Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Danes zjutraj sem se zbudil na sidrišču s praznimi baterijami. Z rezervno baterijo sem zagnal motor, napolnil računalnik in zdaj lahko pišem tale članek. Kar naprej imam težave z elektriko, saj moje stare sončne celice komaj še delujejo. Vsem trem dobrim decembrskim možem sem poslal prošnjo, naj mi prinesejo nove sončne celice. Miklavž je name pozabil, Božiček ima verjetno premajhno vrečo, morda jih bo dedek Mraz uspel naložiti na sani.

Že dober mesec sem na tem otoku. Mesec dni sem moral biti v glavnem mestu Arrecife, saj sem imel vsak teden zobozdravnika, pa še operacijo komolca. Medtem sem rešil težave z motorjem, tako da znova deluje brezhibno. Na testni vožnji, dolgi 25 nm od Arrecifa do Playa Blance, se je obnesel odlično.

Sem pa v tem času neprestano premetaval stvari v kabini in lovil miško. Verjetno se je vkrcala na mojo barko nekje na Portugalskem. Sumim, da je priplezala po vrvi na barko v malem pristanišču za ribiče Peninch. Naredila mi je ogromno škode: nagrizla mojo skromno zalogo hrane, pregriznila plastiko od rezervoarja za vodo, preluknjala obleke, perilo, brisače, pene za sedenje in uničila še mojo edino jadralno jakno. Najbolj sem se bal, da bo načela še gumenjak, zato sem ga takoj postavil na palubo. Sprva sem jo lovil z mišelovko, a je bila miš prepametna: iz nje je vedno samo pobrala hrano! Bila je tako oprezna, da se past ni nikoli sprožila. Sem se pa v mišelovko ujel sam, ko sem segal v predal in pozabil, da sem prej tja nastavil mišelovko. Potem sem jo lovil na lepilo: vsepovsod po jadrnici sem nastavil lepljive kartone, v sredini hrano, da so se mi cedile sline ... Njej pa ne. Vsak dan znova je bilo kaj uničenega. Na vsem otoku mi ni uspelo dobiti pasti kletke, da bi jo vendarle ujel živo in jo potem odnesel na kopno. Čeprav sem bil jezen, je vseeno nisem želel ubiti. Pa je šlo vse predaleč. Toliko škode mi je naredila, da sem na žalost moral kupiti strup. In končno je pojedla polovico vrečke! A mir je bil samo dva dni, nato se je zbudila iz »omame« in spet grebla po zaprtih predelih moje barke. Včasih sem jo slišal plesati tudi pod stropom, kjer so vodile njene mišje poti. Vrečke s strupom so bile vse pogrizene, ona pa je še vedno divjala po moji barki! Dal sem ji ime Jerry. Kupil sem še drugo znamko strupa in končno je zaleglo. Dva dni ni bilo več slišati mišjega rajanja. Potem je začelo v barki smrdeti. »Kaj če je Jerry umrl nekje, kjer ga ne bom mogel doseči?« sem se zaskrbljen spraševal. Smejal se bo nekje v mišjih nebesih, ko bo opazoval, kako se dušim v smradu njegovega trohnečega telesa. Pa k sreči ni bilo tako. Ker imam zelo pretanjen vonj, sem hitro lociral izvor smradu pod posteljo v salonu. Umrl je poleg slovenske zastave!? Verjetno se mu je ustavilo srce od groze pred stanjem v naši državi. Precejšen del poti sva preplula skupaj z Jerryjem, zato sem ga častno pokopal: na obali, na mestu, od koder je bil lep razgled na morje. Na njegov grob sem postavil križ in mu za popotnico na oni svet na grob položil nekaj dobrot: sir, kruh in piškot. Tako sva se poslovila in pustil sem ga počivati kot starega mornarja, ki strmi na morje.

Med vsemi temi opravili sem pomagal tudi sosedu Jamesu pobarvati podvodni del barke in dvigniti vodno linijo za 20 cm, kajti barko ima popolnoma obteženo. Kot star, klasičen mornar zbira vse vrste krame v svoji »votlini«. Poleg tega ima neko obsesijo z elektriko, saj ima na barki toliko sončnih celic kot kakšna hiša. Praktično ima vse na elektriko. Ima tudi zamrzovalnik, iz katerega mi je na vsake toliko časa prinesel sladoled. James je Anglež, rojen v Manchestru. Nekaj časa je živel v Ameriki, od koder so ga po ločitvi z ženo izgnali in odpravil se je v Avstralijo. Tam je živel tri leta in delal pri obalni policiji, vse dokler ga niso izgnali tudi iz Avstralije. Za novo leto je namreč obarval tri fontane v pinki barvo. Uporabil je neko kemikalijo, kot je to počel že pred leti v Angliji. Problem je bil le v tem, da se v Angliji za novo leto v fontanah nihče ne kopa, saj je tam mraz. V Avstraliji pa imajo tradicijo, da se za novo leto, ko je tam poletje, kopajo v fontanah. Jamesu je uspelo obarvati več kot 300 ljudi, ki so se kopali v teh fontanah. Kemikalija, ki jo je uporabil, namreč reagira z vodo in se spremeni v pinki barvo, ki je tako zelo obstojna, da se ne spere s telesa mesec dni. Jamesa so postavili pred sodišče in ga nato izgnali iz države.

»Avstralci pač nimajo nikakršnega smisla za humor!« je svojo pripoved zaključil James.

James je svojo barko zapuščal le redko, saj se je bal korone. Hodil je le do smetnjaka, da je odvrgel smeti. Hrano je naročal preko telefona in so mu iz trgovine vse prinesli do barke. Enkrat so se zmotili in mu prinesli dvakrat več hrane, kot je naročil – in to za isto ceno.

Zaradi nesposobnih uslužbencev v marini Arrecife se je James odločil, da bo odplul na drugo stran otoka – v Puerto Callero, kjer so mu jadrnico dvignili na kopno. Tako sem se na delo vsak dan vozil z avtobusom. Ko sva z Jamesom končala delo, sva se poslovila – on je nadaljeval pot čez Atlantik, jaz pa sem se prestavil v marino Rubicon. Precej dela bo potrebno na moji barki, preden bom tudi jaz lahko odplul naprej. Medtem sem dobil tudi strugarja, ki mi je naredil nove aluminijaste ploščice za vetrni avtopilot. Zavaril naj bi mi tudi del jambora, vse je bilo že dogovorjeno, pa je »padlo v vodo«, kot pravimo, pravzaprav je v tem primeru »padlo v ogenj«. Strugarju je namreč zgorela hiša, v kateri je živel.

Moj jambor pa je bil že odmontiran. Kaj zdaj? Kdo mi ga bo popravil? Augusto v marini Rubicon mi ga je tako mojstrsko dvignil, kljub nemirnemu morju! Dva dni smo čakali na dvig, ker je bilo valovanje premočno. Augusto je zato barko z enim dvigalom dvignil iz morja, da se ni premikala, z drugim dvigalom pa smo dvignili jambor. Zahvalil sem se mu, saj mi vedno pomaga. Z Augustom se poznava že od lani in v Rubiconu sem že precej domač. Dali so mi tudi muring na sidrišču, pa mi ga je brezobzirno zasedel neki Nizozemec. Tudi po prepiru z Augustom se ni hotel premakniti še nekaj dni in medtem sem bil jaz z mojo barko brez jambora na sidru. Kakšno priložnostno delo bi mi prav prišlo v tem čakanju na popravilo jambora. Na sidrišču sem spoznal nekega norega Francoza, ki jadra na razpadajoči barki. Nazadnje mu je odpadel bum na jamboru. Pomagal sem mu ga popraviti in zavariti.

Vse skupaj se vleče in kot kaže bom božič preživel tu na sidrišču – brez jambora, brez moje božične jelke. Imam pa popravljene zobe in »popravljen komolec«. S tem je bilo sicer nekaj težav: komolec se mi je že skoraj popolnoma zacelil, a so me šivi preveč motili, zato sem jih sam izvlekel ven, mogoče kakšen dan prekmalu in je zato rana čez nekaj ur počila, medtem ko sem privezoval barko. Tudi s puljenjem sedmice so bile težave: prvi poskus puljenja ni uspel, ker anestezija ni prijela. Čez pet dni sem dobil naslednji termin pri zobozdravniku, a teh pet dni me je zob neznosno bolel. Ampak, ko mi ga je potem le izpulil, se je izkazalo, da je bil popolnoma zdrav. Zdaj premagujem bolečino na mestu, kjer je bil prej zdrav zob.

Meni so izruvali zob, moji jadrnici pa jambor. Ko smo jambor postavili na stojalo, sem si ogledal njegovo stanje z vseh strani in zaprepaden obstal: na nogi jambora, na delu, ki ni nikoli viden, ko jambor stoji na svojem mestu na jadrnici, je napisano ime Walter in še neke številke. To je bilo napisano verjetno leta 1994, ko so jambor prvič postavili na barko – kot je zabeleženo v dokumentaciji barke. Še danes ne vem, kaj naj si mislim o tem, ampak verjetno mi je bil Orplid namenjen že takrat. Vmes pa se je seveda moralo marsikaj zgoditi ...

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

La Linea (Gibraltarski zaliv) 1. dan

Še na nobeni pasaži nisva toliko motorirala. Od Kanarskih otokov do Gibraltarja sva nabrala kar 77 motornih ur. Velik dela tega je bilo motorsailing, nekaj pa samo motor. Pričakovala sva, da bo motor dosti pel, saj sva izbrala vremensko okno, ko nenavadna fronta obrne ustaljene vetrove. Pot naju je vodila čez dva anticiklona, kjer po navadi ne piha. Če bi bilo vreme takšno, kot je bilo napovedano še dva dni pred najinim odhodom, bi bilo precej lepše, a tudi po novi napovedi sva se odločila, da vseeno greva. To se je izkazalo kot pravilna odločitev. Sva pač nabijala ure na motorju. Nafta je poceni, še posebej, ker jo bova kupila tule v Gibraltarju. Filtri in obraba motorja in pripadajočih elementov so zame nekaj večji problem, a to je pač treba vzeti v zakup. Bomo pač prej menjali impeler, filtre, olje motorja in menjalnika, Volvo tesnilo, jermene in vse druge potrošne elemente. In generalka na motorju bo nekaj prej. Tako ali tako imamo na motorju že 5830 ur. To je približno toliko, kot bi jih imel avto pri 350 tisoč km.

Veliko, a dizli zdržijo tudi precej več. Še najbolj sem bil vesel, da sem lahko pred odhodom povsem dobro očistil propeler, saj ni bilo nobenih škodljivih vibracij, izkoristek pa je bil bistveno boljši kot pri zaraščenem ladijskem vijaku.

Spala sva dolgo. Zelo dolgo. Ne povem kako dolgo. Ponoči je bilo kar hladno – v barki 14 °C, zunaj 12. Stoodstotno je kriva bližina angleške skale, kjer imajo na jugu sončne Španije angleško vreme. Na pasaži pa je bilo ponoči nenavadno toplo. Okrog 23 °C skoraj vse noči. Ali zato, ker sva se vozila blizu Afrike?

Danes ne greva ne na kopno ne v marino. Morda jutri. Za naprej napovedujejo 35 vozlov vetra in trimetrske valove. Glede na najine slabe izkušnje v Sredozemlju bova verjetno počakala na nekaj manj vetra. Tule na sidru naju sicer malo gunca, ampak to ni trimetrski val. Zaliv je globok in dokaj zaščiten. Škoda, da ne dovolijo več sidranja za dolgim valobranom marine. Tam notri je skoraj jezero. 

Čez dan sva v glavnem lenarila in postorila nekaj stvari po barki. Pripravil sem kante za nafto. Če je res tule nafta po 64 centov, jih bom napolnil, tako kot oba rezervoarja na Heronu. Skoraj 500 l bo obtežilo barko, bo pa bolj stabilna v valovih. 

V marino se nama sploh ne gre. Sem mislil napisati, da se bova delala bolj neopazna, a z vključenim AIS-om vsemu svetu razglašava, kje se voziva. Mogoče bova pa zato manj sumljiva za morebitne kontrole. Po Španiji je gibanje namreč še vedno omejeno znotraj pokrajine. Najina pokrajina pa je 600 milj daleč. Na kopno nama ni treba, le izbira sveže zelenjave in sadja se bo počasi zmanjšala.

Zdaj je vse odvisno od vremena. Videl sem, da so moji dnevniki na pasaži polni napak. Ko ti tastatura poskakuje pod rokami in črke plešejo pred očmi in si manj naspan, je lažje delati napake. Povsem razumem, zakaj se večina problemov na barkah zgodi ob dveh ponoči. Takrat človek pač slabše funkcionira in je možnost slabše presoje veliko večja. Ko si utrujen ali neprespan, je treba delati počasi in z razmislekom. Tiste ladje, ki so sidrane na gosto pred sidriščem za jadrnice, so danes čez dan videti precej manjše in bolj narazen. Včeraj ponoči pa so bile grozeče skupaj.

Kdaj greva naprej, se odločiva jutri.

La Linea (Gibraltarski zaliv), 2. dan

Zjutraj sva še enkrat proučila vreme. Možen bi bil odhod danes, če zelo pohitiva, ali pa v petek ali soboto. Če bi šla danes, bi morala napoved držati zelo točno. Če bi premočan veter in veliki valovi prišli le malenkost prej, bi naju dohiteli. Nazadnje, ko sva računala na zelo točno napoved (in to ne tako daleč od tule) in potem ni bila povsem točna, sva jih močno dobila po prstih. Petkov ali sobotni odhod kaže na več tolerance.

Ko GRIB modeli napovedujejo 35 vozlov in sunke čez 40 in to blizu obale, kjer so visoki hribi, je to lahko lokalno v sunkih tudi 50 ali več. Ne bi izzival, če ni treba. Zato sva se raje odločila za odhod proti koncu tedna. Takrat je veter nekoliko bolj umirjen. 

Admiralica ima pri tem precej besede, saj ne želim postati solo jadralec. Tudi danes nisva šla na kopno. Ravno toliko piha, da bi bila v čolnu verjetno mokra, okolico pa tako ali tako že predobro poznava, saj sva tule že četrtič. Verjetno greva jutri natočit nafto v angleški del, kjer je duty free, potem pa v marino tule v španskem delu. Saj marine v bistvu ne rabiva, a rada bi uradno pristala v Španiji, saj bi se s tem smela gibati vsaj po pokrajini Andaluzija. Ponoči je kar hladno, še čez dan sem v dolgih hlačah in večino časa s toplim brezrokavnikom. 12 stopinj ponoči! A je to sploh kakšno poletje na jugu sončne Španije?

Na soncu je topleje. Ko sem menjaval vrv navijalca, mi je bilo takoj vroče. Vrv je sicer skoraj nova, a se je izkazalo, da je pretanka za udobno rokovanje. Preveč žuli v dlani in preveč težko jo primem. Zdaj se vračava nazaj na 10 mm debelo vrv. 8 mm je bilo premalo. Da pa bo šla lažje na boben (preveč vrvi na bobnu je bil povod za tanjšo vrv), sem iz prvih nekaj metrov vrvi izvlekel polovico jedra. Vrv je še vedno več kot dovolj močna, a navije se precej bolj na tanko. Pod roko je zdaj čisto drugačen, bolj prijeten oprijem.
Za v marino je bila pa prejšnja tudi dobra. :-)

La Linea (Gibraltarski zaliv), 3. dan

Zjutraj sva pila kavico in delala plan, kako greva že zjutraj na črpalko, potem pa v marino, ko mimo prisupa sosed s katamarana, sidranega zahodno od nas. Sidrala sva se namreč med dva katamarana (oba angleška), katerih posadke se očitno poznajo, saj sta gospoda včeraj zvečer skupaj supala. Ogovorim ga in povabim na kavico. Navkljub pregovorni angleški zadržanosti se nasmeje, kar zažari in takoj sprejme povabilo. In raje pije kavo kot čaj. Tudi Angleži niso več isti. 

Mi je pa kmalu postalo jasno, zakaj je bil tako vesel povabila. Tule na istem sidrišču je že 11 tednov in to sam. Žena je šla domov v Anglijo, da poskrbi za mamo in jo zaščiti pred virusom. Tudi njima je korona prekrižala kruzerske načrte. Želita si v Sredozemlje, a trenutno ne more nikamor.

Midva sva v prednosti v tem, da potujeva v smeri proti domu in to nama omogoča vsaj postanke v tranzitnih marinah. Dobro smo se zaklepetali in na črpalko sva šla precej kasneje. Dizel je bil po 49 centov. Komaj sem se zadržal, da sem v desni tank, kjer sem popravljal pokrov, natočil le 200 l, čeprav je nazivno tank velik 235 l. Nisem hotel pretiravati, da ne bi imeli spet problemov s puščanjem nafte. Sva pa natočila 70 l v kante in še skoraj 200 l v levi tank. Zdaj imamo nafte za kar nekaj časa dovolj. Samo na motor lahko pridemo 1000 milj daleč.

Črpalka je v Gibraltarju, a je pred zidom in z nje ni mogoč vstop v Gibraltar, saj tam ni mejnega prehoda. Gorivo pa lahko točiš brez prijave v Gibraltar in ker uradno se stopiš na kopno (razen na pomol in v hišico plačat), imava še vedno status, da nisva zapustila Španije. 

Na poti nazaj si premisliva in namesto v marino zavijeva nazaj na sidrišče. Popoldan Lili opere eno žehto – ker sva motorirala do črpalke in nazaj, imava spet toplo vodo, jaz pa dam v vodo čoln. Lili me odvesla do obale in odpravim se v Carrefour po sveže sadje in zelenjavo. Notri je hiter internet (takoj posodobim vse aplikacije na telefonu in Navionics navtične karte), izbira v trgovini pa je precej večja, kot sem je bil navajen s Kanarskih otokov. Bil sem kot otrok v trgovini z igračami. Res škoda, da razen sadja ne rabiva ničesar.
Razmere na kopnem so podobne kot na Kanarskih otokih. Več kot pol ljudi hodi po ulici z masko, nekateri brez, v trgovini so seveda obvezne. Niso pa tukaj obvezne rokavice.
Ko me je Lili prišla iskat s čolnom, je že pošteno pihalo in sva se kar dobro naveslala do Herona, čeprav sva sidrala le 250 m od obale.

Je pa danes precej topleje kot prejšnje dni. Še zdajle, ko to pišem (ob pol desetih zvečer), sem samo v majici s kratkimi rokavi. Še včeraj sem imel oblečen topel flis. Dopoldan je bilo še zelo mirno, sedaj pa veter že žvižga. Jutri se bo še okrepil. Ker je zahodnik in je sidrišče odprto na zahod približno 3,5 navtične milje, se tule naredi že nekaj vala. Če bo val moteč, se bova prestavila na drugo sidrišče na zahodu, ki je dobro zaščiteno pred zahodnikom. Za zdaj še ni nič hudega, je pa ta veter razlog, da ne greva na pot danes ali jutri. Na najini poti bi imela preveč neugodne valove.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote–Gibraltar (LaLinea) 3. dan

Nisem spal tako dobro kot prvo noč, a je bilo za silo. Lili je imela polne roke dela v svoji izmeni. Jadrali smo malo na levih uzdah, pa malo na desnih, enkrat z motorjem, enkrat brez, pa s flokom in brez ... Vidi se, da je veter zamešan.
Jedro nizkega zračnega tlaka, ki trenutno poganja veter v tem delu Atlantika se nahaja 600 milj zahodno od nas, se pravi, da je 300 milj zahodno od Madeire. Šibko jedro visokega tlaka pa se je razcepilo na dva dela in je en del 200 milj severno od nas, en del pa 200 milj vzhodno. In ti trije sistemi se pretepajo med seboj in mešajo veter okrog nas. Še pred nekaj dnevi je kazalo, da bo anticiklon (jedro visokega tlaka) vzhodno od nas in bomo imeli stabilen veter, a s tem, ko se je razcepil, nam je pač malo prekrižal načrte in nam otežil plovbo. Trenutno piha prav iz smeri Gibraltarja.

A tako pač je. Nad vremenom se lahko pritožuješ, če se hočeš, pomaga pa čisto nič. Lahko le iz trenutnega položaja poskusiš potegniti največ, kar zmoreš in pač nastaviš jadra in kurz vetru primerno. Trenutna taktika je, da raje vozim na sever, kot na vzhod, saj je za kasneje napovedan veter z več severne komponente. Vsaka milja severne širine, ki jo to noč naredimo, nama bo kasneje še prav prišla. Seveda ob predpostavki, da bo vreme takšno, kot so napovedali, saj je vremenska napoved, ki jo imava, pač še iz torka, se pravi, da je stara tri dni. Novo napoved bova lahko pridobila šele na cilju. Nekaj pred četrto uro zjutraj vidim v daljavi lučko. Na AIS-u ni ničesar, torej verjetno vidim jadrnico. Predaleč je, da bi razbral luči. Čez 20 minut izginejo za obzorjem.

Ob 9.40 pa se oglasi AIS-alarm. Nevarnost trčenja. CPA=0. Kje za vraga na širnem morju najde prav mene, da me hoče povoziti. Ladji je ime Star Hidra in je 196 m dolga tovornjača, ki pluje s 15 vozli proti Braziliji. 

Čez tri četrt ure se bomo zaleteli, pravi AIS. Ker so še 12 milj daleč, jih z očesom še ne vidim, tudi radar jih ne najde.

Super zadeva je tale AIS. Da ti veliko časa za izogibanje. Oni so me morali tudi zaznati na AIS-u, saj oddajam. Ker sem jadrnica, sem v primeru nevarnosti trčenja po pomorskih predpisih dolžan ohraniti smer in hitrost, ladja pa je dolžna narediti manever izogibanja. Ne ukrepa. Manj kot pol ure je še do srečanja in AIS pravi, da se bomo srečali na manj kot 100 m, in sicer enkrat levo, enkrat desno od nas, kakor nas pač zanese val. 

Če ladja ne ukrepa, moram jaz. Vozim orco, veter je 45° z moje desne. Ladja prihaja tudi z rahlo desne. Če nekaj stopinj odpadem – to pomeni zavijem bolj stran od vetra – to zlahka naredim. A v tem primeru bi bil jaz spredaj. Če slučajno zmanjka vetra, sem lahko v zagati. Preveč tvegan manever je to.

Raje stisnem še nekaj stopinj v veter, da spustim ladjo mimo pred seboj. Če se ne bo izšlo, lahko še vedno naredim obrat proti vetru. Hitrost seveda precej pade, ko tiščim preostro v veter. Ves čas sem za krmilom, saj zdajle ni primeren trenutek, da mi jadra zaplapolajo in se ustavim.

Ladja gre mimo mene na manj kot milji razdalje. To bi bilo kje ob obali sicer veliko, a na odprtem se ladje tipično izogibajo na večjih razdaljah. Kmalu po srečanju pade veter in jadrom se pridruži motor.

Heron: Lanzarote–Gibraltar (LaLinea) 4. dan

Dan začenjam na tej pasaži zgodaj. Po navadi okrog druge ure zjutraj (po navadi sem ob tej uri šele hodil spat). 

Sistem straž imava urejen tako, da ima Lili večerno stražo, nekako od 18. ure naprej, jaz pa grem po večerji spat in spim (v teoriji) med 19. in 2. uro. To je sedem ur, kar je dovolj. Je pa težko iti spat (in zaspati) ob sedmih zvečer, ko je zunaj še sonce.

Lili gre spat ob dveh in spi do jutra, ko imava kavico in zajtrk, kar je okrog desetih. Čez dan sva oba v glavnem pokonci, le za kakšno uro kdo vmes zadrema. Današnja nočna straža se je začela v solidnem vetru. Lili je razpela vsa jadra, motor je ugasnjen. Ne moreva voziti v smeri, saj piha z vzhoda, midva pa bi morala iti na vzhod-severo-vzhod. Namesto 60° imava smer 45°. V začetku. Potem se veter obrača in krivi naju vedno bolj na sever. Proti jutru piha točno iz smeri Gibraltarja.

Tudi val se poveča. Daljši val prihaja z boka (s severozahoda), kratek in špičast pa iz smeri 60. Kombinacija je precej neugodna in barka se zelo ustavlja, ko jo zadene rafal malo večjih valov. 

Na oceanu vozit orco je težko. Da bi dosegel kot v veter 45°, kot na majhnih valovih, je utopija. Komaj dosegam 60°. To pomeni, da morava za 10 milj proti cilju prejadrati 20 milj. Predstavljajte si enakostraničen trikotnik. Slabši kot je zato, ker so valovi veliki in ustavljajo barko, zato je treba jadra natrimati bolj na moč, se pravi več trebuha. S tem pa se izgublja kot v veter.

Precej dela imam to jutro, saj je veter zelo neenakomeren. Potem zapoje rola ribiške palice. Riba! Malo zategnem zavoro na roli, da se odvija počasneje. Riba je divja in močna. Boriva se, nekaj časa zmagujem jaz, nekaj časa riba. In riba se utrudi hitreje. Barke nisem ustavljal, samo malo sem upočasnil. To se mi je do zdaj izkazalo kot najboljša taktika.
Ribo pripeljem do barke. Krasna tuna z rumenimi plavutmi in zelo velikimi očmi. Dolga je kakšnih 70 cm. 

Pokličem Lili. Ne zbudi se. Tako lepo spi, da nimam srca, da bi jo metal iz postelje. Bom pa sam. Seveda nimam pripravljenega nič. Ne gafa ne noža, nič. Poskušam jo zahakljati kar iz kokpita, a je daleč. Riba se požene iz vode in se ji v zraku uspe odpeti s trnka ... 

Malo sem žalosten, a takoj vržem vabo nazaj v vodo. Ne mina minuta, ko laks spet zapoje. Tokrat se borim še bolj, ta riba je močnejša. Skrbi me že, da sem si nakopal prevelik zalogaj, a se riba hitro utrudi. Pripeljem jo za barko in jo ravno toliko privzdignem, da ima glavo zunaj in telo v vodi. To jo za čuda nekoliko umiri.

Hitro se privežem in stopim na kopalno platformo. Valovi so precej zoprni in barka skače, kot bikec. Lovim ravnotežje in ribo mi uspe ujeti na kavelj. Dvignem jo in ji hitro nataknem zanko okrog repa. To sploh ni enostavno. Na eni roki na kavlju držim ribo, z drugo ji natikam zanko na rep. Barka skače, riba se premetava, potreboval bi še dve roki. Eno za to, da bi se držal, da ne padem, drugo pa za to, da tisto zanko zategnem. Vrvico primem med zobe in zategnem zanko. Sedaj mi riba ne more več uiti. Obesim jo za rep in ji spustim kri. Zato, da je ne mučim dolgo, in zato, da je meso boljše.

Kar na platformi jo sfiletiram in pospravim v hladilnik. Ostanke ribe dam v posodo, da jih kasneje do konca očistim. Če že ubijem tako lepo ribo, hočem, da porabimo vse njene užitne dele. Enake sorte tuna je kot prva, le bolj čokata. Ko vse očistim in pospravim, sem že dobro utrujen. Ribi se vedno zahvalim, da nas bo nahranila in se ji opravičim za njeno žrtev. Palica roma v skladišče. Dokler vse ribe ne pojemo, se na Heronu ne lovi.

Ura je že deset, jaz pa sem že osem ur na straži. 

Danes je bilo dela čez glavo. Sploh se ne spomnim, kolikokrat sem spreminjal konfiguracijo jader. Glavno jadro je bilo na vseh krajšavah, flok od celega do nič in veliko vmes, pa občasno viharnik, skratka delovna noč. Veter pa, kot bi se igral z mano. Malo piha 8 vozlov, potem 15, pa 12, pa 18 ... Da ne govorimo o tem, da je ves čas spreminjal smer za kakšnih 30° levo–desno. Ravno toliko, da je treba ves čas delati na jadrih, popravljati smer in delati obrate proti vetru, da je VMG vsaj za silo dober. 

Z okostja ribe sem porezal vse ostanke mesa in koščke skuhal, Lili jih je namočila v olivno olje in začinila. Zajtrk je bil odličen. Za kosilo pa seveda sveža tuna po receptu Lili (skoraj surova, česen, ingver, čili in sojina omaka). 

Za popoldansko zabavo pa je poskrbela Lili, ko je zagledala v daljavi bokobran. Seveda sva ga potegnila iz vode, kar je v oceanskem valu kar zabava, saj ga veter in valovi premetavajo sem ter tja, barko pa seveda tudi. Bokobran je velik, okrogel, oranžen. Prav nam bo prišel, le oblekice zanj pač nimava, in ker je velik, ne bo šel v locker.

Nato na barko prileti droben ptiček. Podoben je naši penici. Počivat je šel na drugi križ na jamboru. Ni mi jasno, kako lahko tako majhen ptiček preleti take razdalje. Ne vem, če sploh lahko sede v vodo in vzleti.

Heron: Lanzarote–Gibraltar (LaLinea) 4. dan

Lili me zbudi malo pred drugo uro zjutraj. Vetra je zmanjkalo, valovi pa so se povečali in glavno jadro udarja in trpi. Plahutanje in zategovanje jadra precej uničuje, zato me pokliče, da jadro zloživa. Ponoči in v valovih je treba imeti dovolj izkušenj, da jadro lepo pade v vrečo. Lep kos poti je prevozila. Nekaj na jadra, nekaj v kombinaciji z motorjem, a zdaj se jadra ne gredo več.

Nekaj ur motoriramo, vetra je par vozlov v krmo. Povsem neuporabno. Valovi pa so precej neugodni in rolamo se kot pijanec. Ne vem, ali Lili sploh lahko kaj spi v takem. Poskušam z odklonom smeri levo ali desno, a nič ne pomaga. Kasneje se pojavi nekaj vetra in kmalu hitro napredujemo v pravi smeri s polnim glavnim jadrom, flokom in viharnikom.

Ko sem dvigal glavno jadro, je okrog barke zaprhutal enak ptiček, kot sva ga videla včeraj. Verjetno je prenočil na barki in ga je jadro prestrašilo. Sede na ograjico in me očitajoče gleda. Dragi moj ptiček, ne pritožuj se, saj si slepi potnik. Če ti ni všeč na jamboru, greš lahko recimo v čoln, ki visi zadaj pod sončnimi celicami. 

Na vremensko napoved se zdaj ne moreva več dosti zanesti, saj je stara že pet dni. Do včeraj je še kar držala. Šele od včeraj je veter precej drugačen od napovedi. Ponoči je nekajkrat deževalo. Kar pošteno je opralo jadra in vrvi, ki so zdaj precej mehkejše. Se vidi, da smo blizu britanskemu teritoriju, ker nas moči dež. 

Za zajtrk si privoščim tunina jetra in srce. Odlično. Do trafic separation zone (ločilne sheme plovbe) poteka plovba brez posebnosti, potem pa je treba prečkati to avtocesto. Veter mi ne dopušča plovbe direktno v smeri Tarife. To bi bila čista krma in preveč nas rola za kaj takega. Zato vozim polkrmo bolj v smer Barbate in celo bolj proti severu. Zato moram prečkati zunanjo ločilno shemo.

AIS je do zdaj precej počival in kazal v glavnem nič ali eno ladjo, zdaj pa je oživel. Ena kolona se vozi na zahod in ena na vzhod. Tu se cona že konča, zato bi se mi formalno morale ladje umikati, ker sem na jadra, a ker jih je toliko, nimajo prav dosti manevrskega prostora, pa tudi sicer se jim raje na daleč izogibam. Tiste, ki vozijo na zahod, se razcepljajo: ene proti ZDA, ene proti Braziliji, ene ob Afriki navzdol, ene pa proti Angliji in severni Evropi. 

AIS-alarmi piskajo. Jasno, saj imam nastavljeno še oceansko polje varovanja (kar mi lahko pride na dve milji, je že znak za preplah). Preklopim v priobalni režim, kjer je cona varovanja precej manjša. Nato poskušava nekako prečkati to avtocesto. Počutim se kot počasen ježek, ki prečka hitro avtocesto. Niso nevarne tiste ladje, ki so blizu nas, ampak tiste, ki bodo blizu čez pol ure ali eno uro. Spremeniva smer in najdeva luknjo med ladjami, nato pa hitro čez. To 'hitro' pomeni skoraj eno uro plovbe.

Srečno sva čez in študiram plimne tabele in tokove v Gibraltarski ožini. Z nekaj sreče bova imela tok v najino korist večino časa. Veter je upadel in 50 milj pred ciljem pospravim vsa jadra in vozim na motor. Kar hitro gre, očitno se že pozna tok. Kak vozel nama doda.

Je pa morje povsem zmešano. Valovi so od vsepovsod, ozki, špičasti, neugodni. Prav pošteno naju rola. Lili se ne pusti motiti in kuha elaborirano večerjo. V nekem trenutku pa skleda s solato (še nezačinjena) preskoči rob pulta in poleti čez salon na tla. Ne bo ji uspelo. Vseeno bo pojedena. Pobereva jo in znova opereva. Veter se nekoliko okrepi in razprem flok in viharnik za vožnjo z vetrom v krmo. Takoj pospešiva.

Okrog 18. ure ujameva GSM-signal! Blizu sva. Vidiva Afriko in Španijo. A barka je kljub vsemu počasna stvarca. Sva že praktično v ožini, a do sidrišča imava še 6 ur ali več. Zadnje ure se vedno vlečejo. 

V ožini morje vre. Kaj takega sem videl le v Mesinski ožini. Veter se okrepi. Jadra in tok poženejo barko do največ 9,4 vozla. A večino časa v ožini vozimo sedem, osem ali malenkost več. Prihod v Gibraltarski zaliv ponoči je adrenalinska zadeva. Oba sva polno zaposlena. Ladij je sicer manj kot takrat, ko sva bila tu nazadnje, a še vedno je treba slalomirati med velikani na razdalji nekaj metrov. Težava je, ker zasidrana velika ladja skrije kakšno manjšo, ki pluje. In potem jo naenkrat vidiš na AIS-u in radarju in z očmi. Prej nisi vedel, da obstaja, zdaj pa je nekaj sto metrov oddaljena in divja proti tebi ...

Prebijeva se do sidrišča na španskem delu zaliva in ob 01:00 zjutraj vrževa sidro. Pot od Lanzarota je trajala 130 ur neprekinjene plovbe. Povprečna hitrost je bila 5,1 vozla, maks. 9,4 (s tokom v ožini), preplula pa sva 661 navtičnih milj.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Izplutje iz marine Lanzarote, 290. dan

Dopoldan je kar nekaj stvari za urediti. Lili gre kupit svež kruhek, jaz grem plačat elektriko in vrnit kartico. Marino je treba plačati vnaprej, da dobiš popust, elektriko pa za barke nad 12 m računajo dodatno po števcu. Saj ni dosti, a je treba plačati račun za maj in dva dni junija. Dajo mi še en dokument, ki potrjuje mojo prisotnost v marini. Baje ni več nujen, a nikoli ne veš, mi je rekel marinero. Morda pride prav v LaLinei.

Že včeraj sem odstranil nekaj priveznih vrvi in jih čez noč namakal v čebru. Vrvi so bile trde kot palica. Mešanica črnega in rdečega peska ter presušena sol naredijo svoje. Ta droben pesek se zažre v notranjost vrvi, kjer porazi vlakna, ki postanejo hrapava in vrv postane trda. Pranje malo pomaga, a ne dosti. Na žalost je ista pesem z dvižnicami in škotami.

Nekaj pred poldnevom odplujeva iz marine. Vetra ni veliko, med 5 in 10 vozlov realnega v polkrmo. Sidrava na prvem primernem mestu nekaj milj severno od Arrecifa, da očistim vijak.

Na vijaku imam namreč na enem kraku gojišče školjk in drugega morskega življa, saj je Copercoat odpadel že pred časom, na drugih dveh pa nekaj Copercoata in nekaj manj morskega življa.

V vodo grem s potapljaško opremo. S tem je kar nekaj sitnosti, preden vse zvlečeš na kup in sestaviš. Jeklenka, regulator plovnosti, regulatorji za dihanje, neopren, plavuti in maska. Pri sestavljanju naju malo bolj nagne en val in zadeva se prevrne. Lili je ni mogla zadržati. Dobi manjšo rano na nogi. Ravno toliko, da ne more še ona v vodo. Oprema je že stara in ena cevka malo pušča. Mogoče od padca, mogoče pa od starosti. V tej cevki je 200 atmosfer pritiska. Ne vem, ali bo kaj pomagalo, a malo zalepim s silvertapom in na tesno povijem s tanko vrvico. Še vedno pušča, a manj.

Grem v vodo. Voda sploh ni mrzla. Res sem v neoprenu, a vseeno. Čistim propeler in dela je kar nekaj. Odstranil sem vso nesnago in tudi vso barvo tam, kjer ni že sama odpadla. Sedaj je vijak spet uravnotežen. Precej boljši bo izkoristek, pa tudi tresljajev ne bi smelo biti več.

Prej je namreč malo treslo, saj so bile lopatice vijaka različno težke. Na eni je bilo kar dosti školjk, na drugih dveh pa barva. Ko končam in vse opereva, sem kar pošteno zmatran.

Dvigneva sidro in glavno jadro in odjadrava proti severu mimo otoka. Vetra je okrog 8 do 10 vozlov (realnega) v polkrmo. Plujemo s 4 do 5 vozli. Ni neka huda hitrost, a glede na napoved vetra sva zadovoljna.

Sva edina jadrnica na morju. Ničesar ni videti ne s pogledom ne na AIS-u. V celem dnevu sva srečala je tri manjše čolne z ribiči. Sicer je morje prazno. Plovba je prijetna, vala je malo. Blizu konca otoka se je še veter malenkost okrepil in je hitrost dobrih 5 vozlov. Ko tole pišem, je ura pet popoldan po kanarskem času, bližava se severnemu rtu otoka in za zdaj še imamo signal.

Lanzarote–Gibraltar (LaLinea), 1. dan

Kmalu potem, ko sem napisal in objavil včerajšnji dnevnik, je začel veter umirati. Hitrost je sčasoma padla pod 4 vozle, val se je nekoliko okrepil. Valovanje je posledica bližnjega ciklona, ki je obrnil tale veter in nama omogočil jadranje na sever. Jedro je severozahodno od nas in val dobivamo v levi bok. Kmalu jadra preveč opletajo in čas je za motor. Glavno jadro dava na drugo krajšavo, da nama vsaj malo stabilizira barko.

Lili ima prvo večerno stražo in potegne dolgo v noč. Zbudi me šele ob 3:30. Zdaj pa ne vem, ali ima tako napeto knjigo, ali pa me ima tako rada. Kolikor vem, zastonj e-knjige v glavnem niso kak presežek.

Imel sem pa velike težave s spanjem. Po navadi hodim spat pozno – šele okrog enih ponoči, zato nisem in nisem mogel zaspati. Na splošno imam na pasažah v začetku težave s spanjem. Motijo me zibanje in zvoki, možgani pa mi delajo na polnih obratih. V glavi premlevam vremensko napoved, možne izbire poti, premišljujem, če sem na barki vse naredil tako, kot je treba, če je Lili v redu ali rabi kakšno pomoč ... Po navadi čez kak dan ali dva spim bolje. Mogoče zato, ker utrujenost naredi svoje.

Ko nastopim svojo izmeno, je luna še zunaj. Vidi se daleč naokrog. Navideznega vetra je uboge 3 vozle. Zložim še tisti ostanek glavnega jadra, ki samo opleta in dela hrup, k hitrosti pa ne pripomore. Počasi motoriramo, da se lažje spi. 1600 obratov. Proti jutru zvišam na 1750, da imam nekaj boljšo hitrost.

Pred svitom sestavim ribiško palico in vržem vabo. Pri rednem pregledu najdem v kaluži vodo. Tri litre je je, umazana je in slana. Razdrem posteljo v zadnji kabini in pogledam os motorja, Volvo ležaj, cevi za hlajenje motorja, cevi za hlajenje osi, mokri izpuh. Vse je suho kot poper. Le od kod prihaja voda? Izčrpam tisto vodo in nove vode skoraj ni. Po eni uri je le nekaj kapljic. In ta voda je videti precej bolj čista.

Potem se spomnim. Ko sem iskal pokrov rezervoarja, sem za vzorec s seboj nosil pokrov prednjega vodnega rezervoarja. Verjetno ga nisem dovolj čvrsto privil nazaj. Pred odhodom pa sem natočil prednji rezervoar povsem do vrha – se pravi, da je bila voda še v nalivni cevi. Verjetno je mezela ven pri pokrovu. Razdrem podnice v prednji kabini, odstranim orodje, razdrem spodnji slepi pod pod orodjem in res: Na tleh je malo vode. Ker nas rola levo, desno je ta voda splahnila od znotraj rebra barke in je zato do kaluže prišla slana in umazana. Razdrem še prednjo posteljo in res, čep je slabo zatesnjen. Zategnem ga in pospravim vse za sabo.

Lepo mi je minila smena, sicer bi bil živ dolgčas. Mimo nas se je odpeljalo nekaj tovornih ladij, nekaj posameznih delfinov (ali en delfin večkrat), precej vodnih ptic, drugega pa ni bilo. Ko je luna padla v morje, je za barko ostajala sled bioluminiscence. 

Lili se zbudi sama od sebe in imava kavico in zajtrk. Vetra je premalo za dobro jadranje, a napoved je, da se bo malo okrepil. Dvignem glavno jadro in lotiva se genackerja. Prvič ga postavljam na kosnik in zadeva traja precej dlje, kot bi si želel. Poleg tega je v nogavici vse zapentljano. Na koncu ga razpneva. Polkrma naju vodi preveč iz smeri, zato obrneva točno z vetrom in voziva metuljčka. Genacker naju dovolj stabilizira, da je metuljček možen. Malo sicer na valu zapira glavno jadro, tudi genacker se občasno malo podre, a hitrost je za ta ubogi veter povsem dobra. Navideznega vetra imava le kakšnih 5 do 7 vozlov, a voziva med 5 in 6 vozli. Se pravi, da je pravega vetra okrog dobrih 10. Ribe nočejo moje vabe, zato zamenjam rapalo z lignjem. Ni uspeha.

Genacker zelo vleče kosnik v stran. Vse nekaj škripa, a drži. Do večera voziva metuljčka: glavno na levi strani, genacker na desni. Občasno se veliko jadro podre, ko se pripodi kak res velik val, a ga hitro spet uspem postaviti nazaj. Sam pa se noče – je treba delati na škoti.

Za to morje in posadko bova ponoči raje vozila bolj konservativno. Genacker gre zvečer v vrečo. Pri zlaganju sem vedno malo živčen, ker je toliko vrvic, ki se lahko zapletejo. Tokrat se vse srečno konča. Poskusiva s flokom, a ne gre. Zibanje ga zapre prav na vsakem valu. Zvečer plujeva torej le na glavno jadro z vetrom v krmo. Hitrost je namesto dobrih 5 slabe 4 vozle. Vetra je res malo. Ob 19. uri prevzame Lili, jaz pa grem spat.

Lanzarote–Gibraltar (LaLinea), 2. dan

Dobro sem spal. Lili me zbudi šele po drugi uri. Veter je šibak, le 8 vozlov ga je in piha v polkrmo. Poleg glavnega jadra je zunaj še flok. Sploh ne vem, kdaj ga je dala ven. Tako dobro sem spal. Kakšni dve uri še lahko jadram, potem je vetra vedno manj in hitrost pade na 2 vozla. Čas za motor. Yanmar (ali, kot mu Tone pravi Jan Marko) je potem brnel skoraj cel dan. Motorsailamo (motor + jadra), saj je vetra le za vzorec.

Ker je voda mirna, vidimo portugalske ladjice (zelo strupene meduze, ki se napihnejo in pustijo, da jih nosi veter), in vodne želve. Meduz nekaj časa ne videvava več in odločiva se za kopanje v oceanu. Vetra je tako malo, da sploh ne zloživa jader. Seveda pa gre v vodo le po eden. Lili gre v vodo cela, jaz le do kolen. Premrzla je. Se raje stuširam s toplo vodo. Kakšen mehkužnež!

Pozdravit nas je prišel še kak delfin ali dva, potem pa sta Herona obletavali dve lastovici. Odločili sta se, da je smer kar prava in se poskušata usesti na kakšno udobno mesto. A vse je gladka plastika ali spolirana kovina in povsod izgubljata ravnotežje. Na koncu najdeta oporo na škoti floka in tam počivata, se urejata in na splošno uživata v zastonj vožnji. Čez čas odletita (verjetno lovit), saj se kmalu vrneta. Vedno bolj domače se počutita. Ena je večkrat priletela pod biminijem tik nad nama, ko sva bila v salonu, je priletela v salon in celo v prednjo kabino.Me prav zanima, kaj takile mali ptički jedo in pijejo tako daleč na odprtem in kako spijo. Ali one tudi spijo sede na gladini, kot galebi?

Ker se ribe ne zmenijo za mojo vabo, sem povečal pritisk in lovim s tremi trnki. Enega kmalu izgubimo, saj se je zataknil v na pol potopljen zaboj, ki je plaval v morju in se je laks utrgal. Na srečo ni bila kakšna dragocena vaba. Dva pa vlečemo za sabo brez učinka in zvečer enega pospravim, tako da ostane le še ligenj na ribiški palici.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Barka je pripravljena za plovbo. Z Mario sva zadnja dva dni preživela v brezdelju in uživala v zadnjih skupnih trenutkih v letu 2020. Nisva mogla verjeti, kako hitro je vse skupaj minilo, čeprav so se nekateri deževni dnevi tako zelo vlekli, da sva oba komaj čakala, da bi minili. Čas je res relativen, vsak dan je enako dolg, le včasih se ure kar vlečejo.

Prišel je dan slovesa. Zgodaj zjutraj sva zapustila barko in se peš odpravila na železniško postajo, kjer sva sedla na vlak za Lizbono. Nato sva se presedla na podzemno železnico in prispela sva na letališče. Slovo ni bilo prav nič enostavno. Kdaj se bova znova videla? Ko sva se zadnjič razšla, se nisva več videla dolgo, predolgo. Medtem je prišla namreč korona – da najbogatejšim še bolj napolni žepe, nam pa vzame še tisto malo svobode, ki jo imamo. Ob slovesu si oba želiva le eno: da se kmalu spet vidiva. Ne vem, kdaj bo to, kajti jutri se zapirajo območja na Portugalskem in podobni ukrepi sledijo menda tudi drugod. Seveda je v Sloveniji in Romuniji vse skupaj še veliko slabše kot tu. Jutri popoldne prileti na letališče v Lizbono moja druga Maria, moja mama. Ne bom je mogel počakati na letališču, ker bo območje marine že zaprto. Mama se bo v tem velikem mestu morala znajti sama in priti do marine. Vse potrebne dovolilnice ima in verjamem, da ji bo uspelo.

Svoji mami sem obljubil darilo, ki si ga že dolgo želi: to je jadranje po Atlantiku. Odločil sem se, da jo peljem do Kanarskih otokov, od tam pa bo odletela nazaj v Italijo in od tam se bo treba glede na ukrepe spet znajti, da pride tudi domov. Seveda pred policijsko uro, kar pa bo glede na njen predviden let nemogoče. Po pravici povedano: nimam pojma, kako jima vse to uspe! Obema mojima Mariama priti tja, kamor se odločita? Jaz ju lovim z vetrom v jadrih in nam tudi to vedno uspe. Maria je imela let na tak datum, da sva morala loviti severni veter, kakor nama je pač uspelo, saj se je na Atlantiku veter začel obračati in do Lizbone sva prišla zadnji trenutek. In ko je naslednji dan moja mama prispela v Lizbono, nisva imela prav veliko časa, saj je imela let nazaj iz Fuerteventure čez 14 dni, vremenska napoved za Atlantik pa je obetala obrat vetra čez pet dni. Veter naj bi se obrnil in začel pihati z juga. Potrebno je bilo sprejeti odločitev: kdaj izpluti? Ali že takoj naslednje jutro? Če vremenska napoved drži vse do zadnjega dne, nama bo uspelo priti to Kanarskih otokov brez težav. Ali pa počakati, da se južni veter »izpiha« in izpluti takoj, ko se obrne? A kdaj se bo obrnil, je seveda vprašanje. In nato bo spet dirka z vetrom ali z letalskim letom ... Zato sem se odločil, da izplujeva takoj zjutraj. Pa nama nikakor ni uspelo: opravila sva še nekaj nakupov in pripravila barko na dolgo pot. Ob 14. uri je Orplid zapustil celino za kar nekaj časa. Bilo je popolno brezvetrje, prav tako kot je bilo napovedano. Prvi dan je zato na barki »brenčal« motor in to vse do sončnega vzhoda naslednjega dne. Orplid je plul brez problema, tudi motor se ni pritoževal nad gorivom, ki je bilo zaradi mojega plitkega žepa zmešano z vsem mogočim, med drugim tudi z vodo. Pravijo, da v sili hudič tudi muhe je. Mama seveda tega ni vedela. Presrečna je uživala v plovbi, vse dokler je ni obšla morska bolezen – tako kot se spodobi za obe Marii. 

»Predolgo si bila na kopnem mama,« sem modroval. In res skoraj dvajset let ni jadrala. Organizem se bo moral navaditi na zibanje. Atlantik se je dvigal in spuščal, mamin želodec pa tudi.

Ko je bil za nama zadnji rt Evrope Cabo de Sao Vicente, se je na morju končno pojavila sapica vetra s severa in čas je bil, da se motor prestavi v nevtralno, da se ohladi, preden ga izključim. Medtem sem dvignil spinaker. Vrvi so nastavljene, potegnem »nogavico« in jadro se razpre. Barka se začne spet premikati v pravo smer, motor ugasnem in znova zaslišim melodijo morja. Nastavim vetrni pilot, ki ga ni prav enostavno nastaviti, ko se jadra s spinakerjem, a po nekaj minutah trimanja mi le uspe. Tako sva plula vse do naslednjega jutra, ko se odločim, da jadro prestavim na drugo stran in znova nastavim pilota. Veter piha točno proti najinemu cilju, zato moram barki spremeniti smer, saj se jutri nočem znajti v vetrni luknji, ki naj bi se pojavila bolj zahodno. Tako sem si zapisal v vremenski zvezek. Jadro je tako ostalo vse do naslednjega dne, ko se je veter okrepil. Bilo je pozno popoldne, ko sem se odločil, da se malo sprehodim po palubi. Stal sem pred jamborom in si ogledoval jadro s cirkuškimi barvami. Voda je prijetno žuborela, medtem ko je premec Orplida rezal valove s hitrostjo sedmih vozlov. Naenkrat se vrv, s katero je spinaker privezan, strga in jadro poleti v zrak. Dovolj zgovoren znak, da je vetra preveč za spinaker in da bo treba nastaviti jadra drugače. Tako je bilo tudi napovedano.

Odtegnem dvižnico in ulovim jadro, ter ga spustim na palubo. Slišati je seveda zelo enostavno, pa je bil potreben kar hiter in spreten manever, da se jadro ni dotaknilo vode, kajti sicer bi ga bilo precej težavno spraviti iz morja. Medtem pride iz kabine mama in me opazuje, kako nastavim obe genovi na tangune in razprem jadra. Orplid naenkrat pospeši in poleti po valovih kot metulj čez cvetoče travnike od cveta na cvet. Orplid leti z vala na val. Tako so jadra ostala vse do otoka Lanzarote. Dneve in ure med plovbo sva merila s soncem in luno – od vzhoda do zahoda. Polna luna nama je svetila tako močno, da je bil plankton ob pregibu valov videti kot zvezdno nebo. Sončni zahodi sredi Atlantika so s svojimi purpurnimi barvami čarobni. Strmiš v zahod, prevzet od lepote stvarstva, in ko sonce zatone, se obrneš proti vzhodu, kjer se v vsej svoji mrzli lepoti iz morja dviga luna. Kako nenavadno – saj vem, da je luna na nebu, ampak tukaj na Atlantiku je videti, kot da domuje v morju. Od Lizbone do Arrecifa na otoku Lanzarote sva plula 5 dni in 18 ur.

Preplula sva nekaj več kot 700 Nm in barka se je izkazala odlično. Pri surfanju vala sva dosegala tudi 16,3 vozla, a tudi s povprečno hitrostjo sem bil zadovoljen. V teh dneh sem imel čas razmisliti, kaj vse moram dodati in kaj spraviti z barke. Moral bi kupiti kar nekaj opreme, kar pa pri mojem bornem finančnem stanju seveda ne bo mogoče. Če mi bo uspelo dobiti polovico od vsega potrebnega, bom zelo srečen: rešilni splav, AIS, EPRIB, rezervne dele za vetrni pilot, zaščite za kokpit, novo dvižnico ... Popraviti bo treba genovo, ki se nama je na tej poti strgala, podreti jambor, zavariti razpoko na vrhu in zamenjati vse pripone. Zelo hvaležen sem Borisu Pečarju, ki mi je podaril odlične pripone. Popraviti bo treba tudi rezervoar za vodo, ki mi ga je nagrizel slepi potnik. Na barko se je vkrcal verjetno nekje na Portugalskem. Dal sem mu ime Jerry – mala miška, ki mi je pogrizla številna oblačila, da o hrani ne govorim. Kar pa je bilo najhujše: rezervoarji vode so bili polni in v črpalki sem imel 300 l vode, ki se je zdaj pretakala pod podnicami po vsej barki. Ko je zmanjkalo vode za pomivanje posode, sem ugotovil, da je nekaj narobe, da rezervoar nekje pušča.

»Jerry mora takoj z barke, dokler mi ne naredi še več škode!« sem sklenil. Pa ni bilo tako zelo enostavno. Povrh vsega sem ugotovil, da pušča tudi motor – iz karterja je odtekalo olje. Motor bo znova treba dvigniti iz barke in zamenjati tesnilo. Sam tega ne bom zmogel, potreboval bom pomoč in znova bo to strošek. Zamenjati bo treba tudi sončne celice, saj so stare že 25 let in ne polnijo baterij pol toliko, kot bi jih morale. Morda bi moral počakati na hidrogenerator, da mi pade z neba? Z nebes kdaj pa kdaj dobimo kakšno pomoč. No, s tem bi se rešile vse težave, kar se tiče elektrike na barki, in bi končno lahko prenehal z nošenjem čelne svetilke v kabini in začel brati knjigo ob normalni svetilki v salonu. Pri vsem delu, ki me čaka, bom moral obiskati tudi zobozdravnika za vsaj pet zob in kirurga za operacijo komolca. Moj spisek nujnih opravil se veča in veča. Če bom do konca novembra opravil polovico od teh, bom zelo vesel.

Prišel je dan, ko se je morala mama vrniti domov. Polet z otoka Lanzarote so odpovedali, zato je letela z otoka Fuerteventura. Zaradi slabega vremena sva se tja odpravila z najetim avtomobilom. Na trajektu so naju preverjali, kot da greva v drugo državo: potni list, registracija avtomobila in telesna temperatura. Mama bi še kar ostala pri meni in po tihem je upala, da bodo zaradi korone odpovedali lete. Po slovesu sem se vrnil na Lanzarote, kjer sem moral vrniti avto, a še pred tem mi je počila prednja guma. Vse prej kot odličen dan ... In tako sem znova ostal sam.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 287. dan

Tale sobota je minila tako, da nimam kaj pametnega pokazati, vem samo, da sem cel dan nekaj počel in sem celo utrujen. Same drobnarije.

Na čakljo sem privezal širok špohtelj (lopatico) in s čolna poskusil čistiti nesnago z dna barke. Zdaj, ko imam na barki Copercoat, si to lahko privoščim, saj je dovolj trd, da ga kovinska lopatica ne poškoduje. Kaj dosti nisem opravil. Čolnič se premika in je nestabilen, podvodni del trupa pa se kmalu toliko upogne, da ga več ne dosežem. Tistih prvih pol metra od vodne linije se pa zlahka očisti tudi iz vode z dihalko.

Čiščenje je eden od tistih trenutkov, ko si želim, da bi bila barka manjša. Podvodje ima več kot 55 m2. Širina na vodni liniji je v srednjem delu barke 4 m. Na prvi pogled nimam veliko nesnage. Glede na to, da smo več čas v marini in se ne premikamo, bi bilo lahko slabše. Bom pa videl čez kak dan, ko se potopim in si stvar ogledam od blizu.

Opustil sem idejo, da bi šel s čolničkom na izlet in sem ga obesil nazaj pod celice. Dokončal sem še neke malenkosti pri kosniku in uporabil nekaj, za kar nisem bil prepričan, ali bom stvar na barki kdaj rabil, a sem za vsak primer vseeno vzel s seboj: pištola za plastiko, kot jo uporabljajo pri cvetličarjih. Kovinski lok nad kosnikom se seveda ne prilega natančno drogu kosnika. Drog je okrogel, lok, ki sem ga krivil na roko, pa se je zvil bolj na parabolo. Na vrhu je torej nekaj špranje, ki jo je pametno zapolniti. Sikaflex, Kent ali Bison tesnilno-lepilne mase so premehke za ta namen. Pomislil sem na epoksi, kar bi verjetno bilo v redu, potem pa sem se spomnil na to toplotno pištolo. Tiste palice so bolj trde, a ne krhke. Ravno pravi material. Sicer plastika verjetno ni UV-stabilna, a z zgornje strani je lok, s spodnje je cev, tako da jo bo sonce dobilo le malo od strani. Pet minut dela. Bomo videli, kako bo. Če odpade ali razpade, mi še vedno ostane epoksi.

Pospravljanje orodja in materiala mi je vzelo precej časa. Ta del vedno sovražim. Ko sem vse znosil dol in poskril po raznih luknjah na svoja mesta, sem imel že vsega poln kufer. Vreme je za zdaj še videti v redu za odhod. Danes je bilo pretežno oblačno in občasno je veter že zapihal iz neobičajnih smeri. A le za nekaj minut. Verjetno se že čuti vpliv prihajajoče spremembe. Na barometru se nič ne pozna.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 288. dan

Danes je malo vetra. Da to ugotovim, mi niti ni treba z barke. Samo pogledam skozi okno in vidim, kako vsaj dve barki pereta in sušita jadra. V normalnem vetru to ni mogoče.

Avstrijec se pritožuje, da ima jadra vsa rdeča od kalime. To je veter, ki prinese saharski pesek. Sem bil raje tiho, a sem si mislil: Malo rdeče-rjava jadra imaš, pa tako jamraš. Poznam eno barko, ki ima pa res več peska povsod. Toliko, da so kar zamenjali jadra z novimi. Res pa je, da tale pesek tudi mene moti. Če pihne z vzhoda, prinese Saharo, če pihne od koderkoli drugod, pa prinese črn vulkanski pesek z otoka.

Zato sva danes oprala palubo. Malo zaradi peska, malo zato, da odplahneva morebitne špene in opilke, ki jih je veter razmetal po celi palubi, ko sem vrtal luknje za kosnik, malo pa zato, da operem panoramsko okno. Lili ni bila preveč navdušena nad mojim pranjem barke, saj je ravno obesila oprano perilo v kokpitu. Ko jaz perem, voda prši naokrog.  Ne znam na suho prati barke.

Panoramsko okno namreč ne tesni in to je treba sanirati. Zadevo sem zatesnil pred kratkim, a očitno ne dobro. Panoramsko okno je široko skoraj 3 metre. Praviloma bi ga moral tesniti s spodnje strani, kjer je prilepljeno na barko. A do tam se ne pride, ko je enkrat že prilepljeno in samo malo pušča. Zato sem tesnil samo robove. Tesnil sem fugo med oknom in palubo.

In tukaj je problem. Rob med leksanom in poliestrom je ozek, materiala pa imata različen koeficient raztezka. Ko je vroče, je fuga kar malo izbočena in tesnjenje ni problem, ko je mraz, pa je med oknom in palubo kot las tanka razpoka. In na žalost je takrat, ko dežuje, temperatura po navadi nizka. Torej, ko pripeka sonce, okno tesni dobro, ko dežuje pa ne. Očitno nisem dovolj dobro očistil površin, ali pa nisem imel najboljšega materiala za tesnjenje.

Zato sem danes odstranil vso tesnilno maso iz fuge in dobro očistil obe površini. Pobrusil sem okno na enem delu, kjer je bila fuga najožja. Ne vem, ali je je bilo za 2 mm. Sedaj je fuga povsod širša. Mislim, da ni nikjer pod 5 mm. In Sika se v 5 mm lahko raztegne precej bolj, kot v 2 mm. Upam, da bo sedaj tesnilo tudi v mrazu. Ne mika me, da bi okno razbil in vgrajeval novo, saj je to drag in zamuden postopek. V rokavu imam še nekaj trikov, kako rešiti tole tesnjenje z manj invazivnimi postopki.

Danes sem počakal. da je bil večer, ko se je sonce skrilo za obzorje in se je ohladilo. Šele potem sem fugiral s Siko. Bomo videli, če bo držalo. Čez dan pa sva bila v restavraciji Nono, Lili si je zaželela pice. Natakar je bil prebrisan in nama je predstavil nekaj današnjih specialitet. Ko sem slišal, da imajo 'tuna ceviche', je pica pri meni padla po seznamu navzdol. Na koncu sva izbrala vsak svojo predjed, eno pico za oba in eno sladico za oba. Predjedi so bile izvrstne. Zvečer pa sva imela obisk. Prišel je Avstrijec in zato tale dnevnik pišem malo kasneje, mogoče z več napakami. Za zdaj vreme še kaže, da bo odhod v torek primeren. V torek ne bo kaj prida vetra, bova pa sidrala nekje zunaj, da očistim barko in šla nato naprej.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 289. dan

Od včeraj na danes so malo pokvarili napoved vetra. Sicer ne bo pihalo v nos, a tisti low (nizek pritisk), ki gre od Azorov proti Lizboni, bo manj izrazit, kot so napovedovali še včeraj, za povrh pa se je pojavil en mali anticiklon na naši poti. To pa pomeni malo ali nič vetra za kak dan ali dva.

Še včeraj je bilo videti, da bo začetek počasen, potem pa bo vožnja športna: Na primer v četrtek (in večji del poti) naj bi pihalo 20 vozlov v krmo. To bi omogočalo hitro napredovanje vse do Gibraltarja. Danes pa kaže, da bo v četrtek vetra med 1 in 10 vozlov – odvisno, kako se nam bo uspelo pozicionirati. In še vedno bo krma. S tem si na Heronu ne moreno veliko pomagati. No, če bo 10 v krmo, bo za silo OK, če bo karkoli manj, bo pa žalost. Verjetno bomo zamudili tudi zadnji del ugodnega vremenskega okna (ki so ga skrajšali) in bo zadnji del tudi manj ugoden.

Še dobro, da sem naredil bow sprit (kosnik) in bova lahko vozila z genakrom vsaj čez dan. Ponoči si ne upam imeti genakerja, še posebej ne, če sva sama. Preveč stvari gre lahko narobe pri tem 126 m2 velikem jadru in ponoči ne bi skakal sam po palubi. Sicer sem že jadral z genakerjem solo, a zadeva lahko hitro postane resna, če gre kaj narobe. Nazadnje, ko sem bil solo z genakerjem, sem naredil za 3000 evrov škode, a ostal živ. 

Danes sem šel z Lili v trgovino. Spisek je bil kratek (sadje, zelenjava, jogurt in še nekaj malenkosti). Še dobro, da sem šel, saj eden ne bi mogel vsega prinesti sam. Zdaj je Heron res opremljen za dolgo potovanje. Tudi, če naju nikjer ne spustijo na kopno, lahko preživiva več kot en mesec.

Dnevnik:

Tole je za nekaj dni verjetno zadnji dnevnik, ki ga boste lahko brali sproti. Jutri greva namreč na pot, ki normalno traja pet dni. Če bo slab veter, lahko še kak dan več. Jaz bom dnevnik že pisal, a se bo pretočil na server šele ob najinem prihodu na cilj. Satelitske komunikacije nimava, bom pa imel prižgan AIS.

A tudi AIS ima relativno kratek domet in bo signal verjetno izginil kmalu, potem ko bo Lanzarote izginil za obzorjem. Današnja to-do lista je odkljukana, jutri še vrževa sidro nekje ob obali Lanzarota, da očistim podvozje barke. Prav hitela ne bova, saj jutri tako ne bo vetra. Če bo še GSM-signal, mogoče napišem kakšno vrstico, preden se oddaljiva od obale in izgubiva povezavo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Figueira da Foz

Oba se zbudiva že pred sončnim vzhodom. Jaz na barki pripravim vse potrebno za izplutje, Maria pa medtem skuha kavo. Počasi popijeva kavo in zapustiva pristanišče. Najina naslednja destinacija je Peninch. Vetra bo bolj malo, če ga sploh bo kaj, saj se na Atlantiku nekaj vrtinči in veter se bo spet obrnil proti severu. Danes bova 60 nm verjetno preplula na motor in počakala na veter v Peninchu, kjer se lahko sidrava v pristanišču in privarčujeva nekaj denarja. Ne smeva izgubljati časa, saj ima Maria let iz Lizbone 29. oktobra. Do takrat je samo še nekaj dni in če ne ujameva tega vetra, bova morala ves čas pluti proti vetru, česar pa si ne želim, tako kot tudi ne, da zadnje milje na barki preživi z morsko boleznijo. Preplujeva 50 nm in do pristanišča je samo še 10 nm. Pred nama se že vidi polotok, za katerim leži pristanišče. Na desni strani polotoka se iz morja kažejo manjši otoki. Torej: na desni strani je polotok in na desni so tudi otoki, tu vmes morava pluti. Seveda to ni predstavljalo nikakršnega problema, vse dokler motor ni ugasnil. Morje je bilo sicer ves čas precej valovito, a gladko. Atlantik je potiskal velike dolge valove proti obali in na teh valovih je »plutal« Orplid, seveda brez nadzora. Lotil sem se mehaničnega dela: iz filtrov sem poskušal izpustiti nafto, a so bili filtri popolnoma zamašeni in iz njih ni pritekla niti kapljica. Iz zadnjega dela barke sem izvlekel založen rdeč kanister, v katerem sem za take primere hranil svežo nafto. Toda imel sem je samo 10 litrov, kar zadošča le za nekaj milj. Sprašujem se, ali bo dovolj in zaskrbljeno Mario z nasmehom potolažim: »Če bo nafte zmanjkalo, bo to ravno pred vhodom v pristanišče!«

Marii se to ni zdelo prav nič smešno, jaz pa sem vsega hudega že navajen.

»V najslabšem primeru bova plavala v Atlantiku, ni tako težko, verjemi,« jo še kar tolažim. 

Tako sva nadaljevala plovbo. Po radijski postaji skušam dobiti marino ali vsaj obalno stražo, pa se nihče ne javi, zato si samo shranim telefonsko številko od centrale v Lizboni in telefon odložim na omarico. Ko pa sva priplula v ožino med otoki in polotokom je motor spet ugasnil. No pa spet kolnem. Zmotil sem se! Motor ni ugasnil pred vhodom v pristanišče, ampak točno tuuu, ajajajj!!! Nafte je še dovolj, kaj bi lahko bilo drugega kot to, da se je popolnoma zamašil še zadnji filter, ki je v jekleni posodici nameščen na motorju. Zato še enkrat odprem prostor, kjer je nameščen motor in nato zamenjam filter, ki je poln drobnega peska. Na glas se čudim: »Kako bi lahko to prišlo čez tri filtre?«

Tudi Maria razmišlja na glas, le da malo drugače: »Mogoče bi to lahko razmišljal v pristanišču, kamor bova prispela danes, če sploh bova danes? Ti sedaj le spet popravi motor, da bo deloval, saj naju valovi nosijo proti obali!«

»Ja, ja, bom. Ne skrbi!« Po nekaj minutah skušam motor zagnati. Pumpa je potegnila precej zraka, zato moram motor še malo prezračiti. Zatem je prižgal brez problema. Barko usmerim bolj proti otokom, proč od obale. Sprva sem mislil, da v primeru ponovne okvare motorja pridobim čas, a sem se motil! Tu se je morski tok močno vrtinčil in bi naju v primeru, da motor znova utihne, zagotovo nesel proti otokom. Počutil sem se, kot da igram šah in sem v poziciji, kjer bi izgubil igro v primeru, da bi izgubil kraljico. V tej »igri« je kraljica moj motor. Pa se vse skupaj lepo izteče in točno ob sončnem zahodu vplujeva v pristanišče. Maria je za krmilom, jaz pa ji govorim, katere strani valobrana naj se drži. Začudena me sprašuje: »Zakaj leve strani?«

»Zato, ker skale na desni niso videti tako špičaste in v primeru najslabšega, se pravi, da motor spet ugasne, bova barko naslonila na te lepo zaobljene skale, ne pa na tiste tam, ki so videti kot vrhovi špičastih gora!«

Nasmejiva se in odločiva, da ne bova na sidrišču, saj bo treba prefiltrirati vso nafto, si nekje izposoditi rezervoarje in zamenjati vse filtre. Potrebovala bova tudi vodo, saj bo zagotovo vse zamazano. Imava vsaj 250 l nafte in vse skupaj ne bo tako zelo enostavno – to prelivanje in filtriranje. Tako se priveževa na pomol, seveda točno zraven policijskega čolna: »No, no tu se počutiva varno, kajne?«

Odpraviva se na sprehod po mestu, saj imava vsega skupaj za danes dovolj, jutri pa se lotiva dela. Zjutraj sva izčrpala nafto. Po vsem pristanišču sem si izposodil rezervoarje. Toliko jih je bilo, da sem vsakega opremil z napisom barke, kamor sodi, da sem potem vedel, katerega komu vrniti. Nato sva nafto prefiltrirala in jo prelila nazaj. Zamenjala sva vse filtre in motor spravila v red. Vendar – kot sem opazil v prozornem filtru, ki sem ga namestil na cev, po kateri prečrpavam nafto iz kobilice v dnevni rezervoar, se tam nabira precej smeti. Zato sem pred vse filtre namestil še en prozorni filter v upanju, da bo ta ustavil vsaj nekaj delcev, da se ne zamašijo glavni filtri, ki jih nimam več. Kupiti bi jih moral, a v tem mestu jih ni, tako da sem nakup moral preložiti za Lizbono.

Motor deluje in čez dva dni bova s prvim vetrom izplula od tu. Pristanišče je zelo pusto in spominja me na Bunarino na Hrvaškem. Kot tam, tudi tu iz kontejnerjev za smeti smrdi daleč okoli, tuš in wc sta skoraj identična, le pomoli so tu plavajoči. No, cena je bila stanju marine primerna: 11 evrov na noč. Plačal sem samo eno noč, saj je bilo ujeti odprto recepcijo prava umetnost! Odprla naj bi se ob 8. uri zjutraj in zaprla ob 10. uri zjutraj, se pravi dvourni delovnik, ki pa se ga Portugalec sploh ni držal. V službo je prišel ob 8.30 in dokler je usposobil računalnike je bila ura devet. Pisarno pa je zapustil ob 9.30. Se pravi: kdor pride, pride, kdor pa ne, pa naj poskusi več sreče naslednji dan. 

Na pomolu naju obišče guardia civil in preveri dokumente. Ko vidijo, da je barka registrirana v Amsterdamu, so se vsem policistom na obrazu pojavili nasmehi. A da bi pretresli barko, pa očitno niso našli energije. Počasi so se odpravili naprej, a preden smo se poslovili, mi je eden od njih prijazno pripomnil: »Prosim – ne stepaj in suši svojih tepihov na ograji policijskega čolna, tako kot si to počel včeraj!« 

»Seveda,« sem se opravičil in z Mario sva se pošteno nasmejala. No tepihi so bili že čisti in suhi ter lepo pogrnjeni v salonu barke. 

Naslednje jutro je deževalo. Sprehodil sem se po pomolu in se zahvalil vsem sosedom za posojene kanistre za nafto. Malo sem poklepetal tudi z mladimi Francozi, ki jadrajo na mali barčici. Na sidrišču sem opazoval dvojambornico, ki sva jo kar naprej srečevala. Na njej je jadral par z Norveškega. Še preden sta zapustila pristanišče, sta dvignila glavno jadro na drugo krajšavo in se podala v boj proti vetru in visokim valovom. Tudi na velikem pomolu so zavarovali valobran z rdečim trakom, saj so valovi močno padali čez ta ogromen valobran. Na njem sem našel kar nekaj rib, ki jih je morje čez noč odložilo tam. Ob tem, ko sem pomislil, da morava danes izpluti od tu, mi je bilo kar malo slabo. Napoved kaže, da bo jutri še slabše, zato ni druge možnosti. Počakava še dve uri, da se veter obrne z JZ na Z in nato greva. Precej negotov sem. V motor sem prepričan 80-odstotno, a potreboval ga bom 100-odstotno! Valovi na drugi strani valobrana so ogromni! V najslabšem primeru, ki si ga nočem niti misliti ......? Sidrni vinč je pripravljen, glavno jadro je dvignjeno do vrha. In tako zapustiva valobran. Nato odprem še genovo in barko usmerim ostro proti vetru, plujeva na jadra in na motor, motor deluje brezhibno. Merim stopinje in zanašanje zaradi valov. Čez 10 nm bom lahko ugasnil motor, ko bova mimo manjšega rta, in od tam bo šlo brez težave. Do tam pa je ura in pol plovbe. Ko se prebijava do tiste točke, se veter še bolj obrne in okrepi, zato sem lahko ugasnil motor in skrajšal glavno jadro. Ves dan so prihajali deževni oblaki in ko je začelo deževati, se je tudi veter precej okrepil, zato sem kar naprej zavijal in odvijal genovo. Barka je plula z devetimi vozli in vetrom s strani po dolgih valovih. Jadranje je postalo pravljično, če odštejem dež in valove, ki so se zaletavali točno s strani v bok barke, tako da sem bil popolnoma premočen. Prepluti sva morala 60 nm, kar nama je uspelo v manj kot sedmih urah. Ko sva priplula mimo rta Cabo da Roca, nama je sončni zahod čez zahodno nebo naslikal čudovite barve. Mario je mučila morska bolezen, zato sem jo povabil na palubo na romantični pogled na sončni zahod. Pihalo je 30 kn in njen obraz ni kazal kakšnega pretiranega navdušenja, še manj pa želje po romantiki ob sončnem zahodu. Potolažim jo, da imava le še 10 nm do pristanišča, ki je takoj za »ovinkom«. Na tem delu poti sem moral biti stalno pozoren na ribiške mreže, ki jih je mrgolelo tod okoli. 

Na jadra priplujeva vse do valobrana in nato z motorjem vplujeva v marino Cascais, kjer mi ni bilo prav nič jasno, kaj je z njihovo svetlobno ureditvijo markirnih boj, saj je bila rdeča in rdeča in kakorkoli sem zavil, je bila globina 2 m, zato sem plul točno na boje. Občutek je bil kot »stiskanje riti« pri vožnji z avtomobilom, ko zapelješ čez večji kamen in samo čakaš, da bo ta udaril v karter motorja, pa si potem oddahneš, ko se ne zgodi nič in vse je v redu ... Srečno vplujeva in se priveževa na pomol, ki pa je najbolj grozen pomol, kar sem jih do tedaj videl. Zaradi močnega toka barka nateguje vrvi tako močno in glasno, da je bilo zaspati nemogoče. No saj, pa zakaj bi bila noč po tako razburljivem dnevu kaj drugačna? Zgodaj zjutraj me zbudi »čivkanje ptičkov« (malo ironije). Zbudi me seveda »čivkanje« vrvi in pomola. Na barki nisem mogel ostati niti minute več, zato se prestavim na betonsko klop nad pomolom in si ogledujem tisto malo barko, s katero jadrajo mladi Francozi, s katerimi sem govoril že včeraj. Njihovo krmilo se mi zdi prekleto kratko in ko bolj natančno pogledam, ugotovim, da krmilo manjka. Odlomil se je ves del krmila pod vodno gladino!

»Ojoj,« si rečem, »lahko so samo srečni, da jim je uspelo barko pripeljati na varno na ta pomol!« V tistem trenutku pa opazim, da marinero vleče s čolnom tisto rdečo bojo nazaj na svoje mesto, ki je seveda na popolnoma drugem mestu, kot je bila včeraj, ko sva vplula v pristanišče.

»Hmmm, kakšno srečo sem imel! Pa kako lahko tako postavijo boje, da jih tok odnaša za vsaj 50 m?« se sprašujem. No kakorkoli, v recepciji nama dodelijo mesto in barko s pomočjo spremstva dveh čolnov parkiramo v ozki boks. Tu sem se odločil očistiti vse rezervoarje in to kar z lopatko, saj je bilo v njih toliko smeti, da si česa takega niti predstavljati ne moreš. Medtem sem se moral prepirati z nadutim sosedom, ki se je stalno norčeval, kako sva prala oblačila, in prišlo je do tega, da sem mu moral »zadevo pojasniti na poseben način«:

»Moja punca pere oblačila na pomolu in v vedru! Če te kaj moti, nama lahko kupiš žetone za pralni stroj. Tvoja punca seveda ne počne tega tako kot Maria. Veš, zakaj ne? Odgovor je preprost: ženska, ki jo plačaš za eno noč in ti nudi spolne usluge, pride vsak drugi dan na tvojo barko, seveda ne bo prala oblačil! In če te še kaj moti, mi lahko takoj poveš sedaj tu in v moj obraz!« Maria je pridrvela iz barke in me mirila, medtem ko sem dobil že tisti moj precej nevaren pogled in z vso močjo držal svoje roke v žepu. Rezultat tega konflikta je bil, da sva se naslednje jutro zbudila brez soseda, oblačila pa so visela že skoraj suha na ograji. Rezervoarje sem dokončno očistil, nafto spet vrnil v rezervoarje in zaprl prostor, kjer je motor in si rekel: »Sedaj je to to in težav ne bo več, vsaj z umazanim gorivom ne!«

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Po triindvajsetih letih znova v Portu

Zjutraj se še sprehodiva po mestu in kupiva v kitajski trgovini nekaj malenkosti: belo barvo za barko, čopiče, lepilni trak in nekaj poceni rapal, saj sem na poti do tu že vse preizkusil, pa se mi na nobeno ni prav nič ujelo. Pravijo, da upanje umre zadnje, in morda se bo na novo rapalo le kaj ujelo. Kupiva še nekaj hrane, pa glede na izkušnjo čez Biskaj ne preveč, ker verjetno prav veliko ne bomo kuhali. Iz marine se odjavim ob 14. uri in kmalu za tem sva izplula. Ko priplujeva iz marine, so jadra že na vrhu jambora. Jadrava mimo čudovite obale s številnimi rti. Nekateri se dvigajo precej bolj visoko kot tisti, mimo katerih sem plul do sedaj. Še vedno jadrava po prepovedanem območju, ki je zaprto za manjša plovila, a nekako bo treba od tu, čeprav bo za to treba kršiti pravila. S severa prihaja manjša fronta in veter se okrepi, tako da spustim glavno jadro na prvo krajšavo. Opazujem večji katamaran, ki pluje ob obali in išče sidrišče še pred sončnim zahodom. Očitno ga prihajajoča fronta ne skrbi, jaz pa se z Orplidom le držim daleč od obale.

Ura je polnoč in vetra je še vedno dovolj. Orplid pluje s 6 vozli in rt Španije je že na levi strani. Barko obrnem za 90 stopinj. Z Mario nazdraviva z malim pivom, saj je naporen del poti za nama. Od tu do Capo Verda bo barka plula v stalnem kurzu med 180 in 240 točno 2000 nm. Maria kmalu zadrema na mojem mehkem kavču v salonu, jaz pa uživam v krasni noči v trdem kokpitu. Morska bolezen je ne muči več tako močno kot prej, tako da je vzdušje na barki bolj veselo. Pred nama je še 160 nm. Od obale sva se precej oddaljila, saj je tu več vetra kot ob obali in plovba je prav prijetna. Čarobni noči je sledil sončni vzhod – tako se pač vedno končajo noči, ob približno isti uri, z nekaj minut zamika, odvisno pač, kako hitro pluješ. Ob sončnem vzhodu je veter oslabel, zato je bilo treba spet dvigniti »cirkus barve«, kot sem poimenoval genaker ali spinaker, karkoli že je, zame pa je ogromna rumena vreča, ki zavzame veliko prostora in vedno znova iščem v barki novo mesto, kjer bi jo lahko shranil. Ves dan posedava na premcu barke in se grejeva na soncu, ki postaja vse toplejše, medtem ko plujeva proti jugu. Ugibava, kako hladno mora biti sedaj v Roscoffu in se veseliva, da sva pravočasno zbežala pred slabim vremenom, ki se sedaj kuha v Biskajskem zalivu.

Malo se pošalim v moji gorenjščini, ki je Maria seveda prav nič ne razume: »Prov dobr se čut, da greva na jug, še sonce bol žge!« Sonce medtem zaide, kar potone v morje, in z njim izgine tudi veter. Čisto malo ga je pa le ostalo in po gorenjsko trmasto sem vztrajal z jadrom. Motorja nisem hotel zagnati. Ura je bila že polnoč, Maria je spet dežurala na mojem kavču v salonu, jaz pa sem lovil zadnje sapice vetra v jadro in tako priplul vse do pristanišča. Nato sem jadro pospravil in prižgal motor. Morski promet pred Portom je precej gost, ribiči vlečejo mreže na barke in vpijejo drug čez drugega. V tem delu obale je mrež ogromno in med potjo sva se jim morala zato neprestano izogibati. Ni manjkalo prav dosti, da bi kakšno tudi povozila, a se verjetno glede na obliko trupa, ki ga ima Orplid, v mrežo ne bi tako zlahka zapletla.

Barko privežem v malo marino 4 nm od glavnega vhoda v Porto, kjer je manjše pristanišče, ki me spominja na Palermo. Barko seveda privežem na pomol poleg policije in se vržem v posteljo v premcu barke in zaspim. Po 23 letih sem znova v Portu.

Zjutraj se prijavim v pisarni, kjer jim seveda rečem, da sva priplula ob 5. uri zjutraj, tako da je prva noč zastonj. Po opravljeni papirologiji se vrnem na barko, kjer je treba urediti nekaj stvari. To narediva skupaj in nato pojeva kosilo. Po kosilu se malo kregava, tako da sva videti kot povprečni jadralski par in ne izstopava iz okolice prav veliko. No, ko zaključiva s tem, pa greva skupaj na sprehod po mestu in se ustaviva na prekrasni peščeni plaži, kjer si naročiva pivo. Po polurnem molku, ki je sledil najinemu prepiru, pa vendarle spregovoriva in se odpraviva še v trgovino, kjer ugotoviva, da sta hrana in pijača tu ekstremno poceni. S polnimi vrečkami se vrneva na barko in si pripraviva odlično večerjo.

Naslednji dan je čas za odhod. Do Figueire da Foz je 70 nm in zato izplujeva zelo zgodaj, še pred sončnim vzhodom. Takoj ko sva zapustila marino, pa motor preneha delovati. Hitro dvignem »cirkus jadro« in se lotim motorja. Ugotovim, da v dnevnem rezervoarju ni goriva. Merilnik je namreč prenehal delovati in zato nisem pravočasno prečrpal nafte. Tako to naredim za dobro jutro in iz sistema izpustim ves zrak.

Maria medtem znova pripomni: »Ah, Walter, ti in ta tvoj motor!«

»Ja, pa kaj naj, če števec ne dela?« Vedno preverim nivo nafte s trkanjem po rezervoarju, a tokrat pa res nisem, saj motorja nisva uporabljala skoraj nič že od Roscoffa. Ves dan plujeva z rahlim vetrom ob obali zelo počasi, tako da pristaneva v Figueiri da Foz šele ob 10. uri zvečer. V marini ni nikogar, tako da morava ob izhodu iz marine plezati čez visoko ograjo, kar za naju sicer ne predstavlja nobenega problema. Splezala sva tudi nazaj in plezal sem tudi zjutraj, ko sem se odpravil v pisarno. Znova jim povem, da sva prispela ob 5. uri zjutraj in tako »prišparam« pri eni noči. Tu bova morala počakati vsaj pet dni, da se veter obrne, saj je začelo pihati z juga.

Dnevni privez v tej marini je 17 evrov, kar je 10 evrov ceneje kot v Portu. Obiskala sva mesto in krasno, a popolnoma prazno plažo. Turizem je odnesla korona, tako da je mesto skoraj prazno. Prav veliko zanimivosti v tem mestu ni, zato se bolj drživa »doma« na barki, kjer vsak dan po malem kaj postorim – če drugega ne, pa odmikam veje, ki jih v marino nanosi reka, v kateri leži ta marina. Zamenjam plinsko bombo in jo postavim na pomol, od koder pa naslednje jutro izgine. Odidem v pisarno in jih vprašam, kako je mogoče, da mi nekdo ukrade plinsko bombo, in to prazno, s tako zelo varovanega pomola?

Človek, ki dela v pisarni, je svoje vrste, saj ga nikoli ni tam, ko pridem v pisarno. Prvi dan sem ga precej dolgo čakal pred zaklenjeno pisarno, ki bi sicer morala biti odprta. Potem sem ga pa le poklical po telefonu.

Povedal mi je, da se vrne čez 10 min. Prišel je čez pol ure. Naslednji dan mi reče, da se vrne čez 5 min in pride čez 15 min. Tolažim se, da gre že na bolje, a ko mu povem, da mi je izginila plinska bomba, je videti, da mu je popolnoma vseeno.

»Čemu potem vsa ta ograja okoli marine in kamere?« pričakujem nek smiseln odgovor.

Skomigne z rameni in se ne zmeni kaj prida za mojo izginulo prazno plinsko bombo. Zanj so očitno pomembna njegova velika očala, polizana frizura z 200 g želatine in seveda: pridem čez 10 min.

Ko z Mario odhajava proti barki, ji rečem: »Misliš, da je možno, da bi bomba padla v vodo in jo je odnesel tok?« Še preden sem izgovoril stavek do konca, sem bombo zagledal: plavala je v kotu pristanišča. Izvlekel sem jo na breg in v smehu sva jo prinesla nazaj na barko.

Tisti dan, ko sem plačal marino, je spet produktivno delal tisti, kako bi rekel: uslužbenec. Znova sem ga moral čakati pred vrati marine. Tokrat pride z novim izgovorom: »Danes imam rojstni dan in še petek je!«

Nasmejim se in ga vprašam: »Koliko rojstnih dni pa imaš ti v enem letu?«

Ne dojame, samo začudeno me gleda. Omenim mu, da bova izplula jutri zjutraj in da se vrneva danes v marino malo pred 6. uro zvečer, pa mu bova takrat vrnila ključe od pomola. Pisarna naj bi bila namreč odprta do 18. ure.

»Ne, ne, danes je moj rojstni dan, zato bom pisarno zaprl že ob 16.30, tako da bo najbolje, da mi vrneta ključe kar sedaj, vidva pa kar skočita čez ograjo.«

»No pa naj bo tako. Dokler sem mlad, bo šlo. Ko bom pa star in ne bom več mogel skakati in plezati čez ograje, boš pa moral tudi za rojstni dan počakati vse to 18. ure, da ti vrnem ključe!« se mu nasmejem. Prosim ga za popust pri ceni marine, ker ima pač rojstni dan ... Naračuna mi 2,80 evra popusta!? Naj se počutim počaščenega, razmišljam? On pa medtem ugotovi, da mi računa ne more izdati, ker mu je zmanjkalo papirja.

»Ojoj, na tvoj rojstni dan ti zmanjka papirja?« se mu od srca nasmejim in mu potem zelo resno predlagam: »Najbolje, da greš res danes prej iz službe, preden se ti ne zgodi kaj resnega: na primer, da strmoglavi avion točno na tvojo pisarno!«

Tako smo se nasmejani poslovili in zgodaj zjutraj sva izplula proti Penichu.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 283. dan

Še včeraj sem mislil, da bom šel zjutraj k mojstru za švasanje, da mi zvari nekaj kosov za pritrditev kosnika. Ampak sem ponoči malo razmišljal in stokrat v glavi spremenil načrt. Danes sem se odločil, da zadevo naredim kar sam.

'Pouzdaj se use i u svoje kljuse' so včasih rekli na Balkanu. Ampak čez dan je vroče in sonce žge tako močno, da se mi sploh ne zdi pametno zapustiti sence.

Nekaj stvari sicer že naredim, kot recimo natočim vodo, operem kokpit in nekaj brisač za po tleh, napihnem čoln, operem gumijast tepih, na katerem je še ostanek kisline od operacije 'veriga'. Vsega tega sem se lotil, ker je bilo na kopalni platformi nekaj železnih opilkov. 

Lili opere en stroj perila in gre proti večeru v trgovino. Jaz danes ne grem. Sva izračunala, da ni toliko za pritovoriti in bo zmogla sama. Saj je zmogla, ampak komaj, ker je toliko nakupila. S Kanarskih otokov res ne smemo odpluti brez kanarskega vina. Se ne spodobi.

Jaz sem zvečer krivil eno nerjavno železo, iz katerega delam oporo za kosnik. Lepo napreduje, a počasi. Če bi imel kakšno delavnico in v njej kak resen kovaški primež ali vsaj tla, ki se ne majejo pod nogami, bi bilo lažje. Na barki nočem delati, da ne poškodujem gelcoata, zato delam na fingerju. Ta je pa zelo majav in nestabilen. A tudi tako se da.

Bom jutri, ko bo kaj več narejenega, pripel še kakšno slikico. Me prav zanima, če bo kosnik v redu. Zdržati mora vertikalno silo navzgor pribl. 300 kg. Koliko pa na stran, pa nimam pojma.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 284. dan

Po kavici in zajtrku Lili spet pere perilo. Pred odhodom bi rada vse oprala in ker je stroj majhen, bomo prali kake tri dni vsak dan po en stroj. Če opere več, potem nas ovira obešeno perilo. Jaz pa se lotim izdelave nosilca kosnika. Tale inox je tako žilav, da ga s težavo obdelujem. Vrtanje luknje je zame cel podvig, vrezovanje navojev ravno tako. In ker se mi tla majejo pod nogami in sonce neusmiljeno žge v glavo, moje luknje niso čisto pravokotne. Sonce neusmiljeno pripeka, zato se v času najhujše pripeke umaknem in prekinem delo do poznega popoldneva. Takrat vse skupaj ponosno sestavim in provizorično pritrdim na svoje mesto, nato pa na žalost ugotovim, da se kosnik naslanja na ograjico.

No, lepa reč. To je pa nekaj, na kar nisem računal, saj mi je bilo na pogled videti tako daleč, da niti nisem meril. Nižje moje konstrukcije ne morem spustiti, saj je tam kolešček za drugo sidro. Sicer bi ga lahko odstranil, saj uporabljam le eno sidro, a ne bi si rad zaprl opcij. Nočem, da mi ena izboljšava pokvari nekaj drugega. Nič ne pomaga, spet kotno brusilko v roko in krajšat konstrukcijo za 2 cm. In seveda potem sledijo nove luknje, in vrezovanje novih navojev ...
Imam dokaj nove svedre, ki so primerni za inox, a tale kos je trdoživ. Ali pa sem kdaj s tem svedrom že vrtal stekloplastiko. Steklo hitro skrha sveder. V les ali plastiko sicer reže brez problema, na inoxu pa se pokaže, če je rob rahlo skrhan. Osmica je najslabša. In 8 mm je že kar konkretna luknja v jeklo debeline 5 mm. Saj naredim prej vodilno luknjo z manjšim svedrom, a vseeno mi nikakor ne gre. Lotim se brušenja svedra. Potem reže nekaj boljše, a nisem povsem zadovoljen.

Tudi vrezovanje navojev za M8 mi vzame nekaj živcev. Ali je navojni sveder že malo oslabel, ali pa je tole jeklo res noro trdo. Mažem z oljem, obračam malo naprej in malo nazaj, a vseeno se bojim, da bom polomil navojni sveder. Seveda vrezujem navoje na roko in ne z vrtalnikom. Na roko imam več občutka. In trdo je, kljub temu da sem za M8 izvrtal 7 mm luknjo, čeprav bi po standardu morala biti velika le 6,8 mm. 6,8 mm svedra pač nimam. Nisem strojnik, a po moji kmečki logiki bi moralo biti lažje vrezati navoje v preveliko luknjo, kot pa v pravilno luknjo. Vrtanje v jekleno konstrukcijo na barki pa je poseben užitek. Tu se ne maje le pomol, ampak tudi barka, vsak seveda v svojem ritmu. Vrtam nad vodo, malo nagnjen in s slabo oporo. Če padem notri, lahko samo upam, da bo varovalka crknila prej kot jaz, ker če padem notri, padem s priključenim vrtalnikom. V mislih se mi prikazuje stabilen sveder v kakšni delavnici, kjer imaš prenos moči in dovolj majhne vrtljaje, da ne pregreješ svedra, stabilno podlago, delavnica se ne maje, sonce ne žge v glavo in možnost, da padeš v vodo je precej manjša kot tule.

Sicer moram pohvaliti tole mojo ročno vrtalko. Iskra jo je izdelala in to še v stari Jugi, v prejšnjem tisočletju. Koliko je že ta stroj prevrtal. Med drugim je preživel opremljane stanovanja in hiše, prenovo barke, bil je dve leti na soli in vlagi v Karibih in je zadnjih deset let na barki. In še vedno dela brezhibno. Kar kupiš sedaj, pa crkne kmalu po izteku garancije. Prehiti me mrak. Nisem dokončal. Ah, pa jutri naprej.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 285. dan

Dopoldan nadaljujem z vrtanjem in prednji del nosilca je končan. No, skoraj je končan, saj sem ugotovil, da so vijaki, ki sem jih hotel uporabiti, sicer zelo lepi, a jih ne morem dobro zategniti. Imajo lepo zaokroženo glavo in notri gre relativno majhen imbus. Žal se imbus ključ notri obrne in preskoči, če hočem dobro zategniti. Jutri bom šel kupit vijake s šestrobo glavo. Te bom lahko močno zategnil.

Ko sem uporabil enega od svedrov, ki do zdaj še ni vrtal, je šlo dosti boljše. Očitno tile svedri iz Inter diskonta niso vsemogočni, če se nežno izrazim. Verjetno obstaja razlog, da ponekod en sveder stane toliko, kot tule cela škatla. In ko pomislim za nazaj, sem s temi svedri že kar nekaj naredil čez zimo, ko sem imel glavno prenovo barke. Za solent pripono je bilo kar nekaj konkretnih lukenj, pa predelava nosilcev sidra ... OK, očitno jih bo treba nabrusiti. Če stvar vzamem kot rekreacijo, je pa tole vrtanje čisto v redu. Recimo, da sem danes delal na utežeh. Za bicepse in gornji del trupa. In hkrati sem na žgočem soncu pridobival vitamin D v boju proti virusom. 

Sicer pa se na obzorju že kaže možnost odhoda proti Gibraltarju, bolj natančno v LaLineo. To je špansko mesto na meji z Gibraltarjem. Admiralica vestno opravlja svoje admiralske dolžnosti in že nekaj časa redno spremlja vreme in korona ukrepe po okoliških državah. Danes je poklicala v marino in so ji potrdili, da ne potrebujemo več nobenih papirjev za odhod. 

V Španiji se v normalnih časih ni treba odjavljati, če zapustiš državo, ne glede na to, kam greš. Glede prijave pa je tako, da če pluješ iz celinske Španije na Kanarske otoke (ali obratno), se ni treba prijaviti ob prihodu, čeprav pluješ vmes po mednarodnih vodah. Če pa greš recimo iz Portugalske na Kanarske (ali obratno), pa je ob prihodu potrebna prijava, čeprav sta obe državi v schengenskem območju.

Admiralica je poklicala še marino v LaLinei, kjer so ji zatrdili, da če prideva s Kanarskih otokov, kjer sva že ves čas pandemije, potem ni potrebno ničesar, ne bova v karanteni, in da naju z veseljem pričakujejo. Ko pa so slišali, da sva pri njih že bila, so bili pa sploh veseli (ker sva že v njihovem sistemu, jim ni treba vnašati podatkov). Verjetno bova res šla vsaj za en dan v marino, da bova tam malo bolj domača. Če greva potem ven na sidrišče pred marino in pride kontrola in vpraša, od kod sva prišla, lahko z mirno vestjo rečem 'od tule iz marine'. In se pri tem nič ne zlažem, pa še preverijo lahko. 

Kot kaže vremenska napoved danes, se bosta hkrati zgodila dva dogodka: Do torka imava plačano marino in do torka se bo sistem nizkega zračnega pritiska spustil nad Azore, kar bo obrnilo portugalske pasate in k nam prineslo veter z juga. Sicer ne bo pihalo čisto idealno in do torka se lahko še kaj spremeni, a kot kaže sedajle, bo val zelo majhen, le kak meter, vetra pa prej premalo kot preveč. Ker zdaj že cel mesec nabija 15 do 25 vozlov pretežno s severa, bo to dobrodošla sprememba za pot na sever. Upam, da si veter ne premisli.

Trenutno kaže, da se bo ciklon počasi premikal z Azorov proti vzhodu in nam bo omogočal ugodne vetrove vsaj štiri ali pet dni. Sicer nas lahko na poti dobi kakšen dež, a to me ne skrbi preveč. Zvečer sva šla oba v Mercadono. Ja, vem, da bi lahko naročila dostavo na barko, a sem raje vzel zložljiv voziček, ki ga imava na barki in sva pripeljala težke stvari kar sama. Mleko, pivo in vino je že pospravljeno. Tudi drugo je v glavnem že vse nabavljeno in bodisi zamrznjeno, v hladilniku ali zloženo po omarah. V ponedeljek nabaviva še nekaj svežih stvari in lahko greva za en mesec kamorkoli.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 286. dan

Zbudim se precej zgodaj. Bolj natančno zbudi me ribiška ladja, ki ogreva motorje. Takoj nasproti marine, v istem bazenu, se pravi manj kot 100 m od naju sta privezani obe pilotini, pred njima je SAR barka – to je kar resna zverina za težko morje in večje razdalje, pred njo pa je ribiška ladja.

Manjše ribiške barke so precej bolj naprej, tale največja pa je prav blizu. In po dolgem času so se odločili, da grejo lovit. Tega dizla ne preslišiš tako zlahka. Pilotine skoraj ne slišim, le zaziblje nas, ko pristaja, SAR tudi ni preveč glasen, tale ribiška pa je. Malo še zadremam, spijem kavo in se odpravim v čendlerijo po tiste tri vijake. Tule v bližini so tri splošne navtične trgovine. Najmanjša in najdražja je v sami marini, nekaj cenejša je tista na drugi strani bazena takoj za pilotinami. Dober kilometer je do nje po poti, 100 m po zraku. Tretja, največja in najcenejša, pa je še nekaj sto m naprej po cesti. Grem v tisto tretjo. In za tri vijake plačam več kot 60 evrov. No, resnici na ljubo moram povedati, da nisem kupil le treh vijakov. Tile izleti v čendlerije se včasih ne končajo po predvidevanjih. Pa sem se še zadrževal. Zlahka bi nakupil desetkrat toliko.

Zaradi obiska v čendleriji sem nekoliko spremenil načrt pritrditve kosnika na zadnjem delu – pri sidrniku. Končno sem ga spacal do konca. Malo kozmetične dodelave še rabi, a tudi če nič več ne naredim, ga lahko uporabljam. Videti je sicer bolj tako, kot bi bil doma narejen. Ampak saj je narejen doma. Pri mojih izdelkih je po navadi funkcija pred formo. Bi pa pomagalo, če bi imel kakšno bolj resno orodje in morda stabilna tla pod nogami. Bomo videli, kako se bo obnesel.

Vremenarji za zdaj še vztrajajo pri tem, da lahko v torek odplujeva. Sicer v začetku ne bo kaj dosti vetra, a Admiralica pravi, da je pri vetru boljše premalo kot preveč. Mogoče bom pa kupil še nekaj litrov dizla. En tank je sicer pretežno poln, drugi pa je povsem prazen. V skladišču imava še dve ali tri kante. Mogoče napolnim še preostali dve kanti. Ni pa potrebe, da bi napolnil drugi tank. To bom raje naredil v Gibraltarju, da imam zalogo za Italijo, ki ima po navadi precej drago gorivo. Na vetrove se pa v Sredozemlju tudi ne moreš zanašati. Pravijo, da tam piha bodisi premalo ali preveč. Bomo videli.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Končno izplujeva iz Roscoffa. Takoj, ko sva zapustila pristanišče, se je električni avtopilot začel oglašati s piskanjem, saj je v vseh teh deževnih dneh vodi uspelo priti skozi zaščitni zunanji del, kjer so kontrole za pilota. Nič drugega mi ne preostane. kot da ga izključim in se začnem ukvarjati z vetrnim avtopilotom. Jadrava proti vetru in barka lepo drži smer. Po desetih preplutih miljah nama je uspelo pripluti iz zaliva. Barko obrnem v drugo stran in prav kmalu ugotovim, da bo tako treba pluti v orco ves dan vse do rta Porspoder, kjer bova plula po ozkem in zelo nevarnem kanalu med manjšimi otoki in celino. Ta predel je znan po zelo močnem toku in obilici nevarnih čeri, ki se prikažejo samo ob zelo nizki oseki. Glede smeri jadranja sem si kmalu premislil. Mario je že začela mučiti morska bolezen in se je prestavila v notranjost barke, kjer je zelo hitro zaspala. Morje je postajalo vse bolj divje, veter se je okrepil in začelo je pihati ob obali, čeprav je bila vremenska napoved drugačna. 

Jadranje postaja vse bolj težavno. Valovi tolčejo v stranice barke in povzročajo močan hrup, kot da bi s kladivom tolkel po sodu. Ob polnoči sedim v kokpitu in poslušam radio na kanalu 16, kjer potekajo tri reševanja bark, ki so poslale klic Maiday. Morje je postalo popolnoma neprimerno za plovbo po tistem kanalu, zato se odločim, da barko usmerim bolj na odprto morje in obplujem otok in se tako izognem nevarni ožini. Potem bom praktično že na odprtem morju v Biskajskem zalivu, kjer se bom počutil veliko bolj varnega. Veter se je okrepil na 40 kn in jadra so že na krajšavah. Ura je malo čez polnoč in v kokpitu sem sam. Od Marie ne duha ne sluha, njena nočna mora v obliki morske bolezni se je začela in jo dokončno položila v posteljo. Zunaj dežuje. Skrivam se pod sprayhoodom in na vsake toliko časa glavo pomolim iz zavetja, da preverim okolico. Razveselim se, ko vidim, da je otok Lampaul že na levi strani vzporedno z menoj. Luči z letališča še komaj vidim, kar pomeni, da sem že v Biskaju. Tega se zelo razveselim – pred mano ni več nobenih skal, ki bi jih lahko podrsal z močno kobilico mojega Orplida. In tako bo še vsaj 300 nm, vse do Španije. Pred Orplidom bodo le še valovi in morda kakšna ladja. Veter je oslabel in zato dvignem vsa jadra, tako da Orplid spet pluje s šestimi vozli, a sedaj z vetrom bolj s strani. Dež je ponehal in spet lahko sedim v kokpitu. Neprestano preverjam vremensko napoved, ki je glede vetra malo bolj obetavna. Odločiti se moram, ali bom barko usmeril v Brest ali čez Biskaj. Odločim se, da zapustiva Francijo, saj si želim pluti proti toplejšim krajem in to čim prej! Vso noč presedim v kokpitu in gledam okoli sebe, saj se tu križajo poti, po katerih plujejo večje ladje v Biskaj in iz njega, zato je treba biti pozoren in zato spanje odpade. Do jutra sem se naveličal ropotanja buma zaradi previsokih valov in prešibkega vetra, zato sem znova izkopal genaker iz Orplida in s tem zbudil Mario. Predlagal sem ji, naj se prestavi v kokpit, kjer ji bo zagotovo manj slabo. Pospravim vsa jadra in dvignem genaker, prepustim krmilo Marii, jaz pa se lotim popravila avtopilota. Odmontiram celo ohišje elektronike in vse skupaj razstavim na mizi v salonu. Očistim vse kontakte. Kontaktni papirčki se seveda odlepijo in zato jih preprosto zalepim nazaj z močnim selotejpom, ki ga narežem na male koščke primerne dimenzije. Medtem Maria »šofira« Orplid, dosegla je šest vozlov, uči se še jadranja, ampak ji gre odlično. Vse skupaj sestavim nazaj in zmontiram na isto mesto, prižgem avtopilota in ga stestiram. Deluje še bolje kot prej, tipke so precej bolj občutljive in ni več treba skakati po njih kot prej. Odločim se za počitek, saj Maria vozi barko. Da ji pametujem, kaj in kako nima smisla, saj ima 23 let in to so leta, ko je človek najpametnejši in dopovedovati nekaj nekomu v teh letih ni prav enostavno. To vem iz lastnih izkušenj. Oh, kako sem bil pameten, ko sem imel 23 let! Tako pameten, da danes ne vem, kam je vsa ta moja pamet medtem izginila?

Prebudim se ob močnem hrupu valov in precejšnem nagibanju. Ozrem se okoli in vidim, da Maria sedi zunaj v kokpitu in uživa v hitrosti. 

»Kaj se dogaja?« jo vprašam.

»Vozila sem z vetrom in nato ugotovila, da če veter piha bolj s strani, gre barka hitreje. In ko sem videla hitrost devet vozlov, sem prižgala avtopilota in sedaj plujeva s hitrostjo 8.6,« mi vesela poroča.

»Ohhhh, super Maria!« jo pohvalim in najprej preverim, v katero smer sploh plujeva. Ugotovim, da je kurz pravi, morda kakšna stopinja odstopanja, a za centriranje na točni cilj je še prezgodaj, to bova počela zadnjih 100 nm. Vreme je sončno in oblaki prihajajo zelo počasi, veter pa se krepi. Barka na vsake toliko časa pospeši do 13 vozlov in zato spremenim smer tako, da veter piha bolj od zadaj. Barka je zdaj usmerjena veliko bolj na odprto morje. Mario znova začne mučiti morska bolezen, zato se prestavi v kabino, kjer takoj zaspi. Na vsake toliko časa bruha. Hrana, ki ji jo pripravim, pa prav tako ne zdrži dolgo v njenem želodcu. Malo sem jezen sam nase: saj bi lahko predvidel, da bo imela težave. Prišla je s kopnega naravnost na tako razburkano morje, kot je v Biskaju in seveda ni imela niti časa, da se privadi. No, saj bo čez dan ali dva bolje, si mislim. Plovba čez Biskaj bo trajala tri ali morda štiri dni zaradi cikcakanja pred Brestom. Tisti del poti me je najbolj utrudil, zdaj na odprtem je jadranje precej bolj enostavno. Zvečer sem snel genaker, saj je bilo vetra preveč in barka je divjala in surfala po valovih. Dvignil sem glavno jadro na drugo krajšavo, odprl genovo ter jo po potrebi navijal ali odvijal. Naslednji dan je bilo oblačno, tretji dan pa je deževalo in vedno, ko sem se znašel v oblaku, se je veter skoraj podvojil, tako da sem neprestano navijal ali odvijal genovo, glavno jadro pa je ostalo stalno na drugi krajšavi. Po potrebi sem samo malo popustil jadro, da se je zračilo in izgubljalo veter. Maria je bila že zelo izčrpana in morska bolezen jo je dehidrirala. Kuhal sem ji čaj in ji ponujal krekerje, da bi le kaj prigriznila. Pa ji seveda ni bilo do ničesar. Zunaj je močno lilo, odprl sem si toplo francosko pivo, sedel v salonu in čakal, da naliv mine. Nato se je spustila megla, veter je izginil, valovi pa so ostali. Tako je bilo vse do A Coruñe in zagnati je bilo treba motor. Okoli sebe nisem videl ničesar, razen ponoči nekaj luči precej blizu, zato sem po radijski postaji povprašal za vremensko napoved. Javil se mi je neki Anglež s katamaranom Putitang, ki pa tudi ni imel napovedi. Povprašam ga, ali me vidi na AIS in odgovori mi, da me žal ne vidi. Nato mi sporoči, da me ne vidi tudi na radarju. 

»Hhhhhhh, super! Tukaj sem sredi megle, jaz ne vidim ničesar in nihče ne vidi mene!?« si zaskrbljeno razlagam. Kmalu se razjasni, a le za 20 minut. Zagledam dve ribiški ladji čisto blizu mene in si rečem: »Bog ve, koliko jih je bilo prej, ko je bila okoli mene megla?« 

Nato zagledam še eno ladjo LPG in jo kontaktiram, da preverim, ali me vidi na AIS. Tudi ona me ne najde. 

Ohhhh, kako lepo! Nazadnje me je videla na AIS samo policija. Sedaj, ko resnično hočem, da bi me zaznali na AIS, me pa ne vidi nihče!? Megla se spet spušča in z njo noč. Orplid se približuje prepovedanemu območju španske obale, kjer je zaradi napadov ork prepovedana plovba za plovila, manjša od 15 m. Orke so se namreč zaletavale v barke in se seveda igrale s tistim, kar se na barki premika, torej s krmilom. V enem mesecu so zabeležili približno 30 napadov ork na plovila, precej bark so morali reševati in zato so se odločili prepovedati plovbo v pasu dolžine 140 nm in širine 8 nm. Pa sem vseeno vplul v to območje, prav tako kot številni drugi. Možen napad ork me ni prav nič skrbel, saj bi se ob mojem močnem krmilu poškodovala orka, ne pa krmilo.

Končno se pojavijo luči na obali in kot vedno vplujem v pristanišče v temi, utrujen in nenaspan. Navežem bokobrane na stranice barke in ponesreči enega odvežem na napačni strani, tako da ga izgubim v morju. Barko obrnem in ga skušam najti, a prav kmalu ugotovim, da je to skoraj nemogoče. Zamislim se ob nevarnosti, da ti v morje pade član posadke. Ga sploh lahko najdeš v močnem vetru in visokih valovih? Vplujem v pristanišče in se privežem na pomol, potem pa ugotovim, da pomol nima izhoda. Z rokami odrinem barko od pomola, jo obrnem in jo prestavim na drugega. Pomoli so popolnoma zasvinjani z galebjimi iztrebki, nekaj pomolov je tudi polomljenih, skratka marina je v zelo slabem stanju. Nato se le prebudi Maria in me vpraša:

»Kje pa sva Walter?«

»Po pomolih sodeč v Indiji Koromandiji, a zemljevid mi kaže, da sva v Španiji.«

Nasmejiva se, pojeva polnočno večerjo in se odpraviva spat: ona naspana, jaz pa po treh dneh plovbe popolnoma izčrpan.

Jadranje je bilo odlično, kljub vsej megli in ovinku okoli otoka, pri čemer sva izgubila vsaj 12 ur. A bolje tako, kot pa da bi se barka potopila. Popravil sem električni avtopilot in vetrni je deloval več kot odlično. Le stara žarnica na vrhu jambora mi je vztrajno praznila baterije in treba se bo povzpeti na jambor in jo zamenjati. V Španiji sva ostala le en dan, saj je bilo povsod obvezno nošenje mask, kar nama je bilo nesprejemljivo. Sredi morja si pač svoboden in živiš, kot da koronavirus ne obstaja. Naslednji dan sva zato odplula proti Portugalski, s ciljem Porto.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek