Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 271. dan

Še vedno piha ko vrag, tako da še jutranje kave ne spijeva v kokpitu, ampak raje spodaj v salonu. Enostavno ni luštno sedeti na takem vetru. V marini na srečo ni vala, a ker je veter od strani, piha namreč s severozahoda, barka je obrnjena na sever-severovzhod, dobro zateguje privezne vrvi, ki glasno škripajo. Ker piha čez otok, vulkani malo zmešajo veter in ta piha v sunkih, tako da se barka nagiba na stran in naju resno zateguje.

Danes sem si spet sposodil kolo od soseda in naredil lepo turo po mestu. Ker med deseto in osmo (se pravi praktično cel dan) ne smemo ven (razen za nujne nabave), sem seveda imel nujne nabave tehničnih stvari. Rabil sem regulator napetosti, digitalni termometer, prednjo zavoro za kolo in še nekaj stvari, za katere sem tako ali tako vedel, da je verjetnost, da jih dobim, približno 0-odstotna. A to še ne pomeni, da ne grem pogledat, če kaj slučajno vseeno dobim. Ugotovil sem, da je Ikea zaprta, v nekaterih tehničnih trgovinah te spustijo notri le z vnaprejšnjim dogovorom, eni so odprti le za obrtnike in ne za končne stranke, eni pa delajo s skrajšanim delovnim časom, čeprav je na vratih in na ograji še vedno tabla s starim obratovalnim časom.

V Decathlonu bi moral stvari naročiti preko spleta in jo tam le prevzeti, v trgovino ne spuščajo strank. Skratka, izlet je bil super, navozil sem se po mestu in na koncu zelo malo zapravil. Kupil sem le nekaj mleka, da ne hodim ravno prazen domov. Edino, kar mi je bilo žal, je bilo to, da sem pozabil vzeti s seboj nekaj vode, saj je bilo v mestu kar vroče. Marina pa je na tako prepišnem kraju, da sploh ni vroče. 

Francoz je rekel, da je že poskusil popraviti prednjo zavoro, a da je zajla preveč zarjavela in se ne da, da bo kupil novo. Ker sem se zdaj že nekajkrat peljal z njegovim kolesom, se čutim moralno obvezanega popraviti prednjo zavoro (da ne govorimo o tem, da bi se potem bolj varno vozil). Popoldan se spravim nad kolo s svojim orodjem, z WD40 in litijevo mastjo. Zadnja zavora, ki tudi skoraj ni zavirala, je potrebovala le nastavitev in mazanje in zdaj prime v redu. Prednja pa je potrebovala resno razmigavanje Bowden cevke in zajle v njej. Ker sem vse razdrl, sem jo lahko precej bolj razmigal, kot bi jo lahko na kolesu. Na koncu je prav lepo tekla. Treba je bilo še na novo nastaviti dolžino in sedaj tudi prva zavora dela. No, verjetno si bom še sposojal kolo!

Prava drama pa se je danes odvijala na našem pomolu. Na koncu pomola sta dve čarterski barki z Rusi (mogoče niso prav vsi Rusi), ki jih je 'lockdown', se pravi prepoved gibanja, zajel ravno, ko so bili v naši marini. Startali so s Tenerifa. Že nekaj časa se odpravljajo domov, a jim nekako ne uspe. Danes je po njih prišla jadrnica s Tenerifa, a je niso spustili v marino. Nekaj se je zapletlo s plačilom marine, nekaj pa s prepovedjo gibanja med otoki. 

Jaz se v to ne mešam kaj dosti, a kot sem razumel marina za ti dve barki za dva meseca ni plačana in jih zato ne pustijo, da bi zapustili marino. Verjetno je zaplet v tem, kdo bo plačal marino. Ali čarterska firma, ali gostje ali marina. Raje se ne mešam v to. Midva marino plačujeva in niso bili niti malo fleksibilni pri ceni. Sem se poskusil kaj dogovoriti, pa ni šlo. Njihovo stališče je zelo enostavno: mi vas ne zadržujemo, lahko odidete kadarkoli. Storitev opravljamo korektno in v nezmanjšanem obsegu. To, da ne morete nikjer pristati, pa ne more biti problem naše marine. 

No, zdaj odkar smo v fazi ena, lahko celo odplujeva in greva na sidro (maks. 12 milj daleč). Edino sidrišče pa je odprto na valove iz smeri od severa preko vzhoda in do juga. Sidrišče je zaščiteno le z zahoda. Saj za včeraj, danes in morda še jutri bi bilo povsem v redu, potem pa se veter spet obrne in bi verjetno pribežala nazaj. Prihranila ne bi nič, saj bi bila spet na dnevni ceni. Če plačava za en mesec vnaprej imava namreč popust. Edino, kar so odobrili, je, da lahko prej izplujeva in nama vrnejo neporabljene dneve. Ampak ne proporcionalno. Takrat bi obračunali porabljene dneve po dnevni ceni. Torej, če greva ven za nekaj dni, ne prihraniva nič.

Nekaj boljše sidrišče je med otokoma Lanzarote in Gracioza, a ker se sidra bliže Graciozi, se šteje, da je to že na drugem otoku in tja se pa ne sme. Še eno sidrišče je na jugu otoka (blizu marine Rubicon, a to je oddaljeno več kot 12 milj in tja tudi ne smeva. Sva pa prestara, da bi se prerekala s pomorsko policijo, če vnaprej veva, da nimava prav. Saj kaj se mogoče da izsiliti, a meni se ne da. Tule je preveč lepo in udobno, da bi prekmalu rinil v težave. Ko bo možno, bova že odplula na Madeiro ali celinsko Španijo ali Gibraltar. Kar bodo pač prej odprli.
Trenutno se da pristati v nekaj lukah, a si obsojen na obvezno 14-dnevno karanteno. Raje počakava še nekaj tednov.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 272. dan

Opoldne sem si spet izposodil kolo. Zdaj, ko zavore delajo, je to čisto druga pesem. Šel sem pa še v eno čendlerijo vprašat, ali imajo slučajno žar na zalogi in ga seveda nimajo. Pa saj stari še za silo dela. Bo že zdržal še nekaj časa. Naročal ga ne bom, ker dostava tule že v normalnih časih ni zanesljiva, zdaj pa je tako ali tako sporadična. Enega mojstra sem šel vprašat, če bi mi nekaj zavaril. Priporočili so mi ga sojadralci. Delavnica je taka, stare šole: v hiši, kjer stanuje, je garaža predelana v delavnico. Notri je precej zanimivih stvari, ki se jih ne bi branil tehnični muzej, pa tudi povsem moderna oprema. Stari pa je po mojem že v penziji, pa še malo dela, da mu ni dolgčas. 

Danes je sedel v svoji delavnici, nekaj delal na modelčku ladjice in ni bil pri volji, da bi se lotil varjenja. Manjana, je rekel. Upam, da to pomeni 'jutri' in ne 'danes ne, potem bomo pa še videli'. Zavariti pa moram eno palčko na mreži štedilnika. Italijani res nežno zavarijo tisto mrežo, na kateri sedi posoda in ena palčka je na eni strani že odstopila. Saj sicer še stoji tam, kjer mora, na drugi strani je še privarjena, a če je tudi tam zvar tako nežen, lahko vsak čas odpade. In potem ostaneva brez najmanjšega gorilca. No, gorilec bo še, le posoda ne bo stala na njem. Ta je najvažnejši, saj kuha jutranjo kavico. Torej je bolj pomemben od glavnega jadra.

Pa še nekaj se je danes zgodilo. Po več kot dveh mesecih sva bila zunaj na tortici. Lili se je počutila, kot na prvem randiju. Morava iti večkrat kam ven, zdaj, ko je nekaj stvari odprtih. Piha še vedno kar pošteno (občasno do 25 vozlov), a se je veter obrnil in piha bolj s severa, tako da je kokpit malo zaščiten s sprayhoodom.

Sosed, Francoz, od katerega si sposojam bicikel, že cel teden resno dela na barki. Ima staro železno barčico, ki je vsa rjasta. Kupil jo je nedavno prav poceni v Franciji in priplul direktno iz Francije že v času zapore. Nekako se mu je uspelo dogovoriti, da so ga spustili v marino. Sedaj je že očistil, zaščitil in pobarval levo in prednjo stran kabine, zdajle dela desno stran. Ob tem menja tudi vsa okna na kabini. To, kar se vidi na sliki, je z rjavo temeljno barvo zaščitena desna stran kabine še pred barvanjem in pred montažo novih oken. Mene bi na njegovem mestu bolj skrbela vsa tista rja blizu vodne linije, kot tista na kabini. A vse pride počasi na vrsto. Je tak družaben in prijeten poba. Rusov pa danes ni več. Njihove barke samevajo. Zjutraj jih je na odprto odpeljala jadrnica, ki je šla ven in na sidro in jih prekrcala na barko, ki jih je zunaj čakala že od včeraj. Baje je finančna situacija tam kar zapletena – marina ni plačana, za barke hočejo Rusi denar nazaj (ne vem, ali so sploh vse plačali), čarterska firma je v težavah ... Se zna zgoditi, da se bosta ti dve jadrnici znašli na kaki avkciji. Baje pa sodstvo tu dela počasi.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 273. dan

Noč je bila bolj za silo. Na eni barki nasproti nas so žurirali do zgodnjih jutranjih ur in iz ure v uro bolj neubrano in glasneje krulili. Tudi tista Španka z nemogočim smehom je bila prisotna. Sosed s kolesom jih je baje celo poskusil pomiriti, pa ni nič zaleglo.

Danes bo upam bolj mirno, ker če bom moral ponoči vstati, ne bom dobre volje. Za kosilo sva bila pa zunaj na pici. Ja, saj vem, na pico se gre v Italiji, v Španiji se gre pa na tapase ali paeljo ... Ampak pica je bila povsem v redu. Pa točeno pivo se tudi prileže po dolgem času. Postrežba je bila v redu, terasa pa skoraj polna.

Danes sem dobil zanimiv mail, v katerem me prijatelj sprašuje, ali sem zdaj jadralec ali kolesar. Pravi, da sem s svojimi kolesarskimi treningi v skladu z zadnjimi trendi v Ljubljani ... kolesarjenje (okrog parlamenta). Tule žal nimam parlamenta, okrog katerega bi lahko kolesaril. Malo sem pogledal, v kakšnem stanju je kuhinja na barki po prenovi in enem letu vsakodnevne uporabe. Moram reči, da sem izredno zadovoljen z izvedbo in z izbiro materialov. Pult je še vedno brezhiben, je pa res, da sva v glavnem na barki sama in paziva na stvari. Umivalnik in odcejalnik tesnita brez napake, armatura deluje odlično, tesnjenje med pultom in omaricami je odlično. Skratka, ni pripomb.

S hladilnikom sem še bolj zadovoljen. Nekaj samolepilnih robnih trakov je v začetku malo odstopilo, a sem to saniral z boljšim lepilom. To ni bil konstrukcijski problem, ampak samo lepotni, saj so pod robnimi trakovi vsi robovi zatesnjeni z epoksijem ali z Bison tesnilno maso, tako da kakšna vlaga ni mogla prodreti v izolacijo. Ker iz Kitajske naročen super digitalni termostat nikoli ni prišel, trenutno ta velik kompresor deluje še v ročnem režimu. Za pol ure ga vključim zjutraj in potem še za pol ure popoldan. Na ta način je zamrzovalnik ves čas zmrznjen. To zagotavljajo veliki zalogovniki energije (tako imenovani 'holding plate'). To so kovinski vsebniki, v katerih je izparilna cevka in velika količina antifriza. V pol ure ta antifriz zmrzne in s tem, ko se počasi taja, ohranja temperaturo skrinje globoko pod ničlo. Ko se mi bo enkrat dalo, bom montiral mehanski termostat, a za zdaj sploh ne čutim potrebe po tem. Sedaj malega kompresorja sploh ne prižigava, saj se bolj boriva proti temu, da v hladilniku ne zmrzuje, kot proti temu, da ne bi bilo dovolj hladno. Na vmesno steno sem dal ploščo armafleksa in zdaj je v hladilniku okrog 6 °C. Prej je bilo blizu 0 in je včasih solata zmrznila. Kadar nimava skrinje, vse skupaj hladi samo mali kompresorček. V tem primeru nastavim termostat (mali kompresor ga ima) tako, da je v levem hladilniku malo pod 0 °C, v desnem pa kakšnih 5 ali 6 °C.

Skratka, čas investiran v prenovo se lepo obrestuje.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 274. dan

Nedelja, 64. dan 'lockdowna' oziroma zaprtja Španije. Ja, danes je že 64. dan, odkar velja v Španiji omejitev gibanja. Sproščanje omejitev so tule kar zakomplicirali.

Najprej so objavili, da bo sproščanje potekalo po fazah:
- obdobje pred sproščanjem,
- faza 0,
- faza 1,
- faza 2,
- faza 3,
- nova normalnost.

In objavili, da bodo posamezne pokrajine prehajale iz ene faze v naslednjo takrat, ko bo posamezna pokrajina izpolnila določene pogoje. Danes je slika povsem drugačna. Nekatere pokrajine so hkrati v več fazah. Ene občine v pokrajini v eni fazi, druge v drugi fazi, ene nekje vmes ... Nekatera območja, ki so po lastnih izjavah zadostile pogojem, niso bile odobrene za prehod v fazo, spet neke druge so bile odobrene, a same niso hotele naprej ... Nenadoma so se pojavile še faze 0,5 in 1,5, pa območja s posebno regulativo, ki ne ustreza nobeni fazi, skratka zadevo so tako zakomplicirali, da baje marsikomu ni jasno, kaj sme in česa ne sme.

Ampak, zadeve se premikajo proti sproščanju ukrepov. Je pa zanimivo gledati tele Špance, kako se obnašajo. Ni mi jasno, zakaj nekdo teče ali kolesari ali vozi avto z masko na obrazu, ko daleč naokrog ni nikogar. Ko pa se srečata prijatelja, pa si oba snameta maske in se objameta in poljubita. Jaz jih ne razumem. Kakorkoli, vedno bolj gledava, kdaj in kam bova lahko odplula. Pot nazaj proti Sredozemlju ne bo niti približno tako lahka, kot pot sem dol. 

Ko sem danes gledal napoved vetra za 10 dni, je vseh deset dni napovedan kar soliden veter (okrog 20 vozlov) točno od tam, kamor bi rada šla. To seveda za sabo potegne še nasprotni tok (predvsem blizu afriške obale je močnejši) in nasprotne valove. Če sva navzdol potrebovala 5 dni se nama obeta, da bo plovba do celine trajala 10 dni ali več, razen, če najdeva vremensko okno, ko se bo veter malo obrnil vsaj za nekaj dni. Iz severa (ali severovzhoda) piha ves čas, ko je azorski anticiklon blizu Azorom. Se pravi, ko je vreme stabilno. Spremeni se le takrat, ko kakšna huda motnja tako premakne vremenske pojave, da se podrejo portugalski pasatni vetrovi. Tipično je to takrat, ko je na Atlantiku kaka huda nevihta. Ta pa prinese seveda večje valove.

Če pogledam na klimatsko sliko, ki poda verjetnosti, koliko piha kak mesec in iz katerih smeri, tudi vidim (maj in junij sta skoraj enaka), da večino časa piha iz severa in severovzhoda. Dolžina črte iz krogca pove, kako pogosto piha iz tiste smeri, če je veter iz tiste smeri bolj verjeten kot 30 %, je zraven napisan še % verjetnosti za ta veter. Postrani črtice pa povedo, s kakšno močjo po navadi piha. Recimo 3 mali repki (se pravi eden na eno stran in dva na drugo) pomeni 15 vozlov. V krogcu na sredini piše, koliko dni v mesecu lahko pričakujemo brezvetrje (3 vozle ali manj). Pravijo, da je na celino skoraj lažje priti preko Azorov kot direktno, čeprav je pot za 1000 milj daljša.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Zgodaj zjutraj izplujem iz pristanišča še pred vsemi barkami in ob sončnem vzhodu sem že na koncu dolgega valobrana, na katerem so trdnjave, ki jih je l. 1686 dal zgraditi francoski kralj Ludvik XIV., da bi zavaroval novo pristanišče ob Rokavskem prelivu. Morje je popolnoma mirno, a rahel veter piha ravno dovolj, da se bo Orplid z vsemi jadri premikal naprej, zato dvignem vsa jadra in vklopim avtopilota v smer plovbe 5 Nm od rta Cap de la Hague, jaz pa se spravim v kabino in si skuham mojo jutranjo kavo. Spotoma si umivam zobe in skozi okno opazujem čudovite barve neba, ki se spreminjajo, medtem ko se sonce premika vse višje. Nato posedam v kokpitu, srkam kavo in z veseljem gledam, kako hitrost barke narašča. Kmalu doseže 10 vozlov, vetra pa je komaj kaj. Morje je popolnoma mirno in ko popijem vso kavo, še zadnje sapice vetra izginejo. Pospravim jadra, prižgem motor in sem ob 10. uri dopoldne že na rtu. »Uf, to je bilo pa hitro!« si rečem. Seveda, saj je barka plula stalno s tokom in tudi če bi izključil motor in se prepustil toku, bi plul z vsaj petimi miljami. Na rtu začne tok vodo vrtinčiti na vse strani in povzročati čudne valove. Premišljujem, kako je tu, ko piha 30 in kakšni morajo biti valovi, ko se tok obrne? V mislih se zahvalim tistemu policistu, ki me je posebej opozoril na nevarnosti plovbe na tem predelu in mi svetoval, naj plujem tu ob mirnem morju, še zlasti, ker sem sam. No, pa sem že mimo prelepega svetilnika. Dvakrat me obkroži vojaški helikopter in enkrat policijski čoln, vendar tokrat brez ustavljanja in problemov.

Lahko bi se prepustil toku, saj se mi konec koncev nikamor ne mudi. Ampak nekako se držim začrtane plovbe, ki si jo poprej določim. V omarici imam rdečo knjižico, kamor si dan ali dva pred plovbo začrtam pot: kje moram biti ob določeni uri. Če plujem ponoči, si označim tudi svetilnike, boje in njihove svetlobne znake. Seveda, lahko bi si vse to zapisal v telefon, a v primeru, da se s telefonom kaj zgodi, bi izgubil vse. Tako pa vse ostane v moji rdeči knjižici – tako kot sem »nakracal« pred plovbo. Odprem knjižico in pogledam: na tem rtu moram biti najkasneje do 10.30. Ura je 10. in nekaj minut gor in dol, lovim tok, ki me nosi proti otoku Guernsey. Ujamem tok in barka pluje s hitrostjo 8 vozlov na minimalni moči motorja. Vetra ni, pa nič zato, jutri ga bo več kot dovolj. Plovba med otokom Guernsey in malim otokom Herm je lahko kar problem. Ujeti moram tok med otokoma, ki me bo spremljal vse do pristanišča, kjer bom natočil nafto in nato odplul dalje, saj je otok zaprt za obiskovalce in je moč naliti samo gorivo, ki pa je zelo poceni – 62 centov na liter. Tim mi je omenil, da je za liter plačal 68 centov, pa se je medtem očitno še bolj pocenila.

Čeprav je vreme sončno, je vidljivost zelo, zelo slaba. Plujem nekaj milj od otoka Svete Anne, a otoka sploh ne vidim. Sem in tja se pojavi samo obris, ki ga je moč videti samo, ko imaš na očeh sončna očala. Še 25 Nm do otoka in čez 3 ure in pol bi moral že zagledati otok, kljub slabi vidljivosti. A ga zagledam šele, ko sem čisto blizu. Tok slabi in dodati je treba več moči motorju, pa me malo že najedajo moji živci, saj ko se bo tu tok obrnil, bo plul proti meni 7 vozlov in v tem primeru lahko barko samo obrnem in se poslovim od poceni nafte. Pa mi le uspe priti skozi kanal. Na levi vidim svetilnik, postavljen na starem bunkerju, na desni pa z daljnogledom opazujem morske leve, kako se nastavljajo na skalah in se prepuščajo sončnim žarkom. Ribiči nedaleč stran čistijo svoje manjše čolničke, ki so parkirani kar na obali, saj je tu tako močna oseka, da so čolni nekaj časa v vodi, nekaj časa na kopnem. In ko so na kopnem, vsi izkoristijo ta čas za čiščenje podvodnega dela plovil.

No, končno sem mimo zadnje boje in vplujem v pristanišče mimo ogromnega valobrana. Niti opazil nisem, da je poleg mene že priplula policija. Najprej mi zaželijo dober dan, potem pa povedo, da mi dobrodošlice žal ne morajo izreči, saj je otok zaprt za vse obiskovalce. Seveda, to sem vedel, ampak v opravičilo (bolj samemu sebi kot policiji): v tem brezvetrju se mi pa res ne da pluti naprej. Rad bi počakal na veter do jutra, zato jim odgovorim:

»Joj, kakšna škoda. Tako zelo sem si želel ogledati ta čudovit otok. In zdaj ... Tukaj sem, pa je lockdown! Lahko prosim samo natočim gorivo in ostanem na sidru do jutri?«

Moral sem počakati, da sporočijo na centralo. Gorivo sem natočil brez problema in medtem čakal na odobritev. Mladi fant, ki je delal na črpalki, mi je razložil postopek: ročko za gorivo moram prijeti samo z rokavicami, ki so v škatli poleg, nato naj si dotočim gorivo in vrnem ročko nazaj, rokavice pa naj dam v kontejner za odpadne rokavice. Medtem se približa še eno plovilo z namenom, da bi nalilo gorivo, a se ni smelo privezati na pomol, saj je zaradi korone in teh zakonov dovoljeno samo eno plovilo na pomol. Kmalu se pojavi policist in preveri vse moje dokumente. Precej sproščeno je opravil svoje delo in po nekaj minutah sva se že pošteno smejala tej butasti birokraciji in po končanem postopku tudi rokovala brez rokavic. Opravičil se mi je, da ne smem na obalo in mi pojasnil, da je kazen precej visoka – okoli 5000 funtov. Povedal mi je tudi, da se sidrati ne bom smel, saj bo zjutraj zapihalo za lepo osmico, da pa so mi dodelili plavajoči pomol, ki nima dostopa na kopno in do katerega me bo pospremil policist z gumenjakom. Medtem me je mladi fant na črpalki vprašal, ali želim še kaj drugega iz njihove trgovine.

»Imaš pivo?« ga vprašam.

»Ne, imamo samo brezalkoholne pijače!«

Prosim ga za dve coca coli, ki mi ju prinese v beli vrečki in s terminalom v roki. S terminalom sva imela problem, saj je bila internetna povezava slaba. Vprašal sem ga, koliko primerov korone imajo na otoku, pa mi odgovori, da za zdaj samo enega. No, pa se pošteno nasmejiva, le da se jaz smejim povsem drugi stvari: kako je treba vse prijemati z rokavicami, a ko gre za denar, ga prime z zobmi, če je treba. Tisto mojo kartico je obračal v vse mogoče smeri in vtikal v terminal, da je le prijela.

Na pomolu, ki so mi ga dodelili, sem bil sam med stotinami galebov. Preostanek popoldneva sem posedal v kokpitu in srkal coca colo, vse dokler je ni zmanjkalo. Opazoval sem, kako so vsi premikali barke iz ene marine v drugo, saj je napovedan kar močan veter. Oni umikajo barke na varno, jaz pa čakam na veter, da izplujem. Tudi, če bo močno pihalo, bom moral izpluti, saj tu lahko ostanem samo danes. Napoved za jutri je močan veter, za naslednji dan pa poleg močnega vetra še dež.

Prvič na plovbi opazim enako barko, kot jo imam jaz. Parkira se na pomol, ki je 30 m stran od mene. Nato je sledil glasni pogovor med lastnikom in mano. Njegova barka je bila rdeče barve in imela je drugačno opremo, okna in jambor. Lastnik mi je povedal, da je barko kupil v precej slabem stanju in je moral variti skoraj ves podvodni del trupa. Vse skupaj z opremo ga je stalo več kot 100 tisoč evrov Le zakaj si ni kupil nove za ta denar, si mislim. Vem pa, da ima železna barka svojo vrednost, saj dobre barke ni tako enostavno zgraditi, sploh pa to ni poceni. Drug drugemu hvaliva barko in se posloviva.

Sonce je zašlo za mestom in postaja temno. Skuham si večerjo, ostanke in star kruh pa vržem galebom. Spravim se v posteljo in razmišljam o naslednjem dnevu. Težko zaspim, saj me še vedno muči brodolom z mojo Ivano. Razmišljam in se pogovarjam sam s seboj. Nekdo v meni mi pravi: »Človek, kaj delaš na morju? Človek ni za na morje, pojdi domov in nabiraj gobe po gozdovih, saj boš našel smisel življenja in užitek tudi v tem!« Potem se oglasi v meni nekdo drug: »Samo sprosti se in ne poslušaj teh neumnosti. Tisto z Ivano je bilo, kar je bilo in vse to je za teboj. Boš videl jutri – prav prijetno ti bo. Bo pihalo, ja, bodo visoki in kratki valovi. Pa kaj potem? Zdaj si močnejši! Imaš barko, ki je grajena za taka morja. Brez problemov bo šlo, ne skrbi!«

Ob tem notranjem monologu mi le uspe zaspati. Zgodaj zjutraj me zbudi močno valovanje v pristanišču. Skuham si kavo in prižgem vhf radio ter ga preklopim na kanal 9, kjer poslušam vse novice iz pristanišča. Tudi trajekt bo zamudil in zaradi slabih razmer na morju tukaj počakal nekaj ur več. Pospravim vse v predale, se oblečem, odvežem barko in izplujem. Po postaji javim moj odhod in se jim lepo zahvalim, da so mi le pustili prespati tu. Iz pristanišča je šlo malo težje, a ko sem se priklopil na morski tok in veter, sem enostavno ugasnil motor, odprl genovo in tako plul ves čas do Roscoffa. Valovi so bili visoki, veter je pihal konstantno z zmernimi sunki in bilo je sanjsko jadranje. Elektronskemu avtopilotu je nekako uspelo držati smer, vse dokler se tok ni obrnil proti meni. Nastali so valovi, ki te nekako lovijo. Moral sem za krmilo. Gledal sem pred barko in obenem za njo, saj so valovi prihajali iz dveh smeri in se zapirali. Z vso močjo so se zaletavali v krmo, kakšen je šel tudi čez, a sem vseeno brez težav plul tako približno 4 ure, vse dokler se ni znočilo. Barka je drvela po grebenih valov in občasno tudi zasurfala, kar me je še prav posebej radostilo. Pluti z barko, ki je natovorjena in tehta 13 ton, je nepopisen užitek. Ko se je nočilo, so tudi valovi postajali manjši, ali pa je to le občutek, saj jih ne vidiš. To mi je včasih celo ljubše: slišiš samo rjovenje valov, ki se zapirajo, morsko peno, ki leti po zraku in seveda sol na ustnicah, ki se tako nasoljene na vetru kaj hitro presušijo.

Ura je bila že pozna, jaz pa sem bil še na odprtem morju in načrtoval, kam bom plul. Odločil sem se za Roscoff, daleč naokoli najbolj enostavno pristanišče za vplutje. No, pa vendarle ni bilo tako enostavno ob močnih valovih iskati svetilnike in varnostne boje. Vse naokrog je namreč nešteto čeri, ki so vidne le ob oseki, zdaj pa je plima in temna noč. A z barko še vedno režem skozi popolno temo in se približam pristanišču, ki ima na koncu valobrana belo utripajočo luč. Vplujem v marino in se privežem na pomol bencinske črpalke. Zadovoljen sam s seboj in z barko se odpravim v posteljo, saj sem kar precej utrujen. Zaspim brez problemov in se zbudim še pred osmo uro. Odpravim se v recepcijo marine in plačam za eno noč. Na okencih sta bili dve ženski, ena prijazna, druga pa prav tečna. Omenil sem jima, da bom barko preparkiral, ko se veter poleže. Ko sem barko odvezoval, pa je priplul gumenjak, na katerem sta bila dva marinerota. Eden mi je zaklical, da moram tako ali tako v pisarno plačat. Povem jima, da se to že uredil, zdaj pa bi rad barko le preparkiral. »Mi lahko malo pomagata?« sem ju prosil.

»Seveda, tukaj je tok precej močan!« mi prijazno odgovorita in se navežeta na bok barke. Njun manever je bil nepremišljen: z eliso motorja se zaletita v moj vetrni avtopilot in mi poškodujeta krmilni list pilota. Tega sprva niti nisem opazil. Parkirata me na pomol točno poleg nadležnega starega Nizozemca, ki je sam na barki in iz dolgočasja razlaga o vsem mogočem, zlasti pa o tem, kaj ima on in kako je to najboljše. S pomola opazim poškodbo na krmilnem listu avtopilota in se namenim v pisarno, da jim to povem. Pisarna je že zaprta, zato se odpravim v mesto. Ko se vračam na barko, hodim prav po tiho, da me ne sliši stari Nizozemec. Prav nič mi ni do tega, da bi poslušal hvalnico njegovi deželi, v kateri sem preživel precej turoben čas. Zjutraj grem najprej v pisarno in šefu marine povem, da mi je njegov marinero poškodoval krmilni list avtopilota. Zagotovi mi, da bom imel v marini vse zastonj: dvig barke, vse rezervne dele in material, če bom sam popravil škodo, saj zavarovalnico bi bilo treba čakati, pa tudi podjetje, ki se ukvarja s plastiko in plastičnimi vlakni, zagotovo ne bi popravila opravilo kaj kmalu. No, iz izkušenj sem se že precej naučil in vsekakor ne pustim več nikomur, da mi odvije ali priveje niti en sam vijak na moji barki, saj so bile izkušnje do sedaj predrage. Potrdim mu, da bom delo opravil sam in čez pol ure je barka že na suhem. Za popravilo škode pa imam v trgovini čez cesto odprt račun na stroške marine.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 267. dan

Nedelja je dan za počitek. Zdi se mi, da počivam že 50 dni, le občasno imam blage napade želje po delu. Po navadi odigram kakšno pasjanso in medtem me napad mine, včasih pa celo res kaj naredim. Včeraj je že bil tak dan.

Danes sva malo prala in menjala posteljnino, kaj dosti pa se nisva pretegnila. No, popoldan sem šel zmontirat dva koleščka na jambor. Pa nisem plezal 18 m visoko. Koleščka sta montirana 5 cm nad palubo. V jambor sem zvrtal po tri luknje in vrezal navoje vanje. Kolešček se privije z enim 5-mm vijakom in dvema 4-mm vijakoma. Zakaj enostavno, če lahko komplicirajo. Tako sem delal 4 luknje s 3,3-mm svedrom (to je prava luknja za vrez 4-mm navojev). Dve bi pa moral delati z 4,2 mm, kar je prava dimenzija za 5-mm navoje, a takega svedra nimam. Sem pač naredil 4 mm veliko luknjo. Tako ali tako je jambor aluminijast in aluminij je tako mehak material, da ni problem, če je luknja malo premajhna. Navoje sem vseeno vrezal brez problemov.

Lili je medtem naredila odlično nedeljsko kosilo. Pečene bučke s česnom, pečen novi krompirček s Kanarskih otokov in en krasen uležan kos kravice, entrecot. Ne vem, kako bi prevedel, kaj je to za en kos, ker tule govedino režejo drugače kot v Sloveniji. To je kos mesa, ki je na drugi strani kosti od pljučne. Je zelo dobrega polnega okusa, lepo marmoriran in primeren za žar. A danes ga je Lili delala v ponvi. Midva imava rada meso pečeno na krvavo (angleško, rare), če je dober kos. Entrecot je odličen tudi malo bolj pečen. Danes je bil nekje med medium rare in medium, dobro zapečen od zunaj in ravno še malo rožnat znotraj. Sočen in mehak.
Zraven pa kozarček dobrega rdečega vina.

Zvečer sem si od soseda sposodil bicikel in odkolesaril en krog. Po osmi uri zvečer smemo ven. Promenada ob obali je bila polna sprehajalcev, tekačev, kolesarjev in rolkarjev. Španci se še nikoli niso toliko rekreirali kot te dni. Po moje je to, da smemo odrasli stari od 14 do 70 let ven samo med šesto in deseto zjutraj ali zvečer med osmo in enajsto uro, precej čuden ukrep. Zagotovo ne pripomore k preprečevanju okužb. Ob 19.59 se vsi vsujejo na ulice, da ujamejo še nekaj minut dneva. Zdi se mi, da so čisto vsi prebivalci Arrecifa od prvega do zadnjega zunaj v tisti prvi uri. Na 2 m razdalje ni mogoče računati, saj so vsi hkrati zunaj.

Pred korono ni nikoli bilo na ulicah toliko ljudi hkrati, pa je bilo zraven še na tisoče turistov. Če ne bi bilo nobenih omejitev, bi se ljudje razporedili čez dan, tako pa vsi udarijo ven točno ob osmih zvečer. Otroci pa smejo na ulice le opoldan, ko je najbolj žgoče sonce. Včasih se mi zdi, da namen ukrepov sploh ni preprečevanje okužb, ampak preprečevanje tega, da bi se ljudje imeli v redu. Od jutri dalje bodo odprti tudi lokali (samo terase). Po mojem bo gneča nepopisna. Me prav zanima, kako bodo uveljavljali pravila distanciranja pri Špancih, ki jim to ni v krvi. Sploh pa mi ni jasno, kako bodo obdržali zasedenost teras na zapovedanih 50 % kapacitete. Ko bodo ljudje navalili na teraso, ga ni junaka med natakarji, ki bi jih lahko odgnal. Edino, če bo policija stražila vsako teraso. A po mojem je teras več kot policistov. Bomo videli, kako bo. Jaz grem stavit, da bom imel jutri muskelfiber zaradi današnje polurne vožnje s kolesom. Že zdaj me bolijo ritne mišice, kolikor jih je sploh še ostalo.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 268. dan

Danes je prvi dan, ko smo prišli iz faze 0 v fazo 1. Približno polovico Španije je v fazi ena. Pogoji za prehod so bili sicer definirani, a jasno, da Španci pravijo, da je Sánchez (predsednik vlade) namenoma pustil v fazi 0 tiste province, ki so politično na nasprotnem bregu. Ista pašta tale politika, kamorkoli pogledaš. Med tistimi, ki pa smo v fazi ena, pa se isti predpis tolmači različno. Ponekod lahko jadraš, ponekod ne moreš. Ponekod lahko samo čarterske barke, ponekod samo športniki, ki trenirajo za tekme ... Skratka čista zmeda. Povsod pa velja, da se ne smeš oddaljiti več kot 12 milj od matične luke in nikakor ne na drug otok. In kaj je matična luka? To seveda ni jasno. Meni na papirjih od barke piše, da je to Koper, ki je vsekakor oddaljen več kot 12 nm. V času korone je moja baza marina Lanzarote, kjer smo že dva meseca. Verjetno to štejejo za matično luko, kar tudi je, dokler imam pri njih plačan privez. Torej lahko izplujem (maks. 12 milj daleč) in se zvečer vrnem. Vmes lahko sidram, ne vam pa, kako je s kopanjem, ker tu je pa cela zmeda. Dobro, da so države tako 'usklajene' in upoštevajo stroko:
Ponekod se lahko sprehajaš po plaži, a ne smeš sedeti ali ležati. Še ustaviti se ne smeš. Ponekod se lahko sončiš, ne smeš pa plavati. Ponekod lahko plavaš, a se ne smeš sončiti. Ponekod lahko piješ in ješ na plaži, a le na terasi lokala. ponekod ... 

Skratka stroka si je očitno enotna, kaj je varno in kaj ne. Tule se po novem lahko peljemo štirje v avtu (tudi, če nismo iz istega gospodinjstva), ne smeva pa dva v trgovino, čeprav sicer spiva v isti postelji. Če bova v isti trgovini, se morava delati, da se ne poznava. Če greva v gostilno, sva pa lahko skupaj. Med deseto zjutraj in osmo zvečer se ne smem sprehajati ali teči ali se voziti s kolesom. Razen, če grem v lokal na pijačo. Ali pa v trgovino, lekarno, k frizerju. Takrat pa lahko hodim, tečem (če sem pozen) ali se peljem s kolesom. Če te ustavi policija, ko hodiš, te kaznujejo, če samo hodiš zunaj zate določenega časa. Če pa rečeš, da greš na pivo, je pa vse v redu. Torej po samotni poti lahko hodiš samo, če je na koncu poti gostilna. V lokalu pa se lahko dobiš z največ 10 ljudmi, a nobeden ne sme imeti simptomov Covida.

Aha, terase so seveda polne, le tista 2 m razdalje si Španci razlagajo bolj po svoje. Meni se zdi bolj 15 cm. Neki Nemec z našega pomola je poskusil in je zjutraj izplul. Niso ga ustavili. Trenutno je na sidru pred neko plažo in je 11 milj daleč (ima AIS, zato vem). Če ga bodo ponoči kaj gnjavili, pa ne vem. Bomo videli. Vse je odvisno od tega, kako si lokalni šerif razlaga zakone, ki so napisani precej nejasno. Danes sem šel s kolesom po dva vijaka, ker nisem imel prave dimenzije na barki (od soseda Francoza si sposojam bicikel, ki mu ga je nekdo podaril). Kolo je sicer odlično, le prve zavore nima, zadnja pa slabo prime. V čendleriji sem reci in piši plačal 20 centov. Dobil sem 4 vijake (ne prav majhne) in tri matice. V Kammu v Ljubljani bi za to dal nekaj evrov. Me je pa resno bolela rit. Tole kolesarjenje moram še ponavljati, da se utrdim.

Pritrdil sem prižeme za neke vrvice. Danes mi je tudi uspelo razmontirati in spet sestaviti notranjo prednjo pripono, da sem namestil okrasno (in tesnilno) ploščico. Za natakniti en košček jekla je treba odpreti in spustiti navijalno jadro, razstaviti navijalni mehanizem, da se pride do šponarja, sprostiti pletenico, razstaviti vpetje pletenice, natakniti tisto ploščico na štrcelj, ki gleda iz palube in potem v obratnem vrstnem redu vse sestaviti nazaj, vključno z zategovanjem pripone na ravno pravšnjo napetost.
Seveda je vmes začel veter spet močno pihati in sva imela polne roke dela, da sva jadro spravila nazaj gor.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 269. dan

No, včeraj sva bila pridna, danes pa je prav lenoben dan. Razen tega, da je Lili šla v trgovino in lekarno, se ni zgodilo nič omembe vrednega. Še na sladoled ali pijačo se nama zvečer ni dalo ven, čeprav je to zdaj dovoljeno, a prav neugodno piha. Ni mraz, ob devetih zvečer sem še vedno v kratkih hlačah in majici, a zunaj ni nič prijetno zaradi vetra.

Malo sem brkljal po barki, a na koncu dneva nimam nič pametnega narejenega do konca. Včasih se pač zgodi, da dan mine kar tako. Danes je bilo več prometa v marini. Nekaj bark je odšlo na dnevno jadranje in so se čez nekaj ur vrnile. Šolska jadrnica z RYA učenci je danes vadila manevre v marini in pristajanje. Pristajali so na vse možne načine – proti vetru, z vetrom, z bočnim vetrom ... Pa še večja SAR barka je točila gorivo na črpalki v marini. To je bilo več akcije, kot smo je videli v celem mesecu prej.

Midva danes nisva izplula na dnevno jadranje. Ko enkrat živiš na barki že celo leto, enodnevni izlet ni več tako mikaven, kot bi bil, če ne bi bil ves čas na barki. Moral bi imeti kak razlog, da bi šel ven. Mogoče piknik ali čiščenje propelerja in podvodja barke, testiranje novega jadra ali to, da bi se s kom srečal. Kar tako malo ven in nazaj je pa za naju tako, kot bi se doma kar tako brez razloga usedel v avto in se malo odpeljal naokrog in nazaj v garažo. To narediš recimo z motorjem, ali s čisto novim avtom, ali takoj, ko narediš izpit. Potem ko pa veliko voziš, pa sama vožnja ni več tako mikavna. Podobno je z najinim jadranjem. Saj je krasno jadrati, a ko pretehtam to, da morava odvezati vse te štrike, pa odvijugati iz marine, pa pospraviti štrike, in bokobrane, pospraviti sončno zaščito glavnega jadra in dvigniti jadra samo zato, da potem lahko malo jadrava in prideva čez nekaj ur nazaj v isto marino, zadeva izgubi čar. Še posebej če pomislim, da so zunaj valovi in naju bi zapljuskalo po palubi, potem pa bi moral še oprati barko. No, ja, mogoče kak drug dan. Danes se nama ni dalo. Še slik nimam nobenih. Vseeno je bil lep dan. Dajmo se pretvarjati, da je bila nedelja, pa bo vse v redu.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 270. dan

Tule še vedno kar precej piha in to z zahoda. Na terasi, kjer lahko dobiš pijačo, jim malo podira senčnike, tako da danes spet nisva šla ven. Zdaj, ko se sme, je zadeva tako ali tako izgubila svoj čar. Lili kuha boljše kot v restavracijah tu okoli, pijača iz hladilnika in popita v kokpitu pa se prileže ravno tako kot na terasi. Tisto pivo na terasi se mi je prikazovalo samo toliko časa, dokler ga ni bilo. Zdaj pa ni več tako zanimivo. Ja, malo sem čuden.

Danes sem zamenjal filter pitne vode. Heron ima tri vodne rezervoarje (preden je bil eden predelan v naftnega, je imel štiri). Večji je pod posteljo v prednji kabini (približno 230 l), dva pa sta v salonu pod podnicami. Integrirana sta v dno barke in držita vsak po 185 l. Tule v marini tipično polnim samo en rezervoar, da je voda čim bolj sveža. Ko se sprazni, ga ponovno napolnim. Pri tem vode iz vodovoda nič ne filtriram pred točenjem v Heronov rezervoar. Nekateri vedno filtrirajo vodo, ki gre v barko. A s tem odstranijo tudi klor, ki se meni zdi zaželena sestavina, saj preprečuje, da bi se voda prehitro pokvarila in bi se v vodi zaredile alge.

Tule na Lanzaroteju je voda zelo klorirana. Praktično ni primerna za pitje. Ni sicer strupena, a je zelo slabega okusa. Tu nastopi najin super duper trisistemski filter. Gre za filter MAF10, ki filtrira vodo v treh stopnjah:

1. Prva stopnja je mehanski filter, ki odstrani delce in bolj grobe nečistoče.
2. Druga stopnja je filter aktivnega oglja, ki odstrani klor, slab okus, večino težkih kovin in podobne nečistoče.
3. Tretja stopnja pa je zelo fin mikrobiološki filter narejen iz mikrocevk (hollow membrane), ki odstrani vse bakterije in večino virusov. Tak kombiniran filter omogoča, da brez bojazni za zdravje pijeva vodo iz Heronovih rezervoarjev.

Načeloma je treba filter menjati na pol leta, a midva sva iz tegale potegnila celo leto. Na okusu se še nič ne pozna – se pravi, da aktivno oglje še vedno odstranjuje klor, le pretok se je že zelo zmanjšal, saj so se nekatere mikrocevke že zamašile z nečistočami.

Pred prenovo sva imela posebno pipo za pitno vodo, zdaj pa imava filter kar na mrzli vodi v kuhinji. Torej vsa hladna voda v kuhinji gre skozi ta filter. Če ne bi preživela toliko časa po marinah, bi večino vode naredila z razsoljevalnikom iz morja. Taka voda je povsem primerna za pitje, a v trenutku, ko gre v rezervoar, ni več 100-odstotno neoporečna, saj ni možno zagotoviti, da so rezervoarji povsem neoporečni, zato pač vso vodo za pitje filtrirava tik pred zaužitjem.

Vesela sva, da na barki ne uporabljava vode iz plastenk. S tem bistveno zmanjšava količino odpadne plastike, pa še ni nama treba vlačiti vode iz trgovin na barko.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Za moj rojstni dan pa Orplid sedi na kobilici

Timu sem zjutraj posodil moj krajši tangun, saj bo veter pihal večinoma v krmo, zato mu bo v rahlem vetru prišel še kako prav. Iz marine smo izpluli še pred sončnim vzhodom. Tim se je ustavil še na bencinski črpalki in dotočil nekaj goriva, saj je vso pot večinoma motoriral. Tomo pa mi je sledil in skupaj sva zapustila valobran. Gorivo je natočil že včeraj zvečer in imel je spet polne rezervoarje, saj stalno motorira. Bili smo na zvezi na VHF-postaji na kanalu 9. Vetra je bilo bolj malo, zato smo vsi trije motorirali. Meni je po dobre pol ure vse skupaj prekipelo in iz zapuščine bivšega lastnika Orplida sem izkopal veliko rumeno vrečo, v kateri je bil genaker, narejen po sistemu nogavica. Nikoli še nisem plul z njim.

»Vetra je dovolj le za to veliko vrečo!« sem si rekel in medtem kar pošteno zaostal za Timom in Tomom. Oba sta kar pošteno navijala motor, jaz pa sem plul počasi s štirimi vozli in varčeval z gorivom, saj ga nimam na pretek in seveda tudi poceni ni. Dvignil sem genaker na jambor, napeljal vrv do vinča v kokpit in na premcu barke začel vleči vrv. Nogavica se je začela dvigati. Ko je bila nekje na polovici jambora, se je jadro samo razprlo in zablestelo v vseh možnih barvah: zelena, rdeča, roza, rumena in vijolična.

Navdušen nad mavrico na mojem jadru se vrnem v kokpit, zategnem jadro še malo na vinču in barka drsi po vodi s šestimi vozli. Ugasnem motor in se prepustim užitku: mavrične barve v sončnem vremenu zablestijo v vsej svoji lepoti. Veter se še malo okrepi in barka dela sedem vozlov. Morje je skoraj ravno in že se približujem Timu. Tomo je medtem obrnil, saj se mu je motor spet začel pregrevati in moral je zamenjati impeler, kar sem svetoval že prejšnji večer. Po VHF-postaji nama javi, da se vrača v marino in nama želi srečno plovbo.

»Hvala, hvala Tomo! Tudi tebi srečno, ampak impeler bi pa res lahko včeraj zamenjal!«

Odgovori mi malo skesano: »Znam, znam, Waltere!«

Verjetno ni hotel tvegati in menjati impelerja na morju, saj je imela njegova vodna pumpa polomljena dva vijaka od treh.

S Timom sva plula s tokom, Tomo se je moral seveda s pregretim motorjem mučiti nazaj proti toku. Počasi se približam Timu in ko sva vzporedno, drug drugega fotografirava. Tim je uporabljal tangun, ki sem mu ga posodil, in ko sem ga fotografiral, je plezal po barki kot v filmu. S tistimi dolgimi plavimi lasmi me je spominjal na igralca iz filma »George iz džungle«. Splezal je na moj tangun in mi vpil: »Take a picture now!«

Seveda ga poslikam in se smejim njegovim scenam. Nekaj časa plujeva vzporedno in si izmenjava nekaj besed, nato se veter spet malo okrepi in Orplid oddrsi po morski gladini mimo njega. Pogovor nadaljujeva po radio postaji. Vse do večera je pihal ta rahel vetrič in jadranje je bilo prav sanjsko. Vse je delovalo, kot mora in medtem sem se pošteno odpočil. Tudi skuhal sem si zelenjavno juho in v loncu je ostalo dovolj še za eno večerjo. Vse do treh ponoči je pihalo, da se je barka premikala dokaj hitro. Ko pa sva s Timom priplula skoraj do rta, kjer sveti veliki svetilnik Gatteville in svojo luč meče 24 nm v daljavo, pa je vetra popolnoma zmanjkalo, čeprav je bila napoved čisto drugačna.

Nogavico jadra sem povlekel dol in spravil jadro nazaj v vrečo, ter jo skozi okno vrgel v spalnico.

»A zdaj bom pa kuril nafto, pa še tok se je obrnil?!« z nejevoljo govorim sam s seboj. Pa le prižgem starega Mercedesa in porinem ročico, da po tridati delam 5 vozlov, po gasu pa samo 3.4. Kaj hočeš drugega, če pa vetra ni ...

Neprestano kontroliram motor, kako deluje in opazim pod menjalnikom rdečo tekočino. Olje od motorja ni, antifriz tudi ne. Pa saj ni res! To je olje od menjalnika! Iz prostora, kjer imam shranjeno olje, izvlečem olje za menjalnike in ga dolijem v menjalnik. Pobrišem tla pod menjalnikom in opazujem, od kod bi to lahko curljalo. Premišljujem: bo to novo poglavje z naslovom Menjalnik, podobno prejšnjemu z naslovom Motor? Na srečo opazim, da olje kaplja pri strani menjalnika, kjer je ročica za prestave, zato se ne vznemirjam preveč. Imam še 20 nm do pristanišča in tam bom problem rešil, saj je to verjetno samo semering. Nič posebnega torej, le previden moram biti, da je v menjalniku dovolj olja. Na srečo je bil prejšnji lastnik barke starejši Nemec, ki je imel na barki zaloge prav vsega, tudi olja za menjalnik je bilo kar 3 l. Na barki so bili kar štirje kompleti vrvi za privez – nove in stare vrvi, samo balast, ki sem se ga znebil že na Nizozemskem. Že na Lady Ivani sem ugotovil, da je manj več. Nekega dne sem se odločil, da se znebim vse nepotrebne krame – pečice in kup stvari, ki jih nikoli nisem potreboval. Lotevati se me je začela namreč tista nenavadna mornarska bolezen, ki ima simptome, da v barko navlečeš vse, kar verjetno nikoli ne boš potreboval; tako kot miši, ki si v svojem brlogu kopičijo zaloge. Zdaj se držim pravila: manj je več, keep it simple!

Plujem počasi in se oziram, kje je Tim. Ne vidim ga. Kličem ga na VHF, pa se mi ne javi. Nato pokličem še Toma, ki se mi javi in pove, da je že pred svetilnikom in da pluje kar hitro. Motor je popravil in se ne pregreva več. Na poti ga je ustavila policija in mu pregledala vso barko. Vse skupaj je trajalo 2 uri in moral je ugasniti motor, medtem ko so se policisti vkrcali na njihov gumenjak in nato na njegovo barko. Vsi so se posedli v tisti majhni kabini barke in vse pregledali. Omenili so mu, da je pozabil plačati marino. Pojasnil jim je ves zaplet, nato je moral plačati kazen zaradi neveljavnih dokumentov za barko. Pravzaprav Tomo dokumentov sploh ni imel. Pošteno se nasmejim njegovim dogodivščinam in zdaj še bolj dvomim o tem, da je barko plačal z denarjem. Vse bolj sem prepričan, da je barko plačal – kot se reče – »s petimi minutami strahu«.

Tomo me še bolj nasmeje, ko mi razlaga, da mora vedno, ko govori z menoj po VHF postaji, prisloniti na mikrofon kovinski ključ in naredi s tem povezavo med zvočnikom in maso, da me lahko sliši, saj je njegov gumb šel v p...m... Med pogovorom s Tomom pa zagledam Tima, ki se mi močno približuje od zadaj in pluje zdaj s precej večjo hitrostjo. Hitro spremenim smer, se mu umaknem na varno razdaljo in si rečem: »Pa kaj je temu? Že ves dan je plul povsem preblizu mene, sedaj se zajebava še ponoči!?«

Vpijem v noč: »Tim, Tim, Tiiiiiim!«

Nič! Govorim mu po radio postaji, vendar odziva nobenega. Očitno je zaspal. Še dobro, da ima avtopilota nastavljenega dovolj stran od obale in pred njim ni za zdaj ničesar, v kar bi se lahko zaletel in razpolovil svoj mali katamaran. Pristanišče je na levi strani in upam, da se bo prav hitro zbudil, sicer bo plul dalje in se bo moral nato vračati.

Dolijem še malo olja v menjalnik in barko usmerim proti pristanišču. Ura je sedem in počasi bi se moralo že daniti. Vplutje bi bilo bolj enostavno. Svetlobe pa še kar ni, zato sledim ribičem, ki se vračajo v pristanišče. Ko se privežem na pomol, pa se le začne daniti. Sonce vzhaja, jaz pa si mislim: sem jaz prekmalu tukaj ali pa ti zamujaš?

Preoblečem se in se odpravim z mojimi dokumenti v pisarno, nato pa na kavo. O Timu še vedno ni ne duha ne sluha. Ob 9.30 se mi javi Tomo in pove, da je že privezan poleg moje barke in da me vabi na kavo. Počakam ga v prvi kavarni, da popijeva kavo. Potem se nameni po ulici in se kot izgubljen razgleduje, kje bi lahko zajtrkoval.

Natakarje pred kavarnami sprašuje: »Do you have an omlet to eat?« Seveda tega nikjer niso imeli, saj smo v Franciji in tu se v kavarnicah zajtrkuje kakšen krosan ali pecivo. Spet me nasmeje skoraj do solz. Nato v neki ulici zagleda kuhinjo, kjer prodajajo kuhano hrano, ki ti jo zapakirajo in jo odneseš s seboj. Kupi dva obroka, enega zame, enega zase. Jaz pa kupim bagete in vse skupaj nato pojeva na klopci v parku, kjer se nama kmalu pridružijo golobi. Tomo je kot lačen volk pojedel čisto vse. Kar mu ni uspelo ujeti z vilicami, je lovil s prsti, še vedno umazanimi od popravljanja motorja.

Končno se nama javi Tim s sporočilom: »You man, I fall in sleep on the way. I passed the port for 10 nm, now I am in marina next to your boat.« S Tomom se vrneva v marino, Tom se odpravi spat, Tim je že spet spal, zato se tudi jaz malo odpočijem in se kasneje spet sprehodim po mestu. Med ogledom mesta sem takoj za marino našel pomol in starejšega možakarja povprašam, ali se lahko parkiram zraven njegove barke. Odvrne mi, da brez problema, zato sklenem, da se zjutraj prestavim tja, saj je marina precej draga. Verjetno bom moral ostati tu nekaj dni, vse dokler ne dobim nadomestnega dela za menjalnik. Naslednje jutro se prestavim na pomol, odmontiram ročico in se z njo napotim v servis, kjer naročim novo tesnilo. Mehanik mi obljubi, da bo tu čez dva dni in to bo točno na moj rojstni dan. Razveselim se, saj bom imel spet tip top delujoči motor in to na moj rojstni dan. Naročim še univerzalno tesnilo za izpuh, ki ga nisem mogel prej dobiti nikjer.

Dva dni vedrim v mestu sam. Tim in Tomo sta oba izplula. Prej sem Tomu še popravil radio postajo in mu prodal še dva impelerja, saj jih imam na pretek še iz kante za smeti na Nizozemskem. Bili so kot novi. Na moj rojstni dan je bila oseka tako nizka, da je barka sedla na kobilico in vode okoli nje ni bilo skoraj nič. No, to sem ugotovil, ko sem se zbudil in se začudil, da vode ni tam, kjer bi morala biti. Za dobro jutro mi pride marinero povedat, da tukaj ne smem biti privezan in da se moram premakniti v marino, kjer mi bodo zaračunali tudi privez na tem pomolu. Začuden mu povem, da sem vprašal na kapitaniji za dovoljenje in so mi dovolili. On pa je kar vztrajal pri svojem.

»No, ne bo šlo! Vidiš, da barka sedi na kobilici! Ne morem!« mu razložim in pristavim: »Pa tudi če bi bila voda, ne morem. Čakam na rezervni del za motor, ki naj bi prišel danes, tako da se lahko v marini pojavim šele jutri!«

Pokima z glavo in se končno odpravi. Dobro jutro pa tako, pa še na moj rojstni dan! Štiri rojstne dneve zaporedoma sem preživel sam, brez prijateljev, brez družine in to na moji Lady Ivani. Bilo mi je dovolj, več kot dovolj teh samotnih rojstnih dni, sedaj pa sem tu – z barko, ki sedi na kobilici, marinero mi pride težit in motor imam razstavljen. No, pa se vseeno ne sekiram. Odpravim se v mesto po mleko in svež kruh, potem pa po 16. uri v mehanično delavnico, kjer sestavim ročico nazaj, plačam 60 evrov za obe tesnili in se odpravim nazaj na barko. V tisto komaj dostopno točko pri motorju nastavim menjalnik nazaj, tako kot mora biti, dolijem olje, očistim vse okoli motorja, da se znova sveti. Motor se mora svetiti zato, ker v primeru kakšne napake precej lažje odkriješ vzrok ali okvaro. Če imaš vse »zasvinjano«, je pa to precej težje. Ko končam z delom, se napotim v mesto in popijem nekaj vrčkov piva, saj navsezadnje imam danes rojstni dan. Vrnem se na barko ter zaspim ob DVD-ju, ki sem ga videl verjetno že stokrat, pa me vseeno še vedno nasmeji.

Naslednje jutro se prestavim v marino in se dogovorim za razumno ceno. Barko moram pripraviti za pot, saj bom zgodaj zjutraj, ko je tok v Rokavskem prelivu 5,5 vozla, izplul proti angleškim otokom.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 266. dan

Francoz je prevleke za palubna okna že naredil. Ko je naredil prvega, je prišel pomerit, potem je naredil še tri. Zdaj imava štiri prevleke za pet oken. Ni namreč imel dovolj materiala za še eno okno. To mi je povedal že včeraj. Ker nov material lahko nabavi šele v ponedeljek, smo se zmenili le za toliko oken, kot jih bo lahko naredil. 

Midva sva hotela namreč v ponedeljek odpluti, a so se zadeve spremenile. Lokalni kavboji si zakone namreč razlagajo po svoje, ali pa smo vsi v marini brali fake news in napačne prevode španskih ukrepov. Po interpretaciji pomorske policije se v ponedeljek še ne bo smelo izpluti in spet pristati na otoku. Lahko pa bodo šli trenirat športni jadralci in celo šola jadranja, ki uči po RYA metologiji, bo lahko imela praktične vaje. Meni se zadeva zdi zrela za presojo skladnosti z izdanimi ukrepi, ampak kaj ko bi proces trajal predolgo, da bi bila zadeva smiselna. Dva tedna kasneje bo namreč (vsaj tako kaže sedaj) možna plovba po Španiji brez omejitev. Razen, če ne bo kak preveč pameten pomorski policaj razumel, da to velja le za Špance, ne pa za druge. Portugalska je namreč naredila to svinjarijo. Razlikujejo med evropskimi državljani. Portugalci lahko plujejo, drugi pa ne. S tem so se mi Portugalci zamerili in letos pač ne bodo videli mojih evrov, čeprav takoj odprejo meje.

No, pa tudi, če lokalni šerif ne bi bil tako poln samega sebe, v ponedeljek ne bi šli nikamor, saj bodo v ponedeljek, glede na trenutno napoved, valovi večji kot dva metra. In to v glavnem val od vetra, ki je kratek in strm. Swela bo le pol metra. Več kot meter in pol vala od vetra pa za slaba sidrišča tule okrog Lanzaroteja ni nekaj, kar bi si želel. Saj bi preživeli, če bi bilo treba, ampak če ni nujno, raje v miru spim, kot da se moram držati, da ne padem iz postelje. Danes sem se še malo klatil po tehničnih trgovinah in očitno z mojo predelavo grelca vode ne bo nič, dokler ne bo možno naročati s spleta in stvari tudi dobiti. Vse kaže, da bova tule obtičala še nekaj tednov. Saj dela na barki je dovolj, le delati se mi ne da. Tale melanholija vsenaokrog se me počasi že prijemlje. 

Se bo treba vzeti v roke, saj to, da moram zjutraj pohiteti, da še ujamem trgovino, ki dela do 12. ure, je pa res že kriza. Ker v tehničnih trgovinah nisem dobil stvari, sem pa vsaj prinesel iz Mercadone novo škatlo PataNegre. To je solidno črno vino in prav spomnil sem se še ene slovenske barke, kjer je PataNegra tudi hišno vino. Upam, da jim zaloge še niso pošle.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 267. dan

Včeraj sem nekaj narobe štel tiste tedne. Ne bo že dva tedna po ponedeljku možna plovba po Španiji, ampak bo takrat možno šele po enem otoku ali kraju. Še dva tedna kasneje naj bi sprostili plovbo med otoki in med kraji. 

Če prav gledam, je to 8. junija. Edino, kar me malo skrbi, je dikcija ukrepa, ki pravi: 'Državljani in rezidenti se bodo v fazi tri lahko prosto gibali po Španiji.' Upam, da ne bodo rekli, da moramo tujci pa ostati na enem mestu. Danes sva zmontirala prevleke palubnih oken. Meni se zdi super. Montaža ni bila lahka, saj je blago trdo in se ne pusti nabrati na robovih. Ampak najina trma je zmagala. Zamenjal sem dva koleščka navijalne vrvi notranjega prednjega jadra (solent) z aluminijasto rinko. Te rinke se zadnje čase vse več uporabljajo, predvsem na dirkalnih barkah. So zelo dobro polirane in povsem gladke, tako da lahko nadomestijo škripce. Jaz sem tista dva koleščka zamenjal, ker ob močnem vetru začneta včasih tolči po palubi ali po jamboru in delata neprijeten zvok. Rinke so pa čvrsto privezane s tanko vrvico, ki je potem povita, da nastane precej toga povezava. Bomo videli, kako to deluje. Danes sem se lotil še stare rane. En rezervoar sva pred leti predelala iz vodnega v naftnega. Zamenjal sem vse cevi, pozabil pa sem na tesnilo pokrova odprtine za čiščenje. To je bilo iz gume, ki ni odporna na nafto in je nabreknila in polomila pokrov. 

Na Antigui smo tik pred prečenjem Atlantika tako imeli manjšo poplavo nafte. Zadevo smo takrat sanirali s poliestrsko smolo. Oba kosa pokrova smo spojili, zalili s poliestrom in potem uporabili Siko ali karkoli smo že imeli, da smo zadevo tesnili. Stvar je držala šest let in pol. Pred pol leta pa je kmalu po točenju nafte v Gibraltarju popustila. Tam sem res natočil do vrha, kar pomeni še en meter višinske razlike zaradi nafte v cevi. To pomeni kar dosti pritiska na tesnila. Po tistem sva imela tudi dokaj živahno plovbo po kratkih strmih valovih. Rezervoar in pokrov sta iz polietilena, na kar se nič zares ne prime in nafta je počasi mezela ven. Zdaj se bom lotil in zadevo še enkrat popravil. Nadomestnega pokrova namreč nikjer ne dobim. Danes sem pisal proizvajalcu. Včeraj sem bil zelo blizu rešitvi – en pokrov je skoraj ustrezal. A skoraj še ni zajca ujel in skoraj ni dovolj dobro za nafto. A moram napisati, da so zadnje štiri slike od Lili?

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 268. dan

Še en lep in topel dan je za nami. Še dobro, da tukaj ves čas piha, da ni vroče. Dopoldan je Numa (Francoz, ki šiva) prinesel popravljen sprayhood. Zamenjal je stranska okna, ki so bila res v slabem stanju, saj je sonce plastiko že tako prežgalo, da se je lepila na okvir in ponekod sploh ni bila prosojna, ampak povsem rjava, in na streho našil še en kos blaga, ki tudi ni bilo v najboljšem stanju. Zadeva je super, le plastika, ki jo je dal, ni najboljša. Sicer se skoznjo vidi odlično, a je slika popačena. Se pravi plastika ni povsem ravna (ni planparalelna plošča). To mi ni preveč všeč, saj se bojim, da se na razdaljo ne bo videlo recimo druge jadrnice ali ribiškega čolna. Bomo videli, kaj bo iz tega. Sicer sem se danes ukvarjal z nafto in rezervoarjem. Iz tanka sem prečrpal vso nafto v kanistre. Nafta je videti kot nova in v rezervoarju je le nekaj malega smeti. Zelo sem zadovoljen s stanjem, saj ves čas poslušam, kako imajo kruzerji probleme z nafto. Jaz vedno točim pri dokaj renomiranih velikih ponudnikih, če je le mogoče. Ja, eni so se hvalili, da so v Karibih ali Južni Ameriki kupili nafto čisto poceni. Potem pa zapravili celo premoženje za nove filtre in vzdrževanje motorja. Jaz sem raje kupil solidno nafto za dolar, kot vprašljivo za 70 centov. Je pa res, da sem se ves čas potepal po območjih, kjer je dobra nafta bila na voljo. 

Nekaj je verjetno tudi v tem, da sta moja rezervoarja iz plastike in imam bistveno manj kondenza, kot tisti s kovinskimi rezervoarji. Danes sem izdeloval improviziran pokrov rezervoarja in jutri se lotim montaže. Malo bom še pogledal naokrog, če kje prodajajo kakšno tesnilno maso, ki je namenjena prav nafti. Na barki imam še pol tube lepila Bison Poly Max. To sem uporabljal pri obnovi kuhinje in hladilnika. Upam, da se še ni strdil. Imam tudi Sikaflex, a Sika baje ni dobra za v nafto, ker izloča neke kemikalije, ki potem škodijo motorju, saj baje lahko zamašijo dize, ker so topne in pridejo skozi filtre. Ne vem, ali je to res, a raje ne bom tvegal. MS polymer je baje boljša rešitev. Bom jutri prilepil kakšno skico in slikico.

Novica dneva pa je, da je bila Lili danes pri frizerju. Ko je šla iz trgovine, je vprašala v enem salonu, kjer so sicer strigli moške, a je na lokalu pisalo unisex, če se lahko naroči. Ker se niso razumeli in ji niso znali razložiti, da znajo strič le moške, so jo pač ostrigli. 20 minut je počakala in bila na vrsti. Malo bolj na fanta so jo ostrigli, a je super. Itak se začenja poletje in je vsak dan bolj toplo. Plačala pa je manj, kot jaz doma plačam za striženje z mašinco.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 269. dan

Dan je bil posvečen nafti. Najprej sem preveril, ali je oddušna cev rezervoarja lepo prepišna. Zdaj, ko je tank prazen in pokrov odprt, je to lažje. Vse je bilo v redu. Odrezal sem košček cevi oddušnika, da sem podaljšal cev za zajem goriva v tanku. V navtiki sta prisotni dve šoli o tem, kako mora biti narejen zajem goriva. Večina zagovarja, da mora biti zajem 5 cm nad dnom tanka, da ne zajemaš smeti. Jaz sem zagovornik tega, da mora biti zajem čim nižje – morda 5 mm nad dnom.

Obrazložitev moje izbire:
1) Porabil sem vso nafto, kolikor je je cevka lahko potegnila – motor je že kašljal zaradi zraka. No, iz tanka sem včeraj izčrpal še 30 l nafte. Torej, zadnjih 30 l pač ni na voljo. Iz 235 l tanka lahko potegnem le 205 l. S podaljšanjem cevke bom lahko porabil skoraj vso nafto. Morda je bo ostalo 5 l, ali pa še manj.

2) Če jemlješ nafto iz sredine (5 cm nad dnom) vsa umazanija in voda ostajata na dnu. In to leta in leta, pa sploh ne veš, da jo imaš v nafti. Vmes menjavaš filtre, ki so vedno čisti, v vodnem separatorju ni nič vode in veselo pluješ. Ko pa imaš enkrat res težko morje in te premetava kot orehovo lupino in res rabiš motor, da se rešiš skal, se pa vsa ta voda in umazanija zmešata, zamašita filtre in motor crkne. Barka lahko konča na skalah. Če pa vedno jemlješ nafto iz dna, morebitno vodo in umazanijo sproti potegneš v filter in separator, dokler je tega še malo. Ob vsaki menjavi vidiš, če je kaj umazan in po potrebi lahko celo pogosteje menjaš, če imaš slabo nafto. Vodo pa sproti odtočiš iz separatorja. Skratka, vodo in umazanijo sproti odstranjuješ in v tanku je le čista nafta. Ko pride tista nevihta, ti motor dela in te reši.

No, pri meni ni bilo veliko smeti in nič vode, vseeno pa sem zajem podaljšal in je sedaj tik nad dnom. Ker sem bil itak že ves umazan, sem dobro pobrisal notranjost tanka – vsaj toliko, kot sem lahko dosegel. Dosegel sem pa večino. Tudi najnižjo točko. Zelo malo je bilo umazanije za šest let uporabe in nobenega čiščenja do danes. Sedaj se lotimo pokrova. Opazil sem, da se pod navoji luknja še malo zoži. To je odlično, saj lahko naredim dve okrogli plošči iz pleksija in s tem zatesnim. 

Pred tesnjenjem seveda dobro razmastim vse površine. Spodaj je nekoliko večja plošča, ki lepo nasede na spodnji rob. Ko jo čep potisne navzdol, dobro tesni, saj je med njo in robom tesnilna masa. Že to bi verjetno bilo dovolj, a sem šel korak dalje. Na njo pride še ena plošča, ki je nekoliko manjša. Ta je namazana po robu zgoraj in spodaj. Ko jo namestim, jo še dodatno dobro namažem po zgornjem robu in v reži med ploščo in navoje. Na obe plošči pride še čep, ki je sestavljen iz dela originalnih navojev prejšnjega počenega čepa in poliestra, ki je zalit znotraj. Poliester je na spodnji strani lepo pobrušen, tako da tvori gladko površino za naleganje na obroče. Ta čep dobro namažem s tesnilno maso in ga privijem. Ko čep naleže na plošče, jih dodatno potisne skupaj, kar povzroči, da se tesnilna masa dobro razleze povsod in prepreči uhajanje nafte. Zgornja plošča je nekoliko manjša zato, da je sloj mase med njo in tankom debelejši in lahko bolje kompenzira temperaturne raztezke različnih materialov. Višek mase se izrine po navojih navzgor in tudi tam naredi tesen spoj. Upam, da bo to tesnilo, čeprav je tank iz polietilena, ki je izrazito nehvaležen material za lepljenje. Nanj se nič ne prime.

Najboljše pri celi zadevi pa je, da lahko čep po potrebi spet odvijem in skozi prozorno pleksi plastiko vidim, ali je med ploščami kaj nafte. Po tem bi bilo treba le na novo zatesniti čep. 

Bomo videli, kako bo tale moj MacGyverski čep zdržal zob časa.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 262. dan

Danes sem vstal malo prej kot po navadi, da pomolim glavo v 'svobodo', ki so mi jo milostno podelili med 6:00 in 10:00 zjutraj. Nisem šel daleč, le proti pomolom, kjer pristajajo kruzerice. Od tam se namreč vidi morje.
Prav smešno je, da živim na jadrnici, na vodi, a ne vidim odprtega morja. Vidim le tale zatok, v katerem je marina.
Na zahodu je otok, na vzhodu pa je sicer morje, a se ga ne vidi, ker je vmes zid, ki se vzpenja kakih 6 m nad cesto oziroma skoraj 10 m nad morjem in brani cesto in marino pred visokimi morskimi valovi. Le čisto na koncu, pri kruzerkah ni zidu. Žal so prej vrata, ki so bila zaklenjena.

Čez dan je Lili oprala nekaj perila, jaz pa sem malo pospravljal po barki. Preizkusil sem razsoljevalnik in deluje solidno. Sicer nima take urne proizvodnje vode, kot naj bi jo imel po podatkih proizvajalca, a voda je hladna. Najin watermaker je odvisen od temperature vode. Višja, kot je temperatura, manjša je površinska napetost (morda se spremeni viskoznost) vode in večja je proizvodnja. Zvečer sva šla z Lili skupaj na sprehod. To je prvič po več kot 40 dneh, da smeva oba skupaj z barke in to kar tako, brez 'nujne nabave hrane'. 

Nemec nekaj bark naprej po pomolu je šel ven prezgodaj in potem se je čudil, da ga je ustavila policija. Danes je vendar prvi dan možnega izhoda in jasno je, da bodo poskušali držati red. Če danes dopustijo anarhijo, Špancev ne spravijo več nazaj v okvire. Nekaj pred osmo zvečer je policija vozila povsod naokrog, celo sirene so prižigali, da bi poudarili svojo prisotnost. Zunaj je bilo kar nekaj ljudi. Ogromno je bilo kolesarjev in tekačev, dosti tudi sprehajalcev. Eni z maskami, drugi brez. Maske so uradno priporočene, niso pa obvezne. Midva nisva imela maske, sva se pa držala stran od drugih ljudi, kolikor je bilo možno. 

Policije v avtomobilih je bilo veliko. Vsakih nekaj minut je mimo pripeljal kak policijski avto. Tule imajo tri policije (in pomorske sploh ne štejem zraven): Zvezno špansko policijo, regionalno kanarsko policijo in neko lokalno, ki je morda mestno redarstvo. In ker je Arreciffe majhno mesto, je povsem možno, da je bila v mestu le po ena patrulja od vsake policije, a so prišli mimo vsakih nekaj minut. Za 50 odstotkov sva prekoračila dovoljeno razdaljo, več se nama ni dalo. Saj je jutri še en dan.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 263. dan

Začetniško navdušenje me je očitno minilo že po enem dnevu. Danes je drugi dan, ko se smemo sprehoditi po okolici, pa sploh nisem šel z barke. To me spominja na tisti vic, ko se eden pritožuje, da so fitnesi že cel mesec zaprti, in da komaj čaka, da se odprejo, saj ni bil v fitnesu že štiri leta.

Danes sem preizkusil eno rešitev, za katero nisem bil prepričan, ali bo uspela ali ne. Ni uspela. Za toplo vodo imamo na barki 40 l bojler. Ta se greje preko spirale z odpadno toploto motorja (kadar motoriramo) ali z električnim grelcem, kadar smo priključeni v marini na elektriko. Sedaj imava odlične sončne celice, ki so dimenzionirane za pasaže in delno oblačno vreme, in močne akumulatorje. Ker je hladilnik zdaj tako učinkovit, nama energije ostaja na pretek.

Pa sem razmišljal ...
Imava 1000 W inverter. Ta pretvarja 12 V enosmerne napetosti iz akumulatorjev v 220 V izmenične napetosti. Zdrži tudi kratke obremenitve večjih moči. Nekaj sekund do 1500 W se mi zdi. Grelec v bojlerju je 1200 W (220 V). In sem poskusil, če lahko grelec dela iz inverterja. Inverter ima vse mogoče zaščite pred kratkim stikom ali pregretjem. Stvar nekaj sekund dela, potem se vklopi ventilator v inverterju, dela še nekaj 10 sekund, potem ga termično varovalo vrže ven. Tudi tok, ki gre iz akumulatorjev, je hud: Čez 100 A, ker je še nekaj izgub. Polovico od tega sicer direktno nadomeščajo celice, a 50 A črpamo iz zaloge akumulatorjev. In razmišljam dalje: grelec je navaden upor. Samo žica, ki se segreva zaradi toka, ki teče skozenj. Če dam v tokokrog diodo, bom pri izmenični napetosti porezal polovico sinusne krivulje. Grelec bo potem imel samo še 600 W moči. V ta namen sem včeraj tako besno pospravljal barko, ker sem vedel, da se mi nekje še valja kakšna močnostna dioda. In sem jo našel. Zato danes stvar preizkusim.Ko zadevo sestavim (ni treba poudariti, da je vse skupaj pod posteljo, in da je treba razdreti pol barke) in priključim, začne grelec greti.

Sončne celice zagotavljajo skoraj dovolj energije, nekaj malega dodajo akumulatorji. Dioda zdrži (na strani 200 V je seveda tok precej manjši, kot na strani 12 V). Na prvi pogled je videti, kot da bo delovalo. A inverter ima čuden zvok – nekaj brni in to ni običajni 50 Hz zvok. Ta je nekako bolj čuden. Hladilni ventilator inverterja se ne zažene, torej se inverter še ne greje tako močno. Vendar ga avtomatika izklopi. Potem ga spet vklopi, a ga hitro spet izklopi. Eksperiment prekinem, dokler še imam delujoč inverter.
Hja, to je tisto, česar nisem znal teoretično ugotoviti. Lahko bi delalo, lahko pa, da ne bi. Res je povprečna izhodna moč bila le 600 W, gre za navadno rezistivno breme brez špic, a je bilo v resnici 0 W v enem delu sinusne krivulje in 1200 W v drugem delu krivulje. Skratka 50-krat na sekundo je bila moč 0, 1200, 0, 1200, 0, 1200 ... in tega inverter očitno ne mara. Škoda. Če bi to delovalo, bi lahko enostavno rešila ogrevanje vode na sidrišču, kadar je sonca v izobilju.

Zdaj imam več možnih rešitev:
1. Zamenjam 1200 W grelec s 600 W (tak obstaja, a morda ne na Kanarskih otokih) in grejem vodo preko inverterja.
2. Zamenjam grelec z 12 V grelcem. S tem bo manj izgub, a ne vem, ali obstaja s takimi navoji. Moram še raziskati.
3) Kupim črn plastičen meh, ga vržem na streho in ogrevamo vodo s soncem (solarni bojler). Poceni, a ne najbolj praktično.
4) Posodo pomivamo in se tuširamo s hladno vodo (kar poleti ni tako huda omejitev).
To, da bi na sidru gonil motor, da bi s tem segrel vodo, mi pa ne pade na pamet. Tega nikoli nisva delala, čeprav je to najenostavnejša rešitev, a je hkrati najbolj obremenjujoča za okolje (CO2) in neugodna za nos, ušesa in denarnico.
No, saj tule v marini s tem nimava problemov, ker imava elektriko iz marine. A ne mislim biti celo življenje v marini.
Upam, da se kmalu lahko kam premaknemo. Bomo videli.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 264. dan

Že zjutraj me pozdravi nekaj mailov na temo gretja vode. Neverjetno. Eni res sproti berete moj dnevnik in pri tem celo uporabljate glavo. Zdaj edino ne vem, ali je moj dnevnik mogoče celo zanimiv, ali pa res nikjer ni nič za prebrat, kar ni o virusu.Hvala vsem za komentarje in predloge. Kar nekaj idej je dobrih.

Najučinkovitejša je verjetno tista s solarnim kolektorjem (malim radiatorjem, pobarvanim na črno in zaprtim pod steklom) in malo obtočno črpalko. To bi dolgoročno rešilo problem, a se meni zdi rešitev preveč zapletena za nekaj, kar ni pereč problem. Kolektor bi bil malo v napoto, cevi bi bile dolge, kar je povezano s težavnostjo izvedbe, z izgubami pri prenosu in posledično z dodatnim gretjem notranjosti barke ravno takrat, ko je to najmanj zaželeno. Trenutno pri meni vodi ideja z regulatorjem napetosti (hvala Tone). Če bi bile razmere normalne, bi bil le 10 evrov, par klikov in nekaj čakanja oddaljen od rešitve. Potem bi lahko s potenciometrom nastavil napetost na grelcu točno toliko, kot bi želel in to iz udobja navigacijske mizice. Montaža bi bila super enostavna. Za predstavo: napetost 0 V pomeni, da grelec ne greje. Napetost 220 V pomeni, da grelec greje s 1200 W moči. Napetost nekje vmes pa pomeni tudi moč nekje vmes. Relacija ni linearna, a nič zato. Z vrtljivim gumbom bi lahko nastavljal porabo točno tako, kot bi hotel. Če imam na primer sončnega presežka 400 W, nastavim grelec na moč 400 W. Če je presežka le 200 W, samo zavrtim gumb in nižam napetost, dokler ni moč grelca le še 200 W. Če sončnega presežka ni, se tuširamo s hladno vodo. Žal pa razmere niso normalne in dostava traja zelo dolgo.

Španija tudi sicer ne slovi po hitri dostavi. V čisto normalnih razmerah sem lani en mali paketek, ki je bil poslan sredi septembra, dobil šele enkrat oktobra. Skoraj mesec dni so rabili, pa je bilo to vse na celini. Tule mi v čendleriji pravijo, da rabijo tri tedne za dostavo nečesa, kar imajo na zalogi v njihovem skladišču na celini. In čez en mesec midva ne bova več tukaj, zato pač ne morem naročiti tistega regulatorja ali česarkoli drugega. Do danes sem tudi živel v zmoti, da lahko kadarkoli odpluješ. To očitno ni res. Celo za to, da odpluješ iz marine, potrebuješ dovoljenje kapitanije. 

Francoze, ki so odpluli na Madeiro pred nekaj dnevi, je obalna straža prestregla 5 milj od obale. Imeli so sicer dovoljenje za odhod, a ni bilo natisnjeno. Zadrževali so jih celo uro, dokler niso na mail dobili potrditve, da je dovoljenje v redu. Ni mi povsem jasno, kaj je namen tega. Ali ni, kar se korone tiče, za Kanarske otoke najboljše, da odideš in imajo en problem manj. In kaj, če ne bi imeli tega dovoljenja? Ali bi morali nazaj v pristanišče? Ja potem se pa res poveča možnost okužbe. 

Tile ukrepi so povsod po svetu precej skregani z logiko. Ko sem prebral, da so v Sloveniji odprli cerkve, šol pa ne, sem mislil, da se hecajo. Pa se ne. Samo norca se delajo iz folka. Ko se je tričlanska družina z barke v marini z letalom spravila domov, so morali na letališče s tremi taksiji! Kakorkoli, mi se bomo čez en teden lahko že premikali z barko. Za zdaj le po otoku, čez 14 dni po pokrajini in 14 dni potem po vsej Španiji. Juhu, končno! Razen seveda, če se razmere poslabšajo.

Portugalska se bo morda odprla 18. maja. Če bo to res in seveda, če bo vreme za to, bova okrog 15. maja lahko odplula proti Madeiri. Če se Portugalska ne bo odprla, je pa opcija vrnitev na celinsko Španijo. Bomo videli. V teh razmerah si ne upam čez lužo. Skoraj celi Karibi so v hurikanskem pasu in zdaj se začenja sezona hurikanov, se pravi, tam nimamo poleti kaj iskati. Tako ali tako pa so praktično vsi otoki zaprti. Južna in Srednja Amerika pa imata trenutno povsem negostoljubne ukrepe grede obiskovalcev. Vsaj tisto, kar sem prebral. Mogoče je kje kakšna izjema, za katero ne vem. Vse bolj kaže na to, da bomo poleti v Sredozemlju. 

Sicer je tu vsak dan bolj toplo. Danes je bilo cel dan 27 °C in že iščemo senco. Še Lili je šla v kratke hlače. Škoda, ker se voda ogreje šele avgusta ali septembra. Tale Atlantik je mrzel. Se pa zato dobro spi, ker hladna voda lepo hladi notranjost barke in ni vroče.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 265. dan

Že dalj časa vsak dan poganjava ta velik kompresor hladilnika, saj imava le tako skrinjo dobro zmrznjeno. In to je zdaj treba, saj imava nekaj zamrznjene zaloge. Še najbolj je delikaten sladoled. Po navadi imava v skrinji kakšno škatlo lučk. Če je temperatura okrog -5, so lučke čisto mehke. Mora biti nekje med -10 in -15 °C, da so trde. Zato goniva ta velik kompresor.

Danes dopoldan, ko je bilo sonce že bilo dokaj visoko, akumulatorji pa še v absorbsijskem statusu polnjenja, sem prižgal ta velik hladilnik. Inverter z računalniki je bil tudi prižgan. In MPPT kontroler je pokazal, da proizvajamo do max 645 W! Noro! Imamo celice, ki so nominalno močne 610 W in kontroler, ki nominalno zmore 40 A. Napetost je bila 14,6 V in tok 44 A. Res je bilo vse merjeno na MPPT kontrolerju in je še nekaj izgube na kablih, a tako visokih številk še nisem videl. To je vse daleč nad pričakovanji.
Aha, tule sva sicer v marini, a razen za gretje vode in za pralni stroj uporabljam za vse drugo sončne celice. Šele po sončnem zahodu se iz inverterja preklopim na marinsko elektriko.

Danes sem očistil mrežico zajema vode hladilnika. Kar dosti tujkov je bilo notri. Od nekega rjavega blata do koščkov vulkanskih črnih plavajočih kamenčkov. Danes sva se tudi odločila, da si dava narediti pokrove čez palubna okna. V marini je en Francoz, ki popravlja jadra in podobne zadeve in nama bo to naredil. Bomo videli, kako bo izpadlo. Dala bova belo Sunbrela blago, da ne bo v barki čisto temno. S temi prevlekami bova reševala dve nevšečnosti: puščanje vode in vročino od sonca. Če dobro pomislim, bi lahko rešila še eno stvar: pozimi bi lahko pod prevleko dala 10 mm armaflex in bi še zmanjšala ali odpravila kondenz in zmanjšala toplotne izgube. A prava rešitev za tovrstni problem je to, da barko premakneš nekam, kjer o gretju ni treba razmišljati. Pred časi so eni prijatelji, kruzerji, rekli, da nimajo gretja, saj če bi ga morali vključiti, bi to pomenilo, da se nahajajo na napačni geografski širini. Slike danes so pa spet le za tehnike. Se vidi, da ne slika Lili.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Aretacija prvi dan v Franciji

Zbudim se, še preden mi zazvoni budilka. Ura je šest in dovolj časa imam, da si skuham kavo. Ob 7.30 se odvežem s pomola in vplujem v zadnje zapornice. Privežem se za dva vlačilca in eno tovorno ladjo iz severne Afrike. Malo pred osmo sem končno v morju!

Na drugi strani je Belgija in počutim se odlično! Po sedmih mesecih končno zapustim Nizozemsko. Od tu naprej gre lahko samo še na bolje, zato sem zelo vesel, čeprav imam prve pol ure malo toka proti sebi, ampak se ne sekiram, saj se bo vsak čas obrnil in plul bom s tokom, sicer proti vetru, ampak vseeno odlično. Pred menoj vijuga ribiška ladja, ki vleče jeklene mreže po peščenem dnu in kakorkoli obrnem barko in jadra, se tudi ona obrne in mi pošteno najeda živce, zato obrnem ostro proti vetru, si prižgem cigareto in dolijem kavo iz tople posode, saj sem si zjutraj skuhal kavo za ves dan plovbe.

Sedim v zavetrju mojega sprayhooda, ki mi ga je odlično izdelal Rado iz jadralne SR v Preddvoru. Skozi nova okna opazujem tiste ribiče in si mislim: prej ali slej se bo vse to nastavljanje končalo, sam pa nočem več obračati barke in jader, kajti na tej barki vse skupaj ni tako preprosto kot na Lady Ivani! Joj, kako pogrešam moj prejšnji plastični dom, še vedno z roko segam po kokpitu tja, kjer sem imel ročice za vinč, vendar ročic ni tam in moja roka sega v prazno. Tudi bum je precej nižji, zato imam že par bušk na glavi. Z bumom sem se že nehal prerekati in vedno po udarcu si rečem: »Vse to se mora kmalu nehati, saj pametnejši vedno odneha!« Pa se ob tem le sprašujem: »Kdo je pametnejši, moja glava ali tisti aluminijasti drog?« Ko stopim v kabino, še vedno segam po luči na stropu, pa je v tej barki ni tam in roka zamahne v prazno. Vse to me vedno znova spomni na prejšnjo barko. Spomini pa bolijo! »Le kdaj bo tega konec,« se sprašujem, »verjetno nikoli, saj sem v mojo Lady Ivano vložil vse, kar sem imel, pa tudi vso mojo ljubezen«. Pa se le potolažim, zdaj imam Orplid, ki ima kuhinjo na levi in navigacijsko mizo ter kontrole za avtopilota na desni, vsaj nekaj je tako kot na moji prejšnji barki.

Na starih papirnatih kartah preverim meje z Belgijo in izračunam pozicijo s pomočjo svetilnika s pristanišča Seafront Zeebrugge na moji levi. Ugotovim, da sem ravno na meji, zato pa ribiči tudi obračajo. Barko obrnem še za 15 stopinj bolj od njih, a oni še vedno ne popravijo smeri, prav veliko se pa tudi ne morem več odmikati, saj so na desni peščene sipine. Plovbo nadaljujem sicer blizu, ampak vseeno jim po radio postaji javim, naj se odmaknejo bolj na desno stran, saj očitno ne vidijo, da imam že celo uro in pol na jamboru jadra. Nočem se jim umikati, saj se mi neprestano nastavljajo na pot. Odgovorijo mi, naj obrnem jadra v drugo stran!? Jezen izklopim radio postajo, stopim na palubo, zategnem jadra, kolikor se le da in začnem pluti točno proti njim, 50 m pred njimi pa obrnem barko spet malo bolj od vetra, ravno toliko, da se debeli kapitan spravi iz svojega udobnega stola in se začne dreti name. Jaz pa veselo nadaljujem pot v belgijske vode. 

Minilo je pol ure in še vedno se smejim staremu kapitanu, ki mi je popestril celo dopoldne in se nato še jezil name, ker sem mu jaz popestril 5 minut njegovega življenja. Ni minilo prav veliko, ko me pokliče nekdo z malo večje tovorne ladje in me vpraša po mojem kurzu in destinaciji. Odgovorim, da ne govorim nizozemsko. Nato pa tisti nekdo odgovori precej nesramno v polomljeni angleščini, zato gumb na postaji enostavno obrnem na off in si rečem: »Najlepše je v tišini!« Pa se me le ogne tista ladja, saj kolikor vem, imam le prednost in glede na to, da so Nizozemci narod jadralcev, bi morali to vedeti tudi oni, a kot je videti, velja to samo v sončnem vremenu.

Še vedno se nisem odločil, kam sem sploh namenjen, zato sklenem, da imam za danes vsega dovolj in nastavim kurz proti Dunkirku. Pa vse skupaj ni tako enostavno, saj moram vpluti v pristanišče po poti med kopnim in peščeno sipino, ki sega 8 nm daleč. Plujem po tej ozki poti, vetra seveda zmanjka, zato pospravim jadra in prižgem motor, ki sicer deluje odlično, če mi le ne bi v Middelburgu nalili nafte s smetmi, zaradi česar sem moral pred odhodom dvakrat očistiti vse rezervoarje in zamenjati filtre. No, motor je deloval odlično, a je začel izgubljati moč točno v tem ozkem kanalu, kje pa drugje!? Zato sem moral napumpati malo pumpico na naftni črpalki, da je dobil nafto, nakar je deloval nekaj minut spet normalno, dokler ga ni popolnoma zmanjkalo. Sploh se ne jezim in ne čudim, še enkrat napumpam in zaženem motor, ki je znova deloval nekaj minut, dokler zaradi močnega vakuuma, ki ga je delal motor, ni počila cev, ki gre iz pumpe v naftni filter na motorju. Oohhh jaaa, k sreči veter piha v pristanišče, vendar zelo, zelo malo, a vseeno se premikam z vozlom in pol. Do valobrana je še daleč. Sedim v kokpitu, sidrni vinč je pripravljen. Če bo treba, bom moral poklicati po radiju asistenco, ki pa bi seveda segla v moj žep globoko vse tja do kolen. Počasi le priplujem do valobrana in barko obrnem v pristanišče, v katerem je dolg kanal, ki vodi vse do marin. Prva je na levi, druga pa na desni. Igram se z genovo, plujem mimo prve marine in medtem prosim mlade fante na malem ribiškem čolnu, da me odvlečejo do pomola. Pa mi rečejo: »Pokliči asistenco!« Točno tako je, kot so mi omenili prijatelji iz Francije, da naj ne računam na pomoč tega naroda.

Pa vseeno spet poskusim. Na mali jadralni barčici pluje za menoj starejši možakar. Prosim ga, če mi lahko pomaga, in mu pokažem vrv, on pa gleda okoli barke, če mu kakšna vrv ne visi z barke. Vidim, da mu ni nič jasno, zato mu rečem: »Motor!« in kažem z rokami, da mi ne dela. On gleda in misli, da mu kažem, naj on prižge svoj motor, saj po kanalu ni dovoljeno jadrati. Nakar vetra čisto zmanjka in on končno dojame, da jaz nimam motorja. Obrne svojo barko, se mi nasmeje in prikima za pomoč. Vrževa vrvi, on jih zaveže in me odvleče v drugo marino na prvi pomol. Nekako zmanevriram vse skupaj, skočim na pomol in vrv zavijem okoli bitve ter privežem mojo težko barko, ki sedaj tehta vsaj 13 t. Ves pomol je zaškripal, a je bitva vendarle zdržala. Zavezati sem moral tudi prednji del, saj bi sicer premec močno zavil od pomola, krma pa bi udarila vanj. No, pa sem le tu, dobro se je končalo. Takoj se lotim motorja, odmontiram cev in jo odnesem čez cesto v servis Volvo penta, kjer me pošteno oberejo: za 30 cm cevi, dve ušeski in 4 bakrene podložke zaračunajo 78 evrov. Prosim še za meter navadne črne cevi za nafto, za katero mi hočejo zaračunati še dodatnih 37 evrov. Prodajalcu povem, da je ne morem vzeti. On jo je medtem že odrezal, čeprav sem mu rekel, naj mi pove ceno prej, preden jo odreže. Verjetno me z njegovim slabim znanjem angleščine ni razumel. Francosko pač ne znam, razen nekaj besed in stavek iz televizijske reklame za rio mare pate. No, tisto cev zmontiram nazaj in zamenjam filtre ter naredim isti sistem kot na Lady Ivani. Pokličem na bencinsko črpalko v Middelburg in jih povprašam, ali sem jim jaz plačal z umazanim in strganim denarjem, saj so mi oni prodali nafto polno smeti. Opravičijo se mi, povedo, da so imeli nekaj pritožb, in da če želim, naj barko pripeljem nazaj in mi bodo zastonj očistili rezervoarje, nafto pa bom moral seveda kupiti novo. Pa se samo nasmejem in odložim telefon. Hvala lepa, vse skupaj nima smisla! Počeno jekleno cev potem zavarim v delavnici pri starejšem možakarju preko ceste, za kar mu plačam 10 evrov. Zdaj jo imam za rezervo, v primeru, da poči tista draga cev za 78 evrov. 

Zgodaj zjutraj pomagam uslužbenki iz pisarne privezati mali gliser, ki se mu je strgala vrv. Gliser je bil oddaljen 4 m od moje barke in v njem je bilo kar nekaj vode. Čez dan sem očistil vso barko, saj je bilo nafte kar nekaj v prostoru, kjer je bil motor, tako da se sedaj vse sveti. Odpravim se v mesto in opazujem dva možakarja, ki sta se lotila popravljati motor na tistem malem gliserju, ki sem ga zgodaj zjutraj pomagal privezati. Za velikost čolna je bil motor precej težak. Lepo ju pozdravim in jih povprašam, v čem je problem. Motor je imel precej čuden zvok, vendar nista vedela prav veliko, samo kar naprej sta črpala gorivo in obračala ključ za zagon motorja. Odpravim se v mesto in naredim nekaj slik čudovitih zgradb. Večina mesta je zaradi korone zaprta in vse skupaj je videti precej pusto. Kupim si francosko bageto in mleko, ter se vrnem na barko.

Ko stopim na barko, za sabo slišim topotajoč zvok, se obrnem in zagledam devet policistov v neprebojnih jopičih s pištolami v rokah, ki tečejo naravnost proti meni oz. moji barki, privezani na koncu pomola. Srce se mi skoraj ustavi. »Kaj pa sem zdaj naredil narobe?« se sprašujem. Ko pritečejo na konec pomola, zavijejo v desno in tečejo v drugo stran, ter se medtem ozirajo po marini. Enemu od policistov med tekom pade pištola na pomol in k sreči se ni zapeljala v morje. Zdaj mi je postalo vse kar smešno. Čez tisti mali gliser je bila pokrita cerada in tistih dveh mehanikov, ki sta se prej trudila z motorjem, ni bilo več. Verjetno sta popravila motor in pokrila čoln, da se ne bi znova nabrala voda, kajti napovedan je bil dež. Policisti se ozirajo po marini, se obrnejo in začnejo spet hoditi proti moji barki, vendar zdaj precej bolj umirjeno. Ko stopajo mimo tistega čolna, eden od mehanikov pomoli glavo izpod cerade in evoooo – policisti so že pri njem, pištolo ima na glavi, nato ga pošteno oklofutajo in izvlečejo iz čolna, nato še drugega.

»Kaj za hudiča, saj sta samo mehanika?« si mislim. Nato pa so iz tistega malega čolna, dolgega nič več kot 5 m, izvlekli dvanajst odraslih ljudi in dva dojenčka. Kar naenkrat je bilo na pomolu čez dvajset ljudi. Oba dozdevna mehanika aretirajo, ju vklenejo in ju spravijo na kolena. Druge pa odpeljejo kot četico. Policist se mi opraviči za dramo, jaz pa samo pokimam z glavo in se zamislim, saj imam prav takšno brado kot ti emigranti. Sedem v kabino in razmišljam: ves film se mi odvije v mislih. Vsega je bilo dovolj za danes, si mislim, pojem bageto z mlekom in zaspim. Naslednje jutro se zbudim in spet slišim zvok motorja, ki ga poskušajo prižgati na tistem malem čolnu. Na njem sta spet dva namišljena mehanika. In ni bilo niti 20 minut, znova pritečejo policisti, tokrat jih je samo šest. Vklenejo ju in ju spravijo na kolena prav pred mojo barko. Ta dva me prosita za cigarete in povesta, da sta bila v čolnu natlačena tri dni, prav tako kot preostalih dvanajst. Ne vem, kje sta se skrila včeraj, da ju niso našli, a sta se. Vprašam policiste, ali jima lahko dam cigarete, in oni prikimajo. Z nasmehom sta se zahvalila in jih pokadila. Nato pa prideta še dva policista in me prosita za potni list. Povem jima, da ne govorim francosko, ampak le angleško. In se je začela drama. Seveda, tudi emigranti ne govorijo francosko. Pokažem jim potni list, gledata sliko in mene in sliko in mene. Ker je potni list star in je eno leto pred iztekom, mi ne verjameta, da je moj. Prepričana sta, da sodelujem z emigranti ali pa sem celo sam emigrant, saj imam brado. Tako sem skupaj z njimi končal vklenjen na pomolu. Dovolili so mi, da zaklenem barko, in me nato odpeljali na policijsko postajo, kjer so mi vzeli prstne odtise, me sezuli, mi dali natikače in obrok, ter me vrgli v celico, kjer sem bil sam ves dan. Imeli so me za emigranta, zato sem tudi dobil topel obrok kot vsi drugi, saj niso jedli tri dni.

Premišljujem: da niso jedli tri dni, še razumem, kako pa so šli na WC v tistem malem čolnu? Če tisti mehanik ne bi pomolil glave ven, bi lahko prečkali Rokavski preliv in bili bi v Angliji, mene pa bi policija pustila pri miru. Tako pa sem zaprt v tej hladni celici! Prav nič prijetno mi ni bilo, saj imam rahlo klavstrofobijo že od otroštva, od kar sem obtičal v dvigalu. Neprestano pritiskam na zvonec in jim najedam: »Emigranti so bili iz Sirije, jaz pa sem iz Slovenije!« Nič ne pomaga, obe državi se začneta na S, zato sem, kjer sem! Pride možakar in mi odpre vrata, pospremi me v sobo, kjer me čaka prevajalec. Jaz ga gledam: on govori v sirskem jeziku ali karkoli je to. Rečem mu: »Jaz sem Slovenec, govorim slovensko, angleško, srbsko, hrvaško, nemško in špansko. Odločite se za enega izmed teh jezikov in mi pripeljite prevajalca!« Potem se spomnim na brado, ki je verjetno moja oteževalna okoliščina in jim predlagam: »Imate moj potni list in če mi ne verjamete, prinesite britvico, da se obrijem in vam bo precej jasno, kaj ste naredili. V tisto celico ne grem več!«

Pa me vseeno vržejo nazaj v celico. Čez dve uri pride nekdo in me spet pelje v sobo za zaslišanje. Pred mene postavi telefon, na liniji je prevajalka hrvaškega jezika. Po eni uri razlaganja jim le postane jasno, da so naredili napako. Po angleško jim rečem, da so neizobražene p.... p...., isti kot po vseh državah. S postaje sem zato moral peš. Bila je že noč. S seboj sem nesel jezo sam nase in na njih, pa natikače, ki sem jih lahko obdržal. Pogledal sem svoja dotrajana oblačila in si mislil, saj konec koncev ni čudno. Mogoče bi malo bolj skrbel zase, ne pa da čisto vse, kar zaslužim, vložim v barko. Če je pa to potrebno za uresničitev mojih sanj, je pač tako. Vseeno pa preveč izstopam v vsaki marini, saj imajo vsi jadralci lepa oblačila: polo majice, HH, Musto itd., jakne in hlače. V teh lepih oblačilih gredo po pomolu z jadrnice do WC-ja, pa v bar na kavico. Joj, kaj bi dal za takšno garderobo, o kateri lahko le sanjam. Je pač tako, njim je na morju toplo, mene pa zebe, oni pijejo vino in jedo drage sire v restavracijah, jaz pa sem za dobro jutro aretiran in dobim zajtrk v samici.

Ob tem razmišljanju pripravim barko in zjutraj izplujem proti jugu. Nimam pojma kam, samo da grem od tod, pa čeprav bo deževalo in bo veter pihal proti meni, samo stran od tod.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 258. dan

Danes sem imel zanimiv pogovor. Poklical me je novinar z Vala 202 in sva malo klepetala po telefonu. Očitno se razen korone prav dosti ne dogaja in želijo še malo popestriti program s kakšno ne preveč zateženo zgodbo.
Bomo videli, ali sem mu sploh povedal kaj takega, česar ni že stokrat objavil.

Meni se čepeti v marini na Kanarskih otokih ne zdi ravno huda zgodba. Ko se je svet ustavil, je pač vsakdo nekje obtičal. Eni doma, eni na potovanju. In ker sva midva obtičala z barko, se nisva odločila za let domov. Za vsak primer sploh nisva javila na zunanje ministrstvo, da sva tukaj, da ne bi kdo mislil, da naju mora reševati. Kdo ve, kdaj bodo spet mogoči leti iz bližine Ljubljane do Lanzaroteja. Je pa že bolje tole korono prevedriti na barki. Verjetno se bo promet po vodi sprostil prej kot letalski promet.

Sicer pa se nam tule obetajo boljši časi. Danes se v Madridu odloča o tem, kako se bo Španija poskušala izviti iz trenutnega krča. Popuščanje ukrepov bo postopno in različno po pokrajinah. Ker imamo na Kanarskih otokih (predvsem na nekaterih otokih) kar ugodno sliko glede korone, upamo, da bomo kmalu lahko pomolili glave iz lukenj. Kar nekaj časa še ne bo možno potovanje med pokrajinami, a za nas je napredek že to, da bomo (upam) smeli na sprehod. Bomo videli, kaj bo iz tega.

Druga novica dneva pa je, da imam novo frizuro. Saloni so pri nas seveda še zaprti, a me je ostrigla Lili. Meni se zdi nova frizura super. Lili si sicer nekaj mrmra v brado, da se zadaj vidijo stopnice, ampak jaz nič ne vidim. Bomo videl, kaj bodo rekle druge punce. Aja, saj zdaj nič ne hodim v družbo. No, potem je pa sploh vseeno. Slike 'prej' in 'potem' nimam. Sebe res ne slikam rad. Manj, kot se gledam, bolj sem si všeč. 

Ko se zjutraj pri britju pogledam v ogledalo, se itak vprašam, kdaj se je na barko prikradel ta debeli starček s sivimi in že malo redkimi lasmi. 

Danes sem šel v čendlerijo vprašat, ali imajo slučajno plinski žar, po možnosti isti model, kot ga imam sedaj.
Imajo samo takega na oglje. Enakega, kot ga imam sedaj, le na oglje. Saj hrana z žara na oglje je boljša od tiste s plinskega žara, ampak jaz se predobro poznam. Ne bo se mi ljubilo zakuriti žara samo za naju dva. In potem bi pekel kar v ponvi. Je pa plinski žar vseeno čisto nekaj drugega, kot pečenje v ponvi. Če ga naročijo, bo tukaj v treh tednih. Nisem se odločil za to. Jaz večni optimist upam, da se pobereva od tukaj prej kot v treh tednih. Jutri povprašam še v drugi čendleriji, sicer bomo pa pekli v naluknjanem starem žaru, dokler do konca ne razpade.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 259. dan

Dobro, da sva se strigla včeraj. Danes je precej bolj vetrovno in bi bilo nemogoče lase pospraviti, saj bi jih veter sproti nosil povsod okrog. Včeraj sva vse pometla, pa čez nekaj minut še enkrat, potem sem vse dobro posesal in v kokpitu ni bilo niti enega laska, vsaj tako sem mislil. Ampak danes je bilo spet polno las po vseh kotih. Kot bi se še kdo ponoči strigel. Sploh mi ni jasno, od kod so se vzeli. Veter zna neverjetno dobro skriti smeti v skrite kotičke in jih potem po obrokih strateško vračati nazaj. Rdeči pesek (iz Sahare) in črn pesek (lokalni) se tudi nabirata po skritih kotičkih in jih potem veter prestavlja naokrog. Prej sem mislil, da sem s pranjem odstranil ves pesek. Ni šans.

Danes sem bil še v preostalih dveh čendlerijah. Plinskega žara žal nimajo. Bom še enkrat prespal, potem pa se mogoče jutri lotim popravila obstoječega. Kak kos nerjavne pločevine se mi zagotovo valja po barki. Ker variti ne znam in nimam varilnega aparata, bom preveril, ali je možno skovičiti kose skupaj. Če lahko skovičijo skupaj celo letalo, bom pa jaz tudi en roštilj.

V Španiji so objavili načrt rahljanja ukrepov osamitve, ki bo potekal v štirih fazah. Vsaka faza odpravlja določene omejitve in načeloma traja dva tedna, da lahko ocenijo vpliv na pandemijo. Posamezna pokrajina bo v naslednjo fazo lahko vstopila, ko bo izpolnjevala ustrezne kriterije. Kanarski otoki obsegajo dve pokrajini. Vzhodni otoki (Lanzarote, Fuerteventura in Gran Canaria) so ena pokrajina, zahodni otoki pa so druga pokrajina. Na žalost to pomeni, da se tudi potem, ko bo že omogočeno gibanje znotraj pokrajin, ne bova smela premakniti na zahodne otoke. A to ni tako pomembno. Komaj čakam, da bova lahko šla z Lili skupaj na sprehod, ne pa samo eden od naju do najbližje trgovine. Me pa malo skrbi, da se ljudje ne bodo obnašali tako, kot bi se morali in bo vlada spet vzpostavila strog policijski režim. Na primer: sedaj lahko eden od staršev pelje enkrat na dan otroke na sprehod za največ eno uro. Pri tem se ne sme družiti z drugimi odraslimi (minimalna razdalja 2 m, priporočena je uporaba mask), pa tudi otroci, ki niso iz iste družine, se ne smejo igrati skupaj. To, kar vidim z barke, pa je nekaj povsem drugega. Ob starša peljeta otroke ven in se prav na blizu pogovarjajo z vsemi, ki jih poznajo.  Takoj se delajo večje gruče. Hja, upam, da uradne številke okužb ne pobegnejo spet v nebo, saj bi se potem vrnili v prejšnje stanje izolacije.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 260. dan

Včeraj sem teoretično raziskal, če lahko sam popravim zarjaveli roštilj. Naučil sem se, da je temperatura plinskega plamena od 1300 do 1600 °C. Tališče aluminija je 660 °C, tališče železa pa 1538 °C. Torej aluminij verjetno ne pride v poštev. Škoda, saj je precej mehkejši in ga je enostavno oblikovati in kovičiti. 

Dve področji sta najbolj prizadeti: eno je notranja stena roštilja. Tega sploh ne bom popravljal – tako ali tako je stena dvojna in zunanja stena je brezhibna. Bo pač imel roštilj nekoliko slabši izkoristek, predvsem v močnejšem vetru. Drugo pa je žarilna kupola nad plamenom. Ta je narejena iz posebne zlitine, ki zdrži izredno visoke temperature in žari tako močno, da je žar skoraj tak, kot bi bil na oglje. Vsaj tako se hvali proizvajalec v svojem prospektu. To kupolo sem enostavno nadomestil z malo ponvico, ki je vsaj približno prave velikosti in oblike. Ker je ponvica iz tanjšega nerjavnega jekla, verjetno ne bo zdržala prav dolgo. Bomo videli. Danes sem le sestavil skupaj, kurili pa nismo. Malo krivljenja, pa je šlo. Gotovo je bilo v 5 minutah. Upam, da zdrži kaj več kot eno peko.

Glavna stvar, ki se je danes zgodila, je pa to, da sem bil na radiu. Na Valu 202. Pred nekaj dnevi me je poklical novinar Aleš Smrekar in sva se malo pogovarjala. In danes je iz tega naredil prav soliden prispevek. Tule ga lahko poslušate: https://val202.rtvslo.si/2020/04/nihce-nas-ne-zadrzuje-tukaj-a-nimamo-kje-pristati/. 

Sicer pa vsi že nestrpno čakamo dan, ko bova z Lili lahko šla na sprehod po okolici in dan, ko se bomo lahko kam premaknili. Nekaj se govori, da bo to kmalu – v nekaj dneh. Bomo videli.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 261. dan

Danes sva seveda morala preizkusiti žar z novo improvizirano kupolo. Stvar dela, čeprav ne peče tako enakomerno kot originalna verzija. Originalna kupola je bila bolj stožčasta, ta je bolj ploščata. Zato je originalna prišla bližje plamenu – verjetno točno na točko najvišje temperature, se posledično bolj segrela in bolje pekla. Bila je tudi narejena iz debelejšega materiala, kar verjetno pomeni, da je bolj enakomerno oddajala toploto.

Zdaj je tako, da žar peče bolj 'kolobarjasto'. Povsem ob robu ni prav vroče, nekaj cm bolj proti sredini je najbolj vroče, sama sredina pa spet ni zelo vroča. Ni idealno, a ko se bom na to navadil, se bo dalo prav v redu speči kosilo. 

Danes je čisto solidno uspelo, a sva imela bolj začetniško varianto – pleskavice in pečene melancane. Pri tem težko kaj zafrkneš. Veter še vedno kar pošteno vleče in trga zastave na barkah. Jaz v marini zastave po navadi kar zvijem. Vidim, da jih imajo skoraj vsi že precej scefrane po skoraj dveh mesecih karantene. Recimo, ko sva prišla, je bila sosedova španska zastavica povsem nova. Ko so oni pred nekaj dnevi odpluli, pa je pol zastave že manjkalo. Pri marsikom lahko zgolj še ugibaš, kakšna zastava je visela tam, dokler je ni veter razcefral in zdaj vihra le še nekaj pramenov obledelega blaga.

Za nenavtike: na barki mora biti izobešena zastava države, kjer je barka registrirana. Ta je obešena na krmi. Obešena mora biti še zastava države, v kateri se nahajamo. Ta mora biti obešena na desni strani jambora, tipično pod prvim križem. Lahko pa so izobešene še kakšne druge zastave: recimo klubske, ali pa zastave držav, od koder je posadka na barki. Te so lahko izobešene na levi strani jambora.

Hec je s temi zastavicami. Pri vseh visokih stroških navtike nas moti to, da je treba menjati zastavico, ki stane nekaj evrov. Kruzerji izumljamo vsemogoče načine, kako privarčevati nekaj drobiža. Jaz na primer zastave večkrat zvijem, če ne plujem. Eni na primer sami šivajo zastave, kar še nekako razumem za enostavne zastave – recimo, če je navadna trobojnica. Manj mi je jasno, kako to delajo za bolj zapletene zastave (na primer grbi, zapletene oblike ...) Prijatelji Nemci pa so recimo dali narediti nemško zastavo, ki je dolga nekaj metrov in široka pol metra. Navita je na drogu in odvijejo jo ravno toliko, da je oblika prava. Ko se zadnjih recimo 10 cm strga enostavno odrežeta 10 cm in odvijeta naslednjih 10 cm z droga. Zaradi grba se tega s slovensko zastavo ne da narediti.

Sicer smo pa dočakali vsaj delno sproščanje ukrepov. Ni sicer nekaj takega, česar bi se veselil, a je boljše kot nič (kako globoko smo padli).

Z jutrišnjim dnem gremo lahko tudi odrasli ven, a so hude omejitve:
- Samo enkrat na dan
- Bodisi med šesto in deseto uro zjutraj ali pa med osmo in enajsto zvečer.
- Ne več kot en km od bivališča.

Vmesne ure so rezervirane nekaj za osebe nad 70 let, nekaj za otroke do 14 let. Torej se za naju ni kaj dosti spremenilo. Do desetih še jutranje kavice ne spijeva, torej bova jutranji termin verjetno preskočila. Ob osmih zvečer je pa že tema. Omejitev enega km je tudi precejšnje razočaranje. To je ravno do konca marine in mogoče še 100 m naprej. Videti je, da bo trgovina še zmeraj glavni sprehod. Lanzarote ima krasne sprehajalne poti zunaj mesta, a ljudje do njih ne bodo smeli, saj so več kot km od stanovanj. Namesto da bi se sprehodili po divjini na svežem zraku, bodo morali na sprehod v mestu, kjer lahko pričakujemo gnečo. Priporočljive so maske in obvezna je razdalja 2 m od vseh drugih ljudi. Po moje je ukrep precej zgrešil namen s tem, da je ljudi omejil na gnečo v mestu. No, bomo videli, kako bo to v praksi.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron