Električni motor in baterije, ki se polnijo med jadranjem. To niso več sanje, temveč je realnost. Sistem je uspešno vgrajen že tudi na jadrnico slovenske ladjedelnice Elan.

Finsko podjetje Oceanvolt je eno od vodilnih podjetij za izdelavo navtičnih pogonskih sistemov brez emisij. Njihovi sistemi električnega pogona slovijo po vrhunski izdelavi, zanesljivosti in številnih patentih. Začeli so sodelovati z ekstremnim angleškim solo jadralcem Alexom Thomsonom. V letu 2020 se bo udeležil regate in obplul svet brez uporabe fosilnih goriv. To jim bo uspelo z uporabe posebne tehnologije za regeneracijo električne energije med jadranjem.

Kako deluje sistem?

Oceanvoltova rešitev je edinstvena v več pogledih. Primerna je tako za profesionalno uporabo kot za lastnike družinskih potovalnih jadrnic. V plovilo se namesto dizelskega motorja vgradi električni. Namesto rezervoarja za gorivo so vgrajene baterije. Med manevriranjem v pristanišču in plovbo, ko ni vetra, za pogon skrbi električni motor. Ker je zaradi številnih omejitev doseg plovil s pomočjo električne energije shranjene v baterijah relativno majhen, polnjenje v pristaniščih dolgotrajno, na sidru pa sploh ni možno, se je pojavila potreba po razvoju sistema, ki bo elektriko na plovilih naredil uporabno. Da bi neodvisnost od kopnega povečali, so pri podjetju Oceanvolt razvili poseben sistem za regeneracijo električne energije, ko je energije dovolj. In ko jadramo, je je dovolj. Zato so izdelali sistem, ki samo s pritiskom na gumb začne polniti baterije.

Regeneracija energije

Oceanvoltova rešitev ima tri glavne elemente. Električni motor, baterije in propeler. Na pogled sicer nič novega. A vsi trije elementi so razviti do popolnosti in zagotavljajo največji izkoristek. Posebnost sistema je propeler. Uporabljajo trikraki, zložljivi propeler z variabilnim naklonom. Tudi tak propeler ni nič novega, a je izjemna novost glede na način uporabe. Uporablja se tako za pogon plovila kot za proizvodnjo električne energije. Oblikovan je tako, da zagotavlja izjemno učinkovitost pri pogonu plovila in je hkrati najučinkovitejši hidro generator. Lopute propelerja se lahko zavrtijo za več kot 180 stopinj. Za optimalno lego skrbi računalnik. Naklon spreminja tako, da je zagotovljen največji učinek. Sistem je sposoben pri hitrosti plovbe med 7 in 8 vozli zagotoviti 1 kW električne energije. Ko se hitrost plovbe poveča na 11–12 vozlov, pa moč sistema naraste na 3 kW. S pridelano električno energijo se polnijo baterije plovila. Za polnjenje zadostuje že hitrost plovbe 6 vozlov, a je učinkovitost nekoliko manjša.

Pridelano elektriko uporabljamo za pogon plovila, ko ni vetra in za vse električne naprave na plovilu. Zaradi izjemne učinkovitosti sistema vgradnja dodatnega generatorja na plovilo ni potrebna. Rešitev je primerna za vgradnjo v enotrupna plovila do dolžine 20 m in katamarane do dolžine 15 m.

Več na: https://oceanvolt.com/

Solarna tehnologija je v zadnjih letih zelo napredovala, kar je povzročilo, da so cene solarnih sistemov že zelo privlačne. Poleg cenovne ugodnosti so sistemi prilagodljivi in jih je enostavno namestiti na plovilo.

Solarni sistem na plovilu zagotavlja neodvisnost. S plovilom se ni več treba vsak dan vračati v marino, pluti nekaj ur dnevno ali celo prižigati motor na sidrišču, da bi napolnili izpraznjene akumulatorje. Če se odločimo za montažo solarnega sistema, lahko že z enim samim 100 W solarnim panelom nadomestimo električno energijo, ki jo potroši največji porabnik na plovilu, hladilnik.

Izbira primerne moči solarnega sistema

Moč solarnega sistema določimo glede na naše potrebe, želje in na koncu upoštevamo prostor, ki je primeren za namestitev solarnih panelov. Pomembno je vedeti, koliko električne energije dnevno potrošijo porabniki na plovilu, koliko časa si želimo biti samostojni in koliko prostora lahko namenimo namestitvi solarnih panelov.

Dnevna poraba el. energije

Ko bivamo na sidru, trošimo energijo s porabniki, ki delujejo več ur dnevno, in porabniki, ki jih vključujemo za krajši čas. Med porabniki, ki delujejo večji del dneva, so VHF-postaja, hladilnik in predvajalnik glasbe. Porabniki, ki delujejo manj časa, so črpalke vode, luči in podobno. Med večjimi porabniki je nedvomno hladilnik. Pri temperaturah okrog 25 °C porabi v povprečju 1,6 Ah/h (povprečna dneva poraba). Dnevna poraba znaša 38,4 Ah. Ko temperature narastejo na 30 °C, se poveča tudi poraba električne energije. Kompresor hladilnika bo deloval do 50 odstotkov dlje časa, zaradi česar bo poraba električne energije 50 odstotkov višja. Pričakujemo lahko dnevno porabo okrog 60 Ah. Če imamo na plovilu dva hladilnika, bo poraba dvakrat večja.

Predvajanje glasbe je drugi velik, dolgotrajen porabnik električne energije. Večina predvajalnikov glasbe ima vgrajene ojačevalnike z močjo 25 W na kanal. Večina ima štiri kanale, kar pomeni skupno 4 x 25 W = 100 W (4 x 50 W glasbene moči). Za vsako uro predvajanja glasbe na zmerni – polovični jakosti (50 W), bomo potrošili 4 Ah. Če imamo radio prižgan 4 ure dnevno, to pomeni 16 Ah. Tretji porabnik, ki na plovilu deluje več ur dnevno, je VHF-postaja. Praviloma mora biti prižgana 24 ur. Zaradi tega tudi troši električno energijo 24 ur. K sreči je poraba VHF-postaje v pripravljenosti izjemno majhna. Praviloma postaje v pripravljenosti potrošijo manj kot 0,5 Ah. Pri oddajanju poraba znaša približno 6 Ah. Dnevna poraba VHF-postaje bo v povprečju znašala okrog 15 Ah.

Drugi porabniki, kot so črpalke za vodo, luči v večernih urah in polnjenje mobilni telefonov, so manjši, a vseeno ne nezanemarljivi porabniki. Luči so lahko izjemno potratne, če uporabljamo halogenske žarnice. Posamezna žarnica ima moč 10 W. Izračun porabe ni smiseln. Potrebna je zamenjava z LED-sijalkami, pri katerih je poraba 6-krat, pri visokokakovostnih LED-sijalkah pa celo do 10-krat manjša (pri enaki svetilnosti). Poraba teh porabnikov variira. Privzamemo lahko, da z njimi dnevno potrošimo dodatnih 10 Ah električne energije.

Če seštejemo skupaj, bo naša dnevna poraba na manjši motorni jahti ali jadrnici znašala okrog 80 Ah. Če smo pri porabi nekoliko bolj pazljivi, hladilnika ne odpiramo kar naprej in ne poslušamo glasbe, bomo porabo zmanjšali na 60 Ah.

Dnevna pridelava električne energije

Današnji moderni solarni paneli imajo vedno večji izkoristek. Sonce oddaja približno 1000 W energije na 1 m2. Solarni paneli delujejo s pribl. 20-odstotnim izkoristkom, kar pomeni, da je njihova moč približno 200 W na 1 m2. Solarni paneli dimenzij 120 x 50 cm imajo moč 100 W. Njihova kratkostična napetost znaša okrog 20 V in proizvajajo tok okrog 5 A. Tehnične lastnosti se razlikujejo glede na tehnologijo, ki jo uporabljajo in seveda glede na kakovost. Solarni paneli kakovostnejših blagovnih znamk imajo večje izkoristke. S 100 W kakovostnejšim solarnim panelom lahko dnevno proizvedemo 40 do 50 Ah. Seveda je to možno le, če je solarni panel v celoti ves dan izpostavljen soncu. Takšno pridelavo lahko pričakujemo pri fiksni montaži, pri kateri je panel vgrajen horizontalno. Celotna površina panela je izpostavljena soncu. V primeru, da je panel možno obračati proti soncu, lahko pridelamo do 30 odstotkov več električne energije.

Vsi solarni paneli niso enaki

Razlika med posameznimi tehnologijami solarnih panelov je bistvena. Solarne celice na panelu so lahko vezane zaporedno ali vzporedno. Če so celice vezane zaporedno in je le ena celica v senci, bo pridelava električne energije padla na 0. Če so celice vezane vzporedno in bo ena izmed njih v senci, bo pridelava električne energije zmanjšana le za energijo, ki je ne pridela celica v senci. Če imate jadrnico in panela ne morete montirati na mesto, ki je v celoti na soncu (na krov plovila, kamor padajo sence jambora, jader …), se odločite za panel, pri katerem so celice vezane vzporedno.

Razlike med solarnimi paneli so zelo velike. Tako cenovne kot kakovostne. Paneli so občutljivi na temperaturo. Nekateri bolj, drugi manj. Višja kot je temperatura, slabši je izkoristek panela. Zato je zelo pomembno, kako panel namestimo na plovilo, da se bo lahko kar najbolj učinkovito hladil. Vsi proizvajalci navajajo tehnične podatke, ki veljajo za testne pogoje, ki so običajno izvedeni v laboratoriju. Paneli višjega cenovnega razreda so običajno manj občutljivi na temperaturo, paneli nižjega cenovnega razreda pa so lahko bistveno bolj občutljivi na povišanje temperature. Seveda pri vseh panelih ne drži korelacija cene in kakovosti. Kljub enakim specifikacijam panelov lahko občutljivi proizvedejo do 50 odstotkov manj električne energije, kot bi pričakovali. Zato bo pri nakupu potrebna previdnost.

Primerjalni test

Testirali smo dva cenovno primerljiva gibljiva solarna  panela. Panel 1 slovenskega proizvajalca in Panel 2 nizozemskega proizvajalca. Panela sta podobno velika, enako debela (3 mm), podobne so izhodne napetosti in podobni so tokovi. Panel 1 ima nekoliko nižjo nazivno napetost in napetost na odprtih spojkah kot Panel 2. Zaradi tega pa obljublja nekoliko večji kratkostični tok in nazivni tok, kar je logični glede na to, da je nazivna moč obeh panelov enaka. Moč je namreč produkt toka in napetosti P = I x V. Brez testiranje panelov bi se izjemno težko odločili za pravega. Zato smo vzeli oba panela in ju postavili na isto mesto in izmerili rezultate. Meritev smo pričeli izvajati ob 13.30 uri. Oba panela smo postavili horizontalno na enako površino 5 minut preden smo opravili prvo meritev. Merili smo temperaturo panela, kratkostični tok in napetost na odprtih sponkah. Rezultate smo zapisali v spodnjo tabelo.

Na podlagi opravljanih meritev bi že lahko sklepali kateri panel ima boljši izkoristek in pod enakimi pogoji proizvede več električne energije. Da bi se o tem prepričali, smo oba panela namestili na plovilo in tri dni zaporedoma merili proizvodno električne energije. Panela sta bila ves čas postavljena horizontalno. Kota proti soncu nismo spreminjali. Vse tri dni je sijalo sonce in le za krajši čas se je pojavil kakšen oblak in prekril panela. V spodnji tabeli je jasno prikazano, kolikšni so bili polnilni tokovi glede na uro dneva in koliko električne energije smo pridelali v treh zaporednih dneh. Polnjenje akumulatorjev je potekalo preko regulatorja polnjenja Solara SR.

Primer solarnega sistema

Predvidimo, da imamo na plovilu dnevno porabo 60 Ah. Na strehi nameščen solarni panel moči 100 W, ki pridela 45 Ah električne energije dnevno. Primanjkljaj 15 Ah črpamo iz akumulatorjev. Če imamo na plovilu nameščen akumulator s kapaciteto 100 Ah, lahko iz njega dobimo približno 60 Ah. Pri dnevni porabi 15 Ah el. energije iz akumulatorja, bomo lahko na sidru ostali 4 dni. Če solarnega sistema ne bi imeli, bi lahko ostali na sidru zgolj 1 dan.

Solarni paneli na plovilu – montaža in priklop sistema

 V kolikor imate dodatna vprašanja v zvezi z montažo in delovanjem sistema, nam pišite na naš e-naslov: urednik(at)enatika.si ali pokličite na (031) 30 30 86.

Bi se radi preizkusili v manevriranju pristajanja? Bi radi preverili, kako se obnašajo različna plovila pri manevriranju. Potem je prava rešitev simulator pristajanja The Boat Docker. Aplikacija The Boat Docker je na spletnem naslovu http://theboatdocker.com. Omogoča treniranje pristajanja motornega plovila z različnimi konfiguracijami.

Izbirati je možno:

• različne tipe pristanišč,
• število pogonskih motorjev (1 ali 2),
• bočne motorje (premčni, krmni)
• težo plovila (5–15 t, 16–40 t, 40–60 t)
• učinek krmila,
• hitrost in smer vetra,
• hitrost in smer morskega toka
• in možnost, da veter piha v sunkih.

Ko konfigurirate svoje pogoje, se lahko podate na testno plovbo. Na zaslonu se vam prikažejo izbrano pristanišče s priveznimi mesti ter kontrole vašega plovila (krmilo, ročice plina in kontrola bočnih pogonskih motorjev). Za boljšo orientacijo so na zaslonu stalno prikazani podatki o smeri in hitrosti morskega toka in vetra ter hitrost plovbe vašega plovila.

Z nekaj vaje boste lahko spoznali, kakšna je razlika med plovili z enim ali dvema motorjema, kolikšna je pomoč bočnih motorjev v vetru in morskem toku in seveda, koliko vaje je potrebne, da pristanete, ne da bi poškodovali plovilo.

Aplikacija TheBoatDocker je v angleškem jeziku in je brezplačna. Najdete jo na naslovu: http://theboatdocker.com

Turistična taksa je prihodek turističnih organizacij, ki sredstva uporabljajo za svoje poslovanje. Plačevanje takse je obvezno za vse osebe, ki v posamezni turistični občini nimajo stalnega prebivališča in uporabljajo storitev prenočevanja. Če se osredotočimo zgolj na plovila, so turistično takso obvezni plačevati:

• osebe, ki prenočujejo na plovnem objektu navtičnega turizma (čarter, križarjenje)
• lastniki plovila, ki ni plovni objekt navtičnega turizma (čarter, križarjenje), za sebe in za osebe, ki prenočujejo na plovilu kot turisti

Turistično takso plačujejo pod enakimi pogoji državljani republike Hrvaške, kot tujci.

Komu ni potrebno plačevati turistične takse

Izjeme, ki jim ni potrebno plačevanje turistične takse so:

• otroci do 12 leta starosti
• osebe z 70% invalidnostjo ali več in en spremljevalec
• sezonski delavci
• člani ožje družine prebivalcev turistične občine ali mesta
• potniki na potniški ladji v mednarodnem pomorskem prometu, ko se ladja nahaja v pristanišču

Turistična taksa pri najemu plovila ali križarjenju

Plačevanje turistične takse pri prenočevanju na plovnem objektu navtičnega turizma je obvezno za vsako osebo za vsako noč. Med plovne objekte navtičnega turizma se štejejo plovila, ki se uporabljajo za dopust in rekreacijo (najem plovil - čarter) in plovni objekti za večdnevna križarjenja. Potniki na teh plovnih objektih plačajo turistično takso pravnim ali fizični osebam, s katerimi so sklenili pogodbo ali nakup storitve najema ali križarjenja. Višina turistične takse za te storitve se plačuje za razred A v obdobju glavne sezone. Turistično takso se plačuje istočasno kot plačilo storitve. Za plačano takso se mora potrdilo o višini plačane takse in razlogi za plačilo zmanjšane takse oziroma opravičenosti od plačila takse v kolikor te obstajajo okoliščine. Plačilo je potrebno izvesti pred izplutjem.

Turistična taksa za lastnike plovil

Lastnik in uporabniki plovila plačujejo turistično takso zase in za vse osebe, ki prenočujejo na plovilu (navtiki) v pavšalnem znesku. Za plovilo se smatra vsako plovilo daljše od 5m, ki ima vgrajena ležišča, se uporablja za počitek, rekreacijo, križarjenje in ni plovni objekt navtičnega turizma (ni namenjen izposoji – čarterju). Turistično takso je potrebno plačati v luški kapitaniji oziroma njeni izpostavi pred izplutjem. Po plačilu takse prejmete potrdilo o plačilu, ki ga morate imeti na plovilu. Višina turistične takse je odvisna od dolžine plovil in časa bivanja na plovilu.

Prenočevanje na plovilu se smatra kadar osebe na plovilu živijo in prenočujejo v:

• lukah navtičnega turizma,
• v delu luke, ki je odprta za javni promet

in se plovilo nahaja na stalnem ali začasnem privezu teh luk. V ostalih primerih turistične takse ni potrebni plačevati.

Katere so luke navtičnega turizma

Minimalne storitve luk navtičnega turizma

Storitev Sidrišče Odlagališče Suha marina Marina Naprava za sidranje         Voda         Elektrika         Odvoz smeti         Spoščanje plovil v vodo         Dvigovanje plovil iz vode         Prebivanje turistov         Priprava plovila         Gostinske usluge         Razsvetljava         Ogrevanje         Oznaka - napisna tabla         Profesionalno in korektno osebje

Vse luke niso luke navtičnega turizma. Obstajajo minimalni pogoji, ki jih mora luka izpolnjevati. Luka navtičnega turizma je luka v kateri posluje pravna ali fizična oseba in ponuja turistične usluge (trgovske usluge, gostilna,…). Luka mora poslovati vsaj med 1.5 in 31.10 tekočega leta. Glede na vrsto jih ločimo v sidrišča, marine, suhe marine in odlagališča plovnih objektov. Posamezne morajo izpolnjevati naslednje pogoje:

1. Sidrišče – sidrišče je del morskega prostora primernega za sidranje plovnih objektov opremljeno z napravami za sidranje
2. Odlagališče plovnih objektov je ograjen in urejen del kopna na katerem se skladišči plovila in ponuja transport plovil, spuščanje plovil v vodo in dvigovanje plovil iz vode. Na področju odlagališča plovil ni dovoljeno prebivanje turistov in ne sme se izvajati priprava plovila.
3. Suha marina je ograjen in urejen del kopna na katerem se skladišči plovila in ponuja transport plovil, spuščanje plovil v vodo in dvigovanje plovil iz vode. Na področju odlagališča plovil je dovoljeno prebivanje turistov in sme se izvajati priprava plovila. Suha marina lahko nudi gostinske usluge.
4. Marina je del vodnega prostora in obale posebej zgrajen in urejen za privez plovil, namestitev turistov v plovnih objektih, gostinske usluge, ter drugih storitev.

Ostali pogoji, ki jih morajo izpolnjevati luke navtičnega turizma

Luka navtičnega turizma mora biti urejena in opremljena tako, da omogoča neovirano in varno gibanje turistov, prevoz in prenos stvari, ter varno shranjevanje stvari. Oprema luke mora biti v stalnem funkcionalnem stanju brez poškodb. Vse vrste luk navtičnega turizma razen sidrišča morajo biti opremljen z električnim priključkom in priključkom za vodo. Razsvetljeni morajo biti vsi prostori kjer prebivajo turisti. Marine, ki poslujejo skozi vse leto morajo zagotoviti gretje v vseh prostorih kjer prebivajo turisti z minimalno temperaturo 18,5° C. Vse luke navtičnega turizma morajo zagotavljati redno odstranjevanje vseh vrst odpadkov. Osebje v luki navtičnega turizma mora biti profesionalno in korektno do uporabnikov storitev. Oblečeni morajo biti primerno in urejeno. Luke morajo biti primerno označene z napisnimi tablami velikosti 40 x 30 cm.

Višina takse za 2019 (v HRK)

Nadzor nad plačevanjem

Nadzor nad plačilom turističnih taks izvaja Državni inšpektorat. Kontrolo izvajajo gospodarski inšpektorji Državnega inšpektorata. V primeru da plačilo turistične takse ni bilo izvedeno pred izplutjem, bo inšpektor z odločbo odredil plačilo turistične takse.

Kazni

Kazen v višini 3.000 – 10.000 HRK za pravno osebo in 2.000 – 7.000 HRK se izreče v vsakem primeru, ko taksa za prenočevanje na plovilu ni plačana (Se pravi za vsakič, ko vas inšpektor zaloti, da prenočujete na plovilu brez plačane takse). Za prekršek lahko inšpektor na mestu izreče kazen v višini 1.000 HRK.

Viri:

• Uredba o utvrđivanju visine boravišne pristojbe za 2019. godinu (https://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbeni/full/2018_08_71_1447.html)
• Pravilnik o načinu plaćanja paušalnog iznosa boravišne pristojbe za nautičare (https://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbeni/2013_07_99_2240.html)
• Pravilnik o razvrstavanju i kategorizaciji luka nautičkog turizma - Narodne novine, broj 72/08 (http://www.propisi.hr/print.php?id=8223)

Otok Rab je izjemno priljubljen otok in ga Slovenci izjemno radi obiščemo. Zelo priljubljen je med družinami z majhnimi otroki, saj ima številne plaže s plitvo vodo in dnom prekritim z mivko. Mivka je v večini zalivov izjemno kompaktna in sidro zelo dobro drži. Kljub temu, da v nekaterih zalivih globina morja počasi narašča, praktično vsi zalivi na otoku omogočajo varno sidranje za manjša in večja motorna plovila ter jadrnice, ki potrebujejo globino vsaj 2 m.

Otok Rab je v Kvarnerju. Je na južni strani Senjskih vrat, ki slovijo po močni burji. Ker ima zalive na svoji severni in južni strani, pa omogoča, da vedno najdemo sidrišče, ki nudi dobro zaščito pred vetrom. Na otoku sta tudi dve marini. Obe sta v lasti podjetja ACI. Marina v Supetarski Dragi je odprta celo leto, medtem ko je marina v mestu Rab odprta zgolj med poletno sezono. Poleg privezov v marinah so na otoku tudi številne možnosti za privez manjših plovil. Ogromno jih je na jugozahodnem delu otoka v Barbatskem kanalu. Številni pomoli omogočajo privez tudi večjim plovilom, le pazljivi moramo biti na globino morja.

Otok Rab ni velik otok. Če se podamo na plovbo okrog otoka, bomo morali prepluti le dobrih 30 nmi. Z gliserjem ga obplujemo v uri in pol, z jadrnico pa bi potrebovali dobrih šest ur. Seveda pa se nam na dopustu nikamor ne mudi, zato si poglejmo kje vse so odličen možnosti za privez plovila ali sidranje.

Če plovbo pričnemo v mestu Rab, imamo na voljo dve možnosti za privez plovila. Bočno lahko pristanemo ob vzhodni obali v mestni luki. Prostora je za 10 – 15 plovil. Odvisno od dolžine. Ker je mesto izjemno priljubljeno med navtičnimi turisti, ga obišče veliko število navtikov, med katerimi so tudi taki za 20 ali 30 m plovili. Luka je hitro zasedena, zato med sezono potrebno v luko pripluti v popoldanskih urah. Če ste prepozni vedno obstaja možnost, da vprašate lastnike privezanih plovil, če se lahko privežete na njihov bok. Obisk mesta in privez na obali imata svoj čar. Ste v neposredni bližini mestnega vrveža, do bližnje kavarne ali restavracije vas loči le nekaj metrov. Glede mirnega spanja ni potrebno skrbeti. Tudi v višku turistične sezone, se mesto umiri kmalu po 22.00 uri. Ob 23.00 pa boste videli le še redko koga. Če boste mesto obiskali konec sezone, v drugi polovici oktobra, pa ne bodite presenečeni, če bodo vse gostilne v mestu zaprte.

Druga možnost za privez v mestu Rab je ACI marina. Odprta je le med poletno sezono, od 1.4. do 31.10. Na voljo je 142 privezov. V luki je tudi bencinska črpalka, kjer se lahko oskrbite z gorivom pred nadaljevanjem plovbe. Marina in luka Rab sta zaščiteni pred vsemi vetrovi razen jugom.

Ko izplujemo iz mesta Rab proti zahodu, se takoj za rtom Sveti Ante odpre zaliv Sveta Fumija. Globok zaliv nudi številne možnosti za sidranje, privezi, ki so na voljo pa so namenjeni domačinom. V skrajnem severozahodnem delu zaliva je plitvina, kjer so globine morja manjše od 1m. Ostali deli zaliva so za sidranje dovolj globoki . Dno je večinoma travnato zato sidro ne drži vedno zanesljivo. Ta in še nekaj manjših zalivov zahodno od mesta je obljudenih, do njih vodi cesta in so manj primerni za sidranje. Zadnji med obljudenimi je zaliv Gožinka, ki pa je izjemno primeren za sidranje. Zelo dobo je zaščiten pred burjo. Dno je peščeno in sidro zelo dobro drži. Je zadnji zaliv na zahodni strani otoka, v katerem je gostilna.

Zaliv je izjemno priljubljen med navtiki. V poletni sezoni je zelo obiskan, zato je mesto za sidranje nekoliko teže najti. Zaliv je zelo primeren za prenočevanje. Večina plovil, ga pozno popoldne ali proti večeru zapusti, zato lahko zvečer podaljšate sidrno verigo in spanje bo mirno. Zalivi proti zahodu so zelo podobni, le s to razliko, da v njih sidra manj plovil in da v njih ni ponudbe. Do njih vodijo le pešpoti. Na plaže v zalivih pripeljejo turiste le taksi plovila iz mesta Rab, ki pa običajno že okrog 17.00 zalive zapustijo. Za sidranje so zelo primerni zalivi Čifnata, Kristofor, Valsika, Planka in Sv. Mara, ki je najbolj zahoden zaliv. Vsi imajo na dnu kompaktno mivko, sidro hitro zagrabi in zelo dobro drži. In imajo še eno zelo pomembno lastnost. V njih lahko sidramo tudi v močni burji. Burja bo sicer pihala a v zalivih ne bo nikakršnih valov. Tudi prenočevanje bo varno in mirno. Najbolj zahodni zaliv Sveta Mara je izjemno priljubljen za manjše križarke. Zaliv običajno obiščejo preko dneva, v poznih popoldanskih urah pa odplujejo v mesto Rab. Čez dan bo v zalivu zato nekoliko bolj hrupno, a čez noč zelo mirno. Iz zaliva Sveta Mara zaplujemo proti zahodu mimo svetilnika Donja Punta. Spremenimo smer plovbe in zaplujemo proti severovzhodu. Na naši desni se bo odprl zaliv Kamporska Draga. V njegovem jugovzhodnem delu je majhna luka Kampor. Privezov je na voljo malo, lahko pa v zalivu sidramo. Globine na skrajnem jugovzhodnem delu so manjše od 1 m, v ostalem delu zaliva pa lahko sidramo. Na dnu je mivka in sidro dobro drži. V severnem delu Kamporske Drage je zaliv Gonar. V njem sta dve gostilni. Obe imata lastne pomole ob katerih lahko pristanemo. Globine morja v zalivu so majhne. Proti obali so le 1 m ob oseki pa še nižje. Pristajanje z jadrnico odsvetujemo.

Iz zaliva Gonar in Kamporske Drage lahko zaplujemo proti severu v zaliv Supetarska draga. Že na samem začetku zaliva  so otočki Maman, Sridnjak in Šailovac. Med njimi so izjemo lepa mesta za sidranje, na obalah pa izjemno lepe plaže. Pri plovbi med otočki moramo biti pozorni na številne plitvine. Plovba skozi ožino Fuža med otokom Mama in Rab. Globina v prehodu je le 1 m in še to le v določeni smeri. Domačini, ki jo poznajo, jo pogosto preplujejo s svojimi plovili. Tudi če imate gumenjaka ali manjši gliser, plovbo odsvetujemo (glej fotografijo iz zraka). Poleg sidranja lahko v zalivu pristanemo v kraju Dumiči ali Buziči, kjer plovilo lahko privežemo kar pred gostilno ali pa se odločimo za privez v ACI marini Supetarska Draga. 

Kljub temu, da smo že na severni strani otoka, pa najboljše šele prihaja. Ko izplujemo iz zaliva Supetarska draga proti severozahodu, zaplujemo proti rtu Sorinj na katerem stoji svetilnik. Le nekaj 100 m od rta in svetilnika se odpre izjemno lep zaliv Marica Dražica.  Je prvi v vrsti zalivov na poti proti trajektni luki Lopar. Zalivi v tem delu so zaščiteni pred južnimi vetrovi v primeru burje pa v njih ne smemo sidrati. So nekoliko manjši in v njih običajno ni veliko plovil. Najbolj obljudeni zalivi so na skrajni severni strani. Skoraj eksotični zaliv Stojan je na skrajnem severozahodnem delu otoka Rab. Globine so med 1 in 5 m, dno je peščeno in sidro dobro drži. Preko dneva se v njem gnete veliko število plovil, ponoči pa jih ostane le malo. Sončni zahodi, ki jih boste doživeli v zalivu bodo nepozabno doživetje. Ker je zaliv z rtom Stojan dobro zaščiten pred maestralom, v njem ne bo valov niti preko dneva. Ponoči bo zapihal rahel burin, ki pa ne bo niti napel sidrne verige. Če je napovedana burja, dvignite sidro in odplujte v zaliv, ki je zaščiten pred burjo. V smeri proti vzhodu so poleg zaliva Stojan še zalivi Starič, Dubac, Podšilo in Saramič. Vsem je skupno morsko dno. Kompaktna mivka v kateri sidro zelo dobro drži, plitvine na južni strani zalivov, dobra zaščita pred jugom in izpostavljenost burji. Ko boste sidrali v teh zalivih, boste imeli občutek, da ste na kakšnem eksotičnem otoku daleč izven Jadrana.

Ko plovbo nadaljujemo proti jugozahodu, priplujemo do znamenite Rajske plaže ali San marina, kot ga radi imenujejo obiskovalci in tudi domačini z otoka. Dolga plaža s plitvo vodo je idealna za družinske počitnice z malimi otroki. Na severovzhodni strani je luka Črnika. Ker so globine v luki le malo več kot 1m, je primerna zgolj za motorna plovila. Z jadrnico lahko sidramo pred Rajsko plažo. Ker se plitvina razteza daleč proti vzhodu, bomo z jadrnico močno oddaljeni od obale. Jugozahodno od zaliva je otok Rab pust in praktično brez zalivov. Senjska burja, ki na obalo prinaša sol in odnaša prst, je poskrbela, da je pobočje vse do skrajnega jugozahoda otoka golo. Trajektna luka Mišnjak je še v delu, kjer ni rastlinja. Ko pa zaplujemo proti zahodu, v Barbatski kanal med tokoma Rab in Dolin, pa so obale zopet poraščene in bolj privlačne. Med plovbo proti mestu Rab so na otoku rab številni pomoli, ki omogočajo privez plovila. Večina večjih je pred gostilnami in so opremljeni s priključki z vodo in elektriko. Previdnost pri pristajanju ne bo odveč, Bliže obali globine morja padejo pod 2 m in niso primerne za privez jadrnic.

Otok Rab in njegovi številni zalivi v posnetih iz zraka

Če pogosto sidrate v zalivih, se vam bo prej ali slej zgodilo, da boste naleteli na morsko dno, kjer sidro drži slabo. Kljub temu pa ni potrebno obupati nad sidriščem in iskati novega. Obstajajo tehnike s katerimi si lahko pomagate in sidrate nekoliko bolj mirno.

Sidranje v sidrišči, kjer sidro drži slabo oziroma orje je stresno. Mirno spanje je skoraj nemogoče. Če imate preganjavico, da je lahko kaj narobe, le ta ne bo odveč. Nekoliko več previdnosti in pozornosti vas bo rešilo morebitnih težav.

Kaj pomeni sidranje na terenu, kjer sidro slabo drži?

Pri sidranju na problematičnem morskem dnu lahko naletimo na dve težavi, da se sidro težko vkoplje ali da vkopano sidro orje po morskem dnu. Če se sidro težko vkoplje, potem moramo postopek ponavljati toliko časa, dokler sidro ne zagrabi. Problematična morska dna so porasla z morsko travo skozi katero se sidro težko prebije ali pa morska tla, kjer so na dnu delno skale in delno mivka in s sidrom težko najdemo primerno mesto v pesku, ali skalnati tereni, prekriti s tanko plastjo mivke. Tereni, kjer vkopano sidro slabo drži pa so običajno muljasta, prekrita s sipko mivko ali pa je na dnu mehko blato.

Kako sidramo na slabih terenih

Ko pridemo na sidrišče za katerega vemo, da sidro slabo drži, se moramo temu primerno pripraviti. Običajno razmerje dolžine verige in globine na kateri sidramo (3:1) ne bo zadoščalo. Verjetno bo potrebno spustiti verigo, ki bo bistveno daljša. Računamo lahko na razmerje 5:1 če ne raje kar 7:1. Zaradi tega moramo poiskati primeren prostor, da bomo lahko spustili dovolj verige in sidrali na primerni, varni globini, ter dovolj daleč od drugih plovil. Ko izvedemo manever sidranja (opis postopka na tej povezavi), preverimo če se je sidro vkopalo. Če imamo motor vključen v vzvratno plovbo in ugotovimo, da se plovilo ne ustavi, temveč se počasi premika nazaj, potem sidro sigurno ne drži. Sidro je potrebno dvigniti in postopek ponoviti. Če sidramo v travi, se bo verjetno na sidru nabral šop trave, v blatnem terenu kup blata, v kamnitem pa lahko dvignemo tudi kakšen kamen, ki se je zataknil v sidro. Preden se odločimo za ponovni manever sidranja, moramo sidro očistiti. Postopek sidranja ponavljamo, dokler sidro ne zagrabi. Če smo bili pri ponovnem poskusu uspešni in je sidro zagrabilo, lahko preverimo na več načinov. Prvi način je vizualni. Če pri počasni vzvratni plovbi plovilo vztraja na mestu, je velika verjetnost, da sidro drži. Če imamo spuščeno večjo količino verige 30, 40 ali celo 50 m, se lahko zgodi, da bo zaradi teže verige, plovilo stalo pri miru. V tem primeru povečamo plin pri vzvratni plovbi. Če se plovilo ne bo premikalo nazaj tudi pri povečanem plinu, potem je naše delo končano. Drugi način da preverimo, če se je sidro vkopalo, opravimo na verigi. Ko je sidro spuščeno, s počasno plovbo nazaj napnemo sidrno verigo in pustimo pogon v vzvratni plovbi. Roko položimo na sidrno verigo pred nosilcem sidra. Če je veriga napeta in ne vibrira, se je sidro vkopalo. Če sidrna veriga vibrira, se napne in nato popusti, potem se sidro premika po morskem dnu. Manever sidranja bo potrebno ponoviti.

Sidranje na terenu, kjer sidro orje

Sidranje na terenu, kjer sidro orje ni priporočljivo. Če ste prisiljeni v sidranje v takem zalivu, lahko svojo varnost povečate na različne načine.

Ko se odločite, da boste sidrali v sidrišču, kjer sidro orje, se morate zavedati, da mirnega spanca ne bo. Če so vremenske razmere ugodne in vetra ni oziroma je šibak, je možno da bo sidro kljub vsemu držalo dovolj, da se plovilo ne bo premikalo. Kljub temu, moramo sidrati na dovolj veliki razdalji od obale, v dovolj globoki vodi in dovolj velik razdalji od ostalih plovil na sidrišču. Če imamo rezervno sidro, ga uporabimo. Dve sidri imata dvakrat večjo zadržno silo kot eno samo. Verjetnost, da bo plovilo ostalo na mestu je večja, če pa bosta sidri orali, bosta orali počasneje.

Uporabimo sidrni alarm. Če imate opremo na plovilu jo uporabite, drugače si naložite aplikacijo na vaš telefon. Ne zapuščajte plovila. Na plovilu naj vedno ostane vsaj ena oseba, ki ve kako ukrepati v primeru, da se bosta sidri premaknili preveč. Ponoči organizirajte dežurstvo.

Tudi če sidrate v sidrišču, kjer sidro slabo drži, se vam lahko zgodi, da boste imeli srečo in bo sidro zagrabilo. Večina sidrišč ima dno kjer sidro dobro drži. Sidrišč, ki slabo držijo je relativno malo. Običajno obstajajo deli sidrišča, kjer sidro drži dobro in deli, kjer sidro drži slabo. Če nekomu v sidrišču sidro drži dobro, potem ste verjetno vi sidrali na delu, kjer drži slabo. Zato se pogumno odpravite na sidranje. Če boste postopek sidranja ponavljali večkrat, si boste pridobili več izkušenj in naslednjič boste sidrali še bolj samozavestno. Če vam prvo sidranje v sidrišču ne bo uspelo in ga boste ponovili, vas nihče ne bo obsojal.

Primer sidrišča kjer sidro v delih drži dobro in v delih slabo

Poglejmo si sidrišče Meli na vzhodni strani otoka Cres. Ko priplujemo v vanj, ga vidimo iz perspektive, ki jo vidimo na sliki desno. Zelo težko prepoznamo njegovo obliko. Še težje je ugotoviti kakšno je dno. Ali je peščeno, skalnato, travnato. Še težje ugotovimo, kako debel je sloj mivke ali peska, v katerem se bo sidro vkopalo in dobro držalo. Bistveno več lahko razberemo iz fotografije posnete iz zraka. Na njej se zelo dobro vidi kakšna je topografija zaliva ter v katerem delu je teren skalnat, prekrit z mivko ali s travo. Na spodnji fotografiji zaliva je to zelo dobro vidno. Predel zaliva, ki je skalnat je označen z rdečo. V tem delu bo sidro povzelo po gladki skali. Prijelo bo le kadar se bo zataknilo v kakšno izboklino ali vdrtino v skali. Srednji del zaliva je pokrit z mivko. Z zeleno označen del ima najglobljo mivko, v kateri se bo sidro hitro vkopalo in držalo plovilo. V vmesnem delu, ki je označen s sivo, bo sidro ležalo v mivki, vendar ne zanesljivo. V tem delu je sloj mivke na skali plitek in sidro bo ob spremembi smeri vetra ali povečanju hitrosti začelo orati in drseti po skali.

Da boste vedeli, v katerem delu zaliva je sidranje zanesljivo, še preden boste vanj vpluli, si oglejte videoposnetke in fotografije posnete iz zraka. Vsi so objavljeni na tej povezavi: Posnetki luk, marin in sidrišč na Jadranu posneti iz zraka.

Če želite spomladi svoj motor zagnati brez glavobola, ga je potrebno pripraviti za zimovanje. Če boste plovilo shranili na kopnem, potem ga je potrebno konzervirati, če pa bo plovilo prezimovali v vodi, pa ga je potrebno zaščititi in redno vžigati. S tem ga boste zaščitili pred zimskimi vplivi. Vlaga in mraz škodujeta motorju. Posledice slabega vzdrževanje boste občutili ravno ob najbolj neprimernem času – na vodi ob valovitem morju.

Dolgo zimovanje je zaradi vlažnega zraka škodljivo za notranje dele motorja. Če ste ob nakupu prejeli navodila za vzdrževanje motorja preko zime, se jih držite, v nasproten preberite, kaj vse je potrebno storiti, da bodo voda, sol in mraz povzročili kar najmanj škode na vašem motorju, ko ga ne uporabljate.

1. Izpiranje hladilnega sistema s sladko vodo

Ko plovilo dvignete iz morja na pogon priključite slušalke in cev za spiranje z s sladko vodo. Zagotovite pretok vode in vžgite motor. Motor pustite delovati približno 20 minut. Če imate motor opremljen z zaprtim sistemom hlajenja, se bodo razsolile vse priključne cevi za dovod hladilne vode in razhladniki. Če tega sistema nimate, se bo razsolil motor.

2. Zamenjava hladilne tekočine (samo motorji z zaprtim sistemom hlajenja)

Če imate motor z zaprtim sistemom hlajenje, zamenjajte hladilno tekočino. Hladilna tekočina s časom izgublja svojo antikorozijsko sposobnost, zato, ga je smiselno zamenjati.

3. Zaščita hladilnega sistema

Iz hladilnega sistema motorja je potrebno odstraniti vodo. V nasprotnem lahko voda v motorju zmrzne in ga poškoduje. Sistem hlajenja bo sedaj prazen in zrak lahko povzroči korozijo. Snemite cev za dovod hladilne vode v motor in s pomočjo lijaka v motor natočite hladilno tekočino za motorje, ki vsebuje propilenglikol. Natočite toliko hladilne tekočine, da se hladilni sistem povsem napolni. Pustite hladilno tekočino stati v motorju 10-20 minut. Nato odprite ventil za izpust hladilne tekočine iz plovila, da hladilna tekočina izteče iz motorja. V notranjosti motorja – v hladilnem sistemu, smo naredili zaščitni antikotrozijski sloj. Po končanem postopku zapremo dovodni in izhodni ventil za hlajenje, da preprečimo dostop zraka v sistem. V kolikor nimamo ventilov, zamašimo luknje. Na ta način lahko zaščitimo tudi hladilne zaprte sisteme hlajenja motorja (razhladnike).

5. Zaščita impelerja črpalke slane vode

V kolikor je hladilna tekočina prišla do impelerja, ga odstranite, izperite s sladko vodo in ponovno namestite. Nekatere hladilne tekočine namreč razžirajo gumo. Impeler namažite z mastjo. Lahko ga ponovno namestite ali pa počakate do pomladi in ga namestite pred uporabo plovila.

6. Zamenjava olja in filtra

Ko je motor segret, zamenjajte motorno olje in oljni filter. Olje s časom zgublja svojo antikorozijsko sposobnost, zato ga je smiselno zamenjati.

7. Izpraznite sistem dovoda goriva (samo bencinski motorji)

Odklopite sistem dovoda goriva in odstranite zračni filter. Vžgite motor in počakajte, da porabi gorivo in ugasne. Tik preden motor ugasne, skozi filter zraka razpršite zaščitni antikorozijski sprej (WD-40 ni primeren). Preden bo motorju zmanjkalo goriva bo začel teči nemirno. Takrat je pravi trenutek za uporabo spreja. Pri spreju ne skoparite. Razpršite primerno veliko količino. (Ne pozabite namestiti sistema za hlajenje motorja!)

8. Zaščita notranjosti motorja (samo bencinski motorji)

Odstranite vse svečke motorja. Skozi odprtine popršite antikorozijski sprej v vse valje motorja in ponovno namestite svečke. V kolikor je možno, ročno zavrtite motor, da se antikorozivni sprej razporedi po celotni površini valjev.

9. Odstranite vodo iz izpušnega lonca (le plovila z izpušnim loncem - polžem)

V izpušnem loncu se vedno zadržuje določena količina vode. Odstranite jo in zmanjšajte možnost nastanka korozije. 

10. Zaščitite kontrolne kable

Namastite kontrolne kable motorja z primerno mastjo. Dobro jih namastite v delu, tik pred vhodom v zaščito. Večkrat premaknite kontrolne ročice, da bo del masti vstopil v zaščito kontrolnih kablov in preprečil vdor vlage.

11 Zaščitite nepobarvane dele motorja

Z antikorozijskim sprejem zaščitite vse dele motorja, ki niso zaščiteni z barvo.

12. Zaprite vse odprtine motorja

Zaprite vse odprtine motorja za dovod zraka in vode. Izdelate lahko primerne plastične pokrovčke ali pa luknje zgolj zamašite s plastičnimi vrečkami ali zaprete z zaščitnim lepilnim trakom.

13. Priprava goriva na zimovanje

Pri pripravi motorja na zimovanje ne smemo pozabiti tudi na gorivo. Tako bencin kot diesel sta občutljiva na zunanje dejavnike. Ker so vgrajeni rezervoarji odprt sistem z oddušnikom, se v rezervoarjih vedno nahaja zrak. Zaradi spremembe temperature okolja se gorivo in rezervoarji širijo in krčijo. Zrak v rezervoarju se izmenjuje in prinaša vlago ter mikroorganizme. Idealno bi bilo, da bi rezervoarje izprznili in gorivo hranili v zaprtih posodah. Ker pa to običajno ni izvedljivo, lahko uplive zmanjšamo, tako da rezervoarje napolnimo do vrha.

Če imate v rezervoarju diesel, je ta občutljiv na mikroorganizme, ki povzročijo dieselskega hrošča (več o dieselskem hrošču v članku: Mikroorganizmi v gorivu – dieselski hrošč). Zato je v gorivo potrebno dodati sredstvo proti razvoju mikroorganizmov v gorivu.

Če imate v rezervoarjih bencin, le ta z vlago tvori kislino, ki je težja od goriva. Poseda se na dno rezervoarja in povzroča korozijo. Rezervoar lahko prične puščati in gorivo se razlije v kalužo plovila. Gorivo v kaluži hlapi, bencinski hlapi pa so eksplozivni. Gorivu moramo dodati sredstvo, ki veže vlago z gorivom, ki med uporabo motorja izloči.

Bruto in neto tonaža plovila sta podatka o volumnu plovila. Pomembna sta pri zaračunavanju različnih taks za plovilo, pri veljavnosti dovoljen za upravljanje s plovili, varnostnih predpisih na morju in v nekaterih drugih primerih. 

Do leta 1982 se je za merjenje bruto ali neto tonaže uporabljala enota RT ali registrska tona (bruto registrska tona in neto registrska tona). Enaka je 100 kubičnih čevljev ali 2,832 m3. Po leto 1994 so z mednarodnim  dogovorom poenotili sistem merjenja tonaže. Sedaj se meri v kubičnih metrih, enote pa se ne piše oziroma uporablja. Bruto ali neto tonaža je izražena s številko brez enote na primer: BT = 30, kar pomeni, da ima plovilo bruto tonažo 30, pri čemer volumen plovila ni enak 30 m3 temveč ga moramo izračunati po formuli.

Bruto tonaža in neto tonaža

Tonaža (bruto ali neto) govori o volumnu zaprtih prostorov plovila in nima nobene povezave s težo plovila. Bruto tonaža plovila je podatek o celotni prostornini zaprtih delov plovila. Neto pa tonaža je podatek o volumnu vseh zaprtih prostorov plovila namenjenega potnikom ali prevozu tovora. Bruto tonaža se označuje z oznako GT, G.T., gt, BT. Neto tonaža se označuje z oznako NT, N.T., nt. Neto tonaža plovila naj ne bi bila manj kot 30% bruto tonaže.

Kako izračunamo tonažo

Izračun bruto tonaže plovila je definiran s pravilom 3 aneksa 1  mednarodne konvencije o meritvah tonaže plovil, ki je bila sprejeta 1969. Odvisen je od dveh parametrov, V – volumna plovila in K – faktorja ki je odvisen od volumna plovila. Faktor k variira v odvisnosti od velikosti plovila. Za manjša plovila je manjši, za večja plovila je večji. Izračunamo ga po formuli: K= 0,2 + 0,02 x log₁₀(V). Ko enkrat poznamo K, bruto tonažo plovila izračunamo po formuli GT = V x K ali GT = V x (0,2 + 0,02 x log₁₀(V)). Kot iz formule vidimo, vsebuje bruto tonaža enoto v m3 in logaritem iste enote. Zaradi tega se enota ne uporablja, ime bruto tonaža pa se uporablja predvsem zaradi njene zgodovinske vrednosti.

Izračunavanje bruto tonaže za plovila registrirana na Hrvaškem

Izračun za bruto tonažo plovil na Hrvaškem upošteva mednarodno konvencijo ima pa svoje posebnosti zaradi definicije plovnih objektov, ki so vezani na njihovo dolžino. Če se osredotočimo na tiste, ki jih uporabljamo za običajna privatna križarjenja oziroma rekreacijo in zabavo so to:

1. »brodic«a - plovila dolžine od 2,5 m do 15 m ali plovila z močjo motorja nad 5kW
2. »jahta« – plovilo za šport in zabavo daljše od 15 m in lahko prevaža do 12 potnikov

Izračun za »brodice« plovila do dolžine 12,00 m

Bruto tonaža plovil dolžine do 15 m se izračuna na podlagi formule GT = 0,225 * V. V je neka celotnemu volumnu plovila v m3, ki se izračuna na podlagi formule V = 0,55 * L* B * D + Σ l*b*h pri čemer so:

L – dolžina plovila v metrih

B – širina plovila v metrih

H – višina plovila v metrih

Σ l*b*h – seštevek volumna vseh prostorov nad palubo (l,b,h – srednja dolžina, širina in višina posameznega prostora izražena v metrih)

*Bruto tonaža plovil manjših od 12 m se zadnjih nekaj let na hrvaškem ne izračunava več in ne vpisuje v dokumente plovila

Izračun bruto tonaže jahte dolžine do 24,00 m

Tonaža jahte je enaka njeni bruto tonaži in se izračuna po formuli  GT = K * V. K je količnik, ki ga izračunamo po formuli K= 0,2 + 0,02 x log₁₀(V). Volumen izračunamo po formuli V= Vh + Σ l*b*h pri čemer so

Vh = Kh * L * B * D - volumen plovila pod palubo izražen v m3

Kh = 0,5 za jadrnice, = 0,67 za motorna plovila

L – dolžina trupa

B - širina trupa

D - višina trupa

Σ l*b*h – seštevek volumna vseh prostorov nad palubo (l,b,h – srednja dolžina, širina in višina posameznega prostora izražena v metrih)

Izračun bruto tonaže jahte dolžine nad 24,00 m

GT = V x K pri čemer je K= 0,2 + 0,02 x log₁₀(V) ali GT = V x (0,2 + 0,02 x log₁₀(V)).

Količnik K lahko izračunamo po formuli ali približek preberemo iz spodnje tabele.

Primer izračuna za plovilo Janneau Sun Odyssey519

Jadrnica Jeanneau Sun Odyssey 519 je med večjimi jadrnicami, ki so v čarter flotah. V dolžino meri 51,8 čevlja oziroma 15,75 m. Za izračun bruto tonaže uporabimo formulo za jahte dolžine do 24 m: GT = K * V pri čemer je V = K_h * L * B * D.

• L - dolžina plovila: 15,75 m
• B -  širina plovila: 4,69 m
• D – Višina trupa: 2,5 m
• K_h (za jadrnico): 0,5

V = 0,5 * 15,75 m * 4,69 m  * 2,5 m = 92,33 m³

K = 0,2 + 0,02 * log₁₀ (92,33) = 0,2393

Izračunan količnik K znaša 0,2393, če bi približek za 90 m³ prebrali iz tabele, bi ta znašal 0,2391, kar je dober približek, saj se razlikuje le za 0,0002 ali 0,07%.

GT = K * V = 0,2393 * 92,33 = 22,09

 ZAKLJUČEK: Po Hrvaški zakonodaji lahko z izpitom za Voditelja čolna opravljenim v Sloveniji, upravljate jadrnico Jeanneau Sun Odyssey 519, ki pluje pod Hrvaško zastavo, ker je plovilo krajše od 18 m.

Primer izračuna za plovilo Hanse 675

Za izračun bruto tonaže uporabimo formulo za jahte dolžine do 24 m: GT = K * V pri čemer je V = K_h * L * B * D.

• L - dolžina plovila: 20,5 m
• B -  širina plovila: 5,9 m
• D – Višina trupa: 2,5 m
• K_h (za jadrnico): 0,5

V = 0,5 * 20,5 m * 5,9 m  * 2,5 m = 151,18 m3

K = 0,2 + 0,02 * log₁₀ (92,33) = 0,2435

Izračunan količnik K znaša 0,2435, če bi približek za 150 m3 prebrali iz tabeli, bi vzeli srednjo vrednost med 100 in 200 m³ kar je 0,2430, kar je dober približek saj se razlikuje le za 0,0005 ali 0,2 %.

GT = K * V = 0,2435 * 151,18 = 36,81 

ZAKLJUČEK: Po Hrvaški zakonodaji z izpitom za Voditelja čolna opravljenim v Sloveniji, NE SMETE upravljati jadrnice Hanse 675, ki pluje pod Hrvaško zastavo, ker je dolžina plovila večja od 18 m. Potrebujete izpit Mornar motorist s katerim lahko upravljate plovila do 24 m.

Preberite tudi:  S katerimi izpiti za plovila lahko plujemo po Jadranu

Tabela količnika K

VIR: Pravila za baždarenje pomorskih objekta (CRO, 2009), www.admiraltylawguide.com

Imate manjše plovilo a bi kljub temu v zalivu radi spili hladno pijačo in poslušali glasbo?  Če imate le eno baterijo, potem ne priporočamo priklopa hladilnika in radia. Izpraznite lahko akumulator in motorja ne boste več prižgali.

Rešitev problema je enostavna. Na plovilo vgradite dodatno baterijo. Priklop mora biti izveden pravilno v nasprotnem boste v enakih težavah, kot če bi imeli zgolj eno baterijo. Enostaven vzporeden priklop druge baterije ni primerna rešitev.

Predal (zgoraj) - Stikalo za priklop dveh baterij (spodaj)

Prednosti namestitve druge baterije

• brezskrbna uporaba porabnikov, ko ste na sidru (hladilnik, radio, VHF,….)
• več električne energije pri zagonu motorja
• zagon motorja, ko odpove štartna baterija

Slabosti

• dodatna teža na plovilu
• daljši čas polnjenja baterij

Kaj potrebujemo

1. Dodatna baterija (štartna/porabniška) (200-400 EUR)
2. Stikalo (50 EUR)
3. Kabli s priključki (30 EUR)
4. Škatla za namestitev oziroma nosilci za pritrditev akumulatorja (20 EUR)
5. Drobni material (20 EUR)

Pravilen izbor opreme

Primeren akumulator za priklop uporabnikov je tako imenovani servisni akumulator. Za razliko od zagonskih akumulatorjev omogoča globlje praznjenje in večje število ciklov praznjenja. Zaradi slednjega se te vrste akumulatorji imenujejo tudi ciklični. Primerni so akumulatorji z tekočim elektrolitom, AGM akumulatorji ali gel akumulatorji. Omogočajo med 400 pa vse do 1200 globokih praznjenj (praznjenje preko 40% kapacitete). Drugi dejavnik, ki je pomemben pri nakupu baterije je kapaciteta. Večja kot bo, dlje časa bomo lahko uporabljali porabnike.

Primer izračuna:

Škatla za namestitev baterije

Za izračun vzemimo akumulator s kapaciteto 100 Ah in naj priključimo vgradni ali prenosni hladilnik s kompresorjem moči 50 W. Kompresor hladilnika se vključi le po potrebi, ko temperatura v hladilniku naraste nad nastavljeno. Ob normalni temperaturi okolja (25 C) bo kompresor hladilnika deloval približno 8 ur na dan. V primeru poletnih temperatur, ki se preko dneva dvignejo preko 30 C, bo kompresor deloval tudi 12 ur na dan. (Dejanska poraba se od deklarirane razlikuje zaradi različnih dejavnikov. Odvisna je od pogostosti odpiranja hladilnika in temperature okolice hladilnika oziroma prezračevanje.)

Ker imamo servisni-ciklični akumulator, recimo, da ga lahko izpraznimo 80% (Gel ali trakcijski akumulator. Ostale lahko praznimo le do 50%). Kar pomeni, da je na voljo 100 Ah *0,8 = 80 Ah. Pri temperaturi okolice 25 C bo hladilnik  porabil približno 1,6 Ah/h. Dnevna poraba bo znašala 38,4 Ah. Hladilnik bo deloval 80 Ah/(38,5 Ah/dan) = 2 dneva.

Pri temperaturi okolice preko 30 C in pogostem odpiranju kompresor deluje do 50% dlje časa kot običajno. Urna poraba znaša 2,5 Ah oziroma dnevna 60 Ah. Hladilnik bo deloval le 1,3 dneva dneva.

Če hladilniku dodamo še glasbo, se čas delovanja še zmanjša. Večina sodobnih vgradnih predvajalnikov glasbe ima vgrajene štiri ojačevalnike za štiri zvočnike. Izhodna moč običajno znaša 50 W glasbene moči, poraba električne energije pa znaša okrog 25 W na kanal ali 100 W za vse štiri zvočnike. Če bomo na krovu organizirali zabavo, računamo porabo (100 W/1 2V = 8,5 A) 8,5 Ah, pri nekoliko bolj zmerni glasnosti pa 5 Ah. Vsaka ura poslušanja glasbe na zmanjša čas delovanja hladilnika za več ur.

Pri izračunu smo upoštevali da je akumulator 100% napolnjen, da je njegova nazivna kapaciteta enaka deklarirani. Da je akumulator trakcijski ali gel in omogoča praznjenje do 80%. Za izračun delovanje pri temperaturi nad 30 C smo vzeli meritve porabe na povprečni poletni dan s temperaturami med 30 in 35 C, pri normalni uporabi. V primeru povečane porabe (pogosto odpiranje, vlaganje tople pijače v hladilnik) se poraba lahko še poveča.

Stikalo

Za pravilno delovanje sistema potrebujem posebno stikalo. Omogočati mora priklop dveh baterij in zagotavljati dovolj velik pretok električnega toka (250 A). Omogočati mora preklop med uporabo posamezne baterije (štartne, servisne), obeh hkrati in izklop obeh baterij.

Kabli

Za povezovanje baterij in stikala je potrebno uporabiti primerne kable. Vedno moramo izbrati primerno debelino. Ker so napetosti nizke, uporabimo čim krajše in debelejše kable in padci napetosti bodo najmanjši.

Pretanki kabli povzročajo pregrevanje in lahko povzročijo požar. Za povezovalne kable je potrebno izbrati tudi primerne spojke in jih pravilno namestiti na kable, akumulatorje in stikalo.

Namestitev in priklop

1. Na plovilu najdemo primerno mesto za namestitev druge baterije. Če je plovilo majhno in lahko, potem ga namestimo na nasproti strani kot je nameščena prva baterija zaradi primerne razporeditve teže. V kolikor dodatna teža ne bo predstavljala težave, ga namestimo v bližini prve baterije, s čemer bomo zmanjšali potrebno dolžino kablov. Baterijo pritrdimo na plovilo s sponkami ali pa ga vložimo v plastično ohišje, ki ga predhodno pritrdimo na plovilo.
2. Nato izberemo primerno mesto za namestitev stikala. Stikalo naj bo čim bliže baterijam in naj bo nameščeno na mestu, ki je enostavno dosegljivo a zopet ne na mestu, kjer se lahko zgodi, da stikalo preklopimo nenamenoma. Če imamo na plovilu dovolj prostora, vgradimo predal in v predalu namestimo stikalo.
3. Izdelamo priključne kable. Kabli naj bodo črne in rdeče barve. Za povezavo negativnih polov uporabimo črne kable, za povezavo pozitivnih polov uporabimo rdeče kable. Kable izdelamo tako, da so čim krajši. Pri izdelavi ne pozabimo, da je kable potrebno pritrditi z vezicami.
4. Pričnemo s povezovanjem kablov. Najprej povežemo pozitivne pole vsake baterije z odgovarjajočimi priključki na stikalu (glej diagram).  Ko smo povezali vse pozitivne pole, povežemo še negativne (glej diagram).

Priklop porabnikov

Negativne pole vseh porabnikov lahko priključimo na negativni pol katere koli baterije. Pozitivni pole je potrebno priključiti na baterije preko varovalk. Vsakemu porabniku je potrebno nameniti lastno varovalko primerne moči. Pozitivni vod namenjen porabnikom priključimo na priključek C (COM – skupni vod) na stikalu in ga povežemo z ohišjem varovalk. Vsak porabnik priključimo na svojo varovalko. Varovalko izberemo primerno porabniku. Velikost varovalke izračunamo glede na moč porabnika. Če imamo hladilnik z močjo 50 W potem skozenj teče tok I=P/U I=50 W / 12V = 4,16 A. Zagonski tok, pri vklopu hladilnika je bistveno višji kot tok, ki teče med delovanjem (tudi do 6x). Zato bo potrebna varovalka vsaj 15A. Primerno moramo izbrati tudi debelino kablov. Debelina je odvisna od toka in dolžine. Po zgornji tabeli bo v primeru dolžine do 2 m, potreben kabel vsaj 6 mm2, če je kabel daljši pa moramo izbrati vsaj 10 mm2.

Uporaba sistema

Dobro si zapomnite na katero pozicijo na stikalu je priključena katera baterija. Namreč ni pomembno ali ste štartno baterijo priključili na pozicijo 1 ali 2. Pomembno je le da veste kam je priključena katera. Pred vžigom motorja stikalo premaknite na pozicijo »All« ali »Both« ali »1+2« glede na označbe na stikalu. Med delovanjem motorja naj bo stikalo v tej poziciji. Ko priplujete v zaliv in izključite motor, preklopite na servisno baterijo. Če ste jo priključili na položaj »2« (glede na skico), potem preklopite na »2«. Ko zapustite plovilo na privezu, preklopite na položaj »OFF«. Vsi porabniki bodo izključeni in bateriji se ne morata izprazniti.

Dieselski hrošč je ime za različne vrste mikroorganizmov, ki živijo v dieselskem gorivu, se v njem razmnožujejo in povzročajo težave. Zmanjšajo ali prekinejo lahko dotok goriva, zamašijo cevi za dovod goriva in filter goriva, okvare motorja oziroma onemogočajo njegovo pravilno delovanje.

V dieselskem gorivu lahko živijo različni mikroorganizmi. Med njimi najdemo različne bakterije, plesni in kvasovke. Najhitreje se razmnožujejo v mirujočem gorivu pri temperaturah med 10 in 60 C. Idealna temperatura, kjer mikroorganizmi doživijo pravi razcvet, pa je okrog 30 C. Mikroorganizmi se v gorivu prehranjujejo z ogljikovimi hidrati in vodo. Za uspešno razmnoževanje je dovolj že zelo majhna količina vode, ki v rezervoarje pride s kondenzacijo iz zraka. Njihovo razmnoževanje je izjemno hitro. En sam mikrob bakterije se lahko reproducira do 7.000.000 mikrobov v 24 urah. Nevarni pa niso zgolj živi mikroorganizmi. Ker je njihova življenjska doba relativno kratka, hitro umirajo. Odmrli mikroorganizmi ostajajo v rezervoarju in se v njem kopičijo.

Kako pridejo mikroorganizmi v rezervoar z gorivom?

Seveda se vprašamo, od kod lahko pridejo mikroorganizmi v naš rezervoar in v gorivo. Možnosti je več. Najbolj običajna pot je pri natakanju goriva. Mikroorganizmi so lahko že prisotni v gorivu, ki ga točimo na bencinski črpalki. V rezervoarjih na črpalkah običajno ne povzročajo problemov, ker je tam velik pretok in se ne uspejo dovolj razmnožiti. Ko pa so enkrat v rezervoarju plovila, kjer gorivo večino časa miruje, pa imajo dovolj možnosti, da se hranijo in razmnožujejo. Druga možnost je z dotakanjem s plastenkami, ki so kontaminirani. In tretja možnost je preko zraka. Sistem rezervoarjev za gorivo na plovilih ni zaprt. Vsak rezervoar ima svoj oddušnik skozi katerega je omogočen dotok zraka v rezervoar, ko iz njega porabljamo gorivo. Zaradi temperaturnih razlik se gorivo in rezervoarji krčijo in širijo, zato skozi oddušnik v rezervoar prihaja zrak, ki vsebuje tako vlago kot mikroorganizme. Vlaga se v rezervoarju kondenzira, se meša v gorivo in s seboj prinaša mikroorganizma.  To je tudi eden izmed razlogov zaradi katerega je priporočljivo v času, ko plovila ne uporabljamo (zima), rezervoar goriva napolniti do vrha. Izmenjava zraka je zelo majhna, kondenzacija vode minimalna in možnost za kontaminacijo goriva skoraj ni.

Težave mikroorganizmov v gorivu

Mikroorganizmi se v rezervoarju razmnožujejo. Nastajajo lepljive sluzi, ki se primejo notranjih sten rezervoarja ali pa prosto plavajo po gorivu. Na stenah nastane pravi film sluzi, debel tudi nekaj mm. Dokler je plovilo v mirovanju, tudi mikroorganizmi mirno živijo in se veselo razmnožujejo. Ko pa se odpravimo na plovbo in zaplujemo v razburkano morje, pa se gorivo v rezervoarju začne pretakati in ločevati sluzi s sten rezervoarja. Te se pomešajo z gorivom in potujejo proti filtru goriva. Ta jih sicer zadrži, a ko je količina sluzi velika, se filter zamaši in ne prepušča več goriva. Prvi znaki zamašitve goriva so premajhen dotok goriva, ki najprej povzroči nemirno delovanje motorja, nato pa se pretok popolnoma prekine in motor ugasne. Preden bomo motor lahko ponovno prižgali, bo potrebno zamenjati filter. Če se je v rezervoarju nabrala velika količina sluzi, obstaja velika verjetnost, da bo tudi nov filter kmalu zamašen.  Večje količine mikroorganizmov lahko zamašijo tudi dovodne cevi do filtra goriva, manjše količine, ki so se prebile skozi filter goriva pa lahko zamašijo injektorje na motorju. Reševanje nastale situacije med plovbo je praktično nemogoče.

To pa ni edini problem. Stranski produkti življenja mikroorganizmov so pogosto kisline. Le te se pomešajo z vodo na dnu rezervoarja in lahko povzročijo rjavenje v kolikor so rezervoarji kovinski. Po daljšem času njihove aktivnosti lahko rezervoarji prerjavijo in začnejo puščati. Dieselsko gorivo začne počasi iztekati v kalužo.

Kako se zaščitimo?

Ko je rezervoar goriva okužen z mikroorganizmi, je njegova dekontaminacija zahtevna in dolgotrajna. Zato se je pametno preventivo zaščititi pred razmnoževanjem mikroorganizmov v gorivu. Na trgu so na voljo različni preparati, ki uspešno zavirajo razmnoževanje. Če jih bomo uporabili bodo mikroorganizmi v manjših količinah prešli filter goriva in zgoreli v motorju brez kakršnih koli vplivov na delovanje motorja.  Dodajamo jih direktno v rezervoar goriva. Ker so preparati običajno koncentrirani, jih dodajamo v majhnih količinah. Da bi le ti v celoti dosegli rezervoar in se pomešali z gorivom, jih je najbolje dodajati pred točenjem goriva, ali pa primešati manjši posodi z gorivom (5 ali 10  l), nato pa vsebino natočiti v rezervoar na plovilu.

Izbiramo lahko med preparati, ki vsebujejo strupe. Ti mikroorganizme pobijejo: Druga vrsta preparatov so tisti, ki vsebujejo encime. Le ti imajo več učinkov in so biološko bolj sprejemljivi. Zavirajo razvoj mikroorganizmov, povečujejo učinkovitejšo porabo goriva, mirnejši tek motorja,  zmanjšujejo emisije plinov ter čistijo sistem dovoda goriva vse do injektorjev v motorju. Poleg tega so sposobni vodo, sluzi mikroorganizmov in druge nečistoče v gorivu razbiti na sub-mikronske delce, ki preidejo filter goriva in zgorijo med delovanjem motorja brez negativnih učinkov.

Koko izbrati pravi preparat?

Preparati se med seboj razlikujejo. Različna je njihova uporaba, doziranje in učinkovanje. Zato se pred izbiro preparat dobro posvetujte s strokovnjakom, ki vam bo pomagal pravilno uporabiti sredstvo in učinkovito odstraniti mikroorganizme iz rezervoarja.

Osnovne lastnosti, ki jih mora imeti preparat:

• naj bol ekološko sprejemljiv in varen za uporabo
• naj učinkovito deluje v čim večjem temperaturnem območju
• delovanje naj bo dolgoročno
• naj popolnoma zgori med delovanjem motorja
• naj ne škoduje delom dotoka goriva in delom motorja