 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Sidrišče je bilo eno izmed najbolj mirnih v zadnjem času in dobro sva se naspala. Okolje je precej dolgočasno med dvema valobranoma, voda pa, no, voda je pod standardi, na katere sva navajena, zato dvigneva sidro še pred kopanjem.
Najprej zaplujeva v ribiško pristanišče, da si z barke od bližje ogledava grad in stari del Manfredonie. Prevroče je in se nama ne ljubi na obalo. Ugasneva motor in počasi pujsava ob obali. Veter se je namreč zelo polegel in s tremi vozli drsiva po gladki vodi in opazujeva obalo, ki potuje mimo naju.
Ko hitrost pade pod 2 vozla, prižgeva motor za zadnji dve milji. Ustaviva se v Mattinati, dobrih 10 milj proti severovzhodu od Manfredonie. Skopava se, ampak admiralica ugotovi, da se vidi več ljudi kot ptic, zato se prestaviva nekaj milj naprej v Mattinatello. Tu se nad morjem dvigajo mogočne skalnate stene, v katerih mrgoli ptic, predvsem hudournikov.
Nekaj ljudi je vseeno tu okoli, vsega človek pač ne more imeti. Voda ni videti dosti bolje kot prej. Cel Manfredonski zaliv je namreč zelo plitev in na dnu sta blato in pesek. Še 10 milj od obale je globine komaj kaj nad 10 metrov. Prejšnje dni je bilo precej vetra in valov, voda se še ni zbistrila. Verjetno pa tudi na desetine ribičev, ki vsako noč vlačijo mreže po tleh, pripomore h kalnosti vode. Vseeno se prileže ohladitev, saj je zunaj krepko čez 30 °C. Še zdajle, ob 21. uri, je v barki 32 °C. Plus točke pa so dobili, ker je voda celo zame dovolj topla.
Proti večeru spustiva čoln in odveslava od blizu pogledat skale in votline. Super je, ker lahko ob obali veslaš v senci pod pečinami, čeprav je sonce še dokaj visoko na nebu. Zaveslava še v kakih pet lukenj, ki jih je tu vse polno. Ena je zanimiva, saj ima veliko dvorano, ki ima več vhodov. Skozi enega zaveslava noter, skozi drugega pa spet ven.
Tak lenoben poletni dan se prav prileže po težkih in dolgih plovih preteklih dni. Če bi lahko še skupino Italijanov na dveh velikih gumenjakih dal malo bolj na tiho, bi bilo pa že kičasto.
Po odlični večerji odpreva buteljko rdečega vina, in Andrej, če tole bereš: Hvala. Tale tvoj Primitivo je vrhunski. Pika na i lepega dneva.
Danes sva se le prestavila za dobrih 13 nmi.
Še enkrat preverim vreme, videti je, da ostaja prvotni plan: Jutri bova preplula Jadran in greva na Lastovo. Tule Jadran ni prav ozek, a do Lastova imava le 70 nmi. Napoved pravi, da bodo valovi le mali valovčki (25 do 30 cm), vetra bo za silo dovolj za skoraj orco na celi poti, le prvih 10 milj bo treba odmotorirat. Kako bo v resnici, pa napišem jutri.
| < Manfredonia | Mattinatella - Lastovo > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
