V članku Kje vse jadramo Slovenci smo objavili, katere slovenske jadrnice trenutno plujejo po svetu, kje se nahajajo in kdo jadra na njih.

Med njimi ste lahko zasledili tudi jadrnico Heron. Na njej plujeta zakonca Lili in Tomaž Pelko. Pred poletno sezono sta jadrnico prenovila in posodobila, sedaj pa sta se odpravila na plovbo. Njun trenutni cilj je na drugi strani Atlantika. Letos bi rada prečkala Atlantski ocean in pristala na Karibskih otokih. Kam ju bo vodila pot prihodnje leto, še ne vemo. Njuno plovbo bomo redno spremljali na naši spletni strani. Kje se nahaja jadrnica, kaj se dogaja na njej, katere kraje obiskujeta, bomo pisali redno vsak teden.

Kdo je Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

0. dan - Izplutje iz marine Nautec Mare proti Portorožu

Odhod iz Žabnice kmalu po poldnevu, Nejc naju je peljal z najinim avtom. Naloženi smo bili do roba predvsem s hrano – ko sprazniš oba hladilnika, zamrzovalno omaro in shrambo, gre to komaj v malo BMW enko. Hladilnik na barki se je izkazal, saj je na naše veliko navdušenje vso to hrano pospravil.
Ob visoki plimi okrog 18. ure izplujemo iz marine Nautec Mare, Monfalcone proti Portorožu.

Vožnja po kanalu je adrenalinska, kot vedno – ne bi rad poškodoval povsem novega Coppercoat antifaoulinga na kaki sipini. Uspešno se prebijemo ven brez dotika dna. Veter: pod 3 vozle, čez Tržaški zaliv motoriramo. Prihod na sidrišče med jadralnim klubom in skladiščem soli kmalu po mraku – okrog 22. ure, prepluli 20 milj.

Hladilnik: malo je še nagajal ventil, kompresor je bil zelo mrzel. Zategnil sem ga za pol obrata in potem je bilo OK.

1. dan - Izplutje iz marine Portorož

S tem začenjamo našo pot po svetu. Hočem, da je start v Sloveniji, zato je bil včeraj dan 0 in še ni štel. Izpod Bernardina tik ob arbitražni meji plujemo blizu hrvaškega policijskega čolna, ki čaka lepo na »svoji« strani meje. Vem, da bi s Heronom lahko izkoristil pravilo »neškodljivega prehoda teritorialnega morja« in zaplul tik ob savudrijskem svetilniku, a Hrvatu ne dam možnosti, da me ustavi in preverja dokumente in mi zapravlja čas. Dokler sem v Sloveniji, me ne sme ustaviti. Dvignemo jadra in jadramo proti Italiji. Ne gre na jug proti Anconi, smer je bolj proti Riminiju, včasih celo proti Benetkam. Preizkušam nova jadra in za zdaj je videti vse super. Električni vinc je OK, želel bi si, da bi bil hitrejši in da bi bil gumb mehkejši.

Med potjo instaliram vrvi, ki jih potrebujem, potem Lili jadra, jaz pa se lotim plinske napeljave, ki je seveda tudi nova in še ni bila instalirana. Ta projekt še ni prišel na vrsto do odhoda. Kmalu imamo na barki delujoč plin in preizkusim (nov) štedilnik. Dela. 

59 milj, sidranje pri ustju reke Pad. Večino časa na jadra. Sidrava na relativno odprtem (zalivov tu tako ali tako ni), napovedano je brezvetrje. Žal se od nekod rolajo neki z valovi, tako da se odločiva dvigniti sidro. Če ne moreš dobro spati, je vseeno, če se voziš. Cilj nočne pasaže: Rimini. Veter je točno v nos, valovi tudi, tako da poje motor. Aktivna straža je obvezna, saj voziva slalom med številnimi naftnimi platformami in ribjimi gojišči ter gojišči školjk. Številne kočarice, ki križarijo naokrog, dodajo k statičnim še leteče ovire. Off-duty član slabo spi, saj nas malo rola in malo nabija v val. Vmes dvakrat poskus jadranja, a se ni obneslo. Prihod na sidrišče pred Riminijem ob 6. uri zjutraj.

Motorne ure ob pristanku: 5380. Preplutih 110 milj.

2. dan - Rimini - Ancona

Po triurnem počitku startamo ob 10:00. Cilj Ancona, kakih 50 milj daleč. Napovedan je spremenljiv šibak veter najprej v nos, potem 5 do 10 v krmo. Pričakujem, da bo spet pel motor, a začne se bolje: 6 kn vetra z boka je dovolj, da plujemo s 4 vozli, nato se veter še malenkost okrepi in imamo dobrih 5 vozlov hitrosti. Razpeta so 3 jadra: velika genova, solent jadro in glavno jadro. Za genaker je veter preveč spremenljiv in slalom med gojišči školjk bi zahteval posadko kot na regati. Nama se ne da. 
Sidrava ob 22. uri v zalivu Portonovo, južno od Ancone.

Motorne ure 5386. Preplute milje danes 55.

3. dan - Ancona - Tremiti

Piha rahel NNW, ob 9.30 dvignem glavno jadro in nato sidro, motorja sploh ne prižgem. Dobrih 10 vozlov realnega vetra v krmo je OK za Herona. 15 do 20 bi bilo boljše. Cilj so Tremiti – otočki dobrih 120 milj daleč. To bo cel dan in cela noč. Tam bova že po svetlem naslednji dan. Veter je počasi slabel in ob 16. uri je zapel motor. 6 vozlov v krmo, naša hitrost tudi 6, se pravi vohamo izpuhe. Ob sedmih zvečer se spravim spat. Lili vozi. Rola kar pošteno, dizel smrdi, kako naj ob 19. uri zaspim. Potem so se z obale začele valiti nevihte. Lili je uspešno cikcakala med njimi (radar je tu zlata vreden). No ja, premetavam se do polnoči, potem pa začutim, da rahlo piha. Za prvimi nevihtami je prišel veter. Zamenjam Lili za krmilom. Čez kake pol ure dvignem genovo in ugasnem motor. Veter je točno v krmo in se krepi. Čez čas dodam genovi še eno jadro – solent in poskušam metuljčka. Ne gre, ker preveč rola. Raje vozim polkrmo na obe prednji jadri – tako je barka bolj stabilna. Glavnega ponoči sam ne grem dvigovat v takem slabem vremenu. Če bi bil rol, potem ja, full batten pa ni šans. Sploh pa Heron zelo lepo jadra samo na prednja jadra. Sploh v polkrmo. Držim lahko 120 navideznega vetra (pribl. 150 pravega) in lepo napredujemo. VMG je v glavnem čez 6. Malo nam pomaga še tok. Veter se krepi, zato najprej zvijem solent, potem pa še krajšam genovo. Vetra je precej čez 20 ves čas, maks. sem videl 29 (realnega). Ker plujemo 7 vozlov in več, je navideznega ravno prav. Ni pa ravno prav valov. Pa kaj je zdaj to? Saj še nismo na oceanu. Dobro nas rola in Lili je malo na eni postelji malo na drugi.

Zjutraj se veter malo poleže (pod 20), valovi pa so ostali. Ob 7.30 sidrava v prelivu med Capraro in S. Nicolo in spijeva kavico. Planirala sva ostati kak dan, a Tremiti so otočki za lepo vreme in krotko morje. Kopanje je na hitro (bolj umivanje). Preveč piha. Je pa treba paziti, da te ne odnese tok. 

Motorne ure 3595 (9 novih ur). Preplute milje: 130.

4. dan - Tremiti - Vieste

Čeprav se je dan začel formalno že od 00.00 med plovbo, ga v dnevniku začenjam po kavici, ko dvigneva sidro. Zapeljeva se med otočki. Splošen vtis: zelo lepo, če ne bi bilo toliko turistov. Kaj bo šele avgusta. Lili prevzame krmilo, jaz grem malo počivat. Cilj: Vieste dobrih 80 milj daleč. Veter je še vedno v krmo, poskušava razne kombinacije jader. Saj napredujemo dobro, ampak rola nas pa, kot da smo v pralnem stroju. Vmes veter spet malo popusti, pa se okrepi, pa jadra gor, pa jadra dol … Tik pred mestom Vieste gledava, kako se nad celino zdivja nevihta. Najbrž so veseli dežja. Nevihta seveda obrne veter in ko mečeva sidro, piha kot v vetrovniku. Saj sva prej malo upočasnila, da bi nevihta šla mimo, preden prideva, ampak je za nami ena jadrnica … Tako ne morem jadrati počasi, če me nekdo dohiteva.

Lili naredi odlično večerjo in ko jeva, že spet sije sonce, nevihta je mimo. Gremo se še skopat. 

Motorne ure 3597 (samo 2 novi uri). Preplute milje: 81. Od ponedeljka iz Portoroža 329.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

7. julij, 2019 - Suva, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji

Zdaj res vem, zakaj nihče noče ostati v Levuki. Zato, ker res rola na polno. Edino sidrišče brez koral je tukaj naravnost pred cerkvijo in tu prihaja val direktno za rif. Zato sem se ob slabem spancu odločil, da tega malega in starega mesta ne grem niti pogledati. Nedelja je in vse je danes zaprto, zato ob svitu dvignem sidro in odplujem dalje. Čaka me nekaj manj kot 60 NM in če jih bom hotel prepluti ob belem dnevu bom moral biti priden, saj je napovedano vsak dan manj vetra.

Zaplujem ob dokaj solidnem vetru in vem, da ga moram spet do 12. ali 13. ure izkoristiti. Potem, ko bom spodaj v zavetrju, vetra ne bo. Vala je komaj dobrih pol metra morda malo več, veter pa je v pol krmo, a je stabilen s 15 vozli. Na polna jadra jadram od 5,7 do 6,5 vozla. Večkrat prav čutim, kako me še val potisne naprej, saj zdaj prihaja bolj na krmo. Jadram približno dve milji od obale, saj se kar bojim teh koralnih grebenov in nekako ne bi rad ves čas razmišljal ali sem blizu njih ali ne. Namočil sem tudi trnek in vaba čaka, da se riba ujame, brez glist prosim! Potem doživim eno manjšo nevihtico, kjer skoraj malo prepozno krajšam jadra, saj ni bilo videti, da bo tako močno pihnilo. Po pol ure se vse konča, barka je oprana, jadra so spet zunaj, jaz pa iz 7,2 vozla spet jadram na okoli 6 vozlov.

Ko priplujem do južnega dela, kjer po spodnji strani plujem za Suvo, mi vetra skoraj zmanjka. Bela jadra plapolajo, vetra je komaj 4,3 vozla. Ni kaj, zvijem genovo, glavno jadro pa kar pustim gor, če bi se veter spet pokazal. Če ni vetra pa je močan tok, pa tudi kakšen val se najde, ki je malo večji in Indigo srfa po njem. Žal zdaj motoriram in varčujem z gorivom pri 1600 obratih, zato je zdaj moja hitrost komaj 5,2 vozla ali kakšen vozel gor ali dol. Tokrat tudi prvič vidim jadrnico, ki je plula na varni razdalji mimo mene, kasneje pa še SARovo večje oranžno plovilo.

Ko priplujem v bližino vhoda za v zaliv pred mestom Suva, pospravim ribiški pribor, saj nič nisem ujel. Dvakrat je nekaj zagrabilo in spustilo. Ko potegnem vabo na krov vidim, da je pred vabo t.i. nevidni flaks kar nagrižen, moral ga bom jutri zamenjati. Očitno se je prej ujel wahoo, moja favorizirana riba. Sem pa presenečen nad mestom, saj po dolgem času spet vidim stolpnice in visoke hiše. Še bolj me stisne, ko vidim na rifu nasedlo ladjo, katera se je potopila vsaj 10 metrov pred varno cono. Škoda. V zaliv plujem s tremi vozli, čeprav imam dobre 3 in pol milje do sidrišča pred Yacht Clubom. Na sidrišču je sidrano nekaj trajektov, nekaj večjih in nekaj manjših ladij. Predvsem pa me zmoti, ko vidim vsaj 7 ali 8 potopljenih ladij. Ležijo na rifih, koralnih glavah in še kje, vse pa so v zalivu. Torej če sem lahko malo nesramen, so vse koralne glave in rifi označeni s temi nasedlimi ladjami. Vseeno pa sem previden in ko priplujem do sidrišča, na varni razdalji od drugih jadrnic in bark spustim verigo s sidrom v globino 11 metrov. Sidram in sidro lepo prime.

56,9 NM je bila danes dolga plovba in to sem preplul v desetih urah in petih minutah. Povpreček je soliden, 5,7 NM na uro. Skuham si najprej kavo, preverim emaile in sporočila, saj si veliko pišemo med jadralci, ki jadramo tu na Pacifiku. Iz Slovenije bodo sporočila in emaili začeli prihajati šele po moji šesti uri zvečer. Zvečer si pripravim še večerjo, saj danes razen enega jogurta, malo sadja in ene vrstice čokolade nisem še nič jedel. Sem pa zato veliko pil. Kasneje se na krmi stuširam z ogromno tople vode in v kokpitu uživam v soju mestnih luči, čeprav ne maram velikih mest. A sprememba tudi nekaj šteje.

Zvečer je sidrišče mirno, le sliši se zvok motorjev velikih ladij in trajektov, a tudi ti bodo izginili, ko bom zaspal.

8. julij, 2019 - Suva, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

Po prijetno prespani noči, brez tistega močnega zibanja, se uredim in grem v dingija. Čudi me, ker v rezervoarju ni goriva, saj vem, da bi ga moralo biti še vsaj malo manj kot pol rezervoarja. Ugotovim, da mi spušča na uplinjaču, kar pomeni, da bo potrebno zamenjati novo tesnilo. Nalijem gorivo in motorček se prižge iz prve. Goriva še ne bo zmanjkalo, saj kaplja po kapljicah. Od barke do Yacht Cluba imam približno slab kilometer plovbe z dingijem. Ko pridem v njihovo marino, se privežem in grem v mesto. Tako, začetek ni tako slab, kot mi je rekel eden od jadralcev, ki je celotno mesto popljuval in se zgrozil nad številom Indijcev. V med rasna vprašanja se ne bom vpletal, ker zame ni črnih in belih. Zame so samo lepe in manj privlačne.

Najprej mimo zapora, na katerem piše, da je prevzgojni dom za odrasle. Potem me pot do centra vodi skozi industrijsko cono, kjer je tudi Fiji pivovarna. Hmmm le od kod dobivajo vodo? Iz morja? Mislim, da iz varnostnih razlogov ne bom pil tega piva. Potem pa čez most v prvo cono centra mesta. Avtobusna postaja in gneča. Na cesti je ogromno avtomobilov, ljudi videvaš povsod. A kdo tukaj sploh dela? Najdem servis za telefone, ki mi ga je predlagal Google, stopim notri in se pogovorim. Ob štirih bo gotovo, pravi mojster in obžaluje ker bom izgubil vse, kar sem imel v telefonu. Zmigam z rameni in grem naprej. Iz več nadstropnih hiš, sedaj prihajam do novejšega dela, kjer so zgrajene stolpnice, večinoma banke in poslovne stavbe. Tudi dve veliki veleblagovnici najdem, ter nekaj lepih in zanimivih objektov. Seveda vse fotografiram in si zdaj ogledujem velik in zelen park sredi mesta. Pridem že do drugega mosta, kjer se center mesta počasi končuje in tu so zdaj hoteli in najdem tudi stavbo njihovega parlamenta. Niti ni tako zastraženo, kot sem najprej pričakoval, da bo. Na parkirišču  je nekaj belih Toyotinih SUV-ov s posebnimi tablicami in v njih počivajo šoferji. Po moje parlament zaseda in ko končajo, bodo šoferji spet imeli delo. 

Malo naprej je čudovit park, za katerega potem ugotovim, da je botanični vrt. Preštejem 11 koscev trave, ki s kosilnicami na nitko homogeno in skladno kosijo travo. No, ne razumem, zakaj to ne naredi en človek na večji kosilnici. Brezhibna ravnina, in le nekaj ovir, ki bi jih zlahka premagal z mini traktorsko kosilnico. Slišim dretje, kot bi se drle ptice, a ko pogledam na vrh dreves, opazim v krošnji na stotine netopirjev. Uff, toliko jih še nisem videl na kupu. Malo naprej po glavni cesti, stoji stražar s puško pri vhodu. Vprašam ga če ga lahko fotografiram, a ta niti ne trzne. Pogledam proti čuvajnici in v njej je oficir. Pokličem ga in ga potem vprašam, če lahko vojaka fotografiram, ter kaj straži. Dobim dovoljenje za fotografiranje in izvem, da je to ograjeno zemljišče, kjer stoji na vrhu hriba čudovita bela predsedniška palača. Ni White house predsednika Trumpa, ampak je zelo lepa palača. 

Pogledam na rezervni telefon in v eno stran sem prehodil 5,07 km. No zdaj pa še v večji vročini nazaj. Na servisu mojega Samsunga ne dobim, jutri bo gotov, saj mojstru nekaj nagaja. No, meni tudi ta isti telefon nagaja. Naj še njemu malo kravžlja živce. Vmes še najdem specializirano trgovino z akumulatorji. Točno takšnega imajo, kot ga potrebujem, da bom imel par. Kot pravi balkanec se lotim barantanja in uspem kar dobro spraviti ceno nižje, a ne tako nizko kot sem si želel. No vsaj poskusil sem in vsekakor, akumulator ostaja v trgovini.

Vsak čas bo noč, zato moram do marine. Tam me čaka viseči dingi, ki se je na pol obesil. Pozabil sem na oseko, ki je tukaj malo manj kot dva metra. Poženem motorček, ki niti ne trzne. Preverim  gorivo,…. Ni ga. Noč počasi pada na morje, jaz pa padam na vesla in veslam, kot bi bil v dvojcu, ne pa v enojcu. Ves prepoten priveslam do barke in za danes bo dovolj rekreacije. 10 km hoje, 1 km veslanja, mnogo govorjenja in ves čas sem nosil še nahrbtnik. Važno je, da me je mesto navdušilo!

9. julij, 2019 - Suva, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

Zjutraj se uredim in nalijem gorivo v motorček in grem proti Yacht Clubu, saj moram v mesto. Po cca 100 metrih mi motorček ugasne in vsaj 10 krat se spet prižge in spet ugasne. Zaveslam do barke, dam motorček na stojalo in ga začnem šraufati. Vse očistim in prepiham, potem ga sestavim nazaj, privijačim na dingija in vžge iz prve. A spet samo za minuto. No potem pa sploh ni več vžgal. Mudi se mi, zato dam motorček z dingija in ga postavim nazaj na stojalo na barki, jaz pa grem nazaj v dingija in veslam kot enojec, ta kilometer do obale. Tokrat mi v hrbet piha 15 vozlov vetra, nekaj malega je tudi valov, zato postajam moker, ker me pljuskajo mali valovi. Končno le priveslam ta slab kilometer in sem v zavetrju marine. Vstop za plovila, sploh z nekaj večjim ugrezom, je v to marino možen samo ob plimi, kajti ob oseki je voda globoka le en meter. 

Sprehodim se peš do mesta, najprej obiščem servis za telefon. Ni še gotovo, nekaj je hudo narobe s telefonom. Edina možnost je, da povozijo cel sistem in naložijo nov softweare. Sicer je še telefon v garanciji mesec in pol, a je ne priznavajo, pa tudi nobenega dokumenta o garanciji nimam. Odločim se, da naj naredijo kar morajo, da bo telefon delal. A to bo čez dve do tri ure, saj imajo še drugo delo. Ta Kitajčka, ki delata za pregrado, ne znata niti angleško. Tu je neka Indijka, ki obvlada kitajsko in potem ona prevaja, kaj stranka želi. Ker imam čas, si ogledam še notranji del mesta, ki pa ni zanimiv. Najdem nekaj ulic, kjer so ljudje revni, prosijo za nekaj drobiža, spet drugi so bosi in umazani. Čisto drug svet. 

Otoki Fidžija ležijo v Oceaniji, Malaneziji in jih je čez 300. Ko komu povem, da živim v mali Sloveniji, niti ne vedo kje je to. Slišali so za Italijo, Nemčijo in Veliko Britanijo. To poznajo, zato jim je potrebno povedati, kje najbližje smo. Mala Slovenija ima nekaj čez 2 mio prebivalcev in potem to ni več majhna, kajti vsi otoki Fidžija premorejo po zadnjem štetju komaj nekaj čez 900.000 prebivalcev. Če pomislimo, da jih je bilo pred petdesetimi leti  le 250.000, potem lahko izračunamo, kakšen prihod tujcev je nastal v teh letih, predvsem so to Indijci. Največje mesto je Suva, kjer se sedaj nahajam, šteje pa okoli 77.000 prebivalcev, na drugem mestu je Lautoka na zahodu, z nekaj več kot 52.000 prebivalci. Tukaj Indijci veljajo za iznajdljiv in delaven narod, zelo varčen in dejansko v večini obvladujejo tržni in poslovni del Fidžija. Domačini so nekje zadaj in jim ni kaj dosti do bogastva. Dejansko so zadovoljni s tem kar imajo, malo tudi vrtnarijo, sadijo in se tako preživljajo. Zato med tistimi revnimi, ki sem jih prej omenil, je največ domačinov.

Po ogledu mesta, grem še v trgovino, kupim nekaj sveže zelenjave in indijskih začimb, ter grem po telefon. Hvala Šivi in Budi, pa še komu, da jim je končno uspelo. Plačam sicer 20% večjo ceno, ker je bilo to »zahtevno delo«, nato pa grem in kupim še akumulator, točno takšnega kot že imam enega. Pripeljejo mi ga do marine, potem grem v dingija in enojec na 1000 metrov spet vesla do barke.

Na barki si pripravim pozno kavo, kosilo in si nastavljam telefon, saj je vse zbrisano. Ura je že pozna, zato napišem še ta blog in grem v posteljo. Danes je bila rekreacija spet v polnem teku in morda bom lažje zaspal. 

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

4. julij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Kako zanimivo zna biti jutro, ko grem najprej v kokpit, pogledam proti vodi in ne vidim nobenega mavričnega bencinskega madeža v morju. Super. Potem povlečem dingija in izpod motorja vzamem papirnati prtiček in ta je suh. No pa mi je uspelo!

Ko pijem kavo, na laptopu odprem OpenCPN kartografijo in si ogledujem pot. Ne vem že kolikokrat sem jo odprl, premeril, a sem še vedno zelo neodločen. Pregledam obe smeri in… se končno odločim. Savusavu, otok Koro, Otok Ovalau, Otok Viti Levu- Suva,… Kdaj pa bi šel? Jutri seveda, jutri je mesec dni že kar sem v Savusavu in uredil sem skoraj vse. Le še akumulatorje uredim pa bo. Enkrat bo tudi to. 

Začnem z delom, ko mi zvoni telefon. Žare. Pogovarjava se in mojster je spet v mestu. OK, pridem, čez eno uro, ko opravim svoje delo. Najdeva se kot vedno in potem se druživa štiri ure. Vmes greva še na kosilo, trgovino, tržnico,… Ko se razideva je tokrat malo drugače, morda za odtenek lažje kot zadnjič.

Jaz grem še v marino, plačam svoj račun za bojo, grem še v trgovino in nabavim nekaj svežih zadev, potem pa vse pospravim. Po popoldanski kavi spravim Tohatsu motor na barko, ter s spodnje strani očistim dingija. Seveda brez čistilnih sredstev in gobice ne gre. Potem ga potegnem na krmo in do jutri bo tu. Stuširam se, pripravim barko in jutri je nekaj vetra, zato bom jutri odšel dalje.

5. julij, 2019 - Dere Bay, otok Koro,  Fidji

Zjutraj se po res dobrem spancu zbudim v prijetno in sončno jutro. Sonce že ima svojo moč in je že posušilo vso vlago, katera se je nabrala v toku večera. Vstanem, se uredim, skuham kavo in ob njej še enkrat preko aplikacije preverim vreme. Potem si še enkrat ogledam pot in sploh vhod v zaliv. Vse imam urejeno, naredim si še dve zaslonski fotografiji zaliva v Google Earthu in pripravim barko. Dingi gre na prečno palubo, opravim še nekaj malenkosti v notranjosti, prižgem navigacijo in instrumente, prižgem motor  in se odvežem. Grem. Adijo Savusavu. Bilo je res lepo, a skoraj predolgo. Sploh ne vem, če je še kdo od naših jadralcev ostal tako dolgo na enem mestu, razen mene. No vse z razlogom, a ne?

V zalivu ni vetra in preden pridem iz njega na odprto morje, traja kar eno uro. Potem pa začutim veter, razprem jadri in ugasnem motor. Prijetno jadranje ob 16-tih vozlih vetra in metrskemu valu na 60° je skoraj fantastično. V vodo še vržem vabo za ribe in jo vlečem za sabo. Vse je tako, kot mora biti. Pred mano je cca 35 NM plovbe in še popoldne bom tam. Po eni uri plovbe pridem iz zavetja otokov in piha med 18 in 22 vozli, zdaj skrajšam glavno jadro za eno tretjino, saj sem precej nagnjen in barka pred krajšavo leti konstantno 6,9 vozla. Preveč za jambor, pripone, krmilo in avtopilota. Zdaj ko je jadro skrajšano je vse lepše, a ga vseeno skrajšam še malo in sem na polovici. Jadram s hitrostjo med 6,1 in 6,4 vozla in meni je to več kot OK. Tokrat se res pozna, da imam res dober veter v pol krmo, 1,5 m kratke valove in nov AF premaz na Indigu.  Kmalu zapoje rola in ujela se je riba. No ta je bila res velika, vleče flaks kljub zavori, ta se kar kmalu utrga nad vozlom in šla je riba, z njo pa še ena vaba. Super! Nastavim novo in spet čakam ribo. Pravkar je zapihalo še tri vozle več in zdaj sem že spet nagnjen. Spustim le boom na škoti in se že bolje počutim. Spet zapoje rola in srebrna riba se 70 metrov za mano vrže ven. Velika je, težko bo. No še rekel nisem do konca, pa se je že rešila trnka, zato je na srečo vaba ostala na flaaksu. Ker sem zelo hitro jadral, saj sem imel vse idealne pogoje, sem želel fotografirati otok, ki je zdaj že pred mano. Pogledam na mizo in moj telefon kaže samo osnovni začetni napis. Želim ga ugasniti, pa ne gre. Želim ga resetirati na dve tipke, pa se ugasne, prižge in spet je vse enako. Potem resetiram baterijo na dve tipki. Nič. OK potem pa reset na tovarniško nastavitev preko treh tipk. Tudi ne gre. Gre samo na tri tipke, kjer zahteva program Odin. No tega nimam, ga z drugim pametnim telefonom, katerega imam v rezervi oz. za Iridium Go, kasneje poiščem na spletu in ga potegnem dol. No zdaj pa še fotk nimam Dere zaliva. Tam je kar nekaj koralnih grebenov, zato mi je satelitska fotka zelo pomembna. Potem pa prestavim sim kartico v star telefon, vklopim Googlov zemljevid, GPS in dela. Pred vhodom v zaliv še spravim jadra in z motorjem, počasi, vplujem v zaliv. Gledam ploter s karto in telefon s satelitsko sliko. Kmalu sem v zalivu in tu so boje. Pokličem po VHF postaji, če se lahko privežem na bojo, da ne bom sidral na 23 metrih, saj niti ne vem kakšno dno je. Če so korale ne bo v redu. Nihče se ne javi in jaz se privežem na prvo bojo od treh. Bo že kdo prišel kasirat ali pa povedati, da se ne smem vezati na bojo. Tako, za mano je po GPS-ju 37,5 NM, katere sem preplul v šestih urah in desetih minutah. Povpreček hitrosti jadranja je 6,23 vozla. Super!

Najprej popoldanska kavica, nato pa spet brskanje po telefonu. A ne gre. Kapituliram na polni črti. Odložim telefon in si pripravim kosilo z večerjo. Skuham si zelo dobro maroško sahkshuko. Vegeterijanska jed, ki ima v sebi veliko okusov in dišav. Vsak dan bi jo jedel. Preko satelitskega telefona pogledam še vreme, saj tukaj v zalivu internet preko sim kartice ne dela. Jutri zgodaj grem naprej, saj tu nimam kaj iskati. Tukaj se nahaja samo turistični kompleks, ki je videti bolj prazen kot poln. Nad njim so visoki hribi in skoraj nobene hiše. Na tablici, ki je na srečo polna, nastavim še sidrni alarm, napišem nekaj stavkov na laptop, ter pošljem blog preko satelita. Zvečer sem iskal moji dve živalci,  geckota Toma in Jerrya, a ju nisem našel. Toma sem še zjutraj videl v kokpitu, zdaj pa sta se verjetno skrila. Upam le, da nista med jadranjem padla v morje. 

6. julij, 2019 - Levuka, otok Ovalau, Fidji

Tisto kar sem včeraj, danes nisem, torej dobro spal. Veter je kaj nekajkrat pihnil skozi vrhove do morja in barka je na boji kar nekaj krat zaječala. Malo me je bilo strah, da se še meni ne bi zgodilo, da bi se mi utrgal muring, kot se je to zgodilo eni barki ravno tu, pred letom ali dve. Sredi noči vstanem in v vodo vržem sidro in spustim 50 m verige. Tu kjer je boja je globina 23 metrov, na sredini zaliva več kot 35 m, za mano in pred mano pa koralni greben. Torej, najprej varnost.

Zbudim se ob štirih, zdaj veriga ropota po kamnitem in koralnem dnu. Prenos zvoka je res moteč, zato kar vstanem, si skuham kavo in si pripravim zelenjavni ter sirni nadev za v Indijske rotije. Nekaj za zajtrk, nekaj za med plovbo. Dvignem verigo s sidrom, se odvežem z boje in ob prvem svitu zaplujem previdno iz zaliva. Skoraj me na rit vrže, ko levo od sebe še v zalivu, vidim manjšega, morda 7 ali 8 m velikega kita. Pomislil sem, da je kakšen megalomanski delfin, saj je tudi on pihnil zrak ven iz sebe, saj drugače ga sploh ne bi videl, če ga ne bi slišal. Verjetno je zvabil v zaliv kakšno jato rib in se zdaj masti. Zadnjič sem menda enega v Savusavu zamudil, ko je plaval med barkami, jaz pa sem v notranjosti pisal na laptop.

Pred mano je okoli 45 NM do otoka Ovalau in kot kaže vremenska napoved, bom tudi danes hiter, le valovi bodo malo večji, a ne bodo presegali dveh metrov. In res, takoj ko priplujem izza otoka, se pojavi močan in skoraj idealen veter. Ker ga je okoli 24 vozlov, skrajšam glavno jadro, ki sem ga že zdavnaj odprl in razvijem genovo. Vseeno potem še malo skrajšam genovo, ker je veter potegnil na 26 in 27 vozlov. Barka ima zdaj valove z boka in to pomeni, da bo plovba zelo rolly. Indigo zdaj leti 6,6 vozla in meni se kar smeji. Malo kasneje se veter le malo umiri in pade na 20 ali še malo manj vozlov in zdaj je plovba že boljša. Razvijem celo genovo in že me kliče rola na krmi. Vlečem in se borim, borim se z barko, vetrom, hitrostjo in z ribo. Po petnajstih minutah zmagam jaz. Končno! Riba je v kokpitu in že ji režem pol glave, da ji presekam žile in da izkrvavi. Mahi mahi ali lampuga, velika kakšnih 75 ali več cm in težka približno dobre 4 kg, morda malo več. Vzamem drugi nož in jo zarežem, ter odrežem z nje šest čudovitih 15 cm dolgih filejev. Mmm…se mi že smeji. Potem pa kot vedno le pogledam drobovino in v njej najdem za slabo pest tankih, belih, 10 cm dolgih glist. Vem kaj to pomeni, zato vse skupaj vržem nazaj v morje in danes pač ne bo sveže ribe. Dobro operem še posodo, nož in desko, potem pa sklenem, da z ribolovom za danes končam. Me je minilo.

Ko je ura točno 12:00 sem pri koralnem grebenu Wakaya, ko veter enostavno pade in ga je komaj za 7 vozlov. Do cilja imam še 16 NM in to bom moral motorirati. Pred koralnim grebenom že od daleč z daljnogledom iščem vhod in ko ga najdem, še pogledam malo ob in po obali. Nobenega plovila ne vidim nikjer. No pa le priplujem čez dobro označen in cca 40 m širok prehod med koralnima grebenoma in ko najdem primerno globino, sidram na trinajstih metrih. Malo kasneje sem začutil in izvedel, zakaj ni tu nobenega plovila. Najboljše sidrišče je tu kjer sem, a tu prihajajo valovi in barka se dviga in spušča, krma udarja ob gladino in že vem, da to ne bo v redu. No dva dni bom že preživel, če sem že tu. Preplul sem 47,5 NM v osmih urah in pol, kar je slabše kot včeraj. Povpreček je 5,72 navtične milje na uro. Zvečer si naredim zelenjavno večerjo in počasi premišljujem, da bi kar jutri odrinil od tu. Sploh ni prijetno.

 < Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 5. del        Suva, otok Viti Levu >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

1. julij 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zjutraj je posijalo močno sonce in dalo vedeti, da bo danes vroč dan. Če je bilo v prejšnjih dneh preveč vetra, ga tokrat ni niti za rahlo sapico, ki bi dvignila mojo državno zastavo na jamborju. Spijem kavo, zajtrkujem in spravim moj pokvarjen Tohatsu motorček v digija ter zaveslam na obalo. Ustavim taksi in ta me za 1,10 € odpelje do mehanika. Podam mu motor in ta mi pravi, naj bom ob štirih popoldne nazaj, takrat bo gotov. 

Peš se vračam skozi mesto, kupim nekaj malenkosti in potem sedem v senco ter opazujem ljudi. Zanimivo je, kako srečujem razne ljudi in ti so si zelo različni. Ves čas sem mislil, da so Indijci z njihovo kulturo drugačni, bolj zaprti v svoja tradicionalna oblačila, sploh ženske s pikami na čelu in uhani (pirsingi) v nosu. Zdaj pa, ko sem se bolj zavzel opazovati ljudi, opažam, da so prav ti lepo urejeni, lepo oblečeni, ženske imajo lakirane nohte in dajo nekaj na sebe. Moški prav tako, lepo oblečeni, največkrat v nekakšnih uniformah, a vsaj v večini primerov urejeni. Ko pa gledam Fidžijce, so ti slabo oblečeni, včasih poflekani po oblačilih, 90% jih nosi japonke, 9% jih je bosih (tega nikakor ne razumem) in 1% tega prebivalstva je dokaj urejenih. Prav med slednjimi sem ostal široko odprtih ust, kajti od desetih Fidžijskih žensk je bilo v povprečju 6 nosečih in to z velikim trebuhom. Po moje se je vse to začelo v deževni ciklonski sezoni in zdaj pol leta kasneje, je vse splavalo na površje. Poleg tega so Fidžijci veliko bolj debeli od Indijcev. Očitno je Indijska prehrana drugačna, bolj zdrava.

Ko imam opazovanja dovolj, grem do dingija in na barko. Vroče je danes, zato v senci kokpita samo v kopalkah berem knjigo. Kasneje grem še na obalo in pripeljem nekaj vode, pravzaprav vse to zaradi dolgega časa. Po popoldanski kavi grem v mesto do mehanika, saj je ura že štiri. Motor se popravlja, deli se sestavljajo iz štirih podobnih uplinjačev in morda le nastane eden, ki bo dober. A ne danes. In res mehanik pravi, da jutri. Kaj naj, obrnem se in grem, že četrtič peš čez mesto.

Ob šestih se s kolegom Darrylom dobiva na pomolu, saj sva zmenjena, da greva na večerjo. Še prej se obrnem proti morju, ker je nebo tako lepo rdeče, tako drugačno. Zato naredim en posnetek, za ta blog. Čeprav restavracija v kateri bova jedla, nima na ceniku in ne v hladilniku piva, a če želiš si ga lahko kupiš v trgovini  in si ga prineseš v restavracijo. Tako sva ob ovčjem kariju, rižu, kasavi in še čim spila eno steklenico piva, nato pa sva tako sita odšla na sprehod. Šestič že hodim čez mesto, kar pomeni, da sem danes naredil kar dobro kilometrino. Dobrih 11 km je prehojenih. Zdaj vem, da bom po tuširanju odšel v posteljo in zaspal.

2. julij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Sončno jutro nariše nasmeh vsakemu od nas, saj je to najboljše od vremena. Upam, da se bo danes nekaj spremenilo glede motorčka, če ne pa vsaj jutri. A ker se mi tukaj počasi izteka čas, se moram  v naslednjih dneh pripraviti za premik. Kam? Največji problem so razdalje in koralni grebeni, kateri so skoraj tik eden ob drugem. Preučujem dve možnosti, ena s severne strani in dostop na otok Viti Levu, vse do mesta Lautoka, kjer je menda dobro sidrišče in potem imam dobro izhodišče na otoke Yasawa group. Druga možnost je otok Koro, pa otok Ovalau, kjer je lepo in staro mesto, ter dobro sidrišče. Nato ob obali mimo mesta Suva do otoka Beqa, kjer je menda tudi dobro sidrišče in tu se splača pogledati hojo domorodcev po žarečih kamnih. Tri ure kalkuliram, berem in premišljujem. Najbolj mi diši krajša, prva ruta, a tam potem najmanj vidim in doživim. Najbolje bo, da postavim zemljevid na tla in na njemu zavrtim steklenico. Kjer se dulec ustavi, tja pač zaplujem.

Sredi tega razmišljanja me prebudi zvonjenje telefona in vidim, da me kliče Žare. V mestu je in me sprašuje, če se kaj vidiva. Seveda, samo oblečem se in pridem. Srečava se in greva po trgovinah, saj mora kupiti nekaj stvari, jaz pa si zraven ogledujem prodajno blago, a nič ne kupim. Ker je zelo vroče, greva v eno od restavracij in v njihovem pokritem ter senčnem vrtu spijeva Colo. Ob tem se pogovarjava in čas hitro mine, ko mora Žare domov. Posloviva se, tokrat drugače, saj ne veva, kdaj se bova spet videla. Ko sem šel stran od njega, mi je bilo težko in v očeh so se mi nabrale solze. V tem času od kar sem tu, sva se nekajkrat videla in drug drugemu sva se usedla v srce in dušo. Žare je res dober človek!

Potem odidem do mehanika Sanjaya in čeprav sem pol ure prehiter, se mi nariše nasmeh na obrazu. Moj motorček je sestavljen in brni v velikem sodu z vodo. Jupiiii! Ej, ko bi me kdo videl, če bi se dalo bi zaplesal od veselja. Pravi, da še ni vse gotovo, saj mora opraviti še test motorja (pol ure mora delovati neprekinjeno), zavrtati eno luknjo za ključavnico, na delu ki sem ga polomil in potem bova videla. Vse mi je lepo očistil, podmazal, zamenjal nekaj zarjavelih vijakov in objemk, zamenjal je uplinjač, saj ga je nadomestil s svojim, rabljenim. Počakam in ko je vse gotovo, ga potegneva iz vode, obriševa, plačam račun, ki sploh ni bil hudo velik in potem grem. Motor sem nosil dva kilometra, saj sem od samega razburjenja in veselja pozabil, da je vseeno težak. A zdaj mi ni bil, prestavljal sem ga iz leve roke v desno in obratno. Kar kmalu sem bil pred dingijem. Tam še srečam Ricka (nekdanji partner od J.T.) in potem ko se pogovoriva, montiram motorček na dingija. Verjeli ali ne, čudovito paše na moj mali čolniček.

A zdaj moram še na Upravo, da podaljšam bivanje na Fidžiju, moram še v specializirano trgovino, a tu me kar naenkrat začne močno boleti glava. Verjetno je vsemu krivo sonce, premalo popite tekočine, klima v pisarni, in še in še. Najdem lekarno in kupim ajuverdsko mazilo za bolečine v glavi. V začetku pomaga, a ne za dolgo. Kupim še stvari ki jih potrebujem in grem na barko, z motorjem seveda. Nič več ni telovadbe in veslanja. Občutek je naravnost dober in upam, da bo dolgo trajal. 

Zvečer greva z Darrylom na večerjo in jaz plačam pivo, saj sem vesel zaradi motorja.

3. julij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zjutraj se prebudim in se zagledam v lepo sončno jutro. Pogled se mi ustavi na mojem Tohatsu motorčku in še bolj na površini vode, kjer plava nekaj mastnih madežev od bencina. In ravno takrat spet kane kapljica v morje in spet se zasveti mavričen madež. Jebela cesta, to pa nekaj ne bo v redu! Pogledam v tank z gorivom, sicer se mi zdi da nekaj goriva manjka, ni pa to za obupat in še manj za čas, da bi padel v paniko in zagnal vik in krik. Delo me vedno počaka, nihče ne bo tega naredil namesto mene. Torej prvo kava, zajtrk in potem delo. 

Lotim se motorja, dam ga v kokpit in mu snamem pokrove, nato ga obrišem in vidim, da kaplja pri pipici. Potrebna bo nova objemka in nova cev. Ker je ta cev drugačna od navadnih črni cevi za gorivo, jo dam v žep in zaveslam do obale in grem najprej kupiti inox  široke objemke. Najdem jih v marini v navtični trgovini. Drage so kot žafran, a jih kupim. Cevi nimajo, zato jo grem iskat po drugih specializiranih trgovinah v mestu. Končno jo v eni zakotni trgovini najdem in prosim, da mi trgovec odreže 30 cm dolg kos. Trgovec me gleda in pravi, da 30 metrov je nima. Pokažem z roko, da je potrebujem samo 30 cm. Moral se bom naučiti govoriti Fidžijsko, da mi ne bo treba kazati, kaj je 30 cm. Ne vem kako bi mu pokazal, če bi jo potreboval 3 m? Verjetno bi raztegnil roke in noge.

Cev je v nahrbtniku, objemke tudi, napolnim še SIM kartico, saj mi čez dva dni poteče dobroimetje in grem nazaj na barko. Končno vse popravim, ter preverim, da več ne teče. Sestavim vse skupaj, poženem motor in ga testiram. Ni kaj, mojster »A je To« vse popravi kar zna, kar pa ne zna pa je za to zadolžen Indijec Sanjay. Hvala mu, verjetno se mu bo še velikokrat kolcalo.

Potem grem v največji vročini na obalo in pripeljem v dveh turah 90 litrov dizel goriva za barko in 10 litrov super bencina za moj watermaker. Ker sem že pri kantah, grem še po 20 litrov vode na obalo, pa čeprav je ne potrebujem, ampak, naj bo pri roki. Popoldanska kava, tuširanje in nato branje knjige v senci. Proti večeru grem še v pisarno marine, se nekaj dogovorim in počakam kolega Darryla, da greva na sprehod in potem na večerjo. Danes bo spet na vrsti zelenjavni kari za 2,60 €. 

Med večerjo zagledam kolega Georgea, plastičnega kirurga iz Švice. Tudi on je prijadral iz Suve v Savusavu. Razveseliva se drug drugega, on me še spozna z Nemcem Walterjem, ki je drugi del njegove posadke in kmalu nam steče pogovor. Imamo se lepo in imamo si tudi kaj za povedati. Ob večerji, prijetni glasbi iz zvočnika in seveda ob prijetni svetlobi tega večera.

Pozno je in ko se razidemo, grem še na en kratek sprehod po mestu. Mesto je ponoči mirno, v njem je zelo malo ljudi in skoraj ni nikogar, ki bi se sprehajal v tem, ne prevročem večeru. Kasneje še odveslam na barko in si pogledam del filma, katerega prekinem, saj se mi zapirajo oči. Potrebno bo zaspati, torej lahko noč Fidži.

 < Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 4. del        Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 6. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

28. junij 2019, Savusavu – Labasa – Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Očitno sem šel sinoči prezgodaj spat, saj sem se že ob 4:20 uri prebudil. Poskušal sem še malo zadremati, a mi je to slabo uspevalo. Kasneje si skuham kavo in pripravim stvari, saj moram v mesto. Ko sem na obali, me čaka dolg sprehod do konca mesta, kjer ima mehanik za dvo in štiritaktne motorje svojo delavnico. Kakšna je ta delavnica, vam raje ne napišem. V teh treh tednih od kar sem tu, sem spoznal kar nekaj teh mojstrov, a vsi skupaj niso niti za enega dobrega Slovenskega mojstra. Nič me ne stane, če poizkusim še pri tem zadnjem možakarju. Dam mu uplinjač in ga pogleda, zmiga z glavo, nato pa pravi, naj pridem jutri ob enih. Vprašam ga, če morda vidi luč na koncu tunela, pa spet reče, naj se vrnem jutri ob enih. OK, pridem,… ob enih.

Čez cesto sem zasledil eno trgovino v kateri sem našel kartuše z butan plinom za prenosne plinske štedilnike, v katerih je 250 gr plina. Ne vem, kdaj sem to nazadnje videl v kakšni trgovini, zato jih kupim kar pet, cena pa je približno 40% manjša kot v Sloveniji. Potem se zamislim, kaj vse imam na barki: vgrajen plinski štedilnik s pečico, indukcijski električni kuhalnik (če sem kje v marini), s sabo imam namesto žara tudi veliko električno ponev »pica pan« (žal je na elektriko) in še prenosni plinski kuhalnik, če mi slučajno zmanjka plina v glavni jeklenki. Ta zadnji je dober, da si lahko na enem kuhalu v takšnem primeru skuham ali spečem svoj obrok, dokler ne najdem plina. Ob takšnem jadranju okoli sveta moraš res misliti na ogromno dejavnikov.

Pozneje še zavijem v železnino in iščem cev za pralni stroj, a jim jih je zmanjkalo. Napotijo me v drugo železnino in tam najdem cev, a za velike domače pralne stroje. Dolžina dva metra me ne moti, me pa skrbi priključek. Ko vse pregledam, ugotovim, da ne bo takšne sile. Cev, objemka in silikonsko lepilo, pa bo stvar delovala. Kupim in grem proti barki.

Na barki najprej zajtrkujem, saj prej nisem mogel nič spraviti v sebe, potem se lotim dela. Pospravim kartuše na svoje mesto, nato se lotim pralnega stroja in montaže odtočne cevi. Vse lepo uredim, namažem in privijačim. V pralni stroj vlijem 5 litrov vode in čakam ter gledam, kje bo pritekla voda. Vse je suho, zato nalijem še dodatnih 10 litrov vode in v pralni stroj vstavim dobre 3 kg suhega perila. Pralni stroj najprej opere, spustim vodo iz njega, nalijem novih 15 litrov vode, spet pralni stroj splahne prašek in umazanijo, nato prestavim perilo v boben kjer pod veliko hitrostjo odcedi vodo in obesim perilo na vrv, da se posuši. Tri krat to ponovim in imam opranih cca 11 kg majic, spodnjic, hlač, kopalk, itd… Če bi to plačal v tukajšnji pralnici bi me stalo 33 €. Čas imam, pralni stroj tudi, dobra volja pa je vedno v meni, torej mi je uspeh za čisto perilo zagotovljen. Slučajno spet pogledam napis na vreči za umazano perilo in se nasmehnem napisanemu. Ampak res, vse kar piše, drži! Ko je vse gotovo, pospravim in počistim vse za sabo, ter si skuham popoldansko kavo. Zdaj pa še tri piškotke in počivanje ob branju knjige. Zamislim se, pralni stroj, ki sem ga lani kupil na Tahitiju za 90 €,  se je do sedaj že dvakrat poplačal. Kmalu začne deževati in moram se umakniti v notranjost barke.

Zvečer ob šestih sem dogovorjen, da grem s kolegi na večerjo in čudim se, kako cel dan nič kaj ne jem in nisem lačen. Očitno se je telo že navadilo, da dobiva samo dva obroka na dan. Večerja (ovčji kari s kasavo)  je bila dobra in spet poceni, saj me je stala le 3,57 €.

29. junij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zjutraj se zbudim in si skuham kavo. Včeraj sem se slišal s trgovcem, ki mi je rekel, da pride trajekt ob šesti uri zjutraj in da bo pred osmo že pri meni na barki, da zamenjava verigo. Zmenjeno. Ob kavi prižgem motor, saj moram polniti akumulator (samo enega 165 Ah še imam), kajti zunaj je oblačno in tudi malo je že škropilo danes. Ko je ura pol desetih, moje verige pa še ni na barko, se le spravim na obalo in grem v trgovino. Pred trgovino je večja kartonska škatla in v njej je veriga, moja verjetno. Trgovec pravi, da danes še ni imel časa, čeprav sem trenutno edina stranka v trgovini, a do dvanajste ure, zagotovo pride. Kako sem že enkrat napisal za Fidžijce, Špance in Arabce? Res si vzamejo čas in vse gre na počasi. Po moje bodo vsi ti živeli čez 100 let, ker se nič ne sekirajo, nimajo stresa,… Ehhh…

Jaz grem še v trgovino, potrebujem nekaj svedrov, saj so moji že izrabljeni in kar nekaj jih je zarjavelih. Potrebujem še črne plastične vezice, za oznako metraže na novi verigi. Kupiti moram še jogurt in cimet. Tukaj so začimbe zelo poceni in tukaj jih najdeš vseh vrst in barv. Ko imam vse v nahrbtniku se vrnem nazaj na barko. Zdaj mi ne preostane drugega kot čakanje. In res, ko je mojster zaprl trgovino, mi s čolnom pripelje verigo. Zamenjava verigo in izroči mi certifikat za njo. Ni kaj, kot sva dogovorjena, podam mu še roko, se zahvalim in meni se že mudi. Ob enih moram biti pri mojstru za moj motorček Tohatsu. Sprehodim se do mojstra, kakšna dobra dva kilometra je do tja in mojster mi pravi, da še nima materiala, ampak ve kdo ga ima in naj pridem v ponedeljek. Trdi, da bo popravil motor. Vprašam ga, če mu prinesem kar cel motor, naj ga on spravi v pogon da bo delal? Ja, ti kar prinesi, mi pravi. Vse je tako enostavno rečeno, da dvomim v vsako izrečeno besedo. Po moje me možakar malo viju-viju. Pravzaprav pa ponedeljek ni tako daleč.

Spet grem na barko in takrat začne deževati. Malo sem moker in ko pridem do barke, preneha. Fino, grem pa takoj spojiti verigo, da jo pospravim na njeno mesto. Spojim verigo z veznim členom, zakovičim ta člen in potem vse skupaj zvežem še z vrvico, 4 mm debelo Dyneemo. Tako za vsak slučaj, a ne? Potem na verigo privijačim sidro in takrat začne spet rahlo deževati. Še sreča, da imam brezžičnega daljinca za sidrni vinč v plastični vrečki, tako ne bo moker. Ne bom se umaknil, naj dežuje. Verigo preko sidrnega vinča spustim v morje in na vsakih 10 metrov označim verigo z vezicami. Ena za deset, štiri vezice na vsaki strani za 40 metrov itd. Spustim tudi vezni člen med novo in staro verigo čez vinč, ta lepo teče in dela. No prav, zdaj pa potegnem verigo nazaj na barko in zaključim z delom. Ko sem končal z delom, s krpo obrišem orodje in takrat začne res močno deževati. Kot da je On tam gori vedel, kdaj bom končal. Ker nisem imel kaj delati, vzamem knjigo in po desetih minutah branja zaspim ob glasbi kapljic, ki močno padajo po palubi. Ko sem se zbudil, sem si skuhal popoldansko kavico in ker je veriga na barki, sem si zaslužil namesto piškotkov, prave čokoladne napolitanke. Nekje sem prebral, da si lahko ob takšni priložnosti vzameš namesto tri, kar šest napolitank . Zunaj dežuje, piha veter, vetrni generator se obrača in dela prepotrebno elektriko. Pogledam ven, ne vidi se do drugega soseda, tako močno dežuje.

Zvečer si skuham večerjo, pogledam film in ob takšnem vremenu bo čas za spanje prišel prej, kot po navadi.

30. junij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Po celonočnem deževju in kar vetrovnem vremenu se je zjutraj naredil dan, ki je bil podoben bolj zamorjenemu dnevu z nizkimi oblaki na nebu. Zbudilo me je guganje barke, zato sem šel pogledat kaj se zunaj dogaja. Pred zaliv je prišla velika potniška ladja in z malimi čolni so tik ob Indigu vozili turiste na obalo.

Vse do 11. ure je deževalo, nato pa se je umirilo in izkoristil sem ta čas ter odšel na kopno. Po nekaj minutah je spet začelo deževati, a tokrat sem bil že pod strehami mestnih trgovin. Zato ker so v mestu turisti, so bile trgovine kljub nedelji odprte. Po eni uri se vrnem s sprehoda in kaj kmalu me obišče kapetan z Bavarie 47 CC. Ne vem ali bom počasi moral priznati da me daje demenca, saj si njegovega imena nisem zapomnil, on pa si mojega je, čeprav razlika v letih ni kaj dosti v mojo škodo. Malo sva se pogovarjala, nato je odšel, je pa takoj za tem priplul mimo kolega Rik, ki se je dogovoril z drugimi kolegi, da gredo na sidrišče. Pomaham mu, izmenjava nekaj besed in že pluje naprej. Še se srečava, kajti on bo tukaj nekje do novembra, zato bo tudi bolj počasen.

Popoldne preneha deževati in pokaže se sonce. Hitro odprem veliko strešno okno v premčni spalnici, ter si ogledam vse kar se da videti, da bi ugotovil, kje mi spušča voda, kadar dežuje ali mi valovi pridejo na palubo. Ne najdem grešnega kozla, a sumim na zapirala okna. Začasno, da preverim zadevo, zalepim kos samolepilnega modrega dacrona čez tretjino okna  preko zapiral in v kratkem bom vedel, če je vzrok tukaj ali kje drugje. Problem je postelja, ki je potem vedno mokra. Prav tako pa tudi mreža za komarje in senčilo.

Komaj končam pride kolega Darryl, ki je v marini gledal ragbi tekmo in gre nazaj na barko. Spregovoriva nekaj stavkov in pravi da gre k nedeljskemu popoldanskemu počitku. Jaz si skuham juho in po juhi skuham še kavo. Berem knjigo in kar vleče me in vleče v njo. Srka me v sebe, saj je zelo zanimiva. Skoraj tema je že, ko pripluje do barke večji dingi in me ogovori nek ženski glas. Opaaa, pa po Slovensko me ogovori! Pogledam proti dingiju in tam vidim žensko in moškega, katera pa žal ne poznam. Še enkrat me ogovori v prelepi gorenjščini in na lice se mi nariše nasmeh. Pravi, da je že včeraj videla Slovensko zastavo in danes, ko imata čas, sta me poiskala in našla. Povabim ju v kokpit in potem steče pogovor. Zvem, da je ona Mary, Slovenka, ki živi od poznega otroštva v Kanadi, zraven nje pa je mož Glen, Kanadčan. Žal on ne govori Slovensko in se zaradi njega pogovarjamo v Angleščini, da ga tako vključiva v pogovor. Imata večji katamaran in plujeta kot vsi mi, okoli sveta. Oh, kar veliko si imamo za povedati, ko Glen predlaga, da bi šli na skupno večerjo. Pa gremo, na pico. Ob njej se pogovarjamo in si marsikaj povemo, saj sem med tem izvedel, da ona dva jadrata z ARC-om in jutri v skupini odplujeta naprej. Bilo je kratko, a sladko srečanje. Izmenjamo si še vizitke v upanju, da ostanemo v kontaktu in se še morda kdaj srečamo. To je praktično že tretje ( Karibi, Tahiti in Fidži) naključno srečanje med Slovenci, kateri so na Indigu videli veliko zastavo Slovenije.

Tudi sam grem na barko, preberem še nekaj strani knjige in zaspim. Pa naj še kdo reče, da nedelja ni dan za obiske.

 < Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 3. del        Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 5. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

25. junij 2019, Savusavu – Labasa – Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Po kavi in zajtrku pristopim k delu, saj se bojim, da me bo presenetil dež. Premazati moram staro verigo s primerjem, ki se bo posušil in bo zaviral rjavenje verige še naprej. Zavedam se, da v vsako poro barva ne bo prišla, a če pokrijem 80% verige, bo bolje kot je bilo. Na začetku mi gre kar slabo, a ko pridem v prakso je že bolje. Na koncu končam in pustim barvo, da se nekaj časa še suši.

Vmes, ko se barva suši, se odločim, da generalno očistim še kopalnico z WC-jem in res se je splačalo. Očistim vse od stropa do tal in kasneje kopalnica diši ter je res čista. Škoda je, da je pipo načel zob časa in se inox ne da več spolirati, da bi sijala v vsem svojem sijaju.

Zdaj se vrnem nazaj na verigo in ker je veriga v dveh urah čisto suha, jo bom dal v skladiščni prostor  za verigo. A ko pogledam v njega, me zmrazi kot vedno. V njem je cca 5 cm visoko vode, vse do odtočnih lukenj, na obeh straneh trupa barke. Ni kaj, tega se bom moral rešiti, če ne bo vedno tako. Napeljem električni kabel od inverterja do skladišča za verigo, priklopim električni vrtalni stroj in zavrtam skozi trup še eno 10 mm veliko  luknjo. Voda steče iz skladišča v njem pa ostane cca 2 cm debela nesnaga, sestavljena od rje, ostružkov, mivke, tudi kakšna matica se najde in podložka. Vse skupaj očistim in zmečem v vodo. Vem da imam pri rezervnih delih stranski inox pokrov za pokriti luknjo, ki sem jo zdaj naredil. Z dingijem se zapeljem do luknje na premcu, vzamem vrtalni stroj  s palube in od zunaj še malo povečam luknjo. Nato s sekundnim lepilom zalepim inox pokrov, zamenjam sveder in naredim še tri 2,5 mm velike luknje za vijake, katere privijačim. Tako, gotov sem. Jutri ko bo čas, očistim še rjo, katera je tekla iz odtočne luknje do vodne linije.

Na barki zdaj odvijem polivinil in razvijem novo verigo in ko jo pogledam, me skoraj kap. Veriga je stara tri dni, bila je zavita na barki in je na nekaterih mestih že zdaj rjava. Ves besen verigo fotografiram in odveslam na kopno, ter kar poletim do navtične trgovine. Prodajalcu pokažem fotografije in sem kar precej glasen rečem mu, da naj to verigo pridejo iskati, ter mi v treh dneh pripeljejo novo.  Možakar se nekaj pogovori s šefom po telefonu, nato mi reče, da pride še z nekom na barko, ki bo pogledal verigo. Res, čez nekaj minut se pripeljejo s čolnom trije moški in pregledajo verigo. Šef pravi, da v četrtek dobim novo, s certifikatom in še s čim. Bomo videli kako bo, nič kaj jim ne zaupam. Potem preverim oznako verige, ki je odtisnjena na verigi in najdem stran, kjer piše, da je to res Avstralska veriga, galvanizirana (globoko vroče galvaniziranje ni omenjeno), ter po oznaki sodeč, je atestirana za velike natege in ima zelo močno vzdržljivost in nosilnost. Ta veriga bi se lahko uporabljala za žerjavne mehanizme in industrijsko dvigovanje tovora. Povezavo kasneje pokažem prodajalcu in zdaj ne ve kaj bi rekel. Povem mu, da če naslednja veriga ne bo v redu, jo bodo odnesli nazaj in pripeljali novo, ter mi plačali za vsak dan, ker tukaj stojim in čakam. Ufff sem bil besen. Zdaj torej niti navtičnim trgovinam ne moreš zaupati.

Potem me pokličeta kolega in gremo na kosilo, v indijski restavraciji naročim zelenjavni kari z rižem. Čudovito za oko (lepo je bilo videti na mizi), čudovito za želodec (čudoviti okusi) in čudovito za denarnico (kosilo je stalo 2,52€). Za takšen denar, se mi ne splača kuhati na barki.

Kasneje grem na barko in se lotim čiščenja palube, saj je bilo kar precej umazano okoli pokrova za skladišče verige, ker se je pač delalo s staro verigo. Kmalu je mrak in pogrešam pozne poletne večere v Sloveniji. Tu se začne večeriti že ob 18. uri in ob 18:15 je popolna tema, ki traja do 6:15 ure zjutraj in ob 6:30 se naredi svetel dan.

26. junij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Dan kot že nekaj prejšnjih dni na Fidžiju. Zjutraj se zbudim pred sedmo uro in ob kavi preberem elektronsko pošto, sporočila, nato pa si naredim sadni zajtrk. Vreme je oblačno in vsi smo v pričakovanju jutrišnjega slabega vremena in napovedanega obilnega dežja, ki bo zajel cel vikend. Sicer je za otočje Fidži napovedano v soboto in nedeljo zelo vetrovno vreme, saj bo pihalo tudi do 40 vozlov, a tu pri nas je dobra zaščita, sploh zaradi otoka Taveuni. Bolj bo menda pihalo in valovilo pri spodnjem otoku. Vse več plovil prihaja v naš zaliv in tokrat sta v njem tudi dve večji motorni jahti, kateri res ne »pašeta« med nas jadralce.

Dopoldan grem v mesto, saj moram kupiti nekaj zelenjave ter drugih stvari, katere potrebujem za vsakdanje življenje. V mestu je vsaj petnajst trgovin z živili, a razen v treh, bi se težko znašel, kajti ta so nametana in nekako se mi ne zdijo prijazna. Dva marketa sta v redu in tretji Novo Zelandski je res urejen in kakovosten. Morda na prvi pogled lahko celo rečem, da ima določene cene kar boljše od drugih, saj očitno kupuje količinsko »na veliko«. Ima kar nekaj akcij, in teh se vsekakor tudi sam poslužujem. Kasneje sem še moral poiskati fotokopirnico, da so mi kopirali obrazce za zavarovalnico, nato pa sem šel na barko, kjer sem te obrazce izpolnil, skeniral in jih po elektronski pošti poslal naslovniku.

Popoldan smo bili spet dogovorjeni, da gremo vsi trije kolegi na skupno kosilo, in ker je Riku nekdo povedal za posebno indijsko restavracijo, kjer imajo samo ob sredah eno posebno hrano, smo jo seveda našli in presenetilo nas je, ker je bila restavracija zelo čista in svetla. Poleg tega je ena redkih restavracij, ki ima lepe gostinske stole in čudovite mize. Danes je na jedilniku posebnost, račji kari z rižem in eden od mnogih indijskih kruhov, čapati (kot naša palačinka). Tako na oko, je bilo zelo lepo videti, tudi po okusu je bilo zelo okusno, le jaz sem si dal malo preveč čili omake in me je občasno precej peklo. Tudi vodo postrežejo hladno in v lepih kozarcih. Na mizi najdeš papirnate prtičke, ter zobotrebce iz bambusa. Cena je sicer malo višja od včerajšnjega kosila, a vseeno ni segla do štirih evrov.

Po krajšem sprehodu sem šel nazaj do dingija in tu me pričaka marinero, ki me vpraša, če mi je ime Jasmin. Tukaj je tako, da marineri ne poznajo naših imen, poznajo pa dobro imena bark. V roke je vzel kartonsko škatlo in na njej je bilo izpisano moje ime, v njej pa ogromno različnega sadja, katerega mi je po svojem kolegu poslal moj, zdaj že dobri kolega Žare. Res me je lepo presenetil in hvaležen sem mu za to sadje. Ne mine dan, da se ne slišiva ali si napiševa sporočilo.

Kmalu je prišla noč in ker sem izpustil popoldansko kavo, sem si zvečer skuhal ingverjev čaj

27. junij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zjutraj zaveslam do obale in se napotim do čendlerije (navtične trgovine), da vprašam, kako je z mojo verigo. Ko me možakar vidi, stopi proti meni in mi poda roko, ter reče: » V soboto bo, obljubim, danes ni šlo na trajekt. Vse bo kot si rekel, veriga, certifikat, vse.« In kaj mu naj zdaj? Nič, rečem da je v redu in pač zapustim trgovino. Vrnem se do našega pomola in počakam Darryla, saj sva zmenjena, da grem z njim do marine Savusavu, ki je kakšnih 700 m še naprej iz mesta. Tam se on nekaj pogovarja, jaz pa na pomolu vidim Bavario. A je res? Grem do nje in res, čisto prava pravcata Bavaria 47 CC ocean. Wow… Prva videna Bavaria na Pacifiku. No druga, moja je prva . Potrkam po barki in ven pride moški, ki je morda deset let mlajši od mene. Iz Nove Zelandije je in ko mu povem, da sem iz Slovenije in sem sem priplul z Bavario, mi pravi, da je bil v Sloveniji in da je obiskal Ljubljano, Koper, Izolo in da pozna Jakopina, sicer je že pozabil katerega, a enega od ustvarjalcev Bavarie. Bravo! Pol ure se pogovarjava in potem žal moram iti naprej, saj je kolega končal pogovor v marini. Pove mi, da je slučajno izvedel še za zelo dobrega mehanika za zunajkrmne motorje. Greva še do njega, a je možakar danes zaseden in me naroči za jutri ob 9:00 uri. Morda pa mi bo lahko pomagal, morda?

Midva pa se odpraviva naprej v hrib in potem po makadamu naprej vse višje in višje. Na koncu sva prišla do 271 m nadmorske višine in na vrhu hriba je zasebna posest na kateri stoji čudovita hiša. Okolica je urejena v nulo, tudi pred hišo je stopnišče urejeno, hiša pa… lepa za dve nuli. Za tukajšnje razmere skoraj malo nenavadno. A ker sva na zasebnem zemljišču, kar hitro fotografirava in ujameva v objektiv zaliv, nato pa greva nazaj v dolino, saj do hiše vodi samo ena cesta. Ko prideva do mesta, greva v trgovino po vodo, saj sva vso vodo, ki sva jo imela s sabo že porabila. Na koncu na pomolu pogledam na aplikacijo »tracker« in prehodila sva 8,62 km. Dober sprehod, ni kaj.

Potem grem še v pralnico in vprašam za ceno pranja. Ko mi pokaže cenik, me skoraj vrže na tla. Samo pranje stane 2,10 €/kg, pranje, sušenje in zlaganje pa 3,15 € po kg. Torej če imam kot po navadi 13 kg perila, bom za to plačal 41,00 €! Ne hvala, raje bom »zalaufal« svoj pralni stroj na barki, le zakaj pa ga imam in ga vlačim s sabo? Perilo se nabere, saj se vsak dan preoblačim, sem moker, prepoten, na majicah so bele lise od potu, hlače,… A najprej moram jutri v trgovino in kupiti novo odvodno cev, katera gre iz pralnega stroja, saj je ta ki je na stroju, počila. Ni kaj, slab material.

Zato pa grem na obalo kar štiri krat in pripeljem po 60 litrov vode in imam do poznega popoldneva polna oba rezervoarja. Jutri lahko perem perilo. Potem odvijačim zadnji del pralnega stroja, snamem odvodno cev in pripravim še nekatere stvari za jutri zjutraj. Sledi pozna popoldanska kavica, pregled fotografij in seveda kuhanje večerje. Zjutraj sem pojedel samo nekaj grškega jogurta v katerega sem narezal sadje in to mi je bilo dovolj do večera. Če dobro pomislim, sploh ne vem kdaj sem nazadnje videl jogurt v trgovini. Po moje v Panami. Zdaj pa ga imajo tu, kakršnega hočete.

Kasneje me spet pokliče kolega in se še malo druživa, nato pa na barki preberem nekaj strani knjige in utrujen zaspim.

 < Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 2. del        Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 4. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

18. junij 2019, Savusavu – Labasa – Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zjutraj se ob šestih zbudim, se obrijem in »uštimam«, spijem kavo in odveslam na obalo. 15 minut pred osmo sem na avtobusni postaji in kmalu pride tudi Darryl. Malo počakava da pride avtobus, si ogledujeva uniformirane šoloobvezne otroke, kako so zanimivi in nekateri še vedno zaspani. Ko pride avtobus, sedeva in ta naju odpelje proti 85 km oddaljenemu glavnemu mestu tega otoka, Labasi.

Najprej malo ob obali, nato pa v hribe in ko smo se pripeljali na 678 metrov visok prelaz, sem zagledal čisto pravi gozd, v katerem so bili sami iglavci. Tega nisem videl že ne vem koliko časa, po moje od  kanarske Gomere. Gozdu sledi čisto prava džungla, saj se tam nekje začne park in deževni gozd. Na cesti srečamo nekaj tovornjakov, kateri so polno naloženi s sladkornim trsom. Tega so Indijci pripeljali s sabo in ga posadili na teh otokih, zdaj pa je tega trsa za cele ogromne plantaže. Po dveh urah in pol se pripeljemo v malo večje mesto z eno glavno ulico. Na vsaki strani so trgovina do trgovine, med njimi kakšna restavracija, pa še kakšna šiviljska delavnica bi se tu našla. Midva iščeva akumulatorje in zanima naju cena. Nič kaj poceni ne najdeva, zato pa jaz najdem zanimiv 12V hladilnik z zamrzovalnikom. Vse skupaj 130 litrov, poraba 75 W. Cena pa zelo dobra, le da je hladilnik primeren bolj za kakšen pohorski vikend,  kot pa za na mojo barko, čeprav je visok in ozek. Lepo bi ga bilo imeti, morda pa kdaj rugič, na kakšni drugi barki.

Po končanem ogledu, sprehodu in spraševanju po cenah, greva na kosilo. Prva restavracija je Indijska in v njej ni nikogar. Druga je Kitajska in tu sta le dva moška, ki sta očitno tja zašla. Tretja je Fidžijska, a nama ne paše ambient, ker je bolj fast food. Naslednja je spet Kitajska, ta je sicer velika, a v njej ni nobene prazne mize. No od ene se ravno dvigujeta dve ženski in midva stopiva tja in se usedeva. Naročiva vsak svojo jed in ko pride na mizo, sva oba zadovoljna. Velika porcija, ogromno zelenjave, mesa, nudlov… in cena? 3,76 €. Odlično!

Preden odrine avtobus nazaj v Savusavu si ogledava še zelenjavno in sadno tržnico. Jaz tam kupim 600 gramov svežega ingverja in celo svežo zeljno glavo, za to pa plačam 1,78 €. Naredim še nekaj posnetkov in že greva v bus in proti domu.

Vmes še dobim sporočilo v katerem piše, da je v marino priplul Belgijec Rick, ter me čaka z mrzlim pivom. Nasmehnem se, a avtobus bo še nekaj časa vozil do mesta. Vseeno pa postajam žejen. Še sreča, da imam v nahrbtniku vodo. Ta bo zadostovala za nekaj časa, dokler ne pridem do kolega.

Zvečer smo vsi trije imeli prijetno skupno druženje in v trdi temi sem priveslal nazaj na barko, se stuširal in pojedel juho. Zdaj pa grem pogledati slike, če je katera od njih uspela in je v redu.

19. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Nič kaj poseben dan, edina sprememba je to, da je zjutraj deževalo, potem pa je posijalo sonce in tudi zdaj ko pišem, še vedno ni dežja. Vreme je bilo lepo, ni bilo prevroče, saj je zunaj pihljal veter, kateri je rahlo premikal barko po gladini morja.

Dopoldan mi je kolega Bill napisal sporočilo ki pravi, da tudi on končno odhaja iz Tonge na Fidži in zdaj kar naenkrat pride tudi na Savasavu, čeprav prej tega ni planiral. Zdaj pa piše, naj ga tukaj počakam. Hmm, če bom vse čakal in izpolnjeval želje, bom v Savusavu mesec dni, čeprav mi tukaj res ni hudo.

Dopoldan  sem imel delo. Pisal in oblikoval sem eno nujno zadevo, da sem jo končno tudi do konca spisal in poslal v Slovenijo. Tako, pa bo še eno veliko delo opravljeno. Prav vesel sem, da se je izšlo.

Ravno sem dokument s fotografijami poslal po netu, ko pride do mene Američan Barry, s katerim sem se srečal šele pred kratkim,  a nisva imela nekakšnih stikov. On je bolj okrogle narave, zato se menda raje drži na barki, saj je rad v družbi žene, ki pa je Tajka. Žal je morala odpotovati domov za dva ali tri tedne in zdaj verjetno zaradi tega išče družbo. Malo sva poklepetala in najbolj zanimivo je bilo to, da pluje že 25 let po svetu in to je njegov tretji krog okoli sveta. Pravi, da je to lepo življenje in ga ne bi zamenjal za drugega, spet čez pet minut pa reče, da se je tega življenja že naveličal. Ne sprašujem ga, zakaj ima dvojna merila. Kmalu odide z dingijem proti marini, jaz pa pospravim stvari in se uredim, da grem na kopno.

Ob 14. uri sem bil dogovorjen s kolegi, da gremo na pravo Fidžijsko govejo juho in vsi trije smo odšli do domače kuhinje. Najprej smo se malo spogledali, kajti v juhi je bilo veliko govejega mesa s kostmi, a nekateri deli so bili obloženi z maščobo. Jaz tega ne maram, zato pa sta kolega v juho namočila nekaj malih čilijev in menda jima je ta maščoba zaradi čilija teknila. Ne hvala! Kljub vsemu smo se najedli do sitega, a tukaj juhe zagotovo več ne bom jedel.

Sledil je še kratek sprehod ob obali, ter nakup menda najboljšega sladoleda na Fidžiju. Ko sem pogledal v banice, od koder mlado dekle jemlje sladoled, sem se premislil, saj pogled ni obetal neke kvalitete. Pravzaprav je v teh državah nekako tako, da ne smeš gledati v kuhinjo, kjer se kuha hrana, saj potem bi bil ves čas lačen. Tudi hiše so na teh otokih drugačne, niso opremljene kot naše, stranišča, kopalnice, sobe in še kaj… A vse je to drugačnost, ki na nek drug način privlači.

Kasneje sem se vrnil nazaj na barko, z dingijem odveslal nazaj na kopno, ter si napolnil dva kanistra vode, se vrnil in ju nalil v prazen tank. Praktično je dan šel mimo, ne da bi se kaj posebnega zgodilo. Morda bo jutri drugače, če mi  s trajektom pripeljejo verigo. Upam da res. Večer je bil res lep in če je tukaj kaj posebnega, znajo to biti sončni zahodi na Tihem oceanu.

20. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Deževno jutro, potem pa čez cel dan lepo sonce. A gremo najprej po vrsti, kot so hiše v Trsti…

Luna me je ponoči kar dobro zdelala, saj dolgo v noč nisem mogel zaspati. Kar premetaval sem se, se obračal in prav želel sem zaspati, a ni šlo. Ob pol treh zjutraj sem še zadnjič gledal na uro in potem sem le zaspal.

Zjutraj sem spil kavo, prebral sporočila, se najedel in uredil še nekaj na barki ter okoli 11. ure  odveslal na kopno, ter se odpravil vprašati, če je moja veriga prispela s tem trajektom. Trajekt sem opazil na pristanu že takoj ko sem se prebudil. No verige še ni v trgovini, mi jo pa pripelje menda  kurirska služba. Dam jim telefonsko številko in pravijo, da me pokličejo do 17. ure.

Potem grem še malo po mestu, naredim nekaj obveznih malih nakupov in potem se vrnem nazaj na barko. Čas imam, zato si bom pripeljal še nekaj vode na barko. In ko sem tako veslal do pomola, natočil vodo, spet veslal do barke, nalil vodo v tank,… sem se odločil, da to ponovim kar nekajkrat, saj imam čas ker čakam na verigo. Pripeljem 160 litrov vode. Potem pa je čas, da grem do marine, saj sem se dogovoril s kolegi, da se spet srečamo, kakšno rečemo in tako se skupaj malo sprehodimo. Ob tem gremo mimo carinske pisarne in Rick se spomni, da še ni dvignil dokumentov. Greva še midva notri in potem vsi trije ugotovimo, da nimamo vseh dokumentov. Hitro odveslam na barko, vzamem svoje dokumente in odveslam nazaj na obalo ter dokumente predam cariniku.  Pri sebi že imam 22 strani raznih dokumentov samo s tega otoka,…. Potrdila o vplačilih,… Prijavno dokumentacijo C2C,… Plovno dovoljenje za plovbo med otoki Fidži,… Posebno dovoljenje po imigracijskem aktu od 1971, …. Zdaj mi še manjka Obalno dovoljenje za plovbo za jahte in mala plovila ter certifikat o prijavi, ki pravi, da s podpisom potrjujem, da sem seznanjen, da se moram vsak teden javiti kje sem (po emailu ali po telefonu), če sem še vedno sam in kam sem namenjen vse dokler sem na otočju Fidži. Policijska ura in kontrola že delata svoje. Se sploh ne čudim več, da je pred leti imel Miran težave na teh otokih, ker mu žene niso spustili na otok brez povratne letalske karte. No danes sem dobil še tri dokumente in tako imam točno 25 strani dokumentacije. Kaj takšnega pa še ne, saj mislim, da je bil rekord do sedaj na Tongi z 11 stranmi. Ko še to uredim ga vprašam, če imam zdaj res vse in možak se nasmehne in pravi, samo javljajte se, pa bo vse v redu.

Popoldne se lotim še popravila vetrnega generatorja, saj mi ta težko obrne vetrnico v položaj za obračanje vetrnih krilc. Že lani sem pogruntal, da je temu kriv zadnji del, ker je krilo premajhno. Ker nikjer nisem dobil plastike za zadnje krilo, sem slučajno v eni trgovini zagledal belo plastično Indijsko desko za rezanje zelenjave, ki je debela 3,5 mm in sem jo kupil za smešno ceno, 1,65 EUR. Na barki sem jo odrezal v obliko krila na mero in jo potem privijačil na manjše krilo generatorja. Zdaj tudi ko malo manj piha, generator lepo obrne in zavrti.

Ura je skoraj šest zvečer, temni se že, klica za verigo pa danes očitno ne bo in to je to: Fiji time,… Španci bi temu rekli: Manana,… Arabci: Inshallah,… in tako se svet vrti naprej…

21. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Kot sem napovedal, me tudi danes do 10:00 ure ni nihče poklical. Očitno so si vzeli njihov »Fiji time«. Torej bom moral sam na kopno, da se pozanimam kje je veriga. Pridem v trgovino in ko možakar sliši zakaj sem prišel (bil je drug, ne tisti, pri katerem sem naročil verigo prvič) začne telefonirati. Po desetih minutah končno izvem, da verige sploh ni na otoku, zato je včeraj ni mogla prevzeti kurirska služba, itd. Pravi, da veriga pride zagotovo jutri z novim trajektom. Ufff, ta jutri! Potem pa sem se prav na hitro skregal z njim, čeprav če dobro razmislim, on ni nič kaj kriv, ampak dela pa v isti firmi. Uff do danes sploh nisem vedel, da obvladam Angleško tudi v to smer.

Ves jezen grem ven in sedem v senco, ko me pokliče Žare. Vsaj nekaj dobrega! Dobiva se, se usedeva, malo se pogovoriva in nato greva še v mesto, saj mora Žare nabaviti nekaj stvari. On gre v eno trgovino, jaz k frizerju, kjer me mojster lepo ostriže. Na koncu še račun… 2,52 €. Ni kaj, brez komentarja.

Spet se dobiva z Žaretom in greva v nekaj trgovin skupaj, nato pa se Žare poslovi, saj mora nazaj domov. Jaz odidem na barko in se lotim čiščenja barke, ampak generalke. Morda me tako jeza prej mine. Najprej spalnica, nato še salon. Več danes ne bo šlo. Pobrišem in operem res vse, od stropa, do pohištva do tal. Vse, tudi omarice odprem, zložim vse stvari ven, vse pregledam, nekaj zmečem v koš, obrišem police in notranje stene, nato zložim stvari nazaj. Po skoraj petih urah čiščenja imam še pozno kosilo oz. večerjo in čas je za eno malo pivo. Zaslužil sem si ga danes.

Zvečer, še nekaj preberem, napišem blog in dan se končuje.

P.S.

Danes je izšla nova revija Playboy in notri v njej sem tudi jaz, na enajstih straneh… Ko grem, grem do konca  Prijetno branje, kdor bo bral.

22. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Po zgodaj prebujenem jutru si skuham kavo in berem časopis, ko prejmem sporočilo od kolega Rika, da pred trgovino v marini stoji kup verige in misli, da je to moja. Hitro se preoblečem in odveslam na kopno. Do prodajalne imam dobrih 400 metrov in ko pridem tja, mi trgovec pove, da je veriga res moja. Zdaj pa kako spraviti to verigo na barko? Skozi okno vidim možaka, ki čisti in pometa okolico, zraven njega pa stoji samokolnica. Ogovorim ga in možakar mi jo posodi, jaz naložim verigo in jo zapeljem do mojega pontona in po njem vse do dingija. Naložim jo v njega, en konec verige pa privežem za dingija, v kolikor bi se zgodila nesreča in bi se dingi v vodi obrnil z mano vred. Tako bi vsaj en konec verige ostal pri površju in mi ne bi bilo potrebno iskati potapljače, saj je tu precej globoko. Verigo spravim še na barko in že moram na obalo, saj smo se s fanti zmenili, da gremo danes na neko mestno prireditev.

Ko pridemo do mesta prireditve, vidimo, da je ta namenjena bolj družinskemu dogajanju in otrokom. Malo vseeno postojimo, pogledamo in gremo še do zemeljskih vrelcev, kjer zelo vroča voda prihaja iz notranjosti zemlje, brbuta kot pri vretju, para se dviguje visoko v zrak, nato vroča voda odteka v jarek in se zliva v morje. Zanimiva zadeva, ki pa je žal ne znajo tržiti. Morda me je zbodla le tabla, saj je najprej nisem razumel, zakaj omenjajo ubijanje in čiščenje živali. Potem mi je bilo jasno, da verjetno mislijo na piščance oz. vso perutnino.

Sledi še kratek sprehod do mesta, potem čez park na obalo, kupimo v trgovini pivo in gremo do obale ter sedemo v senco. Čez približno 15 minut pride policija in nas okrega, ker pijemo pivo na javnem mestu. Malo se spogledamo, opravičimo, odvržemo steklenice v zabojnik, nato pa gremo vsak na svojo stran.

Ker je že ura tri popoldan, grem proti barki in odvežem vrv od dingija, ko me nekdo pokliče po imenu. Ta čas možakar pride do mene in mi da roko. Najprej ga nisem spoznal, ko pa mi pove ime, pa ga prikličem v spomin s fotografije. Rick Page, z jadrnice Calypso, z njim je nekaj let jadrala tudi Jasna Tuta. Neverjetno hitro sva se ujela in sedla v bife od marine. Dolgo sva se pogovarjala in se smejala raznim dogodivščinam. Kljub temu da je bilo že malo pozno, greva do moje barke in na njej skuham še kavo, ter nadaljujeva druženje do kar poznega večera. Pozno je že in se posloviva, a Rick pravi, da se morava tudi jutri družiti.

Zvečer si skuham nekaj za večerjo, nato pa preberem nekaj strani dobre knjige, ko pa je čas za spanje, pa se stuširam na krmi in potem odidem v posteljo. Morda bom pa jutri montiral verigo, morda.

PS- še nekaj o fotki od zadnjič. Nekaj emailov je res prišlo in žal nihče ni ugotovil, kaj je na fotki. Torej, na fotki je zvit tukajšnji tobak, ki ga potem razrežejo na cca 9 cm dolge kose in ga prodajajo v kolutu ali v kosih na tržnici.

23. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zgodaj zjutraj, nekaj čez šesto uro me zbudi glasno vpitje, ki je bilo podobno, kot bi nekdo izgovarjal moje ime. Verjetno sanjam, si rečem. A ko to slišim še kar nekaj krat, le vstanem in pogledam iz barke. O seveda, SY  Cajucito pluje počasi mimo mene in na barki sta dva para. O glej ga fanta! Prej ni imel nobenega na barki, zdaj pa vidim da jim mora biti kar luštno v dobri družbi. Plujejo naprej do ne zasedene boje.

Jaz si potem skuham kavo, zajtrkujem in razmišljam, kje bi začel z delom, čeprav vem, da je danes nedelja. Odločim se za dingija. Včeraj sem ga privezal za ponton, zraven pa je stal ob eni večji barki, kateri je iz izpuha poleg dima letelo še kaj drugega, zato je bil dingi včeraj poln črnih pik. Celega sem očistil, uporabil sem kar nekaj čistil, a vsega nisem spravil z njega. Je veliko boljše, a ni čisto.

No zdaj so se na SY Cajucitu še spočili in zaveslam do njih. Hitro se spoznam s posadko, nato pa spijemo kavo. Ker še niso prijavljeni in je nedelja, ne morejo na kopno do jutri. Odločim se, da jim pripravim in skuham kosilo dobrodošlice, zato jim naredim dobro rižoto iz gob in za vsakega spečem še tri kurkumine palačinke. Ko jim vse to odpeljem na barko, so zelo veseli. Dogovorimo se, da se vidimo ob šestih zvečer, nato pa bomo imeli en manjši party za dobrodošlico.

Jaz grem nazaj na barko in se lotim verige. 28 metrov verige je zelo slabe, zato jo odrežem in zavijem, da jo potem odnesem na kopno. Ostalih 22 metrov pa bom presušil, odnesel na kopno in jutri še enkrat premazal s kislino, nato pa prebarval, da mi ne bo rjavela in spuščala barvo po trupu barke. Zraven je že nastavljena nova veriga, tako bom imel zdaj ko spojim obe verigi, kar 72 metrov verige. Dovolj bo.

Zvečer grem na obisk h kolegom in izvem, da je bila pred eno uro policija na barki in jim je dovolila iti na kopno. Super. Ker je v marini ravno danes veselo, saj igra ansambel v živo, se odločimo, da gremo tja. Spili smo po eno pivo, se malo pogovarjali, nasmejali in ker so bili novi člani utrujeni, se dogovorimo, da gremo nazaj na barko, vsak na svojo.

Minil je še en prijeten dan in zdaj še nekaj napišem, potem nekaj malega preberem in zaključil bom nedeljo.

24. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Danes se zbudim na budilko že pred šesto uro, saj moram biti nekje okoli 6:30 na cesti pri parkirišču. Žare mi je preko soseda taksista poslal nekaj domačega sadja in sem čakal, da ga prevzamem. Taksist je  prišel pol ure kasneje, a je prišel. Taksisti srečajo kakšno stranko, jo zapeljejo in vprašanje je, kdaj naredijo dostavo sadja za nekega belca. Prevzamem sadje in grem nazaj na barko, se obrijem, skuham kavo in potem pojem še nekaj sveže nabranega sadja (banani, limona, pasionki, karambola,..)

Kasneje spet zaveslam na obalo in srečam tam kolega Franka, ki je po mami Maročan, po očetu Izraelec. Mix severne Afrike, kot on temu reče. On je že nazaj iz mesta in je že kupil vse sestavine za zajtrk. Sinoči mi je obljubil, da mi bo skuhal maroško in izraelsko jed Shaksuka. Dogovoriva se, da pridem čez nekaj minut, saj grem jaz v železnino. Ko vse nabavim kar potrebujem, grem do dingija in zaveslam do Franka, nato pa k njemu direktno za štedilnik. Skrbno sem ga gledal kako kuha in kako reže zelenjavo, kaj vse dodaja v ponev in po približno pol ure je bila jed gotova. Odlična, za prste polizat. Če koga zanima, naj si gre zadevo pogledat preko Googla ali preko Youtuba (shaksuka food).

Čas je da grem na svojo barko in ker smo cca 300 metrov narazen, imam kar nekaj dopoldanske telovadbe, kar sploh ni tako slabo. Na barki najprej popravim in prilepim polivinilasto podlogo, nato z odstranjevalcem rje premažem staro verigo. Pustim jo štiri ure stati in sušiti, nato jo spravim v vedro in jo operem v sladki vodi. Spet jo zložim na polivinil in jo pustim, da se posuši.

V naš zaliv prihaja vedno več bark, na trenutek sploh ne vem, kje se bodo vezale, saj primanjkuje boj. Za vikend je napovedano zelo slabo vreme z močnim vetrom, zato ostajajo sidrišča prazna. Verjetno je bilo dovolj dni brez dežja in brez vetra. Mora biti neko sorazmerje.

Po popoldanski kavi zaveslam na obalo in grem v mesto, v eno naselje, kjer sem se dogovoril, da pridem pogledat, kako sušijo in pridelujejo prah za pijačo kavo. Ko sem prišel tja, sem bil presenečen, ker to kavo prideluje Indijec in ne avtohtoni Fidžijec. A kar kmalu mi razkaže kje suši korenine, kje jih razreže, nato jih da v en mlin, ki ima dva cilindra, ki tolčeta do želene granulacije. Drobno stolčene korenine prestavi v drug mlin, ki jih tolče do finega prahu. Mislil sem da bom videl mlin, res nek pravi mlin, zdaj pa vidim orodje, ki je kar nekaj let za nami. Ob tej sliki se mi je razpoloženje povrnilo, saj tega res ne vidiš vsak dan. Pri njih kupim en paket praha, ki ga bom podaril kakšnemu poglavarju vasi na Fidžiju.

Zvečer se še družim s kolegom Rikom, ki me je obiskal na barki, nato pa napišem par vrstic, ter pogledam pol filma in grem spat.

 < Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 1. del        Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 3. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

11. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Ob petih zjutraj me prebudi grmenje, bliskanje strel in močan naliv. V zaliv je prišla nevihta in vprašanje je, kaj se je dogajalo zunaj, če so bili v zalivu, ki je res dobro zaščiten, več kot pol metrski valovi. Nategovalo je vrv od muringa oz. od boje in barka je na trenutke škripala, kadar je vrv na bitvi zategnilo. Dvignil sem dingija na krmo in sedel v salon, saj nisem mogel več spati. Gledal sem strele svetlobo, bliskanje. Dež je z velikimi kapljami tolkel po palubi Indiga in voda se je zlivala v morje.

Zjutraj je še nekaj časa deževalo, nato pa se je pokazalo sonce in nastala je tista težka sparina. Ker me že nekaj dni boli uho, tako na dotik, sem si v njega našprical zdravilo in čez eno uro sem vzel veliko plastično tlačilko (inekcijo) in si spral čep iz levega ušesa. Zdaj je z ušesom bolje, še kakšen dan pa bom za vsak slučaj nosil vato. Ni kaj, včasih moraš biti za takšne malenkosti kar sam svoj zdravnik.

Po kavi in zajtrku sem imel delo s pisanjem in ker sem tukaj že teden dni, bo počasi potrebno razmišljati o premiku barke na kakšen drug otok. Zato sem si pogledal vreme, peljarje, pogledal sem si razne zemljevide in preučil pristajanje ter sidranje na otokih, kjer je obala polna skritih nevarnih koralnih grebenov in koralnih glav. Ko v mestu najdem še rastlino kava v lončku, jih nekaj kupim, da jih lahko podarim poglavarjem otokov, ter s tem prosim, če lahko sidram ob otoku, da ne bi imel kakšnih problemov. Ampak ne gre za kavo kot jo poznamo mi, temveč za pijačo, ki se pri njih dejansko imenuje kava. Iz korenin rastline yagona pridelajo pijačo. Zmeljejo korenine, jih dajo v cunjo ter v vodo. Iz tega postane napitek, ki za nas še zdaleč ni okusen. Jaz sem jo pil na Tongi in kot sem že napisal, ta brozga je zame imela okus, kot bi pil blatno vodo.  Ta kava ima potencial za povzročitev odvisnosti, ker povzroča blago evforijo in relaksacijo. Učinek kave naj bi nastopil znotraj 20-30 minut, traja okoli dve uri, vendar se lahko čuti tudi do 8 ur. Učinek kave najpogosteje primerjajo z alkoholom. Učinki, kot so otrpelost ust in jezika, rahla zgovornost, pomirjenost, sproščene mišice, občutek ugodja, nastopijo postopoma. Učinek kave je odvisen od vrste in zaužite količine. Če pa to pijačo odkloniš, si užalil gostitelja.

Popoldan še dva krat zaveslam do pomola in si pripeljem še 80 litrov vode. Ko sem drugič točil vodo, me ogovori gospa iz Kalifornije, ki mi na vse pretege razlaga, kako ta voda ni v redu in je dobra samo za tuširat, za kuho pa nikakor ne. Povem ji, da sem včeraj osebno govoril z gospo iz marine in ta mi je zagotovila, da je voda dobra in da enako vodo uporabljajo v lokalu za kuhat in za pitje. Kar videl sem kako je otopela in kako je izbuljila oči od tega kar sem rekel. Potem je šla do dingija, kjer jo je že čakal mož. Verjetno je včeraj ali celo danes jedla tukaj in pila vodo, zdaj pa ji je malo žal. Ne vem zakaj že včeraj nisem izmeril kvaliteto vode, preden sem jo dal v tank, morda zaradi samega zaupanja v besede gospe iz marine. Zato sem to storil takoj, ko sem prišel na barko in TDS meter mi pokaže 46 ppm kar pomeni da je voda zelo dobra, le ekran se je obarval v rdeče, kar pomeni, da je v njej tudi nekaj težkih delcev in da je pogojno pitna. Tudi izmerjen »Ph« faktor vode je v redu, tako da draga gospa, ne boj se, ne boš zbolela.

Kasneje grem še na bencinsko črpalko in si pripeljem štiri kanistre nafte. Tukaj je nafta precej ceneje kot na Tongi ali v Sloveniji, saj stane liter komaj 0,81 EUR. Kar nekaj sem jo zadnje čase porabil za elektriko, saj je moral motor delati vsaj dve uri na dan, včasih tudi več.

V mesto mi danes ni uspelo oditi, saj se je dan prehitro končal. Bom pa zato odšel jutri, ker moram poiskati visokotemperaturno cev. Pravkar mi je Žare javil, da pride v petek v mesto in da si želi, da se dobiva, zato ga bom še tukaj počakal, potem pa v soboto res grem, saj Fidži ni samo ta otok.

12. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Že drugo noč sem slabo spal. Tokrat je bil kriv nizek pritisk in četica komarjev. Barabe! Vsi bi radi mojo kri, na tak ali drugačen način. Pošprical sem se po telesu, a ne pomaga, moram kupiti sprej na Fijiju, saj oni najbolj poznajo njihove komarje. Vem samo eno, tigrasti, zebrasti ali prozorni, vsi imajo nekaj skupnega – brenčanje. Zvečer imam prižgano spiralo, ki se cmari in dimi, pa tudi to ne pomaga. Žal v temi pa ne morem sedeti. Nad posteljo imam zvito mrežo, katero bom jutri moral namestiti okoli postelje.

Zjutraj le vstanem in po treh dneh se obrijem. Nočem biti neurejen puščavnik, ali eden od mnogih jadralcev, ki ne dajo veliko na sebe. Vreme je še vedno turobno in prav čutim, kako vse tišči k tlom. Zato skuham kavo in jo spijem v kokpitu. Nad zalivom je drobna meglica, tam daleč stran pa so težki oblaki. Pozna se, da je tukaj zima. Vsaj ciklonov ni več.

Kasneje začne padati dež in umaknem se v salon za mizo in se lotim pisanja reportaže. Ta mi prikliče v spomin Markeško otočje, prve spomine na ta paradiž Tihega oceana. Včasih pomislim, kako bi se vrnil nazaj in kako bi potem ostal na tej dosedanji poti več let. Čudovito je bilo. Čudoviti prijazni ljudje, čudoviti otoki, hrana, zalivi,… Zdaj sem tu, na Vanua Levu in spoznavam nove ljudi, novo kulturo ter nove običaje.

Ko dež preneha, odveslam z dingijem do obale in grem v železnino. Potrebujem nekaj metrov cevi za vodo. Ko jo najdem jo kupim in potem grem do pekarne, ter kupim črn kruh. Danes sem ga končno dobil. Potem stopim v trgovino in kupim še zobno pasto, vse ostalo imam na barki.  Sprehodim se še po mestu, ogledujem si ljudi, sprehajalce. Danes sem za čuda videl kar nekaj žensk, ki so bile prijetnega videza, vse so bile domačinke oz. Indijke. Pa ne tiste z namazano rdečo piko na čelu in v nosu obvezen pearcing. Ampak tiste lepo oblečene in elegantne ženske, ki imajo tudi na nogah lakirane nohte, v obraz pa so prav simpatične. Po moje sem ujel kakšne uradnice med kosilom, zato sem jih tudi prvič videl, saj nisem navajen videvati lepih domačink. Pravzaprav so tukaj prave le avtohtone Fidžijanke, a med njimi še nisem zasledil lepe ženske.

Popoldan spet pada dež, jaz pa se po kavi in branju knjige sprostim, ter za pol ure zadremam v kokpitu. Moram nadoknaditi manjkajoči spanec in ta tišina je prav tisto, kar mi odgovarja. Po preprosti večerji spet pišem, saj me žene. Napisati moram vsaj 6 ali 7 strani teksta in tega res ni malo. Za sprostitev si pogledam še en film in potem grem spat. Upam, da mi je noč namenjena bolje, kot prejšnja.

13. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Dež, pada, ne neha. Pravzaprav pada in pada, jaz pa pišem reportažo in če bo vse po sreči, jo bom zaključil, dvakrat prebral, uredil fotke in poslal naprej. Vsaj nekaj dobrega v tem dežju in slabem vremenu.

Ob 14. uri ne slišim več dežja in vidim, kako tudi pri sosedih molijo glavo iz barke. Pravkar sem končal s pisanjem in zdaj grem na sprehod, grem na tržnico in potem nazaj na barko. Odveslam do pomola, ne pridem niti do mesta, spet škropi. Ampak tokrat ne tako močno, da bi se jaz umaknil. Zlil sem se z domačini in tudi oni ne upoštevajo tega rahlega dežja.

Poseben čar ima tukajšnja tržnica in zato sem še bolj vesel, da jo lahko obiščem. Najprej naredim en krog med stojnicami in potem se odločim. Kupim velik šop peteršilja (pol ga bo za čaj, pol pa za kuho), kupim pol kg okre in kilogram manjših jajčevcev. Vse domače! Cena pa, manj kot stane eno pivo. Pri mesarju še kupim piščančje bedro in vem da bom imel čudovito večerjo.

Tudi škropiti je nehalo, zato se še malo sprehodim, da naredim vsaj 4 km, da poženem kri po žilah.  Na barki odprem okna in čez 5 minut že imam vse mokro, saj je kar naenkrat začelo močno deževati.

Preberem kar sem danes napisal in ob peteršiljevem čaju, katerega sem danes zamenjal za kavo,  pošljem direktno k naslovniku. Spet eno delo, ki je opravljeno.

Skuham še zelo dobro večerjo, nato pa se potopim v branje peljarja, preberem še dnevnik od Male na netu in potem bo čas za branje knjige pred spanjem.

Danes je za mano čisto navaden in preprost dan, brez posebnih dogajanj. Jutri bo kaj več, saj se dobim z Žaretom.

14. junij 2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Petek je in 14.junij. Natančno pred šestimi leti, sva z Matjažem na ta dan zaključevala najino oz. njegovo jadranje na Indigu in zvečer sva bila že na čudoviti večerji v neki dobri restavraciji, kjer sva degustirala kar nekaj morskih jedi.

Tudi danes se je zgodila podobna zadeva, a z drugo osebo in na čisto drugem koncu sveta. Edino kar je skupnega v tem je Indigo in hrana.

Zjutraj se prebudim z budilko, saj vem da je danes dan, ko sva dogovorjena z Žaretom, da se srečava, preden odjadram naprej do kakšnega novega otoka. In kot sem vedel, se še dobro nisem uredil, me že kliče Žare na telefon. Prinesel mi je veliko škatlo svojega sadja in nekaj domačih zelišč. Odveslam na obalo in prevzamem škatlo, a se dogovoriva, da gre on naprej v mesto, ker ima nekaj svojih opravkov, jaz pa pridem čez kakšno uro za njim.

Pospravim sadje in zdaj imam v mreži polno pasijonk, limon, zrelih in zelenih banan, papaje,… zraven pa še diši po rožmarinu, baziliki in še čim. Uredim se in spet odveslam do obale in tam me že čaka Žare, saj je že opravil svoje opravke. Najprej se sprehodiva skozi mesto, pogledava skupaj nekatere stvari, greva v trgovino, nato pa na obalo, na klopco v debelo senco. Danes je namreč dan, ko sije in pripeka sonce. Pogovarjava se o času, ko je še delal, o časih, ki so nama obema poznani in obujava spomine za nazaj.

Ko pride čas za kosilo, greva v domačo kuhinjo, nekakšno res domačo gostišče, kjer strežejo avtohtono Fidžijsko hrano. Žare ne odstopa od posebne juhe z govejim mesom in kuhano korenino tapioke, podobno našemu krompirju. Imajo še kar nekaj jedi in ena od njih je tudi pečena jagnjetina v omaki in za prilogo imajo spet kuhano korenino tapioke. Ko je domačinka prinesla na mizo hrano, sem postal takoj lačen. Dišalo je po svežem in ves čas so se vrata gostilne zapirala in odpirala, ljudje pa so vstopali in odhajali, ker so se že najedli. Očitno je kuhinja dovolj znana, saj ima precej strank. Po končani hrani, sledi račun in to znaša dobre 4 € po osebi, kar pomeni, da je kosilo stalo kot ena srednja malica v Sloveniji. Tako sita in zadovoljna s kosilom, se še malo sprehodiva, jaz vmes fotografiram še nekaj domačinov in seveda drugih atraktivnih stvari tega mesta.

Kasneje greva še malo na tržnico, lekarno, pa še v tehnično trgovino in čas je da se posloviva. Bilo je prijetno druženje in bil je res lep del dneva, preživet z Žaretom. Žare odhaja domov, saj ima tudi doma obveznosti in živali, jaz pa se še nekaj časa potepam po mestu, saj sem iskal kolega Južnoafričana Darryla, ki je danes priplul na Fidži. Žal ga nisem našel, saj se verjetno potepa po mestu, nakupuje ter doživlja svoje prve skupne trenutke s tem otokom.

Jaz se odpravim na barko in popoldan preživim v branju knjige, urejanju fotografij in pisanju bloga. Kmalu je večer, čas za pripravo večerje, ki bo danes bolj lahka, potem pa opravim še kakšno malenkost in grem v posteljo. Čudovit dan je za mano in čudovito je imeti ob sebi prijazne in dobre ljudi…

15. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Danes sem imel v planu, da bi okoli poldneva odplul naprej, saj je za popoldan napovedan ugoden veter. Sicer bi ga imel precej v premec in bi moral jadrati v orco, a ker je močan, bi bilo to vseeno malo bolje, če tudi bi za nekaj stopinj odstopal od idealne črte. Vendar me je že ob pol osmi uri zjutraj kontaktiral prodajalec iz navtične trgovine in mi sporočil, da se je dobro pogodil za mojo sidrno verigo in če želim naj pridem k njemu. Ker so se mi ravno včeraj poklopile še druge stvari, med njimi tudi finančne, sem odšel do prodajalne. Želel sem še nižjo ceno, a to nekako ni šlo in sem brez nakupa, razočaran zapustil trgovino. V tem času sem dobil tudi sporočilo od kolega Darryla in čez dobre pol ure sva se dobila na kavi. Tudi njemu sem razložil kaj se mi dogaja in ker pluje sam, enako kot jaz, mi je svetoval naj vzamem to verigo in naj ne zapuščam tega mesta s tisto, ki sem mu jo pokazal na Tongi. Sidrna veriga je preizkušena in testirana veriga in če tudi bi kje našel drugo verigo, ki bi bila cenejša, kitajske ali druge proizvodnje, bi bila vprašljiva kvaliteta. Na to je mislil seveda v cinkanju, v materialu, varu vsakega člena in še čem. Na koncu sem tudi sam dobro premislil in se v trgovini dogovoril za nabavo, ki bo prispela šele v sredo. Zato ostajam še najmanj do četrtka tukaj.

Ob kavi sva se pogovarjala tudi o drugih stvareh in ko sem mu omenil akumulatorje, mi pove, da jih potrebuje tudi on. Darryl je bil na Tongi malo manj kot osem mesecev in pravi, da se je v tem času pogovarjal vsaj z osmimi ali desetimi kapetani bark, ki so mu povedali, da vsaka barka, ki je bila dlje časa na Tongi, je še vsaka ostala brez akumulatorjev. Sicer jaz ne vidim nobene logike v temu, on pa trdi, da mora biti neki magnetizem v tem delu, saj po navadi tudi kompasi ne delujejo pravilno. Nisem se želel spuščati v debato z njim okoli tega, ker se o tem premalo spoznam. Je pa res, da nekaj na tej Tongi vsekakor je, saj toliko škode kot sem imel tokrat, nisem imel nikjer v svojih petih letih: sidrna veriga, akumulatorji, vetrni generator, motor za dingija,…

Po kavi sva se odpravila na sprehod, vmes pa sem mu pokazal nekatere stvari v mestu, katere so ga zanimale, saj je on prišel šele včeraj, jaz pa sem tu že 9 dni. Ob pogovoru se nekako tudi odločiva, da bi v ponedeljek dopoldan odšla v glavno mesto tega odtoka, ki je cca 85 km oddaljeno od Savusavu. A najprej morava dobiti avtobusno kartico, za katero je procedura, kot da bi želel najeti avtobus, ne pa se samo voziti z njim. Pogoj za izstavitev kartice je potni list, ki ga tudi fotokopirajo ter še nekaj drugih podatkov. Ko imajo vse »črno na belem« ti izdajo posebno magnetno kartico. To je zdaj tukaj na novo, saj so menda šoferji zelo goljufali, ko so prejemali denar na avtobusu. Vedno so oddali samo polovico dnevnega izkupička, polovico pa zadržali za sebe. Nekaj znano mi je to. Slovenija pred leti? No potem sva morala s to kartico oditi na drugo mesto in tam so nama jo napolnili z vsoto, katero sva položila na njo. Vozovnica za v eno smer do Labase stane cca 2,70 € in avtobus vozi dobri dve uri.

Na tržnici še kupim nekaj kumaric in korenje, ter si kasneje na barki za večerjo naredim veliko skledo solate, z dodanimi zelišči, katera mi je včeraj prinesel Žare. Tudi z njim sem se slišal po telefonu in tudi on mi je dal kakšen nasvet za ponedeljek. Popoldan po kavi berem in zadremam za pol ure in ko sem se odpravil čistiti kopalnico, se je utrgal oblak in je deževalo kot za stavo. Postalo je temno in po dobri uri je nehalo deževati, zato pa se je ozračje ohladilo za kakšno stopinjo. Zvečer sem moral spraviti v pogon mojo Volvo Pento in si vsaj dobro uro polniti akumulatorje.

16. junij 2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Pozno sinoči sem prvič videl gasilni avto s sireno in utripajočimi lučmi. Vozil se je po glavni cesti in mislil sem, da kje gori. No potem pa smo danes dopoldan izvedeli, da je prišlo na otočju Kermadec (nekje na pol poti med Fidžijem in Novo Zelandijo cca 750 NM) do potresa 7,4 stopnje na globini 10.000 metrov pod gladino. To je seveda povzročilo dvig vode in pričakoval se je tsunami. Čeprav smo na tem otoku zaščiteni, saj so pred nami še mnogi Fidžijski otoki, so vseeno preventivno spustili sireno in čakali, kaj bodo rekli na otokih pred nami. Na srečo se ni nič zgodilo v našem delu, je pa kolikor danes berem ta dosegel Novo Zelandijo. Preventivno so opozorili tudi otoke višje od nas, vse do Ameriške Samoe in Solomonovih otokov. Pravzaprav sploh ne vem kaj bi lahko naredil v takšnem primeru, razen da bi zapustil barko z nahrbtnikom in odšel z drugimi na hrib. Verjamem, da so domačini s tem seznanjeni in bi bilo po moje tudi dobro organizirano. Samo da se je vse dobro izteklo.

Čisto celo noč je deževalo in tudi cel dan je padal dež kot za stavo. Morda je prekinilo za nekaj minut in te minute je dopoldan izkoristil moj novi sosed na boji, Francoz. Prišel je do moje barke, saj ga je zanimalo kakšna je voda na pomolu in pravi, da se mu zdi, da je danes malo rjava. Če je res obarvana rjavo ne vem, mu pa povem, da sem jaz zadnjič natočil vodo, a jo imam le za pranje posode, tuširanje, za vse ostalo pa imam vodo iz trgovine.

Ker ima na dingiju enak motor kot ga imam jaz, ga vprašam, če ima kaj rezervnih delov zanj, a že v naprej sem vedel da bo odgovor negativen. A vseeno, potem malo debatirava zakaj iščem rezervne dele, rjava veriga, akumulatorji in potem mi pravi, da naj ne kupujem akumulatorjev, da se vsak akumulator da narediti iz starega nov. Malo ga skeptično pogledam in ko skupaj pogledava video na Youtube, se tudi kasneje sam lotim obnove akumulatorja, tistega, ki sem ga že izločil in ni več priklopljen.

Tri ure sem garal v nedeljskem dnevu, in na koncu spoznal, da je to delo prazno mlatenje slame. Akumulator je bil ko sem ga priklopil in zagnal motor vroč, iz njega se je malo kadilo in v zraku se je čutil vonj po kislini. Kakorkoli, poskusil sem, dolgčas sem pregnal z delom in žal meni to ni uspelo, saj mislim, da so celice v srednjem delu uničene. Akumulator bo šel na obalo, da mi ne bo delal prevelike teže na barki. Bom pač za enkrat zmogel z enim samim, dokler ne nabavim dva nova.

Popoldan si skuham kavo, nato pa prebiram knjigo. Cel dan že dežuje kot za stavo. Zvečer si naredim večerjo, pogledam en film, vmes je nekdo praznoval in so izstrelili nekaj raket za ognjemet, katerega sem pogledal skozi okno barke.

17. junij 2010 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Celo noč je deževalo in tudi zjutraj, ko sem si nastavil alarm za bujenje je padal dež. Pogledam ven, čeprav se je dan šele začel buditi in vstajati, poleg megle zaradi dežja ne vidim ničesar. Verjetno z Darrylom ne bova šla v Labaso (domačini izgovarjajo Lambasa). Skuham si kavo in čakam še pol ure, nato pa pošljem sms Darrylu in tudi on se strinja, da je bolje, če greva na pot jutri. Zmenjeno.

Zjutraj sem še hotel malo zadremati, a ni šlo. Prebujen sem in tudi kofein je očitno naredil svoje. Zato berem knjigo in ne morem verjeti, da pada dež že dva dni skupaj. Vmes poberem deževnico in tokrat sem jo spet nabral dobrih 5 litrov. To vodo najraje uporabljam za pitje, ker je boljša od tiste iz plastenke. Kasneje si naredim res dober in zdrav sadni smuti iz sadja, katerega mi je prinesel Žare, potem pa se spravim pisati. Sredi pisanja preneha deževati in sramežljivo se pokaže sonce. Kako malo je potrebno človeku, da mu nariše nasmeh na obraz.

Preoblečem se, ter se spravim peš v mesto. Pri marini srečam Darryla, ki je ravno prišel iz mesta in s kosila, zato sedeva za eno mizo in malo debatirava. Kasneje gre on na barko, jaz pa v mesto. Ko grem mimo trgovine z navtičnimi stvarmi, me pokliče trgovec in mi pravi, da bo veriga v četrtek zjutraj. OK, naj bo, pa v četrtek. Sprehodim se še v mesto in se napotim na hrib, da si poženem kri po žilah, saj sem bil včeraj ves dan na barki. Šele zdaj vidim, kako so za hribom, ki meji na glavno mestno cesto, postavljene čudovite hiše. Večje, manjše, lepše in še lepše. Vsaka je po svoje posebna in verjetno tudi za osebe, katere živijo v njih, tudi dovolj velika. Na vrhu hriba še naredim nekaj posnetkov in se vrnem v mesto. Slučajno naletim na eno skrito prodajalno, kjer prodajajo korenino poprovca. Vprašam možaka, če ima kavo (korenino) za darilo in on mi prinese zavitek in reče: »To zavitek se nese, kadar se gre v drugo vas in se da poglavarju.« Dobro, potem mi dajte dva zavitka, da imam ob sebi, če bom slučajno kje sidral, pa da dam darilo poglavarju vasi oz. otoka. Zavitek ni ravno poceni, ni pa spet pretirano drag, da bi zaradi tega ne sidral na lepih otokih.

Kasneje grem še v trgovino, kupim peno za britje in nekaj malenkosti, nato pa se spravim na barko, kjer spijem pozno kavo, ob enem pa pripravljam večerjo. Danes bo piščančji kari in riž. Res bo dobro, saj sem to že nekajkrat kuhal. Tukaj tega sploh ni težko skuhati, saj je veliko Indijskih trgovin, v katerih se najde veliko začimb za piščanca na kakršen koli način.

Pa še nekaj besed o Fidžiju:

Fidži je otoška država v Tihem oceanu, ki jo sestavlja okoli 330 otokov, od katerih pa jih je poseljenih le slaba tretjina. Na arhipelagu, ki se nahaja vzhodno od Avstralije in severovzhodno od Nove Zelandije, živi okoli 850.000 prebivalcev. Prestolnica Fidžija je mesto Suva, ki se nahaja na največjem otoku, Viti Levu. Uradni jezik je fidžijščina, govorijo pa tudi angleščino in hindu. Na enem izmed nenaseljenih Fidžijevih otokov je bil posnet tudi film Brodolomec s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Tisti, ki ste ga gledali, se verjetno spomnite turkizne barve kristalno čistega morja in neskončno dolgih belih peščenih plaž. Plaže na Fidžiju nedvomno sodijo med najlepše na svetu, a Fidži je še veliko več kot to… V mirnih zalivih Fidžija se vitka palmova drevesa nagibajo nad neskončno turkizno morje. Pod palmami so številni zasebni moteli in hišice iz lesa, med njimi pa so napete platnene gugalnice, v katerih sanjarijo turisti, ki so pobegli pred hrupom in stresom civilizacije. Kopalci lahko v miru prisluhnejo zvoku oceanskih valov, ki se razlivajo čez drobna bela zrna mivke, se potapljajo v plitvini in plavajo v popolnoma prozorni vodi, zaradi katere se cela plaža sveti kot kristal. Fidži je tudi otočje ljubezni, predvsem za številne zahodnjake, Avstralce in Američane, je Fidži prva izbira za kraj njihove poroke ali medene tedne. Namesto, da bi za svojo svatbo v ZDA zapravili več deset tisoč dolarjev, za svoj najslajši mesec v življenju raje odštejejo okoli dva to tri tisoč dolarjev, kolikor stane paket poroke in dopustovanja na Fidžiju. Tu pa za svoj denar dobijo nepredstavljivo več – od koral in rib pod vodo, do ptic v zraku in pisanega sadja na tropskih drevesih.

Podobno navdušeni so tudi tisti, ki obiščejo Fidžijeve pragozdove, kjer se raznolike ptice postavljajo s pisanim perjem. Pragozdovi Fidžija so edinstveni tudi po tem, da v njih skoraj ni nevarnih živali ali strupenih žuželk. Vseeno se v njihove globine ni dobro spuščati brez lokalnega vodiča, saj se je zaradi gostega rastja po njih težko premikati, orientacija pa je skoraj nemogoča. V pragozdovih je kar nekaj krajev, ki jih holivudske kamere niso mogle prezreti, najslavnejši pa so slapovi Bouma na otoku Taveuni, kjer so posneli Vrnitev v Plavo laguno.

Kulinaričnemu užitku na Fidžiju se ne da upreti. Zadovoljstvo posebne vrste je obisk lokalne tržnice, ki kar kipi od stoterih barv sadja in zelenjave. Seveda morate vse tudi poskusiti in napolniti želodce z eno izmed specialitet tamkajšnje kuhinje, v kateri prednjači kokosovo mleko z imenom lolo. V njem se postrežejo slastni plodovi morja in najbolj znana jed kokoda, marinirana riba v limoninem soku s pekočimi čiliji.

Polinezijsko, malezijsko in indijsko poreklo prebivalcev Fidžija ustvarja prelepo kulturno mešanico. Danes lahko na vsakem koraku srečate nasmejane obraze domačinov, ki pa so še pred malo več kot sto leti veljali za kanibale. Konec 19. stoletja naj bi v neki vasici pojedli tudi misijonarja Thomasa Bakerja. A naj vas to ne prestraši, saj je ta običaj že zdavnaj mrtev. (prevzel od: moski.hudo.com)

  < Tihi ocean - otok Vanua Levu, Fiji        Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 2. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

5.9.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Ugoden veter, ki me je kar tiščal naprej proti cilju, je bil kriv, da sem zadnji dan naredil v 24 urah 143 NM. Lahko rečem, da sem drugo polovico noči jadral ves čas nad 6,6 vozla. Točka 24-tih ur se je zgodila malo pred vhodom v zaliv in potem sem z motorjem zaplul še kakšnih 8 NM globoko do zaliva, ki je moj tokratni cilj. Torej, 424 NM sem preplul v treh dneh in uri in pol, kar nekako pomeni 5,77 vozla povprečne hitrosti. Zelo sem zadovoljen!

Preden priplujem do zadnjega zaliva, v res mirnem morju izobesim rumeno zastavo, ter se najavim Port kontroli v Savusavu po radiu, a me nihče ne kontaktira nazaj. Poskusim še enkrat, spet nič. Priplujem do rdečih boj (kot mi je to svetoval Pavel) in se kar tam privežem na prvo prosto bojo, saj vidim, da so okoli mene vsaj še štiri barke z rumeno zastavo. Komaj se privežem in izmenjam nekaj prijetnih besed z brhko a mlado Američanko s sosednje barke, mi to prijetno vzdušje pokvari moški glas, ki me kliče po imenu. Hmm. Le kdo bi to bil? In takrat zagledam kako k mladi Američanki prihaja,… David. Tisti David, kateri je plul na Billovi barki od Paname do Hiva Oa in katerega sem jaz skupaj z njegovo takratno punco peljal iz Hiva Oa na Fatu Hivo. Svet je majhen in morda celo okrogel, da se z nekaterimi kar naprej srečujem. Dogovoriva se za kasnejše srečanje na pivu oz. pijači dobrodošlice.

Kmalu pride uradnica, lepa in mlada Fidžijanka in ko ji pomagam stopiti na barko, kot pravi gentlman stare Dunajske šole, mi padejo očala z dioptrijo v morje, nekje na 14 metrov globine. Adijo očala! Zdaj jo bom moral gledati samo od daleč, ker na blizu nimam več ostrine.  Zato pa mi mična gospa pripravi papirje za prijavo in seveda izpiše ne vem koliko zneskov, katere moram kasneje ko vse opravim, plačati v upravni stavbi. Vsaj tu so zelo hitri, 10 minut in je bila gotova. Zdaj moram počakati, da pridejo še ostale službe do mene (carina, policija, zdravstveni inšpektor, …)

Tudi ostali kmalu pridejo in so zelo prijazni. Hitro uredimo dokumente, katerih je pa tokrat res veliko. Nato plačam takso še za carino in nekajkrat se še skupaj pofotkamo, ter se nasmejimo, našim fotkam. Carinik mi ponuja dobra dekleta s Fidžija in pravi, da so čudovita ko jih poročiš. Povem mu, da bi kar dve vzel in če katera ne bo dobra, mu eno vrnem, drugo obdržim. Zato pa gospa z zdravstvene Bio inšpekcije ne more verjeti, da imam naravne modre oči. Ves čas me sprašuje, če imam v očeh morda  obarvane leče. Če bi mi bila všeč, bi ji rekel, da lahko zvečer pod lučjo pogledava, kako je z lečami.

Popoldan moram spet veslati, tokrat malo dlje, saj grem še v nabavo, ker sem kar nekaj stvari (zelenjave in sadja vrgel v morje), zdaj pač moram nabaviti novo. Tukaj je kar prometno, ves čas je gneča na cesti in pločnikih, ljudje se sprehajajo, hitijo in kupujejo. V mestu je je marsikaj drugače kot je na Tongi. Razlika je tudi v temu, da so tu zelo prisotni Indijci, kateri imajo kar nekaj trgovin, lokalov in še marsičesa drugega. Vsi moji kolegi, ki so že bili tukaj mi nekako pravijo, da se jih moram izogibati v velikem loku. Zakaj? Tega pa res ne vem. Tokrat zastavice ne bom risal, saj sem našel večjo zastavico za samo dva dolarja. Zdaj že visi na barki.

Zvečer si še popravim uro, zdaj smo samo 10 ur narazen in naredim si večerjo. Tokrat bo več časa, zato si naredim dva dobra kosa pečene jagnetine na žaru, pečen krompir s čebulo in za dobrodošlico eno malo pivo.

6.9.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Sinoči sem sem se po večerji ulegel na sedežno v salonu, vsaj toliko, da si malo poravnam »križ« ki me res boli in to iz meni neznanega razloga. A takoj ko se uležem, zaspim. Utrujenost. Tako spim do pol petih zjutraj, pri prižganih lučeh, komarjih,… Pravzaprav sploh ne vem, kako sem lahko tako močno zaspal. Potem se prestavim v posteljo in spim še nekaj časa, tako, da sem vse skupaj spal slabih 12 ur.

Kar nekaj stvari moram narediti po barki, a me zmoti klic Davida, da pride z dekleti na kavo. Seveda, pridite! Čez slabe pol ure pridejo trije, mična mlada Američanka, njena kolegica in David. Skuham kavo, jim podam nekaj piškotkov in skoraj eno uro in pol se pogovarjamo, obujamo spomine, na koncu pa še izvem nekaj zanimivosti glede otokov, vsega ostalega, kar se tiče postankov na otokih, katere so obiskali tudi sami.

Ko odidejo, moram tudi jaz na kopno, saj sem z nekim mojstrom dogovorjen, da mi morda najde uplinjač za moj mali motor. Morda celo rezervoar goriva, pipico, svečko,… in še vseeno ne vem, če bo motor delal. Srečam se z mojstrom in mi pravi, da ni naredil nič, kar bi se dalo, da bi bil moj motor v delujočem stanju. Pozdraviva se in greva vsak svojo pot. Jaz v marino, saj imam dogovor v marini z eno gospo, da bo vprašala svojega šefa za manjše motorje, saj v trgovini prodaja le večje. Pa ga ima, Mercury 3,3 HP. Cena ni pretirana za nov motor, a vseeno mi je predrag in ne sežem tako daleč, saj najprej potrebujem sidrno verigo.

Odpravim se še v sosednjo marino, kašne 3 do 4 km naprej, morda najdem kaj rabljenega. Žal ni ničesar, kar bi me naredilo srečnega. Vrnem se v mesto, odidem še v pisarno, da mi naročijo plovno dovoljenje za obisk otokov, katere sem označil na glavnem dovoljenju. Menda bo to trajalo do jutri in jutri naj se zglasim zopet pri tej prijazni gospe.

Čas imam, zato odidem v trgovino in na kavo. Kava seveda ni takšna kot pri nas v lokalih, čeprav je zelo poceni. Pozno popoldan se vrnem utrujen na barko, skuham večerjo in po sadnem zajtrku je to moj prvi pravi obrok. Rizi bizi in pečen piščanec. Ko pospravim, si odprem en mali radler, nato pa pišem. Delo pač. Pozno zvečer si pogledam še en film in nato grem v posteljo. Jutri je nov dan, dan za delo.

7.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Petek. Vikend in en poseben dan. Zjutraj se prebudim že zgodaj in ravno si kuham kavo, ko me pokliče Luka. Sporoči mi, da je govoril z Žaretom in ker je ravno danes v mestu, me le-ta čaka v marini. Pustim kavo, se oblečem in odveslam do pontona, nato pa se sprehodim do glavne marine. Čeprav ne vem, kako je videti Žare, se ob skupnem pogledu zaveva, da sva prava. Žare je Slovenec, ki je izkoristil možnost hitre upokojitve in odšel v pokoj. Zaradi tega nima prav velike pokojnine, a tukaj se da od nje prav dobro živeti. Že prej je potoval, zdaj pa se je pred sedemnajstimi leti uspel naseliti na Fidžiju. Pravzaprav si je kupil kar nekaj zemlje ob morju na otoku Taveoni, si postavil hišo in kot sam pravi, kmetuje in uživa življenje. Kmetuje? No on temu tako pravi, saj vsake toliko časa posadi nekaj sadnih dreves papaje, pasionke, ter drugih sadežev. Trenutno se nahaja na otoku Vanua Levu, saj pomaga kolegu vzdrževati farmo, ker je ta trenutno odsoten. Žare se je ponudil, da bo on kraljeval na hribu Koravesi in mu čuval farmo ter urejal stvari eno leto in pol, dokler se ta ne vrne.

Najprej sva se sprehodila po mestu, da je tudi sam opravil določene obveznosti, nato pa sva šla še na tržnico, kjer mi je podrobno razložil, kje in kaj kupovati. Od tam k mesarju, k peku, on tudi k frizerju, nato pa po večji nakup v trgovino. Po opravljenem nakupu se odpeljeva s taksijem do njegovega skoraj 8 km oddaljenega doma, kjer trenutno stanuje. Ko zloživa nakupljene stvari, mi Žare skuha dober čaj, nato pa začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Nekaj let je starejši od mene, a ker oba prav dobro poznava čas v katerem sva živela, ga tudi omenjava. Začela sva ga že zaradi njegovega psa, kateremu je nadel ime Tito. Pa ne da ne bi spoštoval tega imena, enostavno zato, ker sedaj vsaj 10x na dan izgovori to ime. Ima še pet mačk, nekaj kokoši, v velikem ribniku je kar nekaj krapov. Tukaj se počuti kot doma, uživa, čez dan nekaj naredi in posadi, da mu ni dolgčas, veliko bere in predvsem rad kuha. Po ogledani res veliki parceli, začne pripravljati kosilo. Z dvorišča prinaša začimbe, nato domača jajca, v možnarju oz. terilniku zmelje sol, poper, ter druge začimbe. Ob kuhi se ogromno pogovarjava, jaz ga sprašujem, on mi odgovarja. Kasneje jaz pripravim solato, on pa dokonča kosilo in jeva njegovo specialiteto, pašto z mesno omako na njegov način.

Po kosilu skuha še kavo in malo pred nočjo vstanem, saj se moram vrniti v dolino, še preden bo tema. A  preden odidem, mi v nahrbtnik nadeva ogromno sadja: banane, limone, papaja, pasionke,… Maloprej je še deževalo in ko sem šel je bila kamnita pot tudi blatna in spolzka. Vmes se še enkrat ulije dež, a me to ne moti, moker dol ali gor. Po dobrem kilometru in pol, pridem do glavne ceste in ko pripelje prvi taksi, ga ustavim. Tokrat bom poslušal Žareta in naredil kot mi je naročil. Taksi me odpelje še dobrih 6 km do marine in ko vprašam za ceno, mi ta odgovori: 50 centov. Prav imaš Žare, res je tako, od sedaj naprej ustavljam še samo prazne taksije na poti, tako bo ceneje.

Zvečer urejam okoli 70 fotografij, katere sem posnel v tem dnevu in občudujem pokrajino, sadje, pogled na morje, poskušam razumeti človeka, ki je zapustil rodni kraj in našel svoj mir na otokih sreče. In kot sam pravi… narediti je potrebno le prvi korak, za vse drugo poskrbi čas.

8.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Dolgo sem spal, skoraj do osme ure zjutraj, nato sem pospravil posodo od zajtrka, napisal nekaj stvari ob kavi in zaveslal v mesto.

Najprej grem v čendrarijo (trgovino kjer prodajajo stvari za barko), da vprašam, če je mojster kaj izvedel za moj uplinjač. Žal ne, pravi, da tukaj nihče ne mara motorjev Tohatsu, zato tudi ni rezervnih delov. Tukaj pomenita nekaj samo dve znamki: Yamaha na morju in Toyota na cesti. Ker ne dobim ničesar, se spet pogovarjam o sidrni verigi. Tokrat preračunava in spusti mi ceno za 45 centov po metru. To je samo pljunek v morje in še vedno je draga. Nato mi pravi, naj si grem verigo pogledati tudi v železnino, tam imajo cenejšo varianto. Ker nimam kaj početi, saj že celo dopoldne dežuje v presledkih, se odpravim tja. Sobota je in verniki Hare Krišna so pred eno od trgovin pripravili pravo vegeterijansko pojedino in jo zastonj delijo ljudem, ki so od daleč. Pogovarjam se z vodjo te verske skupine, Radžijem in razloži mi, da jih njihova vera uči, da pomagajo drugim. Tokrat so skuhali velika dva lonca riža, ter dve vrsti zelenjave v omaki. Vsakemu, ki si to želi, mu dajo hrano v posodo iz stiroporja, da jo poje nekje sede, ali pa tudi, da jo odnese domov. Poslovim se od njega in ostalih, čeprav so malo razočarani, ker nisem vzel njihove hrane. Verjetno se to ne spodobi, a kaj naj, saj sem pravkar od zajtrka.

Odidem naprej in najdem Husseinovo železnino. Lastnik je Indijec in kolikor vem, imajo Indijci dobre železarne in železarsko industrijo. Najdem trgovca in pokaže mi verigo. Ima jo nekaj manj kot 30 metrov, a pravi da je »made in China«. Cena je dobra, pol manjša od navtične iz Australije, a vem, da me ne bo dolgo držala, ter bo še pred enim letom zarjavela. Raje ne bi, hvala. Pogledam si še olje za motor. To je malo cenejše kot na bencinski črpalki, a je firma neznana. Tudi tega ne bom, hvala, saj na njem piše »Made in PRC« (People Republic of China).

Sprehodim se še do mestne tržnice in iščem neko zelenjavo, ki bi me zanimala. Vse kar imajo uvoženo je res drago. Paprika in paradižnik staneta 7 EUR po kg!!! Kupim kumare, ki so poceni, nekaj druge zelenjave in fotografiram tržnico, stojnice ter sadje.

V pekarni še kupim kruh, nato se sprehodim do marine, ter zaveslam nazaj do barke. Vmes me dobi dež, ki se obrne v ploho in sem že moker do kože. Na barki se preoblečem, skuham si čaj, saj je za kavo še malo prehitro. Zunaj še vedno dežuje, zato popoldan berem knjigo in ob njej za pol ure zaspim. Prebudila me je misel na popoldansko kavico in piškot. Ob kavi pišem članek za reportažo v časopisu, pripravljam fotografije, izbiram besede. Bivanje na otoku ni samo uživanje, kot nekateri mislijo, tudi delati je potrebno, a vesel sem, da je moja pisarna na morju.

Zvečer si naredim večerjo, pojem jo v salonu, saj zunaj še vedno dežuje. Poženem motor, kajti potrebujem elektriko, saj ni bilo sonca, da bi mi pomagal polniti akumulatorje. Tako je minil še en dan  v deževnem dnevu, ko sem na Fidžiju.

9.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Danes je nedelja in po včerajšnjemu slabem vremenu je danes prav tako kislo in oblačno jutro. Mar ne bo sonca? Kdo mi bo napolnil akomulatorje? Vem, motor. Vključim delovanje motorja in ob enem čakam, da se jadrnica z Ameriško zastavo premakne s svoje boje in odpluje iz zaliva. Ko se to zgodi, me marinero s čolnom pozove, da se prestavim z barko na njihovo mesto, saj sem to včeraj prosil. Zakaj? Zato, ker bom potem od barke do dingi pontona oddaljen samo 70 metrov in ne več 400 metrov.  Torej bo po novem manj veslanja. Ko se prestavim, se privežem za popolnoma nov mooring oz. bojo in že sem v dingiju ter veslam na obalo. Spotoma odnesem še smeti in sem že na cesti. Nedelja je, jaz pa sem obljubil Žaretu, da se odzovem na njegovo povabilo, na nedeljsko kosilo. A najprej moram priti do njega. Avtobusi ne vozijo, taksiji pa so tako redki na cesti, da bi jih lahko s prsti preštel, poleg tega je vsak ki se pelje mimo nabito poln. Nimam druge, kot da pešačim slabih 8 km, od tega dobrih 1,5 km visoko v hrib. Vmes še večkrat dvignem palec, a mi nihče ne ustavi. Pogledam če sploh stojim na pravi strani ceste, saj je vozni režim obrnjen od našega, torej vožnja po levi. Vse je v redu, le ljudje mi ne ustavijo. Tujec, ki se sprehaja v nedeljo ob cesti, po moje nima vseh pik v glavi.

Po dobri uri in pol le pridem do posestva in pozdravim Žareta. Ta je že skuhal kosilo, dobro domačo juho. Zgodaj zjutraj, še v temi, je pokončal enega petelina in ga skuhal, že včeraj je izkopal poseben koren, ki je podoben po okusu krompirju in spekel Fidžijski hrustljav krompirček. Naredil je še solato in kaj lahko človek še pričakuje boljšega za nedeljsko kosilo.

Po čudovitem in dobrem kosilu sva se sprehodila po posestvu, kjer mi je Žare razkazal nekaj zelišč, listov in seveda dreves, ter mi povedal, za kaj se kakšno od teh uporablja. Eni listi so tako dišali, da sem si jih podrgnil pod nosom in potem mi pove, da so ravno ti listi dobri za inhalacijo, kadar si prehlajen. Ni kaj, hitro se učim in srkam v sebe, vse kar mi lahko prav pride.

Vmes narediva še nekaj fotografij, saj Žare res dobro fotografira in ima to v sebi še iz časov, ko je še delal v Sloveniji. Popoldne pa se spet pripravlja k dežju, zato se po popiti kavi poslovim in Žare mi poda še veliko vrečko sadja, polno banan, pasionk in papaj. Hvala ti, poslovim se in grem. Čaka me spet dolga pot nazaj do barke.

Tokrat sem prišel po hribu do glavne ceste in po slabih dveh kilometrih ravne ceste ustavim taksi, ki me zapelje za 1 dolar do marine. V roke mu porinem 2 dolarja, saj me je rešil peklenskih muk. Če bi moral hoditi še 500 metrov, bi se ustavil in sedel, saj mi je prst na nogi tako zatekel, da je bil videti kar grozljiv. Ob tem sem čutil močno bolečino, ki je verjetno posledica preobremenitve sklepov, katere je že dodobra načela dolgoletna putika.

Zvečer na barki napišem del članka za novo naročilo v navtični reviji in napišem ta tekst za blog. Dan se končuje in prijetno je bilo v družbi Slovenca, ki živi na Fidžiju in s katerim sva se res dobro ujela.

10.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Včasih res ne vem kaj je boljše od vremena, dež in oblačno vreme ali sonce, katero pripeka in greje. Prebral sem, da je tudi v Sloveniji vroče in tako nisem samo jaz podvržen vročini. Bo pa zato več energije v akumulatorjih. In ko smo že pri njih, sem danes doživel šok, saj mi je zjutraj na komandni tabli gorela rdeča lučka, to pa pomeni, da z akumulatorjema nekaj ni v redu. Zato sem se takoj po kavi vrgel na delo in odklapljal kable, meril in na koncu ugotovil, da ko ima hudič mlade, jih ima po navadi kar nekaj. Poleg verige, motorja in kapljajoče vodne črpalke, bo očitno potrebno nabaviti še nova akumulatorja. Eden od dveh je izpustil dušo, ter je obremenjeval še drugega. Ta drugi pa je na zadnjih izdihljajih in upam, da mu je dano že nekaj časa življenja z mano. Potrpi!

In ker že imam orodje v salonu, se odločim, da bom nadaljeval z delom, saj mi je le-to kar naenkrat zadišalo. Razdrl bom del motorja in poskušal popraviti tesnenje vodne impelerske črpalke. Ta že nekaj časa poleg nekaj kapljic vode spušča tudi olje. Tudi ona ima svojo rak rano in me počasi zapušča, a tudi ona je precej draga in morala bo počakati na vrsto. Zato odvijačim stopnice, da imam lažji dostop do motorja, jih odstranim, poberem olje in vodo, ter očistim del, kjer bom delal. Odvijem vodno črpalko, vse dobro olistim, razmastim, nato pa s silikonsko visokotemperaturno maso pričvrstim tesnilo in drugi del pri motorju. Vse skupaj spravim v red kot je bilo včasih. Zdaj mi manjka le še olje, ki pa ga žal nimam na barki. Torej moram v mesto in tam se pozanimam za dobro in cenovno ugodno motorno olje. Ker sem že spet v železnini, kjer imajo skoraj vse, se pozanimam še za akumulatorje in njihovo ceno. Ni kaj, dragi so, znamka pa ne znana. Zamahnem z roko, pa saj še niso na vrsti za nakup. Vmes slučajno najdem še prodajalno, kjer prodajajo pivo in druge alkoholne pijače. Tukaj alkohol ne prodajajo kot pri nas v marketu na policah, ampak imajo zato določene trgovine, ki to prodajajo samostojno ali v sklopu večjih marketov. Nič ne bom kupil, me pa zanimajo cene. Kar na rit me je vrglo, ko sem zagledal ceno viskija, litrske steklenice rdečega J.W.. Cena je skoraj petkratnik naše slovenske cene. Pivo je tudi nekaj dražje kot na Tongi in najcenejši rum je tukaj tako drag, da bi stal en krof na Fidžiju kot šest krofov na Trojanah. Ne razumem, kako si lahko to ljudje privoščijo, saj tudi vino in penina nista nič kaj poceni. Očitno je tudi tukaj tako, da je biti alkoholik velik privilegij.

Pet litrov olja kupim na bencinski črpalki in grem do dingi pontona. Vroče je, bolj kot sem pričakoval. Zato odveslam do barke in najprej spraznim in ven povlečem staro olje iz motorja, nato dolijem novega. Tako, zdaj upam, da bo nekaj časa mir.

Ob popoldanski kavi s tremi piškotki napišem nekaj stavkov na računalniku in obdelam nekaj fotografij za navtično revijo. Sedim v kokpitu in razmišljam, kako dobre delovne pogoje imam v svoji pisarni. Prijetno je pisati in imeti mir, zraven pa stavki letijo na ekran.

Kasneje se odločim, da grem do obale natočiti nekaj vode. Tukaj v zalivu je voda umazana, videl sem nekaj cevi, ki so napeljane v morje in sumim, da se iz njih izliva nečista voda. Zato tukaj ne bom delal vode in si jo bom raje vozil z obale. Nekaj jo še imam s Tonge, a ker je eden rezervoar že prazen, je bolje, da kar pričnem z delom. Za vodo imam samo dva 20 litrska kanistra, zato tokrat dvakrat preveslam pot do obale in si natočim 80 litrov vode, za prvo silo. Jutri bom pripeljal še dva krat in tank bo spet poln. Voda je dobra za tuširanje, pranje posode, ni pa dobra za piti, zato si bom moral v naslednjih dneh vodo kupiti v marketu. Upam, da je vsaj ta poceni in ni podobna cenam alkohola.

Zvečer si naredim še dobro večerjo in potem se sprostim ob gledanju filma, ter odidem spat.

  < Tihi ocean - Plovba proti otokom Fiji        Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

29. maj, 2019 Neiafu,  Vava`u, Tonga

Končno en dan, ki je minil, brez nekih posebnih dogodkov, dela ali česa pretresljivega.  Morda je edina sprememba pri meni, da me boli grlo. Včerajšnja ledena voda pri Billu mi ni dobro dela in tako razgret in vroč od dela, je vsekakor ne bi smel spiti. A je kar je. Morda mi bosta kemični 1000 mg vitamin C v kemiji in še kakšen dodaten lekadol pomagala, da ne zbolim.

Za danes sem imel nek plan, da bi odrinil naprej, a sem odhod prestavil zaradi kolega Billa, ki je ostal sam na barki, saj ga je danes zapustila še zadnja članica posadke in je odšla na večji in luksuzen katamaran, kjer se nahaja mlajši par. Seveda, mladina gre skupaj, mi dinozavri pa mi morali držati skupaj. Jutri mu moram pomagati okoli namestitve jader, točenja goriva, vode,… Ne vem kako bo, saj ni navajen jadrati sam, vedno je imel nekoga ob sebi. Pravi, da bo počakal še nekaj dni, morda pa le najde koga, da bo lahko odjadral naprej. No jaz sem se odločil, da jutri vsekakor ostanem, v petek pa definitivno grem, saj tukaj nisem ničesar izgubil. Čas je že.

Opoldne sva šla skupaj z Billom na en daljši sprehod, da prekrvaviva noge, srce in telo, kasneje še na kavo. Pri kavi se nama je pridružil domačin William, s katerim smo se kar nekaj krat družili skupaj, tokrat pa je prišel med službeno pavzo na  kosilo. Zvečer sem povabil Billa na večerjo na mojo barko in pogovor se je potegnil kar v trdo noč. Zdaj še napišem nekaj besed in se odpravim v posteljo.

Menda potrebujete nekaj sonca, zato vam ga jutri pošljem, ker ga imamo tukaj še preveč in do petka ali sobote vas doseže.

30. maj, 2019 Neiafu,  Vava`u, Tonga

Jutro je, sončno in lepo. Nekje okoli 26°C je že zjutraj, morda čez dan zraste še za dve stopinji, upam, da ne več. Tukaj je kar prijetna klima, le tega dežja se nikoli ne bom navadil. Pade ko pade in ko pada, pada različno. Enkrat 10 minut v rahlem pršenju, spet drugič pol ure v izlivanju temno sivega oblaka. Včasih si prav zaželim pogledati v nebo, morda pa le zagledam kakšno večjo luknjo, kjer jim spušča ta voda.

Po obvezni jutranji kavi in sadnem zajtrku, se sprehodim s smrkavim nosom do uradnikov, saj potrebujem izhodne dokumente za jutrišnji izhod iz države. Ja prav ste prebrali, čas je da zapustim Tongo, ki pa mi je vseeno prirasla k srcu. Ni tako slaba, kot je bila videti lani. Morda me je lani ubil kulturni in še kak drugi šok, katerega prej nisem bil navajen. Zdaj se mi zdi vse »cool«.

Stopim do uradnika, ta me brez nasmeha sprejme in ko mu povem po kaj sem prišel, mi pomoli tri liste A4 formata in mi reče, da moram formularje izpolniti. OK, sedem za mizo, izpolnjujem vprašanja, katerih odgovore sem že nič koliko krat napisal. Ko končam, mi pravi, da mu moram dati še svoje dokumente in dokumente barke v vpogled. Dam mu še to in potem njegova vrla in široka tajnica prinese velikooo knjigo v kateri je še vse ročno zapisano. Računalnikov še tukaj ni. Le tisti so na kuglice, deset v eni vrsti. Pa kaj čem, saj mi je njihova letalska družba Real Tonga, napisala letalsko karto kar na roke. No kakorkoli, pobrska nazaj po knjigi in me najde.

»Indigo.«

»Da.«

Brska še po potnem listu in najde, da sem pred mesecem dni prispel nazaj na Tongo.

»Kje pa ste imeli barko, ko ste bili doma?« me vpraša.

Pravim: »Na kopnem.«

»Carinske dokumente prosim.« mi ukaže.

»Oprostite prosim, zelo slabo razumem Angleško. Ste me vprašali če sem bil na kopnem?« se hitro izmažem, saj carinskih dokumentov nimam, ker bi moral čakati nanje še mesec dni, da pridejo iz Tongatapu.

»Ne kje je bila barka, v vodi ali na kopnem?«

»Gospod v vodi, saj je veliko ceneje, kot na kopnem.« mu pravim.

»Imate morda potrdilo, da ste plačali bojo?«

»Seveda.« in mu ga pokažem, plačano za zadnjih 11 dni.

»Plačati bo potrebno takso, za barko, ki je bila več kot šest mesecev na Tongi.«

»In koliko to znaša?«

»Vprašajte na okencu.«

Vprašam na okencu, a mi čez zaprto okno mlajša gospa pove, da tiste prave dama ni in naj pridem ob treh. Ehhh!!

Pridem do možakarja in mu povem, situacijo. On se dela kot da je to samoumevno in pravi: »Zdaj pa greva na barko, da jo pregledam.«

Halooo. »Moja barka je na boji in ali jo je potrebno pregledati tudi pri izhodu?«

Pravi da ja in da se tukaj drugače ne da.

»OK, potem pridem jutri zjutraj.« mu pravim.

On pa meni, da naj plačam takso, saj je videl, da je tista prava gospa prišla v pisarno. Mislim, Urad za takse pa takšen, da imajo pri nas cigani Ivanoviči boljšega in bolj urejenega. Gospa ima dolge rdeče nohte, zaradi katerih dvomim, da lahko s prsti prime dokumente. Po moje jih prej z nohti napiči, enako kot so včasih listke napičili na žeblje. Taksa je minimalna, a plačati jo je potrebno. Plačam in grem še na tržnico, kupim nekaj sadja, kos mesa, kruh,…preveč ne smem, saj bom moral, če mi to ostane, na Fijiu vse zmetati v morje. Nič sadja, nič zelenjave, nič svežega mesa, nič ribe, nič…nič…nič… ne smeš prinesti na otok. Zakon je pač Zakon.

Popoldne še pregledam motor, olje, hladilno tekočino, da mi slučajno voda v motorju ne zmrzne  in vse lepo počistim in posušim. Jermen na alternatorju se mi zdi še malo gibljiv, zato še njega zategnem. Na levi bok barke namestim bokobrane in več ali manj sem pripravljen za jutrišnji pristanek na carinskem pomolu, potem pa če bo carinik dal žegn, odplujem naprej.

Kasneje grem pomagati še Billu in zmontirava na jamboru wind instrument, potegneva nekaj vrvi, pripraviva vse za jadra, a naju žal prej ulovi tema, preden vse dokonačva.

Ostalo mi je še nekaj sličic od kralja Tonge v raznih barvah, te bom unovčil zvečer za pico in morda še kakšno pivo, če bo teh sličic dovolj.

31. maj, 2019 Neiafu,  Vava`u, Tonga

Sinoči sem po večerji prišel na barko in kar na enkrat sem se počutil zelo slabo. Iz nosa mi je začel teči izcedek, kihal sem in tudi nekaj kašlja se je slišalo iz mojega grla. Ob polnoči sem bil ves moker in izmerim si vročino, 38,6 mi pokaže termometer. No pa sem si priznal, da sem zbolel. Celo noč nisem spal, saj sem precej kašljal in iz nosa mi ni več teklo, ampak lilo. Najprej sem si nos očistil s slano vodo nato pa si naredil čepe iz robčkov. Vzel sem dva Lekadola in upal, da mi vročina pade. Vedno slabše je bilo in začelo me je boleti celo telo, zato sem vzel antibiotik Sumamed v upanju, da se kmalu pozdravim. Proti jutru sem zaspal za uro in pol in si kasneje skuhal čaj iz svežega ingverja in nekaj limone. Skuham si še kavo, a jo po dveh požirkih zlijem stran, saj mi ne tekne.

Moji dokumenti so ostali v pisarni za odobritev odhoda, boja je plačana in danes je zadnji dan. Očitno me ta Tonga še ne misli pustiti iz svojega objema. Razmišljam kaj naj naredim? Potem le spoznam, da v takšnem stanju ne morem sam pluti nekaj dni in nekaj noči skupaj do Fijia, brez moči in še z vročino. Čeprav imam kar visoko vročino, privežem dingija za bojo, odvežem barko in zaplujem do carinskega pomola. Najavim svoj prihod po radiu in uradniki mi pravijo, naj pridem kar v pisarno, ko se privežem. Ko sem v pisarni, mi izročijo še en A4 obrazec, katerega so mi včeraj pozabili dati. Ufff koliko komplikacij ob enem izhodu iz Tonge. Izpolnim še njega, potem pa dobim izhodne listine. Počakam še uradnika za pregled barke in ko pride, pravi da je vse v redu, da ima neko drugo delo. Ma ne me j**at! Z vročino čez 38 stopinj, kuha me, pripeljem barko na pomol, ta bukselj pa mi pravi da je vse v redu! Kretenizem brez primere! Jezen grem na barko in zaplujem nazaj do boje, dingija pa privežem  na svoje mesto, za krmo.

Cel dan sem samo ležal in spal v postelji, jemal tablete in  pil čaj. Zdaj zvečer se že malo bolje počutim in vročina je padla na 37,1 stopinje, zato upam, da bom jutri že brez nje. Jutri še ne bom mogel iti naprej, upam pa, da kmalu. Popoldne me obišče še Bill in pravi, kako slab sem videti. Saj bo bolje mu pravim. Pravi, da bo on naredil večerjo za oba. OK, jaz sem v celem dnevu pojedel samo eno Maggi juho, ne gre mi kaj drugega v usta in želodec. Ko mu povem kaj se mi je zgodilo s carino, mi pravi, da sta Američana Susane in Joe, prav tako morala pripeljati svoj katamaran na pomol, da pa je zanimivo, da Darrylu pa tega danes ni bilo potrebno, a je taktiziral in šel po odjavo ob 15,30 uri, ko se je uradnikom že mudilo domov.

Zvečer spet pride Bill na barko, v plastični gajbici prinese svinjske zrezke v čebulni omaki, pire krompir in pečeno korenje. Ponudim mu še eno pivo, jaz pa spijem čaj iz svežega ingverja in limone. Lepo je imeti ob sebi pravega prijatelja. Ko pojeva se on odpelje nazaj na svojo barko, saj gre verjetno kmalu ven, ker je petek in po celem mestu se iz vsakega lokala že sliši glasna glasba, ki bo trajala do jutra. Jaz grem nazaj v svojo posteljo in počivat. Pred mano je še ena noč v kašljanju, smrkanju in z nekaj vročine. Vsaj 5 let že nisem bil tako prehlajen. Nikoli pa si nisem mislil, da se mi bo to zgodilo na morju, kjer ni zime.

1. junij, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga

No pa smo že v novem mesecu. Ta bo za Slovenijo že bolj poleten in ne bo tako hladen in moker, kot je bil maj. Tukaj pri nas na Tongi pa je bilo danes pasje, saj smo v največji vročini namerili celih 31,6°C in to samo zato, ker ni bilo niti kančka vetra.

Sem se pa zato ponoči naspal, kljub temu, da sem spal cel prejšnji dan. Vročina v mojem telesu je izginila in tudi kašelj ter smrkanje iz nosa sta kar precej popustila, a nista še rekla da je konec. Zato sem več ali manj počival, razen če izvzamem skoraj opoldanski odhod na kopno, kjer sem prispel ves moker. Pa ne od veslanja, ampak od zunanje temperature. Res je grelo na polno. Plačati sem moral še za dva dni priveza na bojo, ki pa je tukaj zelo poceni. Sprehodil sem se še do mesta, ker se včeraj nisem in moram reči, da sem vseeno čutil, da nisem tisti pravi. Kot da nisem imel dovolj moči, a saj moč pride sama od sebe, ko telo začuti, da je z zdravjem boljše. Zato sem se kar kmalu vrnil nazaj, kupiti tako ali tako ne morem ničesar, saj nimam več njihovega denarja.

Zvečer sem si naredil še večerjo, zraven pa prižgal za kakšno uro motor, saj moram malo dopolniti energijo v akumulatorjih. Kmalu sem slišal drugačen zvok motorja in pogledam na digitalni prikazovalnik temperature motorja, kateri mi kaže povišano temperaturo, ki še kar raste. Pogledam k iztoku vode iz motorja, pa le tu in tam špricne za kakšen pljunek v morje. Ugasnem motor in si mislim, da je šel impeler. Dvignem stopnice in motor je res malo bolj vroč. Preden se lotim impelerja, vseeno pogledam vodni filter. Seveda, saj ne more sprejemati vode, če je zapacan od alg in meduz, katere danes v ogromnih količinah plavajo okoli barke. Očistim filter, očistim tudi mrežico s staro zobno krtačko, nato pa preizkusim delovanje. Motor dela, temperatura počasi pada in voda od kroženja lepo teče v morje.

Zvečer vzamem še zdravila in grem prej v posteljo. Še bar so zaprli ob desetih zvečer in izklopili internet, tako da nimam več zastonj wifi-ja. Danes so šli vsi prej spat, kajti jutri zgodaj zjutraj se dobijo v baru, saj so finale nogometa v Madridu. Torej bo pivo že zjutraj teklo v potokih. Še jaz, ki sem laik pri nogometu vem, da bodo jutri zmagali Angleži. J

2. junij, 2019 Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 1. dan

Zjutraj vstanem, saj me prebudijo dingiji, kateri se peljejo proti lokalu, kjer bodo gledali nogometno tekmo. Kar nekaj navdušencev je tam in prostora za dingije vsekakor ni več, zato jih puščajo tudi na drugih pontonih.

Mene tekma ne zanima, bolj me zanima kako se počutim in seveda moje zdravje. Ker laično ugotovim, da sem z zdravjem in počutjem bolje, se odločim, da po kavi pripravim barko in odplujem naprej. Tukaj mi nič ne manjka, a enkrat je treba reči adijo, sploh pa zato, ker se počutim bolje. Tudi kolega Bill pravi, da bo opravil še nekaj del na barki, potem pa pride v roku sedem dni za mano.

Ob deveti uri zaplujem z boje, potem plujem čez ožino s plitvino in še naprej mimo otokov do odprtega ocena, kjer sem po eni uri plovbe. Zunaj je vetra komaj nekaj več kot 8 ali 9 vozlov, a ker potrebujem polne akumulatorje (to bo v cca 12 urah), se niti ne jezim. Trenutno bom imel večje porabnike od polnjenja s sončnimi celicami. Ko še naravnam ploter in ciljno točko, mi bo do cilja manjkalo še okoli 420 NM, kar pomeni nekje 3 in pol dni, če ne bo kaj narobe. Ne, ne bo!

Popoldne se najde nekaj vetra in razvijem jadra. Plovba poteka dobro in okoli 16:00 ure sem res malo zadremal, ko me prebudi zvok odvijanja role na ribiški palici. Ahhh dej no, pa ne zdaj, ko se mi res nič ne ljubi. Ko sem začel vleči ribo proti barki, sem vedel, da bom za večerjal svinjsko meso. Zakaj? Zato, ker je bila riba na drugi strani prevelika in pretežka za moj flaks in vedel sem, da ga bo odtrgala. To se je tudi kasneje zgodilo, po cca 15 minutah boja, čeprav sem postajal že prepričan, da jo bom privlekel na barko. Pa je šla vaba v ocean. In če sem lahko malo navihan, sem prav vesel da se je, saj se mi je ni ljubilo očistiti.

Zvečer veter pade in spet motoriram. Dobrih 5 do 6 vozlov plujem na motor, veter pa imam kar naenkrat v nos. Res da je slab veter, kakšne 3 do 4 vozle, a vseeno. Glavno jadro, ki je odprto malo ropota, a se bom že navadil. Noč je temna in želim si, da bi bilo kmalu jutro. A vem, da ga še ne bo kmalu. Zato se bom zamotil, kot to vedno počnem.

3. junij, 2019 Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 2. dan

Noč je bila mirna, polna zvezd, a kljub temu temna. Luno sem zaman čakal, a je ni bilo. Tudi vetra ne, tistega pravega, ki bi lahko napel moja jadra. Zato je moral motor opravljati funkcijo vetra in jader, ter potiskati barko po široki oceanski poti proti cilju.

Zjutraj si skuham najprej kavo in potem zajtrkujem, pošljem na spletno stran svojo lokacijo in ob deveti uri, točno po štiriindvajsetih urah plovbe, zapišem prepluto plovbo. 138 NM je za mano. Ni slabo, barka je na novo očiščena, pobarvana in pripravljena na takšna in podobna jadranja.

Ob deseti uri se najde nekaj več vetra in prijeten pasat zapiha z enajstimi vozli, barka pa na obe jadri poleti skoraj 6 vozlov. Kasneje, po kakšni dobri uri plovbe, veter pade na 7 vozlov, a se potem giblje vse do malo manj kot 9 vozlov. Fotografiram situacijo, ko je vetra 8,6 vozlov, barka pa pluje 5,1 vozla. In nato posnamem še kratek filmček, z vetrom, hitrostjo, jadri in v ozadju se sliši samo glasba vetra in pesem oceana.

Sončen dan je, danes ne tako vroč kot včeraj. Rib ne lovim, saj nimam niti veselja nadeti nove vabe na flaks. Kasneje berem pilote in druge razne brošure o Fijiu. Veliko tega se da prebrati, veliko novega izvedeti. Upam, da postopek prijave lepo in pravilno izvedem, ter da ne bom imel kakšnih problemov.

Veter  se je med tem okrepil in zdaj piha med 11 in 13 vozli. Indigo brez problemov pluje med 6,2 in 6,6 vozli. Zvečer si naredim še večerjo, pri kateri me jezijo valovi, saj prihajajo iz boka in zibajo barko. Tudi zvečer ostane veter konstanten in plovba se nadaljuje v istem ritmu, hitro in zibajoče. Noč je spet temna brez lune.

4. junij, 2019 Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 3. dan

Prijetno nočno jadranje in ker sem sredi oceana, tudi prijetno spanje v salonu za dlje časa. Samo enkrat proti jutru me je prebudil pisk ploterja, ker ni več zmogel izračunati razdalje. Se mu pač dogaja. Ponoči sem za eno uro in pol moral prižgati motor, ki je tekel kar v prazno a pod 1400 obrati, samo da so se malo napolnili akumulatorji.  Vetra je bilo dovolj, zato dodatnega pogona nikakor nisem potreboval.

Zjutraj si skuham kavico,  ki mi za čuda ne tekne. Verjetno bi moral najprej jesti. Sinočnja večerja mi je obležala v želodcu, pretežka je bila za zvečer, ko telo potrebuje počitek.

Ob deveti uri pošljem lokacijo Indiga na spletno stran, pregledam koliko sva preplula v zadnjih 24 urah in za nama je 131 NM. Ni ne vem kaj ni pa malo, saj sem pričakoval več.

Trenutna pozicija, 4.6.2019 ob 6:49 CET

Okoli poldneva zaplujem mimo prvih vzhodnih otokov in atolov Fidžija. Tukaj naj bi se tudi začela oaza sredi oceana, ki se imenuje Koro morje. Kar nekaj je teh otokov, a se žal tukaj še nekaj časa ne bom ustavljal, kajti nisem prijavljen in menda so tu glede tega kar strogi. Plujem direktno za otok Vanua Levu, na jugu pa je zaliv in v njemu mesto SavuSavu. To pa je še kar dobrih 140 NM do cilja. Škoda, da nimajo prijave na teh manjših obrobnih otokih, saj se je potem kar težko vrniti nazaj v ta lep predel Fidžija. Sem pa dobro nastavil odhod s Tonge, saj bom mimo večine otokov in atolov vijugal po belem dnevu.

Večer je še prehitro prišel in večino časa sem na preži, saj je noč temna, otoki so večinoma neosvetljeni in nevarnost, da neprevidno zaviješ v nepotrebno je lahko velika. Plujem po navigaciji, ki je povečana skoraj do maksimuma, da me kaj ne preseneti. Prav neprijeten občutek v grlu in v trebuhu. Ko se spomnim atola Kauehi in nočnega vhoda v atol, pa še danes stresam z glavo in se sprašujem, kaj mi je takrat bilo? Res sem bil neodgovoren do maksimuma. Danes ponoči bo zato manj spanja, bo pa jutri bolje, ko bom že na cilju.

  < Tihi ocean - Neiafu, Vava`u, Tonga      Tihi ocean - otok Vanua Levu, Fidji >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević