe res ne slikam rad. Manj, kot se gledam, bolj sem si všeč. 

Ko se zjutraj pri britju pogledam v ogledalo, se itak vprašam, kdaj se je na barko prikradel ta debeli starček s sivimi in že malo redkimi lasmi. 

Danes sem šel v čendlerijo vprašat, ali imajo slučajno plinski žar, po možnosti isti model, kot ga imam sedaj.
Imajo samo takega na oglje. Enakega, kot ga imam sedaj, le na oglje. Saj hrana z žara na oglje je boljša od tiste s plinskega žara, ampak jaz se predobro poznam. Ne bo se mi ljubilo zakuriti žara samo za naju dva. In potem bi pekel kar v ponvi. Je pa plinski žar vseeno čisto nekaj drugega, kot pečenje v ponvi. Če ga naročijo, bo tukaj v treh tednih. Nisem se odločil za to. Jaz večni optimist upam, da se pobereva od tukaj prej kot v treh tednih. Jutri povprašam še v drugi čendleriji, sicer bomo pa pekli v naluknjanem starem žaru, dokler do konca ne razpade.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 259. dan

Dobro, da sva se strigla včeraj. Danes je precej bolj vetrovno in bi bilo nemogoče lase pospraviti, saj bi jih veter sproti nosil povsod okrog. Včeraj sva vse pometla, pa čez nekaj minut še enkrat, potem sem vse dobro posesal in v kokpitu ni bilo niti enega laska, vsaj tako sem mislil. Ampak danes je bilo spet polno las po vseh kotih. Kot bi se še kdo ponoči strigel. Sploh mi ni jasno, od kod so se vzeli. Veter zna neverjetno dobro skriti smeti v skrite kotičke in jih potem po obrokih strateško vračati nazaj. Rdeči pesek (iz Sahare) in črn pesek (lokalni) se tudi nabirata po skritih kotičkih in jih potem veter prestavlja naokrog. Prej sem mislil, da sem s pranjem odstranil ves pesek. Ni šans.

Danes sem bil še v preostalih dveh čendlerijah. Plinskega žara žal nimajo. Bom še enkrat prespal, potem pa se mogoče jutri lotim popravila obstoječega. Kak kos nerjavne pločevine se mi zagotovo valja po barki. Ker variti ne znam in nimam varilnega aparata, bom preveril, ali je možno skovičiti kose skupaj. Če lahko skovičijo skupaj celo letalo, bom pa jaz tudi en roštilj.

V Španiji so objavili načrt rahljanja ukrepov osamitve, ki bo potekal v štirih fazah. Vsaka faza odpravlja določene omejitve in načeloma traja dva tedna, da lahko ocenijo vpliv na pandemijo. Posamezna pokrajina bo v naslednjo fazo lahko vstopila, ko bo izpolnjevala ustrezne kriterije. Kanarski otoki obsegajo dve pokrajini. Vzhodni otoki (Lanzarote, Fuerteventura in Gran Canaria) so ena pokrajina, zahodni otoki pa so druga pokrajina. Na žalost to pomeni, da se tudi potem, ko bo že omogočeno gibanje znotraj pokrajin, ne bova smela premakniti na zahodne otoke. A to ni tako pomembno. Komaj čakam, da bova lahko šla z Lili skupaj na sprehod, ne pa samo eden od naju do najbližje trgovine. Me pa malo skrbi, da se ljudje ne bodo obnašali tako, kot bi se morali in bo vlada spet vzpostavila strog policijski režim. Na primer: sedaj lahko eden od staršev pelje enkrat na dan otroke na sprehod za največ eno uro. Pri tem se ne sme družiti z drugimi odraslimi (minimalna razdalja 2 m, priporočena je uporaba mask), pa tudi otroci, ki niso iz iste družine, se ne smejo igrati skupaj. To, kar vidim z barke, pa je nekaj povsem drugega. Ob starša peljeta otroke ven in se prav na blizu pogovarjajo z vsemi, ki jih poznajo.  Takoj se delajo večje gruče. Hja, upam, da uradne številke okužb ne pobegnejo spet v nebo, saj bi se potem vrnili v prejšnje stanje izolacije.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 260. dan

Včeraj sem teoretično raziskal, če lahko sam popravim zarjaveli roštilj. Naučil sem se, da je temperatura plinskega plamena od 1300 do 1600 °C. Tališče aluminija je 660 °C, tališče železa pa 1538 °C. Torej aluminij verjetno ne pride v poštev. Škoda, saj je precej mehkejši in ga je enostavno oblikovati in kovičiti. 

Dve področji sta najbolj prizadeti: eno je notranja stena roštilja. Tega sploh ne bom popravljal – tako ali tako je stena dvojna in zunanja stena je brezhibna. Bo pač imel roštilj nekoliko slabši izkoristek, predvsem v močnejšem vetru. Drugo pa je žarilna kupola nad plamenom. Ta je narejena iz posebne zlitine, ki zdrži izredno visoke temperature in žari tako močno, da je žar skoraj tak, kot bi bil na oglje. Vsaj tako se hvali proizvajalec v svojem prospektu. To kupolo sem enostavno nadomestil z malo ponvico, ki je vsaj približno prave velikosti in oblike. Ker je ponvica iz tanjšega nerjavnega jekla, verjetno ne bo zdržala prav dolgo. Bomo videli. Danes sem le sestavil skupaj, kurili pa nismo. Malo krivljenja, pa je šlo. Gotovo je bilo v 5 minutah. Upam, da zdrži kaj več kot eno peko.

Glavna stvar, ki se je danes zgodila, je pa to, da sem bil na radiu. Na Valu 202. Pred nekaj dnevi me je poklical novinar Aleš Smrekar in sva se malo pogovarjala. In danes je iz tega naredil prav soliden prispevek. Tule ga lahko poslušate: https://val202.rtvslo.si/2020/04/nihce-nas-ne-zadrzuje-tukaj-a-nimamo-kje-pristati/. 

Sicer pa vsi že nestrpno čakamo dan, ko bova z Lili lahko šla na sprehod po okolici in dan, ko se bomo lahko kam premaknili. Nekaj se govori, da bo to kmalu – v nekaj dneh. Bomo videli.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 261. dan

Danes sva seveda morala preizkusiti žar z novo improvizirano kupolo. Stvar dela, čeprav ne peče tako enakomerno kot originalna verzija. Originalna kupola je bila bolj stožčasta, ta je bolj ploščata. Zato je originalna prišla bližje plamenu – verjetno točno na točko najvišje temperature, se posledično bolj segrela in bolje pekla. Bila je tudi narejena iz debelejšega materiala, kar verjetno pomeni, da je bolj enakomerno oddajala toploto.

Zdaj je tako, da žar peče bolj 'kolobarjasto'. Povsem ob robu ni prav vroče, nekaj cm bolj proti sredini je najbolj vroče, sama sredina pa spet ni zelo vroča. Ni idealno, a ko se bom na to navadil, se bo dalo prav v redu speči kosilo. 

Danes je čisto solidno uspelo, a sva imela bolj začetniško varianto – pleskavice in pečene melancane. Pri tem težko kaj zafrkneš. Veter še vedno kar pošteno vleče in trga zastave na barkah. Jaz v marini zastave po navadi kar zvijem. Vidim, da jih imajo skoraj vsi že precej scefrane po skoraj dveh mesecih karantene. Recimo, ko sva prišla, je bila sosedova španska zastavica povsem nova. Ko so oni pred nekaj dnevi odpluli, pa je pol zastave že manjkalo. Pri marsikom lahko zgolj še ugibaš, kakšna zastava je visela tam, dokler je ni veter razcefral in zdaj vihra le še nekaj pramenov obledelega blaga.

Za nenavtike: na barki mora biti izobešena zastava države, kjer je barka registrirana. Ta je obešena na krmi. Obešena mora biti še zastava države, v kateri se nahajamo. Ta mora biti obešena na desni strani jambora, tipično pod prvim križem. Lahko pa so izobešene še kakšne druge zastave: recimo klubske, ali pa zastave držav, od koder je posadka na barki. Te so lahko izobešene na levi strani jambora.

Hec je s temi zastavicami. Pri vseh visokih stroških navtike nas moti to, da je treba menjati zastavico, ki stane nekaj evrov. Kruzerji izumljamo vsemogoče načine, kako privarčevati nekaj drobiža. Jaz na primer zastave večkrat zvijem, če ne plujem. Eni na primer sami šivajo zastave, kar še nekako razumem za enostavne zastave – recimo, če je navadna trobojnica. Manj mi je jasno, kako to delajo za bolj zapletene zastave (na primer grbi, zapletene oblike ...) Prijatelji Nemci pa so recimo dali narediti nemško zastavo, ki je dolga nekaj metrov in široka pol metra. Navita je na drogu in odvijejo jo ravno toliko, da je oblika prava. Ko se zadnjih recimo 10 cm strga enostavno odrežeta 10 cm in odvijeta naslednjih 10 cm z droga. Zaradi grba se tega s slovensko zastavo ne da narediti.

Sicer smo pa dočakali vsaj delno sproščanje ukrepov. Ni sicer nekaj takega, česar bi se veselil, a je boljše kot nič (kako globoko smo padli).

Z jutrišnjim dnem gremo lahko tudi odrasli ven, a so hude omejitve:
- Samo enkrat na dan
- Bodisi med šesto in deseto uro zjutraj ali pa med osmo in enajsto zvečer.
- Ne več kot en km od bivališča.

Vmesne ure so rezervirane nekaj za osebe nad 70 let, nekaj za otroke do 14 let. Torej se za naju ni kaj dosti spremenilo. Do desetih še jutranje kavice ne spijeva, torej bova jutranji termin verjetno preskočila. Ob osmih zvečer je pa že tema. Omejitev enega km je tudi precejšnje razočaranje. To je ravno do konca marine in mogoče še 100 m naprej. Videti je, da bo trgovina še zmeraj glavni sprehod. Lanzarote ima krasne sprehajalne poti zunaj mesta, a ljudje do njih ne bodo smeli, saj so več kot km od stanovanj. Namesto da bi se sprehodili po divjini na svežem zraku, bodo morali na sprehod v mestu, kjer lahko pričakujemo gnečo. Priporočljive so maske in obvezna je razdalja 2 m od vseh drugih ljudi. Po moje je ukrep precej zgrešil namen s tem, da je ljudi omejil na gnečo v mestu. No, bomo videli, kako bo to v praksi.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

• 10 m svobode: Aretacija prvi dan v Franciji
• 10 m svobode: Nizozemska: po kanalih, pod mostovi in čez zapornice do morja