Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Nekako se mi zdi, da mi glede na nastalo situacijo s to corono, več ali manj letošnje jadranje polzi med prsti. Glede na to, da bi moral 1.4.2020 poleteti proti Sydneyu (Australia) in od tam naprej proti Noumei (Nova Kaledonija) , jaz pa sem še v Sloveniji, menim, da bo letos jadranja bolj malo, ali pa ga sploh ne bo.

Ko pogledam na spletne strani Urada držav, v katere nameravam pluti, vidim le zaskrbljujoče informacije. Iz njih je razvidno, da bo verjetno še nekaj časa veljalo pravilo, da bo ob vplutju v novo državo obvezna 7 do 14 dnevna karantena. In če bi moral biti v vsaki državi 14 dni samo v karanteni, potem bom samo za karantene zapravil 4 mesece, kar pa je nemogoče in absurdno.  Zanimivo je tudi to, da dve državi ne dovoljujeta vplutja v njihova pristanišča, niti v primeru »naj nujnejšega«. Spet nekateri otoki nimajo corona virusa, a je za vstop vseeno potrebna 14 dnevna karantena (npr. Marshallovi otoki). Indigo sameva, stroški pa se nabirajo.

Plan letošnjega jadranja v 5. etapi je prepluti 6.400 NM od Nove Kaledonije do Šri Lanke (zemljevid z začrtano predvideno potjo je na moji spletni strani, v rubriki Sponzorji, kjer so navedeni tudi sponzorji in donatorji te etape). Zdaj vidim, da to vseeno ne bo mogoče. Po glavi mi leti tisoč misli in novih 1000 alternativ, ena tudi direktna, s samo dvema postankoma. Kaj bo nastalo iz tega, bom videl šele v nekaj naslednjih tednih, čeprav dvomim, da se bo življenje vsaj delno postavilo na noge, pred koncem meseca junija.  

Želim vam, da ostanete zdravi!

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Italijanski jadralci nadaljujejo s plovbo proti Italiji. V prejšnjem tednu jim je uspelo dotočiti gorivo na otoku Kreta (2. del na tej povezavi).  Plujejo proti zahodu. Ker je napovedano poslabšanje vremena in močan veter imenovan Meltemi, so se odločili, da poiščejo varen zaliv in se zasidrajo. Na sidru so ugotovili, da se jim v motornem prostoru zopet nabira voda. Razloga še nišo odkrili.

Med čakanjem na izboljšanje vremena so se posvetili delu, ribarjenju, ter kuhi.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 216. dan

Že dva dni kar dobro piha in bo po napovedi tako vsaj še kakšen dan. Včeraj sem pisal o drugih stvareh in nisem omenil vetra, a nam že dva dni kar žvižga okrog glave. Občasno prižgem instrumente in grem pogledat, koliko piha in včeraj sem videl nekaj malega čez 30 vozlov, po navadi pa je okrog 20.

Veter ni konstanten, a ne piha v sunkih, kot recimo pri burji, ampak bolj v valovih. Tudi sonce se pretežno skriva za oblaki.

Včeraj je hotelo celo deževati. Nekaj kapljic je bilo na oknih, a preden mi jih je uspelo prešteti, jih je posušil veter. Danes je bilo nebo zelo črno povsod okrog. Če bi bilo tako kje na Jadranu, bi bila v 15 minutah nevihta z dežjem. Tu pa se ni zgodilo nič. Veter je oblake spet razpihal in celo malo pokazal sonce. Je pa sitno, da je zaradi vetra več prahu v barki in po zraku nosi tudi nekaj soli.

Danes sem šel v trgovino. Sam, saj dva ne smeta. Španski ukrepi pač. Marina je že po navadi mirna, a danes je bilo še bolj prazno. Vsi lokali in trgovine v marini so namreč zaprti. Po kruh sem šel v Mercadono, ki je kilometer in pol daleč. Sprehod mi je dobro del, čeprav je bil veter nadležen, dokler nisem prišel med hiše.

Mesto je videti zelo izumrlo. Le tu in tam vidiš kakšnega človeka. Avtomobili vozijo, a jih je občutno manj kot na normalen dan. V avtih je bil vedno le po eden – dva se ne smeta peljati v enem avtu in je videti, da se ljudje kar držijo navodil. V trgovini ni bilo gneče, je bilo pa vseeno kar nekaj ljudi. Prodajalci imajo vsi maske in rokavice.

Pred blagajnami so prilepili črte na meter in pol, da se ljudje ne nagnetejo preveč skupaj.

Gotovino sprejemajo le izjemoma, plačilo hočejo s kartico. Izbira v trgovini je normalna. Ni opaziti, da bi česa primanjkovalo, le zdenka sira še vedno nisem našel. Ljudje so zelo prijazni in uvidevni drug do drugega, vsi pa se obnašamo, kot da so vsi drugi kužni. Ko sem recimo (z rokavico seveda) nabiral v vrečko paradižnik, je gospa vljudno stala dober meter stran in pristopila šele potem, ko sem se dovolj oddaljil.

Boljše to, kot splošna gneča. V bistvu sem šel v glavnem po kruh, a sem si naložil toliko robe, da sem imel poln nahrbtnik in nekaj v vsaki roki. Za kosilo sva tako imela odlična sveža jetra in svežo solato, kanarski krompirček in nato kozarček Pata Negre (dobro špansko rdeče vino). Aja, pa en rum s Tenerifa sem prinesel iz trgovine, da admiralica ne bo tako otožna zaradi ukrepov. Če nama bo zmanjkalo toaletnega papirja, bo to manjša nevšečnost, če nama bi zmanjkalo ruma, bi bila pa katastrofa.

Bom papir kupil že kdaj drugič, za zdaj imava še par rolic. Treba je poznati prioritete, vsega pa ne morem nesti naenkrat. Danes mleko in rum, naslednjič bo pivo, potem morda pride na vrsto papir ...

No, pa hvala vsem, ki ste apelirali, naj nadaljujem z dnevnikom. Očitno me nekaj ljudi vseeno bere.

Saj res: Sem slišal, da so eni pametnjakoviči (baje 20 komadov) šli v soboto na Tenerife. Kje imajo pamet. Padli so z dežja pod kap. Na Tenerifu je največ primerov koronavirusa na vseh Kanarskih otokih. Danes imajo na otoku 91 primerov od skupno 138 na vseh Kanarskih otokih. Na Lanzaroteju do danes sedem. Poleg tega so španski ukrepi dosti strožji od slovenskih. Na plažo ne smejo, na sprehod ne smejo, družiti se ne smejo, vse je zaprto, razen živilskih trgovin, kamor gre lahko le eden ...

Do nadaljnjega bodo ostali v svojih sobah in naročali room servis ali halo pizza. Slabše, kot doma.

Tisto, kar me malenkost skrbi, pa je dejstvo, da se koronavirus širi tudi pri nas, čeprav je tule bolj toplo. Čez dan imamo okrog 24 °C, ponoči okrog 18, a to očitno virusa ne ustavi. Vprašanje torej, ali bo pomlad pregnala virus iz Slovenije. Upam, da se ne bomo bodli z njim predolgo, saj bo šlo sicer gospodarstvo (in posledično država) v franže.

Ostanite zdravi, se beremo spet jutri.

Marina Lanzarote, 217. dan

Še vedno kar močno piha. Običajna smer vetra tukajle je s severovzhoda. To je del normalnega gibanja zraka na zemeljski obli in ker smo tule na 28° severne širine, smo že v območju pasatov, vendar smo precej na robu.

Zaradi tega vsaka večja fronta pokvari ustaljene vetrove. Ciklon, ki je trenutno 400 navtičnih milj vzhodno od nas, je obrnil veter in nam piha s severozahoda. Natanko z Madeire – to bi bil najin naslednji cilj, če ne bi bile meje zaprte. Tudi danes je občasno pihalo nad 30 vozlov, po navadi pa okrog 20. In danes je zares deževalo! Tako močno, da sem šel celo pospravit čevlje in blazine v kokpitu. Ampak je nehalo, preden sem pospravil. Nič ni opralo, le prah je spravilo v kupčke. Zdi se, da sva po nekem naključju na otoku z najmanj virusa v Španiji.

Danes so namreč objavili, da imamo na Lanzaroteju tri primere manj. Včerajšnji hitri test je namreč pokazal lažno pozitivno sliko. Torej jih ni 7, ampak 4, od tega enega še enkrat testirajo, morda so le trije. Sicer je slika v Španiji kar neugodna. Če ne štejemo mikro državic, je Španija po razširjenosti na tretjem mestu na svetu s 315 okuženimi na milijon, takoj za Italijo (591) in Švico (355). Za primerjavo Slovenija jih ima trenutno 138.

Nekateri bi lahko rekli: Pa saj nič hudega, če zbolim. Bolje zdaj, dokler sem še relativno zdrav, kot kasneje.

Ampak ni rečeno, da si imun, ko enkrat preboliš COVID-19. Pri drugih koronavirusih traja imunost le kako leto ali dve. Če pa virus medtem mutira, pa seveda nisi imun na novo verzijo. Tako, da jaz ne bi računal na trajno imunost. Priznam, da kadar imam internet, kar dosti vidim in gledam Youtube kanale drugih jadralcev. Opažam, da je te dni večina videov povezana s korono in težavami zaradi tega.

En par je v Španiji in sta se na poti od Cartagene proti Valenciji ustavila v MarMenor. Mar Menor je zaprta laguna, do katere prideš skozi kanal takrat, ko odprejo dvižni most. S Heronom smo že sidrali tam in je eno redkih zelo dobro zaščitenih sidrišč za vsako vreme na tistem koncu. Preživela sta lep teden, medtem so udarili korona ukrepi. Most je zaprt in ga ne odpirajo več in sta do nadaljnjega obsojena na laguno. Na obalo ju v glavnem ne pustijo, v marino (ob vhodu na notranji strani je solidna marina) ju ne spustijo. Zmanjkuje jima vode (nista varčevala, saj sta nameravala naslednji dan v marino), zmanjkuje jima plina za kuhanje, zmanjkuje jima hrane. Dokler nista ugotovila, kaj se sme in kaj ne, sta bila kar v stiski.

Potem sta se presidrala nekam v bližino ene trgovine, ki je odprta. Namesto plina sta kupila oglje, hrano jima je uspelo nabaviti, vodo pa so jima nekako le dovolili natočiti v marini. Tudi drugi smo morali zaradi omejitev precej spremeniti plane. Trenutno so vsa portugalska in španska pristanišča zaprta in ti ne dovolijo vplutja. Tako vsaj piše.

Očitno bova še nekaj časa ostala v tej marini. Upam, da se zadeva čim prej razplete.

Marina Lanzarote, 218. dan

Še zmeraj precej piha in verjetno bo tako še nekaj časa. Zvečer in ponoči je še nekajkrat deževalo. In to dovolj, da je del prahu celo malo premaknilo po palubi. A vsega skupaj ni bilo za pet minut. Ker imam trenutno razdrt vang, je naslonjen na palubo in stoji na kartonu, da ne opraska gelcoata. Kartonu se niti malo ne pozna, da je bil kakšen dež, tako da kaj hujšega ni moglo biti. 

Že od 16. marca so v Španiji zaprta pristanišča, a se je nekako dalo med vrsticami razumeti, da lahko prideš, če imaš kakšno okvaro ali kakšno drugo silo. Od včeraj pa je ukrep strožji in vplutje ni več mogoče. Vse je zaprto. Zato sem pogledal na marine trafic, da vidim, koliko je kaj prometa zunaj. Precej manj je ladij. Potem filtriram pogled, da mi pokaže le 'pleasure craft'. Pikice so le v marinah. Na vodi ni v naši bližini ničesar. Razen ene barke. Novozelandska jadrnica z imenom Horizon je vsega nekaj milj oddaljena od otoka in ima smer proti naši marini. Tole bo še zabavno, si rečem, in prižgem obe radijski postaji.

Vgrajeno dam na kanal 16, to je kanal za nujna sporočila, ki jo imamo normalno vsi vedno prižgano med plovbo, ročno pa dam na kanal 9, to je kanal naše marine. Prižgem instrumente in AIS in gledam, kaj se dogaja. Kmalu se javi na kanalu 16 pristaniška uprava in jih kliče. Barka Horizon se javi. Komunikacija se preseli na delovni kanal, jaz jim seveda sledim.

Razložijo jim, da so vsa pristanišča zaprta in da nimajo dovoljenja za vplutje. Oni pravijo, da imajo rezervacijo v marini. Da so na poti iz Valencije ter da na krovu ni koronavirusa. Pristaniška uprava jim pove, da ne morejo naprej, a naj pokličejo marino na kanalu 9. Horizon komunicira tudi z marino, kjer jim povedo isto zgodbo, da jih ne smejo sprejeti in naj kličejo pristaniško upravo za nadaljnja navodila. Horizon pravi, da v tem vremenu ne morejo nazaj, nakar dobijo od pristaniške uprave navodila, da lahko sidrajo, kjerkoli hočejo, le da je to zunaj teritorialnih voda Kanarskih otokov. 

Huh, to pa je nasvet. Teritorialne vode so 12 milj. In to 12 milj od najbolj oddaljenega malega otočka. In kako mislijo, da lahko jadrnica sidra 12 milj od najbližje obale? V 1000 m in več globoki vodi! Da valov sploh ne omenimo.Horizon pravi, da nimajo več veliko hrane, vode in goriva. Tega jim sicer jaz nisem verjel, a to je dobra poteza, saj nakazuje nujnost situacije in Španci imajo neki zakon, ki veleva vsem marinam in portom sprejeti vsako plovilo, ki je v stiski. Sedaj ima pristaniška uprava dva nasprotujoča si zakona in jim verjetno zvoni v glavi. Pravijo, naj počakajo, da dobijo od nadrejenih ustrezna navodila. Še ene dvakrat jih zavrnejo, na koncu pa jim le določijo koordinate, kjer lahko sidrajo. Seveda ne smejo na kopno.

Določili so jim staro mestno sidrišče, o katerem sem pisal pred nekaj dnevi. Sidrišče je zelo plitvo, večinoma meter in pol, le za eno do dve barki je globine več kot dva metra. Poleg tega je dno izrazito slabo (kamnite plošče z nekaj malega peska povrh). Za nameček pa so tam še betonski bloki opuščenih boj in druga nesnaga, ki se lahko zatakne za sidro.

Čez kako uro se Horizon znova javi na 16 in obvesti kapitanijo, da jim ne uspe sidrati na lokaciji, ker sta tam že dve barki, ter da jim sidro drsi. Kapitanija jim pravi, da naj še poskušajo in da je to najboljše sidrišče, ki je možno. Deloma imajo prav, saj je s sidrišči tule res križ. Zato sva tudi midva večinoma tule po marinah, razen v res lepem vremenu. Potem se niso več javljali po radiu, na AIS-u pa sem videl, da jim je uspelo sidrati. Novozelandci se mi po svoje smilijo, saj razumem njihovo stisko, a si ne morem misliti, kaj je v njihovi glavi, da so šli zdaj na pot.

V tem vremenu se z malo jadrnico ne da nazaj na sever in tam tako ali tako ne bi mogli nikamor. Pred dobrim dnevom je 30 m velikanka šla na pot direktno na Švedsko, pa je uspela napredovati komaj s hitrostjo dva ali tri vozle, potem pa so obupali in zdi se, da se bodo vrnili (če jih bodo spustili nazaj).

Res, le kaj so mislili, da so odpluli iz Valencije proti Kanarskim otokom v času, ko je Portugalska že imela zaprta vsa pristanišča, za Španijo pa se je govorilo, da bo ukrep kmalu stopil v veljavo in s 16. marcem je res začel veljati. Pa zgodba o kruzerki, ki ji nikjer niso dovolili pristati, je še zelo živa. Bolj se mi zdi, da so špekulirali, da jih bodo že nekako spustili not.

Marina Lanzarote, 219. dan

Danes sem bil na spet zunaj – v trgovini. Sam. Španski ukrepi so namreč precej bolj jasni od slovenskih in prepovedujejo vsak izhod, razen dovoljenih (recimo nakup hrane, če greš sam – ne v dvoje). Nikjer pa ne piše, da moraš nujno v najbližjo trgovino, zato sem se namenil v Lidl, ki je 3 km daleč. Zračne linije je sicer le 1,5 km, a je treba najprej okrog cele marine.

Na poti sem se še malček izgubil, ko sem zamišljen odtaval eno ulico predaleč. Prav lep sprehod je bil. V Lidl sem šel pa zato, ker so tam prodajali alkohol – tak 96 %, tistega za pit dobiš povsod. Po mestu so krožile policijske patrulje v avtomobilih. Lahko, da je bila ista policajka trikrat – mesto ni prav veliko, pa še mimo policijske postaje me je vodila pot. Ljudi skoraj nič, avtov zelo malo. Na vhodu v trgovino je bil varnostnik in mi vljudno pokazal na regal, kjer si vsak lahko vzame rokavice (take, kot za kruh-zelenjavo), si lahko razkuži roke in vzame razkužilni robček. Lepo, ker tile vozički po trgovinah tako ali tako niso neki vzor čistoče, tokrat pa sem z veseljem obrisal ročaj.

Dosti stvari je bilo na razprodaji, vse so imeli. Gneče ni bilo, je pa bilo kar nekaj ljudi. Namesto piva sem raje kupil mleko – grem po pivo jutri. Saj je treba pretegniti noge. Na Lanzaroteju so še vedno le trije primeri korone, nobenega novega že skoraj en teden. Bomo videli, kako bo naprej. Drugod po Kanarskih otokih število kar narašča, največ jih je na Tenerifu.

Vlada se je odločila, da se bodo turistov s Kanarskih otokov znebili. Hoteli morajo zapreti vrata, ko odide zadnji gost ali najkasneje čez sedem dni. Se pravi, da čez en teden ne bo več niti enega odprtega hotela na Kanarskih otokih. Kaj to pomeni za nas jadralce, trenutno ni čisto jasno, a zadnji status je, da lahko ostanemo na barkah. Meni matematika tegale virusa ne pije vode.

Za primer bom vzel Slovenijo: Pravijo, da bo epidemije konec, ko bo imunih 80 % populacije. Imun postaneš, ko preboliš. Se pravi, da bo konec, ko bo bolezen prebolelo 1.600.000 Slovencev. Pravijo, da večina populacije premaga bolezen brez hujših posledic, a 15 % jih ima težji potek bolezni – to bo potem 240.000 Slovencev, 5 % okuženih pa je kritičnih. Torej 80.000. Krivuljo obolelih skušamo z ukrepi izolacije znižati in podaljšati, da bo zdravstvo lahko zdravilo vse težje in kritične primere. Zdravstvo že tarna, da delajo s polno paro, pa je hospitaliziranih le 40 bolnikov. Pa recimo, da zmorejo delati še desetkrat več. Se pravi, da bi lahko hkrati obravnavali 400 bolnikov. Recimo, da bolezen v povprečju traja dva tedna. Da skozi sistem spravijo vse tiste s težkim potekom, rabijo potemtakem 1200 tednov oziroma kar 23 let. Pa recimo, da te ne sprejmejo v zdravljenje, če si samo težak bolnik. Recimo, da zdravijo samo najbolj kritične. Da jih spravijo skozi sistem, rabijo 400 tednov oziroma več kot 7 let. Iz tega sklepam: Ali bomo v izolaciji še prihodnjih 7 do 23 let, ali pa bo bolnikov bistveno več, kot jih zdravstvo sploh lahko naenkrat obravnava.

V čem je potem smisel sploščiti krivuljo in podaljšati agonijo na 7 let ali več?

S tem samo odlagamo dan, ko zelo bolni ne bodo mogli do zdravnika za nekaj tednov. Upam, da sem se kje uštel v matematiki ali predpostavkah, ampak tudi, če je naše zdravstvo sposobno obdelati 100-krat več bolnikov kot sedaj (zelo iluzorno mišljenje), bi bili v izolaciji več kot pol leta. Danes je po uradnih podatkih 340 okuženih. Če je v resnici okuženih desetkrat več, a ne kažejo znakov bolezni (nekatere ocene govorijo, da je tako), je to še vedno le 3.400 okuženih.

To je manj, kot 2 promila populacije. Kako bo, ko bo okuženih 2 %, ali pa 20 % populacije, če zdravstvo tarna pri 0,2 %.

Verjetno se bomo morali pripraviti na to, da bomo bolezen preboleli sami, brez pomoči, razen če nam dajejo povsem napačne informacije o nalezljivosti in bo bolezen izginila s prvimi lastovkami. Srčno upam, da je to le navadna sezonska gripa. Od kruzerjev že slišim zgodbe o tem, kako niso mogli tja, kamor so hoteli, kako so obtičali in jim bo pretekla viza, baje ponekod zapirajo marine, slišal sem celo, da so iz Urugvaja enostavno izgnali vse barke.

Znana youtuberja, ki imata barko trenutno v Španiji, sta najela kombi in se podala na izlet po Evropi, sta obtičala v Avstriji. Do barke ne moreta, kombija ne moreta vrniti, iz Avstrije ju podijo – češ saj sta Američana, pa odletita v Ameriko. Skratka, midva imava še srečo, saj sva obtičala v lepi marini, ki ni med dražjimi in je varna in udobna za vsako vreme, za zdaj so živilske trgovine dobro založene.

Se pa že poznajo omejitve tudi na Heronu. Danes sva tesnila prehod jambora skozi palubo. Zmanjkalo mi je tako črnega kot belega Kenta (tesnilne mase), zato sva uporabila rjavega, ki ga je še nekaj ostalo od prenove kuhinje. Natanko vem, katere čendlerije (vsaj tri v peš razdalji od barke) imajo to robo na zalogi, a so žal vse zaprte. Zakaj nisem kupil en dan, preden so zaprli ...

Na Mali je Tone pisal, da je stotine milj oddaljen od najbližje čendlerije. Hja, žal smo tudi mi. Preko interneta pa se baje tudi ne da naročiti, saj je Španija zaprla meje. To moram še raziskati. Jutri naložim še nekaj slikic zatesnjenega jambora.

Marina Lanzarote, 220. dan

Ker sem včeraj kupil mleko namesto piva, sem bil danes seveda spet v trgovini. Tokrat sem šel v center mesta. Peš cona je bila opustela, vse je zaprto. V Dinotu (Superdino je še ena od španskih verig) ni bilo veliko ljudi. Tam imajo neke druge znamke piva, ki jih ne poznam, razen svetovno znanih, ki jih tu ne kupujem, raje kupujem španske, in sem vzel nekaj v akciji, česar ne poznam. In se je izkazalo, da je povsem solidno pivo, še boljše od piva v Mercadoni, pa še cenejše je. Cena piva v Španiji me vedno razveseli in danes sem kupil (sicer tamale – 33 cl) pivo po 20 centov za pločevinko. Po navadi plačam 21 centov.

No, pa dosti o pivu. Danes sva še nekaj delala na prehodu jambora skozi palubo, saj se je izkazalo, da pušča tudi pod spodnjo ploščo. Saj tukaj ni problema, ker ni dežja, ampak saj veste, kaj pravijo: Streho se popravlja takrat, ko sije sonce. 

Včeraj sem bral en super članek o virusu, kjer gredo dosti dalj od mojega včerajšnjega razmišljanja, čeprav so izhodišča in zaplet podobni. Oni celo vidijo luč na koncu tunela, če se ljudje in vlada obnašajo pravilno. A le, če ljudje in vlada vlečejo pravilne poteze ob pravem času. No, to bo pa v deželici malo težje. Tule pri nas je za zdaj še vse v redu. Še vedno imamo 3 ali morda 4 primere na otoku. Po drugih otokih in drugod po Španiji je slabše.

Barka Horizon (Novozelandci, ki so pred nekaj dnevi pripluli iz celinske Španije, in ki jih niso spustili v marino) so danes vezani v marini po dveh dneh na slabem sidrišču. Očitno so našli neko rešitev. Dali so jih na konec enega neobljudenega pomola, na pomol pa so postavili barikade in policijski trak. Tam so v karanteni, a jim ni hudega, saj imajo vodo in elektriko in predvsem niso več izpostavljeni vremenu in lahko v miru spijo. Verjetno bodo čez 14 dni smeli na kopno. No, eden bo smel, do trgovine in nazaj. Tako, kot mi vsi drugi.

Vreme namreč še vedno ni stabilno. Piha kar dobro in bo še bolj. Če se veter obrne in zapiha z jugovzhoda (kar je v naslednjih dneh mogoče), bi bilo pa na tistem sidrišču smrtno nevarno.

Obljubil sem nekaj slikic, ampak danes sva spet pacala s tesnilno maso in nisva nič slikala, da ne bi zapacala aparata. Mogoče bodo jutri zares slike.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

V novi Kaledoniji se vse umirja po opustošenju ciklona Gretel. Zdaj so na vrsti službe za odpravo posledic in reševanje. Nasedlo veliko ladjo, ki jo je dobesedno iztrgalo s sidrišča in pognalo v ozek preliv, jo je nabilo še v betonski most, kjer se je v plitvini pri ribji predelovalnici tudi ustavila. S tem lahko vsi, ki nismo bili tam le ugibamo, kako je bilo v Noumei tistih nekaj ur.

Zdaj tudi z obale vlečejo barke nazaj v vodo, jih postavljajo pokonci in rešujejo od njih, kar se rešiti da. Tudi potopljena plovila počasi dvigujejo iz morja s pomočjo balonov, nato pa jih z vleko pospremijo do kopna.

Precej nevšečnosti je naredil ciklon tudi na kopnem, saj so zaradi obilice dežja narasle reke, katere so se razlile iz svojih strug, ustvarile hudournike, ki so odnašale ceste in hiše. Prav tako je veter odnesel nekaj streh hiš, tudi kakšna stena na njej je zdaj odprta. V boatyardu, kjer je Indigo, je ob njem velika lakirnica za plovila. Tudi ta je ostala brez ene montažne stene in še sreča, da kosi le-te niso poleteli v Indigo. Kolegi, ki mi pišejo in mi pošiljajo fotografije, pravijo, da so po zraku letele posode za smeti, kante, mize, stoli in še kaj. Ravno ti predmeti so predstavljali veliko nevarnost, ki so kot projektili leteli po zraku.

In zdaj je še do včeraj 100% varna država pred corona virusom, razglasila stroge ukrepe in zaprla svoje meje. Kot vse ostalo, so na tapeti tudi letališča, trajekti, križarke in drugo. Tokrat se jim je začelo z dvema okuženima, enako kot pri nas. Tako se je moj odhod na Novo Kaledonijo samo še bolj oddaljil od začrtanega plana.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 211. dan

Hja, še dobro, da je bil let v Benetke odpovedan, saj bi, kot danes kaže, imela same probleme (in mogoče virus), če bi priletela v Benetke. Videti je, da imajo tam kar štalo. Danes sem se spravil na vrh jambora prat barko. To sem naredil prvič. Saharskega peska, ki ga je pred časom prinesla la calima, je namreč še vedno polno po jamboru, jadrih, zajlah in vrveh. In tu ne dežuje. zajle so tako rjave, da ne vem, ali je gor pesek, ali pa rjavijo. Dvižnice pa so vse enake rjave barve. Pritiska vode je bilo dovolj, da je razpršilna pištola brizgala vodo tudi na vrhu jambora. Na križih je bilo polno peska, sidrna luč, VHF antena in vetrni instrumenti so bilo vsi polni peska. Sploh ne vem, ali sidrna luč normalno sveti skozi ves pesek.

Zaključki:

• Če špricaš vodo na 20 m višine, si tudi sam ves moker.
• Ne le majica in hlače – tudi spodnjice so bile povsem rjave od spiranja peska, kot bi se podelal v hlače.
• Pištolca, na kateri visi 20 m cevi polne vode, je svinjsko težka. Posebej zato, ker se z drugo roko držiš, da ne padeš in imaš le eno roko na voljo za pranje.
• Moker aluminij je zelo drseč.
• Rjavo vodo veter nosi tudi na sosednje barke (oprostite, sosedi).
• Ko sem končal, je bila paluba zelo rjava in sem jo moral oprati.

Upam, da sem spral dovolj peska iz drsnikov glavnega jadra (s krogličnih ležajev drsnikov) ter iz mehanizmov za navijanje genove in solenta, da se ne bodo zatikali. Tudi vrvi bodo zdaj lažje drsele po škripcih. Hja, kakšen dober dež bi se prilegel. Ampak, če me spomin ne vara, letos še ni deževalo več kot tri kapljice. Sicer tule življenje poteka normalno. Kakšne panike glede virusa za zdaj ni zaslediti, edino dezinfekcijskih robčkov nisem mogel kupiti, ko sem se še odpravljal na let v Benetke. Ne vem, ali so ljudje vse pokupili, ali pa jih že prej niso prodajali. Sem pač kupil 96 % alkohol in vlažilne robčke za obraz in lahko iz tega sam naredim dezinfekcijske robčke. 

Tole sem pa danes prebral od dveh ameriških prijateljev na Facebooku: Prvi pravi: Virus ni odporen na alkohol, zato spijem kako Corona pivo in čez ruknem en rumček, pa sem varen. Drugi: Rum ima 40 % alkohola, to ni dovolj. Mora biti vsaj 67 %. Prvi: Ah, potem bom pa dvojni rum.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 212. dan

Danes menjam vrvice, ki držijo pokonci vrečo glavnega jadra in poskrbijo  za lep padec jadra v vrečo in ne zraven (lazy line). Stare so že vse preperele in natrgane. Seveda pa je za to treba na jambor, saj menjavam tudi oba konca, ki sta privezana kak meter nad drugim križem, na katerem je škripec za vse skupaj. Danes, ko je jambor suh, je plezanje precej lažje. Vse štrike dobro operem, saj so še vedno polni peska, ki odpada. So pa tako trdi, da stojijo pokonci, kot bi bili žica in ne vrv. 

Potem se lotiva merjenja in računanja. In potem študirava kateri del potrebuje kako debelo vrv. Zadnjič sva kupila 50 m šestice (6 mm), kar je dobra osnova, a še zdaleč ni dovolj za vse. Tale naša barka je velika kot vrag. Kadar kaj delaš na njej, je vedno prevelika, ko pluješ po oceanu, pa se zdi majhna kot orehova lupina.

Načrt je narejen. Za nosilce škripčevja vzameva osmico, ker je bila tudi sedaj tam osmica. Ta del namreč nosi zaradi škripca dvojno težo vsega skupaj. Za večino preostalega bo dobra šestica (nosi enojno ali polovično težo), le za najbolj spodnje konce, ki nosijo vsak le po četrtino teže, bo (upam) dobra tudi štirica. Če se bo preveč hitro zgulila, bom pa kasneje pojačal in zamenjal s šestico. Skratka, z vsem tem merjenjem, rezanjem in taljenjem koncev vrvic in ob dvakratnem plezanju na jambor sem se tako zamudil, da danes sploh nisem dokončal. Imam še malo za jutri. Pač, ker spreminjam design, traja malo dlje, kot če bi le zamenjal obstoječe vrvice z novimi. Po novem bom lahko te vrvice kontroliral iz kokpita in si s tem precej olajšal delo.

Sicer se ne dogaja nič posebnega. Po internetu spremljava širjenje virusa. Tule na otokih se počutimo dokaj varne, saj gre za manjše populacije ljudi. Res pa je, da kruzerice nemoteno prihajajo in ljudje nemoteno hodijo z njih na izlete po mestu. Za zdaj nisem opazil, da česa v trgovinah primanjkuje, ali da bi kdo kupoval kakšne velike zaloge. Tudi v gostilnah ni opaziti manj prometa. Naj tako ostane.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 213. dan

Pri nas spet bolj piha, a v marini ni vala. Tako mirno je kot na jezeru. Tudi tule imamo ribe, ki čistijo barko. Videti je, da v vodi ni preveč hranilnih snovi. Po domače: voda je čista. Poleg tega je voda tudi mrzla. Posledica je, da ni toliko obraščanja bark pod vodo. Na prvo žogo bi lahko to predpisal tudi Coppercoatu, a relativno malo so obraščene tudi skale v v odi, pontoni in stebri v marini in vse drugo, kar je v vodi. Rib pa je kar nekaj. Zato so ribe mogoče bolj lačne. V trup barke se zaletavajo s tako silo, kot bi kdo trkal. Prav prijetno jih je poslušati, saj veš, da obirajo s trupa tisto, kar raste na njem in da posledično meni ne bo treba tega delati.

Sicer se tukaj prav dosti ne dogaja. Dokončal sem tiste vrvice, a bolj, ko jih gledam, bolj se mi zdi, da bom tudi tiste na koncu zamenjal z debelejšimi (6 namesto 4 mm). Verjetno grem jutri v čendlerijo po še nekaj m vrvice. Tule imamo v marini WiFi (sicer počasen) in berem, kako se po svetu širi panika glede virusa. Gospodarska škoda bo enormna. Ni mi všeč, kako so naši politiki spet poskrbeli samo zase in za javni sektor. Če bodo javni uslužbenci doma, bodo dobili pol plače. Ja, plačati jo bo pa moral tisti revež iz gospodarstva, ki bo ravno tako doma, in ne bo imel prilivov, ker ne bo nič izdelal in prodal, moral bo pa plačati vse davke in prispevke. Tiste zase in še tiste za negospodarstvo. Ja, iz česa pa?

Še dobro, da sem na barki in se mi s tem ni treba preveč resno ukvarjati. Španijo kot državo (Kanarski otoki so del Španije) je virus kar dobro prizadel. So na osmem mestu po številu okuženih na milijon prebivalcev (Slovenija je na enajstem mestu), a tule na Lanzaroteju do danes nismo čutili tega.  Danes pa so sprejeli kup preventivnih ukrepov: križark ne bo več, vse glavne atrakcije, kjer se po navadi zbira največ ljudi, so zaprli. Tako so na primer zaprti: Kaktus garden, vulkan Timanfaya, Mirador del Rio, Jameos del Agua in kup drugih. Odpovedani so sejmi, žurke za Saint Patrick's day itd. Na Madeiro ne moreva, saj so zaprli vsa pristanišča. Ne le za velike kruzerke, ampak tudi za jadralce. Če tega ne bi vedel in bi se pojavil tam, bi se lahko samo obrnil in šel nazaj.

Ja, tale virus dela precejšnjo štalo. Na netu je vse polno dezinformacij in nebuloz – recimo na viziti v članku o zaščiti pred virusom pišejo o domačem antibakterijskem gelu, in ignorirajo dejstvo, da virus ni bakterija. Najprej pravijo, naj preverimo, ali imajo razkužila za roke vsaj 60 % a lkohola, potem pa navedejo domači recept, v katerem je samo 16 % alkohola. Tile 'novinarji' nimajo pojma, o čem pišejo. V poplavi bedarij pa mi je bila všeč serija člankov tegale doktorja: https://regenexx.com/blog/coronavirus-myths-debunked/

No, dovolj o virusih. Čas je, da si naredim kak bolj resen plan, kaj bom delal po barki, saj je projektov veliko. Se beremo jutri.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 214. dan

Od danes veljajo strogi ukrepi karantene tudi za Španijo. Čeprav so Kanarski otoki daleč od celinske Španije, so del države in ukrepi veljajo tudi pri nas. Včeraj je Lili hotela na pico, pa sem jo prepričal, da greva raje danes (za včeraj sva imela tak lep kos mesa za večerjo). No, danes ne greva, saj so lokali zaprti. Dobro, da sem tisto vrvico kupil včeraj, saj jutri (v nedeljo je čendlerija tako ali tako zaprta) se ne bi dalo več. Še slaščičarna/pekarna v marini je zaprta, ker je njena glavna dejavnost prodaja slaščic v lokalu, vmes pa prodajo še kako štruco kruha in torej očitno niso registrirani kot živilska prodajalna, ampak kot slaščičarna. Bo treba čez kak dan po kruh v mesto. In to samo eden. V Španiji so namreč omejili tudi gibanje na prostem. V trgovino gre lahko le ena oseba, ne pa dve ali več hkrati.

Če sem prav razumel, so odprte lahko le nujne trgovine, kamor spadajo prodajalne hrane, zdravil in IT-opreme. Zanimivo, da je informacijska tehnologija uvrščena med nujne trgovinske dejavnosti. Videti je, da so osnovne človekove potrebe za preživetje sedaj zrak, voda, internet in hrana. Aja, pa od dejavnosti so odprte brivnice in frizerski saloni. Kajti, če greš s korono na intenzivno nego, si je očitno treba prej narediti frizuro. Na barki zelo blizu naju so se pol dneva rezgetali, kot bi krakale vrane. Očitno so preventivno razkuževali korono z alkoholom. Na srečo jim je popoldan zmanjkalo 'razkužila' in so se preselili na sosednji ponton na drugo barko in je spet zavladal običajni mir. Takrat sem se v bistvu zavedel, kakšen blažen mir imamo tule v marini. Razen žvižganja vetra v štrajih, ni prav nobenega hrupa. Ravno prav, za nas starce, penzioniste. Ha, ha.

Danes sva se lotila problema puščanja vode pri jamboru. Heron ima jambor do kobilice. Obstajajo barke, ki imajo jambor nasajen na palubo, pod palubo pa imajo podporni steber ali podporno steno, obstajajo pa tudi take, kjer gre jambor skozi palubo in je naslonjen prav na kobilico. Prednost prvih je, da normalno ne puščajo pri jamboru, saj se jambor na palubi konča. Prednost drugih pa je, da je konstrukcija bolj čvrsta in baje lepše jadrajo. No, večina tekmovalnih bark ima jambor do kobilice.  Slabost tega pa je, da je skoraj nemogoče dobro zatesniti prehod jambora skozi palubo. Jambor namreč ni navadne ovalne oblike, ampak ima na eni strani precej zakompliciran profil, ki služi drsnikom glavnega jadra. Poleg tega se jambor med jadranjem nekoliko premika in s tem kvari vodotesni stik ob palubi. Za povrh pa so znotraj jambora vrvi, ki gredo ven nad palubo, in žice, ki gredo ven pod palubo. Ker ima jambor polno lukenj za vrvi, lahko notri pride nekaj vode. In ta voda se potem cedi po jamboru navzdol do plošče, ki naj bi to preprečila. A skozi to ploščo so napeljane žice (za VHF-anteno, za sidrno luč, za vetrni instrument, za motorno luč ... itd. Jasno, da zadeva nikoli ne tesni 100-odstotno.

In Heron po 15 letih že kar dobro spušča vodo v notranjost. Plošča (ki je na višini pribl. 3 m nad palubo, da težje prideš do nje in ki jo lahko vidiš le skozi malo luknjico, kjer gre ven dvižnica), je videti v redu. Danes sva odstranjevala več plasti tesnil na spoju med jamborom in palubo. Da je tu problem pereč že dalj časa, priča več plasti tesnil. Našla sva prozoren silikon, belo Siko, črni Kent, rjavo tesnilo neznanega izvora podobno prožni gumi. Očitno je bilo že več poskusov zatesniti ta spoj. Zadnji (črni Kent) sem nanesel še jaz kmalu po nakupu barke. 

Seveda pa je bilo treba dosti priprav, preden sva sploh prišla do tesnil.

- odstraniti vse vrvi (dvižnice, krajšave, vang ...);

- odviti vse škripce pritrjene na bazi jambora. Po 15 letih je bil to zahteven projekt, saj se dotikajo različni materiali (aluminij in nerjavno jeklo) in je zaradi vlage in soli prišlo do korozije in zlepljenja materialov;

- odviti povezovalne vijake (nekaj s spodnje strani – za kar je bilo treba odstraniti stropne obloge) in nekaj od zgoraj;

- odstraniti vang, ki je bil preveč v napoto.

Uspelo nama je sprostiti in malo dvigniti zgornjo manšeto. Vloga le-te je, da pomaga zatesniti vrzel med spodnjo manšeto in jamborom. Spodnje manšete pa za zdaj še nisva uspela premakniti. Ta tesni med zgornjo manšeto in palubo. Jutri naprej. Bomo videli, kako bo šlo. Če ima kdo kakšno idejo, kako naj se tega lotim, je dobrodošel. Bom dal jutri kako slikico.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 215. dan

Najprej popravek od včeraj:

Očitno so v končni verziji nekoliko spremenili ukrepe in frizerskih salonov ni več med izjemami, torej ne smejo biti odprti.

Malo statistike za danes: Kanarski otoki, ki imajo nekaj malega več prebivalcev kot Sloven ija, imajo danes 111 primerov korone, eno smrtno žrtev in 9 resnih primerov. Lanzarote ima 150 tisoč prebivalcev in tri primere korone. Letalskega prometa je manj, a še zdajle zvečer flight tracker kaže v zraku približno 50 letal med Kanarskimi otoki in Evropo. Verjetno večina vozi ljudi domov, saj si Kanarski otoki prizadevajo, da bi število turistov na otokih začasno spravili na nič. Drugega za drugim bodo zapirali hotele.

Za nas v marini trenutno ni nobenih novic. Ukrepi ostajajo taki, kot so bili:

- dovoljena je uporaba tušev in WC-jev v marini. Ti so tudi redno čiščeni, kot do sedaj. Marina deluje normalno, le gotovine ne smejo sprejemati.

- ni dovoljeno izpluti na dnevni izlet in se zvečer vrniti v marino. Dovoljeno je izpluti z namenom, da odpluješ kam drugam. Če odpluješ se lahko vrneš le v primeru sile (če se ti na primer kaj pokvari).

- če barka pripluje v marino, jo normalno sprejmejo. Ni recimo 14-dnevne karantene, a ta tako ali tako ni potrebna, saj smo vsi ves čas v karanteni.

- ni se dovoljeno sprehajati. Sploh. To velja tako za domačine kot za turiste.

- dovoljeno pa je, da gre ena oseba (ne smeta biti dva) v trgovino po osnovna živila ali medicinske zadeve.

- Dovoljeno je peljati psa na potrebo.

- Dovoljeno je iti v službo in nazaj domov.

- Dovoljeno je iti na letališče, če imaš polet.

Policija te lahko na cesti ustavi in povpraša, zakaj si zunaj. Lahko te kaznuje, če nimaš opravičljivega razloga ali če sta zunaj dva ali več skupaj. Pri sosedih (pa ne najbližji sosedi – ti so ena prijazna francoska družinica), ampak na drugi strani pomola, so očitno obnovili zaloge 'razkužil', saj se spet razlega 'krakanje'. Ena od jadralk očitno pod vplivom 'razkužil' oddaja namreč glasen paritveni klic na čisto vsak stavek, ki ga kdo izreče. Njeno režanje pa spominja na krakanje srake.

Današnji dan se ne bo ravno zapisal v anale: Spodnjega obroča med palubo in jamborom mi ni uspelo premakniti niti za desetinko milimetra. Upam, da to pomeni, da je vse dobro zatesnjeno, saj če ga ne morem dvigniti, ne morem pod njega nanesti nove tesnilne mase. Druga polomija pa je bila današnja pica. Ker nisva mogla v picerijo, sva pico delala doma. Lili po navadi dela vrhunske pice. Tokrat je porabila že pripravljeno zmes za testo (notri je kvas, sol, itd., itd.), ki se je že nekaj časa valjala po barki. Testo ni in ni hotelo vzhajati. Ok, mogoče je razlog v tem, da je rahlo pretekel rok trajanja, a kepa je bila ves čas enako velika. Vseeno sva pico spekla in po pričakovanju ni uspela najboljše. Meni je bilo sicer čisto v redu, Lili pa ni bila navdušena nad svojim delom. Še vedno je bila za klaso ali dve boljša od pice, ki sva jo pred leti jedla v piceriji v Almerimarju (celinska Španija).

Tudi na novo pečico se morava še malo navaditi. V sredini peče zelo močno, na robovih pa dosti manj. Plinske pečice na barkah pač niso enakovredne dobrim električnim. In tale je, kako naj rečem, italijanska. Glede na to, da se zdaj ne premikava in sva obtičala v marini, se včasih sprašujem, ali naj sploh še vedno pišem dnevnik, saj se nič morskega ne dogaja. Dokler mi tedenska statistika pravi, da berete, bom vztrajal. Lahko pa mi napišete (mail ali SMS) ali naj še pišem ali naredimo pavzo do izplutja. Aja se opravičujem za slabe slike – pomotoma sem premaknil en gumb na fotoaparatu in je vse totalno presvetljeno.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Pa je prišel! Pridivjal, dvignil kar je lahko dvignil, odtrgal in razmetal. Sreča je, da oko ciklona ni bilo nad Novo Kaledonijo, ampak malo stran na oceanu. A še vedno je dosegel konstantni veter z dežjem, nekje okoli 60 vozlov, s sunki do 72 vozlov. Vse skupaj je trajalo nekaj ur, morda 6 in ne več, v najhujšem, seveda.

Jutro se je prikazalo z žalostno sliko. Veliko plovil je bilo nasedlih na obalo, nekaj jih je potopljenih in na kopnem so bila plovila prevrnjena na bok. Na srečo je z Indigom vse v redu, še vedno je na stojalu. Dobro sem ga privezal in kot da mi je nekaj reklo, sem preden bi zapustil Novo Kaledonijo, kupil štiri »cargo« pasove za kontejnerje in privezal barko, med bitvo in sidrom v zemlji. Takrat sem premišljeval ali bi kupil ta trak in dal zanj skoraj zadnje franke iz denarnice, a očitno mi je nekaj reklo, da se splača. Še solarne panele sem zvezal skupaj, nato pa povezal s trupom barke. Ob strani sem privezal srednje bitve z močno vrvjo in jih zategnil na sidra na tleh. Žal veliko drugih ni imelo te sreče kot Indigo. Tudi moj dober prijatelj, Irec Bill ne. Žalostno je, ko po fotografiji vidiš, kako njegova barka leži na boku, naslonjena na tla in sloni na rob betonskega bloka, ki je še prej razparal trup. Tudi eno od stojal je prebilo trup , krmilni list je zvit, kaj je s kobilico in v tem delu trupa, lahko samo ugibamo. Ne upam si niti pomisliti, kako mu je pri srcu. Danes sva se slišala, bilo je žalostno.

Zdaj oba rešujeva kako bova čim prej na Novi Kaledoniji. Tunel vidiva, kot se temu reče, le svetlobe še ni in je verjetno še nekaj časa ne bo. Ta virus corona ne uničuje samo dihal, ubija preko psihe, očitno se nas nekaterih, dotika tudi drugače.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Nedelja je in časa je več kot dovolj. Slovenija ima z vsakim dnem več pravil in več prepovedi. Če jih bomo upoštevali bomo ostali zdravi, vsaj tako pravi vlada. Nisem iz medicinske stroke, zato se tudi ne bom vtikal v virus, a je poguben ali ne? Tudi borzni posrednik in doktor ekonomije nisem, zato ne vem, ali je virus umeščen med ljudi zaradi zloma Kitajske, ali svetovne borze. Morda je vse skupaj zato, da so lahko kitajski mogotci zaradi padca delnic že pokupili nazaj svoje kitajske delnice in postajajo nazaj 100% lastniki svojih podjetij. Kdo ve? Marsikaj berem na tem internetu in poleg informacij je ogromno dezinformacij.

Vem le to, da je moja prva letalska karta za povratek, ker bi moral leteti iz Dunaja v Urumqi in  Guangzhou (oba Kitajska) do Sydneya, stornirana. Ker je višja sila, vračila denarja ni in ga verjetno nikoli ne bo. Zato pohitim in kupim novo karto, z drugimi vmesnimi postanki, kjer še ni krize. A zdaj že Slovenija zapira letališča, država ima corona virus, druge države pa vse bolj in bolj zapirajo meje in potnikom iz držav, kjer je več virusa, prepovedujejo vstop ali zahtevajo 14-dnevno karanteno na stroške obiskovalca. Slovenija je v Avstraliji in v Novi Kaledoniji na črni listi, torej je država z velikim rizikom. Moj povratek je še v zraku, verjetno tudi letalska karta, ki naj bi bila koriščena v času prepovedi letenja, a občutek imam da je za njo vedno manj upanja. Ostane mi le, da sem strpen in da čakam. Slišal sem, da gredo stvari naprej šele v tretje. Nova Kaledonija se hvali, da so še vedno 100%  varna država pred corono. In kaj če bo pri nas enkrat bolje, tam pa se šele začne pekel?

In kot da ne bi bilo že tega dovolj, je že danes Novo Kaledonijo prešel tropski cikolon  Gretel. Ker mu tu že napovedujejo tretjo stopnjo moči, je že dobil ime. Upam le, da ne bo kaj hujšega, saj je tu napovedan veter  okoli 45 vozlov, s sunki do 65 vozlov. Ker prihaja z vzhodne strani Avstralije in bo prizadel zahodno stran Nove Kaledonije, upam, da bo šel dovolj daleč od Noumee in bo tako Indigo ostal cel na stojalu suhe marine.

Blog pišem od tu naprej zvečer in do sedaj sem dobil že nekaj novih informacij. Malo prej mi je Norvežan poslal sporočilo, da je v zalivu noro. Morje menda vre, izmerjen je sunek vetra 72 vozlov, pod 60 vozlov se veter ne spušča. Klici »mayday« po VHF radiu se vrstijo v Angleščini, Francoščini,… trga barke z boj – ker imajo preparele vrvi, sidra na sidriščih popuščajo in plovila gredo po svoje, tudi na kopno. Plovila v marini so še najmanj varna, saj je morje tako nemirno, da trga privezne vrvi, jambori in pripone udarjajo skupaj, kakor tudi trupi od plovil. Letošnje računalniško predvidevanje o ciklonih je bilo za Novo Kaledonijo 100% varno, a kot vidimo, je to že drugi ciklon v dveh mesecih! Le kaj še bo? Komaj čakam naslednji dan, morda dva, da izvem, kako je z Indigom. Bova še nadaljevala skupno pot ali ne? Občutil je že Mario na Karibih, zdaj še Gretel na zadnjem otoku pred Avstralijo…

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife – Marina Lanzarote, 206. dan

Napoved o močnem vetru se je uresničila. Cel dan nam žvižga okrog jambora. Res dobro, da sva se vezala s premcem v veter.

Šel sem malo na sprehod, vendar sem bil hitro nazaj. Veter dviguje pesek in na splošno hoja ni prijetna. Vetra je ves čas čez 20 in večkrat čez 30 vozlov – to je 6 do 7 Beaufortov. Največ sem ga danes izmeril 36 vozlov (67 kmh).

Danes ne bi rad delal pasaže proti vetru. Še Olsen (super moderni in hitri trajekt) je vozil počasneje in spremenil običajno ruto. Med Las Palmasom na Gran Canarii in Arrecifom na Lanzaroteju po navadi vozi po ravni črti – se pravi severozahodno od Fuerteventure. Danes pa je šel naokrog – se pravi pod Fuerteventuro. Na ta način je vsaj del poti imel manjše valove in posledično manj bruhanja na krovu. Ravno sem ga videl, ko je prihajal. Presenečen sem bil, ker je vkrcal pilota. Ne vem, ali so to kakšni predpisi ali je to zaradi vremena, ampak ta kapitan vozi v to isto luko dvakrat na dan. Le zakaj rabi pilota.

Mora pa biti tale pilot kar akrobat. Medtem ko se je prekrcaval, so valovi zalivali njegovo pilotino in voda je brizgala nekaj metrov višje, kot je bila streha pilotine. Ni lahka tale služba, če so zunaj 4- do 5-metrski valovi.

Danes sem malo brkljal po barki. Sestavil sem električni adapter s 30 A na 10 A in se lotil vgradnje še zadnjega vinča. Tega sem se do danes otepal, ker bi moral narediti precej zakomplicirano polico zanj (in seveda dovolj trdno) na mestu, kjer je trenutno star, pokvarjen chart-ploter.

Danes pa sem še enkrat meril in ugotovil, da ga pravzaprav lahko postavim tudi naprej od glavnega vinča, le precej stran mora biti, da ne ovira poteka vrvi in odpiranja pokrova skladišča za splav. Na tem mestu je paluba narejena v sendvič konstrukciji (plastika-balsa-plastika). Balsa je premehka, da bi kar montiral vinč, zato sem izvrtal večje luknje (10 mm za 6 mm vijake) in s posebnim orodjem za kopanje balse (odlomljen imbus ključ vpet v vrtalnik) izkopal vso balso še dober cm naokrog. To votlino pod luknjo in samo luknjo sem nato napolnil z zgoščenim epoksijem.

Ko se strdi, samo še zvrtam notri 6 mm luknje in montiram vinč. Na ta način bo epoksi povsod okrog vijaka in bo naredil most med spodnjo in zgornjo plastiko. S tem bom dobil dovolj trdno in vodotesno osnovo za montažo. Jutri, ko bo epoksi trd, pa naprej.

Lanzarote: Arrecife – Marina Lanzarote, 207. dan

Veter je malo popustil. Še včeraj je pihalo okrog 30 vozlov, danes pa okrog 20. Temu primerno se je zmanjšal tudi val od vetra. 

Če je zygrib še včeraj napovedoval do 5 m visoke valove, so ti danes do 4 m. Od tega swell le 1,5 m in od vetra 2,5 m. To velja za okolico Kanarskih otokov. Tule v Arrecifu swella skoraj ni čutiti in če pogledam na morje, se mi na splošno zdi, da je vala precej manj. A to je lahko lokalna posebnost zaradi konfiguracije terena. V vsakem primeru sem vesel, da sva v varni marini, kjer se skoraj ne premikamo.

Dopoldan sva šla pogledat lokalno tržnico. Ni me prepričala, je zelo majhna, mogoče šest stojnic. Pri večini imam občutek, da so šli v Lidl kupit sadje in zelenjavo in ga tule prodajajo turistom po dvakratni ceni. Ne vem, zakaj bi dal za kg banan na trgu 2,5 evra, če so enake (kanarske), prav lepe v supermarketu bile 1 evro. Tu se pač vidi, da na otoku ni vode. Lokalna ponudba na drugih otokih je bila neskončno boljša. Ribarnica pa je bila zaprta, čeprav bi naj bila odprta še dve uri. Mogoče zaradi vetra ribiči niso šli ven. Kaj pa vem. 

Razstavil in očistil sem tisti vinč, ki ga montiram. Se vidi, da je bil ta najbolj zapostavljen. Prej je bil na kabini namenjen krajšavam glavnega jadra. In, ker je bil ves čas pod streho (pod sprayhoodom) in se je malo uporabljal, sem ga večkrat preskočil pri rednih servisih. A malo čiščenja z nafto in mazanje s specialno mastjo za vinče ter oljem za vinče za občutljive zobke, pa je bil kot nov. Zvrtam luknje in pomerim vijake, ki so seveda prekratki. Jasno, budala. Prej je bil montiran na mestu, kjer ni balse v palubi in je zato paluba tanjša. Tule pa je vmes balsa in so vijaki prekratki. Tako, kot so bili na drugi strani. Saj se sedaj spomnim. A pravih vijakov nisem našel v moji zalogi. Če bi bili osmica, ne bi bil problem, a moj nabor šest-mm vijakov je bolj omejen. Imam samo krajše in enako dolge. Čendlerije so danes popoldan in v nedeljo zaprte, bo pač projekt počakal na ponedeljek.
Proti večeru sem šel na daljši sprehod po industrijskem delu mesta. Kakšno razsulo je to. Nekoč se je tu moralo nekaj dogajati, saj je polno bivših birtij, a dandanes je vse zapuščeno in razpadajoče.

Lanzarote: Arrecife–Marina Lanzarote, 208. dan

Za nami je lepa, sončna nedelja, ko se pri nas ni kaj dosti dogajalo. Malo sva delala po barki, med drugim sem zamenjal ogljeni filter razsoljevalnika, oprala sva eno žehto perila in podobne drobnarije. Sicer pa je nedelja dan za počitek. Predvsem dopoldan je veter še upadel, zdaj zvečer spet malo bolj vleče, a ni nič v primerjavi z vetrom izpred dveh treh dni. 

Marina se je res izkazala s tem, da nič ne zateguje vrvi – swell praktično ne pride noter. Povsem na južnem koncu (vhod je s severa) se globine precej zmanjšajo in ob oseki pogleda ven nekaj kupov kamenja. Tam je pod cesto narejen tudi tunel proti odprtemu morju. Posebnost tunela je v tem, da bi ob oseki po njem lahko peljal z motorjem (ker je na suhem), na pol plime bi se lahko skozi peljal s čolnom, ob plimi pa samo s podmornico, saj je zalit do stropa. Ker sem bil prijetno presenečen nad tem, kako malo swel pride marini do živega, sem malo študiral, zakaj je tako. Prvič je marina na pravi strani otoka, tako da precej swela blokira že otok sam. Zanimiv pa je vhod. Čeprav je valobran kratek, ima marina zanimive posebnosti – poglej skico za lažje razumevanje. Swel se okrog valobrana sicer lomi in zavije notri, a en del ga kmalu ustavita plitvina in zob Isla de Crudes.
Kar ga ostane, se razdeli na dva kraka in del gre v tovorno luko. Del, ki prodre v levi (zahodni) krak, pa ima prosto pot, da se razlije na sever in potuje v vedno plitvejši zaliv. Tam se razlije na obali in se mu energija s tem izniči.Nazaj na jugozahod pa gre res težko že zaradi plitvine na ovinku in ozkega prehodu v bazen pred marino. Tu se sreča s še enim pomolom, ki ga dokončno ubije v nameri, da bi guncal barke. 

Bazen marine je najprej globok, proti jugu pa se postopoma globina zmanjšuje in se morebitna preostala energija porazgubi in se ne more odbijati od sten, ker navpičnih sten ni.
Res, lepo narejeno. Jutri skočim v čendlerijo po tiste vijake, da lahko končno montiram vinč, in po nekaj vrvi. Za navijalec genove bova uporabila debelejšo vrv. Sedaj imava 8 mm, ki je pretanka za prste in je težko pospraviti genovo. Potrebujem tudi debelejše vrvice za 'lazy-line'. To so vrvice, ki držijo vrečo glavnega jadra in poskrbijo, da jadro pade v vrečo in ne zraven. Nabavil sem 4 mm, a sem pri viharju med Sardinijo in Menorko ugotovil, da morajo biti močnejše. Sicer se mi ni strgala ta nova vrcica, strgala se je ena stara, utrujena od sonca in soli, a dalo mi je misliti, saj so tudi tukaj sile lahko zelo velike, če se glavno jadro spet napolni z nekaj sto litri vode. Bom raje dal 6 mm vrvice, ki imajo 800 kg nosilnosti. To bi moralo biti dovolj.

Lanzarote: Arrecife–Marina Lanzarote, 209. dan

Dopoldan sva besno poskušala najti cenejši prevoz iz Benetk v Ljubljano, saj je bila cena za GoOpti trikrat višja od normalne. Ni nama uspelo in sva pač kupila to, kar je bilo. Z nakupom sem čakal do zadnjega, saj sem hotel biti prepričan, da let bo. Jutri zvečer namreč planirava prihod v Slovenijo (preko Benetk!). Nisem vedel, da je treba GoOpti kupiti dovolj vnaprej, če hočeš imeti normalno ceno. Dan pred odhodom so samo še drage variante, so mi povedali, ker morajo dati poseben avto. Nas vsaj ne bo spet devet v avtu. Po vseh teh kolobocijah sva končno šla v čendlerijo po vijake in vrvi. Vse sva dobila in nato zavila v odštekano birtijo zraven ribarnice. Mislim, da sva bila edina turista, drugi so bili lokalci. Nihče od osebja ni govoril nobenega od jezikov, ki jih znava midva, a smo se hitro zmenili. Lokal je poln presenečenj.

Na zunaj je grd, saj je nameščen v delu opuščene industrijske hale, terasa pa je na dvorišču pod bivšim nadstreškom za avtomobile. Ko pa sva prišla notri, sva bila pa prijetno presenečena. Vse čisto in urejeno, stoli na terasi so povsem novi, oblazinjeni in bolj primerni za hotel visoke kategorije kot za delavsko menzo. Punca prinese lepe pogrinjke, vse je na nivoju. Za moje pivo vzame leden kozarec iz zamrzovalne skrinje in dobim res hladno pivo v pravem kozarcu. Lili dobi svoje vino v visokem pecljatem kozarcu, ki spet bolj sodi v top hotel kot v delavsko menzo. Postrežba je bila top, hrana odlična, edino, kar je spominjalo na delavsko menzo, je bila cena. 9,5 evra na osebo za predjed, glavno jed, sladico in pijačo. Verjetno naju bodo še videli.

Popoldan končno zmontiram vinč. Vse je šlo gladko. Videti je, kot da tam mora biti. Končno lahko normalno jadrava z obema prednjima jadroma naenkrat na obeh uzdah. Prej sem za desne uzde moral škotino napeljati na vinč na kabini barke. Zvečer pa šok: Postala sva žrtev koronavirusa. Ne, nisva okužena, a tik pred zdajci so odpovedali najin jutrišnji let v Benetke. Pa ravno zaradi tega sva rinila nazaj na Lanzarote, da lahko barko v miru pustiva v varni marini in poceni odletiva domov. Marina je plačana vnaprej (zaradi popusta), ne verjamem, da se bo tu dalo kaj narediti. Na GoOpti so bili zelo fer in so nama celotno kupnino dali v dobroimetje pri njih. Čisto po črki njihovih pogojev odpoved leta ni krita. Zamuda je zavarovana in bi naju počakali ali poslali po naju nov prevoz, če bi pri odhodu zamudila let, bi nama uredili nov let in po potrebi hotel, a to, da letalski prevoznik odpove let, formalno ni razlog za vračilo kupnine na Optiju. Vseeno so nama dali dobropis. Pametna poteza od njih, saj sva redni stranki.

Kako naprej? Bova videla. Plan je plovba na Madeiro, a za to morava še malo počakati, da se uredi vreme. Od tam pa bodisi v Sredozemlje ali pa na Portugalsko, celo Škotska ni povsem izključena. Bomo videli. Tale korona nama je prekrižala račune in sva trenutno obtičala na Lanzaroteju.

Lanzarote: Arrecife–Marina Lanzarote, 210. dan

Marina se je izkazala. Pripravljeni so nama vrniti plačilo, če odrineva pred koncem plačanega meseca in to brez odbitkov. Seveda izgubiva tistih 20 odstotkov popusta, ki sva ga dobila za celih 30 dni, a to je logično. Tako, da zaradi marine nisva obtičala tukaj in lahko odrineva na Madeiro kadarkoli. Sva pa do nadaljnjega obtičala zaradi vremena. Včeraj ali danes zjutraj bi bilo idealno vremensko okno za prečenje na Madeiro. Madeira se nahaja severozahodno od naju. Včeraj, danes in jutri piha iz 60°, kar pomeni, da bi dva dni in pol, kolikor traja pasaža, če si normalno hiter, imela veter v bok. Valovi so relativno majhni. Val vetra je meter do meter in pol, swella je dober m, jakost vetra pa je normalna, okrog 15 vozlov. A bi morala odpluti najkasneje danes zgodaj zjutraj. Ampak tega sem se domislil šele danes dopoldan, ko je kavica dobro prijela in sem v marini preveril možnosti odpovedi. Kdaj bo naslednja taka priložnost ne vem, a en teden nič ne kaže na njo. Ciklon na severnem Atlantiku mora biti dovolj močan, da premakne azorski anticiklon. To se zgodi velikokrat – a ne vsak teden.

Danes zjutraj sva si komaj opomogla od odpovedi leta in sploh še nisva vsega uredila. Na barki nobene sveže hrane, saj sva hotela domov in sva porabila vse zaloge, da se ne pokvari. Torej: tudi, če bi se tega domislil že včeraj zvečer, bi bilo prepozno. Danes bi morala nabaviti hrano in pijačo, natočiti vodo, urediti vse v marini in še kup drobnarij. Med drugim tudi naštudirati Madeiro – saj niti ne vem, v katero marino naj se napotim in kje so dobre lokacije. Še najtežje pa bi bilo admiralico pripraviti do tega, da sprejme spremembo plana. Ona res ne mara presenečenj in spontanih odločitev. Če ni pripravljena na pasažo (ali karkoli drugega), ne bo nič iz tega. Pa še jaz že kritično potrebujem frizerja. Tako sva si raje namesto panike in hitenja vzela čas za počasen dan.

Obvestila sva prijatelje, da ne prideva, jaz sem se šel ostrič in malo sva spremljala po netu, kakšna panika se dogaja povsod po svetu zaradi tega virusa. Zanimivo je, kako se zaradi plime in oseke (te dni je plime 3 m, ker je skoraj polna luna) spremeni videz lagune, kjer imajo domačini svoje čolne. Ko sem šel k frizerju (pa niti ni bila več polna plima), so čolnički lepo plavali sredi vode. Ko sem se čez kako uro ali dve vračal, pa jih je polovica že čepela na suhem. Ob oseki jih je na suhem velika večina. Voda pa je pod mostom tako tekla iz lagune, da na vesla ne bi mogel notri. Pravi vrtinci so se delali ob stebrih mosta.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Nakup stare zapuščene železne barke je obetal varno plovbo, obenem pa tudi veliko dela. Marsikaj je bilo potrebno obnove. Ostal sem na Nizozemskem in medtem je prišla korona. Domov nisem mogel, na Lanzarote tudi ne, tukaj pa se mi je obetalo popolnoma samotno outsidersko življenje v okolju, kjer ljudje ne sprejemajo drugačnih ljudi, še posebej ne ljudi iz drugih držav. Tako sem se lahko posvetil svoji novi barki 24 ur na dan.

Zakaj sem si izbral prav to barko? Barka Scorpion Flush 2 je barka grajena v tovarni Feltz v Hamburgu, kjer so med vojno gradili oklepna vozila, kot so tanki, neprebojna vozila in plovila za vojaške namene, kasneje pa so se posvetili izdelavi plovil za policijo, reševalce in gasilce, ki jih gradijo še danes. Barke so grajene iz zelo kakovostnega železa, ki ne rjavi tako hitro kot normalno železo. Debelina trupa je 6 mm, kobilice 10 mm, palube, kupole in kokpita pa 3 mm. Jambor ima višino 12,50 m. Razlog, zakaj sem se odločil za nakup barke na Nizozemskem, je preprost: karkoli kupiš na obali Jadrana, je večinoma iz plastike in narejeno za nizka morja, oprema na barki pa zadošča le za priobalno plovbo, za pridobitev vseh dokumentov za oceansko območje pa gredo stroški v višave in pogosto presežejo celo ceno barke. Če pa le naletiš na kakovostno barko, so pa cene vrtoglave.

Za nakup železne barke se na Jadranu ne bi nikoli odločil, saj so marine tako drage, da lastniki zato začnejo varčevati na barki in barka, zlasti železna, vsako leto postaja slabša, saj v slani vodi začne rjaveti veliko hitreje. Na Nizozemskem so marine v sladkih vodah in so zelo poceni. Običajno so barke v vodi le štiri mesece na leto, preostale mesece so shranjene na suhem ali po možnosti celo v hangarjih, popolnoma pokrite in konzervirane. Ko sem si prvič ogledal barko, je bila popolnoma zapuščena in pokrita s PVC-pokrivali. Paluba je bila porasla z mahom, notranjost barke pa je bila v odličnem stanju. Vsi trije rezervoarji za gorivo, ki skupaj znašajo 370 l, so bili polni nafte. V barki so bili shranjeni fascikli od prvega lastnika, ki je shranil vsak dokument od prvega dne nakupa leta 1992, ko je bila barka zgrajena. Kasneje so vgradili motor in postavili jambor ter vgradili opremo. Barka je bila prvič v vodi leta 1996. Za vsak izdelek, ki ga je lastnik kupil za barko, je v enem fasciklu shranil originale, v drugem pa fotokopije. Nemška natančnost in redoljubnost, sem si mislil in najprej pregledal vso dokumentacijo. Pri tem sem moral tudi obnoviti svoje znanje nemščine. V dokumentih in priloženih knjigah za aparature je bil opisan vsak najmanjši detajl. Prva lastnika barke sta bila Nemca iz okolice Berlina. Z barko sta enkrat plula na Karibe, od tam pa je bila barka s tovorno ladjo pripeljana do Palma de Mallorce. Od tam so jo pripeljali v Marseille, kjer so jo pobarvali »po francosko«. Tam sta lastnika barko prodala svojemu sodržavljanu, ki je barko naložili na kamion in jo pripeljal na Nizozemsko – v marino v Flevo, kjer jo je začel obnavljati. Opremil jo je s super windom, sončnimi celicami, watermakerjem, vgradil je novo električno inštalacijo, nove pripone, nova jadra in vinče in še bi lahko našteval.

Na barki so tudi neuporabljene zastave vsega sveta, kar daje jasno vedeti, kam je želel pluti prejšnji lastnik. Po shranjenih računih sodeč je v barko vložil čez 35.000 evrov. Vendar sadov svojega vlaganja ni mogel uživati, saj je nenadoma zbolel in kmalu za tem umrl. Barka je ostala njegovemu sinu, profesorju na nemški univerzi, ki pa ni imel nobene strasti do jadranja in se je odločil barko prodati. Cena je bila tako visoka, da je ni hotel nihče kupiti in barka je pristala v kotu peščenega parkirišča v družbi številnih bark, ki so zimovale na suhem, potem ko so vsako leto za nekaj mesecev malo »zaplavale« do atlantske obale in nazaj v marino. Barka je ostala tam na tistem parkirišču pozabljena in zapuščena kar trinajst let. V vseh teh letih sta jo prišla pogledat le dva kupca. Cena je medtem padala in padala. Pa vendar je bila zame in moje skromne prihranke še vedno predraga. Sledila so pogajanja, tako zelo sem si želel te barke in vedel sem, da je čakala name – ali pa jaz na njo. Barka je bila opremljena z vsem, kar je potrebno za plovbo in kruzanje, edino, kar je manjkalo, je bil pomožni čoln in motor, kar pa je predstavljalo še najmanjši problem. V barki je bilo vse od sekstanta do knjig, novega štedilnika, hladilnika, alternatorja, rezervnih oken itd. Očitno je bilo, da je bil lastnik človek, ki je želel imeti najboljše – zanesljivo opremo, preverjeno nemško kakovost, pa še za vsak primer rezervo za primer, da se kaj pokvari.

Po napornih pogajanjih sem si le izboril meni dostopno ceno, kar je pomenilo, da sem pri pomanjkljivostih moral zamižati na eno oko, pri motorju pa sem trmasto zahteval, da deluje brezhibno. V barko je namreč vgrajen legendarni Mercedesov motor OM 636. Ko so ga pri pregledu barke vžgali, so ugotovili, da bo treba obnoviti črpalko za gorivo. Po obnovljeni črpalki motor še vedno ni deloval, kot bi moral, in opazili smo, da pušča gorivo pri šobah, zato je bilo treba odviti šobe, kar pa sploh ni bilo tako enostavno: uspelo nam je odviti tri, zadnja pa se ni in ni pustila odviti, zato je bilo treba odmontirati glavo motorja in jo peljati do specialista, ki jo je popolnoma obnovil. Vendar so na Nizozemskem specialisti, ki se ne spoznajo na stare motorje in šobe je zmontiral nazaj brez lepila, kar je povzročilo, da so puščale nafto še bolj kot prej. Pa smo vendarle tudi to rešili, vendar motor še vedno ni deloval kot bi moral. Nato so odpovedale še grelne svečke. Smo jih zamenjali, pa motor še kar ni deloval. Nizozemski mehaniki so ugotovili, da se pri tem motorju njihovo znanje konča in da ne vedo, v čem je problem. Šefu delavnice sem predlagal, naj odvijejo še šobe in jih preverijo, kar so naredili in izkazalo se je, da so popolnoma pregorele. Še vedno jim ni bilo nič jasno in ob kavi s šefom sem mu pojasnil, da je edina možnost samo še to, da ko so »profesionalno« obnavljali črpalko za gorivo, je niso postavili v pravilni položaj, zato motor ne dobiva goriva v pravem trenutku in tu je najverjetneje razlog za prekurjene šobe in grelne svečke. Po dveh dneh razmisleka so se le odločili odmontirati črpalko in izkazalo se je, da je bil ves čas problem prav v tem. Oni so izgubljali čas, prejšnji lastnik denar in to kar 5.500 evrov, jaz pa sem dobil popolnoma obnovljen motor, ki pa še vedno ni deloval, kot bi moral. No, ko sem jih imel že dovolj, sem še sam dokončal menjavo impelerja, filtrov, vseh semeringov, popravil električno napeljavo okoli alternatorja in zaganjača. Motor je deloval, ob tem, da je bilo za to potrebno toliko časa, pa sem se tolažil s tem, da so mi vsaj kupili vse nove baterije.

Čas je bil, da gre barka nazaj na parkirišče, kjer bom obrusil podvodni del in tiste dele po palubi, kjer je malo rje. Odločil sem se, da se ne bom prav veliko ukvarjal z barko, kot sem se s prejšnjo Lady Ivano, kjer me je potem izdala najbolj preprosta stvar, kar ne moreš vedeti, vse dokler se vse skupaj ne odlomi. Vendar: prišla je korona, namišljeni virus, ki je zamrznil ves svet in zaradi katere ljudje še vedno hodijo drug mimo drugega, kot da bi bili kužni. Ostal sem sam in se ukvarjal z barko. Postalo mi je jasno, da domov ne bom mogel, meje so bile zaprte, razmere na Nizozemskem pa še najbolj normalne. Zato sem se lotil vsakega centimetra barke, jo vso prebrusil, odrezal rjaveče dele, jih zavaril in pobarval, zamenjal vsa okna, kar sploh ni bilo enostavno, saj pri tem delu potrebuješ eno roko zunaj barke, drugo roko pa znotraj. Tisti, ki se je kdaj lotil obnove barke popolnoma sam, bo točno vedel, o čem govorim. Samo za primer: ko pozabiš nekaj na palubi, ti si pod barko, lahko rečeš svojemu prijatelju ali sodelavcu: »Mi lahko vržeš tisto stvar dol?« No, če si sam, greš lahko samo sam ponjo in barka se spremeni v drevo, na katerega plezaš gor in dol po 30-krat na dan, tako da se ti noge skoraj oblikujejo kot noge kakšnega papagaja, ki se z njimi oklepa tiste svoje najljubše veje.

Kako kupovati barke na Nizozemskem, kjer je že pred korono več ali manj potekalo vse preko interneta? Brez stalnega naslova na Nizozemskem in kreditne kartice je bilo zame nemogoče, zato mi je pri tem pomagal broker. V njegovi pisarni je delala privlačna tajnica, ki mi je pri vseh tistih tujih in hladnih ljudeh edina dajala občutek, da ji je mar zame in mi je brez problema naročevala razna orodja. Za vse druge sem bil samo tujec, čudak, ki ga niso mogli razumeti, češ sam daleč od doma in popolnoma sam iz dneva v dan. Tudi meni to ni bilo najljubše, vendar pred sabo sem imel samo en cilj – samo en cilj: ta barka mora videti morja, mora videti obljubljene dežele, zato je ustvarjena, zato ima tudi ime Orplid (obljubljena ali sanjska dežela). Ta želja mi je dajala moč. Vse meje so bile zaprte, tako da so v tem času na svoje barke lahko prihajali le ljudje, ki so živeli v okraju Lelystad, kjer je marina Flevo. Pred marino so visele zastave: belgijska, angleška in nemška. V pogovorih z domačini mi je postalo jasno, da ti ljudje ne marajo nobene druge zastave kot le nizozemsko, kaj šele koga z juga – na primer Slovenije. Mehanik Marko mi je tako rekel: »Veš Walter, večina ljudi v tem okolišu ne mara spodnjih ljudi, ljudi z juga.« Po minutnem molku sem mu odgovoril: »Veš Marko, za vsakogar je nekdo spodnji, tako kot so Nemci za vas spodnji, ste vi spodnji za Norvežane!« Marko se je zamislil in nato odgovoril: »Na to pa nisem nikoli pomislil!« Nič mu nisem odgovoril, le pomežiknil sem in se mu nasmejal.

Delal sem vsak dan, v mali trgovini v marini sem lahko kupil kakšen liter barve, za vse drugo sem moral čakati, saj mi je prodajalka barv vedno priporočila napačno barvo, ne le meni, ampak vsakomur. To sem žal opazil šele kasneje, ko sem videl, da je vsakemu kupcu prodala primer internacional, češ da je po njenem mnenju dober za lesene, plastične, aluminijaste in železne barke. Videl sem, da ženska nima pojma in sem šel raje v veliko delavnico, kjer so barvali barke in se posvetoval tam s profesionalcem za barve. Prodajalki barv sem potem povedal, da če želiš kaj pobarvati, moraš tudi vedeti nekaj o barvi, ne pa le prebrati navodila. Sledila je užaljenost in zamera, zatožila me je v marini in dosegla celo, da so mi vzeli ključe od kopalnice in wc-ja. Naslednji dan sem imel zato sestanek z lastnikom marine, ki sem mu omenil, da sem pač povedal točno tako, kot je in da ne vidim razloga, zakaj bi bila užaljena. Pa vendarle mi je postalo jasno, da so tu ljudje sicer prijazni, a bolj ko so prijazni, bolj so lahko zahrbtni, če nekaj ni po njihovi volji. Z lastnikom marine sva se pošteno nasmejala in vrnil mi je ključe za wc in kopalnico. Potem ko je začel veljati zakon o varnostni razdalji 1,5 m, so se mene v marini izogibali na 3 m. Le z lastnikom marine sva si prijateljsko delila vrečko čipsa in segala v njo z rokami enkrat on, enkrat jaz, brez kakršnihkoli predsodkov, medtem ko so naju vsi ogorčeno opazovali. Jaz pa sem jim pripomnil, da se počutim nekako nostalgično, ko si dva delita hrano iz iste vrečke!

Pet tednov je bila barka na suhem. Vsi v marini so me imeli že dovolj – na meni niso kaj prida zaslužili, ker sem vse naredil sam. Opazovali so vsak moj korak, saj v tistem dolgčasu niso imeli drugega opravila, in pri tem pripominjali: »Ne smeš sedeti tu, ta pepelnik je za delavce marine, ta klop je namenjena za malico delavcev, zakaj se zbujaš tako zgodaj, zakaj delaš po cele dneve, ta obešalnik je preblizu mojega, zato ni varno …!?« Verjetno me je prav v dno srca zasovražil eden izmed zaposlenih v marini, ki mu ni bila všeč moja glasba, ki sem si jo predvajal med tuširanjem. Prijavil me je tečni ženi lastnika, s katero si že od začetka nisva bila simpatična. No, vseeno se je do takrat pri srečanju lepo, narejeno sicer, pa vendarle, nasmejala. Potem pa me je poklicala v pisarno in mi očitala, da si prisvajam tuš kabino, kot da bi bila moja in da si ne smem predvajati glasbe, medtem ko se tuširam! Vedel sem, od kod ta informacija. Razložil sem ji, da se po celodnevnem delu na barki zvečer stuširam s toplo vodo in pri tem za sprostitev poslušam glasbo – to je ne nazadnje edini užitek, ki ga imam. V resnici mi je bilo že čisto vseeno, kaj bo naredila, zato sem ji rekel: »Kaj vi mislite, da moja glasba ni primerna za prostore, kjer se tuširamo? Ključe ima le šest ljudi, ki živimo v marini. Gospod, ki vam je povedal, da med tuširanjem poslušam glasbo, vam zagotovo ni povedal tega, da si je pred ogledalom, kjer so skupni lijaki za umivanje rok, bril lase, brado in telo do pasu ravno v času strogih ukrepov zaradi koronavirusa!?« Ženska je bila osupla in šokirana, skušala se mi je opravičiti, vendar je bilo za vse skupaj prepozno! Dobil sem jasno sliko o teh »prijazno zahrbtnih« ljudeh in prosil sem jo, da mi pripravi račun za marino, rekoč: »Končal sem z deli, za katere je bilo potrebno, da je barka na suhem. Takoj, ko bo barva suha, me dajte v vodo in to bo to. Nasvidenje! Račun pa mi pošljite po e-mailu.«

Precej zamerili so se mi tudi zato, ker je po moji barki, medtem ko sem na klopici (na kateri seveda ne bi smel sedeti, vendar sem imel le tam signal) pošiljal maile, hodila policija, ki je iskala lonček barve!!! Nekomu je zmanjkala ta barva in ne vem, kdo je prišel na idejo, da naj bi ta barva prišla meni v poštev, saj imam belo barko!? Hmmmm … skoraj vse barke so bele in jaz rabim 20 l iste barve, ne pa 3 dcl neke bele barve, s katero bom lahko pobarval – kaj ???????

V tej marini (bogu za hrbtom, bi lahko rekel, saj je najbližja trgovina s hrano oddaljena kar 6 km), sem živel od sredine februarja do konca maja, sam in tujec tistim čudnim ljudem, deležen zahrbtnih pogledov in nezaželen v njihovem udomačenem samoljubju. Nikoli v življenju se nisem počutil tako nedobrodošel kot tukaj … no, razen morda v četrtem razredu osnovne šole …

Barka je zdaj v vodi in prestavil sem se v sosednjo marino, ki je precej bližje mesta.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Pred štirinajstimi dnevi smo pisali o italijanskih jadralcih, ki so jih v času epidemije koronavirusa izgnali s Cipra. Od Cipra so uspešno prepluli vse do prvih grških otokov (1. del na tej povezavi). Jadralci s plovbo nadaljujejo. Počasi napredujejo proti Italiji.

Četrti dan jadranja se je vreme umirilo in valovi so padli. Pripluli so v bližino otoka, kjer upajo, da jim bodo oblasti dovolile, da pristanejo in natočijo gorivo. V mestu Lerapetra na otoku Kreta so jim oblasti dovolile, da pristanejo v luki, kjer so si lahko priskrbeli zaloge goriva. V mestu ni prave bencinske črpalke. Gorivo so jim natočili kar iz tovornjaka. Bili so zelo prijazni. Prinesli so jim tudi nekaj hrane. Gorivo je bilo presenetljivo drago. Za 105 l so plačali 385 evrov.

Oglejte si drugi del plovbe v spodnjem videoposnetku (video je v angleškem jeziku).