Novice
Novice
Zadnje iz eTrgovine
Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.
»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš
Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.
Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.
Miran Tepeš - Z jadrnico čez ArktikoSlovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
25. junij 2019, Savusavu – Labasa – Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Po kavi in zajtrku pristopim k delu, saj se bojim, da me bo presenetil dež. Premazati moram staro verigo s primerjem, ki se bo posušil in bo zaviral rjavenje verige še naprej. Zavedam se, da v vsako poro barva ne bo prišla, a če pokrijem 80% verige, bo bolje kot je bilo. Na začetku mi gre kar slabo, a ko pridem v prakso je že bolje. Na koncu končam in pustim barvo, da se nekaj časa še suši.
Vmes, ko se barva suši, se odločim, da generalno očistim še kopalnico z WC-jem in res se je splačalo. Očistim vse od stropa do tal in kasneje kopalnica diši ter je res čista. Škoda je, da je pipo načel zob časa in se inox ne da več spolirati, da bi sijala v vsem svojem sijaju.
Zdaj se vrnem nazaj na verigo in ker je veriga v dveh urah čisto suha, jo bom dal v skladiščni prostor za verigo. A ko pogledam v njega, me zmrazi kot vedno. V njem je cca 5 cm visoko vode, vse do odtočnih lukenj, na obeh straneh trupa barke. Ni kaj, tega se bom moral rešiti, če ne bo vedno tako. Napeljem električni kabel od inverterja do skladišča za verigo, priklopim električni vrtalni stroj in zavrtam skozi trup še eno 10 mm veliko luknjo. Voda steče iz skladišča v njem pa ostane cca 2 cm debela nesnaga, sestavljena od rje, ostružkov, mivke, tudi kakšna matica se najde in podložka. Vse skupaj očistim in zmečem v vodo. Vem da imam pri rezervnih delih stranski inox pokrov za pokriti luknjo, ki sem jo zdaj naredil. Z dingijem se zapeljem do luknje na premcu, vzamem vrtalni stroj s palube in od zunaj še malo povečam luknjo. Nato s sekundnim lepilom zalepim inox pokrov, zamenjam sveder in naredim še tri 2,5 mm velike luknje za vijake, katere privijačim. Tako, gotov sem. Jutri ko bo čas, očistim še rjo, katera je tekla iz odtočne luknje do vodne linije.
Na barki zdaj odvijem polivinil in razvijem novo verigo in ko jo pogledam, me skoraj kap. Veriga je stara tri dni, bila je zavita na barki in je na nekaterih mestih že zdaj rjava. Ves besen verigo fotografiram in odveslam na kopno, ter kar poletim do navtične trgovine. Prodajalcu pokažem fotografije in sem kar precej glasen rečem mu, da naj to verigo pridejo iskati, ter mi v treh dneh pripeljejo novo. Možakar se nekaj pogovori s šefom po telefonu, nato mi reče, da pride še z nekom na barko, ki bo pogledal verigo. Res, čez nekaj minut se pripeljejo s čolnom trije moški in pregledajo verigo. Šef pravi, da v četrtek dobim novo, s certifikatom in še s čim. Bomo videli kako bo, nič kaj jim ne zaupam. Potem preverim oznako verige, ki je odtisnjena na verigi in najdem stran, kjer piše, da je to res Avstralska veriga, galvanizirana (globoko vroče galvaniziranje ni omenjeno), ter po oznaki sodeč, je atestirana za velike natege in ima zelo močno vzdržljivost in nosilnost. Ta veriga bi se lahko uporabljala za žerjavne mehanizme in industrijsko dvigovanje tovora. Povezavo kasneje pokažem prodajalcu in zdaj ne ve kaj bi rekel. Povem mu, da če naslednja veriga ne bo v redu, jo bodo odnesli nazaj in pripeljali novo, ter mi plačali za vsak dan, ker tukaj stojim in čakam. Ufff sem bil besen. Zdaj torej niti navtičnim trgovinam ne moreš zaupati.
Potem me pokličeta kolega in gremo na kosilo, v indijski restavraciji naročim zelenjavni kari z rižem. Čudovito za oko (lepo je bilo videti na mizi), čudovito za želodec (čudoviti okusi) in čudovito za denarnico (kosilo je stalo 2,52€). Za takšen denar, se mi ne splača kuhati na barki.
Kasneje grem na barko in se lotim čiščenja palube, saj je bilo kar precej umazano okoli pokrova za skladišče verige, ker se je pač delalo s staro verigo. Kmalu je mrak in pogrešam pozne poletne večere v Sloveniji. Tu se začne večeriti že ob 18. uri in ob 18:15 je popolna tema, ki traja do 6:15 ure zjutraj in ob 6:30 se naredi svetel dan.
26. junij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Dan kot že nekaj prejšnjih dni na Fidžiju. Zjutraj se zbudim pred sedmo uro in ob kavi preberem elektronsko pošto, sporočila, nato pa si naredim sadni zajtrk. Vreme je oblačno in vsi smo v pričakovanju jutrišnjega slabega vremena in napovedanega obilnega dežja, ki bo zajel cel vikend. Sicer je za otočje Fidži napovedano v soboto in nedeljo zelo vetrovno vreme, saj bo pihalo tudi do 40 vozlov, a tu pri nas je dobra zaščita, sploh zaradi otoka Taveuni. Bolj bo menda pihalo in valovilo pri spodnjem otoku. Vse več plovil prihaja v naš zaliv in tokrat sta v njem tudi dve večji motorni jahti, kateri res ne »pašeta« med nas jadralce.
Dopoldan grem v mesto, saj moram kupiti nekaj zelenjave ter drugih stvari, katere potrebujem za vsakdanje življenje. V mestu je vsaj petnajst trgovin z živili, a razen v treh, bi se težko znašel, kajti ta so nametana in nekako se mi ne zdijo prijazna. Dva marketa sta v redu in tretji Novo Zelandski je res urejen in kakovosten. Morda na prvi pogled lahko celo rečem, da ima določene cene kar boljše od drugih, saj očitno kupuje količinsko »na veliko«. Ima kar nekaj akcij, in teh se vsekakor tudi sam poslužujem. Kasneje sem še moral poiskati fotokopirnico, da so mi kopirali obrazce za zavarovalnico, nato pa sem šel na barko, kjer sem te obrazce izpolnil, skeniral in jih po elektronski pošti poslal naslovniku.
Popoldan smo bili spet dogovorjeni, da gremo vsi trije kolegi na skupno kosilo, in ker je Riku nekdo povedal za posebno indijsko restavracijo, kjer imajo samo ob sredah eno posebno hrano, smo jo seveda našli in presenetilo nas je, ker je bila restavracija zelo čista in svetla. Poleg tega je ena redkih restavracij, ki ima lepe gostinske stole in čudovite mize. Danes je na jedilniku posebnost, račji kari z rižem in eden od mnogih indijskih kruhov, čapati (kot naša palačinka). Tako na oko, je bilo zelo lepo videti, tudi po okusu je bilo zelo okusno, le jaz sem si dal malo preveč čili omake in me je občasno precej peklo. Tudi vodo postrežejo hladno in v lepih kozarcih. Na mizi najdeš papirnate prtičke, ter zobotrebce iz bambusa. Cena je sicer malo višja od včerajšnjega kosila, a vseeno ni segla do štirih evrov.
Po krajšem sprehodu sem šel nazaj do dingija in tu me pričaka marinero, ki me vpraša, če mi je ime Jasmin. Tukaj je tako, da marineri ne poznajo naših imen, poznajo pa dobro imena bark. V roke je vzel kartonsko škatlo in na njej je bilo izpisano moje ime, v njej pa ogromno različnega sadja, katerega mi je po svojem kolegu poslal moj, zdaj že dobri kolega Žare. Res me je lepo presenetil in hvaležen sem mu za to sadje. Ne mine dan, da se ne slišiva ali si napiševa sporočilo.
Kmalu je prišla noč in ker sem izpustil popoldansko kavo, sem si zvečer skuhal ingverjev čaj
27. junij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Zjutraj zaveslam do obale in se napotim do čendlerije (navtične trgovine), da vprašam, kako je z mojo verigo. Ko me možakar vidi, stopi proti meni in mi poda roko, ter reče: » V soboto bo, obljubim, danes ni šlo na trajekt. Vse bo kot si rekel, veriga, certifikat, vse.« In kaj mu naj zdaj? Nič, rečem da je v redu in pač zapustim trgovino. Vrnem se do našega pomola in počakam Darryla, saj sva zmenjena, da grem z njim do marine Savusavu, ki je kakšnih 700 m še naprej iz mesta. Tam se on nekaj pogovarja, jaz pa na pomolu vidim Bavario. A je res? Grem do nje in res, čisto prava pravcata Bavaria 47 CC ocean. Wow… Prva videna Bavaria na Pacifiku. No druga, moja je prva . Potrkam po barki in ven pride moški, ki je morda deset let mlajši od mene. Iz Nove Zelandije je in ko mu povem, da sem iz Slovenije in sem sem priplul z Bavario, mi pravi, da je bil v Sloveniji in da je obiskal Ljubljano, Koper, Izolo in da pozna Jakopina, sicer je že pozabil katerega, a enega od ustvarjalcev Bavarie. Bravo! Pol ure se pogovarjava in potem žal moram iti naprej, saj je kolega končal pogovor v marini. Pove mi, da je slučajno izvedel še za zelo dobrega mehanika za zunajkrmne motorje. Greva še do njega, a je možakar danes zaseden in me naroči za jutri ob 9:00 uri. Morda pa mi bo lahko pomagal, morda?
Midva pa se odpraviva naprej v hrib in potem po makadamu naprej vse višje in višje. Na koncu sva prišla do 271 m nadmorske višine in na vrhu hriba je zasebna posest na kateri stoji čudovita hiša. Okolica je urejena v nulo, tudi pred hišo je stopnišče urejeno, hiša pa… lepa za dve nuli. Za tukajšnje razmere skoraj malo nenavadno. A ker sva na zasebnem zemljišču, kar hitro fotografirava in ujameva v objektiv zaliv, nato pa greva nazaj v dolino, saj do hiše vodi samo ena cesta. Ko prideva do mesta, greva v trgovino po vodo, saj sva vso vodo, ki sva jo imela s sabo že porabila. Na koncu na pomolu pogledam na aplikacijo »tracker« in prehodila sva 8,62 km. Dober sprehod, ni kaj.
Potem grem še v pralnico in vprašam za ceno pranja. Ko mi pokaže cenik, me skoraj vrže na tla. Samo pranje stane 2,10 €/kg, pranje, sušenje in zlaganje pa 3,15 € po kg. Torej če imam kot po navadi 13 kg perila, bom za to plačal 41,00 €! Ne hvala, raje bom »zalaufal« svoj pralni stroj na barki, le zakaj pa ga imam in ga vlačim s sabo? Perilo se nabere, saj se vsak dan preoblačim, sem moker, prepoten, na majicah so bele lise od potu, hlače,… A najprej moram jutri v trgovino in kupiti novo odvodno cev, katera gre iz pralnega stroja, saj je ta ki je na stroju, počila. Ni kaj, slab material.
Zato pa grem na obalo kar štiri krat in pripeljem po 60 litrov vode in imam do poznega popoldneva polna oba rezervoarja. Jutri lahko perem perilo. Potem odvijačim zadnji del pralnega stroja, snamem odvodno cev in pripravim še nekatere stvari za jutri zjutraj. Sledi pozna popoldanska kavica, pregled fotografij in seveda kuhanje večerje. Zjutraj sem pojedel samo nekaj grškega jogurta v katerega sem narezal sadje in to mi je bilo dovolj do večera. Če dobro pomislim, sploh ne vem kdaj sem nazadnje videl jogurt v trgovini. Po moje v Panami. Zdaj pa ga imajo tu, kakršnega hočete.
Kasneje me spet pokliče kolega in se še malo druživa, nato pa na barki preberem nekaj strani knjige in utrujen zaspim.
< Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 2. del Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 4. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
18. junij 2019, Savusavu – Labasa – Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Zjutraj se ob šestih zbudim, se obrijem in »uštimam«, spijem kavo in odveslam na obalo. 15 minut pred osmo sem na avtobusni postaji in kmalu pride tudi Darryl. Malo počakava da pride avtobus, si ogledujeva uniformirane šoloobvezne otroke, kako so zanimivi in nekateri še vedno zaspani. Ko pride avtobus, sedeva in ta naju odpelje proti 85 km oddaljenemu glavnemu mestu tega otoka, Labasi.
Najprej malo ob obali, nato pa v hribe in ko smo se pripeljali na 678 metrov visok prelaz, sem zagledal čisto pravi gozd, v katerem so bili sami iglavci. Tega nisem videl že ne vem koliko časa, po moje od kanarske Gomere. Gozdu sledi čisto prava džungla, saj se tam nekje začne park in deževni gozd. Na cesti srečamo nekaj tovornjakov, kateri so polno naloženi s sladkornim trsom. Tega so Indijci pripeljali s sabo in ga posadili na teh otokih, zdaj pa je tega trsa za cele ogromne plantaže. Po dveh urah in pol se pripeljemo v malo večje mesto z eno glavno ulico. Na vsaki strani so trgovina do trgovine, med njimi kakšna restavracija, pa še kakšna šiviljska delavnica bi se tu našla. Midva iščeva akumulatorje in zanima naju cena. Nič kaj poceni ne najdeva, zato pa jaz najdem zanimiv 12V hladilnik z zamrzovalnikom. Vse skupaj 130 litrov, poraba 75 W. Cena pa zelo dobra, le da je hladilnik primeren bolj za kakšen pohorski vikend, kot pa za na mojo barko, čeprav je visok in ozek. Lepo bi ga bilo imeti, morda pa kdaj rugič, na kakšni drugi barki.
Po končanem ogledu, sprehodu in spraševanju po cenah, greva na kosilo. Prva restavracija je Indijska in v njej ni nikogar. Druga je Kitajska in tu sta le dva moška, ki sta očitno tja zašla. Tretja je Fidžijska, a nama ne paše ambient, ker je bolj fast food. Naslednja je spet Kitajska, ta je sicer velika, a v njej ni nobene prazne mize. No od ene se ravno dvigujeta dve ženski in midva stopiva tja in se usedeva. Naročiva vsak svojo jed in ko pride na mizo, sva oba zadovoljna. Velika porcija, ogromno zelenjave, mesa, nudlov… in cena? 3,76 €. Odlično!
Preden odrine avtobus nazaj v Savusavu si ogledava še zelenjavno in sadno tržnico. Jaz tam kupim 600 gramov svežega ingverja in celo svežo zeljno glavo, za to pa plačam 1,78 €. Naredim še nekaj posnetkov in že greva v bus in proti domu.
Vmes še dobim sporočilo v katerem piše, da je v marino priplul Belgijec Rick, ter me čaka z mrzlim pivom. Nasmehnem se, a avtobus bo še nekaj časa vozil do mesta. Vseeno pa postajam žejen. Še sreča, da imam v nahrbtniku vodo. Ta bo zadostovala za nekaj časa, dokler ne pridem do kolega.
Zvečer smo vsi trije imeli prijetno skupno druženje in v trdi temi sem priveslal nazaj na barko, se stuširal in pojedel juho. Zdaj pa grem pogledati slike, če je katera od njih uspela in je v redu.
19. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Nič kaj poseben dan, edina sprememba je to, da je zjutraj deževalo, potem pa je posijalo sonce in tudi zdaj ko pišem, še vedno ni dežja. Vreme je bilo lepo, ni bilo prevroče, saj je zunaj pihljal veter, kateri je rahlo premikal barko po gladini morja.
Dopoldan mi je kolega Bill napisal sporočilo ki pravi, da tudi on končno odhaja iz Tonge na Fidži in zdaj kar naenkrat pride tudi na Savasavu, čeprav prej tega ni planiral. Zdaj pa piše, naj ga tukaj počakam. Hmm, če bom vse čakal in izpolnjeval želje, bom v Savusavu mesec dni, čeprav mi tukaj res ni hudo.
Dopoldan sem imel delo. Pisal in oblikoval sem eno nujno zadevo, da sem jo končno tudi do konca spisal in poslal v Slovenijo. Tako, pa bo še eno veliko delo opravljeno. Prav vesel sem, da se je izšlo.
Ravno sem dokument s fotografijami poslal po netu, ko pride do mene Američan Barry, s katerim sem se srečal šele pred kratkim, a nisva imela nekakšnih stikov. On je bolj okrogle narave, zato se menda raje drži na barki, saj je rad v družbi žene, ki pa je Tajka. Žal je morala odpotovati domov za dva ali tri tedne in zdaj verjetno zaradi tega išče družbo. Malo sva poklepetala in najbolj zanimivo je bilo to, da pluje že 25 let po svetu in to je njegov tretji krog okoli sveta. Pravi, da je to lepo življenje in ga ne bi zamenjal za drugega, spet čez pet minut pa reče, da se je tega življenja že naveličal. Ne sprašujem ga, zakaj ima dvojna merila. Kmalu odide z dingijem proti marini, jaz pa pospravim stvari in se uredim, da grem na kopno.
Ob 14. uri sem bil dogovorjen s kolegi, da gremo na pravo Fidžijsko govejo juho in vsi trije smo odšli do domače kuhinje. Najprej smo se malo spogledali, kajti v juhi je bilo veliko govejega mesa s kostmi, a nekateri deli so bili obloženi z maščobo. Jaz tega ne maram, zato pa sta kolega v juho namočila nekaj malih čilijev in menda jima je ta maščoba zaradi čilija teknila. Ne hvala! Kljub vsemu smo se najedli do sitega, a tukaj juhe zagotovo več ne bom jedel.
Sledil je še kratek sprehod ob obali, ter nakup menda najboljšega sladoleda na Fidžiju. Ko sem pogledal v banice, od koder mlado dekle jemlje sladoled, sem se premislil, saj pogled ni obetal neke kvalitete. Pravzaprav je v teh državah nekako tako, da ne smeš gledati v kuhinjo, kjer se kuha hrana, saj potem bi bil ves čas lačen. Tudi hiše so na teh otokih drugačne, niso opremljene kot naše, stranišča, kopalnice, sobe in še kaj… A vse je to drugačnost, ki na nek drug način privlači.
Kasneje sem se vrnil nazaj na barko, z dingijem odveslal nazaj na kopno, ter si napolnil dva kanistra vode, se vrnil in ju nalil v prazen tank. Praktično je dan šel mimo, ne da bi se kaj posebnega zgodilo. Morda bo jutri drugače, če mi s trajektom pripeljejo verigo. Upam da res. Večer je bil res lep in če je tukaj kaj posebnega, znajo to biti sončni zahodi na Tihem oceanu.
20. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Deževno jutro, potem pa čez cel dan lepo sonce. A gremo najprej po vrsti, kot so hiše v Trsti…
Luna me je ponoči kar dobro zdelala, saj dolgo v noč nisem mogel zaspati. Kar premetaval sem se, se obračal in prav želel sem zaspati, a ni šlo. Ob pol treh zjutraj sem še zadnjič gledal na uro in potem sem le zaspal.
Zjutraj sem spil kavo, prebral sporočila, se najedel in uredil še nekaj na barki ter okoli 11. ure odveslal na kopno, ter se odpravil vprašati, če je moja veriga prispela s tem trajektom. Trajekt sem opazil na pristanu že takoj ko sem se prebudil. No verige še ni v trgovini, mi jo pa pripelje menda kurirska služba. Dam jim telefonsko številko in pravijo, da me pokličejo do 17. ure.
Potem grem še malo po mestu, naredim nekaj obveznih malih nakupov in potem se vrnem nazaj na barko. Čas imam, zato si bom pripeljal še nekaj vode na barko. In ko sem tako veslal do pomola, natočil vodo, spet veslal do barke, nalil vodo v tank,… sem se odločil, da to ponovim kar nekajkrat, saj imam čas ker čakam na verigo. Pripeljem 160 litrov vode. Potem pa je čas, da grem do marine, saj sem se dogovoril s kolegi, da se spet srečamo, kakšno rečemo in tako se skupaj malo sprehodimo. Ob tem gremo mimo carinske pisarne in Rick se spomni, da še ni dvignil dokumentov. Greva še midva notri in potem vsi trije ugotovimo, da nimamo vseh dokumentov. Hitro odveslam na barko, vzamem svoje dokumente in odveslam nazaj na obalo ter dokumente predam cariniku. Pri sebi že imam 22 strani raznih dokumentov samo s tega otoka,…. Potrdila o vplačilih,… Prijavno dokumentacijo C2C,… Plovno dovoljenje za plovbo med otoki Fidži,… Posebno dovoljenje po imigracijskem aktu od 1971, …. Zdaj mi še manjka Obalno dovoljenje za plovbo za jahte in mala plovila ter certifikat o prijavi, ki pravi, da s podpisom potrjujem, da sem seznanjen, da se moram vsak teden javiti kje sem (po emailu ali po telefonu), če sem še vedno sam in kam sem namenjen vse dokler sem na otočju Fidži. Policijska ura in kontrola že delata svoje. Se sploh ne čudim več, da je pred leti imel Miran težave na teh otokih, ker mu žene niso spustili na otok brez povratne letalske karte. No danes sem dobil še tri dokumente in tako imam točno 25 strani dokumentacije. Kaj takšnega pa še ne, saj mislim, da je bil rekord do sedaj na Tongi z 11 stranmi. Ko še to uredim ga vprašam, če imam zdaj res vse in možak se nasmehne in pravi, samo javljajte se, pa bo vse v redu.
Popoldne se lotim še popravila vetrnega generatorja, saj mi ta težko obrne vetrnico v položaj za obračanje vetrnih krilc. Že lani sem pogruntal, da je temu kriv zadnji del, ker je krilo premajhno. Ker nikjer nisem dobil plastike za zadnje krilo, sem slučajno v eni trgovini zagledal belo plastično Indijsko desko za rezanje zelenjave, ki je debela 3,5 mm in sem jo kupil za smešno ceno, 1,65 EUR. Na barki sem jo odrezal v obliko krila na mero in jo potem privijačil na manjše krilo generatorja. Zdaj tudi ko malo manj piha, generator lepo obrne in zavrti.
Ura je skoraj šest zvečer, temni se že, klica za verigo pa danes očitno ne bo in to je to: Fiji time,… Španci bi temu rekli: Manana,… Arabci: Inshallah,… in tako se svet vrti naprej…
21. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Kot sem napovedal, me tudi danes do 10:00 ure ni nihče poklical. Očitno so si vzeli njihov »Fiji time«. Torej bom moral sam na kopno, da se pozanimam kje je veriga. Pridem v trgovino in ko možakar sliši zakaj sem prišel (bil je drug, ne tisti, pri katerem sem naročil verigo prvič) začne telefonirati. Po desetih minutah končno izvem, da verige sploh ni na otoku, zato je včeraj ni mogla prevzeti kurirska služba, itd. Pravi, da veriga pride zagotovo jutri z novim trajektom. Ufff, ta jutri! Potem pa sem se prav na hitro skregal z njim, čeprav če dobro razmislim, on ni nič kaj kriv, ampak dela pa v isti firmi. Uff do danes sploh nisem vedel, da obvladam Angleško tudi v to smer.
Ves jezen grem ven in sedem v senco, ko me pokliče Žare. Vsaj nekaj dobrega! Dobiva se, se usedeva, malo se pogovoriva in nato greva še v mesto, saj mora Žare nabaviti nekaj stvari. On gre v eno trgovino, jaz k frizerju, kjer me mojster lepo ostriže. Na koncu še račun… 2,52 €. Ni kaj, brez komentarja.
Spet se dobiva z Žaretom in greva v nekaj trgovin skupaj, nato pa se Žare poslovi, saj mora nazaj domov. Jaz odidem na barko in se lotim čiščenja barke, ampak generalke. Morda me tako jeza prej mine. Najprej spalnica, nato še salon. Več danes ne bo šlo. Pobrišem in operem res vse, od stropa, do pohištva do tal. Vse, tudi omarice odprem, zložim vse stvari ven, vse pregledam, nekaj zmečem v koš, obrišem police in notranje stene, nato zložim stvari nazaj. Po skoraj petih urah čiščenja imam še pozno kosilo oz. večerjo in čas je za eno malo pivo. Zaslužil sem si ga danes.
Zvečer, še nekaj preberem, napišem blog in dan se končuje.
P.S.
Danes je izšla nova revija Playboy in notri v njej sem tudi jaz, na enajstih straneh… Ko grem, grem do konca Prijetno branje, kdor bo bral.
22. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Po zgodaj prebujenem jutru si skuham kavo in berem časopis, ko prejmem sporočilo od kolega Rika, da pred trgovino v marini stoji kup verige in misli, da je to moja. Hitro se preoblečem in odveslam na kopno. Do prodajalne imam dobrih 400 metrov in ko pridem tja, mi trgovec pove, da je veriga res moja. Zdaj pa kako spraviti to verigo na barko? Skozi okno vidim možaka, ki čisti in pometa okolico, zraven njega pa stoji samokolnica. Ogovorim ga in možakar mi jo posodi, jaz naložim verigo in jo zapeljem do mojega pontona in po njem vse do dingija. Naložim jo v njega, en konec verige pa privežem za dingija, v kolikor bi se zgodila nesreča in bi se dingi v vodi obrnil z mano vred. Tako bi vsaj en konec verige ostal pri površju in mi ne bi bilo potrebno iskati potapljače, saj je tu precej globoko. Verigo spravim še na barko in že moram na obalo, saj smo se s fanti zmenili, da gremo danes na neko mestno prireditev.
Ko pridemo do mesta prireditve, vidimo, da je ta namenjena bolj družinskemu dogajanju in otrokom. Malo vseeno postojimo, pogledamo in gremo še do zemeljskih vrelcev, kjer zelo vroča voda prihaja iz notranjosti zemlje, brbuta kot pri vretju, para se dviguje visoko v zrak, nato vroča voda odteka v jarek in se zliva v morje. Zanimiva zadeva, ki pa je žal ne znajo tržiti. Morda me je zbodla le tabla, saj je najprej nisem razumel, zakaj omenjajo ubijanje in čiščenje živali. Potem mi je bilo jasno, da verjetno mislijo na piščance oz. vso perutnino.
Sledi še kratek sprehod do mesta, potem čez park na obalo, kupimo v trgovini pivo in gremo do obale ter sedemo v senco. Čez približno 15 minut pride policija in nas okrega, ker pijemo pivo na javnem mestu. Malo se spogledamo, opravičimo, odvržemo steklenice v zabojnik, nato pa gremo vsak na svojo stran.
Ker je že ura tri popoldan, grem proti barki in odvežem vrv od dingija, ko me nekdo pokliče po imenu. Ta čas možakar pride do mene in mi da roko. Najprej ga nisem spoznal, ko pa mi pove ime, pa ga prikličem v spomin s fotografije. Rick Page, z jadrnice Calypso, z njim je nekaj let jadrala tudi Jasna Tuta. Neverjetno hitro sva se ujela in sedla v bife od marine. Dolgo sva se pogovarjala in se smejala raznim dogodivščinam. Kljub temu da je bilo že malo pozno, greva do moje barke in na njej skuham še kavo, ter nadaljujeva druženje do kar poznega večera. Pozno je že in se posloviva, a Rick pravi, da se morava tudi jutri družiti.
Zvečer si skuham nekaj za večerjo, nato pa preberem nekaj strani dobre knjige, ko pa je čas za spanje, pa se stuširam na krmi in potem odidem v posteljo. Morda bom pa jutri montiral verigo, morda.
PS- še nekaj o fotki od zadnjič. Nekaj emailov je res prišlo in žal nihče ni ugotovil, kaj je na fotki. Torej, na fotki je zvit tukajšnji tobak, ki ga potem razrežejo na cca 9 cm dolge kose in ga prodajajo v kolutu ali v kosih na tržnici.
23. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Zgodaj zjutraj, nekaj čez šesto uro me zbudi glasno vpitje, ki je bilo podobno, kot bi nekdo izgovarjal moje ime. Verjetno sanjam, si rečem. A ko to slišim še kar nekaj krat, le vstanem in pogledam iz barke. O seveda, SY Cajucito pluje počasi mimo mene in na barki sta dva para. O glej ga fanta! Prej ni imel nobenega na barki, zdaj pa vidim da jim mora biti kar luštno v dobri družbi. Plujejo naprej do ne zasedene boje.
Jaz si potem skuham kavo, zajtrkujem in razmišljam, kje bi začel z delom, čeprav vem, da je danes nedelja. Odločim se za dingija. Včeraj sem ga privezal za ponton, zraven pa je stal ob eni večji barki, kateri je iz izpuha poleg dima letelo še kaj drugega, zato je bil dingi včeraj poln črnih pik. Celega sem očistil, uporabil sem kar nekaj čistil, a vsega nisem spravil z njega. Je veliko boljše, a ni čisto.
No zdaj so se na SY Cajucitu še spočili in zaveslam do njih. Hitro se spoznam s posadko, nato pa spijemo kavo. Ker še niso prijavljeni in je nedelja, ne morejo na kopno do jutri. Odločim se, da jim pripravim in skuham kosilo dobrodošlice, zato jim naredim dobro rižoto iz gob in za vsakega spečem še tri kurkumine palačinke. Ko jim vse to odpeljem na barko, so zelo veseli. Dogovorimo se, da se vidimo ob šestih zvečer, nato pa bomo imeli en manjši party za dobrodošlico.
Jaz grem nazaj na barko in se lotim verige. 28 metrov verige je zelo slabe, zato jo odrežem in zavijem, da jo potem odnesem na kopno. Ostalih 22 metrov pa bom presušil, odnesel na kopno in jutri še enkrat premazal s kislino, nato pa prebarval, da mi ne bo rjavela in spuščala barvo po trupu barke. Zraven je že nastavljena nova veriga, tako bom imel zdaj ko spojim obe verigi, kar 72 metrov verige. Dovolj bo.
Zvečer grem na obisk h kolegom in izvem, da je bila pred eno uro policija na barki in jim je dovolila iti na kopno. Super. Ker je v marini ravno danes veselo, saj igra ansambel v živo, se odločimo, da gremo tja. Spili smo po eno pivo, se malo pogovarjali, nasmejali in ker so bili novi člani utrujeni, se dogovorimo, da gremo nazaj na barko, vsak na svojo.
Minil je še en prijeten dan in zdaj še nekaj napišem, potem nekaj malega preberem in zaključil bom nedeljo.
24. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Danes se zbudim na budilko že pred šesto uro, saj moram biti nekje okoli 6:30 na cesti pri parkirišču. Žare mi je preko soseda taksista poslal nekaj domačega sadja in sem čakal, da ga prevzamem. Taksist je prišel pol ure kasneje, a je prišel. Taksisti srečajo kakšno stranko, jo zapeljejo in vprašanje je, kdaj naredijo dostavo sadja za nekega belca. Prevzamem sadje in grem nazaj na barko, se obrijem, skuham kavo in potem pojem še nekaj sveže nabranega sadja (banani, limona, pasionki, karambola,..)
Kasneje spet zaveslam na obalo in srečam tam kolega Franka, ki je po mami Maročan, po očetu Izraelec. Mix severne Afrike, kot on temu reče. On je že nazaj iz mesta in je že kupil vse sestavine za zajtrk. Sinoči mi je obljubil, da mi bo skuhal maroško in izraelsko jed Shaksuka. Dogovoriva se, da pridem čez nekaj minut, saj grem jaz v železnino. Ko vse nabavim kar potrebujem, grem do dingija in zaveslam do Franka, nato pa k njemu direktno za štedilnik. Skrbno sem ga gledal kako kuha in kako reže zelenjavo, kaj vse dodaja v ponev in po približno pol ure je bila jed gotova. Odlična, za prste polizat. Če koga zanima, naj si gre zadevo pogledat preko Googla ali preko Youtuba (shaksuka food).
Čas je da grem na svojo barko in ker smo cca 300 metrov narazen, imam kar nekaj dopoldanske telovadbe, kar sploh ni tako slabo. Na barki najprej popravim in prilepim polivinilasto podlogo, nato z odstranjevalcem rje premažem staro verigo. Pustim jo štiri ure stati in sušiti, nato jo spravim v vedro in jo operem v sladki vodi. Spet jo zložim na polivinil in jo pustim, da se posuši.
V naš zaliv prihaja vedno več bark, na trenutek sploh ne vem, kje se bodo vezale, saj primanjkuje boj. Za vikend je napovedano zelo slabo vreme z močnim vetrom, zato ostajajo sidrišča prazna. Verjetno je bilo dovolj dni brez dežja in brez vetra. Mora biti neko sorazmerje.
Po popoldanski kavi zaveslam na obalo in grem v mesto, v eno naselje, kjer sem se dogovoril, da pridem pogledat, kako sušijo in pridelujejo prah za pijačo kavo. Ko sem prišel tja, sem bil presenečen, ker to kavo prideluje Indijec in ne avtohtoni Fidžijec. A kar kmalu mi razkaže kje suši korenine, kje jih razreže, nato jih da v en mlin, ki ima dva cilindra, ki tolčeta do želene granulacije. Drobno stolčene korenine prestavi v drug mlin, ki jih tolče do finega prahu. Mislil sem da bom videl mlin, res nek pravi mlin, zdaj pa vidim orodje, ki je kar nekaj let za nami. Ob tej sliki se mi je razpoloženje povrnilo, saj tega res ne vidiš vsak dan. Pri njih kupim en paket praha, ki ga bom podaril kakšnemu poglavarju vasi na Fidžiju.
Zvečer se še družim s kolegom Rikom, ki me je obiskal na barki, nato pa napišem par vrstic, ter pogledam pol filma in grem spat.
< Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 1. del Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 3. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
11. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Ob petih zjutraj me prebudi grmenje, bliskanje strel in močan naliv. V zaliv je prišla nevihta in vprašanje je, kaj se je dogajalo zunaj, če so bili v zalivu, ki je res dobro zaščiten, več kot pol metrski valovi. Nategovalo je vrv od muringa oz. od boje in barka je na trenutke škripala, kadar je vrv na bitvi zategnilo. Dvignil sem dingija na krmo in sedel v salon, saj nisem mogel več spati. Gledal sem strele svetlobo, bliskanje. Dež je z velikimi kapljami tolkel po palubi Indiga in voda se je zlivala v morje.
Zjutraj je še nekaj časa deževalo, nato pa se je pokazalo sonce in nastala je tista težka sparina. Ker me že nekaj dni boli uho, tako na dotik, sem si v njega našprical zdravilo in čez eno uro sem vzel veliko plastično tlačilko (inekcijo) in si spral čep iz levega ušesa. Zdaj je z ušesom bolje, še kakšen dan pa bom za vsak slučaj nosil vato. Ni kaj, včasih moraš biti za takšne malenkosti kar sam svoj zdravnik.
Po kavi in zajtrku sem imel delo s pisanjem in ker sem tukaj že teden dni, bo počasi potrebno razmišljati o premiku barke na kakšen drug otok. Zato sem si pogledal vreme, peljarje, pogledal sem si razne zemljevide in preučil pristajanje ter sidranje na otokih, kjer je obala polna skritih nevarnih koralnih grebenov in koralnih glav. Ko v mestu najdem še rastlino kava v lončku, jih nekaj kupim, da jih lahko podarim poglavarjem otokov, ter s tem prosim, če lahko sidram ob otoku, da ne bi imel kakšnih problemov. Ampak ne gre za kavo kot jo poznamo mi, temveč za pijačo, ki se pri njih dejansko imenuje kava. Iz korenin rastline yagona pridelajo pijačo. Zmeljejo korenine, jih dajo v cunjo ter v vodo. Iz tega postane napitek, ki za nas še zdaleč ni okusen. Jaz sem jo pil na Tongi in kot sem že napisal, ta brozga je zame imela okus, kot bi pil blatno vodo. Ta kava ima potencial za povzročitev odvisnosti, ker povzroča blago evforijo in relaksacijo. Učinek kave naj bi nastopil znotraj 20-30 minut, traja okoli dve uri, vendar se lahko čuti tudi do 8 ur. Učinek kave najpogosteje primerjajo z alkoholom. Učinki, kot so otrpelost ust in jezika, rahla zgovornost, pomirjenost, sproščene mišice, občutek ugodja, nastopijo postopoma. Učinek kave je odvisen od vrste in zaužite količine. Če pa to pijačo odkloniš, si užalil gostitelja.
Popoldan še dva krat zaveslam do pomola in si pripeljem še 80 litrov vode. Ko sem drugič točil vodo, me ogovori gospa iz Kalifornije, ki mi na vse pretege razlaga, kako ta voda ni v redu in je dobra samo za tuširat, za kuho pa nikakor ne. Povem ji, da sem včeraj osebno govoril z gospo iz marine in ta mi je zagotovila, da je voda dobra in da enako vodo uporabljajo v lokalu za kuhat in za pitje. Kar videl sem kako je otopela in kako je izbuljila oči od tega kar sem rekel. Potem je šla do dingija, kjer jo je že čakal mož. Verjetno je včeraj ali celo danes jedla tukaj in pila vodo, zdaj pa ji je malo žal. Ne vem zakaj že včeraj nisem izmeril kvaliteto vode, preden sem jo dal v tank, morda zaradi samega zaupanja v besede gospe iz marine. Zato sem to storil takoj, ko sem prišel na barko in TDS meter mi pokaže 46 ppm kar pomeni da je voda zelo dobra, le ekran se je obarval v rdeče, kar pomeni, da je v njej tudi nekaj težkih delcev in da je pogojno pitna. Tudi izmerjen »Ph« faktor vode je v redu, tako da draga gospa, ne boj se, ne boš zbolela.
Kasneje grem še na bencinsko črpalko in si pripeljem štiri kanistre nafte. Tukaj je nafta precej ceneje kot na Tongi ali v Sloveniji, saj stane liter komaj 0,81 EUR. Kar nekaj sem jo zadnje čase porabil za elektriko, saj je moral motor delati vsaj dve uri na dan, včasih tudi več.
V mesto mi danes ni uspelo oditi, saj se je dan prehitro končal. Bom pa zato odšel jutri, ker moram poiskati visokotemperaturno cev. Pravkar mi je Žare javil, da pride v petek v mesto in da si želi, da se dobiva, zato ga bom še tukaj počakal, potem pa v soboto res grem, saj Fidži ni samo ta otok.
12. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Že drugo noč sem slabo spal. Tokrat je bil kriv nizek pritisk in četica komarjev. Barabe! Vsi bi radi mojo kri, na tak ali drugačen način. Pošprical sem se po telesu, a ne pomaga, moram kupiti sprej na Fijiju, saj oni najbolj poznajo njihove komarje. Vem samo eno, tigrasti, zebrasti ali prozorni, vsi imajo nekaj skupnega – brenčanje. Zvečer imam prižgano spiralo, ki se cmari in dimi, pa tudi to ne pomaga. Žal v temi pa ne morem sedeti. Nad posteljo imam zvito mrežo, katero bom jutri moral namestiti okoli postelje.
Zjutraj le vstanem in po treh dneh se obrijem. Nočem biti neurejen puščavnik, ali eden od mnogih jadralcev, ki ne dajo veliko na sebe. Vreme je še vedno turobno in prav čutim, kako vse tišči k tlom. Zato skuham kavo in jo spijem v kokpitu. Nad zalivom je drobna meglica, tam daleč stran pa so težki oblaki. Pozna se, da je tukaj zima. Vsaj ciklonov ni več.
Kasneje začne padati dež in umaknem se v salon za mizo in se lotim pisanja reportaže. Ta mi prikliče v spomin Markeško otočje, prve spomine na ta paradiž Tihega oceana. Včasih pomislim, kako bi se vrnil nazaj in kako bi potem ostal na tej dosedanji poti več let. Čudovito je bilo. Čudoviti prijazni ljudje, čudoviti otoki, hrana, zalivi,… Zdaj sem tu, na Vanua Levu in spoznavam nove ljudi, novo kulturo ter nove običaje.
Ko dež preneha, odveslam z dingijem do obale in grem v železnino. Potrebujem nekaj metrov cevi za vodo. Ko jo najdem jo kupim in potem grem do pekarne, ter kupim črn kruh. Danes sem ga končno dobil. Potem stopim v trgovino in kupim še zobno pasto, vse ostalo imam na barki. Sprehodim se še po mestu, ogledujem si ljudi, sprehajalce. Danes sem za čuda videl kar nekaj žensk, ki so bile prijetnega videza, vse so bile domačinke oz. Indijke. Pa ne tiste z namazano rdečo piko na čelu in v nosu obvezen pearcing. Ampak tiste lepo oblečene in elegantne ženske, ki imajo tudi na nogah lakirane nohte, v obraz pa so prav simpatične. Po moje sem ujel kakšne uradnice med kosilom, zato sem jih tudi prvič videl, saj nisem navajen videvati lepih domačink. Pravzaprav so tukaj prave le avtohtone Fidžijanke, a med njimi še nisem zasledil lepe ženske.
Popoldan spet pada dež, jaz pa se po kavi in branju knjige sprostim, ter za pol ure zadremam v kokpitu. Moram nadoknaditi manjkajoči spanec in ta tišina je prav tisto, kar mi odgovarja. Po preprosti večerji spet pišem, saj me žene. Napisati moram vsaj 6 ali 7 strani teksta in tega res ni malo. Za sprostitev si pogledam še en film in potem grem spat. Upam, da mi je noč namenjena bolje, kot prejšnja.
13. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Dež, pada, ne neha. Pravzaprav pada in pada, jaz pa pišem reportažo in če bo vse po sreči, jo bom zaključil, dvakrat prebral, uredil fotke in poslal naprej. Vsaj nekaj dobrega v tem dežju in slabem vremenu.
Ob 14. uri ne slišim več dežja in vidim, kako tudi pri sosedih molijo glavo iz barke. Pravkar sem končal s pisanjem in zdaj grem na sprehod, grem na tržnico in potem nazaj na barko. Odveslam do pomola, ne pridem niti do mesta, spet škropi. Ampak tokrat ne tako močno, da bi se jaz umaknil. Zlil sem se z domačini in tudi oni ne upoštevajo tega rahlega dežja.
Poseben čar ima tukajšnja tržnica in zato sem še bolj vesel, da jo lahko obiščem. Najprej naredim en krog med stojnicami in potem se odločim. Kupim velik šop peteršilja (pol ga bo za čaj, pol pa za kuho), kupim pol kg okre in kilogram manjših jajčevcev. Vse domače! Cena pa, manj kot stane eno pivo. Pri mesarju še kupim piščančje bedro in vem da bom imel čudovito večerjo.
Tudi škropiti je nehalo, zato se še malo sprehodim, da naredim vsaj 4 km, da poženem kri po žilah. Na barki odprem okna in čez 5 minut že imam vse mokro, saj je kar naenkrat začelo močno deževati.
Preberem kar sem danes napisal in ob peteršiljevem čaju, katerega sem danes zamenjal za kavo, pošljem direktno k naslovniku. Spet eno delo, ki je opravljeno.
Skuham še zelo dobro večerjo, nato pa se potopim v branje peljarja, preberem še dnevnik od Male na netu in potem bo čas za branje knjige pred spanjem.
Danes je za mano čisto navaden in preprost dan, brez posebnih dogajanj. Jutri bo kaj več, saj se dobim z Žaretom.
14. junij 2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Petek je in 14.junij. Natančno pred šestimi leti, sva z Matjažem na ta dan zaključevala najino oz. njegovo jadranje na Indigu in zvečer sva bila že na čudoviti večerji v neki dobri restavraciji, kjer sva degustirala kar nekaj morskih jedi.
Tudi danes se je zgodila podobna zadeva, a z drugo osebo in na čisto drugem koncu sveta. Edino kar je skupnega v tem je Indigo in hrana.
Zjutraj se prebudim z budilko, saj vem da je danes dan, ko sva dogovorjena z Žaretom, da se srečava, preden odjadram naprej do kakšnega novega otoka. In kot sem vedel, se še dobro nisem uredil, me že kliče Žare na telefon. Prinesel mi je veliko škatlo svojega sadja in nekaj domačih zelišč. Odveslam na obalo in prevzamem škatlo, a se dogovoriva, da gre on naprej v mesto, ker ima nekaj svojih opravkov, jaz pa pridem čez kakšno uro za njim.
Pospravim sadje in zdaj imam v mreži polno pasijonk, limon, zrelih in zelenih banan, papaje,… zraven pa še diši po rožmarinu, baziliki in še čim. Uredim se in spet odveslam do obale in tam me že čaka Žare, saj je že opravil svoje opravke. Najprej se sprehodiva skozi mesto, pogledava skupaj nekatere stvari, greva v trgovino, nato pa na obalo, na klopco v debelo senco. Danes je namreč dan, ko sije in pripeka sonce. Pogovarjava se o času, ko je še delal, o časih, ki so nama obema poznani in obujava spomine za nazaj.
Ko pride čas za kosilo, greva v domačo kuhinjo, nekakšno res domačo gostišče, kjer strežejo avtohtono Fidžijsko hrano. Žare ne odstopa od posebne juhe z govejim mesom in kuhano korenino tapioke, podobno našemu krompirju. Imajo še kar nekaj jedi in ena od njih je tudi pečena jagnjetina v omaki in za prilogo imajo spet kuhano korenino tapioke. Ko je domačinka prinesla na mizo hrano, sem postal takoj lačen. Dišalo je po svežem in ves čas so se vrata gostilne zapirala in odpirala, ljudje pa so vstopali in odhajali, ker so se že najedli. Očitno je kuhinja dovolj znana, saj ima precej strank. Po končani hrani, sledi račun in to znaša dobre 4 € po osebi, kar pomeni, da je kosilo stalo kot ena srednja malica v Sloveniji. Tako sita in zadovoljna s kosilom, se še malo sprehodiva, jaz vmes fotografiram še nekaj domačinov in seveda drugih atraktivnih stvari tega mesta.
Kasneje greva še malo na tržnico, lekarno, pa še v tehnično trgovino in čas je da se posloviva. Bilo je prijetno druženje in bil je res lep del dneva, preživet z Žaretom. Žare odhaja domov, saj ima tudi doma obveznosti in živali, jaz pa se še nekaj časa potepam po mestu, saj sem iskal kolega Južnoafričana Darryla, ki je danes priplul na Fidži. Žal ga nisem našel, saj se verjetno potepa po mestu, nakupuje ter doživlja svoje prve skupne trenutke s tem otokom.
Jaz se odpravim na barko in popoldan preživim v branju knjige, urejanju fotografij in pisanju bloga. Kmalu je večer, čas za pripravo večerje, ki bo danes bolj lahka, potem pa opravim še kakšno malenkost in grem v posteljo. Čudovit dan je za mano in čudovito je imeti ob sebi prijazne in dobre ljudi…
15. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Danes sem imel v planu, da bi okoli poldneva odplul naprej, saj je za popoldan napovedan ugoden veter. Sicer bi ga imel precej v premec in bi moral jadrati v orco, a ker je močan, bi bilo to vseeno malo bolje, če tudi bi za nekaj stopinj odstopal od idealne črte. Vendar me je že ob pol osmi uri zjutraj kontaktiral prodajalec iz navtične trgovine in mi sporočil, da se je dobro pogodil za mojo sidrno verigo in če želim naj pridem k njemu. Ker so se mi ravno včeraj poklopile še druge stvari, med njimi tudi finančne, sem odšel do prodajalne. Želel sem še nižjo ceno, a to nekako ni šlo in sem brez nakupa, razočaran zapustil trgovino. V tem času sem dobil tudi sporočilo od kolega Darryla in čez dobre pol ure sva se dobila na kavi. Tudi njemu sem razložil kaj se mi dogaja in ker pluje sam, enako kot jaz, mi je svetoval naj vzamem to verigo in naj ne zapuščam tega mesta s tisto, ki sem mu jo pokazal na Tongi. Sidrna veriga je preizkušena in testirana veriga in če tudi bi kje našel drugo verigo, ki bi bila cenejša, kitajske ali druge proizvodnje, bi bila vprašljiva kvaliteta. Na to je mislil seveda v cinkanju, v materialu, varu vsakega člena in še čem. Na koncu sem tudi sam dobro premislil in se v trgovini dogovoril za nabavo, ki bo prispela šele v sredo. Zato ostajam še najmanj do četrtka tukaj.
Ob kavi sva se pogovarjala tudi o drugih stvareh in ko sem mu omenil akumulatorje, mi pove, da jih potrebuje tudi on. Darryl je bil na Tongi malo manj kot osem mesecev in pravi, da se je v tem času pogovarjal vsaj z osmimi ali desetimi kapetani bark, ki so mu povedali, da vsaka barka, ki je bila dlje časa na Tongi, je še vsaka ostala brez akumulatorjev. Sicer jaz ne vidim nobene logike v temu, on pa trdi, da mora biti neki magnetizem v tem delu, saj po navadi tudi kompasi ne delujejo pravilno. Nisem se želel spuščati v debato z njim okoli tega, ker se o tem premalo spoznam. Je pa res, da nekaj na tej Tongi vsekakor je, saj toliko škode kot sem imel tokrat, nisem imel nikjer v svojih petih letih: sidrna veriga, akumulatorji, vetrni generator, motor za dingija,…
Po kavi sva se odpravila na sprehod, vmes pa sem mu pokazal nekatere stvari v mestu, katere so ga zanimale, saj je on prišel šele včeraj, jaz pa sem tu že 9 dni. Ob pogovoru se nekako tudi odločiva, da bi v ponedeljek dopoldan odšla v glavno mesto tega odtoka, ki je cca 85 km oddaljeno od Savusavu. A najprej morava dobiti avtobusno kartico, za katero je procedura, kot da bi želel najeti avtobus, ne pa se samo voziti z njim. Pogoj za izstavitev kartice je potni list, ki ga tudi fotokopirajo ter še nekaj drugih podatkov. Ko imajo vse »črno na belem« ti izdajo posebno magnetno kartico. To je zdaj tukaj na novo, saj so menda šoferji zelo goljufali, ko so prejemali denar na avtobusu. Vedno so oddali samo polovico dnevnega izkupička, polovico pa zadržali za sebe. Nekaj znano mi je to. Slovenija pred leti? No potem sva morala s to kartico oditi na drugo mesto in tam so nama jo napolnili z vsoto, katero sva položila na njo. Vozovnica za v eno smer do Labase stane cca 2,70 € in avtobus vozi dobri dve uri.
Na tržnici še kupim nekaj kumaric in korenje, ter si kasneje na barki za večerjo naredim veliko skledo solate, z dodanimi zelišči, katera mi je včeraj prinesel Žare. Tudi z njim sem se slišal po telefonu in tudi on mi je dal kakšen nasvet za ponedeljek. Popoldan po kavi berem in zadremam za pol ure in ko sem se odpravil čistiti kopalnico, se je utrgal oblak in je deževalo kot za stavo. Postalo je temno in po dobri uri je nehalo deževati, zato pa se je ozračje ohladilo za kakšno stopinjo. Zvečer sem moral spraviti v pogon mojo Volvo Pento in si vsaj dobro uro polniti akumulatorje.
16. junij 2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Pozno sinoči sem prvič videl gasilni avto s sireno in utripajočimi lučmi. Vozil se je po glavni cesti in mislil sem, da kje gori. No potem pa smo danes dopoldan izvedeli, da je prišlo na otočju Kermadec (nekje na pol poti med Fidžijem in Novo Zelandijo cca 750 NM) do potresa 7,4 stopnje na globini 10.000 metrov pod gladino. To je seveda povzročilo dvig vode in pričakoval se je tsunami. Čeprav smo na tem otoku zaščiteni, saj so pred nami še mnogi Fidžijski otoki, so vseeno preventivno spustili sireno in čakali, kaj bodo rekli na otokih pred nami. Na srečo se ni nič zgodilo v našem delu, je pa kolikor danes berem ta dosegel Novo Zelandijo. Preventivno so opozorili tudi otoke višje od nas, vse do Ameriške Samoe in Solomonovih otokov. Pravzaprav sploh ne vem kaj bi lahko naredil v takšnem primeru, razen da bi zapustil barko z nahrbtnikom in odšel z drugimi na hrib. Verjamem, da so domačini s tem seznanjeni in bi bilo po moje tudi dobro organizirano. Samo da se je vse dobro izteklo.
Čisto celo noč je deževalo in tudi cel dan je padal dež kot za stavo. Morda je prekinilo za nekaj minut in te minute je dopoldan izkoristil moj novi sosed na boji, Francoz. Prišel je do moje barke, saj ga je zanimalo kakšna je voda na pomolu in pravi, da se mu zdi, da je danes malo rjava. Če je res obarvana rjavo ne vem, mu pa povem, da sem jaz zadnjič natočil vodo, a jo imam le za pranje posode, tuširanje, za vse ostalo pa imam vodo iz trgovine.
Ker ima na dingiju enak motor kot ga imam jaz, ga vprašam, če ima kaj rezervnih delov zanj, a že v naprej sem vedel da bo odgovor negativen. A vseeno, potem malo debatirava zakaj iščem rezervne dele, rjava veriga, akumulatorji in potem mi pravi, da naj ne kupujem akumulatorjev, da se vsak akumulator da narediti iz starega nov. Malo ga skeptično pogledam in ko skupaj pogledava video na Youtube, se tudi kasneje sam lotim obnove akumulatorja, tistega, ki sem ga že izločil in ni več priklopljen.
Tri ure sem garal v nedeljskem dnevu, in na koncu spoznal, da je to delo prazno mlatenje slame. Akumulator je bil ko sem ga priklopil in zagnal motor vroč, iz njega se je malo kadilo in v zraku se je čutil vonj po kislini. Kakorkoli, poskusil sem, dolgčas sem pregnal z delom in žal meni to ni uspelo, saj mislim, da so celice v srednjem delu uničene. Akumulator bo šel na obalo, da mi ne bo delal prevelike teže na barki. Bom pač za enkrat zmogel z enim samim, dokler ne nabavim dva nova.
Popoldan si skuham kavo, nato pa prebiram knjigo. Cel dan že dežuje kot za stavo. Zvečer si naredim večerjo, pogledam en film, vmes je nekdo praznoval in so izstrelili nekaj raket za ognjemet, katerega sem pogledal skozi okno barke.
17. junij 2010 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Celo noč je deževalo in tudi zjutraj, ko sem si nastavil alarm za bujenje je padal dež. Pogledam ven, čeprav se je dan šele začel buditi in vstajati, poleg megle zaradi dežja ne vidim ničesar. Verjetno z Darrylom ne bova šla v Labaso (domačini izgovarjajo Lambasa). Skuham si kavo in čakam še pol ure, nato pa pošljem sms Darrylu in tudi on se strinja, da je bolje, če greva na pot jutri. Zmenjeno.
Zjutraj sem še hotel malo zadremati, a ni šlo. Prebujen sem in tudi kofein je očitno naredil svoje. Zato berem knjigo in ne morem verjeti, da pada dež že dva dni skupaj. Vmes poberem deževnico in tokrat sem jo spet nabral dobrih 5 litrov. To vodo najraje uporabljam za pitje, ker je boljša od tiste iz plastenke. Kasneje si naredim res dober in zdrav sadni smuti iz sadja, katerega mi je prinesel Žare, potem pa se spravim pisati. Sredi pisanja preneha deževati in sramežljivo se pokaže sonce. Kako malo je potrebno človeku, da mu nariše nasmeh na obraz.
Preoblečem se, ter se spravim peš v mesto. Pri marini srečam Darryla, ki je ravno prišel iz mesta in s kosila, zato sedeva za eno mizo in malo debatirava. Kasneje gre on na barko, jaz pa v mesto. Ko grem mimo trgovine z navtičnimi stvarmi, me pokliče trgovec in mi pravi, da bo veriga v četrtek zjutraj. OK, naj bo, pa v četrtek. Sprehodim se še v mesto in se napotim na hrib, da si poženem kri po žilah, saj sem bil včeraj ves dan na barki. Šele zdaj vidim, kako so za hribom, ki meji na glavno mestno cesto, postavljene čudovite hiše. Večje, manjše, lepše in še lepše. Vsaka je po svoje posebna in verjetno tudi za osebe, katere živijo v njih, tudi dovolj velika. Na vrhu hriba še naredim nekaj posnetkov in se vrnem v mesto. Slučajno naletim na eno skrito prodajalno, kjer prodajajo korenino poprovca. Vprašam možaka, če ima kavo (korenino) za darilo in on mi prinese zavitek in reče: »To zavitek se nese, kadar se gre v drugo vas in se da poglavarju.« Dobro, potem mi dajte dva zavitka, da imam ob sebi, če bom slučajno kje sidral, pa da dam darilo poglavarju vasi oz. otoka. Zavitek ni ravno poceni, ni pa spet pretirano drag, da bi zaradi tega ne sidral na lepih otokih.
Kasneje grem še v trgovino, kupim peno za britje in nekaj malenkosti, nato pa se spravim na barko, kjer spijem pozno kavo, ob enem pa pripravljam večerjo. Danes bo piščančji kari in riž. Res bo dobro, saj sem to že nekajkrat kuhal. Tukaj tega sploh ni težko skuhati, saj je veliko Indijskih trgovin, v katerih se najde veliko začimb za piščanca na kakršen koli način.
Pa še nekaj besed o Fidžiju:
Fidži je otoška država v Tihem oceanu, ki jo sestavlja okoli 330 otokov, od katerih pa jih je poseljenih le slaba tretjina. Na arhipelagu, ki se nahaja vzhodno od Avstralije in severovzhodno od Nove Zelandije, živi okoli 850.000 prebivalcev. Prestolnica Fidžija je mesto Suva, ki se nahaja na največjem otoku, Viti Levu. Uradni jezik je fidžijščina, govorijo pa tudi angleščino in hindu. Na enem izmed nenaseljenih Fidžijevih otokov je bil posnet tudi film Brodolomec s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Tisti, ki ste ga gledali, se verjetno spomnite turkizne barve kristalno čistega morja in neskončno dolgih belih peščenih plaž. Plaže na Fidžiju nedvomno sodijo med najlepše na svetu, a Fidži je še veliko več kot to… V mirnih zalivih Fidžija se vitka palmova drevesa nagibajo nad neskončno turkizno morje. Pod palmami so številni zasebni moteli in hišice iz lesa, med njimi pa so napete platnene gugalnice, v katerih sanjarijo turisti, ki so pobegli pred hrupom in stresom civilizacije. Kopalci lahko v miru prisluhnejo zvoku oceanskih valov, ki se razlivajo čez drobna bela zrna mivke, se potapljajo v plitvini in plavajo v popolnoma prozorni vodi, zaradi katere se cela plaža sveti kot kristal. Fidži je tudi otočje ljubezni, predvsem za številne zahodnjake, Avstralce in Američane, je Fidži prva izbira za kraj njihove poroke ali medene tedne. Namesto, da bi za svojo svatbo v ZDA zapravili več deset tisoč dolarjev, za svoj najslajši mesec v življenju raje odštejejo okoli dva to tri tisoč dolarjev, kolikor stane paket poroke in dopustovanja na Fidžiju. Tu pa za svoj denar dobijo nepredstavljivo več – od koral in rib pod vodo, do ptic v zraku in pisanega sadja na tropskih drevesih.
Podobno navdušeni so tudi tisti, ki obiščejo Fidžijeve pragozdove, kjer se raznolike ptice postavljajo s pisanim perjem. Pragozdovi Fidžija so edinstveni tudi po tem, da v njih skoraj ni nevarnih živali ali strupenih žuželk. Vseeno se v njihove globine ni dobro spuščati brez lokalnega vodiča, saj se je zaradi gostega rastja po njih težko premikati, orientacija pa je skoraj nemogoča. V pragozdovih je kar nekaj krajev, ki jih holivudske kamere niso mogle prezreti, najslavnejši pa so slapovi Bouma na otoku Taveuni, kjer so posneli Vrnitev v Plavo laguno.
Kulinaričnemu užitku na Fidžiju se ne da upreti. Zadovoljstvo posebne vrste je obisk lokalne tržnice, ki kar kipi od stoterih barv sadja in zelenjave. Seveda morate vse tudi poskusiti in napolniti želodce z eno izmed specialitet tamkajšnje kuhinje, v kateri prednjači kokosovo mleko z imenom lolo. V njem se postrežejo slastni plodovi morja in najbolj znana jed kokoda, marinirana riba v limoninem soku s pekočimi čiliji.
Polinezijsko, malezijsko in indijsko poreklo prebivalcev Fidžija ustvarja prelepo kulturno mešanico. Danes lahko na vsakem koraku srečate nasmejane obraze domačinov, ki pa so še pred malo več kot sto leti veljali za kanibale. Konec 19. stoletja naj bi v neki vasici pojedli tudi misijonarja Thomasa Bakerja. A naj vas to ne prestraši, saj je ta običaj že zdavnaj mrtev. (prevzel od: moski.hudo.com)
< Tihi ocean - otok Vanua Levu, Fiji Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 2. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
5.9.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Ugoden veter, ki me je kar tiščal naprej proti cilju, je bil kriv, da sem zadnji dan naredil v 24 urah 143 NM. Lahko rečem, da sem drugo polovico noči jadral ves čas nad 6,6 vozla. Točka 24-tih ur se je zgodila malo pred vhodom v zaliv in potem sem z motorjem zaplul še kakšnih 8 NM globoko do zaliva, ki je moj tokratni cilj. Torej, 424 NM sem preplul v treh dneh in uri in pol, kar nekako pomeni 5,77 vozla povprečne hitrosti. Zelo sem zadovoljen!
Preden priplujem do zadnjega zaliva, v res mirnem morju izobesim rumeno zastavo, ter se najavim Port kontroli v Savusavu po radiu, a me nihče ne kontaktira nazaj. Poskusim še enkrat, spet nič. Priplujem do rdečih boj (kot mi je to svetoval Pavel) in se kar tam privežem na prvo prosto bojo, saj vidim, da so okoli mene vsaj še štiri barke z rumeno zastavo. Komaj se privežem in izmenjam nekaj prijetnih besed z brhko a mlado Američanko s sosednje barke, mi to prijetno vzdušje pokvari moški glas, ki me kliče po imenu. Hmm. Le kdo bi to bil? In takrat zagledam kako k mladi Američanki prihaja,… David. Tisti David, kateri je plul na Billovi barki od Paname do Hiva Oa in katerega sem jaz skupaj z njegovo takratno punco peljal iz Hiva Oa na Fatu Hivo. Svet je majhen in morda celo okrogel, da se z nekaterimi kar naprej srečujem. Dogovoriva se za kasnejše srečanje na pivu oz. pijači dobrodošlice.
Kmalu pride uradnica, lepa in mlada Fidžijanka in ko ji pomagam stopiti na barko, kot pravi gentlman stare Dunajske šole, mi padejo očala z dioptrijo v morje, nekje na 14 metrov globine. Adijo očala! Zdaj jo bom moral gledati samo od daleč, ker na blizu nimam več ostrine. Zato pa mi mična gospa pripravi papirje za prijavo in seveda izpiše ne vem koliko zneskov, katere moram kasneje ko vse opravim, plačati v upravni stavbi. Vsaj tu so zelo hitri, 10 minut in je bila gotova. Zdaj moram počakati, da pridejo še ostale službe do mene (carina, policija, zdravstveni inšpektor, …)
Tudi ostali kmalu pridejo in so zelo prijazni. Hitro uredimo dokumente, katerih je pa tokrat res veliko. Nato plačam takso še za carino in nekajkrat se še skupaj pofotkamo, ter se nasmejimo, našim fotkam. Carinik mi ponuja dobra dekleta s Fidžija in pravi, da so čudovita ko jih poročiš. Povem mu, da bi kar dve vzel in če katera ne bo dobra, mu eno vrnem, drugo obdržim. Zato pa gospa z zdravstvene Bio inšpekcije ne more verjeti, da imam naravne modre oči. Ves čas me sprašuje, če imam v očeh morda obarvane leče. Če bi mi bila všeč, bi ji rekel, da lahko zvečer pod lučjo pogledava, kako je z lečami.
Popoldan moram spet veslati, tokrat malo dlje, saj grem še v nabavo, ker sem kar nekaj stvari (zelenjave in sadja vrgel v morje), zdaj pač moram nabaviti novo. Tukaj je kar prometno, ves čas je gneča na cesti in pločnikih, ljudje se sprehajajo, hitijo in kupujejo. V mestu je je marsikaj drugače kot je na Tongi. Razlika je tudi v temu, da so tu zelo prisotni Indijci, kateri imajo kar nekaj trgovin, lokalov in še marsičesa drugega. Vsi moji kolegi, ki so že bili tukaj mi nekako pravijo, da se jih moram izogibati v velikem loku. Zakaj? Tega pa res ne vem. Tokrat zastavice ne bom risal, saj sem našel večjo zastavico za samo dva dolarja. Zdaj že visi na barki.
Zvečer si še popravim uro, zdaj smo samo 10 ur narazen in naredim si večerjo. Tokrat bo več časa, zato si naredim dva dobra kosa pečene jagnetine na žaru, pečen krompir s čebulo in za dobrodošlico eno malo pivo.
6.9.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Sinoči sem sem se po večerji ulegel na sedežno v salonu, vsaj toliko, da si malo poravnam »križ« ki me res boli in to iz meni neznanega razloga. A takoj ko se uležem, zaspim. Utrujenost. Tako spim do pol petih zjutraj, pri prižganih lučeh, komarjih,… Pravzaprav sploh ne vem, kako sem lahko tako močno zaspal. Potem se prestavim v posteljo in spim še nekaj časa, tako, da sem vse skupaj spal slabih 12 ur.
Kar nekaj stvari moram narediti po barki, a me zmoti klic Davida, da pride z dekleti na kavo. Seveda, pridite! Čez slabe pol ure pridejo trije, mična mlada Američanka, njena kolegica in David. Skuham kavo, jim podam nekaj piškotkov in skoraj eno uro in pol se pogovarjamo, obujamo spomine, na koncu pa še izvem nekaj zanimivosti glede otokov, vsega ostalega, kar se tiče postankov na otokih, katere so obiskali tudi sami.
Ko odidejo, moram tudi jaz na kopno, saj sem z nekim mojstrom dogovorjen, da mi morda najde uplinjač za moj mali motor. Morda celo rezervoar goriva, pipico, svečko,… in še vseeno ne vem, če bo motor delal. Srečam se z mojstrom in mi pravi, da ni naredil nič, kar bi se dalo, da bi bil moj motor v delujočem stanju. Pozdraviva se in greva vsak svojo pot. Jaz v marino, saj imam dogovor v marini z eno gospo, da bo vprašala svojega šefa za manjše motorje, saj v trgovini prodaja le večje. Pa ga ima, Mercury 3,3 HP. Cena ni pretirana za nov motor, a vseeno mi je predrag in ne sežem tako daleč, saj najprej potrebujem sidrno verigo.
Odpravim se še v sosednjo marino, kašne 3 do 4 km naprej, morda najdem kaj rabljenega. Žal ni ničesar, kar bi me naredilo srečnega. Vrnem se v mesto, odidem še v pisarno, da mi naročijo plovno dovoljenje za obisk otokov, katere sem označil na glavnem dovoljenju. Menda bo to trajalo do jutri in jutri naj se zglasim zopet pri tej prijazni gospe.
Čas imam, zato odidem v trgovino in na kavo. Kava seveda ni takšna kot pri nas v lokalih, čeprav je zelo poceni. Pozno popoldan se vrnem utrujen na barko, skuham večerjo in po sadnem zajtrku je to moj prvi pravi obrok. Rizi bizi in pečen piščanec. Ko pospravim, si odprem en mali radler, nato pa pišem. Delo pač. Pozno zvečer si pogledam še en film in nato grem v posteljo. Jutri je nov dan, dan za delo.
7.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Petek. Vikend in en poseben dan. Zjutraj se prebudim že zgodaj in ravno si kuham kavo, ko me pokliče Luka. Sporoči mi, da je govoril z Žaretom in ker je ravno danes v mestu, me le-ta čaka v marini. Pustim kavo, se oblečem in odveslam do pontona, nato pa se sprehodim do glavne marine. Čeprav ne vem, kako je videti Žare, se ob skupnem pogledu zaveva, da sva prava. Žare je Slovenec, ki je izkoristil možnost hitre upokojitve in odšel v pokoj. Zaradi tega nima prav velike pokojnine, a tukaj se da od nje prav dobro živeti. Že prej je potoval, zdaj pa se je pred sedemnajstimi leti uspel naseliti na Fidžiju. Pravzaprav si je kupil kar nekaj zemlje ob morju na otoku Taveoni, si postavil hišo in kot sam pravi, kmetuje in uživa življenje. Kmetuje? No on temu tako pravi, saj vsake toliko časa posadi nekaj sadnih dreves papaje, pasionke, ter drugih sadežev. Trenutno se nahaja na otoku Vanua Levu, saj pomaga kolegu vzdrževati farmo, ker je ta trenutno odsoten. Žare se je ponudil, da bo on kraljeval na hribu Koravesi in mu čuval farmo ter urejal stvari eno leto in pol, dokler se ta ne vrne.
Najprej sva se sprehodila po mestu, da je tudi sam opravil določene obveznosti, nato pa sva šla še na tržnico, kjer mi je podrobno razložil, kje in kaj kupovati. Od tam k mesarju, k peku, on tudi k frizerju, nato pa po večji nakup v trgovino. Po opravljenem nakupu se odpeljeva s taksijem do njegovega skoraj 8 km oddaljenega doma, kjer trenutno stanuje. Ko zloživa nakupljene stvari, mi Žare skuha dober čaj, nato pa začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Nekaj let je starejši od mene, a ker oba prav dobro poznava čas v katerem sva živela, ga tudi omenjava. Začela sva ga že zaradi njegovega psa, kateremu je nadel ime Tito. Pa ne da ne bi spoštoval tega imena, enostavno zato, ker sedaj vsaj 10x na dan izgovori to ime. Ima še pet mačk, nekaj kokoši, v velikem ribniku je kar nekaj krapov. Tukaj se počuti kot doma, uživa, čez dan nekaj naredi in posadi, da mu ni dolgčas, veliko bere in predvsem rad kuha. Po ogledani res veliki parceli, začne pripravljati kosilo. Z dvorišča prinaša začimbe, nato domača jajca, v možnarju oz. terilniku zmelje sol, poper, ter druge začimbe. Ob kuhi se ogromno pogovarjava, jaz ga sprašujem, on mi odgovarja. Kasneje jaz pripravim solato, on pa dokonča kosilo in jeva njegovo specialiteto, pašto z mesno omako na njegov način.
Po kosilu skuha še kavo in malo pred nočjo vstanem, saj se moram vrniti v dolino, še preden bo tema. A preden odidem, mi v nahrbtnik nadeva ogromno sadja: banane, limone, papaja, pasionke,… Maloprej je še deževalo in ko sem šel je bila kamnita pot tudi blatna in spolzka. Vmes se še enkrat ulije dež, a me to ne moti, moker dol ali gor. Po dobrem kilometru in pol, pridem do glavne ceste in ko pripelje prvi taksi, ga ustavim. Tokrat bom poslušal Žareta in naredil kot mi je naročil. Taksi me odpelje še dobrih 6 km do marine in ko vprašam za ceno, mi ta odgovori: 50 centov. Prav imaš Žare, res je tako, od sedaj naprej ustavljam še samo prazne taksije na poti, tako bo ceneje.
Zvečer urejam okoli 70 fotografij, katere sem posnel v tem dnevu in občudujem pokrajino, sadje, pogled na morje, poskušam razumeti človeka, ki je zapustil rodni kraj in našel svoj mir na otokih sreče. In kot sam pravi… narediti je potrebno le prvi korak, za vse drugo poskrbi čas.
8.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Dolgo sem spal, skoraj do osme ure zjutraj, nato sem pospravil posodo od zajtrka, napisal nekaj stvari ob kavi in zaveslal v mesto.
Najprej grem v čendrarijo (trgovino kjer prodajajo stvari za barko), da vprašam, če je mojster kaj izvedel za moj uplinjač. Žal ne, pravi, da tukaj nihče ne mara motorjev Tohatsu, zato tudi ni rezervnih delov. Tukaj pomenita nekaj samo dve znamki: Yamaha na morju in Toyota na cesti. Ker ne dobim ničesar, se spet pogovarjam o sidrni verigi. Tokrat preračunava in spusti mi ceno za 45 centov po metru. To je samo pljunek v morje in še vedno je draga. Nato mi pravi, naj si grem verigo pogledati tudi v železnino, tam imajo cenejšo varianto. Ker nimam kaj početi, saj že celo dopoldne dežuje v presledkih, se odpravim tja. Sobota je in verniki Hare Krišna so pred eno od trgovin pripravili pravo vegeterijansko pojedino in jo zastonj delijo ljudem, ki so od daleč. Pogovarjam se z vodjo te verske skupine, Radžijem in razloži mi, da jih njihova vera uči, da pomagajo drugim. Tokrat so skuhali velika dva lonca riža, ter dve vrsti zelenjave v omaki. Vsakemu, ki si to želi, mu dajo hrano v posodo iz stiroporja, da jo poje nekje sede, ali pa tudi, da jo odnese domov. Poslovim se od njega in ostalih, čeprav so malo razočarani, ker nisem vzel njihove hrane. Verjetno se to ne spodobi, a kaj naj, saj sem pravkar od zajtrka.
Odidem naprej in najdem Husseinovo železnino. Lastnik je Indijec in kolikor vem, imajo Indijci dobre železarne in železarsko industrijo. Najdem trgovca in pokaže mi verigo. Ima jo nekaj manj kot 30 metrov, a pravi da je »made in China«. Cena je dobra, pol manjša od navtične iz Australije, a vem, da me ne bo dolgo držala, ter bo še pred enim letom zarjavela. Raje ne bi, hvala. Pogledam si še olje za motor. To je malo cenejše kot na bencinski črpalki, a je firma neznana. Tudi tega ne bom, hvala, saj na njem piše »Made in PRC« (People Republic of China).
Sprehodim se še do mestne tržnice in iščem neko zelenjavo, ki bi me zanimala. Vse kar imajo uvoženo je res drago. Paprika in paradižnik staneta 7 EUR po kg!!! Kupim kumare, ki so poceni, nekaj druge zelenjave in fotografiram tržnico, stojnice ter sadje.
V pekarni še kupim kruh, nato se sprehodim do marine, ter zaveslam nazaj do barke. Vmes me dobi dež, ki se obrne v ploho in sem že moker do kože. Na barki se preoblečem, skuham si čaj, saj je za kavo še malo prehitro. Zunaj še vedno dežuje, zato popoldan berem knjigo in ob njej za pol ure zaspim. Prebudila me je misel na popoldansko kavico in piškot. Ob kavi pišem članek za reportažo v časopisu, pripravljam fotografije, izbiram besede. Bivanje na otoku ni samo uživanje, kot nekateri mislijo, tudi delati je potrebno, a vesel sem, da je moja pisarna na morju.
Zvečer si naredim večerjo, pojem jo v salonu, saj zunaj še vedno dežuje. Poženem motor, kajti potrebujem elektriko, saj ni bilo sonca, da bi mi pomagal polniti akumulatorje. Tako je minil še en dan v deževnem dnevu, ko sem na Fidžiju.
9.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Danes je nedelja in po včerajšnjemu slabem vremenu je danes prav tako kislo in oblačno jutro. Mar ne bo sonca? Kdo mi bo napolnil akomulatorje? Vem, motor. Vključim delovanje motorja in ob enem čakam, da se jadrnica z Ameriško zastavo premakne s svoje boje in odpluje iz zaliva. Ko se to zgodi, me marinero s čolnom pozove, da se prestavim z barko na njihovo mesto, saj sem to včeraj prosil. Zakaj? Zato, ker bom potem od barke do dingi pontona oddaljen samo 70 metrov in ne več 400 metrov. Torej bo po novem manj veslanja. Ko se prestavim, se privežem za popolnoma nov mooring oz. bojo in že sem v dingiju ter veslam na obalo. Spotoma odnesem še smeti in sem že na cesti. Nedelja je, jaz pa sem obljubil Žaretu, da se odzovem na njegovo povabilo, na nedeljsko kosilo. A najprej moram priti do njega. Avtobusi ne vozijo, taksiji pa so tako redki na cesti, da bi jih lahko s prsti preštel, poleg tega je vsak ki se pelje mimo nabito poln. Nimam druge, kot da pešačim slabih 8 km, od tega dobrih 1,5 km visoko v hrib. Vmes še večkrat dvignem palec, a mi nihče ne ustavi. Pogledam če sploh stojim na pravi strani ceste, saj je vozni režim obrnjen od našega, torej vožnja po levi. Vse je v redu, le ljudje mi ne ustavijo. Tujec, ki se sprehaja v nedeljo ob cesti, po moje nima vseh pik v glavi.
Po dobri uri in pol le pridem do posestva in pozdravim Žareta. Ta je že skuhal kosilo, dobro domačo juho. Zgodaj zjutraj, še v temi, je pokončal enega petelina in ga skuhal, že včeraj je izkopal poseben koren, ki je podoben po okusu krompirju in spekel Fidžijski hrustljav krompirček. Naredil je še solato in kaj lahko človek še pričakuje boljšega za nedeljsko kosilo.
Po čudovitem in dobrem kosilu sva se sprehodila po posestvu, kjer mi je Žare razkazal nekaj zelišč, listov in seveda dreves, ter mi povedal, za kaj se kakšno od teh uporablja. Eni listi so tako dišali, da sem si jih podrgnil pod nosom in potem mi pove, da so ravno ti listi dobri za inhalacijo, kadar si prehlajen. Ni kaj, hitro se učim in srkam v sebe, vse kar mi lahko prav pride.
Vmes narediva še nekaj fotografij, saj Žare res dobro fotografira in ima to v sebi še iz časov, ko je še delal v Sloveniji. Popoldne pa se spet pripravlja k dežju, zato se po popiti kavi poslovim in Žare mi poda še veliko vrečko sadja, polno banan, pasionk in papaj. Hvala ti, poslovim se in grem. Čaka me spet dolga pot nazaj do barke.
Tokrat sem prišel po hribu do glavne ceste in po slabih dveh kilometrih ravne ceste ustavim taksi, ki me zapelje za 1 dolar do marine. V roke mu porinem 2 dolarja, saj me je rešil peklenskih muk. Če bi moral hoditi še 500 metrov, bi se ustavil in sedel, saj mi je prst na nogi tako zatekel, da je bil videti kar grozljiv. Ob tem sem čutil močno bolečino, ki je verjetno posledica preobremenitve sklepov, katere je že dodobra načela dolgoletna putika.
Zvečer na barki napišem del članka za novo naročilo v navtični reviji in napišem ta tekst za blog. Dan se končuje in prijetno je bilo v družbi Slovenca, ki živi na Fidžiju in s katerim sva se res dobro ujela.
10.6.2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Včasih res ne vem kaj je boljše od vremena, dež in oblačno vreme ali sonce, katero pripeka in greje. Prebral sem, da je tudi v Sloveniji vroče in tako nisem samo jaz podvržen vročini. Bo pa zato več energije v akumulatorjih. In ko smo že pri njih, sem danes doživel šok, saj mi je zjutraj na komandni tabli gorela rdeča lučka, to pa pomeni, da z akumulatorjema nekaj ni v redu. Zato sem se takoj po kavi vrgel na delo in odklapljal kable, meril in na koncu ugotovil, da ko ima hudič mlade, jih ima po navadi kar nekaj. Poleg verige, motorja in kapljajoče vodne črpalke, bo očitno potrebno nabaviti še nova akumulatorja. Eden od dveh je izpustil dušo, ter je obremenjeval še drugega. Ta drugi pa je na zadnjih izdihljajih in upam, da mu je dano že nekaj časa življenja z mano. Potrpi!
In ker že imam orodje v salonu, se odločim, da bom nadaljeval z delom, saj mi je le-to kar naenkrat zadišalo. Razdrl bom del motorja in poskušal popraviti tesnenje vodne impelerske črpalke. Ta že nekaj časa poleg nekaj kapljic vode spušča tudi olje. Tudi ona ima svojo rak rano in me počasi zapušča, a tudi ona je precej draga in morala bo počakati na vrsto. Zato odvijačim stopnice, da imam lažji dostop do motorja, jih odstranim, poberem olje in vodo, ter očistim del, kjer bom delal. Odvijem vodno črpalko, vse dobro olistim, razmastim, nato pa s silikonsko visokotemperaturno maso pričvrstim tesnilo in drugi del pri motorju. Vse skupaj spravim v red kot je bilo včasih. Zdaj mi manjka le še olje, ki pa ga žal nimam na barki. Torej moram v mesto in tam se pozanimam za dobro in cenovno ugodno motorno olje. Ker sem že spet v železnini, kjer imajo skoraj vse, se pozanimam še za akumulatorje in njihovo ceno. Ni kaj, dragi so, znamka pa ne znana. Zamahnem z roko, pa saj še niso na vrsti za nakup. Vmes slučajno najdem še prodajalno, kjer prodajajo pivo in druge alkoholne pijače. Tukaj alkohol ne prodajajo kot pri nas v marketu na policah, ampak imajo zato določene trgovine, ki to prodajajo samostojno ali v sklopu večjih marketov. Nič ne bom kupil, me pa zanimajo cene. Kar na rit me je vrglo, ko sem zagledal ceno viskija, litrske steklenice rdečega J.W.. Cena je skoraj petkratnik naše slovenske cene. Pivo je tudi nekaj dražje kot na Tongi in najcenejši rum je tukaj tako drag, da bi stal en krof na Fidžiju kot šest krofov na Trojanah. Ne razumem, kako si lahko to ljudje privoščijo, saj tudi vino in penina nista nič kaj poceni. Očitno je tudi tukaj tako, da je biti alkoholik velik privilegij.
Pet litrov olja kupim na bencinski črpalki in grem do dingi pontona. Vroče je, bolj kot sem pričakoval. Zato odveslam do barke in najprej spraznim in ven povlečem staro olje iz motorja, nato dolijem novega. Tako, zdaj upam, da bo nekaj časa mir.
Ob popoldanski kavi s tremi piškotki napišem nekaj stavkov na računalniku in obdelam nekaj fotografij za navtično revijo. Sedim v kokpitu in razmišljam, kako dobre delovne pogoje imam v svoji pisarni. Prijetno je pisati in imeti mir, zraven pa stavki letijo na ekran.
Kasneje se odločim, da grem do obale natočiti nekaj vode. Tukaj v zalivu je voda umazana, videl sem nekaj cevi, ki so napeljane v morje in sumim, da se iz njih izliva nečista voda. Zato tukaj ne bom delal vode in si jo bom raje vozil z obale. Nekaj jo še imam s Tonge, a ker je eden rezervoar že prazen, je bolje, da kar pričnem z delom. Za vodo imam samo dva 20 litrska kanistra, zato tokrat dvakrat preveslam pot do obale in si natočim 80 litrov vode, za prvo silo. Jutri bom pripeljal še dva krat in tank bo spet poln. Voda je dobra za tuširanje, pranje posode, ni pa dobra za piti, zato si bom moral v naslednjih dneh vodo kupiti v marketu. Upam, da je vsaj ta poceni in ni podobna cenam alkohola.
Zvečer si naredim še dobro večerjo in potem se sprostim ob gledanju filma, ter odidem spat.
< Tihi ocean - Plovba proti otokom Fiji Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
29. maj, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga
Končno en dan, ki je minil, brez nekih posebnih dogodkov, dela ali česa pretresljivega. Morda je edina sprememba pri meni, da me boli grlo. Včerajšnja ledena voda pri Billu mi ni dobro dela in tako razgret in vroč od dela, je vsekakor ne bi smel spiti. A je kar je. Morda mi bosta kemični 1000 mg vitamin C v kemiji in še kakšen dodaten lekadol pomagala, da ne zbolim.
Za danes sem imel nek plan, da bi odrinil naprej, a sem odhod prestavil zaradi kolega Billa, ki je ostal sam na barki, saj ga je danes zapustila še zadnja članica posadke in je odšla na večji in luksuzen katamaran, kjer se nahaja mlajši par. Seveda, mladina gre skupaj, mi dinozavri pa mi morali držati skupaj. Jutri mu moram pomagati okoli namestitve jader, točenja goriva, vode,… Ne vem kako bo, saj ni navajen jadrati sam, vedno je imel nekoga ob sebi. Pravi, da bo počakal še nekaj dni, morda pa le najde koga, da bo lahko odjadral naprej. No jaz sem se odločil, da jutri vsekakor ostanem, v petek pa definitivno grem, saj tukaj nisem ničesar izgubil. Čas je že.
Opoldne sva šla skupaj z Billom na en daljši sprehod, da prekrvaviva noge, srce in telo, kasneje še na kavo. Pri kavi se nama je pridružil domačin William, s katerim smo se kar nekaj krat družili skupaj, tokrat pa je prišel med službeno pavzo na kosilo. Zvečer sem povabil Billa na večerjo na mojo barko in pogovor se je potegnil kar v trdo noč. Zdaj še napišem nekaj besed in se odpravim v posteljo.
Menda potrebujete nekaj sonca, zato vam ga jutri pošljem, ker ga imamo tukaj še preveč in do petka ali sobote vas doseže.
30. maj, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga
Jutro je, sončno in lepo. Nekje okoli 26°C je že zjutraj, morda čez dan zraste še za dve stopinji, upam, da ne več. Tukaj je kar prijetna klima, le tega dežja se nikoli ne bom navadil. Pade ko pade in ko pada, pada različno. Enkrat 10 minut v rahlem pršenju, spet drugič pol ure v izlivanju temno sivega oblaka. Včasih si prav zaželim pogledati v nebo, morda pa le zagledam kakšno večjo luknjo, kjer jim spušča ta voda.
Po obvezni jutranji kavi in sadnem zajtrku, se sprehodim s smrkavim nosom do uradnikov, saj potrebujem izhodne dokumente za jutrišnji izhod iz države. Ja prav ste prebrali, čas je da zapustim Tongo, ki pa mi je vseeno prirasla k srcu. Ni tako slaba, kot je bila videti lani. Morda me je lani ubil kulturni in še kak drugi šok, katerega prej nisem bil navajen. Zdaj se mi zdi vse »cool«.
Stopim do uradnika, ta me brez nasmeha sprejme in ko mu povem po kaj sem prišel, mi pomoli tri liste A4 formata in mi reče, da moram formularje izpolniti. OK, sedem za mizo, izpolnjujem vprašanja, katerih odgovore sem že nič koliko krat napisal. Ko končam, mi pravi, da mu moram dati še svoje dokumente in dokumente barke v vpogled. Dam mu še to in potem njegova vrla in široka tajnica prinese velikooo knjigo v kateri je še vse ročno zapisano. Računalnikov še tukaj ni. Le tisti so na kuglice, deset v eni vrsti. Pa kaj čem, saj mi je njihova letalska družba Real Tonga, napisala letalsko karto kar na roke. No kakorkoli, pobrska nazaj po knjigi in me najde.
»Indigo.«
»Da.«
Brska še po potnem listu in najde, da sem pred mesecem dni prispel nazaj na Tongo.
»Kje pa ste imeli barko, ko ste bili doma?« me vpraša.
Pravim: »Na kopnem.«
»Carinske dokumente prosim.« mi ukaže.
»Oprostite prosim, zelo slabo razumem Angleško. Ste me vprašali če sem bil na kopnem?« se hitro izmažem, saj carinskih dokumentov nimam, ker bi moral čakati nanje še mesec dni, da pridejo iz Tongatapu.
»Ne kje je bila barka, v vodi ali na kopnem?«
»Gospod v vodi, saj je veliko ceneje, kot na kopnem.« mu pravim.
»Imate morda potrdilo, da ste plačali bojo?«
»Seveda.« in mu ga pokažem, plačano za zadnjih 11 dni.
»Plačati bo potrebno takso, za barko, ki je bila več kot šest mesecev na Tongi.«
»In koliko to znaša?«
»Vprašajte na okencu.«
Vprašam na okencu, a mi čez zaprto okno mlajša gospa pove, da tiste prave dama ni in naj pridem ob treh. Ehhh!!
Pridem do možakarja in mu povem, situacijo. On se dela kot da je to samoumevno in pravi: »Zdaj pa greva na barko, da jo pregledam.«
Halooo. »Moja barka je na boji in ali jo je potrebno pregledati tudi pri izhodu?«
Pravi da ja in da se tukaj drugače ne da.
»OK, potem pridem jutri zjutraj.« mu pravim.
On pa meni, da naj plačam takso, saj je videl, da je tista prava gospa prišla v pisarno. Mislim, Urad za takse pa takšen, da imajo pri nas cigani Ivanoviči boljšega in bolj urejenega. Gospa ima dolge rdeče nohte, zaradi katerih dvomim, da lahko s prsti prime dokumente. Po moje jih prej z nohti napiči, enako kot so včasih listke napičili na žeblje. Taksa je minimalna, a plačati jo je potrebno. Plačam in grem še na tržnico, kupim nekaj sadja, kos mesa, kruh,…preveč ne smem, saj bom moral, če mi to ostane, na Fijiu vse zmetati v morje. Nič sadja, nič zelenjave, nič svežega mesa, nič ribe, nič…nič…nič… ne smeš prinesti na otok. Zakon je pač Zakon.
Popoldne še pregledam motor, olje, hladilno tekočino, da mi slučajno voda v motorju ne zmrzne in vse lepo počistim in posušim. Jermen na alternatorju se mi zdi še malo gibljiv, zato še njega zategnem. Na levi bok barke namestim bokobrane in več ali manj sem pripravljen za jutrišnji pristanek na carinskem pomolu, potem pa če bo carinik dal žegn, odplujem naprej.
Kasneje grem pomagati še Billu in zmontirava na jamboru wind instrument, potegneva nekaj vrvi, pripraviva vse za jadra, a naju žal prej ulovi tema, preden vse dokonačva.
Ostalo mi je še nekaj sličic od kralja Tonge v raznih barvah, te bom unovčil zvečer za pico in morda še kakšno pivo, če bo teh sličic dovolj.
31. maj, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga
Sinoči sem po večerji prišel na barko in kar na enkrat sem se počutil zelo slabo. Iz nosa mi je začel teči izcedek, kihal sem in tudi nekaj kašlja se je slišalo iz mojega grla. Ob polnoči sem bil ves moker in izmerim si vročino, 38,6 mi pokaže termometer. No pa sem si priznal, da sem zbolel. Celo noč nisem spal, saj sem precej kašljal in iz nosa mi ni več teklo, ampak lilo. Najprej sem si nos očistil s slano vodo nato pa si naredil čepe iz robčkov. Vzel sem dva Lekadola in upal, da mi vročina pade. Vedno slabše je bilo in začelo me je boleti celo telo, zato sem vzel antibiotik Sumamed v upanju, da se kmalu pozdravim. Proti jutru sem zaspal za uro in pol in si kasneje skuhal čaj iz svežega ingverja in nekaj limone. Skuham si še kavo, a jo po dveh požirkih zlijem stran, saj mi ne tekne.
Moji dokumenti so ostali v pisarni za odobritev odhoda, boja je plačana in danes je zadnji dan. Očitno me ta Tonga še ne misli pustiti iz svojega objema. Razmišljam kaj naj naredim? Potem le spoznam, da v takšnem stanju ne morem sam pluti nekaj dni in nekaj noči skupaj do Fijia, brez moči in še z vročino. Čeprav imam kar visoko vročino, privežem dingija za bojo, odvežem barko in zaplujem do carinskega pomola. Najavim svoj prihod po radiu in uradniki mi pravijo, naj pridem kar v pisarno, ko se privežem. Ko sem v pisarni, mi izročijo še en A4 obrazec, katerega so mi včeraj pozabili dati. Ufff koliko komplikacij ob enem izhodu iz Tonge. Izpolnim še njega, potem pa dobim izhodne listine. Počakam še uradnika za pregled barke in ko pride, pravi da je vse v redu, da ima neko drugo delo. Ma ne me j**at! Z vročino čez 38 stopinj, kuha me, pripeljem barko na pomol, ta bukselj pa mi pravi da je vse v redu! Kretenizem brez primere! Jezen grem na barko in zaplujem nazaj do boje, dingija pa privežem na svoje mesto, za krmo.
Cel dan sem samo ležal in spal v postelji, jemal tablete in pil čaj. Zdaj zvečer se že malo bolje počutim in vročina je padla na 37,1 stopinje, zato upam, da bom jutri že brez nje. Jutri še ne bom mogel iti naprej, upam pa, da kmalu. Popoldne me obišče še Bill in pravi, kako slab sem videti. Saj bo bolje mu pravim. Pravi, da bo on naredil večerjo za oba. OK, jaz sem v celem dnevu pojedel samo eno Maggi juho, ne gre mi kaj drugega v usta in želodec. Ko mu povem kaj se mi je zgodilo s carino, mi pravi, da sta Američana Susane in Joe, prav tako morala pripeljati svoj katamaran na pomol, da pa je zanimivo, da Darrylu pa tega danes ni bilo potrebno, a je taktiziral in šel po odjavo ob 15,30 uri, ko se je uradnikom že mudilo domov.
Zvečer spet pride Bill na barko, v plastični gajbici prinese svinjske zrezke v čebulni omaki, pire krompir in pečeno korenje. Ponudim mu še eno pivo, jaz pa spijem čaj iz svežega ingverja in limone. Lepo je imeti ob sebi pravega prijatelja. Ko pojeva se on odpelje nazaj na svojo barko, saj gre verjetno kmalu ven, ker je petek in po celem mestu se iz vsakega lokala že sliši glasna glasba, ki bo trajala do jutra. Jaz grem nazaj v svojo posteljo in počivat. Pred mano je še ena noč v kašljanju, smrkanju in z nekaj vročine. Vsaj 5 let že nisem bil tako prehlajen. Nikoli pa si nisem mislil, da se mi bo to zgodilo na morju, kjer ni zime.
1. junij, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga
No pa smo že v novem mesecu. Ta bo za Slovenijo že bolj poleten in ne bo tako hladen in moker, kot je bil maj. Tukaj pri nas na Tongi pa je bilo danes pasje, saj smo v največji vročini namerili celih 31,6°C in to samo zato, ker ni bilo niti kančka vetra.
Sem se pa zato ponoči naspal, kljub temu, da sem spal cel prejšnji dan. Vročina v mojem telesu je izginila in tudi kašelj ter smrkanje iz nosa sta kar precej popustila, a nista še rekla da je konec. Zato sem več ali manj počival, razen če izvzamem skoraj opoldanski odhod na kopno, kjer sem prispel ves moker. Pa ne od veslanja, ampak od zunanje temperature. Res je grelo na polno. Plačati sem moral še za dva dni priveza na bojo, ki pa je tukaj zelo poceni. Sprehodil sem se še do mesta, ker se včeraj nisem in moram reči, da sem vseeno čutil, da nisem tisti pravi. Kot da nisem imel dovolj moči, a saj moč pride sama od sebe, ko telo začuti, da je z zdravjem boljše. Zato sem se kar kmalu vrnil nazaj, kupiti tako ali tako ne morem ničesar, saj nimam več njihovega denarja.
Zvečer sem si naredil še večerjo, zraven pa prižgal za kakšno uro motor, saj moram malo dopolniti energijo v akumulatorjih. Kmalu sem slišal drugačen zvok motorja in pogledam na digitalni prikazovalnik temperature motorja, kateri mi kaže povišano temperaturo, ki še kar raste. Pogledam k iztoku vode iz motorja, pa le tu in tam špricne za kakšen pljunek v morje. Ugasnem motor in si mislim, da je šel impeler. Dvignem stopnice in motor je res malo bolj vroč. Preden se lotim impelerja, vseeno pogledam vodni filter. Seveda, saj ne more sprejemati vode, če je zapacan od alg in meduz, katere danes v ogromnih količinah plavajo okoli barke. Očistim filter, očistim tudi mrežico s staro zobno krtačko, nato pa preizkusim delovanje. Motor dela, temperatura počasi pada in voda od kroženja lepo teče v morje.
Zvečer vzamem še zdravila in grem prej v posteljo. Še bar so zaprli ob desetih zvečer in izklopili internet, tako da nimam več zastonj wifi-ja. Danes so šli vsi prej spat, kajti jutri zgodaj zjutraj se dobijo v baru, saj so finale nogometa v Madridu. Torej bo pivo že zjutraj teklo v potokih. Še jaz, ki sem laik pri nogometu vem, da bodo jutri zmagali Angleži. J
2. junij, 2019 Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 1. dan
Zjutraj vstanem, saj me prebudijo dingiji, kateri se peljejo proti lokalu, kjer bodo gledali nogometno tekmo. Kar nekaj navdušencev je tam in prostora za dingije vsekakor ni več, zato jih puščajo tudi na drugih pontonih.
Mene tekma ne zanima, bolj me zanima kako se počutim in seveda moje zdravje. Ker laično ugotovim, da sem z zdravjem in počutjem bolje, se odločim, da po kavi pripravim barko in odplujem naprej. Tukaj mi nič ne manjka, a enkrat je treba reči adijo, sploh pa zato, ker se počutim bolje. Tudi kolega Bill pravi, da bo opravil še nekaj del na barki, potem pa pride v roku sedem dni za mano.
Ob deveti uri zaplujem z boje, potem plujem čez ožino s plitvino in še naprej mimo otokov do odprtega ocena, kjer sem po eni uri plovbe. Zunaj je vetra komaj nekaj več kot 8 ali 9 vozlov, a ker potrebujem polne akumulatorje (to bo v cca 12 urah), se niti ne jezim. Trenutno bom imel večje porabnike od polnjenja s sončnimi celicami. Ko še naravnam ploter in ciljno točko, mi bo do cilja manjkalo še okoli 420 NM, kar pomeni nekje 3 in pol dni, če ne bo kaj narobe. Ne, ne bo!
Popoldne se najde nekaj vetra in razvijem jadra. Plovba poteka dobro in okoli 16:00 ure sem res malo zadremal, ko me prebudi zvok odvijanja role na ribiški palici. Ahhh dej no, pa ne zdaj, ko se mi res nič ne ljubi. Ko sem začel vleči ribo proti barki, sem vedel, da bom za večerjal svinjsko meso. Zakaj? Zato, ker je bila riba na drugi strani prevelika in pretežka za moj flaks in vedel sem, da ga bo odtrgala. To se je tudi kasneje zgodilo, po cca 15 minutah boja, čeprav sem postajal že prepričan, da jo bom privlekel na barko. Pa je šla vaba v ocean. In če sem lahko malo navihan, sem prav vesel da se je, saj se mi je ni ljubilo očistiti.
Zvečer veter pade in spet motoriram. Dobrih 5 do 6 vozlov plujem na motor, veter pa imam kar naenkrat v nos. Res da je slab veter, kakšne 3 do 4 vozle, a vseeno. Glavno jadro, ki je odprto malo ropota, a se bom že navadil. Noč je temna in želim si, da bi bilo kmalu jutro. A vem, da ga še ne bo kmalu. Zato se bom zamotil, kot to vedno počnem.
3. junij, 2019 Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 2. dan
Noč je bila mirna, polna zvezd, a kljub temu temna. Luno sem zaman čakal, a je ni bilo. Tudi vetra ne, tistega pravega, ki bi lahko napel moja jadra. Zato je moral motor opravljati funkcijo vetra in jader, ter potiskati barko po široki oceanski poti proti cilju.
Zjutraj si skuham najprej kavo in potem zajtrkujem, pošljem na spletno stran svojo lokacijo in ob deveti uri, točno po štiriindvajsetih urah plovbe, zapišem prepluto plovbo. 138 NM je za mano. Ni slabo, barka je na novo očiščena, pobarvana in pripravljena na takšna in podobna jadranja.
Ob deseti uri se najde nekaj več vetra in prijeten pasat zapiha z enajstimi vozli, barka pa na obe jadri poleti skoraj 6 vozlov. Kasneje, po kakšni dobri uri plovbe, veter pade na 7 vozlov, a se potem giblje vse do malo manj kot 9 vozlov. Fotografiram situacijo, ko je vetra 8,6 vozlov, barka pa pluje 5,1 vozla. In nato posnamem še kratek filmček, z vetrom, hitrostjo, jadri in v ozadju se sliši samo glasba vetra in pesem oceana.
Sončen dan je, danes ne tako vroč kot včeraj. Rib ne lovim, saj nimam niti veselja nadeti nove vabe na flaks. Kasneje berem pilote in druge razne brošure o Fijiu. Veliko tega se da prebrati, veliko novega izvedeti. Upam, da postopek prijave lepo in pravilno izvedem, ter da ne bom imel kakšnih problemov.
Veter se je med tem okrepil in zdaj piha med 11 in 13 vozli. Indigo brez problemov pluje med 6,2 in 6,6 vozli. Zvečer si naredim še večerjo, pri kateri me jezijo valovi, saj prihajajo iz boka in zibajo barko. Tudi zvečer ostane veter konstanten in plovba se nadaljuje v istem ritmu, hitro in zibajoče. Noč je spet temna brez lune.
4. junij, 2019 Proti otokom Fiji, Tihi ocean, 3. dan
Prijetno nočno jadranje in ker sem sredi oceana, tudi prijetno spanje v salonu za dlje časa. Samo enkrat proti jutru me je prebudil pisk ploterja, ker ni več zmogel izračunati razdalje. Se mu pač dogaja. Ponoči sem za eno uro in pol moral prižgati motor, ki je tekel kar v prazno a pod 1400 obrati, samo da so se malo napolnili akumulatorji. Vetra je bilo dovolj, zato dodatnega pogona nikakor nisem potreboval.
Zjutraj si skuham kavico, ki mi za čuda ne tekne. Verjetno bi moral najprej jesti. Sinočnja večerja mi je obležala v želodcu, pretežka je bila za zvečer, ko telo potrebuje počitek.
Ob deveti uri pošljem lokacijo Indiga na spletno stran, pregledam koliko sva preplula v zadnjih 24 urah in za nama je 131 NM. Ni ne vem kaj ni pa malo, saj sem pričakoval več.
Trenutna pozicija, 4.6.2019 ob 6:49 CET
Okoli poldneva zaplujem mimo prvih vzhodnih otokov in atolov Fidžija. Tukaj naj bi se tudi začela oaza sredi oceana, ki se imenuje Koro morje. Kar nekaj je teh otokov, a se žal tukaj še nekaj časa ne bom ustavljal, kajti nisem prijavljen in menda so tu glede tega kar strogi. Plujem direktno za otok Vanua Levu, na jugu pa je zaliv in v njemu mesto SavuSavu. To pa je še kar dobrih 140 NM do cilja. Škoda, da nimajo prijave na teh manjših obrobnih otokih, saj se je potem kar težko vrniti nazaj v ta lep predel Fidžija. Sem pa dobro nastavil odhod s Tonge, saj bom mimo večine otokov in atolov vijugal po belem dnevu.
Večer je še prehitro prišel in večino časa sem na preži, saj je noč temna, otoki so večinoma neosvetljeni in nevarnost, da neprevidno zaviješ v nepotrebno je lahko velika. Plujem po navigaciji, ki je povečana skoraj do maksimuma, da me kaj ne preseneti. Prav neprijeten občutek v grlu in v trebuhu. Ko se spomnim atola Kauehi in nočnega vhoda v atol, pa še danes stresam z glavo in se sprašujem, kaj mi je takrat bilo? Res sem bil neodgovoren do maksimuma. Danes ponoči bo zato manj spanja, bo pa jutri bolje, ko bom že na cilju.
< Tihi ocean - Neiafu, Vava`u, Tonga Tihi ocean - otok Vanua Levu, Fidji >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
22. maj, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga
Celo noč je deževalo, ne samo deževalo, lilo je, kot bi se strgal oblak. Kar nekaj krat sem vstal in šel pogledati, kje vse curlja voda, če še kje nisem dobro zatesnil ali zaprl dovoda vode. Ker zna teči ob kakšni luknjici pri zunanji ograjici, sem pogledal tudi v prekate, a v njih ni bilo nič vode. Vsaj to je dober znak. Ker je tudi precej pihalo sem si aktiviral tudi sidrni alarm, čeprav sem privezan na bojo. Ker je globina na tem mestu 27 metrov, je jasno, da je bila nastavljena razdalja za alarm večja, a je bila varna, brez alarma šele pri 35 metrih. Uff spet nekaj novega zame, še vedno se učim.
Zjutraj moram prižgati motor, saj sem po petih dneh pristal na 39% moči akumulatorja, pa tudi tople vode že dva dni nimam. Bo pač dve uri ropotal motor in bo vsega dovolj.
Opoldne se spravim čistiti palubo ko začne rahlo deževati. Komaj sem pospravil krtače in čistila, ko se ulije, kot da je sodni dan. Tako je deževalo naslednji dve uri, nato se je pokazalo sonce. Sedem v dingija in odveslam do obale in se sprehodim do mesta, saj moram tudi v trgovino. Zvečer srečam Billa in švicarja Georga, kako pijeta pivo in kramljata, zato se prisedem, spijem eno pivo in ko začutim škraplje, se poslovim in odveslam eno nočno turo do barke. Pol ure za tem zapiha močan veter, prinese še obilen dež in spomnim se, kako sem danes na sprehodu slišal, kaj vse se je dogajalo z ladjo, ki prevaža potnike in nekaj manjših stvari iz Tongatapu preko Hapai otoka do Vavauja. Baje je bilo tako hudo, da je 80% potnikov imelo močno slabost, da so vpili, da bodo umrli in še kaj. Danes tudi piše, da je bilo na otoku Tongatapu zelo hudo, saj je pihalo čez 80 vozlov in menda je naredilo kar nekaj škode na strehah. Tukaj je na srečo še dobro zavarovano od vetra in jutri dopoldan se začne vreme umirjati. Morda bo tudi kaj več sonca in se to dotakne mojih solarnih panelov, ki bodo vsaj malo polnili akumulatorje.
23. maj, 2019, Neiafu, Vava`u, Tonga
Danes je prišel do mene Keen in mi povedal, da bi varnostnik Boatyarda prodal motor za moj dingi, ker zanj ni dovolj močan. Ko sem slišal za ceno, se mi je ta zdela ugodna, čeprav sem vedel, da za ta denar ne morem dobiti kaj prida mašinco. Dogovorila sva se za popoldanski test motorja in do takrat sem še marsikaj delal na barki, zlagal, ter čistil palubo.
Kasneje odveslam do obale in grem v trgovino po kruh, vse ostalo pa še imam na barki. Moram prvo to porabiti. Je pa dobro, ko lahko opravim malo daljši sprehod in s tem pretegnem noge.
Ob dingi pomolu srečam Billa in pravi, da bo z mano pogledal motor, če je v redu, saj se on bolj spozna na štiri taktne motorje. Motor je znamke Nissan Marine 3,5 Hp, starejše proizvodnje, a zgleda še kar ohranjen. Možakar nama pojasni, kaj je predelano, kaj bi še moral zatesniti in od tega trenutka že nisem več tako navdušen. Bill me vidi in pravi, če je samo to, potem je to mala malica, bova skupaj to naredila. Motor dam na dingija in naredim testno vožnjo. Pretežak je za moj mali dingi in potem ko dodam več gasa, ga spredaj dvigne v zrak, zadaj pa je le malo nad vodo. Pri tem pa se še olje vonja, malo belo zakadi, ker motor ni pod pravim delovnim kotom. Ne, ne bo to zame, definitivno ne, če tudi je poceni. Vrnem motor, se zahvalim in povabim možakarja na pivo. K mizi pride še George in ker mora varnostnik domov, ostanemo le mi trije. Dogovorimo se, da se zvečer dobimo na Indigu in jaz naredim večerjo, ona dva pa prineseta pivo.
Ob sedmih zvečer sta res na barki, jaz pa sem skuhal testenine v gobovi omaki, v kateri sem najprej prepražil malo čebule, nekaj strokov česna in dodal za debel prst svežega ingverja. Kasneje sem še dodal vsebino ene konzerve narezane hobotnice in pol konzerve gobic, ter vse skupaj zmešal z gobovo omako, ter dodal provansalske začimbe, poper in sol. Menda je bilo dobro, saj sta vse pojedla s krožnika. Družili smo se kar nekaj časa, med tem pa je George povedal, da je star 70 let in da pluje že 15 let od Francije do Tonge. Včasih je delal v Švici kot plastični kirurg, nato pa se je zaljubil v čudovito kolumbijsko, zdravnico, ki je prišla na specializacijo v njihovo bolnišnico. Zaljubila sta se in odločila, da bosta živela v Kolumbiji. Odpotovala sta tja, s prihranki odprla zasebno prakso, nato pa sta se pred leti ločila in on se je odločil, da gre jadrat na morje, saj se je predčasno upokojil. Zdaj jadra s prijatelji, ki ga obiskujejo, včasih pobira štoperje, sam pa ne želi biti na jadrnici. Tudi on ima mnogo zanimivih zgodb in prijetno ga je poslušati.
Po njunem odhodu sem pospravil barko in ko napišem ta blog, bo čas za spanje in počitek.
24. maj, 2019, Neiafu, Vava`u, Tonga
Končno se je vreme za silo umirilo in zjutraj posije sonce. Vstanem iz postelje in po dolgem času spijem jutranjo kavo v kokpitu. Toplo je. Kasneje še zajtrkujem in razmišljam, kaj bi še moral narediti danes. No najprej me zmoti moj vetrni generator, moja vetrnica, ki več ne dela in ne polni akumulatorjev. Sestavim bimini, da lažje pristopim k vetrnem generatorju in ga odvijačim, snamem in tudi odklopim električne žice. Odmontiram in razstavim sestavne dele, da lahko pridem do navitja generatorja. Kaj kmalu ugotovim, zakaj vetrnica ne dela, in to popravim. A ne morem popraviti rotacijskega dela, ki obrača cel generator za 360°. Še sreča, da sem na Tahitiju kupil klešča za semering obroče, tako da snamem obroč in potem še oddvojim kroglični ležaj iz osovine. Ta je ves rjast in se ne suče več. Tukaj ga sigurno ne bom dobil, morda bi imel več sreče na Fijiju.
Naslednja stvar je spet moja ročna črpalka za WC. Vedno bolj in bolj spušča vodo in ker nimam tesnila ga moram nekako sam narediti. Odvijačim in razstavim zgornji del, snamem tesnilo in ga potem naredim novega. Vem, da to ni trajna rešitev, a vseeno je bolje, kot da imam staro tesnilo ki pušča. Vse skupaj še namažem z navtično mastjo in sestavim. Vesel sem, ker črpalka dela, voda pa ne spušča. Vsekakor pa čim prej potrebujem nov komplet tesnil.
Skuham si kavo in berem knjigo, kar naenkrat pa me zmanjka za dobre pol ure, saj sem zaspal v senci kopita. Prebudil me je dingi in klic mojega imena. Pogledam kdo me kliče in spoznam teksašanko Darleen. Povabila me je, kot še nekatere s katerimi smo se družili nekaj teh dni, na svoj poslovilni večer, saj jutri odpotuje nazaj v Teksas. Obljubim da pridem in se stuširam, uredim in ob določeni uri sem v lokalu. Kar nekaj nas je, kasneje pride tudi Bill, šepa, ker ga zopet boli koleno. Tako smo ostali v lokalu pozno v noč, saj na barko nisem mogel kadar bi želel, kajti nekajkrat je tudi deževalo. V vsej tej družbi sem se dogovoril z američanom Jerryem, da se zjutraj naslednji dan dobimo na njegovem katamaranu in gremo loviti ribe. No komaj čakam…
25. maj, 2019 Neiafu – otok Euakafa – Neiafu, Vava`u, Tonga
Kot sem si sinoči zastavil plan, tako nekako se je začelo. Po kar zgodnji jutranji kavi sedem v dingija in se odpeljem v trgovino, saj tukajšnji trgovci odprejo trgovine že ob sedmi uri zjutraj. Kupim nekaj piv, sadje in kekse za na ribičijo, zase pa še druge prepotrebne malenkosti. Hitro se vrnem na barko in ob 9:00 uri pride Jerry z dingijem do mene in me pobere. Nato greva še do Južnoafričana Darryla, nato pa še do Irca Billa, ki je že čakal na krmi, čeprav je sinoči rekel da zaradi bolečin v kolenu ne gre zraven. Z dingijem se zapeljemo do Jerryevega katamarana, ki je meni na prvi pogled bolj podoben plovilu Kon-Tiki v malo novejši verziji. Prav zaradi videza me je dajalo vprašanje, kako bo vse to potekalo, a takoj ko smo izpluli sem dobil zaupanje v to 45 čeveljsko plovilo.
Zaplujemo čez ožino, mimo oznak, čez plitvino in nato dvignemo jadra. Zunaj je nekaj valov, vetra pa je med 18 in 23 vozli. Ko smo poleteli s hitrostjo 9,7 vozla, katamaran pa je ostal cel, celo zatresel se ni nič, sem dobil zaupanje v njega in se čudil tej hitrosti. Kasneje smo dosegli najvišjo hitrost 10,3 vozla in bilo je prav prijetno drseti po vodi. Drugačen občutek kot na eno trupni barki. Za sabo smo vlekli dve panuli z velikimi vabami, v upanju, da ujamemo veliko ribo.
Pravzaprav je bil naš cilj tudi obisk otoka Eukafa, ker je Jerry prejšnji teden podpisal pogodbo o najemu 50 m2 velike hiše skupaj s 3000 m2zemljišča na tem otoku. Ko smo pripluli do tja in sidrali na petih metrih globine, se nisem mogel načuditi tej lepoti. Morje je smaragdne barve, ki se na trenutek preliva v turkizno barvo in potem v tisto svetlo modrino, kateri zmoti v oči bodeča belina obale. Ta je peščena, skoraj snežno bela, dolga kakšnih 500 metrov. Od tega je zdaj cca 300 metrov te obalne lepote Jerryeve. Palme, goščava, kakšen bambus in tudi fikus se tukaj najde. Ptice, manjše in velike, tudi kakšna pomanjšana verzija naše čaplje se najde v tem čudovitem zelenem svetu. V vsem tem pa 8 metrov stran od obale zidana modra hiša, katera ima tri prostore. Namesto kleti je pod hišo ogromen rezervoar za deževnico v velikosti 80 m3, nad njim pa je betonska plošča in tu sta dva prostora. Prvi je kuhinja, dnevna soba, spalnica in jedilnica, drugi prostor pa je velika kopalnica z WC-jem. Jerry je Američan, njegov ded je prišel iz Rusije, zato ima ruski priimek. Le eno leto je starejši od mene, čeprav bi mu dal nekaj let več, saj je videti malce starejši. Kar nekaj svoje mladosti je pustil v raznih barih, kjer je igral kot glasbenik. Zdaj živi na katamaranu že 3 leta na Tongi in pravi, da bo tukaj ostal. Najemnino plačuje 175 EUR na mesec, drugih stroškov nima. Voda je deževnica, zbrana v rezervoarju, elektrika pa prihaja iz sončnih panelov. Gretja ne potrebuje, kot ga potrebujemo mi, zato je tukaj življenje ceneje. Edina stvar, ki jo potrebuje v tem nomadskem, tihem, a preprostem življenju je internet. Brez tega se res več ne da, sploh na morju ne. A tudi ta ni problem, saj je signal odličen, prihaja pa z repetitorja, kateri se nahaja na sosednem otoku. Skočimo v vodo in zaplavamo do obale, si ogledamo hišo in se sprehodimo ob obali. Čudovito je, ni kaj, raj na planetu Zemlja.
Zaplavamo nazaj do katamarana in se od sidramo, ter zajadramo nazaj v naše pristanišče. V vodo spustim spet vabi in čez 20 minut zapoje rola. Malo jo še pustim, potem pa navijam in ribiško palico prevzame lastnik le-te, Jerry. Po dvajsetih minutah boja z ribo, potegnemo na plovilo malo manj kot 18 kg težkega rumeno plavutega tuna. Bravo mi! Jerry ribi skrajša muke on ob enem spusti kri, da ne bo adrenalina v krvi in mesu. Nadaljujemo plovbo do naše privezne boje in potem v miru očistimo ribo, si narežem surove tunine za karpačo, ki ga pomakamo v sojino omako. Čudovit okus in res je dobro. Dogovorimo se za skupno večerjo na Billovi barki, ki je največja, jaz pa na svoji pripravim prilogo.
Zvečer ob čudovito pečeni tuni, ki sem jo tudi sam pekel, ob dobri dvojni prilogi in pivu smo se družili še nekaj časa. Darryl je prinesel s sabo tudi nekaj drugih omak in namazov, da smo surove kocke tunine pomočili ali namazali na njo. Meni osebno debele kocke surovega mesa niso nekako teknile, zato sem jih z res ostrim nočem razrezal na tanjše trakove in jed je bila zame in veliko bolj okusna.
Tako smo zaključili naše celo dnevno druženje in sam sem se v pozni nočni uri vrnil na svojo barko. Čudovita izkušnja in čudovito druženje. Čeprav je danes dan mladosti, smo ga štirje, v povprečju 60 letni dinozavri, užili v prav prijetnem mladostnem vzdušju.
26. maj, 2019, Neiafu, Vava`u, Tonga
Nedelja je in dežuje. Pravzaprav je dež napovedan v presledkih za cel dan. Očitno bom moral 10 krat odpirati in zapirati okna in upam, da jih vsakokrat zaprem pravočasno, da ne bom imel mokre barke tudi v notranjosti. Danes se spet malo spreminja vreme in želim si, da bi se vreme že stabiliziralo. V sredo popoldne bo morda ta dan, dan D. Dovolj dolgo sem že tukaj, čeprav sem tukaj spoznal mnogo srčnih in prijaznih ljudi. Nekateri ostajajo, nekateri gremo naprej.
26. maj, 2014. Tega dneva se vedno spomnim, saj sem tega dne odjadral na pot svojih sanj. Ja, pet let je že od tega dne in za mano je preplutih 16.400 N. milj. Najprej sem imel željo, da bi z Igorjem odjadrala do Malte in nazaj, vsak s svojo barko. Daljše počitnice bi temu rekel. Pa se nama žal ni izšlo. Zato sva nekaj milj po Jadranu preplula skupaj z Matjažem. Mislil sem, da bo drugače, če grem samo malo naprej, ne vem, morda do Sardinije, Balearov ali najdlje do Gibraltarja… No kakorkoli, zdaj sem tu in v tem času so nastale tri knjige, trije potopisi, ki me spominjajo na te dni, trije potopisi namenjeni jadralcem, ki bi se odločili zapluti po moji poti. Očitno bo potrebno danes nazdraviti tej peti obletnici.
Ker je nedelja, danes res ne bom preveč delal, a malo le moram. Spet mi spušča dingi in potrebno ga bo dvigniti na palubo barke, preveriti kje spušča in ga zalepiti. Kar hitro najdem kje spušča in ker je ravno trenutek med dežjem, vse lepo posušim, pobrusim in prilepim še »fliko oz. krpo«. Kar nekaj jih je že na krmi tega dingija, in ena več ga ne bo potopila.
Komaj končam, da pride Bill na kavo. Skuham nama kavo, potem dam vsakemu nekaj piškotkov in na koncu nama še natočim za prst visoko viskija. Nazdraviva današnjemu dnevu in se pogovarjava. Vsak ima svojo zgodbo. No ena od njegovih je res posebna, morda malce nenavadna. Bill pravi, da v svojem 64-letnem življenju ni imel kaj dosti žensk. Ko ga vprašam zakaj, mi odgovori, da je to zgodba o perju. Pripoveduje mi, da je imel prvo žensko, ki mu je bila tudi žena in s katero ima čudovite štiri, že odrasle otroke. Njen oče je bil velik in zelo znan rejec piščancev na Irskem. Ko je po mnogih letih zakona končal zvezo s svojo ženo, si je našel v glavnem mestu otoka novo partnerico, Romunko. Ko sta šla prvič k njenim staršem je bil presenečen. Njen oče je bil uradnik v Javni upravi, a v prostem času se je ukvarjal… z rejo piščancev, katerih je imel za celo veliko farmo. Potem se je po desetih letih razšel tudi z njo, ker je želel odjadrati svoje sanje, ona pa ga ni razumela. Končala sta in Bill je zaplul v širni ocean. Zdaj si je našel novo prijateljico, Kolumbijko in zvedel, da se njeni starši ukvarjajo s prodajo… piščancev. Zdaj pa se je revež ustrašil in razmišlja, če mu morda ti piščanci niso naklonjeni. No kako se bo zgodba odvijala, bomo še videli, morda pa le dobi stalno članico svoje posadke na krov svojega Cajucita. Zvečer ga še povabim na večerjo v tukajšnjo restavracijo, edino, ki obratuje v nedeljo. Tukaj se pač ne sme delati ob nedeljah. Tam sva se po večerji pridružila znancem, s katerimi se druživa in plačal sem jim pivo, saj imam poleg jadralske obletnice, danes tudi rojstni dan. Še enkrat hvala za voščila!
27. maj, 2019, Neiafu, Vava`u, Tonga
Ponedeljek je in kar nekaj dela me čaka v tem dnevu. Včeraj, ko sem prižgal motor na barki je bilo še vse v redu, ko pa sem ga ugasnil, pa mi ni več delal termostat za olje, kar pomeni, da mi ni dajal zvočnega signala ob morebitnem pregrevanju. Zato sem ga danes odvijačil iz motorja in takoj opazil, da je osrednji del počil in zato ne deluje več. Izlivanje olja sem zaprl s čepom, nato pa sem se preoblekel in odveslal do kopnega kamor sem odšel, da bi poiskal termostat. Vedel sem, da ga ne bom dobil zlahka, a po drugi strani vem, da ga lahko nadomestim z avtomobilskim termostatom, saj imajo nekateri motorji vgrajen točno takšen termostat. Najdem nekakšno avtomehanično delavnico, povprašam lastnika in skupaj iščeva to zadevo na odsluženih motorjih. Čez čas nama uspe najti približek, a važen je le notranji navoj, ki gre v moj motor. Upam le, da je termostat v redu. Cena? Najprej mi pove eno ceno, tisto za naivne jadralce, prišleke, a ker vidi da se mi je obesil obraz ob slišani ceni in besedi, da je to predrago. Skomigne z rameni in nato ponudi termostat za pol nižjo ceno. Plačam mu in ga vprašam še za kroglični ležaj, katerega potrebujem za vetrni generator. Napoti me v eno delavnico, ki ima svojo trgovino in ko ga tam pokažem trgovcu, najprej skomigne z rameni in mi ne da nič kaj obetajočega upanja. Vendar čez 10 minut pride iz skladišča s točno takšnim ležajem. Stara zaloga za neke stare stroje. Nasmeji se mi in kupim tudi ta ležaj, ki je morda malo dražji, kot je njegova cena v Sloveniji. Vprašam ga, če imajo slučajno še termostat in prikima. Kupim še njega in ugotovim, da sem prvega plačal 70% nove cene. Torej bi bila prva postavljena cena vsaj 40% nad ceno novega termostata. Spotoma še skočim v trgovino, kjer imajo ob ponedeljkih po enajsti uri sveže svinjsko meso, kupim še nekaj malenkosti in odveslam nazaj na barko.
Komolec me boli že dva dni, zelo me boli, morda je nekako podobna bolečina teniškemu komolcu, a sumim, da je to od veslanja. Spijem tableto in malo počakam, nato pa se lotim dela. Najprej termostat. Vgradim ga v motor in ta dela. Oddaja tudi signal oz. alarm in vesel sem, da sem lahko spet nekaj časa brezskrben, pa še rezervo imam.
Kasneje se lotim še vetrnega generatorja, namestim ležaj, namažem vse, očistim in ga sestavim. Vsi deli so vgrajeni in vesel sem, da mi ni ostal še kak ne vgrajen del. Vetrnico postavim na svoje mesto, jo s kabli priklopim in zdaj še samo čakam na dovolj vetra.
Pozno popoldne si skuham in spečem dobro večerjo, nato pa malo počistim po barki in dan se počasi končuje. Za jutri imam nove načrte, upam, da mi uspe.
28. maj, 2019, Neiafu, Vava`u, Tonga
Danes se mi je dan začel kar z nasmehom, saj sem menda tudi jaz nasmejal jadralskega kolega Mirana T.. Ko je prebral moj blog, mi je napisal email, ter me posvaril pred lepimi ženskami s slike od nedeljskega bloga. Gre pa nekako zato, ker se določni moški oblačijo kot ženke, živijo kot ženske in dejansko se izdajajo za ženske. Pravzaprav je večina njih res videti, kot da so prave ženske. Do sedaj sem jaz takšnim osebam, ki sem jih videval od F. Polinezije do sem, enostavno rekel transvestiti ali sužnji v tujih telesih. No zdaj sem od Mirana izvedel, da se jim tukaj reče »fakaleiti«. Na Vava`u otokih jih nisem videl ravno dosti, razen v eni najboljših restavracij – Bella Vista, kjer eden/ena od teh streže hrano. Sem jih pa zelo veliko videl na otoku Tongatapu. Miran mi je celo zapisal, da je on že videl v nekaterih restavracijah stranišča za ta »tretji spol« in da jih tukajšnja, sicer zelo konzervativna družba ne preganja za razliko od gejev in lezbijk. No, pa si ne piševa samo o jadranju in poteh okoli sveta, kolega me posvari, da ne bom naredil kakšne neumnosti in tudi naučim se lahko kaj iz kakšnega emaila. Hvala.
Po kavi sem odveslal do pralnice, saj se mi je nabralo kar nekaj perila, posteljnine in brisač. Odnesel sem še smeti, potem pa sem moral s kanto za bencin še do bencinske. Sreča, da imam svojega »troliya«, ki mi pomaga, da stvari ne prenašam, ampak jih enostavno vozim in vlečem za sabo. Natočim 10 litrov bencina, katerega imam za Rainmana, ter prosim uslužbenca, če lahko vse skupaj pustim pri njemu, saj grem še na tržnico in v trgovino. Ni problem, mi pravi. Potem se odpravim do nekakšne delavnice za manjša plovila in vprašam, če imajo morda dele za moj Tohatsu motorček. Prejšnji teden so bili zaradi bolezni zaprti, danes pa so vrata na široko odprta. Zelo mi je všeč velik napis nad vrati: »Imate težave v tem paradižu? Mi smo tu, da vam jih odpravimo.« No meni jih niso. Nimajo tistega kar iščem, a mi prijazen možakar da naslov od trgovine v Novi Zelandiji, kjer imajo vse na zalogi. Zahvalim se in da ne pozabim naslova, kar na sosednji klopci napišem povpraševanje po uplinjaču in ga pošljem po emailu. Obiščem še tržnico in kupim nekaj zelenjave, sadja pa danes ni veliko na izbiri, zato ga niti ne gledam.
Ko pridem do dingija, zaveslam še do Billa in vidim, da se muči z odpiranjem pokrova oz. vijaka na mestu, kjer se toči gorivo. Ne gre njemu, ne gre meni. Ni kaj vse nisva počela, da bi ga odprla. Ne gre. Bill je še prej zlomil oba posebna zobata ključa za odpiranje, zato sva poskušala z vrtanjem in še s čim. Nato ga odvijačiva, potegneva ven in enostavno odreževa ter na to mesto namestiva tistega, ki ga drugi uporabljajo za »črni tank«. Malo še kombinirava in na koncu je delo opravljeno.
Na Indigu izpolnim še vseh 13 strani obrazca, ki ga zahteva carina, policija in zdravstvena inšpekcija s Fijia, ter jim po emailu pošljem še zahtevani fotki barke in mene. Kar dobro uro časa mi je vzelo, da sem napisal vse to in izpolnil vse obrazce.
Ura je nekaj čez tri popoldan in spet moram v pralnico, da dvignem oprano, posušeno in zloženo perilo. Tukaj vse posušijo v sušilnem stroju in potem imam po navadi majice velikosti L spremenjene v velikost M. Evo, pa me sprašujejo kaj me sili k hujšanju? Na barki vse lepo zložim na svoje mesto in si skuham popoldansko kavo. Ker vmes še nekaj brkljam in pripravljam, da bom med pitjem kave delal tudi vodo, pozabim na svoje piškotke. Nič hudega, pravkar sem spet začel s programom hujšanja.
Kar 200 litrov vode sem spet pridelal v slabih treh urah, in zdaj imam spet polna oba rezervoarja in plastenke za pitno vodo. Tudi goriva imam dovolj do Fijia in če bo kolega Bill nared do četrtka, bi takrat odjadrala naprej, morda celo najprej do osrednjih otokov Tonge. Jutri se vreme začne umirjati in menda nas gre ta teden kar nekaj iz tega zaliva na druge otoke.
< Tihi ocean - (Nazaj v morski raj) Tihi ocean - Plovba proti otokom Fiji >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
14.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Danes ne začenjam ob osmih z delom. Ne, ne. Danes sem začel že ob pol šestih zjutraj, a to delo je bilo bolj pisarniške narave. Moral sem pregledati kar nekaj strani besedila in to vrniti nazaj pošiljatelju. Ni kaj, vmes sem spil kavo, se pocrkljal tudi s čajem, nato pa sem si naredil še zajtrk in pričel z delom.
Najprej avtopilot. Vse mi dela, le avto zagon za 1° ali 10° mi ne dela. Iztok mi piše, da sem obrnil kable. Ni kaj, odvijačim kontrolno ploščo v kokpitu in ugotovim, da mi je en kabel padel malo nižje, ko sem odmontiral elektroniko za avtopilot in jo zaradi črnega displaya odnesel k Iztoku (Harpoon) na popravilo v Slovenijo. Najdem ta kabel, priklopim oba kontakta in »drive« dela. Jupiii! Ker avtopilot dela, zadnji dve kabini pa sta presušeni in prebrisani, ne bom več lezel v zadnji del barke k avtopilotu. Začnem pospravljati vso ropotijo iz teh dveh kabin, ki je bila začasno v salonu in kmalu sta obe kabini polni, a zloženi. Zdaj je salon lepo prazen, pometem ga in spet imam nasmeh na obrazu, ker se kaže red, katerega imam poleg čistoče zelo rad.
Še končal nisem s tem delom, pride do barke rus Dimitrij. Pogleda hladilnik in nekaj nastavlja s plinom, ker si želi, da sem zadovoljen z njegovim delom. Čeprav se mi zdi da hladilnik kar dobro dela, on pravi, da ga mora nastaviti, da bom jaz zadovoljen z njim. Kasneje mu laserski merilnik le pokaže optimalno hlajenje in možakar gre k svojemu delu. Prinese mi še eno inox objemko , zato sam še priklopim regulator za plin s cevjo in zdaj tudi štedilnik dela. 13 Kg plina bo zadostovalo za naslednje tri ali štiri mesece.
Zdaj je na vrsti še bimini. Ufff, tu bo pa dela in jeze. Začnem točno tako kot sem si zamislil. Delo počasi napreduje, odmontirati moram zadnjo pripono, za ta čas montirati rezervno z vrvjo, ter jo kasneje umestiti v točno zato določeno luknjo v biminiju. No brez zapletov ne gre, a zadevo rešujem na kar se da najboljši način. Lažje bi bilo, če bi mojster bimini sam izmeril, tako pa sem dodatno improviziral, ter dal narediti bimini v Sloveniji in ga prinesel s sabo na Tongo. Po dobrih dveh urah vijačenja nosilcev in okvirja za solarne panele nad biminijem, končno zaključim z delom. No ja, ni tako slabo kot sem bil v strahu, da bo izpadlo. Tako, zdaj imam še streho nad kokpitom in vsak dan je vse več obkljukanih stvari na mojem dolgem spisku del. Stranske zaščite za valove, bom montiral drugič, na vodi, ko bo več časa.
Vroče je kot v peklu. 30°C jih kaže danes. Iz mene teče pot in verjetno me bo sonce ožgalo. Ura je komaj dve popoldan. Zdaj se lotim še montaže propelerja in tako zaključim dela na »podvozju« Indiga.
Zdaj pa k vinču in sidrni verigi. Ko odprem pokrov se skoraj razjočem. Kjer koli sem pustil barko, je bila sidrna veriga v redu. Tu pa je tako zarjavela, da se je enostavno sprijela skupaj. Moral bi jo dati v neko centrifugo, da bi vsa ta rja padla dol. Vem, potrebna bo nova veriga, a tukaj jo je nemogoče dobiti iz dveh razlogov. Prvič; ker jo nimajo in če bi jo že imeli bi bile mere v inchih in ne v metričnih merah. Drugič; finančno stanje v tej draginji mi tega ne dovoljuje, zato bom moral počakati na drugačne pogoje. V težkih mukah jo z vinčem in fizično z rokami, le odvijem in spravim na tla. Zdaj jo bom moral položiti na neke deske in jo malo potolči, nato pa premazati s kislino. Uff sem žalosten in jezen hkrati.
Čas je za kavo, ki je že zelo pozna, a si jo vseeno skuham, da si malo oddahnem. Kadar sem v marinah ali kjerkoli sem lahko priklopljen na elektriko, uporabljam indukcijski kuhalnik, kateri deluje izredno dobro in hitro. Tudi vso posodo imam, ki deluje na tem kuhalniku. Škoda, da ga ne morem imeti tudi med plovbo, saj ga inverter ne zažene. Tudi kava že diši, tokrat brez treh piškotkov.
Kasneje ugotovim, da ko sem montiral bimini, sem verjetno kje preveč nategnil kable od solarnih panelov in zdaj mi ti ne delajo. Nazaj v akcijo in vse razdirat. Pa naj reče kdo da mi je dolgčas in nisem kot ona dva s televizije,… A je to.
Vse dela in vse funkcionira. Utrujen sem, a vseeno se lotim kuhanja večerje. A najprej spijem kozarec res hladnega piva. Hladilnik dela, kot že dolgo ne. Narežem in obrežem še piščančje meso, ga spečem in nato z rižem in ananasom skuham v dobri karijevi rižoti. Grem k večerji, dober tek!
15.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Nov je dan, danes sem že zgoden, ker bi rad naredil čim več v enem dnevu, a ropotati ne smem pred osmo uro zjutraj. Nič zato, si pa pripravim material in moram si pripraviti tudi stojali, na kateri bom dal nekaj ozkih desk, saj tukaj nimajo smrekovih 5 cm debelih »fosnov«.
Ko si pripravim oder za delat, najprej na tem mestu ročno operem in zdrgnem s čistilom gelcoat, oz. trup barke, ki je zunaj vode. Ko ga lepo očistim, ga z drugo krpo posušim do suhega, nato pa začnem s poliranjem trupa. Nanašam dobro polirno pasto in ker imam dober polirni stroj, katerega sem nabavil na Gran Canarii, bo to gotovo do večera. Več kot 10 ali 11 ur ne sme trajati. Vendar sonce žge, tudi v senci je vroče. Delam na senčni strani, prestavljam oder, nosim deske in polena, čistim, poliram. Vmes pijem vodo in se vsaj tako malo odžejam. Danes ne bo ob tretji uri kave kave, ne keksov. Moram to narediti, ker jutrišnje vreme kaže na malo dežja in nočem, da me preseneti kakšna ploha. Ob petih, devet ur po začetku dela, sem že skoraj obupal. Roke me bolijo in križa sploh ne čutim več. Tam kjer je križ, me zdaj nekaj pika. Po moje se je križ spremenil v zvezdo ☺.
No vseeno se potrudim in stisnem zobe, ter v roke primem to veliko polirko in poliram. Po desetih urah in pol trdega dela brez malice, brez pavze za kavo in brez počitka, le naredim vse do konca. Vesel sem in barka je spolirana. Sveti se in vesel sem, da je pred mano starejša bavaria, katera ima še dokaj debel trup in še vedno po osemnajstih letih tudi bel gelcoat. Spomnim se novejših bark, katere imajo po nekaj letih že porumenel gelcoat.
Zdaj pa pod tuš in v hladilnik po pivo. Tega sem si tudi zaslužil, zraven pa še z veseljem prečrtam še eno vrstico na listi obveznosti.
16.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Danes zjutraj sem bil vesel, da sem včeraj opravil vso težaško delo. Zgodaj dopoldan je padal dež, zato sem vse delal počasi, kot bi bil samo na 33 obratih. Kavica, nato zajtrk. In kasneje so se temni oblaki razkadili, jaz pa sem pristopil k delu. Danes nimam veliko dela, a nekaj ga vseeno je.
Najprej obrnem verigo in najmanj uporabljen del privijačim na sidro, zelo zarjavel del verige pa potegnem gor, za končni del, čeprav tukaj pri sidranju, pod 50 m verige skoraj nikoli ne gre v vodo. Ufff, res upam, da zdrži vsaj do nabave nove verige. Vse potegnem v barko, da jo vsaj ne gledam več tam zunaj. Vsak, ki je šel mimo nje, je skomignil z glavo in rekel, da bo potrebna nova. Kot da jaz tega ne vem! Ejej, mi greste na živce!
Nato se lotim še solarnih panelov, nekaj mi spet ne dela, kot bi moralo. Kmalu odkrijem napako, katero rešim, a le začasno. En panel ima res tanek in zanič kabel, moral ga bom zamenjati z novim in debelejšim, a to je projekt za en cel dan, saj moram v tem primeru sneti panel z nosilca, itd. Važno je, da sedaj začasno dela.
Ker imam samo dve 20 litrski kanti za vodo, le ti 4x napolnim in prinesem do barke, dvignem na barko, prelijem in po eni uri dela na vročem soncu je vsaj en rezervoar poln. Ne bo mi jo potrebno takoj delati iz slane vode.
Potem vse orodje, katero sem uporabljal, pospravim na svoje mesto in počasi tudi zunanji del barke dobiva smisel. Ravno si želim skuhati kavo, ko me kliče šef Boatyarda. Z njim grem v pisarno in mi izda dva računa. Enega za kupljen material v njihovi trgovini (osnovni pred namazi, cink anode,…), drugega za sam Boatyard. Ni kaj, dražje je kot doma, a kaj naj zdaj? Ko prebiram novice iz domačih in jadralskih logov je to še vedno ceneje, kot bivanje v novi, mega in super moderni marini v Rovinju. Enavtika navaja, da stane noč v tej marini od 150 do 2000 €. Ufff… verjetno ena najdražjih marin na Jadranu.
Po kavi še nalepim nalepke na desno stran booma, katere so zdaj podobne tistim na levi strani. Naj bo vse lepo, a ne? Potem razobesim novo slovensko zastavo na jambor in že imam največjo zastavo na Tongi. Sledi tuširanje, večerja in danes grem v kino, domači seveda. Jutri pa je dan D in grem v vodo. Končno tudi zame posije sonce. No sonce tukaj res močno sije in danes me je kar precej opeklo. Se namažem in jutri bo že bolje.
17.05.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga
Dan se je pričel z oblačnostjo in vse je v teh sivih oblakih kazalo na dež. Moral bi v mesto, saj potrebujem nekaj stvari iz trgovine, najbolj pa lepilo za les iz železnine. Gledam v nebo, razmišljam ali bo deževalo. A kasneje se le odločim in se s kolesom po levi zapeljem do mesta. Dobrih 5 km potrebujem in najprej me čaka vzpon, kakšna 2 km ga je. Namučim se do vrha, potem gre lažje. Ko bi bila vsaj cesta boljša. Še slovenske ceste so boljše od tega tukaj, pa že naše niso dobre.
Najprej na tržnico po jajca, kakšen paradižnik, zeleno papriko in banane. To je še poceni, vse ostalo je drago, zato se druge zelenjave izogibam. Poceni je še nekakšna zelena reč, ki je podobna naši blitvi, a je ne znam uporabiti, čeprav sem branjevke že spraševal, kako se ta reč pripravi.
Sledi kitajska trgovina, ena od mnogih. Končno v njej najdem svež ingver in to podobne velikosti, kot ga dobimo pri nas. V Francoski Polineziji sem kupoval zelo droben ingver, katerega sploh ni bilo potrebno lupiti. Samo malo sem ga spustil čez prste in je že bil olupljen. Kasneje grem še v pekarno po kruh, kateri je najbolj podoben našemu toustu, a je vseeno ta boljši od njega. Tudi v železnini najdem lepilo za les, saj mi odstopa furnir na mizi. Imajo ga cel liter, manjše količine ne prodajajo. In kaj naj pa zdaj? Ne bom ga kupil. Grem še v ostale trgovine in v zadnji kitajski najdem neko univerzalno lepilo, kot je naš Neostik. Morda bo uporabno.
Pridem na barko, pospravim še nekaj stvari in potem že slišim ropot velikega stroja. Prihajajo po barko, da jo zapeljejo v ocean. Dvignejo jo, jaz na hitro premažem nekaj fleh, nato gremo do vode. Zapeljejo me v ocean, nato pa se začne stisk pri srcu. Se bo zagnal motor ali ne? In je kresnil. Iz prve! Še zakadil ni nič, ker sem ga včeraj pravilno pripravil na to. Motor je delal kakšnih pet minut, nato pa sem jim pokazal signal s palci navzgor in so me spravili iz objem stroja. Barka se je morala naučiti sama splavati in tako je zaplula novim dogodivščinam naproti. Zaplul sem okoli rta in po slabi uri plovbe zaplul v port mesta Neiafu. Tu so boje in najprej sem zaplul do Billa, ter se privezal na njegovo barko, da sem mu lahko vrnil kolo in prikolico. Spijeva eno pivo, rečeva kakšno po domače in nato se dogovoriva, da me čez dobro uro pobere z dingijem in greva na večerjo. Tokrat bom po 17 dneh prvič v lokalu na večerji oz. na pici.
Pica je bila dobra, nazdravila sva s pivom in po eni uri, sta se k nama prisedla še par iz Kanade in ob pogovoru je steklo še eno pivo, za katerega vem, da je bilo absolutno preveč. Pa ne zaradi alkohola, ampak zato, ker vem, da bom jutri zaradi putike zasovražil pivo vsaj za nekaj časa. Zvečer mi je vse nenavadno, saj se ne morem navaditi, da sem na vodi. Vse je tako drugače. Lahko noč Slovenija
18.05.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga
Že ponoči sem začutil bolečine v nogi, putika. In kdo me je pripeljal do teh bolečin? Pivo trans. Nekaj časa bo moral na stran. Zjutraj vzamem poleg ostalih tablet še naklofen. Upam, da v naslednjih dveh urah bolečina popusti. Kasneje se lotim stranišča, saj zunaj ne morem delati. Problem vsega je v zraku, ker noče ročna črpalka potegniti vodo v školjko in namesto vode črpa zrak. Snamem vse cevi s črpalke in v njih nalijem vodo iz pipe. Potem jo nalijem še v školjko, na vrh pa dam mokro cunjo, da zrak ne prihaja čez izhodno odprtino. Po desetih minutah mi le uspe spraviti vodo v školjko, a imam naslednji problem, ker sose vsa tesnila posušila in sedaj šprica voda vsepovsod, le tam je ni, kjer bi morala biti. Zamenjam tesnila, vse namažem z navtično mastjo in preizkusim. Dela in nikjer ne teče.
Zatem grem na plano, saj je prenehalo deževati. Zbrusim zunanjo mizo in jo prebarvam z barvo za les. Miza ni iz tika, zato je potrebna lepotnih popravkov. Med tem ko se bo barva sušila, spravim v pogon še čarovnika za vodo in že meče vodo v morje. Pustiti jo moram teči vsaj 10 minut, saj sem aparat preden sem šel na dopust konzerviral s kemikalijami in le te se morajo sedaj sprati z membran. Vzamem še digitalni instrument za kvaliteto vode in jo testiram. Najprej voda iz plastenke, v njej je deževnica, ki sem si jo nalil iz rezervoarja v Boatyardu. Tester pokaže zavidljivih 18 ppm, nato testiram še vodo iz Rainmana 168 ppm. Super voda, le malo trda, mi napiše. Mar ni tudi deževnica trda voda? OK, samo da je v redu. Aparat za Ph mi ne dela, očitno je bil ves čas prižgan in sta se bateriji izpraznili. V slabih dveh urah in pol naredim 170 litrov vode in krmni rezervoar je spet poln.
Zdaj je na vrsti dingi in motor. Dingi je čez noč počakal na krovu barke in nič kaj ni videti, da bi kje spuščal, zato ga dam v vodo in grem k motorju. A spet dežuje in moram iti v barko. Zberem preproge in jih dam v kokpit. Odprem pokrove od podnic in lej ga zlomka, kar nekaj vode je notri. Pobiram in pobiram, prvo vedro, drugo, tretje,…. šesto, sedmo,…. Ja cca 60 litrov vode sem pobral iz prekatov. Potem še pomijem po tleh in zunaj je nehalo deževati. Stresem preproge, jih pometem in tako čiste položim na svoje mesto. Notranjost je res lepa. Zunanjost pa,… ne smem gledati čez očala, bolje je, če bi uporabil očala od slepega Stevia Wonderja. Bi bilo vsaj vse lepše. V rezervoar od motorja pričnem nalivati mešanico goriva in kolikor jaz nalivam zgoraj, toliko tega goriva steče ven spodaj. Halooo!! Tako pa ne gre. Odvijačim pokrov motorja in najdem napako. Zapiralo goriva je tako zarjavelo, da je odpadla matica na delu vijaka, kateri je vgrajen v ročici zapirala. Ni kaj, nabaviti bom moral novo. Če bi bile cevi enako debele, bi to priklopil direktno, saj ne potrebujem zapirala.
Vmes zapiha res močan reful, saj je vetra kar nekaj na sidrišču, in s sprayhooda mi pade v vodo solarna luč za kokpit, katero sem polnil na soncu. Super, zdaj bo svetila ribam na 30 m globine. Upam le, da jo bodo znale prižgati.
Skuham si še kavico in vzamem svoja dva keksa (tokrat smo na špar programu in trije keksi so že razkošje) ter napišem ta del bloga. Zvečer ga še dokončam, ko se mi še kaj zgodi.
Danes je bila otvoritev tukajšnjega lokala na vodi in večina posadk iz sidrišča se je odpravila tja. In če je bila otvoritev, potem bi moralo po slovensko biti vsaj nekaj zastonj, večina pa po otvoritvenih cenah. No pa se je izkazalo, da je vse dražje kot na obali. Seveda, saj je treba vse prepeljati z obale in hraniti v hladilnikih z ledom. Od hrane imajo samo fish and chips , res v precej veliki porciji, pri pijači pa je več izbire. Bilo nas je kar precej, zato se je ena stran tega splava dobesedno nagnila proti morju, stolov pa vsekakor ni bilo dovolj. Lastnika, okoli 50 let stara kanadčana, sta tu že tri leta in imata manjši lokal s hitro prehrano še v mestu, a tam še nisem bil. Sem pa bil presenečen, ko sem gledal koliko piva je spila ta teta, pa je še kar brezhibno delala. Kapo dol, raje bi jo oblačil, kot ji dajal za piti. Po moje je bila sama sebi najboljši gost večera.
19.5.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga
Nedelja. Nočni dež z vetrom je najavil, kakšno naj bi bilo vreme naslednjih 5 ali 6 dni. Zaprto okno in slab zrak v spalnici mi nista šla na roko. Zato sem se ob pol treh zjutraj prestavil v salon, saj je pri vhodu v barko nekaj več zraka, kot ga je v spalnici. Nekako sem zaspal nazaj in se zjutraj prebudil v oblačno jutro. Cerkveni zvonovi me prebudijo, saj kličejo k nedeljski maši. Tukaj na otoku Vava`u je menda kar 14 različnih sakralnih objektov, saj so tukajšnji prebivalci zelo verni. Če bi moral jaz k maši, bi danes imel opravičen izostanek, saj mi motor od dingija ne dela. Torej ostajam na barki.
Čeprav je nedelja in je tukaj uzakonjeno, da se ta dan ne sme delati, jaz vseeno nekaj migam. Najprej avtopilot. Gledam, nastavljam, berem priročnik,… Vse štima, avtopilot v programu avto ne dela. Ne vem kaj mi je bilo, da pogledam še enkrat fotko na računalniku, katero sem naredil preden sem šel v Slovenijo in najdem lastno napako. Ni vse v barvah Jasmin! Prestavim dva kabla in glej ga zlomka, avtopilot dela.
Pri zajtrku sem opazil, da mi hladilnik vleče na uzakonjeno ne delo ob nedeljah. Še včeraj je hladil na polno, danes že bojkotira. Pregledam vse in zdi se mi da je vse v redu, a občutek imam, da nekje spušča plin. Malo celo sumim termostat in morda se ga bom jutri lotil, razdrl komandno enoto in poskusil zvezati kable direktno brez termostata.
Potem se lotim motorja. 11 let je star Tohatsu in razmišljam, kako bi obšel zapiralno pipico in direktno spojil obe cevi za gorivo. Pa ne gre, saj sta različni debelini cevi. Vem, to naredijo zanalašč, da me jezijo ☺. Vseeno se spomnim, da imam pri sebi epoxy dvokomponentno lepilo in pipico zalepim in zalijem tako, da je vedno v odprtem položaju. Bo že moralo biti tako, dokler ne najdem in kupim nove. Zdaj se lepilo suši in popoldne jo bom pričvrstil na motor.
Čas je da potegnem še nove LED trakove za boljšo razsvetljavo v kuhinji nad štedilnikom in enega v kokpitu nad mizo. Čez dobro uro oba žarita v lepi svetlobi. Oh, zdaj pa ne bo problem in ti trakovi so še vodoodporni. Hvala ti Tomaž za metre teh LED trakov, katere verjetno ne bom porabil do konca svojega življenja.
Pride še Bill in se jezi na svojega člana posadke. Kar prime menda uniči. Hehehehe, na smeh mi gre, saj je še zadnjič o njem govoril, da je v redu možakar. Zdaj pa že dva dni udriha po njemu. Ko mu skuham kavo in mu dam dva piškotka, me vpraša, če bi ga jaz vzel na svojo barko, saj sem sam. Nasmejem se mu in mu rečem, da naj ga obdrži, morda ga bo še rabil, da mu še kaj popravi, ne samo uniči in zlomi. Zraven pa pravim: »Ponujaš mi osebo, ki ti ni všeč, ne ponujaš mi druge članice posadke, američanke Helene? Njo bi pa vzel.« Takrat se on nasmehne in pravi, da ona pa naj kar ostane na njegovi barki, ker ona je pa v redu. Hahahaha, takšne imamo pri nas.
Ko Bill odpluje neznano kam s svojim dingijem, se lotim montaže pipice in nalijem gorivo. Pri polovici mi spet teče gorivo po barki in v morje. Ah že spet! Odprem še drugi pokrov in najdem grešnika. Na vrhu, pri spoju mi je počil rezervoar za gorivo. Posušim ga, obrišem, nato s smirkovim papirjem zbrusim ter ga zalepim z epoxi cementom za plastiko: Jutri bom videl, kaj sem naredil. Vse je precej v uporabi, zato počasi popušča in utrujen material se lomi.
Počasi se znoči, naklofen pri putiki spet popušča in potrebno se bo umiriti. Kasneje si skuham še vegi večerjo, nato pogledam še nedeljski film in nedelje je konec.
20.5.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga
Danes je nov dan in zato se lotim popravila mojega Tohatsu motorčka. Lepo bi bilo, ko bi zapredel in bi se lahko z njim odpeljal do obale. Od petka sem že na vodi.
Rezervoar je zalepljen ob strani, kjer je počil. Odvijem čep od tanka za gorivo, pa mi skoraj v roki ostane. Mar se iz dneva v dan bolj kvari? Material popušča? Pogledam ga in razočaran ugotovim, da se to ne bo dalo popraviti in da potrebujem nov rezervoar. Bolj ga gledam, bolj sem jezen. In kje naj ga tukaj v tej »vukojebini« dobim? Ni šans Jasmin! Potem pa ga obračam v roki in mi sine ideja. V roke vzamem lepilo, epoxy cement in konzervo od Coca-Cole, ki jo imam v bokaportu. Odrežem kos tanke pločevine za širino navoja, kamor se privije čep, zbrusim pločevino in zbrusim plastiko. Namažem od znotraj z lepilom in nato spojim oba dela. Po pol ure drži kot novo. Nekoč mi je nekdo rekel, da ko je bral moj blog o nekem popravilu, je bilo videti tako, kot da gleda film o Megayverju. No to ravno nisem, se pa očitno moram znajti, moram imeti ideje in moram znati prijeti orodje v roke. A ni še konec, motor še ni zapel. Potem privijačim rezervoar za gorivo na motor, ga napolnim z gorivom in drži. Zaprem čep, potegnem vrvico za vžig, pa ne zažene motorja. Odprem cev za gorivo, na eno stran v tank je pretočno, v uplinjač pa ne. OK, torej odvijačim še njega, ga razstavim na vse možne dele in ga očistim. Potem ugotovim, da točno tam, kjer pride cev za gorivo na kovinski del uplinjača, ni pretoka. Nekaj je odlomljeno, a ne vem kaj, saj ne poznam delov od uplinjača. Vseeno vzamem električni vrtalni stroj, vklopim inverter in zavrtam 2,5 mm debelo luknjo skozi cev. OK, luknja je, a mislim, da nekaj vseeno manjka. Sestavim uplinjač, nalijem gorivo, a zdaj to direktno teče iz njega. Sedem ur se že mučim in popravljam ter sem vsak korak h končnemu popravilu. Ta izvenkrmni motor je bil edina stvar, za katero sem mislil, da mi ga ne bo potrebno kaj dosti servisirat. Zamenjam olje, namažem in že dela. No pa je on tam zgoraj imel z mojim motorčkom druge načrte in utrujen spoznam, da sem kapituliral. Nimam rezervnih delov, ni trgovin, ni ničesar. A morda je že tako vse dotrajano v 11 letih, da bo najbolje kupiti kakšen dober rabljen motorček ali pa v najslabšem primeru kar novega, pa bo mir za naslednjih 11 let.
Pospravim kokpit, ga pometem in si skuham pozno kavo. Veter malo pojenja, ni več tako močan in po moje ga je komaj za 10 vozlov. Čeprav kave še nisem popil do konca, sem pa zato pojedel oba piškota, skočim v krmno kabino po sprednje jadro (genovo) in obe vrvi. Tokrat mi je šlo delo kot namazano. 20 minut sem potreboval, da sem jadro potegnil po žlebu, ga zapel, privezal obe uzdi in ga zvil na furlex.
Zdaj imam čas, da spijem do konca že hladno kavo. Stuširam se, saj se mi zdi, da se vonjam po gorivu. Počasi pade noč in spet je še en dan za mano. Jutri je nov dan. Verjetno spet deloven, kako pa drugače. Zdaj pa je na vrsti kuhanje večerje.
21.5.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga
Še vedno in vidno razočaran od včeraj, zaradi motorja, mi dopoldan ni do ničesar. Vseeno me v boljšo voljo spravi kolega Rick iz Belgije, ki me je prišel pozdravit, saj se nisva videla nekaj mesecev. On je lani zaplul do Nove Zelandije in se danes od tam vrnil na Tongo, pravi da zaradi mene in Billa, saj smo lani kar nekaj krat skupaj jadrali in se ustavljali na raznih otokih, kot so Bora Bora, Palmerston, Vava`u,… Zdaj bomo šli skupaj naprej, ko bo primerno vreme za jadranje. Sem se bliža manjši ciklon, ki pa je bolj močan na jugu, zato bomo njegovo moč tukaj čutili samo delno. A vseeno bomo počakali.
Kasneje še pride na kavo sam veliki Bill in se še on loti strokovnega pregleda motorja in tudi on ugotovi, da bo potreben novi, saj če kupim nov rezervoar in uplinjač, me bo to stalo najmanj pol cene novega motorja. No, problem je najti rezervne dele, a tukaj jih ni. Vseeno pa me prepriča, da greva na obalo in da zapeljeva motor do serviserja v Boatyardu, ki mi bo verjetno pomagal, saj je zelo dober kolega od njegove članice posadke, Helene. Čeprav vem, da je to misija nemogoče, ga vseeno ne zavrnem in odveslava z mojim dingijem in motorjem do obale, potem pa se odpeljeva s taxijem do Boatyarda. Na servisu mi serviser Tom pove enako kot sem jaz povedal Billu: Umrl je in popraviti ter zamenjati je potrebno kable, te ono, te tretje… No, ta našteva še tisto, kar je zame še v redu. A vseeno ga ne bo on popravljal, ker popravlja samo Yamahe. Vrneva se nazaj in v Mangu spijeva kavo, nato pa greva vsak na svojo barko. Ker nisem tako zelo daleč do kopnega, me to veslanje samo malo razmiga, pač rekreacija.
Popoldne še montiram stransko platneno zaščito za valove pri kokpitu in ravno pospravljam orodje, ko prideta na barko Keen in Will. Bila sta pri eni stranki na boji in ker je Keen od daleč videl vihrati veliko slovensko zastavo se je oglasil še pri meni na moji turški kavi.
Ob kavi se pogovarjam z obema, a tokrat malo bolj izprašam domorodca Willa, zato beseda steče še v drugo stran, malo na domačine in malo na celotno Tongo. Tako zvem, da je tukajšnje prebivalstvo (3000 ljudi je na otokih Vava`u) zelo revno. Vsaka hiša ali vsaka družina ima nekoga v družini, ki dela v Novi Zelandiji. Ko mi to tako pripoveduje, se spomnim Bosne in gasterbajterjev, saj je bila včasih podobna zgodba tudi tam. Oni so delali v Nemčiji in pošiljali v Bosno denar. Tako so rasle hiše, ljudje so bolje živeli in počutili so se bolje. Pove mi, da je tukaj urna postavka 2,5 TOP ali 1,10 EUR. Še Keen mi pove, da je tukaj življenje zanj zelo poceni, ker plačuje najemnino za hišo 150 EUR na mesec, elektriko in vodo ter ostale pritekline pa še cca 38 EUR na mesec. Poceni, a ne? Ko se spomnim koliko sem mu plačal za en meter inox cevi in dva priključka, sem izračunal, da sem mu plačal za vse položnice in še za pol najemnine tega meseca. In koliko takšnih je vsak dan v njegovi delavnici, kot sem jaz? Ni kaj, zanj je to res obljubljena dežela in še edini je tukaj s to dejavnostjo. Will mi potem razloži, da ta ena oseba, katera dela v tujini, pošilja denar svoji družini, da bi tu lažje živeli. Če jim pošlje 500 dolarjev, gre to kar hitro stran; poplačajo dolg v trgovini (tukaj je sistem da kar kupiš, te zapišejo v črno knjigo in plačaš enkrat v mesecu), potem za gorivo za avto, še kaj drugega in obvezno gre menda 10% od vsakega zneska župniku v cerkev. Ko sem rekel, da spoštujem vsako vero, a da nisem veren in se opredeljen kot ateist, mi ta reče, da če bi to govoril tukajšnjemu župniku, bi mi ta rekel, da sem hudič. Tukaj moraš biti v eni religiji, a mora biti predvsem krščanska. Le peščica drugih religij je na otoku. Dotakneva se še šolstva, zdravstva in seveda demokracije, pa vedno bolj in bolj spoznavam, da so zakoni pisani tako, kot jih je spisal kralj pred mnogimi leti. Sicer je menda malo več demokracije, kot jo je bilo včasih, a vseeno je ni toliko, kot jo je v drugih demokratičnih deželah. Povem mu, da sem bil v petek zvečer v bifeju in sem videl ter se družil z domačini. Vsi so spili vsaj po tri piva in če to seštejem je to njihov 8 urni zaslužek. Will samo skomigne z rameni in mi pravi, da tako pač je to. Jutri pa bo vprašanje, če bo kaj na mizi. Važno je, da je dovolj denarja za alkohol. Glava družine je moški in tukaj so ženske več ali manj podrejene njim. Največja sramota pa je, če otrok, ki hodi v šolo nima oprane, čiste ali urejene uniforme. To je pa za njih zelo žaljivo in če se le da, se zelo držijo tega, da so otroci urejeni, da ne bo kdo od meščanov raznašal kakšne govorice. Nasmehnem se mu in rečem, da je potem vsaj delček slovenske kulture tudi na Tongi (na to z opravljanjem sem mislil). Še veliko bi se dalo napisati, a tudi to je že dovolj za danes. Zato o Tongi še kdaj drugič.
Malo e lelei (dober dan) vam želim!
22.5.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga
Trenutna pozicija
< Tihi ocean - (Priprava plovila na Tongi) Tihi ocean (Neiafu, Vava`u, Tonga) >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
08.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Zajtrk. Danes sem se spomnil jajc. Mmmm kako bi prijala tri jajčka na oko. A na otoku ni jajc. Okoli mene kikirikajo petelini, vidim kure, jajc pa ni in ko pridejo le-te v trgovine, jih prebivalci pokupijo v nekaj minutah. Jajca z oskrbovalno ladjo pripeljejo z otoka Tongatapu, kjer je farma kokoši. Komaj čakam jutri, ko pride ladja. Morda jih pa le še ujamem. Odločil sem se tudi, da ne bom več pil tukajšnje deževnice, saj me že dva dni boli želodec. Vodo bom prekuhal, dal v njo kakšno vrečko čaja in pil prekuhano z okusom čaja. Upam, da ne dobim kakšne driske, potem bi to bil šele problem. Po lestvi moram dol z barke, potem prehoditi 80m do stranišča, s papirjem obrisati in obložiti desko, nato pa… imam vmes vse že trikrat v hlačah. Še sreča da je poleg stranišča tuš. Pa saj tudi če bi se že podelal v hlače, ne bi tega nikoli povedal ali napisal. Da sam sebe zatožim? To pa ne. Spomnim se, ko sem še hodil v osnovno šolo in sem pri zgodovini dobil enico. In to samo zato, ker me je učiteljica vprašala: »Jasmin kdo je v Sarajevu streljal na Franca Ferdinanda?« Seveda vem, Gavrilo Princip, ampak ji tega nisem povedal. To pa ne, špeckahla pa ne bom! No dovolj šale, zdaj bo treba delat. Dan se je že začel.
Preoblečem se in le s težavo sestopim po lestvi pod barko, bolj ko gledam kaj moram narediti, manj se mi ljubi začeti z delom. Ampak tako je, ko enkrat začnem, me težko ustaviš. Pred mano je trdo in garaško, ter umazano delo. Z brusilko moram zbrusiti kobilico od barke, vse do popolnega sijaja. Da bo železo svetlo kot da je novo. A bolj kot sem brusil, bolj sem prihajal do spoznanja, da to ni več kobilica, ampak je velika kot velika kobila. Nikoli ni bilo konca brušenja. In ko sem po štirih urah brušenja le končno zbrusil to železo, sem pobrisal prah z nje in jo premazal s kislino, da le-ta pride do zadnje pore, kjer je še malo rje. Nato sem počakal da se posuši, ter premazal z epoxi primerjem. Tako, zdaj se naj suši, ker še ni večer, nadaljujem delo in snamem eliso na pogonski nogi. Cink anoda mi zgleda še kar v redu in če ne dobim nove, ne bo nič narobe, obdržim staro. Jutri vse zbrusim in pripravim za nanašanje premaza.
Zvečer se po pol urnem tuširanju uležem na sedežno v salonu in si ravnam križ. Boli me, a kako me bo šele jutri, saj nisem več navajen garaškega dela. Zvečer si skuham dobro rižoto, nato pa napišem še ta blog in verjetno bom šel kar v posteljo. Morda bom kakšno uro prej zaspal.
09.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Prebudim se ob pol petih zjutraj in spanje mi nekako ne sede. Vse me boli. Vem, malo sem že iz forme za takšno delo in za takšne gibe. Malo še poležim in potem le vstanem. Kavica, ta moj Barcaffe, ta moj turkish coffee, ki me vsako jutro in vsako popoldne pocrklja. Da ga imaš ob sebi, ga piješ na Tongi, da ga pijejo in obožujejo tudi drugi jadralci, to nekaj pomeni.
Zjutraj se usedem na sposojeno kolo in se zapeljem v mesto. Moram odpeljati dve vreči oblačil, brisač in posteljnine v pranje. Vem da ne bo poceni, a kaj naj? Prijetna Angleža, ki sta se tu ustalila in odprla pralnico, se spomnita imena barke in malo pokramljamo. Pravita, da ravno danes nimata veliko dela in mi bosta vse oprala in dostavila v Boatyard. Bravo! Odpravim se po plin, saj ima kolo zadaj še prikolico, a plinarna ne dela, ker točijo plin iz velike ladje v zemeljske cisterne. Že drugič sem tam in plina še vedno nimam! Potem se zapeljem nazaj v mesto in na tržnici kupim nekaj sadja, čebule,…. paradižnika in paprike ne kupim, ker je predraga. Jajca zaman iščem, prodano. Grem v najbližjo trgovino in tam kupim jajca in kruh. Jajca so tako mala, da razmišljam, če so v njih nedonošenčki. Moram še v železnino po valjčke za barvanje in prednamaz za prvi nanos na trup barke. Trgovina je kitajska, roba s kitajske, kvaliteta pa made in PRC (People Republic of China). Samo ime so malo spremenili, da ni videti vse kitajsko.
Pripeljem se v Boatyard in takoj pričnem z delom. Kar nekaj dela me čaka. Najprej na fino zbrusim kobilico in nato zbrusim še pogonsko nogo. Vse skupaj premažem še dvakrat s pred namazom in se lotim še čiščenje tri krakega propelerja in ostalih stvari, ki spadajo k pogonu. Čas hitro teče in preseneti me avto, ki mi pripelje oprano, posušeno in zloženo perilo. Plačam opravljeno delo, čeprav v sebi po tihem preklinjam, saj pranje ni poceni. Lotim se dela in delam naprej. Potem še nalepim lepilni trak do roba, kjer bo konec antivegetativnega premaza. Na vrhu še nalepim strehico, če bi morebiti deževalo in ura je pet popoldan. Moram se stuširati in biti v barki, saj čez par minut pride mojster za hladilnik, ki je tudi hladilnik pričel spuščati dušo. Pride mojster, Rus Dimitrij in mi pregleda kompresor od hladilnega sistema in priključi instrumente. Pravi, da je še vse v redu, le plina ni kaj dosti v sistemu. Verjetno mi kje uhaja. Po eni uri, tudi hladilnik bolje hladi, spijeva eno pivo in se pogovarjava, kako je zašel sem, kako dela tukaj že dve leti in počasi razmišlja da gre drugam. Dela je veliko, denarja bolj malo, spoštovanja v tej zanikrni državi pa ni čisto nič. Pokliče po telefonu partnerko, tudi Rusinjo in ko se pripelje ter ga čaka da pride z barke, začne po rusko vpiti na njega. Ojoj Dimitrij, po moje boš moral tudi brez nje v tuji svet. Le kdo jo bo ves čas poslušal?
Naredim si še večerjo in ker me boli koleno, spijem še en naklofen, morda me čez uro ali dve bolečina popusti. Zvečer pogledam en del serije Črna Jadra in se kasneje še lotim čiščenja druge kabine, a mi ne gre. Enostavno se uležem na sedežno v kopitu in zrem v strop, misli pa odtavajo tja daleč,…
10.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Ponoči sem bil utrujen, da sem kar v salonu na sedežni zaspal. Ob 4. Uri zjutraj me je prebudil dež in prestavil sem se v posteljo.
Ko sem se prebudil, sem končno prišel do zajtrka, katerega sem čakal, … pečena jajca na oko. Potem sem šel delat. Zunaj sem najprej malo zbrusil včerajšnji namaz z epoksi osnovnim premazom, potem pa sem še enkrat z njim premazal kobilico in pogonsko nogo. Zdaj pa še zadnje garaško delo, ki bo polno praha in ogromno se bo kadilo. Poleg tega pa bo več ali manj cel dan delo potekalo v posebni drži, ki ne bo dobra za križ. A delo se mora dokončati, saj naprej se brez tega ne da. Začnem brusiti spodnji del trupa barke in to traja in traja,…. Celih šest ur sem ga brusil. Brusilnik, katerega sem prinesel iz Slovenije, se je dobro obnesel vse do zadnjega kvadrata, ko je počasi začel puščati dušo. Še dobro, da je končal pri koncu, kaj bi bilo, če bi me pustil na cedilu sredi dela? Ko vse zbrusim, operem prah z vodo in počakam, da se vse posuši. Vmes pa skočim v trgovino po pred namaz za antivegetativni premaz. Nikjer ne dobim manjše količine pred namaza, zato moram kupiti velikega, en galon (3,78 litra). Upam, da ga bo še kdo rabil in mu ga bom lahko prodal, saj je precej drag, kot vse ostalo, kar potrebuješ za barko.
Vmes pride še Dimitriji, da pogleda kako mi dela hladilnik. Povem mu, da je enako kot včeraj in enako kot prej, pa mi ne verjame. Ko preveri se samo čudi. Vse dela, plin je, hladilnik pa opravlja funkcijo štedilnika, saj namreč namesto hladi skoraj greje. In kako naj zdaj dam v njega živila?
Skuham si zelo pozno kavo, a vem, da bom zaradi nje lahko kmalu zaspal. Kasneje je na sporedu še večerja in za mano bo še en dan na Tongi. Nizek zračni pritisk je zunaj in v barko se je zagnala čreda krvosesov. Nič slabega jim nočem, a upam, da se bodo zastrupili od moje krvi. Morda je zaradi brušenja odšlo nekaj strupenega AF v moje telo in v kri.
11.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Včasih je prav težko kaj zanimivega napisati, saj v delu ni nič posebnega. Pač delaš in narediš kar moraš, kajti namesto tebe ne bo nihče drug naredil, poleg tega pa okoli sebe nimam nikogar, da bi mi pomagal. Imama tukaj dva jadralca, oba urejujeta svoji barki. John iz Kalifornije ter Ian iz Kanade. Oba sta starejša od mene po 12 let in oba imata na barki svoji ženi. Včasih si izmenjamo nekaj besed, kdaj pa kdaj drug drugemu preprimemo in prestavimo kakšno stvar, drugače pa se vsak drži bolj zase in dela, kolikor mu pač zdravje, leta in moči dopuščajo.
Po jutranji kavi in sadnem zajtrku se odpravim delat. Najprej moram celo barko, torej spodnji vodni del, ki sem ga brusil, premazati z osnovnim premazom, kateri mi bo spojil antivegetativni premaz, da se le ta kasneje ne bo luščil. Barvam, rumene barve je, in lepo viden. Pokriva spodnji sloj in prav lepo prijema. V navodilih piše, da je dovolj en tanek sloj, ki se suši 6 ur, nato pa je možno nanašanje AF na ta premaz. Kar dobri dve uri sem valjčkal in nanašal ta premaz na barko, nato pa sem jo pustil da se suši. Odšel sem do delavnice in kupil dve vezani plošči 50×50 cm, kateri potrebujem za police v omari. V moji kabini je velika omara, ki ima na eni strani police, na drugi strani pa je narejena tako, da se lahko obesijo v njo srajce na obešalnike in lepo visijo. Nemško, ni kaj! Ker teh fines ne potrebujem, se odločim, da naredim tudi tu police, saj imam oblačil kar precej in da se ne mečkajo, jih bom postavil na police. Police z vbodno žago razrežem na mero in spet po tihem preklinjam, kako to, da nimam s sabo še krožne žage. Hitreje bi šlo, a že tako imam orodja čez glavo preveč, ter s tem tudi preveč teže. Vrtalni stroj, vbodna žaga, mala kotna brusilka, velika polirka, kotna brusilka, baterijski vrtalnik, mali krožni brusilni stroj,.… A kaj ko to vso orodje od časa do časa potrebujem. Police še na roke zbrusim, potem pa jih prebarvam z lazuro za les. Kasneje še enkrat potegnem vse skupaj z nitro lakom in pustim, da se na soncu dobro presuši. Še dobro da imam kar nekaj barve v skladišču barke, da vsaj tega ni potrebno kupovati.
Pozno popoldne grem spet pod barko, se preoblečem v zaščitno obleko za barvanje, nato pa v antivegetativni premaz, katerega je cca 9 litrov, vsujem 300 gramov fino mletega bakra v prahu, ter vse skupaj lepo premešam. Zaveden sem in rad imam naravo, zato ne želim, da se alge in školjke vsaj nekaj časa prijemajo barke, zato jim bom pomagal s strupenim bakrom, ki v skupnem delovanju z antivegetativnim premazom deluje bolj strupeno. Dve uri in pol sem se trudil, da sem prebarval barko. No zdaj pa se mi že malo nasmiha. Barka ima lepo viden spodnji premaz in še dva takšna premaza jutri, pa bom spodaj končal z barvanjem.
Hitro se še stuširam in s kolesom odhitim v mesto, ker potrebujem nekaj čopičev, olje in še kaj. Prekolesarim 11 km in se vrnem na barko. Za kavo je prepozno, ampak eno pivo sem si pa danes res zaslužil, kaj ne? Še sreča, da se je telo navadilo napora, posebnih gibov, kateri se delajo nad glavo. Zvečer še pospravim po barki in potem že moram skuhati nekaj za večerjo. Pozno je že.
12.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Po res deževni in precej vetrovni noči, se zjutraj še pred sedmo uro prebudim. Nedelja je in čaka me delo, a vem, da se tukaj ne sme delati ob nedeljah. Je pa spet nekaj drugega, če ne bom ropotal s stroji, potem nihče ne bo vedel, da delam. Varnostnik pa tako ali tako sedi v svoji hišici, spi ali pa gleda TV.
Po zajtrku se odpravim na delo. Prebarvati moram še enkrat vodni del barke z antivegetativnim premazom. Nanašanje drugega sloja antivegetativnega premaza ali AF, traja kar nekaj časa. Včasih niti ne vem, kje sem končal, saj je tu temperatura več kot 26°C in se nanos zelo hitro suši. A po dobrih dveh urah valjčkanja le zmagam in končam delo. Potem se odločim in prinesem še štiri stojala za podlaganje barke, katera držijo barko ob straneh. Hitro vse skupaj postavim med že obstoječa stojala in potem obstoječa premaknem za pol metra, da sem lahko zbrusil in prebarval zaplate, katere prej nisem mogel zaradi stojal. Najprej po zbrušenih mestih namažem osnovni rumen premaz. Nato vse skupaj pustim sušiti in zvečer, ko bo čas, namažem še vodni del barke, kakor tudi te zaplate.
Popoldan se lotim še oprane posteljnine in oblačil, vse lepo zložim, ter sortiram v omare in plastične zaboje. Kar nekaj je teh oblačil in lepo je videti, ko je vse lepo oprano in dišeče. Oprane so tudi brisače, okrasne blazine in dve deki. Zdaj pa še obesim samo zavese in privijačim pasove za zavese. No te je dobila vlaga bolj kot druge stvari in kljub pranju ostajajo pikasta. Morda pa je to novi vzorec, da ne bodo zavese čisto enobarvne.
Zvečer res namažem še zaplate, nato pobarvam še vodno linijo, oz. cca 80 cm daleč, prebarvam še enkrat celo kobilico in krmilni list, nato se lotim še premca in… in zaključim barvanje za naslednji dve leti, morda celo za tri leta. Vse pospravim, se stuširam in si v barki nalijem za en prst viskija. Zaslužil sem si ga, da nazdravim sam sebi, ker mi pač gre vse po planu.
Ves čas si pišem na listič, kaj še moram nabaviti in kaj narediti. Upam, da se mi do četrtka zjutraj izide, ko bi rad bil spet v vodi, a to je komaj še tri dni. Morda pa
13.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Slabo sem spal, nekako ne morem dlje spati in kar nekaj delov telesa me boli. Vstanem in si grem skuhat kavo. A je ne spijem, kajti nekdo trka na barko. Pogledam in vidim Keena. On dela tukaj v Boatyardu in se ukvarja z aluminijem in inoxom. Potrebujem inox cev premera 26 mm in dva nastavka, katera bom potem pritrdil kot nosilec za cev, kateri drži vetrni generator. Izmeri in gre nazaj v svojo delavnico in dokler skuham še njemu kavo, se vrne. Odreževa, zavrtava in pričvrstiva. Nosilec je narejen. Med pogovorom posluša glasbo, saj brez nje ne more. Ljubitelj je rocka in rad ima reggae. Spijeva kavo, se pogovarjava in ko mu plačam račun, odhiti v svojo delavnico. Dela ima na pretek, kljub temu da je drag. A je edini tukaj in daleč naokoli.
Potem se še sam spustim po lestvi in naredim dela, katera imam napisana na listku. Namažem in popravljam namazan AF, ker odstranjujem nosilce. Zbrusim še prekitan in z epoksijem premazan propeler, ter ga potem prebarvam s posebno barvo za elise. Sveti se, kot bi bil iz trgovine. Sprehodim se še do glavne pisarne, da se dogovorim, da bi šel v četrtek v vodo. Ne gre in ne gre. Lahko sem pa drugi na vrsti v petek popoldne, ko bo največja plima. Ahhh, zdaj pa sem malo razočaran, kljub temu, da imam za svoje delo precej časa.
V tem razmišljanju me na telefon pokliče Bill in se s kolesom odpeljem v mesto. Vožnja po levi mi ne dela več preglavic. Upssss.! V križišču sem na levi, zavijem pa kot da sem na desnem pasu. Đasmine! Sreča, da ni bilo veliko prometa, pa sem odvinkaril, kot v tistem videu, ko tip v Indiji z motorjem prevozi rdečo luč in naredi štalo v že tako gostem prometu velemesta.
Pridem do kolega, spijeva kavo, se malo pogovoriva in že letim po trgovinah iskati ventilator za v hladilnik. No potem mi en tip pove, da naj obiščem lastnika lokala Tropicana, on mi bo pomagal. In res, možakar mi najde ventilator prave velikosti, je rabljen, a dela. Prva poceni stvar na Tongi! Pokličem najcenejši taxi v mestu in Moala me odpelje do plinskega terminala, kjer kupim 13 kg težko jeklenko za plin s plinom. Regulatorja nimajo, a ga menda prodaja vsaka trgovina v mestu. Plin z jeklenko je res poceni, sploh če primerjam cene pri nas. Tako izvem od taksistke, da drži država roko nad elektriko, plinom, vodo, ter osnovno hrano. Tu cene oblikuje država in ne dovoljuje, da bi se oblikovale po svoje. Vse ostalo je luksuz in cene se prosto oblikujejo in nastavljajo. Po avtomobile hodijo na Japonsko, potem na Novo Zelandijo in nekaj tudi v Avstralijo, a pri slednji so avtomobili najdražji. Vsak drug avto v mestu ki ga srečaš ima razbito sprednjo šipo. Kako to? Največkrat je kriv kokos, ki pade s palme, nato pa tudi kak otrok, ki vrže kamen. Nasmehnem se in sva že na cilju. Pripeljala me je do kolesa, ona pa mi bo odpeljala plin do Boatyarda in mi ga odložila pred barko.
Skočim še v trgovino, v železnino, nato se odpeljem do barke. Najprej plin. Iz barke odstranim dve mali 3 kg veliki jeklenki ter veliko jeklenko iz F. Polinezije. Ta balast gre stran in ne bom jo več vozil s sabo. Novo jeklenko postavim v bokaporte v kokpitu na mesto, kjer je stala stara. Notri gre, paše kot ata na mamo. A se ne zapro vrata, kajti na vrhu je zaščita, nekako približno tako kot pri naših jeklenkah. Tuhtam in natuhtam. Ne počnite tega kar sem jaz naredil!!! Vzamem najtanjšo rezalko in jo montiram na kotni brusilnik (flex). Nato pa odrežem zgornji nosilec pri ventilu ob polni jeklenki. Večkrat sem sicer hladil in ventil zavaroval z mokro krpo. A sem na koncu le odrezal in če pišem blog, potem je vse v redu. Zdaj se tudi vrata zapirajo. Potrebujem še debelejšo cev, kajti priključek na varnostnem ventilu je veliko debelejši. Jutri bom, danes ne grem več v mesto.
V mestu sem kupil eno cink anodo, katero moram namestiti na kobilico. Ker nimajo okroglih, sem vzel eno večjo in jo bom odrezal na pol, ter potem privijačil na mesto. Uff, kako težko se reže cink in kako zamasti ter maže rezalko. Na koncu je rezalka le še za v smeti. Privijačim še to anodo in že je noč. Sledi tuš in ko bom prižgal luč, bom spet imel družbo domačih živali, komarjev. Seveda pa še pregledam hladilnik, kako sedaj hladi, ko je ventilator v njem. Čisto druga pesem. Na otip je vse hladno. Kako pa je z vsebino? Vzamem pivo in si ga nalijem. Paše, res paše po napornem in vročem dnevu, ki ga je zagrelo sonce na dobrih 28°C.
< Tihi ocean - (Pričetek plove 2019) Tihi ocean (Splovitev) (prihaja 22.5.2019)
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
30.4.2019, Velenje – Munchen – Doha – Auckland – Nuku`Alofa
»Pot nastane tako greš.« (F. Kafka)
In kot je napisal Kafka, greš in tako nastane nova pot. Pravzaprav sploh ne vem več, koliko krat sem že šel in koliko je že nastalo teh poti. Nekaj jih je že v teh letih od 2014 do 2019. Vsaka je nova, vsaka drugačna.
Bil je 30. april, 2019. Odložim prtljago za let v Munchen. Čez pol ure me že kličejo po zvočniku, varnostna služba želi preveriti vsebino kovčka. Pridejo po mene pred informacijsko pisarno in gremo skupaj do kovčka. Vedel sem, da se bo to zgodilo, a upal sem, da bo šlo mimo. Pa ni šlo. Odvzeli so mi liter Brunexa (odstranjevalca rje z epoksi zaščito) katerega sem imel za premaz kobilice na barki. Menda je vnetljivo in eksplozivno, zato ga izločijo, a važno je, da lahko grem tudi brez tega naprej. Priletim v Munchen in ker so mi pri Adriji naredili karto samo do tu, se moram pri letalski družbi Quatar prijaviti za let preko Dohe do Aucklanda na Novi Zelandiji. Pa se spet zalomi. Nimam povratne karte in nimam vsaj delovne vize, da bi lahko odpotoval. Pokažem jim potrdilo za povezan let iz Nove Zelandije na Tongo, pa je ta let spet povratna karta NZ-Tonga- NZ. Drugače ne gre, če želim ostati na Tongi. Očitno se tukajšnje oblasti bojijo, da bom ostal na Novi Zelandiji, zato mi na prijavah nočejo izdati enosmerne letalske vozovnice. Ker trmarim in jim dokazujem da imam prav, me peljejo do šefice. Sedem v pisarno in začnem razlagati svojo zgodbo. Nato me gospa ustavi in vpraša: »Jasmin, da li ste vi iz Bosne?« Svašta! Tako izvem, da je gospa izbeglica iz Bosne, iz mesta Banoviči in sedaj živi na obrobju Munchena, a je z leti bila pridna in dosegla, da je zdaj šefica za letalsko družbo Quatar v Munchenu. E svugdje nas ima! No potem nekako fotokopirava potrdilo, ki so ga izdale oblasti na Tongi, da imam barko na suhem na otoku Vava`u in z nasmeškom na obrazu prejmem dve vozovnici, eno iz Munchna do Dohe v državi Quatar, drugo od Dohe do Aucklanda v Novi Zelandiji, kjer tudi po 30-tih urah pristanem. Sledi prevzem prtljage, ki je bila poslana direktno iz Brnika, nato pregled potnega lista in overjanje prijavnega lista. Celo turistično vizo sem dobil v potni list, za tri mesece. Začetek slab, nadaljevanje dobro, pravim. A se spet zatakne. Pri prijavi na listu sem napisal, da imam v prtljagi salame, torej meso. Moram na Bio-varnostno inšpekcijo. Odprejo mi oba kovčka in iz njih leti v smeti pet 500 gr. suhih salam. Pregledajo še ostalo vsebino v kovčku in mi pustijo čokolado. Pa saj nisem otrok! Menjam čokolado za salamo, a se ne dajo prepričati. Inšpektor mi pravi, srečo imam, da sem prijavil, če bi šla prtljaga čez X-žarke (rentgen) in bi mi salame našli, bi plačal krepko kazen. Spakiram vse kar imam in me odpelje do rentgena in postavim kovčka na trak, nato še nahrbtnik s prenosnikom in ostalo elektroniko. Pa se že vrti rdeča luč. Salama? Ne, samo pet sem jih imel. Sledi spet pregled nahrbtnika in tu najdejo sendvič s štirimi salamami in mocarelo. Ojoj. Nato sledi dolga razlaga, da je to zdravju varna država, katera je lahko le varna na način, da jo skrbno čuvajo. Ne pomaga, da jim povem, da je salama iz EU in tudi ne iz Afrike, katere se menda oni tako bojijo. Sledi odhod v karanteno, pride še vodja inšpektorjev, sledi odvzem potnega lista in potem čez 20 minut pride do mene spet inšpektor z dvema natipkanima listoma in želi da podpišem. Preberem, čeprav vseh angleških strokovnih besed ne razumem in nočem podpisati. Piše, da moram plačati 400 dolarjev kazni, ker nisem prijavil sendviča, s tem sem kršil Zakon. Potem sledi prepričevanje, kdo ima prav. En sendvič sem že pojedel in ker nisem doma, imam slabo prebavo. Mi bodo na WC-ju prestregli tudi blato, da ujamejo del prvega sendviča? Na koncu izgubim bitko in jim dam plačilno kartico, da jo potegnejo čez POS terminal. Drag ta sendvič! Lepo je meni govoril pokojni oče:« Sine sa rogatim se je teško bosti!« Jbg, pa še prav je imel.
Ker imam še 12 ur do poleta letala na Tongo, berem knjigo in opazujem ljudi. Vseh narodnosti jih je in vseh barv kože. Potem oznanijo, da je odprto prijavno mesto za oddajo prtljage in potrditev letalske vozovnice. No vsaj tu gre brez problema. Sledi kontrola osebne prtljage in spet se zalomi. Tokrat mi zaplenijo viski, katerega sem kupil na Brniku v Free Shopu. Prepiram se z njimi, da je vse še originalno zaprto in »zapečateno«, da je to šlo čez kontrole na Brniku, Munchenu, Dohi, tudi tukaj ob vstopu v Novo Zelandijo, a oni se ne prestavijo tudi milimetra ne. Pride nekakšen šef in potem me začne na ostro prepričevati, da naj se odločim, ali bom spoštoval njihova pravila in Zakone, ali ne? Videl sem, da bom izgubil še eno bitko, zato zamahnem z roko, fotografiram odvzem viskija, kot sem fotografiral odvzem salam in zahtevam potrdilo o odvzemu. Možakar me niti pogleda ne in vrže liter Chivasa v rumeno kanto za smeti. Vem, da ga bo nekdo pobral enkrat iz nje. Upam, da se zadavi z njim. Vem, da ta ne bo šel na uničenje, kot salame, čeprav so vakumsko zapakirane. Pot do terminala me vodi mimo Free Shopa, zato kupim nov viski, a tokrat nimajo akcije kot na Brniku in zato za isti denar kupim le CC-ja. Kolega Bill pač pričakuje ta viski. Po 12 urah čakanja na letalsko povezavo za Tongo, doživim še dve uri in petdeset minut zamude poleta letala, zaradi tehničnih težav. Kot da še ni dovolj vsega! Kljub vsemu, zatečenim nogam, utrujenosti, slabi volji in uspešnem pristanku na Tongi, se po 56-tih urah potovanja s taksijem pripeljem do hiše, kjer sem rezerviral malo sobico za prespati, da bom lahko jutri ob 13. uri nadaljeval s poletom na otočje Vava`u. Upam, da se znajdem še za internet v doglednem času, saj tega v Boatyardu ni, zato se beremo ko bo možnost. Lahko noč Slovenija! Utrujen in zaspan sem…
03.05.2019, Nuku`Alofa – Vava`u, Tonga
Zgodaj zjutraj me prebudi lajanje psov in kričanje petelinov. Vem, da so včasih petelini kikirikali, tole danes zjutraj, pa je mejilo na popolno tekmovanje v glasnosti teh mestnih pernatih fantov. Ni kaj, vstanem se uredim in berem knjigo. Kasneje še zajtrkujem, uredim plačilo za spanje, potem pa se pripravim, kajti po mene pride taksist, ter me odpelje na letališče. Le kaj me čaka danes? No na srečo, pride letalo pravočasno, ker je to notranji let, me nihče nič ne vpraša in mi ne teži. Tudi kilaža kovčkov štima, čeprav moraš ob nakupu letalske vozovnice, napisati še svojo težo. Ni kaj, leteti z malim in starim letalom ni enostavno. Prispem na Vava`u otočju in ko dobim prtljago, najdem taksista in ta me odpelje do Boatyarda (delovne marine na suhem). Taxi ima spredaj ostanke od sedežev, zdaj jih sploh nima. Vse je uničeno, a motor še dela. Ko vprašam taksista, če je sploh dovoljeno prevažati ljudi takšno razvalino, mi ta pove, da je ta še dober, kakšne imajo drugi. Vem, poznam to, saj nisem prvič na otoku, potem me pogleda in pravi, ja važen motor. Toyota! Ufff, samo da pridem živ do barke.
Kmalu sva na cilju in na zunaj mi je videti Indigo v redu. Potem je tudi notranjost OK. Stopim v notranjost in v nosnico zajamem plesnivi in vlažen vonj. Pogled v notranjost ni prav nič prijeten. Vlaga, vlaga in povsod vlaga. Do vrha je zeleno in črno, nekje že tako, da sem pomislil, da bodo začele rasti gobe. Stopim v barko in kar koli sem prijel v roko, če sem odprl predal, odprl vratca od omarice,…. Zelena plesen od vlage. V zadnji kabini je vse mokro, nekje mi je teklo v barko! Najraje bi zajokal od žalosti in jeze, pa nisem, le solza se je sama utrnila in stekla po obrazu. In ker veliki fantje ne jočejo, ampak se primejo dela, sem to tudi storil. Toda kje začeti? Morda z elektriko? Pogled na stikalno ploščo mi pove, da v barki ni niti kančka elektrike. Preverim akumulatorje, prazni so, da bolj prazni ne morejo biti. Hočem priključiti elektriko, pa imajo drugačne vtikače in vtičnice. In kaj naj zdaj? Do mesta in trgovine je vsaj 10 km. Če pokličem taksi bo ta vtikač hudičevo drag. Kabel odrežem in zvežem kar direktno in upam, da me tukajšnji lastniki ne bodo prehitro ulovili. V barki kljub temu ni elektrike. Sem narobe zvezal? Ne, zelena lučka sveti, ostalo pa je vse v temi. Na tej plošči je toliko zelenih lučk, da bi moralo svetiti kot za novo leto, pa je vse v temi, kot v rogu. Grem za kablom in iščem, merim, gledam in spoznavam, da se na elektriko bolj malo spoznam. A vseeno ne slišim ropota polnilca in takrat se mi stemni pred očmi, polnilec baterij ne dela. Zelo draga reč, če bo slučajno potreben nov. Preverim, merim, ne dela. V tem času slišim kolega Billa, ki je prišel iz mesta in pride takoj do mene na barko, da me pozdravi. Ko mu povem kaj se mi je pripetilo, samo zamahne z roko, in pravi, važno je da si živ. Res dobra tolažba, ni kaj. Dogovoriva se, da je za danes že prepozno ugotavljati kaj in zakaj ne dela in kako je prišlo do te ga defekta, zato bova to skupaj pogledal jutri. Za ob osmi uri zvečer me povabi njemu na večerjo, ker jaz še nisem bil v trgovini, zato nimam kaj kuhati. Skuhal si bom le kavo. No lepo, tudi plina nimam več. Kako da ne, če sem ga še imel malo, preden sem odšel domov? Vse je narobe. Pogledam v nebo in vprašam tistega zgoraj, kaj sem mu naredil, da me preizkuša. Odgovora seveda ni, jaz pa vem, da bom s svojo trdno voljo in delom naredil tako, da bo kmalu vse v redu. Zaviham rokave in se lotim dela. Začnem v spalnici, kajti tu bom zvečer ležal.
Zvečer se stuširam in grem k Billu. Odnesem mu težko dočakan viski in še kakšno malenkost, nato pa skupaj nazdraviva s pivom, ki mi je kar kmalu stopil v glavo. Nato pojeva dober piščančji curry z rižem in pogovor steče dolgo v noč. Čas je da se poslovim in grem v posteljo. V barki je tema in edina luč je še baterijska svetilka. Jutri bo nov dan in vse bo bolje. Morda…
04.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Jutro je bilo sončno in lepo. Vendar ne za mene. Morda zato, ker sem vedel, da me v tem dnevu ne čaka nič lepega. Veliko bo dela, a najprej moram usposobiti elektriko, da bom lahko normalno deloval. Danes odvijačim polnilec z zelo nedostopnega mesta in ga odprem. Kar nasmejalo se mi je, ko sem zagledal črno vhodno varovalko. Žal takšne cevne varovalke nimam, a imam druge, zato jo nadomestim z drugo, a ne tako močno. Če bo kaj narobe, bo pač prej šla k vragu. Priklopim polnilec na elektriko. Nič. Varovalka je cela, polnilec ne dela. Ni kaj, potrebujem novega ali pa da popravim starega, če se bo sploh dal popraviti. Zakaj je prišlo do te okvare ne vem, morda zaradi prevelike vlage. Vendar bo popravilo ali nakup novega polnilca na Tongi misija nemogoče. Tu nimajo skoraj ničesar, kar potrebujem. Vse se naroča iz Nove Zelandije, potem pa pride ko pride.
Kasneje se spravim k delu in brisanju salona. Najprej strop očistim na grobo, potem z vodo in nekaj kisa spet pobrišem na fino. Upam, da sem vse razkužil in bo vsaj dihanje v prostoru bolj zdravo. Nekaj bo potrebno še jesti, ura je že pozna za zajtrk. Imam nekaj krekerjev na barki, zato na te namažem pašteto. Še sreča, da imam kar nekaj zaloge hrane v konzervah, kakor tudi prepečenec in krekerje. Datum uporabe še ni potekel. K meni pride na barko še Bill in mi pove, da od 12. do 18. ure ne bo elektrike. Ufff, to me bo pa močno prizadelo, hahahaha. Potem se možakar spomni, da on nima montiranega polnilca baterij, ter ga ima samo provizorično nameščenega, za takrat ko ga potrebuje. Zato mi prinese svojega, katerega montirava skupaj in mi ga posodi za 24 ur, le toliko, da napolnim baterije, ta čas pa se bodo spraznile njegove in bova spet zamenjala. Jaz na hitro še montiram solarni panel, in upam, da bo kasneje vse delovalo. Ob 12:30 res prekinejo dobavo elektrike in zato pokličem Billa, da greva v mesto po nakupih. On pokliče taxi, potem pa se odpeljeva. Kupim kar nekaj stvari, ki jih potrebujem in čeprav sem že prej poznal te visoke cene, se jim tokrat spet ne morem načuditi. Samo za primerjavo naj napišem, da stanejo štiri najcenejše role papirnatih brisač astronomskih 10,21 USD!! Tudi vse ostalo je veliko dražje kot v Sloveniji. Rad bi še nabavil plin, pa ga tu ne pretakajo v naše male jeklenke, kakor tudi ne v mojo veliko jeklenko, ki sem jo nabavil v F. Polineziji. Moral bi kupiti novo jeklenko s plinom in nov regulator. A tudi tega ne morem, ker jim blagajna ne dela. Na Tongi še nisem prejel nobenega računa do sedaj in ga tudi tokrat ne rabim, a mi možakar pravi, da so pravila napisana in ker ni elektrike, je pravkar dobil dovoljenje od šefa, da lahko gre domov. No verjetno bo to bolj držalo, da se mu ne ljubi izdati jeklenke, ker mora izpisati A4 formular za nakup nove jeklenke. Potem se vrneva do centra mesta in greva na pivo. Vsaj to imajo hladno, kljub temu da ni elektrike.
Po vrnitvi iz mesta, nadaljujem s pomivanjem in pospravljanjem salona, nato si naredim še kosilo z večerjo in uživam v hrani. Po moji večerji pride do barke Bill in me povabi na njegovo barko na pivo in z veseljem se odzovem vabilu. V salonu barke spet obujava spomine lanskega leta in oba sva enakega mnenja, da je bilo lansko leto čudovito, zaradi tega ker sva se spoznala in zato, ker je v najino življenje prišlo kar nekaj skupnih prijateljev, s katerimi sva skupaj plula, se družila in se imela zelo lepo.
Zvečer se vrnem na barko, polnilec ropoče in polni akumulatorje. Sledi še tuširanje in ker je noč vlažna, mi na aluminijasti lestvi spodrsne in se udarim v koleno. Nič posebnega in upam, da bo vse v redu še naprej. Vseeno je to bolje, kot komarji, ki se pripravljajo na nočno sesanje moje krvi…
05.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Noč je bila tokrat kratka, saj me je bolelo koleno. Ni putika, ampak udarec. Ni kaj, spet bova nekaj dni prijatelja z naklofenom, dokler bolečina ne mine. Kot moj vnuk rad reče: »Dedi, saj bo minilo.«
Ko je naklofen prijel, sem šel v delo. Ob nedeljah se tukaj ne sme delati in je to zapisano v Zakonu. Pravzaprav to sploh ni slabo, ljudje imajo vsaj en dan za počitek. No, jaz nisem prišel počivat, ampak delat, a me je že včeraj lastnik Boatyarda opozoril, da slučajno ne bi delal zunaj, da ne bi ropotal s kakšnim orodjem, ker bo prišla policija in 100% verjetnost je, da bom plačal visoko kazen – 1000 $. No tega res ne bom počel, kajti kazni imam za letos dovolj.
Ker zunaj dežuje in bo po napovedi deževalo cel dan, tudi delati ne morem s stroji, če tudi bi si tega želel. A ker res močno dežuje, se vseeno odločim in grem kar v kopalkah ven, ter s sirkovo krtačo na držalu vsaj malo očedim barko od zunaj in dež mi pomaga, da se prah, ter drobci antifaulinga z drugih bark, splahne s palube barke. Poleg tega sem se še vsaj malo umil po celem telesu. Naravni tuš.
Kasneje sem napisal pritožbo na Ministrstvo za bio-varovanje države, ki me je nedavno oglobilo za 400$ in upam, da mi bodo ta denar vrnili, saj sem bil samo v tranzitu in ne v vstopu v njihovo državo. Ob tem dogodku sem se spomnil na JLA, kjer je bila komanda: »Izvrši, pa se tek onda žali!« Tako je tu: »Plačaj, pa šele potem napiši pritožbo.«
Ker je cel dan deževalo sem delal v salonu in čistil barko, drgnil in čistil navtično usnje na sedežni, ter opral še preostalo posodo, da imam vsaj apetit kaj vzeti v roke. Ko je padla noč, na zemljo, me je na barko povabila američanka Helen, ki je kot štoperka na Billovi barki. Menda je skuhala dobro lososovo enolončnico z zelenjavo in naj pridem na večerjo. Zato sem odklopil Billov polnilec in mu ga vrnil, saj so tudi njegovi akumulatorji že prazni, ker danes ni bilo sonca in se s tem baterije niso polnile. Tako sem še ostal na večerji, ki mi je zelo teknila, saj poleg treh jutranjih krekerjev s pašteto še danes nisem nič jedel.
Pred spanjem sem se zazrl v že skoraj očiščen salon ter zadovoljno sedel za mizo, ter si pogledal še en film in ob polnoči utonil v spanec.
06.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Celo noč je deževalo, kot da ciklonska sezona še ni končna. Približno nekako tako, kot berem, da je v Sloveniji. Majska zima, deževno in hladno, nekje je padel celo sneg. Uff, na srečo tukaj ni nikoli snega, saj je toplo. A to jutro je posijalo sonce, prijetno je. Po popiti kavi, odidem v kokpit in se lotim montaže drugega solarnega panela. Mudi se mi, saj sem ostal brez polnilca baterij in kmalu bom ostal brez elektrike. A najprej moram narediti okvir, da bom lahko kasneje spojil oba panela skupaj. Tako bom dobil več, meni še prepotrebne energije. V bokaportu v kokpitu imam nekaj inox cevi, v rezervi imam tudi kotne in končne inox podaljške. Nekaj sestavim, a mi zmanjka cevi, katero grem iskati v tukajšnjo delavnico. Vsega pa nimajo, saj imamo mi metrične mere, oni uporabljajo colske. Zato na barki pogledam, kaj imam od inoxa in najdem, eno oporno prečko pri vetrnem generatorju. Njo bom razrezal in uporabil, nadomestil pa jo bom z debelejšo colsko cevjo, ter tako bo volk sit in koza cela. Po treh urah dela je inox okvir narejen, solarni panel je na mestu in privijačen, zdaj pa potrebujem še samo veliko sonca. Nato še zamenjam MPPT regulator za solarna panela in upam, da bo zdaj vsaj 25% več elektrike.
Do barke pride Bill in me prosi, če mu grem pomagati namestiti krmilni list v barko, saj je menjal ležaj in spodnje prirobnice. Seveda, saj sem mu obljubil. Vesel sem, da sem končal svoje delo in sonce že polni akumulatorje. Kar nekaj ur sva delala in nameščala težek krmilni list, ter ga spet spuščala, brusila prirobnico ter dvigovala. Potem, ko je on nastavljal roko za avtopilota na osovino sem skuhal kavo na svoji barki, ter jo s tremi piškoti za vse tri kofetkarje prinesel na njegovo barko. Ker sem videl, da ima še veliko dela, sem se ponudil, da danes jaz naredim večerjo še za Billa in Heleno, ter ju povabim ob pol osmih zvečer na svojo barko. Prav hvaležen mi je bil, da je lahko v miru delal, saj gre jutri zgodaj, ko je plima najvišja v vodo. Spet bo plul.
Helena se je po večerji vrnila na barko, midva pa sva jo potegnila v pogovoru še dolgo v noč.
07.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga
Jutro brez dežja, a oblačno. Potrebujem nekaj sonca, da preko solarnih panelov napolni moje akumulatorje. Spijem kavo, a nimam veliko časa, saj gre SY Cajucito čez nekaj trenutkov v vodo. Ko pridem do barke, kapetan Bill že pripravlja zadnje stvari za dvig barke in odhod v morje. Pridejo še delavci in čez eno uro je v morju. Motor je vžgal, zakadil in barka je počasi odplula novim dogodivščinam na pot. No ja, saj bova še skupaj, takoj ko pridem še jaz v vodo in ga že nekje ujamem.
Danes sem dobil elektronsko pošto od Biosecurity NZ ter odgovor na mojo pritožbo ter na postopek v zadevi »Sendvič«. Pravijo, da bodo moje sporočilo posredovali sodišču in bo sodnik odločal o ugovoru. Upam, da sodnik ni vegeterjanec in bo mojo pritožbo odobril in podal pozitivni odgovor, čeprav to lahko traja 5 do 6 tednov.
Prosil sem lastnika Boatyarda, da mi delavci odstranijo leseno podporo in da ostanem samo na kovinskih nosilcih, da bi, če bi bilo vreme v redu, pričel z delom na trupu barke. Pa saj imam dela v barki še dovolj, a bi to pustil za čas ko bo padal dež in bodo zemeljska tla pod barko mokra in blatna. Žal ni ta Boatyard na betonskih tleh, kot je to Fontana, Izola, Las Palmas, Martinique,…. Tu je vse drugače. Da ne bom stal in gledal v zrak, pa vseeno preverim omare. A glej ga zlomka, dvoje vrat se ne da odpreti. Zapiralo se ne premakne in se zato ključavnica ne odpre. Kaj naj zdaj? Spomnim se šale od Muje in Hase, ko se tudi Hasi niso vrata odprla in pravi Mujo: »Da li znaš Engleski?« Haso vpraša: »Zašto?« Mujo pa ves ponosen reče: »Pa kažu ako znaš Engleski, onda ti to otvara sva vrata!« ☺ Ahhh Đasmine, to je to, ne znam popolne angleščine in moja vrata bom tokrat moral odpreti kar na silo, z velikim izvijačem. Vrata le odprem in jih ne poškodujem, zapirala snamem in jih namočim v kis, nato pa omare očistim še od znotraj, da bodo lepe in sveže. No pa sem spet tam, pregledam oblačila, ki so zavita v vrečkah in očitno so bila malo vlažna, ko sem jih dajal v te vrečke. Zdaj so polna sivih pik od vlage in imajo zatohel vonj. Pregledam ih in mečem v veliko črno vrečko, da gredo na pranje. Na koncu se je nabralo skupaj s posteljnino in brisačami za 25 kg perila. To ne bom sam pral, ampak bom dal v pralnico. Evo pa je še en strošek več.
Lotim se prve krmne kabine, to je tiste, ki je bila mokra. Krivec za vso vodo je eden od treh zapiral na oknu, ki ni bil zategnjen in je mimo njega vdirala voda v kabino. Bolj ko sem razdiral to skladišče v kabini, bolj se je kazala mokrota. Pravzaprav je bila blazina za spanje do polovice še vedno mokra in v njej je bilo kar nekaj vode. Velika torba, kjer imam shranjene vrvi je bila tako težka od vode, da sem mislil da je v njej še težko Deltino sidro. Vse stvari prenesem v salon in zdaj je njegova notranjost skupaj s kopalnico, videti kot da sem na razburkanem morju in je ta razmetal vse stvari v barki. Ni kaj, žalostno, a resnično. Tokrat sem že vsega navajen in v meni ni jeze ter ne preklinjam. Delam rutinsko, kot robot. Zunaj si namesto tende naredim polivinilasto streho, da bom lahko pod njo sušil blazino, katero pa moram še prej dobro zdrgniti s čistili, da bo lepa in da bo dišala, nato pa na sonce z njo za nekaj dni. Tako ali tako moram to kabino nekaj dni sušiti, pa tudi dostop do avtopilota bo lažji s te strani, da zdaj še popravim in opravim dela v skoraj nedostopnem delu plovila. Ja ni kaj, jadranje okoli sveta ni samo lepo, kot je videti na zunaj. Trenutno je samo garanje in saniranje tistega, česar nisem niti pričakoval.
Delal sem vse do večera, majica na meni je bila cel popoldan mokra od potu, zvečer sem bil utrujen, a spet malo boljše volje. Vsak dan je več narejenega in vsak dan je bolje. Okoli osme ure zvečer si skuham še večerjo in to bo zame prvi pravi obrok. Hočem še nekaj napisati in ne gre, utrujen sem in zaspan, zato grem tokrat še pred enajsto uro zvečer spat.
< Tihi ocean - (Plovba na otok Tahuata 3.del) Tihi ocean (Priprava plovila) >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
16. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija
Pravijo, da se lahko imaš v manjši skupini bolje kot v veliki. In točno to se je zgodilo sinoči, ko nas je bilo samo šest in smo imeli dober party na Indigu, ki je trajal do druge ure zjutraj. Bilo je smeha, dobrega vzdušja in vsega kar spada zraven, več kot dovolj. Ljudje se srečamo, se nekako ujamemo čeprav so včasih razlike v letih večje, družimo dokler smo skupaj in potem gremo enkrat vsak svojo pot. Morda se še kje srečamo na tem širnem in velikem oceanu, posejanim z mnogimi otoki in otočki.
Že včeraj so me domačini, mlajši fantje od mene, stari nekje do 40 let, povabili če grem z njimi v divjino pogledat pasti, če so ujeli kakšnega divjega prašiča. Najprej sem jih debelo gledal, ker sem mislil da se šalijo, nato pa so mi pokazali video in sem jim verjel. Dobili smo se ob 13. uri, jaz, moj kolega Španec in še štirje domačini. Nič niso bili podobni lovcem, namesto pušk so imeli dva kopja in vsak je imel za pasom mačeto. OK, pa gremo. Po dobri uri in pol vzpetine, ki je bila več ali manj vsa obrasla s kokosovimi palmami, bananovci in še česa drugega, smo v daljavi le slišali cviljenje prašiča. Ko smo prišli do tja je bil to videti bolj odojek, kot velik divji prašič, ki se je ujel v zanko in na vabo iz odprtega kokosovega oreha z vodo. Prašiča so odnesli do čistine, kjer je bil tudi potok in dva sta ga odrla, ter pripravila za peči, druga dva pa sta priskrbela suhe kokosove orehe, nekaj suhih palminih vej, dračja in že sta imela ogenj. Po
dobri uri in pol, morda po dveh je bilo meso pečeno in smo prašička več ali manj pojedli, skupaj s pečenimi bananami, pili kokosovo vodo,… res pravo in svojevrstno doživetje, ki se ne da primerjati z lokalno hrano, ki ti jo pripravijo v eni od hiš in potem plačaš za večerjo 17 EUR po osebi. Ne hvala!
Vsakemu domačinu sem na koncu dal eno malenkost, ki sem jo našel na barki in je primerna za manjše uporabno darilo. Vsi štirje so bili veseli darila in so me spet povabili z njimi naslednji teden, a žal sem to prijazno odklonil, saj me takrat ne bo več tukaj.
Popoldne sta odšli še dve barki s sidrišča in zdaj sva ostala sama s Špancem. Oba čakava torkov veter in on gre na Nuko Hivo, jaz pa do otoka Tahuata, potem pa bom še videl, kam dalje. Zvečer sem ubijal mušice po barki, saj jih je zaradi obilice sadja, ki hitro zori na soncu veliko preveč.
Pa je minil še en dan….še eden dan od mnogih na Tihem oceanu…
17. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija
Tokrat sem res dolgo spal, kot bi telo nabiralo spanec in me ni pustilo vstati. Spal sem 9 ur in pol, saj sploh ne vem, kdaj sem nazadnje spal tako dolgo.
Po kavi sem se lotil dela z ribiškim priborom, potem pa sem ves dan nekaj »prčkal«. Okoli 12 ure dobim obisk, pride kolega Katalonec in mi kasneje v pogovoru pove, kako mi po eni strani zavida da plujem sam, saj se on zadnje čase precej prepira s svojo partnerko. Dve leti že plujeta in vmes sta štiri mesece delala v Panami, da sta si nabrala nekaj denarja. Razumem ga in po drugi strani, ko mi razloži zakaj se prepirata, pa ga spet ne razumem. A vendar ima vsak svoj prav, tako ga imata tudi ona dva in vem kako je živeti z nekom na tako majhni kvadraturi. Verjetno se vsi med sabo kdaj pa kdaj malo spričkajo ali so kot temu rečemo, nosasti, a vendar vem, da se vse uredi. Če se ne, pa je pot domov z letalom neizbežna in verjetno najboljša varianta.
Ko je odšel, sem se lotil peke kruha, saj so mi ga zadnjič, na mojem partyu pojedli, kajti naredil sem dober narezek, kasneje sem še nekaj skuhal in kruh je pošel v nekaj minutah. Nimam pa veliko časa, saj moram biti ob petih popoldan pri gospe, ki mi bo narisala tapo. Kruh sem spekel in je videti lep kot vedno, verjetno pa bo tudi dober. A zdaj moram v dingija in na obalo.
Pot me vodi skozi naselje in nekaj ljudi je na ulici, saj se je sonce skrilo in je bivanje na prostem postalo malo lažje. Skozi ulico se prebijem do zadnjih hiš in nato zavijem v kotlino, ki je skrita drugim očem. Po dobre pol ure pridem do hiše, kjer stanujeta Jack in Desiree. Moja tapa je na mizi in se mi zdi lepa, ter polna. Ni še čisto gotova, zato moram počakati pol ure, ta čas pa izkoristim in pogledam, kaj izdeluje Jack iz raznovrstnega lesa. Rezbari čudovite kipce, maske, okraske, itd. Potem mi pokažeta knjigo, kjer sta njuna izdelka v knjigi z naslovom Tapa and Mask. Bravo! Nekajkrat ga fotografiram, kot fotografiram njegove izdelke, nato pa greva v hišo, ki je res borna, a verjetno so takšne vse hiše v vasi. Tapa je gotova, Desiree se še podpiše, nato se fotografirava skupaj s tapo in ko že hočem iti še malo barantam, kar tako, koliko bi stala tapa in en kipec iz tikovine. No, potem sedemo k njihovemu čaju, se pogovarjamo in barantamo. Ker sem bleknil zelo nizko ceno in na koncu smo pristali samo malo višje, nimam druge izbire, kot da kupim oboje. Prav vesel sem nakupa, saj me je oboje stalo samo toliko, kot staneta dve večerji v naselju. Bravo jaz! Imel bom čudovit spomin na Markeze in Fatu Hivo.
Zvečer že v temi pridem na barko, pospravim dingija in motor na barko, saj jutri zjutraj odrinem nazaj proti severu, saj je tam še kakšen otok Markezov, ki ga nisem videl in obiskal.
18. dan, zaliv Vaitahu, otok Tahuata, Markezi, F.P.
Včerajšnja večerja me je prebudila z bolečino v nogi. Vedel sem, ampak res sem vedel kaj bo. A kaj ko smo včasih ljudje takšni, da se nam zahoče jesti ravno tisto, kar ne smemo. Jaz sem si za večerjo naredil fižolovo solato s čebulo in česnom, notri sem narezal še en paradižnik, vse skupaj zmešal z olivnim oljem, saj bučnega nimam in glej ga zlomka; ob štirih zjutraj me je prebudila gospa putika. Ni druge kot vzeti Naklofen in si skuhati kavo, ki pa tudi ni najboljša za putiko. A če ne smem tega, pa onega, pa tistega,… naj jem zrak? Pustimo to nadlogo!
Ob svitu dvignem sidro in zaplujem proti otoku Tahuata, ki je sosednji otok otoka Hiva Oa. Vedel sem da bo zjutraj malo vetra, nisem pa si mislil, da ga bo tako malo. Komaj za 4 vozle ga je bilo. Brezvetrje. Potem pa le po treh urah in pol motoriranja, prične pihati in razpnem jadra. Vetra je za 10 do 12 vozlov, a v pravo smer. Lepo jadram in lovim ribe, ki danes ne prijemajo. Na morju ne srečam nikogar, razen delfine in potem pred otokom srečam še dva kita orki. Bili sta oddaljeni 300 metrov od mene, a sem ju prepoznal po plavuti, ki jo upogne. Naredim nekaj posnetkov s telefonom, a na posnetku ni nič razpoznavnega. Predaleč je. Z daljnogledom sem jima še sledil kakšne dve minuti in potem ju ni bilo več. Tu je globina morja 3000 metrov, kar pomeni, da imata dovolj manevrskega prostora za življenje.
Ob otoku mi v zavetrni strani le-ta odvzame veter in zvijem jadra, ter motoriram naprej proti cilju. Ravno se želim dotakniti ploterja da si nekaj pogledam, ko zapoje rola. Opaaaa, riba bo! Odvije na hitro, jaz zategnem in povlečem in v eni sekundi je bilo vse gotovo. Pa se je snela. Povlečem laks do konca na barko in že malo pred barko ugotovim, da se ni snela, ampak je odnesla vabo in tako jaz počasi ostajam brez vab. Zdaj bodo že izgubljene vabe dražje od ujetih rib, ali kot bi Bosanci rekli: »Skuplja pita nego tevsija!« (opr: tevsija – plitka posoda, po navadi aluminijasta, v kateri se peče pita)
V osmih urah in pol le priplujem do današnjega cilja, ki je bil oddaljen 47 NM in v zalivu sta dve barki. Ena nepoznana in SY Cajucito. Sidram med obema in v pesku mi sidro ne zagrabi najbolje, zato ponovim vajo še enkrat in drugič sem zadovoljen. Nikakor pa nisem zadovoljen z zalivom, saj je v njemu precej rolajoče, če ne najbolj rolajoče do sedaj. Pogledam proti obali in se sprašujem kaj bo šele z dingijem, ko bom šel na obalo? Nabijalo ga bo v betonski pomol. Slabo si si to naštimal Jasmin, si rečem in si grem kuhat kavo.
Zvečer sem povabljen na večerjo k enemu od domačinov, skupaj s posadko SY Cajucita. Zato blog oddam malo prej, da ne bom prejel preveč mailov z vprašanji, če danes bloga ne bo. Je je blog….
< Tihi ocean - (Fatu Hiva 2.del) Tihi ocean (Otok Tahuata 4. del) >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Najbolj brane novice
Bencinska črpalka v Marini Dalmacija v Sukošanu je zaprta.
Bencinska črpalka v marini se prenavlja. Prenova naj bi bila zaključena do glavne turistične sezone. Upajo, da bo dela uspelo opraviti prej. Zato goriva ni možno natočiti na bencinski črpalki. Marina zato omogoča natakanje goriva s pomočjo prenosne črpalke. Če potrebujete gorivo, morate vsaj 24 ur pred točenjem poklicati v marino in naročiti gorivo. Sporočiti morate točen datum in uro prihoda in okvirno količino goriva.