Jadranje slovenskega jadralca Jasmina Čauševiča, ki pluje okoli sveta, smo spremljali ves čas, vse do lanskega leta, ko se je z Nove Kaledonije vrnil na kratke počitnice v Slovenijo. Žal so se nekajmesečne počitnice zaradi ukrepov podaljšale že na skoraj eno leto. Jasmin za zdaj ostaja v Sloveniji, ker je Nova Kaledonija do nadaljnjega zaprla svoje meje.

Njegova jadrnica ostaja na Novi Kaledoniji. Dvignil jo je iz vode in ga čaka na suhem privezu v marini. Žal pa tudi na kopnem plovila niso varna. Novo Kaledonijo je zajel orkan Lukas, ki je potopil več plovil, med drugim jadrnico Jasminovega jadralskega kolega, poškodoval njegovo jadrnico na kopnem in številne druge.

V svojem blogu je zapisal:

Rajski otoki južnega Pacifika so res lepi, o njih sem pisal v svojem tretjem potopisu, kot o skritem paradižu. Vendar imajo tudi takšni otoki svoje slabe strani. Ena od njih so cikloni, druga cunamiji, tretja suša, in še bi lahko nadaljevali. Očitno nas po koronavirusu Covid-19, ki še traja, kaznuje tudi narava.

Prejšnji teden, torej 3. februarja 2021, je Novo Kaledonijo prešel ciklon Lukas. Njegova predvidena moč naj bi bila druge stopnje, hitrost vetra pa komaj 75 km/h in naj bi prizadel Novo Kaledonijo samo po severni strani otoka in delno tudi njene vzhodne otoke. Vendar je ciklon tiste vrste, ki se mu nabere moč in potem s to nepredvidljivo močjo udari ravno tam, kjer mu ni treba. Tako je ta dan spremenil moč na 120 km/h, s sunki vetra do 160 km/h ter dosegel 4. do  5. kategorijo ciklona (vir: RNZ) (neuradni podatki – sunki do 200 km/h). Prešel je točno čez mesto Noumea, še prej pa je prizadel otok Lifou. Povzročil je več škode, ker na to ljudje niso bili pripravljeni. Če je lanski ciklon Uesi prizanesel Indigu, ga tokratni Lukas ni. Sicer je barka utrpela le manjšo škodo, saj je odtrgalo tako zvezano in s cargo pasovi pričvrščeno inox ogrodje kot tudi nosilec sončnih panelov, skupaj z njimi. Vse je odneslo v drugo barko in še dodatno poškodovalo tudi njo.

Vesel sem, da je bilo samo to. Potopilo se je kar nekaj bark za valobranom glavnega mesta na edinem sidrišču. Med njimi je končala tudi 57-feetna jadrnica mojega prijatelja Norvežana. Bil je varno sidran na sidrišču in francoski barki pred njim je počila vrtavka med sidrom in verigo. Ta je z vso silo zadela Norvežanovo barko, ki ji je ob še dodatnem pritisku te barke popustilo sidro. Francoska barka se je takoj razletela zadaj na skalah, Norvežanu pa je s svojim močnim motorjem nekaj časa uspelo balansirati na razburkani vodi, a ga je močan veter potisnil ob rivo in zabijal barko tako dolgo v beton, da se je ta enostavno razletela. Z njim sem plul in se družil od maja 2018, ko sva se prvič srečala na Markeškem otoku Hiva Oa. Zadnje leto sva bila veliko skupaj tudi na otokih Fidžija.

Kot da vse skupaj še ni dovolj, je bil danes, 10. februarja 2021, ob 14.19 po našem času zabeležen v bližini Nove Kaledonije močan potres, 2000 m globoko v oceanu z magnitudo 7,5 po Richteru (NBC News) in zato so v Novi Kaledoniji izdali alarm za cunami. Upam na najboljše.

Kako se je to dogajalo z mojim prijateljem, pa na spodnji povezavi in na fotografijah.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Nasedla - (jadralsko ljubezenski roman) Novost Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Ponoči se swell nekoliko umiri, pa še veter nas bolje postavi na svojo smer, tako ponoči ni veliko rolanja. Do Majorce je 80 nmi in če hočeva priti tja v enem dnevu, je treba zgodaj odriniti. Budilke si nisem navil, ko se bom zbudil, greva. Tako ali tako bova verjetno prišla v temi in ena ura gor ali dol ne igra vloge.

Nekaj minut po šesti uri zjutraj me zbudi ribič, ki pelje blizu nas in to je ravno pravi čas, da vstanem. Vetra je malo, 5 vozlov z vzhoda. To je točno po napovedi. Dvignem jadra in sidro in odplujem s sidrišča. Lili seveda pride ven, a gre nazaj spat, ko ji zatrdim, da res ne rabim pomoči. V petih vozlih se pač ni problem sam odsidrati.

V začetku plujem z motorjem in glavnim jadrom. Za flok je preoster kot v veter in ga zapira. Vozim 10° ali 20° severneje od prave smeri, da jadro kaj pomaga motorju. Razvijem še viharno jadro in dodam skoraj pol vozla k hitrosti.

Po napovedi se bo veter obrnil v smeri ure in bo kot boljši. 

Res se kmalu veter toliko okrepi in se kot toliko popravi, da lahko razvijem še flok in čez pol ure še ugasnem motor. Ni oceanskega vala, vala od vetra ni preveč in v takem morju lahko vozim normalno orco. Pravega vetra je kakih 8 do 10 vozlov, ker orcamo, je navideznega 11 do 14. Mi jadramo 5 do 6, na trenutke do 7 vozlov na vsa tri jadra. Viharnik v teh razmerah doda vsaj pol vozla hitrosti.

Veter spreminja smer in hitrost, zato moram biti ves čas na jadrih in krmilu (se pravi na avtopilotu). Komaj mi uspe skuhati kavico. Kakih 10 milj od otoka se izognem najprej enemu, potem pa še drugemu ribiču. Oba sta v malih gliserčkih. Jaz ne vem, ali bi se upal tako daleč na odprto v tako malem čolnu s samo enim motorjem in brez jader. Eden je bil še posebej majhen in radar ga sploh ni zaznal, dokler ni bil čisto blizu. Pretihotapil se je mimo moje 'guard zone' brez alarma.

Hm. Popravim guard zono, da pokriva tudi območje precej blizu barke. Valovi so dovolj majhni, da nimam lažnih alarmov. Čez dan veter pade na 5 vozlov in manj. S tem ne morem jadrati, če želim do noči narediti 80 nmi, zato si pomagava z motorjem.

Popoldne se veter končno malo zbudi in zadnjih 20 milj prejadramo. Sem hotel napisati 'prejadramo v tišini', pa ni bilo tišine, ker se je veter toliko okrepil, da smo glavno jadro krajšali najprej na prvo, malo kasneje pa še na drugo krajšavo. Valovi so se povečali in so bili prav neugodno kratki in strmi. Zalivalo je čez premec barke in škropilo do kokpita, valovi pa so butali v trup. Vozili smo zelo ostro orco, a kljub temu ni šlo ves čas v smeri. Še dobro, da sva jedla kosilo, preden se je začel živahni ples.

Ob pol desetih zvečer v zadnji svetlobi vrževa sidro. Kolikor se je še videlo, sva našla čisto mivko. Malo nas rola, a ni hudo.

V slabih petnajstih urah sva preplula 82,4 nmi s povprečno hitrostjo 5,6 vozla.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Spisek stvari, ki jih potrebujem za nadaljevanje poti in varno plovbo, se kar daljša in daljša, a se kljub vsemu stvari počasi premikajo naprej. Orplid je privezan v pristanišču že deseti dan in vsak dan se iz njega sliši ropot raznih orodij. Sosedje me k sreči razumejo, saj vedo, kako pozen sem že za plovbo, ki jo načrtujem. Moj sosed na privezu je Primož, ki prav tako prihaja iz Slovenije in tukaj obnavlja svojo staro leseno dvojambornico, tako da za informacije in napotke odgovori niso prav daleč, kar mi je v veliko pomoč. Tukaj je tudi Phyllippe, s katerim sva si izposodila pištolo za nete in tako oba opravila nekaj dela na svojih barkah. Jaz sem njemu pomagal zamenjati nekaj netov na njegovem jamboru, on pa je meni pomagal namestiti novo tračnico za tangun. Ker je pred tem že kar nekaj popil, kot po navadi, je bil tisti dan precej dobre volje. Veselilo ga je, ker sva dobro opravila delo, še bolj pa se je veselil nadaljevanja svoje poti. Odpravljal se je proti Tenerifu, kjer sta ga pričakovali dve prijateljici. Kar ni mogel dočakati srečanja in se je na pot odpravil že zvečer. Zjutraj pa mi je že poslal posnetek, kako jadra z barko in kako pluje 9 vozlov proti svojemu cilju.

Terminal za tračnico sem iskal po navtičnih trgovinah že vse od Nizozemske in tu sem ga končno našel – takšnega z dvižnim pinom, tako da mi sedaj ne bo več treba napenjati vrvi, ki držijo vse skupaj na istem mestu. A potem ko sva s Phyllippom tračnico namestila, terminal ni stal na svoji poziciji, saj je bil pin prekratek in se ni popolnoma zataknil v luknjo. Zato sem moral tega zamenjati za standardnega, ki ga pritrdiš z vrvmi. Ves nesrečen sem nesel izdelek nazaj v trgovino in vzel drugega, ki pa je bil še 10 evrov dražji. Še danes mi ni popolnoma jasno zakaj, saj je ta izdelek izdelati veliko lažje kot prejšnjega in bi moral biti zato cenejši! Ampak važno je, da imam sedaj to težavo odpravljeno in lahko jo končno črtam z mojega spiska nujnih del, kar me zelo veseli.

Kako sva s Phyllippom montirala tračnico, je pa druga zgodba! Na srečo naju ni nihče posnel, saj je bilo videti precej smešno. Na tračnici so narejene luknje za nete na vsakih 20 cm in ker so neti precej dragi, je Phyllippe prišel do svojega filozofskega zaključka:

 »Ni treba na vsaki luknji pritrditi tračnico z netom, saj bi bilo popolnoma dovolj na vsako drugo luknjo!«

»A, daj no, ne filozofiraj!« sem oporekal njegovi smešni teoriji.

»Zakaj pa misliš, da so narejene luknje – ene za net, druge za pin, izmenično do konca. Če bi preskočil eno luknjo, bi bilo jasno videti, da nekaj manjka. In zdaj imam tudi vse potrebne dele, zato bova tangun namestila tako, kot mora biti! Poleg tega mora biti ta stvar zelo močna, saj se ne bom več preganjal tukaj okrog otokov, kot to delaš ti, ker je pri tebi vse približno! Seveda, tebi je tudi tako OK, saj si Francoz in Francozi ste znani po ekstremih: na primer veslanje čez Atlantik v majhnem kanuju ali pa veslanje iz Francije čez Sredozemlje, nato čez Jadran in vse do Istanbula. Te Francoze sva z bratom pred leti srečala v Dalmaciji. Phyllippe, ti pa si v vsakem pogledu ekstremist: zelo slabo vidiš, ponoči skoraj nič, slišiš še slabše, in za povrh imaš zelo rad flašo, kar doda tvojemu jadranju še večji izziv!«

Phyllippe se je seveda nasmejal mojemu komentarju, saj je vedel, da je vse to zelo res. Ljudje so naju opazovali in z zanimanjem poslušali najin pogovor, v katerem sva uporabljala tudi nekaj dvoumnih besed – namenoma, saj sva vedela, kakšen učinek bo ta kombinacija španščine in angleščine imela pri ljudeh. Namreč: ko je Phyllippe prijadral s Francije na Kanarske otoke, je šel najprej v prvi bar. Tam sva se spoznala, pogovarjala, razpravljala o tem in onem, pogovor pa zaključila z ugotovitvijo: »This is very cool!«

Španci so besedo »cool« pomešali za besedo »cullo«, kar pa pomeni rit. In bolj, ko sva govorila »cool«, bolj čudno so naju gledali.

»Se ti ne zdi, da naju nekam čudno gledajo?«

Ko sem mu razložil, kaj po špansko pomenu »cullo«, sva se seveda pošteno nasmejala.

Od takrat uporabljava izraz »This is very cullo!« za vse, kar je OK, za tisto, kar ni v redu, pa »No cullo«! Velika zabava za poslušalce!

Tako sva razglabljala in komentirala luknje, ki sva jih za namestitev tračnice zvrtala v jambor.

Med tem časom sem dobil kontakt od nekega Carlosa, ki popravlja električne avtopilote. Razložil mi je, da ne bo imel časa še vsaj štirinajst dni. Moj električni avtopilot mi že dva tedna para živce. Na ekranu mi javlja, da je napaka na sea talku, kar pomeni, da je nekje slaba povezava. Preveril sem že vse žice in zaradi tega že dvakrat razkopal vso barko, pa še vedno nobenega uspeha, nakar sem se pred nekaj dnevi odločil, da bom avtopilota spet prižgal, saj mogoče se bo pa zgodil kak čudež in pilot bo deloval normalno. Medtem ko sanjarim o čudežu, se nasmehnem sam sebi in si rečem: »Čudeži se sicer dogajajo, ampak to bi bilo pa nemogoče!« Sklonim se do stikala in ga zasukam, nakar slišim zunaj zvok avtopilota, ki odda takšen zvok, ko deluje normalno! Začuden pomolim glavo iz kabine v kokpit, pogledam na ekran pilota, ki krasno čaka v poziciji stand-by! Nato pritisnem tipko za avto in stvar deluje brezhibno. No, delovala je toliko časa, dokler je sijalo sonce in ko se je sonce skrilo za oblak, je tudi pilot začel izgubljati kontakt. Dotaknem se plošče, ki je črna in zaradi sonca se je segrela na temperaturo, dovolj visoko, da se je material dovolj segrel in raztegnil, tako da je neki spoj, ki mu očitno manjka kontakt, le prišel v kontakt in pilot je deloval. Ko pa se je ohišje ohladilo, se je material skrčil in plošča je znova izgubila stik. Sam sebi se nasmehnem in takoj razstavim ohišje, spet povežem z žicami in prižgem pilota. Nato vzamem sušilec za lase in ploščo po delih segrevam, vse dokler pilot ne začne delovati..... Odlično, sedaj vem, kje plošča izgublja stik! Treba pa bo samo najti nekoga, ki mi bo znal to zadevo popraviti, saj vezne plošče še nikoli nisem popravljal in se je ne bi prav nič rad lotil sam. Dovolj je bilo, da sem sam našel težavo. Poklical sem Carlosa in ga prosil za kakšen kontakt. Napotil me je v neko trgovino, kjer prodajajo električno opremo, češ da bi mi tam znali pomagati. Tam so mi dali kontakt od nekega drugega Carlosa, ki pa živi v hribih nad mestom Las Palmas. Do tja je dobre pol ure vožnje z avtomobilom, saj je cesta precej vijugasta, ker se vzpenja visoko v hribe. Carlos je imel delavnico tam in je ni zapuščal prav pogosto. Tudi v mesto se je le redko odpravljal, zato sem mu moral ploščo dostaviti sam! Tako sem se na pot odpravil s kolesom. Ko sem našel naslov in lokacijo na garminu na telefonu, sem ugotovil, da bo pot v eno smer trajala uro in pol, pri čemer se bom moral povzpeti 320 m nad morsko gladino.

»Pa grem! Pot oziroma pedala pod noge!« sem si rekel. Cesta je sprva vodila skozi hribovita naselja, na začetku bloki, nakupovalni centri, nato vasi in na koncu manjše hišice, sezidane ob robu ceste, ki vodi proti vrhovom. Pokrajina otoka je čudovita, zelena in poraščena z raznim rastlinjem. Precej je tudi plantaž, na katerih gojijo banane. Strmih klancev kar ni bilo konca. Tolažil sem se s tem, da bo šlo nazaj precej lažje, vse dokler nisem prišel do cestnega odseka, kjer se je cesta spuščala in vzpenjala, tako da mi je kmalu postalo jasno, da bo nekaj vzponov tudi na poti nazaj. A vse skupaj mi je dobro delo, nekaj svežega zraka in rekreacije, kar bom seveda moral ponoviti, kajti ko bo Carlos ploščo popravil, jo bom moral tudi priti iskat. Dvomim, da bo sama našla vso to pot nazaj do marine.

V naslednjih dneh sva z Mario zaključila vsa dela na barki. Nekaj malenkosti je bilo treba še urediti, kar sproti se še kaj najde. Tako se je Maria lotila še brušenja dveh lesenih plošč vhodnih vrat. Odlično ji je uspelo, kar se je pokazalo, potem ko jih je premazala z oljem. Zdaj so videti čudovito, saj so končno podobna lesu v kokpitu, ki sem ga obnovil že lani. V naslednjih dneh se bova lotila še lesenih letev, ki tudi potrebujejo malo »pozornosti«, pa bodo videti kot nove. Sicer to ni ne vem kako pomembno, barka ne bo zaradi tega nič hitrejša. Jaz si o tem mislim takole: »Če tista letev ni videti najlepše, je pač ne gledaš – gledaš drugam ali pa se enostavno navadiš!« Ampak Maria ima pač svoje veselje.

V večernih urah sem v notranjosti barke nameščal nove LED-trakove, tako da je notranjost barke zdaj bolj moderno osvetljena in kar je najbolj pomembno – potroši se veliko manj energije kot pri starih žarnicah. Ko sem že mislil, da nimam več kaj početi, pa sem se spomnil, da moram najti paket, v katerem je tudi moja nova bančna kartica. Izgubil se je nekje na tem otoku. Znova čakam, kot sem čakal na prejšnjega, ki je od Slovenije do Kanarskih otokov potoval 22 dni in stal na carini teden dni. Poizvedba o tem, kje je tokrat paket, ni bila uspešna.

»Nekje na pošti!« so mi rekli v klicnem centru v Madridu, ne vedo pa, na kateri pošti. Tako sem se vozil s kolesom od pošte do pošte in ker je pred vsako pošto vrsta, je bilo treba povsod čakati vsaj pol ure, da ti potem na paketnem okenčku povedo, da paketa tukaj ni! Tako spet sledi telefonarjenje v Madrid, pa zatem na deset različnih telefonskih številk in po nekaj dneh te agonije se paket najde! Sporočijo, da ga imajo, kdaj mi ga bodo dostavili, pa ne vedo! Čudno vse skupaj, trening vzdržljivosti moje potrpežljivosti, verjetno! Ali pa preprosto španski način dela! Naslednjega dne pa se mi je zdelo, da je s Španijo nekaj narobe, saj se je vse začelo odvijati nenavadno hitro. Zbudil sem se ob šestih kot vsako jutro in ob 6.30 je zazvonil telefon. Sporočili so mi, da je kurir v marini in da mi bo čez pet minut dostavil paket do vrat na pomolu. Presenečen in srečen odhitim do vrat in prevzamem paket. Plačati je bilo treba še malo več kot 15 evrov, ne vem sicer zakaj, ampak važno je, da je paket končno prispel! In to zgodaj zjutraj, še pred sončnim vzhodom, ko v Španiji še vse spi.

»Dan se je dobro začel!« si mislim in po deveti uri se odpravim v navtično trgovino kupit meter elastične vrvi. V trgovini mi povedo, da je moj vetrni pilot z novimi tefloni prišel nazaj in da ga lahko prevzamem.

»Res dober dan!« se razveselim, ga po delih naložim na kolo in čeprav ni lahek, ga brez težav pripeljem na drugi konec marine.

»Rabiš pomoč?« me vprašata soseda.

»Seveda, hvala. Težak je, v trgovini sta mi dva tam zaposlena pomagala, da smo ga odnesli iz trgovine.«

Na pomolu sem pilota še razstavil. Opazil sem, da sta pod rdečo plastiko tudi dva manjša teflona že napokana in nato našel še en del, ki bi ga bilo tudi dobro zamenjati. Tako sem ta del nesel nazaj in jih prosil, če mi lahko še te dele naredijo nove iz enakega materiala. Počutil sem se precej neumno, lahko bi preveril že prej, tako pa bom moral na dele čakati še en teden. Pa sem se sprijaznil tudi s tem, saj moram tako ali tako počakati, da mi mojster popravi še električni avtopilot, kar bo verjetno tudi trajalo. Počasi se navajam na tukajšnjo nepomembnost časa v smislu hitrosti.

Lotil sem se še watermakerja, ki ga je prvi lastnik kupil in montiral na barko, a kot je videti, ni bil nikoli rabljen. Edino, kar mi manjka, so filtri, ki pa jih ni moč dobiti nikjer. Najprej sem mislil, da so 5 inchov, a takšnih ni bilo nikjer, povsod so imeli le 10 inchov. Potem mi je nekje le uspelo najti 5 inchov, pa sva s prodajalcem prišla do ugotovitve, da jaz potrebujem malo večje kot 5, namreč 7 inchov, ki pa jih je nemogoče dobiti, zato mi predlaga, naj zamenjam posodi za filtre, kar bi me stalo le 50 evrov. Problem pa je najti prostor, saj so te posode precej velike. Vzel sem si dan za premislek in filtre odmislil. Lotil sem se sprednjih prostorov in začel prazniti »skladišče« pod posteljo. Spomnil sem se, da sta tam tudi dve škatli, v katerih pa še vedno ne vem, kaj je. Iz najtežje dostopnega predala pod posteljo sem tako »izkopal« ti dve škatli. Slutil sem, da bom tam našel prav tisto, kar potrebujem. In res!

»Eeee, super!« bi rekel moj sošolec Dejan, ko ga je kaj navdušilo. Verjetno bi pa dodal: »Stari Švabo je res mislil na vse!«

To sem ugotovil že nekajkrat. Prvi lastnik je bil nadvse preudaren, »ziher«, kot pravimo, na vse je mislil in za vse je imel rezervo. Še filtre je nabavil na zalogo: v vsaki škatli jih je po 6 kosov 5-mikronskih in 20-mikronskih. Zdaj moram le še zvezati cevi v pravem vrstnem redu, o čemer sicer nimam pojma, saj navodil ni nikjer, a mi bo le nekako uspelo, in če bom namestil vse cevi prav, bi morala iz ene cevi priteči sveža pitna voda! Tako bo imela Maria dovolj čiste vode za neprestano pranje posode in tuširanje s svežo vodo nekajkrat na dan, jaz pa bom imel »načete živce«, ker mi bo ta nova pridobitev izdatno praznila akumulatorje! Malo heca, pa vendarle res!

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Spiva dobro. Po dolgem času lahko spiva oba hkrati, saj smo na sidru in ne plujemo.

A ne spiva prav dolgo. Kriv pa je en zatežen komar, ki ne samo, da me je popikal po roki, ampak mi še brenči okrog ušesa.

Ravno sem premišljeval o kemični vojni, ko je utihnil. Zjutraj sem izvedel, da je težil tudi Lili. In preživel, kar ni ravno nekaj normalnega.

Današnji dan je bil nekaj posebnega.

V vodo dava namreč čoln in narediva desant na Formentero. Sprehod po ozkem kamnito-peščenem jeziku pokaže, da je od daleč lepše kot od blizu, saj se od daleč ne vidi smeti. Saj ni nič groznega, a veter in voda pač prineseta na skale naplavni les, največ je bambusa, ostanke plastike in ribiških vrvi. Največji kos je bil kakih 10 m dolga alkatenska cev. Je pa tudi od blizu to lep del otoka. Ni ceste, ni hiš, ponoči ni ljudi. Zjutraj pride nekaj deset turistov, ki se povsem porazgubijo po malih plažicah, ki jih je vse polno. Na obeh straneh je sidranih mogoče deset, petnajst plovil na odseku dolgem tri milje.

Verjetno je v normalni sezoni tukajle turistov desetkrat ali stokrat več. Lili pofotka nekaj rožic, jaz pa naberem 'navadni morski koprc', kot se baje reče rastlini, ki jo jaz poznam po dalmatinskem imenu 'motar'.

Ko priveslava nazaj na barko, se greva kopat! Celo jaz sem bil v vodi in to toliko, da sem se celo spustil z lestvice. Voda je občutno toplejša, kot prejšnje dni in kristalno čista.

Odločiva se, da se prestaviva 2,8 milje proti jugu, da bova bližje civilizaciji. Jadrava. Samo na flok z besno hitrostjo okrog dva vozla in opazujeva okolico. Za pot porabiva dobro uro. Medtem si narediva gazpačo s popečenimi kockami kruha. Odlično.

Sidrava v nekoliko bolj zaščitenem delu zaliva. Tisti gazpačo me ni prav dolgo držal sitega, zato skuham motar in naredim solato:

Motar obtrgam in 10 minut kuham liste, peclje zavržem. Še vročega stresem na nasekljan česen in premešam. Česen s tem izgubi nekaj ostrine. Dodam en narezan paradižnik in začinim z balzamičnim kisom in olivnim oljem. Ja, vem, po pravopisu bi moral začiniti z 'oljčnim oljem', a jaz že celo življenje uporabljam 'olivno olje'. Toporišič naj se gre solit. Saj res: solila pa solate nisva, saj vsebuje motar dovolj soli, če ga nabereš na obali. Popečeva še štručke, nareževa sir in salamo in malica je tu.

Proti večeru, ko sončna pripeka popusti, odveslava na obalo in se napotiva v trgovino. Tole mestece, Es Pujols, je bolj žalost.

Precej restavracij (večinoma zaprtih ali v fazi prenove), nekaj tipične turistične ponudbe, nekaj trgovinic. Stavbe so tipična španska žalost – to, kar pač masovno gradijo za tuji trg.

V mesnici naju takoj ogovorijo v nemščini. Seveda! Tule sva že v nemškem interesnem območju. Če nisi lokalec – ker te mesar ne pozna, ve, da nisi lokalec, si lahko edino nemški turist.

Cene so nekaj višje, kot na Kanarskih otokih, a tole je pač turističen kraj in je ponudba temu prilagojena.

Na sidrišču malo rola, saj val pride okrog rta in nas zadene s strani. Upam, da se bo do večera umirilo. Jutri pa greva na Majorko, razen če si ponoči vremenarji premislijo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Veter je tokrat sodeloval z mano bolje kot z Lili.

Ob osmih zvečer je na njeni izmeni jadra zamenjal motor in tako je bilo do pol dveh zjutraj. Zbudil me je znani jadralski občutek za veter, ki ga zaznaš tudi v spanju. Veter se je spremenil, in sicer s treh vozlov krme na 8 do 10 vozlov krme (oboje pravi veter).

Odpreva flok, ki je podprt s tangunom, da lepše lovi veter in ne opleta toliko na valovih. Hitrost ni nekaj osupljivega – tri vozle gremo, ampak mudi se nama nikamor. Če bi prišla prezgodaj, bi bila še tema in ne bi videla, kam vreči sidro.

Okrog Formentere je precej podvodnih travnikov posedonije. Balearci so zelo pikolovski in kasirajo mastne kazni tistim, ki sidro vržejo v to travo. Midva sva previdna tudi brez kazni. Del jadranja je, da živiš z naravo in jo ohranjaš. Sidra ne mečeva v korale ali posedonijo ali kakšno drugo ogroženo območje.

Posedonija je relativno redka rastlina in njeni travniki so ogroženi. Zato se poiščeš del prazne mivke in sidro vržeš samo tja. Seveda je treba oceniti, koliko prostora potrebuje še tvoja veriga.

Ko sem bil ravno zunaj, sva se zamenjala. Skoraj do osmih zjutraj tako 'drvimo' s tremi do štirimi vozli samo na flok, podprt s tangunom. Malo nas rola.

Jutro je kislo. Nebo je povsem prekrito z oblaki, sonca sploh ni videti, ko vzide. Okrog osmih veter crkne, in ob devetih sva pred Formentero. Sidrišče, kjer sva najprej nameravala sidrati, je povsem 'onesnaženo' z bojami in ni več prostora za normalno sidranje. Za bojo pa hočejo baje 50 evrov. Pa še trajektki vozijo mimo in delajo val vsakih 15 minut. In še nekaj swela prihaja v sidrišče. Kako gre že tista o kislem grozdju …

Greva pač okrog otoka. Ob desetih sva v prelivu med Ibizo in Formentero. V dobre pol ure se mimo naju pripodijo trije trajekti in naredijo kar konkreten val. Bo res boljše okrog rta na vzhodno stran, posebej v tem vetru.

Ob enajstih sidrava na vzhodni obali. Našla sva dovolj veliko zaplato mivke v idiličnem okolju. Voda je kristalno čista, a ker so notri meduze, me niti ne moti, da je mrzla. Ta del otoka je nenaseljen in je videti zelo naravno in meni lepo. Nekaj peščenih plaž, nekaj skal, zelo malo ljudi.

Kasneje se sicer pripelje nekaj bark, tako gliserjev kot jadrnic, na dnevno kopanje. A ker vsi poiščejo svoje zaplate mivke, smo lepo daleč narazen. Park rangerji, ki se v gumenjaku pripeljejo mimo, nam le lepo pomahajo. Niso naju izgnali. Verjetno oni samo čuvajo travo, korona pa ni njihova skrb.

Formentera je namreč eden od nekaj redkih otočkov v Španiji, ki so eno fazo naprej v de-eskalaciji in prehajanje iz drugih delov Španije sem ni dovoljeno. Vsaj tako pravi Madrid.

Morda pa imajo tukaj več veljave lokalni oštirji, ki se ne branijo še kakega turista. Tisti trajekti na 15 minut že ne vozijo prazni. Bova videla, ko stopiva na obalo, ampak to ne bo danes.

Danes je 14 dni, odkar admiralica ni stopila na kopno, jaz pa vmes le enkrat, ko sem šel na hitro v trgovino v La Linei. V tem času sva preplula dobrih tisoč milj.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Odločiva se, da potegneva kar na Baleare. Najprej na Formentero, ki je najbližje. Dva dni, pa bova tam. Po večerji grem spat, Lili spet prevzame prvo nočno izmeno.

Pravi, da je nekaj ur še lepo jadrala, potem pa je veter popustil in je ostalo samo še rolanje. Videla je mesečevo ribo (angleško ji rečejo Sun Fish), znana je še pod imenom mola-mola. To je riba, ki v višino meri več, kot v dolžino. Res posrečena riba.

Nekaj vozlov vetra v krmo ne omogoča jadranja, zato je motor pel pretežni del noči. Nekaj pred drugo zjutraj nastopim svojo stražo in motor še kar melje in motorsailamo z glavnim jadrom, da nas vsaj nekoliko manj rola. Prednje jadro se je zapiralo in je zato zvito že pretežni del noči. Čez čas veter čisto popusti in jadro le še opleta, zato ga spustim.

V bližini Cartagene pridemo dovolj blizu obale, da ujamem GSM signal in hitro naložim najnovejšo napoved vetra. Pretežni del moje izmene pa se okoli mene vozi kakih osem ribiških ladij.

Počitka ni niti za minuto. Lovijo tako, da plujejo z osmimi vozli in medtem občasno spreminjajo smer. Nato zmanjšajo hitrost pod dva vozla, še vedno vijugajo ali krožijo, potem pa spet pospešijo na osem vozlov. In to se ponavlja.

In ker jih je cela čreda, je ves čas kdo na colision kurzu z mano, mi seka pot. Videti je, da me bo povozil, ali mi pelje pred premcem. Ker nimam pojma, kako dolge mreže vlečejo, niti tega, ali gre za površinske ali globinske mreže, moram ohranjati razdaljo do njih. Osvetljene pa so z delovnimi lučmi tako, da se njihovih pozicijskih luči in luči, ki označujejo vrsto mreže, sploh ne vidi. Na srečo imajo vse AIS. Njim je lažje, saj jaz plujem v ravni črti in sem predvidljiv. Njim se ne zdi nič hudega, če se zapodijo z osmimi vozli proti meni, ker vedo, da se bodo čez eno miljo obrnili. Jaz pa ne vem, saj ne berem njihovih misli. In ker lovijo, se jim moram po pomorskih predpisih izogibati jaz.

Skratka, dolgčas mi ni bilo.

Proti jutru je v zraku zelo veliko vlage. Barka je povsem mokra, skozi plastiko v sprayhoodu se ne vidi nič, pa tudi sicer je vidljivost zaradi toliko meglice slaba. Če v temo posvetim z baterijo, vidim vodne kapljice, kako lebdijo v zraku. Vozim izključno na radar in AIS. Proti jutru se ribičev končno otresem, saj me pot pripelje čez glavno ladijsko pot, kjer ladje vozijo iz Gibraltarja proti severu Španije, v Francijo in v Severno Italijo. Tu ribiči ne lovijo. Tovornjače pa so predvidljive. Ves čas imajo isto smer in hitrost. Tem se ni problem izogniti. Po VHF-radiu pa poslušam, kako se med sabo dogovarjajo, kako se bodo srečale. Največkrat izberejo 'port-to-port', kar je normalen način srečevanja.

Dopoldan lahko končno ugasnemo motor in cel dan jadramo. Gre pa podobno kot v tisti pesmi: Včasim jadram hit', včasih pa počas'. Vozimo od slabih treh do dobrih 7 vozlov in vse vmes.

Čez dan razmišljava o kopanju, a ko pomočim nogo v vodo, si v hipu premislim in ostane le tuširanje. Če hočejo, da se kopam v morju, ga morajo še precej bolj pogreti. 

Aha, še nekaj se je danes zgodilo: zaplula sva v vzhodno poloblo. Zemljepisne dolžine ne zapisujeva več z 'w', ampak 'E' in številke se povečujejo, ko greva proti vzhodu. Prej so se manjšale.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Ko se je južni veter umiril in začel spet pihati severovzhodnik, sem se prestavil na moj muring na sidrišču. Pred tem sem še ves dan čakal na delovnem pomolu v upanju, da končno prispe DHL pošiljka z mojim jadrom. Prijazna uslužbenka marine Elena, me pokliče kar po VHF postaji na kanal 9, ki ga imam neprestano odprtega, da sem na tekočem, kaj se dogaja v marini, katera barka izpluje in pripluje. Kanal 9 je zame kot nekakšen radio, na katerem je moč slišati vse vrste jezikov. Pošiljke tudi 20. dan, odkar so mi jo poslali iz Slovenije, nisem dočakal. Sem pa dočakal, Huana, lastnika 20-metrske dvojambornice Legend of Alicante, ki je v 80. letih jadrala na Ocean race. Priplul je direktno z Martinika. Za prečkanje Atlantika so porabili 15 dni in v marino je priplul kar z glavnim jadrom, kar menda najraje počne, v najmočnejšem vetru ob 7. uri zjutraj.

Popoldan sem se odpravil s kolesom do bližnjega bara na svež pomarančni sok. Medtem ko sem šel k blagajni plačat, kakšno minuto je trajalo, mi je nekdo ukradel kolo. Poklical sem policijo, jim povedal, kje se je to zgodilo in jim opisal kolo. Prepričan sem bil, da svojega kolesa ne bom nikoli dobil. Vsaj pri nas je tako, da se ukradene stvari nikakor ne najdejo. Toda, čez dve uri so me klicali s policije, mi povedali, da so našli moje kolo in da mi ga bodo čez 10 min dostavili v marino. Kaj takega! Niti legitimirali me niso, nobenega zapisnika in zasliševanj. Vrnili so mi kolo in mi povedali, da ga je ukradel neki Arabec, ki so ga ujeli nekaj kilometrov stran. Kako vesel sem bil! Hvaležen tukajšnjim policistom sem zvečer z nasmehom zaspal.

Naslednji dan je pošiljka končno prispela v pisarno marine. Dva paketa sem naložil na kolo, odpeljal do barke, zvlekel v kabino kot kakšna miš, ki vse zvleče v svojo skromno votlinico.

Sledila je razstava vsebine dveh paketov. Mama mi je poslala domačo hrano: »Da se pošteno naješ vsaj za praznike!« mi je rekla. No paketa sta potovala tako dolgo, da sta bila božič in novo leto že zdavnaj mimo. Dobil sem seveda mamino orehovo potico, ki je bila po treh tednih potovanja že precej izsušena, pa vseeno vsako jutro odlomim košček za zajtrk. Domača pašteta ni bila več užitna, pa sem jo vseeno spravil v hladilnik za nekaj dni, saj je lepo imeti poln hladilnik. Tudi domače divjačinske salame in zaseko sem dal v hladilnik za kdaj drugič. Že dva tedna sem na dieti zaradi putike. Ugotovil sem že, katera hrana mi povzroča bolečino na zunanjem robu desne noge in jo izločil iz menija. Tako tudi alkohol in gazirane pijače. V pošiljki je tudi genova, ki mi jo je Rado iz SR jadralne popravil: jadro je bilo treba zakrpati in zamenjati UV-zaščito. Skrojil in zašil mi je tudi zaščito na ograji okoli kokpita, tako da bom v visokem morju malo manj premočen in tudi topleje mi bo, saj bo v kokpitu precej manj vetrovno. V paketu najdem tudi torbo, ki mi jo je poslala sestra Barbara. Naveličala se je mojih nekvalitetnih fotografij in mi za darilo kupila fotoaparat, polno objektivov in vse mogoče opreme. O fotoaparatih nimam pojma in bo treba vse to natančno proučiti.

Vesel spravim genovo na svoje mesto in nato z motorja odmontiram nov alternator, saj mi bo Christian zavaril kontakt, kjer naj bi bil izhod za obratomer. Nato se prestavim na bencinsko črpalko, kjer natočim za 100 evrov nafte in se nato z genovo prestavim nazaj na delovni pomol. Motor je bil namreč že preveč segret, saj na njem ni bilo jermena, ki bi poganjal vodno črpalko. Alternator je bil kmalu gotov, namestil sem ga nazaj na njegovo mesto in povezal žice med seboj. Pa še vedno ni deloval obratomer in prišli smo do ugotovitve, da je obratomer prestar, da bi deloval skladno s tem novim alternatorjem.

Zvečer barko končno prestavim na svoj muring, samega sebe pa na svojo posteljo in srečen zaspim.

Naslednji dan sem nameraval izpluti. Napovedano je bilo lepo vreme in ugoden veter. Zgodaj zjutraj sem na pomolu pred recepcijo marine zagledal barko, ki sem jo videl v Peninchu na Portugalskem. Tam jo je kupil mladi Francoz in od tam sta s prijateljem prijadrala na Lanzarote. Prejšnji večer sta se vračala iz Fuerteventure in oba zaspala. Kurz pa sta imela nastavljen na valobran marine, a do tam nista prišla, saj sta se ustavila na čereh nekaj metrov pred njim. Malo pod vodno linijo sta prebila trup in voda je začela vdirati v barko. Odhitel sem na Orplid in jima prinesel lesen zamašek, s katerim lahko zamašiš luknjo. Eden od njiju se je moral tako navsezgodaj okopati v morju. Ura je bila že devet in poklical sem vodjo ladjedelnice in se dogovoril za dvig njune barke. Francoza sta bila precej zaposlena z metanjem vode iz kabine, da barka le ne bi potonila ali se napila še več vode, kar bi povzročilo še večjo škodo. Mlada, 24 let stara fanta s skromnimi prihranki sta bila čisto iz sebe. Povedal sem jima, koliko bo vse skupaj stalo: »Dvig in spust barke je 220 evrov, dan na kopnem 20 evrov. Nato bo treba čakati na mojstra, ki vama bo popravil barko, kar ne bo prav kmalu, vsaj teden dni ga bosta čakala. Kolikor vidim, je tu dela za 20 ur, vsaj, kot bi rekli Španci. Ura je 30 evrov, nato je tu še material, ki tudi ne bo poceni. Lahko pa vama pomagam jaz in vama iz epoxija in vlaken zakrpam in popravim kalup barke, ter vaju naučim, kako dokončati in zaključiti popravilo barke tako, kot je treba. Privarčevala bosta vsaj polovico in še naučila se bosta popravljati, saj kakor vidim, bosta to še marsikdaj potrebovala – če ne za barko, pa za surf!«

je kupil mladi Francoz in od tam sta s prijateljem prijadrala na Lanzarote. Prejšnji večer sta se vračala iz Fuertaventure in oba zaspala. Kurz pa sta imela nastavljen na valobran marine, a do tam nista prišla, saj sta se ustavila na čereh nekaj metrov pred njim. Malo pod vodno linijo sta prebila trup in voda je začela vdirati v barko.  Odhitel sem na Orplid in jima prinesel lesen zamašek, s katerim lahko zamašiš luknjo.  Eden od njiju se je moral tako navsezgodaj okopati v morju.  Ura je bila že 9h in poklical sem vodjo ladjedelnice in se dogovoril za dvig njune barke. Francoza sta bila precej zaposlena z metanje vode iz kabine, da barka le ne bi potonila ali se napila še več vode, kar bi povzročilo še večjo škodo. Mlada, 24 let stara fanta s skromnimi prihranki sta bila čisto iz sebe. Povedal sem jima koliko bo vse skupaj stalo: “Dvig in spust barke je 220 €, dan na kopnem 20€. Nato bo potrebno čakati na mojstra, ki vama bo popravil barko, kar ne bo prav kmalu, vsaj teden dni ga bosta čakala. Kolikor vidim je tu dela za 20 ur, vsaj, kot bi rekli Španci.  Ura je 30 €, nato je tu še material, ki tudi ne bo poceni. Lahko pa vama pomagam jaz in vama iz epoxija in vlaken zakrpam in popravim kalup barke, ter vaju naučim kako dokončati in zaključiti popravilo barke tako kot je treba. Privarčevala bosta vsaj polovico in še naučila se bosta popravljati, saj kakor vidim, bosta to še marsikdaj potrebovala - če ne za barko, pa za surf!”

Z veseljem sta sprejela mojo ponudbo in tako sem ostal še en dan. A lepo vreme je medtem zapustilo kanal med otoki. Ko sem zaključil delo, pa sem dobil ponudbo za delo v ladjedelnici, saj so človeka, ki je popravljal plastiko, odpustili in potrebujejo novega mojstra. A meni se žal mudi, saj me že od lani priganja čas in vedno lovim zadnje trenutke. Nekako tako je kot v časih, ko sem hodil v šolo. Pravzaprav nisem hodil v šolo, v šolo sem vedno tekel – če nisem bil pozen za na avtobus, sem bil pa pozen za v šolo.

V marinah spoznavaš ljudi od vsepovsod. Poleg moje barke je bila barka nekega Italijana, katerega najboljši prijatelj je Slovenec, mi je povedal, neki Matija, ki sedaj živi z ženo v Las Palmasu. Spoznal sem tudi dva hrvaška jadralca – Šimeta in Miho, ki sta tu na pripravah za olimpijske igre in prav danes sta osvojila prvo mesto na regati v Rubiconu. Danes je tudi Šimetov rojstni dan: »Pa vse najboljše Šime! Ti nazdravi s pivom, jaz pa bom z vodo ali mogoče pomarančnim sokom!« 

Poslovim se od vseh v marini. Augustu podarim mojo knjigo »10 m svobode«. V pisarni pa danes dela Elsa, ki prihaja iz Nizozemske. Njej podarim paket piva za njo in uslužbence v pisarni, saj je vendarle petek. Prosim, če lahko parkiram barko ob pomol, da natovorim kolo, ki bi ga sicer moral peljati z gumenjakom na sidrišče. Ko odvežem barko z muringa, ki je blizu valobrana, pomislim na to, kako bi bilo, če ne bi delovala komanda za moč in prestave. Le pomislil sem in točno to se je zgodilo!

Motor se je vrtel v prazno, ni pa prestavil v prestavo, tako da me je veter lepo nosil proti skalnatemu valobranu. Hitro sem skočil v barko, ročno prestavil v prestavo in se odpeljal v marino. Parkirati s takšno okvaro menjalnika ni prav enostavno. Malo pred pomolom skočim spet do motorja in prestavim v nevtralno in nato počasi, počasi do pomola, kjer privežem barko. Skušam popraviti ročico, a mi ne uspe več. Popravil sem jo kar nekajkrat, a sedaj to ni več mogoče.

Mlada Francoza me opazujeta in sprašujeta, kaj bom zdaj.

»Tako kot prej!« jima odgovorim, vržem orodje v kovček, odrinem barko od pomola, odprem genovo, na srečo je dober veter, in z lahkoto odjadram iz marine. O tem, kako se bom parkiral v Santa Cruzu, pa ima čas razmišljati še 24 ur.

Iz ladjedelnice in s pomola pred pisarno mi mahajo, zato jim z nasmehom pomaham nazaj. Pogrešal bom te fante iz ladjedelnice. Tako lepo so me sprejeli, kot da bi ne bi neki tujec.

Včeraj se mi je pokvaril moj stari električni pilot, ki ga uporabljam le, kadar plujem na motor in v primeru, da se vetrni pilot polomi ali kaj podobnega. Sedaj imam samo vetrni pilot in želim se le, da bo pihal veter vse do Tenerifa.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Celo noč vozim in dela imam čez glavo. Tepeta se zahodnik, ki naju je lepo poganjal čez dan in termični veter s kopnega, ki tule piha s severa, čeprav sva od kopnega oddaljena več kot 10 nmi. Smer in jakost vetra sta precej odvisni od konfiguracije terena.

Tako celo noč premetavam jadra, na koncu pa zmaga motor.

Valov je žal preveč za tako malo vetra. Celo jutranjo izmeno Lili motorira in barka se kar dobro rola, šele opoldne je dovolj vetra, da lahko motor utihne.

Ko obplujeva rt Cabo de Gata, obrneva na severovzhod in hitro napredujeva z vetrom v krmo. S tem sva preplula Albaronsko morje in pustila za seboj Costo del Sol, sončno obalo. Zdaj plujeva ob Costi Blanci.

Vidiva nekaj sidranih jadrnic po zalivih, a prometa rekreacijskih plovil praktično ni. Tu in tam mimo pripluje kakšna ribiška ladja, tovorne so od nas dovolj oddaljene, da nas ne ovirajo. Ponoči sva videla delfine, kako se svetijo, ko s svojim plavanjem povzročajo bioluminiscenco. Delfina v bistvu ne vidiš, ker je črn, vidiš pa, kako se svetlika voda povsod okrog njega in je jasno razviden njegov obris. Bila sta dva odrasla delfina.

Proti jutru me je že prijelo, da bi spet namočil trnek, a me je želja minila, saj sem ravno plul v coni, kjer je ribolov prepovedan, pa še znotraj teritorialnih voda Španije sva, dovolilnice pa nimam. Tudi tune je še nekaj v skrinji.

Po Punti de los Muertos se morje zgladi. Valovi so precej manjši in Heron lepo drsi. Naloživa najnovejše vremenske napovedi in razmišljava, kje bi se ustavila, če sploh. Primernih zalivov ob tej obali za ta veter ni na pretek. Prvi dober je nekaj pred Cartageno, a do tja prideva šele okrog treh zjutraj. Potem je pa že vseeno, če potegneva kar naprej.

Glede na vremensko napoved imava dve možnosti: ali napredujeva precej počasi ob Costi Blanci in prevedriva en neugoden sistem ter prečiva na Baleare potem, ali pa da jo pičiva kar naravnost.

Imava še nekaj časa, da se odločiva.

V normalnih razmerah bi potovala počasi in si ogledala vsak zaliv, a formalno sva tako ali tako v prekršku, ker ne bi smela iz svoje pokrajine na Kanarskih otokih.

Nič kaj prijetno ni tole covid kruzanje, ko te nihče ne mara in ne veš, od kod vse te bodo preganjali. Ravno včeraj sem bral, kako je Guarda Civil prišla v Mar Menor in so nagnali ven vse kruzerje. In ravno tam vsa hotela vedriti, če bi bilo slabo vreme.

Mogoče jo pa še res pičiva naravnost na Ibizo brez pavze. Kako bo tam, pa ne vem. Formalno so Baleari še zaprti.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Algeciras (Gibraltarski zaliv) 3. dan

Zbudim se okrog osmih in ob pol devetih dvigneva sidro. Na barki ni veliko za pripraviti, le vrečo glavnega jadra odprem in raztegnem kosnik, sicer sva pripravljena za jadranje.

V zalivu ni kakšne posebne gneče in obrneva mimo Europa pointa na vzhod. Kot sem včeraj napisal: Ali piha premalo ali preveč.

Napovedanih je 15 vozlov, piha pa jih slabih 5 v krmo. Gledava delfine, ki lovijo naokrog, v daljavi je videti, kot da lovijo tudi tune, a nisva prepričana. Lahko so tudi delfini, le da ne skačejo iz vode. Tok je ugoden in kmalu nama pomaga s kakim vozlom ali več. Dobro napredujeva.

Polno glavno jadro je v začetku le za okras, kasneje pa se dvigne nekaj vetra. Ugasneva motor in dvigneva še gennacker. Hitrost je vedno boljša in kmalu plujemo z več kot sedmimi vozli po skoraj gladkem morju. Barka je z gennackerjem zelo mirna. Veliko jadro dobro drži jambor in valovi nas ne morejo zibati. Takole bi lahko potoval do doma, če bi veter vztrajal.

Čez dan se veter okrepi, zato raje pospraviva veliki gennacker, dokler ga še lahko. Samo z glavnim jadrom je hitrost ves čas nad šest vozlov, občasno videvam sedmico.

Nekaj se igram s flokom, bolj iz dolgočasja kot v upanju, da lahko kaj naredim. Res ne gre. Kot vetra je 150 in več. Flok se zapira, saj mu glavno jadro vzame ves veter.

Delfini so ostali zadaj, novih ni, kitov tudi ne. Se pa ves čas izogibava tankerjem in drugim tovornim ladjam. Namesto da bi vozile v neki smeri, se malo prevažajo naokrog. Ena naju recimo prehiti po levi, zavije pred nas in zmanjša hitrost z 12 na 3 vozle. Druge pustijo, da jih morje nosi naokrog in plujejo z 2 vozloma hitrosti, nekatere naju vzamejo v škarje ...

Ker se je težko izogibati ladjam, ki cikcakajo naokrog, sem se odločil, da jih precej ignoriram.
Taktika je uspešna. Ko smo dovolj blizu, se razmaknejo in nam niso v napoto. Smo pa malo bolj severno od glavnega tovornega koridorja in nisem pričakoval toliko komercialnega prometa zunaj glavnih plovnih poti.

Ladje verjetno čakajo na prost termin v luki, da zložijo tovor in naložijo novega in se medtem malo prevažajo naokrog, da jim čas mine. Vreme je lepo, sončno, a je relativno hladno. Brez dolgih rokavov zunaj na vetru ni prav prijetno.

Narediva še nekaj vode, ko je ravno sončno vreme. Pojem še kočerjo, potem pa grem malo počivat, Lili pa prevzame večerno izmeno.

V prvih desetih urah vsa preplula 63 milj, maksimalna hitrost pa je bila 8,5 vozla. Ob pol dveh ponoči zaznam šibak GSM signal – poskušam objaviti tekst dnevnika. Slike pa, ko bo več signala.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron