Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

66. dan: Sardinija: Liscia Di Vacca – Cala di Volpe–Golfo Pevero

Danes gremo na izlet. Lili bi si rada ogledala nekaj lepih zalivov, kjer sva pred leti že bila, a sva tako hitela mimo, da nisva nič videla.
Še prej pa preverim, ali se je epoksi posušil. Samo pol urce, rečem Liliki. Ne verjame mi povsem. Me pozna.
Epoksi je trd. Grem po orodje. Zvrtam luknje, povsem na prafaktorje razstavim vinč, saj že dolgo ni bil dobro očiščen in namazan, grem po mast in olje. Lili mi prinese računalnik, da pogledam plonk listek (pdf sheme vinča, saj so ene rinke lahko zgoraj ali pa spodaj) in se lotim montaže. Vinč je spet v enem kosu. Grem po Kent, grem po dodatne cunje in čistilo za Kent, poiščem daljše vijake, montiram na barko.
Za čuda poteka vse bolj ali manj po planu in dobre 3 ure pozneje je vinč zmontiran in delujoč.
Na hitro pospraviva in dvigneva sidro. Jeva med jadranjem. Lili popeče kruhke, jaz poskušam hkrati jesti, jadrati (in preizkušati nov vinč) in se umikati stotinam čerem in gliserjem. AIS tako ali tako ves čas piska, vsak trenutek smo v nevarnosti trčenja z več plovili. S katerimi niti ne vem, ker je po navadi na ekranu 150 do 200 tarč. Neuporabno za tako obalno plovbo v najbolj turistični destinaciji Italije sredi avgusta. Kjer so najožji prehodi, Pershingi upočasnijo – takrat pa res delajo največji val.
Ko prideva do Cala di Volpe je SY A že tam. Videti je, da so nas prehiteli, ko sva montirala vinč. Verjetno so prisluškovali, ko sva včeraj delala načrte, kam greva. Pa še Black Pearlu so očitno povedali, kam naj grejo, da bodo videli Herona. No, za zvečer si izbereva drug zaliv in za nama se tja spet pripelje A. Pa dobro, a oni tudi berejo moj dnevnik?

Še dobra večerjica na Heronu, zvečer se dnevni gostje odpeljejo in v zalivu zavlada normalen mir. No, sama sicer nisva, saj je avgust, a prostora je dovolj, da se da dihati. Gledava sosedovega kužka, ki čuva barko in jezno laja na galebe, če se preveč približajo. Ko eden ni takoj odletel, je kuža kar v vodo skočil od besa. potem pa se s prednjimi tačkami drži za lojtro in čaka, da lastniki opazijo, da ga ni več in ga potegnejo nazaj na barko.

Danes prepluto: 16 milj, skupaj 1604. Motor ima 5551 ur (3 nove).

67. dan: Sardinija: Golfo Pevero – Liscia Di Vacca

Še vedno se zadržujeva na severovzhodu Sardinije.
Na Balearih so prepovedali sidranje v nekaj lepih in varnih zalivih, kamor sva hotela iti, zato morava poiskati primeren trenutek za prečenje s Sardinije na Menorko.
To je pribl. 200 milj plovbe (časovno je to pribl. 40 ur) po odprtem, ko si povsem izpostavljen mistralu iz Lyonskega zaliva. Ta zna dvigniti visoke valove in dobiš jih z boka. Tu je že prevrnilo velik potovalni katamaran (ljudje so umrli) in razbilo okna na križarki (poškodovani potniki), zato je treba to pot jemati z vsem spoštovanjem.
Pred prečenjem pa je še en dan plovbe skozi Bonifacij (ožino med Sardinijo in Korziko), kjer se veter okrepi in največkrat piha z zahoda.
Tam so zaščitena območja, kjer se ne sme pluti, malo je sidrišč, pa še ta so slabo zaščitena.
Pravijo, da avgusta nimaš kaj iskati na Balearih (sploh ne zdaj, ko so prepovedali sidranje v nekaj zalivih), če nisi pripravljen dati po 300 evrov na noč v marini, če sploh dobiš prostor. Zato sva še tu in planirava prečenje proti koncu meseca.
Tu so zbrani vsi ta veliki. Če se drugod fantje igrajo z droni, se tu (malo večji fantje) igrajo s pravimi helikopterji.
Marsikatera jahta ima pomožne čolniče, ki so večji od Herona, nekatere imajo helikopterje ali podmornice.
Danes zjutraj pogledam iz barke in v zalivu se bohoti največja jahta na svetu. Čez 150 m je dolga, kar 85 ljudi šteje posadka!
Privezala se je na bojo v zalivu.
Boja je velika (po moje pribl. 3 m). Kako je pritrjena na dno, pa ne vem. Verjetno ne na malo betona v avtomobilski gumi s kavljem iz gradbenega železa.

Dopoldan je vreme še lepo, zato se kopamo, potem pa odjadramo v znan zaliv, saj je napovedano nestabilno vreme in hočemo imeti varno zavetje. Celo pot prejadrava, Lilika je bila kar malo nejevoljna, saj motor ni delal niti toliko, da bi segrel vodo za pranje brisač.
Popoldan je oblačno, vmes nekajkrat dežuje po 5 minut, a ne dovolj, da bi opralo barko.
Danes sva jedla pikantne klobase s Korzike, matevža in kislo zelje. Zanimivo, kako prija zimska hrana, če se skrije sonce, čeprav je še vedno 28 °C.

Danes prepluto: 5 milj, skupaj 1608. Motor ima 5551 ur (danes 0 novih).

68. dan: Sardinija: Liscia Di Vacc a– Porto Puddu

Še dobro, da se admiralica ukvarja z vremenom.
Aja, pri nas je tako: Jaz sem kapitan, Lilika pa je admiralica.
Jaz odločam, koliko verige spustimo in koliko se zategne jadro, ona pa, kje bo plula naša flota. :-)
Današnji pogled na vremenske karte pokaže, da je okrog nas precej dežja in neviht – tako južneje kot severneje od nas, pri nas pa je vreme lepo.
Tudi ponoči ni bilo nič posebnega. Ene dvakrat je veter malo zažvižgal, sicer pa je bilo super mirno.
Za to noč se bo treba spraviti v zelo varen zaliv, saj je izdano opozorilo za nevihte. Porto Puddu izpolnjuje vse pogoje.
Pravijo, da je treba na barki vsak dan narediti vsaj en projekt, sicer imaš naslednji dan tri (in ne dva).
Današnji podvig je bilo čiščenje črne strojne masti z zadnjih pripon. Da so pripone pošmirane, sem ugotovil šele takrat, ko je gondoljer zanihal na pripone in potem na jadro in pustil črne madeže na novem jadru. Šmir je na zajle prišel ob spustu barke v morje, saj so se zadnje pripone dotikale žičnih vrvi dvigala. Najprej poskusim s čakljo, a ne dosežem. Potem navežem krpo okrog pripone, ter jo s pomočjo dvižnice in še ene vrvi vlačim po priponi gor in dol.
Projekt je uspel in zajle so čiste in ni mi bilo treba plezat po njih. Jasno, da sem to delal med plovbo. Zakaj bi nekaj počel na sidru v mirnem zalivu, če lahko naredim stvar bolj adrenalinsko. Na sidru raje gledam prišleke, kako sidrajo. Boljše kot televizija.
Zaliv je super. Dobro zavit, notri je še en manjši otok, za katerega se da sidrat.

Seveda nisva edina, ki nama je zaliv všeč, a mislim, da nismo preveč natlačeni.
Sonce je bilo povsem rdeča krogla, ko je padalo za obzorje. Po nebu se podijo oblaki vseh oblik. V daljavi se občasno kaj zabliska, a admiralica pravi, da se bo verjetno ustavilo, preden nas doseže.

Danes prepluto: 11 milj, po logu tudi 11. Skupaj 1619. Motor ima 5553 ur (danes 2 novi).

69. dan: Sardinija: p Puddu–p Pozzo–p Liscia–p Poddu (p iz naslova pomeni Porto)

Admiralica je imela prav. Neurja so nas obšla. Ropotalo je nad hribi, pri nas ni bilo nič. Zaliv je bil miren, kot na jezeru.
Ni pa tu trgovine.
Stvari, ki jih v kopenskem življenju opraviš mimogrede, ti na barki včasih vzamejo precej več časa.
Prej bi na poti iz službe mimogrede skočil po kruh in mleko v lokalno trgovino.
Tu pa: pripravimo barko za izplutje, dvignemo sidro in odplujemo v zaliv, kjer je trgovina – dobro uro vožnje.
Tam sidramo, spustimo v vodo dingija, montiramo motor, bencin, se oblečemo za med ljudi in oddingiramo do obale.
Tam najdemo prostor, kjer lahko pustimo čolnič, se izkrcamo in peš napotimo do trgovine (kar daleč po soncu).
Po soncu potem nosimo nakupljene stvari nazaj do čolna, se veselimo, če je čoln še tam in še ima motor, bencinski tank in vesla.
Potem se vkrcamo in odpeljemo na barko. Potem pa dvignemo motor na barko, pa dingija obesimo na nosilce, dvignemo sidro in odplujemo nazaj.
Porabljen čas: 4 ure.
Tale Porto Pozzo je čisto druga slika Sardinije. Le lučaj od blišča in bogastva je mestece, kjer misliš, da si prišel v sindikalni turizem leta 1970 nekje v Istri ali na opustošeno Bosno kmalu po vojni. Po glavi mi je nehote odzvanjala melodija iz filma Deliverance.
Na obali zagledam skale v obliki bivola. Potem pa ta skala pomiga z ušesi. Uf. Res je bivol, ki leži v blatu. Okrog njega so še trije, štirje, pa nekaj samic. Bivoli so ogromni in črni. Nisem še videl tako velikih. Tu se očitno ne bom izkrcal. Tako ali tako pa je za njimi močvirje in neka stoječa voda.

Malo naprej je kup starih na pol potopljenih čolnov in jaht. Verjetno so se pred davnimi leti potopile in so jih izvlekli, da ne bi ovirali dostopa moderni marini, ki je vsega 100 m stran. Ob robu marine najdem prostor za izkrcanje. Pet korakov in sem na parkirišču. Pot do trgovine me vodi mimo na pol dograjenih hiš, ki so v razsutem stanju. Tam verjetno kakih 30 let stojijo nedokončane. Na dvorišču razpada traktor, dva gliserja prerašča grmovje. Tadva ne bosta več plula. Kot bi se v času premaknil 50 let nazaj. Kot da niso le lučaj stran prestižne vile, vredne milijone in milijone. V vasi je ena trgovina (minimarket). No, kruh in mleko dobim, kake hude izbire pa ni.
Najprej greva v Porto Liscia, ker je tam lep zaliv, a se v zaliv prikrade preveč valovanja, tako da se vrneva na res zaščiten Porto Puddu. Danes se morava naspati, saj gremo jutri skozi Bonifacijevo ožino in nekaj dni ne bova imela na voljo res dobrih sidrišč. Če bo vreme stabilno bo OK, sicer bomo pa spali bolj za silo.

Danes prepluto: 12 milj, po logu tudi 12. Skupaj 1631. Motor ima 5555 ur (danes 2 novi).

70. dan: Sardinija: Porto Puddu – Isola Rossa

»A ni ta zalivček odličen. Škoda, da se ga ne da zapakirati in vzeti sabo, potem bi ga pa instaliral tam, kjer bi ga rabil,« je zjutraj rekla admiralica.
In res se je p. Puddo spet izkazal.
Zdi se mi, da se že pozna, da je plovil manj, kot še pred tednom dni. Na AIS-u je bilo tule po navadi 150 do 250 plovil v dometu, sedaj jih je pribl. 100.

Danes gremo do Isole Rosse. To je na pol poti do Isole Asinare, skrajne severozahodne točke Sardinije, od koder se preči na Menorko. Vreme pravi, naj spustiva Algero (kakih 20 milj južno na zahodni obali) in pičiva čez raje v torek kot v sredo. Bomo videli, kakšna bo prognoza jutri.
Startava s premalo vetra, zato poje motor, a se veter čez dan le vzpostavi. Najprej ga je malo in pujsamo počasi. Dokler je v bok še gre, v krmo je pa žalost. Potem se kot popravi (150° pravi veter) in malo se igram s tangunom. Ravno vse super natrimam (in smo za dober vozel hitrejši kot brez tanguna), ko se veter spet malo obrne. Pravi je iz 120, a ker smo mi tako hitri je navidezni z 90. Tanguna ne rabim več. Popoldan se veter še okrepi in letimo dobrih 7 vozlov čez vodo, zaradi toka v našo korist po GPS-u 8. Končno spet eno jadranje.
Sidramo takoj pod marino v čudovito turkizni vodi v mivko. Pred severnimi vetrovi nas ščiti valobran marine, pred severozahodnimi otoček Isola Rossa. Na vzhodu je pa tako ali tako cela Sardinija. Zahodnik zna presenetiti s kakim valom, a upamo na najboljše. Napovedan pa je severnik. Zvečer pa na pico – zadnja šansa za pravo italijansko pico.
Pica je bila, kot se šika, sladoled odličen, v trgovini sva dobila vse, kar sva rabila.
Tale Isola Rossa je sicer čisto turističen kraj, a so hiške okusno zgrajene in daje občutek domačnosti.
Upam na mirno noč. 

Danes prepluto: 31 milj, po logu tudi 31. Protitok in tok v krmo sta se do konca dneva ravno izenačila. Skupaj 1662. Motor ima 5558 ur (danes 3 nove).

71. dan: Sardinija: Isola Rossa – Isola Piana

Bal sem se vala, pa je nevarnost prišla od drugod.
Glasba, ki je igrala na terasi v bližini, se ni končala kmalu po polnoči, kot se spodobi, ampak so odprli vse registre in nažigali pozno v noč/zgodnje jutro. Ko so končno utihnili, se je na naju spravil komar, ki ni odnehal, dokler ga nisem kemično uničil.
Pa še pica je bila preslana in sva ponoči hodila pit vodo.
Skratka, noč, ki jo bom z veseljem čim prej pozabil.
Plan za danes je ogled mesta Castelsardo. Prej se je imenoval Castelgenovese. Zgradili so ga za obrambo Genove.

O Beneški in Dubrovniški republiki smo se učili v šoli, Genovske republike se pa jaz iz šole niti ne spomnim. Mogoče sem šprical.
Ko se približava utrjenemu mestecu na vrhu hriba, se plan v hipu spremeni. Sonce je namreč že visoko in nabija z vso svojo energijo. Slikica z barke bo povsem dovolj, je enoglasna odločitev. Verjetno pa je od daleč videti lepše kot od blizu (to je tista o kislem grozdju).
Raje izkoristiva ugoden veter in nadaljujeva proti Isoli Piani.
Lepo jadranje do Isole Piane. Sidrava in imava kopanje in večerjo.
Vreme: spremenili so napoved, tako da je opcija, da greva takoj, ali pa čakava več kot 3 dni.
Odločitev: gremo nocoj. Ob 19. uri dvignemo sidro in zaplujemo proti prelivu. Najmanjša globina, ki sem jo videl, je 2,7 m, uspelo se nam je prebiti mimo čeri. Protitok v ožini ni presegel 1,5 vozla. Trenutno (ob 20:00) sva že v globoki vodi z vetrom s severa.
Jutri ne bo dnevnika, saj sva na pasaži. Se javim, ko prispeva v Mahon (pribl. 200 NM daleč – predvidoma čez 40 ur) ali malo kasneje.

Danes prepluto: 31 milj, po logu 32. Skupaj 1692. Motor ima 5558 ur (danes niti ene ure za 31 milj).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 1. dan

Ponedeljek je in včasih smo rekli, da ob ponedeljkih še trava ne raste, čeprav se mi je v službi ravno na ta dan znalo zgrniti vse na glavo. Danes je drugače, a vseeno imam kar nekaj dela že od ranega jutra.

Napolnim rezervoarja z vodo, izklopim elektriko, ter se pripravim za izplutje. Do danes sem imel plačano marino zaradi Singapurja, zato sem tam ostal tako dolgo, predolgo. Čas je da odplujeem še kam drugam. Nekam daleč mi ni za iti, zato si izberem popularno destinacijo Musket Cove, čeprav sem bil tu že dvakrat prej. Poleg tega si bom tam lahko pogledal podvodni del barke, ter ga očistil, v kolikor bo to potrebno. Pa tudi avtopilot moram preveriti, če dobro deluje, saj sem vstavil spet popravljen,  a star elektronski kompas za avtopilota. 

Po VHF postaji pokličem marino in njihove marinere in čez pol ure res pridejo, ter mi odvežejo barko. Vse štiri vrvi so moje, tudi zadnje, ki služijo za muring. Te mora odvezati marinero s čolna, saj so pod vodo. Ufff kako so umazane in polne školjk. Ker sem vedel kaj se bo zgodilo, sem pripravil veliko vedro oz. kar čeber, ki sem ga imel včasih za ročno pranje oblačil. Premore 50 litrov, jaz pa sem komaj spravil v njega dva krat po 30 metrov 20 milimetrov debele vrvi. Končno odplujem in kar nepoznan in pozabljen občutek za jadranje se me loteva. Predolgo sem bil na enem mestu. 

Ko pridem kakšni dve milji iz marine preklopim na plutje z avtopilotom. Nekaj sekund dela, nekaj se trudi, a že čez minuto se izgubi in se izklopi. Ponovim še dva krat, a se vedno zgodi enako. Torej ne dela dobro. Potrebno bo narediti operacijo št. 2. Iz skladišča vzamem škatlo z novim kompasom od Raymarina in ga prinesem v kokpit, kot tudi orodje. Odvijem vijake na komandni plošči na konzoli in potem odklopim vseh pet žičk za kompas. Priklopim nov kompas (še sreča, da sem že prej nalotal konektorje na žičke) in kompas s sivim lepilnim trakom nalepim na plastična vrata od barke. Čim dlje od kovinskih delov, ki znajo biti motilci za kompas. Nato na instrumentu od avtopilota najdem program za kalibriranje kompasa in barko zapeljem dva kroga okoli svoje osi. Prehitro, mi pravi naprava. Dobro no, bom počasneje. Ko ga skalibriram spet preizkusim avtopilot in … dela. Bravo jaz. Tako s kablom na tleh, z zalepljenii vrati in z zalepljenim kompasom priplujem do cilja in spustim sidro v 20 metrov globoko morje. Spustim vseh 75 metrov verige in jo nategnem. Drži. 

Potem vse pospravim, tudi nov kompas, katerega bom vgradil in potegnil kable tako kot to mora biti v naslednjih dneh. Nato grem v vodo, saj me najbolj zanima, kako se drži moj antifauling z bakrom. Opremljen z masko in dihalko skočim v vodo in verjetno zaradi globine in muljastega dna ne vidim do tal, zato je kar malo nelagoden občutek. No barka je skoraj čista, le na robovih od krmilnega lista in kobilice se je prijelo nekaj školjk. Te hitro očistim, zato pa imam več dela s propelerjem, ki je poln prisesanih prilepkarjev. Skoraj 15 krat se moram potopiti pod barko, da imam končno čist propeler, čeprav je zdaj lisast. No ja, do Nove Zelandije bo že moral zdržati.

Zdaj pa pod tuš, sledi dobra kava in dobra knjiga. Komaj začnem brati, pride do mene Norvežan Gaute in ker se mi ne ljubi z njim na obalo, gre on dalje. Ne spijem kave do konca, ko pripluje do mene 43 čeveljski katamaran in nekdo me kliče po imenu iz njega. Seveda, rojak Sašo, ki je bil na drugi strani otoka. Povabi me na čvek, takoj ko se sidra poleg mene. V vodo spustim svoj nesrečni dingi, ga napolnim z zrakom, nanj nastavim motorček Tohatsu in s sabo vzamem še zračno tlačilko, če bo potrebno polniti tube. Pridem do katamarana in Sašo Kaus mi zaželi dobrodošlico na njegovem novem plovilu. Že kar nekaj časa jadra v tem oceanu in zdaj se je odločil, da bo nekaj let ostal na Fidžiju. Pravi, da tudi čez ciklonske sezone. Spoznam še njegovo partnerko in potem nazdravimo  našemu srečanju s steklenico rdečega vina. Jenny prinese še čudovit pladenj poln lepo narezanih lubenic, krekerjev in sira brie. Ker je na sidrišču tudi Škot Rick, pride še on in imamo čudovit večer.

Kasneje, ko se vrnem na barko, si skuham še zelenjavno večerjo, se še enkrat stuširam, kajti danes tu ni kaj dosti vetra, zato je peklensko soparno. Najraje bi odprl vsa okna, a tudi to ne bi nič pomagalo, ker je brezvetrje. Le komarje bi privabilo v notranjost, s katerimi bi se moral bosti nekaj naslednjih dni.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 2. dan

Že je oktober mesec. Tukaj še oktober ni tisti oktobrski, saj ni pretirano slabega vremena. Danes je bilo zelo vroče, kajti spet ni bilo vetra vse do šestih zvečer, ko se je malo pooblačilo. Za zvečer je napovedano nekaj vetra, a več ga bo menda jutri pa vse do sobote ko se umiri. Za zahodne otoke je napovedano 25 do 30 vozlov vetra, s sunki do 35 vozlov. Na sidrišču smo od valov kar dobro zaščiteni, žal pa od vetra ravno ne, saj je otok kar nizek. A nekaj dni bo za zdržati, saj potem spet pridejo lepši dnevi.

Zjutraj se najprej lotim kompasa, potem pa mi sine ena ideja in se odločim, da bom poskusil narediti še nekaj, a moram biti v gibanju, zato bom to naredil, naslednji teden, ko se bom prestavil na sidrišče pred Port Denerau. Zato samo priklopim žičke, in kontakte od kompasa, vse kot je bilo, privijačim komandno ploščo in pokrijem instrumente s pokrovi. Nato moram še očistiti sončne celice, saj vem, da so prašne. A da pridem do njih, moram sestaviti skupaj bimini, nato splezati na konzolo, pomesti celice in jih očistiti z vodo. Tako, kakšen Amper več, bi pa zdaj lahko polnile. 

V vedru imam vrvi, ki so umazane od trave, alg in školjk. Očistiti jih bo potrebno, a na roke bo to šlo zelo počasi. Zato bo najbolje, da to naredim pod pritiskom, kot to naredimo doma, kadar peremo avto. V kokpit prinesem watermaker Rainman, tokrat brez membran, namesto njih pa prinesem Karcherjevo visokotlačno pištolo in cev. Vse skupaj priklopim in evo ga, pa imam visokotlačni čistilec. Čeprav je sistem za čiščenje teh že smrdljivih vrvi super, vseeno traja pol ure, da očistim eno 30 metrov dolgo vrv, nato še drugo. Potem pospravim še kokpit in ko je vse čisto, vse skupaj zložim nazaj v skladišče. Kar nekaj dingijev in radovednih jadralcev se je ustavljalo in so gledali kaj počnem. Ja vem, zanimivo, da lahko na barki sredi sidrišča pereš vrvi in barko. Potem vrvi še potegnem po desnem boku barke in upam na skorajšnji dež, da se vrvi napojijo deževnice in potem ko se posušijo, ne bodo več smrdele in bodo tudi mehke.

Potem se lotim še motorja v barki, pregledam vodo, olje, očistim vodni filter, v tank za gorivo pa vlijem čistilo za šobe, ter čistilo za nesnago v rezervoarju. Tank imam poln, in na manjših valovih se bo to čistilo lepo premešalo z gorivom. Zdaj še privijačim vratca pokrova od sidrne verige, saj sem včeraj opazil, da sem izgubil enega od štirih vijakov.  Vedno in vedno se najde delo na barki.

Popoldne po kavi, napolnim dingi z zrakom, tlačilko dam v eno od vrečk in položim na tla, nato pa se odpeljem z njim na obalo. Malo se moram sprehoditi. Dingi kaže kar dobro in upam, da bo zdržal ti dve uri in se ne bo preveč izpraznil. Motorček Tohatsu pa dela kot urca, saj sem mu zamenjal skoraj vse »vitalne in nevitalne« dele. Na obali se sprehodim mimo glavnega resorta in se napotim k drugemu, kateri je oddaljen dober kilometer in pol. Ko sem bil nazadnje tukaj, so bili v zaključni fazi gradbenih del.  Zdaj pa je že odprt, ter tako na oko, zelo lep. Srečam uradnika, katerega spoznam po znački in Fiji srajci, ter ga vprašam kdaj je bil resort odprt za stranke, saj jih vidim sedeti po balkonih. Pove mi, da so proti pričakovanju polno zasedeni in ker so novi, imajo tudi najnižje cene, tudi v gostinskih lokalih. Sicer mi to nič ne pove, a se vseeno zahvalim, naredim nekaj obveznih fotografij in grem dalje. Kasneje opazim tudi lesen splav, katerega so filmski producenti namenili Tomu Hanksu leta 1999, ko so na fidžijskem otoku Monuriki, snemali film Cast Away.

Ko pridem do dingi pontona, sem vesel, ker še moj dingi pluta na vodi, torej ima še nekaj zraka v sebi. Pravzaprav ga ima toliko, da se še normalno pripeljem do barke, kjer si naredim čudovito večerjo in potem se prepustim večeru. Na nebu je neskončno število zvezd in pozno zvečer se tudi veter umiri.

Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 3. dan

Noč, polna bolečin v nogi, pravzaprav v sklepu leve noge. Putika ali revma? Kako naj vem, če si ne morem izmeriti urate v krvi? Aparat za sladkorno in še kakšen so naredili, za putiko pa še ne. Gleženj me boli, da se komaj premikam, je pa zanimivo, da ni rdeč in ne zatekel. Po moje bo revma, saj 14 let dela v rudniku, na vlagi, mokrem in prepihu, pusti svoje posledice. Moti me le to, ker sem sinoči jedel goveje mleto meso iz domače mesnice in lahko da so mi v to maso podtaknili kakšen del drobovine, ki pa je zame najbolj nevarna. Pa tako lepe in dobre pleskavice sem si včeraj spekel, jih obogatil s česnom, čebulo, zelišči in sodo bikarbono raztopljeno v malo vode. Prav ta slednja je dala mesu, podobnemu in debelemu kot je v burgerjih tisto svežino in sočnost, ki s pečenjem ne izgine. Ufff, moram vzeti naklofen in potem bo malo bolje, kasneje še enega,… stara praksa že 30 let. Ker je bila noč prebedena sem zato spal dopoldan do 9:30 ure in ko sem se zbudil, je bolečina že malo popustila. Zanimivo je piti prvo kavo ob tej uri, tri ure po mojem vsakodnevnem obredu.

Zunaj piha 28 vozlov (čez 50 km/h). Vetrnica je sicer glasna, morda, ker je v njej slab ležaj iz Tonge. Še danes sem presenečen, da so ga v eni zakotni trgovini z avto deli sploh imeli. Zdaj vsaj služi svojemu namenu in v povprečju mi danes vetrnica polni med 5 in 6 Ah, sončne celice 11 do 13 Ah in akumulatorji bodo kar dobro napolnjeni. Sedim za navigacijsko mizo, kjer imam prenosnik in ko dvignem ekran nekaj poči na levi strani. Pri tipkovnici se ohišje razpre, kot cvet v spomladanskem času. No še to. Stisnem skupaj, a noče držati. Na vsako stran se je v kotu razprlo ohišje za 10 cm. Vzamem sekundno lepilo, vse premažem in malo počakam. Nato pa vzamem še Gorilla power tape in ga polepim ob straneh. Za videti ni ravno lepo, a drži in služi svojemu namenu. Star je že štiri leta, tipkovnica od vlage včasih nagaja, spet drugič dobro dela, a meni še vedno služi za tisto, za kar ga potrebujem. In še baterijo ima komaj dva meseca staro, zato bova morala še vsaj eno leto skupaj prijateljevati.

Popoldne mi polnilni razdelilec za 12V odpove poslušnost. Očitno je bila napaka v kontaktu in se je zato le-ta grel in pregrel do te mere, da se je gibljivi kontakt sprijel s kovino. Ni druge, kot odstraniti vtikač, namesto njega prispajkati žice in montirati nov vtikač za 12V. Še sreča, da ga imam v rezervi in da imam še spajkalnik ter spajkalno žico, drugače bi bil tu kar problem, ker ni takšnih trgovin. Važno je da zdaj dela in da lahko polnim telefon, tablico in prenosnik.

Na zadnjem kopenskem sprehodu sem si v naravi nabral 7 zelenih papaj in danes je največja, že postala rumena. Stehtal sem jo in pokazala mi je zavidljivih 1,52 kg. Spet bom imel sadne zajtrke in sadja ne bo potrebno kupovati še nekaj časa.

Danes je popoldanska kava res popoldne, saj je ura že pet in hitro hiti proti večeru. Zraven so še tri napolitanke, te mi ne bodo škodile. Noga je veliko bolje in zato vedno bolj in bolj mislim, da to ni putika. Prej je bil tukaj Američan, ki pluje na meni čudovitem ketchu – Irwin 43, težkem okoli 16 ton, katerega je predelal in obnovil do potankosti. Najbolj mi je všeč fiksna kabina namesto sprayhooda, pa še mnogo lepih detajlov je, ki bi jih bilo vredno omeniti. Priporočil mi je, meni že slišano zdravilo za revmo, čebula v nogavici. In ja, danes si jo bom res dal na nogo. Ko boli, bi navlekel na sebe še hudiča iz pekla, samo da bi pomagalo. Sploh si ne znam predstavljati, da bi se mi tako zgodilo med plovbo proti Novi Zelandiji.

Za večerjo pa vseeno pojem eno pleskavico in si naredim dobro solato, zdaj pa da vidim, kaj bo rekla že tako vetrovna in valovita noč.

Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 4. dan

Vetrovna noč se je proti jutru malo umirila, a res za samo kratek čas. Veter je padel iz dobrih 27 vozlov na 15 vozlov. Tako se je tudi barka umirila, ki zdaj poskakuje na dobrih pol metra visokih valovih.

A to je bilo samo na kratko, da nam vlije nekaj veselja. Nato je spet zapihalo in veter se je spet vrnil na svojih 26 vozlov, dokler se ni v enem trenutku malo stemnilo, zapihal je hladen veter, ki je dosegel 34 vozlov. Barka je skakala po slab meter visokih valovih, veriga se je napenjala in nič kaj ni bilo prijetno na sidrišču. Takrat mi je z nosilca nad biminijem dvignilo eno stran sončne celice, saj je bilo inox koleno premalo privijačeno, ali pa se je le to odvijačilo od tresljajev. Vse je bilo kmalu v redu, saj sem to pravočasno opazil, preden je bilo kaj narobe in popravil zadevo tako, da se to ne bi več zgodilo.

Mimo Indiga je glisiralo nekaj dobrih in velikih dingijev z močnimi motorji, ki so brzeli po razburkanemu morju, kateri je zaradi tega poškropil ali na trenutke zalival ljudi v njem. Verjamem, da vožnja z barke na obalo ni bila prijetna, predvsem pa je bilo v njem precej hladno in mokro.

Drugače pa je dan minil ležerno, s prebranimi skoraj 300 stranmi v knjigi, ki jih premore več kot 500. Torej za jutri že vem, kaj bo moja glavna okupacija v tem vetrovnem dnevu. Že dolgo nisem bil cel dan v kokpitu in ležerno bral knjigo v zavetju sprayhooda. A lahko rečem, da je bilo prijetno, dokler zvečer tudi mene ni zazeblo in sem moral v salon.

Po skuhani večerji, katero sem s slastjo pojedel, sem se prepustil gledanju filma, saj kaj drugega v tem vetru ne morem početi. Trenutno piha konstantnih 25 vozlov in barka je še vedno nemirna. Spet bo še ena nemirna noč na sidru.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

50. dan: Korzika: Baie de San Ciprianu–Porto Vecchio in nazaj

Ponoči se nenadoma zbudim.
Nič ne slišim. Kaj je to?
Barka ne škripa, veter ne tuli, štraji ne pojejo, val ne pljuska ob trup.
Ali sem oglušel?
Ne. Veter je ugasnil. Tako nenavadno je, da je naenkrat tišina, da sem se od tega zbudil.
Zaspim nazaj, veter kmalu spet zapiha. Vse je po starem.
Najlepša jutra so zjutraj. Moj nečak tega ne ve, ker pač vsa jutra prespi. No, on prespi še večji del dneva, a to je že druga zgodba ...
Skratka: Sončni vzhod, zaliv je miren in spokojen, veter je nežnejši, valovi so manjši. Voda je res noro prozorna, vročine še ni, lepo je. ZZZUUUUUUUMMMMM !!!!! Špljac. Jutranjo romantiko preseka jet s polnim plinom. No, danes so začeli zgodaj. Mogoče gre na kopno po sveže bagete.
Danes greva pogledat mesto. Porto Vecchio. Kakih 5 milj daleč je. Dvigneva sidro in odjadrava. V krmo iz zaliva, polkrma mimo čeri, v bok do naslednjega zaliva in laška orca v zaliv. Tam pa raje na motor poiščeva prostor za sidranje. Globine so tu problem. V glavnem je globina kakih 5 ali 6 m, a vmes pade pod 4, povsod okoli pa so posejane plitvine in čeri. Je treba gledati in paziti.
Mesto je seveda na hribu. In jasno, da sije sonce, saj je vendar poletje. In temu primerno je seveda vroče. In rineva gor. Okolica je precej bolj zanemarjena, kot sva je navajena v Italiji. Gredo se nekak elitni turizem, a jim vse na pol razpada in propada. Če bi razpadal grad iz 16. stoletja bi še razumel, a da razpadajo stari štedilniki in pralni stroji v zaraščenih in zanemarjenih dvoriščih, jim pa ni ravno v čast. Na vrhu je nekoliko bolj urejeno, a preveč zmetano na kup in namenjeno instant turizmu. Ena lepa cerkev, nekaj zanimivih ulic in polno trgovinic, bifejev in okrepčevalnic. No, ja, a smo za to rinili v hrib? Vsaj prigrizek in sladoled sta bila dobra. Ker smo v Franciji, sem seveda jedel kostanjev sladoled. Dober.
Potem pa še malo v trgovino. Zamislil sem si kako večjo trgovino in tu imajo E.Leclerc. Jasno, da je malo ven iz centra. Lili je že kar malo slabe volje zaradi pešačenja po soncu, jaz se veselim klime v šoping centru in bogate izbire specialitet.
Nakupiva nekaj mesa, sira itd. in nazaj na barko.

Plovba iz zaliva je adrenalinska. V zaliv se namreč vali pravi stampedo plovil. Od večjih jaht, do gliserjev vseh velikosti, pa jetov, in kaj vem kaj še, se vali noter. Plovni kanal je pa ozek. Še dobro, da sem na jadra in se mi ni treba ves čas umikati – saj z mojo hitrostjo 5–6 vozlov bi se tako ali tako težko. Ta mali švigajo povsod. Aja, da najameš jet tu, ne potrebuješ izpita ali predznanja. Dovolj je kreditna kartica. In to se na vodi zelo pozna.
Po razmisleku, kam bi šla, se odpraviva v isti zaliv, kjer sva spala zadnjo noč. Je dokaj dobro zaščiten in voda je lepa.

Danes prepluto: 10 milj. 5 tja in 5 nazaj. Po logu tudi 10, le da 4 tja in 6 nazaj zaradi toka. Skupaj 1534. Motor ima 5543 ur (2 novi).

51. dan – Korzika: Baie de San Ciprianu–Golfe de Porte Novo

Danes greva pogledat še kak lep zaliv malo proti jugu.
Tu je premikanje pogojeno z vremensko napovedjo in očitno ne razmišljava le midva na tak način. Na eni francoski kovinski jadrnici – nekaj daljša je od naše in po videzu sodeč je že videla nekaj sveta kruza starejši par, ki ima psa. Pes se vedno jezi in besno laja na vse, ki glisirajo preblizu njihove barke. Takoj nama je postal simpatičen. Že nekaj dni imajo isto ruto kot midva. Včeraj so šli celo v Porto Vechio in nazaj v isti zaliv, tako kot midva in ko se danes prestaviva za 10 milj so spet tu, v istem zalivu.
Očitno berejo isto knjigo in študirajo iste vremenske napovedi.
Jadranje v ta zaliv je bilo lepo, vetra je bilo dovolj, a stampedo motornjač je tu neverjeten. Ker sva se premaknila le za 10 milj in ker je obala tu izbočena, nisva šla daleč od obale. Po isti poti drvi vse živo od 4 do 40 metrov in čez, od enega trupa do treh, od jader do motorjev (ali dveh ali treh). In to v obe smeri. Danes sem prvič videl na AIS-u novo opozorilo, ki je bilo nekako takole: Imate veliko število alarmov, ali si ne bi raje spremenili nastavitve za alarme.

Hja, tako ali tako mi v tem profilu piska samo, če obstaja nevarnost trčenja prej kot v 3 minutah, na manj kot 0,1 milje in če se vsi premikamo hitro. In alarmov je več, kot jih lahko ugašam. Ko te tri jahte prehitevajo (ena po desni, dve po levi) na razdalji nekaj metrov in se vmes tlačijo še gliserčki, ti nasproti prihaja horda iz druge smeri. Pravi prometni kaos. Manjša plovila skačejo na valovih, ki jih delajo ta veliki, večji se le zibajo.
Ena jahta, ki me je prehitela, je delala še posebej velik val in sem poskusil, če lahko s Heronom (14 m in 12 ton) surfam na valovih. Ni mi čisto uspelo, je pa hitrost plovbe na valu narasla s 6 na 7 vozlov.
Zaliv je krasen. Tu ni na obali skoraj ničesar. Predvsem ni nobenega centra za vodne športe. Samo skale in gozd in čista prozorna voda, in po tleh mivka, nekaj skal in kaka čer, da ni dolgčas in da se ribe lahko kam skrijejo.
Na koncu zaliva je plaža, a ni organiziranih marel in ležalnikov.
Temu primerna je tudi klientela v zalivu (jasno, da je zaliv dokaj zaseden, saj je avgust). Večina se je sem prišla kopat, sončit in si spočit živce. Popoldan popusti še veter in na dnu se vidi vsak kamenček. Voda pa sploh ni razorana od jetov in gliserjev.
Prava poletna nirvana. Še pes na železni jadrnici nima na koga lajat in lepo drema.
Lili se je šla skoraj v temi še enkrat kopat. In to ne prvič ali drugič danes.
Še vetru se ne ljubi več nažigati. To sicer izkoristijo komarji, kakšen v mraku prileti do barke.
Lili enega poči prav klasično, a jaz jih raje čakam s sredstvi, ki jih Ženevska konvencija prepoveduje v bojevanju. Bojni strupi.
Forth je slovenski izdelek, a deluje tudi tukaj. Vključim ta mali inverterček in kmalu na barki ni več komarjev.

Danes prepluto: 11 milj. Po logu tudi 11. Skupaj 1545. Motor ima 5544 ur (1 nova).

52. dan – Korzika – Sardinija

Včeraj je bil lep dan, danes je še lepši.
Spala sva v miru, vala ali swela ni bilo, vetra tudi ni bilo veliko.
Med Sardinijo in Korziko imajo Italijani narodni park Madalena, kjer pobirajo vstopnino 30 evrov dnevno. Francozi pa so jim dali kontro in na sosednjem otočju (ki je videti do pike enak) vstopnine ne pobirajo. Samo, da sosedu koza crkne.
No, nam je prav, gremo gledat pač francoski park.
Jadranje na jugovzhod je krasno. Samo na genovo zjutraj jadrava z 10–15 vozli vetra v bok, obkroživa otočje in si po obratu z vetrom v laški orci ogledujeva še drugo stran otočkov. Lili, ki ima raje skale kot ljudi, je naredila pribl. 100 fotk.
Približava se skupini malih otočkov in vrževa sidro. Plovba je tu kar zanimiva, saj je okolica posejana s stotinami skal. Nekatere gledajo iz vode, nekatere pa se skrivajo tik pod površino in prežijo na neprevidne skipperje.
Zraven naju se potem zasidra barka Sir Baden Powell – 40-metrski schooner, narejen v starem stilu, kot iz časov velikih raziskovanj. Na tej ladji sva pred 10 leti preživela en teden kot potnika. Z njimi smo se potapljali po Balearih.
Spustiva čoln in jih greva pozdravit.
Lastnik je bil žal odsoten (s čolnom je šel nekam), drugih pa ne poznava, tako da izmenjamo le nekaj stavkov in greva naprej. Z dingačem se voziva med balvani in čermi. Okolica je fascinantna. Na nekem otočku se še vidi, kje so stari Rimljani lomili velike bloke kamnov (morda za obeliske) in tam pustili ležati na pol obdelane bloke. Med otočki je kar hiter tok, tako da sva vesela, da imava motorček in nisva na vesla. Polna vtisov se vrneva na barko.
Kam pa zdaj? Napovedan je jugovzhodnik, a za zdaj piha še sever-severovzhodnik. Takoj sva enotna: nazaj k Italijanom na Sardinijo.
Veter se je medtem okrepil in samo na genovo letimo 7 vozlov po GPS-u, a log večino časa kaže vsaj en vozel več. Tu je res kar močan protitok. Še dobro, da je dovolj vetra. AWA (kot navideznega vetra) je 60°, kar je za Herona in malo raztegnjeno genovo prava poslastica.
Ko prvič vrževa sidro, ne prime. Trava je gosta, pod njo pa je kamenje (na karti piše weed + rocks).
Malo še zakroživa po zalivu in najdeva lep nezaseden prostor z mivko na tleh. Nisva tako na samem, a je dno precej boljše za sidranje. Očitno je razlog, da tam, kjer sva poskusila najprej ni bilo nikogar.
Zaliv je meka za kajtarje in po zalivu jih šviga cel roj. Eni tudi na foilu. Mene ne motijo – saj niso jeti in niso hrupni.
Na žar vrževa en lep kos krave in po dobri večerji se nama ne ljubi več nikamor.
Si bova jutri pogledala okolico. Morda.

Danes prepluto: 
Golfe de Porte Novo–Ile Cavalo: 14 milj. Po logu 14. Skupaj 1559. Motor ima 5545 ur (1 nova).
Ile Cavalo–Liscia 11 milj. Po logu tudi 13. Skupaj 1570. Motor ima 5546 ur (2 novi – v glavnem raziskovanje otočkov).
Skupaj danes: 25 milj. Po logu 27. Skupaj 1570. Motor ima 5546 ur (3 nove).

53. dan – Sardinija: Liscia–Golfo di Arzachena

Še en lep poletni dan.
Zjutraj rabim kar nekaj prepričevanja, da Liliko spravim v čoln, da greva na obalo.
Peščena obala je razdeljena na cone: kopalci / windsurferji / kajtarji zasebno / kajtarska šola.
Potegneva dingača na obalo (kasneje prebereva, da se to ne sme) in se sprehodiva po krasnem rožnatem pesku.
Pesek ni drobna mivka, velikost zrnc je od 2 mm do 5 mm. Krasno odpade z nog. Sipine se raztezajo nekih 50 od 100 m od obale in tvorijo hribčke in doline. Dalj, kot je obala, več je vmes rastlinja.
Odhod, danes greva ob Sardiniji še malo navzdol (na jugovzhod), čeprav je od tam napovedan veter. Ampak admiralica bi rada še enkrat videla Costo Smeraldo (smaragdno obalo), da bi se potem bogatuni lahko hvalili, da so videli Herona.
Ni daleč. Malo se da jadrat, večino greva na motor, ker je naravnost v veter. Proti valovom, toku in vetru pa jaz ne bi orcal po kanalu, kjer je gostota plovil taka kot gostota avtov v ljubljanskem BTC-ju.
Približava se najinemu ciljnemu zalivu. Sosed na sidru je SY A (največja jadrnica na svetu – 150 m dolga) v lasti ruskega mogotca. Iz zaliva je izplula štirinadstropna jahta, pa je videti kot tender Aja.
Meni A ni všeč. Raje imam bolj ozke in elegantne linije in predvsem manj nadvodja.
Kasneje se presidrava globlje v zaliv (k manjši 53 m dolgi elegantni črni lepotici) predvsem zato, ker upava, da bo globlje manj vala, ki ga povzročajo velike jahte, in da bo zvečer bližje z dingačem za na kopno. Voda tu ni več tako lepa, ampak vsega pač ne moreš imeti.
Zvečer oddingirava na obalo (uspeva pustiti čolniček v marini) in se sprehodiva po mestu/vasi/naselju Cannigone. Kupiva par stvari in prijazno prodajalko vprašava za nasvet, kam na večerjo. Svetuje nama ribjo restavracijo, ki deluje precej na visokem nivoju, a cene so glede na lokacijo normalne. Jeva odlično.
Medtem se je veter precej unesel, jahte pa so tudi nehale delati kažin in suha pridingirava na barko.
Še tole grapo s kavo spijem, pa greva spat.

Danes prepluto: 12 milj. Po logu 10+x (ker se je kolešček zataknil, dobro miljo ni kazal hitrosti). Skupaj 1581. Motor ima 5548 ur (2 novi).

54. dan – Sardinija: Golfo di Arzachena–Liscia Di Vacca

Noč je bila mirna, zjutraj pa začnejo prve jahte že zgodaj zapuščati marino in zaliv vzvalovi.
Veter piha z jugovzhoda, torej bo polkrma iz zaliva. Brez motorja dvignem sidro in odvijem genovo.
Počasi gre, a saj nimava daleč. Vzhodna obala zaliva je razgibano gorata, zato je veter neenakomeren. Heronova hitrost niha med 2 in 6. Tako lepo pujsava mimo megajaht, tudi mimo SY A, največje zasebne jadrnice na svetu, ki je baje vredna 400 milj. EUR.
Pijeva kavico in gledava, kako na Aju na stranskih balkonih v foteljih in pod senčniki sedi nekaj gostov (niso v uniformah, tako kot vsa posadka) in tudi srebajo kavico (no malo ugibam, lahko imajo tudi čaj). Njihova barka je sicer nekaj tisočkrat dražja od naše, a uživajo isti pogled, dihajo isti zrak in srebajo podobno kavico. Edino skodelico si morava midva sama pomiti. To že ni vredno tisočkratnika v ceni.
Iz zaliva natrimam jadro na orco, tu je veter bolj svež in lepo letimo. Za tack (obrat proti vetru) bi zaradi solent pripone moral genovo zviti in jo po obratu na novo razviti. Tega se mi pa danes ne da.
Zato malo podaljšam orco, nato pa narediva lep obrat z vetrom (jibe). Pri tem jadro zdrsne v ozko špranjo med prednjo pripono in solent pripono in ga ni treba narolati. Seveda je potrebno nekaj koordinacije med krmilom, popuščanjem ene škote in zategovanjem druge škote. Ampak z Liliko sva uigran par za take manevre. Edino šalco s kofetom je bilo treba odložiti. Še vedno boljše, kot na motor.
Po obratu se »splaziva« med obalo in manjšim otočkom. Otoček je sicer 500 m od obale, a je le 200 m dovolj globoko za naju, sicer pa polno čeri. Ob gneči hitrih in velikih plovil in vetru, ki na hribovitem terenu spreminja smer, se mi je prehod zdel ravno še dovolj širok.
V novem zalivu je nekaj plovil in nekaj boj. Približam se mestu za sidranje, ko se vseeno odločim, da prižgem motor in zvijem jadro. Za moj okus je malo preveč plovil in čeri, da bi sidral na jadra.
Čez dan pridrvi flotica treh malih jadrnic šole jadranja. Oni pač sidrajo na jadra. Je pa res, da je na vsaki barkici posadka šestih navdušencev ter da so barkice male. Morda sploh nimajo motorja.
Popoldan se spravim še k delu. Montiral bom še dva vinča (zraven primarcev bom dal še en par vinčev, da si olajšam delo z dvojnimi prednjimi jadri. Danes sem malo razmišljal, malo meril, vrtal in epoksiral (samo za en vinč). Jutri pa dalje. Naj se epoksi posuši.

Danes prepluto: 6 milj. Podatka po logu nimam (kolešček se danes ni vrtel, je vmes prišla ena travica). Skupaj 1587. Motor ima 5548 ur (0 novih).

55. dan – Sardinija: Lisca Di Vacca–Cala di Volpe–Gulfo Pevero

Danes gremo na izlet. Lili bi si rada ogledala nekaj lepih zalivov, kjer sva pred leti že bila, a sva tako hitela mimo, da nisva nič videla.
Še prej pa preverim, ali se je epoksi posušil. Samo pol urce, rečem Liliki. Ne verjame mi povsem. Me pozna.
Epoksi je trd. Grem po orodje. Zvrtam luknje, povsem razstavim vinč na prafaktorje, saj že dolgo ni bil dobro očiščen in namazan, grem po mast in olje. Lili mi prinese računalnik, da pogledam plonk listek (pdf sheme vinča, saj so ene rinke lahko zgoraj ali pa spodaj) in se lotim montaže. Vinč je spet v enem kosu. Grem po Kent, grem po dodatne cunje in čistilo za Kent, poiščem daljše vijake, montiramo na barko.
Za čuda poteka vse bolj ali manj po planu in dobre 3 ure kasneje je vinč zmontiran in delujoč.

Na hitro pospraviva in dvigneva sidro. Jeva med jadranjem. Lili popeče kruhke, jaz poskušam hkrati jesti, jadrati (in preizkušati nov vinč) in se umikati stotinam čerem in gliserjem. AIS tako ali tako ves čas piska, vsak trenutek smo v nevarnosti trčenja z več plovili. S katerimi niti ne vem, ker je po navadi na ekranu 150 do 200 tarč. Neuporabno za takole obalno plovbo v najbolj turistični destinaciji Italije sredi avgusta. Kjer so najožji prehodi Pershingi upočasnijo – takrat pa res delajo največji val.
Ko prideva do Cale di Volpe, je SY A že tam. Videti je, da so nas prehiteli, ko sva montirala vinč. Verjetno so prisluškovali, ko sva včeraj delala načrte, kam greva. Pa še Black Pearlu so očitno povedali, kam naj grejo, da bodo videli Herona. No, za zvečer si izbereva drug zaliv in za nama se tja spet pripelje A. Pa dobro, a oni tudi berejo moj dnevnik?
Še dobra večerjica na Heronu, zvečer se dnevni gostje odpeljejo in v zalivu zavlada normalen mir. No, sama sicer nisva, saj je avgust, a prostora je dovolj, da se da dihati. Gledava sosedovega kužka, ki čuva barko in jezno laja na galebe, če se preveč približajo. Ko eden ni takoj odletel, je kuža kar v vodo skočil od besa. potem pa se s prednjimi tačkami drži za lojtro in čaka, da lastniki opazijo, da ga ni več in ga potegnejo nazaj na barko.

Danes prepluto: 16 milj, skupaj 1604. Motor ima 5551 ur (3 nove).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži – 13. dan

Zjutraj po izpiti kavi, se odpravim v trgovino in kupim kruh. Pravzaprav ga redko kupujem, ker ga res redko jem. Zakaj? Zato, ker tukaj več ali manj prodajajo nekakšen puhast kruh, toast, ki pa ni niti približno dober. Zato ga tudi ne kupujem, razen, kadar najdem kakšen mešan kruh v boljšem  supermarketu. No danes mi je zadišal moj domači tunin namaz, a še prej potrebujem kruh. V marini imajo vsaj to v redu, ker vedo, da vsi ne jemo toast kruha. In ga najdem. Svež, bel, puhast, dišeč, vabljiv in redilen. Po mojem skromnem mnenju, ko pride v želodec, le-ta takoj postane sovražni element mojega telesa. Čep in lepilo hkrati. 

Ko se vrnem nazaj na barko, naredim še domači namaz iz tune, zmiksane čebule in česna, začimb in masla. Narežem dva kosa kruha, si namažem nanj namaz in uživam v zajtrku. No, kasneje se zavem, da je to tako dobro, da zmažem še dva kosa in si moram v možganih narediti blokado, da zdaj je pa res dovolj.

Tako, sit sem, zdaj pa delo. Porabiti moram nekaj energije. Spet se lotim dingija, lepim, čaram, spet lepim in prelepim fliko čez fliko. Morda je zdaj za odtenek bolje kot je bilo včeraj oz. pred tem. Nimam več kaj delati, moram ga pustiti nekaj ur na miru. Potem grem na sprehod. Pot me zanese do prvega resorta in stopim vanj. Tokrat me nihče ne ustavi in… Upsss. Ustavi me, saj do mene pride prijazen moški, zaželi mi dobrodošlico v njihovem resortu, poda mi roko in me vpraša, če sem prispel danes ali včeraj. Preslišim vprašanje in mu odgovorim z vprašanjem, kako se on tukaj počuti? Nadaljujeva pogovor, a ga kmalu pokliče ena uslužbenka, tako ostanem sam. Jaz se še sprehodim do plaže, naredim nekaj fotografij in se obregnem ob edino sprehajalko na plaži.  Vrnem se nazaj na glavno cesto, naredim še kratek sprehod mimo glavne plinarne na otoku in že sem na barki.

Opoldne me boli glava, očitno zaradi tega, ker sem premalo spil tekočine, na soncu pa sem se ves čas sprehajal brez kape. Tega po navadi ne počnem, zato me res čudi, kako to, da sem to naredil danes. Ostanem nekaj časa v barki, potem pa se popoldne ob kavi pogovarjam s sosedom. Pove mi, da sta prišla iz Karibov, kjer sta kupila barko. On je Francoz, ona pa avtohtona gospodična s Karibov. Priznati moram, da je pravo mlado in prijetno simpatično bitje, katero ima večji nasmeh, kot je sama velika, saj meri po moji oceni, tako čez palec le slabih 150 cm. Mlada sta, on kakšno leto starejši od mojega sina, ona pet let mlajša od njega. Kasneje se poslovimo, ona dva gresta v pralnico, da opereta perilo, jaz pa imam delo z umazano džezvo in skodelico za kavo. Torej, vsi peremo.

Pozno popoldne pogledam in preverim dingija, tuba spet spušča, sicer je malo bolj polna kot po navadi. Žalosten spoznam, da ta kos kitajske plastike zmaguje nad mano. A mu zažugam in povem, da še ni vsega konec. 

Na internetu pregledujem kaj piše Carinska Uprava Nove Zelandije za vstop manjših plovil na njihovo ozemlje. Izpolniti bom moral nekaj obrazcev in jim pred prihodom poslati po elektronski pošti. No tega sem že navajen, kakor tudi napisanega o sveži hrani, mesu, medu, zelenjavi in sadju. Bom že gledal, da tega ne bom imel v večjih količinah pred prihodom v NZ. Kazni so velike in nimam namena, da bi jih še plačeval.

Zvečer je bila v bližnji restavraciji akcija »pica po polovični ceni«. Seveda sem odšel s kolegi tja, zato danes ne bom kuhal večerje na svoji barki. Še dobro da sem jo dočakal in pojedel, kajti gneča je bila res velika. A se je izplačalo, kajti bila je res dobra.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži – 14. dan

Večer je, pravzaprav grem že krepko proti polnoči in ko pišem te vrstice razmišljam, kaj se je danes pravzaprav zgodilo posebnega. Nič! En dan, kjer sem nekaj naredil, a se spet nič ne pozna. 

Dopoldan sem se posvetil motorju, olju, preverjanju vseh cevi in objemk, nato pa sem se lotil točenja goriva. Le-to imam v boksih v kokpitu v plastičnih 20-litrskih kanistrih in iz njih prelijem 60 litrov, ki mi primanjkuje v tanku. Zdaj imam poln tank, nekaj kanistrov pa praznih in še ta teden jih bo potrebno spet napolniti. Vsaj 120 litrov moram imeti rezervnega goriva, poleg polnega tanka. 

Kasneje še enkrat preverim avtopilota in vse kaže, da dela normalno, a to bom lahko videl za 100% šele, ko bom nekje zunaj na širnem oceanu.

Popoldan se odločim, da izpolnim in pošljem dokumentacijo za prihod v Novo Zelandijo, v Wordu vse izpolnjujem, pišem in se čudim, kaj vse jih zanima. Nepotrebna vprašanja, nepotrebne listine. Pravzaprav je zame tudi nepotrebno plačilo taks, ki jim jih moram plačati že danes. Na koncu le izpolnim vse kar moram, tudi plačilo gre lepo skozi in zdaj moram čakati 72 ur, da mi javijo oz. odobrijo ali pa celo zavrnejo prihod v Novo Zelandijo. Kaj čem, takšni so postopki, takšna so pravila. Za vse in tudi zame.

Pozno popoldne pride kolega z Isis II po mene in mu grem pomagati nekaj prestaviti na njegovi barki. Po končanem delu, spijeva še kavo in potem se vrnem na Indigo, ter si začnem pripravljati večerjo. Še enkrat se izkaže moj aparat za vakumiranje kot zelo dober način shranjevanja mesa. Meso je po nekaj dneh še vedno rdeče, lepe barve in  brez neprijetnega vonja. Ne morem napisati, da je sveže, kajti to vem da ni. Ko je večerja gotova, se lepo najem, potem pa se odpravim s kolegi v bar popiti eno pivo, ki ga spijem v prijetnem vzdušju. 

Za danes je dovolj, zdaj še sledi tuš in spanje, jutri pa je nov dan.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži – 15. dan

Poleg vsega, kar je lepo na tem Fidžiju je tudi ena dobra stran, ki mi dejansko odgovarja. Vreme. Sonce je in ni tiste močne vročine čez dan, čeprav termometer poskoči tudi do 30°C. Ponoči pa,… božansko. Temperatura se spusti na 19 ali 20°C in spanje je več kot prijetno. Večkrat se zjutraj zalotim, da sem pokrit, kar se marsikje ni dogajalo, odkar jadram po tropih. Verjetno bom v Novi Zelandiji potreboval še spalno vrečo, saj ima tam morje komaj 14 stopinj, noči pa premorejo samo 10°C.

Potem pride vsakodnevna jutranja rutina s kopalnico, kavo in zajtrkom v kokpitu in ob enem razmišljam, od kar je moja prehrana drugačna kot doma, nimam problemov z zdravjem. Ne jem več naklofena, putike ni več, revma je izginila, za vse pa sumim svinjsko meso. Tukaj ni svinjskih salam, ker je bil Fidži angleška kolonija, vemo pa, da Angleži res ne znajo delati ne salam, ne klobas. Ko sem še redno vsako leto hodil v London na Boat Show, sem zaradi plačanih novinarskih reportaž zajtrkoval po hotelih. Tam sem vedno pri pravem angleškem zajtrku dobil tudi manjšo klobaso, pečeno na žaru. Ta je bila neokusna in raje sem jedel v tem zajtrku kuhan fižol, kot to klobaso. Pač pravi angleški zajtrk, malo čuden, a ga jaz ne bom spreminjal, že zaradi umešnih jajc in pečene slanine ne. Tukaj se v  mesnicah redko kje najde svinjsko meso, zato ker ga ne jem, nisem več v bolečinah. Bravo jaz! Zdaj vsaj vem kaj je krivo. 

Po zajtrku grem malo na sprehod, kjer ob pisarni marine srečam kolega Roberta. Njega sem prvič srečal na Markezih, točneje na otoku Fatu Hiva. Preprost možakar, ki pluje s svojo družino na 42 čeveljskem Hallberg Rassyu, na katerem se vije Danska zastava. Potem izvem, da je Hrvat, poročen z Danko. Evo ga, pa ima Hrvaška še enega morjeplovca, na katerega sem še sam pozabil in zdaj smo s hrvaškimi morjeplovci zapolnili vse prste ene roke.

Srečam še oba člana Hir3, ki čakata z odjavnimi papirji na uradnike, saj se bosta danes odjavila in zapuščata Fidži. Malo še posedimo, se pogovarjamo, pošalimo in ker gospodov ni, grem na svojo barko. Očistim kopalnico, brišem, namažem in zdaj se sveti. Sveti se, kot se pri meni sveti cela barka. Zunaj in znotraj. Vse je čisto, nikjer ni videti nič nastavljeno, posoda je vsa umita in suha na svojem mestu, postelja pa vsak dan postlana. 

Popoldne le izpluje rdeča barka in ni mi ravno vseeno. Navadil sem se na njiju, a vsak ima svojo pot, svoj cilj. Eni odhajajo prej, spet drugi kasneje, nekateri ostajamo. Objem, stisk, besede dobrih želja in upanje, da se še kje srečamo. Tako je pač vedno in ko se navežemo drug na drugega, ni enostavno.

Kasneje spijem v kokpitu pozno popoldansko kavo, tokrat mi paše sladko in sploh ne vem, koliko keksov sem ob kavi pojedel. Verjetno mi je padel sladkor. Znižujem holesterol, trigliceride, urate, strdke v krvi, sladkor…. A telo pač samo pove kaj potrebuje.

Nekaj preberem, napišem, naredim še kratek sprehod, nato pa sledi priprava večerje. Nekaj sem že naredil včeraj, nekaj še skuham danes. Zvečer pa si pričaram filmski večer, kino brez kokic.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži – 16. dan

Sinoči nisem bil zaspan, zato sem po filmu sam sebi rekel, da si grem pogledati en ali dva dela srbske filmske serije z naslovom Pet. Pogledam prvi del in me potegne na drugega, nato še na tretjega in ura je že krepko čez tri zjutraj, ko sem na koncu četrtega dela. No zdaj sem že malo utrujen in grem spat, kljub temu, da me zanima kako se bo razvilo naprej. Roko na srce, ti Srbi res znajo z režijo, scenarijem in imajo veliko izbiro dobrih, več ali manj znanih obrazov v igralski zasedbi..

Zjutraj se kljub kratkemu spancu prebudim že ob sedmih, saj je namesto budilke nekdo udarjal po železu, ki se je prav močno slišalo v mojo spalnico. Vstanem in se umijem, sledi kavica, nato na sebe navlečem mestna oblačila, nekaj deodoranta, na vrat malo toaletne vodice in že zapuščam barko. Grem v mesto, ker potrebujem nekaj sveže zelenjave, meso, jajca in jogurt. No ja, še kaj bi se našlo, a trenutno gledam, da porabim zaloge hrane, ki jih imam na barki, da jim ne poteče rok.

Pridem do avtobusnega postajališča pod 137. drevesom manga in tam zraven vedno stoji Indijec Darshan. Možakar je mojih let, na svoji stojnici, ki je na kolesih, prodaja indijsko že pripravljeno hrano. Kadar grem v mesto, vedno pri njemu kupim »roti«. To je kot palačinka oz. tortilja, v njej pa je kuhan zelenjavni nadev, odišavljen in obogaten z indijskimi zelišči. Njegova žena res naredi dobre, saj jih zavije v dva rotija, da človek res dobro zapolni želodec do kosila. Cena pa le 0,80€. 

Na postaji nisem sam in ko pride avtobus, se usedem vanj in po dobrih pol ure vožnje prispemo v Lautoko – Sugar City. Dve uri in pol imam časa, zato grem malo po trgovinah z oblačili, da vidim, če imajo kaj oblačil z dolgimi rokavi. Imajo, a večinoma le srajce, zato danes težko najdem, kar si želim imeti. Nova Zelandija je hladna in že trka na moja vrata. Potem grem na tržnico in med branjevkami poiščem kar potrebujem. Kupim zeljno glavo, okro, papriko, paradižnik, korenček, ingver in banane. Vse to za 4€, nahrbtnik pa je že poln, da ga komaj zaprem. Sveža jajca kupim pri branjevcu, ki ima farmo kokoši. Zdaj še moram v trgovino po jogurt. Spet imajo akcijo velikih jogurtov od enega kilograma, kupiš enega, dobiš dva. No ja, datum je v redu in kupim dva, oba za 2,28€. Zdaj še moram kupiti nekaj mesa in grem domov. Pridem v mesnico, pogledam meso in že prvi pogled na mleto meso mi pravi, da je tu vmes nekaj starega in temnega mesa. Zato jo zapustim in skočim čez cesto, kjer imajo še eno mesnico. Meso moram kupiti v domači fidžijski mesnici, saj pri Indijcih ne bi našel govedine, kajti to je njihova sveta žival. V drugi mesnici je meso lepe barve, sveže in vabljivo. Kupim nekaj govedine za golaž in dva sočna in lepa zrezka, ki bi lahko bila že pravi sočen steak za na žar.

Zdaj se mi že mudi, zato ujamem avtobus in čez nekaj trenutkov se že peljem nazaj proti barki. Pridem do nje in barka je tako zelo visoko, da na njo brez lestve skoraj ne morem. Visoka plima je in potrebno bo uporabiti znanje iz plezanja, katerega sem se naučil v otroštvu, ko sem še plezal na sosedova kmečka drevesa. No vse se je dobro izteklo in že sem v barki, pospravljam, pakiram in vakumiram meso, da se ne pokvari.

Popoldne eno kitico oddremam, saj sem že v letih in to potrebujem, a ne? Nato si skuham dobro in močno popoldansko kavo, ob njej pa berem knjigo do mraka. Zdaj je že čas za pripravo večerje in v ekonom loncu skuham čudovito in dobro mešanico golaža in bosanskega lonca, saj je v njem tudi veliko čebule in ostale zelenjave. Malo sem razočaran ker nimam svežega belega kruha, ker ga redko kupujem, zato si skuham krompir v kosih in večerja je naravnost fantastična, a vseeno redilna. Hujšal bom na oceanu, tukaj pa res ne bom gledal kaj in koliko dam v usta. Sledi filmski večer, ki ga je popestril dež, kateri je prav dobrodošel v tej suši. Morda mi še spere barko.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži – 17. dan

Jutranja kava in spletni časopis. Berem, da Bill Gates ni več drugi najbogatejši človek na svetu in je zdrsnil na tretje mesto lestvice najbogatejših zemljanov. Prehitel ga je Francoz B. Arnault, ki je zasedel njegovo drugo mesto. To je ta gospod, ki je ob požaru Notre Dama poklonil 224 mio. dolarjev za njegovo obnovo. Prvi je še vedno t.i. gospod Amazon. Bravo! 

In ko tako berem številke, se mi kar suče od tistih nul, o katerih navadni zemljani lahko le sanjamo. No, saj res, kako pa bi bilo če bi vsi imeli vse? Pogledam na fotografije obrazov včeraj fotografiranih oseb v mestu Lautoka in se sprašujem, kaj bi naredili le-ti, če bi imeli več denarja, kot ga imajo. Verjetno bi bili bolj srečni, čeprav »pametni« vedno pišejo in pravijo, da denar ne prinaša sreče in ne zadovoljstva. Ker nisem vedel kdo je ta B. Arnault, ga poiščem na internetu in na vsaki fotografiji se smeji. Očitno je možakar  zadovoljen. Torej je to znak, da mu je denar narisal nasmeh na obraz in je srečen. Tudi njegova žena je, saj nima potrebe kupovati torbic in oblačil Luisa Vuittona, Christiana Diorja ali razmišljati, če si lahko privošči najboljši parfum znamke Givenchy. Vsak večer brez zadržkov nazdravita s penino Dom Perignon, saj je omenjeni gospod med drugimi, lastnik tudi vseh teh naštetih prestižnih znamk. In če se vrnem nazaj na obraze s Fidžija, bi na vsakem od njih lahko prebral, da živijo skromno, da so njihova domovanja več ali manj borna in na koncu koncev, sklepam, da imajo premalo denarja. Na avtobusni postaji vidiš največ od tega. In če bi znal brati obraze, bi lahko prepoznal osebnost vsake osebe, katere bi videl. Menda oblika čela pove veliko o inteligenci posameznika. Fidžijci so menda izvzeti od tega, saj imajo vsi več ali manj visoka čela. Mene bolj zanimajo ustnice, ki govorijo o senzualnosti osebe, sploh ženske. Hmmm, ko pogledam ustnice domorodkinj s Fidžija, potem o tem zadnjem ni kaj dosti napisati, kajti vse imajo močnejše ustnice, kot da bi bile še malo prej pri kirurgu Fabianiju na dodajanju botoxa. Torej tudi ta teorija odpade. Vseeno so mi nekatere fotografije všeč in te bom delil z vami. Preprosti ljudje z majhnimi potrebami, pri katerih se je znanost pač zmotila.

Ker je lep dan, tega izkoristim za nekaj dela po barki, nato pa grem s petimi kanistri do bencinske črpalke, kjer natočim gorivo. Tukaj v marini je gorivo malo dražje kot je na bencinskih črpalkah, kjer le-tega točijo v vozila. A cena še vedno ne presega 0,78€ po litru dizla. Veliko ceneje je kot v Sloveniji in še ceneje kot v hrvaških marinah. »Life in Paradise is beautiful!« Prinesem 108 litrov goriva na barko in kanistre zložim v bokaporte (skladišče za rezervno gorivo v kokpitu). Nato me sosed Tim povabi na eno hladno pivo, ker sem menda tako »zelo garal«. Hahaha, dober je ta Tim. Po moje mu je bolj dolgčas, ker je trenutno sam. Pravim mu, da pridem, a grem najprej  še na en sprehod, potem pa pod tuš in če želi naj gre z mano. Zamahne z roko in pravi, da to ni za njega, ker ga potem bolijo noge.

Opravim dolg sprehod po železniški progi za sladkorni trs in z enega samotnega drevesa »narabutam« šest še zelenih papaj. Ko se vrnem se stuširam in grem na sosednjo Elanko k Timu na en čvek. Možakar pluje z novo E4 in pravi, da je zadovoljen z njo. Pogovarjava se o marsičemu, a kmalu je čas za večerjo, saj je zunaj že trda tema. Pri nas pade mrak že nekaj minut čez šesto uro zvečer. Po večerji se odločim, da izpolnim nekaj obrazcev (12 strani!), katere bom kmalu potreboval za odjavo iz Fidžija. Pozno zvečer še pogledam pol nezanimivega filma in odidem spat.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži – 18. dan

Dežuje. Nič kaj prijetno ni, če dežuje, sploh pa če dežuje tako močno kot danes. Upam, da ne bo dolgo in da bo spet posijalo sonce, ki bo posušilo mokre sledi dežja. Dež pa je potreben, da malo osveži to Fidžijsko zemljo, katera kar poka od suše.

Pijem kavo in spomnim se včerajšnjega pogovora s kolegom Timom, jadralcem, kateri čaka na svojo ženo, ki je šla pred mesecem dni nazaj v Avstralijo in se vrne šele čez dobra dva tedna. Pogovarjava se na njegovi barki, tako ob pivu in ta mi razlaga, kako lažje je živeti tukaj, tudi veliko bolj poceni je, kot življenje v Avstraliji. Seveda naštevava kaj vse potrebuješ za normalno življenje na barki, saj če nisi v marinah si lahko na sidriščih, ki pa so zastonj. Pa naj omenim, da tudi marine niso tukaj pretirano drage, saj stane dan bivanja v njej 13,45€, vključno z davki, takso, elektriko, vodo in internetom pri glavni pisarni. Spomnim se besed dveh oseb, nekje izpred meseca dni nazaj, kateri sta mi napisali, kako lepo je tako pluti, videti svet, živeti v večnem poletju, a škoda ker je to življenje tako drago. »Za to moraš imeti vsaj 3.000€ na mesec« sta rekla. Samo nasmehnem se, kajti že večkrat sem jima povedal, koliko potrebujem za svoje življenje, ona dva, pa gonita vedno isto. OK. Ker si tudi sam pišem vsak porabljen cent, ki  sem ga porabil do sedaj, sem šel računati, koliko me res stane tisto osnovno življenje na mesec v tem raju – Fidžiju. Pa sem vzel papir in svinčnik in sem začel pisati, kaj je bilo kupljeno od hrane in koliko sem porabil za to na mesec. Dejansko živim in jem kot doma, le kakšna salama je manj na krožniku, ker teh tukaj ni, a o tem sem že 126 krat pisal. Zajtrk je po navadi iz sadja in jogurta, spet drugič jajca, jogurt in sport musli, kakšen domač tunin namaz, tudi sardine iz konzerve mi zadišijo včasih, maslo,… čez dan kakšna papaja, banana, vrstica čokolade, potem je popoldanska kava in trije keksi, pozno popoldne pa pozno kosilo oz. večerja, ki je v večino primerih sestavljena iz mesa in priloge, včasih pa samo dobro pečena zelenjava in priloga. Na to paše kakšno malo pivo, tudi internet na barki je v to vključen, zvečer ob filmu pa kakšna manjša pest arašidov. Seveda k dnevni porabi prištejem čistila, zobne paste, šampone, gele, kreme,… Vodo si sam proizvajam, kupim le nekaj dizla, če se premikam na sidriščih in če plujem med otoki. Vse našteto sem potegnil skupaj za tri mesece, potem pa delil na en mesec. Rezultat… 428 F$ ali 183€ na mesec. Seveda tu ni položnic, ni kurjave, ni registracije avta, ni zimskih in lepih oblačil, katere pač ne potrebujem. Vseeno sem kar nekje tu z rezultatom, ki sem ga pričakoval. No tu je potrebno dodati še nepredvidene stroške, kakšno kosilo za 4€, dodatno pivo če si v družbi, a še vedno ne pridem čez 300€ na mesec, seveda če je vse v redu z barko. In potem se sprašujem, zakaj sem tu že štiri mesece in me ne vleče nikamor drugam, kjer je vse dražje in drugače. Ja, 10x manj stane življenje tukaj, kot si drugi to mislijo. Jadranje v raju je očitno poceni. Žal nekateri poznajo samo Hrvaško, kjer pa verjamem, da je vse drago. In najdražji so dopusti, sploh takrat ko se v konobah srečamo s prijatelji. Zakaj pa ne: »Ima se, može se!«

Pravzaprav sem zgoraj napisano želel že zbrisati, a mi potem nekako ni dalo miru in sem pustil. A o stroških pišem zadnjič! Vsak zapravi kolikor ima in kolikor pač lahko da!

Opoldne se dež izlije in čeprav je nedelja, se spet lotim popravila dingija. Brusim, lepim, povijam s trakom in prelepim tudi njega. Končno ga napolnim z zrakom in danes nekaj ur drži. No zdržal je res samo nekaj uric, a ni tako hitro spustil, kot po navadi. Mah bo že. Jutri bi rad spet šel kam drugam. Spet me mika bližnji Musket Cove. Pa še Sašo je menda tam. Ves čas plujeva eden mimo drugega, pa se še nisva ujela. Tole čakanje na ustrezno vreme in morje, za plovbo proti Novi Zelandiji se zna še zavleči.

Potem operem barko, tako na najmočnejšem soncu in zdrgnem kokpit. Stuširam se še sam, saj sem utrujen in izčrpan, malo od dela, malo od sonca. Potem opazim, da mi na regulatorju od sončnih panelov kaže premalo polnjenja. Kmalu najdem napako in 2,5 mm2 kabel zamenjam za 6 mm2. Zamenjam še vse konektorje, dodam nove »ipsilone« in zdaj je že večer. Sonca ni. Zato samo premerim z instrumentom in kaže, da deluje. Jutri bom videl to delovanje v praksi.

Zdaj se še enkrat stuširam, sedem v kokpit in gledam sončni zahod. Fotografiram ga in ne potrebujem fotke spreminjati s filtri. Čudovita je. Spijem še pivo in počivam. Prejšnjo nedeljo sem lenaril, danes pa sem garal. Tako pač je to, če imaš barko in na njej se vedno najde delo.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži, 8. dan

Čeprav sem šel dokaj pozno spati, okoli polnoči, sem bil že ob štirih zjutraj buden kot ris. Morda sem se sinoči prenajedel in seveda so čevapčiči ter precejšen kos »lepinje« bili pretežki za moj želodec. Zato sem do sedmih zjutraj  pretežno bral in užival ob sveže kuhani kavi. Sledil je zajtrk, kateri je bil lahek ter bolj nežen. Najbolj so bile trde in težke vsakodnevne tablete, katere pač moram pojesti, da lahko normalno funkcioniram.

Ko odnesem smeti vidim, da mi je spet po malem spustil dingi, katerega se lotim še enkrat preden bo zunaj res vroče. Danes je napovedano 29 stopinj in na soncu jih bo vsaj 31°C. Spet z zrakom napolnim obe tubi, nato pa z gobico, ki je polna likvija iščem kje mi še spušča. In najdem, zadaj na špicu tube. Spet na tovarniškem stiku. Vse dobro zbrusim, namažem s plastic cementom, nato pa ko se vse posuši, zalepim s flikami. Le te še povijem s »power tape«, tokrat s preizkušenim in zame še edinim trakom, ki bi ga kdaj koli uporabil na barki – »Gorillo«. Vsi drugi traki so neobstojni ali slabo lepljivi ter vsekakor pretanki. Ta pa je druga pesem in če kdor koli potrebuje na barki ali doma Power tape, kupite samo Gorilla tape. Ne mečite denarja proč po nepotrebnem. Sicer je ta precej dražji od drugih, a vsekakor je cena primerna kvaliteti. No, dingi je zalepljen in čez čas je spet napihnjen. Zdaj pa samo čakam, kdaj bo še kje spustil in bo spet lepilna veselica.

Sonce je že kar visoko na nebu in zdaj se lotim menjave luči v krmnih kabinah, saj so se zlomila vsa stikala. No ja, tudi inox ni več tisto kar je bil. Zato zamenjam luči s plastičnim pokrovom, stikalom in LCD trakom. Hvala Tomaž V., dobro si mi pripravil trake in žičke. Ko vse končam, se mi kar nasmeji. V kabini je svetlo kot po dnevi. Ko pade noč, bom samo prižigal in ugašal luči, ker se mi zdi vse tako »fancy«. Pospravim orodje, pometem po tleh, pobrisal pa bom vse v soboto, ko bo dan za notranje čiščenje barke.

Pravkar me je po telefonu poklical kolega Bill in sva klepetala dobrih 20 minut. Ja ni kaj, veliko mi je imel za povedati, kajti njemu se zdaj na celini precej dogaja. Možakar je za letošnje leto zaključil z jadranjem in se predal bolj pomembnim in vsekakor lepšim spremembam, ženskam.

Popoldne pregledam vodo v 5 litrskih plastenkah, katere imam spravljene v premcu pod posteljo. Vedno jo imam nekje 100 do 150 litrov v rezervi, kajti nikoli ne vem, kaj lahko odpove, kaj se lahko pokvari, brez vode pa ne morem biti. Čisto poklapan sem ugotovil, da mi je na 12-tih plastenkah počil pokrov oz. zamašek in tako je prišel zrak v plastenko, kar pomeni, da sem polovico zaloge zlil v morje, plastenke pa zaradi neuporabnih zamaškov odvrgel v smeti. 

Ko pride večer na Fidži, se sprehodim po kopnem in prav prijetno je, ker ni več tako vroče. Grem do bara, kajti danes je četrtek in »beer happy hour«. A ko pridem tja, se je ravno zaključil, zato se obrnem in se še malo sprehodim do sosednjega resorta. Naredim nekaj večernih fotografij in uživam v vsem kar je lepo.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 9. dan

Eno noč ne spim kaj dosti, spet drugo prespim v celoti in zjutraj bi najraje rekel,… še bi. Pa saj bi še lahko, ker ne grem v službo, a enostavno sem se navadil na zgodnja jutra. Včasih so ta jutra točno takrat, ko so vizuelno zelo lepa, meni morda najlepša. To je pravzaprav bit vsega tistega, zakaj sem tu. Spomnim se besed, zdaj že pokojnega mojega prijatelja Žareta, ki je rekel: » Lahko bi bil kjerkoli, a tukaj so sončni zahodi najlepši. Ostal bom tukaj in jih gledal. Tako sem najbolj srečen.«

Pravzaprav pa kaj sploh je življenje? Kaj je sreča? Če bi me nekdo vprašal, naj izstrelim pet besed o sreči, bi se mi verjetno pri tretji že zataknilo. Pravzaprav sem imel včasih pogled na eno samo besedo: denar. Če imaš to, imaš vse. Danes razmišljam drugače. Pet besed… štiri… tri… Čeprav se mi zdijo ravno te prve tri najbolj pomembne: živ sem, zdrav sem – kot pač sem in rad imam peščico tistih pravih oseb, katere so mi res blizu. Saj bi še našel tisti dve manjkajoči besedi, a se mi zdi, da so že prve tri dovolj, kajti potem v vsem tem najdeš še veliko drugih asociacij na to srečo. Dovolj je že, če pogledam okoli sebe, vidim svet, ki se preliva v barve iz katerih lahko potegnem milijone odtenkov. Pravzaprav vsak lahko potegne nekaj iz vsega tega, če si to le želi. Najlažje je brezbrižno in suhoparno deljenje besed: Meni je v redu tako kot je. No, meni žal ni. Pa saj ne vem zakaj sploh pišem o temu, morda le zato, ker sem se danes spet spomnil kolega, ki ga ni več. Preplavili so me oceani občutkov, preplavila so me morja spominov,… Torej če se me še ni lotila teta demenca, potem sem še vedno tisto pravo, kar pričakujem od sebe v teh letih, ko šestdeseta leta trkajo na moja vrata življenja. In dokler še lahko sam kaj naredim, bo še vse v redu. Tudi danes sem delal, a danes ne preveč. Danes sem bil ravno v tem, kar sem zgoraj pisal. Živel sem življenje v dnevu, ki me je navdihnilo s tistim, da sem se počutil dobro. Prijatelji, pogovori, nasveti od starejših, od mlajših pa koš samohvale, kot da so edini preživeli svoj leta. Sem bil jaz enak? Verjetno da sem, saj to je nek normalen ciklus, ki ga pač moramo preživeti. Preživeti pa moram tudi sam, čeprav sem na nekem »sanjskem otoku«, na katerem je polno čeri, kot jih ima naše življenje. Valovi, na katerih padamo dol in se spet povzpnemo navzgor, so običajni proces našega življenja. Le obdržati se moramo na njih, pa naj nam pomagajo vsi bogovi tega sveta, dodatni rešilni pasovi ali pa samo enostavna življenjska sreča. Ahh, kako lahko je pisati na ekran, ko pa je življenje povsem nekaj drugega. In kot pravi eden od pregovorov: Življenje ni samo potica.

In danes se mi ne da pisati, kaj vse sem naredil, česa še nisem, kaj bi še moral… Za danes sem končal. Povabljen sem na pozno večerjo, menu mi je že znan: pečen piščanec na žaru, za prilogo bo pečen krompir, za splakovanje maščobe pa bo dovolj dobro eno malo pivo. Tudi to je del sreče… biti sit in ne lačen… biti to kar sem…. biti… JAZ!

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 10. dan

Kava. Ta jutranji magični napitek, pri katerem že ob kuhanju le-tega, komaj čakam, da vidim skodelico na mizi. Za nekatere se z njo prične začetek dneva ali samo jutranje prebujanje. Pravzaprav se po jutranji kavi začnejo vse moje dnevne obveznosti, katere moram ali bom naredil ta dan. Vendar jaz ob kavi uživam. Pijem jo počasi in ob njej po navadi berem elektronski časopis. Ne razumem pa Italijanov, ki svojo skodelico makiata spijejo kar na nogah, na dah, in potem gredo dalje. Hmmm… je to kultura pitja kave? Pravzaprav sploh ne vem kakšna je ta kultura. Dolgo sem mislil, da so kavo odkrili Turki in po njihovih slikah sodeč, so znali s kavo uživati sede in ob pogovoru. Potem sem nekje prebral, da je kavo odkril pastir v Etiopiji, ki je opazil, da koze, kadar jedo posebne »bunkice« postanejo bolj živahne. Te bunkice je odnesel v samostan in nato so si vso slavo o kavi prislužili menihi. Ko sem leta 1995 prvič obiskal Turčijo, turistično seveda, sem bil presenečen, ker se je tam pil večinoma čaj v posebnih steklenih skodelicah. In ja, kava je prišla šele kasneje do Turčije in potem še naprej na ozemlje Evrope. Kar nekaj nas je, ki brez nje ne začnemo dneva.

In da ne bom pisal samo o kavi, bom na kratko pisal o delovni soboti. Torej najprej kava, potem zajtrk in razmišljanje, kaj moram početi v tem dnevu. Najprej seveda pogledati, kako se bo obnesel dingi, katerega sem po malem lepil vsak dan. Sonce je naredilo svoje, utrujen material pa svoje. Torej je pri meni matematika na principu 1+1=0. In res, ko sem »napumpal« levo tubo, je ta na koncu pri špicu spet začela spuščati. Kot mi je pred dvema dnevoma rekel George: »Jasmin, to je misija nemogoče.« In jaz zamahnem z roko in se zopet lotim lepljenja. Danes sem spoznal, da je vse zaman, priznal sem premoč in poraz. Dingi bo jutri romal v kanto za smeti. Jaz pa ga bom poskusil najti kje drugje, tukaj že ne, kajti tu je zelo drag.

Čez dan še pospravim notranjost barke, saj je sobota. Čeprav ni prva v mesecu, je pri meni še kako delovna. Ko vse očistim, mi pogled zmoti velika in polna torba umazanega perila. Kaj naj? Iz kabine potegnem pralni stroj, ga postavim v kokpit in v dveh urah operem dve žehti perila. Obesim ga in že se suši na vročem Fidžijskem soncu. Pralni stroj dobro dela, pere in zakaj bi zapravljal denar za pralnico, če le-to imam doma, na barki.

Zvečer si skuham čudovit in dober piščančji kari, a z riževo prilogo tokrat ne bo nič. V rižu sem našel majhne črne domače živalce, ki so se kar naenkrat naselile med riž. Iz skladišča vzamem nov zavitek riža in glej ga zlomka, spet vidim tu in tam kakšno živalco. Pogledam na rok uporabe in ja, ta je že pretekel. Zato iz skladišča vzamem še zadnji kilogram riža in ga skupaj s prejšnjima zavitkoma vržem v smeti. Tako, zdaj pa sem že začel hrano metati v smeti. A kaj naj? Skuham si krompir in tudi ta gre prav dobro s karijem v smeti. Upsss… želodec.

Zvečer napišem še ta blog, morda kasneje pogledam še kakšen film in grem počasi spat. Zunaj se oglaša veter, morje valovi. Slišim sosedovo vrv, kako tolče ob jambor. No zdaj slišim še eno vrv, očitno je vetra danes preveč in ni še čas, da bi odjadral daleč od tu, odjadral daleč drugam.

Spomnim se jutranje kave in misel mi nariše nasmeh na obraz. Ja, jutri zjutraj bo spet zadišalo po kavi…

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 11.dan

Nedelja je. Sem ravno pri kavi in berem na netu, da so pred nekaj minutami naši odbojkarji premagali Bolgare in si tako zagotovili mesto v četrtfinalu. Bravo fantje! Carji! Potem se obregnem ob članek, da so Slovenske železnice za svojo promocijo nakazale pevcu Wernerju celih 80.000 €… To pa je promocija, ni kaj. Sploh ne razumem zakaj časopisi pišejo o tem? Odličen pevec in zdaj še promotor Slovenskih železnic. In ker je »dober« bo lahko Werner v svoj odgovor vsej »faušeritni srenji« zapel kr svoj hit: »Ne gane me, ne gane me…« To je ta sposobnost, ko imaš že v naprej napisane pesmi, ki služijo kot odgovori. Pa spet čitam dalje, kjer Vodušek piše o svoji konkurenci Požarju, kako je njemu lahko, ker ga Telekom zalaga z denarjem in to v vrednosti 130.000 €. Ugasnem tablico in ne berem več. Zdaj vem, zakaj mi Telekom, čeprav sva neposredno delala skupaj dolgih 23 let, ter da so v njemu ljudje, s katerimi sem posredno delal nekaj let, ni mogel sponzorirati niti rabljenega satelitskega telefona. In znesek bi bil samo 50 promilov zgoraj navedenega zneska. Ja kaj čem, nisem »požar«,  sem samo »vatra«, če se razumemo. Pa saj se, vem da se.

Me kar mine do dela, a vsaj včeraj oprano perilo moram pobrati, če ne ga bo današnji močan veter pobral in ga namočil v slani vodi. Vse je suho in dišeče, ter lepo oprano. Ni kaj, nakup tega pralnega stroja se mi je že velikokrat povrnil.

Nedelja res mine nedeljsko. Ležerno. Berem knjigo in ne zadnjih novic iz Slovenije,… Manj stresa. Bolj mi je naklonjen vodoravni položaj in iskreno, sploh se ne počutim, da sem zaradi tega vsaj en dan v tednu zguba. Pa tudi če sem, vsaj vidim kako je to, če v nedeljo lenariš. 

Za večerjo bo danes spet moj fidžijski piščančji kari,  katerega kuhanje sem že tako izpilil, da moram sam sebi priznati, da sem res dober v pripravi le-tega. Rad jem meso, čeprav mi ni prioriteta, da bi ga moral jesti vsak dan. Morda bo brati malo »hinavsko« če rečem, da imam rad živali, jih božam, crkljam, jih obožujem,… po drugi strani pa jih jem. Ko sem zadnjič imel na večerji kolega, kateri je vegetarijanec, sva se malo pogovarjala o tem. Pravi, da se je pred leti odločil za jogo, odločil se je biti vegetarijanec, nikakor pa ne sili ali prisiljuje druge, da bi bili kot on. Nasprotno, sedi zraven mene, ko jaz jem meso. Pravi, da je to moj način prehranjevanja in ga ne želi spreminjati. Na trenutke le blokira v sebi tisto kar vidi na mojem krožniku in se v družbi meni podobnih počuti ravno tako v redu. Dejansko tudi sam, starejši ko sem, jem vse več zelenjave in vse manj mesa. Včasih ga ne jem več dni zapored, pa zato še ne mislim postati »spreobrnjenec«. A pride dan, ko enostavno moram dobiti dozo svojega mesa, rdečega, največkrat svinjine. No ja, a od te imam najraje sušene proizvode, po možnosti čim manj predelane. Postanem kot narkoman, ko mora v sebe vnesti dozo, pa čeprav samo še enkrat, da se potem moje telo in um umirita in da začnem funkcionirati normalno. Čeprav je bil moj brat kar nekaj dolgih let vegetarijanec in potem strikten vegan, dolgo nisem ločil kaj je eno in kaj drugo. In kako naj ločim? Pridem v trgovino, stojim v vrsti pred pultom in pred mano slišim, kako nekdo vpraša: »A imate vegetarijanski sendvič?« Prodajalec pokima, nato pa mu ponudi sendvič s tuno. Jebela cesta…! Ali pa še slabše… Bila sva na kosilu in prijateljica naroči vegetarijanski krožnik. Ko ji ga prinesejo na mizo, je bilo med solato in zelenjavo piščančje meso. Na njeno vprašanje natakarju, če se je zmotil v naročilu, le-ta pravi, da je meso tako drobno narezano in pusto, da tega skoraj ni videti in zaradi tega ne bo izgubila svoje čudovite postave. Hinavec pa tak, brez primere! Nato ji ta »loverboy« še pomežikne, solato pa vseeno pusti na mizi. Hmmm… Zdaj še jaz vem, da vegetarijanci ne jedo meso, niti ribo (ki le v krščanskem pomenu ni meso), zato pa uživajo mleko in mlečne izdelke, jajca in med. Vse našteto pa vegani ne jedo. In jaz sem spet pri svojem piščančjem kariju, v katerem so kar veliki koščki piščančjega mesa, zato ga verjetno kolegu ne bi mogel »prodati« za vegetarijanskega, če tudi bi v njega narezal nekaj zelenjave, ki bi delno prekrila te mesne trakce. Še kasawo skuham in jo pretlačim z maslom, pa bom imel tudi prilogo. Dober tek, Jasmin!

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 12. dan

Včeraj je zunaj otoka pihalo tako močno, da se je še tukaj, kjer sem zaščiten od vetra čutilo pozibavanje od valovanja. Tudi veter je naredil svoje in ko je prišel tisti res močan sunek, se je barka nekontrolirano popeljala izven svojega normalnega položaja, od zategovanja je zaškripala in zaječala. Piha še danes, zato mi niti na kraj pameti ne pride, da bi zapustil to varno zavetje.     

Pozno sinoči se mi je zgodil tisti samo-pogovorni večer, ko človek v sebi sprejema neke odločitve, se sprašuje in si odgovarja. Včasih so ti odgovori res čudni in jih ne želiš sprejeti, čeprav veš, da so edini razumni. Moja letošnja jadralna sezona je bila res malo drugačna od prejšnjih. Če bi mi kdo rekel, da se bo to zgodilo, kar se je, potem bi se mu nasmejal in zamahnil z roko. A se je, predolgo ostajam na enem mestu. To ni v moji navadi in ne v mojem prvotnem planu. Prav je, da ne plujem s hitrostjo svetlobe mimo vseh teh lepih otokov, katere verjetno nikoli več ne bom videl. A po drugi strani, sem se na ravno teh, zadržal več kot sem si to želel. Morda je temu krivo tudi to, da je na celem Pacifiku to edino otočje, kjer so cene zmerne in je vse dosegljivo tudi z malim budžetom. Prihaja sezona ciklonov in zato je prišlo do spremembe plana. Namesto višje proti domu, se bom spustil v drugo smer, v divje vode Tihega oceana, do 1.100 NM oddaljene Nove Zelandije. To je samo 9 ali 10 dni non-stop jadranja. Samo 15°C je tam in dnevi so zdaj tam brez toplega sonca. Dolgih rokavov in dolgih hlač sploh nimam, imam le nekaj jadralnih poletnih oblačil. Popolno nasprotje tropov, popolno nasprotje začrtane poti. Torej odločitev je padla, Nova Zelandija. Trenutno vreme okoli nas je pestro. Zunaj piha in valovi po napovedih dosegajo skoraj 4 metre. Okoli Nove Zelandije so valovi veliko višji in dosegajo 8 metrov in več. Hmmm, veliko preveč za že utrujen Indigo. Ko se vreme umiri in ko padejo valovi vsaj za polovico bo čas, da se podam na pot, pot proti mrzlemu jugu. A tudi to bo… kmalu.

Zjutraj ostajam pri sinočnji odločitvi in delam vse, da uresničim ta drugi cilj. Nekako sem edino nezadovoljen sam s sabo, da ne morem popraviti dingija vsaj za toliko, da bi zdržal še ta čas pred odhodom na Novo Zelandijo. Sem mar kapituliral? 

Nato moram v trgovino, saj nimam riža. Zadnjič sem ga moral vreči v smeti. Marina sicer ima svojo trgovino, a vem, da je dražja od tiste v vasi. In res, prav sem imel. Prodajajo italijanski riž, po moje se ob pogledu nanj sam skuha in od nekod se mora pričarati še omaka. En sam kilogram stane namreč celih 10,20€! Odhitim iz »zlatarne« in se napotim v vas k domorodcem. Ni daleč, zato je to prijeten sprehod. Moti me le promet, saj moram hoditi ob glavni cesti, ki je precej prometna. V trgovini ni nikogar, tudi police so le delno napolnjene. Možakar mi prinese kilogram vietnamskega riža, datum uporabe je v redu in plačam mu 0,82€. Torej bi lahko tukaj kupil 12 kg vietnamskega riža, za 1 kg italijanskega riža v marini, ki je verjetno prišel iz Kitajske, Balija ali Vietnama. Na obcestni stojnici kupim še dve papaji, ki tehtata 2,4 kg, vse za vrednost dveh žvečilnih gumijev v eni od slovenskih trgovin.

Pozno popoldne še operem barko in spet se sveti, kljub svoji polnoletnosti. Sam sebi rečem, da sem priden, a sam sebe ne morem povabiti na pivo, katerega sem si danes definitivno zaslužil. Pa drugič Jasmin, a ne?

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

44. dan: Golfo di Follonica–Punta Ala–Elba: Golfo della Lacona

Zjutraj se naši barki približa plavalec in nam nekaj razlaga. Ko preklopimo z italijanščine na angleščino, zgodba dobiva vsebino: prosi za hrano. Bolj natančno za špagete (oziroma kakršnekoli testenine).

Ne, ni begunec, ki bi priplaval tako daleč na sever iz Afrike. Plaval je le od večjega potovalnega gliserja, ki je zasidran blizu naše barke.

Kuhajo kosilo, imajo vse, le špagete so pozabili vzeti. In kam greš na sidrišču po špagete? Jasno na jadrnico, ki se ji že od daleč vidi, da ji nič ne manjka in sedi kak palec nižje v vodi, kot je načrtoval njen arhitekt.

V zameno nam ponuja vino iz njegovih krajev.

Kdaj sem pa že rekel vinu rekel NE?

Takoj dobi kar kilo testenin iz Hoferja, na katerih piše: »Original aus Italien«.

Z vrečko med zobmi odplava. »Nič hudega, če se zmočijo, itak jih bomo dali v vodo,« še izjavi s stisnjenimi zobmi.

Kmalu se barki spet bliža mokra glava. Ugibamo, če ima flašo ali ne. In če jo ima, kam jo je zataknil. Upam, da ne v ...

Aha, flaša je. Kar v roki jo drži in plava žabico.

Dobra kupčija je bila tole. Za nas tako ali tako, z njih pa tudi. Brez pašte bi jim kosilo propadlo.

Meduze so še, zato je kopanje kratko.

Vse se enkrat konča in danes prijatelji zapuščajo Herona.

Usmerimo se v marino Punta Ala in presekamo pot, ki smo jo začrtali pred enim tednom. S tem zašpilimo našo plovbo okrog Elbe. Krog je zaključen.

Elba je izpolnila naša pričakovanja. Če bi le bil še Napoleon doma ...

Kam pa zdaj? Ja, tako ali tako najprej nazaj na Elbo. Ta ima lepo vodo in lepe zalive.

Ker vetra skoraj ni z Lili motorirava. Lili opere dva stroja perila, delava vodo, jaz malo operem barko.

Ko se ji bližava, naju napada velika tolpa gliserjev in jadrnic, ki ob iztekajočem se vikendu bežijo nazaj v domač pristan na celini.

En, dva, tri sva spet na Elbi in smukneva v zaliv, kjer še nismo bili. Elba je še vedno lepa. Gneče ni. Če bi se še tisti dve Čehinji učili vozit dingija kje drugje (spodbudne krike dobivata tudi z matične barke), bi bilo že kičasto. Voda je topla. In čista. Meduz ni na vidiku.

Danes prepluto: 25 (po logu 27, razlika je nastala v zadnji uri, ko naju je malo ustavljal tok), skupaj 1439, motor ima 5529 ur (5 novih).

45. dan: Elba: Golfo della Lacona–Golfo di Campo

Danes se skleneva prestaviti le za en zaliv proti zahodu, ker je tam vas s trgovinami in kakšnim lokalom.

Vreme je nekam čudno. Napovedano je skoraj enako vetra kot včeraj, le da je včeraj pihalo 5 namesto 10, danes pa 20 namesto 10. Zdi se, da so prijatelji s seboj odnesli tudi lepo vreme.

Za prestaviti se za te 4 milje dvignem sidro. Nič ne vžigam motorja, saj tako ali tako piha iz zaliva na odprto. Razvijem malo solent jadro in pujsava 3 vozle. Potem pa 4, pa 5, pa .., Heej, a niso napovedali 10 vozlov vetra, zdaj pa vleče 20 s sunki do 26 (realnega vetra).

Na tisto malo cunjico jadram na trenutke tudi 7 vozlov.

V zaliv priplujeva, ko je tam kar gneča in se veliko dogaja. V 5 do 10 m je globine je že vse zasedeno, kaka luknja se najde v 15 m globoki vodi. Najdem lepo luknjo med barkami, ko ... isto luknjo najde očitno še ena jadrnica. Imajo nekaj prednosti in prihajajo na mesto že v veter, s sidrom na pol v vodi. Jaz pa bi moral še zaokrožiti. Pa ni panike, 50 m bolj na odprtem je še prostor. Tako sidramo sinhrono, kot da bi se zmenili. Vse poteka brez panike, kljub vetru. Pozneje sem ugotovil, da imajo profi skipperja. Midva sva sicer spregledala eno oznako na verigi in dala najprej preveč verige v vodo, a sva to hitro rešila.

Medtem neki bučman vrže sidro na verigo mojega soseda. Profi skipper vpije nanj že vnaprej, a ga bučman ne sliši, ker spušča verigo. Tako ali tako pa piha več kot 20 vozlov in se kaj dosti ne sliši. Še dobro, da mi je on zasedel mesto, saj sicer bi bil jaz zapleten s tem bučmanom v vozel iz verig in sider. Nekako se odvozlajo. Vendar šele potem, ko je bučman začel dosledno upoštevati navodila profi skipperja. Potem mu še pomagajo sidrati. Dobro je, da so tvoji sosedje na sidrišču prav sidrani.

Vmes malo dežuje, a ne dovolj, da bi opralo barko. Tako ali tako je nekajkrat zalilo prek palube, ko smo pluli okrog rta.

Razmišljam, kako bi prišel do obale. Suh težko. Če grem na vesla, nisem prepričan, da sploh pridem. Veter je malo upadel, a še vedno piha 15 z vmesnimi močnejšimi sunki. Na motor bi bil tudi moker zaradi špricanja vode. Pa še ne zaupam motorju 100-odstotno, ko me je nekajkrat pustil na cedilu. Piha pa na odprto.

Nič. Na kopno gremo jutri. Škoda, da sva se sploh prestavila, prejšnji zaliv je bil lepši.

Študirava vreme in nama ni čisto jasno, kako bi elegantno prišla na Korziko ob takih napovedih.

Danes prepluto: 4 (po logu 3), skupaj 1443, motor ima 5529 ur (0 novih).

46. dan: Elba: Golfo di Campo–naravna plaža, vzhodni krak

Noč je minila brez zapletov kljub množici bark na sidrišču in dokaj močnemu vetru.

Dopoldne greva v trgovino. Malo naju sicer šprica na dingaču, a motorček dela brez pripomb. Razmišljal sem celo o tem, da bi šel kar s Heronom na pomol (imajo celo tranzitni pomol, a je tam prostora le za 4 do 5 bark) v upanju, da je kdo sprostil kako mesto. Na srečo tega nisva naredila. Ko se z dingačem peljeva mimo, je tam precejšnja gneča. Vsaj tri barke krožijo pred pomolom in iščejo način, da se kam prislonijo. Malih čolnov pa je toliko, da bi se skoraj lahko sprehodil čez cel zaliv s čolna na čoln. Nekako se veževa z dingotom med druge dingije na čelo manjšega pomola in se zrineva na obalo.

Hiter šoping in nazaj na barko. Prestaviva se za eno miljo pred plažo, ki je za hribom na vzhodnem delu zaliva. Tu je precej bolj mirno. Manj je valov (ker sva sidrana bližje obale, s katere piha veter), pa tudi veter se mi zdi nekaj šibkejši zaradi višjega hriba.

Odločitev je padla: jutri zgodaj zjutraj greva na Korziko, in sicer naravnost na njen jugovzhodni del. Bastia (na severu Korzike) odpade, zahodna stran je zaradi vetra te dni tako ali tako nemogoča. Imava dobrih 80 milj, torej morava zgodaj na pot.

Vremenarji si niso enotni o tem, koliko bo vetra. Napovedujejo vse, od 0 pa do 25 vozlov.

Tule bi moralo biti 5 vozlov, instrumenti pa mi kažejo 15. Upava na ne prehudo morje, bomo videli, kako bo.

Nad Evropo je pač vreme te dni precej nestabilno in so napovedi negotove.

Danes prepluto: 1 (po logu 1), skupaj 1444, motor ima 5529 ur (0 novih).

47. dan: Elba: Golfo di Campo–Korzika: Golfe de Pinarellu

Za tole pasažo sem si nastavil budilko ob petih.

Pa je nisem potreboval. Ponoči se je namreč od nekod prikradel swell in naju zbudil.

Ob dveh ponoči sem si rekel – če se že spati ne da, je bolje, da plujem, kot da se tukaj guncam.

Spala sva v zadnji kabini (je večja postelja in bolj mirno), zato dvignem sidro brez prižiganja motorja, da ne zbudim Lilike.

Ko pa pogledam proti kokpitu, je ona že na krmilu. Lepo še piha, točno krma bo, zato razprem le genovo in se odpeljemo iz zaliva.

V začetku je jadranje prijetno, vetra je dovolj za 4 do 5 vozlov hitrosti in za to, da drži barko stabilno na valovih. Guncanja je bistveno manj.

A le za kratek čas. Veter ugaša, valovi pa se krepijo. Zdi se, da je swell prišel iz lijaka med Korziko in Sardinijo, kjer je na vetrovnih kartah že nekaj dni vse rdeče (se pravi, da piha kot pri norcih). Mistral iz Lionskega zaliva se v tem prehodu dostikrat močno okrepi in nato zavije ob Korziki navzgor. Drugi krak vetra pa gre po severni strani Korzike in potem navzdol. Vzhodna stran visoke Korzike tako včasih dobi veter s severa, včasih z juga, včasih pa ga ni, ostane pa swell z obeh strani.

Morje je precej prazno. Ena jahta, ena ladja v daljavi. Drugega prvih 5 ur nič.

Le kak utrinek se zapelje čez nebo. Utrinkov bi videl precej več, a je polna luna in noč je svetla, del neba pa pokrivajo raztreseni oblaki.

Kmalu zapojejo motor in vse možne kombinacije jader.

Nekaj časa vozimo krmo, pa leve uzde, pa desne uzde, polkrmo, orco, pa veter čisto v nos, na trenutke je bonaca ... No, dolgčas mi na tej pasaži ni.

Se vidi, da se med sabo tepeta dva vetrova in se srečujeta na naši poti. Zato sva tudi toliko študirala, kdaj bi to pasažo opravila, saj so različni modeli napovedovali vse živo. In vse živo smo tudi dobili. Po nekaj iz vsake napovedi. Le (pre)močnega vetra ni bilo. Celo noč nisem videl kaj dosti nad 15 vozlov, večino časa pa le okrog 5 vozlov. Zato imamo prižgan motor večino časa in v glavnem motoriramo. Če hočemo narediti 80 milj v enem dnevu, si ne moremo privoščiti hitrosti okrog 3 vozle.

Prav zanimivo je, kako v visokih valovih barka samo na jadra in s šibkim vetrom nikakor ne more dobiti hitrosti. Ko že misliš, da bo šlo, prideta dva večja vala, se razlijeta čez palubo in povsem ustavita barko. Preden znova spelje, je tu že nov val.

Ob mali pomoči motorja (sploh ni treba dosti obratov) pa se ves čas premikamo in si ustvarjamo svoj navidezni veter, ki ga jadra s pridom izkoriščajo.

Tokrat imava nekaj časa celo tok v svojo korist in hitro napredujeva.

Seveda pomaga tudi to, da sva startala ob dveh ponoči in ne ob petih, zato že ob 16. uri vrževa sidro v zalivu Pinarellu. To je pet milj severno od Porto Vecchio, ki je bil najin prvotni plan, a je zaliv preveč lep in miren, da ne bi ostala tu.

Zaliv je lep in swell ne prihaja noter. Je pa očitno tu v navadi (o tem piše tudi v vodniku), da tubajo, smučajo, surfajo in kar tako glisirajo kar med sidranimi barkami.

Voda je krasna. Prozorna in topla.

Danes prepluto: 76 (po logu 80), skupaj 1520, motor ima 5540 ur (11 novih).

48. dan: Korzika: Golfe de Pinarellu–Baie de San Ciprianu

Po včerajšnji dolgi pasaži se danes prileže bolj lenoben dan.

Prestaviva se v drug zaliv, za katerega Heikel pravi, da je voda tako čista in prozorna, da misliš, da je preplitva in da bi kar hodil po tleh.

Verjetno bi to tudi videli, če ne bi bilo toliko vetra (večinoma okrog 20, maks. 25), da so povsod bele koprene in valovi. K valovom prispevajo še lokalni »športniki«. Ker se na odprtem pač ne da smučati, surfati in voziti na banani ali tubi, to počnejo med sidranimi plovili. Čudno, da ni več nesreč. Eni glisirajo na polno, drugi malo upočasnijo, tako da so v polizpodrivnem načinu. Če je to RIB dolžine 8 m in je notri 10 ali 15 ljudi, je val kar konkreten.

Kaj hočemo. Je pač avgust.

Voda je res lepa, a ker toliko piha, se kopava le v higienske namene.

Na kopno ne greva, bi naju preveč zalivalo. Jutri. Mogoče.

Tega vremena še nisva naštudirala in očitno ga vremenoslovci tudi niso, saj so napovedi vsakih nekaj ur čisto drugačne, realno stanje pa se ne ujema z nobeno od njih. Kot bi napovedi vlekli iz klobuka. Upam, da enkrat potegnejo ven »stabilno in lepo poletno vreme s tremi bofori vetra«.

Danes prepluto: 5 milj (po logu 4), skupaj 1524, motor ima 5541 ur (1 nova).

49. dan: Korzika: Baie de San Ciprianu–Porto Vecchio in nazaj

Ponoči se nenadoma zbudim.

Nič ne slišim. Kaj je to?

Barka ne škripa, veter ne tuli, štraji ne pojejo, val ne pluska ob trup.

Ali sem oglušel?

Ne. Veter je ugasnil. Tako nenavadno je, da je naenkrat tišina, da sem se od tega zbudil.

Zaspim nazaj, veter kmalu spet zapiha. Vse je po starem.

Najlepša so jutra. Moj nečak tega ne ve, ker pač vsa jutra prespi. No, on prespi še večji del dneva, a to je že druga zgodba ...

Skratka: sončni vzhod, zaliv je miren in spokojen, veter je nežnejši, valovi so manjši. Voda je res noro prozorna, vročine še ni, lepo je. ZZZUUUUUUUMMMMM !!!!! Špljac. Jutranjo romantiko preseka jet s polnim plinom. No, danes so začeli zgodaj. Mogoče gre na kopno po sveže bagete.

Danes greva pogledat mesto. Porto Vecchio. Kakih 5 milj daleč je. Dvigneva sidro in odjadrava. V krmo iz zaliva, polkrma mimo čeri, v bok do naslednjega zaliva in laška orca v zaliv. Tam pa raje na motor poiščeva prostor za sidranje. Globine so tu problem. V glavnem je globina kakih 5 ali 6 m, a vmes pade pod 4, povsod okoli pa so posejane plitvine in čeri. Je treba gledati in paziti.
Mesto je seveda na hribu. In jasno, da sije sonce, saj je vendar poletje. In temu primerno je seveda vroče. In rineva gor. Okolica je precej bolj zanemarjena, kot sva je navajena v Italiji. Grejo se nekak elitni turizem, a jim vse na pol razpada in propada. Če bi razpadal grad iz 16. stoletja, bi še razumel, a da razpadajo stari štedilniki in pralni stroji v zaraščenih in zanemarjenih dvoriščih, jim pa ni ravno v čast. Na vrhu je nekoliko bolj urejeno, a preveč zmetano na kup in namenjeno instant turizmu. Ena lepa cerkev, nekaj zanimivih ulic in polno trgovinic, bifejev in okrepčevalnic. No, ja, a smo za to rinili v hrib? Vsaj prigrizek in sladoled sta bila dobra. Ker smo v Franciji, sem seveda jedel kostanjev sladoled. Dober.

Potem pa še malo v trgovino. Zamislil sem si kako večjo trgovino in tu imajo E.Leclerc. Jasno, da je malo ven iz centra. Lili je že kar malo slabe volje zaradi pešačenja po soncu, jaz se veselim klime v šoping centru in bogate izbire specialitet.

Nakupiva nekaj mesa, sira itd. in nazaj na barko.

Plovba iz zaliva je adrenalinska. V zaliv se namreč vali pravi stampedo plovil. Od večjih jaht, do gliserjev vseh velikosti, pa jetov, in kaj vem kaj še se vali noter. Plovni kanal pa je ozek. Še dobro, da sem na jadra in se mi ni treba ves čas umikati – saj z mojo hitrostjo 5–6 vozlov bi se tako ali tako težko. Ta mali švigajo povsod. Aja, da najameš jet, tu ne potrebuješ izpita ali predznanja. Dovolj je kreditna kartica. In to se na vodi zelo pozna.

Po razmisleku, kam bi šla, se odpraviva v isti zaliv, kjer sva spala zadnjo noč. Je dokaj dobro zaščiten in voda je lepa.

Danes prepluto: 10 milj. 5 tja in 5 nazaj. Po logu tudi 10, le da 4 tja in 6 nazaj zaradi toka. Skupaj 1534. Motor ima 5543 ur (2 novi).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

38. dan: Elba – Golfo di Procchio–Golfo della Biodola

Zdi se, da z Malo tekmujemo v tem, kdo bo delal krajše dnevne premike. Danes smo pluli 1,68 milje daleč. Zjutraj je veter kar dobro zategoval barko in kar malo živčen sem vstal.
Sidro je celo noč dobro držalo, čeprav nisem bil srečen niti z dnom niti z dolžino verige, ki sem jo lahko spustil.

A jutranji naleti vetra so povzročili, da se je vsakič, ko je reful priletel ravno v trenutku, ko smo bili v skrajni levi ali desni legi (torej postavljeni malo povprek na veter), sidro malo obrnilo in se s tem tudi malo premaknilo naprej. Tako smo prav počasi »orali« travo. Veter ni bil zares močan (okrog 15 vozlov), a sunki so bili do 30 vozlov in na sidrišču ni bilo preveč prijetno, zato smo se prestavili v sosednji zaliv. Samo na malo solent jadro smo leteli 7 vozlov. Tu je dno precej boljše, pa tudi vetra je manj. Očitno je na kopnem bolj ugodna konfiguracija terena.
Na kopnem so neki vojaški rovi in seveda gremo to pogledat.

Jaka, ki je bil določen za plavalno ekipo, ni bil preveč navdušen nad plavanjem, hojo in življenjem zunaj postelje na splošno. V celoti je upravičil svoje taborniško ime. Mu gre pa zato zasluga za odlična pečena jajca za zajtrk. Bo lahko ponavljal :-)

Preplute milje danes: danes 2 (po logu 2), skupaj 1372, motor ima 5517 ur (0 novih).

39. dan: Elba – Golfo della Biodola – Portoferraio

Danes je na vrsti ogled glavnega mesta Elbe. Baje je tako lepo, da je Napoleon od tu zbežal. Ker je veter že obrnil in piha s severa (natančneje NNW), smo se odločili za premik od glavnega mesta in smo zajtrk imeli že v Portoferraiu.

Motorček na dingaču je spet nekaj protestiral, a ker pametnejši odneha, nas je nazadnje odpeljal na obalo. Napovedano je bilo oblačno vreme – kot nalašč za ogled mesta. Seveda je nabijalo sonce in pihalo ni v mestu prav nič. Andrej je rekel, da je to zato, da znaš potem bolj ceniti barko in ti ne pade na pamet, da bi se po nepotrebnem klatil po kopnem.
Glavno mesto je lahko »glavno«, do »mesta« pa mu še dosti manjka. Sicer imajo nekaj avtov in nekaj ulic, a kljub vročini lahko vse prehodiš v slabi uri. S postankom za pivo in sladoled vred. Ja, če rineš gor v hrib gledat neke stare kamne, traja malo dlje.

Videli smo bajto, kjer je stanoval Napoleon, a ker ga ni bilo doma, nismo šli noter. Smo pa zato včeraj jedli dober sladoled v sladolednici, kjer se hvalijo, da pri njih Napoleon ni nikoli jedel. NIKOLI. Dobra marketinška fora. V trgovini pa smo se zadržali precej dlje. Trgovina ima namreč klimo. Otovorjeni smo se odvlekli do dingača.

Mestece je čisto simpatično. Malo je zanemarjeno, če pa ga gledaš bolj od daleč (recimo iz kokpita barke) je pa prav res lepo. Za kopanje in piknik smo se odpeljali čez zaliv na lepši konec – pred pristaniščem res ni najbolje. Piknik je bil dober. Edino tekmovanje vin je bilo izpeljano neregularno. Tekmovalo je lokalno vino iz lepe buteljke (ki ga je izbrala ženska ekipa) proti še bolj lokalnemu vinu blagovne znamke trgovske verige v ličnem tetrapaku (ki ga je za izzivalca izbrala moška ekipa). Premočno je zmagalo vino iz buteljke, a je prišlo do protesta, saj so dame tetrapak pozabile dati v hladilnik misleč, da gre za sok. Po mojem so namenoma goljufale, da ne bi slučajno zmagalo vino za 1,35 evra. 

Veter s severa je kazal željo po tem, da bi delal valove, zato smo se vrnili pred pristanišče, kjer smo sicer bolje zaščiteni pred valov vetra, a dobivamo valove trajektov. 

Andrej je preveril vozni red trajektov za zjutraj in med 6. in 8. uro jih je vsaj 15. Po tej ugotovitvi se je večji del posadke hitro spravil spat, saj po šesti uri najbrž ne bo nihče več spal.

Prvi plov: 6 milj
Drugi plov: 2 milji
Tretji plov: 2 milji
Skupaj danes: 9 (po logu 9), skupaj 1381, motor ima 5520 ur (3 nove).

40. dan: Elba – Portoferraio – Porto Azzurro

Izkazalo se je, da trajekti zjutraj ne delajo prav dosti hrupa in valov, tako da smo lepo spali. Predvsem Jaka je pravi doktor spanja in svojo veščino dokazuje večkrat tudi čez dan. Odpravimo se na vzhodno stran Elbe, da bomo bolje zaščiteni pred NW vetrovi. Jadranje od glavnega mesta do rta Capo della Vita je zanimivo, saj nas trajekti »napadajo« od spredaj in od zadaj. Za rtom sidramo na prvi lokaciji, ki je videti za silo zaščitena, in nismo edini. Zalivček je nabito poln plovil in ni prav miren. Val najde pot do nas in nas malo gunca. Po Vanjinem obveznem plavanju okoli otočka (mislim, da je plavala okrog večine otočkov, ki smo jih našli), smo se prestavili v mirnejši Porto Azzurro. Res lep zaliv. Tu smo kot na jezeru, voda pa je kljub temu lepa za kopanje. Gneče ni (v začetku), kasneje se zaliv napolni. Oddingiramo v mesto, ki je prav simpatično. Najdemo oštarijo, ki nam je všeč in čisto spodobno pojemo večerjo. Po obveznem sladoledu nas že vleče nazaj na barko. Zvečer smo še enkrat pokusili no-name vino iz kartona, a to, da je bil tetrapak cel dan v hladilniku, mu ni dosti pomagalo. Še nikoli nam liter vina ni trajal tako dolgo. Večer zaključimo s partijo taroka.

Danes prepluto: 15 (po logu 15), skupaj 1396, motor ima 5522 ur (2 novi).

41. dan: Elba – Porto Azzurro – Golfo di Follonica

Porto Azzurro je novo ime. Kraj se je prej imenoval drugače (kaj jaz vem kako, ampak če koga res zanima, naj si pogugla). Tu je bil zloglasen zapor. Med drugim so bili tu na hladnem številni mafijci. Ko so zapor zaprli, so se odločili za turizem.
Ampak ime kraja je bilo sinonim za zapor in to za turizem ni bilo dobro.

A si predstavljaš: »Živijo, kje pa si bil cel mesec?« »Na Dobu.« 

Očitno ne deluje in so se preimenovali v Porto Azzurro. Trik jim je še predobro uspel. No, danes je čas za premik na celinsko Italijo. Jako smo preizkušali v veščinah navigacije, vendar se nam ni pustil zafrkavati. Na vprašanje, v katero smer mora pluti, da pride z Elbe na celino, je rekel: Kamorkoli. Čisto v vsaki smeri pridemo slej ko prej na celino. Pametnjakovič.

Skoraj sva že zamenjala vlogi na Heronu. Jaz berem njegove mladinske knjige, on pa samostojno vodi barko, meša damam gin-tonike in prinese kakšno pivo žejni posadki. Tako rekoč sem ostal brez zadolžitev in sem prebral že vse mladinske knjige na barki. Vetra je bilo danes bolj malo, najprej smo motorirali, potem motorsailali, potem jadrali na vsa tri jadra, nekaj pred ciljem pa je veter umrl in je spet zapel motor. Nisem pa imel kaj dosti pri tem, saj sem bolj opazoval in bral knjige, medtem ko je Jaka vozil. Na cilju je učil ribe jesti riž. Večerno kopanje so nam pokvarile meduze. Sicer je bila tista nenevarna vrsta malo večjih meduz – velikih klobučnjakov, a vseeno je bilo naše plavanje omejeno na kak meter od lojtre. Še Vanja se je odrekla plavanju okrog kakega otoka.

Danes prepluto: 18 (po logu 18), skupaj 1414, motor ima 5524 ur (2 novi).

42. dan: Golfo di Follonica – Punta Ala–Elba: golfo della Lacona

Zjutraj se naši barki približa plavalec in nam nekaj razlaga. Ko preklopimo z italijanščine na angleščino zgodba dobiva vsebino: prosi za hrano. Bolj natančno za špagete (oziroma kakršnekoli testenine). Ne, ni begunec, ki bi priplaval tako daleč na sever iz Afrike. Plaval je le od večjega potovalnega gliserja, ki je zasidran blizu naše barke. Kuhajo kosilo, imajo vse, le špagete so pozabili vzeti. In kam greš na sidrišču po špagete? Jasno na jadrnico, ki se ji že od daleč vidi, da ji nič ne manjka in sedi kak palec nižje v vodi, kot je načrtoval njen arhitekt. V zameno nam ponuja vino iz njegovih krajev.

Kdaj sem pa že rekel vinu rekel NE? Takoj dobi kar kilo testenin iz Hoferja, na katerih piše: »Original aus Italien.«  Z vrečko med zobmi odplava. »Nič hudega, če se zmočijo, itak jih bomo dali v vodo,« še izjavi s stisnjenimi zobmi. Kmalu se barki spet bliža mokra glava. Ugibamo, če ima flašo ali ne. In če jo ima, kam jo je zataknil. Upam, da ne v ... Aha, flaša je. Kar v roki jo drži in plava žabico. Dobra kupčija je bila tole. Za nas tako ali tako, z njih pa tudi. Brez pašte bi jim kosilo propadlo.

Meduze so še, zato je kopanje kratko. Vse se enkrat konča in danes prijatelji zapuščajo Herona. Usmerimo se v marino Punta Ala in presekamo pot, ki smo jo začrtali pred enim tednom. S tem zašpilimo našo plovbo okrog Elbe. Krog je zaključen.
Elba je izpolnila naša pričakovanja. Če bi le bil še Napoleon doma ...

Kam pa zdaj? Ja, tako ali tako najprej nazaj na Elbo. Ta ima lepo vodo in lepe zalive. Ker vetra skoraj ni z Lili motorirava. Lili opere dva stroja perila, delava vodo, jaz malo operem barko. Ko se ji bližava, naju napade velika tolpa gliserjev in jadrnic, ki ob iztekajočem se vikendu bežijo nazaj v domač pristan na celini. En, dva, tri sva spet na Elbi in smukneva v zaliv, kjer še nismo bili. Elba je še vedno lepa. Gneče ni. Če bi se še tisti dve Čehinji učili voziti dingija kje drugje (spodbudne krike dobivata tudi z matične barke), bi bilo že kičasto. Voda je topla. In čista. Meduz ni na vidiku.

Danes prepluto: 25 (po logu 27, razlika je nastala v zadnji uri, ko naju je malo ustavljal tok), skupaj 1439, motor ima 5529 ur (5 novih).

43. dan: Elba – Golfo della Lacona – Golfo di Campo

Danes se skleneva prestaviti le za en zaliv proti zahodu, ker je tam vas s trgovinami in kakšnim lokalom. Vreme je nekam čudno. Napovedano je skoraj enako vetra kot včeraj, le da je včeraj pihalo 5 namesto 10, danes pa 20 namesto 10. Zdi se, da so prijatelji s seboj odnesli tudi lepo vreme. Za prestaviti se te 4 milje dvignem sidro. Nič ne vžigam motorja, saj tako ali tako piha iz zaliva na odprto. Razvijem malo solent jadro in pujsava 3 vozle. Potem pa 4, pa 5, pa ... Heej, a niso napovedali 10 vozlov vetra, zdaj pa vleče 20 s sunki do 26 (realnega vetra). Na tisto malo cunjico jadram na trenutke tudi 7 vozlov.

V zaliv priplujeva, ko je tam kar gneča in se veliko dogaja. V 5 do 10 m je globine je že vse zasedeno, kaka luknja se najde v 15 m globoki vodi. Najdem lepo luknjo med barkami, ko ... isto luknjo najde očitno še ena jadrnica. Imajo nekaj prednosti in prihajajo na mesto že v veter, s sidrom na pol v vodi. Jaz bi pa moral še zaokrožiti. Pa ni panike, 50 m bolj na odprtem je še prostor. Tako sidramo sinhrono, kot da bi se zmenili. Vse poteka brez panike kljub vetru. Pozneje sem ugotovil, da imajo profi skipperja. Midva sva sicer spregledala eno oznako na verigi in dala najprej preveč verige v vodo, a sva to hitro rešila.

Medtem en bučman vrže sidro na verigo mojega soseda. Profi skipper se dere nanj že vnaprej, a ga bučman ne sliši, ker spušča verigo. Tako pa piha 20+ vozlov in se kaj dosti ne sliši. Še dobro, da mi je on zasedel mesto, saj bi sicer jaz bil zapleten s tem bučmanom v vozel iz verig in sider. Nekako se odvozlajo. Vendar šele po tem, ko je bučman začel dosledno upoštevati navodila profi skipperja. Potem mu še pomagajo sidrati. Dobro je, da so tvoji sosedje na sidrišču prav sidrani.

Vmes malo dežuje, a ne dovolj, da bi opralo barko. Itak, da je nekajkrat zalilo prek palube, ko smo šli okrog rta. Razmišljam, kako bi prišel do obale. Suh, težko. Če grem na vesla, nisem prepričan, da sploh pridem. Veter je malo upadel, a še vedno piha 15 vozlov z vmesnimi močnejšimi sunki. Na motor bi bil tudi moker od špricanja vode. Pa še ne zaupam motorju 100-odstotno, ko me je nekajkrat pustil na cedilu. Piha pa na odprto. Nič. Na kopno gremo jutri. Škoda, da sva se sploh prestavila, prejšnji zaliv je bil lepši. Študirava vreme in nama ni čisto jasno, kako bi elegantno prišla na Korziko ob takih napovedih.

Danes prepluto: 4 (po logu 3), skupaj 1443, motor ima 5529 ur (0 novih).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži, 4. dan

Včeraj smo zaključili z vsemi spremembami in testiranji na novi spletni strani, zdaj pa grem spet v svoje normalne tirnice in počasi bom začel spet s pisanjem dnevnega bloga.

Danes je nedelja, deževna. Kot bi se vreme pripravljalo na kmalu prihajajočo ciklonsko sezono. Ko pogledam plan mojega jadranja za letošnje leto, bi zdaj že moral biti daleč, nekje na Baliju. Ampak, jaz sem še vedno tu, na Fidžiju. No tudi ta dan odhoda bo kmalu prišel, ko bo potrebno nekam odpluti, levo ali desno, gor ali pa celo dol.

Danes sem kljub deževni nedelji nekaj naredil. Najprej sem zmontiral polnilec za akumulatorje in zdaj jih spet polnim preko polnilca. Ni kaj, čez tisto »sigurno« pač nič ni.

Potem se še lotim elektronskega Raytheonovega kompasa. Spraznim zadnjo kabino, se prebijem do vrat na krmi in zlezem v krmni del barke, kjer je avtopilot, tuš, razni drugi glavni deli in začnem sestavljati še ta del avtopilota. Kasneje ga preizkusim in zdi se mi da vse dela. No samo zdi se mi, kako bo to delovalo v resnici, pa bom videl čez kakšen dan, ko bom odplul iz marine. Zdaj za enkrat sem dal obnovljen kompas, če ne bo deloval v naravi, ga bom pač zamenjal z novim, katerega imam zdaj v rezervi.

Malo se še sprehodim po Vudi, vržem še pogled na Billovo barko, katera je že pripravljena na zimovanje, preverim, če je vse v redu, nato pa jo spet fotografiram in mu pošljem fotke. Razen dveh lukenj za spravljanje bark v ciklonski sezoni, je vse že zasedeno. Upam, da bo kljub temu načinu shranjevanja plovil na kopnem vse v redu, če pa pride močnejši ciklon pa menim, da bo vse letelo po zraku. To je pač Fidži. Gledal sem v marini Savusavu, kaj vse je poškodoval zadnji ciklon in ko vidiš video in fotografije kako pomoli letijo po zraku, kako se plovila trgajo s privezov, potem se zaveš moči narave. Tu ni heca!

Pozna popoldanska kava je prijala ob 17:00 uri in povabim na njo soseda iz barke Hir3. Komaj skuham kavo, prične močno deževati in tako je deževalo skoraj tri ure. Sreča, da imam bimini res dober in  ne prepušča dežja, zato smo bili pod njim suhi. Zvečer nam vsem trem skuham še večerjo, katero zalijemo s pivom in počasi bo po temu napisanem blogu, čas za spanje. Kljub dežju se najde kakšen komar, ki si zaželi moje krvi, a zdaj ko je že poln moje krvi ga še ubiti ne morem, saj mi je s tem postal bližnji »krvni sorodnik«. Še sreča, da ponoči spim pod mrežo in imam vsaj takrat mir pred njimi.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži, 5. dan

Zjutraj se uredim za v mesto in napišem na listek, kaj vse potrebujem. Tako nekako, kot to počnem doma, kadar grem na več strani in po več artiklov. Ura še ni devet zjutraj, jaz pa sem že na avtobusu. Kar ne morem verjeti, da je tokrat prišel avtobus, ki ima ob straneh stekla. Čudo! Zato je tudi vožnja do mesta bolj prijetna.

V mestu najprej poiščem specializirano trgovino, kjer si kupim lepilno oz. tesnilno maso Sika, da si v naslednjih dneh zatesnim premčno spalnično okno. Razdreti ga bo potrebno do prafaktorjev, nato vse očistiti in zatesniti. Dela bo za kar en dan, če bom želel narediti vse tako kot je treba in da voda ne bo več vdirala v spalnico. Na poti nazaj proti centru mesta se sprehodim po parku in fotografiram kar nekaj cvetov in tudi mlada ananasa. Čudovita sta, kot je čudovito skoraj vse cvetje na Fidžiju, katero cveti skozi celo leto. Pomislim, kako vesela bi bila moja mama, ko bi videla vse te cvetove, vse te rože in vso to bujno rastlinje. Ona ima rada vse rastlinje, prav obožuje kar cveti in nikoli ji tega ni dovolj, ne doma, ne na njenem vikendu. Fotografiram in si ogledujem posneto, zraven pa pravim: »Ta je zate, mama.« Tako ob tem sprehodu nehote najdem eno od mnogih pekarn in kupim malo štruco kruha. V nahrbtniku jo bom nesel do doma, kajti če bi bila v vrečki in v roki, bi ta kruh tako dolgo ščipal po kosih in ga jedel, da bi ga verjetno kar precej manjkalo, dokler ga ne bi prinesel do barke.

Naslednja postaja je velika tukajšnja tržnica. Razdeljena je na tri oz. štiri dele, a jaz grem v tistega, kjer domačini prodajajo svoje lastne pridelke. Najprej sadje, banane. Ta čudoviti sadež, ki ga imam tako rad. Tukaj so banane drugačne. Imajo drugačen okus, niso špricane in najdeš jih v vseh velikosti. Od tistih malih t.i. baby banan, pa vse do tistih dolgih in ozkih. Vse so dobre in okusne. Nato grem na stojnice, kjer je zelenjavni del: okra, korenje, vijolični melancani, danes najdem celo zeleno solato. Že imam v glavi, kaj bo zvečer za večerjo. Najdem tudi zeljno glavo. Cena 0,44 € za kos, potem pa se po tihem nasmehnem in se spomnim »zlate« zeljne glave na Fakaravi. Ojoj, kako je bila draga. Kmalu imam poln nahrbtnik teh dobrot, zato zavijem še v bližnji supermarket, kjer kupim še nekaj manjkajočih potrebščin, katere so mi že pošle.

Ko sem prišel nazaj na barko, vse zložim na svoje mesto, nato pa se lotim dela. Danes bom potegnil kabel od krmilne konzole do motorja in na »armaturki« montiral analogni merilnik za temperaturo vode v motorju. Najprej sem mislil, da bom to končal dovolj hitro, da bom lahko naredil še kaj drugega, a mi je vleka in pripenjanje kabla z vezicami po nemogočih in skrivnih poteh vzela skoraj ves popoldan. Šele zvečer sem preizkusil, če vse dela kot mora, ter si že skoraj ob večeru skuhal kavo. Kaj pa kosilo? No tega danes ni bilo in bo samo večerja,… solata in nekaj koščkov pečenega piščančjega mesa, katerega sem obrezal s kosti piščančjih krač in spekel skupaj z okro.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži, 6.dan

Ko naredim črto čez današnji dan, spoznam, da sem se danes res nagaral. Delal sem od jutra do mraka. Poleg tega pa je bilo današnje vreme ubijalsko. Sonce in visoka temperatura, sta mi pomagali, da sem postal še bolj utrujen. Delo, katero je potrebno opraviti se mora končati in čas je da enkrat kmalu odplujem iz marine.

Danes sem se lotil okna v premčni spalnici, torej tam, kjer spim sam. Kar malo žal mi je bilo razmetati celo spalnico, a drugače ni šlo, tudi mrežo proti komarjem sem moral sneti, pa še kaj drugega. A najprej je potrebno videti kje okno zamaka. Zato sem nastavil pod oknom cerado, na njo postavil veliko vedro in od zunaj zalival okno s tekočo vodo. Ko sem videl kje mi zamaka, sem okno snel, očistil staro tesnilno maso ter kasneje postavil zopet vse na svoje mesto, kot je bilo. Upam le, da bo zdaj držalo. 

Ker sem bil v delovnem šunku sem se lotil tudi mojega motorčka, katerega sem letos ne vem koliko krat že razstavil in sestavil. Tokrat bo drugače. Razstavil sem ga do popolnosti, nato pa vse sestavil, podmazal, zamenjal sem vsa tesnila z novimi, nataknil novo cev za gorivo, pričvrstil nov filter goriva z zapiralno pipico, nov bel tank za gorivo, objemke, svečko,… no ja, dela res ni bilo za cel dan, a vseeno se je zavleklo v pozno popoldne. Ko je po nekajkratnem potegu le vžgal, sem bil kar vesel. 

Vmes sem spil kavo in na koncu dela sem si privoščil eno malo pivo, ki pa mi je zaradi premalo zaužite hrane (samo en jogurt zjutraj) stopil v glavo in dobil sem mehke noge. No ja, bom pa zvečer jedel več kot sem čez dan. Danes je v bližnji restavraciji pizza happy hour in pica je po polovični ceni. Me kar mika, da bi šel tja, čeprav sem se pogovarjal s Hirevci v toku dneva, da bi menda ona dva naredila skupno večerjo, ker sem jo jaz skuhal sinoči. In zvečer je bila, večerja. Opaaa… Nebojša je naredil in spekel cel kup malih burekov (krompiruša) in nadev iz krompirja. On je vegetarijanec, zato ni bilo mesa. No po večerji je sledilo še nekaj anekdot iz njegovega kratkega, a očitno zelo bogatega življenja.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži, 7. dan

Sreda je in ker potrebujem nekaj zadev za barko, moram spet v Lautoko. Finančno je to zelo majhen strošek, saj stane avtobusna vozovnica komaj 0,69€ v eno smer (cca 16 km). Mi pa takšen izlet vzame celo dopoldne, saj avtobusi ne vozijo kot taksiji, kadar bi to jaz želel. Kakorkoli, kadar ni druge izbire se odločim in grem. 

V mestu grem najprej v specializirane trgovine in kupim kar potrebujem, čeprav sem v enem primeru izbral alternativo in popoldan bom videl, če sem dobro izbral, ko bom lepil dingija, saj spet nekje spušča. Skočim še v tržnico po jajčevce (melancane) in 1,5 kg teh plačam 0,42 €. Ni kaj tukaj je indijska hrana res poceni. Kupim še nekaj govejega mletega mesa, saj svinjine ne najdem v nobeni mesnici, kajti za večerjo bom pekel čevapčiče. Maso bom zamešal sam, nekaj jagnjetine s kostmi še imam v hladilniku in ko to obrežem, zmeljem v multipraktiku, naredim domačo maso. 

Popoldan se lotim dingija in začnem lepiti fliko čez fliko. Vročina in leta naredita svoje, pa če tudi je dingi dobre znamke. Pravzaprav sumim, da je bil narejen v Ameriki. Po moje je to bolj »made in China Mercury«, saj ni zdržal niti pet let. Spušča vse bolj in bolj prav na stikih, kjer je bil tovarniško lepljen. Potem mi pogled odtava na sosednjo barko, kjer domuje 72 letna Američanka. Trenutno je sama na barki, mož pa je moral za nekaj časa domov. Ženska vsak dan suvereno dela selfije in tokrat se tudi sam malo pošalim z njo in pravim, da je verjetno svetloba prava za fotke. Oba se nasmejiva in se oba istočasno »selfirava«.

Popoldan prideta na večerjo oba kolega s Hir3 in ker je eden vegeterijanec, mu spečem nekaj zelenjave in naredim res dober krožnik. Potem še spečem nekaj čevapov v »pizza pannu« in kmalu smo že pri večerji. Večer steče spet v pogovoru in druženju, saj se kmalu ne bomo videli nekaj časa, kajti vsak od nas ima svojo pot in svoje delo. Tudi kolega Norvežana sem povabil, ker se potika v tej okolici, a pravi, da danes pač ne gre. Pa drugič, a ne?

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji, 6. dan

Ker sem včeraj, po aplikaciji sodeč, pri svojem triatlonu izgubil preveč kalorij, moram danes počivati. Izgubil sem celih 648 kalorij in če vzamemo pivo v marini in potem večerjo, sem jih pridobil cca 800. Samo da sem v plusu, pa ni važno na kateri strani gledam.

In ker sem počival, nisem nič počel, kar bi me spravilo k izgubi trebušnih maščob. Nasprotno,večino dneva sem sedel, pisal za revijo o atolih Tuamotus in se večkrat zasanjano ozrl proti fotografijam v mapi, ki me spominjajo na meni enega najlepših krajev južnega Tihega oceana. In toliko časa je že preteklo od takrat? Velikokrat rečem, če bi lahko, bi prestavil barko še enkrat na Markeze in bi res počasi plul do Avstralije naslednjih 5 ali 7 let. Ostali svet me nekako ne zanima več. Zdi se mi, da je vsa lepota tega sveta zbrana ravno tu. Pa to ni samo moje mnenje, to je mnenje marsikoga, ki je preplul ta čudoviti del oceana in se je bojeval z odhodom na druge otoke. A enkrat pač zapustiš Raj, le redki so, ki v njem ostanejo.

Tako sem pisal, dokler me ni zmotil kolega z norveške barke in me povabil na popoldansko kavo. Ravno ko že hočem oditi, prejmem sporočilo in fotko svoje barke. Poslala mi jo je kolegica Helena, Američanka, ki je pravkar na katamaranu vplula v naš zaliv. Dogovoriva se za jutrišnje srečanje na moji barki in jutranjo turško kavo.

S kolegom ugotavljava, da je danes v ta zaliv prišlo neverjetnih 9 novih bark, na že 8 bark podlage. Torej nas je že 17 in v njem ni nobene gužve. Očitno postaja ta varni zaliv zelo popularen.

Zvečer si naredim pozno kosilo oz. večerjo, nato pa grem spet k pisanju. Pišem in potem me premami ogled dobrega filma, ki ga pogledam in nato odidem spat.

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji, 7. dan

Danes je sončen dan in če je sončen je pri človeku tudi drugačen, boljši. Zato hitro vstanem, da ga ne zamudim niti minutke. A najprej bo na vrsti kava, tokrat v družbi Američanke Helene, ki jo spet vidim po dveh mesecih. O koliko sva si imela za povedati, se nasmejati in uživati v kavi.

Ko je odšla, sem si naredil dober pozen zajtrk, nato pa se lotil pisanja. Danes moram zaključiti in tekst, skupaj s fotografijami poslati v Slovenijo. Upam, da bo internet dovolj dober in bo vlekel z vsaj razumno hitrostjo.

Najprej se mi je upiralo, nato pa mi je na enkrat »zalaufalo« in potem sem se ustavil šele ob štirih popoldan, ko sem vse končal in poslal. Jupiii! Ena skrb manj. Zaslužil sem si kavo, zato si jo skuham,  a dokler se shladi skočim v vodo in zaplavam. Vendar danes bolj s previdnostjo. Očitno je tukaj nekaj rib, ki ne prijemljejo na vabo in trnek, a jih nekaj občasno preganja in skačejo kot nore iz vode, včasih ujamem samo velik kolobar vode, ko je vse že mimo. Po zvoku sodeč pa ni nič kaj majhnega v vodi.

Zvečer povabim Norvežana na barko in mi prinese slabo novico. Najprej mi jo pove, potem mi da za prebrati. Na Tahitiju smo vsi poznali Danski par Gwen in Uddi. Moj kolega se je kar precej časa celo družil z njima. Imela sta veliko 50 čeveljsko jadrnico in bila sta oba pozitivna. Potujeta že nekaj let in ker je Uddi glasbenik, sta poznana kamor koli prideta. Plula sta iz Cookovih otokov proti Tongi in sta približno 50 NM od otoka Nuie zadela v neznan predmet, ki jim je naredil luknjo v trupu in barka se je začela hitro potapljati. Rešila sta se tako, da sta aktivirala rešilni splav in se prestavila v njega, saj je po njunih besedah jadrnica zelo hitro potonila. Ker je Uddi preko Epirba oddal klic za reševanje, je operativni center na tem delu morja priklical dve jadrnici, ki sta bili cca 10 NM oddaljeni od mesta dogodka. Obe sta se odzvali in prišli na kraj nesreče, ter pomagali Gwen in Uddiju, da sta se vkrcala na barko in sta tako na varnem. Zdaj že plujeta proti Tongi. Spet še ena žalostna zgodba med mnogimi, ki se dogajajo vsak dan. 

Zvečer še napišem ta blog in grem počasi v posteljo. Jutri je nov dan.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

Zjutraj se že zgodaj zbudim, čeprav sploh ne vem zakaj. Lahko bi spal vsaj do sedme ali osme ure, saj hodim zelo pozno spat, vedno čez pol noč.

A če sem že vstal, potem nimam kaj in si skuham jutranjo kavo. Spijem jo v kokpitu in gledam v zaliv, saj iz njega odhajajo barke. Pregledam tudi nekaj emilov in sporočil in eden od njih je od mojstra, ki se spozna na Raymarine instrumente. Z njim sem se dogovoril, da mi na »črno« pogleda zakaj mi avtopilot ne dela. Dogovorjena sva, da pridem v ponedeljek v marino in bova to preverila. A sedaj mi piše, da prihaja okoli 30 in več jadrnic iz t.i. New Zelland Fiji Relly-a, tako da naj bi šel v marino že danes, če želim dobiti mesto v njej. OK, pa grem.

Dvignem sidro, ter zaplujem v nekaj čez 5 NM oddaljeno marino Vuda. Na plovbi ni nobenih posebnosti in ob 11. uri sem že pred vhodom. Pokličem jih po VHF postaji na kanal 11 in mi pravijo naj počakam zunaj, saj imajo notri delo. Pripravim bokobrane, sprednji dve in dolgi zadnji dve vrvi. Tukaj ni muringov, vse se vežeš s svojimi vrvmi, zato potrebuješ zadnji vrvi res dolgi.

Ker je vhod v marino ozek, je potrebno dobiti dovoljenje za vplutje, poleg tega pa je zelo plitko. Pod mojo kobilico je včasih meter spet drugič samo 70 cm morja, zato plujem z 2,5 vozla hitrosti. Ko pridem notri, me že čaka marinero na čolnu in me usmerja. Ti šmenta, točno na bok HIR3 barke. No, če bi se zmenili, se nam ne bi tako izšlo. 

Najprej se seveda s fantoma pozdravim, malo se pogovorimo, potem pa gremo vsak k svojemu delu. Jaz si napeljem elektriko, a nimam Fidžijskega priključka. Torej najprej v trgovino in kupim vodotesen vtikač, ki stane slaba 2€. Poceni. Potem ko imam priklopljeno in vse dela na elektriko, razen polnjenja baterij, ker nimam polnilca, ki ga je uničila Tonga, se vržem na delo z verigo. Box za verigo je poln mulja in veriga je umazana. Spustim jo v vodo, nato pa operem box, potem pa potegnem verigo nazaj vanj, s tem, da pred barko perem verigo in je tako čista. Operem še barko in jo razsolim. Malo mi je nenavadno, ker lahko uporabljam vodo, saj sem v marini in na zadnje sem bil v njej konec leta 2017 na Bonairju. Torej ves čas na sidru, nekaj malega pa letos tudi na boji. Ko končam, si skuham kavo in se zleknem v kokpit, ravno takrat pa me obišče mlada muca, za katero kasneje izvem, da je od desne sosede, Američanke. Upam le, da mi ne poje mojih dveh gekotov (plazilcev), Toma in Jerrya. Vseeno jo že zaradi tega, da se ne navadi hoditi k meni, želim odnesti k lastnici, a se že sama prej pobere in najde svoj dom.

Zvečer gremo s fanti ven, spijemo eno pivo, saj smo si le-tega zaslužili, se še podružimo z drugimi jadralci in kmalu je večer, ko gremo vsak po svoje.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji

Očitno nisem več navajen marin in ropotanja okoli barke. Ob 4:10 minut me zbudi cviljenje pasarele, ki cvili po palubi premca. Grem ven, da jo prestavim in v temi zagledam razlog cviljenja: oseka, vsaj 1,5 metra se pozna.

Potem nisem več zaspal in skuham si zeloooo zgodnjo kavo. Berem knjigo in ko nastopi normalen čas okoli sedme ure se uredim, ter grem do elektronika. Presenečenje! Danes je sobota in elektronik ni prišel v službo. Pravijo, da ga verjetno danes tudi ne bo. OK, potem pač ne bo danes nič.

Zjutraj pred pisarno marine srečam Hirovca in dogovorimo se, da gremo v mesto. Malo v trgovino po nakupih, malo po nekaj drugih stvari, ki se vedno potrebujejo, itd. Vmes grem na internet in tam me čaka email, ki mi pomeni veliko in mi ponuja posebno ponudbo. A moram v Singapur in potem z avtobusom naprej do marine Pangkor v Maleziji. Bom premislil, čeprav se mi zdi, da že poznam odgovor, saj vse plačajo.

Ob pol enajsti uri gremo vsi trije na avtobus in se peljemo v mesto. Kupimo nekatere stvari za njih, nekaj malega še za mene in potem se sprehodimo še trgovskega centra, kamor gremo na kavo.

Popoldan se vrnemo nazaj na barko in dejansko smo vsi skupaj na Indigu do polnoči, ko se razidemo in gremo spat. Nič poseben dan, dan v marini.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji

Danes ponoči so me komarji skoraj pojedli. A o komarjih sem že toliko pisal in dobil kar nekaj nasvetov v e-mailih in sporočilih. Napišem lahko le to, da so ti komarji že imuni na vse kar nastavljam in špricam. Največ pa sem kriv sam, ker se mi ne ljubi spustiti mreže proti komarjem in jo pričvrstiti okoli postelje. Pravijo, če se ti ne ljubi, potem naj te pikajo. Danes jo bom navil okoli postelje, obljubim.

Zjutraj sem zaradi neprespane noči, potegnil s spancem v jutro in si potem skuhal kavo. Nabralo se mi je ogromno perila in ker je tukaj voda vključena v ceno marine, sem iz skladišča potegnil pralni stroj in opral perilo. Kasneje sem ga še obesil po barki, po kateri sem prej napeljal vrv. Veter in sonce sta poskrbela, da je bilo perilo kaj kmalu suho.

Vmes me je obiskal še jadralski kolega, Belgijec, ki je prišel k meni v marino, da bi se pogovoril z mano, kdaj bi odšla v Malezijo pogledati rabljeno barko, ki bi jo morala dostaviti novemu lastniku. Novi lastnik je kupil dobro 54 čeveljsko barko, katero je sedaj potrebno dostaviti na mesto, ki ga bo sam izbral. Vse skupaj je mamljivo, zato se zna zgoditi, da bom že čez kakšen dan odletel z letalom v Singapur in potem bomo videli, kako se bomo pogajali za vse skupaj. Začetek je že zelo obetaven.

Sinoči sem se s Hirovcema pogovarjal še o eni moji norosti, da bi šel z njima kot tretji član posadke, od Nove Zelandije po južnem Pacifiku do rta Cape Horn, ter okoli njega do Argentine. To je samo dve in pol mesečni Novo letni preskok iz ene celine na drugo, vmes pa je samo zelo valoviti mrzli južni ocean brez kopnega. Vse skupaj me kar mika, saj plovba ni tako pogojena s stroški, čeprav je izredno zahtevna, saj poteka v kontra smer, po kateri sam jadram. Osvojiti Cape Horn je za jadralca enako, kot za alpinista osvojiti Mt. Everest. Torej, pogovori še potekajo.

Tretja verzija je, odpluti z barko na jug do Nove Zelandije in se vrniti nazaj za dva meseca v Slovenijo. Četrta pa je počakati še malo na Fidžiju, da se stanje zaradi malarije na otokih Vanuatu vsaj malo umiri in potem pluti po že zdavnaj začrtani poti mimo Indonezije do Malezije in morda še naprej do Rdečega morja.

Kaj se bo od vsega tega naredilo ne vem, a se bo kmalu pokazalo tisto pravo. Poleg tega mora urednik moje spletne strani predelati spletno stran, kajti, le ta se je že tako razvila, da moramo spremeniti marsikaj na njej, predvsem pa povečati prostor, ter narediti drugačen dostop do vas bralcev. Bila je celo ideja, da bi pisal skrajšan tednik, saj je vsakdanje pisanje precejšna obveza, a s tem bi prikrajšal vsakdanje branje skoraj 360-tim rednim bralcem bloga. Druga verzija je, da bi naredili dodelitev posebnega gesla za branje bloga že zvestim bralcem. Tistim, ki vedo več o meni kot vem sam, pa bi malo otežili zadevo. Tako bi za njih imel plačljiv blog z minimalno naročnino v znesku enega piva na mesec. Le-ti bi na ta način prišli še do dodatnih, a žal plačljivih informacij o meni. No kaj vse bo kolega čaral, bomo videli kmalu. Pravzaprav bi bilo najbolje, da bi se blog ustavil za ta čas, ko bom jaz v Singapurju oz. v marini Pangkor, ker moje potovanje na Malezijo ne spada v jadranje z Indigom. O vsem pa vas vsekakor obvestimo, kako se bo urednik odločil, saj ima on glede bloga zadnjo besedo.

Popoldanska pozna kava, druženje s kolegi in pospravljanje barke, to je delo do večerje, nato pa sledi lahkoten nedeljski večer, ki se potegne vse do spanca.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

32. dan: Santa Marinella–Cala Galera

No, tokrat se enačba ni izšla in verjetnostni račun je pokazal, da so vremenarji krepko usekali mimo, ali pa jaz ne znam dobro brati napovedi. Ponoči je namreč od nekod prišel prav nemaren swell. Valovanje je bilo blizu lastne frekvence naše barke in spati se ni dalo. Kozarci so žvenketali v omari, po postelji sem se kotalil levo in desno. Če že spati ne morem, sem se odločil, potem pa raje grem naprej.

Ob 02.00 zjutraj dvigneva sidro in odplujeva dalje. Proti Cala Galeri. Tam je ognjenik naredil otok, ki pa se je pozneje zaradi zasipavanja spojil s kopnim. Tako imajo dve lepi plaži – ena na sever in ena na jug. Plovba je bila zoprna zaradi valovanja, tako da tudi off-duty član posadke ni kaj dosti spal. A še vedno je bilo bolje kot na sidru v Santa Marinelli. Tam sem ves čas poslušal, ali sidro še drži – namreč na tleh so veliki, do pol metra veliki gladki kamni delno zasuti v muljem in mivko. Nemogoč teren za sidranje, če se mene vpraša, pa še tako plitvo je, da sem ves čas poslušal, ali bomo udarili v dno. V Cala Galero prideva okrog devete ure zjutraj in sidrava pred peščeno plažo blizu marine. Dan je bil lenoben (seveda, po neprespani noči) z nekaj pospravljanja barke, kopanjem in počivanjem. Zvečer oddingirava v marino. Prijazno nama dovolijo pustiti dingača v marini, Lili se ne hodi kaj daleč, tako da nakupiva stvari kar v marini v mini trgovinici in greva na večerjo v marini. Napovedano je, da bo ponoči še pihalo s severa, tako, da bi moralo biti v redu, zjutraj, ko se bo veter obrnil, bova pač šla. Če se bo obrnil prej, bova šla pa malo prej.

Preplute milje danes 38 (po logu 42) skupaj 1270, motor ima 5506 ur (7 novih).

33. dan: Cala Galera–Santa Liberata–Castiglione Dalla Pescaia–Punta Ala

Prvi plov:
Napovedano je res bilo, da bo ponoči še pihalo s severa, ampak ni. Že ko sva se vračala z večerje v marini, je pihalo z jugovzhoda. Ni bilo še nič hudega, a v uri ali dveh se bodo ob takem vetru naredili valovi. In jasno, da smo povsem odprti na jugovzhod. Nič, gremo pa okoli vulkana na severno stran. Samo, da ta vulkan ni tako majhen. Tri ure vožnje je okrog. Vožnja je bila v začetku adrenalinska: lune ni, seveda je čista tema. Najprej se izogibamo ribji farmi in nekaj plovilom, ki imajo zelo čudne luči, ko pa zavijemo okrog rta, v nas posveti noro močna luč. Kaj je to? Nič ne vidiva. Vse se blešči. Drugih luči (svetilnikov in plovil) nenadoma ne vidiva več, ker sva zaslepljena. Ni prijeten občutek. Čez nekaj časa se nekako izmaknemo glavnemu snopu svetlobe in vidimo, da osvetljujejo hrib. Saj je lepo, če gledaš s pravega konca, ne pa, če zapelješ direktno v snop svetlobe. Drugi del plovbe je potekal rutinsko. Sidrava v povsem mirno vodo okrog pol enih zjutraj. Lili je rekla, da se skoraj ne spomni, kdaj je bila barka tako na miru.

Drugi plov:
Lepo spiva do jutra, ko se odpraviva do naslednjega cilja: Castiglione Dalla Pescaia, da pogledava, ali je tu smiselno vkrcavanje. V soboto namreč dobiva obiske. Še vedno piha z juga, plovba z vetrom v polkrmo je lepa in hitra. Sicer je nekaj valov, a ni prehudo. Luka je v izlivu reke Bruna. Problem so globine. Sidrava v 5 m blizu valobrana in grem z dingijem pogledat.
Na sidru naju hudo premetava in vkrcanje v čolniček je pravi adrenalinski podvig. 

V marini ni dovolj globine: 1,7 m globine je največ, kar ponujajo. Naš grez je 2,1 m in verjetno še kak cm več, ker smo otovorjeni. V boatyadru zraven pravijo, da bi 1,9 m pri njih še šlo, več pa ne, ampak da vhod je dovolj globok in če veš kje, lahko spraviš notri tudi barko z grezom do 2,3 m. Naj vprašava v kapetaniji, oni imajo zadnje podatke. Na Agipovi črpalki najdem večjo jahto in skipper mi potrdi, da je na črpalki je maks. 1,6 m, v kanalu na tranzitnih privezih pa nad 2 m, a naj vprašam luškega kapitana. Seveda luški kapitan ne dela več. Dela zjutraj, samo ob torkih še malo popoldan. 

Ko zapeljem iz zavetja kanala, vidim, da so se medtem valovi močno povečali. Heron skače na sidru kot podivjan kozliček. Uboga Lili. V takem vremenu je prenevarno, da poskusiva vpluti v kanal. Lahko naju grdo nabije in potem naju samo še vrže na obalo. Nekako se mi uspe prestaviti iz dingača na Herona. Kakih 10 minut sem se matral, da mi je uspelo. Ni šans, da v takem dvigneva čolniček. Je prenevarno. Ga bova vlekla za sabo in upala, da se ne prevrne. Motor sem pustil spuščen v vodi. Če ga dvignem, se lahko Walker bay postavi zelo pokonci, motor pa ob zajemu vode in dodatno vleče krmo navzdol.

S spuščenim motorjem se čoln presenetljivo dobro vleče za Heronom. Lili je celo rekla, da bi šla na dingača, ker se manj ziblje kot Heron. Odjadrava do Punta Ale. Okrog rta je voda bolj mirna. Sidrava blizu vhoda v marino in pojeva odlično večerjo (skuhala Lili).

Preplute milje
Prvi plov: danes 15 (po logu 17), skupaj 1285, motor ima 5509 ur (3 nove).
Drugi plov: danes 24 (po logu 24), skupaj 1309, motor ima 5510 ur (4 nove).
Tretji plov: danes 9 (po logu 8), skupaj 1318, motor ima 5511 ur (1 nova). To je prvič po dolgem času, da ne plujeva proti toku.
Skupaj danes: danes 48 (po logu 49), skupaj 1318, motor ima 5511 ur (8 novih).

34. dan: Punta Ala–Castello Rocchette

Noč je bila mirna. Okolica Punta Ale je lepa. Zvečer sem šel malo na sprehod po okolici in bil prijetno presenečen nad urejenostjo. Tudi marina je lepo urejena.

Danes pridejo k nama prijatelji. Na srečo mi pustijo v marino, da jih naložim. Spotoma natočiva še nekaj nafte. Prvič sem tankal, odkar sva šla pred mesecem dni na pot iz Monfalconeja. Heron ima dva rezervoarja za nafto in en rezervoar smo izpraznili (235 l), v drugega pa sem dotočil 103 l. Glede na to, da je kazalec kazal skoraj polno, sem bil kar presenečen, ko mi je črpalkar povedal cifro. Prijatelji imajo za sabo dolgo pot iz Ljubljane, zato danes ne gremo daleč. Zapeljemo se le okrog rta in do edinega kolikor toliko zaščitenega »zaliva«. Tu ni zalivov, kot jih poznamo recimo iz Hrvaške ali Grčije, ko gledaš kopno na tri strani okrog sebe. Italijanska obala je zelo ravna in odprta in swell te dobi povsod. Izkoristiti je treba vsak mali zobček na sicer ravni obali, da si vsaj delno zaščiten.

Ohladilo se je. Ob 22. uri zvečer je le še 26 °C.

Preplute milje danes: danes 6 (po logu 6), skupaj 1324, motor ima 5511 ur (0 novih).

35. dan: Costello Rocchette–Elba

Potem ko smo ponoči preživeli napad z obale (krajši ognjemet), je na sidrišču zavladal mir. Zjutraj je začelo malo pozibavati, predvsem potem ko so se pripeljali prvi gliserji. Po kavici in kopanju smo odpluli proti Elbi. Bil je lep plov z laško orco. Beseda laška pride iz »lažja«, ne iz laška/italijanska in pomeni vožnjo v veter, a ne pod ostrim kotom, ampak nekaj med vožnjo ostro v veter in vožnjo z vetrom v bok. Vetra ni bilo veliko, tako da smo imeli pozen zajtrk med plovbo brez hudih nagibov in brez špricanja vode po hrani in posadki.

Končno spet enkrat kulturno jadranje, kot na kaki luži. Sidramo se v zalivu Golfo Stella na jugovzhodnem (SE) delu otoka. Sledi kopanje, uživanje in piknik. Nič se ne zibamo. Res. NIČ SE NE ZIBAMO. Tu je čisto pravi zaliv. In na srečo ni edini na Elbi.

Preplute milje danes: danes 23 (po logu 23), skupaj 1346, motor ima 5514 ur (3 nove).

36. dan: Elba: Golfo Stella–Golfo Stella

Tako mirne noči že dolgo ni bilo. Dan mine ob plavanju, raziskovanju okolice in lenarjenju. Popoldne se premaknemo na drugo stran zaliva, da bomo nekaj bolje zaščiteni za SE, ki naj bi pihal ponoči. Jaka je sam naredil navigacijo za premik, dvignil sidro in odjadral na novo lokacijo. Trakci na genovi so bili ves čas kot zalepljeni na jadro. Bravo Jaka.

Preplute milje danes: danes 2 (po logu 1), skupaj 1348, motor ima 5514 ur (0 novih).

37. dan: Elba: Golfo Stella–Golfo di Procchio

Čez noč kakega hujšega vetra ni bilo, posledično niti valov ne. Napovedan pa je veter z juga in to kar konkretno. Torej se premikamo na severno stran Elbe. Odkar se admiralica Lili ukvarja z vremenom, jaz pa imam skiperskega pripravnika, je moj delovnik bolj lenoben. Oziroma je bil, dokler ni pripravnik povozil ribiške boje in smo jo vlekli za sabo. Takrat sem pač šel v vodo pogledat, ali je še kaj štrika navitega na vijak. Tako ali tako sem se moral umiti. Vse je bilo v redu in smo postanek izkoristili za kopanje sredi modre vode. Veter se je lepo okrepil in jadranje okrog Elbe je bilo prav dobro. Na dnu zaliva, kjer nameravamo prespati, je kar dosti plovil in plaže so povsem polne. Za povrh je tam malo nižji hrib in tam najbolj vleče čez otok. Seveda gremo malo bolj na rob (na zahodni del zaliva) pred manjšo plažo in votlino. Gozd in samota je bolj po našem okusu kot pa glasba in marele na plaži.

A dno ni najboljše. Gosta trava raste na mehki podlagi, pod tem pa je trda podlaga in sidro ne drži dobro. Trikrat sidramo, preden sem zadovoljen. Je le napovedano 20 vozlov vetra, kdo ve, koliko ga bo zares, ker se vetru zaradi fronte pridruži še termični veter s planin in se zadeva skanalizira po gorskih dolinah ... Terena ne poznam, tako da sem raje previden. Zvečer se nas vseh pet nabaše v dingota in na štiri vesla dobro napredujemo proti vetru. Če bi dal gor še motor, je vprašanje, ali bi bili še nad vodo. Na obali pa nas čaka dolg pohod do mesta. Kazen za sidranje v samoti.

No, je pa pica toliko bolj prijala. Polni pice in sladoleda (in nekaj manj polni vtisov mesteca, ki je turistični instant in ga bom do jutri že pozabil) se vrnemo na Herona. Še kratko nočno kopanje, in spat.

Lep dan je bil.

Preplute milje danes: danes 22 (po logu 22), skupaj 1370, motor ima 5517 ur (3 nove).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron