Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

5.9.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Ugoden veter, ki me je kar tiščal naprej proti cilju, je bil kriv, da sem zadnji dan naredil v 24 urah 143 NM. Lahko rečem, da sem drugo polovico noči jadral ves čas nad 6,6 vozla. Točka 24-tih ur se je zgodila malo pred vhodom v zaliv in potem sem z motorjem zaplul še kakšnih 8 NM globoko do zaliva, ki je moj tokratni cilj. Torej, 424 NM sem preplul v treh dneh in uri in pol, kar nekako pomeni 5,77 vozla povprečne hitrosti. Zelo sem zadovoljen!

Preden priplujem do zadnjega zaliva, v res mirnem morju izobesim rumeno zastavo, ter se najavim Port kontroli v Savusavu po radiu, a me nihče ne kontaktira nazaj. Poskusim še enkrat, spet nič. Priplujem do rdečih boj (kot mi je to svetoval Pavel) in se kar tam privežem na prvo prosto bojo, saj vidim, da so okoli mene vsaj še štiri barke z rumeno zastavo. Komaj se privežem in izmenjam nekaj prijetnih besed z brhko a mlado Američanko s sosednje barke, mi to prijetno vzdušje pokvari moški glas, ki me kliče po imenu. Hmm. Le kdo bi to bil? In takrat zagledam kako k mladi Američanki prihaja,… David. Tisti David, kateri je plul na Billovi barki od Paname do Hiva Oa in katerega sem jaz skupaj z njegovo takratno punco peljal iz Hiva Oa na Fatu Hivo. Svet je majhen in morda celo okrogel, da se z nekaterimi kar naprej srečujem. Dogovoriva se za kasnejše srečanje na pivu oz. pijači dobrodošlice.

Kmalu pride uradnica, lepa in mlada Fidžijanka in ko ji pomagam stopiti na barko, kot pravi gentlman stare Dunajske šole, mi padejo očala z dioptrijo v morje, nekje na 14 metrov globine. Adijo očala! Zdaj jo bom moral gledati samo od daleč, ker na blizu nimam več ostrine.  Zato pa mi mična gospa pripravi papirje za prijavo in seveda izpiše ne vem koliko zneskov, katere moram kasneje ko vse opravim, plačati v upravni stavbi. Vsaj tu so zelo hitri, 10 minut in je bila gotova. Zdaj moram počakati, da pridejo še ostale službe do mene (carina, policija, zdravstveni inšpektor, …)

Tudi ostali kmalu pridejo in so zelo prijazni. Hitro uredimo dokumente, katerih je pa tokrat res veliko. Nato plačam takso še za carino in nekajkrat se še skupaj pofotkamo, ter se nasmejimo, našim fotkam. Carinik mi ponuja dobra dekleta s Fidžija in pravi, da so čudovita ko jih poročiš. Povem mu, da bi kar dve vzel in če katera ne bo dobra, mu eno vrnem, drugo obdržim. Zato pa gospa z zdravstvene Bio inšpekcije ne more verjeti, da imam naravne modre oči. Ves čas me sprašuje, če imam v očeh morda  obarvane leče. Če bi mi bila všeč, bi ji rekel, da lahko zvečer pod lučjo pogledava, kako je z lečami.

Popoldan moram spet veslati, tokrat malo dlje, saj grem še v nabavo, ker sem kar nekaj stvari (zelenjave in sadja vrgel v morje), zdaj pač moram nabaviti novo. Tukaj je kar prometno, ves čas je gneča na cesti in pločnikih, ljudje se sprehajajo, hitijo in kupujejo. V mestu je je marsikaj drugače kot je na Tongi. Razlika je tudi v temu, da so tu zelo prisotni Indijci, kateri imajo kar nekaj trgovin, lokalov in še marsičesa drugega. Vsi moji kolegi, ki so že bili tukaj mi nekako pravijo, da se jih moram izogibati v velikem loku. Zakaj? Tega pa res ne vem. Tokrat zastavice ne bom risal, saj sem našel večjo zastavico za samo dva dolarja. Zdaj že visi na barki.

Zvečer si še popravim uro, zdaj smo samo 10 ur narazen in naredim si večerjo. Tokrat bo več časa, zato si naredim dva dobra kosa pečene jagnetine na žaru, pečen krompir s čebulo in za dobrodošlico eno malo pivo.

6.9.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Sinoči sem sem se po večerji ulegel na sedežno v salonu, vsaj toliko, da si malo poravnam »križ« ki me res boli in to iz meni neznanega razloga. A takoj ko se uležem, zaspim. Utrujenost. Tako spim do pol petih zjutraj, pri prižganih lučeh, komarjih,… Pravzaprav sploh ne vem, kako sem lahko tako močno zaspal. Potem se prestavim v posteljo in spim še nekaj časa, tako, da sem vse skupaj spal slabih 12 ur.

Kar nekaj stvari moram narediti po barki, a me zmoti klic Davida, da pride z dekleti na kavo. Seveda, pridite! Čez slabe pol ure pridejo trije, mična mlada Američanka, njena kolegica in David. Skuham kavo, jim podam nekaj piškotkov in skoraj eno uro in pol se pogovarjamo, obujamo spomine, na koncu pa še izvem nekaj zanimivosti glede otokov, vsega ostalega, kar se tiče postankov na otokih, katere so obiskali tudi sami.

Ko odidejo, moram tudi jaz na kopno, saj sem z nekim mojstrom dogovorjen, da mi morda najde uplinjač za moj mali motor. Morda celo rezervoar goriva, pipico, svečko,… in še vseeno ne vem, če bo motor delal. Srečam se z mojstrom in mi pravi, da ni naredil nič, kar bi se dalo, da bi bil moj motor v delujočem stanju. Pozdraviva se in greva vsak svojo pot. Jaz v marino, saj imam dogovor v marini z eno gospo, da bo vprašala svojega šefa za manjše motorje, saj v trgovini prodaja le večje. Pa ga ima, Mercury 3,3 HP. Cena ni pretirana za nov motor, a vseeno mi je predrag in ne sežem tako daleč, saj najprej potrebujem sidrno verigo.

Odpravim se še v sosednjo marino, kašne 3 do 4 km naprej, morda najdem kaj rabljenega. Žal ni ničesar, kar bi me naredilo srečnega. Vrnem se v mesto, odidem še v pisarno, da mi naročijo plovno dovoljenje za obisk otokov, katere sem označil na glavnem dovoljenju. Menda bo to trajalo do jutri in jutri naj se zglasim zopet pri tej prijazni gospe.

Čas imam, zato odidem v trgovino in na kavo. Kava seveda ni takšna kot pri nas v lokalih, čeprav je zelo poceni. Pozno popoldan se vrnem utrujen na barko, skuham večerjo in po sadnem zajtrku je to moj prvi pravi obrok. Rizi bizi in pečen piščanec. Ko pospravim, si odprem en mali radler, nato pa pišem. Delo pač. Pozno zvečer si pogledam še en film in nato grem v posteljo. Jutri je nov dan, dan za delo.

7.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Petek. Vikend in en poseben dan. Zjutraj se prebudim že zgodaj in ravno si kuham kavo, ko me pokliče Luka. Sporoči mi, da je govoril z Žaretom in ker je ravno danes v mestu, me le-ta čaka v marini. Pustim kavo, se oblečem in odveslam do pontona, nato pa se sprehodim do glavne marine. Čeprav ne vem, kako je videti Žare, se ob skupnem pogledu zaveva, da sva prava. Žare je Slovenec, ki je izkoristil možnost hitre upokojitve in odšel v pokoj. Zaradi tega nima prav velike pokojnine, a tukaj se da od nje prav dobro živeti. Že prej je potoval, zdaj pa se je pred sedemnajstimi leti uspel naseliti na Fidžiju. Pravzaprav si je kupil kar nekaj zemlje ob morju na otoku Taveoni, si postavil hišo in kot sam pravi, kmetuje in uživa življenje. Kmetuje? No on temu tako pravi, saj vsake toliko časa posadi nekaj sadnih dreves papaje, pasionke, ter drugih sadežev. Trenutno se nahaja na otoku Vanua Levu, saj pomaga kolegu vzdrževati farmo, ker je ta trenutno odsoten. Žare se je ponudil, da bo on kraljeval na hribu Koravesi in mu čuval farmo ter urejal stvari eno leto in pol, dokler se ta ne vrne.

Najprej sva se sprehodila po mestu, da je tudi sam opravil določene obveznosti, nato pa sva šla še na tržnico, kjer mi je podrobno razložil, kje in kaj kupovati. Od tam k mesarju, k peku, on tudi k frizerju, nato pa po večji nakup v trgovino. Po opravljenem nakupu se odpeljeva s taksijem do njegovega skoraj 8 km oddaljenega doma, kjer trenutno stanuje. Ko zloživa nakupljene stvari, mi Žare skuha dober čaj, nato pa začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Nekaj let je starejši od mene, a ker oba prav dobro poznava čas v katerem sva živela, ga tudi omenjava. Začela sva ga že zaradi njegovega psa, kateremu je nadel ime Tito. Pa ne da ne bi spoštoval tega imena, enostavno zato, ker sedaj vsaj 10x na dan izgovori to ime. Ima še pet mačk, nekaj kokoši, v velikem ribniku je kar nekaj krapov. Tukaj se počuti kot doma, uživa, čez dan nekaj naredi in posadi, da mu ni dolgčas, veliko bere in predvsem rad kuha. Po ogledani res veliki parceli, začne pripravljati kosilo. Z dvorišča prinaša začimbe, nato domača jajca, v možnarju oz. terilniku zmelje sol, poper, ter druge začimbe. Ob kuhi se ogromno pogovarjava, jaz ga sprašujem, on mi odgovarja. Kasneje jaz pripravim solato, on pa dokonča kosilo in jeva njegovo specialiteto, pašto z mesno omako na njegov način.

Po kosilu skuha še kavo in malo pred nočjo vstanem, saj se moram vrniti v dolino, še preden bo tema. A  preden odidem, mi v nahrbtnik nadeva ogromno sadja: banane, limone, papaja, pasionke,… Maloprej je še deževalo in ko sem šel je bila kamnita pot tudi blatna in spolzka. Vmes se še enkrat ulije dež, a me to ne moti, moker dol ali gor. Po dobrem kilometru in pol, pridem do glavne ceste in ko pripelje prvi taksi, ga ustavim. Tokrat bom poslušal Žareta in naredil kot mi je naročil. Taksi me odpelje še dobrih 6 km do marine in ko vprašam za ceno, mi ta odgovori: 50 centov. Prav imaš Žare, res je tako, od sedaj naprej ustavljam še samo prazne taksije na poti, tako bo ceneje.

Zvečer urejam okoli 70 fotografij, katere sem posnel v tem dnevu in občudujem pokrajino, sadje, pogled na morje, poskušam razumeti človeka, ki je zapustil rodni kraj in našel svoj mir na otokih sreče. In kot sam pravi… narediti je potrebno le prvi korak, za vse drugo poskrbi čas.

8.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Dolgo sem spal, skoraj do osme ure zjutraj, nato sem pospravil posodo od zajtrka, napisal nekaj stvari ob kavi in zaveslal v mesto.

Najprej grem v čendrarijo (trgovino kjer prodajajo stvari za barko), da vprašam, če je mojster kaj izvedel za moj uplinjač. Žal ne, pravi, da tukaj nihče ne mara motorjev Tohatsu, zato tudi ni rezervnih delov. Tukaj pomenita nekaj samo dve znamki: Yamaha na morju in Toyota na cesti. Ker ne dobim ničesar, se spet pogovarjam o sidrni verigi. Tokrat preračunava in spusti mi ceno za 45 centov po metru. To je samo pljunek v morje in še vedno je draga. Nato mi pravi, naj si grem verigo pogledati tudi v železnino, tam imajo cenejšo varianto. Ker nimam kaj početi, saj že celo dopoldne dežuje v presledkih, se odpravim tja. Sobota je in verniki Hare Krišna so pred eno od trgovin pripravili pravo vegeterijansko pojedino in jo zastonj delijo ljudem, ki so od daleč. Pogovarjam se z vodjo te verske skupine, Radžijem in razloži mi, da jih njihova vera uči, da pomagajo drugim. Tokrat so skuhali velika dva lonca riža, ter dve vrsti zelenjave v omaki. Vsakemu, ki si to želi, mu dajo hrano v posodo iz stiroporja, da jo poje nekje sede, ali pa tudi, da jo odnese domov. Poslovim se od njega in ostalih, čeprav so malo razočarani, ker nisem vzel njihove hrane. Verjetno se to ne spodobi, a kaj naj, saj sem pravkar od zajtrka.

Odidem naprej in najdem Husseinovo železnino. Lastnik je Indijec in kolikor vem, imajo Indijci dobre železarne in železarsko industrijo. Najdem trgovca in pokaže mi verigo. Ima jo nekaj manj kot 30 metrov, a pravi da je »made in China«. Cena je dobra, pol manjša od navtične iz Australije, a vem, da me ne bo dolgo držala, ter bo še pred enim letom zarjavela. Raje ne bi, hvala. Pogledam si še olje za motor. To je malo cenejše kot na bencinski črpalki, a je firma neznana. Tudi tega ne bom, hvala, saj na njem piše »Made in PRC« (People Republic of China).

Sprehodim se še do mestne tržnice in iščem neko zelenjavo, ki bi me zanimala. Vse kar imajo uvoženo je res drago. Paprika in paradižnik staneta 7 EUR po kg!!! Kupim kumare, ki so poceni, nekaj druge zelenjave in fotografiram tržnico, stojnice ter sadje.

V pekarni še kupim kruh, nato se sprehodim do marine, ter zaveslam nazaj do barke. Vmes me dobi dež, ki se obrne v ploho in sem že moker do kože. Na barki se preoblečem, skuham si čaj, saj je za kavo še malo prehitro. Zunaj še vedno dežuje, zato popoldan berem knjigo in ob njej za pol ure zaspim. Prebudila me je misel na popoldansko kavico in piškot. Ob kavi pišem članek za reportažo v časopisu, pripravljam fotografije, izbiram besede. Bivanje na otoku ni samo uživanje, kot nekateri mislijo, tudi delati je potrebno, a vesel sem, da je moja pisarna na morju.

Zvečer si naredim večerjo, pojem jo v salonu, saj zunaj še vedno dežuje. Poženem motor, kajti potrebujem elektriko, saj ni bilo sonca, da bi mi pomagal polniti akumulatorje. Tako je minil še en dan  v deževnem dnevu, ko sem na Fidžiju.

9.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Danes je nedelja in po včerajšnjemu slabem vremenu je danes prav tako kislo in oblačno jutro. Mar ne bo sonca? Kdo mi bo napolnil akomulatorje? Vem, motor. Vključim delovanje motorja in ob enem čakam, da se jadrnica z Ameriško zastavo premakne s svoje boje in odpluje iz zaliva. Ko se to zgodi, me marinero s čolnom pozove, da se prestavim z barko na njihovo mesto, saj sem to včeraj prosil. Zakaj? Zato, ker bom potem od barke do dingi pontona oddaljen samo 70 metrov in ne več 400 metrov.  Torej bo po novem manj veslanja. Ko se prestavim, se privežem za popolnoma nov mooring oz. bojo in že sem v dingiju ter veslam na obalo. Spotoma odnesem še smeti in sem že na cesti. Nedelja je, jaz pa sem obljubil Žaretu, da se odzovem na njegovo povabilo, na nedeljsko kosilo. A najprej moram priti do njega. Avtobusi ne vozijo, taksiji pa so tako redki na cesti, da bi jih lahko s prsti preštel, poleg tega je vsak ki se pelje mimo nabito poln. Nimam druge, kot da pešačim slabih 8 km, od tega dobrih 1,5 km visoko v hrib. Vmes še večkrat dvignem palec, a mi nihče ne ustavi. Pogledam če sploh stojim na pravi strani ceste, saj je vozni režim obrnjen od našega, torej vožnja po levi. Vse je v redu, le ljudje mi ne ustavijo. Tujec, ki se sprehaja v nedeljo ob cesti, po moje nima vseh pik v glavi.

Po dobri uri in pol le pridem do posestva in pozdravim Žareta. Ta je že skuhal kosilo, dobro domačo juho. Zgodaj zjutraj, še v temi, je pokončal enega petelina in ga skuhal, že včeraj je izkopal poseben koren, ki je podoben po okusu krompirju in spekel Fidžijski hrustljav krompirček. Naredil je še solato in kaj lahko človek še pričakuje boljšega za nedeljsko kosilo.

Po čudovitem in dobrem kosilu sva se sprehodila po posestvu, kjer mi je Žare razkazal nekaj zelišč, listov in seveda dreves, ter mi povedal, za kaj se kakšno od teh uporablja. Eni listi so tako dišali, da sem si jih podrgnil pod nosom in potem mi pove, da so ravno ti listi dobri za inhalacijo, kadar si prehlajen. Ni kaj, hitro se učim in srkam v sebe, vse kar mi lahko prav pride.

Vmes narediva še nekaj fotografij, saj Žare res dobro fotografira in ima to v sebi še iz časov, ko je še delal v Sloveniji. Popoldne pa se spet pripravlja k dežju, zato se po popiti kavi poslovim in Žare mi poda še veliko vrečko sadja, polno banan, pasionk in papaj. Hvala ti, poslovim se in grem. Čaka me spet dolga pot nazaj do barke.

Tokrat sem prišel po hribu do glavne ceste in po slabih dveh kilometrih ravne ceste ustavim taksi, ki me zapelje za 1 dolar do marine. V roke mu porinem 2 dolarja, saj me je rešil peklenskih muk. Če bi moral hoditi še 500 metrov, bi se ustavil in sedel, saj mi je prst na nogi tako zatekel, da je bil videti kar grozljiv. Ob tem sem čutil močno bolečino, ki je verjetno posledica preobremenitve sklepov, katere je že dodobra načela dolgoletna putika.

Zvečer na barki napišem del članka za novo naročilo v navtični reviji in napišem ta tekst za blog. Dan se končuje in prijetno je bilo v družbi Slovenca, ki živi na Fidžiju in s katerim sva se res dobro ujela.

10.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Včasih res ne vem kaj je boljše od vremena, dež in oblačno vreme ali sonce, katero pripeka in greje. Prebral sem, da je tudi v Sloveniji vroče in tako nisem samo jaz podvržen vročini. Bo pa zato več energije v akumulatorjih. In ko smo že pri njih, sem danes doživel šok, saj mi je zjutraj na komandni tabli gorela rdeča lučka, to pa pomeni, da z akumulatorjema nekaj ni v redu. Zato sem se takoj po kavi vrgel na delo in odklapljal kable, meril in na koncu ugotovil, da ko ima hudič mlade, jih ima po navadi kar nekaj. Poleg verige, motorja in kapljajoče vodne črpalke, bo očitno potrebno nabaviti še nova akumulatorja. Eden od dveh je izpustil dušo, ter je obremenjeval še drugega. Ta drugi pa je na zadnjih izdihljajih in upam, da mu je dano že nekaj časa življenja z mano. Potrpi!

In ker že imam orodje v salonu, se odločim, da bom nadaljeval z delom, saj mi je le-to kar naenkrat zadišalo. Razdrl bom del motorja in poskušal popraviti tesnenje vodne impelerske črpalke. Ta že nekaj časa poleg nekaj kapljic vode spušča tudi olje. Tudi ona ima svojo rak rano in me počasi zapušča, a tudi ona je precej draga in morala bo počakati na vrsto. Zato odvijačim stopnice, da imam lažji dostop do motorja, jih odstranim, poberem olje in vodo, ter očistim del, kjer bom delal. Odvijem vodno črpalko, vse dobro olistim, razmastim, nato pa s silikonsko visokotemperaturno maso pričvrstim tesnilo in drugi del pri motorju. Vse skupaj spravim v red kot je bilo včasih. Zdaj mi manjka le še olje, ki pa ga žal nimam na barki. Torej moram v mesto in tam se pozanimam za dobro in cenovno ugodno motorno olje. Ker sem že spet v železnini, kjer imajo skoraj vse, se pozanimam še za akumulatorje in njihovo ceno. Ni kaj, dragi so, znamka pa ne znana. Zamahnem z roko, pa saj še niso na vrsti za nakup. Vmes slučajno najdem še prodajalno, kjer prodajajo pivo in druge alkoholne pijače. Tukaj alkohol ne prodajajo kot pri nas v marketu na policah, ampak imajo zato določene trgovine, ki to prodajajo samostojno ali v sklopu večjih marketov. Nič ne bom kupil, me pa zanimajo cene. Kar na rit me je vrglo, ko sem zagledal ceno viskija, litrske steklenice rdečega J.W.. Cena je skoraj petkratnik naše slovenske cene. Pivo je tudi nekaj dražje kot na Tongi in najcenejši rum je tukaj tako drag, da bi stal en krof na Fidžiju kot šest krofov na Trojanah. Ne razumem, kako si lahko to ljudje privoščijo, saj tudi vino in penina nista nič kaj poceni. Očitno je tudi tukaj tako, da je biti alkoholik velik privilegij.

Pet litrov olja kupim na bencinski črpalki in grem do dingi pontona. Vroče je, bolj kot sem pričakoval. Zato odveslam do barke in najprej spraznim in ven povlečem staro olje iz motorja, nato dolijem novega. Tako, zdaj upam, da bo nekaj časa mir.

Ob popoldanski kavi s tremi piškotki napišem nekaj stavkov na računalniku in obdelam nekaj fotografij za navtično revijo. Sedim v kokpitu in razmišljam, kako dobre delovne pogoje imam v svoji pisarni. Prijetno je pisati in imeti mir, zraven pa stavki letijo na ekran.

Kasneje se odločim, da grem do obale natočiti nekaj vode. Tukaj v zalivu je voda umazana, videl sem nekaj cevi, ki so napeljane v morje in sumim, da se iz njih izliva nečista voda. Zato tukaj ne bom delal vode in si jo bom raje vozil z obale. Nekaj jo še imam s Tonge, a ker je eden rezervoar že prazen, je bolje, da kar pričnem z delom. Za vodo imam samo dva 20 litrska kanistra, zato tokrat dvakrat preveslam pot do obale in si natočim 80 litrov vode, za prvo silo. Jutri bom pripeljal še dva krat in tank bo spet poln. Voda je dobra za tuširanje, pranje posode, ni pa dobra za piti, zato si bom moral v naslednjih dneh vodo kupiti v marketu. Upam, da je vsaj ta poceni in ni podobna cenam alkohola.

Zvečer si naredim še dobro večerjo in potem se sprostim ob gledanju filma, ter odidem spat.

  < Tihi ocean - Plovba proti otokom Fiji        Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

29. maj, 2019 Neiafu,  Vava`u, Tonga

Končno en dan, ki je minil, brez nekih posebnih dogodkov, dela ali česa pretresljivega.  Morda je edina sprememba pri meni, da me boli grlo. Včerajšnja ledena voda pri Billu mi ni dobro dela in tako razgret in vroč od dela, je vsekakor ne bi smel spiti. A je kar je. Morda mi bosta kemični 1000 mg vitamin C v kemiji in še kakšen dodaten lekadol pomagala, da ne zbolim.

Za danes sem imel nek plan, da bi odrinil naprej, a sem odhod prestavil zaradi kolega Billa, ki je ostal sam na barki, saj ga je danes zapustila še zadnja članica posadke in je odšla na večji in luksuzen katamaran, kjer se nahaja mlajši par. Seveda, mladina gre skupaj, mi dinozavri pa mi morali držati skupaj. Jutri mu moram pomagati okoli namestitve jader, točenja goriva, vode,… Ne vem kako bo, saj ni navajen jadrati sam, vedno je imel nekoga ob sebi. Pravi, da bo počakal še nekaj dni, morda pa le najde koga, da bo lahko odjadral naprej. No jaz sem se odločil, da jutri vsekakor ostanem, v petek pa definitivno grem, saj tukaj nisem ničesar izgubil. Čas je že.

Opoldne sva šla skupaj z Billom na en daljši sprehod, da prekrvaviva noge, srce in telo, kasneje še na kavo. Pri kavi se nama je pridružil domačin William, s katerim smo se kar nekaj krat družili skupaj, tokrat pa je prišel med službeno pavzo na  kosilo. Zvečer sem povabil Billa na večerjo na mojo barko in pogovor se je potegnil kar v trdo noč. Zdaj še napišem nekaj besed in se odpravim v posteljo.

Menda potrebujete nekaj sonca, zato vam ga jutri pošljem, ker ga imamo tukaj še preveč in do petka ali sobote vas doseže.

30. maj, 2019 Neiafu,  Vava`u, Tonga

Jutro je, sončno in lepo. Nekje okoli 26°C je že zjutraj, morda čez dan zraste še za dve stopinji, upam, da ne več. Tukaj je kar prijetna klima, le tega dežja se nikoli ne bom navadil. Pade ko pade in ko pada, pada različno. Enkrat 10 minut v rahlem pršenju, spet drugič pol ure v izlivanju temno sivega oblaka. Včasih si prav zaželim pogledati v nebo, morda pa le zagledam kakšno večjo luknjo, kjer jim spušča ta voda.

Po obvezni jutranji kavi in sadnem zajtrku, se sprehodim s smrkavim nosom do uradnikov, saj potrebujem izhodne dokumente za jutrišnji izhod iz države. Ja prav ste prebrali, čas je da zapustim Tongo, ki pa mi je vseeno prirasla k srcu. Ni tako slaba, kot je bila videti lani. Morda me je lani ubil kulturni in še kak drugi šok, katerega prej nisem bil navajen. Zdaj se mi zdi vse »cool«.

Stopim do uradnika, ta me brez nasmeha sprejme in ko mu povem po kaj sem prišel, mi pomoli tri liste A4 formata in mi reče, da moram formularje izpolniti. OK, sedem za mizo, izpolnjujem vprašanja, katerih odgovore sem že nič koliko krat napisal. Ko končam, mi pravi, da mu moram dati še svoje dokumente in dokumente barke v vpogled. Dam mu še to in potem njegova vrla in široka tajnica prinese velikooo knjigo v kateri je še vse ročno zapisano. Računalnikov še tukaj ni. Le tisti so na kuglice, deset v eni vrsti. Pa kaj čem, saj mi je njihova letalska družba Real Tonga, napisala letalsko karto kar na roke. No kakorkoli, pobrska nazaj po knjigi in me najde.

»Indigo.«

»Da.«

Brska še po potnem listu in najde, da sem pred mesecem dni prispel nazaj na Tongo.

»Kje pa ste imeli barko, ko ste bili doma?« me vpraša.

Pravim: »Na kopnem.«

»Carinske dokumente prosim.« mi ukaže.

»Oprostite prosim, zelo slabo razumem Angleško. Ste me vprašali če sem bil na kopnem?« se hitro izmažem, saj carinskih dokumentov nimam, ker bi moral čakati nanje še mesec dni, da pridejo iz Tongatapu.

»Ne kje je bila barka, v vodi ali na kopnem?«

»Gospod v vodi, saj je veliko ceneje, kot na kopnem.« mu pravim.

»Imate morda potrdilo, da ste plačali bojo?«

»Seveda.« in mu ga pokažem, plačano za zadnjih 11 dni.

»Plačati bo potrebno takso, za barko, ki je bila več kot šest mesecev na Tongi.«

»In koliko to znaša?«

»Vprašajte na okencu.«

Vprašam na okencu, a mi čez zaprto okno mlajša gospa pove, da tiste prave dama ni in naj pridem ob treh. Ehhh!!

Pridem do možakarja in mu povem, situacijo. On se dela kot da je to samoumevno in pravi: »Zdaj pa greva na barko, da jo pregledam.«

Halooo. »Moja barka je na boji in ali jo je potrebno pregledati tudi pri izhodu?«

Pravi da ja in da se tukaj drugače ne da.

»OK, potem pridem jutri zjutraj.« mu pravim.

On pa meni, da naj plačam takso, saj je videl, da je tista prava gospa prišla v pisarno. Mislim, Urad za takse pa takšen, da imajo pri nas cigani Ivanoviči boljšega in bolj urejenega. Gospa ima dolge rdeče nohte, zaradi katerih dvomim, da lahko s prsti prime dokumente. Po moje jih prej z nohti napiči, enako kot so včasih listke napičili na žeblje. Taksa je minimalna, a plačati jo je potrebno. Plačam in grem še na tržnico, kupim nekaj sadja, kos mesa, kruh,…preveč ne smem, saj bom moral, če mi to ostane, na Fijiu vse zmetati v morje. Nič sadja, nič zelenjave, nič svežega mesa, nič ribe, nič…nič…nič… ne smeš prinesti na otok. Zakon je pač Zakon.

Popoldne še pregledam motor, olje, hladilno tekočino, da mi slučajno voda v motorju ne zmrzne  in vse lepo počistim in posušim. Jermen na alternatorju se mi zdi še malo gibljiv, zato še njega zategnem. Na levi bok barke namestim bokobrane in več ali manj sem pripravljen za jutrišnji pristanek na carinskem pomolu, potem pa če bo carinik dal žegn, odplujem naprej.

Kasneje grem pomagati še Billu in zmontirava na jamboru wind instrument, potegneva nekaj vrvi, pripraviva vse za jadra, a naju žal prej ulovi tema, preden vse dokonačva.

Ostalo mi je še nekaj sličic od kralja Tonge v raznih barvah, te bom unovčil zvečer za pico in morda še kakšno pivo, če bo teh sličic dovolj.

31. maj, 2019 Neiafu,  Vava`u, Tonga

Sinoči sem po večerji prišel na barko in kar na enkrat sem se počutil zelo slabo. Iz nosa mi je začel teči izcedek, kihal sem in tudi nekaj kašlja se je slišalo iz mojega grla. Ob polnoči sem bil ves moker in izmerim si vročino, 38,6 mi pokaže termometer. No pa sem si priznal, da sem zbolel. Celo noč nisem spal, saj sem precej kašljal in iz nosa mi ni več teklo, ampak lilo. Najprej sem si nos očistil s slano vodo nato pa si naredil čepe iz robčkov. Vzel sem dva Lekadola in upal, da mi vročina pade. Vedno slabše je bilo in začelo me je boleti celo telo, zato sem vzel antibiotik Sumamed v upanju, da se kmalu pozdravim. Proti jutru sem zaspal za uro in pol in si kasneje skuhal čaj iz svežega ingverja in nekaj limone. Skuham si še kavo, a jo po dveh požirkih zlijem stran, saj mi ne tekne.

Moji dokumenti so ostali v pisarni za odobritev odhoda, boja je plačana in danes je zadnji dan. Očitno me ta Tonga še ne misli pustiti iz svojega objema. Razmišljam kaj naj naredim? Potem le spoznam, da v takšnem stanju ne morem sam pluti nekaj dni in nekaj noči skupaj do Fijia, brez moči in še z vročino. Čeprav imam kar visoko vročino, privežem dingija za bojo, odvežem barko in zaplujem do carinskega pomola. Najavim svoj prihod po radiu in uradniki mi pravijo, naj pridem kar v pisarno, ko se privežem. Ko sem v pisarni, mi izročijo še en A4 obrazec, katerega so mi včeraj pozabili dati. Ufff koliko komplikacij ob enem izhodu iz Tonge. Izpolnim še njega, potem pa dobim izhodne listine. Počakam še uradnika za pregled barke in ko pride, pravi da je vse v redu, da ima neko drugo delo. Ma ne me j**at! Z vročino čez 38 stopinj, kuha me, pripeljem barko na pomol, ta bukselj pa mi pravi da je vse v redu! Kretenizem brez primere! Jezen grem na barko in zaplujem nazaj do boje, dingija pa privežem  na svoje mesto, za krmo.

Cel dan sem samo ležal in spal v postelji, jemal tablete in  pil čaj. Zdaj zvečer se že malo bolje počutim in vročina je padla na 37,1 stopinje, zato upam, da bom jutri že brez nje. Jutri še ne bom mogel iti naprej, upam pa, da kmalu. Popoldne me obišče še Bill in pravi, kako slab sem videti. Saj bo bolje mu pravim. Pravi, da bo on naredil večerjo za oba. OK, jaz sem v celem dnevu pojedel samo eno Maggi juho, ne gre mi kaj drugega v usta in želodec. Ko mu povem kaj se mi je zgodilo s carino, mi pravi, da sta Američana Susane in Joe, prav tako morala pripeljati svoj katamaran na pomol, da pa je zanimivo, da Darrylu pa tega danes ni bilo potrebno, a je taktiziral in šel po odjavo ob 15,30 uri, ko se je uradnikom že mudilo domov.

Zvečer spet pride Bill na barko, v plastični gajbici prinese svinjske zrezke v čebulni omaki, pire krompir in pečeno korenje. Ponudim mu še eno pivo, jaz pa spijem čaj iz svežega ingverja in limone. Lepo je imeti ob sebi pravega prijatelja. Ko pojeva se on odpelje nazaj na svojo barko, saj gre verjetno kmalu ven, ker je petek in po celem mestu se iz vsakega lokala že sliši glasna glasba, ki bo trajala do jutra. Jaz grem nazaj v svojo posteljo in počivat. Pred mano je še ena noč v kašljanju, smrkanju in z nekaj vročine. Vsaj 5 let že nisem bil tako prehlajen. Nikoli pa si nisem mislil, da se mi bo to zgodilo na morju, kjer ni zime.

1. junij, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga

No pa smo že v novem mesecu. Ta bo za Slovenijo že bolj poleten in ne bo tako hladen in moker, kot je bil maj. Tukaj pri nas na Tongi pa je bilo danes pasje, saj smo v največji vročini namerili celih 31,6°C in to samo zato, ker ni bilo niti kančka vetra.

Sem se pa zato ponoči naspal, kljub temu, da sem spal cel prejšnji dan. Vročina v mojem telesu je izginila in tudi kašelj ter smrkanje iz nosa sta kar precej popustila, a nista še rekla da je konec. Zato sem več ali manj počival, razen če izvzamem skoraj opoldanski odhod na kopno, kjer sem prispel ves moker. Pa ne od veslanja, ampak od zunanje temperature. Res je grelo na polno. Plačati sem moral še za dva dni priveza na bojo, ki pa je tukaj zelo poceni. Sprehodil sem se še do mesta, ker se včeraj nisem in moram reči, da sem vseeno čutil, da nisem tisti pravi. Kot da nisem imel dovolj moči, a saj moč pride sama od sebe, ko telo začuti, da je z zdravjem boljše. Zato sem se kar kmalu vrnil nazaj, kupiti tako ali tako ne morem ničesar, saj nimam več njihovega denarja.

Zvečer sem si naredil še večerjo, zraven pa prižgal za kakšno uro motor, saj moram malo dopolniti energijo v akumulatorjih. Kmalu sem slišal drugačen zvok motorja in pogledam na digitalni prikazovalnik temperature motorja, kateri mi kaže povišano temperaturo, ki še kar raste. Pogledam k iztoku vode iz motorja, pa le tu in tam špricne za kakšen pljunek v morje. Ugasnem motor in si mislim, da je šel impeler. Dvignem stopnice in motor je res malo bolj vroč. Preden se lotim impelerja, vseeno pogledam vodni filter. Seveda, saj ne more sprejemati vode, če je zapacan od alg in meduz, katere danes v ogromnih količinah plavajo okoli barke. Očistim filter, očistim tudi mrežico s staro zobno krtačko, nato pa preizkusim delovanje. Motor dela, temperatura počasi pada in voda od kroženja lepo teče v morje.

Zvečer vzamem še zdravila in grem prej v posteljo. Še bar so zaprli ob desetih zvečer in izklopili internet, tako da nimam več zastonj wifi-ja. Danes so šli vsi prej spat, kajti jutri zgodaj zjutraj se dobijo v baru, saj so finale nogometa v Madridu. Torej bo pivo že zjutraj teklo v potokih. Še jaz, ki sem laik pri nogometu vem, da bodo jutri zmagali Angleži. J

2. junij, 2019 Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 1. dan

Zjutraj vstanem, saj me prebudijo dingiji, kateri se peljejo proti lokalu, kjer bodo gledali nogometno tekmo. Kar nekaj navdušencev je tam in prostora za dingije vsekakor ni več, zato jih puščajo tudi na drugih pontonih.

Mene tekma ne zanima, bolj me zanima kako se počutim in seveda moje zdravje. Ker laično ugotovim, da sem z zdravjem in počutjem bolje, se odločim, da po kavi pripravim barko in odplujem naprej. Tukaj mi nič ne manjka, a enkrat je treba reči adijo, sploh pa zato, ker se počutim bolje. Tudi kolega Bill pravi, da bo opravil še nekaj del na barki, potem pa pride v roku sedem dni za mano.

Ob deveti uri zaplujem z boje, potem plujem čez ožino s plitvino in še naprej mimo otokov do odprtega ocena, kjer sem po eni uri plovbe. Zunaj je vetra komaj nekaj več kot 8 ali 9 vozlov, a ker potrebujem polne akumulatorje (to bo v cca 12 urah), se niti ne jezim. Trenutno bom imel večje porabnike od polnjenja s sončnimi celicami. Ko še naravnam ploter in ciljno točko, mi bo do cilja manjkalo še okoli 420 NM, kar pomeni nekje 3 in pol dni, če ne bo kaj narobe. Ne, ne bo!

Popoldne se najde nekaj vetra in razvijem jadra. Plovba poteka dobro in okoli 16:00 ure sem res malo zadremal, ko me prebudi zvok odvijanja role na ribiški palici. Ahhh dej no, pa ne zdaj, ko se mi res nič ne ljubi. Ko sem začel vleči ribo proti barki, sem vedel, da bom za večerjal svinjsko meso. Zakaj? Zato, ker je bila riba na drugi strani prevelika in pretežka za moj flaks in vedel sem, da ga bo odtrgala. To se je tudi kasneje zgodilo, po cca 15 minutah boja, čeprav sem postajal že prepričan, da jo bom privlekel na barko. Pa je šla vaba v ocean. In če sem lahko malo navihan, sem prav vesel da se je, saj se mi je ni ljubilo očistiti.

Zvečer veter pade in spet motoriram. Dobrih 5 do 6 vozlov plujem na motor, veter pa imam kar naenkrat v nos. Res da je slab veter, kakšne 3 do 4 vozle, a vseeno. Glavno jadro, ki je odprto malo ropota, a se bom že navadil. Noč je temna in želim si, da bi bilo kmalu jutro. A vem, da ga še ne bo kmalu. Zato se bom zamotil, kot to vedno počnem.

3. junij, 2019 Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 2. dan

Noč je bila mirna, polna zvezd, a kljub temu temna. Luno sem zaman čakal, a je ni bilo. Tudi vetra ne, tistega pravega, ki bi lahko napel moja jadra. Zato je moral motor opravljati funkcijo vetra in jader, ter potiskati barko po široki oceanski poti proti cilju.

Zjutraj si skuham najprej kavo in potem zajtrkujem, pošljem na spletno stran svojo lokacijo in ob deveti uri, točno po štiriindvajsetih urah plovbe, zapišem prepluto plovbo. 138 NM je za mano. Ni slabo, barka je na novo očiščena, pobarvana in pripravljena na takšna in podobna jadranja.

Ob deseti uri se najde nekaj več vetra in prijeten pasat zapiha z enajstimi vozli, barka pa na obe jadri poleti skoraj 6 vozlov. Kasneje, po kakšni dobri uri plovbe, veter pade na 7 vozlov, a se potem giblje vse do malo manj kot 9 vozlov. Fotografiram situacijo, ko je vetra 8,6 vozlov, barka pa pluje 5,1 vozla. In nato posnamem še kratek filmček, z vetrom, hitrostjo, jadri in v ozadju se sliši samo glasba vetra in pesem oceana.

Sončen dan je, danes ne tako vroč kot včeraj. Rib ne lovim, saj nimam niti veselja nadeti nove vabe na flaks. Kasneje berem pilote in druge razne brošure o Fijiu. Veliko tega se da prebrati, veliko novega izvedeti. Upam, da postopek prijave lepo in pravilno izvedem, ter da ne bom imel kakšnih problemov.

Veter  se je med tem okrepil in zdaj piha med 11 in 13 vozli. Indigo brez problemov pluje med 6,2 in 6,6 vozli. Zvečer si naredim še večerjo, pri kateri me jezijo valovi, saj prihajajo iz boka in zibajo barko. Tudi zvečer ostane veter konstanten in plovba se nadaljuje v istem ritmu, hitro in zibajoče. Noč je spet temna brez lune.

4. junij, 2019 Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 3. dan

Prijetno nočno jadranje in ker sem sredi oceana, tudi prijetno spanje v salonu za dlje časa. Samo enkrat proti jutru me je prebudil pisk ploterja, ker ni več zmogel izračunati razdalje. Se mu pač dogaja. Ponoči sem za eno uro in pol moral prižgati motor, ki je tekel kar v prazno a pod 1400 obrati, samo da so se malo napolnili akumulatorji.  Vetra je bilo dovolj, zato dodatnega pogona nikakor nisem potreboval.

Zjutraj si skuham kavico,  ki mi za čuda ne tekne. Verjetno bi moral najprej jesti. Sinočnja večerja mi je obležala v želodcu, pretežka je bila za zvečer, ko telo potrebuje počitek.

Ob deveti uri pošljem lokacijo Indiga na spletno stran, pregledam koliko sva preplula v zadnjih 24 urah in za nama je 131 NM. Ni ne vem kaj ni pa malo, saj sem pričakoval več.

Trenutna pozicija, 4.6.2019 ob 6:49 CET

Okoli poldneva zaplujem mimo prvih vzhodnih otokov in atolov Fidžija. Tukaj naj bi se tudi začela oaza sredi oceana, ki se imenuje Koro morje. Kar nekaj je teh otokov, a se žal tukaj še nekaj časa ne bom ustavljal, kajti nisem prijavljen in menda so tu glede tega kar strogi. Plujem direktno za otok Vanua Levu, na jugu pa je zaliv in v njemu mesto SavuSavu. To pa je še kar dobrih 140 NM do cilja. Škoda, da nimajo prijave na teh manjših obrobnih otokih, saj se je potem kar težko vrniti nazaj v ta lep predel Fidžija. Sem pa dobro nastavil odhod s Tonge, saj bom mimo večine otokov in atolov vijugal po belem dnevu.

Večer je še prehitro prišel in večino časa sem na preži, saj je noč temna, otoki so večinoma neosvetljeni in nevarnost, da neprevidno zaviješ v nepotrebno je lahko velika. Plujem po navigaciji, ki je povečana skoraj do maksimuma, da me kaj ne preseneti. Prav neprijeten občutek v grlu in v trebuhu. Ko se spomnim atola Kauehi in nočnega vhoda v atol, pa še danes stresam z glavo in se sprašujem, kaj mi je takrat bilo? Res sem bil neodgovoren do maksimuma. Danes ponoči bo zato manj spanja, bo pa jutri bolje, ko bom že na cilju.

  < Tihi ocean - Neiafu, Vava`u, Tonga      Tihi ocean - otok Vanua Levu, Fidji >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

22. maj, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga

Celo noč je deževalo, ne samo deževalo, lilo je, kot bi se strgal oblak. Kar nekaj krat sem vstal in šel pogledati, kje vse curlja voda, če še kje nisem dobro zatesnil ali zaprl dovoda vode. Ker zna teči ob kakšni luknjici pri zunanji ograjici, sem pogledal tudi v prekate, a v njih ni bilo nič vode. Vsaj to je dober znak. Ker je tudi precej pihalo sem si aktiviral tudi sidrni alarm, čeprav sem privezan na bojo. Ker je globina na tem mestu 27 metrov, je jasno, da je bila nastavljena razdalja za alarm večja, a je bila varna, brez alarma šele pri 35 metrih. Uff spet nekaj novega zame, še vedno se učim.

Zjutraj moram prižgati motor, saj sem po petih dneh pristal na 39% moči akumulatorja, pa tudi tople vode že dva dni nimam. Bo pač dve uri ropotal motor in bo vsega dovolj.

Opoldne se spravim čistiti palubo ko začne rahlo deževati. Komaj sem pospravil krtače in čistila, ko se ulije, kot da je sodni dan. Tako je deževalo naslednji dve uri, nato se je pokazalo sonce. Sedem v dingija in odveslam do obale in se sprehodim do mesta, saj moram tudi v trgovino. Zvečer srečam Billa in švicarja Georga, kako pijeta pivo in kramljata, zato se prisedem, spijem eno pivo in ko začutim škraplje, se poslovim in odveslam eno nočno turo do barke. Pol ure za tem zapiha močan veter, prinese še obilen dež in spomnim se, kako sem danes na sprehodu slišal, kaj vse se je dogajalo z ladjo, ki prevaža potnike in nekaj manjših stvari iz Tongatapu preko Hapai otoka do Vavauja. Baje je bilo tako hudo, da je 80% potnikov imelo močno slabost, da so vpili, da bodo umrli in še kaj. Danes tudi piše, da je bilo na otoku Tongatapu zelo hudo, saj je pihalo čez 80 vozlov in menda je naredilo kar nekaj škode na strehah. Tukaj je na srečo še dobro zavarovano od vetra in jutri dopoldan se začne vreme umirjati. Morda bo tudi kaj več sonca in se to dotakne mojih solarnih panelov, ki bodo vsaj malo polnili akumulatorje.

23. maj, 2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Danes je prišel do mene Keen in mi povedal, da bi varnostnik Boatyarda prodal motor za moj dingi, ker zanj ni dovolj močan. Ko sem slišal za ceno, se mi je ta zdela ugodna, čeprav sem vedel, da za ta denar ne morem dobiti kaj prida mašinco. Dogovorila sva se za popoldanski test motorja in do takrat sem še marsikaj delal na barki, zlagal, ter čistil palubo.

Kasneje odveslam do obale in grem v trgovino po kruh, vse ostalo pa še imam na barki. Moram prvo to porabiti. Je pa dobro, ko lahko opravim malo daljši sprehod in s tem pretegnem noge.

Ob dingi pomolu srečam Billa in pravi, da bo z mano pogledal motor, če je v redu, saj se on bolj spozna na štiri taktne motorje. Motor je znamke Nissan Marine 3,5 Hp, starejše proizvodnje, a zgleda še kar ohranjen. Možakar nama pojasni, kaj je predelano, kaj bi še moral zatesniti in od tega trenutka že nisem več tako navdušen. Bill me vidi in pravi, če je samo to, potem je to mala malica, bova skupaj to naredila. Motor dam na dingija in naredim testno vožnjo. Pretežak je za moj mali dingi in potem ko dodam več gasa, ga spredaj dvigne v zrak, zadaj pa je le malo nad vodo. Pri tem pa se še olje vonja, malo belo zakadi, ker motor ni pod pravim delovnim kotom. Ne, ne bo to zame, definitivno ne, če tudi je poceni. Vrnem motor, se zahvalim in povabim možakarja na pivo. K mizi pride še George in ker mora varnostnik domov, ostanemo le mi trije. Dogovorimo se, da se zvečer dobimo na Indigu in jaz naredim večerjo, ona dva pa prineseta pivo.

Ob sedmih zvečer sta res na barki, jaz pa sem skuhal testenine v gobovi omaki, v kateri sem najprej prepražil malo čebule, nekaj strokov česna in dodal za debel prst svežega ingverja. Kasneje sem še dodal vsebino ene konzerve narezane hobotnice in pol konzerve gobic, ter vse skupaj zmešal z gobovo omako, ter dodal provansalske začimbe, poper in sol. Menda je bilo dobro, saj sta vse pojedla s krožnika. Družili smo se kar nekaj časa, med tem pa je George povedal, da je star 70 let in da pluje že 15 let od Francije do Tonge. Včasih je delal v Švici kot plastični kirurg, nato pa se je zaljubil v čudovito kolumbijsko, zdravnico, ki je prišla na specializacijo v njihovo bolnišnico. Zaljubila sta se in odločila, da bosta živela v Kolumbiji. Odpotovala sta tja, s prihranki odprla zasebno prakso, nato pa sta se pred leti ločila in on se je odločil, da gre jadrat na morje, saj se je predčasno upokojil. Zdaj jadra s prijatelji, ki ga obiskujejo, včasih pobira štoperje, sam pa ne želi biti na jadrnici. Tudi on ima mnogo zanimivih zgodb in prijetno ga je poslušati.

Po njunem odhodu sem pospravil barko in ko napišem ta blog, bo čas za spanje in počitek.

24. maj, 2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Končno se je vreme za silo umirilo in zjutraj posije sonce. Vstanem iz postelje in po dolgem času spijem jutranjo kavo v kokpitu. Toplo je. Kasneje še zajtrkujem in razmišljam, kaj bi še moral narediti danes. No najprej me zmoti moj vetrni generator, moja vetrnica, ki več ne dela in ne polni akumulatorjev. Sestavim bimini, da lažje pristopim k vetrnem generatorju in ga odvijačim, snamem in tudi odklopim električne žice. Odmontiram in razstavim sestavne dele, da lahko pridem do navitja generatorja. Kaj kmalu ugotovim, zakaj vetrnica ne dela, in to popravim. A ne morem popraviti rotacijskega dela, ki obrača cel generator za 360°. Še sreča, da sem na Tahitiju kupil klešča za semering obroče, tako da snamem obroč in potem še oddvojim kroglični ležaj iz osovine. Ta je ves rjast in se ne suče več. Tukaj ga sigurno ne bom dobil, morda bi imel več sreče na Fijiju.

Naslednja stvar je spet moja ročna črpalka za WC. Vedno bolj in bolj spušča vodo in ker nimam tesnila ga moram nekako sam narediti. Odvijačim in razstavim zgornji del, snamem tesnilo in ga potem naredim novega. Vem, da to ni trajna rešitev, a vseeno je bolje, kot da imam staro tesnilo ki pušča. Vse skupaj še namažem z navtično mastjo in sestavim. Vesel sem, ker črpalka dela, voda pa ne spušča. Vsekakor pa čim prej potrebujem nov komplet tesnil.

Skuham si kavo in berem knjigo, kar naenkrat pa me zmanjka za dobre pol ure, saj sem zaspal v senci kopita. Prebudil me je dingi in  klic mojega imena. Pogledam kdo me kliče in spoznam teksašanko Darleen. Povabila me je, kot še nekatere s katerimi smo se družili nekaj teh dni, na svoj poslovilni večer, saj jutri odpotuje nazaj v Teksas. Obljubim da pridem in se stuširam, uredim in ob določeni uri sem v lokalu. Kar nekaj nas je, kasneje pride tudi Bill, šepa, ker ga zopet boli koleno. Tako smo ostali v lokalu pozno v noč, saj na barko nisem mogel kadar bi želel, kajti nekajkrat je tudi deževalo. V vsej tej družbi sem se dogovoril z američanom Jerryem, da se zjutraj naslednji dan dobimo na njegovem katamaranu in gremo loviti ribe. No komaj čakam…

25. maj, 2019 Neiafu – otok Euakafa – Neiafu, Vava`u, Tonga

Kot sem si sinoči zastavil plan, tako nekako se je začelo. Po kar zgodnji jutranji kavi sedem v dingija in se odpeljem v trgovino, saj tukajšnji trgovci odprejo trgovine že ob sedmi uri zjutraj. Kupim nekaj piv, sadje in kekse za na ribičijo, zase pa še druge prepotrebne malenkosti. Hitro se vrnem na barko in ob 9:00 uri pride Jerry z dingijem do mene in me pobere. Nato greva še do Južnoafričana Darryla, nato pa še do Irca Billa, ki je že čakal na krmi, čeprav je sinoči rekel da zaradi bolečin v kolenu ne gre zraven. Z dingijem se zapeljemo do Jerryevega katamarana, ki je meni na prvi pogled bolj podoben plovilu Kon-Tiki v malo novejši verziji. Prav zaradi videza me je dajalo vprašanje, kako bo vse to potekalo, a takoj ko smo izpluli sem dobil zaupanje v to 45 čeveljsko plovilo.

Zaplujemo čez ožino, mimo oznak, čez plitvino in nato dvignemo jadra. Zunaj je nekaj valov, vetra pa je med 18 in 23 vozli. Ko smo poleteli s hitrostjo 9,7 vozla, katamaran pa je ostal cel, celo zatresel se ni nič, sem dobil zaupanje v njega in se čudil tej hitrosti. Kasneje smo dosegli najvišjo hitrost 10,3 vozla in bilo je prav prijetno drseti po vodi. Drugačen občutek kot na eno trupni barki. Za sabo smo vlekli dve panuli z velikimi vabami, v upanju, da ujamemo veliko ribo.

Pravzaprav je bil naš cilj tudi obisk otoka Eukafa, ker je Jerry prejšnji teden podpisal pogodbo o najemu 50 m2 velike hiše skupaj s 3000 m2zemljišča na tem otoku. Ko smo pripluli do tja in sidrali na petih metrih globine, se nisem mogel načuditi tej lepoti. Morje je smaragdne barve, ki se na trenutek preliva v turkizno barvo in potem v tisto svetlo modrino, kateri zmoti v oči bodeča belina obale. Ta je peščena, skoraj snežno bela, dolga kakšnih 500 metrov. Od tega je zdaj cca 300 metrov te obalne lepote Jerryeve. Palme, goščava, kakšen bambus in tudi fikus se tukaj najde. Ptice, manjše in velike, tudi kakšna pomanjšana verzija naše čaplje se najde v tem čudovitem zelenem svetu. V vsem tem pa 8 metrov stran od obale zidana modra hiša, katera ima tri prostore. Namesto kleti je pod hišo ogromen rezervoar za deževnico v velikosti 80 m3, nad njim pa je betonska plošča in tu sta dva prostora. Prvi je kuhinja, dnevna soba, spalnica in jedilnica, drugi prostor pa je velika kopalnica z WC-jem. Jerry je Američan, njegov ded je prišel iz Rusije, zato ima ruski priimek. Le eno leto je starejši od mene, čeprav bi mu dal nekaj let več, saj je videti malce starejši. Kar nekaj svoje mladosti je pustil v raznih barih, kjer je igral kot glasbenik. Zdaj živi na katamaranu že 3 leta na Tongi in pravi, da bo tukaj ostal. Najemnino plačuje 175 EUR na mesec, drugih stroškov nima. Voda je deževnica, zbrana v rezervoarju, elektrika pa prihaja iz sončnih panelov. Gretja ne potrebuje, kot ga potrebujemo mi, zato je tukaj življenje ceneje. Edina stvar, ki jo potrebuje v tem nomadskem, tihem, a preprostem življenju je internet. Brez tega se res več ne da, sploh na morju ne. A tudi ta ni problem, saj je signal odličen, prihaja pa z repetitorja, kateri se nahaja na sosednem otoku. Skočimo v vodo in zaplavamo do obale, si ogledamo hišo in se sprehodimo ob obali. Čudovito je, ni kaj, raj na planetu Zemlja.

Zaplavamo nazaj do katamarana in se od sidramo, ter zajadramo nazaj v naše pristanišče. V vodo spustim spet vabi in čez 20 minut zapoje rola. Malo jo še pustim, potem pa navijam in ribiško palico prevzame lastnik le-te, Jerry. Po dvajsetih minutah boja z ribo, potegnemo na plovilo malo manj kot 18 kg težkega rumeno plavutega tuna. Bravo mi! Jerry ribi skrajša muke on ob enem spusti kri, da ne bo adrenalina v krvi in mesu. Nadaljujemo plovbo do naše privezne boje in potem v miru očistimo ribo, si narežem surove tunine za karpačo, ki ga pomakamo v sojino omako. Čudovit okus in res je dobro. Dogovorimo se za skupno večerjo na Billovi barki, ki je največja, jaz pa na svoji pripravim prilogo.

Zvečer ob čudovito pečeni tuni, ki sem jo tudi sam pekel, ob dobri dvojni prilogi in pivu smo se družili še nekaj časa. Darryl je prinesel s sabo tudi nekaj drugih omak in namazov, da smo surove kocke tunine pomočili ali namazali na njo. Meni osebno debele kocke surovega mesa niso nekako teknile, zato sem jih z res ostrim nočem razrezal na tanjše trakove in jed je bila zame in veliko bolj okusna.

Tako smo zaključili naše celo dnevno druženje in sam sem se v pozni nočni uri vrnil na svojo barko. Čudovita izkušnja in čudovito druženje. Čeprav je danes dan mladosti, smo ga štirje, v povprečju 60 letni dinozavri, užili v prav prijetnem mladostnem vzdušju.

26. maj, 2019, Neiafu,  Vava`u, Tonga

Nedelja je in dežuje. Pravzaprav je dež napovedan v presledkih za cel dan. Očitno bom moral 10 krat odpirati in zapirati okna in upam, da jih vsakokrat zaprem pravočasno, da ne bom imel mokre barke tudi v notranjosti. Danes se spet malo spreminja vreme in želim si, da bi se vreme že stabiliziralo. V sredo popoldne bo morda ta dan, dan D. Dovolj dolgo sem že tukaj, čeprav sem tukaj spoznal mnogo srčnih in prijaznih ljudi. Nekateri ostajajo, nekateri gremo naprej.

26. maj, 2014. Tega dneva se vedno spomnim, saj sem tega dne odjadral na pot  svojih sanj. Ja, pet let je že od tega dne in za mano je preplutih 16.400 N. milj. Najprej sem imel željo, da bi z Igorjem odjadrala do Malte in nazaj, vsak s svojo barko. Daljše počitnice bi temu rekel. Pa se nama žal ni izšlo. Zato sva nekaj milj po Jadranu preplula skupaj z Matjažem. Mislil sem, da bo drugače, če grem samo malo naprej, ne vem, morda do Sardinije, Balearov ali najdlje do Gibraltarja… No kakorkoli, zdaj sem tu in v tem času so nastale tri knjige, trije potopisi, ki me spominjajo na te dni, trije potopisi namenjeni jadralcem, ki bi se odločili zapluti po moji poti. Očitno bo potrebno danes nazdraviti tej peti obletnici.

Ker je nedelja, danes res ne bom preveč delal, a malo le moram. Spet mi spušča dingi in potrebno ga  bo dvigniti na palubo barke, preveriti kje spušča in ga zalepiti. Kar hitro najdem kje spušča in ker je ravno trenutek med dežjem, vse lepo posušim, pobrusim in prilepim še »fliko oz. krpo«. Kar nekaj jih je že na krmi tega dingija, in ena več ga ne bo potopila.

Komaj končam, da pride Bill na kavo. Skuham nama kavo, potem dam vsakemu nekaj piškotkov in na koncu nama še natočim za prst visoko viskija. Nazdraviva današnjemu dnevu in se pogovarjava. Vsak ima svojo zgodbo. No ena od njegovih je res posebna, morda malce nenavadna. Bill pravi, da v svojem 64-letnem življenju ni imel kaj dosti žensk. Ko ga vprašam zakaj, mi odgovori, da je to zgodba o perju. Pripoveduje mi, da je imel prvo žensko, ki mu je bila tudi žena in s katero ima čudovite štiri, že odrasle otroke. Njen oče je bil velik in zelo znan rejec piščancev na Irskem. Ko je po mnogih letih zakona končal zvezo  s svojo ženo, si je našel v glavnem mestu otoka novo partnerico, Romunko. Ko sta šla prvič k njenim staršem je bil presenečen. Njen oče je bil uradnik v Javni upravi, a v prostem času se je ukvarjal… z rejo piščancev, katerih je imel za celo veliko farmo. Potem se je po desetih letih razšel tudi z njo, ker je želel odjadrati svoje sanje, ona pa ga ni razumela. Končala sta in Bill je zaplul v širni ocean. Zdaj si je našel novo prijateljico, Kolumbijko in zvedel, da se njeni starši ukvarjajo s prodajo… piščancev. Zdaj pa se je revež ustrašil in razmišlja, če mu morda ti piščanci niso naklonjeni. No kako se bo zgodba odvijala, bomo še videli, morda pa le dobi stalno članico svoje posadke na krov svojega Cajucita. Zvečer ga še povabim na večerjo v tukajšnjo restavracijo, edino, ki obratuje v nedeljo. Tukaj se pač ne sme delati ob nedeljah. Tam sva se po večerji pridružila znancem, s katerimi se druživa in plačal sem jim pivo, saj imam poleg jadralske obletnice, danes tudi rojstni dan. Še enkrat hvala za voščila!

27. maj, 2019, Neiafu,  Vava`u, Tonga

Ponedeljek je in kar nekaj dela me čaka v tem dnevu. Včeraj, ko sem prižgal motor na barki je bilo še vse v redu, ko pa sem ga ugasnil, pa mi ni več delal termostat za olje, kar pomeni, da mi ni dajal zvočnega signala ob morebitnem pregrevanju. Zato sem ga danes odvijačil iz motorja in takoj opazil, da je osrednji del počil in zato ne deluje več. Izlivanje olja sem zaprl s čepom, nato pa sem se preoblekel in odveslal do kopnega kamor sem odšel, da bi poiskal termostat. Vedel sem, da ga ne bom dobil zlahka, a po drugi strani vem, da ga lahko nadomestim z avtomobilskim termostatom, saj imajo nekateri motorji vgrajen točno takšen termostat. Najdem nekakšno avtomehanično delavnico, povprašam lastnika in skupaj iščeva to zadevo na odsluženih motorjih. Čez čas nama uspe najti približek, a važen je le notranji navoj, ki gre v moj motor. Upam le, da je termostat v redu. Cena? Najprej mi pove eno ceno, tisto za naivne jadralce, prišleke, a ker vidi da se mi je obesil obraz ob slišani ceni in besedi, da je to predrago. Skomigne z rameni in nato ponudi termostat za pol nižjo ceno. Plačam mu in ga vprašam še za kroglični ležaj, katerega potrebujem za vetrni generator. Napoti me v eno delavnico, ki ima svojo trgovino in ko ga tam pokažem trgovcu, najprej skomigne z rameni in mi ne da nič kaj obetajočega upanja. Vendar čez 10 minut pride iz skladišča s točno takšnim ležajem. Stara zaloga za neke stare stroje. Nasmeji se mi in kupim tudi ta ležaj, ki je morda malo dražji, kot je njegova cena v Sloveniji. Vprašam ga, če imajo slučajno še termostat in prikima. Kupim še njega in ugotovim, da sem prvega plačal 70% nove cene. Torej bi bila prva postavljena cena vsaj 40% nad ceno novega termostata. Spotoma še skočim v trgovino, kjer imajo ob ponedeljkih po enajsti uri sveže svinjsko meso, kupim še nekaj malenkosti in odveslam nazaj na barko.

Komolec me boli že dva dni, zelo me boli, morda je nekako podobna bolečina teniškemu komolcu, a sumim, da je to od veslanja. Spijem tableto in malo počakam, nato pa se lotim dela. Najprej termostat. Vgradim ga v motor in ta dela. Oddaja tudi signal oz. alarm in vesel sem, da sem lahko spet nekaj časa brezskrben, pa še rezervo imam.

Kasneje se lotim še vetrnega generatorja, namestim ležaj, namažem vse, očistim in ga sestavim. Vsi deli so vgrajeni in vesel sem, da mi ni ostal še kak ne vgrajen del. Vetrnico postavim na svoje mesto, jo s kabli priklopim in zdaj še samo čakam na dovolj vetra.

Pozno popoldne si skuham in spečem dobro večerjo, nato pa malo počistim po barki in dan se počasi končuje. Za jutri imam nove načrte, upam, da mi uspe.

28. maj, 2019, Neiafu,  Vava`u, Tonga

Danes se mi je dan začel kar z nasmehom, saj sem menda tudi jaz nasmejal jadralskega kolega Mirana T.. Ko je prebral moj blog, mi je napisal email, ter me posvaril pred lepimi ženskami s slike od nedeljskega bloga. Gre pa nekako zato, ker se določni moški oblačijo kot ženke, živijo kot ženske in dejansko se izdajajo za ženske. Pravzaprav je večina njih res videti, kot da so prave ženske. Do sedaj sem jaz takšnim osebam, ki sem jih videval od F. Polinezije do sem, enostavno rekel transvestiti ali  sužnji v tujih telesih. No zdaj sem od Mirana izvedel, da se jim tukaj reče »fakaleiti«. Na Vava`u otokih jih nisem videl ravno dosti, razen v eni najboljših restavracij – Bella Vista, kjer eden/ena od teh streže hrano. Sem jih pa zelo veliko videl na otoku Tongatapu. Miran mi je celo zapisal, da je on že videl v nekaterih restavracijah stranišča za ta »tretji spol« in da jih tukajšnja, sicer zelo konzervativna družba ne preganja za razliko od gejev in lezbijk. No, pa si ne piševa samo o jadranju in poteh okoli sveta, kolega me posvari, da ne bom naredil kakšne neumnosti in tudi naučim se lahko kaj iz kakšnega emaila. Hvala.

Po kavi sem odveslal do pralnice, saj se mi je nabralo kar nekaj perila, posteljnine in brisač. Odnesel sem še smeti, potem pa sem moral s kanto za bencin še do bencinske. Sreča, da imam svojega »troliya«, ki mi pomaga, da stvari ne prenašam, ampak jih enostavno vozim in vlečem za sabo. Natočim 10 litrov bencina, katerega imam za Rainmana, ter prosim uslužbenca, če lahko vse skupaj pustim pri njemu, saj grem še na tržnico in v trgovino. Ni problem, mi pravi. Potem se odpravim do nekakšne delavnice za manjša plovila in vprašam, če imajo morda dele za moj Tohatsu motorček. Prejšnji teden so bili zaradi bolezni zaprti, danes pa so vrata na široko odprta. Zelo mi je všeč velik napis nad vrati: »Imate težave v tem paradižu? Mi smo tu, da vam jih odpravimo.« No meni jih niso. Nimajo tistega kar iščem, a mi prijazen možakar da naslov od trgovine v Novi Zelandiji, kjer imajo vse na zalogi. Zahvalim se in da ne pozabim naslova, kar na sosednji klopci napišem povpraševanje po uplinjaču in ga pošljem po emailu. Obiščem še tržnico in kupim nekaj zelenjave, sadja pa danes ni veliko na izbiri, zato ga niti ne gledam.

Ko pridem do dingija, zaveslam še do Billa in vidim, da se muči z odpiranjem pokrova oz. vijaka na mestu, kjer se toči gorivo. Ne gre njemu, ne gre meni. Ni kaj vse nisva počela, da bi ga odprla. Ne gre. Bill je še prej zlomil oba posebna zobata ključa za odpiranje, zato sva poskušala z vrtanjem in še s čim.  Nato ga odvijačiva, potegneva ven in enostavno odreževa ter na to mesto namestiva tistega, ki ga drugi uporabljajo za »črni tank«. Malo še kombinirava in na koncu je delo opravljeno.

Na Indigu izpolnim še vseh 13 strani obrazca, ki ga zahteva carina, policija in zdravstvena inšpekcija s Fijia, ter jim po emailu pošljem še zahtevani fotki barke in mene. Kar dobro uro časa mi je vzelo, da sem napisal vse to in izpolnil vse obrazce.

Ura je nekaj čez tri popoldan in spet moram v pralnico, da dvignem oprano, posušeno in zloženo perilo. Tukaj vse posušijo v sušilnem stroju in potem imam po navadi majice velikosti L spremenjene v velikost M.  Evo, pa me sprašujejo kaj me sili k hujšanju? Na barki vse lepo zložim na svoje mesto in si skuham popoldansko kavo. Ker vmes še nekaj brkljam in pripravljam, da bom med pitjem kave delal tudi vodo, pozabim na svoje piškotke. Nič hudega, pravkar sem spet začel s programom hujšanja.

Kar 200 litrov vode sem spet pridelal v slabih treh urah, in zdaj imam spet polna oba rezervoarja in plastenke za pitno vodo. Tudi goriva imam dovolj do Fijia in če bo kolega Bill nared do četrtka, bi takrat odjadrala naprej, morda celo najprej do osrednjih otokov Tonge. Jutri se vreme začne umirjati in menda nas gre ta teden kar nekaj iz tega zaliva na druge otoke.

  < Tihi ocean - (Nazaj v morski raj)        Tihi ocean - Plovba proti otokom Fiji >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

14.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Danes ne začenjam ob osmih z delom. Ne, ne. Danes sem začel že ob pol šestih zjutraj, a to delo je bilo bolj pisarniške narave. Moral sem pregledati kar nekaj strani besedila in to vrniti nazaj pošiljatelju. Ni kaj, vmes sem spil kavo, se pocrkljal tudi s čajem, nato pa sem si naredil še zajtrk in pričel z delom.

Najprej avtopilot. Vse mi dela, le avto zagon za 1° ali 10° mi ne dela. Iztok mi piše, da sem obrnil kable. Ni kaj, odvijačim kontrolno ploščo v kokpitu in ugotovim, da mi je en kabel padel malo nižje, ko sem odmontiral elektroniko za avtopilot in jo zaradi črnega displaya odnesel k Iztoku (Harpoon) na popravilo v Slovenijo. Najdem ta kabel, priklopim oba kontakta in »drive« dela. Jupiii! Ker avtopilot dela, zadnji dve kabini pa sta presušeni in prebrisani, ne bom več lezel v zadnji del barke k avtopilotu. Začnem pospravljati vso ropotijo iz teh dveh kabin, ki je bila začasno v salonu in kmalu sta obe kabini polni, a zloženi. Zdaj je salon lepo prazen, pometem ga in spet imam nasmeh na obrazu, ker se kaže red, katerega imam poleg čistoče zelo rad.

Še končal nisem s tem delom, pride do barke rus Dimitrij. Pogleda hladilnik in nekaj nastavlja s plinom, ker si želi, da sem zadovoljen z njegovim delom. Čeprav se mi zdi da hladilnik kar dobro dela, on pravi, da ga mora nastaviti, da bom jaz zadovoljen z njim. Kasneje mu laserski merilnik le pokaže optimalno hlajenje in možakar gre k svojemu delu. Prinese mi še eno inox objemko , zato sam še priklopim regulator za plin s cevjo in zdaj tudi štedilnik dela. 13 Kg plina bo zadostovalo za naslednje tri ali štiri mesece.

Zdaj je na vrsti še bimini. Ufff, tu bo pa dela in jeze. Začnem točno tako kot sem si zamislil. Delo počasi napreduje, odmontirati moram zadnjo pripono, za ta čas montirati rezervno z vrvjo, ter jo kasneje umestiti v točno zato določeno luknjo v biminiju. No brez zapletov ne gre, a zadevo rešujem na kar se da najboljši način. Lažje bi bilo, če bi mojster bimini sam izmeril, tako pa sem dodatno improviziral, ter dal narediti bimini v Sloveniji in ga prinesel s sabo na Tongo. Po dobrih dveh urah vijačenja nosilcev in okvirja za solarne panele nad biminijem, končno zaključim z delom. No ja, ni tako slabo kot sem bil v strahu, da bo izpadlo. Tako, zdaj imam še streho nad kokpitom in vsak dan je vse več obkljukanih stvari na mojem dolgem spisku del. Stranske zaščite za valove, bom montiral drugič, na vodi, ko bo več časa.

Vroče je kot v peklu. 30°C jih kaže danes. Iz mene teče pot in verjetno me bo sonce ožgalo. Ura je komaj dve popoldan. Zdaj se lotim še montaže propelerja in tako zaključim dela na »podvozju« Indiga.

Zdaj pa k vinču in sidrni verigi. Ko odprem pokrov se skoraj razjočem. Kjer koli sem pustil barko, je bila sidrna veriga v redu. Tu pa je tako zarjavela, da se je enostavno sprijela skupaj. Moral bi jo dati v neko centrifugo, da bi vsa ta rja padla dol. Vem, potrebna bo nova veriga, a tukaj jo je nemogoče dobiti iz dveh razlogov. Prvič; ker jo nimajo in če bi jo že imeli bi bile mere v inchih in ne v metričnih merah. Drugič; finančno stanje v tej draginji mi tega ne dovoljuje, zato bom moral počakati na drugačne pogoje. V težkih mukah jo z vinčem in fizično z rokami, le odvijem in spravim na tla. Zdaj jo bom moral položiti na neke deske in jo malo potolči, nato pa premazati s kislino. Uff sem žalosten in jezen hkrati.

Čas je za kavo, ki je že zelo pozna, a si jo vseeno skuham, da si malo oddahnem. Kadar sem v marinah ali kjerkoli sem lahko priklopljen na elektriko, uporabljam indukcijski kuhalnik, kateri deluje izredno dobro in hitro. Tudi vso posodo imam, ki deluje na tem kuhalniku. Škoda, da ga ne morem imeti tudi med plovbo, saj ga inverter ne zažene. Tudi kava že diši, tokrat brez treh piškotkov.

Kasneje ugotovim, da ko sem montiral bimini, sem verjetno kje preveč nategnil kable od solarnih panelov in zdaj mi ti ne delajo. Nazaj v akcijo in vse razdirat. Pa naj reče kdo da mi je dolgčas in nisem kot ona dva s televizije,… A je to.

Vse dela in vse funkcionira. Utrujen sem, a vseeno se lotim kuhanja večerje. A najprej spijem kozarec res hladnega piva. Hladilnik dela, kot že dolgo ne. Narežem in obrežem še piščančje meso, ga spečem in nato z rižem in ananasom skuham v dobri karijevi rižoti. Grem k večerji, dober tek!

15.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Nov je dan, danes sem že zgoden, ker bi rad naredil čim več v enem dnevu, a ropotati ne smem pred osmo uro zjutraj. Nič zato, si pa pripravim material in moram si pripraviti tudi stojali, na kateri bom dal nekaj ozkih desk, saj tukaj nimajo smrekovih 5 cm debelih »fosnov«.

Ko si pripravim oder za delat, najprej na tem mestu ročno operem in zdrgnem s čistilom gelcoat, oz. trup barke, ki je zunaj vode. Ko ga lepo očistim, ga z drugo krpo posušim do suhega, nato pa začnem s poliranjem trupa. Nanašam dobro polirno pasto in ker imam dober polirni stroj, katerega sem nabavil na Gran Canarii, bo to gotovo do večera. Več kot 10 ali 11 ur ne sme trajati. Vendar sonce žge, tudi v senci je vroče. Delam na senčni strani, prestavljam oder, nosim deske in polena, čistim, poliram. Vmes pijem vodo in se vsaj tako malo odžejam. Danes ne bo ob tretji uri kave kave, ne keksov. Moram to narediti, ker jutrišnje vreme kaže na malo dežja in nočem, da me preseneti kakšna ploha. Ob petih, devet ur po začetku dela, sem že skoraj obupal. Roke me bolijo in križa sploh ne čutim več. Tam kjer je križ, me zdaj nekaj pika. Po moje se je križ spremenil v zvezdo ☺.

No vseeno se potrudim in stisnem zobe, ter v roke primem to veliko polirko in poliram. Po desetih urah in pol trdega dela brez malice, brez pavze za kavo in brez počitka, le naredim vse do konca. Vesel sem in barka je spolirana. Sveti se in vesel sem, da je pred mano starejša bavaria, katera ima še dokaj debel trup in še vedno po osemnajstih letih tudi bel gelcoat. Spomnim se novejših bark, katere imajo po nekaj letih že porumenel gelcoat.

Zdaj pa pod tuš in v hladilnik po pivo. Tega sem si tudi zaslužil, zraven pa še z veseljem prečrtam še eno vrstico na listi obveznosti.

16.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Danes zjutraj sem bil vesel, da sem včeraj opravil vso težaško delo. Zgodaj dopoldan je padal dež, zato sem vse delal počasi, kot bi bil samo na 33 obratih. Kavica, nato zajtrk. In kasneje so se temni oblaki razkadili, jaz pa sem pristopil k delu. Danes nimam veliko dela, a nekaj ga vseeno je.

Najprej obrnem verigo in najmanj uporabljen del privijačim na sidro, zelo zarjavel del verige pa potegnem gor, za končni del, čeprav tukaj pri sidranju, pod 50 m verige skoraj nikoli ne gre v vodo. Ufff, res upam, da zdrži vsaj do nabave nove verige. Vse potegnem v barko, da jo vsaj ne gledam več tam zunaj. Vsak, ki je šel mimo nje, je skomignil z glavo in rekel, da bo potrebna nova. Kot da jaz tega ne vem! Ejej, mi greste na živce!

Nato se lotim še solarnih panelov, nekaj mi spet ne dela, kot bi moralo. Kmalu odkrijem napako, katero rešim, a le začasno. En panel ima res tanek in zanič kabel, moral ga bom zamenjati z novim in debelejšim, a to je projekt za en cel dan, saj moram v tem primeru sneti panel z nosilca, itd. Važno je, da sedaj začasno dela.

Ker imam samo dve 20 litrski kanti za vodo, le ti 4x napolnim in prinesem do barke, dvignem na barko, prelijem in po eni uri dela na vročem soncu je vsaj en rezervoar poln. Ne bo mi jo potrebno takoj delati iz slane vode.

Potem vse orodje, katero sem uporabljal, pospravim na svoje mesto in počasi tudi zunanji del barke dobiva smisel. Ravno si želim skuhati kavo, ko me kliče šef Boatyarda. Z njim grem v pisarno in mi izda dva računa. Enega za kupljen material v njihovi trgovini (osnovni pred namazi, cink anode,…), drugega za sam Boatyard. Ni kaj, dražje je kot doma, a kaj naj zdaj? Ko prebiram novice iz domačih in jadralskih logov je to še vedno ceneje, kot bivanje v novi, mega in super moderni marini v Rovinju. Enavtika navaja, da stane noč v tej marini od 150 do 2000 €. Ufff… verjetno ena najdražjih marin na Jadranu.

Po kavi še nalepim nalepke na desno stran booma, katere so zdaj podobne tistim na levi strani. Naj bo vse lepo, a ne? Potem razobesim novo slovensko zastavo na jambor in že imam največjo zastavo na Tongi. Sledi tuširanje, večerja in danes grem v kino, domači seveda. Jutri pa je dan D in grem v vodo. Končno tudi zame posije sonce. No sonce tukaj res močno sije in danes me je kar precej opeklo. Se  namažem in jutri bo že bolje.

17.05.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Dan se je pričel z oblačnostjo in vse je v teh sivih oblakih kazalo na dež. Moral bi v mesto, saj potrebujem nekaj stvari iz trgovine, najbolj pa lepilo za les iz železnine. Gledam v nebo, razmišljam ali bo deževalo. A kasneje se le odločim in se s kolesom po levi zapeljem do mesta. Dobrih 5 km potrebujem in najprej me čaka vzpon, kakšna 2 km ga je. Namučim se do vrha, potem gre lažje. Ko bi bila vsaj cesta boljša. Še slovenske ceste so boljše od tega tukaj, pa že naše niso dobre.

Najprej na tržnico po jajca, kakšen paradižnik, zeleno papriko in banane. To je še poceni, vse ostalo je drago, zato se druge zelenjave izogibam. Poceni je še nekakšna zelena reč, ki je podobna naši blitvi, a je ne znam uporabiti, čeprav sem branjevke že spraševal, kako se ta reč pripravi.

Sledi kitajska trgovina, ena od mnogih. Končno v njej najdem svež ingver in to podobne velikosti, kot ga dobimo pri nas. V Francoski Polineziji sem kupoval zelo droben ingver, katerega sploh ni bilo potrebno lupiti. Samo malo sem ga spustil čez prste in je že bil olupljen. Kasneje grem še v pekarno po kruh, kateri je najbolj podoben našemu toustu, a je vseeno ta boljši od njega. Tudi v železnini najdem lepilo za les, saj mi odstopa furnir na mizi. Imajo ga cel liter, manjše količine ne prodajajo. In kaj naj pa zdaj? Ne bom ga kupil. Grem še v ostale trgovine in v zadnji kitajski najdem neko univerzalno lepilo, kot je naš Neostik. Morda bo uporabno.

Pridem na barko, pospravim še nekaj stvari in potem že slišim ropot velikega stroja. Prihajajo po barko, da jo zapeljejo v ocean. Dvignejo jo, jaz na hitro premažem nekaj fleh, nato gremo do vode. Zapeljejo me v ocean, nato pa se začne stisk pri srcu. Se bo zagnal motor ali ne? In je kresnil. Iz prve! Še zakadil ni nič, ker sem ga včeraj pravilno pripravil na to. Motor je delal kakšnih pet minut, nato pa sem jim pokazal signal s palci navzgor in so me spravili iz objem stroja. Barka se je morala naučiti sama splavati in tako je zaplula novim dogodivščinam naproti. Zaplul sem okoli rta in po slabi uri plovbe zaplul v port mesta Neiafu. Tu so boje in najprej sem zaplul do Billa, ter se privezal na njegovo barko, da sem mu lahko vrnil kolo in prikolico. Spijeva eno pivo, rečeva kakšno po domače in nato se dogovoriva, da me čez dobro uro pobere z dingijem in greva na večerjo. Tokrat bom po 17 dneh prvič v lokalu na večerji oz. na pici.

Pica je bila dobra, nazdravila sva s pivom in po eni uri, sta se k nama prisedla še par iz Kanade in ob pogovoru je steklo še eno pivo, za katerega vem, da je bilo absolutno preveč. Pa ne zaradi alkohola, ampak zato, ker vem, da bom jutri zaradi putike zasovražil pivo vsaj za nekaj časa. Zvečer mi je vse nenavadno, saj se ne morem navaditi, da sem na vodi. Vse je tako drugače. Lahko noč Slovenija

18.05.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Že ponoči sem začutil bolečine v nogi, putika. In kdo me je pripeljal do teh bolečin? Pivo trans. Nekaj časa bo moral na stran. Zjutraj vzamem poleg ostalih tablet še naklofen. Upam, da v naslednjih dveh urah bolečina popusti. Kasneje se lotim stranišča, saj zunaj ne morem delati. Problem vsega je v zraku, ker noče ročna črpalka potegniti vodo v školjko in namesto vode črpa zrak. Snamem vse cevi s črpalke in v njih nalijem vodo iz pipe. Potem jo nalijem še v školjko, na vrh pa dam mokro cunjo, da zrak ne prihaja čez izhodno odprtino. Po desetih minutah mi le uspe spraviti vodo v školjko, a imam naslednji problem, ker sose  vsa tesnila posušila in sedaj šprica voda vsepovsod, le tam je ni, kjer bi morala biti. Zamenjam tesnila, vse namažem z navtično mastjo in preizkusim. Dela in nikjer ne teče.

Zatem grem na plano, saj je prenehalo deževati. Zbrusim zunanjo mizo in jo prebarvam z barvo za les. Miza ni iz tika, zato je potrebna lepotnih popravkov. Med tem ko se bo barva sušila, spravim v pogon še čarovnika za vodo in že meče vodo v morje. Pustiti jo moram teči vsaj 10 minut, saj sem aparat preden sem šel na dopust konzerviral s kemikalijami in le te se morajo sedaj sprati z membran. Vzamem še digitalni instrument za kvaliteto vode in jo testiram. Najprej voda iz plastenke, v njej je deževnica, ki sem si jo nalil iz rezervoarja v Boatyardu. Tester pokaže zavidljivih 18 ppm, nato testiram še vodo iz Rainmana 168 ppm. Super voda, le malo trda, mi napiše. Mar ni tudi deževnica trda voda? OK, samo da je v redu. Aparat za Ph mi ne dela, očitno je bil ves čas prižgan in sta se bateriji izpraznili. V slabih dveh urah in pol naredim 170 litrov vode in krmni rezervoar je spet poln.

Zdaj je na vrsti dingi in motor. Dingi je čez noč počakal na krovu barke in nič kaj ni videti, da bi kje spuščal, zato ga dam v vodo in grem k motorju. A spet dežuje in moram iti v barko. Zberem preproge in jih dam v kokpit. Odprem pokrove od podnic in lej ga zlomka, kar nekaj vode je notri. Pobiram in pobiram, prvo vedro, drugo, tretje,…. šesto, sedmo,…. Ja cca 60 litrov vode sem pobral iz prekatov. Potem še pomijem po tleh in zunaj je nehalo deževati. Stresem preproge,  jih pometem in tako čiste položim na svoje mesto. Notranjost je res lepa. Zunanjost pa,… ne smem gledati čez očala, bolje je, če bi uporabil očala od slepega Stevia Wonderja. Bi bilo vsaj vse lepše. V rezervoar od motorja pričnem nalivati mešanico goriva in kolikor jaz nalivam zgoraj, toliko tega goriva steče ven spodaj. Halooo!! Tako pa ne gre. Odvijačim pokrov motorja in najdem napako. Zapiralo goriva je tako zarjavelo, da je odpadla matica na delu vijaka, kateri je vgrajen v ročici zapirala. Ni kaj, nabaviti bom moral novo. Če bi bile cevi enako debele, bi to priklopil direktno, saj ne potrebujem zapirala.

Vmes zapiha res močan reful, saj je vetra kar nekaj na sidrišču, in s sprayhooda mi pade v vodo solarna luč za kokpit, katero sem polnil na soncu. Super, zdaj bo svetila ribam na 30 m globine. Upam le, da jo bodo znale prižgati.

Skuham si še kavico in vzamem svoja dva keksa (tokrat smo na špar programu in trije keksi so že razkošje) ter napišem ta del bloga. Zvečer ga še dokončam, ko se mi še kaj zgodi.

Danes je bila otvoritev tukajšnjega lokala na vodi in večina posadk iz sidrišča se je odpravila tja. In če je bila otvoritev, potem bi moralo po slovensko biti vsaj nekaj zastonj, večina pa po otvoritvenih cenah. No pa se je izkazalo, da je vse dražje kot na obali. Seveda, saj je treba vse prepeljati z obale in hraniti v hladilnikih z ledom. Od hrane imajo samo fish and chips , res v precej veliki porciji, pri pijači pa je več izbire. Bilo nas je kar precej, zato se je ena stran tega splava dobesedno nagnila proti morju, stolov pa vsekakor ni bilo dovolj. Lastnika, okoli 50 let stara kanadčana, sta tu že tri leta in imata manjši lokal s hitro prehrano še v mestu, a tam še nisem bil. Sem pa bil presenečen, ko sem gledal koliko piva je spila ta teta, pa je še kar brezhibno delala. Kapo dol, raje bi jo oblačil, kot ji dajal za piti. Po moje je bila sama sebi najboljši gost večera.

19.5.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Nedelja. Nočni dež z vetrom je najavil, kakšno naj bi bilo vreme naslednjih 5 ali 6 dni. Zaprto okno in slab zrak v spalnici mi nista šla na roko. Zato sem se ob pol treh zjutraj prestavil v salon, saj je pri vhodu v barko nekaj več zraka, kot ga je v spalnici. Nekako sem zaspal nazaj in se zjutraj prebudil v oblačno jutro. Cerkveni zvonovi me prebudijo, saj kličejo k nedeljski maši. Tukaj na otoku Vava`u je menda kar 14 različnih sakralnih objektov, saj so tukajšnji prebivalci zelo verni. Če bi moral jaz k maši, bi danes imel opravičen izostanek, saj mi motor od dingija ne dela. Torej ostajam na barki.

Čeprav je nedelja in je tukaj uzakonjeno, da se ta dan ne sme delati, jaz vseeno nekaj migam. Najprej avtopilot. Gledam, nastavljam, berem priročnik,… Vse štima, avtopilot v programu avto ne dela. Ne vem kaj mi je bilo, da pogledam še enkrat fotko na računalniku, katero sem naredil preden sem šel v Slovenijo in najdem lastno napako. Ni vse v barvah Jasmin! Prestavim dva kabla in glej ga zlomka, avtopilot dela.

Pri zajtrku sem opazil, da mi hladilnik vleče na uzakonjeno ne delo ob nedeljah. Še včeraj je hladil na polno, danes že bojkotira. Pregledam vse in zdi se mi da je vse v redu, a občutek imam, da nekje spušča plin. Malo celo sumim termostat in morda se ga bom jutri lotil, razdrl komandno enoto in poskusil zvezati kable direktno brez termostata.

Potem se lotim motorja. 11 let je star Tohatsu in razmišljam, kako bi obšel zapiralno pipico in direktno spojil obe cevi za gorivo. Pa ne gre, saj sta različni debelini cevi. Vem, to naredijo zanalašč, da me jezijo ☺. Vseeno se spomnim, da imam pri sebi epoxy dvokomponentno lepilo in pipico zalepim in zalijem tako, da je vedno v odprtem položaju. Bo že moralo biti tako, dokler ne najdem in kupim nove. Zdaj se lepilo suši in popoldne jo bom pričvrstil na motor.

Čas je da potegnem še nove LED trakove za boljšo razsvetljavo v kuhinji nad štedilnikom in enega v kokpitu nad mizo. Čez dobro uro oba žarita v lepi svetlobi. Oh, zdaj pa ne bo problem in ti trakovi so še vodoodporni. Hvala ti Tomaž za metre teh LED trakov, katere verjetno ne bom porabil do konca svojega življenja.

Pride še Bill in se jezi na svojega člana posadke. Kar prime menda uniči. Hehehehe, na smeh mi gre, saj je še zadnjič o njem govoril, da je v redu možakar. Zdaj pa že dva dni udriha po njemu. Ko mu skuham kavo in mu dam dva piškotka, me vpraša, če bi ga jaz vzel na svojo barko, saj sem sam. Nasmejem se mu in mu rečem, da naj ga obdrži, morda ga bo še rabil, da mu še kaj popravi, ne samo uniči in zlomi. Zraven pa pravim: »Ponujaš mi osebo, ki ti ni všeč, ne ponujaš mi druge članice posadke, američanke Helene? Njo bi pa vzel.« Takrat se on nasmehne in pravi, da ona pa naj kar ostane na njegovi barki, ker ona je pa v redu. Hahahaha, takšne imamo pri nas.

Ko Bill odpluje neznano kam s svojim dingijem, se lotim montaže pipice in nalijem gorivo. Pri polovici mi spet teče gorivo po barki in v morje. Ah že spet! Odprem še drugi pokrov in najdem grešnika. Na vrhu, pri spoju mi je počil rezervoar za gorivo. Posušim ga, obrišem, nato s smirkovim papirjem zbrusim ter ga zalepim z epoxi cementom za plastiko: Jutri bom videl, kaj sem naredil. Vse je precej v uporabi, zato počasi popušča in utrujen material se lomi.

Počasi se znoči, naklofen pri putiki spet popušča in potrebno se bo umiriti. Kasneje si skuham še vegi večerjo, nato pogledam še nedeljski film in nedelje je konec.

20.5.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Danes je nov dan in zato se lotim popravila mojega Tohatsu motorčka. Lepo bi bilo, ko bi zapredel in bi se lahko z njim  odpeljal do obale. Od petka sem že na vodi.

Rezervoar je zalepljen ob strani, kjer je počil. Odvijem čep od tanka za gorivo, pa mi skoraj v roki ostane. Mar se iz dneva v dan bolj kvari? Material popušča? Pogledam ga in razočaran ugotovim, da se to ne bo dalo popraviti in da potrebujem nov rezervoar. Bolj ga gledam, bolj sem jezen.  In kje naj ga tukaj v tej »vukojebini« dobim? Ni šans Jasmin! Potem pa ga obračam v roki in mi sine ideja. V roke vzamem lepilo, epoxy cement in konzervo od Coca-Cole, ki jo imam v bokaportu. Odrežem kos tanke pločevine za širino navoja, kamor se privije čep, zbrusim pločevino in zbrusim plastiko. Namažem od znotraj z lepilom in nato spojim oba dela. Po pol ure drži kot novo. Nekoč mi je nekdo rekel, da ko je bral moj blog o nekem popravilu, je bilo videti tako, kot da gleda film o Megayverju. No to ravno nisem, se pa očitno moram znajti, moram imeti ideje in moram znati prijeti orodje v roke. A ni še konec, motor še ni zapel. Potem privijačim rezervoar za gorivo na motor, ga napolnim z gorivom  in drži. Zaprem čep, potegnem vrvico za vžig, pa ne zažene motorja. Odprem cev za gorivo, na eno stran v tank je pretočno, v uplinjač pa ne. OK, torej odvijačim še njega, ga razstavim na vse možne dele in ga očistim. Potem ugotovim, da točno tam, kjer pride cev za gorivo na kovinski del uplinjača, ni pretoka. Nekaj je odlomljeno, a ne vem kaj, saj ne poznam delov od uplinjača. Vseeno vzamem električni vrtalni stroj, vklopim inverter in zavrtam 2,5 mm debelo luknjo skozi cev. OK, luknja je, a mislim, da nekaj vseeno manjka. Sestavim uplinjač, nalijem gorivo, a zdaj to direktno teče iz njega. Sedem ur se že mučim in popravljam ter sem vsak korak h končnemu popravilu. Ta izvenkrmni motor je bil edina stvar, za katero sem mislil, da mi ga ne bo potrebno kaj dosti servisirat. Zamenjam olje, namažem in že dela. No pa je on tam zgoraj imel z mojim motorčkom druge načrte in utrujen spoznam, da sem kapituliral. Nimam rezervnih delov, ni trgovin, ni ničesar. A morda je že tako vse dotrajano v 11 letih, da bo najbolje kupiti kakšen dober rabljen motorček ali pa v najslabšem primeru kar novega, pa bo mir za naslednjih 11 let.

Pospravim kokpit, ga pometem in si skuham pozno kavo. Veter malo pojenja, ni več tako močan in po moje ga je komaj za 10 vozlov. Čeprav kave še nisem popil do konca, sem pa zato pojedel oba piškota, skočim v krmno kabino po sprednje jadro (genovo) in obe vrvi. Tokrat mi je šlo delo kot namazano. 20 minut sem potreboval, da sem jadro potegnil po žlebu, ga zapel, privezal obe uzdi in ga zvil na furlex.

Zdaj imam čas, da spijem do konca že hladno kavo. Stuširam se, saj se mi zdi, da se vonjam po gorivu. Počasi pade noč in spet je še en dan za mano. Jutri je nov dan. Verjetno spet deloven, kako pa drugače. Zdaj pa je na vrsti kuhanje večerje.

21.5.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Še vedno in vidno razočaran od včeraj, zaradi motorja, mi dopoldan ni do ničesar. Vseeno me v boljšo  voljo spravi kolega Rick iz Belgije, ki me je prišel pozdravit, saj se nisva videla nekaj mesecev. On je lani zaplul do Nove Zelandije in se danes od tam vrnil na Tongo, pravi da zaradi mene in Billa, saj smo lani kar nekaj krat skupaj jadrali in se ustavljali na raznih otokih, kot so Bora Bora, Palmerston, Vava`u,… Zdaj bomo šli skupaj naprej, ko bo primerno vreme za jadranje. Sem se bliža manjši ciklon, ki pa je bolj močan na jugu, zato bomo njegovo moč tukaj čutili samo delno. A vseeno bomo počakali.

Kasneje še pride na kavo sam veliki Bill in se še on loti strokovnega pregleda motorja in tudi on ugotovi, da bo potreben novi, saj če kupim nov rezervoar in uplinjač, me bo to stalo najmanj pol cene novega motorja. No, problem je najti rezervne dele, a tukaj jih ni. Vseeno pa me prepriča, da greva na obalo in da zapeljeva motor do serviserja v Boatyardu, ki mi bo verjetno pomagal, saj je zelo dober kolega od njegove članice posadke, Helene. Čeprav vem, da je to misija nemogoče, ga vseeno ne zavrnem in odveslava z mojim dingijem in motorjem do obale, potem pa se odpeljeva s taxijem do Boatyarda. Na servisu mi serviser Tom pove enako kot sem jaz povedal Billu: Umrl je in popraviti ter zamenjati je potrebno kable, te ono, te tretje… No, ta našteva še tisto, kar je zame še v redu. A vseeno ga ne bo on popravljal, ker popravlja samo Yamahe. Vrneva se nazaj in v Mangu spijeva kavo, nato pa greva vsak na svojo barko. Ker nisem tako zelo daleč do kopnega, me to veslanje samo malo razmiga, pač rekreacija.

Popoldne še montiram stransko platneno zaščito za valove pri kokpitu in ravno pospravljam orodje, ko prideta na barko Keen in Will. Bila sta pri eni stranki na boji in ker je Keen od daleč videl vihrati veliko slovensko zastavo se je oglasil še pri meni na moji turški kavi.

Ob kavi se pogovarjam z obema, a tokrat malo bolj izprašam domorodca Willa, zato beseda steče še v drugo stran, malo na domačine in malo na celotno Tongo. Tako zvem, da je tukajšnje prebivalstvo (3000 ljudi je na otokih Vava`u) zelo revno. Vsaka hiša ali vsaka družina ima nekoga v družini, ki dela v Novi Zelandiji. Ko mi to tako pripoveduje, se spomnim Bosne in gasterbajterjev, saj je bila včasih podobna zgodba tudi tam. Oni so delali v Nemčiji in pošiljali v Bosno denar. Tako so rasle hiše, ljudje so bolje živeli in počutili so se bolje. Pove mi, da je tukaj urna postavka 2,5 TOP ali 1,10 EUR. Še Keen mi pove, da je tukaj življenje zanj zelo poceni, ker plačuje najemnino za hišo 150 EUR na mesec, elektriko in vodo ter ostale pritekline pa še cca 38 EUR na mesec. Poceni, a ne? Ko se spomnim koliko sem mu plačal za en meter inox cevi in dva priključka, sem izračunal, da sem mu plačal za vse položnice in še za pol najemnine tega meseca. In koliko takšnih je vsak dan v njegovi delavnici, kot sem jaz? Ni kaj, zanj je  to res obljubljena dežela in še edini je tukaj s to dejavnostjo. Will mi potem razloži, da ta ena oseba, katera dela v tujini, pošilja denar svoji družini, da bi tu lažje živeli. Če jim pošlje 500 dolarjev, gre to kar hitro stran; poplačajo dolg v trgovini (tukaj je sistem da kar kupiš, te zapišejo v črno knjigo in plačaš enkrat v mesecu), potem za gorivo za avto, še kaj drugega in obvezno gre menda 10% od vsakega zneska župniku v cerkev. Ko sem rekel, da spoštujem vsako vero, a da nisem veren in se opredeljen kot ateist, mi ta reče, da če bi to govoril tukajšnjemu župniku, bi mi ta rekel, da sem hudič. Tukaj moraš biti v eni religiji, a mora biti predvsem krščanska. Le peščica drugih religij je na otoku. Dotakneva se še šolstva, zdravstva in seveda demokracije, pa vedno bolj in bolj spoznavam, da so zakoni pisani tako, kot jih je spisal kralj pred mnogimi leti. Sicer je menda malo več demokracije, kot jo je bilo včasih, a vseeno je ni toliko, kot jo je v drugih demokratičnih deželah. Povem mu, da sem bil v petek zvečer v bifeju in sem videl ter se družil z domačini. Vsi so spili vsaj po tri piva in če to seštejem je to njihov 8 urni zaslužek. Will samo skomigne z rameni in mi pravi, da tako pač je to. Jutri pa bo vprašanje, če bo kaj na mizi. Važno je, da je dovolj denarja za alkohol. Glava družine je moški in tukaj so ženske več ali manj podrejene njim. Največja sramota pa je, če otrok, ki hodi v šolo nima oprane, čiste ali urejene uniforme. To je pa za njih zelo žaljivo in če se le da, se zelo držijo tega, da  so otroci urejeni, da ne bo kdo od meščanov raznašal kakšne govorice. Nasmehnem se mu in rečem, da je potem vsaj delček slovenske kulture tudi na Tongi (na to z opravljanjem sem mislil). Še veliko bi se dalo napisati, a tudi to je že dovolj za danes. Zato o Tongi še kdaj drugič.

Malo e lelei (dober dan) vam želim!

22.5.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Trenutna pozicija

  < Tihi ocean - (Priprava plovila na Tongi)        Tihi ocean (Neiafu, Vava`u, Tonga) >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

08.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Zajtrk. Danes sem se spomnil jajc. Mmmm kako bi prijala tri jajčka na oko. A na otoku ni jajc. Okoli mene kikirikajo petelini, vidim kure, jajc pa ni in ko pridejo le-te v trgovine, jih prebivalci pokupijo v nekaj minutah. Jajca z oskrbovalno ladjo pripeljejo z otoka Tongatapu, kjer je farma kokoši. Komaj čakam jutri, ko pride ladja. Morda jih pa le še ujamem. Odločil sem se tudi, da ne bom več pil tukajšnje deževnice, saj me že dva dni boli želodec. Vodo bom prekuhal, dal v njo kakšno vrečko čaja in pil prekuhano z okusom čaja. Upam, da ne dobim kakšne driske, potem bi to bil šele problem. Po lestvi moram dol z barke, potem prehoditi 80m do stranišča, s papirjem obrisati in obložiti desko, nato pa… imam vmes vse že trikrat v hlačah. Še sreča da je poleg stranišča tuš. Pa saj tudi če bi se že podelal v hlače, ne bi tega nikoli povedal ali napisal. Da sam sebe zatožim? To pa ne. Spomnim se, ko sem še hodil v osnovno šolo in sem pri zgodovini dobil enico. In to samo zato, ker me je učiteljica vprašala: »Jasmin kdo je v Sarajevu streljal na Franca Ferdinanda?« Seveda vem, Gavrilo Princip, ampak ji tega nisem povedal. To pa ne, špeckahla pa ne bom! No dovolj šale, zdaj bo treba delat. Dan se je že začel.

Preoblečem se in le s težavo sestopim po lestvi pod barko, bolj ko gledam kaj moram narediti, manj se mi ljubi začeti z delom. Ampak tako je, ko enkrat začnem, me težko ustaviš. Pred mano je trdo in garaško, ter umazano delo. Z brusilko moram zbrusiti kobilico od barke, vse do popolnega sijaja. Da bo železo svetlo kot da je novo. A bolj kot sem brusil, bolj sem prihajal do spoznanja, da to ni več kobilica, ampak je velika kot velika kobila. Nikoli ni bilo konca brušenja. In ko sem po štirih urah brušenja le končno zbrusil to železo, sem pobrisal prah z nje in jo premazal s kislino, da le-ta pride do zadnje pore, kjer je še malo rje. Nato sem počakal da se posuši, ter premazal z epoxi primerjem. Tako, zdaj se naj suši, ker še ni večer, nadaljujem delo in snamem eliso na pogonski nogi. Cink anoda mi zgleda še kar v redu in če ne dobim nove, ne bo nič narobe, obdržim staro. Jutri vse zbrusim in pripravim za nanašanje premaza.

Zvečer se po pol urnem tuširanju uležem na sedežno v salonu in si ravnam križ. Boli me, a kako me bo šele jutri, saj nisem več navajen garaškega dela. Zvečer si skuham dobro rižoto, nato pa napišem še ta blog in verjetno bom šel kar v posteljo. Morda bom kakšno uro prej zaspal.

09.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Prebudim se ob pol petih zjutraj in spanje mi nekako ne sede. Vse me boli. Vem, malo sem že iz forme za takšno delo in za takšne gibe. Malo še poležim in potem le vstanem. Kavica, ta moj Barcaffe, ta moj turkish coffee, ki me vsako jutro in vsako popoldne pocrklja. Da ga imaš ob sebi, ga piješ na Tongi, da ga pijejo in obožujejo tudi drugi jadralci, to nekaj pomeni.

Zjutraj se usedem na sposojeno kolo in se zapeljem v mesto. Moram odpeljati dve vreči oblačil, brisač in posteljnine v pranje. Vem da ne bo poceni, a kaj naj? Prijetna Angleža, ki sta se tu ustalila in odprla pralnico, se spomnita imena barke in malo pokramljamo. Pravita, da ravno danes nimata veliko dela in mi bosta vse oprala in dostavila v Boatyard. Bravo! Odpravim se po plin, saj ima kolo zadaj še prikolico, a plinarna ne dela, ker točijo plin iz velike ladje v zemeljske cisterne. Že drugič sem tam in plina še vedno nimam! Potem se zapeljem nazaj v mesto in na tržnici kupim nekaj sadja, čebule,…. paradižnika in paprike ne kupim, ker je predraga. Jajca zaman iščem, prodano. Grem v najbližjo trgovino in tam kupim jajca in kruh. Jajca so tako mala, da razmišljam, če so v njih nedonošenčki. Moram še v železnino po valjčke za barvanje in prednamaz za prvi nanos na trup barke. Trgovina je kitajska, roba s kitajske, kvaliteta pa made in PRC (People Republic of China). Samo ime so malo spremenili, da ni videti vse kitajsko.

Pripeljem se v Boatyard in takoj pričnem z delom. Kar nekaj dela me čaka. Najprej na fino zbrusim kobilico in nato zbrusim še pogonsko nogo. Vse skupaj premažem še dvakrat s pred namazom in se lotim še čiščenje tri krakega propelerja in ostalih stvari, ki spadajo k pogonu. Čas hitro teče in preseneti me avto, ki mi pripelje oprano, posušeno in zloženo perilo. Plačam opravljeno delo, čeprav v sebi po tihem preklinjam, saj pranje ni poceni. Lotim se dela in delam naprej. Potem še nalepim lepilni trak do roba, kjer bo konec antivegetativnega premaza. Na vrhu še nalepim strehico, če bi morebiti deževalo in ura je pet popoldan. Moram se stuširati in biti v barki, saj čez par minut pride mojster za hladilnik, ki je tudi hladilnik pričel spuščati dušo. Pride mojster, Rus Dimitrij in mi pregleda kompresor od hladilnega sistema in priključi instrumente. Pravi, da je še vse v redu, le plina ni kaj dosti v sistemu. Verjetno mi kje uhaja. Po eni uri, tudi hladilnik bolje hladi, spijeva eno pivo in se pogovarjava, kako je zašel sem, kako dela tukaj že dve leti in počasi razmišlja da gre drugam. Dela je veliko, denarja bolj malo, spoštovanja v tej zanikrni državi pa ni čisto nič. Pokliče po telefonu partnerko, tudi Rusinjo in ko se pripelje ter ga čaka da pride z barke, začne po rusko vpiti na njega. Ojoj Dimitrij, po moje boš moral tudi brez nje v tuji svet. Le kdo jo bo ves čas poslušal?

Naredim si še večerjo in ker me boli koleno,  spijem še en naklofen, morda me čez uro ali dve bolečina popusti. Zvečer pogledam en del serije Črna Jadra in se kasneje še lotim čiščenja druge kabine, a mi ne gre. Enostavno se uležem na sedežno v kopitu in zrem v strop, misli pa odtavajo tja daleč,…

10.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Ponoči sem bil utrujen, da sem kar v salonu na sedežni zaspal. Ob 4. Uri zjutraj me je prebudil dež in prestavil sem se v posteljo.

Ko sem se prebudil, sem končno prišel do zajtrka, katerega sem čakal, … pečena jajca na oko. Potem sem šel delat. Zunaj sem najprej malo zbrusil včerajšnji namaz z epoksi osnovnim premazom, potem pa sem še enkrat z njim premazal kobilico in pogonsko nogo. Zdaj pa še zadnje garaško delo, ki bo polno praha in ogromno se bo kadilo. Poleg tega pa bo več ali manj cel dan delo potekalo v posebni drži, ki ne bo dobra za križ. A delo se mora dokončati, saj naprej se brez tega ne da. Začnem brusiti spodnji del trupa barke in to traja in traja,…. Celih šest ur sem ga brusil. Brusilnik, katerega sem prinesel iz Slovenije, se je dobro obnesel vse do zadnjega kvadrata, ko je počasi začel puščati dušo. Še dobro, da je končal pri koncu, kaj bi bilo, če bi me pustil na cedilu sredi dela? Ko vse zbrusim, operem prah z vodo in počakam, da se vse posuši. Vmes pa skočim v trgovino po pred namaz za antivegetativni premaz. Nikjer ne dobim manjše količine pred namaza, zato moram kupiti velikega, en galon (3,78 litra). Upam, da ga bo še kdo rabil in mu ga bom lahko prodal, saj je precej drag, kot vse ostalo, kar potrebuješ za barko.

Vmes pride še Dimitriji, da pogleda kako mi dela hladilnik. Povem mu, da je enako kot včeraj in enako kot prej, pa mi ne verjame. Ko preveri se samo čudi. Vse dela, plin je, hladilnik pa opravlja funkcijo štedilnika, saj namreč namesto hladi skoraj greje. In kako naj zdaj dam v njega živila?

Skuham si zelo pozno kavo, a vem, da bom zaradi nje lahko kmalu zaspal. Kasneje je na sporedu še večerja in za mano bo še en dan na Tongi. Nizek zračni pritisk je zunaj in v barko se je zagnala čreda krvosesov. Nič slabega jim nočem, a upam, da se bodo zastrupili od moje krvi. Morda je zaradi brušenja odšlo nekaj strupenega AF v moje telo in v kri.

11.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Včasih je prav težko kaj zanimivega napisati, saj v delu ni nič posebnega. Pač delaš in narediš kar moraš, kajti namesto tebe ne bo nihče drug naredil, poleg tega pa okoli sebe nimam nikogar, da bi mi pomagal. Imama tukaj dva jadralca, oba urejujeta svoji barki. John iz Kalifornije ter Ian iz Kanade. Oba sta starejša od mene po 12 let in oba imata na barki svoji ženi. Včasih si izmenjamo nekaj besed, kdaj pa kdaj drug drugemu preprimemo in prestavimo kakšno stvar, drugače pa se vsak drži bolj zase in dela, kolikor mu pač zdravje, leta in moči dopuščajo.

Po jutranji kavi in sadnem zajtrku se odpravim delat. Najprej moram celo barko, torej spodnji vodni del, ki sem ga brusil, premazati z osnovnim premazom, kateri mi bo spojil antivegetativni premaz, da se le ta kasneje ne bo luščil. Barvam, rumene barve je, in lepo viden. Pokriva spodnji sloj in prav lepo prijema. V navodilih piše, da je dovolj en tanek sloj, ki se suši 6 ur, nato pa je možno nanašanje AF na ta premaz. Kar dobri dve uri sem valjčkal in nanašal ta premaz na barko, nato pa sem jo pustil da se suši. Odšel sem do delavnice in kupil dve vezani plošči 50×50 cm, kateri potrebujem za police v omari. V moji kabini je velika omara, ki ima na eni strani police, na drugi strani pa je narejena tako, da se lahko obesijo v njo srajce na obešalnike in lepo visijo. Nemško, ni kaj! Ker teh fines ne potrebujem, se odločim, da naredim tudi tu police, saj imam oblačil kar precej in da se ne mečkajo, jih bom postavil na police. Police z vbodno žago razrežem na mero in spet po tihem preklinjam, kako to, da nimam s sabo še krožne žage. Hitreje bi šlo, a že tako imam orodja čez glavo preveč, ter s tem tudi preveč teže. Vrtalni stroj, vbodna žaga, mala kotna brusilka, velika polirka, kotna brusilka, baterijski vrtalnik, mali krožni brusilni stroj,.… A kaj ko to vso orodje od časa do časa potrebujem. Police še na roke zbrusim, potem pa jih prebarvam z lazuro za les. Kasneje še enkrat potegnem vse skupaj z nitro lakom in pustim, da se na soncu dobro presuši. Še dobro da imam kar nekaj barve v skladišču barke, da vsaj tega ni potrebno kupovati.

Pozno popoldne grem spet pod barko, se preoblečem v zaščitno obleko za barvanje, nato pa v antivegetativni premaz, katerega je cca 9 litrov, vsujem 300 gramov fino mletega bakra v prahu, ter vse skupaj lepo premešam. Zaveden sem in rad imam naravo, zato ne želim, da se alge in školjke vsaj nekaj časa prijemajo barke, zato jim bom pomagal s strupenim bakrom, ki v skupnem delovanju z antivegetativnim premazom deluje bolj strupeno. Dve uri in pol sem se trudil, da sem prebarval barko. No zdaj pa se mi že malo nasmiha. Barka ima lepo viden spodnji premaz in še dva takšna premaza jutri, pa bom spodaj končal z barvanjem.

Hitro se še stuširam in s kolesom odhitim v mesto, ker potrebujem nekaj čopičev, olje in še kaj. Prekolesarim 11 km in se vrnem na barko. Za kavo je prepozno, ampak eno pivo sem si pa danes res zaslužil, kaj ne? Še sreča, da se je telo navadilo napora, posebnih gibov, kateri se delajo nad glavo. Zvečer še pospravim po barki in potem že moram skuhati nekaj za večerjo. Pozno je že.

12.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Po res deževni in precej vetrovni noči, se zjutraj še pred sedmo uro prebudim. Nedelja je in čaka me delo, a vem, da se tukaj ne sme delati ob nedeljah. Je pa spet nekaj drugega, če ne bom ropotal s stroji, potem nihče ne bo vedel, da delam. Varnostnik pa tako ali tako sedi v svoji hišici, spi ali pa gleda TV.

Po zajtrku se odpravim na delo. Prebarvati moram še enkrat vodni del barke z antivegetativnim premazom. Nanašanje drugega sloja antivegetativnega premaza ali AF, traja kar nekaj časa. Včasih niti ne vem, kje sem končal, saj je tu temperatura več kot 26°C in se nanos zelo hitro suši.  A po dobrih dveh urah valjčkanja le zmagam in končam delo. Potem se odločim in prinesem še štiri stojala za podlaganje barke, katera držijo barko ob straneh. Hitro vse skupaj postavim med že obstoječa stojala in potem obstoječa premaknem za pol metra, da sem lahko zbrusil in prebarval zaplate, katere prej nisem mogel zaradi stojal. Najprej po zbrušenih mestih namažem osnovni rumen premaz. Nato vse skupaj pustim sušiti in zvečer, ko bo čas, namažem še vodni del barke, kakor tudi te zaplate.

Popoldan se lotim še oprane posteljnine in oblačil, vse lepo zložim, ter sortiram v omare in plastične zaboje. Kar nekaj je teh oblačil in lepo je videti, ko je vse lepo oprano in dišeče. Oprane so tudi brisače, okrasne blazine in dve deki. Zdaj pa še obesim samo zavese in privijačim pasove za zavese. No te je dobila vlaga bolj kot druge stvari in kljub pranju ostajajo pikasta. Morda pa je to novi vzorec, da ne bodo zavese čisto enobarvne.

Zvečer res namažem še zaplate, nato pobarvam še vodno linijo, oz. cca 80 cm daleč, prebarvam še enkrat celo kobilico in krmilni list, nato se lotim še premca in… in zaključim barvanje za naslednji dve leti, morda celo za tri leta. Vse pospravim, se stuširam in si v barki nalijem za en prst viskija. Zaslužil sem si ga, da nazdravim sam sebi, ker mi pač gre vse po planu.

Ves čas si pišem na listič, kaj še moram nabaviti in kaj narediti. Upam, da se mi do četrtka zjutraj izide, ko bi rad bil spet v vodi, a to je komaj še tri dni. Morda pa

13.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Slabo sem spal, nekako ne morem dlje spati in kar nekaj delov telesa me boli. Vstanem in si grem skuhat kavo. A je ne spijem, kajti nekdo trka na barko. Pogledam in vidim Keena. On dela tukaj v Boatyardu in se ukvarja z aluminijem in inoxom. Potrebujem inox cev premera 26 mm in dva nastavka, katera bom potem pritrdil kot nosilec za cev, kateri drži vetrni generator. Izmeri in gre nazaj v svojo delavnico in dokler skuham še njemu kavo, se vrne. Odreževa, zavrtava in pričvrstiva. Nosilec je narejen. Med pogovorom posluša glasbo, saj brez nje ne more. Ljubitelj je rocka in rad ima reggae. Spijeva kavo, se pogovarjava in ko mu plačam račun, odhiti v svojo delavnico. Dela ima na pretek, kljub temu da je drag. A je edini tukaj in daleč naokoli.

Potem se še sam spustim po lestvi in naredim dela, katera imam napisana na listku. Namažem in popravljam namazan AF, ker odstranjujem nosilce. Zbrusim še prekitan in z epoksijem premazan propeler, ter ga potem prebarvam s posebno barvo za elise. Sveti se, kot bi bil iz trgovine. Sprehodim se še do glavne pisarne, da se dogovorim, da bi šel v četrtek v vodo. Ne gre in ne gre. Lahko sem pa drugi na vrsti v petek popoldne, ko bo največja plima. Ahhh, zdaj pa sem malo razočaran, kljub temu, da imam za svoje delo precej časa.

V tem razmišljanju me na telefon pokliče Bill in se s kolesom odpeljem v  mesto. Vožnja po levi mi ne dela več preglavic. Upssss.! V križišču sem na levi, zavijem pa kot da sem na desnem pasu. Đasmine! Sreča, da ni bilo veliko prometa, pa sem odvinkaril, kot v tistem videu, ko tip v Indiji z motorjem prevozi rdečo luč in naredi štalo v že tako gostem prometu velemesta.

Pridem do kolega, spijeva kavo, se malo pogovoriva in že letim po trgovinah iskati ventilator za v hladilnik. No potem mi en tip pove, da naj obiščem lastnika lokala Tropicana, on mi bo pomagal. In res, možakar mi najde ventilator prave velikosti, je rabljen, a dela. Prva poceni stvar na Tongi! Pokličem najcenejši taxi v mestu in Moala me odpelje do plinskega terminala, kjer kupim 13 kg težko jeklenko za plin s plinom. Regulatorja nimajo, a ga menda prodaja vsaka trgovina v mestu. Plin z jeklenko je res poceni, sploh če primerjam cene pri nas. Tako izvem od taksistke, da drži država roko nad elektriko, plinom, vodo, ter osnovno hrano. Tu cene oblikuje država in ne dovoljuje, da bi se oblikovale po svoje. Vse ostalo je luksuz in cene se prosto oblikujejo in nastavljajo. Po avtomobile hodijo na Japonsko, potem na Novo Zelandijo in nekaj tudi v Avstralijo, a pri slednji so avtomobili najdražji. Vsak drug avto v mestu ki ga srečaš ima razbito sprednjo šipo. Kako to? Največkrat je kriv kokos, ki pade s palme, nato pa tudi kak otrok, ki vrže kamen. Nasmehnem se in sva že na cilju. Pripeljala me je do kolesa, ona pa mi bo odpeljala plin do Boatyarda in mi ga odložila pred barko.

Skočim še v trgovino, v železnino, nato se odpeljem do barke. Najprej plin. Iz barke odstranim dve mali 3 kg veliki jeklenki ter veliko jeklenko iz  F. Polinezije. Ta balast gre stran in ne bom jo več vozil s sabo. Novo jeklenko postavim v bokaporte v kokpitu na mesto, kjer je stala stara. Notri gre, paše kot ata na mamo. A se ne zapro vrata, kajti na vrhu je zaščita, nekako približno tako kot pri naših jeklenkah. Tuhtam in natuhtam. Ne počnite tega kar sem jaz naredil!!! Vzamem najtanjšo rezalko in jo montiram na kotni brusilnik (flex). Nato pa odrežem zgornji nosilec pri ventilu ob polni jeklenki. Večkrat sem sicer hladil in ventil zavaroval z mokro krpo. A sem na koncu le odrezal in če pišem blog, potem je vse v redu. Zdaj se tudi vrata zapirajo. Potrebujem še debelejšo cev, kajti priključek na varnostnem ventilu je veliko debelejši. Jutri bom, danes ne grem več v mesto.

V mestu sem kupil eno cink anodo, katero moram namestiti na kobilico. Ker nimajo okroglih, sem vzel eno večjo in jo bom odrezal na pol, ter potem privijačil na mesto. Uff, kako težko se reže cink in kako zamasti ter maže rezalko. Na koncu je rezalka le še za v smeti. Privijačim še to anodo in že je noč. Sledi tuš in ko bom prižgal luč, bom spet imel družbo domačih živali, komarjev. Seveda pa še pregledam hladilnik, kako sedaj hladi, ko je ventilator v njem. Čisto druga pesem. Na otip je vse hladno. Kako pa je z vsebino? Vzamem pivo in si ga nalijem. Paše, res paše po napornem in vročem dnevu, ki ga je zagrelo sonce na dobrih 28°C.

  < Tihi ocean - (Pričetek plove 2019)        Tihi ocean (Splovitev) (prihaja 22.5.2019)

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

30.4.2019, Velenje – Munchen – Doha – Auckland – Nuku`Alofa

»Pot nastane tako greš.« (F. Kafka)

In kot je napisal Kafka, greš in tako nastane nova pot. Pravzaprav sploh ne vem več, koliko krat sem že šel in koliko je že nastalo teh poti. Nekaj jih je že v teh letih od 2014 do 2019. Vsaka je nova, vsaka drugačna.

Bil je 30. april, 2019. Odložim prtljago za let v Munchen. Čez pol ure me že kličejo po zvočniku, varnostna služba želi preveriti vsebino kovčka. Pridejo po mene pred informacijsko pisarno in gremo skupaj do kovčka. Vedel sem, da se bo to zgodilo, a upal sem, da bo šlo mimo. Pa ni šlo. Odvzeli so mi liter Brunexa (odstranjevalca rje z epoksi zaščito) katerega sem imel za premaz kobilice na barki. Menda je vnetljivo in eksplozivno, zato ga izločijo, a važno je, da lahko grem tudi brez tega naprej. Priletim v Munchen in ker so mi pri Adriji naredili karto samo do tu, se moram pri letalski družbi Quatar prijaviti za let preko Dohe do Aucklanda na Novi Zelandiji. Pa se spet zalomi. Nimam povratne karte in nimam vsaj delovne vize, da bi lahko odpotoval. Pokažem jim potrdilo za povezan let iz Nove Zelandije na Tongo, pa je ta let spet povratna karta NZ-Tonga- NZ. Drugače ne gre, če želim ostati na Tongi. Očitno se tukajšnje oblasti bojijo, da bom ostal na Novi Zelandiji, zato mi na prijavah nočejo izdati enosmerne letalske vozovnice. Ker trmarim in jim dokazujem da imam prav, me peljejo do šefice. Sedem v pisarno in začnem razlagati svojo zgodbo. Nato me gospa ustavi in vpraša: »Jasmin, da li ste vi iz Bosne?« Svašta! Tako izvem, da je gospa izbeglica iz Bosne, iz mesta Banoviči in sedaj živi na obrobju Munchena, a je z leti bila pridna in dosegla, da je zdaj šefica za letalsko družbo Quatar v Munchenu. E svugdje nas ima! No potem nekako fotokopirava potrdilo, ki so ga izdale oblasti na Tongi, da imam barko na suhem na otoku Vava`u in z nasmeškom na obrazu prejmem dve vozovnici, eno iz Munchna do Dohe v državi Quatar, drugo od Dohe do Aucklanda v Novi Zelandiji, kjer tudi po 30-tih urah pristanem. Sledi prevzem prtljage, ki je bila poslana direktno iz Brnika, nato pregled potnega lista in overjanje prijavnega lista. Celo turistično vizo sem dobil v potni list, za tri mesece. Začetek slab, nadaljevanje dobro, pravim. A se spet zatakne. Pri prijavi na listu sem napisal, da imam v prtljagi salame, torej meso. Moram na Bio-varnostno inšpekcijo. Odprejo mi oba kovčka in iz njih leti v smeti pet 500 gr. suhih salam. Pregledajo še ostalo vsebino v kovčku in mi pustijo čokolado. Pa saj nisem otrok! Menjam čokolado za salamo, a se ne dajo prepričati. Inšpektor mi pravi, srečo imam, da sem prijavil, če bi šla prtljaga čez X-žarke (rentgen) in bi mi salame našli, bi plačal krepko kazen. Spakiram vse kar imam in me odpelje do rentgena in postavim kovčka na trak, nato še nahrbtnik s prenosnikom in ostalo elektroniko. Pa se že vrti rdeča luč. Salama? Ne, samo pet sem jih imel. Sledi spet pregled nahrbtnika in tu najdejo sendvič s štirimi salamami in mocarelo. Ojoj. Nato sledi dolga razlaga, da je to zdravju varna država, katera je lahko le varna na način, da jo skrbno čuvajo. Ne pomaga, da jim povem, da je salama iz EU in tudi ne iz Afrike, katere se menda oni tako bojijo. Sledi odhod v karanteno, pride še vodja inšpektorjev, sledi odvzem potnega lista in potem čez 20 minut pride do mene spet inšpektor z dvema natipkanima listoma in želi da podpišem. Preberem, čeprav vseh angleških strokovnih besed ne razumem in nočem podpisati. Piše, da moram plačati 400 dolarjev kazni, ker nisem prijavil sendviča, s tem sem kršil Zakon. Potem sledi prepričevanje, kdo ima prav. En sendvič sem že pojedel in ker nisem doma, imam slabo prebavo. Mi bodo na WC-ju prestregli tudi blato, da ujamejo del prvega sendviča? Na koncu izgubim bitko in jim dam plačilno kartico, da jo potegnejo čez POS terminal. Drag ta sendvič! Lepo je meni govoril pokojni oče:« Sine sa rogatim se je teško bosti!« Jbg, pa še prav je imel.

Ker imam še 12 ur do poleta letala na Tongo, berem knjigo in opazujem ljudi. Vseh narodnosti jih je in vseh barv kože. Potem oznanijo, da je odprto prijavno mesto za oddajo prtljage in potrditev letalske vozovnice. No vsaj tu gre brez problema. Sledi kontrola osebne prtljage in spet se zalomi. Tokrat mi zaplenijo viski, katerega sem kupil na Brniku v Free Shopu. Prepiram se z njimi, da je vse še originalno zaprto in »zapečateno«, da je to šlo čez kontrole na  Brniku, Munchenu, Dohi, tudi tukaj ob vstopu v Novo Zelandijo, a oni se ne prestavijo tudi milimetra ne. Pride nekakšen šef in potem me začne na ostro prepričevati, da naj se odločim, ali bom spoštoval njihova pravila in Zakone, ali ne? Videl sem, da bom izgubil še eno bitko, zato zamahnem z roko, fotografiram odvzem viskija, kot sem fotografiral odvzem salam in zahtevam potrdilo o odvzemu. Možakar me niti pogleda ne in vrže liter Chivasa v rumeno kanto za smeti. Vem, da ga bo nekdo pobral enkrat iz nje. Upam, da se zadavi z njim. Vem, da ta ne bo šel na uničenje, kot salame, čeprav so vakumsko zapakirane. Pot do terminala me vodi mimo Free Shopa, zato kupim nov viski, a tokrat nimajo akcije kot na Brniku in zato za isti denar kupim le CC-ja. Kolega Bill pač pričakuje ta viski. Po 12 urah čakanja na letalsko povezavo za Tongo, doživim še dve uri in petdeset minut zamude poleta letala, zaradi tehničnih težav. Kot da še ni dovolj vsega! Kljub vsemu, zatečenim nogam, utrujenosti, slabi volji in uspešnem pristanku na Tongi, se po 56-tih urah potovanja s taksijem pripeljem do hiše, kjer sem rezerviral malo sobico za prespati, da bom lahko jutri ob 13. uri  nadaljeval s poletom na otočje Vava`u. Upam, da se znajdem še za internet v doglednem času, saj tega v Boatyardu ni, zato se beremo ko bo možnost. Lahko noč Slovenija! Utrujen in zaspan sem…

03.05.2019,  Nuku`Alofa – Vava`u, Tonga

Zgodaj zjutraj me prebudi lajanje psov in kričanje petelinov. Vem, da so včasih petelini kikirikali, tole danes zjutraj, pa je mejilo na popolno tekmovanje v glasnosti teh mestnih pernatih fantov. Ni kaj, vstanem se uredim in berem knjigo. Kasneje še zajtrkujem, uredim plačilo za spanje, potem pa se pripravim, kajti po mene pride taksist, ter me odpelje na letališče. Le kaj me čaka danes? No na srečo, pride letalo pravočasno, ker je to notranji let, me nihče nič ne vpraša in mi ne teži. Tudi kilaža kovčkov štima, čeprav moraš ob nakupu letalske vozovnice, napisati še svojo težo. Ni kaj, leteti z malim in starim letalom ni enostavno. Prispem na Vava`u otočju in ko dobim prtljago, najdem taksista in ta me odpelje do Boatyarda (delovne marine na suhem). Taxi ima spredaj ostanke od sedežev, zdaj jih sploh nima. Vse je uničeno, a motor še dela. Ko vprašam taksista, če je sploh dovoljeno prevažati ljudi takšno razvalino, mi ta pove, da je ta še dober, kakšne imajo drugi. Vem, poznam to, saj nisem prvič na otoku, potem me pogleda in pravi, ja važen motor. Toyota! Ufff, samo da pridem živ do barke.

Kmalu sva na cilju in na zunaj mi je videti Indigo v redu. Potem je tudi notranjost OK. Stopim v notranjost in v nosnico zajamem plesnivi in vlažen vonj. Pogled v notranjost ni prav nič prijeten. Vlaga, vlaga in povsod vlaga. Do vrha je zeleno in črno, nekje že tako, da sem pomislil, da bodo začele rasti gobe. Stopim v barko in kar koli sem prijel v roko, če sem odprl predal, odprl vratca od omarice,…. Zelena plesen od vlage. V zadnji kabini je vse mokro, nekje mi je teklo v barko! Najraje bi zajokal od žalosti in jeze, pa nisem, le solza se je sama utrnila in stekla po obrazu. In ker veliki fantje ne jočejo, ampak se primejo dela, sem to tudi storil. Toda kje začeti? Morda z elektriko? Pogled na stikalno ploščo mi pove, da v barki ni niti kančka elektrike. Preverim akumulatorje, prazni so, da bolj prazni ne morejo biti. Hočem priključiti elektriko, pa imajo drugačne vtikače in vtičnice. In kaj naj zdaj? Do mesta in trgovine je vsaj 10 km. Če pokličem taksi bo ta vtikač hudičevo drag. Kabel odrežem in zvežem kar direktno in upam, da me tukajšnji lastniki ne bodo prehitro ulovili. V barki kljub temu ni elektrike. Sem narobe zvezal? Ne, zelena lučka sveti, ostalo pa je vse v temi. Na tej plošči je toliko zelenih lučk, da bi moralo svetiti kot za novo leto, pa je vse v temi, kot v rogu. Grem za kablom in iščem, merim, gledam in spoznavam, da se na elektriko bolj malo spoznam. A vseeno ne slišim ropota polnilca in takrat se mi stemni pred očmi, polnilec baterij ne dela. Zelo draga reč, če bo slučajno potreben nov. Preverim, merim, ne dela. V tem času slišim kolega Billa, ki je prišel iz mesta in pride takoj do mene na barko, da me pozdravi. Ko mu povem kaj se mi je pripetilo, samo zamahne z roko, in pravi, važno je da si živ. Res dobra tolažba, ni kaj. Dogovoriva se, da je za danes že prepozno ugotavljati kaj in zakaj ne dela in kako je prišlo do te ga defekta, zato bova to skupaj pogledal jutri. Za ob osmi uri zvečer me povabi njemu na večerjo, ker jaz še nisem bil v trgovini, zato nimam kaj kuhati. Skuhal si bom le kavo. No lepo, tudi plina nimam več. Kako da ne, če sem ga še imel malo, preden sem odšel domov? Vse je narobe. Pogledam v nebo in vprašam tistega zgoraj, kaj sem mu naredil, da me preizkuša. Odgovora seveda ni, jaz pa vem, da bom s svojo trdno voljo in delom naredil tako, da bo kmalu vse v redu. Zaviham rokave in se lotim dela. Začnem v spalnici, kajti tu bom zvečer ležal.

Zvečer se stuširam in grem k Billu. Odnesem mu težko dočakan viski in še kakšno malenkost, nato pa skupaj nazdraviva s pivom, ki mi je kar kmalu stopil v glavo. Nato pojeva dober piščančji curry z rižem in pogovor steče dolgo v noč. Čas je da se poslovim in grem v posteljo. V barki je tema in edina luč je še baterijska svetilka. Jutri bo nov dan in vse bo bolje. Morda…

04.05.2019,  Boatyard Vava`u, Tonga

Jutro je bilo sončno in lepo. Vendar ne za mene. Morda zato, ker sem vedel, da me v tem dnevu ne čaka nič lepega. Veliko bo dela, a najprej moram usposobiti elektriko, da bom lahko normalno deloval. Danes odvijačim polnilec z zelo nedostopnega mesta in ga odprem. Kar nasmejalo se mi je, ko sem zagledal črno vhodno varovalko. Žal takšne cevne varovalke nimam, a imam druge, zato jo nadomestim z drugo, a ne tako močno. Če bo kaj narobe, bo pač prej šla k vragu. Priklopim polnilec na elektriko. Nič. Varovalka je cela, polnilec ne dela. Ni kaj, potrebujem novega ali pa da popravim starega, če se bo sploh dal popraviti. Zakaj je prišlo do te okvare ne vem, morda zaradi prevelike vlage. Vendar bo popravilo ali nakup novega polnilca na Tongi misija nemogoče. Tu nimajo skoraj ničesar, kar potrebujem. Vse se naroča iz Nove Zelandije, potem pa pride ko pride.

Kasneje se spravim k delu in brisanju salona. Najprej strop očistim na grobo, potem z vodo in nekaj kisa spet pobrišem na fino. Upam, da sem vse razkužil in bo vsaj dihanje v prostoru bolj zdravo. Nekaj bo potrebno še jesti, ura je že pozna za zajtrk. Imam nekaj krekerjev na barki, zato na te namažem pašteto. Še sreča, da imam kar nekaj zaloge hrane v konzervah, kakor tudi prepečenec in krekerje. Datum uporabe še ni potekel. K meni pride na barko še Bill in mi pove, da od 12. do 18. ure ne bo elektrike. Ufff, to me bo pa močno prizadelo, hahahaha. Potem se možakar spomni, da on nima montiranega polnilca baterij, ter ga ima samo provizorično nameščenega, za takrat ko ga potrebuje. Zato mi prinese svojega, katerega montirava skupaj in mi ga posodi za 24 ur, le toliko, da napolnim baterije, ta čas pa se bodo spraznile njegove in bova spet zamenjala. Jaz na hitro še montiram solarni panel, in upam, da bo kasneje vse delovalo. Ob 12:30 res prekinejo dobavo elektrike in zato pokličem Billa, da greva v mesto po nakupih. On pokliče taxi, potem pa se odpeljeva. Kupim kar nekaj stvari, ki jih potrebujem in čeprav sem že prej poznal te visoke cene, se jim tokrat spet ne morem načuditi. Samo za primerjavo naj napišem, da stanejo štiri najcenejše role papirnatih brisač astronomskih 10,21 USD!! Tudi vse ostalo je veliko dražje kot v Sloveniji. Rad bi še nabavil plin, pa ga tu ne pretakajo v naše male jeklenke, kakor tudi ne v mojo veliko jeklenko, ki sem jo nabavil v F. Polineziji. Moral bi kupiti novo jeklenko s plinom in nov regulator. A tudi tega ne morem, ker jim blagajna ne dela. Na Tongi še nisem prejel nobenega računa do sedaj in ga tudi tokrat ne rabim, a mi možakar pravi, da so pravila napisana in ker ni elektrike, je pravkar dobil dovoljenje od šefa, da lahko gre domov. No verjetno bo to bolj držalo, da se mu ne ljubi izdati jeklenke, ker mora izpisati A4 formular za nakup nove jeklenke. Potem se vrneva do centra mesta in greva na pivo. Vsaj to imajo hladno, kljub temu da ni elektrike.

Po vrnitvi iz mesta, nadaljujem s pomivanjem in pospravljanjem salona, nato si naredim še kosilo z večerjo in uživam v hrani. Po moji večerji pride do barke Bill in me povabi na njegovo barko na pivo in z veseljem se odzovem vabilu. V salonu barke spet obujava spomine lanskega leta in oba sva enakega mnenja, da je bilo lansko leto čudovito, zaradi tega ker sva se spoznala in zato, ker je v najino življenje prišlo kar nekaj skupnih prijateljev, s katerimi sva skupaj plula, se družila in se imela zelo lepo.

Zvečer se vrnem na barko, polnilec ropoče in polni akumulatorje. Sledi še tuširanje in ker je noč vlažna, mi na aluminijasti lestvi spodrsne in se udarim v koleno. Nič posebnega in upam, da bo vse v redu še naprej. Vseeno je to bolje, kot komarji, ki se pripravljajo na nočno sesanje moje krvi…

05.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Noč je bila tokrat kratka, saj me je bolelo koleno. Ni putika, ampak udarec. Ni kaj, spet bova nekaj dni prijatelja z naklofenom, dokler bolečina ne mine. Kot moj vnuk rad reče: »Dedi, saj bo minilo.«

Ko je naklofen prijel, sem šel v delo. Ob nedeljah se tukaj ne  sme delati in je to zapisano v Zakonu. Pravzaprav to sploh ni slabo, ljudje imajo vsaj en dan za počitek. No, jaz nisem prišel počivat, ampak delat, a me je že včeraj lastnik Boatyarda opozoril, da slučajno ne bi delal zunaj, da ne bi ropotal s kakšnim orodjem, ker bo prišla policija in 100% verjetnost je, da bom plačal visoko kazen – 1000 $. No tega res ne bom počel, kajti kazni imam za letos dovolj.

Ker zunaj dežuje in bo po napovedi deževalo cel dan, tudi delati ne morem s stroji, če tudi bi si tega želel. A ker res močno dežuje, se vseeno odločim in grem kar v kopalkah ven, ter s sirkovo krtačo na držalu vsaj malo očedim barko od zunaj in dež mi pomaga, da se prah, ter drobci antifaulinga z drugih bark, splahne s palube barke. Poleg tega sem se še vsaj malo umil po celem telesu. Naravni tuš.

Kasneje sem napisal pritožbo na Ministrstvo za bio-varovanje države, ki me je nedavno oglobilo za 400$ in upam, da mi bodo ta denar vrnili, saj sem bil samo v tranzitu in ne v vstopu v njihovo državo. Ob tem dogodku sem se spomnil na JLA, kjer je bila komanda: »Izvrši, pa se tek onda žali!« Tako je tu: »Plačaj, pa šele potem napiši pritožbo.«

Ker je cel dan deževalo sem delal v salonu in čistil barko, drgnil in čistil navtično usnje na sedežni, ter opral še preostalo posodo, da imam vsaj apetit kaj vzeti v roke. Ko je padla noč, na zemljo, me je na barko povabila američanka Helen, ki je kot štoperka na Billovi barki. Menda je skuhala dobro lososovo enolončnico z zelenjavo in naj pridem na večerjo. Zato sem odklopil Billov polnilec in mu ga vrnil, saj so tudi njegovi akumulatorji že prazni, ker danes ni bilo sonca in se s tem baterije niso polnile. Tako sem še ostal na večerji, ki mi je zelo teknila, saj poleg treh jutranjih krekerjev s pašteto še danes nisem nič jedel.

Pred spanjem sem se zazrl v že skoraj očiščen salon ter zadovoljno sedel za mizo, ter si pogledal še en film in ob polnoči utonil v spanec.

06.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Celo noč je deževalo, kot da ciklonska sezona še ni končna. Približno nekako tako, kot berem, da je v Sloveniji. Majska zima, deževno in hladno, nekje je padel celo sneg. Uff, na srečo tukaj ni nikoli snega, saj je toplo. A to jutro je posijalo sonce, prijetno je. Po popiti kavi, odidem v kokpit in se lotim montaže drugega solarnega panela. Mudi se mi, saj sem ostal brez polnilca baterij in kmalu bom ostal brez elektrike. A najprej moram narediti okvir, da bom lahko kasneje spojil oba panela skupaj. Tako bom dobil več, meni še prepotrebne energije. V bokaportu v kokpitu imam nekaj inox cevi, v rezervi imam tudi kotne in končne inox podaljške. Nekaj sestavim, a mi zmanjka cevi, katero grem iskati v tukajšnjo delavnico. Vsega pa nimajo, saj imamo mi metrične mere, oni uporabljajo colske. Zato na barki pogledam, kaj imam od inoxa in najdem, eno oporno prečko pri vetrnem generatorju. Njo bom razrezal in uporabil, nadomestil pa jo bom z debelejšo colsko cevjo, ter tako bo volk sit in koza cela. Po treh urah dela je inox okvir narejen, solarni panel je na mestu in privijačen, zdaj pa potrebujem še samo veliko sonca. Nato še zamenjam MPPT regulator za solarna panela in upam, da bo zdaj vsaj 25% več elektrike.

Do barke pride Bill in me prosi, če mu grem pomagati namestiti krmilni list v barko, saj je menjal ležaj in spodnje prirobnice. Seveda, saj sem mu obljubil. Vesel sem, da sem končal svoje delo in sonce že polni akumulatorje. Kar nekaj ur sva delala in nameščala težek krmilni list, ter ga spet spuščala, brusila prirobnico ter dvigovala. Potem, ko je on nastavljal roko za avtopilota na osovino sem skuhal kavo na svoji barki, ter jo s tremi piškoti za vse tri kofetkarje prinesel na njegovo barko. Ker sem videl, da ima še veliko dela, sem se ponudil, da danes jaz naredim večerjo še za Billa in Heleno, ter ju povabim ob pol osmih zvečer na svojo barko. Prav hvaležen mi je bil, da je lahko v miru delal, saj gre jutri zgodaj, ko je plima najvišja v vodo. Spet bo plul.

Helena se je po večerji vrnila na barko, midva pa sva jo potegnila v pogovoru še dolgo v noč.

07.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Jutro brez dežja, a oblačno. Potrebujem nekaj sonca, da preko solarnih panelov napolni moje akumulatorje. Spijem kavo, a nimam veliko časa, saj gre SY Cajucito čez nekaj trenutkov v vodo. Ko pridem do barke, kapetan Bill že pripravlja zadnje stvari za dvig barke in odhod v morje. Pridejo še delavci in čez eno uro je v morju. Motor je vžgal, zakadil in barka je počasi odplula novim dogodivščinam na pot. No ja, saj bova še skupaj, takoj ko pridem še jaz v vodo in ga že nekje ujamem.

Danes sem dobil elektronsko pošto od Biosecurity NZ ter odgovor na mojo pritožbo ter na postopek v zadevi »Sendvič«. Pravijo, da bodo moje sporočilo posredovali sodišču in bo sodnik odločal o ugovoru. Upam, da sodnik ni vegeterjanec in bo mojo pritožbo odobril in podal pozitivni odgovor, čeprav to lahko traja 5 do 6 tednov.

Prosil sem lastnika Boatyarda, da mi delavci odstranijo leseno podporo in da ostanem samo na kovinskih nosilcih, da bi, če bi bilo vreme v redu, pričel z delom na trupu barke. Pa saj imam dela v barki še dovolj, a bi to pustil za čas ko bo padal dež in bodo zemeljska tla pod barko mokra in blatna. Žal ni ta Boatyard na betonskih tleh, kot je to Fontana, Izola, Las Palmas, Martinique,…. Tu je vse drugače. Da ne bom stal in gledal v zrak, pa vseeno preverim omare. A glej ga zlomka, dvoje vrat se ne da odpreti. Zapiralo se ne premakne in se zato ključavnica ne odpre. Kaj naj zdaj? Spomnim se šale  od Muje in Hase, ko se tudi Hasi niso vrata odprla in pravi Mujo: »Da li znaš Engleski?« Haso vpraša: »Zašto?« Mujo pa ves ponosen reče: »Pa kažu ako znaš Engleski, onda ti to otvara sva vrata!« ☺ Ahhh Đasmine, to je to, ne znam popolne angleščine in moja vrata bom tokrat moral odpreti kar na silo, z velikim izvijačem. Vrata le odprem in jih ne poškodujem, zapirala snamem in jih namočim v kis, nato pa omare očistim še od znotraj, da bodo lepe in sveže. No pa sem spet tam, pregledam oblačila, ki so zavita v vrečkah in očitno so bila malo vlažna, ko sem jih dajal v te vrečke. Zdaj so polna sivih pik od vlage in imajo zatohel vonj. Pregledam ih in mečem v veliko črno vrečko, da gredo na pranje. Na koncu se je nabralo skupaj s posteljnino in brisačami za 25 kg perila. To ne bom sam pral, ampak bom dal v pralnico. Evo pa je še en strošek več.

Lotim se prve krmne kabine, to je tiste, ki je bila mokra. Krivec za vso vodo je eden od treh zapiral na oknu, ki ni bil zategnjen in je mimo njega vdirala voda v kabino. Bolj ko sem razdiral to skladišče v kabini, bolj se je kazala mokrota. Pravzaprav je bila blazina za spanje do polovice še vedno mokra in v njej je bilo kar nekaj vode. Velika torba, kjer imam shranjene vrvi je bila tako težka od vode, da sem mislil da je v njej še težko Deltino sidro. Vse stvari prenesem v salon in zdaj je njegova notranjost skupaj s kopalnico, videti kot da sem na razburkanem morju in je ta razmetal vse stvari v barki. Ni kaj, žalostno, a resnično. Tokrat sem že vsega navajen in v meni ni jeze ter ne preklinjam. Delam rutinsko, kot robot. Zunaj si namesto tende naredim polivinilasto streho, da bom lahko pod njo sušil blazino, katero pa moram še prej dobro zdrgniti s čistili, da bo lepa in da bo dišala, nato pa na sonce z njo za nekaj dni. Tako ali tako moram to kabino nekaj dni sušiti, pa tudi dostop do avtopilota bo lažji s te strani, da zdaj še popravim in opravim dela v skoraj nedostopnem delu plovila. Ja ni kaj, jadranje okoli sveta ni samo lepo, kot je videti na zunaj. Trenutno je samo garanje in saniranje tistega, česar nisem niti pričakoval.

Delal sem vse do večera, majica na meni je bila cel popoldan mokra od potu, zvečer sem bil utrujen, a spet malo boljše volje. Vsak dan je več narejenega in vsak dan je bolje. Okoli osme ure zvečer si skuham še večerjo in to bo zame prvi pravi obrok. Hočem še nekaj napisati in ne gre, utrujen sem in zaspan, zato grem tokrat še pred enajsto uro zvečer spat.

  < Tihi ocean - (Plovba na otok Tahuata 3.del)        Tihi ocean (Priprava plovila) >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

16. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija

Pravijo, da se lahko imaš v manjši skupini bolje kot v veliki. In točno to se je zgodilo sinoči, ko nas je bilo samo šest in smo imeli dober party na Indigu, ki je trajal do druge ure zjutraj. Bilo je smeha, dobrega vzdušja in vsega kar spada zraven, več kot dovolj. Ljudje se srečamo, se nekako ujamemo čeprav so včasih razlike v letih večje, družimo dokler smo skupaj in potem gremo enkrat vsak svojo pot. Morda se še kje srečamo na tem širnem in velikem oceanu, posejanim z mnogimi otoki in otočki.

Že včeraj so me domačini, mlajši fantje od mene, stari nekje do 40 let, povabili če grem z njimi v divjino pogledat pasti, če so ujeli kakšnega divjega prašiča. Najprej sem jih debelo gledal, ker sem mislil da se šalijo, nato pa so mi pokazali video in sem jim verjel. Dobili smo se ob 13. uri, jaz, moj kolega Španec in še štirje domačini. Nič niso bili podobni lovcem, namesto pušk so imeli dva kopja in vsak je imel za pasom mačeto. OK, pa gremo. Po dobri uri in pol vzpetine, ki je bila več ali manj vsa obrasla s kokosovimi palmami, bananovci in še česa drugega, smo v daljavi le slišali cviljenje prašiča. Ko smo prišli do tja je bil to videti bolj odojek, kot velik divji prašič, ki se je ujel v zanko in na vabo iz odprtega kokosovega oreha z vodo. Prašiča so odnesli do čistine, kjer je bil tudi potok in dva sta ga odrla, ter pripravila za peči, druga dva pa sta priskrbela suhe kokosove orehe, nekaj suhih palminih vej, dračja in že sta imela ogenj. Po
dobri uri in pol, morda po dveh je bilo meso pečeno in smo prašička več ali manj pojedli, skupaj s pečenimi bananami, pili kokosovo vodo,… res pravo in svojevrstno doživetje, ki se ne da primerjati z lokalno hrano, ki ti jo pripravijo v eni od hiš in potem plačaš za večerjo 17 EUR po osebi. Ne hvala!

Vsakemu domačinu sem na koncu dal eno malenkost, ki  sem jo našel na barki in je primerna za manjše uporabno darilo. Vsi štirje so bili veseli darila in so me spet povabili z njimi naslednji teden, a žal sem to prijazno odklonil, saj me takrat ne bo več tukaj.

Popoldne sta odšli še dve barki s sidrišča in zdaj sva ostala sama s Špancem. Oba čakava torkov veter in on gre na Nuko Hivo, jaz pa do otoka Tahuata, potem pa bom še videl, kam dalje. Zvečer sem ubijal mušice po barki, saj jih je zaradi obilice sadja, ki hitro zori na soncu veliko preveč.

Pa je minil še en dan….še eden dan od mnogih na Tihem oceanu…

17. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija

Tokrat sem res dolgo spal, kot bi telo nabiralo spanec in me ni pustilo vstati. Spal sem 9 ur in pol, saj sploh ne vem, kdaj sem nazadnje spal tako dolgo.

Po kavi sem se lotil dela z ribiškim priborom, potem pa sem ves dan nekaj »prčkal«. Okoli 12 ure dobim obisk, pride kolega Katalonec in mi kasneje v pogovoru pove, kako mi po eni strani zavida da plujem sam, saj se on zadnje čase precej prepira s svojo partnerko. Dve leti že plujeta in vmes sta štiri mesece delala v Panami, da sta si nabrala nekaj denarja. Razumem ga in po drugi strani, ko mi razloži zakaj se prepirata, pa ga spet ne razumem. A vendar ima vsak svoj prav, tako ga imata tudi ona dva in vem kako je živeti z nekom na tako majhni kvadraturi. Verjetno se vsi med sabo kdaj pa kdaj malo spričkajo ali so kot temu rečemo, nosasti, a vendar vem, da se vse uredi. Če se ne, pa je pot domov z letalom neizbežna in verjetno najboljša varianta.

Ko je odšel, sem se lotil peke kruha, saj so mi ga zadnjič, na mojem partyu pojedli, kajti naredil sem dober narezek, kasneje sem še nekaj skuhal in kruh je pošel v nekaj minutah. Nimam pa veliko časa, saj moram biti ob petih popoldan pri gospe, ki mi bo narisala tapo. Kruh sem spekel in je videti lep kot vedno, verjetno pa bo tudi dober. A zdaj moram v dingija in na obalo.

Pot me vodi skozi naselje in nekaj ljudi je na ulici, saj se je sonce skrilo in je bivanje na prostem postalo malo lažje. Skozi ulico se prebijem do zadnjih hiš in nato zavijem v kotlino, ki je skrita drugim očem. Po dobre pol ure pridem do hiše, kjer stanujeta Jack in Desiree. Moja tapa je na mizi in se mi zdi lepa, ter polna. Ni še čisto gotova, zato moram počakati pol ure, ta čas pa izkoristim in pogledam, kaj izdeluje Jack iz raznovrstnega lesa. Rezbari čudovite kipce, maske, okraske, itd. Potem mi pokažeta knjigo, kjer sta njuna izdelka v knjigi z naslovom Tapa and Mask. Bravo! Nekajkrat ga fotografiram, kot fotografiram njegove izdelke, nato pa greva v hišo, ki je res borna, a verjetno so takšne vse hiše v vasi. Tapa je gotova, Desiree se še podpiše, nato se fotografirava skupaj s tapo in ko že hočem iti še malo barantam, kar tako, koliko bi stala tapa in en kipec iz tikovine. No, potem sedemo k njihovemu čaju, se pogovarjamo in barantamo. Ker sem bleknil zelo nizko ceno in na koncu smo pristali samo malo višje, nimam druge izbire, kot da kupim oboje. Prav vesel sem nakupa, saj me je oboje stalo samo toliko, kot staneta dve večerji v naselju. Bravo jaz! Imel bom čudovit spomin na Markeze in Fatu Hivo.

Zvečer že v temi pridem na barko, pospravim dingija in motor na barko, saj jutri zjutraj odrinem nazaj proti severu, saj je tam še kakšen otok Markezov, ki ga nisem videl in obiskal.

18. dan, zaliv Vaitahu, otok Tahuata, Markezi, F.P.

Včerajšnja večerja me je prebudila z bolečino v nogi. Vedel sem, ampak res sem vedel kaj bo. A kaj ko smo včasih ljudje takšni, da se nam zahoče jesti ravno tisto, kar ne smemo. Jaz sem si za večerjo naredil fižolovo solato s čebulo in česnom, notri sem narezal še en paradižnik, vse skupaj zmešal z olivnim oljem, saj bučnega nimam in glej ga zlomka; ob štirih zjutraj me je prebudila gospa putika. Ni druge kot vzeti Naklofen in si skuhati kavo, ki pa tudi ni najboljša za putiko. A če ne smem tega, pa onega, pa tistega,… naj jem zrak? Pustimo to nadlogo!

Ob svitu dvignem sidro in zaplujem proti otoku Tahuata, ki je sosednji otok otoka Hiva Oa. Vedel sem da bo zjutraj malo vetra, nisem pa si mislil, da ga bo tako malo. Komaj za 4 vozle ga je bilo. Brezvetrje. Potem pa le po treh urah in pol motoriranja, prične pihati in razpnem jadra. Vetra je za 10 do 12 vozlov, a v pravo smer. Lepo jadram in lovim ribe, ki danes ne prijemajo. Na morju ne srečam nikogar, razen delfine in potem pred otokom srečam še dva  kita orki. Bili sta oddaljeni 300 metrov od mene, a sem ju prepoznal po plavuti, ki jo upogne. Naredim nekaj posnetkov s telefonom, a na posnetku ni nič razpoznavnega. Predaleč je. Z daljnogledom sem jima še sledil kakšne dve minuti in potem ju ni bilo več. Tu je globina morja 3000 metrov, kar pomeni, da imata dovolj manevrskega prostora za življenje.

Ob otoku mi v zavetrni strani le-ta odvzame veter in zvijem jadra, ter motoriram naprej proti cilju. Ravno se želim dotakniti ploterja da si nekaj pogledam, ko zapoje rola. Opaaaa, riba bo! Odvije na hitro, jaz zategnem in povlečem in v eni sekundi je bilo vse gotovo. Pa se je snela. Povlečem laks do konca na barko in že malo pred barko ugotovim, da se ni snela, ampak je odnesla vabo in tako jaz počasi ostajam brez vab. Zdaj bodo že izgubljene vabe dražje od ujetih rib, ali kot bi Bosanci rekli: »Skuplja pita nego tevsija!« (opr: tevsija – plitka posoda, po navadi aluminijasta, v kateri se peče pita)

V osmih urah in pol le priplujem do današnjega cilja, ki je bil oddaljen 47 NM in v zalivu sta dve barki. Ena nepoznana in SY Cajucito. Sidram med obema in v pesku mi sidro ne zagrabi najbolje, zato ponovim vajo še enkrat in drugič sem zadovoljen. Nikakor pa nisem zadovoljen z zalivom, saj je v njemu precej rolajoče, če ne najbolj rolajoče do sedaj. Pogledam proti obali in se sprašujem kaj bo šele z dingijem, ko bom šel na obalo? Nabijalo ga bo v betonski pomol. Slabo si si to naštimal Jasmin, si rečem in si grem kuhat kavo.

Zvečer sem povabljen na večerjo k enemu od domačinov, skupaj s posadko SY Cajucita. Zato blog oddam malo prej, da ne bom prejel preveč mailov z vprašanji, če danes bloga ne bo. Je je blog….

  < Tihi ocean - (Fatu Hiva 2.del)        Tihi ocean (Otok Tahuata 4. del) >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

15. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija

Sinoči sem odšel na boat party in še sreča, da se je vse dogajalo na veliki 17 m dolgi jadrnici z velikim kokpitom, kajti moja ne bi mogla sprejeti 11 ljudi različnih narodov: pet Norvežanov, en Irec, dva Francoza, dva Katalonca (ne Španca!!), ter moja malenkost iz slovenske podalpske državice. Bilo je luštno, tudi Prešeren se je recitiral, da so lahko slišali kako se v Slovenščini sliši recital Povodnega moža. Ura je bila kaj kmalu dve zjutraj in odšel sem na svojo barko, danes pa sem izvedel, da so ostali potegnili do petih zjutraj. Super!

Zjutraj po kavi se zapeljem z dingijem do kopnega. Nič kaj prijeten pomol ob oseki, ki je precej visok za sestop iz dingija na kopno. A se nekako znajdem in pridem ven, čeprav je pomol kar spolzek. Ob pomolu imajo montirano pipo s pitno in zelo dobro vodo. Ogledam si tablo mesta in tam piše, Fatuiva in ne kot je napisano v peljarju in zemljevidih – Fatu Hiva. Sprehodim se skozi naselje z nekaj hišami, trgovinico, šolo in seveda pravega naselja ni, če ni v njem tudi cerkev. Včasih o imeli Polinezijci svoje bogove, pred tristo in več leti pa z osvajanjem Francoske kraljevine le-ti postanejo kristjani, ali ubiti Polinezijci, če niso hoteli sprejeti nove vere. Presenečen sem nad čistočo, kajti kaj takšnega pa že dolgo nisem videl. Nikjer ni bilo nič na tleh, nikjer ni bilo nič umazano, okolica okoli hiš pa lepo urejena in negovana. Srečam nekaj ljudi, ki se sprehajajo po ulici in vsi me z nasmeškom pozdravijo in počutim se dobrodošel. Bravo Fatuiva! Moja ocena za ta otok je 5+.

Vzpnem se po vzpetini in hodim po betonirani a ozki cesti. Nimam cilja, a grem nekam, samo da se sprehodim, pretegnem noge in da spravim srce v pospešen ritem. Tri dni že nisem bil na kopnem, zato mi bo današnji sprehod dobrodošel. Hodil sem kakšno uro dokler nisem prišel do tja, ko se tudi poteptana zemeljska pot konča. Po tej poti sem si nabral kakšen kilogram limon, eno pomarančo, dva pomela, dve rumeni banani za kuhanje ali pečenje, ter vsaj 4 kg zelenih banan, ki bodo že v nekaj dneh rumene. Vsega skupaj slabih 10 kg sadja. Nazaj grede grem spet čez naselje in ustavi me prijazen možakar, in me nagovori v dobri angleščini in me vpraša, če potrebujem kaj sadja. Nič ni za plačat, pravi, samo menjava za uporabne stvari iz barke. Povem mu da imam sadja dovolj, a pridem jutri še po kakšen mango.

Pozno popoldan pridem na barko, si najprej sperem majico, ki je mokra od potu in potem si skuham že skoraj večerno kavo. Zvečer si naredim še večerjo, saj mi od zajtrka ni bilo potrebno jesti, kajti zajtrk je bil kaloričen in močan.

Moji kolegi na barkah danes počivajo in ko sem se ustavil pri Katalonski barki, sem izvedel, da so vsi na postu, kajti nič jim ne paše ne jest ne piti. Seveda, saj je včeraj pasalo Hinano pivo, rum punč, nato je bilo potrebno testirati tequilo Patron, ki je narejena iz 100% agave, Braastad konjak, Jinro – korejski sake, ki je menda nekaj najboljšega iz Koreje in še bi lahko našteval. Vsaj spoznal sem, da so Norvežani tu bolj sproščeni kot doma in sploh ne škrti.

Jutri je nov dan in menda bo spet sijalo sonce.

16. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija

Vremenska napoved je danes napovedala prijetno vreme za daljši sprehod. Zato sem se po kavi in zajtrku odpravil z dingijem na obalo, kjer srečam 78 let starega Nemca, ki že 23 let potuje po svetu na t.i. štop. Danes pravi da je čakal mene, če se slučajno pokažem, ker je zvedel, da plujem sam in bi šel z mano vsaj do Tahitija. Žal mu odklonim, saj niti ne vem kdaj grem naprej in kdaj bom na Tahitiju, se pa bolj izgovorim s tem, da plujem sam in ne sprejemam nikogar. Da ga sicer vzamem za kak dan ali dva na barko da prespi, če nima kje prespati, mu dam hrano ali pa mu posodim dingija, da gre od barke do barke na sidrišču in vpraša, če bi ga kdo vzel s sabo. Vedno se kdo najde, ki potrebuje posadko. Skoraj malo žalosten pravi da bo počakal na trajekt ter se odpeljal na Hiva Oa. Žal Ditrich…

Nadaljujem peš pot, saj sem se odločil da danes obiščem slap, skoraj edino top destinacijo na otoku. Do slapa je sicer slaba ura in pol dobre hoje. Ne vem kdo sestavlja to vremensko napoved, a za danes jo je precej falil, saj je na sredi moje poti začel padati dež. Nekaj časa sem vedril pod enim drevesom, nato pa je pojenjal dež in jaz sem šel dalje, saj nisem iz cukra in ne bom se stopil. Zdaj je bila pot s kamenjem spolzka in nevarna. Po eni uri in pol, sem po enem zgrešenem poskusu le prišel do slapa in ker je v tem času malo vode, je ta slap bolj neprimeren za videti, sploh ko sem zagledal spodnje zajetje vode, ki je bilo polno pene in nečesa rdečega. Bljak! Na hitro vseeno fotografiram in grem nazaj v dolino. Potem mi vmes še spodrsne in padem z nogo v eno luknjo in na srečo ostane noga cela, le na nekaterih mestih se je pokazala kri, saj sem zgulil kožo. Vesel sem, da ni kaj hujšega.

Nadaljujem pot skoraj do čistine, tam se v potoku umijem in spet se ulije dež, še bolj kot prej. Hitro skočim pod eno veliko drevo, zraven pa je hiša (bolj kot ne skupaj zbita koliba) in vedrim. Čez čas me mlad fant pokliče in pravi naj pridem v hišo. Res grem izpod kapi na suho in tam vidim še enega manjšega Polinezijca, kako reže neko gumo. Ker znata bolj malo Angleško, jaz pa skoraj nič Francosko še manj pa Polinezijsko, se vseeno nekaj pogovorimo. Tako zvem da živita tukaj, da sta si v sorodu in da nabirata kokos. Včasih ribarita, spet drugič prodajata banane ali limone. Na vprašanje zakaj imata okoli hiše vsaj 6 psov, pa pravita, da je v gorovju veliko divjih prašičev in jih gresta včasih lovit zaradi mesa, psi pa prašiča kar hitro izsledijo in ga obkolijo. Ogledam si še hišo, ki je zelo velika, a narejena iz dveh samo z eno leseno steno ločenih prostorov. Eden prostor je kuhinja s starim namiznim plinskim štedilnikom, nerazpoznavne barve, saj je po njemu iz lonca kipelo nič kolikokrat in je zdaj rjav in zažgan. Namesto omare sta tu dve polici in na njih je zloženo več vrst olj in začimb ter nekaj prehranskih potrebščin. Lesena, skupaj zbita miza in dva plastična stola, to je jedilnica. Za steno pa je še spalnica z dvema širokima posteljama, namesto omar pa so zabiti žeblji in to služi kot obešalnik. Meni se je zdelo vse skupaj bolj žalostno in upam, da sta tukaj bolj malo in imata še kje drugje kakšen dom. Sredi sobe je obešen velik šop že zrelih banan in mlajši mi odtrga 6 banan in mi jih da. Zahvalim se in ko želim plačati, pa pravi da so banane zastonj. Hvala! Potem naredimo še eno skupno fotografijo in ker je dež pojenjal sem odšel iz hiše ter ves moker po tri četrt ure prišel do porta in se z dingijem odpeljal do barke.

Za pozno malico sem pojedel pol pomela in kasneje popil kavico z dvema piškotoma od Lane in Žana. Domača in dobra! Ker danes že celo popoldne dežuje se je spustila tudi megla, a je vseeno prijetno toplo, zrak pa ni tako neprijeten. Veliko ljudi na sidrišču pospravlja barke in verjetno se bodo prestavili na otok Hiva Oa, saj je tukaj veliko bark, ki še niso prijavljene, saj se na tem otoku ne da prijaviti. Danes bom verjetno bolj kratek z elektriko saj ni ne sonca, ne vetra in morda bo potrebno pred spanjem za kakšno uro prižgati motor

17. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija

Včeraj je več ali manj cel dan padal dež, danes sije sonce. Očitno tisti rek drži, da za vsakim dežjem posije sonce. Kot sem že včeraj po tihem najavil, se je res zgodilo, danes je zapustilo sidrišče vsaj 8 plovil in na sidrišču so do večera vztrajale le tri barke, potem pa se je pokazala še ena in sidrala med nas.

Današnji dan se je začel zelo zgodaj, saj sem že zgodaj zamesil kruh in ga do pol devete zjutraj tudi spekel. Čez celo pečico ga je bilo. Res je dober ko je še svež in na takšnega mi najbolj odgovarja namazati maslo in na njega natresti malo popra in soli. Mmmmm….

Okoli poldneva sem šel na obalo na sprehod, da se pozanimam, če kateri od domačinov prodaja tradicionalno tapo. Ne bi kupil kaj velikega, raje nekaj manjšega. Že na San Blasih sem naredil napako, da nisem od indijancev Kune kupil tradicionalne mole. Pogovarjam se z nekaj domačini in eden jih ima res doma, eno veliko in ducat manjših, a samo ena manjša je dokončana in še ta mi ni všeč. Bom videl kaj lahko najdem še v naslednjih dveh treh dneh, kolikor mislim ostati še na tem otoku.

Nazaj grede se zapeljem mimo SY Savonaja, barke, na kateri sta Katalonca. Povabim ju zvečer na Indigo na kavo ali na pivo in se z veseljem odzoveta. Prav tako se ustavim še ob SY Cajusito, kjer danes popravljajo sidrni vinč, ki se je žal pokvaril. Seveda tudi ti trije pridejo in spet bo prijeten večer. Vendar pri meni ni toliko alkohola kot ga je bilo pri Norvežanih, zato verjamem, da bomo ob primerni uri zaključili naš party.

Proti večeru si naredim večerjo in porabiti je potrebno nekaj zelenjave, ter dve banani za kuhanje in pečenje. Ne bo problem v tem, sem se že navadil podobne hrane, le kokosova voda mi še manjka in bo jed čudovita.

  < Tihi ocean - (Fatu Hiva 1.del)        Tihi ocean (Fatu Hiva 3. del) >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

12. dan, plovba z otoka Hiva Oa na Fatu Hiva

Zgodnje jutranje bujenje z budilko, nato je sledila kavica in moral sem v mesto še pred sedmo uro zjutraj. Seveda ustavim na štop prvi avto, ki je pripeljal mimo, nato pa v mestu skočim na pošto.

Po obisku pošte in urejenih stvareh se dobim še z mojo novo začasno posadko, ki sem ji obljubil, da jih prepeljem s Hiva Oa na Fatu Hivo. Hitro še kupimo kruh in gremo na barko. Ura je pol devetih zjutraj. Dvignem najprej krmno sidro, nato še s premca in zaplujem proti otoku Fatu Hiva, ki je okoli 48 nm oddaljen od otoka Hiva Oa. Z mano sta dva Francoza in ena Švedinja. Posadka, ki je samo začasna, recimo temu štoparji na vodi, kar je od Kanarskih otokov dalje čisto vsakdanja stvar, le v Jadranu tega nismo navajeni.

Veter je precej močan, saj piha med 18 in 24 vozlov, valovi pa niso kaj dosti visoki, le redki dosegajo dva metra. Ampak, kam piha veter in kam se podijo valovi, si lahko samo mislite. Želel sem si, da bi bilo drugače, a žal ni bilo. Imam napeta jadra in orcam, kot da imam performance barko. Trenutno se mi zdi, da je s trupa odpadlo kar nekaj balasta. To ugotovim jutri. Po devetih urah in pol že v popolni temi sidram v Deviškem zalivu na otoku Fatu Hiva, ki je moj današnji cilj. Sidrišče je kar polno in težko je najti prazno mesto na primerni globini in ravno v tem času me spozna kapetan SY Zana, ki je na desnem boku in mi pravi, naj sidram desno od njega. Globina pri njem je 30 m, pri meni okoli 22, saj sem bližje obali. Ni kaj, sidram, za vsak primer v vodo vržem še krmno sidro. Prav nerad sidram ponoči v trdi temi, še bolj pa je nerodno, če je sidrišče polno bark, še bolj nerodno pa je, ker imam samo 50 m verige za to globino. Če mi prostor ne bo všeč, se jutri prestavim. Sidro za zdaj drži.

V tej kotanji od zaliva imam slabo povezavo z Iridiumom, zato upam, da bo šel današnji blog normalno čez satelit do moje spletne strani.

13. dan Fatu Hiva – Francoska polinezija

Jutranje prebujanje na otoku Fatu Hiva, na sidrišču v Deviškem zalivu. Moja Francoza sta besedo Vierges prevedla drugače, da je to zaliv treh penisov, saj če pogledaš na levo stran, tam res stojijo trije penisi. Kakorkoli, morda so pa vsi trije še nedolžni in zato Deviški zaliv.

Moji trije štoparji so sinoči prespali pri meni, zjutraj pa smo se učili, kako pripraviti turško kavo iz barcaffeja. In vsi so bili navdušeni nad mojo skuhano turško kavo, saj sem jo njim pripravljal prvič na tradicionalen način, torej, kako v džezvi kavo popečemo, potem kako dodamo vrelo vodo in kako se pena dvakrat dvigne in ostane kompaktna. Nato pa je, malo zatem ko je videl barko na sidrišču, prišel z dingijem še Norvežan Gette, ki je kar povedal, da je prišel na turško kavo, ki je zdaj edina dobra kava, ter kje naj kupi barcaffe ali kavo, kjer je naslikana džezva. Malo smo se še pošalili z njim, nato pa sem mu seveda skuhal želeno kavo in druženje se je nadaljevalo še kakšno uro. Z Gettejem se poznava še z otoka Hiva Oa, kjer smo bili dvakrat skupaj in se imeli presenetljivo prijetno, tam je že pil mojo kavo in se navdušil nad njo.

Potem sem kot po dogovoru potegnil iz skladišča še ene plavutke, še dve maski za potapljanje in tri lopatice, s katerimi smo vsi trije moški odšli v vodo in očistili podvodni trup barke in del kobilice. Zdaj je barka čista in gladka, ter pripravljena za nadaljnjo plovbo, ki pa še ne bo kmalu, saj nameravam na tem otoku ostati vsaj nekaj dni.

Moja začasna posadka me je kot po dogovoru nato zapustila in so odšli svojo pot, jaz pa ostajam sam na barki. Malo za tem pride kapetan SY Zane in malo poklepetava, nato pa me povabi na njihovo barko na kosilo, kot v zahvalo, ker sem jim pripeljal nakupljene stvari z otoka Hiva Oa. Ok, sprejmem in ob določeni uri sem tam. Malo poklepetamo, sploh se poveselim z otrokoma, nato pa mi naredijo presenečenje in mi voščijo za nedavni rojstni dan. Dobim čudovito in uporabno darilo, regulator za vetrni generator, saj je Borut prebral na blogu, da se mi je pokvaril. Super darilo, ki sem ga bil zelo vesel. Nato pa sem dobil še darilo od otrok, ki pa sta v tistem času žal morala s sosedi oditi na dogovorjen izlet. Ufff … dobil sem celo posodico originalnih domačih keksov, narejenih z njunimi rokami, in pakirani so bili v lepi embalaži s trakom in mašnico. Baje je bila to njuna želja in ker vesta, da imam rad kekse ob popoldanski kavi, sta se potrudila in spekla kekse samo zame. Potem mi dajo še sedem let star rum, ki sta mi ga za rojstni dan preko Boruta poslala Nivia in Rok iz Paname. Kaj naj rečem? Nekatera nova prijateljstva so res čustvena in lepa. Hvala vsem prijateljem za darila in ker so se že vnaprej spomnili mojega rojstnega dne!

Zvečer sem že montiral nov regulator za vetrni generator in upam, da bo sedaj dovolj elektrike tudi od vetra, ne samo od sonca.

Danes piha močan veter s hribov na sidrišče in ni nič kaj prijetno, upam le, da bo sidro zdržalo.

14. dan – Fatu Hiva – Francoska Polinezija

Pa sem se končno naspal, niti slišal nisem, kdaj je SY Zana dvignila sidro in odplula. Bili smo le kratek čas skupaj, a bilo ga je dovolj za prijaznost in druženje.

Dopoldne sem šel v vodo in očistil vodno linijo, kajti v tem Tihem oceanu se očitno barka zelo umaže, čeprav je videti voda dokaj čista in bistra. Nadenem si plavutke, masko, vzamem posebno gobico v roke in že sem v vodi. Včeraj je vpila ena gospa, ko je videla več kot dvometrskega skata. Borut mi je včeraj rekel, da je videl dva velika. Jaz tukaj nisem videl še nobenega in važno je samo, da ne pridejo tisti, ki imajo plavut na hrbtu, čeprav jih je kar precej povsod v Pacifiku. No ja, povsod je isto in enako, nad tri metre ali nad trideset metrov … le dol ne smeš gledati, vedno gor in potem je vse v redu. V dobre pol ure sem očistil vodno linijo in barka je spet lepa. Hitro skočim ven iz vode, se stuširam, potem pa delam vodo, saj mi je je zmanjkalo v zadnjem tanku, kakor mi je zmanjkalo pitne vode. Mimo barke se pripelje Gottejev sin in me povabi na njihovo barko, da si ogledam 55 čevljev veliko lepotico, čeprav je stara trideset let. Barka je res lepa, lep je les, lep je salon, kopalnice, spalnice … ni da ni. V centralnem kokpitu spijem še coca colo, se malo pogovorim in grem na svojo barko. Barki sta narazen dobrih 100 metrov in spet me dobi dež, saj je danes že 10-krat deževalo.

Na barki pregledam še zelenjavo in sadje ter ugotovim, da sta dva manga bolj mehka, zato si naredim sadno malico, da mi sadje ne propade.

Pozneje demontiram še vetrni generator na drogu, pogledam, če so žice dobro spojene, če vse štima in vse privijačim nazaj, kot je bilo. Zdi se mi, kot da nekaj ni v redu, a vse kaže, da je. Vmes me na radijsko postajo kliče še Bill, ki z novo posadko prihaja sem. Pravi, da je na Hiva Oa dolgčas, ker sem šel in je priplul za mano. In res v dobre pol ure je sidral pred mano. Spet bo pestro!

Zvečer si naredim tunin steak po angleško v poprovi omaki, za prilogo pa solato. Na barko nekdo potrka in še preden pogledam ven, mi pravi: »Jasmin, danes je pri meni party in bar se odpira ob osmih zvečer. Udeležba obvezna!« To je bil viking Gotte in še preden sem lahko kaj rekel, mi je le pomahal in odšel dalje. Tako je to, ko imaš na 3 metre dolgem dingiju vpeto 15-konjsko zverino in potem bolj letiš po zraku, namesto da bi plul po vodi.

Blog je napisan, ura je že nekaj čez sedem, pošljem še slikco našega zaliva (penisi so na levi) in se grem uredit za party. Ta čas pa bo Iridium že verjetno zmlel in poslal tekst in fotko. Vam pa želim lep in prijeten četrtkov dan, jaz je tu še vedno sreda.

  < Tihi ocean - 19. del        Tihi ocean (Fatu Hiva 2. del) >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

9. dan, Hiva Oa, Francoska Polinezija

Danes sem še dolgo v jutro pisal in končno napisal sedem strani besedila za 38. številko revije Navtika plus. Saj ste 37. Številko že brali, a ne? Izbral sem tudi nekaj fotk in vse skupaj spravil v datoteko.

No tako, dopoldan lahko grem v mesto, kupim kakšno zadevo, ki jo potrebujem in oddam besedilo in fotke preko interneta. Kako je to praktično, se počutim kot vojni dopisnik z bojišča. Pridem na pošto, se s prijazno uslužbenko dogovarjam za internet, če bi lahko od njih to poslal, ker je povsod internet zelo počasen. »Ni problem, vam tudi plačam. « ji pravim. Vendar mi potem prijazen direktor pravi, da naj nič ne plačujem, niti preko posebne internetne kartice ne, saj nikjer na otoku ne bom dosegel želene hitrosti. Internet je pač pri njih preko satelita, mi pravi. Wauuu… a vaš tudi? No zdaj pa ne vem kako in kaj dalje, očitno je edini hitri internet na Tahitiju, do tja pa me še čaka cca 1000 NM plovbe in vmes je še skoraj toliko atolov. Se že dogovorim, če pa mi ne uspe, mi pač ne, ni moja krivda.

Ker sem že v mestu, kupim danes samo nekaj mesa in kruh, saj vse ostalo že imam na barki. Odidem še v specializirano trgovino, kjer imajo v njej železnino, gradbeni material, posodo za v kuhinjo, gospodinjska čistila, zraven pa še prodajajo oblačila za vsak dan in tudi za k nedeljski maši. Kot bi rekel, so univerzalni in imajo vse od gramofona do aviona. Jaz potrebujem regulator za plin za francosko jeklenko gospodinjskega plina, cev za plin na metre in objemke ter tanko bakreno cev za plin. Vse imajo, cena pa ni pretirana, zato kupim.

Kasneje v mestu srečam še nekdanjo posadko ene od tukajšnjih bark, se z njima malo pomenim in potem grem dalje. Zdaj imam vse v nahrbtniku, zdaj lahko grem na barko. Na cesti dvignem palec in prvi avto ustavi. Tokrat pa Jasmin ne bo šel peš, ne ne…. Prijeten možakar štiridesetih let me zapelje do zaliva, vmes se malo pogovarjava, čeprav pravi, da ne zna angleško a se vseeno nekako pogovoriva, kar sva želela. Pravim mu, da verjetno zna več angleško kot jaz francosko.

Na dingi pontonu skočim v dingija, pa na barko, zložim stvari iz nahrbtnika in se napotim z vozičkom do bencinske črpalke, kjer kupim 15 kilogramsko jeklenko gospodinjskega plina in jo pripeljem na barko. Hitro ji najdem mesto v bokaportu kokpita in vam povem, da so imeli Francozi prste vmes, ko sta Jakopina konstruirala Bavario 34. Jeklenka paše v višino in širino, kot da je že tam določeno tovarniško mesto za njo. Pri plinu se mi seveda ne sme muditi, zato najprej pregledam kje in kako bom zavrtal luknjo, da bom spravil dolgo cev do jeklenke, vmes pa ne zavrtal luknje čez barko in v morje. Vse uredim, cev spravim za vsak slučaj še v eno drugo debelo gumijasto cev, če bi slučajno v bokaportu kaj vrgel na plinsko cev ali če bi jo stisnilo, nataknem novo cev na ventil, povežem, in zavrtim ventil. Zdaj preverim če še kje spušča in z vžigalnikom in odprtim ognjem preverjam na stikih če se bo kaj vžgalo in če bo počilo. Pa ni! No tudi ne more, saj nisem z vžigalnikom poskusil ampak z gobico in čistilom za posodo, kot se menda to dela. Poskusim na štedilniku… Dela! Sam svoj mojster v hiši! Prav takrat ko že želim vse pospraviti nazaj v bokaport, pa pride nov sosed s sosedo ženo in me kar iz dingija nagovori, kje sva se že midva videla? Ja kje le hudiča? Pogledam na barko, zastava je Švicarska, barka rumena kot mnogo njih. Ne spomnim se. Vpraša me če sem bil tega in tega datuma na Bonairju? Drži, bil. Pravi da se me spomni in spomni se imena barke, ki je napisano čez krmni bok.  Malo se še pogovarjamo vsi trije, nato pa me spoštljiva gospa že zelo zrelih let povabi na večerjo na njihovo barko, ker bo danes pekla poprov steak. Oja, pridem, moj favorizirani kos mesa. No jaz pa prinesem vino in sprejmeta tudi mojo ponudbo. Kako malo je treba, da smo ljudje srečni in da se družimo.

Zato blog prej napišem, oddam in grem na večerjo… že vonjam da mama kuha, ata pa od dolgega časa sedi v kokpitu in verjetno čaka, da prinesem vino. Že tečem…. Dijoooooo…..

10. dan, Hiva Oa, Francoska Polinezija

Sinočnja večerja se je potegnila krepko v naslednje jutro in ob pol dveh zjutraj sem šel spat. Večerja je bila dobra in predvsem okusna. Torej prijetno druženje, združeno s kulinariko. Šele sinoči sem izvedel, da je to poslovilna večerja, saj je danes gospa odletela domov, ker se slabo počuti in verjetno se ne bo vrnila na barko. Torej še en jadralski samec na barki in če povzamem samo to kar vem, je trenutno v zalivu 17 bark, od tega smo štirje solo jadralci. Dober povpreček, ni kaj!

Danes sem po jutranji kavi pohitel v mesto, saj sem želel na pošto, a je bila ta zaprta. Nič mi ni ostalo drugega, kot da pozdravim zaprta vrata in se od tam odpravim v trgovino, saj sem moral kar nekaj zadev kupiti za tretjo osebo. Ker sem bil zelo obložen z vrečkami sem spet štopal in tudi tokrat po 500 metrih hoje le dobil prevoz.

Na barki sem se najprej stuširal saj sem bil moker od potu, kajti tu že dva dni pripeka sonce na polno. Potem sem se lotil popravila ročne črpalke na WCju, kajti pri ročki mi spušča vodo. Po slabi uri sem zamenjal semering in črpalka dela kot nova. Vmes me zmotita in mi spet prineseta en velik sadež pomelo, črnka Susane in Francoz Robert, oba že starejša jadralca, ki sta mi že prvi dan prinesla polno vrečko sadja. Prvi dan mi je to zelo odgovarjalo, saj sem bil na barki čisto brez sadja. V zameno pa sem jima dal 200 gr Barcaffe kave. In res, ni dneva, da ne bi pozdravila, se ustavila ob barki, povprašala kako sem, in ja, res smo srčni ljudje mi jadralci. Kar težko mi bo zapustiti ta zaliv, ker se nekako navežem na tukajšnje ljudi.

Kasneje naredim še dobro pozno kosilo in že je padla noč. Danes bom verjetno miroval in počival, morda pa se odpravim celo v hišni kino, saj v njemu že nisem bil kar lep čas.

11. dan, Hiva Oa, Francoska Polinezija

Nedelja je in danes sem si privoščil malo več spanja kot po navadi. Danes nimam kaj delati, zato bom užival in bral knjigo, ki se je že razvlekla kot čigumi. Jupiiii!

Pri kavi me zmoti glas it VHF postaje, kanal 17: »Indigo – Indigo!« Prepoznam glas francoza Gilla in se pogovorim z njim. Ker smo se enkrat pogovarjali, kako je tukaj drag renta a car (cca 120 € za en dan) me Gill in Renatte povabita da grem z njima in enim domačinom en giro po otoku. Seveda sem takoj za in dobimo se ob 12,30 uri na dingi pomolu. Kmalu pride domačin Soni in nas v velikem belem trucku odpelje po vijugastih betonskih cestah otoka.

Otok je vulkanskega izvora in je zato več ali manj strm, a poraščen z zelenjem. Če ne vidiš, ne moreš verjeti kontrastu barv zelene in vse do črne. Sploh kadar se v del hriba upre sonce so barvni kontrasti še močnejši. Ob cesti je veliko Noni dreves in sadeži ležijo kar po tleh, sam pa vem, da je pri nas sok iz Noni sadeža zelo drag in menda zdravilen. Peljemo se čez dve manjše vasi, si ogledamo hiše, poslopja, a ker je nedelja je vse zaprto, ljudje pa so vse povsod drugje, samo doma ne.

Kaj hitro se vrnemo v glavno mesto otoka Atuona in nas odpelje še daleč v hrib do pokopališča. Tu sta dva slavna groba, ki ju obišče veliko ljudi. Prvi je grob šansonjerja Jackques Brela, drugi slavnega slikarja Paula Gauguina. Pri prvem grobu sedi pet oseb in dva od njih pišeta s flomastrom po belem kamnu. Kaj kmalu ugotovim, da pišeta eno od mnogih sporočil, ki ga bosta pustila na grobu. Priznam, da sem to ime nekje že zasledil, a vsaj mislim, da njegove pesmi ne poznam nobene. Zato ga poznajo drugi in se še danes prihajajo poklonit njegovemu imenu. Pravo nasprotje je grob slikarja, ki je zapuščen in ni tako oblegan kot prvi, saj na njemu ni kamnov s sporočili, ne rož, ne rožnih vencev. Oba imata v mestu svoj muzej in vem da sem enega videl, drugega pa še nisem zasledil.

Zvečer se še ustavimo na pivu v edini restavraciji na hribu, ki je odprta na nedeljski večer in spijemo eno pijačo. Ker sem gost v tem avtu se ponudim, da plačam pijačo v zameno za gorivo, pa mi domačin tega ne dovoli. Soni je prijazen domačin in očitno ga pozna več ljudi, saj vsakih nekaj minut kdo pride do njega in se želi pogovoriti z njim. Po popiti pijači se odpeljemo do dingi pontona, se zahvalim vsem trem in grem do barke pozdraviti irskega kolega Billa, spijem eno pivo skupaj z njim, potem pa grem na svojo barko, kjer si pripravim pozno kosilo z večerjo in uredim nekaj stvari za verjetnostni jutrišnji premik na otok Fatu Hiva, kjer mene in za njih nakupljene stvari nestrpno pričakuje SY Zana.

Večer kaj hitro mine in počasi bo treba spet v posteljo.

  < Tihi ocean - 18. del        Tihi ocean 20. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević