Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas). 173. dan

Tale sobota je najin zadnji dan v Las Palmasu. Jutri odplujeva naprej, in sicer greva okrog Gran Canarie.
Vreme je lepo, swell se je zmanjšal, valov od vetra je tudi manj. Upam, da se bo dalo spati na sidriščih. Tako malo valov, kot jih napovedujejo te dni na Kanarskih otokih, še nismo imeli. Upam, da napoved drži, saj kakih lepih zalivov za spanje tu nimajo. Na mestni plaži je bilo danes surfanje bolj za začetnike. Swela ne občutno manj in surf dosti manjši.
Se pa pozna, da se je občutno podaljšal dan. Sonce prej vzide in prej začne greti ozračje. Ponoči je sicer še zmeraj kakih 14 °C, a se dopoldne hitro ogreje. Na sprehodu čez dan že iščeva senčno stran ulice in na soncu je toplo tudi brez majice, če le ne piha. Piha pa te dni malo. Čez noč in zjutraj je skoraj bonaca, čez dan pa termika naredi nekaj vetra. Vsaj na naši strani otoka je tako. Premalo poznam lokalne razmere, da bi vedel, kako je drugod.

Vetrovni modeli napovedujejo okrog Kanarskih otokov zelo malo vetra – v glavnem med 5 in 10 vozli pretežno iz vzhoda ali severovzhoda. Če se kaj spoznam na vreme, to pomeni, da se bo globalni veter na vzhodni strani otoka združil z lokalno termiko in zna biti lepo za jadranje.

Bomo videli. Če ne, imava pa dovolj dizla. To je lepota jadranja po svetu, da se ves čas učiš kaj novega in vedno te kaj preseneti. Recimo na Jadranu vem, da se burja v Senjskem kanalu močno okrepi, prav tako maestral med Pelješcem in Korčulo ter med Bračem in Hvarom ...

Takih lokalnih posebnosti tu pač ne poznam. Nabavljala sva danes malo, saj imava vsega dovolj. Naredila sva še nekaj stvari po barki – med drugim sem splaknil palubo (ko sem ravno točil vodo v rezervoarje).
Zdaj je bil na palubi temno siv prah. Na Lanzaroteju je bil bodisi črn (z vulkanov) bodisi rdeč (iz Afrike). Odvisno od tega, od kod je pihal veter. Tole je verjetno lokalni prah iz tovorne luke. Če močno piha z vzhoda, je baje vse rdeče od saharskega peska. Jutri sledi torej premik.
Komaj čakam, da se premaknemo iz marine.

Gran Canaria (Las Palmas), 174. dan

Zjutraj je bila kot zadnjih nekaj dni skoraj bonaca. Danes, ko greva iz marine, pa kar lepo vleče. Jaz potihoma upam, da veter zdrži še nekaj časa in bo lepo jadranje, Lili pa je bolj zaskrbljena, ali bova lahko prišla iz najine luknje.

Piha namreč točno v bok in to kar konkretno 10 do 15 vozlov. Vsaka barka je vezana z dvema muringoma, ki gresta precej narazen in zato so muringi obeh sosedov zelo blizu skupaj. Ker ni najvišja voda, je muring zavetrnega soseda že praktično pred našo barko. Če naju pri izplutju malo zanese, se lahko zatakneva. Kanal med pontoni pa tudi ni širok in seveda nimava bow-thrusterja.

Izplujeva brez štale in od daleč je videti, kot da znava. Glavno jadro dvigneva na prvo krajšavo in se usmeriva proti jugu. Odslalomirava mimo gruče jadralcev v malih jadrničkah (mogoče na laserjih ali kaj podobnega), ki trenirajo. Trener se glasno dere na njih, oni pa delajo obrate. Pustiva jih na svoji desni. Izogibava se prometu ladij iz luke, jadrnici in pilotini in sidranim barkam pred luko. Kmalu sva na 'prostem' in ugasneva motor.

Veter imava naravnost v nos, a valov ni dosti in bova lahko orcala. Končno spet eno lepo jadranje. Ker imava sedaj fiksno montirano tudi solent jadro, morava genovo pri vsakem obratu zviti in jo po obratu spet razviti.  Po nekaj urah in nekaj obratih sem že prijetno utrujen od vlečenja štrikov. Veter pa se precej obrača glede na razdaljo od kopnega, zato je treba ves čas aktivno krmariti in loviti kompromis med hitrostjo in ostrim kotom jadranja v veter. Veter postaja šibkejši, zato spustiva krajšavo in dvigneva glavno jadro do vrha. Kmalu je vetra premalo za dobro jadranje in hitrost pade pod 4 vozle, VMG pa na 2 vozla. Če bi imela krajšo pot, bi še vztrajala, tako pa zvijeva obe prednji jadri in prižgeva motor.

Z motorjem gre še kar v redu. Hitrost je sicer manjša, a plujeva skoraj v smeri. 20° sva iz smeri zato, da je glavno jadro napeto in nama malo pomaga. Kmalu je vetra še manj in jadro ne drži več, samo še zateguje se na vsakem valu. Zložim ga in motoriramo. Sedaj se seveda bolj guncamo, a ni nič hujšega. Proti večeru obkroživa sipine pri Maspalomasu in zavijeva proti pristanišču Pasito Blanco.

Sidro vrževa pred hotelsko plažo nedaleč od pristanišča. Malo se guncamo in oba upava, da bo ponoči boljše. Mogoče bo pomagal en viski pred spanjem. Jutri je pred nama daljša pot. Od vetra je odvisno, kam na Tenerife bova šla, a trenutna napoved pravi, da morava v marino, saj se bo swel povečal, veter pa bo gnal valove v obalo.

Gran Canaria: Pasito Blanco–Tenerife: Marina Santa Cruz, 175. dan

V včerajšnji dnevnik sem dodal tole, ker sem včeraj pozabil:
'Danes prepluto: 41 NM. Motor ima 5718. To je 6 več kot ob prihodu na sidro v Las Palmas. Kaki dve uri smo porabili za prestavljanje s sidrišča na visitor ponton in od tam na naš prostor v marini, kake 4 ure pa smo danes motorirali. Nekaj takoj zjutraj za izplutje iz marine in pristanišča, večino pa popoldne, ko ni bilo več vetra. Današnja povprečna hitrost je bila 5,1 vozla.'
Noč je bila še kar v redu. Malo smo se guncali, a ni bilo prehudo. Mogoče je viski pomagal. Ob pol petih se zbudim, ker mi je vroče. Bal sem se, da naju bo zeblo, ne pa, da bo prevroče. Grem pogledat na termometer in ne morem verjeti: zunanja temperatura je 22 °C. V Las Palmasu je bila ponoči okrog 14. To je topleje kot zvečer. Veter piha s kopnega – kot bi se burin zaradi termike mešal z vzhodnikom iz globalnega modela.

Odprem okno in pomolim roko ven. Ja, res je toplo, termometer se ni pokvaril. Jasno, da sem zbudil Liliko, jaz pa sem se čisto razbudil. Nekako zaspim nazaj, ob pol osmih pa tako ali tako vstaneva, da greva dalje. Razveseljuje me prijetnih 15 vozlov vetra. Takoj dvignem sidro in se usmerim ob obali proti zahodu. Krma je.

Plujeva le na genovo, saj v krmo gre Heron samo z genovo zelo lepo. Za metuljčka je preveč vala, pa še nočem izgubiti vetra, medtem ko bi gor vlekel glavno jadro. Kdo ve, koliko časa bo veter zdržal. Lepo napredujeva vse do zahodnega konca Gran Canarie, hitrost je v glavnem okrog 5 vozlov. Tam pa vetra zmanjka. Pa ne le zato, ker sva prišla v senco otoka, tudi drugod, kamor seže oko, nič ne piha.

Nekaj se mučim z motorsailanjem in raznimi kombinacijami jader, a kmalu odneham in pospravim prednja jadra. Glavno ostane, da naju malo stabilizira. Voda je gladka, res nič ne piha. Le oceanski swell naju počasi ziba in ostanki valov od vetra malo pljuskajo naokrog. Gledava, kje so kiti, delfini, želve ... Nič. Prižgem watermaker, da ga stestiram, saj dolgo nisva delala vode, le spirala sva ga vsakih 5 dni. Proizvodnja je manjša, kot bi morala biti. Malo pogledam, kaj je in ugotovim, da ena od obeh črpalk ne dela. No, lepa reč. To bo pa kar zahteven projekt. Hitra diagnostika pokaže, da so stikala v redu, varovalke tudi, napetost pride do črpalke, ventilator črpalke se vrti, črpalka pa ne. Tega ne bom popravljal na pasaži. Raje takrat, ko bova kje na miru.

Zdržim 10 minut in že študiram Spectra manual. Dobim nekaj idej. Ena je tudi, da je zamazan predfilter, pritisk tako naraste in črpalko izklopi stikalo previsokega pritiska. Seveda! Črpalki sta dve, vsaka ima svoje stikalo. Če dela ena je še OK, če delata obe, pa je pritiska že preveč in izklopi se tista, ki ima malo bolj občutljivo stikalo. Grem čistit cedilo in menjat 5-mikronski filter. Videti je sicer čisto v redu, ampak kaj je na mikronskem nivoju, se pa ne vidi na oko. Ta filter imam že zelo dolgo in sem ga večkrat opral. Lahko, da je z njim pač konec.

Z novim filtrom in ko je vse očiščeno, zadeva deluje. To se sliši enostavno, ko enkrat veš, kaj je narobe. Pa če odmisliš vreme. Medtem so se namreč začeli zelo kratki zoprni valovi, ki so barko prav neudobno premetavali. Ko sem klečal v salonu in pod podnicami popravljal razsoljevalnik, sem bil res vesel, da mi morska bolezen v glavnem prizanese. Tole je bilo že kar mučenje. Medtem Lili vozi in išče kite. Ni jih. Pride pa nekaj vetra in še preden zaključim popravilo, že jadrava. Gibanje je takoj malo boljše. Samo še slabih 20 milj imava do cilja. Tretjino današnje rute.

Sonce nezadržno leze navzdol, vetra pa je kanček premalo, da bi še za dne prišla do luke. Pomagava si malo z motorjem, kadar je vetra manj. Ko ga je dovolj, jadrava. Proti koncu so naju razveseljevali delfini, kitov pa nismo videli.

Dve milji pred luko pokličem 'port control' (VHF 12) in dobim dovoljenje za vplutje. Do marine se pride namreč skozi komercialno luko in je treba dobiti dovoljenje. Ne vem, ali vsi kličejo, a baje je treba. Potem pokličem še marino (VHF 9) in marinero mi pove, kam naj se usmerim. Malo pred sedmo zvečer sva varno vezana na pontonu s fingerji.

Današnja pot je bila dolga 57 NM, ki sva jih opravila v slabih 12 urah. Na motorju smo pridelali kar 6 ur. Motor ima sedaj 5724 ur.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 3.dan

Jutro brez sonca, oblačno je. Dež ni napovedan in pravo vreme je za izlet. Pokličem Norvežana, če gre z mano na izlet, pa pravi da se mu ne da kolesa gonit. OK, grem pa sam, tokrat z njegovim, boljšim kolesom, ki ima vsaj prestave, ki funkcionirajo in eno zavoro, ki naj bi celo delala, na srečo je to na zadnjem kolesu.

Vendar je danes na obali gneča. Ob osmi uri je priplula križarka, ki bo zdaj po novem imela vsak petek tukaj na sidrišču svoje mesto. Ko sem na obali srečal oficirja iz potniške križarke, sem ga vprašal, kako to da imajo vsak teden isto pot in enak plan križarjenja. Pove mi, da zaradi ciklonske sezone uvajajo nov in varen način plovbe, ki manj stane in tudi potnikom je tako lažje. Hmm, verjamem, a takšna potniška križarka lahko zlahka prenese več metrske valove s svojimi stabilizatorji.

Usedem se na kolo in se peljem. Kolo lepše teče od prejšnjega, le gume ima na pol prazne. Na Google maps najdem edino bencinsko črpalko na otoku, kamor grem napolniti gume. A poglej ga zlomka, nimajo črpalke z zrakom narejene kot pri nas v Sloveniji, ampak imajo en manjši kompresor, ki bi na vse zadnje bil še celo v redu, če zrak ne bi uhajal skozi vsak priključek in še na cevi. Tako je trajalo polnjenje vsaj 15 minut. Pa tudi zastonj ni, ker je potrebno plačati elektriko. Dobro no, plačam, pogledam kaj še prodajajo v trgovini in grem ven. Na prvi pogled so celo slabši od naših Pošt. Prava mala železnina, ki prodaja gospodinjske aparate, kolesa, navtično opremo, orodje, olja, kmetijsko orodje,… da ne naštevam vsega.

Zdaj kolo malo bolje teče, a za tako široke gume bi potreboval še električni pogon na baterije. Ko sem prišel do naselja Vao, sem bil že precej utrujen. Namenjen pa sem v 24 km oddaljen kraj d`Oro, kjer je naravni bazen, na katerega so tukaj zelo ponosni. Pripeljem se po stranskih cestah do zaliva d`Upi, ki nosi tudi ime; zaliv želv. Pravzaprav je tukaj zelo lepo in utrujen sem od kolesarjenja, kot da sem prevozil maraton Franja in prekolesaril 150 km. Prisežem, da mi je bilo na Franji s specialko lažje prevozit cel maraton, kot tu z motornimi zimskimi gumami teh ubogih 14 km. Odpočijem se, spijem vodo, katere nimam več, saj sem jo vzel s sabo le pol litra (pametnjakovič) in sedem na eno deblo. Malo stran vidim precej ljudi in verjetno se tam kaj dogaja. Odpeljem se tja in seveda, tam je množica turistov s križarke. Piroga že vozi po čudovitem in bistrem zalivu, zajema veter v jadra in tiste božanske skale, ki štrlijo iz morja so nekaj posebnega. Wow, res je lepo, tako lepo, da mi je žal, da se ne da pripluti z barko. Tukaj je nizka voda, polno je koralnih grebenov in plitvin. Slišim, kako ljudje govorijo o ribah, kako veliko jih je in kašnih barv. Malo naprej je gruča ljudi, zbrali so se okoli  domačina, po moje je to turistični vodnik, ki je ujel želvo in jo poskuša dvigniti iz vode. Velika je, premer ima več kot 80 cm če ne več, glavo pa ogromno. Prekriva cel zgornji del možakarjevega telesa in verjetno je težka, ker jo ne more dvigniti vso iz vode. Poskušam fotografirati, a ujamem le 3x nič. Ali je predaleč, ali ni čista fotka, ali pa je želva skrita od ljudi, da je ne vidim dobro. Žal mi je, da nimam kopalk in da bi šel še sam v vodo, ter si vse pogledal od blizu. Kaj češ, človek vsega v naprej ne ve. 

Odločim se, da naprej ne grem in bom pozabil na ta naravni bazen. A potrebno je še prekolesariti do zaliva Kuto. Ojoj. Takoj postanem slabe volje. A nimam druge izbire, kot da skočim na kolo in se zaženem po niti ne tako slabi cesti. Na srečo je nazaj veliko lažje, saj se ves čas cesta malo spušča. V naselju se ustavim v miniaturnem marketu in kupim Coca-Colo, katero drugače ne pijem, a vode nimajo v hladilniku. Pravzaprav mi je prav teknila po grlu, in občutek vsaj dvajsetih vrečk sladkorja za kavo, ki se nahajajo v njej,  mi dodajo še dodatno energijo. Pripeljem se do zaliva in zaklenem kolo. Tokrat za vedno, kar se mene tiče.

Tukaj je gneča, veliko ljudi se kopa in eden od njih me vpraša, kje se lahko izposodijo kolesa. Povem mu, da so to lastniška kolesa in da tu kaj drugega ne bo našel. Tako v pogovoru izvem, da je na tej križarki ogromno Rusov, ki delajo v Avstraliji.  Vsako leto se odločijo, da praznujejo 6. Januar, svoj Božič, na potovanjih oz. počitnicah in se družijo s svojimi sodržavljani.

Potem grem na barko, se stuširam, pogledam kaj sem naredil s fotkami, a tokrat jih res ni veliko. Ob pozni kavi sem mnenja, da sem tukaj res vse videl, kar se da videti. No, skoraj vse in da lahko čez dan ali dva odrinem kam drugam, seveda če bo vreme v redu. 

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 4. dan

V zaliv je zgodaj zjutraj priplula križarka, za katero pa nisem imel pojma, da pride tudi danes. Očitno je ta otok res eden najbolj obleganih v tem delu Tihega oceana, da je tako zanimiv za potnike. Pravzaprav je prav tako, naj ljudje prihajajo in ostajajo tam, kjer je lepo. Tudi sam sem takšen. Ostajam, tudi sam, dan, morda še dva.

Zjutraj, ko si ravno želim skuhati kavo, pride še Marijan do mene in nama skuham to opojno in črno tekočino. Pogovarjava se o razsoljevalcih vode  in kako ta zadeva sploh deluje, saj še ni videl postopka. Ker mu od časa do časa primanjkuje vode, bi si rad tudi sam kupil kaj podobnega. Da ne bo ostal brez vode, odneseva mojega čarovnika na njegov katamaran, a ker nobeden od naju nima čistega bencina, oba imava precej mešanice za motorček, morava najprej na bencinsko. Lep jutranji sprehod v katerem jaz sprehajam črn 10 litrski kanister za bencin. Natočiva gorivo in se vrneva nazaj na njegovo plovilo. Nastavim mu vse kot mora biti, nato pa začneva čarati iz morske vode pitno vodo. No tudi to je nekaj, za kar je prenosni Rainman v redu. Z njim, lahko pomagaš prijatelju v stiski, ko ostane brez vode.

Dokler se voda sama dela in se polni tank, grem jaz na svojo barko, saj pričakujem sporočilo od  Billa, ki bi moral vsak čas pripluti iz Vanuatu otočja. A glej ga zlomka, moj že tako slab internet ne dela. Potekel mu je datum veljavnosti. Še sreča, da sem včeraj kupil dobroimetje zanj in ga bom sedaj napolnil. A napolniti se ga ne da. Zakaj pa ne? Ne gre in ne gre, pa da se na glavo postavim. Skočim v dingija in švrknem na obalo do trgovine oz. butika, kjer prodajajo kartice. Tam je mlajša gospa, ki mi bo morda znala pomagati, poleg tega pa bo znala razvozlati francoske SMS-e. A tudi tam ne gre in ne gre. Potem pokličeva servis, ne dela. Zakaj pa ne? Tukaj ni dežurnih ljudi, ki bi dežurali non stop. Torej lahko vprašam, zakaj moja kartica ne deluje šele v ponedeljek. Ah ne no… Kako pa bom pošiljal blog, kako bom napisal kakšno sporočilo? Ja nič, vprašal bom restavracijo, če mi zaupajo današnjo kodo za internet. A nimajo interneta že od Novega leta. Zakaj pa ne? Ne vedo. In tako bom ostal v letu, ki se piše 2020 brez zunanje povezave, ker ne dela OPT servis ob sobotah in nedeljah, ker tam nekdo ni podaljšal interneta,… Pa saj se za restavracijo niti ne čudim. Ker je suša in že dolgo ni bilo tistega pravega in močnega dežja, nimajo dovolj vode. In ker ni dovolj vode (pazi to!!!) imajo zaklenjena stranišča za goste, ker bi potem le-ti praznili kotliček za vodo, umivali bi si roke, morda bi si še kdo natočil vodo v plastenko,… Ampak, restavracija ima cca 300 sedežev! To ni bife Pri praznem kozarcu v Trdi vasi nekje v Zakotju. To je turistična restavracija! In danes je tukaj s križarke stopilo na to plažo cca 1000 ljudi, ki morajo opraviti biološko potrebo. In kje jo bodo opravili? Malo potrebo v morju, kje pa veliko? Pa saj rit ni nos, da lahko »one« kot smrkelj potegneš v sebe in bo že zdržalo še nekaj časa. Ej, jej, jej… In še zdaj ne vem, ali urin res privablja morske pse ali je to samo neka basen, ki mi jo je enkrat povedal nek potapljač, zakaj potapljaške obleke nimajo šlica in odvoda za urin. Vidiš, Norvežan je bil profesionalni potapljač, verjetno bom moral njega vprašati o tej temi. Do takrat pa se pazite morskih psov! Tablo so pravkar postavili na obalo.

Ko Marjanu sčaram poln tank vode, vse skupaj odpeljeva z dingijem na mojo barko. Zdaj sem pa lačen. Vzamem prepečenec in se spomnim Marjanovega pripovedovanja od včeraj, ko je šel v trgovino po kruh. Ker so vedeli, da pride potniška ladja, mu prodajalka ni želela prodati dveh baget, ampak mu je dovolila kupiti le pol bagete, ker bo verjetno delala sendviče in potrebuje čim več kruha. Evo še ena štorija in še en »čudež« v Raju visokih borovcev. Le kdo bi razumel te Francoze? 

Čez dan se pri nas ne dogajalo nič posebnega, sonce je bilo ves dan, živ-žav samo do pete ure popoldan. Ko je ob šesti uri zvečer plavajoče mesto odplulo, je vse utihnilo. Na obzorju se je pokazal čudovit sončen zahod, ki se prej zaradi križarke ne bi. In če berete ta blog, se je zgodil čudež in sem nekje okoli polnoči našel internet…

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Milazzo

V mestu Milazzo sem ostal na sidru štiri dni. Zadnji dan se vse sidrišče izprazni, vsi se prestavljajo v marino, zato se prestavim tudi jaz, da ne bom izjema. Veter se je obrnil, piha iz SV in na sidrišču so 2 m visoki valovi. V marini dobim zadnje prosto mesto, ki pa je bilo premajhno za mojo barčico in škripanje bokobranov točno na mestu, kjer imam posteljo, je bilo nepozabno. Ves dan posedam v mojem priljubljenem baru in pijem slastno italijansko kavo, v stekleni vitrini pa si ogledujem rogljičke in razne mojstrovine italijanskih pekov, ki pa si jih danes ne morem privoščiti, saj imam barko v marini, pri sebi pa le nekaj kovancev za kavico. V vsakem mestu si najdem »svoj« bar, kjer pijem jutranjo kavo in se prebujam. Tako pač je v življenju – ne moreš imeti vsega, v tem primeru barko v marini in tistih rogljičkov iz vitrine. Vrnem se v marino, naravnost v recepcijo, razložim, da mesto, ki so mi ga dodelili, pač ni primerno za mojo barčico in da bi bil zelo vesel, če se lahko prestavim kam drugam, saj marina nikakor ni poceni in s tem mestom nisem zadovoljen ... Na srečo niso imeli nobenega mesta, zato plačam marino in se poslovim. Ženska v pisarni pa mi pravi: »Kam pa greš, zunaj so dvometrski valovi in ura je že sedem zvečer, kmalu bo noč?« Razložim ji, da je marina predraga, parkiran pa sem med dve debeli barki, ki stiskata mojo barko tako močno, da se mi zdi, da se je zožila za 30 cm in iz tega razloga podaljšala za 1 m in sedaj, ko imam za en meter daljšo barko, mi boste verjetno računali še več! Odplujem proti Palermu, veter je pravi, malo bo premetavanja po valovih, najtežje bo priti iz marine, ampak bo že nekako, če seveda motor ne bo delal kakšnih problemov.

Zapustim pristanišče in začne se premetavanje po valovih proti vetru. Ko priplujem okoli rta, je sonce že zašlo. Na tej strani je morje popolnoma ravno, le vetra je precej. V zalivu sta zasidrana dva katamarana in ena jadrnica. Odločim se, da vržem sidro takoj za pečino in grem v posteljo. Sredi noči se veter močno okrepi. Stopim iz kabine in si ogledujem kolobocije sosednjih bark na sidrišču. Katamarana sta dvignila sidro in motorirata na mestu proti vetru vso noč, jaz pa sem dvignil sidro in se prestavil na sredino zaliva, kjer imam varno razdaljo od čarterjev. Spustim vso verigo, počakam nekaj minut na palubi in se vrnem v posteljo. Zjutraj se zbudim, vetra od nikoder in k sreči so tudi moji sosedje zapustili zaliv. Popijem kavo, medtem dvignem sidro in se počasi odpravim proti Palermu.

Do treh popoldan vetra še vedno ni od nikoder, samo valovi so ostali, zato so pač iznašli motor, ki ropota v moji barki. Dve uri pred sončnim zahodom se veter vrne, seveda točno od tam, od koder ga ni treba. Celo noč vozim z drugo krajšavo in polovico genove. Pred sončnim vzhodom sem že pred Palermom. Kako in kje vpluti, se mi tudi sanja ne, saj je mesto polno luči, zunaj pa je noč. Zato počakam eno uro na sončni vzhod in na ribiče, ki zgodaj zjutraj zapuščajo pristanišče in so najboljši vodniki za vplutje in izplutje. V Palermu sem se moral ustaviti zgolj samo zaradi pošiljke, ki je prišla iz Slovenije in v kateri so nove sončne celice in EPRIB od Luxery Marina. Medtem ko sem montiral sončne celice in pripravljal barko za plovbo proti Sardiniji, smo vsi čakali na ugodno vreme. Na mojem pomolu smo štiri barke, ki plujemo v isto smer proti zahodu. Dežuje že šest dni zaporedoma, barka je pripravljena, samo še vreme čakam prav tako kot vsi drugi. Končno 2. oktobra vsi zapustimo marino. Prvi dan vremenska napoved ne kaže najbolje, a veter se je le obrnil nazaj na SV.

Prvo noč grmi iz vseh strani, strele padajo v morje kot puščice, ki jih streljajo iznad oblakov. Bojim se prav tistega, kot se boji vsak: da bi mi strela udarila v jambor! S tem bi se mi skurila vsa elektronika. Tolažim se s tem, da ko pada dež, je možnost, da strela udari v jambor manjša. Čez 20 minut pa je prenehalo deževati. Še vedno grmi, se bliska, strele tolčejo v morje, veter se obrne za 180 stopinj in sedaj piha iz JZ. Premišljujem o vrnitvi v Palermo, vendar si premislim. Vso noč me premetava, valovi prihajajo od spredaj in od zadaj, na vsake toliko časa pa butne tudi kakšen s strani. Sam svojim očem ne morem verjeti in si rečem: vse je mogoče prav tako, kot nič ni nemogoče! Zjutraj se vreme nekako popravi, oblaki se razpihajo in jadranje ima spet svoj čar. Sedim v kokpitu in jem moje kosilo: konzervo tune in star kruh, na katerem si skoraj zlomim zob, zato ga pred vsakim ugrizom za kratek čas namočim v mleko. Premišljujem, kje so druge barke, kako so oni preživeli to noč? Sonce je zašlo, jadram z drugo krajšavo in veter naenkrat izgine, na vrhu mojega glavnega jadra pa sedi črna vrana in nikakor noče z njega. Barka se premetava z boka na bok, jaz pa se oziram okrog in razmišljam, kdo mi je vzel veter in kaj pomeni ta črn ptič sedaj na mojem jadru?

Ne rabim prav dolgo, da mi »kapne«, da je vse to zatišje pred viharjem. Nad menoj in povsod naokoli se spet zbirajo oblaki. Črna vrana na jadru. Skočim iz kokpita, kot bi me izstrelil. Genovo zavijem v dveh sekundah. Breke off glavnega jadra, jadro dol, hitro ga zložim in povijem z vrvjo okoli buma. Začelo se je! Veter se vrtinči, windeks se vrti v krogu. Znašel sem se sredi ciklona. Poskušam jadrati z malo genove, a veter jo samo premetava na levo in nato na desno. Opazujem windeks in merilec vetra na vrhu jambora. V Črni gori ga nisem dobro fiksiral, ker nisem imel na jadrnici nobene matice s plastiko in sem se moral zadovoljiti z navadnimi, ki pa so se spet nekako odtegnile in merilec spet pleše zraven windeksa. Vso noč me premetava, jadrati ni mogoče, zato uporabim motor. Vse skupaj traja do štirih zjutraj, ko se nebo razjasni, konstanten veter se vrne s S, maestral z ne tako močnimi sunki, zato imam glavno jadro na tretji krajšavi, vrv genove pa držim stalno v roki, da jo lahko v primeru sunka odtaknem od vinča in s tem hitro rešim problem. Barko imam praktično na povodcu. Danes je tretji dan, odkar sem zapustil Palermo in po GPS-karti sem čisto previsoko, saj sta me veter in tok odnesla proti S, zato lepo jadram s hladnim maestralom, ki prihaja s francoskih Alp. Računam razdaljo, računam karto in moral bi biti že zdavnaj na Sardiniji, vendar tokrat nisem sam in nisem niti na Sardiniji. Na barko se mi je zatekel manjši ptiček z rumenim trebuščkom. Vso noč je sedel na ograji in mi delal družbo. Zjutraj se je že opogumil in se prestavil v kabino, kjer je sedel na moji božanski deki iz merino volne, na kateri je narisan prisrčen kužek – ptiček je sedel prav na njem. Ko je imel dovolj mehke volne, se je prestavil v viharno okno, kjer je radovedno opazoval okolico, kot da bi vedel, da se mora vsak čas na obzorju prikazati Sardinija. Pripravil sem si spet slastno kosilo: odprl konzervo tunine, kruha je hvala bogu že zmanjkalo, tako da sem tudi na mleku privarčeval, mojemu prijatelju pa sem v zamašek natočil malo vode in na krožnik nadrobil piškot. Ko sva končala z najinim prestižnim kosilom, sem šel počivat, on pa se je vrnil v viharno okno. Ob petih popoldne je skočil z okna, odletel v kokpit in nato zapustil barko brez kakršnega koli pozdrava in slovesa, razen tega, da mi je na mizi pustil manjšo lužico in beli flekec. Hvala ptiček, upam, da si užival na moji barki.

Na vsake toliko časa pomolim glavo iz kabine in pogledam okoli sebe. Pred menoj je Sardinija, v redu, si mislim in nenehno pogledujem na vrh jambora, če je merilec vetra še vedo tam. Nato se prestavim v kokpit in ga še vedno opazujem, kako se premika sem in tja in mi para živce. Ura je sedem zvečer, sonce je zašlo, jaz pa sem končno pred prvo marino na JV Sardinije. Spustim jadro, ga pospravim, zavijem genovo in prižgem motor. Pogledam na vrh jambora: merilec vetra spet visi na žici in grozno opleta sem in tja, no vsaj celo pot mi je krajšal čas z mislijo, ali bo ali ne bo, prav tako kot moja barka. Vplujem v marino in se privežem na bencinski pomol. Ves utrujen in vesel se uležem v kokpit in tam tudi zaspim. Sredi noči se prestavim v posteljo. Zgodaj zjutraj se zbudim naspan in poln energije. Splezam na vrh jambora, končno pravilno pritrdim merilec vetra in se spustim »nazaj v dolino«, bi rekel Kekec. Ob 9. uri se odpre bencinska črpalka, kjer natočim 20 l nafte zgolj zato, ker sem bil privezan na pomol čez noč in mi zato ni bilo treba plačati marine. Prestavim se na drugo stran v marino, kjer so tudi že druge barke, s katerim smo skupaj zapustili Palermo. Tudi Artemis s Švicarji je spet tu.

Jadranje iz Palerma je trajalo zame 68 ur, veliko več, kot bi moralo. Angleži so potrebovali 28 ur, a so pluli le z motorjem in s povprečno hitrostjo 8 vozlov. Ko smo se srečali v baru, so jamrali in se pritoževali nad vremenom, vse dokler jim jaz nisem povedal, koliko časa je trajalo moje jadranje. Pogovor je tekel o vremenu, kmalu pa smo ugotovili, da manjkajo Avstrijci. Vrniti so se morali nazaj na Sicilijo. Sunek vetra jih je popolnoma položil, saj so jadrali z vsemi jadri in posledično so izgubili tudi jambor z vsemi jadri. V kontaktu z njimi je bil stari Anglež z dolgo sivo brado, lastnik ogromne dvojambornice. Po celem dnevu posedanja, debatiranja o barkah in jadranju smo se vsi vrnili na svoje barke in poskušali nadoknaditi spanec, ki ga nismo imeli med plovbo. V tej marini se je vse plačevalo, tudi tuši, zato sem svoje tuširanje rajši opravil kar na pomolu. Zgodaj zjutraj še pred sončnim vzhodom sem zapustil marino in še preden se je odprla pisarna v marini. Odplul sem v glavno mesto Sardinije Cagliari, kjer je bila marina precej cenejša, pa tudi lega je omogočala boljši dostop do trgovin in druge infrastrukture. Tukaj sem preživel 10 dni. Medtem sem zašil glavno jadro, ki se je natrgalo zaradi dotrajanosti materiala. Tudi Švicarji so se mi pridružili že naslednji dan. V marini sem nalovil ciplje in jim jih pripravil na žaru. Sam jih nisem hotel niti pokusiti, češ da ne jem rib ... Njim so bile odlične, čeprav ulovljene v marini.

Čakanje na ugodno vreme mi je že precej presedalo. Končno je prišla primerna napoved in ob 15. uri sem zapustil pristanišče, odjadral iz Cagliaria in nastavil ruto proti Majorki. Jadram po rjavi vodi iz zaliva in se okoli rta regatam z dvojambornico, ki jo sponzorira sardinijski proizvajalec piva Ichnus. Takega sponzorja se ne bi branil noben jadralec. Napoved je lepa, vreme naj bi bilo sončno in tudi vetra naj bi bilo dovolj. Poslovim se od zadnjega svetilnika na tem otoku in se ne oziram več nazaj. Lady Ivana pa s sončnim zahodom izgine z obzorja.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria, 170. dan

Nekaj je na tej marini, da čas kar mineva, projekti pa niso narejeni. Boštjan pravi, da so to sirene, ki te kličejo in vabijo mornarje v pogubo, barke pa ostajajo v marini v nedogled.
Mogoče je tudi zato ta marina vedno polna do zadnjega priveza in imajo čakalno listo bark na sidrišču.

Nizka cena mogoče ni edini razlog. Vsake toliko komu le uspe zapustiti ta kraj. Stabu je uspelo včeraj – zjutraj sta bila že na Tenerifu. Jaz mitoloških siren sicer nisem slišal ali videl. Edine sirene, ki jih slišim, so sirene rešilcev in policije, ki drvijo po avtocesti mimo marine. Če bo vse po sreči in če naju sirene spustijo, bova tu do konca tedna, potem pa greva naprej. Trenutno je videti, da bo veter ugoden. Do takrat pa morava narediti še nekaj stvari. Ker nobena ni res nujna, kar nekako odlašava.

Danes sva nekaj hotela preveriti v čendleriji, pa je bila zaradi sieste zaprta – ker sva pač zamudila. Tako ali tako sva hotela še v trgovino. Dobre pol ure hoda je do tam. Ko si vse ogledaš in kupiš, kar potrebuješ, imaš še ravno dosti energije, da privlečeš robo do barke. Takrat si že lačen in žejen. In ko se najeva in napijeva, se nama ne da več delati, pa še sonce se skrije za hribe in pritisne mraz. Takrat se zapreva v barko. In je minil še en dan, ko se lista projektov ni skrajšala.

Gran Canaria (Las Palmas), 171. dan

Saga s prevlekami bokobranov se danes zaključuje. Podolgovate sva oblekla že pred časom, za okrogle pa so prevleke iz Kamma preozke. Širših pač niso imeli. Debela berta (največji okrogel bokobran) je svojo oblekico dokončno strgala v Rubiconu. Blago pač ni zdržalo večletnega izpostavljanja soncu in dvomesečnega nabijanja v pomol. Njen obseg je kar dva metra! Ko je obešena ob barki, ni videti tako ogromna. Druga dva okrogla pa nikoli nista imela oblekce.

Ideja je bila, da sešijeva iz dveh tub eno, a imava premalo materiala. Zato, da sva se danes vrgla v investicijo in kupila tri preobleke v lokalni čendleriji. Barkica je takoj videti lepše. Danes je bil tako ali tako dan za zapravljanje. Šla sva namreč ven na kosilo, kar se pri nama zgodi bolj redko. Večerje imajo Španci prepozno za najin okus. Ob osmih zvečer se restavracije šele odprejo, torej ješ ob devetih in kasneje. Potem moraš pa še na barko ... Raje sva šla na kosilo. Lilika je našla eno hudo dobro luknjo. V mali prostor so natrpali sedem malih mizic in ves čas je vse zasedeno. Za večerjo je po navadi vrsta pred vrati že 15 minut pred odprtjem, za kosilo sva komaj dobila prostor. Ko sva jedla, so bile vse mize zasedene.

Ocene in komentarji so veliko obetali in tja sva odšla z visokimi pričakovanji, a sva bila vseeno pozitivno presenečena. Dimljen kozji sir na žaru z marmelado iz melone je bil neverjeten. Dušen bikov rep v žepku (kot malo večja spring rolca) na čežani iz rdeče paprike je tudi prekosil pričakovanja, na koncu pa pujsova lička z omako in praženim krompirjem.
Vse vrhunsko. Zraven odlično špansko vino. Za zaključek pa še kanarska sladica 'urugvajski prah'.

Ko sem na koncu dobil še račun za manj kot 40 evrov, so samo še potrdili oceno 5 zvezdic, ki sem jim jo namenil. Vsekakor za ponoviti.

Gran Canaria (Las Palmas). 172. dan

Danes sploh nisva šla z barke. Lepo počasi sva naredila nekaj stvari, ki niti ne bi prišle v dnevnik, če bi se dogajalo kaj bolj razburljivega. Ker bova v nedeljo odplula naprej, sva čistila okna sprayhooda. So že v precej slabem stanju in sva poskusila, če se da kaj narediti za boljšo vidljivost. Najprej seveda pranje z vodo (da odstraniš prah in pesek), potem topla voda z blagim detergentom in sušenje s krpo iz mikrovlaken.

Rezultat ni prepričal. Seveda je bilo dosti boljše kot prej, a ne dobro. Na majhnem koščku sva potem poskušala razne variante, a nič ni izboljšalo videza. Očitno so okna narejena iz poceni plastike, ki ni tako odporna na UV, kot bi morala biti. Lili je s kisom prebrisala notranjost barke, jaz sem dolival destilirano vodo v akumulatorje, malo sva sesala in podobne drobnarije. Končno sem se lotil fiksiranja žic pod sončnimi celicami. Še vedno so namreč provizorično napeljane in pripete s kljukicami na vrvice za obešanje perila. Nič kaj morska rešitev.

Najprej sem kable hotel prilepiti z Bizon lepilom na spodnjo stran panelov, potem pa sem si premislil. Pritrdil jih bom na tanko žico, napeto pod celicami. Ves material imam. Ko montiram zaključke na žičko, mi eden pade v vodo. Ni čudno, saj sem stal na prstih in se stegoval pod celice. Zaključek je tiste vrste, ko moraš v kovinsko skodelico napeljati oba konca žice, gor pride ploščica, nato matica. Še na mizi bi šlo lažje, če bi imel tri roke, a raztegnjen nad vodo bi potreboval štiri. Na srečo imam rezervo. Najprej žička ni dovolj napeta, zato si naredim sistem škripčevja, jo zategnem in ponovim vajo. Za vsak primer sem spodaj podstavil mrežico za ribe. Sedaj mi seveda ni nič padlo (v mrežico).

Žica je lepo napeta. Še odrežem odvečni kos, pa bo. Ampak za žagico je žica pretanka, za klešče pretrda. Samo 2 mm, pa tak cirkus. Grem po Dremel. Bom odfleksal. Zadnjič sem v Merkurju kupil dobre fleks ploščice. Ampak groza: Dremel ne dela. Takoj posumim krtačke, saj je orodje tukaj izpostavljeno prahu stekloplastike in se lahko kaj zapaca. Krtačke so videti kot nove. Prižgem – ne dela – malo zavrtim z roko in nekako na pol dela. Se pa kar dobro iskri pri krtačkah. Verjetno bo treba očistit rotor. Upam, da ni šel kondenzator, saj tega pa nimam. A to bom delal drugič. Zdaj prerežem tisto žico, dokler zverinica za silo dela. Nova ploščica prereže rostfrej, kot da ga ni. Vsaj to, da me niso nafarbali z dragimi ploščicami ...

In takrat me kliče Lili k večerji. Naredila je odličen curry. Iz puranjega stegna in melancana. Curry paste, ki jo sicer doma dela sama in jo porcijsko zamrzne, nimava več in je delala s suhimi začimbami. Pa sem vseeno vse prste polizal. Čez pa špansko pivce. To pomeni konec dela za danes. Jutri je še en dan. Slik pa danes ni, sem tudi že na tesno s podatki. WiFi-ja tukaj ni in moram vse delati s podatki prek telefona. Na srečo sva v EU, sicer bi bil to drag hec. To, kako računalnik in telefon razmetavajo s prenosom podatkov, opaziš šele takrat, ko si dalj časa brez WiFi-ja. Aplikacije se hočejo ves čas osveževati, sistem rabi popravke itd., itd. Nekaj giga na mesec skuriš, če sploh nič nisi na netu. Samo za to, da so naprave žive. Katastrofa, kaj nam delajo. Včasih smo živeli s počasnimi modemi in programerji so zelo pazili na promet po mreži. Zdaj pa užgi po siromaku. A moramo res pretočiti 3 giga za en beden popravek na operacijskem sistemu na telefonu? Jaz bi vso to razvajeno razvijalsko bando dal delat preko modema. Pa da vidimo. Bi bil update velik 3 kilo namesto 3 giga. Huh, tako sem se razburil, da si grem takoj odpret še eno pivce za živce. Se beremo jutri.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 1.dan

Za včeraj vam nisem napisal nič kaj posebnega razen voščila, zato vam to dolgujem danes in bom poskusil na kratko strniti dva dni v en dan.

Marjan je imel željo, da se jima pridružim za Silvestrovo, tako da sva se zmenila, da bi šli najprej na obalo, da naredimo ogenj na plaži, malo posedimo, spijemo kakšno pivo, se pogovorimo in potem me je povabil zvečer še na njegov katamaran. Ker sem bil že nekaj mesecev z Norvežanom, ga nisem mogel ravno zapustiti in osamiti, zato sem ga povabil, da gre še on z nami na plažo ob ogenj. 

Zvečer ob sedmi uri smo se zbrali na plaži in razočarani ugotovili, da se tukaj absolutno nič ne dogaja. Velika restavracija ob plaži je trenutno samevala, ob 20:30 pa je sprejela goste iz resorta in tako je bilo vse zaprtega tipa. Ljudje z bark so se večinoma družili na plovilih in prav čudil sem se, da ni nihče prišel k ognju. Po dveh urah smo ogenj pogasili in šli k Marjanu, ki sta naju z Norvežanom lepo pogostila in prav uživali smo skupaj v družbi. Polnoč je minila brez enega poka, brez ene rakete in brez enega ognjemeta. Očitno se tukaj vsi delajo francoze in se res nič ne dogaja. Pravo nasprotje proti Barbadosu, kjer je bilo na stotine ljudi na plažah, pekli so, goreli so žari in iz hladilnih torb so jemali penino. Edino kar sem slišal, je bilo glasno odštevanje sekund ob polnoči, ki se je slišalo iz restavracije.

Zjutraj sem bil že zgoden in zgodnja je bila tudi križarka Carnival Splendor, ki je pripeljala na otok nekaj sto ljudi, ki so spet zavzeli plažo, naredili prijeten živ žav že dopoldan.  Jaz sem se lotil podiranja domače LED smreke, katero sem sestavil včeraj popoldan in tako imel na otoku borovcev edini okrašeno jadrnico. Led trak, ki mi ga je podaril Tomaž pride tako prav za razsvetljavo, lahko ga režem na manjše kose ali pa iz njega naredim meter in pol visoko smreko. Ker je bilo vse bolj provizorično narejeno, sem se bal kakšnega dežja, zato sem pač vse pospravil. Novo leto je mimo, novoletnega plesa, ki je po navadi 1.1. tukaj nimajo, zato gremo naprej v starem kopitu.

Dopoldan grem še na plažo in kratek sprehod, na barki zamenjam strgano in razcefrano državno zastavo, a imam še samo majhno. Zato pa Marjan izobesi veliko, ki plapola v zalivu. In naj še kdo reče, da nismo pomorski narod. Samo domačini so številčnejši od slovenskih jadralcev.

Danes sem jaz povabil Marjana in ostale na mojo barko, da se jima oddolžim za včeraj, tako da sem jaz skuhal večerjo. Po večerji smo še malo posedeli, se pogovarjali in se kasneje siti od dobre večerje razšli. Ostal sem sam na barki, prižgal sem prenosno in močno krmno belo LED luč, namenjeno nočnemu ribolovu s harpuno z barke. V pol ure sem videl manjšega morskega psa, zelo veliko luskasto ribo, črno-belo strupeno kačo in veliko dobrih rib za na krožnik, ki pa so zelo hitro plavale. V roke sem vzel harpuno in čakal veliko ribo, a kot zakleto ni hotela plavati blizu barke. Jaz imam čas, morda pride jutri.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 2. dan

Tukaj se zjutraj ob peti uri začne že beli dan in potem posije sonce ter sije vse do 18:30 ure. In kadar je sonce, mi vsak dan napolni akumulatorje do konca in nikakor ne morem biti brez energije. 

Zjutraj sem se odločil, da grem z dingijem do obale in nato peš do sosednjega zaliva Kanumera. Vzamem nahrbtnik, brisačo, kratek neopren, podvodni fotoaparat, plavutke in masko. Ko sem prišel do zaliva sem bil začuden, ker se je na plažo naselilo kakšnih 50 Japoncev, ki so se pripeljali iz kakšnega resorta z avtobusom, do zaliva Kanumera. Vsi si želijo ogledati posebno veliko »skalo« ali manjši otoček, okoli katerega se je naredil poseben ekosistem, ki ga je vzel pod svoje okrilje tudi UNESCO. Seveda je zelo zanimiv , a ker danes ni potniške ladje v zalivu in pride ena od njih spet jutri, sem nekako mislil, da bom tukaj sam. No pa je bilo tisto »sem mislil«, čisto nekaj drugega. In ne vem če poznate Japonce. Verjetno so to bolj bogati Japonci, katerih koža mora biti ves čas svetla, zato so oblečeni v posebna črna oprijeta oblačila, z zaščitnim faktorjem +50. Torej, kot bi imeli na sebi body, na glavi pa posebne kape, da se jih sončni žarek ne dotakne. Večina žensk nosi še rokavice in potem se takšni kopajo. Ampak vse v redu in prav, v vodo gredo do pasu, okoli prsi pa imajo posebne rešilne jopiče, kakršne imajo vozniki vodnih skuterjev. Zdijo se mi smešni in na svoj način primerljivi z Arabci, katere sem  srečeval na svojih potovanjih, ko sem odkrival in raziskoval brezpotja arabskih držav.

Našel sem si svoj prostor v vodi in se umaknil malo dlje, v bolj globoko območje za njih, a za zame še vedno plitvo. Snorkljal sem kakšno uro, morda več, čeprav sem že na začetku vedel, da tukaj ne bo tako kot je bilo na nekaterih drugih atolih, otokih ali pa na kakšnem grebenu. Vodni svet me tukaj ni navdušil. Pravzaprav me že sama narava s koralami ni navdihnila. Na tleh je na milijone zlomljenih mrtvih koral, katere so verjetno polomili visoki valovi, kateri so se od pobesnelega morja, zgrinjali na obalo. Ni bilo niti tiste barvitosti, katere sem navajen na Tihem oceanu. Nekaj barvnih rib, nekaj lepotic se sicer najde in to je vse. Nobene morske zvezde, nobenega raka, niti ježa nisem videl. A kljub temu sem zadovoljen, da vsaj nekaj od tega lahko vidim, neki mali delček, kar sem od snorkljanja pričakoval.

Popoldan se vrnem na barko, pregledujem posnete fotografije in izbiram najlepše. Saj vsi vemo kako je to. Naredimo 126 posnetkov od njih je le nekaj dobrih in potem še od teh nekaj izberemo tri najboljše in jih shranimo v album. Nisem niti vse pregledal, ko me kliče Norvežan na kavo. Sedem v dingija in se zapeljem do njega, mu nekaj pomagam okoli booma in glavnega  jadra, potem pa malo posedim in se spet vrnem v svoj dom na vodi. Zvečer gledam navtične karte, vreme, datume, počasi bo potrebno zamenjati to mesto in se premakniti drugam. Kasneje prižgem veliko luč in opazujem ribe, eno majhno kačo in čistilce umazanega oceana. Velike ribe še ni. Spet grem v barko, pišem ta blog in vsake nekaj časa stopim ven in oprezam za veliko ribo. Ni je… 

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas), 164. dan

Obljubo držimo in danes gremo v akvarij. Cena vstopnice je 25 evrov na osebo, kar me sicer malo boli, a o akvariju sem slišal take presežke, da sem si rekel, samo enkrat se živi in sva šla. Snoopy bi me sicer popravil in rekel, da se samo enkrat umre, živi pa se vsak dan. Mu dam prav. Vsak dan se živi.

Pot do akvarija je nekaj krajša, a še vedno je 2,5 km lepega sprehoda ob obali ob šestpasovni cesti na drugi strani. Akvarij je sestavljen iz nekaj različnih tematskih sklopov. Džungla predstavi lepo zbirko sladkovodnih rib, dvoživk in plazilcev, predvsem z območja Južne Amerike, nekaj pa tudi od drugod. Videli smo vse od piranj, krokodilov, želv, amazonskih akvarijskih rib, in še vse živo. Tanki z ribami so lepo umeščeni v prostor, dovolj je info tabel, ki so interaktivne z zasloni na dotik. Vsi akvariji so lepo urejeni in dobro vzdrževani.

Obala je naslednji habitat, kjer se sprehajaš pod vodo obalnega morja in opazuješ vse, kar sicer po navadi gledava pod vodo v naravi, le da je tu vse na kupu in v eni minuti lahko vidiš toliko rib, kot sicer v celem tednu. Najlepši del je ogromen akvarij okrogle oblike visok za tri etaže sprehajalne poti. V sredini je koralni greben, okrog njega pa plava na tone rib od več vrst morskih psov (jaz žal poznam le angleška imena: black tip shark, nurse, reef shark, guitar shark, tiger shark), koralnih rib vseh velikosti, muren itd. itd.

Odprto morje je naslednji habitat, ki ponuja pogled na večje morske pse, dokaj velike tune, skate in neskončno drugega. Skratka, noro in vredno ogleda. Meni je bilo tudi zanimivo gledati potapljače, ki so čistili notranjost akvarijev ali krmili ribe. Ven sva prišla šele po več urah ogleda polna vtisov, Lilika pa še s 750 novimi slikami.

V bližini je še tehnični muzej, vendar nisem prepričan, da ga bom šel gledat. Ne vem, ali se lahko primerja z muzeji v Londonu ali Münchnu. Je pa spredaj zanimiva replika Kolumbove ladje Pinta. Ni samo maketa, ampak je prava replika. Narejena po istih načrtih in s podobnimi materiali. Z njo so res pluli, in sicer so ponovili Kolumbovo plovbo. Barka sedaj čaka v parku na obnovo.

Gran Canaria (Las Palmas), 165. dan

Večer na Stabu je bil super. Staša je pripravila odlične škampe, Boštjan pa je skrbel, da nismo bili žejni. Domov sva prišla danes. Pripravil sem se, da popravim tisto globoko prasko od bitve na Heronovem boku. Blizu lahko pridem le, če spustim čoln v vodo in delam iz čolna. Seveda sem moral prej prestaviti barko, da sem lahko dal čoln sploh v vodo. Potem pa izkopat pravo orodje itd. itd. Skratka pol dneva sem rabil, da sem končno lahko z Dremlom očistil 'rano'. Pol dneva za efektivnih 10 minut.

Ah, projekti na barki. Jutri sem imel v planu z epoksijem poflikat, pa ne vem, če bo kaj časa, saj sta se napovedala že dva obiska ... Sicer sva delala rutinske stvari po barki (pranje perila, čiščenje, vzdrževanje ...).

Zvečer pa sva pokusila eno zanimivo sladico z gofijem. Gofio je popularna zadeva na Kanarskih otokih – to je v bistvu pražena koruzna moka in s tem delajo vse živo. Za prvi poskus sva le stepla nekaj sladke smetane s sladkorjem in dodala nekaj žličk gofia. Hitri gofio moose. Zadeva je super, narejena pa v nekaj minutah. Gofio ima okus nekje med kokicami in kavo – no, bolj spominja na kavni nadomestek. 

Gran Canaria (Las Palmas), 166. dan

Danes je bil dan za obiske. Najprej naju je obiskal Harald, prijatelj iz Nemčije, ki je na dopustu v Las Palmasu. Dolgo se nismo videli. Tako dolgo, da se nama je nemščina že malo zatikala.

Popoldan pa je prišel še Aleš s klapo. Timing je bil enkraten, kot da bi se zmenili, kdaj se bodo zamenjali. Aleš je na obisku pri Martinu, ki je z ženo priplul iz Grčije na manjšem Firstu (Beneteau).
Mislim, da je barka dolga 30 čevljev. Dobra sta, da sta zdaj plula sem čez. Iz Grčije sta šla šele novembra. Pot čez Sredozemlje in do Kanarskih otokov pozimi je čisto druga zgodba, kot poletno jadranje. Še poleti se ti lahko kaj zalomi, pozimi pa taka pot terja dosti več planiranja, previdnosti in študiranja vremena.

Če samo pomislim, kakšno štalo so imeli zdaj v Španiji! Vremenska boja pri Menorki je baje zabeležila 14-metrski val. 14 metrov v Sredozemlju je resna štala. Harald nama je danes pokazal filmček (tudi iz Balearov). Njegov prijatelj, ki ima tam hišo v tretji vrsti od morja, je snemal valove, ko je mega val prelil hiše v prvi in drugi vrsti in se razlil po njegovem balkonu. V tretji vrsti hiš od morja in to ne v pritličju! V takem vremenu res ne bi bil rad kje blizu. Tudi v marini ne. Tule pri nas pa je vreme lepo. Veter se je precej umiril, čez dan skačemo naokrog v majicah in kratkih hlačah, a takoj, ko se sonce približa obzorju, se je treba obleči. Ponoči je okrog 15 °C. Midva si vsak večer malo prižgeva kalorifer, da sediva v barki na toplem. Saj bi šlo tudi brez, ampak čez udobje ga ni. S projekti na barki ni bilo danes nič, še slik ni nobenih.

Gran Canaria (Las Palmas), 167. dan

Še ena lepa nedelja. Danes sem si končno vzel čas, da poflikam tisto udrtino na boku barke.
Najprej sem navlekel v salon precizno tehtnico, epoksi smolo, polnilo, lončke itd. Celo barko sem razkopal, da sem to zvlekel skupaj. Na koncu pa sem se odločil kar za epoksi pasto, ki ji je že davno potekel rok uporabe, a je še dobra. Ta pasta je trda ko vrag, ko se strdi, a se z njo dela enostavno. Daš na lopatico enako količino bele in črne komponente, zmešaš v homogeno sivo zmes in zakitaš. Nobenega tehtanja, pacanja in mešanja vlaken v epoksi. Hitro in enostavno. Potem pa sem vseeno zmešal nekaj epoksija, saj hkrati popravljam še zlomljeno ribiško palico.

Lili pravi, da bi bilo dosti ceneje kupiti novo, a jaz sem trmast. V palico sem vgradil cel kup eksotičnih materialov, a to so vse le ostanki, ki se mi valjajo naokrog. Ideja je palico narediti kot novo – se pravi ohraniti prožnost. Togo palico je lahko narediti, a bi se potem zlomila tik ob togem delu. Bomo videli, ali bo uspelo.

Lilika pa je medtem očistila grdo črno liso od starega bokobrana z boka barke. Zdaj, ko je bil čolnič v vodi in fiksiran za popravilo udrtine, je lahko prišla zraven. Najprej je malo namočila z isopropanolom in potem z lopatico (ja, črna lepljiva plastika je bila tako na debelo, da jo je delno odstranila z lopatico) pobrala dol, kar je šlo. Ostalo pa kemično: z isopropanolom. Zdaj res morava obleči še okrogle bokobrane, da ne bodo delali packarije po trupu. Z ostankom epoksija (jasno, da sem namešal malo preveč) sem še malo popravil nekaj detajlov v skladišču plina in v sidrniku. Ampak, ker je danes nedelja, sem to počel res na easy.

Gran Canaria (Las Palmas), 168. dan

Danes sem končno srečal gospoda Brečka. Na njegovo ime sem prvič naletel pred leti, ko sem na Guadeloupu naletel na njegovo knjigo '71 dni modre samote'.
Med kruzerji je navada, da knjige, ki jih prebereš, pustiš v brezplačni izmenjavi knjig in si vzameš kakšno novo.
To so neformalne knjižnice (po navadi v marinah ali kakšni pralnici), kjer naletiš na vse mogoče knjige, a res nisem sredi Karibov pričakoval knjige v slovenščini. Sedaj Brečko živi na manjši jadrnici tu v marini v Las Palmasu dva pontona od našega (in na Facebooku vodi skupino Slovenci na Gran Canarii), a ga do danes še nisem srečal. Ko smo si izmenjali nekaj besed, je mimo prišel še moški del ekipe štirih Slovencev, ki so na dopustu na 120 let stari jadrnici na koncu našega pontona. Tako se nas je po naključju na kupu našlo pet Slovencev, vsi z istega dela marine. Pa jih je v marini še nekaj.

Namenjena sva bila na tržnico, a sva malo pretegnila noge in zavila v velik nakupovalni center blizu akvarija. No, ja. Ta kompleks je verjetno doživel že boljše čase. Skoraj polovico vsega je zaprtega. V zgornjem nadstropju, kjer naj bi bile v glavnem restavracije in od koder sva si obetala lep razgled s kake terase, je zaprto vse, razen enega malega kioska.

Mar bi šla raje na tržnico, ki sva jo zaradi ovinka zamudila. Je bil pa lep sprehod. Na barki sem pobrusil tisto, kar sem včeraj pokital in nanesel gor gelcoat. Jutri zbrusim še tega in bi moralo biti OK.

Po odlični večerji (Lilika) sem poskusil narediti enostavno gofio sladico po nekem receptu z neta. V mleko zmešaš nekaj žlic moke gofio, sladkaš in imaš sladico.
Morda sem kaj zgrešil, ampak zadeva ni najbolj uspela. Bilo je preredko, ko sem pa dodal še gofia in segreval, je bil pa okus premočan. Se bova raje držala tistega recepta od zadnjič: namesto mleka vzameš stepeno sladko smetano.
Verjamem pa, da so to varianto z mlekom dajali otrokom za krepak zajtrk.

Gran Canaria (Las Palmas), 169. dan

Gelcoat se je lepo posušil in sem danes lahko obrusil odrgnino. Ni mi uspelo preveč dobro, saj je zadeva precej od rok. V čolnu visiš nad vodo in brusiš v nenaravnem položaju z zvitimi rokami. Ni za lepotno tekmovanje, je pa čisto OK za kruzanje. Ko bo barka zunaj, bomo pobrusili do konca. Važno, da je poliester pokrit in voda ne more povzročati škode.

Popravilo ribiške palice je videti v redu. Še dobro, da sem zvečer pogledal, dokler je bil še čas, saj se je epoksi malo preveč razlezel in mi skoraj fiksiral matice za pritrditev role. Na srečo sem ga ujel, še preden je do konca prijel in mi je uspelo stvar rešiti. Zdaj palici manjka le še estetska dodelava.
Sicer je bilo danes malo topleje in jutri bo še bolj. Vetra je tudi zelo malo. Stabo je danes popoldan odplula na Tenerife. Na AIS-u jih spremljam in vidim, da napredujeta bolj počasi. Ne smeta preveč hiteti, sicer bi prispela še ponoči. Zdajle ob 22. uri imata za sabo nekaj čez polovico poti. A saj znata.
Ker pa veter piha s severa, občasno na barko prinese malo saj iz luke. Križarke in tovorne ladje spuščajo v zrak precej grdobije in veter občasno prinese čisto lahke kosme črnega pepela. Če ga odpihneš, je v redu, če se ga dotakneš, pa posvinja roke in palubo.

Sicer dan brez posebnosti.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Hercegnovi

13. septembra 2018 se poslovim od trdnjave, ki ščiti vhod v zaliv Hercegnovi, ob tem skrajšam glavno jadro na drugo krajšavo. Sonce je že zašlo, veter piha močneje kot pred sončnim zahodom, kar je dober znak – vetra bo dovolj, s tem se dvigujejo tudi valovi, ki seveda prihajajo z vseh strani, vendar me premetavanje ne moti kaj preveč, saj vem, da čim bolj se oddaljim od obale, bodo valovi samo še z ene strani in to bo nekje na sredi Jadrana.

Počutim se zelo veselo in v dnevnik sem zapisal komično opombo: dragi Walterček, sedaj je konec odlične hrane in pijače, konec burekov, konec čevapčičev in konec rakije. Na drugi strani Jadrana se vse to konča. Pogrešal bom vse to, še posebej burek, ki mi sicer že gleda iz ušes, vendar ga bom vseeno pogrešal, zato sem si pripravil posebno večerjo, tik preden sem izplul iz marine. Iz vrečke vzamem danes pečen burek, ki mi ga je spekla Ana iz pisarne v marini - posebej zame! Sedim v kokpitu in uživam v zadnjih grižljajih. Medtem se spomnim, da se nisem prijavil na kapitaniji in tudi črnogorske vinjete nisem kupil, in se seveda tudi odjavil nisem. Seveda, kako bi se sploh prijavil, če se nisem na Hrvaškem odjavil in zakaj bi sploh se, če noben patruljni čoln v Črni gori tisto leto ni deloval. Po potrebi si je kapitanija izposodila čoln iz marine od Neša, ki je bil praktično njihov prvi sosed, in vse skupaj je bilo po navadi videti tako, da so si prišli sposodit čoln k sosedu, podobno kot ko greš prosit, če si lahko sposodiš podaljšek za elektriko.

Napovedan je bil prijeten maestral, ki pa se je obrnil v burjo. Približno ob polnoči se veter še okrepi in spustim jadro na zadnjo krajšavo, genovo zavijem do polovice, v kokpitu pospravim vse vrvi, ki jih ne rabim in jih zataknem pod spry hod, saj na vsake toliko časa kakšen val butne v zadnji del boka barke in ga polovico posledično pade tudi v kokpit, tako da morje in veter na tej barki poskrbita, da nikoli nisi suh. Izmerim, koliko Nm potrebujem do »ceste« za velike ladje, ki vodi po sredi Jadrana vse do Splita, Reke, Kopra, Trsta in še v marsikatero italijansko mesto. S hitrostjo 6,4 kot plujem trenutno, bom tam približno ob 4. uri zjutraj in takrat bo treba biti vsaj malo pozoren. Ob 4.30 sem natanko na sredini ceste in levo od mene je večja ladja, ki pluje proti severu, zato obrnem barko in nastavim smer za njeno krmo, saj se niti nočem truditi prečkati njene poti pred njo in stalno premišljevati, ali bo ali ne bo. Tako sem nastavil smer za njo in v vsakem primeru vem, da mi bo uspelo brez težav, čeprav zaradi spremembe smeri spet dobivam valove v bok. Vse skupaj ne traja dolgo, nekaj minut, nato barko še enkrat obrnem in nastavim plovbo spet na stari kurz proti Otrantu. Sedim v kabini in se preoblečem v suha oblačila. Ne vem, kaj početi, zato si začnem zvijati cigarete za vnaprej, saj če pogledam na telefon, mi kaže 14. september in danes je moj rojstni dan in sem natanko tam, kjer sem si želel biti. Že tretje leto zapored sem za rojstni dan na barki sam in kot kaže sedaj predvsem zdolgočasen. Na vsake toliko časa pomolim glavo skozi viharno okno, da se prepričam, da okoli mene ni nobenih luči. Ura je 5.30 in malo se mi spi, še enkrat preverim situacijo skozi okno in se vržem na posteljo. Zaspim za eno uro s tremi budilkami vmes, samo toliko, da preverim situacijo zunaj barke. Ob 6.30 se dvignem iz postelje, pogledam, kje se nahajam na GPS, saj sicer sem 100-odstotno prepričan, da sem na Lady Ivani, saj se vse nagiba, maje in škripa.

GPS kaže 30 nm pred majhnim mestom San Foca, zato barko obrnem bolj proti obali in uživam vse do 11. ure, dokler se veter ne obrne in začne prinašati ogromne oblake, ki prihajajo s celine in so videti polni vode. Seveda – to bo darilo za moj rojstni dan in kot po navadi 15 minut, preden sem vplul v pristanišče, je dež ponehal in odpotoval z oblaki naprej nekomu drugemu izreč voščilo. Pravzaprav je prha na dežju prijala, saj sem bil od morja in od vetra popolnoma slan. Dež je namesto mene opral tudi barko, tako da po palubi ni nobene soli, zato je meni ne bo treba spirati s sladko vodo, kar tudi sicer nikoli nisem počel. Za to moraš res imeti dušo in srce, saj kot sam vem, ne bo dolgo trajalo, da bo barka kmalu spet slana. Z marinerom na hitro pokramljava, dogovoriva se, da pisarno obiščem naslednje jutro, saj je sedaj tik pred zaprtjem in zato mi je samo izročil ključ za wc in tuše, jaz pa njemu mojo plovno knjižico in problem je rešen. Povprašam ga še po imenu: Fabri, standardno ime za Italijana.

Odpravim se pod tuš zgolj iz radovednosti. Kmalu sem vse skupaj obžaloval, saj medtem ko se tuširam, ugasnejo vse luči v prostoru in skozi mojo glavo leti nešteto neprijetnih misli: tukaj sem sam na drugi strani Jadrana v državi polni ...... in prav strah me je stopiti iz tuš kabine, saj nikoli ne veš, kaj te čaka na drugi strani vrat, za povrhu je pa še popolna tema in karkoli bi mi sledilo, prav gotovo ne bi niti videl ... Stopim iz kabine, luči še vedno od nikoder (prekleti senzorji za gibanje), po kopalnici se premikam na slepo v popolni temi, vse dokler senzor ne prepozna mojega gibanja in se prižgejo luči, jaz pa ugotovim, da stojim na hodniku tik pred vhodom v ženske tuš kabine. Hm, kaj vse se bo še danes zgodilo, ura je šele pet popoldne.

Odpravim se v mesto, kjer se pridružim mlajši družbi v baru in skupaj igramo pikado, vse dokler ni ura že tako pozna, da je vse zaprto, razen moje barke, zato se odpravim v svojo posteljo. Ležim v postelji in se smejim sam sebi in vsem današnjim dogodkom. Medtem ko sem bil v tej vasici in v družbi z neznanci, se mi je ponudila tudi prostitutka (močnejše postave), češ da – ker imam rojstni dan, mi ponudi popust. Seveda sem obilni dami njeno ponudbo s širokim nasmehom odklonil.

Naslednje jutro se odpravim v pisarno in plačam marino. Za darilo dobim buteljko vina in račun s popustom in receptorjevo pripombo: »Ni veliko ljudi, ki prijadrajo sami, in mislim, da si ti v moji karieri najmlajši, zato ti podarjam to buteljko lokalnega vina in ti ponudim še eno noč v marini zastonj.« Ni mi bilo treba premišljevati in se mu prijazno zahvalim, vzamem steklenico vina in jo spravim v najbolj oddaljeno omarico v barki, saj danes steklenice nočem niti videti.

Naslednji dan zgodaj zjutraj že vlečem vrvi s pomola in se poslovim od Fabria: Ciao!

Plujem ob obali s krasnim maestralom naravnost v krmo, zato na genovo nataknem tangoon in odvijem jadro do polovice, tako da ne opleta levo in desno. Plovba je tiha in mirna, brez premetavanja, saj vala za mano ni skoraj nič. Plujem mimo Otranta, mimo pečin, mimo zadnjega svetilnika, ki loči Jadransko in Jonsko morje. Ta svetilnik je mejnik tudi za slovenske zavarovalnice – od tu dalje po črti, ki je potegnjena do otoka Krfa v Grčiji, ne velja več nobeno kritje. Moja barka ni zavarovana, saj je nobena zavarovalnica ni hotela zavarovati, češ da sem premlad in da imam premalo izkušenj. Vprašal sem jih: »Če bi bil star 40 let in ne bi imel nobenih izkušenj, bi me zavarovali?« Odgovor je bil: da! V življenju nisem na nič bolj pazil kot pa na svojo barko in na druge okoli. Zato tukaj sedaj igram karte all in.

Plujem v čudovitem vremenu, vse skupaj je kar malo kičasto in ko sem za rtom Otranto, premišljujem, kje bom vrgel sidro in prespal ali bi kar plul naprej. Pogledam karto: pred menoj je malo večje mesto Santa Maria de Leuca in če bom pohitel, bom tam pred sončnim zahodom. Veter je isti, samo jaz sem spremenil kurz, zato dobivam veter rahlo od strani in glavno jadro je že dvignjeno do vrha jambora. Barka pospeši na 7 včasih se dotaknem celo 7.5. Vsa jadra so napeta kot v pravljici, veter se zaganja v njih, petarci so napeti, zadnjo pripono sprostim, dobim ravno površino genove in glavnega jadra. Počutim se fantastično, stojim v kokpitu in vetra ni čutiti skoraj nič, saj grem z vetrom in medtem ko si stresam čokolino v plastično skodelico, me pri tem veter ne ovira skoraj nič .... Fantastično, še en obrat okoli zadnjega svetilnika in pred menoj se kot strela z jasnega pokaže čudovito mesto Santa Maria de Leuca. Gledam po sidrišču, kje bi bilo mesto zame, kontaktiram marino, tudi v marini je mesto. Hmmm. Medtem ko pospravljam jadra, se odločim, da bom vplul v pristanišče in se poskušal vezati na ribiče, kajti marine se mi ne plačuje. Želim pa si ogledati mesto, vendar kakšne posebne želje po napihovanju gumenjaka za konec večera tudi nimam. Vežem se na pomol, ki je prost, in raztovorim svoje kolo. Ta pomol se imenuje Pokopališče bark, saj tukaj marsikatera zaključi svojo pot. Barke so razdrte, druga ob drugo privezane na pomol, ljudje pobirajo iz njih, kar se pobrati še da: akumulatorje, okna, električno napeljavo itd. Nekaj bark kar leži na parkirišču kot kos plastike, jambori so na kupu v kotu parkirišča, krmila pa spet na drugi strani parkirišča. Odpravim se v mesto, kjer si privoščim tradicionalno pico in jo s solzami v očeh pojem, pri tem mislim na slastne čevapčiče in deželo, ki sem jo zapustil pred dnevi. Ko plačam pico, pa me solze namočijo vse do nogavic ...

Zgodaj zjutraj se že odvežem od pomola in izplujem iz marine. Plujem proti mestu Crotone z vsemi jadri vse do 12. ure, dokler vetra ne zmanjka, tako da prižgem mojega Volvota (vžigalnik) in plujem naprej. Ves dan se prerekam sam s seboj ali naj dvignem jadro ali ne. Na koncu vse skupaj opustim in se uležem na premec barke, kjer se glasnega motorja skoraj nič ne sliši. Prebiram knjigo o prehrani Požgani možgani, več knjige preberem, več hrane gre z mojega jedilnika, zato prekinem branje, saj če bo šlo tako naprej, bo moj jedilnik poln graha in špinače, brez ogljikovih hidratov itd.

Ob sončnem zahodu vplujem v pristanišče na zahodni strani mesta, kjer je Yacht club in se privežem v zadnjo marino, ki je najcenejša in kjer spet dobim popust, zato da plačam le 11 evrov na noč. Vržem vrv na pomol poleg velike Bavarie, na kateri jadra novozelandski par s petimi otroki, tako da je dogajanje na pomolu precej pestro. Otroci se prepirajo za rolko, ker imajo le eno, zato jim za dva dni posodim mojo. V zahvalo dobim tri manjša piva iz Grčije. V tem mestu sem bil že lani. Obiščem mesto in pregledam vremensko napoved. Vetra ne bo še nekaj časa, zato bom verjetno tu počakal še nekaj dni.

Vreme se noče izboljšati, tudi vetra ni in ga ne bo še nekaj časa, zato se z Novozelandci odločimo kljub temu odpluti. Tako 24. septembra zgodaj zjutraj že pred njimi zapustim marino.

Plujem mimo naftne ploščadi, kjer dobim kontrolo obalne policije, ki me dvakrat obkroži brez luči. Kaj bom znova dobil kontrolo zaradi migrantov kot lansko leto? Samo zapeljejo ob moj bok in me povprašajo, v katero smer grem. Odgovorim jim, da v Messino, povem ime barke in nato se odpeljejo naprej v temo. Verjetno sem malo prezgodaj izplul iz marine, zato sem jim bil sumljiv in so se odločili na hitro preveriti barko. Hhm dobro! Nadaljujem pot brez vetra. Sonce je vzšlo in že sem mimo svetilnika Capo de Rizzuto. Vetra še vedno od nikoder, čeprav je bil napovedan. Prehitijo me Novozelandci z Bavario, saj imajo dvakrat več cilindrov v motorju kot jaz, vendar se ne obremenjujem. Plujem ves dan, sedim v kabini in opazujem, kako zunaj dežuje in kot kaže bo tako ostalo. Sonce je zašlo, jaz pa sem 40 nm pred Mesinskim kanalom. Vso noč grmi in dežuje, vetra pa od nikoder. Noč sem prebedel, skozi viharno okno sem gledal na vse strani in vrat me že pošteno boli od vsega tega obračanja glave. Resno premišljujem o montaži kakšnega periskopa ... Proti jutru je oblake razpihal veter. Napovedan naj bi bil iz JZ, tako da bi mi pomagal pri plovbi skozi kanal, vendar je pihal ravno nasprotno, tako da me je samo zaustavljal. Na srečo ga ni preveč in tudi morski tok me nese proti Messini. Toliko smeti v morju kot v tem kanalu, še nikoli nisem videl: stoli, mize, plastika, cela drevesa ... Izogibanje vsemu temu je nemogoče, potrebna je ogromna sreča, ki me je spremljala, da Lady Ivana ni udarila v niti eno smet, vsaj ne da bi vedel. Avtopilota nastavim v kurzu proti Messini. Na moji ruti ni nobene druge ladje, na moji levi pa švigajo velike ladje gor in dol. Pripravim si topel obrok, medtem ko motor ropota, v kabini jaz zajtrkujem slastni prebranec iz konzerve. Ogledujem si okolico in na vsake toliko časa padem v dremež. Prebudim se in kar naenkrat sem na koncu Messine, čez vse tri stopnice, kjer se morje zaradi morskih tokov in ogromne spremembe globine čudno vrtinči in sredi ničesar valovi. Iz deževne in grmeče noči se naredi prekrasen dan. Vetra je ravno prav, zato dvignem in odprem genaker. Barka drsi proti mestu Milazzo, kjer bom vrgel sidro. Plujem v odličnem vremenu in popolnoma ravnem morju skoraj brez valov. Medtem mi barko sunek vetra dvakrat položi tako, da v notranjosti barke popolnoma vse zmeče iz omaric, tudi knjige so poletele sem ter tja. Končno sem pred mestom, sedaj je na vrsti sidranje in takoj za tem spanje, saj imam obraz popolnoma zabuhel od neprespane noči. Sidro vržem zraven švicarske barke Artemist, kar sem v naslednjem mesecu neizmerno obžaloval.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Nova Kaledonija

Jutro okopano v soncu in turkiznem morju. Le jaz se nisem okopal, kajti zunaj precej piha. Še vedno pa je veliko bolje, kot na Fidžiju, saj sem videl kratek video od tam. Uff, res piha in palme se upogibajo skoraj do tal. Upam, da bo vse v redu z ljudmi, barkami in infrastrukturo.

Dan začnem počasi, na 30 obratov. Skuham si kavo, naredim zajtrk in šele potem zamenjam jeklenko za plin. V manjši jeklenki res ni veliko plina, a se že znajdem zanj. Ni hudič, da ga ne najdem na otoku, če ga bom potreboval. Zato po končanem delu pospravim kuhalnik na svoje mesto, saj ne vem kdaj ga bom spet rabil. Danes je bil kolega zanimiv, ko me je vprašal: »A je sploh kaj, kar ti nimaš v rezervi na barki? Potem pa ni čudno, da si za 10 cm poglobil vodno linijo. Sprašujem se le, kam vse spraviš v tako mali barki?« No ja, kolega se malo šali, nekaj resnice pa je tudi v tem.

Grem na obalo, gneča je spet danes. Spet je prišla velika potniška ladja, Carnival Spirit, tokrat ena večjih, kar sem jih tukaj videl. In po tukajšnjem koledarju, je to zadnji obisk potnikov letos, na tleh tega otoka. Spet bomo sami in spet bo mir. Res je tudi, da vsak dan prihaja vse več in več jadrnic in katamaranov, nekaj pa jih tudi odpluje stran. V glavnem so tu sami Francozi, le jaz in Norvežan sva od drugod in jim kvariva 100% povpreček.  Morda se mi kmalu pridruži tudi kolega Marjan s svojim katamaranom, ki ne živi v Sloveniji, a je Slovenec. Je že v Noumei, le do mene bi še rad prijadral, ko se veter malo umiri. Spet bo luštno, saj sva že bila skupaj. Sprehodim se med vsemi temi ljudmi, ter kmalu ostanem sam na cesti, katera vodi v manjše naselje, ki ga jaz še ne poznam. Opoldan je in je vroče. 

Po dobrem kilometru pridem do naselja in trgovine. Od zunaj je videti garažna trgovina, kakršnih je na Tihem oceanu kar nekaj. Ko pa sem stopil v notranjost, pa to trgovino sestavljajo trije prostori in vsi trije so tako založeni, da se police šibijo pod prodajnimi artikli. Tukaj res najdeš vse, od prehrane, zelenjave, konzerv, zmrznjenega mesa, svežih salam, oblačil in orodja. Ni da ni. No ja, tudi cene so kar znatno višje, kot v večjem supermarketu v Noumei. Kruha ob tej uri seveda ni več, kar me niti ne preseneča. A zato imajo kar precej toasta, ter krekerjev. Alkohola nimajo, našel pa sem brezalkoholno pivo Heineken 0,0.

Nič ne kupim, le napasem radovednost, čeprav sem videl vileda krpe, a sem jih mislil kupiti na koncu ogledovanja in mi je vse ušlo iz glave. Leta pač naredijo svoje.

Vračam se po cesti, nato grem na plažo in stopam po belem pesku, naredim kakšen posnetek, naredim filmček, ter se ogledujem za ljudmi, ki so zasedli cel zaliv. Res jih je veliko in če bom rekel, da jih je skoraj tisoč, se ne bom za veliko zmotil. Verjetno si okoliške restavracije manejo roke, saj ob takšnih dnevih kar precej zaslužijo. Avstralci in Kiwiji (Novozelandci) se verjetno preveč ne zmenijo za res visoke cene. Tukaj v resortih so bari in restavracije pretirano dragi. Če povzamem samo nekaj iz njihovega cenika ter preračunam v Eure, potem gre nekako takole: sok, juice, coca cola, orangina stanejo 4,62 €, …. kava stane 4,11 €, …. Pivo 2,5 dcl stane 5,04 €,…. Pivo 0,33 stane 6,72 €,… pivo 0,5 pa stane okroglih 10 €. Hrana se začne pri sendviču za 7,56 €,… kos pečene ribe s krompirčkom stane 13,44 € in kakšen kos mesa s krompirčkom stane od 22 € naprej, pa vse tja do 36 € za porcijo.

Vseeno pa vidim, da so bari zasedeni, ljudje nosijo hrano tudi na plažo in na splošno uživajo ta čas,  dokler so tu. Po navadi ob 17:00 ali 18:00 uri, križarke zapustijo otok in potem je na otoku mir. Sam grem tudi do dingija in se zapeljem do kolega, ki je danes ostal na barki, saj je očistil že rahlo zaraščen trup barke. Skuha mi kavo, nato pa se malo pogovarjava, ko spet v vodi vidim 30 metrov stran od barke vodno žival in jo tokrat snemam kot video posnetek. Tokrat mi uspe, naredim screenshoot in imam tudi fotko. Ja, manjši kit je, vidi se tudi po manjši, skoraj nevidni peruti na hrbtu, le da ne vem za katero vrsto gre. Je pa zanimivo, da je sam v teh plitkih vodah, saj je tu voda globoka komaj nekaj več kot 10 metrov. 

Popoldan grem nazaj na barko, napišem vnuku voščilo in pismo, nato pa ga pošljem po emailu v Slovenijo. Zvečer pa kot vedno, vse po starem, le da mi tokrat delata družbo močan veter in dež, ki pa   do polnoči ne pojenjata.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Očitno včasih vremenske napovedi držijo. Ravno sem dal čarovnika Rainmana v kokpit, ko je pričelo škropiti. Bo dež? Bila je le prva opozorilna dežna megla, zato sem vseeno delal vodo še naprej. Saj za danes in naslednje dni je napovedan rahel dež, upam le, da ga ne bo preveč. Enajsti dan sem že na sidru in sem kar dovolj varčen, saj sem porabil komaj 200 litrov vode. Kar je kar malo za eno osebo, če kuhaš, umivaš nekaj več posode, se včasih tudi 2x na dan stuširaš,… Pravijo, da je povpreček za vse kar ena oseba potrebuje, cca 25 do 35 litrov vode na dan. Očitno sem jaz pod povprečkom J Naredil sem še dodatnih 25 litrov pitne vode v plastenke in končal s tem delom. Spral sem aparat kot vedno in ga spravil v skladišče.

Če danes ne bo nič s soncem, bo potrebno še prižgati motor za kakšni dve uri. No pa saj je že čas, ker potrebujem nekaj tople vode. Opažam, da se tudi moj hladilnik čudno obnaša in sumim, da mi nagaja senzor v hladilniku. Ne izklaplja kot bi moral in tudi njemu so očitno šteta leta, 18 let je zanj kar dolga doba in seveda vsakodnevna uporaba naredi svoje. Pravzaprav pa je s temi zadevami okoli bele tehnike skoraj podobno kot doma. Vse ima svoj rok trajanja ali pa je sistem že zastarel. Če imajo današnji hladilniki oznako AAA ima moj še vedno oznako ZZZ saj ima še star plin, ki ga v državah EU ne uporabljajo več, je velik porabnik energije in vrata njegovega pokrova se nikoli več ne bodo dala zatesniti. Če bi imel kam potisniti novega, bi dal v barko nov in moderen hladilnik z majhnim zamrzovalnikom nad njim, ki bi bil varčen, ki bi mi privarčeval nekaj denarja tudi pri hrani. Hrano bi lahko kupil tam, kjer je poceni in jo imel dlje časa zamrznjeno. No, vsega se pač ne da imeti, zato sem zadovoljen tudi s tem, kar ta barka nudi.

In če sem še včeraj pisal in negodoval o gneči s križark, danes priznam, da je današnji pogled na tukajšnji zaliv zelo pust, na plaži dopoldan ni bilo nikogar, tudi nekaj bark je danes izplulo iz zaliva,… Pravzaprav pa je danes sobota in sem se lotil čiščenja. Najprej sem dvignil podnice, vse pobrisal, očistil, nato pregledal glavno črpalko za slano vodo, pregledal stikalo in ugotovil, da še vedno vse dela. Torej je to ena skrb manj, ob rahlem vdoru vode v barko. Pobrišem tudi vijake in matice od kobilice in jih na novo premažem z mastjo, da mi ne bi rjaveli. Na koncu še pometem in pobrišem salon in se prvič usedem, da se malo spočijem.

A ura je že skoraj dve popoldne, zato imam čas in se lotim še vseh štirih vinčev. Vinče lepo odvijačim, lepo odprem, očistim, nato pa spet namažem z mastjo. Za takšne in res posebne zadeve uporabljam mast Boots Fett od Liqui Molya. Včasih sem uporabljal mast za vinče od Harkena, a je bila vsaj 3x dražja od te. Nato pa so mi drugi povedali za to mast in sem zadovoljen z njo. Zamenjam tudi štiri vzmeti v vinčih, žal jih nimam več v rezervi, a mislim, da bodo zdržale še nekaj let. Spet vse pritrdim nazaj na svoje mesto in postajam vedno bolj zadovoljen z opravljenim delom. Dejansko ni lahko imeti barko, z njo pluti ali bivati nekaj let vsak dan, zato moje jadranje tudi veliko bolj odstopa od jadranja z barkami, ki preživijo 330 dni v marinah.

Danes sem imel tudi srečo z želvami, čeprav je oblačen dan in ni najboljši za fotografijo. Kakšnih 7 ali 8 metrov stran od barke je prišla po zrak velika želva. Tako na oko lahko rečem, da je imela premera kakšnih 80 cm ali več in je imela res veliko glavo. Ostala je nekaj sekund na površju in se spet potopila. Spet sem posnel kratek video, kajti le tako dobim v kader vse, kar želim, nato pa iz enega od mnogih kadrov potegnem ven kakšno fotko.

Pred večerom me obišče še kolega, saj cel dan nisem stopil z barke. No, kasneje pa on ni mogel nazaj, saj se je dež združil še z močnejšim vetrom.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Za spremembo je zjutraj posijalo sonce in veter se je kar precej polegel. Pravzaprav je bilo tudi v moji spalnici zelo svetlo, saj sem pozabil čez veliko okno potegniti rolo in bilo je tiho, kot že dolgo ne.

Vstanem se uredim in pijem kavo v kokpitu, ko zaslišim kar precej glasno glasbo iz obale. Verjetno je iz restavracije na obali, si mislim. V roko vzamem knjigo in jo berem, občasno pa pogledam na obalo ter vidim, kako se vedno več ljudi zbira na velikem travniku ob plaž.. Pokličem kolega in kmalu se tudi midva odpraviva z dingijem na obalo.

Na obali izveva, da je tukaj navada, da se zadnjo nedeljo v letu zberejo domačini na veliki zelenici pred obalo. Povabijo turiste iz resortov, jadralci v zalivu tako ali tako vidimo, da se nekaj dogaja in gremo na kopno, ter se s plesom in petjem zahvalijo bogovom za dobro leto, ki je za njimi in si voščijo dobro leto, ki prihaja. Oblečejo se v starodavna oblačila, moški si narišejo vzorce z belo barvo in odplešejo kar nekaj plesov, ki so si med sabo kar precej podobni, le da jih spremlja drugačno petje in tolkala.

Program je trajal kakšno uro in pol in najbolj zanimivo je to, da je prišlo to predstavo pogledati veliko domačinov. Ker so ljudje ki plešejo prostovoljci, so imeli nastavljeno košaro za denarne prispevke. Pa ne zato, da bi zaslužili, ampak menda zato, da si potem iz tega obnovijo oblačila, instrumente in na koncu si naredijo majhno zasebno druženje. Srečo sva imela, da sva stala zraven francoskega  para, ki je znal angleško in nama je razlagal in včasih prevajal, kar je govoril vodja skupine. Pravzaprav sem bil vesel, da sem se odločil za to potezo in odjadral na ta otok ter nisem ostal na velikem otoku, ki je moderen, prometen in čisto drugačen od tega raja. Kasneje so ljudje posedli po travi, si poiskali kakšen kos zasebnosti na obali in se družili čez ves dan. Včasih je ponagajal kratek dež, a se ljudje ne zmenijo preveč za to. Veliko jih je prineslo s sabo tudi žare in so pekli, uživali, se kopali,… Imeli so se skrajno rajsko, saj živijo v raju.

Izvedel sem še eno legendo, kako je nastala Nova Kaledonija in kako je nastal ta otok. Morda se bo komu zdela »pocukrana«, a tukaj jo dedki pripovedujejo vnukom že stoletja in gre iz roda v rod. 

Kralj sveta je imel tri sinove. Eden od njih je bil miren in bil je velik, tako globok, tako moder, da mu je dal ime, Tihi ocean. Bil je tih in poslušen otrok. 

Neko noč, ko je spal, ga je prebudilo ropotanje, ki je postajalo vse močnejše in močnejše. Tihi ocean se je prebudil in je čakal kaj se bo zgodilo. Ni ga bilo strah. V zgodnjem jutru je sonce vzhajalo v rdeče-oranžni barvi in morje se je odprlo pred njim. Iz morja, pred njegovimi očmi je nastal dolg in ozek košček zemlje, bil je to nov otok. 

Ko je bilo sonce visoko na nebu, je bil ta otok videti čudovit. Nikoli še ni videl tako lepega otoka. Na tisoče dreves je bilo na njemu, a žal na njemu ni bilo videti nič živega. Mislil si je, da verjetno otok še spi, ker je bila nemirna noč. Tihi ocean ga je pogledal in se mu približal. Od severa do juga je bil videti kot vitka in dolga črta; od vzhoda do zahoda je bil videti tako ozek in lep, ker je imel bele peščene obale. Bil je to najlepši otok, kar ji je kdaj videl. Bil je nov otok, zato mu je dal ime Kanak ali Nova Kaledonija. Ker se je zbal za njegove lepe peščene obale in da bi ga zaščitil pred razburkanim morjem, je okoli njega naredil pregrado. Na tej pregradi bi se valovi razbili, pri tem pa ohranili peščene obale tega lepega otoka. Zdaj je okoli otoka nastalo mirno in bistro morje, zato je v njega dal najlepše in najbolj pisane ribe na svetu. Otok je še vedno spal in se ni želel prebuditi. A Tihi ocean ni izgubil upanja. 

Leta kasneje je otok še vedno spal in Tihi ocean je bil vedno bolj jezen. V enem trenutku se je tako razburil, da je nad otok poslal ogromne valove. Poplavil ga je, celo zlomil je nekatere dele pregrade, ki jo je zgradil. Ker je bil jezen, je Tihi ocean na južnem koncu blizu pregrade postavil nov manjši otok. V ta košček zemlje je vložil vso svojo moč, ves svoj pogum, ves svoj talent in svoje znanje. Ko je končal z delom je bil tako utrujen, da je spal kar tri dni in tri noči skupaj.

Ob zori tretjega dne je bil presenečen, ko je videl, kako ta majhen otok, kot biser lep leži na svetli vodi. Spraševal se je, kako je lahko ta majhen košček zemlje, ki ga je sam naredil, tako veličasten in lep. Navdušile so ga globoke in neresnične barve: safirno modra, smaragdno zelena in turkizna. Ta otok je imel še lepše bele peščene plaže, kot jih je imel velik otok. On je še vedno spal in je zaradi razburkanih valov izgubil ves pesek, zato so tam ostale le skale. Ta majhen otok, res tako majhen, tako občutljiv in tako lep, je bil obrobljen z veličastnimi visokimi in ozkimi igličastimi drevesi. Tudi vse te pisane ribe so našle nov dom v tej čudoviti vodi tega otoka. Končno se je Tihi ocean počutil srečen. 

Temu otoku je dal ime Otok borovih dreves in na temu otoku sem zdaj jaz s svojo jadrnico Indigo… in počil je lonec, zgodbice je konec ☺

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Zbudim se v oblačnem vremenu, a malo kasneje že posije sonce. Razen zavijanja vetra med priponami in plapolanjem biminija, se ne sliši nič drugega.  A vseeno, važno je, da ni dežja.

Že včeraj je v naš zaliv priplul kolega Marjan s svojim katamaranom in danes zjutraj je prišel z dingijem do mene in me povabil na večerjo. Seveda sem povabilo sprejel, saj sem se prejšnji večer družil z Norvežanom, danes dopoldan in popoldan tudi, zvečer pa bom z Marjanom.

Ob dogovorjeni deveti uri se dobiva z Norvežanom na moji barki in potem greva skupaj do obale. Tam imava zaklenjeni kolesi, s katerima greva potem do naselja Vao. Do tja je približno 8 km in asfaltna cesta se ves čas vzpenja. Vozim kolo, ki sem ga vozil tudi na Tahitiju, saj sva se tudi takrat vozila in iskala navtične trgovine. Edina razlika med takrat in zdaj je, da so bili takrat kolesi novi, zdaj pa sta zarjaveli, na mojem ne delata ne menjalnik, ne zavore. Pedala ima več prostega hoda, zato mi leva noga velikokrat zdrsne v prazno. A kaj čem, kolo ni moje, on pa ima odnos do teh koles kot da niso njegova. Žal in škoda. 

Med kolesarjenjem skoraj umiram. Kolo ima zelo široke gume, bolj so podobne motorskim gumam, niso dovolj napumpane, verjetno je med osjo še rja,… zato pač gre težje v hrib in prelahko v ravnino. Trudim se na 101 način in le redko mi uspe uskladiti dobro s koristnim. Poleg tega pa se cesta ves čas vzpenja, tako da včasih pomislim, le kaj sem gledal, če vem, da je ta vasica ob morju. No ja, pa ni  tako, je le malo višje. Prideva na pošto, on mora na bankomat, ki je v pošti. Razmišljam, kako pridejo ljudje do njega, kadar je pošta zaprta? Pošta je zelo majhna, v njej pa je ogromno ljudi. Pa nama uspe in greva naprej. Spustiva se malo naprej in jaz zagledam cerkev, zato zavijem tja in ker so vrata odprta vstopim. On gre naprej, saj išče trgovino in bi si rad kupil nekaj za pit. On nima navade kot jaz, da bi nosil pijačo s sabo.

Cerkev je čista in velika, lepo urejena. Najbolj mi je všeč lep in poseben lesen strop, ob oltarju maketa klasičnega plovila domorodcev iz lesa, na katerega je vpet križ. Ob strani imajo postavljene in osvetljene jaslice. Ves čas ogleda sem bil sam v cerkvi in pričakoval sem, da bom videl vsaj župnika, a ga ni bilo. Torej vprašanja ostanejo za drugič. Odpeljem se za kolegom v trgovino, ki je majhna in neurejena, a očitno se veliko proda v njej, saj je edina. Trgovina v bližini našega zaliva je trgovski center za to luknjo. Vrsta je dolga vsaj 5 metrov, zato le-ta zavije dvakrat med police, kajti ena stran trgovine je dolga le tri metre. On spet nekaj kupuje, jaz nič, vsega imam dovolj na barki. 

Po polurnem stanju v vrsti greva ven, se usedeva na kolo in se zapeljeva do plaže St. Maurice, kjer je tudi turistična znamenitost. Dejansko najprej vidiš modrino, ki res bode v oči. Vse nianse od svetlo modre do temno modre je videti v morju. Ker sem imel srečo in se je dan kopal v soncu, je lepo prišel do izraza tudi spomenik, obdan s totemi. Slednji obeležuje prihod misijonarjev Goujona in Chateluta, ki sta prav na tem mestu opravila prvo katoliško službovanje leta 1848. Tukaj je prispel kdo drug kot pa legendarni James Cook. Pripelje se avto iz katerega izstopita dva možakarja in se začnemo med sabo pogovarjati. Povesta, da sta iz Sydneya in da sta tu na počitnicah. Ko povem, da sem iz Slovenije, mi on pove v bosanskem jeziku, da je on izbeglica iz Bosne. Svet je res majhen. Ostanemo še nekaj časa skupaj, narediva spominski posnetek, nato pa gremo vsak svojo pot. Midva se vrneva v zaliv in kaj kmalu sem že na barki. 

Uredim današnje fotke in že moram k Marjanu na njegov katamaran na večerjo. No ja, spet bo druženje trajalo v noč. Pa kaj, saj je predzadnji dan v tem letu.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas), 157. dan

Zjutraj imava naročen avto za dva dni. Mogoče bi lahko privarčeval kaka dva evra, ampak sem dobil za tele lokalce dobra priporočila. In res. Namesto ob 9:30, kot je dogovorjeno, me pokličejo že ob 9:15, da je že pred našim pontonom. 

Povsem nova bela Seat Ibiza s 110 konji. Avto je brezhibno čist in brez ene same mini razice. Simpatičen poba iz prtljažnika vzame električni skiro (da se pelje nazaj v pisarno) in na zadnji polici avta odpre pisarno. Spiše papirje, preda avto in mi zaželi srečno vožnjo. Spakirava in pustolovščina se lahko začne. Danes je na vrsti severni in severozahodni del otoka in hribi.
Ceste so za otoške razmere dobre, dokler ne prideš na stranske cestice z zahodne obale proti 1700 m visokim hribom. Tu je vožnja adrenalinska. Še vedno je asfalt in to dober, a je cesta ozka. Za srečanje je treba poiskati izogibališče.

Zelo sem vesel, da imam na voljo 110 KM turbo bencinar z ročnim menjalnikom. To je prava igrača za serpentine. Mala Ibiza se obnaša odlično. Motor je varčen in kljub strmim hribom in priganjanju je poraba le dobrih 6 l/100 km. Velik del poti v hribe je bilo treba peljati celo v prvi prestavi in včasih so v serpentinah gume malo zakopale v asfalt. Prav užitkarska vožnja.
Z avtom se lahko pripelješ prav do najvišjega vrha Gran Canarie in cesta od tam do Las Palmasa je lepa in široka. Predvsem v primerjavi s kozjimi stezami skozi najhujše hribe na zahodu.
Več besedila pa je ob slikah.

Gran Canaria (Las Palmas), 158. dan

Danes je drugi in zadnji dan, ko imava avto. Zvečer sva študirala, kaj bi si ogledala danes in sva se odločila za nekaj mest v notranjosti in še en izlet v hribe. Najprej Arucas. To je moralo nekoč biti zelo pomembno in bogato mesto. Katedrala je taka, da se je ne bi sramoval niti Dunaj. Staro mestno jedro je lepo urejeno. Ozke uličice, barvaste hiše s krasnimi balkoni in lepimi notranjimi dvorišči. Prav užitek se je sprehajati tu. To je kontrast novim instant naseljem, kjer stlačijo čim več stanovanjskih enot na kvadratni meter in pri tem ne dajo čisto nič na videz. Las Palmas je poln takih brezzveznih stavb. Arucas pa ima šarm. 

Nad njim se dviga hrib, ki se mu reče (nikoli ne bi uganil): Montanja de Arucas. Z vrha je krasen razgled na samo mesto, na Las Palmas, na bananove nasade v okolici in nad morje v treh strani. Na četrti strani pa se lepo vidijo gore Gran Canarie. Gor pelje asfaltna cesta in na vrhu je veliko parkirišče. Včasih je bila tam še restavracija, ki pa žalostno propada. Ne vem zakaj, saj se meni zdi lokacija odlična. To bi moral nekdo kupiti in urediti. Stalo bi nekaj milijončkov, a lokacija je neverjetna. Velike dvorane s steklenimi stenami so prazne, v pomožnih objektih propadajo hladilnice, shrambe in podobno. Sanitarije so brez armatur, a glavni objekt je zaklenjen. Otroško igrišče ima še dokaj dobro ohranjena igrala, razgledne točke okrog in okrog pa balkone. Gor hodijo turisti in če bi bila stvar odprta, bi imeli promet. Ob večerih pa prireditve, poroke, dobro hrano ... Škoda tako imenitne lokacije, da propada.

Naprej naju pot zanese v mestece Teror. Še eno prijetno presenečenje. Lepo mestece in prijetna atmosfera, turistov ni veliko. Nekaj sva pojedla v lokalu na glavnem trgu v senci orjaškega drevesa. Hrana je bila dobra, cena ugodna, postrežba pa odlična. Po Terorju (kjer nihče ni zganjal terorja) se odpraviva po gorskih cestah in se vmes ustavljava na točkah, od koder je lep razgled. Peljeva se po grebenih nekje med mestecem Valleseco in goro Pozo del Nevis, ko naletiva na zaprto cesto. Študirava, kaj zdaj (okrog bo dolga), ko nama cestni delavec v rumenem pajacu pomaha, naj ignorirava znake prepovedi in zapeljeva med stebrički na zaprto cesto. Lepa pot je bila (praktično brez prometa), le nekajkrat sva čakala na semaforjih za izmenični promet. Cesta je bila namreč precej poškodovana in je ponekod manjkala ograja in kak meter asfalta. Vse pa je bilo dobro označeno in zavarovano. Pod cesto sva videla kamenje in zemljo – verjetno so cesto podrli plazovi skal in zemlje. Tam je bilo tudi veliko pogorišče. Cela dolina je zgorela. Ostala so le ožgana debla dreves. Vendar se narava ne vda tako zlahka. Po tleh so že rasle praproti in nekatere trave, nekaterim borovcem pa so ob zažganih vejah odganjali sveži poganjki. Še nekaj let in požar bo pozabljen. 

Na poti nazaj sva zavila še v trgovski center, da na barko pripeljeva stvari, ki jih peš nerada nosiva, saj so težke (predvsem tekočine vseh vrst od piva, vina pa do mleka itd). Spet sva bila ob vrnitvi kar lepo utrujena. Vrnitev avta poteka enostavno: odpreš prtljažnik, avto zakleneš, ključ vržeš v prtljažnik in ga zaloputneš. Potem le sporočiš fantu, kje se avto nahaja. Avto bi lahko vrnil jutri ob pol desetih, a ponoči se ne bom vozil naokrog. Ja, dobro je se obnašal tale rentič.

Gran Canaria (Las Palmas), 159. dan

Včeraj in dan prej sem nekaj pokvaril v dnevniku. Z napačnim datumom sem povozil pravi zapis, potem so se mi pomešale še slike in opisi slik. Danes sem si vzel nekaj časa in zadevo popravil, tako da je od 14. 1. do 17. 1. spet v redu. Avta nimava več in danes sva se odpravila na tržnico. Po pravici povedano sem pričakoval nekaj večjo, saj je Las Palmas večje mesto od Ljubljane. A tržnica je vredna obiska. Vse je v pokriti stavbi, ki je morda za las večja od pokrite tržnice v Ljubljani. Ampak izbira je bila odlična, cene za večino stvari pa nižje kot v trgovinah. Pravi užitek je bilo videti mesnice in ribarnice, sadje in zelenjava pa sta tako ali tako paša za oči. Precej robe je lokalne. Tako vidiš na primer pomaranče, ki niso ravno prav velike ali imajo kakšno napakico in niso po standardu za izvoz v veletrgovine. Pa lokalne banane, ki so za ra zliko od banan v Evropi dozorele na drevesu. Vsega je na pretek, le nečesa pa Kanarci ne poznajo: Nikakor nama ni uspelo najti navadne kisle smetane.

Poskušala sva tudi spraševati domačine (google translate), pa so nama kazali sladko smetano ali pa jogurt. Videti je, da kanarska kuhinja ne uporablja kisle smetane. Po hudih mukah nama je v Sparu uspelo najti 'creme fraiche', ki je morda malo bolj fensi verzija naše kisle smetane. V drugih trgovinah tega nisva našla. Na splošno lokalno kulinariko še preslabo poznava. Naučila pa sva se recimo, da je 'ropa vieja' (slika je včeraj) v resnici kanarska tradicionalna jed, čeprav na internetu najdeš reference, da je to kubanska jed. Na Kubo so jo prinesli izseljenci s Kanarskih otokov v 18. stoletju, saj so že od časa Kolumba tja pluli preko Kanarskih otokov. Zato ima kanarska kuhinja tako močan vpliv na kuharijo po Karibih. Legenda pravi, da je 'originalna ropa vieja' (v prevodu stara cota) nastala, ko neki reven oče ni imel kaj dati v lonec za lačne otroke in je raztrgal in kuhal svojo obleko. Ker pa je bil tako dobrega srca in je kuhal z ljubeznijo in je nad loncem pridno molil, se je jed spremenila v odlično mesno enolončnico.

V receptu seveda ni starih cunj, a še vedno velja, da daš v lonec ostanke mesa. Po navadi natrgano govedino in piščanca. Včasih je zraven še svinjina, ali vse troje. Ni nekega strogega pravila, kaj mora biti notri, saj gre vendar za to, da se porabijo ostanki. To se kuha s čičeriko, paradižnikovo omako, prej skuhanim krompirjem, seveda ne manjkajo čebula, česen, dimljena suha paprika itd. Na Kanarskih je jed zelo gosta – ješ jo lahko z vilicami. To, kar sva jedla, ne spominja na to, da bi porabili ostanke, ampak je to odlična počasi pripravljena jed.

Gran Canaria (Las Palmas), 160. dan

Nedelja je dan za počitek, zato za danes nimava zastavljenih kakšnih hudih projektov. Kljub temu sem zjutraj popravil črpalko v zadnji kopalnici, ki ni delala. Napaka je bila čisto enostavna – en kabel se je snel s stikala. Potem sva se tuširala kar na barki. Prvič, ni treba daleč v marinsko kopalnico, pa še kopalnica je po koncu lepo oprana. Tako rekoč dvojni profit. Zdaj lahko, ko dela črpalka in lahko izčrpamo vodo. Sledil je dolg sprehod po mestu in po plaži na zahodni strani. Danes skoraj ne piha, lep sončen dan je, pa še nedelja. Na plaži in promenadi je zato živahno. V kratkih hlačah zakoračim v vodo do gležnjev in se odločim, da je to čisto dovolj. Naj se v morju kopa, kdor se hoče, jaz se nočem. Kljub mrzli vodi je kar nekaj plavalcev.

Popoldan pa oblečeva bokobrane. Najini bokobrani so stari, umazani in že delno lepljivi. UV pač z leti naredi svoje. Zato sva še v Sloveniji kupila blago. In danes sva jih oblekla. Projektek je trajal mogoče dobro uro in že je vseh sedem podolgovatih bokobranov lepo oblečenih. Ostanejo nama še trije okrogli. To bo pa večji podvig, saj so cevi iz blaga preozke in bo treba bolj konkretno šivat. Pač niso imeli dovolj širokih rorov. Ideja je, da iz dveh rorov naredimo enega širšega. Ampak, ker je danes nedelja, je to projekt za kdaj drugič. 

Za danes je na vrsti le še druženje s posadko jadrnice Stabo, zato za vsak primer dnevnik objavljam že prej.

Gran Canaria (Las Palmas), 161. dan

Večer s Stabom je bil prijeten. Zjutraj sva malo dalj spala. Danes nismo počeli nič spektakularnega. Posesala in očistila sva barko od znotraj – tudi pod podnicami. Prahu ni bilo veliko, plesni sploh nič. Pri hladilniku sem s termo kamero pod podnicami pogledal, ali je kje pri novem hladilniku toplotni most, pa je vse brezhibno. Kamera sploh ne zazna, da hladilnik deluje. Na zunaj je povsem enake temperature, kot druge omarice. Res sem zadovoljen s tem, kako dela. Sedaj sploh nimava prižganega velikega kompresorja, saj ni potrebe. Tistega bova nažgala, ko bova spet rabila zamrzovalno skrinjo. Tule se vse dobi in je ne rabiva. Prižgan je le mali 35 W kompresorček, ki je v bistvu rezerva, če bi odpovedal ta velik. Tale mali drži levi hladilnik na pribl. 4 °C, desni pa je okrog 9 °C. Pod izparilnikom pa zmrzuje. Cikel delovanja je precej pod 50 %. Prej sem imel termostat malo bolj na hladno in nama je v levem hladilniku vse zmrzovalo, je pa kompresor delal več kot 50 % časa. Me prav zanima, kako bo to delalo v tropih, kjer so razmere za hladilnik precej hujše. 

V barki me malo moti, da nekatere podnice škripajo. Po navadi to ni problem, razen, če nekdo spi, drugi pa hodi naokrog. Zato sem, ko sem danes po čiščenju sestavljal podnice, ponekod podložil tanek trak iz filca. Za zdaj stvar deluje. Podnice ne škripajo, ko hodiš po njih. Ali je za to zaslužen filc, ali pa le to, da sva vse dobro posesala in prebrisala, pa bo pokazal čas. Dotočil sem še vodo, ker sva bila čisto na koncu, in ko sem imel ravno cev v roki in motorček dingača zunaj na stojalu, sem opral še tega. Od zunaj in od znotraj. Potem sem še preveril in očistil svečko in razdrl uplinjač. Notri je bilo nekaj drobcev smeti, a nič hujšega. Vse je videti OK. Sicer pa je danes zjutraj malo deževalo, veter kar dobro vleče. Smer pa je sedaj s severa. Za naš ponton to ni najboljše, saj imamo veter z boka in so štriki zategnjeni kot struna.

Sonca danes skoraj ni bilo, cel dan je oblačno.

Gran Canaria (Las Palmas) 162. dan

Danes vreme ni bilo sončno, zato sva obiske znamenitosti preložila na jutri. Bila sva na tržnici in nakupila nekaj sadja in zelenjave, privoščila pa sva si še dva zrezka lepe tune. Moram reči, da je bila izvrstna. Lili jo je naredila po njenem receptu, ki je kompromis med tuna sušijem in pečeno tuno:

• Na zelo vročo ponev (rahlo naoljeno) daš zrezke tune in jih na hitro zapečeš po vsaki strani po 30 sekund. 
• Nato jih daš počivat na krožnik. 
• V isto ponev streseš narezan česen in ingver, ju na hitro popražiš (samo nekaj sekund – ravno toliko, da česen zadiši, sicer mora biti še malo surov), dodaš sojino omako in balzamični kis, pomešaš in odstaviš.
• Tuni na krožniku dodaš kuhan krompir in vse preliješ z omako.

Tuna po tem receptu je pečena le kak milimeter do dva v globino, v sredini pa je še čisto surova. Po tej pojedini se je prilegel kozarček dobrega rdečega vina in za sladico še domača kanarska banana.

Gran Canaria (Las Palmas), 163. dan

Lep dan je bil. Danes je bil dan za obisk Kolumbovega muzeja in starega dela Las Palmasa. Las Palmas ima več mestnih jeder – eno bolj na severu, kamor greva po navadi, in eno proti jugu, kjer je tudi Kolumbov muzej.

Odločila sva se, da greva peš. Od najine barke do muzeja je skoraj 5 km, a noge je treba pretegniti in oba rada hodiva tam, kjer še nisva bila. Sicer se da tja enostavno z avtobusom. Stari del Las Palmasa so zgradili ob izlivu manjše reke in pod vznožjem gričev. Sedaj se reke ne vidi, saj je nad njo speljana cesta. Je pa stari del v kolonialnem stilu kar lepo ohranjen. Najprej sva si ogledala razgled z zvonika katedrale svete Ane, od koder je krasen pogled na mesto na vse strani.

Malo sva še križarila med zanimivimi ulicami, potem pa sva si ogledala Kolumbov muzej (Casa de Colon), ki je v bivši guvernerjevi hiši in kjer je bil Kolumb večkrat na obisku. Muzej so domiselno opremili tako, da te najprej popeljejo v repliko krmnega dela Kolumbove ladje, kjer lahko vidiš, kako je bila videti njegova kabina, del palube in del nadgradnje ladje. Te ladje niso bile prav velike – okrog 20 do 25 m so merile v dolžino (Heron je recimo dolg 15 m) in razen kapitana drugi niso imeli kabin.

Spali so kar po palubi ali se zavlekli v kak kot. Naprej te popeljejo v sobane, kjer so opisana njegova potovanja, vmes pa lahko vidiš kup predmetov, ki so jih uporabljali (v glavnem gre za replike), knjige, dnevnike, slike in pomorske karte. Meni je bilo zanimivo primerjati pomorske karte iz različnih obdobij, saj vsebujejo precej popačene podobe sveta. Recimo Srednjo Ameriko imenujejo Mala Indija in podobno. Sploh je bil Kolumb po moje človek, ki se je izgubil najbolj od vseh ljudi na svetu. Ko je pristal na Bahamih in plul med Karibi je mislil, da je v Indiji. Izgubil se je torej za skoraj 10.000 milj. V resnici je bil od Indije oddaljen bolj, kot preden je sploh odplul iz Španije. Zato pa imamo vso to zmešnjavo z Indijanci. No, v slovenščini še gre, a v veliko jezikih je ista beseda za Indijanca in Indijca.

Poleti sva v Cartageni v Španiji obiskala muzej Izabele Aragonske, ki je financirala Kolumbove odprave in zato mi je zadeva še bolj zanimiva. Pravijo, da je svet postal globalna vas, a očitno globalizacija ni nekaj novega. Stara je že več kot 500 let, verjetno že tisoče let. Če samo pomislimo na svilno cesto in trgovanje med Daljnim vzhodom in Evropo ter na trgovske poti po Evropi in Afriki. Recimo Kolumb, ki je bil Italijan iz Genove, je iskal sponzorja med Španci, Portugalci in drugod in na koncu dobil denar za odpravo od Izabele Aragonske. To zadnje me malo spominja na sodobne jadralce, ki vsepovsod iščejo sponzorje. (Če torej kdo hoče, da mu prinesem začimb iz daljnih dežel, mu lahko pošljem številko svojega TRR-ja, ha, ha, ha).
Zvečer sem kar malo lesen. Cel dan na nogah in več kot 10 km ni malo za moje stare kosti. Jutri pa verjetno v akvarij!

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Začetek plovbe

In končno je prišel ta dan (21.8.2018), da se poslovim od svojih bližnjih in izplujem s svojega priveza v marini. Pri odjavi iz marine, me vprašajo, ali menjam marino zaradi nezadovoljstva z njihovimi storitvami, pa jim razložim, da ne menjam marine, temveč se odpravljam na malo daljše jadranje, če bo vse po sreči. (Šele danes vidim, da to ni bila marina, ampak po domače povedano pet pomolov, ob katerih so bile barke strnjene tesno druga ob drugi, daleč od vseh pomolov pa je bil objekt imenovan WC z dvema straniščema in štirimi tuš kabinami).

Izplujem iz marine, sedim na barki s pogledom po palubi in v kabino, kolikor sem videl iz kokpita, in si rečem: »No vidiš, sedaj bo to tvoj dom za kar nekaj čas, imaš klet in krasno teraso, ki se premika in maje v vse strani.« Ozrem se še enkrat proti pomolu. Skoraj vsi moji so tam.

Plujem mimo hotela Plaza na desni, mojih najljubših otočkov na levi, kjer sem sam pripravljal piknike na tople pomladne dni in se poleti družil z domačini. No, sedaj je tega konec in grem novim dogodivščinam naproti. Priplujem iz zaliva, zelo rahlo piha maestral, zato se ne trudim prav veliko z jadri in preprosto odprem samo SR genaker, ki ga mi je sešil Rado, in barka drsi po vodi proti rtu Kamenjak. Kmalu sem pred vrati Kvarnerja, na desni je prekrasen svetilnik, kamor sem velikokrat hodil na ribolov. Toliko lepih spominov. Ves dan počasi jadram z rahlim vetrom in do večera sem že na Unijah, kjer vržem sidro pred majhno vasico Unije. Tukaj sem se dogovoril z Blažem iz Luxury Marin, da mi njegova prijatelja s čolnom pripeljeta nekaj majic Luxury Marine in jadralno jakno Skiper, ki mi bo prišla zelo prav v hladnih dneh in nočeh. Ura je 19.00, policijski čoln pripluje na sidrišče in opozarja vse barke, ki so zasidrane preblizu vasice, jim preverja dokumente ter plovna dovoljenja, ki ga sam nimam in ga nikoli nisem imel za Hrvaško. Tisto leto je bil še posebej drago. No, končno patruljni čoln odpluje, oddahnem si in si z nasmeškom ogledujem majice in jakno. Vesel in obenem zelo utrujen zlezem v posteljo, saj je za menoj dolg dan, poln priprav in poln psihičnih obremenitev.

Naslednje jutro se zbudim kot po navadi prvi v zalivu in seveda z mojim glasnim sidrnim vinčem prebudim tudi sosede. Sidro je na barki, vetra ni, dan je prečudovit in nadaljujem pot mimo Lošinja, kjer je morje popolnoma mirno, tudi sapice vetra ni, dim od cigarete se dviga navpično. Iz dolgočasja preverim motor in opazim, da uhaja voda v barko pri manšeti, kjer gre osovina iz barke. No, občutek ni prav nič prijeten, ne da se bo barka potopila zaradi kakšnega litra vode, vendar v moji glavi zazvoni: »Greš na pot s tako barko Walter?« Vseeno nadaljujem plovbo in po telefonu govorim s prijateljem Dušanom, ki ima enako barko, vendar drugačen način prenosa, a mi vseeno razloži, kaj naj poskusim narediti in mi omeni, da pa bi bilo mogoče bolje, da se vrnem v Bunarino, kjer bi barko dvignil in odpravil te težave.

Da bi se vrnil, to pa ne! Nadaljujem pot proti jugu, plujem ves dan in se trudim odpraviti ekscentrično vrtenje osovine s prilagajanjem višine nosilcev motorja kar med plovbo in nekako mi uspe. Voda ne uhaja več v barko. Premišljujem, kako je do tega sploh prišlo, saj se to nikoli ni dogajalo, dokler mi v Bunarini niso menjali zunanjega ležaja na osovini. Odločim se, da ustavim motor in natančno pregledam osovino, prirobnico in menjalnik. Nisem potreboval veliko, da sem ugotovil, da sta mehanika s kladivom udarjala po aluminijasti prirobnici, na katero je pritrjena osovina in zaradi tega osovina tako ekscentrično pleše, pri manšeti pa uhaja voda. Vesel, da sem našel napako, se odločim, da se ustavim v Črni gori pri prijatelju v marini Zelenika, kjer mi bodo znali pomagati.

Za danes imam dovolj razmišljanja o mojem ropotajočem motorju, sedem na premec barke, opazujem popolnoma mirno morje in občudujem prečudovit romantičen sončni zahod. Barka pluje naprej v popolnem brezvetrju, jaz pa se prav nič ne sekiram zaradi brezvetrja in si mislim: vetra bo še prav kmalu dovolj, včasih tudi preveč. Ura je 22.00 in sem 20 nm pred Dugim otokom. Odločim se, da bom vrgel sidro v manjšem zalivu, kjer sem se že večkrat ustavil za kratek počitek. Zaliv je zelo enostaven za vplutje tudi pri popolni temi, saj ga dobro poznam še iz časov, ko smo se s starši sidrali v tem zalivu in kjer sem včasih poznal prav vsak kamenček na plaži. Ob enih ponoči končno priplujem v zaliv in nekje na sredini vržem sidro. Na žalost tisto noč nisem imel kaj veliko od počitka, saj je s sosednjih dveh čolnov, ki sta bila sidrana skupaj, prihajala glasna slovenska narodna glasba, meni najmanj prijetna glasba na vsem svetu, in glasno prepevanje pijanih ljudi brez najmanjšega pevskega talenta. V ušesa si zatlačim največje ušesne zamaške in se na vso moč trudim zaspati. Zbudim se ob sončnem vzhodu, spijem skodelico kave in dvignem sidro. Vetra bo dovolj za jadranje vsaj do 12. ure, ko se bo spet vse umirilo. Jadram z glavnim jadrom in genakarjem. Jadranje je prijetno, rahel veter, morje brez valov, barka pluje 5 včasih 5,5 in kaj bi človek sploh še lahko hotel več od takega rahlega vetriča. Premišljujem, za katerim otokom bom vrgel sidro, kje bom danes prespal, če vetra ne bo. Še eno noč na motor s tako krivo prirobnico prav gotovo ne bom plul! Veter je ves dan konstanten in tudi ob sončnem zahodu ga ni prav nič manj kot ob vzhodu, zato se odločim, da se danes sploh ne bom sidral, temveč bom izkoristil ugoden veter in nadaljeval plovbo. Vedno, ko plujem mimo Kornatov, je, kot da plujem tod prvič – ti prečudoviti otoki človeku vzamejo dih in kamorkoli greš, težko najdeš lepših otokov. Ob krvavo rdečem sončnem zahodu se stene teh čarobnih otokov spremenijo v raznobarvne skulpture, ki se dvigajo iz temno modrega morja.

Ruto na GPS prestavim na Splitska vrata in kot mi kaže, bom tam s takim vetrom že ob 6.30 zjutraj. Svojemu prijatelju Kristjanu sem obljubil, da ga obiščem na Šolti v manjši vasici Nečujem, kjer s prijateljem vodita prijeten bar z bazenom. Vso noč uživam v kokpitu, si ogledujem zvezde in sredi noči me pride pozdravit delfin. Ob 7.00 sem že pred Malim Drvenikom, kjer se veter obrne na rahlo burjo, zato namesto kave za dobro jutro vse do 11. ure plujem v orco skozi Splitska vrata, da le dosežem točko, iz katere lahko brez skrbi obrnem v zaliv, kjer leži vasica Nečujem. Pokličem prijatelja Bruna, ki mi vedno priskrbi edini pomol v tej vasici, tako da mi sidranje ni potrebno in s tem tudi napihovanje malega gumenjaka odpade, česar sem najbolj vesel. Na tem otoku sem preživel pet dni in počakal na ugoden veter za nadaljevanje poti. Medtem sem se potapljal okoli razbitin potopljene ladje, pomagal v baru in kot edini z veljavnim vozniškim dovoljenjem za avtomobil opravljal večje nakupe piva za bar. Na tem otoku sem bil deležen božanskih dobrot kuhinje Tanje in Ivane. Dnevi so hitro minili in treba je bilo nadaljevati pot. Dan je bil sončen s prijetnim maestralom, tako da sem za plovbo skozi Splitska vrata spet jadral v orco. Spotoma me izsili manjši kruzer Splitski Delfin, zaradi česar sem moral odpeti genovo, da sem upočasnil barko, saj je šlo že preveč blizu. Turisti mi z nasmeškom mahajo v pozdrav. Joj, kako sam ves vesel! In jim pomaham nazaj malo drugače ... Vetra je točno 26 kn v krmo in plujem s polnim glavnim jadrom in pol genove. Povprečna hitrost barke je 7,2 in še pred sončnim zahodom vržem sidro desno od cerkvice v manjšem zalivu na otoku Vis.

Napihnem gumenjak, nastavim motor in po valovih odskačem v mesto Vis, kjer si privoščim hladno pivo in burek, se nato sprehodim po mestu in promenadi zgolj zaradi dolgčasa. Ko pa se hočem vrniti na barko, ugotovim, da mi je nekako uspelo izgubiti ključ za motor gumenjaka. Sedem na klop in premišljujem, kako bi lahko rešil težavo. Vrnem se v pekarno, kjer sem prej kupil burek in prosim za štiri slamice, iz katerih spletem debelejšo vrv, jo navijem okoli stikala in že se peljem nazaj na svojo barko. Tak ključ, narejen iz slamic, sem imel na čolnu še celo leto, dokler sonce in slana voda nista razparala slamic (kasneje sem naredil podoben ključ, ampak le iz dveh slamic). Zgodaj zjutraj spet sledi moj ritual – na hitro pospravim gumenjak, medtem motor že ropota in zbuja vse v zalivu, sidrni vinč pa tudi naredi svoje, in sidro je že na barki, plujem mimo svetilnika in se poslovim od Visa. Z rahlim vetrom plujem ves dan. Ponoči plujem zelo počasi in si spet ogledujem romantično zvezdnato nebo nad seboj. Na desno Lastovo, na levo Korčula, pred mano otok zaljubljencev Mljet, na katerem sem tudi sam pred leti preizkušal svojo ljubezen. Odločim se, da se tudi tokrat ustavim prav v istem zalivu, kot sem bil takrat, ko še nisem imel jadrnice in prav v tem zalivu sem se odločil, da si jo bom nekoč kupil. Plujem vso noč in ob 11. uri zjutraj sem že v zalivu, vržem sidro, spet napihnem gumenjak, nastavim motor in se zapeljem na obalo na kavo v točno isti bar kot pred leti. Ogledam si še sosednji zaliv, ki je bil takrat zaprt, ker so v njem snemali porno film. Zaliv je čudovit – kot neka laguna z mivko v vodi in na obali. Kratek čas posedim na plaži, pa se kmalu naveličam in se vrnem na barko, kjer zaspim za dve uri, potem pa dvignem sidro. Izračunam ruto: če izpljujem sedaj, bom točno ob sončnem vzhodu pred mestom Herceg Novi.

Noč je mirna, vetra nič, valov nič. Na desni žari Dubrovnik, nad menoj pa zvezde. Morje je popolnoma mirno, ne kot pred letom dni, ko se je prav na tem mestu razbesnelo v strašni nevihti, da sem le s težavo ubežal. Ob sončnem zahodu vplujem v zaliv. V tem kanalu sem prvič v svojem življenju doživel, da je veter pihal v krmo. Vedno, kadarkoli sem plul v katerokoli smer, sem imel veter v glavo. Vržem sidro pred Herceg Novim in si oddahnem: uspelo mi je prepluti vse hrvaško morje brez kontrole, zlasti tu od Dubrovnika je bilo precej kontrol, in prihranil sem celo plovno dovoljenje. Dobrodošel v deželi odlične hrane in rakije! Zato prav nič ne odlašam in spet napihnem gumenjak, nataknem motor ter se odpravim na obalo. Najprej kava, nato pivo, nato čevapčiči. Ves dan se sprehajam po mestu in se prestavljam s kave na kavo ter uživam v sončnem vremenu. Preden se odpravim naprej, preverim vremensko napoved, ki ne kaže nič posebnega, zato sklenem, da bom ostal sidran na istem mestu in se lahko odpravim spat brez skrbi v mojo zlato posteljo. Ob 4.20 se zbudim sam od sebe, kot da bi čutil to nevihto! Slišim grmenje in opazujem, kako oblaki prekrivajo zvezdnato nebo. V petih minutah se stanje popolnoma spremeni: merilec vetra kaže 90 kn, dokler se ne odlomi nosilec in obvisi samo na žicah, barka se nagiba v vodo vse do ograje, kot da bi jadrala. Pada toča, povsod okrog se bliska in grmi, učinek podoben kot v diskoteki, sunki vetra prihajajo iz dveh dolin, zato tudi pride do teh nagibov. Po GPS spremljam, kako sidro drsi, zato v morje spustim popolnoma vso verigo 65 m, pa sidro še vedno drsi. Ne preostane mi drugega, kot da prižgem motor in motoriram v smer vetra s sidrno verigo samo toliko, da olajšam silo in preprečim drsenje sidra, pred tem pa za vsak primer vtaknem v žep potni list in ves denar. Po 45 minutah se vse skupaj umiri, jaz pa sem sredi zaliva vsaj 1 miljo od tam, kjer sem bil sidran. In se sam sebi nasmehnem: v tem zalivu ti je sidro vedno drselo, pa se še vedno sidraš tukaj. »Seveda,« si rečem, »gostilne so blizu in lepa dekleta so tu, zato se bom še večkrat sidral prav v tem zalivu!«

Sonce je vzšlo, dvignem sidro z vso verigo vred in odplujem v marino Zelenika, kjer poiščem prijatelja Neša, lastnika marine, ki me je zelo vesel, prav tako tudi njegovi delavci. Pred letom sem bil tu tako dolgo, da sem pil kavo z delavci, jedel z njimi malico, vozil njihove avtomobile, le njihove plače še nisem dobival, kot so v šali pripomnili. Neša sem prosil za pomoč, saj se je moja osovina vrtela kot kolo pijanega voznika. Nešo mi na žalost ne more pomagati, saj je njegova marina popolnoma preobremenjena zaradi spravljanja bark na suho zaradi zimovanja in pravi, da letos ni imel časa niti svojega čolna postaviti v vodo. Da mi kontakt od njegovega dobrega prijatelja na drugi strani zaliva v vasici Bjelina, ki me že čaka z orodjem. Njegova hiša stoji na pomolu, spet edinem pomolu v tej vasici, tako da bom spet v središču dogajanja. Zahvalim se Nešu in odrinem barko od pomola, on pa mi zakliče: »Imam darilo zate, ne kupuj nafte, ustavi se tu, ko se boš odpravljal čez Jadran!«

Spet plujem po tem prečudovitem zalivu, iz katerega se dvigajo visoke gore. Pred seboj zrem v mogočno goro Njegoš, na levi leži Kotorski zaliv, na desnem pobočju pa zagledam ogromno površino požganega gozda in grmičevja. Plovba po tem ogromnem zalivu v lepem vremenu je prečudovita, če odšteješ vse druge dejavnike, za katere je kriva človeška nemarnost. Priplujem do vasice Bjelina in se vežem na pomol, kjer me pričaka Dragan. Skupaj popijeva kavo in ob tem mu razložim moj problem. Niti ni stopil na barko niti ni hotel pogledati pod pokrov motorja, ampak je rekel: »Dobro, danes je ura že tri in je pozno, moram razmisliti in nadaljevala bova jutri. Ti se pa odpočij in pazi se burje na tem pomolu, saj ti bodo valovi razbili barko. Če bo začelo pihati, se prestavi na konec tistega zaliva in vrzi sidro, tam si varen.« In točno tako je bilo: okoli 9. ure zvečer je začelo pihati in valovi so postajali neprijetni, zato sem odvezal barko in se prestavil na konec tistega zaliva, kjer sem vrgel sidro in prespal do jutra. Zjutraj sem se z barko vrnil na pomol in se dobil z Draganom, ki si je le ogledal osovino in prirobnico ter nosilce motorja.

Razstavila sva osovino, prirobnico odmontirala iz menjalnika in osovine, en nosilec motorja popravila z varilnim aparatom, tako da je bil spet kot nov. Prirobnico sva odpeljala do strugarja, da jo je poravnal, za kar ni hotel nobenega plačila, le nasmehnil se mi je in rekel: »Če bi prišel prejšnji mesec, preden sem čistil delavnico, bi gotovo našel novo prirobnico in novo osovino, vendar je vse zaključilo na odpadu.«

Z Draganom se hitro vrneva na barko, saj je napovedan veter in barka je vezana na pomol brez delujočega motorja, tako da v primeru burje premik v varen zaliv ni mogoč. Hitro sestaviva motor, naravnava nosilce in se odpraviva na testno vožnjo. Osovina se vrti skoraj popolno, motor in osovina ne tolčeta in ne povzročata groznega hrupa in vibracij, voda pa tudi ne uhaja v barko. Draganu plačam za njegovo uslugo 40 evrov, kar je več kot poceni za pomoč, prevoz, elektriko, ki sem jo rabil za moj varilni aparat in še mesto na pomolu. Rekel mi je, da na pomolu lahko ostanem, vse dokler želim ali dokler me ne spodi neprijazni sosed, ki mi je tudi ukradel 50 m sidrne vrvi, zato izplujem in se vrnem v marino Zelenika, kjer dotočim zaloge nafte in vode in ostanem privezan na delovnem pomolu vse do 13. septembra. Ko želim Nešu plačati, le zamahne z roko in mi reče: »Janeze za tebe uvjek! Srečno plovbo in nikoli z glavo skozi zid!« Pomaga mi odriniti barko in zapustim marino, ki jo imam vedno v lepih spominih, kljub problemom, ki sem jih imel. Naslednja postojanka ni znana, vem samo, da bo na drugi strani Jadrana in to bo za moj rojstni dan.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek