Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Kako lepa nedelja je bila danes!

Ponoči je veter čisto popustil in barka je večkrat zajahala bojo. Tudi to je eden od razlogov, da ne maram boj. Ta je imela kovinsko nadgradnjo, ki je prav grdo trkala po bokih Herona. Vrv sem napeljal prek sidrnega rolerja in jo povsem skrajšal. Potem je dala boja mir. Sem pa vrv zavezal tako, da če bi se dvignil veter, bi na trenje vrv popustila za dva metra in bi bili dobro privezani tudi za veter.

Zjutraj si greva ogledat okolico, predvsem Neptunovo špiljo. Ne, ne greva na kopno in po 650 stopnicah gor in po 650 stopnicah dol. Špiljo in njeno okolico si bova ogledala kar z barke iz sence biminija in s kavico v roki.

Najprej morava mimo rta Capo Caccia. To je mogočna navpična skala, ki se dviga kakih 200 m v nebo. Motorirava, saj vetra še ni, pa tudi sicer bi se preveč vrtinčil ob mogočnih skalah. Na jadra si tudi ne bi upal med obalo in malim otočkom zraven. Seveda nisva sama. Točka je zelo popularna in naokrog šviga nekaj deset motornjakov.

Seveda, nedelja je, vreme je lepo in vsi lokalci so na vodi. Verjetno tudi nekaj turistov. Stopnice v špiljo so speljane po navpičnem klifu in so videti prav zanimive, a raje jih gledam z barke, kot da bi v vročini hodil po njih.

Pri vhodu v jamo je kar nekaj ljudi. Dobro, da nisva šla. 

Takrat se dvigne nekaj vetra in ko zapeljeva iz preliva med otočkom in obalo, razvijeva flok in obrneva barko na odprto, da obkroživa otoček. Takrat pa doživiva nekaj, česar nisva še nikoli. Tik za barko zagledava temno senco.
Najprej pomisliva na delfina, ampak se giblje povsem narobe. Z repom ne maha gor in dol, kot vsi morski sesalci, ampak levo desno, tako kot ribe! Ko pride bližje vidiva, da je tuna. Plava en meter za barko, tik pod gladino.

Plujemo zelo počasi – dva do tri vozle, saj sva razvila le eno majhno jadro in ugasnila motor. Tuna nekaj časa plava za nama, potem izgine.

In se spet vrne. In to ponovi večkrat. Noro! Česa takega še nisva videla.

Jaz ji celo vržem mali košček kruha, a se ne zmeni zanj. Kakšne sardelice pa žal nimam pri roki. Mogoče je mislila, da sva ribiška barka, ker plujeva tako počasi. Oni so včasih počasni, kadar vlečejo mrežo, ali ko čistijo ulov. Verjetno je upala, da bova v vodo metala ribe, ki niso tržno zanimive.

Če bi taka tuna prijela na mojo vabo, bi bili vsi v težavah. Ne verjamem, da bi jo lahko ujel. Dolga je bila približno en seženj, težka pa je morala biti blizu 50 kg. Vsaj jaz sem jo tako ocenil, meril je nisem, povedala pa mi tudi ni. Lepa riba je bila.

Veter se je medtem lepo okrepil in odjadrala sva samo na flok v enega od zalivov pred Algherom. Pri tem sva občasno dosegala tudi 6 vozlov hitrosti, večino časa pa je bilo okrog 4. Ravno prav za udobno malico in urico pozneje sva na cilju.

Sidrava v lepem zalivu vsega 3 milje od Alghera. V zalivu je vse polno bark. Tudi jadrnice so tu. Zdi se, da je danes iz marine prilezlo vse, kar plava. Na plaži so senčniki drug čez drugega in o kakem distanciranju ni ne duha ne sluha. Peska se ne vidi, toliko ljudi je na plaži. 

Morava se tudi navaditi na italijansko šolo plutja, se pravi na kol. Nima smisla, da se poskušaš na široko izogniti gliserju, ker on bo peljal tik ob tebi, ne glede na to, kaj delaš. Da te od blizu pogleda, jasno. Mogoče te pozna, mogoče imaš na krovu kakšno dobro mrho. To je seveda treba vedno preveriti od blizu. Predvsem pa hoče, da od blizu vidiš njegovo makino in to, kakšen frajer je. 

Tudi sidrajo podobno. Lili vprašam, ali mogoče nisva preblizu sosednje barke, saj se mi zdi, da že rahlo posegamo v njihovo sfero zasebnosti, ko se mirno vmes sidra še ena barka, še ena pa se rafta na njo. Na splošno je na skoraj vsako malo večjo barko vezana še kakšna manjša, samo da je žur.

Do večera se zaliv izprazni. Ostanemo edina barka v zalivu in daleč naokrog. Zadnje jadrnice jo počasi mahajo proti marini pri Algheru. Italijani bodo za večerjo doma. 

Danes sva preplula 10 NM, od tega eno uro na motor.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Veter se je pošteno okrepil in na sidrišču pred Mindelom je postalo pestro. Orplid je bil privezan na muringu, katerega lastnik je Kojf. Čakal me je že na pomolu. Z mojim gumenjakom sva se odpravila na barko in začela odvezovati vse vrvi muringa. Ko se je veter nekoliko polegel, sva odvezala še zadnjo vrv in preparkirala barko na bencinski pomol. Kojfu sem se iskreno zahvalil in mu povedal, da prav kmalu pride moj prijatelj Phyllippe s Kanarskih otokov, ki me je prosil, naj mu priskrbim muring.

Na bencinski črpalki dela Nenas, s katerim sva se v teh treh tednih na Capo Verde spoprijateljila. Prosil sem ga, če lahko za nekaj ur parkiram barko na njegovem pomolu in mi je seveda dovolil, saj ve, da v marini ne pustijo prav ničesar, če nisi v marini in ne plačuješ priveza. Tako sva z Mario lahko natočila še vso vodo, oprala gumenjak in motor, vse skupaj posušila in skrbno shranila v barko, tako da je zasedlo kar se da malo prostora. Palubo imam rad čisto in dobro pregledno. Da bi vozil gumenjak pred jamborom ali kjerkoli drugje, nikakor ne pride v poštev, dovolj je že genaker, ki je v vreči ob jamboru, a za njega res še nisem našel bolj primernega mesta, kot je tam, kajti ko ga potrebujem, je vedno pri roki in to mi je všeč.

V tem času sva v Mindelu spoznala precej jadralcev, ki so se od tod namenili čez Atlantik. Ob vrčku piva smo se poslovili z željo, da se naše poti še kdaj srečajo. Na Zelenortske otoke sva z Mario priplula sama, od tod čez ocean pa nama bo družbo delal mali kuža Rusty, ki ima sedaj komaj tri mesece in bo tako kot midva prvič prečkal ocean. Orplid je tako 24. marca ob 16. uri odprl prednje jadro in se izgubil za rtom, ki vodi v kanal med dvema otokoma São Vicente in Santo Antão. Kmalu po sončnem zahodu je vetra zmanjkalo, saj sva prišla v zavetrje otoka Santo Antão in treba je bilo prižgati staro »mečko«. Toda že po 15 minutah sva spet ulovila veter in motor sva lahko izključila ter jadrala le z genovo. Barka je lepo drsela po valovih, ki so postajali vse večji in večji, dokler se niso ustalili nekje na štirih metrih in tako je bilo prve tri dni. Valovi so se rušili na spryhood in v kokpit, prvo noč pa se je val pripeljal celo v kabino, zato je v naslednjih dneh kabina ostala zaprta.

Rusty je preživljal jadranje brez kakršnega koli problema in močno premetavanje barke ga ni prav nič motilo. Jedel in pil je redno in tudi potrebe je opravljal več kot redno – k sreči na njegovo preprogico, namenjeno prav njemu. Pravzaprav je imel v ta namen dve preprogici, da sem eno lahko pral in sušil, druga pa je služila svojemu namenu. No, včasih mu zaradi močnega valovanja ni uspelo vsega naciljati prav na preprogo, a se je pošteno trudil.

Medtem ko je Rusty užival v plovbi, sva imela midva z Mario vsak svoje težave: Maria prvih nekaj dni morsko bolezen, jaz pa kar nekaj dni hude bolečine v hrbtu. V križu me je močno zategnilo. Običajno se mi to zgodi dvakrat na leto, toda tako hudo ni bilo še nikoli. Tokrat je bila kriva verjetno neprestana napetost in »preža« na vsak val in nagib barke. Četrti dan sem obležal v salonu, saj je bila bolečina tako močna, tudi če sem bil pri miru. Čeprav si na barki pri miru, se barka nenehno premika, nagiblje se sem in tja, tako da je izraz »pri miru« zelo relativen oz. nemogoč. Tako sem prvi teden prečkanja Atlantika preživljal z bolečinami v hrbtu ob že pogosti bolečini v nogi, na kar sem se že nekako navadil. Vsak premik sem naredil premišljeno in počasi, kar pa seveda ni prav enostavno in tudi ne mogoče, saj se prav hitro zategneš ob kakšnem močnejšem premiku barke. Ker mirovanje ni pomagalo, sem izbral drugo terapijo: razmigavanje v kabini in v kokpitu, vaje za hrbtenico in stretching. Deseti dan plovbe sem bil že kot nov.

Za ribolov je bilo morje predivje in tudi če bi ne bilo, ribolov ni bil mogoč: po morju plava ogromno morske trave, travnata polja so se raztezala čez valove, kamorkoli je segel pogled. Vlečenje rapale za barko tako ni prišlo v poštev, saj rapale niso poceni in prav gotovo bi jo izgubil.

Tretji dan plovbe sem odvil še flok in ga nastavil na tangun, prestavil kurz vetrnega pilota za deset stopinj in barka je plula v pravo smer proti cilju. Tudi valov ni več tako zagrinjalo v kokpit in v bok barke, ampak so se rušili za premcem. Od Zelenortskih otokov sem se držal kar se da bolj visoko, saj se je južneje obetalo slabo vreme z nevihtami.

Iz ladijskega dnevnika:

29. marec 2021: šesti dan plovbe. Za menoj je več kot 800 nm. Morje se je nekako ustalilo na trimetrskih valovih, le sem in tja še pridrvi s strani kakšen velikanski val, ki se bodisi zvali na barko ali pod njo in poskuša barko iztiriti iz plovne smeri, ki jo vetrni pilot za zdaj izredno dobro drži. Opažam, da ima pilot malo prostora med ležaji, kar sicer povzroča nepopolno delovanje, a za zdaj še vedno opravlja svojo nalogo. V primeru okvare vetrnega pilota bi moral preklopiti na hidravličnega, ki pa verjetno ne bi deloval še naslednjih deset dni, tako da samo držim pesti in na vsake toliko časa potrkam na les, da bo vetrni pilot deloval brez težav. Tudi jadra sem nastavil tako, da se pilot ne trudi preveč. Maria je končno prebolela morsko bolezen in zdaj lahko že sama pripravi kakšen topel obrok. Prve dni so bile razmere za normalno življenje bolj skromne, saj je zaradi različnih smeri valov barko pošteno premetavalo. Današnja noč je bila prva, da sem si lahko privoščil kar nekaj spanja. Jadra sem samo enkrat popravil in tako so ostala do naslednjega dne, jaz pa sem ta čas kar udobno ležal v salonu v objemu Rustyja. Rusty se je v teh dneh že naučil živeti na barki. Izredno dobro mu gre hoja po barki, pa tudi na gugajočo se posodo z vodo in hrano se je že navadil. Ta mali ulični kuža ima na moji barki rajsko življenje. Tudi na stranišče gre zdaj že na svojo preprogo. Ko jo je treba oprati, preprogo zavežem na vrv in vržem v morje, da se pošteno očisti, nato jo obesim na ograjo in posušim, tako da ima vedno čisto stranišče. Oh, kako srečen pes je Rusty – rešen iz ulic Mindela, kjer so ga preostali potepuški psi grizli in prav gotovo bi slej ko prej postal njihova hrana.

2. april 2021: vreme na Atlantiku je za zdaj stabilno. Že nekaj dni je oblačno, sem in tja se pripelje nad barko oblak z dežjem in na hitro opere barko. Veter je zadnje dni kar stalen: od 18 pa do 28 kn, ravno na robu za jadranje, medtem ko so valovi nekje med 2,5 m in 3 m. Na barki ni kaj prida početi, kar je odlično, saj pomeni, da ni težav, razen tega, da se mi je zakrivila kljuka na tangunu, ki sem ga vpel na kavelj pod jamborom, ki sicer ni namenjen temu, a sem s tem hotel le razbremeniti kljuko za tangun na tračnici, ki teče po jamboru, saj se ta ni najbolje izkazala na jadranju s Kanarskih otokov na Capo Verde. Pa sem sedaj vse skupaj nekako pritrdil še z dvema zategljivima pasovoma, tako da ne povzroča nadležnega hrupa v kabini. Ta dva pasova sem že uporabil na vrhu jambora malo pred Biskajskim zalivom, ko je jambor malo pod vrhom počil in sem ga s tema pasovoma stisnil, da se razpoka ni razširila vzdolž jambora. Tako je jambor zdržal do Kanarskih otokov.

Včeraj je imel Rusty srečen dan, saj so se na palubi znašle kar štiri ribe. Zadnja, ki sem jo našel skrito pod sidrom, medtem ko sem fotografiral barko, kako drsi po valovih, je bila največja. Tri ribe je pojedel včeraj kar surove, večjo pa mu bom danes malo popekel v ponvici.

Z Mario dneve preživljava več ali manj bolj salonu, vsak s svojo knjigo ali pa preprosto poslušava glasbo, sediva v kokpitu, se sončiva in uživava lepoto samote sredi oceana. Veter je v zadnjih dneh postal zelo topel, tudi sonce je izredno močno, kar se obema močno pozna na koži. Ponoči, na nočni straži, ki nikoli ni bila prav dolga, saj se je izkazalo, da ni nikakršne potrebe, še bolj zaznaš toploto, ki jo prinaša veter. Na barki še vedno ni AIS-a in na obzorju ni videti nobene barke, nobenih luči, slišati je le valove in veter. Preden vzide luna, se valovi močneje zapirajo pred barko in za njo. Nato mi na nočni straži sveti luna, na vrhu jambora pa zelena in rdeča navigacijska luč. Po morju se še vedno vleče morska trava in rib zato ni možno loviti. Na jedilniku je krompir, riž, kus kus in kakšne ribe iz konzerve. A tu sredi Atlantika bi se še kako prilegla kakšna sveža riba, pa še limone sem kupil prav posebej za suši! Rib pa nikjer, kar me kar malo jezi.

Včeraj se mi je po satelitskem telefonu javil Mike. Nikakor ne morem ugotoviti, kako je dobil moj inrich naslov, saj mu ga nisem dal. Verjetno je »po sreči« našel moj e-mail, ki je povezan na inrich, in mi javil, da jadra 400 nm pred nama in da je vesel, da sva že za njim. Tudi jaz bi bil, če bi jadral na takšni barki! A kako to, da je tako blizu, saj je le štartal osem dni pred nama? No, seveda, Orplid je prve dni jadral zelo hitro in tako mi ga je uspelo skoraj dohiteti. Mike mi je povedal, da je ponoči skoraj trčil v veliko kitajsko ribiško bojo in da so blizu njega štiri kitajske ribiške ladje, ki jih vidi na AIS.

»Kaj počnejo te ribiške ladje tu sredi Atlantika?« se je spraševal, pa nisem našel nobenega drugega razloga, kot da masovno lovijo ribe in s tem uničujejo ocean. Na žalost!

3. april 2021: vremensko napoved dobivam redno preko satelitskega telefona in vetra je vsak dan manj, kar povzroča počasno vožnjo. A kakorkoli, treba bo potrpeti, motorja se ne bo prižgalo za nobeno ceno!

5. april 2021: danes je Orplid oddaljen od obale le še 240 nm in takoj po sončnem vzhodu sem na desni strani premca opazil prvo ladjo v vsem tem času. Še vedno mi ni uspelo uloviti niti ene same ribe, saj po morju kar naprej plavajo veliki otoki morske trave. Vremenska napoved za danes je sončno in postaja vse bolj vroče. Veter piha za silo, le slabih 20 kn, barka pa se danes premika precej bolj hitro kot včeraj. Čudno se mi zdi, od kod ta tok, saj vsak drugi dan barko ustavlja za vozel in pol, kar mi ni prav nič všeč, kajti Orplid dela zdaj precej manj nm, kot bi jih moral. Naslednji dan pa tok poriva Orplid in pomaga narediti dodatnih 30 nm na 24 ur. Verjetno je to tok Amazonke. In popoldne je končno na morju le malo morske trave, zato spustim rapalo v vodo. Nekaj časa vlečem prvo, nato jo zamenjam in tako ponovim štirikrat, dokler ne obesim na njo najcenejše vabe iz LeClerka. Ta vaba ima največ ulovov od vseh vab na moji barki. Kmalu se iz kokpita zasliši motorček. Hitro skočim v kokpit, previdno zaprem vsa jadra in se lotim ribe. Navijam laks, kot da na njem ne bi bilo nič. Sprva mislim, da se je riba staknila z vabe in da je na njej samo morska trava. A bolj ko sem navijal laks, težje je bilo in na njem je bila riba, dolga kakšen meter. S težavo sem jo izvlekel iz vode in jo vrgel v kokpit. Rusty je iz navdušenja po pasje vriskal, midva z Mario pa tudi. Vesela sva bila sveže ribe, pa čeprav sva ravno pojedla svojo večerjo, a brez dvoma bo danes za poslastico še suši z zadnjo limono, ki je ostala od treh kilogramov limon. Ribo sem očistil in jo narezal na kotlete, rep in glavo pa namenil posebej za juho.

6. april 2021: na srečo veter nekako vztraja in Orplid se je bližal kopnemu. To noč bo treba imeti oči na pecljih, saj plujemo zadnje milje in zjutraj bo treba vpluti v reko, ki vodi v mesto Cayenne. Tok nosi barko proti reki, veter se je močno okrepil in obrnil. Z leve strani se približujejo nevihtni oblaki, vetrni pilot pa zavija kot kakšna kača. Na koncu sem nastavil jadra za jadranje v veter, medtem sem moral pospraviti tangun, kar zaradi ukrivljene kljuke ni bilo prav lahko. Deževalo pa je tako močno, da pred seboj ni bilo moč videti kaj prida. Končno sem se stuširal s sladko vodo – ta dež je podrl moj rekord: mesec in pol kopanja in umivanja le v slani vodi. Tako je pač, ko prideš v tropske kraje. Na vhodu v rečno strugo je vetra zmanjkalo. Tu je voda globoka le nekaj metrov, takoj ko greš izven oznak lahko nasedeš, saj je ponekod globina samo pol metra. Voda je rjave barve, po njej plava »vse živo in mrtvo«. Samo še nekaj milj in že smo pred pomolom. Priveževa barko ob pomol, na katerem je parkiranih nekaj plovil za poglabljanje reke in merjenje globine. To naj bi bila edina marina v tej Francoski Gvajani. Mesto Cayenne je oddaljeno 5 km in povsod naokrog je le pragozd.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Še včeraj sem se hvalil, da je sidrišče mirno in brez hrupa z obale, a zarečenega kruha . . .

Kmalu sva ugotovila, kam se zgrinjajo vsi tisti ljudje, ki sem jih videl zvečer.

Na eni od teras so imeli očitno neko tekmovanje. Občinstvo je burno navijalo, vzklikalo in ploskalo ob podlagi glasbe.

Na srečo zadeva ni trajala predolgo in je bilo kmalu po polnoči že normalno.

Sva se pa oba zbudila okrog treh ponoči. V sidrišču so se razvili prav neugodni valovi. Kratki in visoki, ki so prihajali z jugozahoda. Na jugozahod smo povsem odprti.

Vetra skoraj ni bilo in so valovi Herona malo vrteli naokrog.

Ko so nabijali od zadaj, se je cela barka stresala, kot bi jo hoteli razbiti, ko so udarjali od strani, smo se veselo nagibali in se kotalili po postelji. Ko so prihajali od spredaj, smo malo poskakovali, a je bilo še najbolj znosno.

Od kod so se vzeli, mi ni jasno.

Vremenska napoved je predvidevala mikro valovčke – 10 cm, največ 15. Nikjer, stotine milj daleč ni bilo močnega vetra. Le kaj je naredilo te valove?

Imelo me je že, da bi se šel presidrat za valobran, ko me je premagala utrujenost, valovi so nekoliko ponehali in sem zaspal.

Za danes je napovedan lep jugozahodnik treh do štirih boforov, najina smer pa je sever-severozahod.

Navdušeno dvignem glavno jadro, a glej ga zlomka, vetra je vsega nekaj vozlov in to v premec. No, 10° od premca, če smo natančni, a za jadranje je to ista žalost.

Večino dneva je pihalo 0 do 5 vozlov pravega vetra.

Šele nekaj milj pred ciljem zapiha dovolj, da ugasneva motor in na vsa jadra 'drviva' s 3 vozli.

Za 25 milj, kolikor sva danes preplula, sva 5 ur motorirala in eno uro jadrala. Ali sva zaman investirala v nova jadra?

V zalivu so spet boje, ki jih postavijo v nacionalnem parku. Edina razlika glede Hrvaške je, da tule ni treba plačati vstopnine v park in da so boje tudi brezplačne.

Seveda je nekaj sto metrov pred bojami začelo resneje pihati. Pa kje je bil ta veter cel dan?

Lili me kljub vetru kot vedno pripelje točno nad bojo. Hočem jo dvigniti s čaklo, pa je ne morem. Boja je pretežka. Kavelj čakle (plastičen) se samo ukrivi. Na srečo se ni odlomil.

Premec Herona se dviga skoraj 150 cm nad vodno gladino. Boja je visoka mogoče 40 cm. Nimam nobene šanse, da bi vdel vrv s premca, saj moja roka ni dovolj dolga. To veva že dolgo in tega niti ne poskušava.

V takih primerih veževa s krme.

Lili me s krmo pripelje do boje. Ker stojim na platformi vsega 40 cm nad vodo, imam lahko delo. Nato vrv prevlečeva do prednje bitve in sva privezana.

Ne veževa se velikokrat na bojo. Jaz jih ne maram, bolj zaupam svojemu sidru. A če je tule naravni park in je to zapovedano, pač upoštevava navodila.

Jutri pa malo naokrog, da si razgledava okolico. Verjetno tudi mesto Algero.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lep, topel, poletni dan je bil. Tega sardinskega vetra nisem še čisto nič pogruntal. Za danes je napovedano še manj vetra kot včeraj, ko do štirih popoldne sploh ni pihalo.

A imamo zjutraj sapico s kopnega. Mislil sem, da je zamirajoč burinček (termični veter ponoči), a se je okrog devetih krepil, ne pa upadal in sonce je že dobro pripekalo, kar po navadi ustavi nočno termiko.

Kar z barke si ogledava rimske izkopanine, ki so prikladno postavljene na bregu, da si lahko v miru v sede vse ogledava iz kokpita, ko se voziva mimo. Edino globino sem moral budno paziti, saj je zaliv plitev. Lani sva si v Cartageni ogledala toliko rimskih kamnov, da jih imava dovolj za nekaj let.

Ko končava ogled, dvignem glavno jadro, obkroživa svetilnik na rtu in kmalu lahko ugasnem motor. Voziva laško orco, piha s kopnega. Včeraj sem bil prepričan, da jader danes ne bova potrebovala, pa lepo prejadrava 20 milj, preden veter odpove sodelovanje in morava zadnjih 10 milj odmotorirati. Saj kakšni puristi bi še vztrajali, a veter se je obrnil točno v nos, ni ga bilo veliko, nagajal pa nama je še tok. Namesto dveh ur bi porabil vsaj 4 ali več, če bi veter seveda zdržal. In potem bi zmanjkalo časa za kopanje, to pač ne gre.

Bosa Marina je zanimiv kraj. Kraj Bosa je nekaj km v notranjosti, na obali pa je kraj Bosa Marina. Tu je izliv reke in ob izlivu so postavili še marino. Ker so se valovi večkrat podirali in onemogočali vplutje ali izplutje, so postavili še dokaj velik valobran, znotraj katerega se sme sidrati. Takoj južno od reke pa je zaliv, staro pristanišče in plaža. Tudi tu je mogoče sidrati. Sicer ni tako mirno, a je voda čista. V rečnem izlivu je namreč voda bolj kalna, saj reka prinaša s seboj naplavine.

Ker je vreme stabilno, sva izbrala čisto vodo. V vodo spustim čoln in celo montiram motor. Nazadnje je motorček delal pred ... hm, kdaj že? Če se ne motim avgusta lani! In vmes ni bil konzerviran, bil pa je na slanem zraku. Revež.

Ne vžge takoj, a po nekaj rekreacije, ko imam roko že dobro ogreto, vžge tudi Mercury. Malo kašlja, upam, da nima virusa. Ko se odkašlja, začne lepo presti in dela brez težav. Zapeljem se naokrog. Ko pridem iz zaliva, me pričakajo kar resni valovi za dingača. Pol metra povprečno z metrskimi vmes. Tepeta se veter in tok. Še dobro, da sem sam v čolnu, saj Lili ni navdušena nad tem, da jo zaliva voda, meni pa je to dobra adrenalinska zabava. Tale Walker bay ni dober za glisiranje, je pa odličen v izpodrivnem načinu. Lepo pleza po valovih in me varuje pred njimi. Oblika klasičnega ribiškega čolna ima svoje prednosti. Dober je pod jadri, dober je na vesla in dober je v valovih.

Vsega nekaj sto metrov imam izpostavljenega dela morja, potem zapeljem za novi valobran. Tu pa je jezero.
Zunaj, v naravnem zalivu je nekaj valčkov, ki nežno zibljejo Herona, tule pa je čista ravnina. Če vreme ni tako stabilno, je to vsekakor boljše sidrišče.

V reki nihče ne glisira, čeprav je kar nekaj čolnov. Jaz imam 6 konjev, vsi drugi pa vsaj desetkrat več. In vsi vozijo počasi. OK. Bom tudi jaz. Če Italijani vozijo počasi, mora biti huda kontrola in visoke kazni. Pogled na črpalko goriva mi pove, da je tule gorivo več kot trikrat dražje, kot v Gibraltarju. Upam, da zdrživa z nafto do kakšne cenejše države. Sedaj sva še na prvem rezervoarju (od dveh), kante so tudi še nedotaknjene. Če bo le kaj vetra, se bo izšlo, a zadnje čase veliko motorirava. 

Od lanskega hudega neurja v Sardinskem morju Lili za pasaže raje izbira premalo vetra kot preveč. In če admiralica ni srečna, nihče ni srečen. Pač pokurimo več nafte. 

Danes ostaneva tule zunaj v zalivu, jutri zjutraj po kopanju pa se verjetno prestaviva za novi valobran in se podava s čolnom po reki navzgor. Baje je lepo. Lilike mi danes še ni uspelo spraviti na kopno. Ni pomagalo niti omenjanje sladoleda in pice. Jutri pa mogoče res stopiva na kopno.

Danes sva preplula 31 milj. Počasi, povprečno s 4,4 vozla. Sedem ur sva porabila za to. Zdajle proti večeru kar lepo piha – pilot omenja katabatične vetrove v tem sidrišču. Za minuto prižgem instrumente in sunki so do 20 vozlov. To je nekaj več od napovedane bonace.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Ponoči je bilo na obali nekaj dobro osvetljeno, kot bi osvetlili celo kotlino. Nisva dobro videla kaj, saj so bili klifi previsoki.

Videla sva tudi lučko Porto Flavije. Šele zjutraj sva opazila kamnit stolpič, ki ga včeraj sploh nisva videla.
Ime je pristanišče dobilo po hčerki inženirja, ki je zasnoval pristanišče. Očitno je na obali veliko več zanimivih stvari, kot sva jih videla včeraj z barke. V skalovje je skopan rov in sredi skale je prebit izhod nad morje. Tam so rudo natovarjali direktno iz rova na ladjo, ki je bila privezana pod skalami.

Ker na kartah ni vrisanih izobat ob malem otočku, sem mislil, da pač območje ni dobro kartirano. A izobat ni zato, ker je skala navpična do globine okrog 15 m. Ladje so se lahko privezale direktno na skale. Enako je z otočkom.

Seveda sva peljala med otočkom in obalo in si to čudo dodobra ogledala z vodne strani.

Zjutraj ni bilo nič vetra, računal pa sem, da se bo popoldne dvignil termični veter, a je bil to račun brez Eola. Šele po tretji uri popoldan je bilo nekaj sapice, da sva lahko ugasnila motor in drvela s tremi vozli. Dobršen del poti sva premotorirala. Danes sva preplula 34 NM.

Zahodna obala Sardinije ni prijazna do jadrnic. Včasih ne piha nič oziroma skoraj nič. V tem primeru se lahko sidra in dobro spi, saj ni swela in valov vetra.Večkrat pa piha maestral iz Lionskega zaliva, ki povzroča 2 m valove. V tem primeru se ne da sidrati in je edina možnost marina. Marin ni prav veliko, pa še te so polne motornjakov, nekatere celo preplitve za jadrnice.

Zato tukaj jadrnico že težko srečaš. Sami motornjaki, v glavnem manjši, ki gredo iz svoje marine na dnevni izlet, lovijo ribe, se kopajo, zvečer pa hitro nazaj v varen pristan.

Midva imava prav srečo, da je napovedano tako mirno morje. Cena pri tem je seveda to, da bo motor naredil precej ur. Za jutri je napovedana še večja bonaca kot danes. Če bo šlo vse po planu, bova v dveh dneh v Algheru, kar je cilj najine poti na sever.

V prihodnjih dneh napovedujejo v glavnem 'light air' ali 'calm', le popoldan se kdaj vmes pojavi 'gentle breeze'. Kaže, da bomo lahko sidrali kjerkoli, saj swela in valov praktično ne bo, bo pa precej pel motor. 

Danes so nama družbo delali delfini. To niso več tisti mali, atlantski delfini, ampak so velike pliskavke – vrsta, ki je pogosta tudi na Jadranu. Ko se navadiš na atlantske, se tile zdijo ogromni. 

Zahodna obala Sardinije je zanimiva. Izmenoma si sledijo strme in špičaste skale z visokimi klifi, ki jim sledijo peščene plaže, kjer so pogoste tudi sipine, ki segajo daleč v otok. Skalam se vidi, da so iz povsem različnih kamnin. Na Jadranu je skoraj vse enak apnenec, le Susak in Jabuka sta različna (tako na hitro iz spomina).

Tule pa si na istem otoku sledijo povsem različne kamnine. Interesantno.

Poletje se je tule že začelo, še zdaj, ob osmih zvečer, je 28 °C. Blago, ki sem ga imel do včeraj na ograjici, da naju zaščiti pred pršcem, sem snel in ga obesil med bimini in sončne celice za dodatno senco.

Za zdaj še nisva šla na kopno, a počasi bo treba, saj zmanjkuje tonika. V vročini in bonaci je poraba gin-tonika večja. Morda jutri.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Minila sta dva tedna, odkar sva z Mario priplula v Mindelo. V tem času sva spoznala vse ljudi, ki so na sidrišču in v marini. Orplid je bil privezan na pomol samo prva dva dni, da sva barko očistila, oprala vsa oblačila in posteljnino, nato pa sva se prestavila na sidrišče, saj je privez izredno drag – kar 20 evrov na dan. V njihovi valuti je to 2000 escudov, plus 200 escudov na dan za elektriko in 4 escude za liter vode. Tu se plačuje vse, prav nič ni zastonj, saj nismo več v Evropi. Pranje barke, kar je običaj po evropskih marinah, tu seveda odpade. Sidro sva vrgla med dvema starima lesenima jadrnicama, a je zaradi močnega vetra sidro oralo kakih 100 m, vse dokler se ni zataknilo za neko ogromno staro verigo, ki leži na morskem dnu verjetno že vrsto let. Tako sva ostala na sidrišču šest dni, vse dokler se veter ni polegel, saj je pihalo včasih tudi do 40 kn. Dva dni nisva zapustila barke, saj moj gumenjak ni primeren za veslanje z dvema osebama, motor pa ne deluje, kot bi moral.

Maria je imela 7. marca rojstni dan in obljubil sem ji, da jo bom spravil na obalo in jo skušal vsaj malo razveseliti, saj sva bila že tretji dan na sidru. Na barki je že zmanjkalo vode za pranje posode in umivanje. Skušal sem dvigniti sidro, kar pa je bilo nemogoče, saj se je popolnoma zataknilo. Zato sem že pred osmo uro zjutraj oblekel neopren in se odpravil v vodo, ter poskušal odtakniti sidro. Močan veter je tako zelo vzvaloval morje, da je bila voda popolnoma kalna. Dna nisem niti videl in ko sem se potopil, sem pred seboj videl samo pol metra, tako da sem potreboval kar nekaj časa, da sem sploh našel sidro – in to tako, da sem okoli verige navezal plavajočo vrv, ki sem ji sledil. Po uri potapljanja mi sidra nikakor ni uspelo odtakniti, čeprav sem barko privezal na sidrno vrv, ki sem jo navezal nekaj metrov stran, na drugi konec stare verige, za katero se je zataknilo moje sidro. Vse skupaj je bilo brez uspeha. Uspelo pa mi je, da sem se pošteno urezal v kazalec leve roke, in to točno na sklep, vse do kosti. Prst je močno krvavel, a kljub temu nisem takoj odnehal. Pa ni in ni šlo.

»Prekleto!« sem si govoril, »sedaj bom pa še ob sidro!«

Na barki sem se preoblekel, razkužil rano in nanjo namazal mazilo, ki ga imam vedno v ladijski lekarni, za kar poskrbi moja mama. To mazilo se imenuje mumijo in je zdravilno za vrsto težav. Vonj sicer ni prav nič prijeten, okus še manj, tudi zapeče kot sto vragov, ko ga naneseš na rano, a rano dezinficira in zaceli izredno hitro. Lahko jo tudi dodaš v vodo in popiješ, če imaš želodčne težave.

Marii sem se opravičil: »Oprosti Maria, z barko ne moreva do pomola!«

Tako sva izvlekla čoln na palubo in ga začela napihovati. Ona je držala gumenjak, jaz pa sem ga napolnil z zrakom. Močan veter je dvigal gumenjak v zrak z Mario vred in ga skušal spremeniti v nekakšen avion. Morje je bilo sicer le rahlo valovito, toda močan veter je nosil morsko vodo tudi v čoln. Na obalo, do prvih skal, sva prišla popolnoma premočena. Nato sva po tistih ostrih skalah nosila gumenjak kakšnih 200 metrov in nato spet veslala, saj sva bila na zaprtem območju, kjer imajo rafinerijo za goriva in hoja po tisti obali je prepovedana. Še dobro, da je bila nedelja in naju niso opazili. Nato sem Mario izkrcal na obali, kjer ribiči vsak dan čistijo ribe in vse drugo, tako da je treba pri hoji izredno paziti, da se ne nabodeš na kakšno kost, črepinjo itd. Maria je tako pešačila do marine, medtem ko sem jaz veslal, saj je bilo tako lažje za oba. A sva bila vseeno oba popolnoma premočena. K sreči sva vzela s seboj nekaj oblek, da sva se preoblekla, nisva pa pričakovala, da bova premočena vse do spodnjega perila. No, tako je bil uničen njen rojstni dan in to že pred 11. uro dopoldne. Ko sem jo pogledal v oči, nisem vedel, kaj si želi, meni pa je bilo jasno, da si želim gumenjak z večjimi stranicami in delujočim motorjem, a sem se kmalu zavedel, da si tega nikakor ne morem privoščiti. Lahko bi napisal slavospev mojemu staremu gumenjaku in motorju, ki sta potonila z barko vred, pa se tolažim s tretjim rezervnim veslom, ki ga imam za primer, če izgubim eno veslo. Vsako veslo je tudi drugačno in gumenjak krasno zavija vedno v levo stran.

Zelenortske otoke je koronavirus popolnoma uničil. Ljudje so popolnoma obupani. Barke ne prihajajo več sem, na otokih ni več turistov, ljudje so obubožali, na vsakem koraku prosjačijo in dobesedno težijo. Včasih jih je po deset v skupini in v večernih urah močno odsvetujejo sprehod zunaj marine, v kateri je edini bar, v katerem imaš vsaj malo miru.

Če čez dan sedeš na teraso kakšnega bara v mestu, zagotovo ne boš mogel v miru popiti kave. Tudi, če sedeš v notranjost restavracije, ni kaj prida prijetno, saj ti ljudje neprestano trkajo na okno in prosjačijo. Takih ljudi sicer ne podpiram, a je žalostno videti na ulicah propadle ljudi, ki svojo uteho iščejo v alkoholu in drogah. Ponudijo ti vse od a do ž in včasih se jih je težko znebiti, saj ne razumejo, da nekateri ljudje pač ne konzumirajo substanc, ki jih ponujajo.

Na tržnici je mogoče videti vse vrste rib od dolžine 10 cm pa vse do 150 cm. Kilogram tune je včasih tudi po 200 escudov, odvisno od ulova. Če vsi ribiči tisti dan ulovijo pretežno tuno, je tuna poceni; če je veliko jastogov, je kilogram očiščenega jastoga tudi le 1500 escudov, kar je izredno poceni. Nekatere vrste zelenjave imajo zelo nizko ceno, druge pa zelo visoko – na primer: kilogram paprike je 400 escudov, to je kar 4 evrov, podobna cena je za lubenice in še za kaj. Te stvari pač ne spadajo v mojo nakupovalno košarico in v vsem tem času moja noga še vedno ni vstopila v supermarket ali katero koli trgovino, saj vso hrano kupiva kar na ulici, kjer je veliko ceneje.

V vsem tem času se je podvodni del barke že pošteno zarasel in pred odhodom jo bom moral temeljito očistiti. »Pred odhodom kam?« se sprašujem vsak dan, saj se razmere na drugi strani Atlantika spreminjajo iz dneva v dan in težko se je dokončno odločiti za destinacijo. Poleg tega imam še vedno probleme z zdravjem: noga mi še vedno oteka! Ne pomagajo nobena zdravila in tudi ne dieta. Mesa ne jem že vse od novega leta, alkohol je šel z mojega seznama, pa še vedno ni nobene razlike. Pred nekaj dnevi sem si privoščil vrček piva, a se zadeva ni spremenila – ne na slabše, ne boljše. Ponoči dobivam vročino in se pošteno znojim, tako da je zjutraj premočena celota posteljnina. Ko sem imel pred leti takšne težave, se je moje zdravje poslabšalo čez noč in obležal sem v postelji za dva meseca. Brez bergel nisem mogel nikamor. Če v hiši ne bi imel stopnic, bi imel pač invalidski voziček. A sem vztrajal; v dveh mesecih sem takrat izgubil 25 kilogramov. Sedaj sem v treh mesecih izgubil 10 kilogramov, kar je sicer v redu, moja edina skrb pa je, da me nekje sredi Atlantika zadene to, kar me je pred leti, in da ne bom mogel voziti barke, kaj šele, če gre kaj drugega narobe, razne okvare itd. Maria pa pač sama ne bo zmogla, ker je kljub kar nekaj preplutih miljah še vedno popolnoma neizkušena. »Tisto obalo bova že zadela, tako ali drugače!« se nekako tolažim.

In seveda: ker imam dobro srce, sem po tistem vrčku piva na barko prinesel mladega psa, ki je bil zapuščen na ulici, v zelo slabem stanju in bi zagotovo poginil, če ga Dani ne bi rešila. Dani je starejša gospa, rojena na Nizozemskem, živi pa na barki z Miguelom, ki je kapitan stare lesene dvojambornice. Vozila ga je k veterinarju in ga spravila v precej boljše stanje, a ker odhaja na Nizozemsko, malega štirinožca noče dati nazaj na ulico. Miguel pa kot starejši kapitan noče nobenega psa na barki. Na Orplidu je sedaj tričlanska posadka: jaz kot kapitan, Maria kot moja sopotnica in pes, ki nosi številna imena: Buddy, Rusty, Scrapy, Pinki, Driska, Idiot, Dumass in še kaj se najde. S psom se za zdaj razumeva, saj ne grize stvari na barki, tako da dokler se bo obnašal primerno, se bova razumela, ko ne bo več tako, pa sem mu že omenil, da upam, da je že vajen plavanja na dolge razdalje, saj je Atlantik kar veliko morje, in če se bo obnašal tako, kot se spodobi, bo mogoče celo videl Ameriko, ki je še vedno obljubljena dežela večini neumnih ljudi.

Pri tem se nasmejem, ko se spomnim besed čika Buce iz Pule, rojenega v Srbiji: »Ja ne idem u Ameriku, pa da mi platiš kartu, pa šta ću tamo, vidi, koliko idiota ima tamo, šta če jim još jedna budala na onom kontinetu?«

Ta mali kuža pa je pravi čistilec, saj poje prav vse, kar mu pade pod nos. Verjetno zato, ker je rojen v najslabših razmerah in življenje, kakršnega sem mu omogočil, je za njega prava pravljica.

Z Mario sva želela obiskati še druge otoke, a so nama na kapitaniji to resno odsvetovali, češ da so tam ljudje še bolj obupani, saj so prej živeli samo od turizma, zdaj pa je, ko je vse zaprto in turistični resorti ne obratujejo, tam postal raj za kriminal. Obisk otokov je tako padel v vodo.

V Mindelu sem znova srečal posadko stare ameriške barke in še številne druge, s katerimi smo se srečavali na poti. Drugi kraji, a isti obrazi, seveda le v marini.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Dobro in dolgo sva spala. Jaz sem sicer ob šestih zjutraj šel ugasnit sidrno luč, se malo razgledal naokoli, a sem šel nazaj v posteljo še za dve uri. Ni preveč rolalo, barka se je nežno zibala.

Vreme kaže na to, da se lahko podava po zahodni strani Sardinije proti severu. Te obale si še nisva ogledala.
Za danes ne načrtujeva dolge poti. Prvo možno sidrišče je 15 milj severno ob malem otočku. Valovi so že precej upadli, po vremenski karti jih je še za meter, a bodo do večera padli na 70 cm in do jutra na 30 cm.

Morje med otočkom Pietro in Sardinijo je plitvo, v glavnem plujeva v vodi pod 10 m globine. Na enem mestu je globina le 1,5 m, seveda se temu delu izogneva, drugod pa je povsod dovolj globoko za naju. Nekaj malega vetra imava, počasi drsiva po gladki vodi in si ogledujeva okolico. Direktna pot naju vodi med obalo in malim otočkom dei Meli. Prehod je ravno dovolj širok, da si upam skozi na jadra, otoček pa je nizek in upam, da nama ne vzame preveč vetra. 

Bližava se prelivu, ko v daljavi zagledava neke bele pike. Ptiči niso, saj so v dolgi ravni vrsti. 

Mreža je. Oh, smola.

Sva že čisto blizu otočka, najbolje bo, da greva skozi preliv in potem obrneva stran od obale, da obvoziva mrežo.

Še dobro, da plujeva podnevi. Če bi tule plul ponoči, je prav možno, da bi zapeljal v mrežo. Na koncu mreže sta sicer dve boji z radarskimi odbojniki, ki sta verjetno ponoči osvetljeni, a to je več kot miljo daleč in verjetno ne bi pomislil, da je tu nekje mreža. Razen, če je osvetljena še mreža proti obali.

Skoraj dve milji je dolga tale mreža, najbolj nenavadno pa se mi zdi, da velika kovinska boja in dve veliki boji z radarskimi odbojniki sploh niso najbolj na koncu mreže. Okrog njih je še vrsta malih boj, ki so med seboj povezane s plavajočo vrvjo, a so vidne šele od blizu. Te bi brez dvoma ponoči povozil. 

Otočka sploh ni videti, čeprav sva zelo blizu. Le kako so pluli včasih, ko ni bilo GPS-a in natančnih kart. Obala je ves čas podobna, šele ko že zapelješ bliže obali, opaziš, da se ena skala ne drži drugih in je v bistvu mali otoček.

Navpične stene okrog in okrog, ne verjamem, da je možno splezati gor brez alpinistične tehnike. Še plato na vrhu je tako postrani, da tudi helikopter ne bi pristal prav zlahka. Idealen otok za ptiče. S severa se še valijo dolgi valovi, a so vedno manjši. Metrski so zdaj bolj izjema kot pravilo. In njihova frekvenca je taka, da ne podira barke. Na srečo je lokalni veter iz iste smeri in ker jih dobivamo v premec, je na sidru nenavadno mirno. Še miljo stran sem bil prepričan, da bova le vrgla sidro, ugotovila, da je nevzdržno in odplula nazaj.
Na srečo sem se zmotil.

Okolica je veličastna. Visoki klifi, nekaj malih plažic, nad klifi pa gozd ali skalovje. V okolici je nekaj hiš in zanimivost: Z Unescovo tehnično dediščino zaščiten starinski industrijski obrat – staro nakladališče rude.
Mene tehnika sicer zelo zanima, a tole mi ni videti kot nekaj, kar bi bilo vredno zaščititi. Je pa res, da sem gledal le z morja, nisem pa šel na kopno.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

To noč se je res slabo spalo. Skoraj se ni spalo. Lili je vozila z glavnim jadrom na drugi krajšavi in celim flokom. Valovi so postajali vedno večji in bolj butajoči.

Barka je ječala na vsakem valu. Baje pri tej velikosti in cenovnem rangu 100 do 200.000 evrov barke pač ječijo, ko se zvijajo na valovih. Če nočeš, da ječi, moraš kupiti tako nad milijon evrov ali pa okrepiti vse spoje trupa in sten, vse pohištvo in še kup drugega, pa še potem uspeh ni zagotovljen.

Hitrost je solidna, a jadra trpijo na vsakem večjem valu. Pogosto val toliko podre barko, da jadra zaplahutajo in se potem sunkovito napnejo. Skrbi me za jadra, za vrvi in celo za pripone in jambor. Nekaj čez polnoč prilezem ven in zvijeva flok. Prevzamem stražo, Lili pa se gre delat, da spi. Lahko ležiš, a te tako premetava, da se ne da resno spati. Vsake toliko te malo zmanjka, a te naslednji velik val vrže pokonci.

Samo z glavnim jadrom na drugi krajšavi gre nekaj počasneje, a lahko vozimo bolj v smeri. Zdaj porabljamo višino, ki smo si jo pridobili do sedaj in lahko vozimo z valovi bolj v krmo.

Kokpit sva dodobra zagradila. Poleg sprayhooda in tende, ki jih imava tako ali vedno, imava postavljeno še stransko zaščito, zaščito zadnje strani in spuščene stranske zgornje senčnike. V bistvu imava le na vsaki strani majhno režo, kjer lahko gledava ven direktno, ne skozi prozorno plastiko. A vseeno je kokpit zjutraj dobro slan. 

Noč je črna, lune ni, a na nebu je neskončno zvezd. Mlečna cesta je tako svetla, kot bi jo kdo osvetljeval. Vidijo pa se tudi manjše zvezde. Pač sto milj naokrog ni nobene luči. Prvič pa sem videl, kako se svetijo valovi. Kot bi zagoreli. Kadar se združita dva velika vala iz dveh smeri (vsako minuto ali pogosteje), nastane orjak, ki se zlomi in pri tem vzbudi bioluminiscenco take intenzivnosti, kot bi žarel. Prizor je lep, bil bi pa precej lepši, če bi ga gledal z bolj stabilne platforme. Kadar gledaš, kako se val lomi precej nad tvojo glavo, je videti prav grozeče. Na srečo nismo dobili nobenega v kokpit. Nekako se jih Heron uspešno ubrani. Malo se dvigne, malo se nagne in malo se odmakne, in pada voda mimo nas.

Je pa zanimivo, kako variira jakost vetra. Piha v valovih z jakostjo 10 do 30 vozlov. Do sedaj sem mislil, da je tako variiranje na odprtem nemogoče. In zaradi tistih sunkov na 30 vozimo samo z glavnim jadrom na drugi krajšavi, in zaradi tistih 10 vmes in dvometrskih valov ne moremo imeti prednjih jader (ne floka ne viharnika), ker se ves čas podirajo.

Proti jutru se veter nekoliko poleže in stresem ven eno krajšavo, kasneje pa razprem celo jadro. Valovi se na žalost ne zmanjšajo. Nekaj se trudim še s flokom in viharnikom, pa ni kakšnega omembe vrednega uspeha. Potem veter nenadoma povsem oslabi in 6 do 8 vozlov pravega vetra v krmo je premalo. Zadnjih 20 milj nam pomaga motor.

Ob enajsti uri vrževa sidro v zalivčku na jugovzhodu otočka San Pietro. Na tem otočku je tudi luka Carloforte, ki je uradna tranzitna luka v času covida. Zaliv je dovolj velik za kakšnih 20 bark, pred nama je notri ena jadrnica. Kasneje pride nekaj čolnov na dnevno kopanje, na obali je nekaj ljudi. Kakšne tipične italijanske gneče pa tule ni zaslediti. 

Dan je minil mirno v lenarjenju. Mogoče si v prihodnjih dneh ogledava še zahodno obalo Sardinije, saj tega dela še nisva videla, sicer pa lepo napredujeva proti domu.

No, tale pasaža je za nama. Sardinsko morje sva do sedaj prečila štirikrat in štirikrat sva imela težko pasažo. Tale zadnja je bila po pričakovanjih, a prav v užitek mi vseeno ni bila. Tile kratki in visoki valovi ubijajo človeka. En dan že potrpiš, da bi pa takole plul 14 dni, si pa raje ne predstavljam.

Material je zdržal, nekaj obrabe seveda je opaziti predvsem na vrveh. Dvižnica glavnega jadra je na enem mestu kar malo skurjena. To je na vrhu jambora, kjer kolešček ni v najboljšem stanju.

To noč se bo slabo spalo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron