Kljub temu, da plovilo preko zime miruje, potrebuje redno vzdrževanje. Voda, vlaga, veter in sol našemu plovili ne prizanašajo. Povzročajo korozijo, plesen, neprijetne vonjave in hitrejše propadanje. Če želimo, da bo spomladi naše plovilo potrebovalo kar najmanj vzdrževanje oziroma nakupa nove opreme, jo moramo v obdobju mirovanja primerno vzdrževati. Redne kontrole sistemov na plovilu je potrebno izvajati mesečno.

Poglejmo si katere so nujna vzdrževalna dela, ki jih moramo opraviti. Opisali smo 10 najbolj nujnih opravil za plovila, ki prezimijo v vodi. Za plovila, ki so skladiščena na kopnem, večine teh opravil ne moremo oziroma ni potrebno opraviti.

Prižiganje motorje

Če motorja po koncu sezone nismo konzervirali, ga je potrebno redno prižigati. Interval naj bo vsaj enkrat na mesec,  lahko tudi krajši (na 3 tedne ali celo na 14 dni). Zunanjost motorja je zaščitena z barvo, medtem ko notranjost nima zaščite. Ko motor uporabljamo je celotna notranjost zaščitena s tankim filmom motornega olja, ki preprečuje dostop vlagi do kovinskih delov motorja. Ko motor miruje, olje steče v karter in notranje površine ostanejo brez zaščite. Zavedati se moramo, da je notranjost motorja odprta. Zrak lahko vstopa skozi sistem za dovod zraka v motor in odprte ventile. Zrak s seboj nosi vlago in sol, ki se kondenzirata na notranjih površinah motorja in povzročata korozijo. Ko motor prižgemo, se zopet podmaže z oljem. Motor ni dovolj le prižgati. Pustiti ga moramo delovati vsaj 15 minut. Najbolje bo če ga pustimo delovati toliko časa, da se v celoti segreje skoraj do delavne temperature. Delavno temperaturo bomo v prostem teku, brez obremenitve težko dosegli. V kolikor so vremenske razmere ugodne, je priporočljivo s plovilom izpluti in motorje tudi obremeniti. Z delovanjem motorja, bomo iz notranjosti odstranili vlago in motor ponovno zaščitili z oljnim filmom.

Hladilna tekočina

Če imam notranji motor z zaprtim sistemom hlajenja s sladko vodo oziroma hladilno tekočino, moramo pred vžiganjem motorja preveriti količino hladilne tekočine. Po potrebi dolijemo hladilno tekočino.

Ali je v motornem olju prisotna voda

Na sliki desno je motornemu olju primešana voda. Olje ni več viskozno in prosojno! Motorja ne smemo vžigati.

Motorno olje

Pred prižiganjem motorja preglejmo nivo motornega olja. Če je olja premalo, ga dolijmo do zahtevanega nivoja. Preverimo tudi barvo olja. Če je olje transparentno ali nekoliko črno zaradi saj motor lahko vžgemo, Če je olje na pogled belo, je v njem voda in motorja ne smemo vžgati. Potrebno je ugotoviti, kaj je vzrok vode v motornem olju, ga odpraviti in nato zamenjati olje.

Pregled kaluže

Pregledamo vse kaluže na plovilu. V kolikor se je v njih nabrala voda, vključimo črpalke. Če se črpalke niso samodejno vključile in odstranile vode, so problem okvarjena stikala-plovci, ki skrbijo za avtomatski vklop črpalk, go gladina vode v plovilu naraste. V primeru vode v kaluži preverimo tudi ali gre za slano ali sladko vodo. V kolikor gre za sladko vodo, preverimo vse ventile in cevi slane vode na plovilu (dotok slane vode do WC-jev, do armature pomivalnega korita, dotok za hlajenje motorja in drugih). V kolikor je voda sladka, je lahko razlog slabo tesnjenje oken in skoznje priteka deževnica. Lahko je to kondenz, ki se steka v kalužo ali pa izteka voda iz sistema sladke vode. Sistem preverimo tako, da vključimo črpalke  sladke vode. V kolikor pri zaprtih armaturah čez nekaj časa ne nehajo delovati, ali pa se brez potrebe vključijo na vsakih nekaj minut, potem voda uhaja iz sistema. Preverimo vse armature, cevi, spoje in črpalke, da ugotovimo izvor.

Prezračevanje in odstranjevanje vlage

Plovila niso hermetično zaprta. Zrak v notranjosti se izmenjuje z zunanjim. V plovilo prihaja prah in vlaga. Ko smo na plovilu, ga prezračimo. Če imamo na plovilu vgrajeno gretje, ga vključimo, da se prostori v plovilu dobro pregrejejo. Če gretja nimamo, lahko to naredimo s kaloriferjem ali drugim grelnim telesom. Plovilo ponovno dobro prezračimo, da se topel vlažen zrak v plovilu zamenja s suhim iz okolice. Za zmanjšanje vlage v plovilo namestimo razvlaževalce zraka, ki za svoje delovanje ne potrebujejo električne energije, so cenovno zelo ugodni in bodo preprečili nastanek plesni in vonjav v plovilu. Na primer razvlaževalec z eni polnilom bo zadostoval za mesec dni na 12m jadrnici.

Pregled in polnjenje akumulatorjev

Vzdrževanje in polnjenje akumulatorjev je ključnega pomena za podaljšanja njihove življenjske dobe. Tudi, ko plovila ne uporabljamo, se praznijo. Na akumulatorje so stalno priključeni različni porabniki kot na primer  črpalke v kalužah, elektronski alarmi ali celo elektronski sistemi za preprečevanje rasti vegetacije. Akumulatorji izgubljajo eklektični tok tudi kadar niso obremenjeni. Zgubijo lahko tudi do več Ah dnevno. V daljšem času se lahko popolnoma izpraznijo. Njihova življenjska doba se močno skrajša. Lahko se uničijo do te mere, da jih moramo nadomestiti z novimi.

Če imamo na akumulatorje priključene solarne celice ali vetrni generator, se akumulatorji stalno polnijo. Če imamo akumulatorje s tekočim elektrolitom, ta med polnjenjem hlapi. Zato moramo redno mesečno preverjati nivo elektrolita v vseh akumulatorjih in po potrebi naliti destilirano vodo do zahtevanega nivoja. Plošče v vsaki celici mora biti v celoti prekrite s elektrolitom. Prekomerno polnjenje celic z elektrolitom bo povzročilo iztekanje elektrolita iz akumulatorja.

Preverite kontakte na akumulatorjih. V kolikor so oksidirali, jih očistite in podmažite z mastjo za kontakte ali proti korozijskim sprejem.

Pregled priveznih vrvi

Preglejte vse privezne vrvi. Pozimi lahko pihajo zelo močni vetrovi. Plovilo se na privezu stalno premika in vrvi se obrabljajo na enem mestu. Če so obrabljene ali natrgane jih zamenjamo.

Pregled zaščitno ponjavo

Preglejte zaščitno ponjavo plovila. Če je natrgana jo zašijte. V nasprotnem se bo močno poškodovala ob vsakem naslednjem sunku vetra. Preverite vse gumbe in vrvice za pritrditev. Vsi morajo biti čvrsto pritrjeni. Če ponjava ni na vseh mestih pritrjena, bo v vetru plapolala in se raztrgala.

Bokobrani

Preverite vse bokobrane, če so trdno privezani. Preverite privezne vrvice in jih po potrebi zavarujte z dodatnim varnostnim vozlom (kako pravilno privezati bokobran na tej povezavi: Vrzni vozel)

Ko ste opravili redno mesečno vzdrževanje plovila in preden zapustite plovilo ne pozabite:

• zaprite vsa okna
• zaprite vse ventile morske vode
• izključite akumulatorje
• izključite električni priključek za 220V na kopnem

Glavni ali prevladujoči vetrovi so tisti, ki običajno pihajo iz iste smeri na posameznem področju sveta. Ti vetrovi so dominantni, nikakor pa ne pomeni, da v področju ne pihajo tudi drugi vetrovi. Pihajo večinoma iz ene smeri in jakosti vetra iz te smeri so največje.

V članki Svetovni vremenski vzorci - globalna cirkulacija zraka smo opisali glavne svetovne vremenske vzorce, ki so poglaviten vzrok za glavne svetovne vetrov.

Vetrovi običajno dobijo ime po smeri iz katere pihajo. Severna in južna polobla sta razdeljeni vsaka na tri pasove. Ti pasovi nastanejo zaradi treh celic cirkulacije zraka. Polarni celici ob zemeljskih polih, Hadlejeva celica na severni in južni strani ekvatorja in Ferrelovi celici, ki sta med Hadleyevo in polarno, tako na severni in južni polobli.  Ob zemeljskih polih, na področju Polarne celice na zemeljski površini pihajo polarni vzhodniki. Južneje na severni polobli in severneje na južni polobli pihajo zahodniki, severno in južno od ekvatorja pihajo pasati. Ko je poletje na severni polobli se vseh šest pasov pomakne proti severu, ko pa je zima pa se pomaknejo proti jugu. Vsak pas obsega približno tretjino zemeljske širine, se pravi okrog 30 stopinj. Med posameznimi pasovi so področja, visokega oziroma nizkega zračnega pritiska, kjer prevladujejo šibki vetrovi in brezvetrje ali pa nevihte (Doldrums, Konjske širine, Polarna fronta).

Vetrovi na severni zemeljski polobli

Na severni polobli pihajo polarni vzhodniki, zahodniki in pasati. Polarni vzhodniki pihajo od severnega pola proti jugozahodu in so površinski tok Polarne celice. Pihajo med 90 in 60 stopinjami severne zemljepisne širine. Ob Polarni fronti se srečajo z zahodniki, ki pihajo iz smeri jugozahoda proti severovzhodu. Ti pihajo v področju med 30 in 60 stopinjami severne zemljepisne širine. Najjužneje na severni polobli pihajo pasati. Pihajo iz severa proti jugu, zaradi vrtenja zemlje jih Coriolisova sila potisne proti zahodu in zato pihajo v smeri severovzhod-jugozahod. Pihajo v področju od 30 stopinj severne zemljepisne širine pa vse do ekvatorja. So stabilni vetrovi, ki omogočajo hitro plovbo preko oceanov iz smeri vzhoda proti zahodu.

Vetrovi na južni zemeljski polobli

Na južni polobli se pasovi zvrstijo v obratnem vrstnem redu. Polarni vzhodniki pihajo od južnega pola proti severozahodu. Pri južni Polarni fronti se srečajo z zahodniki, ki pihajo od severozahoda proti jugovzhodu. Pihajo od področja imenovanega Variables of Capricorn (ekvivalentno področje Konjskim širinam na severu, ki se imenujejo tudi Variables of Cancer).

Južni zahodniki se pričnejo nekje ob južnem delu Južne Afrike. Pihajo močneje kot zahodniki na severni polobli, ker pihajo pretežno nad morji. Zaradi tega so si prislužili posebna imena. "Roaring Forties" ali rjovečih štirideset so zahodniki, ki pihajo med 40 in 50 stopinjami južne zemljepisne širine. So odlični za plovbo od Južne Afrike proti Avstraliji in naprej proti južni Ameriki. Južneje, med 50  in 60 stopinjami južne zemljepisne širine, se vetrovi imenujejo "Furious fifties"  ali besne petdesete. Najjužnejši del južnih zahodnikov se imenuje »Screaming sixties« ali kričečih šestdeset. To so zahodniki, ki pihajo med 50 in 60 stopinjami južne zemljepisne širine. Znani so po svoji moči in izjemno visokih valovih, ki nastajajo na področju, kjer pihajo.

Med področjem južnih zahodnikov in ekvatorjem zopet pihajo pasati. Za razliko od severnih pihajo iz smeri jugovzhoda proti severozahodu.

Sezonski premiki

Pasovi med letnimi časi spreminjajo svojo lego. Ko je na severni polobli poletje, se pomaknejo nekaj stopinj bolj severno, ko je na severni polobli zima, se pomaknejo nekoliko bolj južno. Svoje najbolj severno pozicijo dosežejo, ob koncu poletja na severni polobli. Takrat lahko pasati severne poloble dosežejo obale Španije in Portugalske, ki sta med 36 in 40 stopinjami severne zemljepisne širine. V časih velikih osvajanj je bila to odločilna prednost obeh držav, saj so vetrovi njihove flote hitro ponesli na odprto morje. Obdobje najbolj severne pozicije pasov sovpada z obdobjem orkanov na Atlantiku.

Monsuni

Monsuni so letni ekvivalent dnevnim termičnim vetrovom, ki nastajajo zaradi hitrejšega ogrevanja ali ohlajanja zraka nad kopnim oziroma morjem. Med poletjem se kontinenti segrevajo hitreje kot morja. Segreti zrak se dviguje in z oceanov potegne vlažen zrak proti kopnemu, kar povzroči deževno obdobje. Med zimo se proces obrne. Suh, hladen in težak zrak s kopna se premika nad oceane in povzroča suho obdobje. Monsuni so najmočnejši v južni Aziji. Razlog je velika kopenska masa in Himalaja, ki preprečuje premik zračnih mas proti severu. Monsuni podobni Indijskemu, se pojavljajo tudi v drugih delih sveta a se slabo razvijejo in so manj opazni.

Vetrovi in morski tokovi

Oceanski morski tokovi

Morske tokove  v oceanih povzročajo vetrovi in Coriolisova sila. Če ne bi bilo kontinentov, bi morski tokovi na zemlji potekali od vzhoda proti zahodu. Zaradi kontinentov, ki so prepreka in vetrov, potekajo drugače. Če podrobno pogledamo posamezne pasove in vetrove, ki pihajo v njih, lahko hitro ugotovimo, kako bodo potekali morski tokovi. Pasati ob ekvatorju potiskajo vodo od vzhoda proti zahodu, pomaga pa jim še Coriolisova sila. Ko na severni polobli pridejo do Karibskega morja, se obrnejo proti severu, nato pa nazaj proti vzhodu, kamor jih potiskajo zahodniki. Enako je v Pacifiku. Pihajo od obal ZDA proti Aziji. V Filipinskem morju se obrnejo proti severu, nato pa jih zahodniki zopet obrnejo proti vzhodu, obalam ZDA. Morski tokovi na severni polobli krožijo v smeri urinega kazalca na južni polobli pa v obratni smeri.

Pred plovbo je treba posebno pozornost nameniti motorju, osnovnemu pogonskemu sredstvu. Ker si želimo, da bi motor med plovbo normalno deloval, je treba pred izplutjem motor preventivno pregledati in ga pripraviti na plovbo.

1. Pregled nivoja motornega olja

Slika 1 - Redna kontrola nivoja olja Če je v motorju premalo olja, se motor ne bo podmazoval pravilno in bo odpovedal. Nivo je potrebno pregledati na vsakih 10 ur delovanja.

Pred vsakim izplutjem in še posebej pred občasnimi ali daljšimi plovbami moramo obvezno kontrolirati in po potrebi doliti v motor motorno olje. Poraba motornega olja je namreč pri motorjih za plovila večja, kot pri motorjih za avtomobile. Poraba olja je večja pri obremenjenem motorju (glisiranje), kot pri počasni plovbi. Na plovilu je zato smiselno imeti posodo z manjšo zalogo motornega olja za dolivanje. V primeru, da se nivo motornega olja občutno zmanjšuje, je treba ugotoviti vzrok za nadpovprečno porabo motornega olja in ga čimprej odpraviti. Kako ugotovimo, ali je v motorju ustrezna količina olja prikazuje slika 1. 

2. Pregled nivoja hidravlične tekočine

Pri motorjih s premikajočo se peto z vijakom (Z motorji, izvenkrmni motorji …) moramo preveriti nivo hidravlične tekočine, ki služi za uravnavanje naklona pete z vijakom.

3. Pregled nivoja olja v servo-krmilnem sistemu

Olje v servo-krmilnem sistemu omogoča delovanje servo-krmilnega sistema. Omogoča lažje krmiljenje. Z njim je opremljena večina plovil na motorni pogon. Količino olja moramo redno preverjati in po potrebi doliti olje, ki je namenjeno za hidravlične sklope. Motorno olje ni primerno!

4. Prezračevanje motorja

Pri čolnih z vgradnimi motorji sodi med obvezna opravila prezračevanje motornega prostora, kar je zelo pomembno predvsem za plovila z bencinskimi motorji. Prezračevanje je večinoma izvedeno prisilno z električnim ventilatorjem, ki ga moramo vklopiti vsaj dve do tri minute pred zagonom motorja in ga pustiti vklopljenega tudi med plovbo, še posebej če je ta počasnejša. Bencinski hlapi, ki se nabirajo v motornem prostoru in imamo z njimi opraviti predvsem pri motorjih z uplinjačem, so namreč eksplozivni. Brez prezračevanja vgradnih bencinskih motorjev tvegamo požar ali eksplozije.

5 .Pregled raznih priključkov na motorju

Občasno je dobro pregledati tudi različne priključke na motorju, med katere sodijo tudi gumijasta cev za dovod goriva ter cevi za dovod in odvod morske vode pri odprtem sistemu hlajenje oziroma dovod in odvod hladilne tekočine pri zaprtem sistemu hlajenja.

6. Pregled kaluže

Redno je treba preverjati kalužo in s tem sproti detektirati morebitno puščanje raznih tekočin na plovilu, tudi iz motorja (hladilna morska voda, hladilna tekočina, olja, gorivo). V plovilo lahko vdira voda skozi odprtine skozi katere je speljan pogon in skozi odprtine za dovod slane vode v plovilo (WC, kuhinj,..). Pušča lahko tudi katera izmed cevi za dovod morske vode za hlajenje motorja ali ena izmed cevi morske vode na motorju. V kolikor se v kaluži nabira voda le med delovanjem motorja, je potrebno ugotoviti katera izmed cevi pušča in jo zamenjati.

7 .Vizualni pregled filtra za morsko vodo

Redno pregledovanje filtra za morsko vodo je pomembno za preprečevanje prehoda nečistoč (npr. morska trava) v hladilni sistem. Če plujete pretežno na nižjih globinah, še posebno tam kjer je morsko dno obraščeno z morsko travo, je smiselno pogostejše čiščenje filtra za morsko vodo.

Slika 2 - Kontrola klinastega jermena Če ima jermen vidne razpoke, ga je potrebno zamenjati. Preverimo ustrezno napetost jermena.

8. Vizualni pregled filtra goriva oziroma sistema za filtracijo goriva

Ob normalnih pogojih, ko s kontaminacijo goriva nimamo težav, se filter za gorivo menjuje zgolj preventivno ob rednih servisih motorja. V primeru težav z gorivom pa se nam navadno najprej začne mašiti filter goriva, če vzroka ne odpravite pa lahko zaradi kontaminiranega goriva ostanete celo brez pogona. Pregledovanje filtra goriva je torej predvsem preventivne narave.

9. Pregled klinastega jermena

Pri pregledu klinastega jermena moramo biti pozorni na njegovo starost, obrabljenost in napetost. Če ima jermen vidne razpoke (glej slika2) ali pa vidno iztrošen, pomeni, da je preperel in ga je nujno zamenjati. Napetost jermena preverjamo tako, da ga na prostem delu pritisnemo s prstom. Primerno napet jermen se bo vdal za 1 cm (glej slika2). Če se vda več kot 1 cm, ga je potrebno napeti. Če jermen med delovanjem motorja cvili je premalo napet in drsi. Obvezno ga moramo pregledati in napeti. V kolikor se problem ponovi po nekaj urah delovanja, je iztrošen in ga je potrebno zamenjati.

Če se jermen vda manj, je prenapet. Sila na ležaje, s katerimi so pripete jermenice, je prevelika in se lahko poškodujejo.

10. Pregled količine goriva in načrtovanje njegove nabave

Pred izplutjem je treba preveriti količino goriva in narediti dober načrt plovbe ter oceniti predvideno porabo goriva. Načrtovanje nabave goriva je eno pomembnejših opravil, saj lahko brez premišljenega načrtovanja ostanete brez goriva.

11. Pregled napetosti v akumulatorjih

Za zagon velike večine motorjev na plovilih je potrebna električna energija iz akumulatorjev. Zato morate redno spremljati napetost v akumulatorjih in poskrbeti za njihovo pravočasno polnjenje med plovbo z motorjem oziroma na obali.

12. Preveri delovanje motorja

Po zagonu motorja je treba motor pustiti v prostem teku delovati nekaj minut, da se ogreje na delovno temperaturo. Medtem preverite kroženje hladilne morske vode in spremljate indikatorje, ki prikazujejo temperaturo v motorju, tlak motornega olja, napetost akumulatorjev, itd… Na koncu preventivno preverite še prisotnost morebitnih svežih tekočin v kaluži.

Na zemlji ves čas pihajo vetrovi različnih smeri in različnih hitrosti. Če vreme opazujemo v kratkem časovnem obdobju, potem težko najdemo kakšne vzorce, če pa ga spremljamo skozi daljša obdobja, pa lahko ugotovimo, da obstajajo ponavljajoči vzorci vremena oziroma gibanja zračnih mas.

Na celotni zemeljski površini obstajajo veliki sistemi cirkulacije zraka. Z njihovo pomočjo se prenaša toplota iz tropskih krajev proti polarnim delom. V vsaki hemisferi imamo tri tako imenovane celice, v katerih se odvija cirkulacija zraka. Na severni in južni strani ekvatorja je po ena Hadley-eva celica. Razprostira se med ekvatorjem 0° in 30° severne in južne zemljepisne širine. Med 30° in 60° je druga celica imenovana Ferrel-ova celica, od tu pa do polov pa se razprostira Polarna celica. V posamezni celici zrak kroži med zemeljsko površino in troposfero (višine med 10.000 m in 15.000 m nad morjem).

Hadley-eva celica

Satelitska slika prikazuje področje Doldrums-ITCZ (1) z veliko količino vlage v zraku, področje pasatov (2), ki pihajo iz vzhoda proti ekvatorju in področje zahodnikov (3)

Hadley-eva celica je največja celica in se razteza od ekvatorja pa vse do 30° ali celo 40° severne oziroma južne zemljepisne širine. Ime je dobila po angleškem meteorologu Georgu Hadley-u.

V Hadley-evi celici pihajo ob zemeljski površini pasati. Na severni polobli pihajo iz severne do severovzhodne smeri proti ekvatorju, na južni polobli pa iz južne do jugovzhodne smeri proti ekvatorju. Okoli ekvatorja se obe zračni masi srečata in nastane področje imenovano Doldrums (Intertropska konvergentna cona), kjer prevladujejo obdobja brezvetrja in nenadnih intenzivnih neviht. Zračni masi iz severne in južne poloble se tu srečata in pričneta iznad površja dvigati v višine. Zaradi tega se okrog ekvatorja ustvarja področje nizkega zračnega pritiska. Ko se zrak dvigne se začne gibati v smeri proti polu (na severni polobli proti severnemu tečaju in na južni proti južnemu). Ko doseže 30°-40° severne oziroma južne širine (subtropsko področje), se začne zopet spuščati proti zemeljski površini. Tu se ustvarja visok pritisk. Ker so zračne mase, ki se spuščajo iz višin suhe, je cirkulacija zraka v Hadley-evi celici vzrok za puščavo kot na primer Sahara v severni Afriki.

Ferrel-ova celica

Ferrel-ova celica je srednja celica in se razprostira med 30°-60°  (do 40°-70) severne in južne zemljepisne širine. Zračne mase krožijo ob zemeljski površini od juga proti severu. Ob stiku s Polarno celico se pričnejo dvigovati do troposfere. Tu zopet nastane pas nizkega zračnega pritiska, ki botruje za nestabilno vreme v področju polarne fronte. V troposferi se zračne mase Ferrel-ove celice gibljejo proti jugu. Ob stiku s Hadley-evo celico se začnejo. In povzročijo pas visokega zračnega pritiska imenovan Konjske širine, kjer vladajo šibki vetrovi ali brezvetrje.

Ker se zračne mase v Ferell-ovi celici gibljejo v obratni smeri kot v Hadley-evi in Polarni, celica deluje kot nekakšen vmesnik. Na severni polobli površinski zračni tokovi potekajo od juga proti severu, medtem ko v Hadley-evi in polarni od severa proti jugu (in obratno na južni zemeljski polobli).

Polarna celica

Polarna celica je najmanjša in najšibkejša celica. Razteza se med 60-70 stopinjami severne in južne zemljepisne širine pa vse do severnega oziroma južnega pola. Zrak v celici se z višin spušča proti površju pri polu, ob površini se giblje od severa proti jugu. Ko se sreča s polarno fronto nekje med 60° in 70°, pa se prične zopet dvigovati.

Z letošnjim letom Hrvaška zopet uvaja spremembe zakonodaje pri izdajanju ribolovnih dovoljenj.

Zaradi ukrepov Evropske unije, so morali Hrvati izenačiti pravice nakupa vseh ribolovnih dovoljen za rezidente Hrvaške z ostalimi rezidenti EU. Tako od lanskega leta lahko letno dovolilnico kupijo vsi državljani EU ne glede na prebivališče. A previdno. Letno dovolilnico si je možno kupiti le do 1.3. za tekoče leto. V kolikor boste datum zamudili, letne dovolilnice ne boste več mogli kupiti.

Letne dovolilnice veljajo zgolj za tekoče leto in ne več leto dni od nakupa dovolilnice.

Letne dovolilnice za upokojence, ki so si jih lahko kupile osebe nad 60 let, si od letos lahko kupijo le osebe stare nad 65. Za starost 65 let se šteje, če v tekočem letu, za katerega kupujete dovolilnico dopolnite starost 65 let. Enako velja pri dovolilnicah za osebe mlajše od 18. let. Kupijo si jo lahko le osebe, ki bodo v koledarskem letu dopolnile starost največ 18. let.

Druga pomembna sprememba so mesečne dovolilnice. V letošnjem letu se te ukinjajo. Na voljo bodo le še dovolilnice za 1, 3 ali 7 dni.

Dovoljena oprema s katero je dovoljeno loviti:

• 2 kosa ribolovnega pribora (trnek, vrvica, utež, plovec)
• 2 kosa pribor za panulanje
• 2 kosa pribor za lov na glavonožce
• naprava za lov na velikega morskega črva (trapula)
• podvodna puška (Natančno število še ni določeno. Čaka se na tolmačenje Ministrstva.)

Posebna ribolovna dovoljenja:

Posebna ribolovna dovoljenja lahko kupijo le osebe, ki imajo izdano letno ribolovno dovoljenje. Kupiti jo je potrebno kadar lovite z drugo opremo, ki ni dovoljena za uporbo zgolj z letno dovolilnico. To so:

1. letno ribolovno dovoljenje za ribolov s parangalom z do 100 trnki
2. letno ribolovno dovoljenje za ribolov z vršo (največ 3 vrše)
3. letno ribolovno dovoljenje za ribolov s ostmi (trizob)
4. letno ribolovno dovoljenje za ribolov z uporabo umetne razsvetljave
5. letno ribolovno dovoljenje za ribolov na veliko ribo (izda se lahko le osebam z veljavno letno dovolilnico za športni ribolov).

Pri nakupu ribolovnih dovoljen potrebujete člansko izkaznico ribolovne zveze. V kolikor ste član ribolovne zveze države v kateri prebivate, ne potrebujete članske izkaznice Hrvaške ribolovne zveze. V nasprotnem si morate pred nakupom ribolovnega dovoljenja zagotoviti še izkaznico Ribolovne zveze RH.

Vse o aktualni zakonodaji na tej povezavi.

Pasati so vetrovi, ki prevladujejo v področju ekvatorja med področji imenovanimi Konjske širine in Doldrums. Na severni in južni polobli pihajo iz vzhodnih smeri. Na severni polobli pihajo pretežno iz severovzhoda, na južni polobli pa iz smeri jugovzhoda.

Pasati so stabilni vetrovi, ki se v zimskem času nekoliko okrepijo. Ti vetrovi že stoletja omogočajo plovbo preko oceanov in so evropskim pomorskim velesilam omogočili osvajanje Amerike ter omogočili trgovske plovbe poti po Atlantiku in Pacifiku.

Meteorološko pasati povzročajo tropske nevihte in na kopenska področja kamor pihajo prinašajo deževje. Pasati na Atlantiku povzročajo dež v severni Ameriki, pasati na Pacifiku pa prinašajo dež na Madagaskar in vzhodno Afriko ter jugovzhodno Azijo. Ko pihajo preko Afrike, poberejo večje količine prahu in ga ponesejo preko oceana vse do Karibskega morja in jugovzhodnega dela severne Amerike. Večje količine dežja lahko običajno pričakujemo, ko se pasati pričnejo umirjati in pihati z manjšimi hitrostmi.

Zgodovina

Satelitska slika prikazuje področje Doldrums-ITCZ (1) z veliko količino vlage v zraku, področje pasatov (2), ki pihajo iz vzhoda proti ekvatorju in področje zahodnikov (3)

Pasati se angleško imenujejo »Trade winds«. Ime so dobili v srednjem veku iz angleške besede »trade«, ki je pomenilo »pot«. Njihovo pomembnost so kmalu spoznali tudi Portugalci, ki so jih v 15. stoletju poimenovali »volta do mar«, kar pomeni »vrnitev z morja« ali »obrat morja«. Z njimi so pluli od obal zahodne Afrike, proti zahodu, se ob Azorih obrnili proti severozahodu nato pa nazaj proti vzhodu, proti Evropi. Ugotovili so tudi, kako najlažje plujejo proti južni Afriki. Ugotovili so, da morajo pluti čim bolj proti zahodu, proti Braziliji in ko dosežejo 30° južno, se obrnejo in plujejo z zahodniki nazaj proti južni Afriki. Cirkulacija vetra na Pacifiku je bila do leta 1565 neznana. Da tudi tam prevladujejo pasati ob Ekvatorju in zahodniki v višjih zemljepisnih širinah, je ugotovil španski morjeplovec Andres de Uraneta. Zarisal je prvo plovno pot za plovbo iz Filipinov do mesta Viceroyalty, takratni Novi Španiji, danes Mehiki.

V obdobju jadrnic (1571-1862) je bilo poznavanje svetovnih vetrov, cirkulacije vetrov in predvsem prevladujočih vetrov v posameznih področjih na oceanih izjemno pomembno. Takratne ladje niso mogle pluti v veter. Plule so z vetrom. Kapitani ladij so zato iskali vetrove, ki so pihali v smeri potovanja. Vetrovi so naredili določene dele sveta enostavno dosegljive, nekateri pa so bili praktično nedosegljivi. Politično oblikovanje sveta v času gradnje evropskih imperijev je bilo zaradi tega pogojevano z vetrovi.

Razlogi

Kot del Hadleyece celice cirkulacije zraka, površinski vetrovi pihajo proti Ekvatorju, medtem ko vetrovi v višjih sferah pihajo proti poloma. Okrog 30° zemljepisne širine na severni in južni polobli se zrak začne spuščati iz višjih področij v nižje, proti površini zemlje. Zrak je relativno suh, ker se spušča, temperatura narašča, absolutna relativna vlažnost ostaja enaka. Relativna vlažnost zračne mase se zmanjša. Topel in suh zrak znak kot superiorna zračna masa se zadrži nad morskim tropskim zrakom, ki je topel in vlažen. Temperatura zraka zato z višino naraste. Ta pojav imenujemo temperaturna inverzija. Površinski zrak, ki prihaja in subtropskih pasov visokega zračnega pritiska proti Ekvatorju je zaradi zemljine rotacije preusmerjen proti zahodu na obeh poloblah. Zato vetrovi na severni polobli pihajo iz severovzhoda na južni pa iz jugovzhoda. Ker vetrovi dobijo ime iz katere pihajo, jih na severni polobli imenujemo severovzhodni pasati in na južni jugovzhodni pasati. Pasati severne in južne poloble se srečajo v področju imenovanem Doldrums ali ITCZ (InterTropiska konvergenčna cona) - območje nizkega zračnega pritiska, mirnega vremena okrog Ekvatorja.

Ker vetrovi pihajo v tropskih področjih, se zračna masa v spodnjih nadmorskih višina močno segreva. Zrak nad kopnim vsebuje manj vlage in se segreje do višjih temperatur, kot tisti nad morjem.

Vpliv na vreme

Oblaki, ki nastajajo v področjih kjer pihajo pasati so običajno iz kumulusov, ki se dvigajo vse do višin 4000 m. Višje ne morajo segati zaradi temperaturne inverzije. Pasati nastajajo v smeri Zemljinih polov. Močnejši so pozimi kot poleti. Na primer na področju Gvajane, ki je nekaj stopinj nad Ekvatorjem, je vetrovno področje med januarjem in aprilom. Ko je poletje na severni polobli, se pasati preselijo nekoliko proti severozahodu. Pomaknejo se iz Karibskega morja proti Floridi in Mehiškemu zalivu. Ko s seboj prinesejo puščavski pesek iz Sahare, prične deževati, nebo se iz mode spremeni v belo barvo in sončni zahodi postajajo vse boj rdeči.

Konjske širine ali subtropske širine so področje šibkih vetrov ali brezvetrje med 30° in 38° zemljepisne širine, tako na severni kot na južni polobli. V tem delu zemeljske atmosfere prevladuje subtropsko področje visokega pritiska, ki preprečuje nastajanje oblakov. V področju tako vladajo vetrovi spremenljivih smeri in brezvetrje.

Zaradi pomanjkanja pitne vode so konje zmetali v morje

Konjske širine so povezane z subtropskim anticiklonom in veliko količino zraka, ki se spušča iz visokih zračnih tokov, ki se premikajo proti Zemljinima poloma. Ko zrak doseže tla, se razširi proti ekvatorju v smeri severovzhod-jugozahod na severni polobli oziroma jugovzhod-severozahod. To povzroči nastanek dveh pasov, ki segata okrog celotne zemlje. V Konjskih širinah prevladuje toplo sončno vreme z malo padavinami. Pasova sta razlog za večje puščave kot je Sahara v Afriki, Arabska in Sirska puščava, puščavi Moyave in Sonoran v ZDA in severni Mehiki, ter puščave Atakama, Kalahari in Avstralska puščava na južni polobli.

Legende o Konjskih širinah

O izvoru imena obstajajo različne legende. Po prvi naj bi področje dobilo ime v času španskih osvajanj kolonij. Med matično državo in kolonijami so na ladjah pogosto prevažali konje. Ko so zapluli v področje, so lahko v njem obtičali več dni. Ker se je potovanje močno podaljšalo, je na krovu začelo zmanjkovati vode. Konji so začeli zbolevat in umirati. Posadka jih je morala zato zmetati v morje.

Druga razlaga za nastanek imena razloži tako severni, kot južni pas in temelji na navtični terminologiji. Včasih so rekli da je ladja »horsed« kadar ni dovolj vetra za jadranje in je plula zgolj s pomočjo morskega toka. Izraz »horsed« naj bi najbolj opisal plovbo z oceanskim tokom, ker je podoben kot jahanje na konju.

Kadar kupujemo plovilo, pri katerem lahko izbiramo med enim ali dvema pogonskima motorjema, smo v dilemi, katera odločitev je boljša. Kupiti en motor ali dva s polovično močjo. Vsaka od izbir ima svoje prednosti in slabosti.

V zadnjih letih postajajo izvenkrmni motorji vse bolj popularni. Lažje jih je vzdrževati ali zamenjati. Plovila ki v dolžino merijo več kot 6 m danes ponujajo možnost vgradnje enega ali dveh izvenkrmnih motorjev. Podobna je tudi odločitev pri plovilih z vgrajenimi motorji, ki merijo med 7 in 12 m. Pri nekaterih plovilih preprosto nimamo izbire. Manjša plovila na krmnem zrcalu nimajo dovolj prostora za pritrditev dveh izvenkrmnih motorjev in smo se prisiljeni odločiti za vgradnjo enega močnejšega motorja. Prav tako nismo v dilemo, kadar kupujemo plovilo, katerega oblika trupa je katamaranska. Tu je izbira zopet enostavna, namreč pametneje je izbrati dva motorja manjših moči. Prav tako je pri novejših plovilih, dolgih preko 12 m in so namenjena vgradnji izvenkrmnih motorjev. Tudi tu ni izbire. Odločiti se moramo za dva, lahko tri ali celo štiri izvenkrmne motorje. V dilemo najpogosteje pridemo pri plovilih z obliko trupa v obliki črke V, ki merijo med 7 in 12 metri.

Kaj pravi teorija?

V teoriji je cena enega izvenkrmnega motorja nižja od dveh s polovično močjo. Poraba goriva bi morala biti manjša, največja dosežena hitrost višja. Pa poglejmo koliko teorije drži v praksi.

Cena

*Cenik uradnih uvoznikov v Sloveniji na dan 3.1.2018 (Suzuki - As Boats, Yamaha – KMC, Mercury - Jucca Nautica)

Če primerjamo cene enega motorja v primerjavi z dvema polovične moči, teorija drži. Motorji večjih moči so cenejši. Prav tako se moramo zavedati dodatnih stroškov, ki so povezani s tem ali imamo en motor ali dva. Ena vgradnje enega motorja je nižja od vgradnje dveh. Nižja je cena kontrol enega motorja, kot dveh in cenejše je vzdrževanje. Cena servisa enega motorja je praktično polovico cenejša kot servis dveh manjših motorjev.

Prednosti in slabosti

2 motorja 1 motor Cena   Vzdrževanje   Varnost in zanesljivost Najvišja hitrost plovbe Potovalna hitrost   Čas do izglisiranja Manevriranje Poraba goriva   Navor na plovilo

Varnost in zanesljivost

Izvenkrmni motorji so v zadnjih desetletjih postali zelo zanesljivi. Kljub temu, da je potrebno imeti na vsakem plovilu rezervni vir pogona, pa naj bodo to vesla ali pomožen manjši motor, je odločitev seveda enostavna. Bolje je imeti dva manjša motorja, kot enega močnejšega. Če en motor odpove, še vedno lahko plujemo z drugim. Pri manjših in lažjih plovilih je celo možno, da bomo z enim samim prav tako glisirali kot z dvema. Plovilo bo sicer počasneje izglisiralo in hitrost plovbe bo nižja, a še vedno bo na zalogi dovolj moči za plovbo do bližnje luke ali sidrišča.

Hitrost plovbe

Teoretično bi morala hitrost plovbe z enim motorjem biti večja kot z dvema zaradi manjšega upora. V vodi je le en menjalnik in en propeler. Prav tako je teža dveh manjših motorjev večja kot teža enega z dvojno močjo. Večja teža zmanjšuje najvišjo hitrost plovbe in povečuje porabo goriva. Na testu enakega plovila z vgrajenim enim motorjem Yamaha 300 in dvema Yamaha 150, je plovilo z dvema motorjema doseglo najvišjo hitrost plovbe  43,87 vozla, medtem ko je z enim motorjem doseglo najvišjo hitrost 42,65 vozla.

Čas do izglisiranja

Teoretično bi moral biti čas do izglisiranja plovila z vgrajenima dvema motorjema krajši od časa potrebnega za izglisiranje z enim motorjem. Dva propelerja imata namreč večjo površino od enega propelerja. Upor je sicer večji, a je pri manjših hitrostih njegov upliv na hitrost manjši. Na testu se je teorija izkazala za resnično. Pri uporabi enakega plovila z nameščenima dvema motorjema z močjo 115 KM in enim z 250 KM, je plovilo z dvema do izglisiranja potrebovalo 5,57 sekunde, z enim pa 8,97. Na drugem je različica z dvema 150 KM motorjema potrebovala 5.03 sekunde z enim 300 KM pa 5,87 sekunde.

Poraba goriva

Če želimo z enako količino goriva prepluti čim večje število navtičnih milj, je odločitev enostavna. Odločiti se moramo za en motor. Ima manjši upor v vodi in manjšo težo, ker pripomore k zmanjšani porabi. Na testu je plovilo z enim 300 KM motorjem pri potovalni hitrosti 25 vozla v eni uri porabilo 33,52 litra goriva pri različici z dvema 150 km motorjema pa je poraba znašala 36 litrov.

Manevriranje

Manevriranje plovila z dvema motorjema je lažje kot z enim. Enostavnejše je obračanje na mestu, manevriranje v ozkih pristaniščih, pristajanje in izplutje. Kadar namestimo dva motorja, ima en desno in drugi levo rotacijo. Na ta način se izniči navor, s katerim motor deluje na plovilo. Pri namestitvi enega motorja navor deluje na plovilo v obratni smeri rotacije propelerja. Navor moramo kompenzirati z volanom ali s hidravličnimi stabilizatorji, če so ti nameščeni na plovilu. 

Testiranje

Testiranje je potekalo z dvema identičnima ploviloma Sportsman 251 CenterConsole, ki sta se razlikovali zgolj v opremi motorjev. Na enem je bil nameščen en motor z močjo 300 KM, na drugem pa dva motorja z močjo po 150 KM. V času testa sta imeli obe plovili do polovice napolnjen rezervoar z gorivom, katerega prostornina znaša 580 l. Na obeh plovilih sta bila dva člana posadke. Pihal je zmeren veter s hitrostjo med 8 in 12 vozli. Morje je bilo zelo malo vzvalovano. Test je izvajala neodvisna organizacija Marine-Connection, ki izjava navtična testiranja.

Najprej si poglejmo porabo goriva. V navtiki običajno govorimo o porabi goriva na časovno enoto oziroma litrih na uro. A to ni merodajen podatek. Naprimer če rečemo, da plovilo porabi 5 l/h nam to ne po ve nič, ker ne vemo pri kakšni hitrosti plovbe. Poraba goriva je seveda odvisna od hitrosti plovbe, a ne narašča s hitrostjo plovbe. Najmanjša je pri majhnih hitrostih in nato narašča do izgliseranja. Pri izgliseranju se zmanjša, je optimalna pri potovalni hitrosti plovila, nato pa zopet narašča vse do največje hitrosti plovbe, kjer je poraba najvišja. Zato je pametno, da govorimo o porabi goriva na prepluto miljo ali o številu navtičnih milj, ki jih lahko preplujemo z enim litrom goriva.

Poglejmo tabeli porabe goriva pri enem 300 KM motorju in dvema 150 KM motorjema.

Pri plovbi z majhnimi hitrostmi med 4 in 10 vozli ugotovimo, da je poraba enega samega motorja manjša kot poraba dveh. Razlika je okrog 20-25%, kar je sorazmerno veliko. Pri potovalnih hitrosti, ko motorji delujejo na optimalnih obrati so razlike majhne. Poraba goriva pri enem samem motorju je še vedno nekoliko manjša kot pri dveh, a razlika je le 5-8%. Ko pritisnemo plin do konca, pa se prednost enega motorja pred dvema zopet poveča. Poraba je zopet manjša za 20-25%.

Kot smo predvidevali, pa je pri pospeševanju prednost na strani dveh motorjev. Za doseganje potovalne hitrosti 26 vozlov, ki je bila pri tej konfiguraciji idealna, je gliser z enim motorjem potreboval 5,87 sekunde, medtem ko gliser z dvema le 5,03 sekunde.

TEST: 2x150 KM in 1x300 KM

Dva motorja za pogon plovila pomenita varnost. V kolikor en motor odpove, bomo pač pluli na motor, ki še deluje. Izgleda enostavno vendar v resnici ni tako preprosto. Poznati moramo nekatere tehnične rešitve na našem plovilu, če se želimo izogniti iz zagate, ko odpove en motor. Poglejmo si tri različne pogonske sisteme in lastnosti posameznih, da bomo vedeli, kako ukrepati, ko odpove en motor.

Plovilo z dvema motorjema in osovinskim pogonom

Kadar nam odpove eden izmed motorjev na plovilu, ki ima dva vgrajena motorja in osovinski pogon lahko nadaljujemo plovbo z enim samim motorjem. Motor, ki je nehal delovati moramo prestaviti v nevtralni položaj. V kolikor ga pustimo v prestavi, se propeler motorja ne bo vrtel in bo povzročal velik upor. Zaradi tega bo plovilo močno zavijajo v smer nedelujočega motorja. Ker so krmila pri motornih plovilih običajno majhna, se lahko zgodi, da bo zaradi močnega zavijanja plovila v eno smer, izjemno težko krmariti. Da bomo vedeli, kako se naše plovilo obnaša kadar deluje samo en motor, je najbolje opraviti test, ko imamo oba delujoča motorja in enega izključimo. Tako bomo vedeli, kaj lahko pričakujemo, kadar pride do okvare. V primeru plovbe zgolj z enim motorjem moramo pluti počasi. Pri večjih hitrostih, na oba pogona delujejo večji navori in jih lahko poškodujemo. Nikakor ne smemo poizkušati gliserati.

Plovilo z dvema izvekrmima motorjema

Če odpove eden izmed dveh izvenkrmnih motorjev, potem nedelujoči motor dvignemo iz vode v kolikor je to možno. Ali je to možno, je odvisno od načina priklopa motorjev na krmilni sistem. Če je sistem tak, da motrja v celoti ne moremo dvigniti iz vode, ga dvignemo le toliko, da bo propeler nedelujočega motorja povzročal čim manjši upor. Plovba z enim izvenkrmnim motorjem naj bo počasna. Če je nedelujoči motor dvignjen, lahko plujemo hitreje ali celo gliseramo. Gliseranje odsvetujemo. To naredimo le v primeru nuje, kadar imamo na krovu poškodovano osebo, ki potrebuje nujno medicinsko pomoč. Drugače plujemo počasi, da zmanjšamo navor na delujoči motor. Ker motor ni nameščen v centru plovila, lahko povečan navor poškoduje prenose oziroma menjalnik motorja. Previdni moramo biti tudi pri krmarjenju. Ker je en motor dvignjen bo krmarjenje težje in plovilo bo zavijalo v smer nedelujočega motorja. Manevrske sposobnosti plovila so slabše!

Plovilo z dvema vgrajenima motorjema in Z pogonom

V kolikor pride do okvare enega motorja z Z pogonom, lahko pogon dvignemo, da zmanjšamo upor. A v tem primeru moramo biti izjemno previdni pri krmarjenju. Če krmilo obračamo v skrajne lege lahko pride do preobremenitve tesnil zaradi česar lahko v plovilo začne prihajati voda. Zato krmarimo le z manjšimi popravki. Druga pogosta težava pri Z-pogonih je priklop sistema kriljenja. Hidravlične črpalke so priključene zgolj na en motor. V kolikor nam še vedno deluje motor, na katerega je priklopljena hidravlična črpalka krmila, bo krmarjenje plovila delovalo normalno. V kolikor nam odpove motor na katerega je priključena hidravlika krmarjenje, bo krmarjenje izjemno oteženo, saj bomo morali krmariti brez pomoči hidravlike, pri novejših sistemih, pa se lahko zgodi, da krmilo ne bo več delovalo. Če bo krmilo ostalo v centralni poziciji oziroma blizu nje, bomo lahko krmarili na druge, spodaj opisane načine. V kolikor bo ostalo močno iz centralne pozicije bo plovilo zgolj zavijalo in plovba ne bo mogoča.

Kako pa če ne deluje krmilo? 

V vseh primerih ko nam odpove en motorja in krmilo ne deluje več, lahko krmarimo na različne načine. Ko plujemo po odprtem morju, lahko na skrajno levo ali skrajno desno stran krme privežemo vedro ali pa nevihtno sidro. Na strani, kjer bo privezano, bo večji upor in plovilo bo začelo zavijati v to smer. Če imamo na plovilu nameščen prečni propeler, lahko smer spreminjamo z njim. Vedno moramo pluti počasi. Ne presegajmo hitrosti 3-5 vozlov. Poiščimo primerno mesto za sidranje plovila, kjer bomo lahko opravili popravilo motorja ali počakali na pomoč. Pristajanje s plovilom z nedelujočim sistemom za krmiljenje je skoraj nemogoče in nevarno. Izvedemo ga lahko le, če v naprej poznamo primerno privezno mesto, do katerega bomo lahko pripluli z zmanjšano sposobnostjo manevriranja.  V kolikor tega nismo poizkusili nikoli, ne počnite tega ko bo prišlo do okvare.

Pogost problem s katerim se srečamo na plovilih je voda v gorivu. Ne glede na to ali imamo bencinski ali dieselski motor, v obeh primeri je voda v gorivu velik problem.

Voda v gorivu je skoraj neizogibna težava na plovilu. Vodo lahko natočimo v rezervoar z gorivom na bencinskih črpalkah, ki imajo dotrajane rezervoarje ali pa kot vlaga, ki se nam kondenzira v rezervoarju izven sezone, v kolikor naš rezervoar ni popolnoma napolnjen. Voda v gorivu je škodljiva za motor in lahko prepreči njegovo delovanje in povzroči poškodbe. Običajno težave nastopijo ravno takrat, ko smo odvisni od motorja, v slabem vremenu, visokih valovih in vetru. Zato moramo poskrbeti, da problem odpravimo pravočasno. Če je možno naredimo to preventivno, preden izplujemo, drugače pa ob prvih znakih nepravilnega delovanja motorje.

Preventivno odstranjevanje vode iz rezervoarja

Voda je težja od goriva. Zato leži kot posebna, ločena plast na dnu rezervoarja. V kolikor zaslutimo, da se je v rezervoarju nabrala voda, jo iz njega odstranimo. Cevi skozi katere se sesa gorivo v motor, so dvignjene nad dno rezervoarja za centimeter do dva. V kolikor je plast vode tanjša kot ta razdalja, je ne bomo uspeli potegniti iz rezervoarja. Zato moramo uporabiti drugo rešitev. Za dostop do dna lahko uporabimo eno izmed ostalih odprtin. To je lahko cev za dotok goriva v rezervoar ali pa odprtina, kjer je nameščen plovec za merjenje količine goriva v rezervoarju. Cev za dotok goriva oziroma plovec moramo najprej odstraniti – odvijačiti, da bomo lahko namestili cev za črpanje. Skozi odprtino namestimo cev s katero bomo izčrpali vodo. Prepričati se moramo, da cev sega do najnižje točke rezervoarja. V nasprotnem bomo izčrpavali le gorivo, voda pa bo ostala v rezervoarju. Za izčrpavanje vode uporabljamo le črpalke, ki so primerne za prečrpavanje goriva. Zavedat se moramo, da je gorivo vnetljivo in hlapljivo, zato lahko pride do požara ali celo eksplozije, če ne uporabljamo pravilnih orodij, ki ne iskrijo. Vodo izčrpavamo toliko časa, da izčrpamo vso vodo. Kdaj vode ni več v rezervoarju, bomo opazili, ko bomo skozi cev pričeli izčrpavati gorivo. Izčrpavati moramo še toliko časa, da bo tekočina, ki se bo stekla nazaj v rezervoar, le gorivo.

Kaj pa, ko je voda že prišla do motorja

Če smo na plovbi, in zaslutimo težave, moramo hitro ukrepati. V nasprotnem bo motor ugasnil in ga ne bomo mogli več prižgati. Če je motor začel teči nemirno, hoče ugasniti ali pa izgublja obrate, je možno, da nima dovolj dobrega dotoka goriva oziroma je do njega prišla voda.

Če imamo na plovilu nameščen separator goriva, ga pregledamo in preverimo količino vode, ki se je nabrala v njemu. Vodo iz separatorja odstranimo. Ker ima voda običajno primesi, jo shranimo v posodo in nato izlijemo v posebne zbiralnike v marinah.

Filter goriva zadrži manjše količine vode. Večja količina vode bo prešla filter in prišla do motorja. Filter goriva moramo zamenjati. Pod filter goriva namestimo posodo in filter odstranimo. Vsebino filtra izlijemo v posodo in preverimo količino vode v gorivu. V kolikor je v gorivu večja količina vode, bo potrebno očistiti dovod goriva vse do motorja oziroma zagotoviti, da vodo, ki je v sistemu odstranimo in nadomestimo s čistim gorivom. Če imamo dieselski motor, moramo zamenjati gorivo vse do visokotlačne črpalke. Večina dieselskih motorjev ima poleg sekundarnega filtra goriva ali nizkotlačne črpalke tudi ročno črpalko s katero si lahko pomagamo do motorja prečrpati čisto gorivo. Če imamo bencinski motor, izključimo cev dotoka goriva za visokotlačno črpalko. Namestimo posodo v katero bomo lovili kontaminirano gorivo. Vključimo kontakt motorja a le do pozicije, pred vžigom motorja. S tem se bo vključila visokotlačna črpalka goriva. Črpalko pustimo delovati približno 10 sekund, da prečrpa kontaminirano gorivo. Nato namestimo cevi za gorivo nazaj na motor in poizkusimo vžgati motor.

Če imamo dieselski motor in je voda že prišla do injektorjev goriva, potem moramo injektorje sprostiti in s kontaktom motorja poskrbeti, da bo črpalka goriva prečrpala čisto gorivo skozi injekotrje.

V kolikor je motor nehal delovati zaradi vode v gorivu in smo očistili vse dovode do motorja, nima smisla, da motor prižigamo, če nismo odpravili vzroka. Vzrok je običajno v rezervoarju. Če ne odstranimo vode iz rezervoarja, bo le ta zopet prišla v motor. V kolikor smo na plovbi in iz rezervoarja nismo sposobni odstraniti vode, poiščimo rezervno kantico čistega goriva, jo priključimo na motor in odplujmo do bližnje luke ali zaliva, kjer bomo lahko očistili rezervoar.