Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Dobro in dolgo sva spala. Jaz sem sicer ob šestih zjutraj šel ugasnit sidrno luč, se malo razgledal naokoli, a sem šel nazaj v posteljo še za dve uri. Ni preveč rolalo, barka se je nežno zibala.

Vreme kaže na to, da se lahko podava po zahodni strani Sardinije proti severu. Te obale si še nisva ogledala.
Za danes ne načrtujeva dolge poti. Prvo možno sidrišče je 15 milj severno ob malem otočku. Valovi so že precej upadli, po vremenski karti jih je še za meter, a bodo do večera padli na 70 cm in do jutra na 30 cm.

Morje med otočkom Pietro in Sardinijo je plitvo, v glavnem plujeva v vodi pod 10 m globine. Na enem mestu je globina le 1,5 m, seveda se temu delu izogneva, drugod pa je povsod dovolj globoko za naju. Nekaj malega vetra imava, počasi drsiva po gladki vodi in si ogledujeva okolico. Direktna pot naju vodi med obalo in malim otočkom dei Meli. Prehod je ravno dovolj širok, da si upam skozi na jadra, otoček pa je nizek in upam, da nama ne vzame preveč vetra. 

Bližava se prelivu, ko v daljavi zagledava neke bele pike. Ptiči niso, saj so v dolgi ravni vrsti. 

Mreža je. Oh, smola.

Sva že čisto blizu otočka, najbolje bo, da greva skozi preliv in potem obrneva stran od obale, da obvoziva mrežo.

Še dobro, da plujeva podnevi. Če bi tule plul ponoči, je prav možno, da bi zapeljal v mrežo. Na koncu mreže sta sicer dve boji z radarskimi odbojniki, ki sta verjetno ponoči osvetljeni, a to je več kot miljo daleč in verjetno ne bi pomislil, da je tu nekje mreža. Razen, če je osvetljena še mreža proti obali.

Skoraj dve milji je dolga tale mreža, najbolj nenavadno pa se mi zdi, da velika kovinska boja in dve veliki boji z radarskimi odbojniki sploh niso najbolj na koncu mreže. Okrog njih je še vrsta malih boj, ki so med seboj povezane s plavajočo vrvjo, a so vidne šele od blizu. Te bi brez dvoma ponoči povozil. 

Otočka sploh ni videti, čeprav sva zelo blizu. Le kako so pluli včasih, ko ni bilo GPS-a in natančnih kart. Obala je ves čas podobna, šele ko že zapelješ bliže obali, opaziš, da se ena skala ne drži drugih in je v bistvu mali otoček.

Navpične stene okrog in okrog, ne verjamem, da je možno splezati gor brez alpinistične tehnike. Še plato na vrhu je tako postrani, da tudi helikopter ne bi pristal prav zlahka. Idealen otok za ptiče. S severa se še valijo dolgi valovi, a so vedno manjši. Metrski so zdaj bolj izjema kot pravilo. In njihova frekvenca je taka, da ne podira barke. Na srečo je lokalni veter iz iste smeri in ker jih dobivamo v premec, je na sidru nenavadno mirno. Še miljo stran sem bil prepričan, da bova le vrgla sidro, ugotovila, da je nevzdržno in odplula nazaj.
Na srečo sem se zmotil.

Okolica je veličastna. Visoki klifi, nekaj malih plažic, nad klifi pa gozd ali skalovje. V okolici je nekaj hiš in zanimivost: Z Unescovo tehnično dediščino zaščiten starinski industrijski obrat – staro nakladališče rude.
Mene tehnika sicer zelo zanima, a tole mi ni videti kot nekaj, kar bi bilo vredno zaščititi. Je pa res, da sem gledal le z morja, nisem pa šel na kopno.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

To noč se je res slabo spalo. Skoraj se ni spalo. Lili je vozila z glavnim jadrom na drugi krajšavi in celim flokom. Valovi so postajali vedno večji in bolj butajoči.

Barka je ječala na vsakem valu. Baje pri tej velikosti in cenovnem rangu 100 do 200.000 evrov barke pač ječijo, ko se zvijajo na valovih. Če nočeš, da ječi, moraš kupiti tako nad milijon evrov ali pa okrepiti vse spoje trupa in sten, vse pohištvo in še kup drugega, pa še potem uspeh ni zagotovljen.

Hitrost je solidna, a jadra trpijo na vsakem večjem valu. Pogosto val toliko podre barko, da jadra zaplahutajo in se potem sunkovito napnejo. Skrbi me za jadra, za vrvi in celo za pripone in jambor. Nekaj čez polnoč prilezem ven in zvijeva flok. Prevzamem stražo, Lili pa se gre delat, da spi. Lahko ležiš, a te tako premetava, da se ne da resno spati. Vsake toliko te malo zmanjka, a te naslednji velik val vrže pokonci.

Samo z glavnim jadrom na drugi krajšavi gre nekaj počasneje, a lahko vozimo bolj v smeri. Zdaj porabljamo višino, ki smo si jo pridobili do sedaj in lahko vozimo z valovi bolj v krmo.

Kokpit sva dodobra zagradila. Poleg sprayhooda in tende, ki jih imava tako ali vedno, imava postavljeno še stransko zaščito, zaščito zadnje strani in spuščene stranske zgornje senčnike. V bistvu imava le na vsaki strani majhno režo, kjer lahko gledava ven direktno, ne skozi prozorno plastiko. A vseeno je kokpit zjutraj dobro slan. 

Noč je črna, lune ni, a na nebu je neskončno zvezd. Mlečna cesta je tako svetla, kot bi jo kdo osvetljeval. Vidijo pa se tudi manjše zvezde. Pač sto milj naokrog ni nobene luči. Prvič pa sem videl, kako se svetijo valovi. Kot bi zagoreli. Kadar se združita dva velika vala iz dveh smeri (vsako minuto ali pogosteje), nastane orjak, ki se zlomi in pri tem vzbudi bioluminiscenco take intenzivnosti, kot bi žarel. Prizor je lep, bil bi pa precej lepši, če bi ga gledal z bolj stabilne platforme. Kadar gledaš, kako se val lomi precej nad tvojo glavo, je videti prav grozeče. Na srečo nismo dobili nobenega v kokpit. Nekako se jih Heron uspešno ubrani. Malo se dvigne, malo se nagne in malo se odmakne, in pada voda mimo nas.

Je pa zanimivo, kako variira jakost vetra. Piha v valovih z jakostjo 10 do 30 vozlov. Do sedaj sem mislil, da je tako variiranje na odprtem nemogoče. In zaradi tistih sunkov na 30 vozimo samo z glavnim jadrom na drugi krajšavi, in zaradi tistih 10 vmes in dvometrskih valov ne moremo imeti prednjih jader (ne floka ne viharnika), ker se ves čas podirajo.

Proti jutru se veter nekoliko poleže in stresem ven eno krajšavo, kasneje pa razprem celo jadro. Valovi se na žalost ne zmanjšajo. Nekaj se trudim še s flokom in viharnikom, pa ni kakšnega omembe vrednega uspeha. Potem veter nenadoma povsem oslabi in 6 do 8 vozlov pravega vetra v krmo je premalo. Zadnjih 20 milj nam pomaga motor.

Ob enajsti uri vrževa sidro v zalivčku na jugovzhodu otočka San Pietro. Na tem otočku je tudi luka Carloforte, ki je uradna tranzitna luka v času covida. Zaliv je dovolj velik za kakšnih 20 bark, pred nama je notri ena jadrnica. Kasneje pride nekaj čolnov na dnevno kopanje, na obali je nekaj ljudi. Kakšne tipične italijanske gneče pa tule ni zaslediti. 

Dan je minil mirno v lenarjenju. Mogoče si v prihodnjih dneh ogledava še zahodno obalo Sardinije, saj tega dela še nisva videla, sicer pa lepo napredujeva proti domu.

No, tale pasaža je za nama. Sardinsko morje sva do sedaj prečila štirikrat in štirikrat sva imela težko pasažo. Tale zadnja je bila po pričakovanjih, a prav v užitek mi vseeno ni bila. Tile kratki in visoki valovi ubijajo človeka. En dan že potrpiš, da bi pa takole plul 14 dni, si pa raje ne predstavljam.

Material je zdržal, nekaj obrabe seveda je opaziti predvsem na vrveh. Dvižnica glavnega jadra je na enem mestu kar malo skurjena. To je na vrhu jambora, kjer kolešček ni v najboljšem stanju.

To noč se bo slabo spalo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Mallorca–Sardinija, 1. dan

Jutro je mirno. Prižgem instrumente, ki mi pokažejo 1 vozel vetra. Še ta je verjetno od zibanja barke.

Voda je kristalno čista in na tleh gledam našo verigo in sidro. Vsak detajl se dobro vidi. Voda vabi in seveda se greva kopat. Voda sploh ni premrzla, družbo pa nama dela cela jata rib. Besno študirava vremenske karte in kocka pade: Na pot greva danes. Dobrih 260 milj imava, dva dni torej.

Odsidrava se še v bonaci, vseeno dvignem glavno jadro in kmalu začne pihljati z juga. Najina smer je na vzhod, a ker je vetra malo, je kot navideznega vetra pod 30°. Kmalu lahko dodam viharno jadro, ta drži že pri 30°, kasneje še flok in čez kako uro lahko ugasneva motor. Počasi gre, kake 4 vozle hitrosti imamo, a kmalu se kot vetra popravi in dvigneva gennacker. Kot navideznega vetra je med 60° in 70°, lahko vozimo v smeri in hitrosti so kmalu nad 5 in nad 6.

Barka je povsem mirna, nežno se ziba v dolgih rolerjih, ki nam prihajajo nasproti od spredaj desno. Tam mora biti drugačen veter. Na vodi nisva sama, več kot 12 milj od obale, preštejem barke, ki jih vidim naokrog in jih naštejem 14. V glavnem so jahtice in vsi lovijo ribe. Lili je videla, kako so eni ujeli dober meter dolgo ribo in to je seveda znak zame, da dam plavat našega lignja.

Z genackerjem res dobro napredujemo. Jadramo z okrog 6 vozli v šibkem vetriču. Ves čas pa je treba nastavljati smer in jadro. Čim malo zamudim, pade hitrost na 4 vozle. 

Ob osmih zvečer pospraviva gennacker in razpneva flok in s tem pripraviva barko za noč. Hitrost je padla s 6 na 4 vozle, ampak, saj imamo čas. Računava na pristanek enkrat sredi dneva pojutrišnjem, pa čeprav voziva precej časa le 4 vozle. Lili prevzame dežurstvo, jaz grem malo počivat. Do zdajle, ob osmih zvečer, smo v desetih urah prepluli 54 milj.

Pasaža: Mallorca–Sardinija, 2. dan

Lili je začela s polnimi jadri in solidno hitrostjo. Ponoči je veter zgubljal moč, saj nas je vremenski sistem prehiteval in smo padli v vetrovno luknjo. To je bilo napovedano. Dolgo je vztrajala pod jadri, potem motorsailala do moje izmene in ko sem nastopil stražo, smo bili na levih uzdah in s premalo vetra, da bi lahko ugasnil motor. Sčasoma se je veter dovolj okrepil, da sem motor ugasnil in počasi, s štirimi vozli, smo napredovali 20° nad smerjo. V smeri ni šlo, saj je bil veter preveč od zadaj in ga je bilo premalo, da bi jadra ostala odprta. Višina, ki smo jo pridobivali, nam bo še prav prišla naslednjo noč, ko se bo veter resno okrepil in bomo veseli, če bomo lahko vozili polkrmo in ne bok, saj so napovedani precej večji valovi.

Francoska obala, od koder piha, je oddaljena 300 milj. To je več kot od Trsta do Dubrovnika in val se tule lahko dobro razvije. Smo v najbolj odprtem delu Sredozemlja.

Že včeraj je prijela riba in rola je zapela svoj zzzzzzzzzzzzzzzzzzzziiiiiiiiiiiii. A se je riba snela. Pri tem je zvila trnek! Verjetno je bila prevelika za naju. Vedno se bojim, da bi prijela prevelika riba, ki je ne bi obvladal. Potem pa bi izgubil vabo in laks, uboga riba pa bi ostala s pirsingom v gobcu. Naslednja riba pa je odtrgala trnek. Očitno je prešibak za tele ribe. Vaba z jekleno predvrvico je ostala, le trnek je manjkal. Očitno se je odprlo oko trnka, saj je bila zanka še brezhibna. Privežem novega, eno številko večjega. Za vabo pa obdržim malo rožnato sipico, ki je očitno med ribami zelo popularna.

Zjutraj, še skoraj v temi, spet zapoje rola, ribo privlečem k barki, a se ta uspe sneti vsega nekaj m od mene. Ni bila tuna, mogoče je bila manjša lokarda. Nekaj ur kasneje spet zapoje rola. Riba je močna. Borim se z njo, zavoro nastavim toliko na močno, kot si upam, da ne strgam laksa, a riba odvija laks kot nora. Pol role je že odvite, pa mi ni uspelo naviti še niti metra nazaj. Po navadi riba odvija, ko se malo utrudi, jaz navijam in to se ponavlja, dokler ni riba pri barki. A tale se ne da. Samo odvija ...

Po dolgem boju mi uspe naviti večino laksa. Upam, da je utrujena, sicer bo še trajalo. Povsem me že boli roka, ko je riba za barko.

Tuna. Niti ni prav velika (za tuno), a je precej debela in močna.

Dve uri kasneje imava poln hladilnik sveže ribe. Jaz sem jo na grobo sfiletiral in razkosal že na platformi, Lili naredi končni rez in jo porcijsko razdeli v posode. Nekaj roma v hladilnik, nekaj v skrinjo. Manj kakovostne kose in kose s kostmi pa je Lili skuhala, potem obrala od kosti in meso zalila z oljčnim oljem, dodala česen, lovor in poper in segrela. To se je hladilo in mariniralo kako uro. Malica je bila vrhunska.

Valovi so vse večji in z boka. Dobro nas nagiba. Ni še čas za izgubljanje višine in bežanje pred valovi, glavni ples prihaja ponoči. Zato kar vztrajamo kakih 10° nad smerjo.
Na škoti viharnika (ki je zvit) sedi grlica. Lepo se je nagnezdila tik ob štraj in počiva. Veliko ptic se vozi z nama. Mogoče zato, ker imava na glavnem jadru veliko sliko čaplje (HERON = čaplja) in ptiči mislijo, da je to reklama za ptičji motel. V glavnem, grlica mi onemogoča, da bi razvil še viharnik in testiral, če bi s tem zmanjšal zibanje barke. Več jader po navadi pomeni manj zibanja, a vozimo kot 110° (navidezno) in dve prednji jadri po navadi ne sodelujeta dobro pri kotih vetra nad 90°. 

Čez čas se grlica naveliča in odleti.

Veter se je okrepil, glavno jadro krajšam, potem še enkrat na drugo krajšavo. Žal so se okrepili tudi valovi. Napovedani so meter do meter in pol. Meni se zdijo večji. Predvsem pa so neugodno kratki in se občasno podirajo. Prihajajo iz dveh smeri in nastajajo interference – ko dva vala trčita, se višina poveča in vsake toliko nas tak val dobro nagne. Če pa se poruši tik ob barki, nas pa malo zalije, včasih pa butne v barko, kot bi nekdo z macolo udaril po trupu. In to kljub temu, da voziva polkrmo.

To noč se bo slabo spalo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Prejšnji teden sem bil precej zaposlen, zato mi ni uspelo napisati niti članka za eNavtiko, pa ga pišem zdaj. Medtem ko čakam, da se vreme na Atlantiku stabilizira, pa sem le našel čas.

Veter se je obrnil na vzhodnik in iz puščave prinaša puščavski pesek. Temu pojavu pravijo kalima in te dni je tako močna, da so iz marine komaj vidne tovorne ladje, privezane kakšne polj milje stran na drugem koncu pristanišča. Veter nosi puščavski pesek po barki in v barko, tako da je znova vse zaprašeno, kot da bi bila barka zapuščena že nekaj let. Palube bark niso več bele, ampak so se vse obarvale oranžno. Takoj, ko se bo smer vetra obrnila, bodo vsi v marini začeli prati in drgniti svoje barke. V tem času bo moč videti, kako se ljudje borijo za priključke za vodo in cevi, prav tako v ladjedelnici, kjer se vsi borijo za elektriko.

V preteklih dneh se mi je končno javil mojster, ki popravlja električna vezja, in mi sporočil, da moj stari avtopilot deluje in da lahko pridem ponj. Za prevoz sem prosil znanega jadralca Brečka, ki me je zapeljal do delavnice, kamor sem moral prej s kolesom. Za prevoz sem mu bil zelo hvaležen, saj tokrat ni bilo treba kolesariti v hribe. Tako je bila ta naloga hitreje opravljena in takoj, ko sem se vrnil na barko, sem zmontiral ekran nazaj na mesto, kamor spada, in ga pravilno priključil. Avtopilot za zdaj deluje brezhibno in kakor kaže, ga tudi ne bo treba kalibrirati. Pustil sem ga vključenega dva dni, da sem ga le stestiral, če deluje tako, kot mora, in da sem se res dokončno prepričal. Glede vetrnega pilota pa so me klicali naslednji dan iz delavnice, kjer mi izdelujejo teflone, in me prosili, naj se javim in jim razložim, kako in kaj, saj mojster ne ve, katere dimenzije izbrati, čeprav sem mu pustil na mizi vse starejše dele. Obljubil sem jim, da se bom v delavnici javil še danes, a seveda ta delavnica tudi ni preveč blizu. Pa me k sreči pokliče lastnik ladjedelnice, ki mu je tudi ime Carlos, in me prosi, naj se javim pri njem, češ da se morava o nečem pogovoriti. Medtem ko nama je tajnica kuhala kavo, sem ga povprašal, če ima danes kakšen namen iti do strugarja v delavnico, kjer stružijo moje teflone, saj sem vedel, da sodelujejo. In k sreči je bil tudi on dogovorjen danes za obisk, tako da sva se kar skupaj odpeljala, kavo pa sva pustila za kasneje. Pogovor pa sva opravila kar po poti v avtomobilu. Carlos je vedel, da sem pomagal v ladjedelnici v Rubikonu in dobro pozna tudi Augusta. Povedal mi je, da je izgubil enega izmed svojih delavcev, ki je padel z lestve in se poškodoval, tako da ga ne bo na delo vsaj pet mesecev. Ponudil mi je delo za pol leta, pomagal naj bi zaključiti projekt obnavljanja dvajsetmetrske dvojambornice, ki je privezana točno nasproti moje barke na sosednjem pomolu. V barki je bilo treba napeljati vso novo napeljavo za vodo, watermaker, novo električno napeljavo, vso navigacijsko opremo ter vse pripone na jamboru. Postavil me je v stanje velike zmedenosti, saj nisem vedel, kaj naj mu odgovorim. Razmere s korono se spreminjajo iz dneva v dan, države se zapirajo in odpirajo, kot to dirigira politika in nič ni gotovo niti za dan vnaprej, kaj šele za pol leta. Medtem ko z mislimi jadram po oceanu, pristanem na trdna tla prazne denarnice in se spet znajdem v avtomobilu, na sovoznikovem sedežu med nekakšnim intervjujem za službo. Obljubil mi je redno plačilo, oblačila in seveda pogodbo, česar sem se najbolj ustrašil, saj bi z mojim podpisom na kos papirja, barko privezal kar za šest mesecev, kar mi povzroča krče v trebuhu. Ko sva opravila vsak svoje opravilo pri strugarju in se vrnila v ladjedelnico, sem Carlosu povedal, da moram vse skupaj prespati, saj zame to ni enostavna odločitev. Carlos me je želel zaposliti in mi govoril, da se vse meje zapirajo: »Saj ne moreš iti niti na Cabo Verde, tudi Brazilija je zaprta! Najbolje, da ostaneš tu in delaš pri meni pol leta, dokler se vse skupaj ne umiri, nato pa odpluješ naprej!«

Vse skupaj se dobro sliši, a je vse prej kot enostavno: sprejeti takšno odločitev takoj in sam, saj imam sedaj na barki tudi punco! In ostati tu pol leta ni bilo v planu, zato sem takoj kontaktiral marino v Mindelu, ki je glavno mesto Cabo Verda in jih povprašal po razmerah in vseh drugih informacijah. Poslal sem tudi e-mail v Jacare v Brazilijo z istimi vprašanji in odgovorili so mi takole: Cabo Verde je odprt za vse jadralce, a pred odhodom je treba narediti covid test, ki mora biti narejen in podpisan pri uradnem zdravniku. Test je treba narediti 72 ur pred odhodom, seveda lahko tudi manj. Iz Jacare pa sem prejel e-mail, da je Brazilija zaprta za jadralce in da sprejemajo barke samo pod pogoji, bodisi da imaš namen zapustiti državo z letalom in pustiti barko tam, zaradi okvare na barki, potrebne zdravniške pomoči ali pa potrebne surovine, kot so hrana in pijača.

No, na poti čez Atlantik izprazniš zaloge hrane in pijače, tako da je postanek tam že nekako upravičen, če pa s tem niso zadovoljni, pač poveš, da imaš kakšno okvaro, pa te že sprejmejo v državo. Ti dve novici sta mi pomagali pri moji odločitvi in Carlosu sem naslednji dan sporočil, da ne morem sprejeti dela in se mu vseeno zahvalil. Kakorkoli pa: »intervju« za službo je potekal v avtomobilu, če bi se temu lahko tako reklo: bil je »Smart«.

Naslednji dan sem dobil dele za pilota in lahko sem ga sestavil nazaj. To mi je vzelo kar nekaj časa, saj sem ga imel razstavljenega na prafaktorje. Moral sem tudi popraviti manjši del z epoxijem, saj se je v krmilu, ko si ga stresel, slišal manjši ropot, kot da bi bilo notri nekaj odlomljeno. Zato sem zarezal in naredil odprtino, da sem lahko preveril stanje krmilne osi. Notri pa sem našel manjši kos filerja, ki je povzročal ropot. Odstranil sem ga in vse skupaj zlaminiral nazaj. Po štirih dneh »procesa« sem končno nanesel antivegacijski premaz, dokončno sestavil pilota in ga s pomočjo soseda Primoža prenesel na zadnji del barke. Pilot je bil nameščen in to je bilo to! Zdaj pa samo upam, da bo deloval tako, kot je prej ali še bolje ...

Dela na barki je začelo zmanjkovati in sedaj se čaka samo še vreme in veter. Veter je prve dni po izboljšavi vremena napovedan malo močnejši, a nisem prepričan, da si moja Maria želi jadrati v tem že prve dni, zato bova počakala vse do petka in se nato odpravila od tod. Koliko bolj je življenje zakomplicirano in težavno, če nisi sam, si nikoli nisem mogel misliti. Včasih prav pogrešam tisto svobodo, o kateri sedaj lahko samo razmišljam ali sanjam. Nakupila sva 140 litrov vode, 10 kg riža, 10 kg moke, 5 kg kus kusa in 5 kg testenin, ter nekaj krompirja in čebule, skratka vse, kar je prenesel najin finančni budget. In ko sva vse to znosila v barko, sva opazila, da je prostora še veliko več. Z nasmehom sem rekel Marii: »Vidiš, v te prazne prostore pa bova shranila veliko zraka in dobre volje!«

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Zbudiva se v oblačno jutro in kmalu začne rahlo deževati. Odlično, nama bo spralo sol z barke. Dež je bil napovedan. Rahel dežek dopoldan in močan dež popoldan. Pa je že dopoldne kar pošten dež. Ali pa so se meni po tolikem času na Lanzarotu spremenili kriteriji.

Jaz si na vsak način želim na obalo in ko se okrog enih zjasni, se z barko prestaviva na sidrišče pred mestno marinico. Prostora ni prav veliko. Dosti je čeri, globina za sidranje je 3 metre, v zalivu mrgoli boj s čolni in manjšimi jadrnicami. Verjetno sva največja barka v zalivu. Imava pa blizu za veslati, saj sva sidrana vsega 50 m od svetilnika, ki stoji na koncu valobrana.

Sidrana sva v tanko plast mivke na neznano podlago iz skal ali kamenja. V redu za nekaj ur, a ponoči ne bi dobro spal, če bi ostala tukaj. Bova šla raje nazaj v boljša sidrišča.

Liliki se ne da v mesto. No, saj to ni neko mesto. Nekaj hotelov, nekaj apartmajev, nekaj hiš in seveda pripadajoča infrastruktura – terase, gostilnice, trgovine ...

Takoj, ko zaveslam okrog valobrana, sem prijetno presenečen. Imajo dediciran dinghy dock. Pristan za male čolničke. Lepo je označen, tako da že od vhoda v luko vidiš, kam moraš. In pomol je narejen pravilno: ob strani so deske dovolj nizko, da čolnički ne zlezejo spodaj, da bi jih potem plima stisnila od spodaj v pomol. Dovolj na gosto so postavljene privezne bitve (take manjše, za čolničke, jasno), na robu pomola so meter visoki stebri, ki so prav pripravni, da se jih oprimeš, ko lezeš iz čolna in najboljše od vsega: imajo celo muringe za dingije. Seveda to niso 3 cm debeli s školjkami obraščeni štriki za barke, ampak drobne, 5 mm vrvice (ki so videti povsem nove). S tem preprečiš, da ti dingač buta v pomol in se poškoduje. Zelo lepo. Pomol in okolica sta lepo urejena. Res sem pozitivno presenečen. Moram se znebiti smeti, ki sem jih prinesel z barke – lepo ločene seveda. Povsod je polno ličnih betonskih koškov, a nikjer ne vidim ekološkega otoka. Pa vprašam nekoga, ki mi pokaže v neko ulico. Kar daleč so smeti, a so s tem tudi daleč od urejene in privlačne okolice.

V bližini je trgovina in nakupim nekaj sveže zelenjave ter se vrnem na barko z namenom, da greva oba z Lili v mesto, saj je lepo, spijeva kako pijačko, mogoče kaj pojeva in se vrneva na barko. Pa se ji ne da. Ona ne potrebuje ljudi. Ona ne potrebuje marine, ona bi raje nazaj na dolgo, prazno peščeno plažo v turkizno vodo. Tudi prav. Sem mislil, da ji po toliko dneh osame morda manjka stik s civilizacijo, a sem se očitno motil.

Glede vremena so se ušteli. Dopoldanski dežek so zadeli, popoldanskih močnejših padavin pa ni bilo. Tudi z vetrom so zgrešili. Namesto napovedanega rahlega vetriča imamo veter do 20 vozlov in nazaj odjadrava samo s flokom in pri tem presegava 6 vozlov hitrosti z vetrom v krmo. Na mali flok.

Sonce je še visoko in dobro se vidi, kje je lepa mivka. Ker je veter še vedno vzhodnik (čeprav so napovedali jug), je za rtom gladina mirnejša. Nič ne prižigava motorja. Izbereva lokacijo sidranja, na jadra zapeljeva malo nižje, obrneva v veter in zvijeva flok. Heron se ustavlja in ustavi se točno tam, kjer želiva vreči sidro. Barka, kot dobro naučen konj že ve, kaj hočeva od nje.

Spustiva sidro, veter premec obrača vstran. Dobro naju zategne. Skoraj izgubim ravnotežje na premcu, ko sidro zagrabi. Takrat piha 15 vozlov. Prav nobene potrebe ni, da bi prižigal motor in zategoval sidro, da ga vkopljem. Je že veter to naredil namesto nas.

Popoldne se veter umiri in po vrhunskem kosilu se greva se kopat. Ja, tudi jaz.

Prav počitniško vzdušje je. Danes sva preplula dobrih 5 milj, dve in pol v eno stran in dobri dve in pol nazaj in sva sidrana le dober lučaj od včerajšnje lokacije.
Jutri pa verjetno odplujeva na Sardinijo. Zjutraj morava še enkrat pogledati vreme, saj tako različnih napovedi za naslednje tri dni že dolgo nisem videl. GRIB datoteke napovedujejo 2,8-metrske valove in 25 vozlov vetra s sunki do 30. Tri od štirih Predict wind napovedi pa napovedujejo polmetrske valove in 5 do 10 vozlov vetra. Razlikujejo se tudi v napovedi smeri, pa o oblačnosti in padavinah. Skratka, nihče ne ve, kako bo v resnici. Glede na globalno sliko Sredozemlja se nama zdi še kar v redu. Če ne greva jutri (ali mogoče pojutrišnjem), bova morala čakati vsaj še en teden na naslednjo možnost.

Tole Sredozemlje je res nepredvidljivo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Jadranje slovenskega jadralca Jasmina Čauševiča, ki pluje okoli sveta, smo spremljali ves čas, vse do lanskega leta, ko se je z Nove Kaledonije vrnil na kratke počitnice v Slovenijo. Žal so se nekajmesečne počitnice zaradi ukrepov podaljšale že na skoraj eno leto. Jasmin za zdaj ostaja v Sloveniji, ker je Nova Kaledonija do nadaljnjega zaprla svoje meje.

Njegova jadrnica ostaja na Novi Kaledoniji. Dvignil jo je iz vode in ga čaka na suhem privezu v marini. Žal pa tudi na kopnem plovila niso varna. Novo Kaledonijo je zajel orkan Lukas, ki je potopil več plovil, med drugim jadrnico Jasminovega jadralskega kolega, poškodoval njegovo jadrnico na kopnem in številne druge.

V svojem blogu je zapisal:

Rajski otoki južnega Pacifika so res lepi, o njih sem pisal v svojem tretjem potopisu, kot o skritem paradižu. Vendar imajo tudi takšni otoki svoje slabe strani. Ena od njih so cikloni, druga cunamiji, tretja suša, in še bi lahko nadaljevali. Očitno nas po koronavirusu Covid-19, ki še traja, kaznuje tudi narava.

Prejšnji teden, torej 3. februarja 2021, je Novo Kaledonijo prešel ciklon Lukas. Njegova predvidena moč naj bi bila druge stopnje, hitrost vetra pa komaj 75 km/h in naj bi prizadel Novo Kaledonijo samo po severni strani otoka in delno tudi njene vzhodne otoke. Vendar je ciklon tiste vrste, ki se mu nabere moč in potem s to nepredvidljivo močjo udari ravno tam, kjer mu ni treba. Tako je ta dan spremenil moč na 120 km/h, s sunki vetra do 160 km/h ter dosegel 4. do  5. kategorijo ciklona (vir: RNZ) (neuradni podatki – sunki do 200 km/h). Prešel je točno čez mesto Noumea, še prej pa je prizadel otok Lifou. Povzročil je več škode, ker na to ljudje niso bili pripravljeni. Če je lanski ciklon Uesi prizanesel Indigu, ga tokratni Lukas ni. Sicer je barka utrpela le manjšo škodo, saj je odtrgalo tako zvezano in s cargo pasovi pričvrščeno inox ogrodje kot tudi nosilec sončnih panelov, skupaj z njimi. Vse je odneslo v drugo barko in še dodatno poškodovalo tudi njo.

Vesel sem, da je bilo samo to. Potopilo se je kar nekaj bark za valobranom glavnega mesta na edinem sidrišču. Med njimi je končala tudi 57-feetna jadrnica mojega prijatelja Norvežana. Bil je varno sidran na sidrišču in francoski barki pred njim je počila vrtavka med sidrom in verigo. Ta je z vso silo zadela Norvežanovo barko, ki ji je ob še dodatnem pritisku te barke popustilo sidro. Francoska barka se je takoj razletela zadaj na skalah, Norvežanu pa je s svojim močnim motorjem nekaj časa uspelo balansirati na razburkani vodi, a ga je močan veter potisnil ob rivo in zabijal barko tako dolgo v beton, da se je ta enostavno razletela. Z njim sem plul in se družil od maja 2018, ko sva se prvič srečala na Markeškem otoku Hiva Oa. Zadnje leto sva bila veliko skupaj tudi na otokih Fidžija.

Kot da vse skupaj še ni dovolj, je bil danes, 10. februarja 2021, ob 14.19 po našem času zabeležen v bližini Nove Kaledonije močan potres, 2000 m globoko v oceanu z magnitudo 7,5 po Richteru (NBC News) in zato so v Novi Kaledoniji izdali alarm za cunami. Upam na najboljše.

Kako se je to dogajalo z mojim prijateljem, pa na spodnji povezavi in na fotografijah.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Nasedla - (jadralsko ljubezenski roman) Novost Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Ponoči se swell nekoliko umiri, pa še veter nas bolje postavi na svojo smer, tako ponoči ni veliko rolanja. Do Majorce je 80 nmi in če hočeva priti tja v enem dnevu, je treba zgodaj odriniti. Budilke si nisem navil, ko se bom zbudil, greva. Tako ali tako bova verjetno prišla v temi in ena ura gor ali dol ne igra vloge.

Nekaj minut po šesti uri zjutraj me zbudi ribič, ki pelje blizu nas in to je ravno pravi čas, da vstanem. Vetra je malo, 5 vozlov z vzhoda. To je točno po napovedi. Dvignem jadra in sidro in odplujem s sidrišča. Lili seveda pride ven, a gre nazaj spat, ko ji zatrdim, da res ne rabim pomoči. V petih vozlih se pač ni problem sam odsidrati.

V začetku plujem z motorjem in glavnim jadrom. Za flok je preoster kot v veter in ga zapira. Vozim 10° ali 20° severneje od prave smeri, da jadro kaj pomaga motorju. Razvijem še viharno jadro in dodam skoraj pol vozla k hitrosti.

Po napovedi se bo veter obrnil v smeri ure in bo kot boljši. 

Res se kmalu veter toliko okrepi in se kot toliko popravi, da lahko razvijem še flok in čez pol ure še ugasnem motor. Ni oceanskega vala, vala od vetra ni preveč in v takem morju lahko vozim normalno orco. Pravega vetra je kakih 8 do 10 vozlov, ker orcamo, je navideznega 11 do 14. Mi jadramo 5 do 6, na trenutke do 7 vozlov na vsa tri jadra. Viharnik v teh razmerah doda vsaj pol vozla hitrosti.

Veter spreminja smer in hitrost, zato moram biti ves čas na jadrih in krmilu (se pravi na avtopilotu). Komaj mi uspe skuhati kavico. Kakih 10 milj od otoka se izognem najprej enemu, potem pa še drugemu ribiču. Oba sta v malih gliserčkih. Jaz ne vem, ali bi se upal tako daleč na odprto v tako malem čolnu s samo enim motorjem in brez jader. Eden je bil še posebej majhen in radar ga sploh ni zaznal, dokler ni bil čisto blizu. Pretihotapil se je mimo moje 'guard zone' brez alarma.

Hm. Popravim guard zono, da pokriva tudi območje precej blizu barke. Valovi so dovolj majhni, da nimam lažnih alarmov. Čez dan veter pade na 5 vozlov in manj. S tem ne morem jadrati, če želim do noči narediti 80 nmi, zato si pomagava z motorjem.

Popoldne se veter končno malo zbudi in zadnjih 20 milj prejadramo. Sem hotel napisati 'prejadramo v tišini', pa ni bilo tišine, ker se je veter toliko okrepil, da smo glavno jadro krajšali najprej na prvo, malo kasneje pa še na drugo krajšavo. Valovi so se povečali in so bili prav neugodno kratki in strmi. Zalivalo je čez premec barke in škropilo do kokpita, valovi pa so butali v trup. Vozili smo zelo ostro orco, a kljub temu ni šlo ves čas v smeri. Še dobro, da sva jedla kosilo, preden se je začel živahni ples.

Ob pol desetih zvečer v zadnji svetlobi vrževa sidro. Kolikor se je še videlo, sva našla čisto mivko. Malo nas rola, a ni hudo.

V slabih petnajstih urah sva preplula 82,4 nmi s povprečno hitrostjo 5,6 vozla.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Spisek stvari, ki jih potrebujem za nadaljevanje poti in varno plovbo, se kar daljša in daljša, a se kljub vsemu stvari počasi premikajo naprej. Orplid je privezan v pristanišču že deseti dan in vsak dan se iz njega sliši ropot raznih orodij. Sosedje me k sreči razumejo, saj vedo, kako pozen sem že za plovbo, ki jo načrtujem. Moj sosed na privezu je Primož, ki prav tako prihaja iz Slovenije in tukaj obnavlja svojo staro leseno dvojambornico, tako da za informacije in napotke odgovori niso prav daleč, kar mi je v veliko pomoč. Tukaj je tudi Phyllippe, s katerim sva si izposodila pištolo za nete in tako oba opravila nekaj dela na svojih barkah. Jaz sem njemu pomagal zamenjati nekaj netov na njegovem jamboru, on pa je meni pomagal namestiti novo tračnico za tangun. Ker je pred tem že kar nekaj popil, kot po navadi, je bil tisti dan precej dobre volje. Veselilo ga je, ker sva dobro opravila delo, še bolj pa se je veselil nadaljevanja svoje poti. Odpravljal se je proti Tenerifu, kjer sta ga pričakovali dve prijateljici. Kar ni mogel dočakati srečanja in se je na pot odpravil že zvečer. Zjutraj pa mi je že poslal posnetek, kako jadra z barko in kako pluje 9 vozlov proti svojemu cilju.

Terminal za tračnico sem iskal po navtičnih trgovinah že vse od Nizozemske in tu sem ga končno našel – takšnega z dvižnim pinom, tako da mi sedaj ne bo več treba napenjati vrvi, ki držijo vse skupaj na istem mestu. A potem ko sva s Phyllippom tračnico namestila, terminal ni stal na svoji poziciji, saj je bil pin prekratek in se ni popolnoma zataknil v luknjo. Zato sem moral tega zamenjati za standardnega, ki ga pritrdiš z vrvmi. Ves nesrečen sem nesel izdelek nazaj v trgovino in vzel drugega, ki pa je bil še 10 evrov dražji. Še danes mi ni popolnoma jasno zakaj, saj je ta izdelek izdelati veliko lažje kot prejšnjega in bi moral biti zato cenejši! Ampak važno je, da imam sedaj to težavo odpravljeno in lahko jo končno črtam z mojega spiska nujnih del, kar me zelo veseli.

Kako sva s Phyllippom montirala tračnico, je pa druga zgodba! Na srečo naju ni nihče posnel, saj je bilo videti precej smešno. Na tračnici so narejene luknje za nete na vsakih 20 cm in ker so neti precej dragi, je Phyllippe prišel do svojega filozofskega zaključka:

 »Ni treba na vsaki luknji pritrditi tračnico z netom, saj bi bilo popolnoma dovolj na vsako drugo luknjo!«

»A, daj no, ne filozofiraj!« sem oporekal njegovi smešni teoriji.

»Zakaj pa misliš, da so narejene luknje – ene za net, druge za pin, izmenično do konca. Če bi preskočil eno luknjo, bi bilo jasno videti, da nekaj manjka. In zdaj imam tudi vse potrebne dele, zato bova tangun namestila tako, kot mora biti! Poleg tega mora biti ta stvar zelo močna, saj se ne bom več preganjal tukaj okrog otokov, kot to delaš ti, ker je pri tebi vse približno! Seveda, tebi je tudi tako OK, saj si Francoz in Francozi ste znani po ekstremih: na primer veslanje čez Atlantik v majhnem kanuju ali pa veslanje iz Francije čez Sredozemlje, nato čez Jadran in vse do Istanbula. Te Francoze sva z bratom pred leti srečala v Dalmaciji. Phyllippe, ti pa si v vsakem pogledu ekstremist: zelo slabo vidiš, ponoči skoraj nič, slišiš še slabše, in za povrh imaš zelo rad flašo, kar doda tvojemu jadranju še večji izziv!«

Phyllippe se je seveda nasmejal mojemu komentarju, saj je vedel, da je vse to zelo res. Ljudje so naju opazovali in z zanimanjem poslušali najin pogovor, v katerem sva uporabljala tudi nekaj dvoumnih besed – namenoma, saj sva vedela, kakšen učinek bo ta kombinacija španščine in angleščine imela pri ljudeh. Namreč: ko je Phyllippe prijadral s Francije na Kanarske otoke, je šel najprej v prvi bar. Tam sva se spoznala, pogovarjala, razpravljala o tem in onem, pogovor pa zaključila z ugotovitvijo: »This is very cool!«

Španci so besedo »cool« pomešali za besedo »cullo«, kar pa pomeni rit. In bolj, ko sva govorila »cool«, bolj čudno so naju gledali.

»Se ti ne zdi, da naju nekam čudno gledajo?«

Ko sem mu razložil, kaj po špansko pomenu »cullo«, sva se seveda pošteno nasmejala.

Od takrat uporabljava izraz »This is very cullo!« za vse, kar je OK, za tisto, kar ni v redu, pa »No cullo«! Velika zabava za poslušalce!

Tako sva razglabljala in komentirala luknje, ki sva jih za namestitev tračnice zvrtala v jambor.

Med tem časom sem dobil kontakt od nekega Carlosa, ki popravlja električne avtopilote. Razložil mi je, da ne bo imel časa še vsaj štirinajst dni. Moj električni avtopilot mi že dva tedna para živce. Na ekranu mi javlja, da je napaka na sea talku, kar pomeni, da je nekje slaba povezava. Preveril sem že vse žice in zaradi tega že dvakrat razkopal vso barko, pa še vedno nobenega uspeha, nakar sem se pred nekaj dnevi odločil, da bom avtopilota spet prižgal, saj mogoče se bo pa zgodil kak čudež in pilot bo deloval normalno. Medtem ko sanjarim o čudežu, se nasmehnem sam sebi in si rečem: »Čudeži se sicer dogajajo, ampak to bi bilo pa nemogoče!« Sklonim se do stikala in ga zasukam, nakar slišim zunaj zvok avtopilota, ki odda takšen zvok, ko deluje normalno! Začuden pomolim glavo iz kabine v kokpit, pogledam na ekran pilota, ki krasno čaka v poziciji stand-by! Nato pritisnem tipko za avto in stvar deluje brezhibno. No, delovala je toliko časa, dokler je sijalo sonce in ko se je sonce skrilo za oblak, je tudi pilot začel izgubljati kontakt. Dotaknem se plošče, ki je črna in zaradi sonca se je segrela na temperaturo, dovolj visoko, da se je material dovolj segrel in raztegnil, tako da je neki spoj, ki mu očitno manjka kontakt, le prišel v kontakt in pilot je deloval. Ko pa se je ohišje ohladilo, se je material skrčil in plošča je znova izgubila stik. Sam sebi se nasmehnem in takoj razstavim ohišje, spet povežem z žicami in prižgem pilota. Nato vzamem sušilec za lase in ploščo po delih segrevam, vse dokler pilot ne začne delovati..... Odlično, sedaj vem, kje plošča izgublja stik! Treba pa bo samo najti nekoga, ki mi bo znal to zadevo popraviti, saj vezne plošče še nikoli nisem popravljal in se je ne bi prav nič rad lotil sam. Dovolj je bilo, da sem sam našel težavo. Poklical sem Carlosa in ga prosil za kakšen kontakt. Napotil me je v neko trgovino, kjer prodajajo električno opremo, češ da bi mi tam znali pomagati. Tam so mi dali kontakt od nekega drugega Carlosa, ki pa živi v hribih nad mestom Las Palmas. Do tja je dobre pol ure vožnje z avtomobilom, saj je cesta precej vijugasta, ker se vzpenja visoko v hribe. Carlos je imel delavnico tam in je ni zapuščal prav pogosto. Tudi v mesto se je le redko odpravljal, zato sem mu moral ploščo dostaviti sam! Tako sem se na pot odpravil s kolesom. Ko sem našel naslov in lokacijo na garminu na telefonu, sem ugotovil, da bo pot v eno smer trajala uro in pol, pri čemer se bom moral povzpeti 320 m nad morsko gladino.

»Pa grem! Pot oziroma pedala pod noge!« sem si rekel. Cesta je sprva vodila skozi hribovita naselja, na začetku bloki, nakupovalni centri, nato vasi in na koncu manjše hišice, sezidane ob robu ceste, ki vodi proti vrhovom. Pokrajina otoka je čudovita, zelena in poraščena z raznim rastlinjem. Precej je tudi plantaž, na katerih gojijo banane. Strmih klancev kar ni bilo konca. Tolažil sem se s tem, da bo šlo nazaj precej lažje, vse dokler nisem prišel do cestnega odseka, kjer se je cesta spuščala in vzpenjala, tako da mi je kmalu postalo jasno, da bo nekaj vzponov tudi na poti nazaj. A vse skupaj mi je dobro delo, nekaj svežega zraka in rekreacije, kar bom seveda moral ponoviti, kajti ko bo Carlos ploščo popravil, jo bom moral tudi priti iskat. Dvomim, da bo sama našla vso to pot nazaj do marine.

V naslednjih dneh sva z Mario zaključila vsa dela na barki. Nekaj malenkosti je bilo treba še urediti, kar sproti se še kaj najde. Tako se je Maria lotila še brušenja dveh lesenih plošč vhodnih vrat. Odlično ji je uspelo, kar se je pokazalo, potem ko jih je premazala z oljem. Zdaj so videti čudovito, saj so končno podobna lesu v kokpitu, ki sem ga obnovil že lani. V naslednjih dneh se bova lotila še lesenih letev, ki tudi potrebujejo malo »pozornosti«, pa bodo videti kot nove. Sicer to ni ne vem kako pomembno, barka ne bo zaradi tega nič hitrejša. Jaz si o tem mislim takole: »Če tista letev ni videti najlepše, je pač ne gledaš – gledaš drugam ali pa se enostavno navadiš!« Ampak Maria ima pač svoje veselje.

V večernih urah sem v notranjosti barke nameščal nove LED-trakove, tako da je notranjost barke zdaj bolj moderno osvetljena in kar je najbolj pomembno – potroši se veliko manj energije kot pri starih žarnicah. Ko sem že mislil, da nimam več kaj početi, pa sem se spomnil, da moram najti paket, v katerem je tudi moja nova bančna kartica. Izgubil se je nekje na tem otoku. Znova čakam, kot sem čakal na prejšnjega, ki je od Slovenije do Kanarskih otokov potoval 22 dni in stal na carini teden dni. Poizvedba o tem, kje je tokrat paket, ni bila uspešna.

»Nekje na pošti!« so mi rekli v klicnem centru v Madridu, ne vedo pa, na kateri pošti. Tako sem se vozil s kolesom od pošte do pošte in ker je pred vsako pošto vrsta, je bilo treba povsod čakati vsaj pol ure, da ti potem na paketnem okenčku povedo, da paketa tukaj ni! Tako spet sledi telefonarjenje v Madrid, pa zatem na deset različnih telefonskih številk in po nekaj dneh te agonije se paket najde! Sporočijo, da ga imajo, kdaj mi ga bodo dostavili, pa ne vedo! Čudno vse skupaj, trening vzdržljivosti moje potrpežljivosti, verjetno! Ali pa preprosto španski način dela! Naslednjega dne pa se mi je zdelo, da je s Španijo nekaj narobe, saj se je vse začelo odvijati nenavadno hitro. Zbudil sem se ob šestih kot vsako jutro in ob 6.30 je zazvonil telefon. Sporočili so mi, da je kurir v marini in da mi bo čez pet minut dostavil paket do vrat na pomolu. Presenečen in srečen odhitim do vrat in prevzamem paket. Plačati je bilo treba še malo več kot 15 evrov, ne vem sicer zakaj, ampak važno je, da je paket končno prispel! In to zgodaj zjutraj, še pred sončnim vzhodom, ko v Španiji še vse spi.

»Dan se je dobro začel!« si mislim in po deveti uri se odpravim v navtično trgovino kupit meter elastične vrvi. V trgovini mi povedo, da je moj vetrni pilot z novimi tefloni prišel nazaj in da ga lahko prevzamem.

»Res dober dan!« se razveselim, ga po delih naložim na kolo in čeprav ni lahek, ga brez težav pripeljem na drugi konec marine.

»Rabiš pomoč?« me vprašata soseda.

»Seveda, hvala. Težak je, v trgovini sta mi dva tam zaposlena pomagala, da smo ga odnesli iz trgovine.«

Na pomolu sem pilota še razstavil. Opazil sem, da sta pod rdečo plastiko tudi dva manjša teflona že napokana in nato našel še en del, ki bi ga bilo tudi dobro zamenjati. Tako sem ta del nesel nazaj in jih prosil, če mi lahko še te dele naredijo nove iz enakega materiala. Počutil sem se precej neumno, lahko bi preveril že prej, tako pa bom moral na dele čakati še en teden. Pa sem se sprijaznil tudi s tem, saj moram tako ali tako počakati, da mi mojster popravi še električni avtopilot, kar bo verjetno tudi trajalo. Počasi se navajam na tukajšnjo nepomembnost časa v smislu hitrosti.

Lotil sem se še watermakerja, ki ga je prvi lastnik kupil in montiral na barko, a kot je videti, ni bil nikoli rabljen. Edino, kar mi manjka, so filtri, ki pa jih ni moč dobiti nikjer. Najprej sem mislil, da so 5 inchov, a takšnih ni bilo nikjer, povsod so imeli le 10 inchov. Potem mi je nekje le uspelo najti 5 inchov, pa sva s prodajalcem prišla do ugotovitve, da jaz potrebujem malo večje kot 5, namreč 7 inchov, ki pa jih je nemogoče dobiti, zato mi predlaga, naj zamenjam posodi za filtre, kar bi me stalo le 50 evrov. Problem pa je najti prostor, saj so te posode precej velike. Vzel sem si dan za premislek in filtre odmislil. Lotil sem se sprednjih prostorov in začel prazniti »skladišče« pod posteljo. Spomnil sem se, da sta tam tudi dve škatli, v katerih pa še vedno ne vem, kaj je. Iz najtežje dostopnega predala pod posteljo sem tako »izkopal« ti dve škatli. Slutil sem, da bom tam našel prav tisto, kar potrebujem. In res!

»Eeee, super!« bi rekel moj sošolec Dejan, ko ga je kaj navdušilo. Verjetno bi pa dodal: »Stari Švabo je res mislil na vse!«

To sem ugotovil že nekajkrat. Prvi lastnik je bil nadvse preudaren, »ziher«, kot pravimo, na vse je mislil in za vse je imel rezervo. Še filtre je nabavil na zalogo: v vsaki škatli jih je po 6 kosov 5-mikronskih in 20-mikronskih. Zdaj moram le še zvezati cevi v pravem vrstnem redu, o čemer sicer nimam pojma, saj navodil ni nikjer, a mi bo le nekako uspelo, in če bom namestil vse cevi prav, bi morala iz ene cevi priteči sveža pitna voda! Tako bo imela Maria dovolj čiste vode za neprestano pranje posode in tuširanje s svežo vodo nekajkrat na dan, jaz pa bom imel »načete živce«, ker mi bo ta nova pridobitev izdatno praznila akumulatorje! Malo heca, pa vendarle res!

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Spiva dobro. Po dolgem času lahko spiva oba hkrati, saj smo na sidru in ne plujemo.

A ne spiva prav dolgo. Kriv pa je en zatežen komar, ki ne samo, da me je popikal po roki, ampak mi še brenči okrog ušesa.

Ravno sem premišljeval o kemični vojni, ko je utihnil. Zjutraj sem izvedel, da je težil tudi Lili. In preživel, kar ni ravno nekaj normalnega.

Današnji dan je bil nekaj posebnega.

V vodo dava namreč čoln in narediva desant na Formentero. Sprehod po ozkem kamnito-peščenem jeziku pokaže, da je od daleč lepše kot od blizu, saj se od daleč ne vidi smeti. Saj ni nič groznega, a veter in voda pač prineseta na skale naplavni les, največ je bambusa, ostanke plastike in ribiških vrvi. Največji kos je bil kakih 10 m dolga alkatenska cev. Je pa tudi od blizu to lep del otoka. Ni ceste, ni hiš, ponoči ni ljudi. Zjutraj pride nekaj deset turistov, ki se povsem porazgubijo po malih plažicah, ki jih je vse polno. Na obeh straneh je sidranih mogoče deset, petnajst plovil na odseku dolgem tri milje.

Verjetno je v normalni sezoni tukajle turistov desetkrat ali stokrat več. Lili pofotka nekaj rožic, jaz pa naberem 'navadni morski koprc', kot se baje reče rastlini, ki jo jaz poznam po dalmatinskem imenu 'motar'.

Ko priveslava nazaj na barko, se greva kopat! Celo jaz sem bil v vodi in to toliko, da sem se celo spustil z lestvice. Voda je občutno toplejša, kot prejšnje dni in kristalno čista.

Odločiva se, da se prestaviva 2,8 milje proti jugu, da bova bližje civilizaciji. Jadrava. Samo na flok z besno hitrostjo okrog dva vozla in opazujeva okolico. Za pot porabiva dobro uro. Medtem si narediva gazpačo s popečenimi kockami kruha. Odlično.

Sidrava v nekoliko bolj zaščitenem delu zaliva. Tisti gazpačo me ni prav dolgo držal sitega, zato skuham motar in naredim solato:

Motar obtrgam in 10 minut kuham liste, peclje zavržem. Še vročega stresem na nasekljan česen in premešam. Česen s tem izgubi nekaj ostrine. Dodam en narezan paradižnik in začinim z balzamičnim kisom in olivnim oljem. Ja, vem, po pravopisu bi moral začiniti z 'oljčnim oljem', a jaz že celo življenje uporabljam 'olivno olje'. Toporišič naj se gre solit. Saj res: solila pa solate nisva, saj vsebuje motar dovolj soli, če ga nabereš na obali. Popečeva še štručke, nareževa sir in salamo in malica je tu.

Proti večeru, ko sončna pripeka popusti, odveslava na obalo in se napotiva v trgovino. Tole mestece, Es Pujols, je bolj žalost.

Precej restavracij (večinoma zaprtih ali v fazi prenove), nekaj tipične turistične ponudbe, nekaj trgovinic. Stavbe so tipična španska žalost – to, kar pač masovno gradijo za tuji trg.

V mesnici naju takoj ogovorijo v nemščini. Seveda! Tule sva že v nemškem interesnem območju. Če nisi lokalec – ker te mesar ne pozna, ve, da nisi lokalec, si lahko edino nemški turist.

Cene so nekaj višje, kot na Kanarskih otokih, a tole je pač turističen kraj in je ponudba temu prilagojena.

Na sidrišču malo rola, saj val pride okrog rta in nas zadene s strani. Upam, da se bo do večera umirilo. Jutri pa greva na Majorko, razen če si ponoči vremenarji premislijo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron