Zadnja stvar, ki bi si jo želeli med plovbo, je okvara zunajkrmnega motorja. Zaradi njegove okvare lahko obtičite sredi morja, kar je lahko zelo stresno. Kljub vsej preventivi včasih vseeno pride do okvare, zato mora voditelj čolna poznati vsaj nekaj osnov motoroznanstva, da zna ustrezno pristopiti k reševanju težav z zunajkrmnim motorjem.

Čeprav večina navtičnih navdušencev računa, da bodo probleme z zunajkrmnim motorjem že nekako rešili, četudi s pomočjo drugih, je vseeno bolje, da se na te scenarije vnaprej pripravite, da se boste nanje lahko pravilno odzvali. V takšnih primerih je najboljše ‘orodje’, ki ga lahko imate pri sebi, svoje lastno znanje. Pomembno je biti poučen predvsem o najpogostejših težavah in s postopkih za njihovo učinkovito odpravo. Na ta način se izognete tudi čakanju na strokovnjake in s tem povezanim stroškom. V najslabšem primeru vas namreč lahko doleti tudi strošek vleke čolna v pristanišče.

Kaj je zunajkrmni motor?

Zunajkrmni motor je najpogostejša vrsta pogona. Je samostojna enota, ki je pritrjena na krmo čolna. Zunajkrmni motorji imajo lahko različne razpone moči in se navadno uporabljajo za manjša plovila, dolžine do 10 metrov. V primerjavi z ostalimi motorji, vgrajenimi v notranjost plovil, jih lažje servisiramo ali premikamo z enega plovila na drugo. Na večjih plovilih se uporabljajo kot pogon za manjše pomožne čolne.

Poznamo bencinske in električne zunajkrmne motorje. Pri reševanju težav z motorjem je zelo pomembno, da smo seznanjeni z vrsto zunajkrmnega motorja, saj je od tega odvisno pravilno diagnosticiranje in odpravljanja težav.

5 najpogostejših napak na zunajkrmnem motorju in kako jih odpraviti

Medtem ko je za nekatere težave z motorjem potrebno znanje mehanika, lahko manjše težave enostavno odpravite kar sami. Tukaj izpostavljamo pet najpogostejših napak na zunajkrmnem motorju, ki jih lahko vsak navtik odpravi sam.

1. Motor se ne zažene

Obstaja več različnih vzrokov za nastanek tega problema.

• Rezervoar za gorivo je prazen – Rezervoar za gorivo napolnite z ustreznim gorivom. Če se je motor pregrel in je še vedno vroč, pred polnjenjem rezervoarja počakajte, da se ta ohladi.
• Staro gorivo v rezervoarju – Gorivo, ki je bilo v rezervoarju več kot 30 dni, je treba nadomestiti s čistim svežim gorivom.
• Varnostna objemka ni nameščena – Namestite varnostno objemko (navadno na rdečem kablu), da se vklopi varnostno stikalo, ki omogoči zagon motorja.
• Motor je v prestavi – Menjalnik motorja mora biti pred zagonom motorja v nevtralnem položaju.
• Izpraznjeni akumulatorji – Napolnite akumulatorje, da bodo omogočili zagon motorja. Preverite tudi, ali so poškodovani električni priključki oziroma jih je prizadela korozija.
• Poškodovane vžigalne svečke ali sistem vžiga – Poskusite očistiti vžigalne svečke in jih po potrebi zamenjajte ter testirajte prisotnost električne iskre. Preverite tudi stanje kapic na vžigalnih svečkah in stanje vodnikov, ki vodijo do vžigalne svečke.
• Dovod goriva do motorja je prekinjen – Preverite ventil za dovod goriva. Navadno imate možnost, da izberete med zunanjim rezervoarjem in notranjim rezervoarjem. Če gorivo ne priteče, je lahko vzrok težave zamašena šoba v uplinjaču, ki jo je zato treba očistiti.

2. Pregrevanje zunajkrmnega motorja

Zunajkrmne motorje običajno hladi voda, ki jo motor med delovanjem črpa s pomočjo vodne črpalke iz morja ali celinskih voda (reke, jezera). Če skozi motor ne steče dovolj hladilne vode, pride do pregrevanja motorja.

Za odpravo tega problema je treba najprej ugasniti motor in preveriti, če obstaja kakršnakoli blokada pretoka hladilne vode. Blokado lahko povzročijo razni tujki,kot je npr. trava. Ko je blokada odpravljena in motor ohlajen, ga lahko ponovno zaženete.

Razlog za pregrevanje motorja je lahko tudi poškodovan tekač na vodni črpalki (impeler). Tekač je okrogel gumijast element z lopaticami, ki črpajo vodo in jo potiskajo skozi hladilne kanale. Poškodovan tekač povzroči oslabljen oziroma prekinjen dovod vode do motorja in posledično njegovo pregrevanje. V tem primeru morate tekač zamenjati z novim, zato mora biti tekač med standardnimi rezervnimi deli na vsakem plovilu.

3. Pretirano tresenje zunajkrmnega motorja

Neobičajne vibracije motorja, ki so lahko posledica različnih dejavnikov, izrazito negativno vplivajo na življenjsko dobo motorja. Najpogostejši razlog za pretirano tresenje motorja je poškodovan ali ohlapen vijak (propeler). V tem primeru najprej preverite, če je vijak dobro pritrjen. Pri tem preverite tudi njegove morebitne poškodbe ali prisotnost razpok. Če je vijak ohlapen, ga morate močneje priviti. Če je vijak poškodovan, ga zamenjajte z novim.

Možen razlog za pretirano tresenje motorja so lahko tudi obrabljene gume, ki stabilizirajo motor oziroma njegovo ohišje. Preverite stanje gumijastih elementov motorja (tudi izolacijskih podložk) in jih po potrebi zamenjajte z novimi.

4. Vijak (propeler) se ne vrti

Kadar se vijak ne vrti, kljub temu da je menjalnik motorja v prestavi, je krivec za to praviloma zlomljen varnostni zatič na peti motorja. V tem morate najprej ustaviti motor, peto motorja dvigniti iz vode, odviti vijak (propeler) in zamenjati zlomljen varovalni zatič, ki ga najdete med rezervnimi deli. Običajno boste pri dvigu pete motorja iz vode naleteli na vzrok za zlom varnostnega zatiča: okoli vijaka navite vrv, ribiške mreže ipd., kar je seveda treba odstraniti.

5. Motor se naenkrat ustavi

Eden od možnih razlogov, da se motor naenkrat ustavi, je nastanek vakuuma v rezervoarju za gorivo, ki preprečuje dotok goriva v motor. Za rešitev tega problema odvijte odzračevalni vijak na rezervoarju za gorivo in nato z ročno črpalko za gorivo načrpajte gorivo do motorja (pritiskajte na izbočen gumijast gumb na motorju, dokler ne postane trd).

Možen razlog je tudi ta, da ste med plovbo po nesreči potegnili varnostno objemko s položaja, ki omogoča delovanje motorja.

Dodatni nasveti za vzdrževanje

• Ohranjanje zunajkrmnega motorja v brezhibnem stanju zmanjša pogostnost težav in hkrati podaljšuje njegovo življenjsko dobo. Sledita dva osnovna koristna nasveta za vzdrževanje zunajkrmnega motorja.
• Uporabite ustrezno gorivo
• Preverite navodila za uporabo vašega zunajkrmnega motorja in uporabljajte predpisana goriva in maziva. Napačno gorivo ima lahko škodljive učinke na vitalne dele motorja, lahko povzroči resne poškodbe in nepopravljivo škodo na motorju.
• Izvajajte redne preglede motorja
• Primeren čas za redno pregledovanje motorja je po zaključku sezone. Takrat se izvede konzervacija motorja, ko motor izperemo s sladko vodo in njegove dele zaščitimo pred zimo. Pomladi sledi dekonzervacija motorja, ko motor pregledamo in pripravimo za ponovno uporabo.
• Obrabljene dele na motorju je treba zamenjati takoj, da preprečimo nadaljnjo škodo na motorju. Najhitreje se obrabijo cevi za gorivo, tekači in vžigalne svečke, lahko pa tudi vijaki (propeler). Redno menjujte tudi zarjavele objemke.
• Preglede motorja in podrobnosti o vsakem zamenjanem obrabljenem delu motorja si zabeležite v navtični dnevnik. Na ta način boste lahko na daljši rok spremljali kaj se dogaja z motorjem na vašem plovilu.

Zaključek

Težave z zunajkrmnim motorjem se lahko pojavijo kadarkoli in kjerkoli. Za voditelja čolna je zato ključno, da pozna osnovno delovanje motorja in zna hitro odreagirati ter samostojno rešiti predvsem manjše težave, ki se pojavljajo najpogosteje. Zato je obvladovanje težav z motorjem del izpitnega programa za voditelja čolna. Če težava presega vaše zmožnosti, pokličite na pomoč serviserja ali po potrebi nekoga, ki bo vaše plovilo odvlekel k obali, pri čemer si lahko pomagate tudi z VHF postajo. Če potrebujete takojšnjo pomoč, pri katerem je lahko ogroženo celo vaše življenje, morate nemudoma oddati klic v stiski.

Besedilo: spinaker.si

Ladja z imenom Victorija je 6. septembra leta 1522 priplula v pristanišče v južni Španiji. Ladja in izmučena 18-članska posadka je bilo vse, kar je ostalo od flote štirih ladij in 250-članske posadke, ki je izplula pred tremi leti. Kljub temu je bilo potovanje velik uspeh. Dosegli so nekaj nepojmljivega. Prvič v zgodovini so obpluli svet.

Velika osvajanja

Zgodba se je v resnici začela že leta 1494, le dve leti potem, ko je Krištof Kolumb za Španijo odkril Ameriko. Njegovo odkritje je prepričalo špansko katoliško oblast, da je pri papežu dosegla prepoved, da bi si Portugalci, kot druga svetovna pomorska velesila, prisvojili pol novega sveta. Papež je zadevo rešil enostavno. Z navidezno črto (poldnevnik, ki je potekal preko Brazilije – približno 46 stopinj zahodno), je razdelil svet na dva dela. Zahodno od razmejitve, je lahko nove teritorije osvajala Španije, vzhodno pa Portugalska. Obe pomorski velesili sta se takrat strinjali s podanimi pogoji in 7. junija 1994 v španskem kraju Tordesillas podpisali tako imenovano Tordesijsko pogodbo. (slika desno).

V obdobju velikih osvajanj sta obe pomorski velesili imeli enake cilje. Želeli so si dostop do začimb z območja današnje Indonezije. Uporabljali so jih za začinjanje, naravni konzervans in kot afrodiziak. Njihova vrednost v teži je bila nekajkrat večja od zlata. Ker Španci niso smeli pluti proti vzhodu, so morali iskati poti proti zahodu.

Ko je Portugalec Ferdinand Magellan prepričal španskega kralja Karla 1., da obstaja plovna pot do Indonezije proti zahodu, ga je ta postavil za kapitana španske mornarice. Na razpolago je imel vse, kar si je želel. Poleg tega da je bil upravičen do deleža dobička ustvarjenega s potovanjem, je dobil tudi pet ladij (San Antonio, Conception, Trinidad, Santiago in Victoria) in 260 članov posadke. Med člani posadke je bil tudi mlad suženj z imenom Enrique, ki ga je Magellan zajel v prejšnjem potovanju proti Melaki (mesto v jugozahodnem delu Indonezije). Drugi član posadke, ki je odigral pomembno vlogo na potovanju, je bil beneški plemič, ki je iskal avanturo.

Proti zahodu

Lepega jesenskega dne, 20. septembra leta 1519, je flota petih ladij dvignila sidro in izplula iz Španije v južni Atlantik. Prvi postanek so opravili v današnji Braziliji v bližini Ria de Janeira. Plovbo so nato nadaljevali proti jugozahodu in iskali plovno pot proti zahodu. Iskali so prehod skozi Južno Ameriko, ki bi povezoval vzhod in zahod. Bolj ko so napredovali proti jugozahodu, slabše je bilo vreme in razmere so postale nevzdržne. Španska posadka je začela stresati svojo nejevoljo nad portugalskim kapitanom. Odnosi so se začeli zaostrovati. Prišlo je do upora. Magellanu ga je uspelo zatreti na zelo krut način. Toda to ni bila rešitev. Pravi problemi so se šele začeli. Ladja Santiago se je med nevihto močno poškodovala in potopila. Med plovbo skozi ozek prehod na skrajnem jugu Južne Amerike, ki ga danes imenujemo Magellanov prehod, se je kapitan ladje San Antonio odločil, da se vrne nazaj v Španijo. Izkoristil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila, obrnil ladjo in se napotil nazaj proti Španiji.

Magellanov prehod

Magellan je nadaljeval plovbo s preostalimi tremi ladjami. 21. oktobra je začel z raziskovanjem plovne poti skozi arhipelag Južne Amerike. Po 27 dnevih plovbe v izjemnem mrazu, so tri ladje uspešno izplule iz današnjega Magellanovega prehoda v Tihi ocean. Flota ni pričakovala, da je Tihi ocean tako velik. Za plovbo preko oceana so potrebovali 98 dni. Številni mornarji so podlegli boleznim, kot je skorbut, številni so umrli zaradi lakote. Ko so končno prepluli ocean in se srečali z domorodci na današnjem otoku Guam, se je izkazalo, da lahko njihov suženj Enrique brez težav z njimi komunicira. Plovbo so nadaljevali proti zahodu. Zelo toplo jih je sprejel Rajah Humabon, monarh Cebuja. Ko ga je vladar prosil, da premaga vladarja sosednjega otoka Mactan, je Magellan nalogo sprejel z veseljem. A naloga se žal ni končala srečno. Magellanova vojska je bila po številu prešibka in je bila hitro premagana. Bambusove sulice domačinov si priletele tudi v Magellana, ki je na otoku tudi izgubil življenje.

Vendar to ni končalo njihovega potovanja. Magellan je v svoji oporoki zapisal, da sužnja Enriqueja po njegovi smrti osvobodijo. Ker je preostala posadka še vedno potrebovala prevajalca, je bila njegova svoboda ogrožena. Zato se je Enrique dogovoril z vladarjem Rajahom Humabonom, da ubijejo 30 španskih mornarjev na večerni gostiji, ki je potekala na plaži. Po tem dogodku se o njem ni več slišalo. Nikoli se ni izvedelo, ali mu je uspelo priti v svoj rodni kraj Melaka. Če mu je uspelo, potem je bivši suženj Enrique prvi človek na svetu, ki je obplul svet.

Preživeli španski mornarji so pred otokom Cebu zažgali ladjo Concepcion, ter nadaljevali s plovbo do Otoka začimb (vzhodno od otoka Borneo). Dosegli so ga novembra 1521. Naložili so dragocen tovor. Sedaj jih je čakala še ena zahtevna naloga. Vrniti so se morali v Španijo. Kmalu po izplutju z otoka so ladjo Trinidad zasegli Portugalci. Zaradi poškodb je kmalu potonila. Preostala ladja Victoria je nadaljevala plovbo proti zahodu. Krmaril jo je Juan Sebastian Elcano. Kljub majhnim možnostim je majhni ladji uspelo pripluti do matične luke v Španiji. Na krovu so imeli natovorjen cimet in klinčke. Njihova vrednost je bila tako velika, da so pokrili vse stroške ekspedicije in ustvarili dobiček.

Zapiski, zapiski in še enkrat zapiski

Beneški plemič Puigafetta je ves čas potovanja delal skrbne zapiske. Opisal je pokrajine in ljudi, ki so jih srečali. S pomočjo sužnja Enriqueja je sestavil pri slovar lokalnih jezikov. Na podlagi njegovih zapisov je znana zgodba prve plovbe okoli sveta.

Magellanova zapuščina je velika. Ljudje so žrtvovali svoja življenja, a jih niso zaman. Prepluli so pot, ki je takrat veljala za nemogočo.

Vir: Youtube - TED-Ed; Foto: Wikipedia

Ko enkrat izplujemo iz varnega zavetja marine ali luke, smo prepuščeni sami sebi. Poskrbeti bomo morali za vse, kar nam bo prineslo morje. Na prvem mestu so nedvomno varnost in življenja naše posadke. Če bi prišlo do najhujšega, moramo biti na to pripravljeni in opremljeni za samopomoč v takšni situaciji. Zato moramo imeti na plovilu varnostno opremo v delujočem stanju. Preden izplujemo, se moramo prepričati, da je oprema na krovu in da je funkcionalna. Oglejmo si, kateri so ključni elementi varnostne opreme.

1. Pomožno plovilo - gumenjak

Pomožno plovilo, gumenjak, je v primeru nesreče na plovilu (potopitev, požar, izguba kobilice, izguba krmila …) življenjskega pomena. Če moramo plovilo zapustiti, se lahko rešimo z gumenjakom. Preveriti je treba, ali gumenjak tesni, ne spušča zraka in ne pušča vode. Preverite, kje so shranjena vesla.

2. Splav

Če imate na plovilu splav, preverite, ali je bil opravljen redni pregled. Preverite, kako ga boste uporabili v primeru potrebe. Preverite, da ni shranjen v prostoru in založen z drugo opremo. Sprostite dostop do splava.

3. Radijska postaja

Radijska postaja na plovilu mora biti ves čas vklopljena. Iz varnostnih razlogov jo lahko na plovilu izključimo le v premeru, kadar lahko vanjo udari strela. Prižgana radijska postaja ne pomeni, da postaja deluje. Če slišite sporočila drugih, pomeni le, da postaja deluje kot sprejemnik. Preverimo, ali deluje kot oddajnik. Obvezno opravite testni klic »Radio Check«.

4. Signalne rakete in bakle

Preverite signalne rakete in bakle na plovilu. Preverite, ali so bile pravilno shranjene in embalaža ni poškodovana. Preverite rok trajanja. Če so rakete ali bakle poškodovane, ali je pretekel rok trajanja, jih nadomestite z novimi.

5. Varnostni jopiči

Preverite število varnostnih jopičev na plovilu. Za vsakega člana posadke na plovilu mora biti en varnostni jopič. Preverite, ali so brezhibni in ali so primernih velikosti za posadko. Preveliki ali premajhni jopiči ne zagotavljajo primerne varnosti. Preverite, ali so vsi privezni trakovi brezhibni, v celoti prišiti na varnostni jopič in se sponke brez težav zapenjajo in odpenjajo. Preverite, ali je na njih vsa potrebna varnostna oprema (piščal, lučka …). Izvedite nujno potreben test. Vsi člani posadke naj izvedejo test in si namestijo in tudi odstranijo varnostni jopič pred izplutjem.

6. Gasilnik

Preverite, kje na plovilu so shranjeni gasilniki. Preverite, ali so vsi servisirani v skladu s pravili. Servis mora biti opravljen enkrat letno. Preverite, ali so v dobrem stanju in niso poškodovani. Spoznajte posadko z mesti, kjer so shranjeni gasilniki in kako jih uporabiti. Če imate na plovilu nameščen avtomatski gasilnik PYRoff, preverite, ali je nepoškodovan. Če imate na plovilu vgrajen gasilni sistem, preverite, ali je pripravljen za delovanje.

7. Komplet prve pomoči

Preverite, kje na plovilu je komplet prve pomoči, ali je brezhiben in kompleten ter preverite rok trajanja. Če v kompletu karkoli manjka, nadomestite.

Vodnik 888 pristanov in zalivov, sedaj v barvah in z novimi, dopolnjenimi podatki. Knjiga je prenovljena in tekoče ažurirana za leto 2018. V njej so prikazani detajli zalivov in pristanišč s kratkimi opisi in oznakami za možnost priveza ter simboli za nevarne, ali pa neugodne vetrove, ki povzročijo na privezu samo neprijetno bibavico. V njem so tudi številni drugi uporabni podatki, kot so podatki o odpiralnih časih na bencinskih črpalkah, vse pomembne telefonske številke (kapitanij, marin, zdravstvenih domov …). 

O knjigi:

• izdaja: 6. dopolnjena izdaja
• avtor: Karl-H. Bestandig
• slovenska izdaja: Gorazd Cizej
• strani: 120
• Cena: 34,90 € (z DDV). 

Kupi priročnik

Prevarantski valovi (angleško: rogue waves) so oblika ekstremnih nepričakovanih valov. Pojavljajo se v obdobju razburkanega morja in dosegajo dvakratno višino valov v okolici.

Visoki valovi so nočna mora vseh morjeplovcev. So najpogostejši vzrok za tragične nesreče na morju. Med plovbo po razburkanem morju je večina valov približno enake višine. Ko valovom prilagodimo plovbo in dobimo občutek, da bomo lahko plovbo nadaljevali s prilagojenim tempom v prilagojeni smeri, pa doživimo presenečenje. Vsake toliko časa se zgodi, da se nam približa val, ki je tudi dvakrat višji od drugih valov. Tak val, ki se pojavi nenadoma, imenujemo prevarantski val. Ti valovi so tisti, ki povzročajo pomorske nesreče s tragičnimi posledicami.

Raziskovalci Univerze iz Southamptona v ZDA so izvedli dolgotrajno raziskavo teh valov in ta mesec objavili rezultate v reviji Scientific Reports. Ugotovili so, da lahko ti valovi presegajo dvakratnik višine valov v okolici. Na Tihem oceanu lahko dosegajo višine vse do 30 m, kar je dovolj, da potopijo potniške in tovorne ladje. Domnevajo, da so bili takšni valovi usodni za tragedijo ladje R/V Ballena, ki jo je prevrnil val pri Point Conception v Kaliforniji, in nesrečo ladje Westwood Pomona pred pristaniščem Coos Bay. Raziskavo so izvedli na podlagi podatkov, ki so jih pridobili v več kot dvajsetih letih na 15 različnih plovkah, ki so razporejene v Tihem oceanu. Rezultati raziskave so zaskrbljujoči. Ugotovili so, da se prevarantski valovi pojavljajo vse pogosteje in so vedno bolj ekstremni. Razmerje teh valov v primerjavi z okoliškimi valovi se je povečalo. Ugotovili so tudi, da so valovi pogostejši v zimskem obdobju in redkejši v poletnem. Frekvenca prevarantskih valov je najbolj narasla na območjih, kjer je morje manj razburkano.

Prevarantskih valov za zdaj ni mogoče napovedati. Zato je zelo pomembno vedeti, da taki valovi obstajajo, da se pojavljajo in da so nevarni. Ko plujemo, se moramo tega zavedati in biti pripravljeni na nepričakovano. Njihova frekvenca pojavljanja in višina sta odvisni od območja plovbe in letnega časa.

Ko smo na vodi z motornim čolnom, jadrnico, na pomožnem čolnu, na jadralni deski, v kajaku, na supu …, se nam lahko pripetijo tudi neljubi dogodki, ko nujno potrebujemo tujo pomoč. V takšnih primerih nas lahko reši vodotesna plavajoča ročna VHF-postaja.

Če nimate svoje ročne VHF-postaje, ste brez možnosti VHF-komunikacije na manjših motornih čolnih in jadrnicah, pomožnih čolnih, kajakih, supih, jadralnih deskah …

Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko bi  potrebovali  ročno VHF postajo?

Z VHF-postajo lahko v težavah pokličete na pomoč vsa plovila v vaši okolici oziroma obalno postajo, ki vodi operacije iskanja in reševanja. Brez ročne VHF-postaje, ki omogoča VHF-radijsko komunikacijo, ste prepuščeni sami sebi.

To so res skrajne okoliščine, ročna VHF-postaja pa je zelo dobrodošla tudi v drugih primerih.

Na manjšem motornem čolnu ali jadrnici lahko preko ročne VHF-postaje prisluhnete vremenski napovedi, ki jo boste v primeru daljše večdnevne plovbe zagotovo morali spremljati, saj boste sicer lahko preveč izpostavljeni neugodnim vremenskim razmeram.

S pomočjo ročne VHF-postaje lahko komunicirate s preostalo posadko na motornem čolnu ali jadrnici s pomožnega čolna, s katerim ste se odpravili raziskovat okolico ali pa ste se namenili na obalo po nakupih ipd.

Na manjših motornih čolnih, jadrnicah, kajakih, supih, jadralnih deskah … lahko preko ročne VHF-postaje prisluhnete pomorskim varnostnim obvestilom, komunicirate s prijatelji v vaši okolici, prisluhnete varnostnim klicem, lahko pa tudi prisluhnete klicem v stiski drugih udeležencev na morju in jim priskočite na pomoč.

Vsak, ki se odpravi na morje, bi moral razmišljati o najslabših možnih okoliščinah, v katerih se lahko znajde. Napačno bi bilo razmišljati, da se vam na morju že ne bo zgodilo nič nevarnega in da nikoli ne boste potrebovali tuje pomoči. Se slabe stvari dogajajo samo drugim, vam pa nikoli? Takšno razmišljanje o vaši lastni varnosti pri izvajanju najrazličnejših aktivnostih na vodi je lahko za vas usodno, na morju lahko v skrajnem primeru izgubite tudi življenje! Na nakup ročne VHF-postaje zato nikar ne glejte kot na nepotreben strošek.

Saj imam vendar pametni telefon!

Omejitve pametnega telefona oziroma mobilnega omrežja so v primerjavi z VHF-postajo oziroma VHF-radijsko komunikacijo tako velike, da lahko pametne telefone za uporabo na morju razglasimo za popolnoma neprimerne.

S pametnim telefonom:

• ne moremo priklicati tistih, ki so v naši bližnji okolici in bi nam lahko takoj priskočili na pomoč,
• smo odvisni od delovanja mobilnega omrežja,
• tvegamo, da ostanemo brez napajanja, ker ga uporabljamo za vse mogoče zadeve,
• tvegamo, da bo postal neuporaben ob morebitnem padcu v vodo,
• bomo težko rokovali v primeru nekaterih poškodb,
• …

Z uporabo VHF postaje se izognemo vsem tem pomanjkljivostim!

Kakšna mora biti ročna VHF postaja?

Ročna VHF-postaja mora biti nujno vodoodporna, saj si ne moremo privoščiti, da bi jo onesposobili padec v vodo, padavine, pljusk vala ipd. Prav tako pa mora biti nujno plavajoča, saj bi sicer ob njenem padcu v vodo ostali brez nje.

Ročna VHF-postaja je odličen varnostni pripomoček tako za lastnike kot za najemnike najrazličnejših plovil (od motorne jahte do supa). Njena uporaba pa ni omejena samo na varnost, temveč se jo s pridom uporablja za najrazličnejše potrebe po komunikaciji z drugimi udeleženci na morju oziroma na obali.

Ročna VHF-postaja je prenosljiva in jo zato lahko uporablja cela družina pri najrazličnejših aktivnosti na vodi, če se seveda istočasno vsak ne odpravi po svoje. Za upravljanje VHF-postaje pa se le ustrezno usposobite in pridobite izpit za VHF-postajo, saj boste le tako lahko učinkovito izkoristili vse njene prednosti.

Besedilo: Spinaker.si

Pred začetkom sezone je treba plovilo pripraviti in pregledati sisteme, ki bi lahko med uporabo zatajili. Pri plovilih z vgrajenimi motorji in osovinskim pogonom je eden izmed zelo pomembnih sistem, za katerega ne želimo, da bi nam odpovedal med uporabo, nedvomno sklop osovinskega pogona.

Osovniski pogon je zelo pogosto vgrajen na jadrnice in motorne jahte. Včasih ga je bilo v uporabi več, danes pa ga zamenjujejo modernejši pogoni, kot so »sail drive« na jadrnicah, na motornih jahtah pa ga zamenjuje IPS-pogon ali Zeus. Modernejši sistemi so bolj učinkoviti in omogočajo natančnejše. Ker pa so bolj zapleteni in sestavljeni iz več delov, kot osovinski pogon, pa je njihovo vzdrževanje bistveno dražje.

Osovinski pogon je izjemno enostaven in sestavljen iz malega števila delov, pa vseeno potrebuje redno vzdrževanje in periodične preglede, ki bodo zagotovili njegovo zanesljivo in dolgotrajno delovanje. Ker so nekateri deli pogona zunaj plovila in pod vodno gladino, jih lahko podrobno pregledamo le, ko izvajamo redni letni servis in je plovilo na kopnem.

Kaj je prvi indikator, da je s pogonom nekaj narobe?

Ali je z osovinskim pogonom našega plovila nekaj narobe, lahko ugotovimo, še preden plovilo dvignemo iz vode. Prvi indikator so vibracije. Če med plovbo z motorjem, čutimo, da pogonski sistem vibrira, lahko sklepamo, da je z njim nekaj narobe. Sistemi so namreč konstruirani tako, da pri normalni uporabi ne povzročajo vibracij. Ko pa kateri izmed elementov zataji, pa lahko začutimo vibracije. V tem primeru bo potreben natančen pregled kompletnega sklopa in verjetno bo treba zamenjati kakšen del.

Tudi če pri plovbi z motorjem pogonski sklop ne povzroča vibracij, ga moramo vsako leto podrobno pregledati. Če opazimo, da kateri izmed delov kaže vidne znake obrabe in bo lahko v kratkem odpovedal, ga je smiselno predčasno zamenjati. Zato si poglejmo najbolj pomembne sklope.

Podvodni del

Propeler (1)

Propeler natančno pregledamo. Preverimo, ali so na njem kakršnekoli fizične poškodbe, ali je na kakšnem mestu razpoka, če smo z njim udarili v kak predmet, ali se je nanj zapletla vrv ali ribiška mreža in se je skrivil. Deformiran propeler povzroča vibracije. Vrti se neenakomerno in tresljaji se prenašajo na osovino, nosilce osovine in motor. Tresljaji bodo poškodovali tesnilo osovine, in v plovilo lahko začne vdirati voda. Poškodovane propelerje je treba zamenjati. Če je zgolj skrivljen je možno propelar poravnati in kalibrirati. Tega ne počnite sami, temveč se obrnite na podjetje, ki ima primerne naprave za ravnanje in kalibracijo propelerjev.

Če imamo zložljiv propeler, preverimo, ali smo očistili vse nesnage s površine propelerja in zobnikov v lopatic propelerja. Propeler se mora enostavno in gladko povsem razpreti in ponovno zložiti. V nasprotnem nam lahko zataji med plovbo.

Preverimo razdalje lopatic propelerja do nosilce osovine. Razdalja mora biti točno takšna, kot jo je predvidel proizvajalec. Če je razdalja prevelika, lahko pride do povečanja sile na nosilec osovine, če je premajhna, lahko lopatice propelerja drgnejo ob nosilec osovine. Lopatice propelerja se med delovanjem minimalno deformirajo. Njihova lega le lahko spreminja nekaj mm naprej oziroma nazaj. Prostora mora biti dovolj.

Preverite tudi morebitne znake obrabe propelerja in korozijo na propelerju. Če so znaki obrabe očitni razmišljajte o zamenjavi propelerja.

Dodatna preventiva

Propeler snemite z osovine in preverite naležni del osovine in notranji del propelerja. Če sta poškodovana, potem smo verjetno s propelerjem trčili in potreben bo podroben pregled celotnega sistema. Če nista poškodovana, namažimo osovino s silikonsko mastjo in ponovno namestimo propeler. Obvezno dvakrat preverite, ali ste po namestitvi propelerja namestili tudi varnostno sponko!

Nosilec osovine (2)

Preverimo, da je nosilec osovine trdno pritrjen na plovilo in se ne premika. Preverimo ležaj v nosilcu. Če se osovina v ležaju premika, potem bo potrebna zamenjava ležaja. V tem primeru je obvezno preveriti, ali je osovina pravilno poravnana in če je obrabljen tudi kateri izmed drugih delov.

Cinkove anode in rezalec vrvi (3)

Cinkove anode ščitijo kovinske dele plovila pred galvanskim tokom. Njihov namen je, da razpadajo namesto kovinskih delov pogona. Zamenjati jih moramo vsako leto. Če anode ne razpadejo, potem je velika verjetnost, da niso primerne. Izbrati moramo takšne, ki razpadejo. Če ne razpadejo anode, bo razpadel naš propeler ali osovina.

Ko namestimo anode, preverimo, ali so dobro pritrjene. Če imamo pred propelerjem nameščen tudi rezalec vrvi, preverimo, ali je dobro pritrjen na osovino.

Notranji deli

Tesnilo osovine (4)

Tesnilo osovine je ključen element. V primeru, da odpove, se nam lahko plovilo hitro potopi. Moderna tesnila osovine so izjemno pametno konstruirana in zahtevajo malo ali nič vzdrževanja. So vodno hlajena in se samodejno centrirajo. Kljub temu jih je treba periodično kontrolirati. Starejša tesnila je treba redno vzdrževati. Tesnilo se lahko obrabi in potrebna bo zamenjava. Proizvajalci samo predlagajo, da tesnilo preventivno zamenjate periodično. Preverite, na koliko let je potrebna zamenjava. Če v kaluži najdete morsko vodo, preverite, ali vaše tesnilo tesni

Poravnanost osovine in spojke motorja (5)

Za brezhibno delovanje je izjemno pomembno, da sta osovina in motor poravnana oziroma centrirana. Vsakršno odstopanje bo povzročilo vibracije, neenakomerno obremenitev vseh sklopov pogona in posledično njihovo obrabo. Če opazimo, da osovina in spojka motorja nista poravnana, je najbolje, da se obrnete na strokovnjaka, ki bo s primernimi orodji poskrbel za pravilno namestitev.

Nosilci motorja (6)

Nosilci motorja imajo dve nalogi. Prva je, da držijo motor na mestu, druga pa, da blažijo vibracije motorja in jih ne prenašajo na plovilo. Nosilci za blaženje vibracij vsebujejo gumijaste blažilce. Z leti guma postane toga in začne razpadati. Preverite, ali je vidno v slabem stanju. Če je guma razpokana, potem zamenjajte nosilce motorja.

Če na vašem pogonu niste našli napak, je to dober pokazatelj, da bo pogon deloval brez težav. Če opazite spremembo in začutite vibracije, ponovno preglejte celoten sistem. Preventivno lahko pregled opravite večkrat letno.

Namestitev solarnih panelov na plovilo postaja vedno bolj pogosta odločitev lastnikov plovil. V članku Solarni paneli na plovilu – dimenzioniranje sistema smo se posvetili smotrnosti sistema, količini pridelane električne energije in koliko potrošijo naši porabniki. Omenili smo tudi vrste panelov, ki jih lahko dobimo na trgu in razlike med njimi.

Tokrat se bomo posvetili namestitvi sistema na plovilo ter priklopu na električno omrežje plovila.

Izbira primernega mesta za namestitev panelov

Solarni panel pritrjen na navigacijski lok

Najbolj primerno mesto za namestitev panelov je tisto, ki je največji del dneva izpostavljeno soncu in nanj ne padajo sence, je kar najvišje na plovilu in omogoča horizontalno montažo. Enostavno v teoriji, a nekoliko bolj zapleteno v praksi. Večina plovil ima primernih površin malo ali pa sploh nič. Oglejmo si različne tipe plovil in kje so primerna mesta za namestitev.

Motorna plovila

Pri motornih plovilih so možnosti montaže odvisne od velikosti plovila in tipa strehe. Pri manjših gliserjih je edina možnost montaže na platneno streho (bimini). Ker se te strehe med plovbo pogosto zložijo, je pametno panele namestiti na način, da jih lahko snamemo, ko nameravamo streho zložiti, in znova namestimo, ko smo v zalivu ali pristanišču in je streha nameščena. Panele je možno namestiti in pritrditi direktno na platno (Patentirana rešitev v lasti eNavtike – kontaktirajte nas za informacije). Uporabiti moramo le tanke, fleksibilne panele.

Večji gliserji z navigacijskim lokom in platneno streho

Solarni panel pritrjen na platneno streho* (patent Alaris d.o.o. - eNavtika)

Pri nekoliko večjih gliserjih s platneno streho, ki je med plovbo običajno ne zlagamo, imamo na voljo veliko površino za namestitev solarnih panelov. Podobno je tudi pri motornih jahtah z dvignjenim komandnim mostom in platneno streho na njem. Običajno je dovolj velika za namestitev dveh ali celo treh 100 W panelov. Kot pri manjših gliserjih lahko panele namestimo direktno na platno strehe. Lahko jih pritrdimo na način, ki omogoča demontažo, ali pa jih pritrdimo fiksno. Če je konstrukcija strehe dovolj kompaktna, se lahko odločimo za namestitev klasičnih panelov (stekleni z aluminijastim okvirjem). V tem primeru je treba predelati platneno streho in namestiti pritrdilno konstrukcijo za panele. Če se odločimo za nakup nekoliko dražjih fleksibilnih panelov, je potrebna le predelava strehe. Prednost fleksibilnih panelov je v tem, da ne kazijo podobe plovila. Ker je njihova debelina le 3 mm, so na plovilu praktično neopazni. V primeru, da želimo streho zložiti, pa je demontaža enostavna.

Gliserji s trdo streho

Solarni panel pritrjen na trdo streho

Idealno, enostavno, logično, nujno. Plovila s trdo streho so kot nalašč za montažo solarnih panelov. Površina je na voljo, je čvrsta, horizontalna, izpostavljena soncu in še bi lahko naštevali. Če se odločimo za klasične panele, jih bomo enostavno namestili na streho z nekaj vijaki. Če se odločimo za tanke, gibljive panele, jih lahko privijačimo ali enostavno pritrdimo z različnimi lepili direktno na površino strehe. Če se odločimo za lepljenje, ne bo potrebno vrtanje lukenj v plovilo.

Jadrnice

Jadrnice so najbolj problematične za montažo solarnih panelov. Ravnih površin skoraj ni. Vse so vsaj delno v senci. A rešitve vseeno obstajajo.

Nad vhodom v podpalubje

Solarni panel pritrjen nad vhodom v salon

Večina jadrnic ima dokaj ravno in neizkoriščeno površino pred vhodom v kabino. Večina je dovolj široka, da namestimo panel širine 50–60 cm, nekateri celo več. Nanjo lahko namestimo solarni panel, ki pa mora biti gibljiv, pohoden in celice morajo biti med seboj vezane vzporedno. Panel bo zaradi jambora, buma in jader med jadranjem veliko časa delno v senci. Pri zaporedni vezavi celic bi se izkoristek panela zaradi senc drastično zmanjšal.

Namestitev na platneno streho - bimini

Druga možnost je montaža panelov na platneno streho – bimini. Rešitev je popolnoma enaka kot za manjša motorna plovila z zložljivo platneno streho. Platno je treba predelati tako, da lahko panel snamemo, ko zložimo streho. (Patentirana rešitev v lasti eNavtike – kontaktirajte nas za informacije). 

Solarni panel pritrjen na kovinsko konstrukcijo na krmi

Krmna kovinska konstrukcija

Tretja možnost je namestitev solarnih panelov na krmne pripone jambora. Na tem mestu bodo paneli najbolj izpostavljeni soncu in najmanj časa prekriti s senco. Za to rešitev lahko uporabimo klasične panele, ki jih namestimo na konstrukcijo. Izdelamo jo lahko iz nerjavnega jekla, če pa želimo minimalizirati težo, jo izdelamo iz aluminija. Montažo je možno izvesti tako, da lahko panele po potrebi nagnemo proti soncu.

Priklop solarnega panela

Priklop solarnega panela na obstoječo električno omrežje na plovilu je treba izvesti strokovno. Za priklop potrebujemo solarni panel, primerne kable, regulator polnjenja in drobni material (vezice, vijake, spone ...). Potrebno bo seveda tudi orodje in zelo dobrodošel je voltmeter.

Previdno pred začetkom del

Zavedati se moramo, da solarni panel, ki je izpostavljen svetlobi, že proizvaja električno energijo. Zato so sponke kablov že pod napetostjo. Nikakor se ne sme zgoditi, da bi prišle v kratek stik, ker se solarni panel lahko poškoduje ali uniči. Če smo kupili panel, ki nima dobro izoliranih sponk kablov, jih pred montažo dobro izolirajmo.

Priključne spone

Priključne spone MC4 (spona + in -, Y spona, spona s kablom)

Večina danes kupljenih solarnih panelov ima priključne kable dolžine 1 do 2 m s MC4 priključnimi sponami. Te spone so enostavne za uporabo in so vodoodporne po standardu IP68. Za lažjo in profesionalno montažo so na voljo z označbami (rdeča – pozitivni pol in črna – negativni pol). Za povezovanje več panelov na en kabel so na voljo tudi Y-spone z dvema ali celo tremi priključki. Uporaba le-teh bo montažo naredila enostavno lahko.

Kabli

Na plovilih imamo običajno 12 V električni sistem, na večjih pa 24 V. Ker so napetosti majhne, tečejo skozi kable visoki tokovi. 10, 20, ali celo 50 A. Pri majhnih napetostih prihaja zaradi upora kablov do velikih izgub. Zato moramo kable za priklop sistema pravilno izbrati. Prvo pravilo, ki se ga moramo držati, je, da so kabli dolgi le toliko, kot je potrebno. Položimo jih po najkrajši možni poti, pripnimo z vezicami in odrežimo na potrebno dolžino. Vsak dodatni centimeter pomeni večji upor in večjo izgubo. Primerna mora biti tudi debelina kabla. Večina solarnih panelov je opremljena s kabli debeline 4 ali 6 mm2. Če vgradimo sistem le z enim 100 W panelom, bo dovolj, če uporabimo kabel 4 mm2, če bomo priključili dva, predlagamo uporabo kablov debeline 6 mm2. Če je razdalja od solarnega panela do regulatorja polnjenja in naprej do akumulatorjev velika (skupna dolžina kabla več kot 4 m), potem predlagamo, da se odločite za uporabo kabla debeline vsaj 6 mm2. Kabel debeline 10 mm2 zadostuje za tokove do 25 A na razdalji do 4 m. 

Regulator polnjenja

Zaslon za prikaz podatkov in regulator polnjenja

Regulator polnjenja je nujno potreben člen pri montaži solarnega panela takšne moči. Priklopa ne smemo izvesti direktno na akumulator. Regulator polnjenja ima vgrajene vse funkcije, kot jih poznamo pri polnilcih akumulatorjev. Skrbi za pravilno napetost pri polnjenju (solarni panel ima napetost na odprtih spojkah okrog 20, nekateri celo 30 V), pravilen polnilni tok, in je sposoben polniti na različnih frekvencah, kar pomeni večji izkoristek sistema. Prav tako stalno bdi nad stanjem akumulatorjev in polnilne tokove prilagaja polnosti akumulatorja. Ko so akumulatorji polni, jih vzdržuje. Regulatorji so lahko namenjeni priklopu na zgolj en akumulator ali pa na več polj akumulatorjev. Regulatorji, ki omogočajo priklop več polj akumulatorjev (večinoma dveh), so izjemno uporabni v plovilih, kjer imamo štartne akumulatorje in vzdrževalne – uporabniške akumulatorje. Lahko jih programiramo, da vsako polje akumulatorjev polnijo z drugačnimi tokovi. Določimo razmerje na primer štartni akumulatorji: vzdrževalni = 30 % : 70 %, kar pomeni, da bo regulator polnil štartno baterijo s 30 % razpoložljivega toka in 70 % porabniške – vzdrževalne akumulatorje. Ko je eno izmed polj akumulatorjev polno, bo 100 % toka preusmeril na polnjenje nepolnih akumulatorjev.

Obstajajo regulatorji polnjenja, ki že imajo vgrajene zaslone za prikaz stanja akumulatorjev in njihovo programiranje, in taki, ki imajo zunanji zaslon, ki ga lahko montiramo na komandni konzoli. Večina regulatorjev ima tudi funkcijo zgodovine. Običajno jo za teden dni nazaj enostavno preberemo preko zaslona. Beležijo najvišjo napetost na baterijah preko dneva, odstotek napolnjenosti baterij, število pridelanih Ah električne energije, najnižjo napetost ponoči, odstotek polnosti ponoči in številne druge funkcije. Z njegovo pomočjo lahko tudi enostavno kontroliramo, koliko el. energije izgubimo dnevno, ko je plovilo v mirovanju in nanje niso priključeni porabniki.

Izvedba priklopa

Ko imamo pripravljene vse potrebne elemente, nameščen solarni panel, lahko začnemo s povezovanjem. Pred začetkom in med samim priklopom sistema moramo biti pozorni na dve stvari. Odprte spojke kablov morajo biti ves čas izolirane in nikakor ne smemo zamenjati pozitivnega in negativnega pola. Če niste prepričani, ali je kabel + ali – uporabite voltmeter in se prepričajte, preden izvedete priklop. Za lažjo in varnejšo montažo predlagamo, da kupite kable različnih barv za posamezen pol. Pozitivni kabli (+) naj bodo rdeče barve in negativni (-) črne barve.

Povežite kable solarnega panela s priključnimi sponami na regulatorju polnjenja. Nato priključite regulator polnjenja z akumulatorjem. Uporabite kable primerne debeline (predlagamo 2 x 6 mm2). Kot ostali kabli naj bodo tudi ti dolgi le toliko, kolikor morajo biti. Če imate regulator, ki omogoča polnjenje več polj akumulatorjev, priključite vsa polja. Po uspešno izvedenem priklopu bo sistem nemudoma začel delovati, seveda s predpostavko, da ste ga izvedli podnevi. Delovanje sistema lahko takoj preverimo na regulatorju polnjenja oziroma na zunanjem zaslonu. Regulatorji so različni, zato težko natančno povemo, katere podatke lahko preverite. Običajno je na vseh možno videti:

• polnilni tok
• napetost na akumulatorjih,
• napolnjenost akumulatorjev
• dnevno pridelavo el. energije
• skupno pridelavo energije od začetka delovanja
• in zgodovino (vsi zgoraj navedeni podatki za obdobje zadnjih 7 dni).

Regulatorji, ki omogočajo polnjenje več pol akumulatorjev, prikazujejo podatek za posamezno polje, razmerje polnjenja posameznih polj in druge podatke.

Po uspešno izvedenem priklopu bomo na podlagi informacij pridobljenih s pomočjo regulatorja polnjenja zelo hitro ugotovili, koliko el. energije pridelamo in kakšno je stanje naših akumulatorjev. S tabelo polnilnih tokov za 100 W panel, ki smo jih objavili v članku Solarni paneli na plovilu – dimenzioniranje sistema, lahko preverite pravilnost delovanja vašega sistema.

Varnostna opozorila

Regulatorji polnjenja so pametni in se sami učijo, kakšne baterije imamo na plovilu in kdaj so polne in kdaj so prazne. Za natančno delovanje potrebuje nekaj dni oziroma več popolnih izpraznitev in popolnih polnitev. Ko so enkrat kalibrirani, je prikazovanje podatkov zelo natančno. Večina ima vgrajena tudi alarmna opozorila. S piskom nas opozarjajo na stanje akumulatorjev. Piski si lahko sledijo na vsakih 20 % izpraznjenosti akumulatorjev. Ko se izpraznijo v celoti, bodo zapiskali večkrat in nas na to opozorili. Praznjenje akumulatorjev, ki so že globoko izpraznjeni, jih lahko uniči. Zato upoštevajte opozorila regulatorja.

Solarna streha - patentirana tehnologija

Solarna straha je patentirana tehnologija, ki omogoča namestitev gibljivega solarnega panela direktno na platneno streho. Gibljiv solarni panel je pričvrščen direktno na platno. Je snemljiv in ga lahko po potrebi snamemo in namestimo, ko ga potrebujemo. Je primeren tako za inštalacijo na strehe, ki jih ne zlagamo, kako tudi na strehe, ki jih zlagamo. S predelavo obstoječe platnene strehe se vgradi tudi kable, zaradi česar je kompletna inštalacija na plovilu praktično nevidna.

 V kolikor imate dodatna vprašanja v zvezi z montažo in delovanjem sistema, nam pišite na naš e-naslov: urednik(at)enatika.si ali pokličite na (031) 30 30 86.

Solarni paneli na plovilu – dimenzioniranje sistema