 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Zbudiva se v sončno jutro. Že takoj zjutraj je precej prometa tu okoli in večina gliserjev je ravno v fazi izglisiranja ali pa zmanjšujejo hitrost pred vhodom v marino v polizpodrivnem načinu in spet delajo velik val. Edine pol ure, ko ni niti eden glisiral, je bilo takrat, ko je mimo pripeljal policijski čoln. Takrat so vsi vedeli, da se 300 m od obale ne glisira in je bil blažen mir, čim je izginil za obzorjem, pa je bilo spet vse po starem.
Danes je na sporedu spet kratka fura. September planirava preživeti na morju in dlje, kot ostaneva v Dalmaciji, več časa bova v stabilnejšem vremenu. V Kvarnerju je baje že danes burja, ponoči se bo okrepila, spet so izdali opozorilo. Tule pa je danes in ponoči še ne bo, potem pa naj tudi ne bi bilo dosti od nje.
Če bi bila galeba, bi danes preletela samo 2 milji (Angleži rečejo 'kakor vrana leti', kadar hočejo povedati v ravni črti), ker pa midva rabiva pod kobilico dobra dva metra vode in nisva Argonavta, da bi jo vlačila čez hrib, morava okrog južnega rta Murterja in tako preplujeva 6 milj. Tudi to ni neka razdalja.
Vetrič je blag, a danes dvignem še glavno jadro, da vsaj jadrava. Prav lepo drsi Heron po gladki vodi. Še vedno nimava velike hitrosti, večinoma jadrava med 3 in 4 vozli, ko se je veter za kratek čas popravil na 10 vozlov, je šlo dobrih 5.
Danes bi lahko cel dan imel kozarec na mizi in se ne bi prevrnil. A kozarci niso za to, da bi bili cel dan na mizi. Se pa sedaj vozički glavnega jadra nič več ne zatikajo in jadro lepo zdrsne navzdol v vrečo. Popravilo je očitno uspelo.
Sezona se zaključuje. Na morju je precej manj bark kot pred nekaj tedni, tako da se odločiva sidrati v Kosirini. Ta zaliv v glavni sezoni po navadi preskočim, saj je praviloma tam gneča. Še danes je notri precej bark. Najdeva prostorček za naju.
Sicer sva precej blizu obale in precej blizu enega motornjaka (stari Nemec in malo manj stara Poljakinja), a tako pač je na Jadranu poleti. Čiste zasebnosti na sidru pač ni, razen če sidraš res daleč od glavnih poti.
In potem jo zagledava:
Slovensko jadrnico! Prva po dolgem času! Koprska registracija, hitra barka, X-37.
Ime je povezano z mačkami. Tisti, ki spremljate rezultate regat, ste verjetno uganili, o kom teče beseda. Ima kar nekaj vidnih uvrstitev.
Žal so kmalu dvignili sidro in odpluli na jug, tako da mi jih ni uspelo pozdraviti.
Danes sva preplula 6 milj, veter cel dan ni presegel 11 vozlov (večino časa je bilo precej manj).
Voda je še prijetna za kopanje, le jaz se že malo obotavljam, ko grem noter. Ko si enkrat v vodi, pa je prijetna.
| < Hrbošnjak | Vela Luka > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
