Poleg lokalnih vetrov na Jadranu, se pojavljajo tudi lokalni kratkotrajni vremenski pojavi manjših razsežnosti, ki jih imenujemo nevihte. Pojavljajo se skozi celo leto, bolj pogoste pa so poleti. Nevihte spremljajo možni vetrovi in sunki vetra, ki presegajo hitrosti 20 vozlov, močan dež, grmenje, strele, padec temperature in tlaka.

Nevihta nastane predvsem tedaj, ko se ustvari nevihtni oblak, ki se imenuje cumulonimbus calvus ali začetni nevihtni oblak. Ta nastane, kadar se velik kopasti oblak cumulus, oskrbi z vlago in se spremeni v nevihtni oblak. V višinah med 4.000 in 9.000 m sestavljajo spodnji del oblaka vodne kapljice, v zgornjem hladnem delu, kjer so temperature okoli -10C, pa ledene iglice. Oblak dobi obliko nakovala. Med nevihtnim oblakom in zemeljskim površjem se ustvari električna napetost. Oblak se razelektri z bliskanjem in grmenjem. Razelektritev spremljajo kratkotrajne močne padavine dežja lahko pa tudi toča.

Nevihte običajno nastajajo vzdolž poletnih hladnih front, ki jih imenujemo frontalne nevihte, ali pa vlažnih in nestabilnih toplih zračnih mas, ki jih imenujemo toplotne nevihte.

Kako ocenimo razdaljo do nevihte

Ko na morju opazimo nevihtni oblak, lahko ocenimo, kam se premika. Njegovo oddaljenost od našega mesta lahko ocenimo s pomočjo opazovanja strel in grmenja. Strelo v nevihtnem oblaku opazimo takoj po nastanki, ker svetloba potuje s svetlobno hitrostjo, ki znaša približno 300.000.000 m/s. Zvok grmenja nastane istočasno kot strela. Ker zvok potuje skozi zrak le s hitrostjo 350 m/s lahko izračunamo, kako daleč se nahaja nevihta. Razdaljo ocenimo tako, da izmerimo čas v sekundah od pojava strele do trenutka, ko zaslišimo grmenje. Izmerjeni čas v sekundah pomnožimo s 350 in izračunamo razdaljo.

Nevihte se na Jadranu premikajo s hitrostjo med 15 in 20 vozli. Če pravilno ocenimo smer gibanja nevihte in našo oddaljenost od nje, lahko izračunamo tudi čas, ki ga bo nevihta potrebovala, da nas doseže.

Kako opazimo prihajajočo nevihto

V področju Jadrana nevihte prihajajo pretežno iz zahodne smeri. Manj pogoste so nevihte, ki prihajajo iz severozahodne ali jugozahodne smeri. Prihajajočo nevihto naznani potemnitev obzorja s katerega prihaja nevihta. Sledi nastanek značilnega nevihtnega oblaka, ki nastane, ker se vroč in vlažen zrak začne dvigovati. Ker je ozračje v višjih legah hladnejše, se začne kondenzirati vlaga v zraku in nastanejo vodne kapljice. Oblak sega skoraj do tal. Pred pričetkom nevihte zračni tlak pade. Rahel veter, ki prihaja iz smeri nevihte spremeni smer za 180 stopinj in se okrepi. Temperature zraka močno padejo, močno grmi se bliska in padejo obilne padavine. Poletne nevihte so najpogostejše v popoldanskem času, ko temperatura zraka doseže najvišjo vrednost.

Po nevihti

Ko nevihta preide področje padavine prenehajo. Obzorje se razvedri, zračni tlak začne ponovno rasti. Prehod nevihte spremlja tudi ponoven dvig temperature zraka in vetrovi ponehajo.

Kako ukrepati na plovilu v primeru nevihte

Nevihto spremljajo strele, ki lahko uničijo elektronske naprave na plovilu. Med nevihto je zato priporočljivo izključiti vse elektronske naprave vključno z radijsko postajo. Prav tako je priporočljivo iz radijske postaje izvleči priključek za anteno. Zaradi močnih vetrov, ki spremljajo nevihto ni priporočljivo med nevihto vpluti v marino ali luko, saj bo manevriranje s plovilom izjemno oteženo.

Fotogalerija: Razvoj nevihte nad otokom Krkom

Jugo je eden izmed pogostejših vetrov, ki pihajo na Jadranu. Čeprav se imenuje jugo pa v resnici ne piha z juga temveč je njegova smer iz katere piha med vzhod-jugovzhodom in jug-jugovzhodom. Dosega viharne in pa tudi orkanske hitrosti. Jugo običajno povezujemo z oblačnim vremenom in z dežjem, lahko pa piha tudi, ko je nebo vedro. 

Jugo je topel gradientni veter. Najpogosteje se pojavlja v hladnih mesecih leta v novembru in decembru ter februarju in aprili. Vzrok za to je lega polarne fronte, ki se v obdobju, ko je na severni polobli zima, pomakne južneje. Običajno piha pred prihodom fronte in doseže največjo hitrost, ko fronta doseže Alpe.

Ciklonalni in anticiklonalni jugo

Ločimo dva tipa juga, ki se ločita po nastanku in vremenskim značilnostim. Jugo, ki piha v suhem in vedrem vremenu in se imenuje suhi jugo, beli jugo, vedri jugo ali palac, je anticiklonalni jugo. Običajno piha dlje kot ciklonalni. Ob anticiklonelnem jugu je vreme vedro do zmerno oblačno in običajno ne prinese padavin. V kolikor povzroči padavine so te manj intenzivne.

Ciklonalni jugo imenujemo temni jugo in je topel in vlažen veter. Običajno piha iz smeri ESE do SSE in dosega viharne občasno tudi orkanske hitrosti 50 vozlov in več (8-10 Bf). Običajno piha s hitrostmi med 4 in 5 Bf. Nebo je prekrito z gostimi in nizkimi oblaki, ki prinašajo dež.

Poleti jugo običajno ne piha dolgo. Največ nekje do 3 dni. Pozimi so obdobja juga daljša in piha vse do 10 dni. Bolj redka pa so obdobja, ko piha tudi tri tedne skupaj. Padavine so bolj intenzivne ob zmernem jugu kakor ob močnejšem viharnem ali orkanskem.

Jugo kljub svoji moči in trajanju ni tako nevaren veter kot burja. Valovi, ki jih povzroča so sicer visoki, vendar so tudi dolgi. Manj nevaren je tudi zato, ker ne piha v sunkih in omogoča pravočasno vplutje v varno luko. 

Hitrosti in valovi

Največje hitrosti dosega na odprtem morju, v področju med otoki in celino pa so hitrosti manjše. Otoki služijo kot naravna pregrada. V kanalih, ki potekajo v smeri jugovzhod-severozahod se lahko jugo zaradi konfiguracije terena pospeši. Na odpetem morju lahko hitrosti dosežejo in presežejo 50 vozlov. Povzroča visoke in dolge valove, ki lahko v višino merijo tudi do 11 m. Valovi so dolgi in niso tako nevarni kot valovi burje. Ob močnem jugu je opazno tudi močno plimovanje, ker veter nariva morsko gmoto proti severu. Plimovanje opazimo na področju Tržaškega zaliva in v zalivih kot je Puntarska draga na otoku Krk, ki je odprta proti jugu. Jugo dosega največje hitrosti na srednjem Jadranu, medtem ko so v južnem in severnem manjše.

Predznaki juga:

Pred nastankom temnega juga na nebu nastajajo oblaki imenovani cirusi, ki se pomikajo proti zahodu ali severozahodu. So v obliki vodoravnih prog in jih je lahko prepoznati. Za njimi se pričnejo pojavljati oblaki juga, ki prihajajo iz smeri juga ali jugozahoda. V primeru približevanja juga, pada zračni tlak. Večji kot je padec tlaka, hitrejši bo prehod juga.

• brezvetrje, poleti izostanek maestrala
• pojav mrtvih valov iz jugovzhodne smeri
• horizont postaja meglen
• temperatura in vlaga zraka rasteta, medtem ko zračni tlak pada
• pojavi se močan morski tok iz jugovzhodne smeri, čeprav še ni vetra, ki piha iz te smeri
• pojavi se dvig morske gladine (plima)

Burja je najbolj značilen veter vzhodne Jadranske obale in je običajno znanilec lepega vremena. Burja je suh in hladen veter, ki piha iz severovzhodnega kvadranta. Smer iz katere piha, ni vedo enaka. Piha iz smeri od sever-severovzhod do vzhod-severovzhod. Glede na konfiguracijo terena v območju kjer piha, pa so lahko odkloni smeri še večji.

Vzroki za nastanek burje

Vzroki za nastanek burje so različni. Običajno nastaja zaradi razlike v tlaku, lahko pa tudi zaradi razlike v temperaturi zraka nad kopnim in morjem. Večja kot je razlika v tlaku, večja je hitrost vetra. Za njeno neenakomerno pihanje v sunkih je poglaviten krivec teren. Ko se hladen zrak nad kopnim dviguje, se prevali preko strmih pobočij proti morju. Ker se preko vrhov prevali kot voda, ki kipi v loncu, piha v neenakomernih sunkih - refilih. Ker je hladen zrak težji od toplega, se na strmih pobočjih preko katerih se vali proti morju, pospeši vse do orkanskih hitrosti 9-11 Bf. Sunki burje so mnogo močnejši od povprečne hitrosti. Normalno so lahko 2 – 2,5 krat hitrejši od povprečja, v ekstremih pa lahko dosežejo tudi do 3-kratnik povprečja. Največje hitrosti dosega tik ob vznožju hribov, ob stiku z morjem, nato pa njena hitrost proti jugozahodu pada. Burja le redko doseže obale vzhodne Italije. 

Ločimo dva tipa burje. Anticiklonalna burja nastaja zaradi visokega zračnega tlaka nad področjem severovzhodne Evrope in nizkega zračnega tlaka nad Sredozemljem. Anticiklonalna burja piha preko celega leta na celotnem Jadranu. Vreme je suho in jasno, zračni tlak je visok, temperature zraka pa so nekoliko nižje. Anticiklonalno burjo imenujemo tudi vedro burjo.

Ciklonalna burja nastaja pri prehodu ciklonov vzdolž Jadranske obale iz smeri severozahoda proti jugovzhodu. Ker jo spremlja oblačno, deževno, ali pa celo snežno vreme pozimi, jo imenujemo tudi temna burja ali pa "škura bura" (hrvaško). Je bolj stalen veter in dovolj močan, da doseže vzhodne italijanske obale.

Predznaki burje

Prihod burje opazimo nad vrhovi priobalnih hribov. Nad njimi se formirajo oblaki, ki jih imenujemo kape. Robovi teh oblakov, imenovani brvine so ostri, jasno definirani. Spodnja ploskev oblakov je vodoravna. Najlaže jih opazimo nad vrhovi Velebita, Učke, Biokova na Hrvaškem ali Nanosa v Sloveniji. Ko prične pihati burja, se deli kape trgajo. Ko kapa nad hribi izgine, je to znak prenehanja burje. Burja običajno traja 2 do 4 dni. Seveda pa se lahko zgodi, da piha tudi cel teden ali celo več. Burja povzroča večje spremembe vremenskih parametrov. Ker je hladna, lahko zelo hitro povzroči padec temperature ozračja. Ker je suh veter, zmanjšuje relativno vlažnost zraka, s čemer se poveča vidljivost. Po burji običajno lahko pričakujemo daljše obdobje lepega vremena. V poletnem času, se kot predznak burje pojavljajo nevihtni oblaki, ki jih spremljajo bliski - strele, ne spremlja pa jih grmenje. Pihati prične veter z juga in to je jasen znak da prihaja burja. Znanilec ciklonalne burje je nenaden padec zračnega tlaka in povečana oblačnost na jugozahodu. Je lokalnega značaja in je odvisna od ciklonskega območja.

Valovi, ki jih povzroča burja

Burja lahko dosega orkanske hitrosti. Največjo hitrost dosega ob obali, nato pa njena moč pada proti odprtemu morju in italijanski obali, ki jo močnejši sunki le redkokdaj dosežejo. Valovi ki jih povzroča ob obali so strmi, visoki in kratki. Zaradi hitrosti vetra povzroča pršenje vode, ustvarja peno in morski dim.  Z oddaljevanjem od obale proti zahodu, burja slabi in valovi postajajo daljši. Burja se običajno krepi med 7. in 9. uro in največjo moč dosega med 10 in 11 uro.  Po 11.00 uri začne slabeti. Če se burja krepi v večernem času, potem je to jasen znak, da bo trajala še nekaj časa.

Problematična področja za plovbo

Moč burje je zelo tesno povezana z lokalnimi reliefnimi značilnostmi. Izpostavimo lahko Tržaški zaliv, Kvarner, Velebitski kanal, Senjski kanal (Senjska burja), Ninski zaliv, luka Šibenik, področje rta Ploče, področje med Omišem in Makarsko ter zaliv Trstenik na polotoku Pelješcu. V teh predelih burja dosega najvišje hitrosti in povzroča najvišje valove. Imenujemo jih tudi strženi burje, ki so jasno vidni na sliki. To so področja označena z oranžno barvo (hitrosti vetra med 10.8 in 17.2 m/s ali 21-34 vozli)

Nasprotno pa obstajajo področja, kjer burja ne dosega velike moči in so zato za plovbo manj nevarni. To je na primer področje Zadarskega kanala, zavetrje Dugega otoka, področje nacionalnega parka Kornati, področje otoka Mljeta in od Cavtata do rta Oštra na meji med Hrvaško in Črno goro. Na sliki so ta področja obarvana zeleno. Kljub temu, da v strženih burja dosega hitrosti 30 vozlov in več, v teh področjih ne presega 10 vozlov (področja obarvana temno zeleno), ponekod pa je popolno zatišje (področja obarvana belo). 

Senjska burja

Senj je mesto, ki je rekorder po številu dni burje v letu. Poleg pogostosti slovi tudi po velikih hitrostih. V Velebitskem kanalu dosega hitrosti orkanskega vetra, ker se spušča z vrhov, ki dosegajo višine 1000 m in več, njihova pobočja pa so izjemno strma. Ob sami vzhodni obali ne povzroča valov. Z oddaljevanjem od obale proti zahodu in otokom Krk, Prvič, Goli, Rab in Pag, na površini morja povzroča visoke in strme valove. Na področju med otokoma Krk in Prvič burja naleti na oviro. Otok Prvič ima strmo pobočje in dosega višino 360 m, otok Krk, na področju južno od kraja Baška, pa višino 280m. Ker je burja hladna in težka in se ne more več dvigniti preko hribov, jo otoka stisneta in pospešita skozi Senjska vrata.

Tu doseže največjo hitrost in povzroča izjemno razburkano morje med Krkom, Sv. Grgurjem in Rabom. Senjska vrata, otoka Krk in Prvič delujejo na burjo kot lijak, zato so njene smeri, v katerih piha zelo različne. Južni rob otoka Krka, od Baške do rta Negrit, piha v smeri od jugovzhoda do severozahoda. Piha proti otoku Plavnik in proti otoku Cres iz smeri vzhod-jugovzhod. Na drugi strani, proti otokoma Sv. Grgur in Rabu piha iz smeri sever-severovzhod.

Zaradi spremembe smeri, močna burja doseže zaliv Kruščica na otoku Cresu, ki je odprt le proti jugovzhodu in v njem povzroča valove, ki dosegajo višine do pol metra in več. Glede na relief zaliva bi sklepali, da je varen pred burjo. Šibka burja ga res ne doseže in ne povzroča valov, medtem ko ga močna doseže in sidranje v njem ni več udobno.

Burja v Baški na otoku Krku (slika)

V zgornjem levem kotu je otok Prvič. Med njim in Krkom so Senjska vrata. Ker se burja ne uspe dvigniti preko obeh otokov, se stisne in pospeši v Senjskih vratih in med otokoma Krk in Rab povzroča visoke valove. Na sliki vidimo, da južno od otoka Prvič morje ni vzvalovano, ker otok preprečuje širjenje burje. Vsa se mora stisniti v prehod med otokoma - Senjska vrata, kjer se pospeši in v smeri proti jugozahodu povzroča visoke valove. V zalivu Baške so vidni valovi senjske burje, ki se razvijejo na poti od Senja do otoka Krk. 

Sunki  in vpliv temperature zraka na jadranje

Pri jadranju moramo za hitrost vetra upoštevati sunke vetra in njihovo hitrost. Sunki vetra povzročijo večjo sila na jadra in s prevelikimi jadri bo prišlo do prevelikega nagibanja plovil in izgube sposobnosti manevriranja. Površino jader moramo pravočasno zmanjšati. V primer jadranja v burji v zimskem času, igra pomemben dejavnik tudi temperatura zraka. Hladnejši zrak je gostejši, zato je sila, ki jo povzroča na jadra pri temperaturi 0 °C približno 10% večja kot pri temperaturi zraka 30 °C. Temu primerno je potrebno jadra zmanjšati še za dodatnih 10-15%.

Videoposnetek burje v Senjskih vratih

Veter je eden najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na varno plovbo in  sprejemanje odločitev na morju. Če želimo pluti čim bolj brezskrbno, se je vedno potrebno dobro informirati o vetrovih, ki običajno pihajo na področju plovbe. Poznati moramo naravo posameznega vetra, kdaj piha, iz katere smeri, kakšne hitrosti dosega, kako in zakaj nastaja, kakšne valove povzroča in koliko časa piha.

S pomočjo vremenske napovedi, matematičnih modelov smeri in hitrosti vetrov (Aladin) in poznavanja vetrov, lahko svojo plovbo le tem prilagodimo in si zagotovimo brezskrbno preživljanje časa na plovilu.

Lokalni vetrovi imajo svojo specifiko. Odvisni so od številnih dejavnikov kot je, konfiguracija terena, klimatski pas, letni čas in številni drugi. Vetrovi so na različnih delih sveta drugačni, imajo drugačno ime in drugačne lastnosti. V večini je edina skupna lastnost, da jih ločimo po smereh neba iz katere pihajo, oziroma iz smeri iz katere najpogosteje pihajo. Zavedati se moramo, da določen veter ne piha vedno iz iste smeri. Na njegovo smer vpliva na primer konfiguracija terena, ki mu lahko spremeni smer za 90 ali celo več stopinj.

Najpogostejši vetrovi na Jadranu

Na Jadranu ločimo osem osnovnih vetrov, ki jih imenujemo glede na smer iz katere pihajo. Najbolj pogosti in najpomembnejši, lahko jih imenujemo tudi glavni, so trije, burja, jugo in maestral. Ti vetrovi so glavni, ker dosegajo najvišje hitrosti, hitrosti viharja. Ostali so nekoliko manj pogosti in ne dosegajo velikih hitrosti. Običajno pihajo bolj umirjeno. To so tramontana, levant, oštro, ponent in lebič. Vse vetrove lahko prikažemo na skici, ki jo imenujemo roža vetrov (glej sliko).

Tabela 1 – Imena vetrov na Jadranu v različnih jezikih

Hitrost vetra

Hitrost vetra je razdalja, ki jo veter opravi v časovni enoti. Uradna enota za merjenje hitrosti vetra je m/s (meter na sekundo). Večinoma smo navajeni izražati hitrost vetra v km/h (kilometri na uro), v navtiki pa se uporablja enota vozel ali nmi*/h (navtična milja na uro)

Med enotami obstajajo enostavne korelacije, tako da lahko hitro preračunamo iz ene v drugo po naslednjih formulah:

Preračunavanje med enotami

 Hitrost vetra v različnih enotah

Opomba:

*Uradna oznaka za navtično miljo ne obstaja. V različnih virih se uporabljajo različne oznake kot na primer NM, nm, Nm, M in podobne. V eNavtiki smo se odločili, da uporabljamo oznako nmi ker na primer dvoznačna oznaka Nm označuje fizikalno enoto za navor in z navtično oznako za razdaljo nima popolnoma nobene korelacije.

Beaufortova lestvica moči vetra

Poleg merjenja hitrosti vetra z napravami, pa poznamo tudi opisno ocenjevanje vetra, ki ga določamo na podlagi učinkov, ki jih povzroča. Opisano ocenjevanje imenujemo Beauforjeva lestvica, hitrost vetra pa izražamo v boforih.

* Beaufortova lestvica je opisna. Hitrosti vetra in višine valov so približne. 

** Za vetrove, ki dosegajo hitrosti preko 40 m/s - oziroma 13-17 boforov ni poimenovanj v slovenskem ali hrvaškem jeziku