Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 225. dan

Dan je enak dnevu. Dosti visim na netu. Dela počasi, a v glavnem dela. Da pretegnem noge, se odpravim v trgovino in ko grem čez mostiček (v zatoku marine je namreč mostiček, ki za nekaj sto metrov skrajša pot proti mestu), spet gledam njegovo ograjo in štejem in računam: ograja je visoka približno en meter, med dvema stebričkoma ograje je navpično na gost cik cak napeljana jeklena pletena žica. Spodaj in zgoraj gre žica skozi oko na vijaku. Na začetku in na koncu vsakega segmenta je napenjalec. Segmentov je 70, na obeh straneh torej 140. Na segmentu je 35 cikcakov. Se pravi: nerjavna žična vrv: 35 X 140 X 1 m = 4.900 m. Noro, skoraj 5 km žične vrvi je v ograji tega mostička. Napenjalci: 2 X 140 = 280 napenjalcev. Nerjavna očesa s privarjenim vijakom: 35 X 140 = 4.900 kosov, pa 4.900 matic + 9.800 podložk. Vse to je narejeno iz nerjavnega jekla (tip 316).

V čendlerijah tako oko stane nekaj evrov za kos, jeklena vrv čez 2 evra na m, napenjalci okrog 10 evrov za kos ... Skratka, takle mostiček ima samo v ograji nekaj deset tisoč evrov materiala.
Očitno imam res preveč časa, če tole štejem in računam.

V trgovini pa je bil danes šok: vse imajo, čisto vse, razen čokolade. Oddelek čokolade je bil prazen, kot bi spustili tja razred otrok in jim rekli, da lahko obdržijo vse, kar lahko nesejo.
Edino črna čokolada z mentolom je še bila na zalogi. Pa še te ni bilo prav veliko. Upam, da to ne nakazuje trenda pretrgane nabavne verige. Bomo videli čez nekaj dni, ko spet obiščem trgovino.

Za vsak primer sem vzel še en liter ruma in šestorček mleka. Brez dvojne jutranje kavice z mlekom in občasnega rumčka pred spanjem življenje na barki ni čisto ta pravo. Ker mi je zadnjič enkrat le uspelo prinesti peteršilj, je Lili danes naredila osso buco. In osso buco je veliiiiko boljši, če je zraven dobra gremulata. Gremulato se naredi takole: nasekljaš česen, peteršilj in naribaš limonino lupinico. In zmešaš. Na suho. To potreseš po mesu in polenti in je vrhunsko. Seveda gremulata nujno potrebuje svež peteršilj, svež česen in bio limono (užitno lupino).

Aroma limone in peteršilja povsem odvzame moč česnu in vse skupaj zame spremeni osso buco v vrhunsko jed. Ni slike. Je bilo preveč dobro, jaz pa lačen. Kdo bi takrat mislil na slikanje. Novozelandska jadrnica 'Horizon' je še vedno v karanteni na praznem pomolu za policijskim trakom. Danes sem jih videl, ko so sedeli v kokpitu. Danes sem bil izjemno len in nisem nič delal na vodotesnih pregradah v prednji kabini. Mogoče jutri.

Ostanite doma, umivajte si roke in ostanite zdravi. Se beremo jutri.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 226. dan

Danes je nekaj manj pihalo, a kake prijetne vročine ni bilo. Ko sva zjutraj pila kavo in je sijalo sonce, sem si rekel, da se grem kasneje malo sončit na 'plažo'. Se pravi na zadnjo platformo na barki. Pa se je vreme odločilo drugače in skrilo sonce za oblake.

Sva pa vsaj naredila nekaj stvari. Lilika je oprala eno žehto, jaz pa sem naredil vodotesne pregrade okrog merilca hitrosti barke. Ko sem končal, sem merilec zamenjal s slepim čepom.

A ni šlo vse po načrtih. Ko odviješ merilec in ga potegneš iz skoznika, imaš seveda v barki 3 cm veliko luknjo, skozi katero brizga gejzir morja. Da voda ne bi brizgala v barko preveč živahno, je v skozniku gumijasta zaklopka, ki se dvigne in v dobršni meri upočasni vdiranje vode, medtem ko mrzlično nameščaš slepi čep.

To sem delal že velikokrat, a vsakič, ko odprem barko, mi poskoči adrenalin. Če takrat kaj zafrkneš, gre barka na dno. In gledat, kako morje vdira v barko, meni dvigne utrip, čeprav gre za nadzorovan in pričakovan vdor vode. No, tokrat pa se gumijasta zaklopka ni dvignila in ni zaprla luknje. Je očitno že bolj stara in vsa trda in je raje ostala stisnjena ob steno skoznika.

Gejzir je bil zato precej večji, kot sem ga vajen. In, ker je po navadi vode manj, sem odstranil le nekaj deščic okrog luknje.

Dobro mi je zalilo še deščice povsod naokrog, ki jih nisem odstranil. In ko se morje zliva po lesu, se razlije daleč naokrog, med fuge, pod deščice ... Skratka vse mokro in vse slano. In če kaj sovražim, je to slana voda v barki. Sol veže vlago, vlaga povzroča plesen in plesen je naš sovražnik. Vse sem razdrl in znosil ven vse orodje in ves les … Potem sem obrisal in opral tiste deščice, ki so bile slane in jih dal sušit.

Za celo popoldne dela sem si nakopal, ker sem hotel privarčevati 5 min in nisem odstranil še nekaj deščic več okrog skoznika. Cela ideja vodotesnih pregrad pa je v tem, da prepreči razlitje vode predaleč stran. Ko menjaš brzinomer s slepim čepom (ali obratno), v vsakem primeru priteče v barko nekaj litrov vode. Do zdaj se je ta voda razlila po dnu barke po širokem območju in jo je bilo težko vso obrisati. Sedaj pa se bo razlivala le na omejenem in ograjenem predelu ob luknji, od koder jo z lahkoto izčrpam in pobrišem. Razen danes, ko sem zaradi nerodnosti zmočil vse živo. Več pa na slikah.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 227. dan

Še en dan na jadrnici brez jadranja. Da raztegnem noge, sem šel v trgovino in vmes slikal par stvari. Novozelandska jadrnica je še v karanteni na delu pomola, ki so ga spraznili. Baje je na Kanarskih otokih še kar nekaj bark na sidriščih in po informacijah, ki jih imam (nekaj iz prve roke, nekaj posredno) imajo več ali manj problemov. V glavnem imajo težave z nabavo vode, nafte in hrane, predvsem pa plina. Nekatere preganjajo in če dvignejo sidro in se prestavijo, je nevarnost, da nikjer več ne smejo pristati.

Kanarski otoki niso najboljši za sidranje, saj je malo solidnih sidrišč in večina je izpostavljena oceanskemu valu, če se veter obrne. Američani so baje eno barko, ki je priplula čez ocean, poslali kar nazaj. Zdajle so neugodni časi za kruzerje, saj marsikje uradniki ne vedo, da mala jadrnica ne more kar obrniti in odpluti v domači pristan. In kaj sploh je domači pristan? Je to država registracije barke, državljanstvo lastnika, skiperja, posadke ...

Panamski prekop zaprt za jadralce, na netu pa berem in gledam zgodbe jadralcev, ki so obtičali kje na pol poti med domom in barko in ne morejo do barke, ki je njihov dom in na kateri imajo vse svoje stvari, ali pa takih, ki jih ne spustijo na kopno.

Midva imava še srečo. Sva v lepi marini, ki je varna za vsako vreme, sva v urejeni državi znotraj EU. Telefon in podatki po euro tarifi, še WiFi za silo dela, imava vodo, elektriko, lahko se sprehodim do trgovine in finančno stanje nama omogoča, da bivanje v marini podaljšava, če bo treba. Verjetno bo treba.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 228. dan

Danes smo prestavili uro. In to je novica dneva, saj kaj dosti drugega se tako ali tako ni zgodilo.

V marini živi ena mala muca. Čisto majhna je še, a ima precej velike seske – kot bi imela mladiče. Že zadnjič sva ji dala mačje kekse in vodo in voda pridno izginja.

Liter vode nastavim in v enem dnevu je izgine več kot polovica. Ali je zelo žejna, ali ima pomagače. Danes, ko sem šel na WC, se mi je tako prilizovala in se drgnila ob moje noge, da sem si rekel, da je treba dat še kaj za jesti. Voda je bila čisto prazna.

Ker mačjih keksov nimava več (so že na seznamu za trgovino), sva ji dala pol konzerve sardin z malo kruha in nekaj dodatnega olja. Če ima res mladiče, rabi energijo, sicer jo bodo mladiči izsesali.

Spravila se je na sardine, kot da je to nekaj najboljšega, kar je kdaj jedla. Ni zmogla pojesti čisto vsega, a ji ni dosti manjkalo. Potem je pila in potem je izginila. Mogoče ima res mladiče. Pa je še sama v bistvu mladič.

Danes sem dobro očistil in namazal vse orodje, preden sem jih zložil v skladišče v prednji kabini. Notri sem vrgel še nekaj vrečk silike, ki vleče vlago nase. Na barki morajo biti ključi, klešče in druge kovinske stvari namazani, sicer zelo hitro zarjavijo od vlage in soli v zraku. Danes sem v ta namen uporabil WD 40. Cela barka je še dolgo smrdela po WD40, moje roke pa tudi, čeprav sem si jih tako dolgo umival, da na njih niti slučajno ne bi preživel niti en koronček. Večkrat sem si jih umil z različnimi mili, vročo vodo in s krtačko. Ta vonj je res trdovraten in nič ne paše k hrani.

Aja, danes sva jedla bujto repo. To Lili res zna odlično narediti. Porabila sva zadnji zavitek kisle repe, ki sva jo imela še iz Slovenije. 'Bujta' pride od prekmurske besede 'bujti', kar pomeni 'ubiti'. Tradicionalno so namreč 'ubito' repo delali na dan kolin. Ko so s kosti odstranili meso, so te kosti malo popekli in potem kuhali, potem pride zraven repa in prosena kaša. Kuhane kosti so potem do konca obrali. Kosti pa so dale dober okus repi in kaši.

To je tudi najin način uporabe hrane. Nič ne gre v izgubo. Če je že pujsek ali riba, ali karkoli, moral dati življenje, da mi lahko dobro jemo, se spodobi, da porabimo prav vse dele. Na splošno midva hrane ne mečeva stran. Kar se ne poje takoj, se porabi kasneje. Če je kruh star, ga popečeva. Tako delava že od nekdaj.

Sem pa slišal en aktualen vic: 'Minister za zdravje priporoča nošenje zaščitnih mask tudi doma. Predvsem v kuhinji in še posebej v bližini hladilnika.'

Res se zadnje čase manj gibljemo in več kuhamo. Baje se je v Španiji od uvedbe ukrepov povečala prodaja piva za 68 %. Seveda, ko smo pa vsi doma in ne v gostilni.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Na svojem potovanju oz. jadranju okoli sveta sem srečal veliko jadralcev. Z nekaterimi se samo vljudnostno pozdravim, z drugimi se pogovarjam o problemih na barkah, nekaj pa je tudi takšnih, ki ti ostanejo prijatelji za dlje časa. Z njimi se dopisujem, se pogovarjam po telefonu, izmenjamo kakšno novico ali kaj drugega. Ena takšnih posadk sta Glen in Aleksandra z jadrnice Sundance. Pišeta pa nekako tako:

Sva izgubljena in si ne moreva nič. Dobesedno, trenutno sva brez države ali pristanišča, ki bi nama dala zatočišče in bi s tem dobila olajšanje pri tej agoniji. Realno gledano, sva obstala sredi političnega in birokratsko razburkanega morja. Zakaj? Zaradi svetovne situacije, koronavirusa, ki je postala prevladujoči dejavnik v sedanjem življenju vsakega človeka po vsem svetu. Barka Sundance je izplula iz Langkawija v Maleziji, nekaj dni po novem letu, ter se usmerila na ciljno točko proti zahodu, na zahodno Azijo. Po čudovitem postanku na otoku Pulah Weh na Sumatri sva se prvič spoznala s koronavirusom. Naletela sva na zamaskirane uradnike in zdravnika, ki nama ni želel odobriti vstopa na otok. 

Ni kaj, morala sva se obrniti in zapluti v ocean. Po več tednih jadranja na odprtem Indijskem oceanu sva priplula v Arabsko morje in v gusarske vode Adenskega zaliva. Vedela sva, da ne bo nič z otokom Sokotra, niti Jemnom in zaprtim pristaniščem v Džibutiju na samem Afriškem rogu. V Eritreji naju je vojska odgnala in naju prestregla v kanalu ob vstopu do njihovega vhodnega pristanišča Massawa. Odplula sva dalje in zaplula v Sudan. Zaplula sva v zaliv, kjer je bilo naselje, a naju je spet odgnala vojska, na drugem sidrišču sva imela več sreče in vojska nama je dala vsaj manjšo humanitarno pomoč. Trenutno sva zasidrana v zavetrju izpostavljenega grebena ob obali pristanišča Sudan, lahko sva kupila le minimalno količino dizelskega goriva, po izjemno visoki ceni. Zdaj čakava in upava, da bova naslednjič dobila več dizla, po manj izsiljevalskih cenah, ki so absolutno previsoke.

Omejena sva na jadrnico in ne moreva stopiti na obalo. Medtem ko svet čaka, kaj bo sledilo, morava ugotoviti, ali lahko najdeva kraj, ki ga vojska ali varnostni organi ne bodo stražili, da bi potem počakala v varnem zavetju do dne, ko se bodo zadeve okoli koronavirusa sprostile. Voda, hrana in dizel ostajajo najine prioritete in jih že primanjkuje. Nimam pojma, kdaj, kje ali kako kupiti najnujnejše, čeprav bi lahko od preprodajalcev dobila kakšno malenkost za gotovino, ki pa je imava na barki že zelo malo.

Najin satelitski telefon Iridium se je pokvaril in nimava več e-pošte, ne vremenske napovedi itd. Zdaj morava uporabljati najin mobilnik ter samo draga glasovna ali tekstovna sporočila z največ 160 znaki. Pogovarjala sva se z različnimi veleposlaništvi. Ker je Aleksandra državljanka Poljske, sva poklicala poljsko veleposlaništvo v Egiptu, kar je pozitivno in začasno vplivalo na sodelovanje s sudansko vlado. Obseg njihove vključenosti in prizadevanja je bil velik. Hvala vam! Govoril sem tudi direktno z ameriškim veleposlaništvom, kar pa se je izkazalo za neuporabno.

Nisva presenečena, ko sva na AIS odkrila, da je tod okoli več drugih jadrnic, ki plujejo pod različnimi zastavami, ki so v istem problemu, kot midva. Jadralci vseh narodnosti po vsem Rdečem morju in Sredozemlju (brez dvoma tudi drugod po svetu) sprejemajo življenjske odločitve za ohranjanje življenja na plovilu, ker so prisiljeni ostati na morju. Sudan je bil strpen. Zdi se, da je Egipt, ki velja za eno izmed najbolj napornih držav za križarjenje z jadrnicami, najbolj prijazen in sprejemljiv. Kot tak bo Egipt najverjetneje najina naslednja destinacija. 

Mislim, da lahko vsi spoštujemo regulativo in želje vsake države, ki želijo zaščiti svojo obalo in državljane. Vendar smo postali flota mornarjev brez države, v kateri bi lahko stopili na kopno in si zagotovili najbolj temeljne življenjske potrebščine – hrano, vodo in seveda varnost. Ironično je, da sva bila že več tednov v karanteni na morju in sva med najvarnejšimi ljudmi na svetu, ki ne prenašava koronavirusa! Hvaležna sva poljskemu veleposlaništvu v Kairu, tako nama je vsaj na trenutek lažje. Drugi jadralci poročajo o pozitivnih povratnih informacijah glede svojih veleposlaništev in vlad, vključno z Združenim kraljestvom, Nemčijo in Švedsko.

Švicarji očitno nudijo pomoč vsem, ki potrebujejo pomoč. Vendar nama z njimi ni uspelo vzpostavili stika. Žalostno je, da vsa plovila ZDA poročajo o negativnih povratnih informacijah glede ameriških veleposlaništev v različnih državah. Podobno kot meni, tudi drugim ni uspelo doseči uspeha pri sprejemu v državo, kaj šele pomoči na daljavo. Hvaležen sem, da je pomoč za naju prišla od tujega veleposlaništva, ker je na krovu z mano še državljanka druge narodnosti.

Upam, da bomo preživeli to norijo in ta velik problem jadralcev. Pošiljam vam iskrene želje, pozitivne vibracije in ljubezen! Bodite varni! En svet, eno srce, ena ljubezen!

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Nedelja, 12. julij 2020 – Vstop v Grčijo

Pot iz Cavtata do Ereicousse (173 milj) je trajala 30 ur, večji del motoriranje, nekaj motorsailanje.

Slabo vreme, ki ste ga imeli v severnem Jadranu, je prišlo tudi do nas, vendar ne v obliki slabega vremena, temveč samo močnejšega vetra. Posledično smo iz Ereicousse najprej zelo ležerno odjadrali proti Krfu, nekje na sredi poti pa se je veter zbudil in sledilo je lepo jadranje z 20–27 vozli zahodnika v polkrme. Cilj Kalami.

Več o podrobnostih vstopa v Grčijo glede korone pa lahko preberete v tem članku: Bunarina - Ereicoussa

Torek, 14. julij 2020

Dva dni smo bili v Kalamiji na SV obali Krfa. Kalami je znan po pisatelju Durellu. Durrell family White house je danes gostilna, nekoč pa je bila to letna rezidenca Lawrenca Durrella. Ker nam je pred leti ta gostilna ostala v zelo lepem spominu, smo želeli iti tja jest, vendar so nas razočarali, da odprejo šele v sredo. Tukaj se vse še nekako prebuja, dosti stvari je zaprtih. Turistov na barkah je veliko, na kopnem pa ne tako zelo, vsaj ne v bolj odročnih krajih. V Kalamiju je bila odprta v bistvu samo ena (normalna) gostilna in je seveda imela polno, kljub temu je bila hrana dobra. Celo punce so se odločile pokusiti nekatere nove stvari in bile navdušene. Načeloma sva se ta dva dneva trudila delati, vendar ne preveč uspešno, ker je zelo slaba internetna povezava.

Danes smo se odpravili naprej proti jugu, vendar nismo prišli daleč, ker je začel pihati neki »lokalni jugo« (samo za Krfom) in ker smo bili preleni za orcanje, nabijanje v veter in valove pa tudi ni imelo nekega smisla, smo prišli samo do mesta Krf. V zalivu južno od mesta se nas je na hitro nabralo kar veliko, več kot 20, vsi v roku dobre ure, od kar je začelo pihati z juga. Punce so navdušene, ker smo v velikem mestu in so lahko shoppingirale, uspelo nam je kupiti grški internet in sprintat TEPAI, za katerega sedaj v sistemu piše, da je plačan. Torej plačilo preko Revolut deluje! Uspelo nam je tudi kupiti in se najesti baklav, navadnih in čokoladnih. V bistvu gredo zelo dobro skupaj s proškom s Hvara. Problem je le, da moraš eno kupiti v eni drugo pa v drugi državi. Pa tudi fuže s tartufi smo danes imeli za kosilo, da ne bi imeli kake nostalgije po domu (Istri). 

Včeraj proti večeru se je zgodila ena zanimiva zadeva. V zaliv je pridivjal Coast guard z nekakšnim super truper vojaškim plovilom ter pregledal barje, in nismo prepričani, če je tudi dal kazni barkam, ki so bile sidrane preblizu plaže. V bistvu smo bili mi edini, ki smo bili dovolj daleč in so nas pustili na miru. Druga možnost pa je, da niso imeli pojma, kaj za eno zastavo imamo in si niso hoteli narediti dela z nami. Drugi so bili Italijani in Angleži.

Pa še eno stvar smo danes izvedeli, Zoe je grško ime in v Grčiji tudi zelo popularno, izgovorijo pa ga Zoi, s poudarkom na i. Pomeni pa življenje. Torej imamo dve Živi!

Slika zgoraj: Zaliv pred mestom Krf s staro trdnjavo v ozadju

Petek, 17. julij 2020 – V bistvu se ne dogaja nič pretresljivega ...

Za razliko kot po navadi in večine drugih je naš glavni cilj letos uspeti zraven tudi delati. Torej iti v čim več krajev nikakor ni prioriteta, je pa res, da na tem koncu že vse kraje precej dobro poznamo in nimamo niti kaj dosti teoretičnih možnosti za odkrivanje novih zalivov in mestec. Zato smo v bistvu zelo stacionarni, ker je tako najlažje delati oz. lahko delava oba hkrati. In zato smo že tri dni v Gaiosu na Paxosu. Jutri gremo načeloma naprej. Tu je pravzaprav skoraj običajna gneča, zvečer se cela obala napolni z barkami, gostilne so polne …

Gaios v ozadju in popolnoma zaščiten kanal med Paxosom in Agios Nikolaosom, v katerem je obilo privezov.

10 m od barke imamo »tisto dobro« pekarno, včeraj so bile punce tam vsaj desetkrat, midva pa tudi nekajkrat. Skratka nič nam ne manjka in kot vedno je v Grčiji super, tudi korona nič ne spremeni. No, razen prve noči tukaj, ko smo bili privezani pred enim kafičem, ki je imel do treh zjutraj muziko na ves glas in se ni dalo spati. Včeraj zjutraj smo se zato premaknili malo naprej. Če koga morda zanese sem, vežite se čim dlje od kafiča Manesko!

Punce so končno zadovoljne, ker lahko cele dneve shoppingirajo, psi pa se tudi nič ne bunijo. Vreme je tudi povsem običajno, sonce, vsak popoldan maestral in tako do konca napovedi. Se spomnim, da ko smo bili prvič v Grčiji z barko, smo po nekem času nehali gledati napovedi, ker je bilo vreme vsak dan popolnoma enako.

Opažamo pa, da so šle tako kot v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, tudi v Grčiji cene hrane v trgovinah zaradi korone močno gor. Morda tu še bolj. Ko sem iz trgovine prinesla pol vreče hrane za 41 evrov, sem, ker sem bila rahlo presenečena, pogledala račun in ugotovila, da je le izjemoma kaj stalo manj kot 3 evre.

Sobota, 18. julij 2020 – Še vedno Paxos

Včerajšnji zapis glede cen moram malo popraviti. Našla sem stvar, ki je v primerjavi z maslom, mlekom ipd. neracionalno poceni. To je Red Bull, ki stane 1,40 evra!! Po mojem tako malo ne stane niti v Centro discount (dokaj poceni trgovina na slo/ita meji). Skratka Grki imajo očitno popolnoma jasne prioritete, kaj je življenjsko nujna zadeva (Red bull za 1,4 evra) in kaj je luksuz (maslo za 3,5 evra)!

Pes, ki skrbi, da proizvodnja elektrike ne bi bila prevelika oz. celico uporablja za gretje po kopanju.

Kot je tako ali tako že običaj, se planov tudi danes nismo držali. Zjutraj, za nas precej zgodaj, okrog devetih smo izpluli iz Gaiosa, da gremo proti Lefkadi, s ciljem, da pridemo na odpiranje mostu ob 15.00 (most se odpre vsako polno uro). Napoved SZ veter (maestral). No zunaj pa nas pričaka JV veter z dobrega pol metra visokimi valovi?! JV je bila seveda tudi naša smer. Po hitrem premisleku, da nabijat v valove in veter 33 milj, kolikor je do Lefkade, nima nekega smisla, za orcanje pa tudi nismo dovolj zagnani, smo spremenili plan in šli v Porto Ozia (Mongonisos) na koncu Paxosa. To je majhen popolnoma zaščiten zaliv med Paxosom in otočkom Mongonisos, kjer smo nazadnje bili pred petimi leti in nam je bil zelo všeč. Na splošno je Paxos zelo prijeten otoček, kjer ni masovnega turizma v smislu ogromnih hotelov. Je zelo zelen, vmes pa so raztresene posamezne hiške in rezidence za oddajanje. Za moje pojme je zelo dobra destinacija tudi za dopust brez barke. Ima pa (za nas) ta zaliv tudi eno slabo lastnost, zelo slabo dela internet in se bo zato jutri treba premakniti ...

Ob 13. uri se je veter iz JV končno spremenil v napovedani SZ. Sedaj piha pribl. 20 vozlov in show na sidrišču se je začel. Sidra barkam okoli nas popuščajo, ljudje se presidravajo, vozijo sidra z gumenjaki stran od bark in jih poskušajo metati tam ... Klasični grški popoldanski show, ko zapiha malo močneje. Mi smo sidrani v redu je pa treba vsake toliko malo pogledati, da ne bo kdo od teh pred nami pridrsal do nas.

Letos bi bolj kot dejanski potopis lahko pisala napotke, kako živeti in delati na (premajhni) barki z dvema otrokoma in dvema psoma. Pa recimo, kolikšno proizvodnjo elektrike potrebujemo, da lahko delajo trije računalniki hkrati, večji del dneva in da istočasno lahko napolnite še dve tablici in tri telefone. Ali pa tudi, kako v dveh tednih razvaditi pasjega mladiča do te mere, da se lahko kosa z enajst let starim zelo razvajenim psom.

Še nekaj besed o Grkih in koroni. Večina natakarjev in trgovcev nosi maske, drugi ljudje ne. So pa zadeve z razkužili vzeli zelo resno, kar je v primerjavi z Istro v bistvu pohvalno, razkužilo (polno ne samo prazna steklenica) je v vsaki trgovini in na približno vsaki drugi mizi v lokalih. Povsod, kjer se usedeš, natakar najprej pošprica in pobriše mizo in enako, ko greš stran. Ta del so očitno vzeli zelo resno in ko Grki nekaj vzamejo zelo resno, postane tudi smešno, ker potem pretiravajo. Ni pa kake panike v ozračju ali kaj podobnega.

Porto Ozia (Paxos), v ozadju se vidi mostiček, ki spaja Paxos (desno) in Mongonisos (levo), za mostičkom pa Antipaxos.

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

V mesecu marcu smo začeli objavljati potopis plovbe slovenskega jadralca Walterja Terška. V svojih zgodbah opisuje uresničitev svojih sanj, jadranje po svetovnih oceanih. Njegova plovba, ki se je začela leta 2018, je polna doživetij, vzponov in padcev. Življenje na morju je kruto in nevarno. Dogajajo se tudi neljubi dogodki. Walter je namreč že doživel brodolom, izgubil jadrnico, a nikakor ni obupal. Odločil se ja za nakup druge in izpolnitev svojih ciljev. A tudi nakup druge se ni končal po načrtih. Že na prvi plovbi mu je odpovedal motor. Zato se je odločil, da lahko tudi vi postanete del njegove zgodbe.

Walter Teršek – Odprto pismo

Lepo pozdravljeni!

Moje ime je Walter Teršek. Star sem 28 let in plujem z jadrnico okoli sveta. Po brodolomu z prvo jadrnico Lady Ivano nisem odnehal in opustil svojih sanj, zato sem si sposodil denar za nakup druge jadrnice, ki je stara 25 let, jadrnico Felz Scorpion Flush II z imenom Orplid – sanjska ali obljubljena dežela. Orplid je zdaj moj dom. Veliko dela je bilo potrebnega, da sem jo obnovil, saj je zadnjih deset let v marini Flevo na Nizozemskem zapuščena čakala na novega lastnika. Ko sem jo kupil, sem bil verjetno najsrečnejši človek na svetu. Vendarle pa so se s pripravo jadrnice na plovbo po oceanih začeli stroški, ki so moje potovanje odložili za pol leta. Potrebno je bilo delati na jadrnici in s priložnostnim delom zaslužiti tudi denar za popravila in opremo. Nekaj denarja sem zaslužil kot skiper in učitelj jadranja, predvsem pa z deli na barkah v marini, saj so me številni, ki so me opazovali pri delu na moji jadrnici, prosili, da jim pomagam. Tako sem plezal na jambore, jim zaščitil in prebarval jadrnico, popravljal, čistil itd.

Kot mlad slovenski samostojni jadralec sem preplul vse Sredozemlje in del Atlantika. Potopis mojega potovanja je objavljen na eNavtika.si in na družbenih omrežjih FB in Instagram.

Na poti srečujem jadralce z vseh koncev sveta, ki so si pridobili sredstva za jadranje okrog sveta od sponzorjev. Vem, da je pri nas v Sloveniji precej drugače in da se ljudje težko odločajo za pomoč oz. sponzoriranje. Pa vendarle sem se odločil, da tudi jaz poskusim, saj bi morda kdo le lahko s kakšnim sponzorskim prispevkom našel zanimiv način predstavitve svojih proizvodov ali dejavnosti. S hvaležnostjo bi vas reklamiral z nalepkami na jadrnici, jadrih in oblačilih ter omembami v oddajah, na spletnih omrežjih, člankih in tudi v knjigi, ki bo izšla jeseni. Vesel bom vsakršne pomoči, ki bi mi pri mojem skromnem načinu življenja veliko pomenila. Sponzorski prispevek lahko nakažete na moj transakcijski račun.

S hvaležnostjo in spoštovanjem,

Walter Teršek

Kontaktni podatki:

• Walter Teršek, Hrib 9, 4205 Preddvor
• TRR: SI56  6100 0001 8352 553
• Tel. 040 694 298
• El. naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
• FB- Walter Teršek
• Insta- waltersolosailing.

Walterja Terška bomo podprli tudi na eNavtiki. Njegovo plovbo bomo spremljali ves čas. V vseh njegovih blogih objavljenih na naši strani bo na voljo oglasni prostor za vse, ki bodo podprli jadralca.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

siesta on Siesta is back with a new crew member

Nedelja, 05. julij 2020

Po lanskem premoru, ko nismo izpluli ven iz Jadrana, se Siesta on Siesta vrača oz. vsaj namen je tak. New crew member je Zoe, pasji dojenček, ki bo sčasoma okrepila Berrykino varovalno službo. Zaenkrat se ji sicer zdi zabavneje sedenje v skledi za solato.

V torek smo štartali iz Bunarine in prvo noč prespali v Artatore na Lošinju, naslednji dan do Molata. Zaliv Jazi na vzhodni strani je bil prav prijeten, uporaben pa je samo, ko ni maestrala. Naslednji postanek je bil Žman na Dugem otoku, kjer smo se malo podružili s sorodniki v njihovi novi hiški. No četrti dan pa se zgodil tako rekoč čudež in smo končno imeli priliko prvič raztegnit jadra in jadrat večji del poti do Prvič luke, naše stalnice. Prve tri dni je pihal blagi jugo tako, da možnosti za jadranje v našo smer ni bilo. Včeraj so bile napovedane nevihte, kar nam je v bistvu čisto pasalo, da smo na Prviču lahko ostali 2 dni. Brez neviht. Trenutno idilično jadramo proti Šolti, polkrme pri 15 vozlih zahodnika.

Če bo trenutna napoved držala, bi lahko v petek prečkali v Italijo (Puglio) potem pa počasi proti Grčiji. Če ne, bomo pa še malo počakali, načeloma imamo časa dovolj, razen če ne bodo prej druge države dale Hrvaško na kak rdeč seznam in ne bomo mogli ven. Sicer pa, če je kdo opazil, danes ko so volitve, korona sploh ni več in 😂

Kar se tiče gneče in sezone, Prvič je bil predvčerajšnjim in včeraj poln bark, tako da so ljudje odhajali, ker ni bilo več prostora ne na obali, ne na plovkah. Tudi na Molatu in Lošinju je bilo kar precej bark, na morju od Pašmana naprej pa je tudi »običajna« (precejšnja) gostota prometa. Prevladujejo Slovenci, nekaj je Avstrijcev, Nemcev, Italijanov in Čehov. Glavna razlika je v čarterju, kjer prevladujejo »manjše« barke in ne 50-tke, ki so zadnja leta prevladovale. Se pa korona veliko bolj kot na morju pozna na obali, kjer so apartmaji pretežno prazni.

Torek, 07. julij 2020

Na kratko o dogajanju zadnje dva dni. Vsi nas sprašujejo, če je vse prazno oz. koliko je ljudi. Od sredine Zadarskega akvatorija dalje je GUŽVA, čisto običajna gužva, kot vsako leto ob tem času, vsaj kar se bark tiče. V Šešuli na Šolti smo bili že velikokrat, sedaj pa se nam je prvič zgodilo, da ni bilo prostora za se sidraat in smo se sidrali v majhnem zalivčku na vhodu, ki se je nato tudi napolnil. In nismo prišli ob 8 zvečer ampak ob 4 popoldan! Današnjo noč smo bili v Starem gradu na Hvaru. Za tiste ki poznate, plovk ni več ampak so uredili s privezi tudi obalo na drugi strani zaliva, tako da je dejansko cel zaliv, iz obeh strani, zabasan z barkami, po mojem je bilo preko 100 bark. Ob 5 popoldan ni bilo več prostora in so ljudi pošiljali stran. Tudi gostilne na obali so bile zvečer polne. Kot slišimo iz raznih virov pa je za razliko od tu Kvarner bolj prazen.

Nočna oz. tukaj bolj jutranja burja je bila kar močna vendar se jo v Starem gradu ni dosti čutilo, tako da smo mirno spali. Nova (SZ) obala je v bistvu zelo prijetna, ker je takoj ob privezih in sprehajalni poti (ni avtov) borov gozdiček s senco in vonjem po pinijah. Slaba stran tega pa je bila, da smo imeli, danes po burji, barko popolnoma pokrito z iglicami, ki se jih verjeno ne bomo rešili še kakšen mesec, kljub pranju, pometanju itd. Pa tudi sezono pikanja os smo danes uradno odprli.

Sedaj smo v zalivčku Zavala pred Starim gradom. V zalivu so sicer plovke s koncesijo vendar so na enem delu samo corpomorti brez plovk od gostilne, ki je letos zaprta. Ker je globina dobrih 7 metrov se je Jure potopil in privezal vrv na enega od teh corpomortov. Inkasanta sicer še ni bilo vendar računamo, da bomo tako "prinesli not" za včeraj, ko so nas v Starem gradu lepo oskubli za privez. Če je kdo slučajno mislil, da so zaradi korone morda kaj padle cene privezov in plovk, ga moram razočarati, da se močno moti.

Sobota, 11. julij 2020

Noč iz 9. na 10. julij

Kot je pri nas/meni že običaj se med nočno stražo, v kokpitu pod dekico, piše blog. In prav tako je pri nas običaj tudi, da so plani zato, da se spreminjajo. Tako je bolj zabavno. Trenutno je polnoč in plujemo iz Lastova v Cavtat, dobrih 60 milj, prihod je planiran okrog 8 zjutraj. Od kje je sedaj prišel Cavtat, če smo bili namenjeni preko Italije in že več krat rekli, da v Cavtat ne gremo več niti po nesreči, zaradi slabih izkušenj? Pač, zarečenega kruha se največ poje. Pri planu o Italiji nam ni bilo všeč to, da če bi jutri prečkali, bi potem v soboto lahko še nekoliko napredovali proti jugu škornja, v nedeljo in do nadaljnjega, kar seže napoved pa je nato napovedanih okrog 30 vozlov vetra. Torej bi spet stali v raznih marinah, plačevali in čakali. To smo že enkrat počeli in nam ne diši. Glede na to, da se napoveduje idealno vremensko okno v petek in soboto smo se odločili, da ga izkoristimo. Direkt iz Lastova bi bilo za našega psa (Berry), ki noče lulat na barki, malo prehudo ker bi trajalo približno 36 ur. Zato smo se odločili za kompromis, ki je le par ur daljši od tiste običajne poti preko Črne gore, v katero pa se letos zaradi korone ne da. Pričakujemo približno 31-32 ur.

Noč je lepa, mirna, z oranžno veliko luno in neskončno zvezd, ko se jih tu sredi morja, v temi zelo lepo vidi. Malo nas zibljejo oz. premetavajo (to je sedaj stvar interpretacije) valovi mrtvega morja, ki so ostali od kar močnega maestrala čez dan. Na morju ni bolj ali manj nobenega, vidijo se luči na Korčuli in Mljetu ter svetilnik na Lastovu, ki nam neusmiljeno bliska v krmo. 

Noč iz 11. na 12. julij

Ob 8.20 smo pristali v Cavtatu, verjetno edinem mestu na svetu, kjer je carinski pomol v koncesiji in moraš plačat, da se greš lahko odjavit. 100 HRK za privezovanje in odvezovanje je pisalo na računu! Fant je bil sicer prijazen in opravlja samo svojo službo vendar je njegov poklic očitno zelo visoko cenjen… Če izpustimo teh 100 HRK je bila celotna izkušnja odjavljanja zelo pozitivna, na luški kapitaniji in na policiji so bili zelo prijazni, kar je sicer prej izjema kot pravilo. Glede na izkušnjo v Cavtatu pred 3 leti smo pričakovali, da bodo grozni.

Približno ob 10.00 smo izpluli iz Cavtata proti Ereicoussi, 173 milj.

Nedelja, 12. julij 2020

Sedaj je spet prvi del noči, torej moja straža in smo približno na višini Drača, okoli nas pa albanski ribiči, vendar zaenkrat ni pretirane gneče. Pred nami so še 103 milje, za nami 70 milj. Prihod je pričakovan jutri popoldan. Potem pa nas čaka grška običajna + korona birokracija.

Po novem, odkar so zgradili luko, naj bi bila Ereicoussa tudi vstopna luka, in naj bi se menda dalo tudi uredit prijavo in vse papirje (kasnejša opomba: izkaže se, da temu ni tako). Korona zadeve je treba urediti 24 ur prej in smo jih uredili danes po startu iz Cavtata, ko smo še imeli hrvaški signal. Obrazec je seveda po grško neverjeten. Baje nam danes ob polnoči pošljejo na mail to čuvano korona QR kodo brez katere ne moreš v državo. No tudi TEPAI (grška plovna taksa) smo uredili včeraj po internetu. Tokrat smo jo plačali preko spletne banke Revolut, ker baje, da tako gre skozi. Lani smo namreč plačali preko slovenske spletne banke in so nam nato, bolj ali manj vsem, ki smo to naredili, nakazali denar nazaj. Nam, ki nato zaradi zapletov z motorjem, v Grčijo sploh nismo šli, je na koncu to še prav prišlo. Bomo videli kako se bo izšlo letos.

Ob koncu moje straže je pred nami še 80 milj, torej za nami je nekaj več kot pol poti. 

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 221. dan

Preden so se začele tele norije v zvezi z izolacijo nisva imela vključene skrinje ampak samo hladilnik, saj sva sproti kupovala svežo robo. Zdaj pa mora biti človek bolj previden in sva zagnala še skrinjo. Notri imava v glavnem par kosov mesa in nekaj kruha (no pa eno vodko).

Mali kompresor dela itak na 12V iz akumulatorjev in je tako majhen porabnik, da sploh ne gledam ali sije sonce, oblačno ali noč. Ta velik kompresor (vodno hlajen 'megafrost') pa rabi več elektrike (50A na 12V - se pravi 600W) in trenutno še nisem vgradil termostata (naročeni termostat nikoli ni prišel s Kitajske). Da je skrinja ves čas zmrznjena ga morava pustiva delat manj kot eno uro na dan. Kadar sva v marini na elektriki ga ponavadi poženem iz 220V. Danes pa sem se odločil, da ga napajam iz akumulatorjev, da spet malo stestiram sisteme in vidim, če vse dela tako, kot mora.

Sonce je lepo sijalo in MPPT kontroler mi je pokazal, da proizvajamo 600W. OK, da ne pretiravam, 599W je pisalo na ekrančku. Skoraj nisem mogel verjeti. Sončne celice so nominalno 610W - to naj bi bilo v idealnih pogojih - sonce v zenitu in take zadeve. Tu pa sonce ni bilo v zenitu, pa še vse prašne so od peska v zraku. Kontroler je nominalno 40A - se pravi, da lahko proizvede največ 40A toka na strani akumulatorjev. Napetost je bila še visoka, saj smo bili še v fazi absorbcije - 14,6V in je kontroler proizvajal 41A. Hudo. Hladilnik je sploh ni znižal napetosti. Noro.

Zlezel sem v zadnji boks in pogledal, če se kontroler kaj greje - nič posebnega. Le rahlo topel je bil. Bil sem vesel, kot bi zadel na tomboli. No, sonce ni sijalo dolgo. Kmalu se je pooblačilo, zapihal je prav neugoden hladen veter z juga. Danes sem preživel večino dneva v dolgih hlačah. Do konca sva zatesnila okrog jambora in komaj sem dobro pospravil orodje je začel pršeti čisto pravi dež. Tako močno je 'padalo', da sva celo zaprla okna na barki. Pršelo je več kot 5 minut! Verjetno je narava preizkušala vodotesnost najinega dela. Veter namesto s severa danes piha iz juga in prav na smeh mi je šlo zaradi soseda nasproti. Barko so imeli že ves čas obrnjeno s premcem na jug, torej so ves čas prevladujoč veter dobivali od zadaj direktno v kokpit. In ker tule piha kar zares praktično niso mogli nikoli sedeti v kokpitu.

Zato so se včeraj končno odločili in obrnili barko. Čez noč, ko itak spijo in je barka zaprta nim je lepo pihalo v premec. Danes pa se je veter obrnil in jim spet piha v kokpit. Se je pa shladilo in napovedujejo, da bo ponoči le 13°C namesto običajnih 18. Upam, da ne bo treba kaloriferja zakurit. Tako, danes pa obljubljene slikice jambora. Jutri še sestavim do konca in bo končano.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 222. dan

No, končno sem gotov z jamborom in vsi štriki so spet napeljani čez škripce, organizatorje in štoperje. Znotraj pa so žice zložene in stropne obloge privijačene nazaj. Ta del barke zdaj zgleda spet v redu.
Danes je pa tako močno deževalo, da je začelo celo malo spirati umazanijo s palube. Ravno sem se odločil, da to ovekovečim in vam nalimam slikico, ko je nehalo. Da si pretegnem noge sem šel v trgovino in prinesel med drugim ene škampe, ki so bili po velikosti skoraj jastogi. Za večerjo sva si jih naredila šest. Po tri na osebo. In je bilo povsem dovolj. Pred trgovino malo počakaš (v razdalji meter in pol do tistega pred tabo), da dobiš rokavice, potem dobiš na rokavice še razkuževalni gel. Super, saj potem primeš voziček in je ta razkužen.

Notri ljudje spoštujejo razdaljo in vsi hodimo mimo drugega v taki razdalji, kot bi oni drugi ravno enega spustil. In vrsta pred blagajno na 1,5m razdalje en do drugega. Na trak začneš nalagat takrat, ko je kupec pred tabo plačal in se odmakne od blagajne. Gneče ni bilo ne v trgovini in še manj na ulicah. Po mestu pa krožijo v avtomobilih: lokalna policija, državna policija in civilna zaščita. Da ne bi komu padlo na pamet, da gre na sprehod, ali še huje, da se s kom sreča in kakšno rečeta.

Ponoči je res bilo bolj hladno: termometer je pokazal 13,5°C minimuma zunaj in 16 v barki. Veter se je že obrnil nazaj na severovzhodnik in na običajno moč med 15 in 20, le občasno malo bolj pihne, ko se kak oblak pripodi mimo otoka. Oblaki pa so na trenutke prav zlovešče črni in prekrijejo celo nebo. In ponavadi ni nič iz vsega skupaj, le občasno malenkost rosi. Prav škoda, da ne moremo na izlet, da bi videl, če se je narava že odzvala na tale dežek v zadnjih dneh. Nekaj se sigurno dogaja, saj sva že dve noči dobila v barko komarja. V suši ni bilo nobenega. A s komarji sem neizprosen. Če ga Lili takoj ne dobi in razmaže po steni vključim kemična sredstva. Forth (slovenski Raid) v dozo, pa je mir.

Ker danes nisem slikal vam pošiljam par slik iz najine prve poti po svetu. Če je že ves Facebook poln fotografij iz otroštva naj bodo pa še tu enkrat gor stare fotke.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 223. dan

To noč je pa zares deževalo. Pozabil sem dobro zapreti kuhinjsko okno in sem zjutraj brisal vodo s štedilnika in iz omaric pod njim. Itak je bilo treba enkrat dobro očistit, sem se tolažil. Zjutraj je že sijalo sonce, veter pa še kar piha in pravijo, da bo še bolj.

Izdali so 'gale warning' - opozorilo za veter srednje hitrosti med 34–47 vozlov. Prevedeno v strokovni jadralski temin je to 'piha kot pri norcih'. Edino ne vam za koga so izdali opozorilo, ker na morju nihče ne pluje. Le kakšna tovorna ladja pride. To vem zato, ker je nasproti nas vezana pilotina, ki vsakič, ko pilot odhaja ali prihaja naredi val in zamaje vse v marini. Tip se pripodi v zaliv dokaj hitro in obrača 'z ročno'. Kot, da je to že kdaj delal. Kdaj priveže še nisem uspel ugotoviti, ker je prehiter. Mogoče sproti, ko gresta s čolna vržeta vrvi na bitve.

Virus:
Kanarski otoki so se pred slabim tednom odločili, da bodo zaprli vse hotele in drastično zmanjšali število turistov na otoku. V petih dneh jim je uspelo število turistov zbiti od dobrih 100.000 na manj kot 10.000. To je nekako 500 potniških letal v parih dneh. Na Lanzaroteju je bilo do nedavnega število okuženih 4. To je trajalo kar nekaj dni in številka se ni spreminjala. Smo se že veselili, da morda virusa tule ni med populacijo. No, pa je šla številka gor. Včeraj na 7 in danes na 13. In tudi prvo smrtno žrtev. Lanzarote ima 153.000 prebivalcev. Kanari (približno 2 mio ljudi) sicer niso brez virusa. Tule je nekaj podatkov, če koga zanima: Danes imamo 557 potrjenih primerov, 76 več, kot včeraj. Od tega je 207 ljudi hospitaliziranih, 36 od njih potrebuje intenzivno nego. Osem je že ozdravljenih. Mrtvih je 16. Največ virusa je na Tenerifi (338 primerov), drugod je manj: Gran Canaria 158, La Palma 24, Fuertaventura 18, Lanzarote kot rečeno 13, La Gomera 3, El Hiero 3. Torej noben otok ni brez.
To so uradne številke. Danes so na Tenerifi odvedli v zapor za 4 mesece nekoga, ki ni upošteval, da se gre ven lahko le v nujnih primerih. Tule se ne hecajo. Večkrat na tubi gledam tegale Dr. Campella.

Neumorni upokojeni učitelj medicinskih sester iz Velike Britanije vsak dan sproducira en ali dva videa na temo COVID-09. Meni so dobri. Vsi so narejeni s pomočjo uradnih podatkov in iz preverjenih virov. Večina je precej informativnih. Če imate čas si jih nekaj poglejte. Zadnjič sem iz trgovine prinesel šopek svežega koriandra namesto peteršilja. Pač, nisem posebno dober ne v Španščini ne v botaniki. Svež koriander meni zelo smrdi. Glede na to, da vonjam verjetno nisem okužen. Lili je malo premišljevala kaj naj s tem in se odločila, da naredi karantenski curry. Ali se lahko posloveni kar na kari? Karantenski kari se od navadnega razlikuje po tem, da ti manjka polovico sestavin in hudo improviziraš.

Naredila je vrhunski kari iz leče in korenčka. Iz česa je naredila kari pasto ne vem, vem le, da je bil notri nesrečni koriander. Ona vedno dela pasto iz nule - to je huda alkimija. Takrat sem šel raje na 'plažo' (glej sliko), da se izognerm vonju koriandra. Zraven sva imela riž in pečene očiščene repke škampov. Vrhunsko. Iz glav in nog škampov pa sem jaz naredi jušno osnovo - pri nas se nič ne zavrže. Ali bova iz tega naredila juho ali gofio s čebulo bo pa odvisno od inspiracije. Časa za kuhanje imava dovolj.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 224. dan

Danes je 25. 3.. In 25. 3. ima admiralica rojstni dan. Trideseti (na par let podlage). In kaj sem ji kupil za rojstni dan? Nič.

Nikamor ne smemo in vse trgovine razen živilskih so zaprte. Definitivno imam letos vsaj dober izgovor za razliko od prejšnjih let, ko se tudi nisem kaj prida izkazal. Kadar imam jaz rojstni dan mi ona naredi odlično večerjo. Kadar pa ima ona rojstni dan si ona sama naredi odlično večerjo. Pa pravijo, da imamo enakopravnost.

To je skoraj v stilu: 'Draga, ne morem gledat, če cel dan garaš v kuhinji. Zapri prosim vrata!' No, ja. Tako slabo pri naju sicer ni. K večerji sva odprla odlični vino iz Italije iz časov pred korono. Darilo nečakinje. Danes je dnevnik malo krajši - moram še pomit posodo, potem greva pa gledat film, če bo net dovolj hiter. V marini je bil danes incident - najprej neko kruljenje na eni od bark, potem kreganje med marinerotom in tistimi z barke, ne dolgo zatem pa so se prikazali ene štirje policaji, malo so popisovali, potem pa so vsi z barke izginili. Če sem prav ocenil situacijo imajo lastniki barke stalno bivališče tule v Arecifu in torej ne bi smeli na barko in so se nekaj prepirali z marino glede tega. In potegnili ta kratko. Ne vem, kakšne kazni so dobili, a v tišini so vsi zapustili marino.

Kaj dosti drugega se pa tu ni zgodilo. Začel sem delati vodotesne pregrade pod prvo kabino, a o tem bom pisal, ko bo narejeno. Zdaj imam čas za projekte na barki, a mi vedno manjka kak material, ko ga ne morem kupit. Zdajle bi bilo idealno za zamenjat tik na kopalni ploščadi, a nimam črnega Sikaflexa, da bi tik prilepil in zafugiral presledke. Le zakaj ga, kreten, nisem kupil pred enim tednom.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Pa sem znova  na začetku, podobno kot pri Lady Ivani: okvara motorja, tokrat je motor zariban. Ves mesec sem bil privezan v Deko marini v Lelystadu samo 1000 m od marine, v kateri sem preživel vso zimo in pomlad in kjer so lastniku, od katerega sem kupil barko,  popravljali motor, saj je bilo dogovorjeno, da za barko plačam kupnino, če bo motor v delovnem stanju.

Tako  so prodajalca obrali za 5800 € za popravilo motorja, na katerega so namontirali obnovljeno naftno črpalko, nove šobe nove sveče, obnovili glavo motorja in vse skupaj zmontirali nazaj ravno toliko, da je motor deloval. Po pravici povedano sem bil takrat zelo vesel, saj sem bil prepričan, da je motor za ta denar obnovljen . A sem se zmotil!

Vsak dan, ko je bilo vreme lepo,  sem izplul iz marine, da stestiram barko.  V  Nizozemskih marinah so privezi precej podobni privezom v nekaterih slovenskih  marinah, kjer barko privežeš enostavno med 2 kola in pomol. No, s to barko, ki ima dolgo kobilico povezano skupaj s skegom krmila in za tem je še veterni avtopilot Pacific plus, ki ima svoje krmilo fiksno  stalno v vodi, tako da vzvratno obračanje barke odpade, je manevriranje barke v ozkih kanalih nemogoče in če ti pri tem »pomaga« še veter, se lahko znajdeš v  težavah. Med vsako testno vožnjo sem  bil posebej pozoren na motor. Cel čas sem si govoril  naj se v primeru okvare to izkaže tukaj, ne pa v kanalu, po katerem bom plul skozi Amsterdam do morja, ali še slabše v Angleškem kanalu, kjer poteka ena izmed najbolj prometnih morskih poti na svetu.

Na začetku sem se več ali manj ukvarjal s popravilom napak, ki so jih naredili v marini: napačno zvezane cevi za nafto, ki so počile zaradi vibracij. Meni osebno ta popravila ne predstavljajo nikakršnih problemov, največji problem, ki ga imam na Nizozemskem je to, da vsako stvar, ki jo potrebuješ, lahko naročiš le preko interneta, kar pa zame odpade: imam namreč le običajno plačilo bančno kartico, ne pa kreditne, pa tudi stalnega bivanja nimam na Nizozemskem. Tako sem na primer za nakup običajne  avtomobilske cevi za vodo porabil polovico dneva, saj sem moral prekolesariti 20 km. Na dan naredim povprečno 10 km, da si kupim hrano in vse potrebno za popravilo barke. In kot je znano veter piha vedno od tam kamor si namenjen. Včasih piha tako močno, da se kolesarjenje ne splača in je bolje hoditi peš ob kolesu. Vetrovna Nizozemska pač...

Bil je zadnji dan napovedanega lepega vremena,  ko sem bil zasidran v manjšem zalivu.  Proti večeru sem se namenil nazaj v marino, vendar motorja nikakor nisem mogel zagnati.  Poklical sem nizozemsko obalno stražo in jih prosil za pomoč zaradi okvare motorja.  Dogovoril sem se, da  do marine priplujem samo na jadra, pred vhodom v marino vržem sidro in jih počakam, da me odvlečejo do mojega pomola.

Ko sem se zasidral pred vhodom v marino, sta prišla dva uslužbenca marine z manjšim čolničkom, češ da me z njim odvlečeta v marino. S tistim čolničkom, ki je imel mali Tohatsu motor v velikosti mojega žepnega vžigalnika, seveda nikakor ne bi šlo. Medtem je  priglisirala obalna straža z gumenjakom in iz njega so na barko kot pirati poskakali reševalci.  Privezali so gumenjak bočno ob barko še preden sem uspel reči dober dan in mi podali obrazec, ki sem ga moral izpolniti. Takoj so mi povedali, da je njihovo reševanje brezplačno in tudi v primeru kakršnekoli nezgode, me pridejo reševat brezplačno! Kako drugače kot pri nas ali naših sosedih, kjer je samo štart za reševanje 500 € in po tem se sešteva vsaka milja tja in nazaj.

Sledil  je deževen in vetroven teden, ki sem ga preživel v barki in popravljal motor. Želel sem ga usposobiti vsaj toliko, da se prestavim v marino blizu mehanika,  s katerim bi skupaj popravila motor.  Počakal sem, da se veter umiri in izplul iz marine. Kot nalašč je na poti zaribal 4. cilinder in nato še 3. cilinder, tako da sta mi ostala samo še dva cilindra.  Zgodilo se je seveda ravno takrat, ko je najmanj potrebno:  ko sem čakal v vrsti za prve zapornice in dvižni most. Nekako sem odpuhal do naslednjih zapornic in mostu, kjer so me spustili 6 m nižje v reko, ki teče skozi mesto Almere. Privezal sem se ob delovni pomol blizu delavnice mehanika Henka, ki mi je ponudil pomoč, njegovo delavnico in orodje.  Postalo mi je jasno, da s tem motorjem ne bo prav nič in odločil se se, da motor enostavno odmontiram in prosim lastnika te male marinice, da dvigne motor iz moje barke. Dogovorila sva se,  da mi ne bo računal dvigala in marine, v zameno za to pa mu bom  pokosil travo okoli pomolov  in  parkirišča. Pa sem znova doživel nekaj prvič! Kosil travo namesto plačila dvigala in marine.  Po celodnevnem delu in stiskanju  okoli motorja,  mi je le uspelo  pripraviti motor za dvig. Največ  dela in preglavic sem pri vsem tem imel s streho nad vhodom v barko, ki jo je bilo potrebno prav tako odmontirati in postaviti na pomol.

V delavnici  Henka sem izmeril kompresijo zadnjih dveh cilindrov,  saj merjenje prvih dveh sploh ni prišlo v poštev:  4. cilinder je imel kompresije komaj 6 barov, minimum za ta motor pa je 19. Vse je postalo jasno!  Obvestil sem prejšnjega lastnika barke, ki mi je poslal vse račune, katere so mu jih izstavili iz marine za popravilo motorja.  Včasih človek nima niti več energije niti živcev za ukvarjanje s takšnimi »nategi«, saj na koncu  ostaneš samo brez živcev, denarja in najbolj dragocene stvari na tem svetu – časa, ki me že pošteno preganja, da nadaljujem plovbo, vendar brez motorja bo to nemogoče.  Potrebno je najti drug motor, to mi je postalo jasno, vendar  kot vedno so tu težave. Na moji poti me vedno spremljajo razne težave, ki se izmenjujejo, vendar pa vedno ostane ena težava, ki mi je nadvse zvesta, tako kot mnogim drugim jadralcem -  in to je DENAR. Za ta motor bom potreboval vsaj 3 tisočake. Tip motorja je star, zelo star, več kot 40 let in je bil vgrajen v avtomobile Mercedes 180d in Unimoge. Slavni motor OM636, ki me je prepeljal z dvema cilindroma čez zapornice in pod mostove. Lov na nov motor se je tako začel. Poskušam kontaktirati vse ljudi, ki jih poznam in ki se ukvarjajo s starejšimi motorji. Od vsakogar dobim podobne odgovore.  Vse skupaj me »tolče« po živcih in denarnici, saj če bo šlo tako naprej, bo tu zopet zima in ne bo nobene zelenice za kosit in za vse skupaj bo potrebno plačevati iz dneva v dan. Mehanik pa tudi ne bo gledal mojega motorja v njegovi delavnici. Možna je obnova motorja, menjava obročev, ležajev,  vseh tesnil itd... vendar  je vprašanje ali se vse to izplača. In vse te odločitve je težko narediti, saj to so moje zadnje karte, ki jih imam na mizi in če se igra ne izide tako kot si želim, lahko zaprem vrata svoje barke in se »vkrcam« na najcenejši vlak za Slovenijo, se  poslovim od valov slanega morja, ki se zapirajo za krmo moje barke... 

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Nekako se mi zdi, da mi glede na nastalo situacijo s to corono, več ali manj letošnje jadranje polzi med prsti. Glede na to, da bi moral 1.4.2020 poleteti proti Sydneyu (Australia) in od tam naprej proti Noumei (Nova Kaledonija) , jaz pa sem še v Sloveniji, menim, da bo letos jadranja bolj malo, ali pa ga sploh ne bo.

Ko pogledam na spletne strani Urada držav, v katere nameravam pluti, vidim le zaskrbljujoče informacije. Iz njih je razvidno, da bo verjetno še nekaj časa veljalo pravilo, da bo ob vplutju v novo državo obvezna 7 do 14 dnevna karantena. In če bi moral biti v vsaki državi 14 dni samo v karanteni, potem bom samo za karantene zapravil 4 mesece, kar pa je nemogoče in absurdno.  Zanimivo je tudi to, da dve državi ne dovoljujeta vplutja v njihova pristanišča, niti v primeru »naj nujnejšega«. Spet nekateri otoki nimajo corona virusa, a je za vstop vseeno potrebna 14 dnevna karantena (npr. Marshallovi otoki). Indigo sameva, stroški pa se nabirajo.

Plan letošnjega jadranja v 5. etapi je prepluti 6.400 NM od Nove Kaledonije do Šri Lanke (zemljevid z začrtano predvideno potjo je na moji spletni strani, v rubriki Sponzorji, kjer so navedeni tudi sponzorji in donatorji te etape). Zdaj vidim, da to vseeno ne bo mogoče. Po glavi mi leti tisoč misli in novih 1000 alternativ, ena tudi direktna, s samo dvema postankoma. Kaj bo nastalo iz tega, bom videl šele v nekaj naslednjih tednih, čeprav dvomim, da se bo življenje vsaj delno postavilo na noge, pred koncem meseca junija.  

Želim vam, da ostanete zdravi!

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Italijanski jadralci nadaljujejo s plovbo proti Italiji. V prejšnjem tednu jim je uspelo dotočiti gorivo na otoku Kreta (2. del na tej povezavi).  Plujejo proti zahodu. Ker je napovedano poslabšanje vremena in močan veter imenovan Meltemi, so se odločili, da poiščejo varen zaliv in se zasidrajo. Na sidru so ugotovili, da se jim v motornem prostoru zopet nabira voda. Razloga še nišo odkrili.

Med čakanjem na izboljšanje vremena so se posvetili delu, ribarjenju, ter kuhi.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 216. dan

Že dva dni kar dobro piha in bo po napovedi tako vsaj še kakšen dan. Včeraj sem pisal o drugih stvareh in nisem omenil vetra, a nam že dva dni kar žvižga okrog glave. Občasno prižgem instrumente in grem pogledat, koliko piha in včeraj sem videl nekaj malega čez 30 vozlov, po navadi pa je okrog 20.

Veter ni konstanten, a ne piha v sunkih, kot recimo pri burji, ampak bolj v valovih. Tudi sonce se pretežno skriva za oblaki.

Včeraj je hotelo celo deževati. Nekaj kapljic je bilo na oknih, a preden mi jih je uspelo prešteti, jih je posušil veter. Danes je bilo nebo zelo črno povsod okrog. Če bi bilo tako kje na Jadranu, bi bila v 15 minutah nevihta z dežjem. Tu pa se ni zgodilo nič. Veter je oblake spet razpihal in celo malo pokazal sonce. Je pa sitno, da je zaradi vetra več prahu v barki in po zraku nosi tudi nekaj soli.

Danes sem šel v trgovino. Sam, saj dva ne smeta. Španski ukrepi pač. Marina je že po navadi mirna, a danes je bilo še bolj prazno. Vsi lokali in trgovine v marini so namreč zaprti. Po kruh sem šel v Mercadono, ki je kilometer in pol daleč. Sprehod mi je dobro del, čeprav je bil veter nadležen, dokler nisem prišel med hiše.

Mesto je videti zelo izumrlo. Le tu in tam vidiš kakšnega človeka. Avtomobili vozijo, a jih je občutno manj kot na normalen dan. V avtih je bil vedno le po eden – dva se ne smeta peljati v enem avtu in je videti, da se ljudje kar držijo navodil. V trgovini ni bilo gneče, je bilo pa vseeno kar nekaj ljudi. Prodajalci imajo vsi maske in rokavice.

Pred blagajnami so prilepili črte na meter in pol, da se ljudje ne nagnetejo preveč skupaj.

Gotovino sprejemajo le izjemoma, plačilo hočejo s kartico. Izbira v trgovini je normalna. Ni opaziti, da bi česa primanjkovalo, le zdenka sira še vedno nisem našel. Ljudje so zelo prijazni in uvidevni drug do drugega, vsi pa se obnašamo, kot da so vsi drugi kužni. Ko sem recimo (z rokavico seveda) nabiral v vrečko paradižnik, je gospa vljudno stala dober meter stran in pristopila šele potem, ko sem se dovolj oddaljil.

Boljše to, kot splošna gneča. V bistvu sem šel v glavnem po kruh, a sem si naložil toliko robe, da sem imel poln nahrbtnik in nekaj v vsaki roki. Za kosilo sva tako imela odlična sveža jetra in svežo solato, kanarski krompirček in nato kozarček Pata Negre (dobro špansko rdeče vino). Aja, pa en rum s Tenerifa sem prinesel iz trgovine, da admiralica ne bo tako otožna zaradi ukrepov. Če nama bo zmanjkalo toaletnega papirja, bo to manjša nevšečnost, če nama bi zmanjkalo ruma, bi bila pa katastrofa.

Bom papir kupil že kdaj drugič, za zdaj imava še par rolic. Treba je poznati prioritete, vsega pa ne morem nesti naenkrat. Danes mleko in rum, naslednjič bo pivo, potem morda pride na vrsto papir ...

No, pa hvala vsem, ki ste apelirali, naj nadaljujem z dnevnikom. Očitno me nekaj ljudi vseeno bere.

Saj res: Sem slišal, da so eni pametnjakoviči (baje 20 komadov) šli v soboto na Tenerife. Kje imajo pamet. Padli so z dežja pod kap. Na Tenerifu je največ primerov koronavirusa na vseh Kanarskih otokih. Danes imajo na otoku 91 primerov od skupno 138 na vseh Kanarskih otokih. Na Lanzaroteju do danes sedem. Poleg tega so španski ukrepi dosti strožji od slovenskih. Na plažo ne smejo, na sprehod ne smejo, družiti se ne smejo, vse je zaprto, razen živilskih trgovin, kamor gre lahko le eden ...

Do nadaljnjega bodo ostali v svojih sobah in naročali room servis ali halo pizza. Slabše, kot doma.

Tisto, kar me malenkost skrbi, pa je dejstvo, da se koronavirus širi tudi pri nas, čeprav je tule bolj toplo. Čez dan imamo okrog 24 °C, ponoči okrog 18, a to očitno virusa ne ustavi. Vprašanje torej, ali bo pomlad pregnala virus iz Slovenije. Upam, da se ne bomo bodli z njim predolgo, saj bo šlo sicer gospodarstvo (in posledično država) v franže.

Ostanite zdravi, se beremo spet jutri.

Marina Lanzarote, 217. dan

Še vedno kar močno piha. Običajna smer vetra tukajle je s severovzhoda. To je del normalnega gibanja zraka na zemeljski obli in ker smo tule na 28° severne širine, smo že v območju pasatov, vendar smo precej na robu.

Zaradi tega vsaka večja fronta pokvari ustaljene vetrove. Ciklon, ki je trenutno 400 navtičnih milj vzhodno od nas, je obrnil veter in nam piha s severozahoda. Natanko z Madeire – to bi bil najin naslednji cilj, če ne bi bile meje zaprte. Tudi danes je občasno pihalo nad 30 vozlov, po navadi pa okrog 20. In danes je zares deževalo! Tako močno, da sem šel celo pospravit čevlje in blazine v kokpitu. Ampak je nehalo, preden sem pospravil. Nič ni opralo, le prah je spravilo v kupčke. Zdi se, da sva po nekem naključju na otoku z najmanj virusa v Španiji.

Danes so namreč objavili, da imamo na Lanzaroteju tri primere manj. Včerajšnji hitri test je namreč pokazal lažno pozitivno sliko. Torej jih ni 7, ampak 4, od tega enega še enkrat testirajo, morda so le trije. Sicer je slika v Španiji kar neugodna. Če ne štejemo mikro državic, je Španija po razširjenosti na tretjem mestu na svetu s 315 okuženimi na milijon, takoj za Italijo (591) in Švico (355). Za primerjavo Slovenija jih ima trenutno 138.

Nekateri bi lahko rekli: Pa saj nič hudega, če zbolim. Bolje zdaj, dokler sem še relativno zdrav, kot kasneje.

Ampak ni rečeno, da si imun, ko enkrat preboliš COVID-19. Pri drugih koronavirusih traja imunost le kako leto ali dve. Če pa virus medtem mutira, pa seveda nisi imun na novo verzijo. Tako, da jaz ne bi računal na trajno imunost. Priznam, da kadar imam internet, kar dosti vidim in gledam Youtube kanale drugih jadralcev. Opažam, da je te dni večina videov povezana s korono in težavami zaradi tega.

En par je v Španiji in sta se na poti od Cartagene proti Valenciji ustavila v MarMenor. Mar Menor je zaprta laguna, do katere prideš skozi kanal takrat, ko odprejo dvižni most. S Heronom smo že sidrali tam in je eno redkih zelo dobro zaščitenih sidrišč za vsako vreme na tistem koncu. Preživela sta lep teden, medtem so udarili korona ukrepi. Most je zaprt in ga ne odpirajo več in sta do nadaljnjega obsojena na laguno. Na obalo ju v glavnem ne pustijo, v marino (ob vhodu na notranji strani je solidna marina) ju ne spustijo. Zmanjkuje jima vode (nista varčevala, saj sta nameravala naslednji dan v marino), zmanjkuje jima plina za kuhanje, zmanjkuje jima hrane. Dokler nista ugotovila, kaj se sme in kaj ne, sta bila kar v stiski.

Potem sta se presidrala nekam v bližino ene trgovine, ki je odprta. Namesto plina sta kupila oglje, hrano jima je uspelo nabaviti, vodo pa so jima nekako le dovolili natočiti v marini. Tudi drugi smo morali zaradi omejitev precej spremeniti plane. Trenutno so vsa portugalska in španska pristanišča zaprta in ti ne dovolijo vplutja. Tako vsaj piše.

Očitno bova še nekaj časa ostala v tej marini. Upam, da se zadeva čim prej razplete.

Marina Lanzarote, 218. dan

Še zmeraj precej piha in verjetno bo tako še nekaj časa. Zvečer in ponoči je še nekajkrat deževalo. In to dovolj, da je del prahu celo malo premaknilo po palubi. A vsega skupaj ni bilo za pet minut. Ker imam trenutno razdrt vang, je naslonjen na palubo in stoji na kartonu, da ne opraska gelcoata. Kartonu se niti malo ne pozna, da je bil kakšen dež, tako da kaj hujšega ni moglo biti. 

Že od 16. marca so v Španiji zaprta pristanišča, a se je nekako dalo med vrsticami razumeti, da lahko prideš, če imaš kakšno okvaro ali kakšno drugo silo. Od včeraj pa je ukrep strožji in vplutje ni več mogoče. Vse je zaprto. Zato sem pogledal na marine trafic, da vidim, koliko je kaj prometa zunaj. Precej manj je ladij. Potem filtriram pogled, da mi pokaže le 'pleasure craft'. Pikice so le v marinah. Na vodi ni v naši bližini ničesar. Razen ene barke. Novozelandska jadrnica z imenom Horizon je vsega nekaj milj oddaljena od otoka in ima smer proti naši marini. Tole bo še zabavno, si rečem, in prižgem obe radijski postaji.

Vgrajeno dam na kanal 16, to je kanal za nujna sporočila, ki jo imamo normalno vsi vedno prižgano med plovbo, ročno pa dam na kanal 9, to je kanal naše marine. Prižgem instrumente in AIS in gledam, kaj se dogaja. Kmalu se javi na kanalu 16 pristaniška uprava in jih kliče. Barka Horizon se javi. Komunikacija se preseli na delovni kanal, jaz jim seveda sledim.

Razložijo jim, da so vsa pristanišča zaprta in da nimajo dovoljenja za vplutje. Oni pravijo, da imajo rezervacijo v marini. Da so na poti iz Valencije ter da na krovu ni koronavirusa. Pristaniška uprava jim pove, da ne morejo naprej, a naj pokličejo marino na kanalu 9. Horizon komunicira tudi z marino, kjer jim povedo isto zgodbo, da jih ne smejo sprejeti in naj kličejo pristaniško upravo za nadaljnja navodila. Horizon pravi, da v tem vremenu ne morejo nazaj, nakar dobijo od pristaniške uprave navodila, da lahko sidrajo, kjerkoli hočejo, le da je to zunaj teritorialnih voda Kanarskih otokov. 

Huh, to pa je nasvet. Teritorialne vode so 12 milj. In to 12 milj od najbolj oddaljenega malega otočka. In kako mislijo, da lahko jadrnica sidra 12 milj od najbližje obale? V 1000 m in več globoki vodi! Da valov sploh ne omenimo.Horizon pravi, da nimajo več veliko hrane, vode in goriva. Tega jim sicer jaz nisem verjel, a to je dobra poteza, saj nakazuje nujnost situacije in Španci imajo neki zakon, ki veleva vsem marinam in portom sprejeti vsako plovilo, ki je v stiski. Sedaj ima pristaniška uprava dva nasprotujoča si zakona in jim verjetno zvoni v glavi. Pravijo, naj počakajo, da dobijo od nadrejenih ustrezna navodila. Še ene dvakrat jih zavrnejo, na koncu pa jim le določijo koordinate, kjer lahko sidrajo. Seveda ne smejo na kopno.

Določili so jim staro mestno sidrišče, o katerem sem pisal pred nekaj dnevi. Sidrišče je zelo plitvo, večinoma meter in pol, le za eno do dve barki je globine več kot dva metra. Poleg tega je dno izrazito slabo (kamnite plošče z nekaj malega peska povrh). Za nameček pa so tam še betonski bloki opuščenih boj in druga nesnaga, ki se lahko zatakne za sidro.

Čez kako uro se Horizon znova javi na 16 in obvesti kapitanijo, da jim ne uspe sidrati na lokaciji, ker sta tam že dve barki, ter da jim sidro drsi. Kapitanija jim pravi, da naj še poskušajo in da je to najboljše sidrišče, ki je možno. Deloma imajo prav, saj je s sidrišči tule res križ. Zato sva tudi midva večinoma tule po marinah, razen v res lepem vremenu. Potem se niso več javljali po radiu, na AIS-u pa sem videl, da jim je uspelo sidrati. Novozelandci se mi po svoje smilijo, saj razumem njihovo stisko, a si ne morem misliti, kaj je v njihovi glavi, da so šli zdaj na pot.

V tem vremenu se z malo jadrnico ne da nazaj na sever in tam tako ali tako ne bi mogli nikamor. Pred dobrim dnevom je 30 m velikanka šla na pot direktno na Švedsko, pa je uspela napredovati komaj s hitrostjo dva ali tri vozle, potem pa so obupali in zdi se, da se bodo vrnili (če jih bodo spustili nazaj).

Res, le kaj so mislili, da so odpluli iz Valencije proti Kanarskim otokom v času, ko je Portugalska že imela zaprta vsa pristanišča, za Španijo pa se je govorilo, da bo ukrep kmalu stopil v veljavo in s 16. marcem je res začel veljati. Pa zgodba o kruzerki, ki ji nikjer niso dovolili pristati, je še zelo živa. Bolj se mi zdi, da so špekulirali, da jih bodo že nekako spustili not.

Marina Lanzarote, 219. dan

Danes sem bil na spet zunaj – v trgovini. Sam. Španski ukrepi so namreč precej bolj jasni od slovenskih in prepovedujejo vsak izhod, razen dovoljenih (recimo nakup hrane, če greš sam – ne v dvoje). Nikjer pa ne piše, da moraš nujno v najbližjo trgovino, zato sem se namenil v Lidl, ki je 3 km daleč. Zračne linije je sicer le 1,5 km, a je treba najprej okrog cele marine.

Na poti sem se še malček izgubil, ko sem zamišljen odtaval eno ulico predaleč. Prav lep sprehod je bil. V Lidl sem šel pa zato, ker so tam prodajali alkohol – tak 96 %, tistega za pit dobiš povsod. Po mestu so krožile policijske patrulje v avtomobilih. Lahko, da je bila ista policajka trikrat – mesto ni prav veliko, pa še mimo policijske postaje me je vodila pot. Ljudi skoraj nič, avtov zelo malo. Na vhodu v trgovino je bil varnostnik in mi vljudno pokazal na regal, kjer si vsak lahko vzame rokavice (take, kot za kruh-zelenjavo), si lahko razkuži roke in vzame razkužilni robček. Lepo, ker tile vozički po trgovinah tako ali tako niso neki vzor čistoče, tokrat pa sem z veseljem obrisal ročaj.

Dosti stvari je bilo na razprodaji, vse so imeli. Gneče ni bilo, je pa bilo kar nekaj ljudi. Namesto piva sem raje kupil mleko – grem po pivo jutri. Saj je treba pretegniti noge. Na Lanzaroteju so še vedno le trije primeri korone, nobenega novega že skoraj en teden. Bomo videli, kako bo naprej. Drugod po Kanarskih otokih število kar narašča, največ jih je na Tenerifu.

Vlada se je odločila, da se bodo turistov s Kanarskih otokov znebili. Hoteli morajo zapreti vrata, ko odide zadnji gost ali najkasneje čez sedem dni. Se pravi, da čez en teden ne bo več niti enega odprtega hotela na Kanarskih otokih. Kaj to pomeni za nas jadralce, trenutno ni čisto jasno, a zadnji status je, da lahko ostanemo na barkah. Meni matematika tegale virusa ne pije vode.

Za primer bom vzel Slovenijo: Pravijo, da bo epidemije konec, ko bo imunih 80 % populacije. Imun postaneš, ko preboliš. Se pravi, da bo konec, ko bo bolezen prebolelo 1.600.000 Slovencev. Pravijo, da večina populacije premaga bolezen brez hujših posledic, a 15 % jih ima težji potek bolezni – to bo potem 240.000 Slovencev, 5 % okuženih pa je kritičnih. Torej 80.000. Krivuljo obolelih skušamo z ukrepi izolacije znižati in podaljšati, da bo zdravstvo lahko zdravilo vse težje in kritične primere. Zdravstvo že tarna, da delajo s polno paro, pa je hospitaliziranih le 40 bolnikov. Pa recimo, da zmorejo delati še desetkrat več. Se pravi, da bi lahko hkrati obravnavali 400 bolnikov. Recimo, da bolezen v povprečju traja dva tedna. Da skozi sistem spravijo vse tiste s težkim potekom, rabijo potemtakem 1200 tednov oziroma kar 23 let. Pa recimo, da te ne sprejmejo v zdravljenje, če si samo težak bolnik. Recimo, da zdravijo samo najbolj kritične. Da jih spravijo skozi sistem, rabijo 400 tednov oziroma več kot 7 let. Iz tega sklepam: Ali bomo v izolaciji še prihodnjih 7 do 23 let, ali pa bo bolnikov bistveno več, kot jih zdravstvo sploh lahko naenkrat obravnava.

V čem je potem smisel sploščiti krivuljo in podaljšati agonijo na 7 let ali več?

S tem samo odlagamo dan, ko zelo bolni ne bodo mogli do zdravnika za nekaj tednov. Upam, da sem se kje uštel v matematiki ali predpostavkah, ampak tudi, če je naše zdravstvo sposobno obdelati 100-krat več bolnikov kot sedaj (zelo iluzorno mišljenje), bi bili v izolaciji več kot pol leta. Danes je po uradnih podatkih 340 okuženih. Če je v resnici okuženih desetkrat več, a ne kažejo znakov bolezni (nekatere ocene govorijo, da je tako), je to še vedno le 3.400 okuženih.

To je manj, kot 2 promila populacije. Kako bo, ko bo okuženih 2 %, ali pa 20 % populacije, če zdravstvo tarna pri 0,2 %.

Verjetno se bomo morali pripraviti na to, da bomo bolezen preboleli sami, brez pomoči, razen če nam dajejo povsem napačne informacije o nalezljivosti in bo bolezen izginila s prvimi lastovkami. Srčno upam, da je to le navadna sezonska gripa. Od kruzerjev že slišim zgodbe o tem, kako niso mogli tja, kamor so hoteli, kako so obtičali in jim bo pretekla viza, baje ponekod zapirajo marine, slišal sem celo, da so iz Urugvaja enostavno izgnali vse barke.

Znana youtuberja, ki imata barko trenutno v Španiji, sta najela kombi in se podala na izlet po Evropi, sta obtičala v Avstriji. Do barke ne moreta, kombija ne moreta vrniti, iz Avstrije ju podijo – češ saj sta Američana, pa odletita v Ameriko. Skratka, midva imava še srečo, saj sva obtičala v lepi marini, ki ni med dražjimi in je varna in udobna za vsako vreme, za zdaj so živilske trgovine dobro založene.

Se pa že poznajo omejitve tudi na Heronu. Danes sva tesnila prehod jambora skozi palubo. Zmanjkalo mi je tako črnega kot belega Kenta (tesnilne mase), zato sva uporabila rjavega, ki ga je še nekaj ostalo od prenove kuhinje. Natanko vem, katere čendlerije (vsaj tri v peš razdalji od barke) imajo to robo na zalogi, a so žal vse zaprte. Zakaj nisem kupil en dan, preden so zaprli ...

Na Mali je Tone pisal, da je stotine milj oddaljen od najbližje čendlerije. Hja, žal smo tudi mi. Preko interneta pa se baje tudi ne da naročiti, saj je Španija zaprla meje. To moram še raziskati. Jutri naložim še nekaj slikic zatesnjenega jambora.

Marina Lanzarote, 220. dan

Ker sem včeraj kupil mleko namesto piva, sem bil danes seveda spet v trgovini. Tokrat sem šel v center mesta. Peš cona je bila opustela, vse je zaprto. V Dinotu (Superdino je še ena od španskih verig) ni bilo veliko ljudi. Tam imajo neke druge znamke piva, ki jih ne poznam, razen svetovno znanih, ki jih tu ne kupujem, raje kupujem španske, in sem vzel nekaj v akciji, česar ne poznam. In se je izkazalo, da je povsem solidno pivo, še boljše od piva v Mercadoni, pa še cenejše je. Cena piva v Španiji me vedno razveseli in danes sem kupil (sicer tamale – 33 cl) pivo po 20 centov za pločevinko. Po navadi plačam 21 centov.

No, pa dosti o pivu. Danes sva še nekaj delala na prehodu jambora skozi palubo, saj se je izkazalo, da pušča tudi pod spodnjo ploščo. Saj tukaj ni problema, ker ni dežja, ampak saj veste, kaj pravijo: Streho se popravlja takrat, ko sije sonce. 

Včeraj sem bral en super članek o virusu, kjer gredo dosti dalj od mojega včerajšnjega razmišljanja, čeprav so izhodišča in zaplet podobni. Oni celo vidijo luč na koncu tunela, če se ljudje in vlada obnašajo pravilno. A le, če ljudje in vlada vlečejo pravilne poteze ob pravem času. No, to bo pa v deželici malo težje. Tule pri nas je za zdaj še vse v redu. Še vedno imamo 3 ali morda 4 primere na otoku. Po drugih otokih in drugod po Španiji je slabše.

Barka Horizon (Novozelandci, ki so pred nekaj dnevi pripluli iz celinske Španije, in ki jih niso spustili v marino) so danes vezani v marini po dveh dneh na slabem sidrišču. Očitno so našli neko rešitev. Dali so jih na konec enega neobljudenega pomola, na pomol pa so postavili barikade in policijski trak. Tam so v karanteni, a jim ni hudega, saj imajo vodo in elektriko in predvsem niso več izpostavljeni vremenu in lahko v miru spijo. Verjetno bodo čez 14 dni smeli na kopno. No, eden bo smel, do trgovine in nazaj. Tako, kot mi vsi drugi.

Vreme namreč še vedno ni stabilno. Piha kar dobro in bo še bolj. Če se veter obrne in zapiha z jugovzhoda (kar je v naslednjih dneh mogoče), bi bilo pa na tistem sidrišču smrtno nevarno.

Obljubil sem nekaj slikic, ampak danes sva spet pacala s tesnilno maso in nisva nič slikala, da ne bi zapacala aparata. Mogoče bodo jutri zares slike.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron