Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Ura je 7h zjutraj in počakam, da se zdani.  Še preden zapustim pomol dvignem glavno jadro in odvežem barko s pomola.  Veter prime jadro, me prav prijazno odrine od pomola in obrne barko proti izhodu iz pistanišča. Motor deluje brezhibno, a še vedno varčujem z njim. Ko zapustim valobran, odprem še genovo in jadram rahlo proti vetru, pri čemer mi pomaga tudi tok, ki me nosi v  smer moje plovbe. Jadram mimo mesta Calais in nato barko usmerim proti rtu Cap Gris-Nez. Par milj pred rtom pa se tok obrne, zato prižgem motor in plujem na jadra in motor, a še vedno delam le slabe 3 vozle. Gledam karte in ugotavljam, da je morje tukaj precej plitko, zato se držim čim bolj stran od obale. Toka je za 4 vozle in opazujem ribiške boje, ki se zaradi toka močno nagibajo. Videti so kot da bi bile privezane na reki, ki dere proti meni. Za menoj se približuje manjši katamaran, ki me dohiteva po levi strani in pluje zelo blizu obale. Ko sem končno okoli rta, se tok rahlo umiri in zato ugasnem motor. Na malem katamaranu, ki se mi nevarno približa sedaj z desne strani, zagledam mladega fanta s svetlimi dolgimi lasmi.  Poskakuje po barki in se zamoti prav z vsako vrvjo. Videti je, da motorira s precej visokimi  obrati. Ko sva oba vzporedno, ga pozdravim in kot vidim tudi on odzdravi s širokim nasmehom. Verjetno sva oba približno istih let. Sledim mu in opazim, da pluje v pristanišče, kjer je mesto Boulogne-sur-Mer.  Za velikim valobranom spustim vsa jadra in prižgem motor.

Na desni strani so zapornice, ki te dvignejo v malo večjo marino, a mi je jasno, da ta marina ni za obiskovalce, zato se držim kanala po levi strani, ki vodi bolj v notranjost pristanišča. Mali katamaran zagledam privezan ob prvem pomolu, zato se privežem z desnim bokom na nasljedni pomol. Privežem barko, vzamem dokumente in se odpravim po strmi poti proti pisarni, kjer srečam fanta s katamarana. Predstaviva se, ime mu je Tim in prihaja iz Nemčije. Ta mali 8 metrski katamaran je kupil na Nizozemskem in zdaj potuje proti Kanarskim otokom, od tam pa namerava v Panamo. Takšni so vsaj njegovi načrti. Pisarna je zaprta in oba čakava, da se odpre. Medtem mi pove, da je bil že malo prej v pisarni in da so tu precej neprijazni, pa tudi wifi ne deluje.  Zdaj je prišel le zato, da jih prosi za podaljšek za elektriko. Malo potoži, da so bili precej nasramni tudi v prejšni marini v Dunkirku, kjer je bil on privezan v prvi marini, jaz pa v drugi.

 »A tudi ti si bil tam?« ga začudeno vprašam.  No, tudi jaz sem imel tam probleme, vendar mu jih rajši ne omenim.

Kmalu nama vrata pisarne odpre prelepa plavolasa Francozinja in zato raje pustim njega prvega, naj ji gre on prvi utrujat s tistim podaljškom. Njegov trud je bil zamanj.  Nato vstopim jaz in mlada gospodična mi prijazno razloži vse o marini in o mestu, kje so trgovine in center znamenitosti ter mi medtem izda račun. Tim me žalosten čaka pred vrati in potoži, da ne more polniti svojih baterij. Ponudim  mu  pomoč z mojim električnim podaljškom.  Prejšnji lastnik Orplida je bil tudi Nemec in na barki imam skoraj vse potrojeno, razen motorja, jambora in jader. Nemška Sicherheit pač!

Ves srečen je odhitel polnit svoje baterije na katamaranu in se nato odpravil v nakupovanje.  Tudi meni je prinesel francosko bageto, ki sem se je zelo razveselil. Tisti dan se namreč nisem odpravil v mesto,  ostal sem na barki in zaspal precej zgodaj.

Nasljedne jutro se zgodaj odpravim proti mestu - na sprehod in jutranjo kavo. Pred njegovim katamaranom na pomolu zagledam pet policajev, ki si ogledujejo njegovo barko in nizozemsko zastavo.  Mislim si, bog ve kaj je ušpičil? Ko  zagledajo policaji  mene in seveda tudi mojo nizozemsko zastavo, me prestrežejo točno na koncu pomola.

»Dobro jutro! Policija! Je Orplid vaš?«

Odgovorim jim, da je moj in zanima me zakaj me to sprašujejo.

»Prišli smo preverit barko!« je bil odgovor.

»Vaši kolegi so mi jo pred dnevi zelo natančno pregledali, in me potem zaradi nesporazuma celo zaprli!« jim nejevoljen pojasnim in se pri tem v mislih sprašujem: kaj se bo to zdaj kar ponavljalo?

Pa mi odgovorijo: »Ja, samo rutinski pregled bomo opravili.«

 Vrnemo se na barko, pregledajo dokumente in se odločijo za temeljit pregled barke. Tako, za dobro jutro, kot pred dnevi.  Po uri in pol razmetavanja po moji barki seveda niso našli ničesar.  Izrazili pa so začudenje nad kakovostjo barke in na koncu smo se samo še smejali.

»Če iščete kaj prepovedanga, ker barka prihaja iz Nizozemske, ne bsote našli ničesar!« jim razložim. Povem jim svojo zgodbo in me vprašajo kam sem namenjen.

»Hotel sem v mesto na kavo, zdaj je že tako pozno, da grem lahko morda na pivo,« jim odgovorim.

Pa me povabijo na njihov patruljni čoln, kjer mi postrežejo z vročo kavo.  Pogovarjamo se o vsem mogočem, kapitan mi razloži na katerih delih naj bom pazljiv in me povpraša: »Pa imaš navtične karte?«

Razložim mu, da imam  google map in stare navtične karte, ki so malo mlajše od mene, in z nasmehom dodam: »Pa saj skale in čeri so še vedno tam! Preplul sem več kot pol Mediterana brez kart. Kako? Ja držim se od obale, pa bi očitno moral to upoštevati tudi tu, saj sem v vsakem pristanišču na črni listi!!!«

Vsi se do dobra nasmejemo in potem mi prijateljsko razložijo, da je problem nizozemska zastava. Ohhh ja, kaj naj rečem na to? Nato mehaniku pomagam narisati skico baterij, katere in kako bi jih bilo najbolje zvezati, in mu v smehu pripomnim:

Walter Teršek

»Na tako velikem patruljnem čolnu imate samo 700 amperov?«  

»Ja koliko jih pa imaš ti?« ga zanima.

Z veseljem mu razložim, da imam nekje okrog 640 amperov in da mi elektrike ne primanjkuje.

Ko smo tako v prijetnem pogovoru popili tisto policijsko jutranjo kavico, sem se poslovil in odpravil v mesto.  Toda ura je bila že 12h in Francozi imajo že sjesto, odmor ali kakorkoli to imenujejo. Vse je zaprto. Potikam se po mestu in si na vrhu mesta ogledam prečudovit grad, se pošteno utrudim po tistih stopnicah, ki jih sicer nisem štel. Naredil sem nekaj fotografij in se vrnil v pristanišče. Spotoma  sem se ustavil v trgovini in kupil pivo za Tima  in zame. Vendar Tima nisem našel.  Poleg moje barke se je medtem privezala neka kar precej dotrajana barka, na premcu je bil privezan mali gumenjak in sodeč po načinu privezovanja vrvi na pomol, je moral biti lastnik te barke precej čuden.   Medtem ko sem popravljal neke vrvi na mojem jamboru, se iz tiste razvaline privleče starejši možak, me pozdravi v angleškem jeziku in me povpraša:

 »Where is wašmašine?«

Mešanica angleškega in nemškega jezika, si mislim, in se pošteno nasmejem.  Medtem se on ozre po mojih zastavah in vidi nizozemsko. Ne bo šlo v tem jeziku, francosko še manj, nato pa vidi še slovensko in se zasmeje:

»Pa ti si Slovenac?«

»Pa da, jaz sem Janez!« mu povem in oba se nasmejeva.  In takoj: »Ajmo na pivo!«

Sediva na terasi bara v marini, pripoveduje mi in v prvih petih minutah s svojo roko, ki je mahala v vse strani navtične zvezde, polije svoje pivo. Naroči še enega. Pove mi, da je barko  kupil na Norveškem in od tam priplul.  Ne vem ali jo res kupil? Razlaga mi o poti in o tem kako se je v Rokavskem kanalu približal angleški obali in po radio postaji slišal angleško mornarico, ki je klicala Francoze in spraševala:

 »Zakaj ga niste preverili,  koliko ljudi ima na krovu, saj tu potekajo emigrantske poti?«

Obrnil je nazaj  proti Franciji in spet kličejo Francoze: »Preverite ga!«

Oni pa: »Le zakaj?«

Angleži jim razložijo: »Saj ste dolžni po mednarodnem dogovoru!«

Nato obrne zopet proti Angliji in spet so bili Angleži v akciji.  A ker se je približal trem manjšim čolnom, ki so res prevažali emigrante,  so ti mislili, da je to čoln Angleške mornarice. Vsi emigranti so morali poskakati v morje, zato so bili Angleži precej zaposleni z njihovim reševanjem. On pa tako »lagano« spet obrne proti Franciji in nadaljuje svojo pot.

In mi pravi: »No in sedaj sem tu, preplul sem mnogo, znaš ja sam čovjek iz mora.«

Povedal mi je, da mu je ime Tomo, doma je z Dalmacije, odrasel pa je na Norveškem. V šoli je bil le tako dolgo, da se je naučil brati, računati pa se je tako ali tako naučil, ko je moral šteti denar.

 Nasljednji dan smo se dobili vsi trije:  Tim, Tomo in jaz.  Tomo nama je razlagal kako med plovbo uporablja karte. Še danes se nad tem nasmejim: postavi telefon na armaturo, nato prižge ploter, ki mu kaže samo obrise obale, nato se nekako naravna tako, da je njegova  lokacija vzporedno s ploterjem in tako nekako ve kje pluje. 

 Dogovorimo se, da zjutraj izplujemo skupaj proti Dieppepu, saj bo tako bolj varno za vse.  

 

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Aretacija prvi dan v Franciji   Nadaljevanje plovbe 21.10.2020

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek