Za varno, udobno in varčno plovbo je treba plovilo pravilno nastavljati ves čas plovbe. Temu so glede na tip plovila in pogona namenjene različne nastavitve.

Na plovilo ves čas plovbe delujejo različne sile. Najpomembnejše med njimi so hidrodinamične sile, zračni upor, plovnost plovila in sila teže, ki se med plovbo spreminja. Zadnja omenjena, sila teže, je mišljena predvsem v smislu teže posadke, ki se spreminja glede na položaj na plovilu. Posadka se lahko po plovilu giblje, zato se spreminja obremenitev plovila glede na razporeditev teže. Že ko je plovilo na mestu, in se vsa posadka premakne na en del plovila, je tam sila teže večja in plovilo se nagne na tisto stran. Vpliv razporeditve teže je premo sorazmeren s težo plovila. Težje kot je plovilo, manjši bo učinek enake teže posadke nanj. Pri manjših pa je ravno obratno.

Ne pozabimo: napačno uravnovešeno plovilo med glisiranjem je slabše vodljivo, nestabilno in zato nevarno.

Naloga skipperja je, da pred izplutjem zagotovi primerno razporeditev teže na plovilu. Težje predmete namestimo čim nižje in enakomerno obremenimo levi in desni bok ter premec in krmo. Posadki mora razložiti, kako pomembna je razporeditev teže in kakšno naj bo njihovo gibanje po plovilu med glisiranjem.

Optimalen način glisiranja

Optimalen način glisiranja zagotavlja najbolj stabilno lego plovila na vodni površini, največjo hitrost plovbe in najmanjšo porabo goriva. Plovilo mora biti bočno poravnano v prečni osi, ne sme viseti ne na levi ne na desni bok. Če pride do nagibanja, plovilo začne zavijati. Problema ne rešujemo s spreminjanjem krmila, temveč z drugimi nastavitvami. Plovilo mora pri krmilu v srednji legi pluti naravnost!

Po vzdolžni osi mora biti nekoliko pod kotom. Premec plovila med glisiranjem mora biti dvignjen. Dopusten naklon premca je med 3 in 5 stopinj. V tem primeru ima trup plovila najmanjši upor. Če je dvignjen preveč ali premalo, plovilo ni v idealni legi. Če položaj ni pravilen, to hitro ugotovimo med plovbo. Če se med plovbo po mirnem morju premec konstantno dviguje in spušča (niha, pumpa), potem nastavitve niso prave.

Druga nastavitev, ki mora biti v pravi legi, je pogon. Optimalno je, da pogon zagotavlja potisk v smeri, v kateri plujemo. Vsi pogoni, kot je na primer osovinski, te nastavitve ne omogočajo, je pa možna pri večini zunajkrmnih motorjev, vgrajenih motorjev z Z pogonom, arnesonov – površinski pogon in nekateri drugi.

Ker so razlike med nastavitvami plovil različne, si oglejmo, kako nastavljamo (trimamo) plovila z različnimi pogoni in nastavitvami.

Zunajkrmni motorji s fiksno nastavitvijo položaja noge

Zunajkrmni motorji manjših moči, običajno do 30 KM, nimajo veliko možnosti za nastavljanje kota med plovilom in nogo motorja. Ko je motor enkrat nameščen na plovilo, imamo le šibke možnosti nastavitve naklona s premikanjem. Izbrati moramo le optimalno luknjo. Optimalna izbira je tista, ki zagotavlja, da sta vzdolžna os propelerja in dno plovila vodoravna. Glede na to, da so zrcala na plovilih izdelana pod različnimi koti, se lahko zgodi, da povsem točne nastavitve ne bomo našli. V tem premeru izberite eno, preizkusite delovanje in obnašanje plovila, nato prestavite na drugo in ponovite test. Motor nastavite na tisto nastavitev, ki je zagotavljala višjo hitrost plovbe.

Z nastavitvijo motorja smo opravili polovico dela. Drugo polovico opravimo, ko se podamo na plovbo. Ker nimamo tehničnih pomagal za uravnavanje plovila, si lahko pomagamo z razporeditvijo teže. Vso opremo, ki jo bomo naložili na plovilo in posadko, moramo primerno razporediti. Plovilo mora biti enako obremenjeno tako na levi kot na desni strani in ne sme viseti. Enakomerno morata biti obremenjena tudi premec in krma plovila. Zmotno je mišljenje, da bo plovilo prej izglisiralo, če imamo večino teže zbrane na krmi. V tem primeru se bo premec pri pospeševanju še bolj dvignil iz vode. Posledično se bo krma močneje pogreznila v vodo in plovilo verjetno ne bo imelo moči, da bi doseglo kritično hitrost 10–12 vozlov, da bi se dvignilo na vodno gladino. Problem lahko rešimo med plovbo in enega ali dva člana posadke premestimo proti premcu plovila. Ko plovilo enkrat glisira, lahko del teže premaknemo nazaj proti krmi. Če bomo pretiravali, bo plovilo začelo izgubljati hitrost in morda prenehalo glisirati.

Idealna razporeditev teže na plovilu zagotavlja najvišjo hitrost plovbe. Ali plujete idealno ali ne, je enostavno preveriti. Pri določenih obratih motorja premikajte težo po plovilu. Najenostavneje je s premeščanjem enega izmed članov posadke. Premika naj se med premcem in krmo. Če bo plovilo začelo pospeševati in motor pridobivati obrate, potem ste izbrali boljšo razporeditev teže. Če bo motor začel izgubljati obrate in hitrost plovbe, se bo zmanjšala, ste izbrali slabšo razporeditev teže.

Pravila ni. Vsako plovilo je drugačno. Vzemite si čas in se poigrajte z razporeditvijo teže in plujte optimalno.

Zunajkrmni motor s hidravličnim nastavljanjem položaja noge

Močnejši zunajkrmni motorji z močmi več kot 30 KM imajo običajno že vgrajeno hidravliko, s katero nastavljamo položaj noge. V članku Kako pravilno izglisiramo smo pisali, kako moramo s takim pogonom upravljati, da najhitreje izglisiramo, sedaj pa si poglejmo še, kako pravilno glisiramo.

Vzdolžno nastavljanje

Ko smo enkrat izglisirali, je treba pogon iz skrajne spodnje lege postopoma dvigniti v optimalno lego. To lahko začnemo takoj potem, ko je plovilo izglisiralo ali pa počakamo, da plovilo doseže potovalno hitrost plovbe. Naklon noge pogona spreminjamo postopno. Če imamo zaslon, na katerem je prikazana optimalna lega pogona, ga lahko nastavimo na ta položaj. Vsekakor pa ni nujno, da bo ta položaj res optimalen. Odvisno je od razporeditve teže. Mogoče bo morala biti noga motorja za kako stopinjo niže ali više. To ugotovimo z enostavnim spreminjanjem lege. Pri konstantnem plinu nogo nekoliko dvignemo. Če se obrati motorja povečajo in hitrost naraste, potem smo našli boljši položaj. Postopek dvigovanja ali spuščanja noge ponavljamo, dokler pri istih pogojih ne dosežemo, da plovilo pluje z najvišjo možno hitrostjo glede na obrate. Pri optimalni hitrosti se bodo zmanjšali tresljaji in hrup.

Prečno nastavljanje

Vsi motorji z enim propelerjem povzročajo navor na plovilo. Če imamo nameščen zunajkrmni motor z desnosučnim propelerjem, potem bo zaradi njegovega vrtenja v desno, plovilo vedno nagnjeno nekoliko v levo. Če imamo nameščen motor z levosučnim propelerjem, potem bo zaradi navora plovilo med plovbo vedno nekoliko nagnjeno v desno. Večinoma so motorji z enim propelerjem desnosučni. Zaradi nagiba plovilo ves čas zavija. Poravnavati ga moramo s krmarjenjem. Če želimo pluti optimalno, mora plovilo pri nevtralnem položaju volana pluti naravnost. Edina možnost, da kompenziramo navor propelerja na plovilo, je primerna razporeditev teže. Pri desnosučnem propelerju bo plovilo nagnjeno v levo in bo zavijalo v levo. Zato na desno stran razporedimo nekoliko več teže, s katero kompenziramo navor propelerja.

Dva zunajkrmna motorja s hidravličnim nastavljanjem položaja noge

Glisiranje s plovilom, ki ima nameščena dva izvenkrmna motorja, je podobno, kot če imamo nameščen en zunajkrmni motor. Pri nastavljanju plovila po vzdolžni osi je popolnoma enako. Razlika se pojavi pri nastavljanju po prečni osi. Kadar sta na plovilo nameščena dva zunajkrmna motorja, je običajno na desno stran nameščen desnosučni motor in na levo stran levosučni motor. Oba motorja skupaj izničita učinek navora propelerja na plovilo (če smo natančni v primeru, da se oba vrtita z istimi obrati). Zato nam ni treba nastavljati plovila zaradi učinka propelerja. Nastavitve moramo spreminjati zgolj v primeru neprimerne razporeditve sile ali močnega bočnega vetra. Če piha močan veter v desni bok, bo plovilo nagnjeno v levo in bo zavijalo v levo. Naklon plovila lahko popravimo s spuščanjem noge levega motorja. Ta bo levo stran plovila potiskal navzgor in poravnal plovilo.

Ekvivalentno izvedemo postopek v primeru nagibanja v desno. Nogo desnega motorja nekoliko spustimo in dvignemo desni bok.

Plovila z enima ali dvema motorjema (zunajkrmni, Z pogon ali površinski pogon) in hidravličnimi stabilizatorji (flaps)

Ta konfiguracija daje največ možnosti za optimalno nastavljanje plovila. Pogone lahko optimalno nastavimo, da zagotovimo največji učinek, stabilnost plovila pa zagotovimo s hidravličnimi stabilizatorji. Omogoča najhitrejše izglisiranje z najmanjšim naklonom plovila in idealno nastavljanje med plovbo tako po vzdolžni kot po prečni osi.

S tako opremljenim plovilom izglisiramo tako, da spustimo pogone (enega, dva ali več), ter spustimo stabilizatorje v skrajno spodnjo lego. Plovilo bo hitro izglisiralo in pridobilo hitrost. Med pospeševanjem lahko že zmanjšujemo plin in postopoma dvigujemo stabilizatorje. Natančne nastavitve izvedemo, ko dosežemo želeno hitrost plovbe. Vsi pogoni morajo biti v optimalni legi. To pomeni, da vodo potiskajo horizontalno nazaj, vzporedno z dnom plovila. Pri plovbi v idealnih pogojih sta oba hidravlična stabilizatorja dvignjena v skrajno zgornjo lego. V tem primeru ju ne potrebujemo in ni treba, da se dotikata vodne površine, saj bi s tem le povečevala upor. Spuščamo ju le po potrebi.

Ko plujemo, mora plovilo pri nevtralnem položaju krmila pluti naravnost. Če se plovilo nagne zaradi neprimerne razporeditve teže ali bočnega vetra, si pomagamo s hidravličnimi stabilizatorji. Če plovilo visi v levo, moramo spustiti levi stabilizator. Spustimo ga toliko, da se plovilo poravna. Med plovbo je običajno spreminjati nastavitve. Le redko bodo razmere na morju take, da bi lahko z enimi nastavitvami pluli več ur.

Plovila z osovinskim pogonom in hidravličnimi stabilizatorji (flaps)

Pri plovilih z osovinskim pogonom ni možnosti spreminjanja nastavitev pogona. Je fiksen in potiska vodo pod kotom, zaradi česar je učinkovitost pogona zmanjšana. A žal tu ne moremo narediti ničesar. Nastavljamo lahko zgolj hidravlične stabilizatorje. Preden izglisiramo, jih spustimo v skrajno spodnjo lego. Ko plovilo izglisira in se približuje potovalni hitrosti, jih počasi dvigujemo do skrajne zgornje lege. Ko plovilo doseže potovalno hitrost, jih potrebujemo le še za uravnavanje plovila med plovbo. Ko plujemo, mora plovilo pri nevtralnem položaju krmila pluti naravnost. Če se plovilo nagne zaradi neprimerne razporeditve teže ali bočnega vetra, si pomagamo s hidravličnimi stabilizatorji. Če plovilo visi v levo, moramo spustiti levi stabilizator. Spustimo ga toliko, da se plovilo poravna. Ekvivalentno za primer nagiba v drugo smer.

Plovba v veter ali z vetrom

Pri plovbi v močnejših ali močnih vetrovih se srečamo z dodatnim učinkom vetra. Pri plovbi v veter nam le-ta zaradi zračnega upora dviguje premec. Pri plovbi z vetrom nam ta potiska krmo plovila naprej in potiska premec navzdol. Efekt je najbolj opazen pri lažjih plovilih, pri težjih nekoliko manj. V primeru plovbe v močan veter moramo nogo pogona spusti navzdol. S tem bomo znižali premec plovila in dvignili krmo. Obratno moramo pri plovbi z močnim vetrom premec plovila nekoliko dvigniti.

Nihanje (pumpanje) plovila

Plujete v mirnem morju in kljub temu plovilo konstantno niha. Premec se dviguje iz vode, nato pa se zarine globlje v vodno površino. Krive so zgolj nastavitve naklona plovbe. Spremenite nastavitve naklona pogona.

Še nasvet izkušenega mačka

Plovilo težko izglisira

Če je na krovu plovila številnejša posadka in je plovilo močneje natovorjeno, se lahko zgodi, da plovilo težko izgisira ali sploh ne izglisira. Ko smo naredili vse zgoraj navedene nastavitve in se plovilo še vedno ne dvigne nad vodno gladino, si lahko pomagamo s hidravličnimi stabilizatorji. Enega izmed njih počasi dvignemo. Plovilo se bo nagnilo. Ker je dno plovila v obliki črke V, se bo z nagibom plovila površina plovila v vodi povečala, povečal se bo vzgon in možnost, da bo plovilo izglisiralo, bo večja. Če še vseeno ne izglisira, počasi spustite dvignjeni stabilizator in dvigujte nasprotnega. Mogoče bo treba vajo ponoviti večkrat, a obstaja možnost, da bo plovilo izglisiralo.

Plovba v razburkanem morju

Kadar glisiramo, je velik del plovila dvignjen nad vodno gladino. Večina premca ne pride več v stik s površino. Dolžina plovila, ki je v stiku z vodno površino, se je zmanjšala, zato je plovilo bolj dovzetno za zibanje in guganje zaradi valov. Dolžino plovila, ki je v vodi, lahko povečamo tako, da pogone spustimo nižje. S tem se bo premec spustil, krma nekoliko dvignila in dolžina plovila, ki bo v stiku z vodo, bo daljša (vodna linija). Plovilo bo manj dovzetno za valove, plovba bo bolj udobna, a nekoliko manj ekonomična.

Preberite tudi: Kako pravilno izglisiramo

Pravila o izogibanju trčenju na morju so skoraj 100% neodvisna od velikosti plovil. Le v dveh posebnih primerih, v dveh različnih pravilih, so čolni proti ladjam v podrejenem položaju.

V pravilih o izogibanju trčenju na morju se sploh ne uporabljata besedi čoln in ladja, ki delita plovila v dve skupini glede na njihovo dolžino. Uporablja se le beseda plovilo, ki je torej širši pojem. Tudi dolžine plovil se v pravilih ne pojavijo skoraj nikjer. Izjema sta le dve določili v pravilih o ozkih kanalih oziroma plovnih poteh in o shemah ločene plovbe.

Ozki kanali ali plovne poti

Omejitev za čolne: “Plovilo, dolžine manj kot 20 m, ali jadrnica ne sme ovirati prehoda plovilu, ki lahko varno pluje le znotraj meja ozkega kanala ali plovne poti.”

Primer:

Plovilo A je krajše od 20 m, plovilo B pa lahko varno pluje le znotraj meja ozkega kanala ali plovne poti. Če se ti plovili ne bi nahajali v ozkem kanalu ali plovni poti, bi se plovilo B moralo umakniti s poti plovilu A, ker plovilo B vidi plovilo A na svoji desni strani. Zaradi omejitve za čolne, pa se mora ne glede na to s poti umakniti plovilo A.

Sheme ločene plovbe

Omejitev za čolne: “Plovilo, dolžine manj kot 20 m, ali jadrnica ne sme ovirati varnega prehoda plovilu na mehanski pogon, ki pluje na plovni poti.”

Primer:
Plovili C in D sta krajši od 20 m, plovili A in B pa sta plovili na mehanski pogon, ki plujeta vsak na svoji plovni poti v shemi ločene plovbe. Če se ta plovila ne bi nahajala v shemi ločene plovbe, bi se plovilo B moralo umakniti s poti plovilu D, ker plovilo B vidi plovilo D na svoji desni strani. Plovilo A pa bi se moralo umakniti s poti plovilu C, ker plovilo A vidi plovilo C na svoji desni strani  Zaradi omejitve za čolne, pa se morata ne glede na to s poti umakniti plovili C in D.

Vir: spinaker.si

Kaj imata skupnega sidranje in sušenje perila? Načeloma nič. A če pogledamo tehniko sušenja perila na vrvi, lahko podobno tehniko uporabimo tudi za sidranje.

Se še spomnite primorskih starih mestnih jeder z ozkimi ulicami. V njih še vedno vidimo, da gospodinje sušijo perilo na vrvicah, ki so napete preko ulice na sosednjo stavbo. Uporabljajo enostaven sistem. Vrvica, ki je pripeta na obeh straneh, je premična. Ob oknu nanj obesimo perilo, potem pa krožno premaknemo vrvice, da se obešeno perilo odmakne in naredi prostor za novo.

Enak sistem lahko uporabimo tudi za sidranje na obalo. Primeren je za manjša povila, ko si želimo posadko izkrcati v plitvi vodi ali celo na kopno, kasneje pa lahko plovilo zaradi varnosti potegnemo nazaj v globljo vodo.

Kaj potrebujemo:

1. sidro,
2. vrv primerne dolžine (20–30 m),
3. zanko za privez na obalo.

Postopek sidranja po sistemu sušila:

1. Priplujemo na sidrišče in izberemo primerno pozicijo za sidranje.
2. Skozi uho na sidru ali sidrni verigi potegnemo daljšo vrv. En konec vrvi privežemo na krmno bitev plovila.
3. Spustimo sidro na primerni oddaljenosti.
4. S prostim koncem vrvi reguliramo dolžino sidrne vrvi.
5. S plovilom se počasi približamo obali (previdno, da se sidrna vrv ne zaplete v propeler). Ko boste manever izvedli večkrat, bo motor lahko v prostem teku.
6. Sestopite s plovila na obalo in s seboj vzemite prosti konec privezne – sidrne vrvi.
7. Poiščite primerno mesto na obali za privez zanke. Če imate na voljo drevo ali primerno skalo, okrog katere lahko napeljete privezno vrv, ni treba izdelati privezne zanke.
8. Privezno vrv privežite na bitev na premcu plovila.
9. Pomagajte svoji posadki na kopno.
10. S premikanjem privezne vrvi potegnite plovilo globlje v vodo.
11. Zavarujte privezno vrv, da se plovilo ne bo moglo premikati proti obali ali od nje.

Da bo naša ponjava zdržala kar najdlje, jo je treba primerno vzdrževati. Med redno vzdrževanje sodi tudi čiščenje.

Da bo material ponjave zdržal kar najdlje časa, ga je treba redno čistiti. Redno čiščenje pomeni približno enkrat mesečno. S tem se prepreči, da bi umazanija, ki leži na blagu, prišla v notranjost in poškodovala njegovo strukturo. Temeljito čiščenje ponjave bo pri rednem vzdrževanju potrebno le na dve do tri leta.

Za večino materialov, iz katerih so izdelane ponjave na plovilih, je najbolj primerno in najlažje očistiti, ko so na plovilu. Tudi njihovo sušenje bo tako potekalo najhitreje. Če delov ponjave ne uspete očistiti, ko je nameščena na plovilu, jo snemite in očistite na primerno pripravljeni, čisti podlagi.

Redno čiščenje

Redno čiščenje ponjave izvajamo enkrat mesečno. S tem preprečimo, da bi se nesnage, ki jih prineseta dež in veter, prodrle v blago in spremenile njegove lastnosti. Opravljamo ga, kadar na blagu ni vidnih večjih madežev in umazanije.

Postopek čiščenja

1. Z mehko ščetko odstranite umazanijo in prah s ponjave.
2. Poškropite ponjavo z vodo.
3. Pripravite redko raztopino milnice. Uporabite lahko šampon za pranje tekstila ali pralne praške.
4. Z mehko ščetko in raztopino očistite celotno ponjavo.
5. Pustite 15–30 min, da se raztopina vpije v blago.
6. Sperite s čisto vodo. Spirajte toliko časa, da vso raztopino odstranite z blaga.
7. Posušite ponjavo.

Če je ponjava čista, ste svoje delo opravili odlično. Če pa so deli ponjave še vedno umazani, lahko uporabite blago mešanico belila in mila.

Čiščenje močno umazane ponjave

Večina modernih materialov, iz katerih so izdelane ponjave na plovilih, preprečuje nabiranje in razvoj plesni. Kljub temu se lahko po nekaj letih ta pojavi na blagu. Običajno je razlog za njeno rast umazanija, ki je nismo odstranili z rednim čiščenjem in je prodrla v blago. Zaradi stalne prisotnosti vlage v zraku, ima plesen idealne pogoje za svoj razvoj. V takem primeru se moramo čiščenja lotiti na nekoliko bolj agresiven način.

Globinsko čiščenje ponjave opravimo po naslednjih korakih:

1. Pripravite raztopino belila, mila in vode. Uporabite 5 l vode, 2,5 dl belila in 0,5 dl mila ali pralnega praška.
2. Mešanice dobro premešajte, da se prašek in belilo enakomerno porazdelita po tekočini. Če uporabljate pralni prašek v prahu, poskrbite, da se popolnoma raztopi.
3. Z mehko krtačo raztopino nanesite na neimpregnirano stran blaga. Impregnirano stran zgolj poškropite z raztopino.
4. Pustite učinkovati 15 min.
5. Očistite madeže z mehko ščetko. Čistite le stran, ki ni impregnirana.
6. Izperite. Izpirajte toliko časa, da vso raztopino belila in mila odstranite z blaga.
7. Posušite na zraku.

Pri delu z belilom uporabljajte zaščitna sredstva. Zaščitite dele plovila, ki jih lahko doseže belilo, saj jih belilo lahko razbarva.

Impregnacija ponjave

Vsi materiali namenjeni uporabi na plovilih so izdelani za večletno uporabo. Z rednim vzdrževanjem bo ponjava na plovilu zdržala tudi deset let. Ko smo ponjavo očistili, je izgubila del impregnacije, ki zagotavlja njeno vodoodbojnost in odpornost proti umazaniji. Njene zaščitne lastnosti lahko obnovimo z uporabo sredstva za impregnacijo. Sredstvo uporabimo vedno šele po čiščenju ponjave. Uporabite sredstvo za impregnacijo tekstila za zunanjo uporabo.

Postopek ponovne impregnacije:

1. Očistite ponjavo na enega od napisanih načinov.
2. Poskrbite, da je ponjava popolnoma suha.
3. Nanesite zaščitno sredstvo za impregnacijo.

Delo opravljajte na dobro prezračevanem prostoru. Najbolje, ko je nameščena na plovilu. Ne vdihavajte plinov, ki se sproščajo. Vedno pršite v smeri vetra in nikoli v veter.

Nekaj sredstev za impregnacijo:

• 303® FABRIC GUARD (priporoča Sunbrella)
• Star Brite Waterproofing
• Star Brite Ultimate Fabric Guard
• Nikwax TX Direct Spray-On
• Scotch Gard Outdoor Water Shield

Odstranjevanje posebnih madežev

1. Madeži piva, hrane, urina ali bruhanja

Pripravite raztopino 0,5 dl sredstva za pomivanje posode, 1 dl kisa in 5 l vode.

2. Madeži borovnic

Pripravite raztopino 0,5 dl sredstva za pomivanje posode, 1,5 dl kisa in 5 l vode.

3. Ptičji iztrebki, gorčica, kava, coca cola, mleko, čaj, surova jajca

Pripravite raztopino 0,5 dl sredstva za pomivanje posode in 5 l vode.

4. Madeži krvi

Pripravite raztopino 0,5 dl sredstva za pomivanje posode, 1,5–2,5 dl amoniak (raztopine) in 5 l vode.

5. Madeži masla, maščobe, olja, solatnih prelivov, paradižnikove mezge, losjonov za sončenje

Na madež nanesite koruzni škrob kot sredstvo za absorpcijo. Ostanke odstranite z raztopino vode in sredstva za pomivanje posode.

6. Madeži oglja ali svinčnika

Madeže najprej posesajte, nato pa očistite z raztopino vode in sredstva za pomivanje posode.

7. Madeži čokolade

Pripravite raztopino 0,5 dl sredstva za pomivanje posode, 2,5 dl vodikovega peroksida in 5 l vode

8. Madeži rdečega vina

Pripravite mešanico 0,5 dl sredstva za pomivanje posode, 1 dl vinskega kisa, 2,5 dl vodikovega peroksida ali izopropanol alkohola in 5 l vode.

Čistila pripravite v primerni količini. Uporabite zgoraj navedena razmerja.

Zimsko obdobje je najslabše za plovilo. V tem času je večinoma prepuščeno samemu sebi v morju, na kopnem ali v pokritem skladišču. V vseh primerih ga moramo primerno zaščititi pred zunanjimi vplivi, da bo prihodnjo sezono dočakalo v kar najboljšem stanju.

Če bo plovilo ostalo v morju, ga moramo zaščititi pred slano vodo, ki jo po zraku nosi zimska burja, pred dežjem, prahom, živalmi, kot so miši in podgane ter morebitnim snegom in ledom.

Ali poletna ponjava ne zadostuje

Poletna ponjava je izdelana iz lahkega materiala. Ščiti le tisti del plovila, ki je pokrit, preostali del plovila je izpostavljen zunanjim dejavnikom. Številni deli letne ponjave imajo vdelane prozorne površine, ki služijo kot okna. Skoznje prihaja UV-svetloba, ki uničuje plovilo. Če bomo letno ponjavo uporabljali skozi vse leto, bo hitro dotrajala. Če jo preko zime zamenjamo z vzdržljivo zimsko ponjavo, bo plovilo bolje zaščiteno in letna ponjava bo zdržala bistveno dlje.

Prednosti zimske ponjave

Zimska ponjava je izdelana iz drugačnega materiala kot letna. Vzdrži daljša deževna obdobja, je bolj odporna na prah in druge nečistoče, ki jih prinese veter, na morsko sol in lažje prenaša nizke zimske temperature.

Ponjava, ki je izdelana za naše plovilo po meri, lahko zaščiti celotni krov plovila. Z njo lahko zapremo vse odprtine in preprečimo dostop mišim, podganam in mačkom, ki lahko na naše plovilo prinesejo umazanijo, bolezni ali pa celo uničijo inventar.

Slabosti zimske ponjave

Ko enkrat namestite zimsko ponjavo, bo plovilo neuporabno. Tudi če bo prezimovalo v vodi, z njim ne boste mogli pluti, dokler ponjave ne snamete in ne namestite letne. Oteženo ali pa celo onemogočeno bo gibanje po plovilu ali vstop v plovilo.

Kako shraniti letno ponjavo preko zime

Letno ponjavo je treba primerno shraniti. Preden jo shranimo, jo je treba pripraviti za skladiščenje.

Še preden jo snamete s plovila, jo je treba dobro očistiti. Ker so ponjave večinoma izdelane iz mešanice materialov, kot so bombaž, poliester, olefin, DuPont, jih moramo čistiti s sredstvi, ki jih ne poškodujejo. Osnovno čiščenje opravimo po naslednjih korakih:

1. Odstranite smeti z blaga. Uporabite mehko krtačo.
2. Popršite ponjavo z raztopino vode in milnice.
3. Ponjavo ščetkajte z mehko ščetko.
4. Počakajte nekaj časa, da se blago prepoji s čistilom.
5. Izperite, dokler ne odstranite vseh sledi mila.
6. Posušite na zraku.

Ko se ponjava v celoti posuši, jo odstranimo s plovila, zložimo in shranimo v vrečo. Če ponjava ne bo popolnoma posušena, bo začela plesneti. Preko zime jo shranite v suh prostor.

Lastniki plovil se vsako leto srečujemo z enim in istim problemom. Kako enostavno, s čim manj truda in učinkovito očistiti pogon plovila.

Obstajajo številne metode, kemična sredstva in milijoni napotkov, ki pa ne prinašajo pravih rezultatov. S pravim pristopom in pravimi sredstvi lahko pogon očistimo brez truda in poceni.

Ko plovilo dvignemo iz vode, bomo običajno zelo zaskrbljeni. Podvodni del plovila in pogon bosta prekrita z algami in školjkami (slika zgoraj). Čiščenje podvodnega dela plovila je enostavno. Potrebujemo le visokotlačni čistilec. Z njim hitro očistimo celoten podvodni del. Odstranili bomo večino alg in školjk, ki so čez leto zrasle na trupu ter del antivegetativnega premaza. Preostale školjke, ki jih z visokotlačnim čistilcem nismo odstranili, odstranimo z nožem, lopatico za kitanje ali pa z brusnim papirjem.

Na enak način lahko očistimo osovinske pogone. Zatakne se pri Z-pogonih. Z visokotlačnim čistilcem ne smemo čistiti kablov, ki povezujejo transom z nogo, ter gum, ki ščitijo kardan oziroma služijo kot del izpušnega sistema. Ker so porasle s školjkami, ki so izjemno ostre, lahko z visokotlačnim čistilcem predremo gumo. Gumo, ki ni ravno majhen strošek, bo treba zamenjati.

Previdnost pri čiščenju z visokotlačnim čistilcem

Dele Z-pogona z visokotlačnim čistilcem čistimo previdno. Očistimo lahko celotno nogo in propeler, medtem ko moramo transom čistiti previdno. Z direktnim curkom visokotlačnega čistilca ne čistite gum in kablov. Gumo lahko predrete, kable pretrgate.

Kaj potrebujemo za čiščenje

Za čiščenje potrebujemo bore malo pripomočkov.

Potrebujemo:

• čopič z dolgim držalom
• pršilko za vodo
• rokavice in zaščitna očala
• klorovodikova kislina (HCl 20%) 1 l

Postopek čiščenja

1. plovilo dvignite iz vode,
2. pogon previdno očistite z visokotlačnim čistilcem,
3. pustite, da se pogon posuši,
4. namestite si gumijaste rokavice in po možnosti zaščitna očala,
5. v pršilko natočite HCl,
6. poškropite celoten Z-pogon in predvsem dele med pogonom in transomom,
7. pustite kislino delovati vsaj 30 min,
8. sperite pogon s sladko vodo,
9. pustite, da se pogon posuši,
10. ponovite postopek od točke 5. a le na delih, kjer kislina ni odstranila morskih organizmov,
11. po 2–3 ponovitvah postopka bo večina pogona čista. Trdovratnejše školjke odstranite s čopičem, ki ga predhodno namočite v kislino. Z nekoliko pritiska čopiča na školjke, bodo te odpadle z delov pogona.
12. pogon dobro sperite s sladko vodo.

Po zadnjem nanosu kisline na dele iz nerjavnega jekla bodo ti deli običajno porjaveli. Enostavno jih očistite tako, da jih znova poškropite s kislino in takoj, ko madeži izginejo, dobro sperete s sladko vodo.

Na enak način lahko očistite tudi hidravlične stabilizatorje, podvodne luči, senzorje sonarja in druge navigacijske naprave na zrcalu plovila.

Previdnost pri alu propelerjih

Kislina HCl razžira aluminij. Če imate aluminijaste propelerje ali nezaščitene aluminijaste dele pogona, jih s kislino čistite previdno. Uporabite manj koncentrirano kislino (le 10–15 %). Delovati jo pustite krajši čas in nato dobro sperite vse dele s sladko vodo. Če opazite, da se na aluminijastih delih, ki niso poraščeni z morskimi organizmi, pojavljajo mehurčki, potem kislina razžira nezaščiten aluminij (eloksiran aluminij je odporen na kisline; poškodovan ali neeloksiran aluminij pa kislina razžira). Vse dele hitro sperite z vodo in pustite, da se posušijo.

Previdnost pri delu

Klorovodikova kislina je zelo nevarna. Uporabljajte jo previdno. Če pride v stik s kožo, očmi ali sluznicami, jo nemudoma sperite z večjo količino vode. Po potrebi poiščite zdravniško pomoč.

Zanesljivo sidranje je pogoj za mirno spanje v zalivu. Če sidranja ne prepustimo naključju, ampak manever izvedemo pravilno, bo naša noč mirna.

V nasvetih za varno sidranje smo že pisali o različnih tipih morskega dna, kako v njih drži sidro, kako dolgo verigo moramo spustiti in o številnih drugih ključnih elementih sidranja. Večina si je že zapomnila, da so potrebna razmerja (globina vode : dolžina verige) za varno sidranje med 1 : 3 in 1 : 7. Ko priplujemo na sidrišče, pa se srečamo s problemom, da ne vemo, koliko verige smo spustili v morje, ali je dovolj dolga oziroma je prekratka.

Zagato lahko rešimo enostavno in elegantno. Imeti moramo sistem, pri katerem bomo vedno vedeli, s kako dolgo verigo sidramo.

Načinov za merjenje verige je več. Obstajajo elektronski števci verige, plastični vstavki za označevanje, barvanje verige in še bi lahko naštevali. Vsi imajo svoje dobre in slabe lastnosti. Nekateri so bolj zanesljivi, drugi manj. Elektronski števci verige so elegantni. Na zaslonu nam bodo natančno prikazali, koliko verige smo spustili v morje. No besedico »natančno« lahko izpustimo. Bolj primerno je, če uporabimo besedo »približno«. In približek bo dovolj dober za varno sidranje. Bo pa več težav s števcem po nekajletni uporabi. Lahko bo odpovedal takrat, ko ga najbolj potrebujemo. Drug način za označevanje verige so plastični vložki, ki jih vstavimo v člene verige. Na voljo so v različnih barvah in v različnih velikostih glede na debelino verige. Z njimi lahko označimo verigo na določeni razdalji. Z različnimi barvami lahko označimo različne dolžine (5 m, 10 m, 15 m ….). A imajo dve veliki slabosti. Ali si boste zapomnili, katera barva označuje katero dolžino? Verjetno ne. A to ni njihova največja slabost. Plastični vstavki bodo pri vsakem spuščanju verige padali iz verige. Nekaj jih bo pristalo na krovu, večina jih bo padla v vodo. Izpadali bodo tako med spuščanjem sidra, dvigovanjem sidra, kot premikanju sidrne verige na morskem dnu.

Kako učinkovito označimo sidrno verigo

Preizkusili smo že vse omenjene načine označevanja verige in ugotovili, da je najbolj enostaven, zanesljiv, najcenejši in najlaže zapomljiv sistem označevanja verige z barvanjem. Cena je manj kot 10 EUR in manj kot eno uro dela. Če ga opravimo dobro, bo deloval več let.

Za označevanje verige priporočamo uporabo fluorescentnega barvnega spreja. Za uporabo so primerni barvni odtenki, ki so močno kontrastni barvi morja, morskega dna in verige (glej slika zgoraj). Uporabimo lahko na primer rdečo ali oranžno barvo (mi smo se odločili za oranžno). Ker uporabljamo zgolj eno barvo, si je le primerno izbrati različne oznake za različne dolžine verige. Primerno jih razporedite glede na dolžino vaše verige.

Primer označevanja verige:

Če imate krajšo verigo (30–50 m) jo označujte na 5 m, če imate daljšo (50 m ali več) jo označujte na 10 m. Za bolj natančno merjenje med desetmetrske oznake dodajte še krajšo črtico, ki bo označevala 5 m.

Postopek označevanja

Označevanje verige je najlažje opraviti med letnim servisom plovila, ko je plovilo na kopnem. Celotno verigo izvlecite na tla in jo najprej dobro izperite s sladko vodo. Ko se veriga posuši, jo razporedite po tleh in izmerite dolžini po 5 oziroma 10 m (slika 1). Na želenih dolžinah jo zaščitite z zaščitnim papirjem (slika 2). Uporabite lahko papirnate kuhinjske brisače, časopis ali kakšno drugo zaščito, ki jo imate pri roki. Verigo pobarvajte z barvo in jo pustite, da se posuši (slika 4). Nanesite vsaj dva, še bolje pa tri sloje barve. Ko se barva posuši, verigo zasukajte in jo pobarvajte še na drugi strani (slika 5). Ko je barva v celoti posušena, odstranite zaščito in pospravite verigo nazaj na plovilo (slika 6).

Ali je dovolj, če so oznake vseh dolžin enake

Odgovor je enostaven. Ni dovolj. Če se oznake med seboj ne bodo razlikovale, boste vedno v dilemi, ali ste spustili 10, 20, 30 m verige. Razlika 5 ali 10 m lahko igra ključno vlogo. Do napak pride zelo pogosto, sploh če smo pri manevru sidranja na dolžino verige manj pozorni ali pa za spuščanje sidra skrbi nekdo, ki nima veliko mornarskih izkušenj. Največja dilema bo v ključnih trenutkih. Ko sidramo v slabi vidljivosti ali ponoči, ko sidramo v slabem vremenu ali med nevihto. 

Koliko časa bodo zdržale označbe

Če ste verigo dobro pobarvali, bodo označbe verjetno zdržale dve leti. Seveda je trajnost oznak odvisna od tega, koliko sidrate. Več kot uporabljate sidro, prej bo treba oznake obnoviti. Barva bo prav tako odpadala z verige, a nikoli v celoti. Ob naslednjem servisu plovila jih samo osvežite z novo plastjo barve. Na slikah 2 in 3 lahko vidimo, da so oznake po dveh letih še vedno dobro vidne. 

Vplutje v marinah in drugih manjših pristaniščih velja za zahtevnejši del plovbe. Običajno predstavlja težave tako voditelju čolna (skiperju), kot tudi njegovi aktivni posadki. Težave so najizrazitejše ob neugodnih vremenskih razmerah. Pred vplutjem je zato nujno potrebno pravilno pripraviti plovilo in posadko. Uspešno in varno vplutje je namreč odvisno predvsem od znanja in izkušenj voditelja čolna ter njegove posadke.

Voditelj čolna je na plovilu odgovoren tako za plovilo kot za posadko. Med plovbo je dolžan skrbeti za varnost plovbe, zato mora neprestano spremljati okoliščine ter pravilno načrtovati in izvajati vse potrebne aktivnosti. Nujno je torej njegovo dobro poznavanje osnovnih postopkov vplutja in predvidevanje gibanja plovila v različnih situacijah ter zadovoljivo sodelovanje posadke.

1. Ocena sposobnosti voditelja čolna in posadke

Preden se odpravimo na plovbo z novim plovilom, se moramo vedno vprašati in oceniti, ali imamo dovolj znanja in praktičnih izkušenj za upravljanje s tem plovilom v različnih vremenskih in drugih okoliščinah. Pri tem je pomembno, da se ne precenjujemo, temveč, da se ocenimo karseda realno in da pri tem upoštevamo vse najneugodnejše dejavnike, ki bi lahko vplivali na nas.

Zadovoljivo znanje in izkušnje voditelja čolna pozitivno vplivajo tudi na posadko. Posadka, ki nima dovolj izkušenj, se namreč med plovbo opira na znanje in izkušnje voditelja čolna. Če je voditelj čolna sposobna, samozavestna oseba, ki bo znala pravilno postopati in dajati jasna navodila, se bo posadka počutila bolj varno in sproščeno. Ker pri procesu vplutja sodeluje tudi posadka, je potrebno znati ustrezno oceniti sposobnosti posadke in jo pravilno ter pravočasno pripraviti na varno vplutje.

2. Analiza vseh dejavnikov in načrt vplutja

Pri postopku vplutja mora voditelj čolna delovati premišljeno in odločno. Proces vplutja je sestavljen iz več faz in nekatere izmed njih lahko trajajo le nekaj sekund. Tako imata voditelj čolna in posadka običajno med plovbo v pristanišču na razpolago malo časa za prilagajanje spreminjajočim se okoliščinam. Zato mora voditelj čolna že pred vplutjem preveriti in preučiti vse relevantne dejavnike med katerimi so tudi naslednji:

• aktualne vremenske razmere (veter in morski tok od mesta vplutja v pristanišče vse do priveznega mesta),
• privezno mesto in tip priveza (velikost in globina priveznega mesta, postavitev opreme, ovire na plovni poti, itd.),
• plovilo in njegovo odzivanje med plovbo v manjših akvatorijih (vpliv ladijskega vijaka, zanos plovila v odvisnosti od moči in smeri vetra, odzivanje krmila, delovanje premčnega (angl. bowthruster) in/ali krmnega vijaka (angl. sternthruster), 
• znanje in izkušnje posadke.

Na podlagi analize vseh dejavnikov voditelj čolna izdela načrt vplutja.

3. Predstavitev načrta vplutja posadki

Načrt vplutja mora biti vedno temeljito in po korakih predstavljen posadki, ki mora znati sodelovati pri osnovnih opravilih (rokovanje s priveznimi vrvmi in z mornarskim kavljem, uporaba in privez bokobranov ipd.). V procesu vplutja, ki je sestavljen iz več faz, se mora vsak član aktivne posadke pravočasno vključiti in uspešno opraviti svoj del naloge.

Predvsem je pomembno, da se po predstavitvi načrta s posadko opravi še preverjanje ali je načrt pravilno razumela. Če voditelj čolna oceni, da posadka ni dobro razumela načrta vplutja, je potrebno vajo ponoviti. V kolikor vremenske razmere to dopuščajo, je smiselno na odprtem morju opraviti še praktično simulacijo vplutja.

4. Priprava opreme pred vplutjem

Ker med plovbo v pristanišču do priveznega mesta ni časa za pripravo opreme je potrebna njena predhodna priprava pred vplutjem.

5. Vzpostavljanje reda na plovilu pred vplutjem

Osebe, ki ne sodelujejo v procesu vplutja, naj se odmaknejo na mesta, ki so najmanj moteča. Predvsem je pomembno, da se odmaknejo s tistih delov palube, po katerih se premika aktivna posadka in kjer je nameščena oprema, vrvi, itd. V primeru, da so na plovilu tudi otroci, se morajo ti pred vplutjem odpraviti v kabino in tam počakati vse do uspešno zaključenega procesa vplutja.

6. Plovba do priveznega mesta

Naloga voditelja čolna je skrb za upravljanje plovila, ki zajema skrb za optimalno plovno hitrost in smer plovbe, opazovanje merilnih instrumentov (predvsem globinomera), aktivnosti posadke, opazovanje drugih plovil in objektov, ki vplivajo na uspešno vplutje, ipd. Ker si faze v procesu vplutja sledijo zelo hitro, mora biti voditelj čolna zelo zbran, praktičen in odločen.

Pomembno je, da ima dober občutek in da dobro predvideva, kako se plovilo odziva glede na spremembo obratov motorja in smeri krmila. Če ima glede tega dovolj izkušenj in občutka, se bo lahko v tistem kratkem času, ki mu je na voljo, lahko osredotočil predvsem na vse ostale, za vplutje pomembne zadeve.

Poudarek naj bo na varnosti!

Pri procesu vplutja se vsi dogodki odvijajo hitro in v točno določenem zaporedju. Voditelj čolna mora znati pravilno in varno postopati, da ne bi prišlo do nepotrebnih poškodb ljudi in/ali škode na plovilu.

Pri vplutju na privezno mesto se akvatorij bistveno zmanjša in obstaja nevarnost trka z drugimi plovili ali objekti. Voditelj čolna mora zato posadko opozoriti na to, da se ne uporablja rok ali nog na mestih, ki so podvržena stiku z drugimi plovili, objekti ali obalo. Takrat je najbolje, da se uporablja mornarski kavelj ali dodatni premični bokobran, ki morata biti ustrezno pripravljena.

Komunikacija je ključni del varnega vplutja!

Voditelj čolna mora med določanjem nalog in razlaganjem postopkov določiti in razložiti tudi pravila komuniciranja. Naloge posadki določa s povelji, ki si navadno sledijo v zaporedju. Dober voditelj čolna aktivno komunicira s posadko ter ima vedno glavno in zadnjo besedo. Pomembno je tudi to, da se ne pusti zmesti in ne pusti vmešavanja v komunikacijo s strani drugih članov posadke ali oseb na kopnem ter na sosednjih plovilih.

Kako ravnati v primeru neuspešnega vplutja?

V primeru neuspešnega vplutja, ki je navadno posledica napačnih odločitev oziroma aktivnosti voditelja čolna ali posadke, mora voditelj čolna hitro in odločno reagirati in zmanjšati negativne posledice. Pred vplutjem mora imeti izdelan tudi alternativni načrt, ki ga uporabi v tem primeru. Običajno je, da v takem primeru, če je le mogoče, zapusti privezno mesto in ponovi celoten postopek vplutja. V primeru, da kljub vsem ukrepom ne uspe varno vpluti, mora poklicati ustrezno pomoč. Nekatera pristanišča imajo v ta namen na voljo osebje oziroma službe, ki lahko priskočijo na pomoč.

Potrebna znanja in izkušnje za vplutje s plovilom

Za upravljanje plovila po morju in/ali celinskih vodah mora voditelj čolna najprej pridobiti izpit za čoln.

Pridobljeni izpiti nikakor ne zadostujejo za varno upravljanje plovila. Voditelj čolna se mora zato še dodatno izobraževati in pridobivati praktične izkušnje na plovilu. Najbolje je, da v začetni fazi pridobivanja praktičnih izkušenj sodeluje kot aktivni član posadke poleg izkušenega voditelja čolna, ki mu razloži osnovne zakonitosti mornarskih veščin in se šele nato tudi sam preizkuša, kot voditelj čolna. Zadostne praktične izkušnje je mogoče pridobiti šele v nekoliko daljšem časovnem obdobju, v katerem je mogoče doživeti vplutje v različnih vremenskih razmerah.

Šole, ki izvajajo praktične tečaje, ponujajo širok izbor praktičnih tečajev na morju. Posebni praktični tečaji z jadrnico ali motornim čolnom so namenjeni tudi učenju manevriranja v pristanišču. Pri izobraževanju je pomembno, da se vedno začne na manjšem plovilu in se šele zatem pridobljeno osnovno znanje nadgrajuje na večjih plovilih.

Zaključek

Vplutje predstavlja enega večjih problemov vsem voditeljem čolnov in njihovim posadkam. Ker se na plovilo odpravljamo navadno enkrat letno, prihaja do težave, da pozabimo na določene podrobnosti postopkov vplutja in predvsem izgubimo del občutkov, ki smo jih že pridobili. Posledica tega je negotovost in strah, še posebno ob predvidenih slabših vremenskih razmerah.

Zato je pomembno, da pridobite čim več znanja že pred prihodom na plovilo. Spisek potrebne opreme in postopek vplutja lahko najdete tudi v priročniku »15 minut za popolno plovbo«.

Besedilo: Spinaker.si

V zadnjih letih je vreme vedno bolj nepredvidljivo. Zato je stalno spremljanje vremena ključnega pomena za varno plovbo.

Vse o spremljanju vremena smo napisali v članku Spremljanje vremena. V članku Kako predvideti nevihto na morju smo opisali, kako lahko prepoznamo, kdaj se nam bliža nevihta. Tokrat pa se posvetimo ukrepom, ki jih izvedemo za najbolj varno preživljanje nevihte na privezu, sidru ali med plovbo.

Privez v marini ali luki

Privez v marini ali luki je najbolj varen način za prestajanje nevihte na plovilu, ni pa 100-odstotno zanesljiv. Če se odločimo, da bomo nevihto prestali na privezu, se moramo v marino ali pristanišče odpraviti pravočasno. Pravočasno iz dveh razlogov. Prvi razlog je prostor za privez našega plovila. Ker se večina navtikov v primeru poslabšanja vremena odloči za prestajanje nevihte na sorazmerno varnem privezu, se bo pogosto zgodilo, da bo luka ali marina kmalu zasedena. Če priveza ni možno rezervirati vnaprej, potem je treba vpluti pravočasno, ko bo privez še možno dobiti. Zaradi majhnega števila privezov na najbolj navtično obljudenih območjih hrvaške obale je ob napovedi slabega vremena večina njih že zelo zgodaj zasedena. Če smo na varnem privezu, potem razmislite, ali ni bolje ostati in počakati nevihto, kot pa izpluti in v zadnjem trenutku iskati drug varen privez.

Kako vemo, da prihaja nevihta

S pomočjo radarske slike ali različnih aplikacij (primer: Vreme in radar), lahko predvidimo, kdaj nas bo dosegla nevihta in se pravočasno pripravimo. Rumeni krogi so manjše, oranžne pa večje in močnejše razelektritve.

Drugi razlog za pravočasnost je vezan na vreme. Na privez je treba pripluti pred nevihto. Pristajanje, ko se je nevihta že začela, ni varno. Močni in sunkoviti vetrovi, dež in slaba vidljivost so najpogostejši povzročitelji nesreč med pristajanjem. Zgodijo se lahko tudi izkušenim krmarjem. Če ste na plovbi in ste se odločili, da si poiščete privez, preverite, koliko časa boste potrebovali za plovbo do priveza. Preverite, kako hitro se izbrani lokaciji približuje nevihta in ocenite, ali imate dovolj časa, da pristanete pravočasno. Če se račun ne bo izšel, poiščite drugo možnost.

V našem Vodniku po Jadranu je predstavljenih 90 marin in 400 luk, v katerih lahko pristanete s plovilom. Pri vseh je navedeno, pred katerimi vetrovi nudijo zaščito in pred katerimi ne. Pred vplutjem preverite, ali bo privez v nevihti varen.

Kako ukrepati, ko smo že na privezu

Če smo na privez pripluli pred nevihto, ali pa sploh nismo izpluli, še ne pomeni, da smo varno privezani. V primeru, da smo privezani bočno in obstaja možnost, da bodo vetrovi na privezu povzročili valove, potem privez ni varen. Če bodo valovi visoki, lahko plovilo trči ob pomol in se poškoduje. Bokobrani nas ne bodo rešili. Izplujte pravočasno in poiščite varnejšo možnost. Med nevihto s takega priveza ne bo možno izpluti.

Varnejši privez je privez na muring. Tudi v tem primeru moramo preveriti, ali je plovilo privezano varno. Preverimo, ali je razdalja od obale zadostna. Ko bodo zapihali močni vetrovi, lahko ti potisnejo plovilo bliže k obali, zaradi česar lahko s krmo (če smo privezani s krmo proti obali, drugače premec) trčimo v obalo. Plovilo se lahko poškoduje, prevezovanje ali izplutje bo skoraj nemogoče. (Nesrečen primer prevezovanja na tej povezavi: Močna tramontana potopila katamaran in jadrnico na otoku Olib). Zato pred nevihto primerno skrajšajte muring in podaljšajte privezne vrvi na obalo. Preverite tudi vašo razdaljo do sosednjih plovil. Preverite bokobrane in jih namestite na primerno višino glede na sosednja plovila.

Sidranje

Preživljanje nevihte na sidru je nekoliko bolj stresno kot na privezu v marini ali luki. Ključnega pomena je izbira sidrišča. Večina neviht na vzhodni jadranski obali prihaja iz zahodne smeri. Nevihte lahko pridejo tudi s severozahoda ali jugozahoda, a so manj pogoste. Zato moramo za sidranje izbrati primerno sidrišče, ki nas bo ščitilo pred vetrovi iz zahodne smeri. Ko bo fronta prehajala, lahko predvidimo, da bo zapihala tudi tramontana in se kasneje obrnila na burjo. Zato moramo poiskati sidrišče, ki bo dobro zaščiteno tudi pred tema dvema vetrovoma.

Drugi ključni element je morsko dno. Pomembno je, da sidro dobro drži. Med močnimi vetrovi v času nevihte je pomembno, da sidro drži, ne orje ali ga ne izvlečemo iz morskega dna. Zanesljivost sidranja povečamo s podaljšanjem verige. Če sidramo s priporočljivim razmerjem globina : dolžina verige = 1 : 3, ga za obdobje nevihte spremenimo na 1 : 5 ali še bolje na 1 : 7.

Če nismo prepričani, da bo sidro zdržalo nevihto, se preventivno pripravimo na izplutje. Stalno bdimo nad našo oddaljenostjo od obale in globine morja. Če se ti dve razdalji nepričakovano spremenita, in sumite, da sidro ne drži zanesljivo, prižgite motor, dvignite sidro in izplujte.

V našem Vodniku po Jadranu je predstavljeno več kot 2000 zalivov primernih za sidranje. Vsi so opremljeni s fotografijami (nekateri z videoposnetki iz zraka), tipom morskega dna, kako dobro drži sidro v zalivu in pred katerimi vetrovi je zaliv zaščiten. Pred nevihto preverite, v kateri zaliv je varno zapluti in v katerega ne.

Slika 2: Veter, ki piha iz nevihte, hitro doseže visoke hitrosti in povzroči visoke valove. Obstaja velika nevarnost, da izvlečemo sidro.

Sidranje na plovki

Sidranje na plovki je dokaj varna in zanesljiva možnost za preživljanje nevihte na sidru. Tudi tu si moramo poiskati primerno sidrišče, ki je zaščiteno pred vetrovi, ki jih bo povzročila nevihta. Plovilo privežimo na plovko pravilno. Vrv naj bo povezana direktno na spojko ali vrv pod plovko. Plovila nikakor ne privezujmo na obroček na plovki. Ta ni namenjen privezu plovila, temveč le lažjemu lovljenju plovke. Za povečanje zanesljivosti lahko privežemo dve vrvi. Plovilo privežimo na plovko s premcem. Na ta način bo zračni upor plovila in sila na plovko najmanjša. Kljub temu se moramo zavedati, da se bo plovilo na sidrišču premikalo in ne bo obrnjeno direktno v veter (Preberi več: Gibanje plovila na sidrišču).

Plovba v nevihti

Kadar nimamo možnosti, da se pred nevihto skrijemo pravočasno, smo prisiljeni, da nevihto preživimo na plovbi. Čeprav številni menijo, da je to najbolj nevarno in stresno preživljanje nevihte na plovilu, pa ni nujno tako. Večina jadrnic ima šibke motorje glede na svojo težo. Če smo z jadrnico zasidrani v zalivu in sidro ne drži zanesljivo, smo prisiljeni izpluti. Lahko se zgodi, da bo motor prešibak in nam ne bo uspelo dvigniti sidra in izpluti. Zato je odločitev, da preživimo nevihto na odprtem, logična.

Za plovbo skozi nevihto se moramo primerno pripraviti. Preden se nam nevihta približa, moramo skrajšati jadra na primerno velikost. Bolje je jadra skrajšati nekoliko preveč kot premalo. Skrajševanje jader med nevihto je nevarno in dostikrat nemogoče.

Pospravimo vse v plovilu in na krovu. Preverimo, ali je na krovu vse dobro pritrjeno (pomožno plovilo ...). Vse, kar ni nujno na krovu, pospravimo v podpalubje.

Ko bomo zapluli v nevihto, se bo vidljivost drastično zmanjšala. Ob močnih padavinah se lahko zgodi, da bomo videli le do premca plovila. Preverite, ali v bližini vas pluje še kakšno drugo plovilo. Ves čas spremljajte vašo okolico in bodite pripravljeni na hitro reagiranje. Če skozi nevihto pluje še kakšno drugo plovilo, ga boste opazili šele, ko bo v vaši neposredni bližini. To je lahko na razdalji 20 ali 10 m, lahko pa tudi manj. Več oči več vidi. Če je možno, naj vam med plovbo pomagajo člani posadke in opazujejo okolico.

Izberite najkrajšo možno smer plovbe skozi nevihto. Ker se večina neviht giblje z zahoda proti vzhodu, boste nevihto najhitreje prepluli, če plujete v smeri, iz katere prihaja.

Plovba skozi nevihto na odprtem morju ali oceanu (Jasmin Čauševič - solo jadralec)

Nevihta na Tihem oceanu ni ravno redek pojav, sploh na dolgih pasažah, ko jadraš nekaj dni od enega do drugega otočja. Če te nevihta ujame nekje na sidrišču, se na njo pripravim enako, kot bi se pripravil na Jadranu. Če je napovedana močnejša nevihta uporabim dva sidra, drugače pa samo enega. Predvsem se pa držim pravila, da sidram že v mirnem morju v razmerju najmanj 1:5, v nevihti pa 1:7 (globina x 7 kratnik dolžine verige). Tukaj po navadi  nevihte ne trajajo dolgo. Izogibam se bližine kopnega in bližine grebenov. V kolikor je nevihta močna, se odpravim tri milje stran na odprto. 

Nevihta na oceanu (foto: Jasmin Čauševič)

Na pasažah je drugače. Spremljam vreme preko satelitskega telefona, ter si prenašam v razne aplikacije Grib datoteke. Z njimi potem ocenim, kako bom plul. Čeprav se včasih ravno pred tabo postavi temen zid in takrat ne moreš nikamor. Najprej  začne močneje pihati, potem prihajajo sunki vetra, ki so bolj pogosti in še močnejši. Za tem začne škropiti, dež se okrepi in v tem primeru nastane zaradi močnega naliva nepregledna zavesa, katera se najkasneje v dveh urah razblini. Tudi valovi se takrat zelo dvignejo in odvisno je od moči vetra, kakšni so in koliko visoki. Dejstvo je, da ujameš pravi čas za krajšanje jader. Prepozno krajšanje vodi v izgubo jader ali celo v izgubo jamborja, kar tukaj ni ravno redek pojav. Najhuje je, če se ti obrne jadrnica, jadra zajamejo vodo in potem je precej težko odrezati jadra v vodi, da se jadrnica postavi na normalno mesto. Zato poskusim vedno ujeti pravi trenutek, ali pa skrajšati že veliko prej, ne glede na trenutno hitrost plovila. Osebno imam takrat odprto genovo, vse pa je odvisno od moči nevihte. Na Atlantiku sem jadral samo z manj kot dvema kvadratnim metra jadra. In še ena slabost oceanov sem spoznal. Ko pride ena nevihta, jih je tisti dan tudi več. Spomnim se, da jih je enkrat bilo celo sedem. To pa zelo utrudi človeka.

Česa ne smemo pozabiti pred nevihto

Nevihto spremljajo strele, ki lahko uničijo elektronske naprave na plovilu. Med nevihto je zato priporočljivo izključiti vse elektronske naprave vključno z radijsko postajo. Prav tako je priporočljivo iz radijske postaje izvleči priključek za anteno.

Nevihta je edini razlog, zaradi katerega lahko ugasnemo VHF-postajo na plovilu.