Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Aretacija prvi dan v Franciji

Zbudim se, še preden mi zazvoni budilka. Ura je šest in dovolj časa imam, da si skuham kavo. Ob 7.30 se odvežem s pomola in vplujem v zadnje zapornice. Privežem se za dva vlačilca in eno tovorno ladjo iz severne Afrike. Malo pred osmo sem končno v morju!

Na drugi strani je Belgija in počutim se odlično! Po sedmih mesecih končno zapustim Nizozemsko. Od tu naprej gre lahko samo še na bolje, zato sem zelo vesel, čeprav imam prve pol ure malo toka proti sebi, ampak se ne sekiram, saj se bo vsak čas obrnil in plul bom s tokom, sicer proti vetru, ampak vseeno odlično. Pred menoj vijuga ribiška ladja, ki vleče jeklene mreže po peščenem dnu in kakorkoli obrnem barko in jadra, se tudi ona obrne in mi pošteno najeda živce, zato obrnem ostro proti vetru, si prižgem cigareto in dolijem kavo iz tople posode, saj sem si zjutraj skuhal kavo za ves dan plovbe.

Sedim v zavetrju mojega sprayhooda, ki mi ga je odlično izdelal Rado iz jadralne SR v Preddvoru. Skozi nova okna opazujem tiste ribiče in si mislim: prej ali slej se bo vse to nastavljanje končalo, sam pa nočem več obračati barke in jader, kajti na tej barki vse skupaj ni tako preprosto kot na Lady Ivani! Joj, kako pogrešam moj prejšnji plastični dom, še vedno z roko segam po kokpitu tja, kjer sem imel ročice za vinč, vendar ročic ni tam in moja roka sega v prazno. Tudi bum je precej nižji, zato imam že par bušk na glavi. Z bumom sem se že nehal prerekati in vedno po udarcu si rečem: »Vse to se mora kmalu nehati, saj pametnejši vedno odneha!« Pa se ob tem le sprašujem: »Kdo je pametnejši, moja glava ali tisti aluminijasti drog?« Ko stopim v kabino, še vedno segam po luči na stropu, pa je v tej barki ni tam in roka zamahne v prazno. Vse to me vedno znova spomni na prejšnjo barko. Spomini pa bolijo! »Le kdaj bo tega konec,« se sprašujem, »verjetno nikoli, saj sem v mojo Lady Ivano vložil vse, kar sem imel, pa tudi vso mojo ljubezen«. Pa se le potolažim, zdaj imam Orplid, ki ima kuhinjo na levi in navigacijsko mizo ter kontrole za avtopilota na desni, vsaj nekaj je tako kot na moji prejšnji barki.

Na starih papirnatih kartah preverim meje z Belgijo in izračunam pozicijo s pomočjo svetilnika s pristanišča Seafront Zeebrugge na moji levi. Ugotovim, da sem ravno na meji, zato pa ribiči tudi obračajo. Barko obrnem še za 15 stopinj bolj od njih, a oni še vedno ne popravijo smeri, prav veliko se pa tudi ne morem več odmikati, saj so na desni peščene sipine. Plovbo nadaljujem sicer blizu, ampak vseeno jim po radio postaji javim, naj se odmaknejo bolj na desno stran, saj očitno ne vidijo, da imam že celo uro in pol na jamboru jadra. Nočem se jim umikati, saj se mi neprestano nastavljajo na pot. Odgovorijo mi, naj obrnem jadra v drugo stran!? Jezen izklopim radio postajo, stopim na palubo, zategnem jadra, kolikor se le da in začnem pluti točno proti njim, 50 m pred njimi pa obrnem barko spet malo bolj od vetra, ravno toliko, da se debeli kapitan spravi iz svojega udobnega stola in se začne dreti name. Jaz pa veselo nadaljujem pot v belgijske vode. 

Minilo je pol ure in še vedno se smejim staremu kapitanu, ki mi je popestril celo dopoldne in se nato še jezil name, ker sem mu jaz popestril 5 minut njegovega življenja. Ni minilo prav veliko, ko me pokliče nekdo z malo večje tovorne ladje in me vpraša po mojem kurzu in destinaciji. Odgovorim, da ne govorim nizozemsko. Nato pa tisti nekdo odgovori precej nesramno v polomljeni angleščini, zato gumb na postaji enostavno obrnem na off in si rečem: »Najlepše je v tišini!« Pa se me le ogne tista ladja, saj kolikor vem, imam le prednost in glede na to, da so Nizozemci narod jadralcev, bi morali to vedeti tudi oni, a kot je videti, velja to samo v sončnem vremenu.

Še vedno se nisem odločil, kam sem sploh namenjen, zato sklenem, da imam za danes vsega dovolj in nastavim kurz proti Dunkirku. Pa vse skupaj ni tako enostavno, saj moram vpluti v pristanišče po poti med kopnim in peščeno sipino, ki sega 8 nm daleč. Plujem po tej ozki poti, vetra seveda zmanjka, zato pospravim jadra in prižgem motor, ki sicer deluje odlično, če mi le ne bi v Middelburgu nalili nafte s smetmi, zaradi česar sem moral pred odhodom dvakrat očistiti vse rezervoarje in zamenjati filtre. No, motor je deloval odlično, a je začel izgubljati moč točno v tem ozkem kanalu, kje pa drugje!? Zato sem moral napumpati malo pumpico na naftni črpalki, da je dobil nafto, nakar je deloval nekaj minut spet normalno, dokler ga ni popolnoma zmanjkalo. Sploh se ne jezim in ne čudim, še enkrat napumpam in zaženem motor, ki je znova deloval nekaj minut, dokler zaradi močnega vakuuma, ki ga je delal motor, ni počila cev, ki gre iz pumpe v naftni filter na motorju. Oohhh jaaa, k sreči veter piha v pristanišče, vendar zelo, zelo malo, a vseeno se premikam z vozlom in pol. Do valobrana je še daleč. Sedim v kokpitu, sidrni vinč je pripravljen. Če bo treba, bom moral poklicati po radiju asistenco, ki pa bi seveda segla v moj žep globoko vse tja do kolen. Počasi le priplujem do valobrana in barko obrnem v pristanišče, v katerem je dolg kanal, ki vodi vse do marin. Prva je na levi, druga pa na desni. Igram se z genovo, plujem mimo prve marine in medtem prosim mlade fante na malem ribiškem čolnu, da me odvlečejo do pomola. Pa mi rečejo: »Pokliči asistenco!« Točno tako je, kot so mi omenili prijatelji iz Francije, da naj ne računam na pomoč tega naroda.

Pa vseeno spet poskusim. Na mali jadralni barčici pluje za menoj starejši možakar. Prosim ga, če mi lahko pomaga, in mu pokažem vrv, on pa gleda okoli barke, če mu kakšna vrv ne visi z barke. Vidim, da mu ni nič jasno, zato mu rečem: »Motor!« in kažem z rokami, da mi ne dela. On gleda in misli, da mu kažem, naj on prižge svoj motor, saj po kanalu ni dovoljeno jadrati. Nakar vetra čisto zmanjka in on končno dojame, da jaz nimam motorja. Obrne svojo barko, se mi nasmeje in prikima za pomoč. Vrževa vrvi, on jih zaveže in me odvleče v drugo marino na prvi pomol. Nekako zmanevriram vse skupaj, skočim na pomol in vrv zavijem okoli bitve ter privežem mojo težko barko, ki sedaj tehta vsaj 13 t. Ves pomol je zaškripal, a je bitva vendarle zdržala. Zavezati sem moral tudi prednji del, saj bi sicer premec močno zavil od pomola, krma pa bi udarila vanj. No, pa sem le tu, dobro se je končalo. Takoj se lotim motorja, odmontiram cev in jo odnesem čez cesto v servis Volvo penta, kjer me pošteno oberejo: za 30 cm cevi, dve ušeski in 4 bakrene podložke zaračunajo 78 evrov. Prosim še za meter navadne črne cevi za nafto, za katero mi hočejo zaračunati še dodatnih 37 evrov. Prodajalcu povem, da je ne morem vzeti. On jo je medtem že odrezal, čeprav sem mu rekel, naj mi pove ceno prej, preden jo odreže. Verjetno me z njegovim slabim znanjem angleščine ni razumel. Francosko pač ne znam, razen nekaj besed in stavek iz televizijske reklame za rio mare pate. No, tisto cev zmontiram nazaj in zamenjam filtre ter naredim isti sistem kot na Lady Ivani. Pokličem na bencinsko črpalko v Middelburg in jih povprašam, ali sem jim jaz plačal z umazanim in strganim denarjem, saj so mi oni prodali nafto polno smeti. Opravičijo se mi, povedo, da so imeli nekaj pritožb, in da če želim, naj barko pripeljem nazaj in mi bodo zastonj očistili rezervoarje, nafto pa bom moral seveda kupiti novo. Pa se samo nasmejem in odložim telefon. Hvala lepa, vse skupaj nima smisla! Počeno jekleno cev potem zavarim v delavnici pri starejšem možakarju preko ceste, za kar mu plačam 10 evrov. Zdaj jo imam za rezervo, v primeru, da poči tista draga cev za 78 evrov. 

Zgodaj zjutraj pomagam uslužbenki iz pisarne privezati mali gliser, ki se mu je strgala vrv. Gliser je bil oddaljen 4 m od moje barke in v njem je bilo kar nekaj vode. Čez dan sem očistil vso barko, saj je bilo nafte kar nekaj v prostoru, kjer je bil motor, tako da se sedaj vse sveti. Odpravim se v mesto in opazujem dva možakarja, ki sta se lotila popravljati motor na tistem malem gliserju, ki sem ga zgodaj zjutraj pomagal privezati. Za velikost čolna je bil motor precej težak. Lepo ju pozdravim in jih povprašam, v čem je problem. Motor je imel precej čuden zvok, vendar nista vedela prav veliko, samo kar naprej sta črpala gorivo in obračala ključ za zagon motorja. Odpravim se v mesto in naredim nekaj slik čudovitih zgradb. Večina mesta je zaradi korone zaprta in vse skupaj je videti precej pusto. Kupim si francosko bageto in mleko, ter se vrnem na barko.

Ko stopim na barko, za sabo slišim topotajoč zvok, se obrnem in zagledam devet policistov v neprebojnih jopičih s pištolami v rokah, ki tečejo naravnost proti meni oz. moji barki, privezani na koncu pomola. Srce se mi skoraj ustavi. »Kaj pa sem zdaj naredil narobe?« se sprašujem. Ko pritečejo na konec pomola, zavijejo v desno in tečejo v drugo stran, ter se medtem ozirajo po marini. Enemu od policistov med tekom pade pištola na pomol in k sreči se ni zapeljala v morje. Zdaj mi je postalo vse kar smešno. Čez tisti mali gliser je bila pokrita cerada in tistih dveh mehanikov, ki sta se prej trudila z motorjem, ni bilo več. Verjetno sta popravila motor in pokrila čoln, da se ne bi znova nabrala voda, kajti napovedan je bil dež. Policisti se ozirajo po marini, se obrnejo in začnejo spet hoditi proti moji barki, vendar zdaj precej bolj umirjeno. Ko stopajo mimo tistega čolna, eden od mehanikov pomoli glavo izpod cerade in evoooo – policisti so že pri njem, pištolo ima na glavi, nato ga pošteno oklofutajo in izvlečejo iz čolna, nato še drugega.

»Kaj za hudiča, saj sta samo mehanika?« si mislim. Nato pa so iz tistega malega čolna, dolgega nič več kot 5 m, izvlekli dvanajst odraslih ljudi in dva dojenčka. Kar naenkrat je bilo na pomolu čez dvajset ljudi. Oba dozdevna mehanika aretirajo, ju vklenejo in ju spravijo na kolena. Druge pa odpeljejo kot četico. Policist se mi opraviči za dramo, jaz pa samo pokimam z glavo in se zamislim, saj imam prav takšno brado kot ti emigranti. Sedem v kabino in razmišljam: ves film se mi odvije v mislih. Vsega je bilo dovolj za danes, si mislim, pojem bageto z mlekom in zaspim. Naslednje jutro se zbudim in spet slišim zvok motorja, ki ga poskušajo prižgati na tistem malem čolnu. Na njem sta spet dva namišljena mehanika. In ni bilo niti 20 minut, znova pritečejo policisti, tokrat jih je samo šest. Vklenejo ju in ju spravijo na kolena prav pred mojo barko. Ta dva me prosita za cigarete in povesta, da sta bila v čolnu natlačena tri dni, prav tako kot preostalih dvanajst. Ne vem, kje sta se skrila včeraj, da ju niso našli, a sta se. Vprašam policiste, ali jima lahko dam cigarete, in oni prikimajo. Z nasmehom sta se zahvalila in jih pokadila. Nato pa prideta še dva policista in me prosita za potni list. Povem jima, da ne govorim francosko, ampak le angleško. In se je začela drama. Seveda, tudi emigranti ne govorijo francosko. Pokažem jim potni list, gledata sliko in mene in sliko in mene. Ker je potni list star in je eno leto pred iztekom, mi ne verjameta, da je moj. Prepričana sta, da sodelujem z emigranti ali pa sem celo sam emigrant, saj imam brado. Tako sem skupaj z njimi končal vklenjen na pomolu. Dovolili so mi, da zaklenem barko, in me nato odpeljali na policijsko postajo, kjer so mi vzeli prstne odtise, me sezuli, mi dali natikače in obrok, ter me vrgli v celico, kjer sem bil sam ves dan. Imeli so me za emigranta, zato sem tudi dobil topel obrok kot vsi drugi, saj niso jedli tri dni.

Premišljujem: da niso jedli tri dni, še razumem, kako pa so šli na WC v tistem malem čolnu? Če tisti mehanik ne bi pomolil glave ven, bi lahko prečkali Rokavski preliv in bili bi v Angliji, mene pa bi policija pustila pri miru. Tako pa sem zaprt v tej hladni celici! Prav nič prijetno mi ni bilo, saj imam rahlo klavstrofobijo že od otroštva, od kar sem obtičal v dvigalu. Neprestano pritiskam na zvonec in jim najedam: »Emigranti so bili iz Sirije, jaz pa sem iz Slovenije!« Nič ne pomaga, obe državi se začneta na S, zato sem, kjer sem! Pride možakar in mi odpre vrata, pospremi me v sobo, kjer me čaka prevajalec. Jaz ga gledam: on govori v sirskem jeziku ali karkoli je to. Rečem mu: »Jaz sem Slovenec, govorim slovensko, angleško, srbsko, hrvaško, nemško in špansko. Odločite se za enega izmed teh jezikov in mi pripeljite prevajalca!« Potem se spomnim na brado, ki je verjetno moja oteževalna okoliščina in jim predlagam: »Imate moj potni list in če mi ne verjamete, prinesite britvico, da se obrijem in vam bo precej jasno, kaj ste naredili. V tisto celico ne grem več!«

Pa me vseeno vržejo nazaj v celico. Čez dve uri pride nekdo in me spet pelje v sobo za zaslišanje. Pred mene postavi telefon, na liniji je prevajalka hrvaškega jezika. Po eni uri razlaganja jim le postane jasno, da so naredili napako. Po angleško jim rečem, da so neizobražene p.... p...., isti kot po vseh državah. S postaje sem zato moral peš. Bila je že noč. S seboj sem nesel jezo sam nase in na njih, pa natikače, ki sem jih lahko obdržal. Pogledal sem svoja dotrajana oblačila in si mislil, saj konec koncev ni čudno. Mogoče bi malo bolj skrbel zase, ne pa da čisto vse, kar zaslužim, vložim v barko. Če je pa to potrebno za uresničitev mojih sanj, je pač tako. Vseeno pa preveč izstopam v vsaki marini, saj imajo vsi jadralci lepa oblačila: polo majice, HH, Musto itd., jakne in hlače. V teh lepih oblačilih gredo po pomolu z jadrnice do WC-ja, pa v bar na kavico. Joj, kaj bi dal za takšno garderobo, o kateri lahko le sanjam. Je pač tako, njim je na morju toplo, mene pa zebe, oni pijejo vino in jedo drage sire v restavracijah, jaz pa sem za dobro jutro aretiran in dobim zajtrk v samici.

Ob tem razmišljanju pripravim barko in zjutraj izplujem proti jugu. Nimam pojma kam, samo da grem od tod, pa čeprav bo deževalo in bo veter pihal proti meni, samo stran od tod.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 258. dan

Danes sem imel zanimiv pogovor. Poklical me je novinar z Vala 202 in sva malo klepetala po telefonu. Očitno se razen korone prav dosti ne dogaja in želijo še malo popestriti program s kakšno ne preveč zateženo zgodbo.
Bomo videli, ali sem mu sploh povedal kaj takega, česar ni že stokrat objavil.

Meni se čepeti v marini na Kanarskih otokih ne zdi ravno huda zgodba. Ko se je svet ustavil, je pač vsakdo nekje obtičal. Eni doma, eni na potovanju. In ker sva midva obtičala z barko, se nisva odločila za let domov. Za vsak primer sploh nisva javila na zunanje ministrstvo, da sva tukaj, da ne bi kdo mislil, da naju mora reševati. Kdo ve, kdaj bodo spet mogoči leti iz bližine Ljubljane do Lanzaroteja. Je pa že bolje tole korono prevedriti na barki. Verjetno se bo promet po vodi sprostil prej kot letalski promet.

Sicer pa se nam tule obetajo boljši časi. Danes se v Madridu odloča o tem, kako se bo Španija poskušala izviti iz trenutnega krča. Popuščanje ukrepov bo postopno in različno po pokrajinah. Ker imamo na Kanarskih otokih (predvsem na nekaterih otokih) kar ugodno sliko glede korone, upamo, da bomo kmalu lahko pomolili glave iz lukenj. Kar nekaj časa še ne bo možno potovanje med pokrajinami, a za nas je napredek že to, da bomo (upam) smeli na sprehod. Bomo videli, kaj bo iz tega.

Druga novica dneva pa je, da imam novo frizuro. Saloni so pri nas seveda še zaprti, a me je ostrigla Lili. Meni se zdi nova frizura super. Lili si sicer nekaj mrmra v brado, da se zadaj vidijo stopnice, ampak jaz nič ne vidim. Bomo videl, kaj bodo rekle druge punce. Aja, saj zdaj nič ne hodim v družbo. No, potem je pa sploh vseeno. Slike 'prej' in 'potem' nimam. Sebe res ne slikam rad. Manj, kot se gledam, bolj sem si všeč. 

Ko se zjutraj pri britju pogledam v ogledalo, se itak vprašam, kdaj se je na barko prikradel ta debeli starček s sivimi in že malo redkimi lasmi. 

Danes sem šel v čendlerijo vprašat, ali imajo slučajno plinski žar, po možnosti isti model, kot ga imam sedaj.
Imajo samo takega na oglje. Enakega, kot ga imam sedaj, le na oglje. Saj hrana z žara na oglje je boljša od tiste s plinskega žara, ampak jaz se predobro poznam. Ne bo se mi ljubilo zakuriti žara samo za naju dva. In potem bi pekel kar v ponvi. Je pa plinski žar vseeno čisto nekaj drugega, kot pečenje v ponvi. Če ga naročijo, bo tukaj v treh tednih. Nisem se odločil za to. Jaz večni optimist upam, da se pobereva od tukaj prej kot v treh tednih. Jutri povprašam še v drugi čendleriji, sicer bomo pa pekli v naluknjanem starem žaru, dokler do konca ne razpade.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 259. dan

Dobro, da sva se strigla včeraj. Danes je precej bolj vetrovno in bi bilo nemogoče lase pospraviti, saj bi jih veter sproti nosil povsod okrog. Včeraj sva vse pometla, pa čez nekaj minut še enkrat, potem sem vse dobro posesal in v kokpitu ni bilo niti enega laska, vsaj tako sem mislil. Ampak danes je bilo spet polno las po vseh kotih. Kot bi se še kdo ponoči strigel. Sploh mi ni jasno, od kod so se vzeli. Veter zna neverjetno dobro skriti smeti v skrite kotičke in jih potem po obrokih strateško vračati nazaj. Rdeči pesek (iz Sahare) in črn pesek (lokalni) se tudi nabirata po skritih kotičkih in jih potem veter prestavlja naokrog. Prej sem mislil, da sem s pranjem odstranil ves pesek. Ni šans.

Danes sem bil še v preostalih dveh čendlerijah. Plinskega žara žal nimajo. Bom še enkrat prespal, potem pa se mogoče jutri lotim popravila obstoječega. Kak kos nerjavne pločevine se mi zagotovo valja po barki. Ker variti ne znam in nimam varilnega aparata, bom preveril, ali je možno skovičiti kose skupaj. Če lahko skovičijo skupaj celo letalo, bom pa jaz tudi en roštilj.

V Španiji so objavili načrt rahljanja ukrepov osamitve, ki bo potekal v štirih fazah. Vsaka faza odpravlja določene omejitve in načeloma traja dva tedna, da lahko ocenijo vpliv na pandemijo. Posamezna pokrajina bo v naslednjo fazo lahko vstopila, ko bo izpolnjevala ustrezne kriterije. Kanarski otoki obsegajo dve pokrajini. Vzhodni otoki (Lanzarote, Fuerteventura in Gran Canaria) so ena pokrajina, zahodni otoki pa so druga pokrajina. Na žalost to pomeni, da se tudi potem, ko bo že omogočeno gibanje znotraj pokrajin, ne bova smela premakniti na zahodne otoke. A to ni tako pomembno. Komaj čakam, da bova lahko šla z Lili skupaj na sprehod, ne pa samo eden od naju do najbližje trgovine. Me pa malo skrbi, da se ljudje ne bodo obnašali tako, kot bi se morali in bo vlada spet vzpostavila strog policijski režim. Na primer: sedaj lahko eden od staršev pelje enkrat na dan otroke na sprehod za največ eno uro. Pri tem se ne sme družiti z drugimi odraslimi (minimalna razdalja 2 m, priporočena je uporaba mask), pa tudi otroci, ki niso iz iste družine, se ne smejo igrati skupaj. To, kar vidim z barke, pa je nekaj povsem drugega. Ob starša peljeta otroke ven in se prav na blizu pogovarjajo z vsemi, ki jih poznajo.  Takoj se delajo večje gruče. Hja, upam, da uradne številke okužb ne pobegnejo spet v nebo, saj bi se potem vrnili v prejšnje stanje izolacije.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 260. dan

Včeraj sem teoretično raziskal, če lahko sam popravim zarjaveli roštilj. Naučil sem se, da je temperatura plinskega plamena od 1300 do 1600 °C. Tališče aluminija je 660 °C, tališče železa pa 1538 °C. Torej aluminij verjetno ne pride v poštev. Škoda, saj je precej mehkejši in ga je enostavno oblikovati in kovičiti. 

Dve področji sta najbolj prizadeti: eno je notranja stena roštilja. Tega sploh ne bom popravljal – tako ali tako je stena dvojna in zunanja stena je brezhibna. Bo pač imel roštilj nekoliko slabši izkoristek, predvsem v močnejšem vetru. Drugo pa je žarilna kupola nad plamenom. Ta je narejena iz posebne zlitine, ki zdrži izredno visoke temperature in žari tako močno, da je žar skoraj tak, kot bi bil na oglje. Vsaj tako se hvali proizvajalec v svojem prospektu. To kupolo sem enostavno nadomestil z malo ponvico, ki je vsaj približno prave velikosti in oblike. Ker je ponvica iz tanjšega nerjavnega jekla, verjetno ne bo zdržala prav dolgo. Bomo videli. Danes sem le sestavil skupaj, kurili pa nismo. Malo krivljenja, pa je šlo. Gotovo je bilo v 5 minutah. Upam, da zdrži kaj več kot eno peko.

Glavna stvar, ki se je danes zgodila, je pa to, da sem bil na radiu. Na Valu 202. Pred nekaj dnevi me je poklical novinar Aleš Smrekar in sva se malo pogovarjala. In danes je iz tega naredil prav soliden prispevek. Tule ga lahko poslušate: https://val202.rtvslo.si/2020/04/nihce-nas-ne-zadrzuje-tukaj-a-nimamo-kje-pristati/. 

Sicer pa vsi že nestrpno čakamo dan, ko bova z Lili lahko šla na sprehod po okolici in dan, ko se bomo lahko kam premaknili. Nekaj se govori, da bo to kmalu – v nekaj dneh. Bomo videli.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 261. dan

Danes sva seveda morala preizkusiti žar z novo improvizirano kupolo. Stvar dela, čeprav ne peče tako enakomerno kot originalna verzija. Originalna kupola je bila bolj stožčasta, ta je bolj ploščata. Zato je originalna prišla bližje plamenu – verjetno točno na točko najvišje temperature, se posledično bolj segrela in bolje pekla. Bila je tudi narejena iz debelejšega materiala, kar verjetno pomeni, da je bolj enakomerno oddajala toploto.

Zdaj je tako, da žar peče bolj 'kolobarjasto'. Povsem ob robu ni prav vroče, nekaj cm bolj proti sredini je najbolj vroče, sama sredina pa spet ni zelo vroča. Ni idealno, a ko se bom na to navadil, se bo dalo prav v redu speči kosilo. 

Danes je čisto solidno uspelo, a sva imela bolj začetniško varianto – pleskavice in pečene melancane. Pri tem težko kaj zafrkneš. Veter še vedno kar pošteno vleče in trga zastave na barkah. Jaz v marini zastave po navadi kar zvijem. Vidim, da jih imajo skoraj vsi že precej scefrane po skoraj dveh mesecih karantene. Recimo, ko sva prišla, je bila sosedova španska zastavica povsem nova. Ko so oni pred nekaj dnevi odpluli, pa je pol zastave že manjkalo. Pri marsikom lahko zgolj še ugibaš, kakšna zastava je visela tam, dokler je ni veter razcefral in zdaj vihra le še nekaj pramenov obledelega blaga.

Za nenavtike: na barki mora biti izobešena zastava države, kjer je barka registrirana. Ta je obešena na krmi. Obešena mora biti še zastava države, v kateri se nahajamo. Ta mora biti obešena na desni strani jambora, tipično pod prvim križem. Lahko pa so izobešene še kakšne druge zastave: recimo klubske, ali pa zastave držav, od koder je posadka na barki. Te so lahko izobešene na levi strani jambora.

Hec je s temi zastavicami. Pri vseh visokih stroških navtike nas moti to, da je treba menjati zastavico, ki stane nekaj evrov. Kruzerji izumljamo vsemogoče načine, kako privarčevati nekaj drobiža. Jaz na primer zastave večkrat zvijem, če ne plujem. Eni na primer sami šivajo zastave, kar še nekako razumem za enostavne zastave – recimo, če je navadna trobojnica. Manj mi je jasno, kako to delajo za bolj zapletene zastave (na primer grbi, zapletene oblike ...) Prijatelji Nemci pa so recimo dali narediti nemško zastavo, ki je dolga nekaj metrov in široka pol metra. Navita je na drogu in odvijejo jo ravno toliko, da je oblika prava. Ko se zadnjih recimo 10 cm strga enostavno odrežeta 10 cm in odvijeta naslednjih 10 cm z droga. Zaradi grba se tega s slovensko zastavo ne da narediti.

Sicer smo pa dočakali vsaj delno sproščanje ukrepov. Ni sicer nekaj takega, česar bi se veselil, a je boljše kot nič (kako globoko smo padli).

Z jutrišnjim dnem gremo lahko tudi odrasli ven, a so hude omejitve:
- Samo enkrat na dan
- Bodisi med šesto in deseto uro zjutraj ali pa med osmo in enajsto zvečer.
- Ne več kot en km od bivališča.

Vmesne ure so rezervirane nekaj za osebe nad 70 let, nekaj za otroke do 14 let. Torej se za naju ni kaj dosti spremenilo. Do desetih še jutranje kavice ne spijeva, torej bova jutranji termin verjetno preskočila. Ob osmih zvečer je pa že tema. Omejitev enega km je tudi precejšnje razočaranje. To je ravno do konca marine in mogoče še 100 m naprej. Videti je, da bo trgovina še zmeraj glavni sprehod. Lanzarote ima krasne sprehajalne poti zunaj mesta, a ljudje do njih ne bodo smeli, saj so več kot km od stanovanj. Namesto da bi se sprehodili po divjini na svežem zraku, bodo morali na sprehod v mestu, kjer lahko pričakujemo gnečo. Priporočljive so maske in obvezna je razdalja 2 m od vseh drugih ljudi. Po moje je ukrep precej zgrešil namen s tem, da je ljudi omejil na gnečo v mestu. No, bomo videli, kako bo to v praksi.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Nizozemska: po kanalih, pod mostovi in čez zapornice do morja

Poletja na Nizozemskem skoraj ni bilo čutiti. Nizozemci pa so se vendarle znojili, kljub posedanju v senci in hlajenju v njihovem mrzlem morju. Meni pa do kopanja ni bilo prav nič. V tem hladnem vetru sem več ali manj nosil pulover, da bi skočil v vodo, mi pa ni prišlo niti na misel. V tem hladnem nizozemskem poletju sem se okopal v vodi samo enkrat, ko je bilo nujno potrebno: moral sem preveriti propeler motorja, da se ni okoli njega ovila kakšna vrv. Pravzaprav tudi barva morja Markermeer, ki je pravzaprav jezero, ni bila prav nič privlačna. Včasih tako zelo pogrešam Jadransko morje in čisto vodo, da bi najraje z barko kar zavil skozi Gibraltarska vrata in barko usmeril točno proti Messini.

Pot iz Lelystadta me je vodila čez Markermeer v Amsterdam, kjer se zastonj privežem na pomol. Barko mi pomaga privezati starejši možakar z imenom Jos. Skupaj pokadiva par zvitkov tobaka in debatirava o barkah. Jadralci vemo, da ti pogovori segajo v neskončnost. Za pot v mesto mi ni bilo kaj dosti, saj bi moral na mali trajekt, ki prevaža turiste čez kanal. Pravzaprav mi do centra Amsterdama ni prav nič, vse to nošenje mask, ki nima nikakršnega smisla, te odvrne od sicer prijetnega pohajkovanja po Amsterdamu. Masko moraš imeti na obrazu, ko vstopiš v bar ali restavracijo, nato sedeš za šank ali mizo samo 2 m od vhoda, in lahko masko snameš, govoriš, pihaš, dihaš, kakor te je volja, medtem ko morajo uslužbenci imeti stalno maske. In ko se sprehodiš po ulici mimo zadnjih vhodov v restavracije, tam vsi kuharji in natakarji kadijo in se smejijo, seveda brez mask. Skozi okno lahko opaziš, da v kuhinji nihče ne nosi maske, če pa jo, pa je ta napeta pod brado. Jasno je, da tak način nošenja mask niti nima smisla, ampak zaradi teh »robčkov« s prišito elastiko, so nekateri ljudje postali biljonerji. Jaz sem se prekužil; covid sem dobil že pred dobrim mesecem in ga prebolel kot običajno gripo: šest dni sem se znojil, brez energije poležaval na barki, bral knjige in pregledal cel netflix.

Iz Amsterdama sem odplul zgodaj zjutraj vse do zapornic, ki te spustijo v morje. Pred zapornicam me ustavi nizozemska policija in preveri vse moje dokumente in dokumente barke. Po 20-minutnem čakanju pred zapornico smo debatirali o vsem mogočem. Pospremili so me do zapornic in se poslovili, zaželeli so mi srečno plovbo in Orplid je končno po dolgih letih zaplul v slano vodo. Ura je bila točno 12 in moral sem se odločiti: ali se privežem v marini Seaport ali pa nadaljujem ob obali do Haaga. Barka in jaz sva bila končno na morju in niti ona niti jaz se nisva hotela ustavljati, zato sem nadaljeval pot proti Haagu. Po 8-urnem jadranju proti vetru in testiranju barke v slani vodi sem le zaplul v pristanišče, kjer sem se moral privezati ob regatno jadrnico, saj so bila vsa mesta zasedena. Orplid je plul brezhibno, valove je rezal veliko bolje kot Lady Ivana in jadranje z njim je bilo popolnoma drugačno. Barka je veliko bolj stabilna in udobna, pa tudi hitrejša, čeprav je trikrat težja od Lady Ivane. Edina slaba lastnost je to, da je manevriranje vzvratno nemogoče in to zaradi vetrnega avtopilota Pacific plus, ki ima svoje krmilo v vodi in kakorkoli ga obrnem, pa tudi če ga imam fiksiranega, barka zavije vedno v smer, kamor se obrača propeler ali v primeru vodnega toka zavije v drugo smer.

Plačam marino: cena 32 evrov in na roke napisan račun. Naslednje jutro vremenska napoved ni bila nikakor boljša, ampak še slabša, zato se odločim, da bom ostal v tem mestu. Moti me le mesto v marini in seveda cena. Plezanje čez krov druge barke zame ni nikakor sprejemljivo, pri tem pa moram za to tudi plačati – in to za mesto v marini, ki sploh ne obstaja!? Zgodaj zjutraj se odpravim na sprehod po celotnem pristanišču in iščem prazno mesto. Tako na drugi strani marine opazim lanskega prvaka plovbe čez ocean Childhood. Lastnika sem lani spoznal na otoku Lanzarote. Na tem pomolu je bilo prostora več kot dovolj. Tam sta bili privezani tudi dve barki in lastnike sem povprašal, ali se lahko privežem tam tudi jaz. Odgovorili so mi, da lahko in tudi plačati mi ni treba, zato sem po jutranji kavici takoj prestavil barko in se privezal na tisti pomol. Tam sem ostal privezan pet dni. Vreme se še vedno ni popravilo. Skozi Rokavski preliv je pihal močan veter v nasprotno smer, seveda s tokom, in tako naj bi ostalo vsaj še 10 dni, zato sem se odločil, da izplujem in vplujem v eno izmed največjih pristanišč na svetu – Rotterdam. Do velikega valobrana sem imel kratkih 14 milj, kar sem preplul v treh urah. Premetavanje po kratkih valovih je bilo pač, kakor je bilo, deževalo je in vetra je bilo za kakšnih 22 kn. Po vplutju v kanal me spremlja kontrola pristanišča Rotterdam in me pospremi vse do kanala, ki vodi pod dvema velikima mostovoma. Za te mostove moraš vedno ujeti pravi čas in poklicati po radio postaji. Ker ne znam izgovarjati imen mostov, jim najprej objasnim, da bi prosil, če lahko govorimo v angleškem jeziku in v tem trenutku se njihova prijaznost kar naenkrat spremeni v malo nevljuden pogovor. Prvi most sem ujel pravi čas, drugi most, ki je samo 200 m od prvega, pa mi zaprejo točno pred nosom, zato sem moral 20 minut motorirati v krogu in čakati kakšno večjo ladjo, da ji odprejo most, jaz pa ji sledim. V teh 20 minutah se mi je uspelo nasukati na peščeno sipino, ki lahko v teh kanalih nastane čez noč zaradi močnih tokov. Vendar se brez problema tudi z nje izvlečem. Ura je že sedem zvečer, jaz pa sem 10 nm pred manjšo marino. Plutje po kanalih ponoči brez točnih kart na ploterju je preveč zahtevno, zato se raje privežem v majhni marini v tem kanalu, kjer plačam 22 evrov starejšemu možakarju, ki ima tako slab vid, da je skoraj vse podatke iz mojih dokumentov prepisal popolnoma narobe, pa nič za to. K sreči v teh krajih sonce zahaja tako pozno, da ob desetih zvečer še vedno ni popolne teme. Obiščem vasico, ki je oddaljena od marine približno kakšnih 20 minut. Vse je videti zapuščeno, ulice so prazne in srečam zelo malo ljudi.

Naslednje jutro vstanem s soncem tako kot po navadi, saj imam probleme s spanjem že vse od Lanzaroteja, s čimer sem se že sprijaznil. Odkar sem prišel na Nizozemsko, so se stvari še veliko poslabšale, spim veliko manj, kot sem spal med jadranjem na Atlantiku, povprečno 4 ure na dan. Ura je 5.30 in zunaj se že dani. Obrnem barko, s pomočjo vrvi na krmi obrnem krmilo v desno, dodam gas na motorju in obrnem v desno še krmilo, tako da se barka sama začne obračati, pri tem popuščam vrv na krmi in ko se končno obrnem za 90 stopinj, spustim vso vrv in jo na hitro povlečem nazaj na barko. Izplujem iz marine in nadaljujem pot po kanalu Sprui. Ves dan je deževalo in kljub močnemu vetru, ki piha po kanalu, motoriram prav tako kot vse druge ladje. In ko končno priplujem iz tega kanala, se priključim večjemu kanalu, ki se imenuje Haringvliet, kjer je v sredini kanala manjši otok. Moram se odločiti, po kateri strani bom plul. Zaradi zelo nizke globine se odločim pluti po južni strani kanala, kjer me vodijo vse boje, zelene z leve strani in rdeče z desne strani, vse te boje so brez luči, tako da plovba ponoči odpade, saj imam v tako slabem deževnem in meglenem vremenu probleme že podnevi. Ne morem si privoščiti niti kart na ploterju, saj sem komaj zbral denar za motor. Tudi s hrano moram biti zelo skromen, denar sem razporedil tako, da je moj dnevni limit 10 evrov, če je treba plačati marino, to pomeni, da tri dni lovim ribe in si pečem kruh.

Priplujem pred dvižni most Haringvlietbrug, ki sem ga ujel, kot da bi planiral. Most se dvigne le trikrat na dan in moral sem počakati le 20 minut, zato motor nastavim na minimalne obrate, ker plujem proti toku, premikam se skoraj nič in medtem si kuham kavo, ki se mi seveda zažge, medtem ko kontroliram pot plovbe, a še vedno se prileže po tako kratkem spanju in slabem vremenu. Nato sledijo zapornice, ki me spustijo ali dvignejo kakšen meter nižje ali višje, saj po tem številu zapornic niti ne sledim več dvigom in spustom. Čez nekaj milj me spet čakajo zapornice z imenom Kramer. Pred vsakimi zapornicam je pomol, kjer barko lahko privežeš in čakaš na zeleno luč na semaforju, podobno kot na cesti. Ne razumem Nizozemcev: ko se prižge zelena luč, vsi hitijo v zapornico in se borijo za mesta, čeprav je vedno prostora dovolj za vse čisto povsod, tudi pri mostovih. Nizozemce je težko razumeti. Nizozemska je na prvi pogled videti lepa dežela, prijazna in odprta za vse ljudi. Ko pa si tam nekaj časa, pa le vidiš, da ni tako. Ko zapustim zapornico Kramer, se vreme občutno poslabša. Tudi napoved je bila neobetavna: prihaja močan veter iz JZ in vedel sem, da se moram privezati na nek pomol ali na neko bojo, vendar sem vso pot tako dobro izračunal, da sem bil od marine oddaljen le 4 milje. Toda te 4 milje so mi vzele 2 uri, saj se je veter tako močno okrepil, da je barka komaj delala 2 vozla po popolnoma ravni površini vode – ne morem reči morju niti ne reki, saj je vse skupaj mešanica obojega. Sledim bojam, ki me vodijo pod most in v še ene zapornice, ki te dvignejo za še 1 m. Privežem se na pomol v marini poleg mesta Bruinisse in ostanem tam dva dni. V vsem tem času me nihče ni prišel vprašat, ne kdo sem ne kaj sem, zato se tudi nisem javil v pisarni. Tuš in stranišče sem uporabljal na barki, tako da jim nisem naredil nikakršnega stroška. Po dveh dneh močnega vetra sem zgodaj zjutraj izplul iz marine in spet vplul v zapornice, nato sem sledil kanalu, ki me je vodil do Veerse Meer, kjer sem spet čakal na zapornice in most. V vseh teh kanalih je nujno potrebno slediti bojam, ki so sicer občasno obrnjene ravno obratno, in se izogibati ribiškim mrežam. V primeru, da skreneš s poti med bojami samo za nekaj metrov, globina vode pade prav hitro pod 2 m in kot da to še ni dovolj, se je treba izogibati velikim ladjam, ki prevažajo surovine po kanalih. Na vseh teh ladjah je moč videti kapitane, ki se v sončnem vremenu sončijo na palubi, nekateri imajo na ladjah celo družine, s katerimi potujejo, služijo denar in na ta način živijo svoje družinsko življenje. Vse tovorne ladje imajo na krovu avtomobile različnih registracij iz različnih držav, različne so tudi zastave, pod katerimi plujejo – švicarske, belgijske, nemške, danske itd. Kako je moč potovati po vseh teh kanalih po vsej Evropi, si je kar težko predstavljati! In to s tako velikimi ladjami, ki gredo pod neke mostove na centimetre natančno in s hidravličnimi križi na premcu ladij, ki jih lahko spustijo ali dvignejo v primeru prenizkega mostu.

Ko me spustijo čez zapornice, plujem po Veerse Meeru, ki je popolnoma turistično in tu sta dve veliki marini na vsaki strani z ogromnimi kampi za kampiranje, kamor zahajajo ljudje z Nizozemske na počitnice. Na tej plovbi je treba paziti na globino, kajake, otroke, ki se učijo jadrati, supe in skratka vse vrste plovil. Kakšni dve uri iščem mesto za prenočitev in na koncu se parkiram pred ogromno cerkev na pomol, kjer sem le dobil prosto mesto. Na tem pomolu se čudim, kako starejši ljudje lovijo rakovice z miniaturnimi paličicami za ribolov, prav takšnimi, kot sem si jo sam samo zaradi heca pred meseci kupil v najcenejši trgovini Action. Na tem pomolu je dovoljeno biti privezan samo do 6. ure, vendar čez noč nisem ostal tam sam – parkirani sta bili še dve drugi jadrnici. Na eni izmed jadrnic je bil starejši možakar, ki me zvečer obtoži, da sem mu ukradel stojalo za fotoaparat, ki naj bi bilo precej drago. Sam ga je pustil na palubi svoje barke, medtem ko je na pomolu čez dan mrgolelo ljudi. Seveda, že spet sem bil kriv jaz, moja preprosta oblačila in zastava. Objasnim mu: če misli, da sem mu ukradel stojalo, naj brez problema pokliče policijo in z veseljem jim razkažem mojo prekrasno barko. Sploh pa: kaj mi bo stojalo, če nimam fotoaparata? Pojasnim mu tudi: če bo poklical policijo, se bomo morali vsi preparkirati s pomola, ne le jaz in on, tudi sosednja barka. Tako mu zaželim nasvidenje in lahko noč.

Zjutraj se prestavim nekaj milj naprej po kanalu v Middelburg, kjer se ustavim na bencinski črpalki in natočim 120 litrov goriva. Tam tudi prespim, saj moram počakati še dva dni, preden zapustim Nizozemsko. Zunaj na morju namreč divja močan veter z zahoda. V Middelburgu se počutim bolj domače. V ozki ulici naletim na lokalni ribiški bar, ki obratuje že vse od leta 1949, in tam spoznam nekaj prijetnih ljudi. Tukaj so ljudje predvsem bolj prijazni kot v osrednji Nizozemski, kjer nosijo tiste lažne nasmehe s hlinjenimi pozdravi. Prijatelj Karin mi je razložil, da so zafrustrirani in da je to zaradi ravnin in deževnega vremena. Pravi, da si sedaj, ko bo konec poletja, niti ne želi več živeti tu in za povrh seveda še ta korona ... Dovolj ima teh lažnih nasmehov in prerekanja v vrstah v trgovinah zaradi nesmiselnih varnostnih razdalj.

Po dveh dneh čakanja se želim prestaviti na konec kanala v Vlissingen, vendar zamudim prvi most za tri minute, zato moram počakati vse do 12.37, da se most znova dvigne. Ob 12.20 se mi ob barko privežeta dva Nizozemca. V močnem dežju postopata po svoji barki, pa si mislim: »Kaj je s temi ljudmi, imajo res tako radi dež?« Opazujem ju in se čudim, kako lahko uživata ob pitju kave v tem dežju? V petih minutah pa se nebo razjasni in tudi Walter stopi na palubo! Povprašam ju o plovbi po kanalu in tokovih in mi nadvse pomembno odgovorita, da si moram kupiti točne karte tokov in smeri tokov plim in osek in tako dalje, vendar se mi v moji glavi možgani že kregajo z denarnico ... Na koncu sem naštudiral vse karte in tokove skoraj na pamet – vse do Boulogne-Sur-Mer. Barke se počasi začnejo zbirati in čakamo, da se na mostu rdeča luč spremeni v zeleno. Vse barke bodo šle pod iste mostove ob istem času in most se ne bo nobenemu zaprl pred nosom, pa se vseeno prerivajo in kregajo za prvo mesto. In med Middelburgom in Vlissingenom so štirje mostovi, ki se odpirajo zaporedno, zato smo morali pred nekaterimi mostovi čakati tudi po 15 minut in za nami je ves čas plula še tovorna ladja, tako da točno veš, da se most ne bo zaprl, pa se vseeno še vedno prerivajo. In ko priplujejo do mostu, ki se ne odpre še vsaj nekaj časa, se je prerivanje začelo vzvratno. Čudim se vsem tem prizorom in se pri tem smejim nekemu paru na barki Elan: prerekata se, ona krili z rokami po zraku, on pa nemočen stoji za krmilom in ji nekaj razlaga. Na koncu se ženska le »pospravi« v kabino, tako da kapitan lahko uživa v nadaljnjem prerivanju po kanalu.

Ko končno priplujemo pod zadnji most, vidim, da je neka tovorna ladja parkirana točno pred vhodom v malo marino, kamor sem se nameraval privezati. Zaradi močnega vrtinčenja vode, kar so povzročali ladijski motorji, nisem mogel vpluti, saj bi zaradi dolge kobilice porinilo mojo barko v pomol na drugi strani kanala, in lahko bi povzročil veliko škode na tistih plastičnih barčicah, ki so videti kot malo večji lončkih od jogurta. Zato krožim po pristanišču 30 minut, vendar tovorna ladja še vedno povzroča močan tok, zato se vsega skupaj naveličam, preverim situacijo na drugi strani pristanišča in se z muko parkiram na prvi pomol. Nato preverim vrata na izhodu s pomola, ugotovim, da so zaklenjena in se zato prestavim na drugi pomol, kjer je ista pesem. Opazim še tretji pomol, si rečem v tretje gre rado in se prestavim tja. Tam je izhod na parkirišče, s prstom porinem vrata, ki se enostavno odprejo. Sprehodim se po tisti mali marini, v pisarni povprašam po plimi in oseki ter morskem toku, pa kdaj bi bilo najbolje, da izplujem proti Belgiji ali Franciji. Starejši možak mi pojasni, da bo ob sedmih zjutraj odlično. Zahvalim se in se odpravim v mesto. Poslikam nekaj znamenitosti in se nato vrnem na barko, zlezem v posteljo, kajti zjutraj moram biti ob šestih na zapornicah in nato končno spet v slani vodi, kjer bom Orplid usmeril proti Rokavskemu prelivu.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 254. dan

Danes je Lili prvič, po več kot 40 dneh, šla z barke dalj kot do WC-ja. Šla je v trgovino. Do zdaj sem vedno nabavljal jaz. Jasno, da je iz trgovine prinesla toliko, da je komaj prinesla. Dobrot nam tako ali tako ne manjka, tule se res dobi vse. Danes recimo sva jedla zelene šparglje, včeraj črno rižoto ...

Žal se nama obema že malo pozna na kilah. Danes sem tudi prvič po dolgem času prižgal motor na barki. Tu so mnenja zelo različna:
- eni zagovarjajo, da je treba motor, ki ni konzerviran vsaj enkrat na teden (še bolje dvakrat) zagnati, da preprečiš tvorjenje alg in sluzi v ceveh in izmenjevalcu hladilnega sistema.
- drugi zagovarjajo vsaj enkrat mesečno zagon in delovanje vsaj toliko časa, da se motor ogreje na delovno temperaturo in se iz olja izloči voda (kondenz), vsi gibljivi deli pa so potem dobro namazani.

No, jaz sem ga zagnal prvič po 4. marcu, ko sva se vazala tule v marini. To je po petdesetih dneh. Vžgal je normalno. Akumulatorji se tako ali tako redno polnijo s pomočjo sončnih celic, tako da s tega stališča nisem pričakoval težav. Se mi je pa zdelo, da je trajalo nekoliko dalj časa kot običajno, da je izpuh začel pljuvati vodo. A po nekaj sekundah je bilo vse normalno. Tudi kadilo se ni kaj pretirano. Sosed me je v šali vprašal, kam plujem. On nič ne prižiga motorja, njegova žena pa je rekla, da mu je že večkrat svetovala, naj ga malo požene.
Motorno olje je pri nas OK (barva, konsistenca in količina), hladilna tekočina tudi, v lovilni mrežici za vodo ni videti smeti, pri osi ne pušča, skratka, meni je vse videti v redu.

Bom pa verjetno enkrat v prihodnjih dneh razdrl zunajkrmni motor, saj ta pa res že zelo dolgo ni bil v uporabi, a ni konzerviran.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 255. dan

Včeraj sem spet zamudil 'pontoon radio'. Vsak drugi dan ob 18.30 se namreč cela marina dobi na VHF kanalu 68 in imamo svoj radio. Točno, kaj se dogaja, ne vem, ker mi uspe večino zamuditi. Gre pa za medsebojna obvestila, izmenjavo informacij in splošno nakladanje. Na koncu je kulturni program, kjer kdo zapoje ali zaigra kakšno pesmico ali pove šalo. Zadeva se odvija delno v francoščini (ker je v marini dosti Francozov), nato nekdo (Francoz) to prevede v 'angleščino'. Prvič, ko sem poslušal, nisem bil prepričan, kateri del je bil originalni francoski in kaj je bil prevod. Slišalo in razumelo se je približno enako.

Kakorkoli: včeraj je nekdo objavil, da odhaja v Francijo. In ker so naši sosedi (Francozi) hoteli oditi čim prej po prvem maju, so se na vrat na nos odločili, da tudi oni odplujejo hkrati z njimi. Predviden odhod je jutri ob deveti uri. Danes so besno nakupovali (posodil sem jim voziček), saj imajo dolgo pot in potrebujejo dosti hrane in vode. Prvi del plovbe obsega dobrih 600 nm do Sinesa (Portugalska, blizu Lizbone). Tam nameravajo sidrati in se oskrbeti z gorivom. Na obalo ne bodo smeli.

Nato gredo naprej še kakih 800 nm do njihove domače marine v Franciji – mimo cele Portugalske in Španije, čez Biskajski zaliv in mimo Bresta. Glede na to, da je njemu slabo, čim je kak val, ter da imata dve mali punčki (5 in 7 let), jim te poti nič ne zavidam. Rinili bodo proti valu, proti toku in proti vetru.

Glede plovbe in korone pa je tako: od tu lahko kadarkoli odpluješ brez problema. Večji problem nastane, ko hočeš kje pristati. V kulturnih državah lahko razglasiš nujnost in nekako lahko eno noč prespiš na sidru in greš natočit gorivo. Ne smeš pa na kopno. V domači državi pa te morajo sprejeti. Verjetno dobiš samoizolacijo v lastnem domu. Ker bodo na morju verjetno štirinajst dni, je vprašanje, ali bodo sploh dobili odrejeno karanteno.

Danes smo v marini hudo kršili karantenska pravila izolacije, saj so sosedje priredili poslovilni žur. V njihovem kokpitu nas je bilo krepko čez deset. In ravno danes je policija delala obhod po marini. Na srečo nimajo kartic za dostop do pontonov in so nas pustili pri miru, sicer bi nas tale hec lahko stal med 600 in 3000 evrov na glavo. Vidi se, da imamo ljudje že dovolj te izolacije. Tule smo skupaj zaprti že 40 dni in več in nihče ni zbolel.

Kanarski otoki so poslali predlog sproščanja ukrepov v Madrid. Bomo videli, kaj bo iz tega. Glede na to, da so Kanarski otoki bistveno manj prizadeti od celine, je nekaj upanja, da bo Madrid dovolil poskus sproščanja ukrepov. Bomo videli.

Od ladijskih projektov pa je Lili danes s čolna očistila desni bok barke, jaz pa sem očistil ostanke od sonca skurjenega lepilnega traku na enem oknu. Mislim, da je to kar fer razdelitev dela. Ona 15 m2, jaz 0,15 m2. Naj se ve, kdo je kapitan. Potem sem nekaj kuhal gumi tesnila za okna, da bi jih obnovil, a ni bilo opaziti kakšnega izboljšanja stanja. Zdaj, ko sva porabila rezervno tesnilo za prvo okno, nimava več na voljo profila za popravilo drugega okna, ki tudi pušča. Zato poskušava obnoviti obstoječa tesnila.

P. S.
Tale dnevnik je napisan malo kasneje kot po navadi, in ker imajo Francozi na barki dobro rdeče vino, je tudi večja možnost napak v tekstu. Če vas motijo, si jih popravite.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 256. dan

Lepa, sončna in topla nedelja je bila tole. Vstala sva bolj zgodaj, da se posloviva od sosedov. Glede poti so si premislili toliko, da bodo šli najprej na Madeiro. Tam imajo prijatelje, ki jim bodo lahko prinesli hrano na sidro, tačas ko bodo v karanteni. Če jih ne spustijo notri, lahko gredo naprej proti celini. Večina držav tu okoli ima uradno zaprte meje, a ko se kakšna barka pojavi, jih na koncu nekako spustijo notri (po navadi s 14-dnevno karanteno). Morda bo to postal nov način potovanja po morju? Prideš v državo, ki je sicer zaprla meje, in izsiljuješ, jokaš in prosiš, dokler se jim ne da več ukvarjati s tabo in te pošljejo na sidro v karanteno. Če bo to ena barka na teden bo še nekako šlo, če pa jih bo več, bodo hitro našli palico za tako početje.

Danes sem preverjal, koliko plina še imava. Plin je dobrina, ki jo na barkah težje nadomestiš, kot nafto ali bencin. Skoraj vsaka država ima drugačen standard za jeklenke. Drugačne jeklenke, drugačni navoji, drugačni predpisi, drugi atesti, drugačen regulator ... Že v Sloveniji imaš lahko ponekod težave, ker imaš jeklenko napačne barve, pa so sicer praktično enake.

Ko sva barko kupila, je imela dve dvekilogramski jeklenki. To je ravno za en dopust (z malo rezerve). Zamenjal sem jih za dve petkilogramski jeklenki in s tem sva šla na pot prvič. To je bilo največ, kar je šlo v originalno skladišče. Ničkolikokrat sva imela probleme dobiti plin, zato je bil eden od mojih zimskih projektov tudi povečanje boksa za plin. Ta imam nekaj zahtev: na dnu mora imeti odzračevanje, ki poteka ven iz barke (ne pa recimo v kokpit). Boks mora biti vodotesen (pravzaprav plinotesen), razen seveda luknje na dnu. Sedaj imava velik boks za plin, ki sprejme dve 5 kg in eno 10 kg jeklenko, torej imava kar 20 kg plina. Notri pa lahko spraviva tudi roštilj in nekaj pomožnega materiala. Ta projekt je odlično uspel.

Današnje tehtanje je pokazalo, da imava v veliki jeklenki še 4,5 kg plina (na vsaki jeklenki piše, koliko tehta prazna). Obe mali pa sta še polni. Nazadnje sva plin napolnila decembra, torej imava plina še za kakšnih devet mesecev. Se pa pozna, da jeklenke rjavijo. Ob jadranju v težkem morju valovi butajo v luknjo oddušnika in lahko brizgnejo vodo celo v boks. Vlaga + sol + železo = rja. Jeklenke so si torej danes zaslužile dobro čiščenje, odstranjevanje rje s kislino in zaščito z WD40.

Potem sva imela piknik! Odlično je bilo. Sem pa pri čiščenju roštilja opazil, da bo kmalu razpadel. Sicer je narejen iz nerjavnega jekla, a visoka temperatura, morsko okolje in zogleneli ostanki hrane preglodajo tudi nerjavno pločevino. Dobro nama je služil devet let.
Verjetno ga bo nadomestil enak model.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 257. dan

V Sloveniji je 27. 4. dan upora proti okupatorju. Na žalost sem predaleč, da bi se lahko tam upiral, čeprav je videti, da okupator obstaja. Mogoče bi se lahko boril od tukaj, tako kot so se nekoč španski borci ... Ah, mogoče kdaj drugič.

Danes si raje odprem hladno pivo, se raztegnem po kokpitu in dvojno tvorim vitamin D (malo od piva, malo od sonca). Praznik bom izkoristil za to, da nič ne delam in še malo več visim na netu in berem neumnosti, vmes pa postorim kako malenkost na barki. Vreme je za to kot nalašč. Že včeraj ni bilo vetrovno – vmes se je nekajkrat celo povsem pomirilo, danes pa je tudi tako, da občasno piha močneje, občasno pa manj. Piha pa s severa, juga in z zahoda. Edino vzhodnika danes nismo imeli. Nad nami se občasno vozijo neki temni oblaki, vmes pa sonce posije s polno močjo in lepo greje.

Različni vetrovi so verjetno kombinacija termike otoka in nekoliko šibkejšega globalnega vetra, ali pa je to zaradi velikih oblakov, ki povzročajo neenakomerno segrevanje zraka. Ciklon je dokaj daleč na severu – nad 50° severne širine, za seboj je pustil nek razpotegnjen rep, anticiklona pa sta dva drug nad drugim. Eden je zahodno od Azorov, drugi pa precej jugozahodno od nas. Zato je veter nekoliko zmeden. To je solidno vreme za pot proti Španiji ali Portugalski, saj ne piha točno od tam. Mislim na sosede in na to, zakaj so si premislili glede pasaže. Če bi obdržali smer proti Portugalski (smer 20°), bi imeli danes in jutri lep veter z boka, ker pa plujejo proti Madeiri (smer 320°), ga imajo točno v nos. No, ja še kak dan, pa bodo na cilju, če vozijo normalno hitro.

Ob najbolj pogostem vetru (sever do severovzhodnik) je pot na Madeiro lažja, kot pot proti Španiji. V sedanjih razmerah pa je ravno obratno. Je pa res, da se proti koncu tedna obeta močnejši veter in mogoče niso hoteli tvegati. Če bi se prepočasi premikali, bi proti koncu poti na Portugalsko lahko dobili močan veter z zahoda. Počasi bo treba začeti podrobneje spremljati vreme in korona razmere na Portugalskem.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 250. dan

V okolici so odprli še nekaj tehničnih trgovin in odpravil sem se na lov za belim Sikaflexom, ki ga v prvi trgovini niso imeli. Žal pa sem bil narobe obveščen o odpiralnih časih. V miru počasi zjutraj spijeva kavico, grem še malo na net, potem pa na pot.

In ob 12.20, ko stojim pred trgovino, ugotovim, da je odprta do 12. ure in ne do 13., kot sem mislil. Žal se zdaj ne da dobiti zanesljivih informacij, saj vsaka trgovina dela po svoje, vse pa imajo drastično skrajšan delovnik. Seveda so informacije na netu zastarele in ne odražajo novih razmer. Tam so odpiralni časi še predkoronski.
Tudi 10A varovalke nisem dobil v elektro trgovini, ta je bila odprta. Imajo samo velike, jaz rabim malo. Nič hudega. Pa drugič.

Popoldan se lotiva ravnanja skrivljenega okvirja. Ena stranica je bila zvita pri pantu in do vogala reži za 2 mm. Nasprotna stranica pa je zvita na spoju in reži za več kot 2 mm. Tiste pri pantu se lotiva z nekaj deskami, nekaj podložnih koščkov lesa in mizarsko spono. Zategnem, malo se zvije, popustim, malo skoči nazaj, pomerim. Ni več odstopanja. Noro! Precej manj kot pol mm. Potem se lotim še druge strani – tam je šibkejši spoj dveh delov okvirja in je zvit le vezni element. Tega se lotim z najpreciznejšim orodjem, ki ga imamo na barki: z golimi rokami. Naslonim na dve deščici in v sredini povečujem pritisk. Ko pomerim, je povsem ravno.

Ne vem, česa sem bil bolj vesel. Tega, da nama je uspelo poravnati okvir in ga nisva zlomila ali poškodovala, ali tega, kaj je rekla Lili, ko sva na okvir naslonila ravnilo: 'Kako to narediš? Malo se nasloniš gor, pa je poravnano!'
Nisem ji povedal, da je to pač začetniška sreča. Verjetno si misli, da vem, koliko je aluminij prožen in koliko bolj ga je treba skriviti, da ostane ravno prav trajne deformacije. Včasih ni vse v matematiki in fiziki – včasih je kaj tudi čista sreča.

Če jutri dobim belo tesnilno maso, bova jutri okno tudi vgradila. Dežja tako ali tako ni, tako da ni panike.
Mačje novice: Včeraj jim je uspelo ujeti še dva mladiča. Danes je Lili videla mamo in enega mladiča. Mladiče ujamejo tako, da dajo hrano v kartonsko škatlo, ki ima izrezana vratca. Ko so mucki notri, zaprejo vratca in jih imajo. Lili je dala kekse in vodo v škatlo, da jih navadi na škatlo, a mami mladiča ni pustila več stopiti v škatlo. Še ona je jedla tako, da je imela dve tački čisto zunaj. Očitno se je naučila, da vesoljci ugrabljajo male mucke iz škatle. Nimam pojma, kako so ujeli še zadnjega mladiča, a zvečer ni bilo videti ne mame ne mladiča, izginile so tudi škatla, hrana in voda. Verjetno so dobili vse. Mamico so najprej hoteli pustiti kar tu – prosto živečo, a ker je tako prijazna in socialno spretna, so ji morda že našli nov dom. Mogoče bo pa najprej cela družinica še malo skupaj, dokler jih ne oddajo. Mi jih bomo kar malo pogrešali.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 251. dan

Tale marinski internet dobro dela šele pozno zvečer, ko gredo drugi spat. In tako vsako noč kasneje visim na netu in posledično kasneje vstajam. To ni dobro, razen, če bom prišel za cel dan naokrog in bom torej en dan manj v karanteni. Kakorkoli, danes sem moral zjutraj že malo pohiteti, da sem prišel do tehničnih trgovin pred poldnevom, ko jih zaprejo. Vse sem dobil in še več: bel Sikaflex za tesnitev okna, 10A varovalko in celo loparček za mlatit muhe. Stari mi je že precej razpadel in do zdaj ni bilo možno kupiti novega.

Sestavljanje okna je bilo uspešno, a ga še nisva vgradila na barko. Imava novo tesnilo (staro ni v najboljšem stanju), a jaz škrtica nisem kupil že narejenega, ki stane celo premoženje, ampak sem kupil profil na metre, kar pride nekaj ceneje. Treba ga je odrezati na mero in zlepiti oba konca. Na prvi pogled trivialno, če ne bi bili krivinski radiji dokaj majhni in tesnilo relativno široko. Novo tesnilo sva uspešno vgradila in sestavila poravnane kose pokrova okna, a sva na žalost ugotovila, da so premaknjeni tudi panti in pokrov zato ne sede na okvir tako, kot bi moral. Dobro sva se namučila, da sva razdrla te pante.

V teoriji je čisto enostavno, ampak tole je bilo malo zvito in v 15 letih so se kosi dobro zapekli skupaj. Na koncu nama je uspelo. Sledilo je nekaj preciznega dela s pilo in sedaj mislim, da imam vse dele oblikovane tako, kot je treba. Ampak od vsega piljenja in prej razstavljanja sem postal že lačen in žejen, tako da nadaljujeva jutri.

Lili je skuhala odlično kočerjo in komu se po tem še da kaj delati. Na barki namreč kuhava enkrat na dan. Zjutraj spijeva dve veliki mlečni kavi (porabiva skoraj liter mleka na dan), kasneje brunch (nekaj med zajtrkom in kosilom), kasneje kako sadje, proti večeru kočerja – glavni kuhan obrok, ki je hkrati kosilo in večerja. 

V mestu se pozna, da ljudje ne zdržijo več po hišah. Na ulicah je občutno več ljudi, kot pred tednom dni. Prej so pač enkrat na teden šli v trgovino, zdaj najbrž hodijo vsak dan.

Mačje novice: mamice niso odnesli v zavetišče. Italijan, ki spi v avtodomu na parkirišču, je povedal, da je mami celo noč jokala in klicala mladičke. Lili je rekla, da je danes zelo žalostna in ves čas nekaj pripoveduje. Je pa pojedla vse kekse, ki jih je dobila od Lili in se z veseljem dolgo mečkala v naročju. Vmes je celo predla. Škoda, da ji ne znamo povedati, da so mladiči na varnem in bodo dobili nov dom.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 252. dan

Še en dan v marini. Danes skoraj ni sonca, cel dan se po nebu preganjajo oblaki. Piha normalno, je pa nekaj hladneje in Lili je bila kar cel dan v dolgih hlačah. Temperatura je bila čez dan okrog 23 stopinj, ne dosti več. 

Ker sem zadnjič našel še nekaj acetona, sem danes očistil še madeže gume na boku barke, ki z alkoholom nikakor niso šli stran. Ne spomnim se točno, kje sva staknila te grde madeže, ampak so bili prav na debelo napackani črni ostanki gume. Mogoče je to s kakšnega visitor pontona.

Počasi nadaljujeva z operacijo 'okno'. Tesnilo je votel profil in ima notri ujet zrak. Ko se okno zapre, mora ta zrak nekako ven in zato je treba v tesnilo narediti odzračevalno luknjico (breathing hole). Nekaj sem eksperimentiral na koščku tesnila in ugotovil, da najlepšo luknjo lahko naredim z razžarjeno žico. Razen tega, da smrdi kot vrag, je zadeva super. Panti okna so bili priviti skozi okvir v palubo z lesnimi vijaki. Ker je bilo vse nekoliko zvito in potegnjeno v stran sem se odločil, da pante prilepim na okvir. Tako jih lesni vijaki ne morejo potegniti postrani. Uporabil sem epoksi lepilo, ki drži kot vrag. To ne bo šlo več narazen. Da zagotovim točno pozicijo, sva začasno zvijačila zadevo skupaj, dokler se epoksi povsem ne strdi. Zaprto okno z novim tesnilom je videti precej v redu. Če bo še tesnilo, bomo pa videli. 

Danes sva imela tudi dva obiska. Osamljeni Avstrijec ene tri barke naprej po pomolu se je oglasil pri nama. Prijetno sva klepetala, ampak vidi se, da mu je dolgčas, ker je sam, saj se lep čas ni znal spraviti domov. Pa sosedova punčka je prišla. Verjetno pogreša družbo. Ata, mama in starejša sestrica so sicer čisto OK, ampak ne vsak dan, cel dan, že celo večnost. Omejitev gibanja je v Španiji v veljavi zdaj že 39 dni in 39 dni je za petletnico neskončno dolgo.

Tehnično gledano sicer s tem kršimo ukrepe omejevanja stikov, vendar praktično gledano je pa naš pomol v bistvu ena družina. Skoraj isto gospodinjstvo. Če že več kot mesec dni vsi uporabljamo iste WC-je in iste tuše, uporabljamo ista vrata in pomol, in če v tem času ni nihče od nas zbolel, je velika verjetnost, da smo bodisi vsi virus že preboleli, ali pa da nihče ni okužen. Malo druženja 'znotraj družine' verjetno ne bo naredilo kakšne škode.

Zdaj bo Španija toliko razrahljala ukrepe, da bodo otroci lahko šli malo ven. Do sedaj sploh niso smeli iz stanovanja! Že 39 dni! Po novem (v veljavo bo to stopilo čez kak dan ali dva) bo lahko en otrok šel na kratek, največ 30-minutni dnevni sprehod pod nadzorstvom enega odraslega. To bo olajšanje tudi za starše, saj bodo s sem tudi oni lahko 30 minut zunaj. 

Mi v marini smo res na boljšem, saj se po odprtem lahko sprehodimo do WC-jev in tušev, lahko sedimo zunaj v kokpitu. Tisti v kakih blokih pa verjetno neskončno trpijo. Vsi upamo, da bo tega čim prej konec in ne bo kriminal pomolit glavo iz hiše.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 253. dan

Z današnji dnem se (upam) zaključuje saga o oknu. Danes sva samo še zasikala in privila okno na barko. Zdaj se lepo zapira. Sicer se zapira malo bolj na trdo, ker je pač tesnilo novo, a to je dobra stvar. Vse linije so vzporedne in guma lepo nalega na okvir. Prej je bilo vse nekaj postrani in se je tudi slabše zapiralo. Res upam, da ne bo več puščalo.

Kaj dosti drugega se danes ni dogajalo. Piha še vedno dokaj močno in danes se celo malo zibljemo v tejle marini. To je tako drobno pozibavanje, ravno toliko, da veš, da si na vodi in ne na suhem. In, seveda da kdaj brcneš v podboj, ko greš skozi vrata. Zunaj je dosti vala, a tale marina je res dobro zaščitena pred valovanjem. Zdi se, da je mama muca nekaj zbolela, videti je, da ima vročino in ni tako živahna kot po navadi. Jaz je nisem videl, a mi je povedala Lili. V marini je na srečo dovolj ljudi, ki se spoznajo na mačke in ki skrbijo zanjo. Lili ima na steni kar prilepljen papir s telefonskimi številkami preostalih mačjeljubcev, da se zmenijo med seboj. Baje je mačkica zdaj na antibiotikih in opazovanju pri Italijanu v kombiju. Morda je del problema v tem, da še ni izgubila mleka. Skuhali ji bodo jajca s peteršiljem, to baje pri mačkah ustavi mleko. Nisem še slišal za kaj takega, a midva nikoli nisva imela mačk z mladiči in se za take zadeve nisem zanimal.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Sobota, 22. avgust 2020

Od včeraj smo spet na Hrvaškem, ciljni državi za barko in nas.

Lepo po vrsti. Prvi dan v Baru smo bolj prelenarili, drugi dan pa sva imela velike načrte, da bova delala, saj zadnje čase z vso plovbo, planiranjem, spremembami in ugotavljanjem, kam se sploh da zaradi korone, ni bilo ravno veliko časa za delo. Pa so šli tudi ti plani po slabem. Zjutraj odprem podnico v salonu, da bi vzela steklenico vode, ki jih imamo zložene tam spodaj, in ugotovim, da je pod podnicami 10 cm vode. Kaj letos mora biti prav vsake dva dni nekaj novega ?! Najprej naredim tisto, kar se na barki naredi najprej, ko je v barki voda: pokusim ali je sladka ali slana. Sladka je! Torej imamo težave z »vodovodom«. Z malo pregledovanja ugotovimo, da sta imeli punci praktično vodno posteljo! Pod njuno posteljo (sprednja kabina) je rezervoar za vodo. Izkaže se, da pušča cevka, ki služi kot oddušnik oz. cev za odtok presežka vode, če se rezervoar preveč napolni. Ta cev je speljana v prostor s sidrom, tam pa je luknja, da lahko odteče v morje. Vse skupaj pa se nahaja čisto v špici barke, kjer se ne da priti zraven, lahko le za silo vidiš ali za silo potipaš z rokami. Skratka zadeva je očitno puščala že nekaj časa in pod posteljo se je nabirala voda, mi pa tega nismo opazili, dokler nivo te vode ni bil tako visok, da je prišla do prvih lukenj, ki povezujejo sprednji prostor s salonom. Ko je voda prišla tam čez, je stekla na tla v sprednji kabini (to je pod bunkerjem za umazano perilo) in od tam pod podnice. Tisto jutro je Jure točil vodo v sprednji rezervoar in je pustil cev malo dlje, saj bi presežek moral teči ven. Pa ni. Sledilo je celodnevno čiščenje, sušenje (prostor pod posteljo je bil seveda nabasan s stvarmi, ki so bile vse mokre), varikiranje, pospravljanje, brisanje, brisanje in še enkrat brisanje. In tako je šel cel dan. Na srečo sta napovedana nevihta in dež prišla šele zvečer, ko smo vse že pospravili. Seznam popravkov za to zimo je vsak dan daljši. Stanje z rezervoarjem je sedaj takšno, da ga ne smemo napolniti do vrha. In temu primerno imamo manj vode … In sedaj smo že v »save mode« in temu primerno sem danes zjutraj prala posodo v morju, kot se je to počelo nekoč pred daaaavnimi časi, ko so bile barke manjše in niso imele velikih vodnih rezervoarjev ...

V Črni gori smo se naslednji dan ustavili v Bigovi, simpatičnem zalivčku tik pred Boko Kotorsko. Tam se pravzaprav ustavimo vedno. Včeraj ob 6. uri zjutraj smo štartali iz Bigove v Zeleniko se odjaviti ter nato v Dubrovnik se prijaviti. Odjava in prijava sta potekali brez zapletov, le malo dolgo je trajalo v Dubrovniku, ker je bil policist verjetno »nov«. Prespali smo pred Luko Šipansko na sidru. Elafiti so kot vedno lepi in plovba med njimi je pravi balzam, žal jih tokrat na hitro zapuščamo, ker se počasi mudi domov. Trenutno plujemo proti Korčuli, plan pa je, da smo v ponedeljek (oz. verjetno v nedeljo popoldan) v Rogoznici.

Črna gora je precej bolj prazna kot po navadi, saj je bila do pred kratkim zaprta tudi za Srbe, večina držav pa jo ima verjetno na rdeči listi, tako kot jo ima Slovenija. So pa bili v marini v Baru prijazni in so nam računali samo eno noč. Smo vprašali, ali nam da kak korona popust glede na to, da smo verjetno bolj ali manj edina barka, ki je prišla to poletje, pa je stric rekel, da ne more, ker je to državno podjetje. Potem pa je računal samo en dan in dodal, da to pa lahko.

Tudi v Luki Šipanski je bilo včeraj še kar prazno, koliko je zaradi tega, ker je vikend in je menjava čarterja, koliko zaradi tega, ker ljudje »panično bežijo, kot radi pravijo slovenski mediji«, pa ne vemo. Kakšne panike v zraku pa tu na dubrovniškem koncu ni. V Gružu so bile štiri križarke (ena velika in tri malo manjše). Glavno, da vrla slovenska politika dela vsesplošno paniko in štalo …, ampak o tem raje ne bi pisala … škoda časa.

Torek, 25. avgust 2020

Na veliko žalost naše vlade smo še kar na Hrvaškem in se prav tako kot velik del Slovencev nismo vrnili v Slovenijo takrat, kot si je zamislila vlada. Kljub vsem rdečim seznamom in ne vem čemu še, je v Dalmaciji še vedno precejšnja gneča, tako na kopnem kot bark na morju. Dogaja se prava invazija Čehov in Poljakov, tako na kopnem kot na barkah.

V nedeljo smo iz Luke Šipanske šli v Lovište na zahodu Pelješca. Večji del poti smo sicer premotorirali, v kanalu med Korčulo in Pelješcem pa je zapihalo in to za spremembo z vzhoda, tako da smo zadnji delček poti nato metuljčkali in jadrali z vetrom v polkrme. Kajtanje je v okolici Orebiča postalo zelo »in« in kajtarjev (običajnih in tistih na foilih) je kar mrgolelo. Glavna zabava jim je bila iti mimo tik pred premcem barke, tako blizu, da so puncama, ki sta bili na špici, dajali petke!

V Lovištu smo se tokrat sidrali na zahodnem koncu zaliva in ugotovili, da je precej lepše kot na vzhodnem koncu, kjer smo bili po navadi sidrani oz. enkrat celo privezani na ribiški pomol (bilo je marca in nikjer nobenega).

V ponedeljek smo ob 5.30 zjutraj štartali iz Lovišta, saj smo želeli priti mimo Hvara, preden se dvigne maestral, ki bi pihal direktno v nas, kar nam je tudi uspelo. Drugi del poti, od zahodnega dela Hvara do Rogoznice smo nato jadrali z 10–15 vozli zahodnika. Po dolgem času eno lepo jadranje.

Včeraj sta prišla v Rogoznico nona in nono ter odpeljala domov polovico posadke, da si otroci malo odpočijejo od gledanja staršev 24 ur na dan dva meseca. Tudi veliki pes se je odločil, da potrebuje pavzo od naju, malemu pesu pa niso dali te izbire in je ostal z nama. Slaba stran tega je, da so nam pustili tistega psa, ki nas zbuja ob sedmih zjutraj, in odpeljali tistega, ki brez težav spi do enajste. Danes nam je Zoe z zbujanjem ob sedmih naredila dejansko uslugo, saj smo zato že čez osmo štartali in tako ujeli še burjo ter jadrali do konca Kakana. Hitrosti okrog 6 v orco s pribl. 13 vozli vetra so za našo barko kar lep dosežek, pa tudi jadranje med šibeniškimi otoki na sončno poletno jutro je bilo pravi užitek. Nato se je veter začel obračati vedno bolj na severozahod in ugašati, tako da sedaj motoriramo proti Žutu. Po napovedi bi se sedaj moral dvigniti kar močan maestral (to pomeni smer direktno v nas), vendar se za zdaj še ni.

Petek, 28. avgust 2020, Zaključek letošnje poti

Dva meseca sta hitro mimo in spet smo (skoraj, trenutno še sredi Kvarnerja) v Bunarini, kjer nas čaka še veliiiiko pospravljanja in čiščenja.

Zaliv Hijača na Žutu, pred tremi dnevi, kjer smo bili prvič, se je izkazal kar v redu. V zalivu so sicer boje, vendar je dovolj prostora tudi za sidranje, dovolj odmaknjeni od boj (150 m po zakonu). Problem je le, da na obali ni nobenih poti (vsaj ne na severovzhodnem delu), zato je bila Zoe malo prikrajšana za sprehod. Lastniki zemljišč (stalnih prebivalcev Žut nima) pa so očitno precej težkokategorni, ker je vse precej zagrajeno. Takoj ob pomolčku je na eni strani velik porton, na drugi napis privat, sredi skal ob morju (torej javno dobro, ki naj si ga ne bi smel nihče lastiti) pa je celo mreža z bodečo žico!! Ker je bilo plezanje po skalah ob morju edini možen sprehod, smo šli vseeno čez mrežo in nihče ni streljal na nas.

Naslednja dva dneva so bili na sporedu udari nevihtne bonace z vseh smeri, tako da smo bili prisiljeni motorirati, prvi dan do zaliva Jazi na Molatu, ki nam je na neki način prav prirasel k srcu oz. na splošno je Molat prijeten. Med drugim smo kupili domač mladi kozji sir, ki je bil zelo dober. Žal smo kupili samo polovico mini koluta in ga je že naslednje jutro zmanjkalo.

Danes smo prespali v Krivici na Lošinju, ker sem si jaz zaželela iti peš v Veli Lošinj. Iz Krivice do Velega Lošinja namreč vodi 3,5 km dolga pot, naravnost čez hrib. V Rovenski (zraven Velega Lošinja) smo šli na pizzo, tako da je bil vzpon nazaj na hrib, s polnimi trebuhi, še toliko bolj zabaven.

Kar se boj in inkasanta v Krivici tiče pa 1 : 0 za nas! Včeraj smo se že ob šestih odpravili v Veli Lošinj, danes zjutraj pa nas je Zoe »prijazno« zbudila ob 6.45 in ideja, da se izmaknemo inkasantu pred njegovim jutranjim obhodom, je bila tako mamljiva, da smo kar štartali. 50 evrov je 50 evrov. Predvsem se jih da tudi kako boljše porabiti, npr. za večerjo.

Danes pozno popoldan je sicer napovedan jugo, vendar ga verjetno ne bomo dočakali. Sicer pa morava tako ali tako delati in nam mirno motoriranje čisto prija. Letos, glede na okoliščine (delovno poletje in vse skupaj le kak dan dopusta, ko niti eden od naju ni služboval), jadranje žal ni moglo biti v prvem planu. Še vedno pa je neprimerno boljše delovno poletje na barki v Grčiji, kot pa delovno poletje doma!

Na splošno pa »intenzivno« razmišljamo, kako bi prišli do večje barke. Trenutno so zaradi krize, ki jo je sprožila korona, barke precej poceni in bi se za zmeren denar dalo kupiti nekaj, kar bi nam odgovarjalo, vendar pa ima to, da so barke poceni tudi slabo stran, ker je treba obstoječo barko tudi prodati. Skratka, če kdo razmišlja o družinski jadrnici, za razliko od večine podobnih na oglasih, opremljeni za malo daljše poti in bivanja, naj se oglasi. Jaz imam že ogledane oglase za dve potencialni bodoči.

Koliko milj točno smo prepluli to poletje, ne vem na pamet, bi bilo treba izračunati, vsekakor smo se imeli lepo, le v Grčiji je bilo v avgustu preveč gneče, pa še korona je na koncu malo zakomplicirala stvari. 

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 246. dan

Sikaflex zdaj imam in ni več izgovorov za lenobo. Danes je na vrsti eno od palubnih oken sprednje kabine. Heron je bil v čarterju pet let in pol in v tem času je bil seveda deležen precej zlorab neizkušenih ali brezbrižnih navtikov. Že odkar imava barko, tole okno slabo tesni. Ob mirnem dežku je še nekako OK, če pa se čez palubo zlivajo oceanski valovi, pa v kabino kar konkretno zamaka. Okno je namreč zvito.

Takole se to zgodi:
Poleti je na Jadranu vroče, okna so seveda odprta, vesela druščina motorira in prazni palete piva. Potem malo zapiha maestral in druščina razvije jadra. Do tu je še vse v redu. Ko naredijo obrat proti vetru, pa se škotina genove zatakne v okno in ga zelo na grobo zategne. Če je vetra dovolj, pametnejši (okno) odneha. Rezultat je zvito okno. In zvito okno ne tesni. Nekaj sem ga že poskušal ravnati, a ni nič boljše. Več sile pa si ne upam uporabiti, da česa ne zlomim. Okno, ki občasno malo pušča, je še vedno boljše, kot zlomljeno okno.To je kar znan problem. Tovrstnih zvitih oken je precej na tem modelu bark.

Z vso vnemo se lotiva dela. Najprej odvijeva pante in odstraniva del, ki se odpira. Na barki ostane le še okvir. Odvijeva vse vijake. Okvir drži 'samo' še tesnilna masa. Lili od znotraj z olfa nožem reže tesnilno maso za okvirom okna in ji gre kar dobro od rok. Jaz se lotim okvirja od zunaj. Med gelcoatom palube in aluminijastim okvirjem skoraj ni razpoke. Komaj mi uspe na enem mestu zatlačiti vmes lopatico (špohtl). S kladivom ga zabijem do konca, da se nasloni na notranji rob okvirja. Ni enostavno.

Nočem preveč poškodovati gelcoata, pa tudi okvir bi rad ohranil. Nadaljujem malo naprej in mi uspe nekoliko povečati prerezan del. Nadaljujem z vsemi lopaticami in olfa noži, kar jih imam. Poskusiva dvigovanje okvira s pomočjo mizarske spone (cvinge), a ne uspe. Nadaljujem z lopaticami in sčasoma mi uspe v razpoko spraviti izvijač in kasneje še lesene zatiče. Nadaljujem z zatiči po celem obodu. No, po nekaj kapljah znoja in nekaj kletvicah je bil okvir končno zunaj. Uspelo mi je, da nisem preveč poškodoval palube. Tudi okvir je še tak, kot je bil. Hura.

Zdaj pa na čiščenje ostankov tesnilne mase. To seveda ni enostavno, saj strjena tesnilna masa ni topna v nobenem topilu. Edino, kar pomaga, je mehansko drgnjenje. Urica, dve rekreacije in sva gotova. Sedaj pa novo okno iz škatle. Novo okno sva kupila že pred letom in pol, a projekt menjave še ni prišel na vrsto. Okno postaviva na izrez palube in najprej opazim, da se luknje ne ujemajo. In potem šok. Okno ni povsem enakih dimenzij. Kako je to mogoče? Ali je Lewmar spremenil velikost oken v teh 15 letih? Hitro na net in vse preštudirat.

Videti je, da sem naročil napačen model. Ooooo, kreten. Pa saj sem stokrat meril in dvestokrat vse preverjal.

Očitno enkrat premalo. V mojih zapiskih in primerjavi cen med spletnimi trgovinami je naveden pravilen model (Lewmar low profile 44), v spletni trgovini pa kaže, da je bil naročen model Lewmar low profile 40. Kako je do tega prišlo, nimam pojma. Bom še raziskal. Očitno sem okno izmeril pravilno, a kliknil narobe in izbral sosednjo vrstico. Ko je roba prišla, sem seveda pogledal, kaj je prišlo. Dobavnica se je ujemala z vsebino škatle, velikost se mi je na pogled zdela prava – saj je razlika med obema le 1 cm na vsaki strani. A takrat sem naročal cel kup robe in mi ni bilo okno nič sumljivo.

Kaj sedaj?

Kakšna sreča, da se nisem odločil za kakšno bolj destruktivno metodo odstranjevanja starega okvira. V ožjem izboru je bila recimo kotna brusilka (fleksarica). Ah, nič. Kar je, je. Za nazaj ne morem ničesar popraviti.
Za danes samo 'na suho' postaviva stari okvir in staro okno nazaj. Jutri je še en dan. Bomo zjutraj bolj pametni. Pa še kak telefon lahko jutri obrnem – mogoče se kje na otoku da zamenjati model 40 za 44. Ni verjetno, možno pa je. Če ne bo šlo, bom pač še enkrat poskusil poravnati staro okno, zamenjal tesnilo (rezervna tesnila imam kupljena na metre, saj jih je treba zamenjati na vseh oknih). Potem bomo pa videli. Morda ne bo več puščalo, morda bo puščalo malo manj, mogoče bo pa še slabše. No, ja v to zadnje ne verjamem prav zares.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 247. dan

Saga o palubnem oknu, drugi del. Dopoldan odstranim okno, ki sva ga včeraj le provizorično postavila nazaj in si ga dobro ogledam. Malo je zvito, a ni tako hudo, da se ne bi dalo popraviti, si mislim. Seveda, pred letom in pol sem si mislil, da se ne da popraviti in sem kupil novega. Ampak takrat se je dalo kupiti novega. Zdaj pa se ne da in okno se mi zdi dosti boljše. Mogoče se je pa medtem pozdravilo samo od sebe. 

Seveda je okno polimano z vsem živim, da bi manj puščalo. Gor je srebrni lepilni trak, ki ga je sonce že skoraj do konca požgalo, in aluminijast trak, ki naj bi zdržal UV in korozijo 20 let, pa ga je požrlo v dveh letih. Ves naluknjan in nacefran je. Lotiva se odstranjevanja. Z acetonom ni pametno šariti preblizu leksana, da ga ne stopiš. Alkohol na srečo topi lepilo in ne topi 'stekla'. Ampak odstranjevanje je mukotrpno in dolgotrajno delo. Pomagava si s fenom, ki olajša celo stvar.

Medtem se bližajo črni oblaki in videti je, da bo danes res deževalo. Seveda bo deževalo, saj imava prvič na barki luknjo veliko 50 x 50 cm. Če to ne prikliče dežja, ga nič ne bo. Čez luknjo postavim ostanek izolacijske pene – take trde, debele 10 cm. Saj smo vendar v izolaciji, torej je treba vse dobro izolirati. Ne sprašujte me, zakaj imam slučajno na barki kos izolacije 10 x 60 x 70 cm, ker sicer lahko začnem razlagati, koliko lesa imam na barki, pa še kaj. Zunaj čez luknjo in izolacijo napeljem platno in vse skupaj dobro privežem.

Danes je vreme drugačno. Možno, da bo res deževalo. Najprej sem enkrat čez dan opazil, da ne piha. Tukaj skoraj vedno piha in se na to navadiš. Ko vetra ni, je prav nenavadna tišina. Kar nekako grozeče tiho je vse skupaj in črni oblaki, ki se zbirajo na severu, so vedno večji. In potem se ulije. Ampak zares. Tako ni deževalo že pol leta, za prej pa ne vem. Verjetno bi nama Lanzarote lahko plačal, da sva odstranila okno in s tem povzročila resen dež. Narava na otoku nama bo hvaležna.

Hitro sem tekel po fotoaparat in slikal to čudo. Ko sem aparat nesel dol, je dež že nehal, a deževalo je dovolj, da je precej peska spralo s sredine palube do roba barke. Ni ga sicer odplaknilo, vendarle smo na Lanzaroteju, ki ima v aprilu v povprečju 8 mm dežja, ne pa v Bohinju. No, moja platnena streha je dež držala bolje, kot ga je prej zvito okno. Lili je celo pripomnila, da se po nepotrebnem trudiva z oknom, ker je šotorka očitno boljša. Večino dneva sva čistila ostanke lepilnih trakov z zgornje strani okna in sikaflexa s spodnje strani okenskega okvirja.

Uspelo nama je tudi razstaviti zgornji pokrov, ki je sestavljen iz dveh polovic, veznih elementov, gume in stekla. Tesnilna guma ni v najboljšem stanju, ni čudno, da je puščalo. Vezni elementi znotraj okvirja so zviti in ni bilo enostavno spraviti zadeve narazen. V igri so bila velika orodja od kladiva, sekire, primeža in največjih izvijačev. Okvir je zadevo prenesel brez večje škode. Kako se bova šele zabavala jutri, ko bova sestavljala zadevo z novo tesnilno gumo! Ampak, lepo počasi. Saj čas imava. Jutri nikamor ne odplujeva in naslednje dni tudi ne. Vsaj za nekaj je tale karantena dobra. Človek ima čas, da naredi na barki nekaj projektov, za katere prej nikoli ni bilo časa.

Joj, skoraj bi pozabil. Mačje novice:
Za danes je bil napovedan lov na mačke s strani društva za zaščito živali, zato jim nismo dajali hrane, da bi jih oni lažje ujeli. Mamo sem danes popoldan videl. Ima na novo pobrit del desne tačke. Mladičev ni bilo nikjer. Zdi se, da je društvu uspelo. Zvečer pa mi Lili pove celotno zgodbo, ki jo je slišala od Italijana, ki občasno prespi v avtodomu na parkirišču: Ujeli so le enega mladička in mamo. Preostali trije so se skrili.

Mladiček je ostal v zavetišču in mu bodo iskali dom. Mama je bila sterilizirana endoskopsko in so jo torej lahko takoj vrnili k drugim mladičem na prostost. Očitno je cela zadeva ni preveč prestrašila, saj se je že meni brez problema pustila počohat, Liliki je pa kasneje precej razlagala in se pustila božati. Mama in preostali trije mladički so veselo jedli kekse, ki jim jih je nesla Lili. Baje bodo iz društva jutri poskusili ujeti še preostale mladiče.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 248. dan

Zjutraj se je sosedova punčka odpravila v šolo. Lepo se je oblekla in počesala, na rame si je dala nahrbtnik in je splezala z barke. Midva pijeva kavico in se čudiva, saj je danes vendar sobota, tako ali tako imajo šolanje od doma in nisem slišal, da bi se tule šole odprle. Sploh pa verjetno nimajo francoskih šol. Ne vem, ali sploh že hodi v šolo. Po mojem ima pet do šest let. Punca zakoraka po fingerju na pomol, potem pa na sosednji finger, pa še sosednji in tako veselo obhodi vse fingerje na našem pomolu. Gre še čisto do začetka in čisto do konca pomola in potem se vrne na barko. Zleze na palubo, zvezek in barvice strese iz nahrbtnika in začne risati. 

Kako lepo se igra šolo. Otrokom res ni treba veliko igrač, da se igrajo. Po moje več, kot imajo igrač, manj imajo domišljije. In tile na barkah pač nimajo veliko igrač.

Nebo se spet stemni. Za danes je napovedan še večji dež kot za včeraj. Grem na WC in ko se vračam, že dežuje. In to resno dežuje. Celo luže se delajo na cesti. Tisto včeraj se mi je zdel resen dež za Lanzarote, tole danes je resen dež na splošno. 

Najino provizorično okno drži vodo brez problema. Ampak v barko nama teče na sto drugih koncih:
1) Pred časom sva impregnirala sprayhood. Očitno ne dovolj. Kaplja skozenj. Blago je staro deset let, od tega dve leti na žgočem karibskem soncu. Ga bom poskusil še enkrat impregnirati, sicer bo potrebna zamenjava. Ah, ti neprestani stroški z barko.
2) Pred časom je puščalo pri panoramskem steklu in sva na novo zatesnila fuge. A očitno zadeva ne deluje. Termični raztezki so preveliki in kadar je hladno (danes je padal hladen dež) se šipa tako skrči, da fuga ne tesni več. Kako bomo to rešili, mi še ni jasno.
3) Desno okno v salonu. To vedno malo pušča in danes je seveda tudi. Je na seznamu za zamenjavo tesnil.
4) Pod prednjo posteljo v prvi kabini. Od kod pride voda, mi ni uspelo ugotoviti. Ni je veliko (za eno žlico v celem dnevu), ampak me jezi. Nimam kaj narediti, ker nisem odkril izvora. Cela stena je namreč prekrita z leseno oblogo, ki pa se je ne da odstraniti brez lomljenja, ker je delno prilepljena. Bomo pač pustili tako, kot je. Me pa jezi.
5) Nekaj kapljic je prilezlo še iz dveh stranskih oken, ampak to je verjetno zaradi prahu. Če se okno odpira, pridejo prah in kristali soli med okensko 'steklo' in tesnilo. Zadeva potem ne tesni 100 %. Ukrep za bližnjo prihodnost: očistiti okna in tesnila, namazati vsa tesnila in po potrebi zamenjati tesnila, ki so poškodovana.
Voda v marini je zaradi dežja postala rjava – barva bele kave. Po vodi plava tudi precej nesnage – v glavnem malih koščkov rastlinja in nekaj plavajočih vulkanskih kamenčkov. Ti so taki kot siporex, le da so črni in trši.

Tale dež skupaj z včerajšnjim bo verjetno kmetom zelo dobrodošel in bodo prihranili pri namakanju. Dobra stran tistih plavajočih vulkanskih kamenčkov je, da vpijejo zelo veliko vode in jo potem počasi oddajajo rastlinam (kot Perlit kroglice). Večina polj na Lanzaroteju je prekrita z njimi. Preprečujejo izsuševanje zemlje, ker delajo senco, če pa slučajno dežuje, vpijejo veliko dežja in prihranijo pri stroških zalivanja. 

Še mačje novice: enega mladiča so očitno odpeljali v zavetišče, saj so le še trije. Danes muca ni bila prav dobre volje. Verjetno si je opomogla od operacije in se ne strinja z ugrabitvijo njenega otroka. Danes so zvečer spet nekaj lovili mladiče, a ne vem, če so katerega ujeli.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 249. dan

Vreme je spet normalno za Lanzarote. O dežju ni ne duha ne sluha, veter kar precej piha s severa in znova poslušamo žvižganje vetra med jambori in štraji. Včeraj je padlo v treh nalivih kar 13,7 + 7 + 3,5 l = 24,2 l dežja na m2, kar je trikrat toliko, kot ga po navadi pade v celem mesecu aprilu. V Arrecifu so bile poplave. Tega v živo nisem videl, saj včeraj nisem bil v trgovini, zato prilagam nekaj ukradenih slik z neta z Lanzarote news. Videli smo le, da se je barva vode v marini spremenila v barvo bele kave.

Je pa danes dovolj toplo, da se je sladoled po večerji prav prilegel. Za večerjo so bili burgerji in pečeni melancani z olivnim oljem in česnom. Vrhunsko. To, da bi imel na barki sladoled, je bila že ves čas moja želja, a nikoli nismo imeli hladilnika, ki bi to omogočal. Sedaj pa ga imamo. Pred nekaj dnevi, ko sem bil v trgovini, sem prinesel še eno škatlo čokoladnih mini lučk.

Sladoled se lepo drži, je pa nekaj mehkejši, kot iz domače skrinje. Najin zamrzovalnik drživa nekako med -5 in -10. Sicer bi ga lahko ohladil na -18, a potem začne zmrzovati tudi v hladilniku. Če bom kdaj hotel imeti tako nizko temperaturo, bom moral med zamrzovalnik in hladilnik namestiti dodatno izolacijo. Vsi hladilni elementi so v zamrzovalniku, levo od predelne stene. Hladilnik se hladi le posredno preko te predelne stene in v hladilniku je po navadi temperatura +3 stopinje, če je v skrinji -5. Danes sva spet malo čistila okvir okna, ki ga morava popraviti. To je počasen postopek. Odstranjevanje zelo poškodovanega in zaradi sonca krhkega aluminijastega traku je možno delno s pinceto, a se precej trga, delno pa z odrivanjem s kosom mehkega lesa. Ostanke lepila se potem odstrani kemično.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 242. dan

Končno sem prišel do velikonočnega zajtrka. Od krščanskih praznikov praznujem vse, a le v tistem delu, ki spodbujajo, da se kaj dobrega poje. In velika noč mi pomeni jajca, hren, šunko, potico ...
Potico smo letos izpustili, saj tudi nisem kak poseben navdušenec. Šunko mi je včeraj uspelo nabaviti – sicer tako za na pico, a je bila čisto solidna. V hladilniku imava še pol kozarčka hrena. Še iz Slovenije!
Ja, vem. To je odstopanje od standarda – moral bi biti svež hren, a tukaj ga nisem našel. Drugi kraji, drugi običaji.

Po kratkem konzultiranju interneta (koliko minut je že treba ...) trdo skuhava jajčka. Lili naredi jajčno solato po receptu moje mame. No, verjetno je to dokaj standarden recept, a mi smo se ga naučili od mame:
narežeš štiri trdo kuhana jajca, naribaš notri eno jabolko, dodaš nariban hren (midva sva dala kar tistega iz kozarčka, saj svežega nisva imela), dodaš nekaj navadnega olja (ne bučnega ali olivnega), nekaj jabolčnega kisa, posoliš po okusu in zmešaš.

To je meni vedno najbolj velikonočna jed, ki zmaga celo pred potico. Res ne vem, zakaj tega ne jeva še kdaj drugič. Tole sva jedla s sveže popečenim kruhom in šunko. Jaz zraven še malo sira. Za prste obliznit.
Lep dan je bil danes, kaj dosti nismo počeli, saj je vendar praznik. Že lep čas se izogibam pisanju o virusu, tokrat bom pa vseeno napisal nekaj stavkov specifičnih za Kanarske otoke.

Tule policija zadevo jemlje skrajno resno. Včeraj so cel dan letali s helikopterjem nad otokom in so potem končno našli dve Nemki (mater in hčer), kako se sončita v nekem odmaknjenem skritem fjordu, daleč od vsega. Takoj so poslali tja policijsko patruljo in ju oglobili. Zagrožena kazen za to, da si zunaj stanovanja brez odobrenega razloga (nabava hrane ali zdravil) je od 601 do 3.000 evrov. Potem so našli še nekoga, ki je surfal in so seveda oglobili tudi njega, potem pa še nekoga, ki je peljal psa na potrebo predaleč od doma.
Skratka, kot v časih generala Franca. Meni se to zdi pretirano nasilje nad ljudmi, a baje je tako, da so Španci zelo družabna bitja in če malo popustiš, so takoj žurke povsod naokrog in postane zadeva neobvladljiva.
Tu sicer ni omejitve na domačo občino, a ta ni potrebna, ker je hujša splošna omejitev gibanja do najbližje trgovine ali lekarne. Na sprehod greš lahko le, da pelješ psa na potrebo. A največ dvesto metrov od doma. Policija zastrašuje ljudi tudi tako, da se proti večeru (preden zaprejo trgovine) vozijo po mestu s prižganimi modrimi lučmi (brez sirene) in s tem opozarjajo nase in na to, da te bodo zaprli, če te najdejo zunaj po zaprtju trgovin.
Na barkah je še v redu, saj se lahko sprehodimo do stranišča v marini, lahko se sončimo na palubi. Ljudje iz blokov pa sploh ne smejo na sonce. Le eden iz gospodinjstva gre lahko v trgovino. Le kako naj potem dobijo potreben vitamin D, ki krepi imunski sistem in nas delno obvaruje pred okužbo ter poskrbi, da morebitno bolezen lažje premagamo. Kakorkoli, upam, da bo te norije kmalu konec, čeprav trenutno nič ne kaže na to.
Danes je španski predsednik vlade povedal, da ne bo regionalnih izjem pri ukrepih in bomo vsi v zosu, dokler se razmere ne izboljšajo povsod. Na Kanarskih otokih (populacija enaka, kot Slovenija) smo sicer že dva dni brez enega samega smrtnega primera, novih primerov pa je danes 28, včeraj pa jih je bilo 31.

Marina Lanzarote, 243. dan

Groundhog Day (Svižčev dan). Kdor ne pozna tega filma, naj si ga ogleda. Zbudim se in še vedno je včeraj. Dan je dnevu enak, nič se ne dogaja, nič se ne spremeni. Vsaj zdi se tako. Svižčev dan se nam dogaja! Le datum se zamenja. Dogodek dneva je bil, da sem bil v trgovini. Res vznemirljivo. Ali res lahko samo čakamo, da mine še en dan, da se postaramo in počasi uvenimo? In kakšni so obeti za naprej?

Bolj, ko gledam in berem, kaj se dogaja po svetu, bolj se mi zdi, da nihče ne vidi izhoda. Zapovedali so nam cel kup omejevalnih ukrepov, ki se jih držimo. Omejili smo širjenje bolezni. Ampak kaj nam to pomaga? Po uradnih podatkih je okuženih v Sloveniji 0,06 % populacije. Če nadaljujemo s trenutnim trendom (pribl. 30 novih okužb na dan) bo čez eno leto okuženih 0,5 % populacije. Ali hočemo živeti v izolaciji še 200 let, da se populacija prekuži? Torej strategija izolacije očitno ne deluje, saj nima izhodne strategije.

Kaj hočejo z njo doseči? Naj nam povedo, koliko časa predvidevajo, da bo izolacija še potrebna? Seveda nihče tega natanko ne ve, a verjetno je tisti, ki je odredil izolacijo naredil kakšno simulacijo (najslabši, najboljši in najbolj verjeten scenarij). Kaj bo čez tri mesece izolacije drugače, kot je danes? Nič. Povsem isto bo, kot je danes. Ali čez pet mesecev? Cepiva še ne bo, populacija ne bo prekužena in torej nič bolj imuna kot danes.

Kaj hočemo doseči z izolacijo?

Zdravstveni sistem je imel zdaj en mesec, da se organizira in pripravi. Zdaj je čas, da se ukrepi ukinejo in da ga obremenimo. Ja, nekaj ljudi bo umrlo. Ampak tudi, če vztrajamo v ukrepih, bo nekaj ljudi umrlo. Le umirali bodo bolj počasi. Medtem pa bomo počasi umirali tudi vsi drugi. Na prvi pogled je videti kruto, a realnost je takale:
Če nekoga v domu za ostarele, ki bi sicer umrl od korone, uspemo ozdraviti in mu s tem podaljšamo življenje recimo za dve leti, smo kot družba pridobili dve leti človeka. A za to smo 99 ljudem vzeli dva meseca življenja, saj so čakali doma, namesto da bi živeli polno življenje, delali, se zabavali in potovali v daljne kraje. S tem smo izgubili 16 let človeka.

Kot družba moramo misliti kolektivno. Misliti moramo, kaj je najboljše za nas vse, ne le za tisti 1 % ljudi, ki bo zaradi virusa umrl kako leto prej, kot bi sicer. In tudi, če so podatki napačni in je okuženih desetkrat več, kot so uradni podatki, bo v enem letu prekuženih le 5 % prebivalstva. In če je res okuženih desetkrat več, kot so uradni podatki, potem je smrtnost desetkrat manjša, kot je to videti.

Torej: Če uradni podatki držijo, potem ukrepi nimajo smisla, saj ničesar ne rešijo, a uničijo gospodarstvo. Če pa uradni podatki ne držijo in je okuženih veliko več, potem pa ima virus podobno smrtnost kot gripa in ukrepi niso potrebni.

Zakaj le tiščimo glavo v pesek in čakamo. Čakamo na kaj?

P.S.
Obljubim, da se bom jutri lotil kakega projekta na barki, da bo dnevnik spet normalen in vesel. A tole sem moral dati iz sebe.

Marina Lanzarote, 244. dan

Zahodno od Portugalske je ciklon. Nizek tlak. In okrog njega se na severni polobli veter vrti v obratni smeri od urnih kazalcev. Zaradi tega se je veter obrnil tudi pri nas. Namesto tako imenovanih 'portugalskih pasatov', vetrov, ki pihajo s severa proti jugu ob portugalski obali in še naprej dol, piha z juga. Po navadi imamo tukajle na Kanarskih otokih ob stabilnem vremenu severni oziroma severovzhodni veter.

Za tiste, ki niso jadralci: severni veter je tisti, ki piha proti jugu, severni tok pa je tisti, ki teče proti severu. Logično. Pač, pri vetru povemo, od kod prihaja, pri vodi pa, kam teče. Samo toliko, za intermezzo, da vsi razumemo, od kod nam tule piha.Trenutno zaradi ciklona tule veter že cel dan piha z juga. Tako bo še prihodnjih nekaj dni, kar pomeni, da se je danes odprlo idealno vremensko okno za plovbo proti severu: Gibraltarju ali Španiji. Zato sta danes našo marino zapustili dve jadrnici. Za enega Amela s sosednjega pomola ne vemo, kam je šel – izolacija deluje tako dobro, da ne vemo, kaj se dogaja na sosednjem pomolu. Glede na to, da je Amel in da je imel francosko zastavo, je verjetno, da se je odpravil proti Franciji.

Drugi pa je katamaran, za katerega vemo, da gre na Korziko. Na njem je dodatni član posadke – Francoz z barke na našem pomolu. S svoje barke je pospravil vse, kar je lahko in jo dobro zaklenil. Katamaran ima stalni vez na Korziki. Ker so Francozi, jih bodo verjetno pustili pristati na Korziki (Francija) in jim najbrž odredili karanteno. Pred tem pa verjetno ne bodo mogli nikjer pristati. Vsekakor ne bodo mogli na kopno. V najboljšem primeru bodo kje lahko dotočili nekaj goriva. Do Korzike imajo kakšnih 11, 12 dni neprekinjene plovbe, mogoče kak dan manj, če bodo hitri, ali kak dan več, če bodo vetrovi neugodni. Če bi midva hotela odjadrati, bi sicer lahko, a potem bi bil problem, kje bi lahko pristala. Verjetno nikjer prej kot v Sloveniji.Do tam pa imava več kot 2300 navtičnih milj. Časovno to pomeni približno 450 ur. 

Za lažjo predstavo: časovno je to toliko, kot če bi se peljal z avtom iz Ljubljane do Moskve in nazaj DESETKRAT brez postanka. O tem se lahko zamislijo tisti, ki naju sprašujejo, zakaj kar ne odjadrava nazaj. Saj se da. Saj do sem sva tudi prišla. Ni pa prav prijetno biti toliko časa na pasaži. Še posebej zato ne, ker velik del poti poteka relativno blizu obal, skozi ožine in prelive. Treba je paziti na ribiče in na močan ladijski promet, pa na plitvine in tokove, pa na lokalne spremembe vremena. To ni tipična oceanska pasaža. Je veliko bolj naporna. Zato bova raje ostala kar tule. Za zdaj nama ni hudega.

Sanitarije v marini delujejo in so vzdrževane, trgovine v mestu so dobro založene, imava (sicer počasen) internet in praktično neomejeno količino brezplačnih telefonskih pogovorov znotraj EU. Danes sem celo odkril, da je neka čendlerija (navtična trgovina) od včeraj začela s telefonskimi naročili za material. Ta trenutek sicer še ni jasno, ali je prodaja možna samo podjetjem ali velja tudi za fizične osebe, a to bomo že nekako rešili. Potem nimam več izgovorov, da projektov na barki ne zaključim.

Marina Lanzarote, 245. dan

Dopoldan pokličem v tisto čendlerijo, ki je 'odprta'. Nekako se zmenimo. Moja španščina in njihova angleščina sta obe bolj ubogi.

Torej deluje tako:
Po telefonu se zmeniš, kaj rabiš, oni to pripravijo in ti določijo uro, ko prideš robo prevzet. Vrata trgovine so odprta, a je takoj za vrati je rdeča črta, do katere lahko stopiš, za njo pa širok pult, levo in desno pa verižica. Stopim na rdečo črto in vidim prodajalca, kako si nadene rokavice, masko in vizir ter pristopi do pulta. Lepo se zmeniva, kaj potrebujem, pripravi račun in robo, nato me povabi čez rdečo črto in verigo do blagajne, da odtipkam pin. Vrnem se za rdečo črto, izroči mi robo in sva gotova. Malo bolj počasi gre vse skupaj, a deluje.

Potreboval bi Siko 290 (za fuge pri tiku), 298 (za lepljenje tika na podlago) in 291 (za tesnjenje elementov – na primer palubnega okna). 298 niso imeli, najbližji nadomestek je 291.

Tisti del, ki mi pa ni čisto jasen, je pa to, da po novih malo zrahljanih ukrepih, ki veljajo od ponedeljka, nekaj nenujnega gospodarstva lahko deluje. A le, če zagotovijo ustrezno varno delo in distanciranje. Temu so v trgovini zadostili – torej je vse OK. In res ob upoštevanju teh ukrepov (samo ena stranka, maske, rokavice) je možnost okužbe res zmanjšana na minimum. 

Tisto, kar me bolj muči, je to, da še vedno ni nobene spremembe glede izhodov iz stanovanja. V Španiji je namreč ukrep bistveno strožji kot v Sloveniji, saj sploh ne smeš zapustiti stanovanja, razen za točno določene aktivnosti (recimo nakup hrane in zdravil). 

Bal sem se, da je bil sam nakup sicer po predpisih, a moja pot do trgovine in nazaj bi bila pa po mojem razumevanju kršitev, saj ni šlo za nakup hrane ali zdravil.
Da bi se izognil morebitnim dvomom, sem hkrati opravil še nakup nekaj hrane. Tako sem bil 'v prekršku' le za tistih 10 m, kolikor sem se oddaljil od najkrajše poti do moje trgovine z živili. Rezultat je bil, da sva danes jedla sveža pečena jetra! Lili je spet super skuhala.

Je pa tako, da je Špance treba držati na kratko, saj so nagnjeni k druženju in zabavam in bi jim bilo res težko dati le 'priporočila'. Tule v marini se prav pozna, da se večina drži omejitev (tudi ko nihče ne gleda) in ni druženja po barkah, razen Špancev. Če ti ne bi imeli ostre policijske kontrole, ne bi bilo od ukrepov nič. Sicer sem se danes lotil čiščenja prepustov (skoznikov). Umivalniki že prav počasi požirajo. 

V vodo sem spustil čoln in s čolna sem lahko dal roko dovolj globoko v vodo, da sem luknje pod vodno gladino čistil od zunaj. Nekatere so bile že tako zaraščene, da sem komaj ugotovil, kje bi morala biti odprtina. To sem delal s kosom lesa z ostrimi robovi. Z lesom ne morem poškodovati barke, lahko pa strem in odstranim školjke. Prednost je še, da les plava. Dvakrat mi je ušel iz roke, a je priplaval na površje in ni bil izgubljen.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Lov na gumonež, sreda, 12. avgust 2020

Včeraj smo prespali v zalivu Varko na kopnem nasproti Lefkade. Zvečer, ko so se vsi dnevni kopalci in čarterji umaknili, verjetno v civilizacijo, kafič na obali pa so zaprli, sta po dolgem času zavladala mir in tišina. Po dnu je pesek, na obali pa plaža iz okroglih kamenčkov, prav lepo. Da ne bi bilo vse tako mirno, pa smo sami poskrbeli za malo zabave. Zvečer je Jure peljal pse na obalo z gumonom. Gumon je povlekel na plažo in privezal na (očitno ne dovolj velik) kamen. Čez nekaj časa pride do nas sosed s svojim gumonom in mi pravi, ali vem, da naš gumon prosto pluje stran od obale. Pihalo je seveda z obale in to niti ne tako malenkostno. Skočim v njegov gumon in me pelje do našega, ki je bil že na dveh tretjinah poti od obale do barke! Presedlam v naš gumon, ki pa je bil do polovice napolnjen z vodo in se peljem do obale. Najprej sem seveda pomislila, da se je tam, kjer smo gumon lepili, odlepil, vendar se hitro pokaže, da tam vse drži. Nič jasno?! Nato se spomnim, da so enkrat vmes bili eni malo večji valovi od neke barke, ki je šla mimo. Očitno so ti valovi, ko so butali v plažo, gumon napolnili z vodo in ga »povlekli« v morje. Gumon je ostal cel, ker ni bilo nobenih skal. Sledilo je praznjenje gumona (Jureta in psov ni bilo na spregled še nekaj časa). Ker je bil zadaj motor, gumona nisem mogla dvigniti, da bi voda odtekla zadaj, zato je prišla v poštev metoda bujol. Tu se je pokazala uporabnost tega, da so plaže žal polne plastike, ki jo prinese morje. Samo obrnila sem se okrog sebe in že našla primerno kanto za praznjenje, ki je trajalo vsaj 10 minut, ker je bilo vode res veliko. Ko sem bila na koncu, se je pojavil Jure, ki mu ni bilo jasno, zakaj sem na obali, v suhih oblačilih (torej nisem priplavala) in zakaj praznim gumon. Sosedom smo se zahvalili s steklenico vina, gumon pa hitro dvignili na varno.

Budilka je zvonila ob 5. uri zjutraj, 6.45 pristanemo na Lefkadi pri črpalki, da še psi opravijo svoje, ob 6.53 smo že v vrsti (v bistvu samo dve barki) za most, ki se odpre ob 7. uri. Motorsailamo proti Paxosu, kjer ob 13. uri dobimo enega od zadnjih mest. Nato so ostala samo še mesta za turistične barke, s katerimi se je možno zvečer privezati, vendar je treba pred ne vem katero uro zjutraj priveze zapustiti.

V Gaiosu opravimo konkreten shopping hrane, hladilnik že zelo dolgo ni bil tako poln. Danes zjutraj natočimo še gorivo iz kamiončka/cisterne, sedaj pa smo na poti v Sivoto, na obali nasproti Krfa. Tu še nismo bili, tako da ne vemo, kako je tam. 

Plovba po Lefkaškem kanalu še pred sončnim vzhodom in Zoe, ki misli, da ne sme ničesar zamuditi. Ker jo je zeblo, se je v brisači skrivala za spryhoodom.

Metuljčkanje iz Kalamosa v Varko, dokler veter ni ugasnil … 

Sami zapleti in spremembe - Nedelja, 16. avgust 2020

Zadnje dni se je preveč dogajalo in ni bilo volje za pisanje bloga, v bistvu je tudi sedaj še ni. Če bi bilo vsaj približno po planih, bi morali biti sedaj v Italiji. Pa nismo. In tokrat nismo mi tisti, ki smo krivi, da so se plani spremenili. Spremenila jih je Italija, ki je odredila, da se morajo vsi, ki pridejo iz Grčije, testirati na koronavirus ali iti v karanteno. Saj, če bi ti omogočili opravljanje testa v luki, takoj ko prideš, tako kot je na letališčih, se ne bi niti pritoževali, ampak to seveda ni tako. Ne samo, da je teste možno opravljati samo v bolnišnicah, ki običajno niso ravno zraven pristanišč, tudi naval ljudi je takšen, da ne prideš ravno hitro na vrsto. Skratka Italija odpade. Okoli nas je množica razjarjenih Italijanov, nekateri se panično vračajo v Italijo, drugi so šele prišli, tretji tu na Ereicoussi bivakirajo, vsi pa so zgroženi nad svojo državo, ker so tak ukrep sprejeli tako na hitro brez kakršnekoli napovedi ali vmesnega časa, pred začetkom veljave.

Skratka še enkrat bo treba iti direktno na Hrvaško, kar pa bo najhujše za Berry, ki na barki noče lulati in kakati in bo spet trpela. Kot po navadi nastrada tisti, ki je najmanj kriv.

Start je planiran jutri, ko naj bi zapihal jugo, prihod v Cavtat pa enkrat v torek.

Še malo kronike za nazaj. V Sivoti oz. pri plaži Bella Vraka je bilo zelo lepo, punce so bile navdušene nad peščeno plažo, ki povezuje otoček s kopnim. Mesto Sivota pa je precej turistično in polno gneče. 

Naslednji dan smo iz Sivote šli v Kalami (to je skrajšana varianta, vmes smo naredili še nekaj ovinkov in neuspelih poskusov, saj je takrat prišlo ven to z Italijo in smo najprej mislili, da bi prečkali Jadran še isti večer). Skratka grozen dan, ko nam ni šlo nič prav.

Naslednji dan smo malo odmislili težave, ker smo se dogovorili za srečanje s posadkama Male in Lare, ki sta ravno pripluli v Grčijo. Srečali smo se na otočku Mathraki, ki je tretji izmed Diapontskih otokov, vendar za razliko od Othonoia in Ereikousse popolnoma neturističen. V luki smo bili samo mi trije. Gostilna pri luki zaprta, druga na vrhu hriba tudi, tretja, ki ima tudi penzion in prost prevoz s »Ko to tamo peva« busom do luke pa na srečo odprta. Punce so bile najbolj navdušene, ko smo se s, po njuno, »school busom« peljali nazaj na barko. Nam pa je tudi malo druženja zelo prijalo, malo manj pa mijauuu drugi dan. 

--- premor med pisanjem ---

Očitno te bloge predolgo pišem in se vmes pogosto kaj spremeni. Tokrat se je spremenilo to, da smo po klicu na pomorski mejni prehod v Dubrovniku, danes zjutraj, ugotovili, da je prihod na Hrvaško iz Črne gore dovoljen brez kakšnih omejitev, kot so karantene in testi. Z nekaj truda smo si nato uspeli na tak način interpretirati tudi uradni odlok, objavljen na internetu. Črnogorski odlok tudi pravi, da iz EU lahko vstopimo v Črno goro. Torej nič drugega kot poskusiti. To nam skrajša pot za približno 40 milj in čas na približno 24 ur, kar je za Berry na meji znosnega. Jutrišnji cilj je torej Bar.

To pa tudi še ni vse. V vmesnem času je preko nekih Italijanov, s katerimi sem se pogovarjala včeraj tu v luki, prišla novica, da lahko pluje tudi v Italijo, da se je treba le nekam prijaviti in da je nato možnost, da te izberejo za testiranje. To je menda izvedela neka Angležinja, ki je tudi namenjena v Italijo. Kasneje še sama preverim informacijo na pristojni zdravstveni instituciji v Pugli in najdem obrazec na internetu. Glede na to, da je bil idealen dan za prečenje v Italijo včeraj, in da je jutri videti kar primerno vreme za prečenje v Črno goro, bomo najverjetneje ostali kar pri Črni gori. Skratka norišnica zaradi te korone. Za drugo kot ukvarjanje s tem, kam se sme in kam ne, ostane bolj malo časa.

Nazaj v Jadranu - Torek, 18. avgust 2020

Za spremembo ta blog ni bil pisan včeraj ponoči med prečkanjem v Jadran, ampak danes. In tudi samo prečkanje je bilo malo bolj naporno in »zanimivo« kot običajno.

Kot že omenjeno, smo včeraj ob približno 6. uri zjutraj startali iz Ericousse proti Baru. Tokrat so se zapleti začeli že na samem startu. Okoli naše verige je bila zavita veriga in sidro od sosedov dve barki naprej. Predvčerajšnjem je precej pihalo in ker jim sidro očitno ni držalo najbolje, njihovim prvim sosedom pa še manj, so vrgli še eno dodatno sidro. Vrgli so ga seveda postrani, proti vetru in tako prekrižali dve drugi sidri. Ker je njihovo sidro obviselo kar na naši verigi in bilo z verigo še ovito okoli naše, je bilo »odvozlavanje« malo bolj nerodno kot po navadi, ampak ker je bilo sidro težko samo pribl. 10 kg, se ga je dalo prijeti v roko in odplesti. Sledil pa je takoj naslednji zaplet. Gumb za dviganje sidra, ki smo ga menjali v Samiju, je še slabši od prejšnjega in se včasih zatika. In se je seveda zataknil ravno pri dviganju zadnjih centimetrov verige in ni hotel spustiti, pri tem pa je šla varovalka. Jure je nato na hitro odklopil gumb in zamenjal varovalko. Sedaj namerava iz starega in novega gumba sestaviti enega, ki bi delal vsaj tako zanesljivo, da pridemo do doma. Še dobro, da imamo dodatne komande za sidro še v kokpitu. V vmesnem času smo že pluli proti Ericoussi in se usmerili proti Vlori. Odhajali smo praktično v gruči, saj je množica Italijanov izkoriščala ugoden veter za prečkanje. Na Jadransko obalo smo šli trije, poleg nas še Blaž s katamaranom proti Korčuli, in Hrvati z motorno barko proti Boki Kotorski.

Prvi del je bil še malo rolajoč zaradi valov od močnega maestrala, ki je pihal prejšnji dan, ko smo se približevali Vlori oz. Otrantskim vratom pa je zapihal napovedani jugo, najprej sramežljivo, v samih vratih in prvi del za njimi pa je pihal z 20–22 vozli. Lep del poti smo prejadrali z vetrom v polkrme, ko pa je padel pod 15 vozlov, smo motorsailali, ker nam je hitrost padla pod 5,5 vozla, kar je ogrožalo naš čim hitrejši prihod v Bar zaradi napovedanih neviht (za Bar so bile napovedane nevihte ob 5. uri zjutraj) in zaradi Berry seveda. Veter se je včeraj popolnoma držal napovedi, kar se tiče smeri in moči. Jugo je pred mrakom praktično ponehal, v drugem delu noči pa je zapihalo z obale – s SV okrog 10 vozlov. Prvi del noči je bilo jasno, v drugem delu pa so se začeli nabirati oblaki z vseh strani in bliskalo se je nad Albanijo. Kako uro kasneje se je začelo bliskati še na Z in SZ, v zelo širokem pasu. Naš radar ima domet 48 milj in nevihta na njem še ni bila vidna. Interneta ob Albaniji in Črni gori seveda nismo imeli, tako da nismo mogli pogledati, če se nam približuje. Ob 4.30 smo vpluli v luko Bar. Ker smo tu že nekajkrat bili, smo vedeli točno, kam moramo, čeprav je bel svetilnik na rtu na vhodu, ki naj bi imel domet 20 milj, komaj mežikal in smo ga videli šele, ko smo bili nekaj metrov od njega. Glede na to, da gre za trgovsko luko in da je bilo to sredi noči, smo celo klicali luško kapitanijo po postaji, vendar se niso oglašali, očitno so spali … Z malo truda smo se privezali na carinski pomol, ki ni v najboljšem stanju, predvsem pa na njem primanjkuje bitev. Nevihta pa se je razblinila, preden je prišla do Bara. Nato smo za dobro uro zaspali, ob 7. uri zjutraj pa uredili vstopne formalnosti, hitreje kot kadar koli do sedaj tu. Celo plačati vinjeto se je dalo na luški kapitaniji in ni bilo treba iti na banko. Nato smo se premaknili v marino in šli končno spat. Ker je bila noč kratka, pa še nevihte so se podile naokrog, sva bila ponoči oba budna, temu primerno sva bila zjutraj kot zombija. Berry je preživela (seveda 24 ur brez lulanja in kakanja) lažje kot zadnjič 30 ur.

Danes je bila najpomembnejša stvar, da smo kupili internet, 1000 GB za 10 evrov, da smo spet povezani s svetom in da nam ne bosta Telekom in A1 spet pošiljala kakih norih računov. Kasneje smo si na radarju na Windiju ogledali nočno nevihto in ugotovili, da je bila ogromna, zato se je tudi bliskalo v tako širokem pasu. Blaž, ki je plul na Korčulo, je poročal, da je šel skozi in da je bila kar konkretna. Malo prej se je pripeljala mimo še ena nevihtica, ki pa se je nekako nad nami razblinila, čeprav je nekaj ur prej dodobra namočila Dubrovnik. Tu je bilo nekaj bliskov relativno blizu in tri kaplje, toliko da barke sploh ni zmočilo do konca. 

Sončni zahod, ki je nakazoval prihod poslabšanja vremena.

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega