V večini navtičnih priročnikov najdemo nasvete kako sidrati, koliko verige ali vrvi moramo spustiti v vodo, koliko prostora okrog plovila moramo imeti v praksi pa se običajno srečamo s primeri, ko to enostavno ni mogoče. Običajno se to zgodi ravno med sezono, ko so sidrišča natrpana s plovili. Težko najdemo prostor, ki nudi dobro zaščito pred vetrom in je dovolj velik za varno sidranje našega plovila.

V takšni situacije se moramo znajti. Pomagamo si lahko z nekaterimi triki, ki nam bodo zagotovili varno in brezskrbno sidranje ter miren spanec, če bomo na sidru prenočili.

Pravilno vkopano sidro tipa Bruce

Dejstva

Kadar sidramo na lastnem sidru, moramo poskrbeti, da se bo sidro vkopalo. Spustiti moramo primerno dolžino sidrne verige ali vrvi. Če je prekratka, bomo sidro v primeru povečanega vetra in prihoda valov izvlekli. Če je predolga, se bomo po zalivu preveč premikali in bo večja možnost, da trčimo v drugo plovilo ali pa se nevarno približamo obali.

Ko pridemo v sidrišče se moramo tudi pravila »kdor prej pride prej melje«, kar pomeni, da se moramo prilagoditi plovilom, ki so v zaliv prišla pred nami. V kolikor smo prvi, pa seveda posezimo po načinih sidranja, ki so predlagana v priročnikih.

Pri sidranju v zalivih so v prednosti sigurno plovila z manjšim ugrezom. Sidrajo lahko na manjših globinah, posledično na krajših sidrnih vrveh ali verigah in zavzemajo manj prostora. Nekoliko več težav imajo večja plovila in plovila z večjim ugrezom. Sidrati se morajo na večjih globinah, vreči več sidrne verige in zato zavzamejo več prostora v sidrišču.

Manever sidranja

Kaj pravzaprav je sidranje? Sidranje je manever s katerim plovilo zasidramo. Zasidrati ne pomeni le pripluti v zaliv, spustiti sidro na morsko dno in upati, da bo držalo. Obstaja nekaj preprostih tehnik in nasvetov, kako lahko plovilo zasidramo in se prepričamo, da bo držalo. Preden priplujemo v zaliv se moramo za sidranje pripraviti. Priprava za sidranje pomeni, preveriti, če deluje električno vitlo, če je sidro sproščeno, če so odprta varovala sidra, pripraviti dodatne vrvi, sidrno bojo, če jo uporabljamo in še bi lahko naštevali. Ko priplujemo v zaliv ki ga ne poznamo, se moramo najprej prepričati ali je varen za sidranje, kakšno je morsko dno, kakšne so globine morja in če je v zalivu dovolj prostora, da se zasidramo. Če zaliva ne poznamo, potem je potrebno vanj vpluti in si odgovoriti na zastavljena vprašanja. Nikoli nas ne bo nihče gledal postrani, če bomo po zalivu naredili dva kroga, preden bomo spustili sidro.

Ko smo se prepričali, da je sidranje varno, izberemo mesto, kjer boste spustili sidro. S plovilom se postavimo nad to mesto, ter pričnemo spuščati sidro. Ko bo sidro doseglo dno ,s plovilom zaplujmo vzvratno z majhno hitrostjo in istočasno spuščamo vrv ali verigo na morsko dno. Plovba mora biti počasna. Pogon lahko med manevrom izklapljamo, da ne bi dosegli prevelike hitrosti (predvsem pri motornih plovilih).  Pluti ne smemo hitreje, kot spuščamo verigo v vodo. Ko je dolžina verige ali vrvi v vodi dovolj dolga, moramo sidro vkopati v morsko dno. To naredimo z počasno vzvratno plovbo, ki pa ne sme biti prepočasna. Če plujemo prepočasi, bo že sama teža verige in sidra dajala navidezen občutek, da sidro drži.  V kolikor se je sidro vkopalo, se bo plovilo ustavilo. Če nismo prepričani, da se je sidro vkopalo, postopek ponovimo. S plovilom zaplujemo nekaj metrov proti sidru, da se veriga sprosti, nato pa zopet z vzvratno vožnjo preverimo, če se je sidro vkopalo.

Ali sidro drži, lahko preverimo na različne načine. Prvi znak je, da se je pri vzvratni plovbi  plovilo ustavilo. Za lažjo orientacijo gledamo obalo in opazujemo, če se naša razdalja spreminja. V kolikor se ji približujemo, ko je veriga že napeta, sidro ne drži. V primeru, da je v bližini plovilo, se lahko orientiramo tudi po njem. V kolikor je sidro vidno, lahko zaplavamo do njega in pogledamo, če se ja vkopal v morsko dno. V čvrstem morskem dnu bo to zadostovalo, če pa sidramo na sipkem pesku ali mivki, bomo v primeru močnejšega vetra sidro vlekli skozi morsko dno.

V kolikor nismo prepričani, da sidro drži, postopek sidranja ponovimo. S plovilom počasi zaplujemo nad sidro in hkrati dvigujemo sidrno verigo. Ponovno izberemo prostor za sidranje in ponovimo postopek sidranja. Tudi ko smo enkrat dobro zasidrani, je pametno večkrat preveriti, kaj se dogaja z našim plovilom, ali sidro drži, orje po morskem dnu ali pa smo ga celo izvlekli. Za kontrolo preverjamo pozicijo plovila glede na orientirane točke, uporabljamo lahko radar, v zadnjem času pa so na voljo sidrni alarmi za mobilne naprave.

hmax = največja globina na sidrišču

Priporočene dolžine sidrne vrvi ali verige

Za sidranje lahko uporabljamo sidrno vrv, sidrno verigo ali pa kombinacijo obeh. V kolikor uporabljamo sidro na katerega je privezana sidrna vrv, potem mora biti za varno sidranje dolžina sidrne vrvi vsaj sedemkrat toliko, kot je največja globina vode v kateri bomo sidrali.

Pri kombinaciji sidrne verige in sidrne vrvi, mora znašati skupna dolžina vsaj petkrat toliko kot največja globina kjer sidramo. Če uporabljamo zgolj sidrno verigo, pa je priporočljiva dolžina trikratnik največje globine.

1. Sidro, sidrna vrv in sidrna veriga

Ste lastnik manjšega plovila in sidrate le s sidrom in sidrno vrvjo? Če želite v sidrišču varno sidrati, mora znašati dolžina sidrne vrvi najmanj sedemkratnik največje globine, kjer sidrate.

Kljub temu, da sidrate na področjih, kjer so manjše globine, boste za varno sidranje potrebovali veliko prostora. Ker se plovilo na sidru premika, morate za varno razdaljo upoštevati dolžino sidrne vrvi in dolžino vašega plovila. Predpostavimo, da je plovilo dolžine 5m. Poglejmo si, koliko prostora moramo imeti okrog sidra (radij), če sidramo samo z vrvjo, verigo ali kombinacijo obeh.

Če sidrate na področjih, kjer je veliko plovil in imate le sidrno vrv, lahko varnost sidranja povečate z dodajanjem sidrne verige. Pripnete jo na sidro, nato pa podaljšate s sidrno vrvjo. Za varnejše sidranje bo zadostovalo že 3 do 5 m verige primerne debeline. Teža verige na morskem dnu bo zmanjšala kot med sidrno vrvjo in morskim dnom, ko bo ta napeta. Vlečna sila bo delovala bolj horizontalno in sidro se bo hitreje zakopalo. Pocinkana sidrna veriga na morskem dnu ustvarja dodatno trenje in pomaga pri zanesljivejšem sidranji. Učinek nerjavne verige je manjši, ker je njena površina gladka. Veriga s svojo težo zmanjšuje možnost, da izvlečemo sidro pri povečanju hitrosti vetra v sidrišču in ko se v sidrišču pojavijo valovi.

2. Dodajanje teže na sidrno vrv ali verigo

Pri zmanjševanju radia v katerem se bo na sidrišču gibalo naše plovilo pomaga tudi dodajanje dodatne teže na sidrno vrv ali verigo in hkrati pomaga pri sidranju na področjih, kjer sidro slabše drži. Dodatno težo moramo na sidrno vrv namestiti tako, da bomo lahko sidro dvignili brez težav, če nas bodo vremenske razmere prisilile, da zapustimo sidrišče. Namestimo jo, ko smo se že zasidrali. Dodatno svinčeno ali železno utež privežemo na plovilo z vrvjo čim bliže mesta, kjer je na plovilo pritrjena tudi sidrna vrv. Utež s karabinom pripnemo na sidrno vrv čim bliže vodni gladini, vendar še vedno nad njo. Če jo spustimo v vodo se bo zaradi vzgona učinek dodatne teže zmanjšal. Učinek uteži bo precej podoben, kot če uporabljamo sidrno verigo.

3. Sidranje na terenu poraščenem z morsko travo

V številnih zalivih so predeli poraščeni z morsko travo, ki preprečuje, da bi se sidro vkopalo. Določena sidra kot je sidro brus so za sidranje v takih področjih neprimerna, saj zaradi svoje oblike težko prodrejo skozi trdoživo travo do morskega dna. Tudi zelo dolga sidrna vrv pri tem ne bo pomagala. Celo nasprotno, dobimo lahko lažen občutek varnosti. Sama teža sidra in verige in dodatno trenje, ki ga povzroča veriga na morskem dnu, dobimo občutek, da je sidro prijelo, v resnici pa leži na morski travi. V tem primeru v zalivu poiščemo predel, ki s travo ni poraščen. Dovolj bo že 1m2. S plovilom zaplujemo nad neporaščeno dno, spustimo sidro in sidrno verigo, nato pa z manevrom vkopljemo sidro v morsko dno. Sidro bo na takem terenu držalo zelo zanesljivo. Morska trava ima v morskem dnu korenine, ki naredijo dno bolj kompaktno in sidro ne more orati.

Sidranje z uporabo sidrne boje

4. Sidranje na skalnatem terenu

Sidranje na skalnatem terenu ima svoje prednosti in slabosti. Večina sider se hitro ujame in zanesljivo drži plovilo. Problem nastane pri dvigovanju sidra. Sidro se lahko zatakne v skale oziroma pod njih in ga ne uspemo dvigniti, ko želimo zapustiti sidrišče. V takšni situaciji lahko naredimo naslednje. Če sidra ne uspemo dvigniti, ko smo nad njim, potem spustimo nekaj metrov verige in s plovilom zaplujemo v nasprotno smer, kot je prej držalo sidro. Manever izvajam počasi, da ne bi zlomili ali skrivili sidra oziroma strgali verige. Ko se premaknemo na drugo stran, poizkušamo izvleči sidro. Če nismo uspešni v prvem poizkusu, manever izvedemo iz različnih smeri.

Nadležni situaciji se lahko predhodno izognemo z uporabo sidrne boje. Vsa sidra imajo na kroni luknjo, ki je namenjena pričvrstitvi sidrne boje. Ta ima dve funkciji. Prva je, da označuje mesto, kjer smo vrgli sidro in preprečuje napačno sidranje drugih plovil. Druga funkcija pa je ta, da nam pomaga izvleči sidro iz morskega dna, kadar se ta zatakne za skalo ali premočno vkoplje v morsko dno. Ker je luknja za privez nameščena na prednjem delu sidra, ta izgubi svojo funkcijo, ko potegnemo za vrv. Za sidrno bojo lahko uporabljamo različne pripomočke. Lahko se odločimo za nakup avtomatske, ki sama uravnava dolžino vrvi glede na globino morja, ali pa navadne sidrne boje, kjer sami skrbimo za dolžino vrvi, s katero je pripeta na sidro. Namesto sidrne boje lahko uporabimo tudi bokobran plovila ali pa prazno plastenko. Za privez sidrne boje uporabimo potopno vrv. Bojo, bokobran ali plastenko je smiselno dodatno obtežiti z manjšo utežjo, da zmanjšamo možnost, da bi se plovilom, ki plujejo v bližini, vrv zapletla v propelerje. Sidrno bojo lahko uporabljamo vedno, tudi ko sidramo na drugih tipih morskega dna.

Več nasvetov za varno sidranje:

Nasveti za varno sidranje 2. del

Nasveti za varno sidranje 3. del

Nasveti za varno sidranje 4. del

Nasveti za varno sidranje 5. del

Teorija sidranja 1.del

ali v priročniku SIDRANJE!

Več koristnih nasvetov za varno plovbo na tej povezavi!

V zadnjih letih smo lahko opazili, da so se tudi v navtiki pričeli pojavljati električni motorji. Nizki stroški plovbe, manj hrupa in nobenih emisij toplogrednih plinov. Sliši se odlično, kateri pa so zadržki pri uporabi električnih motorjev v navtiki?

Ko si ogledujemo električni motor za plovilo, nas bo najprej osupnila majhna moč motorja, ki na prvi pogled ne bo zadostovala. Drugi zadržek pa bodo nedvomno baterije, njihova kapaciteta in teža. Predvsem nas bo zanimalo koliko časa bomo lahko pluli z enim polnjenjem, kje bomo lahko napolnili baterijo in katere so možnosti za polnjenje. Pa si poglejmo najprej kako je z močjo električnega motorja v primerjavi z motorjem na notranje izgorevanje.

Moč električnega motorja

Ko si ogledujemo električne motorje bomo najprej opazili, da imajo ti motorji v primerjavi z bencinskimi ali dieselskimi bistveno manjše moči, proizvajalci pa obljubljajo enake rezultate kot nekajkrat močnejši motorji na notranje izgorevanje. Pri moči motorjev smo vsi navajeni najstarejše uporabljene enote – konjska moč (KM), ki se ne uporablja več, saj jo je nadomestila enota za moč W (watt), oziroma kW (1000 W). Razmerje med njima je 1 kW =1,34102 KM oziroma 1 KM = 0,7457 kW. In seveda, kot smo se učili v šoli je pač 1 kW enak 1kW. To sicer drži, vendar moramo pri uporabi motorjev upošteveti številne dejavnike, ki vplivajo na njegovo učinkovitost. Pri pogonu plovila nas zanima, kolikšna je sposobnost motorja, da potiska plovilo. Pri tem moramo upoštevati vse izgube, ki se zgodijo pri prenosu moči od motorja preko pogona do propelerja in kakšne so konec koncev tudi izgube na propelerju. To seveda ni nič posebnega, če bi bile razlike majhne. Pa niso. Razlike so zelo velike. Na primer pogonska moč motorja z notranjim izgorevanjem, ki ima 4 KM ali 3 kW moči na pogonski gredi je zgolj 1 KM ali 0,745 kW. Poglejmo zakaj prihaja do tako velikih razlik.

Vstopna moč ali poraba motorje je običajno merilo za zmogljivost električnega motorje. Merimo ga z močjo, ki jo izračunamo po formuli P = I x U (moč = tok x napetost) in jo prikazujemo v W ali kW oziroma KM. Pri motorjih z notranjim izgorevanjem vhodna moč običajno ni navedena. Lahko bi jo izračunali s pomočjo porabe goriva in kalorično vrednostjo goriva. Le ta bi bila zopet izražena v W, kW ali HP. Pri motorjih na notranje izgorevanje bo moč običajno izražena z močjo na pogonski gredi. Le to izračunamo kot produkt navora in kotne hitrosti. Ta moč je prav tako izražena v kW ali KM vendar ne upošteva izgub, ki so lahko med 30 in 80%. Da bomo lažje primerjali učinek pogonov, bo najbolje da govorimo v tako imenovani potisni moči, ki se kot merilo v trgovski mornarici uporablja že približno 100 let. Tudi ta se izraža v W, kW ali KM pri tem da se upoštevajo vse izgube in dejansko označuje, kakšna moč se dejansko uporabi za pogon plovila.

Primerjava moči motorja na notranje izgorevanje in električnega motorja

Električni motor lahko doseže večjo potisno moč pri bistveno manjši moči na pogonski osi. Eden izmed razlogov je v različnih navorih oziroma krivulji navora. Motorji na notranje izgorevanje imajo najvišji navor, ki je dosegljiv le pri določenih obratih motorja, medtem, ko je navor električnega motorja praktično enak pri vseh obratih. Zaradi te lastnosti lahko na električne motorje namestimo propelerje z bistveno večjim izkoristkom, kot lahko to naredimo pri motorju z notranjim izgorevanjem. Faktor učinkovitosti je lahko kar trikraten.

Kot vidimo iz tabele, moramo pri obeh vrstah motorjev računati na izgube. Razlika med vloženo in pridobljeno močjo je pri električnih motorjih manjša kot pri motorjih na notranje izgorevanje. Seveda je tudi pri uporabi električnih sistemov za pogon plovila učinkovitost različna. Nanjo vplivajo številni faktorji, kot je na primer napetost, debelina in dolžina kablov za povezavo baterij z motorjem, konektorji in še bi lahko naštevali.

Če se odločimo za uporabo električnega motorja namesto motorja na notranje izgorevanje, lahko računamo, da bo naše potrebe zadostil motor z 2-3 manjšo nazivno močjo. Pred nakupom se je potrebno zavedati tudi kakšen doseg plovbe nam bo omogočal električni motor, kar pa je odvisno predvsem od baterij in njihove kapacitete. 

Preberite tudi: Baterije za pogon električnih motorjev na plovilih

Zastave na plovilu uporabljamo na podlagi pravil, ki jih predpisuje zakonodaja in na podlagi navtične tradicije.

Ne poznavanje pravilne uporabe zastav na plovilu lahko vodi do razžalitve države v kateri plujemo, kršenja predpisov ali pa do oddajanja signala, ki ga ne želimo dati. Napačni signali lahko vodijo do napačnih odločitev in ogrožajo življenja na morju. Pri uporabi zastav moramo paziti, da uporabljamo pravo zastavo na pravi poziciji, saj bomo le tako oddajali pravi signal oziroma pravo sporočilo.

Nacionalna zastava

Na plovilih imamo izobešeno nacionalno zastavo plovila, kjer je plovilo vpisano v register in ni nujno enaka nacionalnosti kapitana ali lastnika plovila. Nacionalna zastava je običajno najbolj izpostavljena in je izobešena na krmi plovila, na krmnem drogu ali drugem ustreznem vidnem mestu. Zastava ne sme biti poškodovana. Velikosti zastave morajo biti sorazmerne velikosti plovila.

Velikost zastave

Velikosti zastav so predpisane in so lahko le naslednjih dimenzij:

• 50 cm x 100 cm,
• 35 cm x 70 cm,
• 25 cm x 50 cm.

Nacionalno zastavo ima lahko izobešeno vsak čoln, vpisan v vpisnik čolnov na območju Republike Slovenije, mora pa jo imeti izobešeno, kadar se nahaja zunaj meja teritorialnega morja Republike Slovenije.

Če se nacionalnost posadke ali pomembne osebe na plovilu razlikuje od zastave nacionalnosti plovila, lahko pod to zastavo obesimo zastavo nacionalnosti posadke. Zastava Evropske unije se ne nanaša na nobeno nacionalnost zato ni primerna za oznako nacionalnosti plovila. Uporaba drugih zastav kot predpisanih je prekršek.

Velikosti zastav so predpisane, ni pa natančno določeno katero velikost moramo izbrati glede na velikost plovila. Ne smejo biti prevelike in se vleči po vodi in morajo biti dovolj velike, da so opazne. Včasih je veljalo pravilo, da mora biti velikost nacionalne zastave v pravem razmerju z velikostjo plovila. Za en čevelj dolžine plovila (30,48 cm) naj bi imela zastava dolžino enega inča (2,54 cm), se pravi razmerje 1:12. Danes so velikosti zastav predpisane in lahko le izberemo najbolj primerno glede na velikost plovila.

Vljudnostna zastava naj bo enake velikosti kot je nacionalna zastava. V marsikateri državi na svetu je manjša vljudnostna zastava od nacionalne večja razžalitev kot biti brez.

Primerna dolžina razpoznavne zastave za plovila do 34 čevljev (10 m) je 40 cm, za plovila do 42 čevljev (12 m) 45 cm, do 50 čevljev (15 m) 56 cm, za večja pa 75 cm. Velikost je odvisna od ponudbe.

Vljudnostna zastava

Vljudnostna zastava ali angleško "Courtesy flag" se uporablja kadar s plovilom plujemo v teritorialnih vode druge države. Kot samo ime pove z njo izražamo vljudnost do države v kateri plujemo. Običajno jo obesimo na prvem-prednjem jamboru. Če plovilo nima jambora jo lahko obesimo na krmnem drogu ali drugem vidnem mestu. Pri izobešanju zastave moramo biti pozorni na zakonodajo države v kateri plujemo. Nekatere države zahtevajo, da je vljudnostna zastava vedno izobešena višje od nacionalne države (Hrvaška). Poškodovana zastava ali vljudnostna zastava, ki je manjših dimenzij, je lahko znak nespoštovanja države v kateri plujete. V določenih državah je poškodovane zastava prekršek za katerega vam lahko izrečejo kazen (Hrvaška).

Zastava Q

Rumena pravokotna signalna zastava Q se uporablja kadar plujemo v teritorialne vode druge države, kot je nacionalna zastava plovila in se uporablja namesto vljudnostne zastave. Izobešena je dokler ne opravimo mednarodnega mejnega prehoda nato pa jo zamenjamo z vljudnostno zastavo. Njeno upoštevanje je odvisno od posamezne države. Nekatere države zahtevajo, da takoj po vplutju v njihove teritorialne vode, opravite postopek mejnega prehoda (Hrvaška). Izobešanje zastave Q, kot napoved, da boste obveznosti opravili v roku 24 ur,  ni opravičilo. 

Razpoznavna zastava

Razpoznavna zastava (angleško »burgee«) kot so zastave jahtnih klubov, marin ali podobno so običajno trikotne ali trapezoidne oblike, pri čemer je dolžina zastave večja od širine. Obešeno imamo lahko podnevi in ponoči. Obešena mora biti nižje kot je nacionalna zastava plovila in vljudnostna zastava. Tradicionalno je bila razpoznavna zastava na ladji le ena in je bila obešena na vrhu glavnega jambora, više od nacionalne zastave. Zaradi različnih zakonodaj v različnih državah, se je razpoznavna zastava spustila in se jo izobeša pod nacionalne zastave.

Obvezna oprema čolna se razlikuje glede na namen in območje plovbe ter na njegovo dolžino.

Oprema čolna za plovbo po "odprtem" območju in območju "zavetja" (razen čolna za javni prevoz oseb):

Morski čoln dolžine do 5 metrov:

• sidro ali drugo sredstvo za sidranje z najmanj 20 metrov dolgo vrvjo ali verigo za sidranje in tri vrvi za privez skupne dolžine najmanj 30 metrov ustrezne jakosti,
• dve vesli s tremi palci ali rogovilami oziroma drugo pomožno pogonsko napravo,
• vedro s korcem,
• luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju,
• konveksno ogledalo (le gliser, ki se uporablja za smučanje na vodi).

Morski čoln brez kabine dolžine nad 5 metrov in morski čoln s kabino dolžine do 7 metrov:

• sidro z najmanj 30 metrov dolgo vrvjo ali verigo za sidranje in tri vrvi za privez skupne najmanj 40 metrov dolžine ustrezne jakosti,
• pomožno pogonsko napravo (motor ali jadra) ali VHF GMDSS postajo ali tri rdeče rakete s padalom,
• vedro s korcem ali ročno črpalko,
• luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju,
• konveksno ogledalo (le gliser, ki se uporablja za smučanje na vodi),
• tri rdeče bakle,
• kompas,
• med plovbo pa tudi rešilne jopiče v tolikšnem številu, kolikor oseb se nahaja na čolnu.

Morski čoln s kabino dolžine nad 7 metrov:

• sidro primerne teže z najmanj 40 metrov dolgo vrvjo ali verigo za sidranje ter tri vrvi za privez skupne dolžine najmanj 45 metrov ustrezne jakosti,
• pomožno pogonsko napravo (motor ali jadra) ali VHF GMDSS postajo ali tri rdeče rakete s padalom,
• vedro s korcem ali ročno črpalko,
• najmanj en prenosni gasilni aparat na prah,
• luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju,
• tri rdeče bakle,
• komplet prve pomoči,
• baterijsko svetilko,
• komplet orodja za vzdrževanje mehanskih naprav,
• kompas,
• priročnike za plovbo,
• pomorske karte področja, kjer pluje, s priborom,
• med plovbo pa tudi rešilne jopiče v tolikšnem številu, kolikor oseb se nahaja na čolnu.

Čoln celinske plovbe ne glede na dolžino trupa:

• sidro ali drugo sredstvo za sidranje z najmanj 15 metrov dolgo vrvjo ali verigo za sidranje in dvoje vrvi za privez skupne dolžine najmanj 30 metrov ustrezne jakosti,
• dve ustrezni vesli ali drug ustrezni pogon,
• vedro s korcem,
• luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju.

Kazni za prekrške:

Z globo 80 EUR se kaznuje za prekršek posameznik, ki upravlja čoln, če čoln nima predpisane opreme.

Preberite tudi:

• Pregled čolna
• Vpis plovila v register v Sloveniji
• Označbe čolnov v Sloveniji
• Območje plovbe in omejitve

Posodobljeno: 26.3.2020

Vir: Pravilnik o čolnih in plavajočih napravah

Sidrišča, za katera je v skladu z Zakonom o pomorskem dobru izdana koncesija, so odprta za javni promet in so namenjena plovilom v navtičnem turizmu. V sidriščih, ki niso v tem seznamu, je prepovedano zaračunavati pristojbino za sidranje.

Sidranje je prepovedano:

Obveznosti in pravice voditelja plovila

Oseba, ki upravlja plovilo, je odgovorna za varnost plovila, ko se le to nahaja na področju sidrišča. Upoštevati mora navodila koncesionarja in luške kapitanije.

Oseba, ki upravlja plovilo, mora skrbeti, da je dovolj oddaljeno od sosednjih plovil v sidrišču v vseh smereh in da se prilagaja vremenskim pogojem.

Tuje plovilo, ki prihaja iz tujine, mora pred sidranjem v sidrišču, predhodno vpluti v luko odprto za mednarodni promet in plačati plovno dovoljenje. Sidranje v sidrišču pred tem je prepovedano razen v primeru višje sile. V tem primeru je potrebno o tem obvestiti najbližjo luško kapitanijo.

V času bivanja v sidrišču, mora plovilo izobesiti dnevne oznake in ponoči nočne oznake, ki so predpisane v mednarodnem pravilniku o izogibanju nesreč na morju.

V primeru kakršnih koli nejasnosti o redu na sidrišču se lahko voditelj plovila obrne na luško kapitanijo preko VHF postaje na kanalu, ki je naveden na informativni karti Ministrstva za pomorstvo, promet in infrastrukturo.

Voditelj plovila mora na plovilu obdržati račun o plačilu dokler ne zapusti območja teritorialnih voda Republike Hrvaške.

Zaščita morskega okolja

V času bivanja na sidrišču je prepovedano v morje odlagati vse vrste odpadkov in sanitarnih vod. Prekrški se kaznujejo skladno s Pomorskim zakonikom in Zakonom o morskem dobru in lukah.

Nadomestilo za sidranje v sidriščih navtičnega turizma

Ceno sidranja na sidrišču določa koncesionar. Kriterij za plačilo je dolžina plovila preko vsega in se zaračuna za nedeljiv del dneva. 

Obveznosti koncesionarja

Koncesionar oziroma pooblaščena oseba mora na zahtevo voditelja plovila pokazati overjen cenik pristojbin za privez.

V kolikor so v sidrišču s plovila prevzete smeti, mora koncesionar izdati potrdilo o prevzemu. V ceno priveza je vštet tudi strošek prevzema smeti s plovila.

Koncesionar je dolžan voditelju plovila izdati račun za plačilo priveza.

Na zahtevo voditelja plovila mora predstavnik koncesionarja oziroma luške uprave predložiti posebno izkaznico na kateri je navedeno ime oziroma naziv izdajatelja koncesije, ime oziroma naziv koncesionarja oziroma luške uprave, številko izkaznice ter ime in priimek pooblaščene osebe.

Seznam sidrišč s koncesijo za leto 2022

Točka Nemo je od kopna najbolj oddaljena točka na svetu. Imenuje se tudi nedosegljiva točka. Leži v Južnem oceanu.

Točka Nemo je dobila ime po kapitanu Nemu iz knjige 20.000 milj pod morjem Julesa Vernea. Na tej točki ni ne gostilne, ne bara, ne trgovine z darili. To je enostavno točka v morju, ki je najbolj oddaljena od celine. Najbližje kopno je oddaljeno 2.688 km (1450 nmi). In tudi to najbližje kopno je le majčken otoček z imenom Ducie, ki je v otoški skupini Pitcairn. Otoček Ducie je oblike črke C, v dolžino meri le 2 km in je nenaseljen..

Če plujete mimo točke Nemo v pravem času dneva, boste bliže astronavtom na Mednarodni vesoljski postaji, ki je 400 km nad zemljo, kot pa kateremukoli drugemu človeku na zemlji.

Beseda nemo v latinščini pomeni nihče in ta beseda sigurno pove vse o tej točki. Tu ni nikogar daleč naokoli.

Točko Nemo je odkril hrvaško kanadski inženir Hrvoje Lukatela leta 1992. Točko je določil s pomočjo računalnika. Ker je zemlja tridimenzionalna, mora točka ležati najdlje od treh najbližjih točk kopna. Našel jo je v Južnem oceanu in jo poimenoval točka Nemo. In še koordinate točke Nemo: 48°52.6′ južno, 123°23.6′ zahodno.

Na Jadranu prevladuje mediteranska klima. Najbolj severni del Jadrana, tržaški zaliv že spada v področje submediteranskega podnebja, saj se v tem področju že čuti vplive celinskega podnebja. Razlike se občutijo predvsem v nižjih temperaturah ozračja ter večji količini padavin v spomladanskih in jesenskih mesecih.

V submediteranskem podnebju v najhladnejših mesecih leta povprečna temperatura običajno ne pade pod 4C, v najtoplejših mesecih pa narastejo preko 22C. Povprečna letna količina padavin v tem področju je med 1000 in 1200 mm.

Ko prehajamo južno v mediteransko podnebje, se povprečne temperature ozračja dvigujejo, količine padavin pa se zmanjšujejo. Najmanjša količina padavin pade na prehodu iz srednjega na južni Jadran, kjer letno pade v povprečju le 300mm padavin. Največ padavin pade na področju Reke in narodnega parka Risnjak, kjer lahko letno pade tudi 1500 mm padavin.

Temperatura zraka se glede na položaj Jadrana spreminja v smeri severozahod, jugovzhod. Med skrajnima deloma je razlika tudi do 5C. Razlike v temperaturi zraka opazimo tudi med priobalnim pasom, kjer je zrak hladnejši od zraka na odprtem morju. Jadran ima dve izstopajoči področji, kjer je temperatura zraka v povprečju vedno višja od ostalega dela. To sta predela nad Jabukino kotlino (severozahodno od otoka Jabuke, kjer je globina morja med 200 in 270m) in Južnojadransko kotlino kjer je morje najgloblje (predel med Barijem v Italiji, Ulcinjem v Črni gori in Visom na Hrvaškem, kjer je globina morja do 1250m).

V poletnih mesecih so temperaturne razlike zaradi stabilnejšega ozračja manjše in znašajo do 3C, medtem ko lahko v zimskem obdobju dosežejo do 8C. Razlika je tudi med spomladanskimi in jesenskimi meseci. Pomladanski so hladnejši zaradi vpliva morja, ki se preko zime ohladi, poleti pa segreje in se postopoma ohlaja v jeseni.

Poznavanje klimatskih značilnosti področja, kjer plujemo, je izjemno pomembno. Z dobrim razumevanjem in poznavanjem le teh bomo lažje predvideli spremembe vremena in pravočasno pravilno reagirali. Področje celotnega Jadrana je znano po izjemno hitrih vremenskih spremembah, ki jih spremljajo močni vetrovi.

Svojo varnost (in varnost drugih) na morju lahko povečate z uporabo ustreznih zvočnih signalov. Za ta  namen morate seveda ustrezno opremiti svoje plovilo.

Slovenska zakonodaja predpisuje minimalno zahtevano opremo za zvočne signale glede na velikost plovila, v sili pa ste lahko seveda tudi inovativni. Pomembno je, da uporabljate dogovorjene zvočne signale, ki so sestavljeni iz kratkih in dolgih piskov.

Kratek pisk pomeni zvok, ki traja približno sekundo ( . ).

Dolg pisk pomeni zvok, ki traja štiri do šest sekund ( - ).

Zahtevana oprema za plovila je naslednja:

• plovilo dolžine 12 m ali več mora imeti piščalko,
• plovilo dolžine 20 m ali več mora imeti tudi zvon,
• plovilo dolžine 100 m in več mora imeti tudi gong, katerega tona in zvoka ni mogoče zamenjati s tonom in zvokom zvona. Zvon in/ali gong je mogoče nadomestiti z drugo opremo, ki ima zvok ustrezne značilnosti, pod pogojem, da je vselej mogoče dajati predpisane zvočne signale ročno.
• plovilo dolžine manj kot 12 m ne potrebuje piščalke, vendar mora imeti v tem primeru kakšno drugo sredstvo za dajanje učinkovitega zvočnega signala.

Kot piščalka se razume vsako napravo za zvočno signalizacijo, ki lahko oddaja predpisane zvoke.

Kadar je na morju megla, je najpametneje ostati na privezu!  Če pa vas zmanjšana vidljivost na morju preseneti med plovbo, poskrbite za varnost tako, da oddajate predpisane zvočne signale.

V območju ali blizu območja z zmanjšano vidljivostjo, podnevi ali ponoči, mora plovilo uporabiti naslednje signale:

• plovilo na mehanski pogon med plovbo – dolg pisk v časovnih presledkih največ dveh minut ( - ),
• plovilo na mehanski pogon med plovbo, ki se ne premika – v časovnih presledkih največ dveh minut dva dolga zaporedna piska, ločena s presledkom približno dveh sekund ( - - ),
• plovilo, nesposobno za manevriranje, plovilo z omejeno sposobnostjo manevriranja, plovilo, omejeno s svojim ugrezom, jadrnica, plovilo, ki ribari, in plovilo, ki vleče ali potiska druga plovila – v časovnih presledkih največ dveh minut s tremi zaporednimi piski, in sicer z enim dolgim, ki mu sledita dva kratka piska ( - . . ),
• zasidrano plovilo, ki ribari in zasidrano plovilo z omejeno sposobnostjo manevriranja, kadar zasidrano opravlja dela – zvočni signal iz prejšnje točke,
• vlečeno plovilo oziroma samo zadnje plovilo v vlečnem sestavu, če ima posadko – v časovnih presledkih največ dveh minut po štiri zaporedne piske, in sicer enega dolgega, za njim pa tri kratke piske ( - . . . ),
• trdno povezani potiskajoče in potiskano plovilo v sestavu – signale, ki so predpisani za plovilo na mehanski pogon med plovbo,
• zasidrano plovilo – v časovnih presledkih največ ene minute hitro zvonjenje z zvonom, ki traja približno pet sekund; lahko oddaja tudi po tri zaporedne piske, in sicer en kratek, en dolg in en kratek pisk, da opozori s tem plovilo, ki se mu približuje, na svoj položaj in možnost trčenja; plovilo dolžine 100 m ali več – takoj po zvonjenju na premcu plovila približno pet sekund trajajoči signal na zadnjem delu plovila z naglim udarjanjem ob gong,
• nasedlo plovilo – signal z zvonom, in če je potrebno, tudi z gongom iz prejšnje točke; neposredno pred in za vsakim signalom še tri ločene in izrazite udarce ob zvon; lahko pa tudi ustrezni signal s piščalko,
• plovilo dolžine od 12 m do 20 m, ki ne daje signalov z zvonom iz prejšnjih točk – druge učinkovite zvočne signale v časovnih presledkih največ dveh minut,
• plovilo dolžine manj kot 12 m, ki ne daje signalov iz prejšnjih točk – druge učinkovite zvočne signale v časovnih presledkih največ dveh minut,
• pilotsko plovilo, ki opravlja pilotažo – poleg signalov, ki so predpisani za plovilo na mehanski pogon med plovbo oziroma zasidrano plovilo, lahko tudi razpoznavni signal, sestavljen iz štirih kratkih piskov ( . . . . ).