Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Ko se je južni veter umiril in začel spet pihati severovzhodnik, sem se prestavil na moj muring na sidrišču. Pred tem sem še ves dan čakal na delovnem pomolu v upanju, da končno prispe DHL pošiljka z mojim jadrom. Prijazna uslužbenka marine Elena, me pokliče kar po VHF postaji na kanal 9, ki ga imam neprestano odprtega, da sem na tekočem, kaj se dogaja v marini, katera barka izpluje in pripluje. Kanal 9 je zame kot nekakšen radio, na katerem je moč slišati vse vrste jezikov. Pošiljke tudi 20. dan, odkar so mi jo poslali iz Slovenije, nisem dočakal. Sem pa dočakal, Huana, lastnika 20-metrske dvojambornice Legend of Alicante, ki je v 80. letih jadrala na Ocean race. Priplul je direktno z Martinika. Za prečkanje Atlantika so porabili 15 dni in v marino je priplul kar z glavnim jadrom, kar menda najraje počne, v najmočnejšem vetru ob 7. uri zjutraj.

Popoldan sem se odpravil s kolesom do bližnjega bara na svež pomarančni sok. Medtem ko sem šel k blagajni plačat, kakšno minuto je trajalo, mi je nekdo ukradel kolo. Poklical sem policijo, jim povedal, kje se je to zgodilo in jim opisal kolo. Prepričan sem bil, da svojega kolesa ne bom nikoli dobil. Vsaj pri nas je tako, da se ukradene stvari nikakor ne najdejo. Toda, čez dve uri so me klicali s policije, mi povedali, da so našli moje kolo in da mi ga bodo čez 10 min dostavili v marino. Kaj takega! Niti legitimirali me niso, nobenega zapisnika in zasliševanj. Vrnili so mi kolo in mi povedali, da ga je ukradel neki Arabec, ki so ga ujeli nekaj kilometrov stran. Kako vesel sem bil! Hvaležen tukajšnjim policistom sem zvečer z nasmehom zaspal.

Naslednji dan je pošiljka končno prispela v pisarno marine. Dva paketa sem naložil na kolo, odpeljal do barke, zvlekel v kabino kot kakšna miš, ki vse zvleče v svojo skromno votlinico.

Sledila je razstava vsebine dveh paketov. Mama mi je poslala domačo hrano: »Da se pošteno naješ vsaj za praznike!« mi je rekla. No paketa sta potovala tako dolgo, da sta bila božič in novo leto že zdavnaj mimo. Dobil sem seveda mamino orehovo potico, ki je bila po treh tednih potovanja že precej izsušena, pa vseeno vsako jutro odlomim košček za zajtrk. Domača pašteta ni bila več užitna, pa sem jo vseeno spravil v hladilnik za nekaj dni, saj je lepo imeti poln hladilnik. Tudi domače divjačinske salame in zaseko sem dal v hladilnik za kdaj drugič. Že dva tedna sem na dieti zaradi putike. Ugotovil sem že, katera hrana mi povzroča bolečino na zunanjem robu desne noge in jo izločil iz menija. Tako tudi alkohol in gazirane pijače. V pošiljki je tudi genova, ki mi jo je Rado iz SR jadralne popravil: jadro je bilo treba zakrpati in zamenjati UV-zaščito. Skrojil in zašil mi je tudi zaščito na ograji okoli kokpita, tako da bom v visokem morju malo manj premočen in tudi topleje mi bo, saj bo v kokpitu precej manj vetrovno. V paketu najdem tudi torbo, ki mi jo je poslala sestra Barbara. Naveličala se je mojih nekvalitetnih fotografij in mi za darilo kupila fotoaparat, polno objektivov in vse mogoče opreme. O fotoaparatih nimam pojma in bo treba vse to natančno proučiti.

Vesel spravim genovo na svoje mesto in nato z motorja odmontiram nov alternator, saj mi bo Christian zavaril kontakt, kjer naj bi bil izhod za obratomer. Nato se prestavim na bencinsko črpalko, kjer natočim za 100 evrov nafte in se nato z genovo prestavim nazaj na delovni pomol. Motor je bil namreč že preveč segret, saj na njem ni bilo jermena, ki bi poganjal vodno črpalko. Alternator je bil kmalu gotov, namestil sem ga nazaj na njegovo mesto in povezal žice med seboj. Pa še vedno ni deloval obratomer in prišli smo do ugotovitve, da je obratomer prestar, da bi deloval skladno s tem novim alternatorjem.

Zvečer barko končno prestavim na svoj muring, samega sebe pa na svojo posteljo in srečen zaspim.

Naslednji dan sem nameraval izpluti. Napovedano je bilo lepo vreme in ugoden veter. Zgodaj zjutraj sem na pomolu pred recepcijo marine zagledal barko, ki sem jo videl v Peninchu na Portugalskem. Tam jo je kupil mladi Francoz in od tam sta s prijateljem prijadrala na Lanzarote. Prejšnji večer sta se vračala iz Fuerteventure in oba zaspala. Kurz pa sta imela nastavljen na valobran marine, a do tam nista prišla, saj sta se ustavila na čereh nekaj metrov pred njim. Malo pod vodno linijo sta prebila trup in voda je začela vdirati v barko. Odhitel sem na Orplid in jima prinesel lesen zamašek, s katerim lahko zamašiš luknjo. Eden od njiju se je moral tako navsezgodaj okopati v morju. Ura je bila že devet in poklical sem vodjo ladjedelnice in se dogovoril za dvig njune barke. Francoza sta bila precej zaposlena z metanjem vode iz kabine, da barka le ne bi potonila ali se napila še več vode, kar bi povzročilo še večjo škodo. Mlada, 24 let stara fanta s skromnimi prihranki sta bila čisto iz sebe. Povedal sem jima, koliko bo vse skupaj stalo: »Dvig in spust barke je 220 evrov, dan na kopnem 20 evrov. Nato bo treba čakati na mojstra, ki vama bo popravil barko, kar ne bo prav kmalu, vsaj teden dni ga bosta čakala. Kolikor vidim, je tu dela za 20 ur, vsaj, kot bi rekli Španci. Ura je 30 evrov, nato je tu še material, ki tudi ne bo poceni. Lahko pa vama pomagam jaz in vama iz epoxija in vlaken zakrpam in popravim kalup barke, ter vaju naučim, kako dokončati in zaključiti popravilo barke tako, kot je treba. Privarčevala bosta vsaj polovico in še naučila se bosta popravljati, saj kakor vidim, bosta to še marsikdaj potrebovala – če ne za barko, pa za surf!«

je kupil mladi Francoz in od tam sta s prijateljem prijadrala na Lanzarote. Prejšnji večer sta se vračala iz Fuertaventure in oba zaspala. Kurz pa sta imela nastavljen na valobran marine, a do tam nista prišla, saj sta se ustavila na čereh nekaj metrov pred njim. Malo pod vodno linijo sta prebila trup in voda je začela vdirati v barko.  Odhitel sem na Orplid in jima prinesel lesen zamašek, s katerim lahko zamašiš luknjo.  Eden od njiju se je moral tako navsezgodaj okopati v morju.  Ura je bila že 9h in poklical sem vodjo ladjedelnice in se dogovoril za dvig njune barke. Francoza sta bila precej zaposlena z metanje vode iz kabine, da barka le ne bi potonila ali se napila še več vode, kar bi povzročilo še večjo škodo. Mlada, 24 let stara fanta s skromnimi prihranki sta bila čisto iz sebe. Povedal sem jima koliko bo vse skupaj stalo: “Dvig in spust barke je 220 €, dan na kopnem 20€. Nato bo potrebno čakati na mojstra, ki vama bo popravil barko, kar ne bo prav kmalu, vsaj teden dni ga bosta čakala. Kolikor vidim je tu dela za 20 ur, vsaj, kot bi rekli Španci.  Ura je 30 €, nato je tu še material, ki tudi ne bo poceni. Lahko pa vama pomagam jaz in vama iz epoxija in vlaken zakrpam in popravim kalup barke, ter vaju naučim kako dokončati in zaključiti popravilo barke tako kot je treba. Privarčevala bosta vsaj polovico in še naučila se bosta popravljati, saj kakor vidim, bosta to še marsikdaj potrebovala - če ne za barko, pa za surf!”

Z veseljem sta sprejela mojo ponudbo in tako sem ostal še en dan. A lepo vreme je medtem zapustilo kanal med otoki. Ko sem zaključil delo, pa sem dobil ponudbo za delo v ladjedelnici, saj so človeka, ki je popravljal plastiko, odpustili in potrebujejo novega mojstra. A meni se žal mudi, saj me že od lani priganja čas in vedno lovim zadnje trenutke. Nekako tako je kot v časih, ko sem hodil v šolo. Pravzaprav nisem hodil v šolo, v šolo sem vedno tekel – če nisem bil pozen za na avtobus, sem bil pa pozen za v šolo.

V marinah spoznavaš ljudi od vsepovsod. Poleg moje barke je bila barka nekega Italijana, katerega najboljši prijatelj je Slovenec, mi je povedal, neki Matija, ki sedaj živi z ženo v Las Palmasu. Spoznal sem tudi dva hrvaška jadralca – Šimeta in Miho, ki sta tu na pripravah za olimpijske igre in prav danes sta osvojila prvo mesto na regati v Rubiconu. Danes je tudi Šimetov rojstni dan: »Pa vse najboljše Šime! Ti nazdravi s pivom, jaz pa bom z vodo ali mogoče pomarančnim sokom!« 

Poslovim se od vseh v marini. Augustu podarim mojo knjigo »10 m svobode«. V pisarni pa danes dela Elsa, ki prihaja iz Nizozemske. Njej podarim paket piva za njo in uslužbence v pisarni, saj je vendarle petek. Prosim, če lahko parkiram barko ob pomol, da natovorim kolo, ki bi ga sicer moral peljati z gumenjakom na sidrišče. Ko odvežem barko z muringa, ki je blizu valobrana, pomislim na to, kako bi bilo, če ne bi delovala komanda za moč in prestave. Le pomislil sem in točno to se je zgodilo!

Motor se je vrtel v prazno, ni pa prestavil v prestavo, tako da me je veter lepo nosil proti skalnatemu valobranu. Hitro sem skočil v barko, ročno prestavil v prestavo in se odpeljal v marino. Parkirati s takšno okvaro menjalnika ni prav enostavno. Malo pred pomolom skočim spet do motorja in prestavim v nevtralno in nato počasi, počasi do pomola, kjer privežem barko. Skušam popraviti ročico, a mi ne uspe več. Popravil sem jo kar nekajkrat, a sedaj to ni več mogoče.

Mlada Francoza me opazujeta in sprašujeta, kaj bom zdaj.

»Tako kot prej!« jima odgovorim, vržem orodje v kovček, odrinem barko od pomola, odprem genovo, na srečo je dober veter, in z lahkoto odjadram iz marine. O tem, kako se bom parkiral v Santa Cruzu, pa ima čas razmišljati še 24 ur.

Iz ladjedelnice in s pomola pred pisarno mi mahajo, zato jim z nasmehom pomaham nazaj. Pogrešal bom te fante iz ladjedelnice. Tako lepo so me sprejeli, kot da bi ne bi neki tujec.

Včeraj se mi je pokvaril moj stari električni pilot, ki ga uporabljam le, kadar plujem na motor in v primeru, da se vetrni pilot polomi ali kaj podobnega. Sedaj imam samo vetrni pilot in želim se le, da bo pihal veter vse do Tenerifa.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Celo noč vozim in dela imam čez glavo. Tepeta se zahodnik, ki naju je lepo poganjal čez dan in termični veter s kopnega, ki tule piha s severa, čeprav sva od kopnega oddaljena več kot 10 nmi. Smer in jakost vetra sta precej odvisni od konfiguracije terena.

Tako celo noč premetavam jadra, na koncu pa zmaga motor.

Valov je žal preveč za tako malo vetra. Celo jutranjo izmeno Lili motorira in barka se kar dobro rola, šele opoldne je dovolj vetra, da lahko motor utihne.

Ko obplujeva rt Cabo de Gata, obrneva na severovzhod in hitro napredujeva z vetrom v krmo. S tem sva preplula Albaronsko morje in pustila za seboj Costo del Sol, sončno obalo. Zdaj plujeva ob Costi Blanci.

Vidiva nekaj sidranih jadrnic po zalivih, a prometa rekreacijskih plovil praktično ni. Tu in tam mimo pripluje kakšna ribiška ladja, tovorne so od nas dovolj oddaljene, da nas ne ovirajo. Ponoči sva videla delfine, kako se svetijo, ko s svojim plavanjem povzročajo bioluminiscenco. Delfina v bistvu ne vidiš, ker je črn, vidiš pa, kako se svetlika voda povsod okrog njega in je jasno razviden njegov obris. Bila sta dva odrasla delfina.

Proti jutru me je že prijelo, da bi spet namočil trnek, a me je želja minila, saj sem ravno plul v coni, kjer je ribolov prepovedan, pa še znotraj teritorialnih voda Španije sva, dovolilnice pa nimam. Tudi tune je še nekaj v skrinji.

Po Punti de los Muertos se morje zgladi. Valovi so precej manjši in Heron lepo drsi. Naloživa najnovejše vremenske napovedi in razmišljava, kje bi se ustavila, če sploh. Primernih zalivov ob tej obali za ta veter ni na pretek. Prvi dober je nekaj pred Cartageno, a do tja prideva šele okrog treh zjutraj. Potem je pa že vseeno, če potegneva kar naprej.

Glede na vremensko napoved imava dve možnosti: ali napredujeva precej počasi ob Costi Blanci in prevedriva en neugoden sistem ter prečiva na Baleare potem, ali pa da jo pičiva kar naravnost.

Imava še nekaj časa, da se odločiva.

V normalnih razmerah bi potovala počasi in si ogledala vsak zaliv, a formalno sva tako ali tako v prekršku, ker ne bi smela iz svoje pokrajine na Kanarskih otokih.

Nič kaj prijetno ni tole covid kruzanje, ko te nihče ne mara in ne veš, od kod vse te bodo preganjali. Ravno včeraj sem bral, kako je Guarda Civil prišla v Mar Menor in so nagnali ven vse kruzerje. In ravno tam vsa hotela vedriti, če bi bilo slabo vreme.

Mogoče jo pa še res pičiva naravnost na Ibizo brez pavze. Kako bo tam, pa ne vem. Formalno so Baleari še zaprti.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Algeciras (Gibraltarski zaliv) 3. dan

Zbudim se okrog osmih in ob pol devetih dvigneva sidro. Na barki ni veliko za pripraviti, le vrečo glavnega jadra odprem in raztegnem kosnik, sicer sva pripravljena za jadranje.

V zalivu ni kakšne posebne gneče in obrneva mimo Europa pointa na vzhod. Kot sem včeraj napisal: Ali piha premalo ali preveč.

Napovedanih je 15 vozlov, piha pa jih slabih 5 v krmo. Gledava delfine, ki lovijo naokrog, v daljavi je videti, kot da lovijo tudi tune, a nisva prepričana. Lahko so tudi delfini, le da ne skačejo iz vode. Tok je ugoden in kmalu nama pomaga s kakim vozlom ali več. Dobro napredujeva.

Polno glavno jadro je v začetku le za okras, kasneje pa se dvigne nekaj vetra. Ugasneva motor in dvigneva še gennacker. Hitrost je vedno boljša in kmalu plujemo z več kot sedmimi vozli po skoraj gladkem morju. Barka je z gennackerjem zelo mirna. Veliko jadro dobro drži jambor in valovi nas ne morejo zibati. Takole bi lahko potoval do doma, če bi veter vztrajal.

Čez dan se veter okrepi, zato raje pospraviva veliki gennacker, dokler ga še lahko. Samo z glavnim jadrom je hitrost ves čas nad šest vozlov, občasno videvam sedmico.

Nekaj se igram s flokom, bolj iz dolgočasja kot v upanju, da lahko kaj naredim. Res ne gre. Kot vetra je 150 in več. Flok se zapira, saj mu glavno jadro vzame ves veter.

Delfini so ostali zadaj, novih ni, kitov tudi ne. Se pa ves čas izogibava tankerjem in drugim tovornim ladjam. Namesto da bi vozile v neki smeri, se malo prevažajo naokrog. Ena naju recimo prehiti po levi, zavije pred nas in zmanjša hitrost z 12 na 3 vozle. Druge pustijo, da jih morje nosi naokrog in plujejo z 2 vozloma hitrosti, nekatere naju vzamejo v škarje ...

Ker se je težko izogibati ladjam, ki cikcakajo naokrog, sem se odločil, da jih precej ignoriram.
Taktika je uspešna. Ko smo dovolj blizu, se razmaknejo in nam niso v napoto. Smo pa malo bolj severno od glavnega tovornega koridorja in nisem pričakoval toliko komercialnega prometa zunaj glavnih plovnih poti.

Ladje verjetno čakajo na prost termin v luki, da zložijo tovor in naložijo novega in se medtem malo prevažajo naokrog, da jim čas mine. Vreme je lepo, sončno, a je relativno hladno. Brez dolgih rokavov zunaj na vetru ni prav prijetno.

Narediva še nekaj vode, ko je ravno sončno vreme. Pojem še kočerjo, potem pa grem malo počivat, Lili pa prevzame večerno izmeno.

V prvih desetih urah vsa preplula 63 milj, maksimalna hitrost pa je bila 8,5 vozla. Ob pol dveh ponoči zaznam šibak GSM signal – poskušam objaviti tekst dnevnika. Slike pa, ko bo več signala.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Sidrišče pred marino Rubicon se je izpraznilo. Tudi barke, ki so bile na muringu, so lastniki prestavili v marino, kar je pomenilo,  da se moram prestaviti tudi jaz. Novo leto se ni pričelo tako kot so mi ga vsi zaželeli, ampak prav nasprotno. Izgubil sem bančno kartico in v gotovini sem imel le 10 €. No, vseeno bolje kot lani v tem času, ko sem v brodolomu izgubil vse.  Pošiljka, ki so mi jo poslali od doma,  se je izgubila na poti. Potem so jo le našli,  a je še vedno nimam. Kup komplikacij s carino, čeprav smo v EU, ampak vsak po svoje razume brezcarinsko unijo. V pošiljki je tudi moja stara genova, ki mi jo je Rado popravil. Brez jadra pa jadranja ni! Upam, da kmalu dobim težko pričakovani paket, saj v ponedeljek nameravam nadaljevati pot proti  otoku Tenerif.

Prijatel Phyllippe je zapustil otok pred tremi dnevi. Zdaj sem tu ostal sam. Prav lepo sva se ujela s Phyllippom: jaz sem lovil ribe, on pa je kuhal. Odličen kuhar je! Skupaj sva hodila v mesto, kjer sva si kupila najnujnejše stvari,  ki se dobro priležejo ribam.  Običajno sem nalovil brancine, na Silvestrovo pa sem ujel ribo, ki ji tukaj pravijo mero. Dolga je bila nekaj več kot 60 cm in je tehtala nekaj kilogramov. Phyllippe jo je pripravil za novoletno večerjo,  ostalo je je še za nekaj kosil.  Prvega januarja sem se odpravil  na ribolov in iz vode  potegnil skoraj meter dolgo barakudo. Prav hvaležen sem bil morju za ta odličen ulov, saj sem barakudo prodal za 30 €.  Tako se je moje novo leto pričelo z začetnim kapitalom 40 €! Še dobro, da znam loviti, lačen ne bom, sem in tja bom tudi kaj prodal, pa bo šlo.

V tem tednu sem se posvetil  jamboru  in barki, saj je na njej kar naprej potrebno kaj urediti. Sedaj, ko so pripone nameščene in jambor spet stoji na barki, se počutim veliko boljše in počasi bom lahko odkljukal  vse naloge, ki jih beležim v moji delovni knjižici.  Najbolj pa me muči rezervni del za vetrni pilot:  še vedno ni narejen in kot kaže tudi ne bo.  Čakam ga že dva  meseca in sem tako zelo jezen na človeka, ki mi je obljubil, da ga bo izdelal, da me misel na to vedno znova spravi v slabo voljo. Ko pa pomislim kako je, če ti pogori hiša, se spomnim kako je bilo lani meni, ko se mi je potopila jadrnica,  jeza se razblini in mu oprostim.  Odločiti se bom moral ali naj novi rezervni del naročim iz Nemčije, kar bo verjetno trajalo tudi vsaj mesec, glede na to da se je čas potovanja za pošiljke izjemno podaljšal...   Moje prečkanje   Atlantika visi na tanki nitki, ki jo prede čas, ki neusmiljeno beži. Na   Kanarskih otokih
pa je čas zadnja stvar, za katero se  ljudje tu sekirajo!

Zdaj, ko  je barka privezana v marini, sem namestil nazaj viharni flok in glavno jadro, povezal z vhf postajo novo vhf anteno, ki je sedaj na vrhu jambora. Potrebno je bilo napeljati ves kabel po barki in ga speljati na določeno mesto, kar je vedno zabavno. Zamenjal sem tudi vse naftne filtre in se poglobil v čiščenje barke od zunaj in od znotraj.  Nekaj dni pred novim letom pa sem celo uspel očistiti rjavi tank za odpadno vodo iz lijakov, saj je iz odtokov že precej smrdelo. Prav nič prijetno opravilo, pa sem zato toliko bolj vesel, da sem tudi to smrdečo zgodbo končal pred novim letom.

Phyllippe mi je  iz Las Palmasa sporočil, da je tam sidrišče precej bolj zaščiteno in da mu je tam zelo všeč, zlasti še, ker se sedaj lahko na obalo odpravi s pomožnim motorjem, ki sem mu  ga popravil.  Oba pomožna motorja je imel pokvarjena. Enega sem mu popravil, drugega mi je podaril  in z njim še vedno izgubljam živce.  Ravno pravšnje darilo zame – za krepitev živcev.  Zdaj imam vsak dan delo s tem motorjem: Avgusto mi je v ladjedelnici pripravil sod z vodo, kjer se lahko igram z mojim novim nedelujočim motorjem. Ko že mislim, da deluje, znova nekaj odpove.

azmišljam, da ga je verjetno Phyllippe s svojim »orlovim« vidom in sluhom  sam popravljal, pa pri tem izgubil polovico uplinjača. Ne vem – naj ga vržem za staro železo ali pa ga na barki uporabim kot dodatno težo, na kar sem sicer  alergičen. To navado imam še vedno od  Lady Ivane, iz katere je občasno letelo ven čisto vse, česar nisem potreboval. Tudi Orplid je že precej lažji kot je bil takrat, ko sem ga kupil, saj vse skupaj sortiram in stvari, ki jih ne potrebujem, mečem proč ali pa podarim.  Sem pa sedaj v veliki dilemi: stare pripone so še vedno dobre in  ne morem in ne morem jih vreči proč, saj jih hočem imeti za rezervo in jih bom tudi imel! Kam pa naj jih shranim, pa še vedno ne vem. No, bom že našel pravo mesto.

Na tem malem otoku se ne zgodi kaj dosti. Življenje teče mirno in predvsem počasi.  Kalima je prenehala, saj se je veter obrnil in sedaj piha jugo. Čez nekaj dni bo pihal močan zahodnik, kajti na Atlantskem oceanu se znova obeta neko neurje. Stanje s corono je takšno kot lani: nič se ni spremenilo, tudi corone ni na otoku in  življenje poteka povsem normalno, če odštejemo nošenje  mask.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Algeciras (Gibraltarski zaliv) 1. dan

Noč ni bila najbolj mirna, ponoči smo se začeli bolj pozibavati. Jaz sem vseeno spal v redu, Lili niti ne.

Čez noč je nekaj malega deževalo, ravno toliko, da je opralo sol z barke, jutro pa je oblačno. Nad Gibraltarsko skalo je čisto po angleško najbolj gost oblak.

Narediva nekaj stvari po barki – malo sva dodelala stranico za štedilnikom, kjer se zdaj ne vidi več gole plastike, tudi če kaj pade za štedilnik, ne more več v kakšno špranjo. Stvar je imela tako nizko prioriteto, da je niti na spisku ni bilo, a zdaj, ko je narejeno, sem zadovoljen.

Lili me je ostrigla! Po navadi rabi kar precej prigovarjanja, preden se me usmili. Dobro ji je uspelo. Saj bi lahko šel v La Linei k frizerju, ampak tule sem se lahko strigel brez maske.

V pristanišču pa naju razveseljujejo delfini. Že dopoldan so lovili, proti večeru pa jih je bilo sploh veliko. Cela jata jih je. Ribe naženejo v pristanišče, od koder nimajo več izhoda. Pa še voda je bolj motna, verjetno delfini s svojimi sonarji lahko še vedno lovijo, ribe pa jih ne vidijo tako dobro in težje bežijo. Še bolj od naju pa so bili navdušeni galebi, ki so se drli na ves glas in se prepirali za ostanke rib. Lepo, da lahko po večerji ob kozarčku vina sediš v kokpitu in gledaš delfine.

Jutri greva naprej, če se ne zgodi kaj nepredvidljivega.

Berem pilota o mediteranski Španiji in se nasmejem poglavju o vremenu:

"Vremenske vzorce zahodnega Mediterana krojijo številni različni vremenski sistemi, zato je vreme v glavnem nepredvidljivo, se hitro spreminja in je pogosto povsem različno v krajih, ki so samo malo narazen. Veter piha v glavnem z zahoda, severozahoda, severa ali vzhoda, a ga večkrat lokalno obrnejo topografske značilnosti. Pogosta so obdobja brezvetrja, ki jim sledi vihar."

V glavnem piše, da po navadi piha od koderkoli, razen z juga. Piha pa lahko bodisi premalo ali pa preveč. Hja, pa še res je.

No, vremenarji so si nekaj bolj enotni glede napovedi za jutri in prihodnjih nekaj dni. Vetra bo manj, kot ga je bilo včeraj in danes. Po datotekah GRIB bova imela 15 do 20 vozlov vetra v krmo, valovi pa se bodo občutno zmanjšali in bodo visoki le še meter do dva (ne več 4), s tem da bodo v upadanju. Po mojih izkušnjah po navadi piha nekaj več, kot napoveduje model. Morda zato, ker je naš vetrni instrument na 20 m višine, model pa velja za 10 m nadmorske višine. Še bolj verjetno pa zato, ker model res napoveduje povprečno moč v vsakem triurnem obdobju, jaz pa nehote gledam takrat, ko piha nekaj močneje.

Če bova jutri v območju GSM-signala bo dnevnik objavljen, če bova predaleč, ga boste lahko brali, ko ujameva signal.

Do kod greva, pa je odvisno od vremena in razpoloženja, želja je priti nekako do Cartagene ali še bolje do Torrevieja. Do tam je 280 NM, kakšna dva dneva in pol, če so razmere ugodne.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Algeciras (Gibraltarski zaliv) 1. dan

Zjutraj piha močneje, valovčki so že malo nadležni, zato se ob kavici odločiva, da se premakneva na drugo stran zaliva. Prestaviva se za 3,4 navtične milje na zahod pred mestece Algeciras.

Medtem Lili opere eno žehto perila, ker pa motorirava, imava tudi na cilju vročo vodo, saj nisva vsega porabila za pralni stroj. Tule so valovi od vetra manjši, se pa čuti nekaj swela s strani. V začetku je vetra še okrog 20 vozlov, občasno do 28, popoldne pa se okrepi na 35, s sunki do 40.

Včasih smo to jakost vetra poimenovali 'piha k' pr' norcih'. Verjetno je bila odločitev, da se premakneva pravilna.

Ker ne greva v marino, narediva še nekaj vode. Proizvodnja je pribl. 40 l na uro, kar je manj od specifikacij (52 l), a več kot prej, ko je v zelo mrzlem morju bila proizvodnja mogoče 35 l/h. Watermaker občasno spusti nekoliko škripajoč zvok, kot bi kakšen oring slabo drsel po valju. Upam, da to ne pomeni, da bo kaj crknilo, saj sem zapravil celo premoženje za nova tesnila in membrano in kup časa, da to uredim.

Vala od vetra je na zahodni strani občutno manj, je pa nekaj swela z juga, ki sčasoma postane nadležen. Odločiva se, da se premakneva bližje pristanišču. Ob plaži greva proti jugu za 0,6 milje. Zdaj sva bolj skrita za pristaniškimi pomoli in je swela manj.

Za večerjo je izvrstna tuna. Tokrat z rižem. Lili jo samo po površini malo opeče, v sredini je še mrzla. Kar topi se v ustih.

Seveda ne manjka omaka iz česna, ingverja, čilija in sojine omake. Poplaknjeno s kozarcem dobrega rdečega vina. Ja, res trpiva, medtem ko čakava, da se veter unese.

V mislih sva precej na maroški strani, ampak zgodbo o mrežah za tune in ribičih bodo pripovedovali tisti, ki so jo doživeli iz prve roke.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Danes zjutraj sem se zbudil na sidrišču s praznimi baterijami. Z rezervno baterijo sem zagnal motor, napolnil računalnik in zdaj lahko pišem tale članek. Kar naprej imam težave z elektriko, saj moje stare sončne celice komaj še delujejo. Vsem trem dobrim decembrskim možem sem poslal prošnjo, naj mi prinesejo nove sončne celice. Miklavž je name pozabil, Božiček ima verjetno premajhno vrečo, morda jih bo dedek Mraz uspel naložiti na sani.

Že dober mesec sem na tem otoku. Mesec dni sem moral biti v glavnem mestu Arrecife, saj sem imel vsak teden zobozdravnika, pa še operacijo komolca. Medtem sem rešil težave z motorjem, tako da znova deluje brezhibno. Na testni vožnji, dolgi 25 nm od Arrecifa do Playa Blance, se je obnesel odlično.

Sem pa v tem času neprestano premetaval stvari v kabini in lovil miško. Verjetno se je vkrcala na mojo barko nekje na Portugalskem. Sumim, da je priplezala po vrvi na barko v malem pristanišču za ribiče Peninch. Naredila mi je ogromno škode: nagrizla mojo skromno zalogo hrane, pregriznila plastiko od rezervoarja za vodo, preluknjala obleke, perilo, brisače, pene za sedenje in uničila še mojo edino jadralno jakno. Najbolj sem se bal, da bo načela še gumenjak, zato sem ga takoj postavil na palubo. Sprva sem jo lovil z mišelovko, a je bila miš prepametna: iz nje je vedno samo pobrala hrano! Bila je tako oprezna, da se past ni nikoli sprožila. Sem se pa v mišelovko ujel sam, ko sem segal v predal in pozabil, da sem prej tja nastavil mišelovko. Potem sem jo lovil na lepilo: vsepovsod po jadrnici sem nastavil lepljive kartone, v sredini hrano, da so se mi cedile sline ... Njej pa ne. Vsak dan znova je bilo kaj uničenega. Na vsem otoku mi ni uspelo dobiti pasti kletke, da bi jo vendarle ujel živo in jo potem odnesel na kopno. Čeprav sem bil jezen, je vseeno nisem želel ubiti. Pa je šlo vse predaleč. Toliko škode mi je naredila, da sem na žalost moral kupiti strup. In končno je pojedla polovico vrečke! A mir je bil samo dva dni, nato se je zbudila iz »omame« in spet grebla po zaprtih predelih moje barke. Včasih sem jo slišal plesati tudi pod stropom, kjer so vodile njene mišje poti. Vrečke s strupom so bile vse pogrizene, ona pa je še vedno divjala po moji barki! Dal sem ji ime Jerry. Kupil sem še drugo znamko strupa in končno je zaleglo. Dva dni ni bilo več slišati mišjega rajanja. Potem je začelo v barki smrdeti. »Kaj če je Jerry umrl nekje, kjer ga ne bom mogel doseči?« sem se zaskrbljen spraševal. Smejal se bo nekje v mišjih nebesih, ko bo opazoval, kako se dušim v smradu njegovega trohnečega telesa. Pa k sreči ni bilo tako. Ker imam zelo pretanjen vonj, sem hitro lociral izvor smradu pod posteljo v salonu. Umrl je poleg slovenske zastave!? Verjetno se mu je ustavilo srce od groze pred stanjem v naši državi. Precejšen del poti sva preplula skupaj z Jerryjem, zato sem ga častno pokopal: na obali, na mestu, od koder je bil lep razgled na morje. Na njegov grob sem postavil križ in mu za popotnico na oni svet na grob položil nekaj dobrot: sir, kruh in piškot. Tako sva se poslovila in pustil sem ga počivati kot starega mornarja, ki strmi na morje.

Med vsemi temi opravili sem pomagal tudi sosedu Jamesu pobarvati podvodni del barke in dvigniti vodno linijo za 20 cm, kajti barko ima popolnoma obteženo. Kot star, klasičen mornar zbira vse vrste krame v svoji »votlini«. Poleg tega ima neko obsesijo z elektriko, saj ima na barki toliko sončnih celic kot kakšna hiša. Praktično ima vse na elektriko. Ima tudi zamrzovalnik, iz katerega mi je na vsake toliko časa prinesel sladoled. James je Anglež, rojen v Manchestru. Nekaj časa je živel v Ameriki, od koder so ga po ločitvi z ženo izgnali in odpravil se je v Avstralijo. Tam je živel tri leta in delal pri obalni policiji, vse dokler ga niso izgnali tudi iz Avstralije. Za novo leto je namreč obarval tri fontane v pinki barvo. Uporabil je neko kemikalijo, kot je to počel že pred leti v Angliji. Problem je bil le v tem, da se v Angliji za novo leto v fontanah nihče ne kopa, saj je tam mraz. V Avstraliji pa imajo tradicijo, da se za novo leto, ko je tam poletje, kopajo v fontanah. Jamesu je uspelo obarvati več kot 300 ljudi, ki so se kopali v teh fontanah. Kemikalija, ki jo je uporabil, namreč reagira z vodo in se spremeni v pinki barvo, ki je tako zelo obstojna, da se ne spere s telesa mesec dni. Jamesa so postavili pred sodišče in ga nato izgnali iz države.

»Avstralci pač nimajo nikakršnega smisla za humor!« je svojo pripoved zaključil James.

James je svojo barko zapuščal le redko, saj se je bal korone. Hodil je le do smetnjaka, da je odvrgel smeti. Hrano je naročal preko telefona in so mu iz trgovine vse prinesli do barke. Enkrat so se zmotili in mu prinesli dvakrat več hrane, kot je naročil – in to za isto ceno.

Zaradi nesposobnih uslužbencev v marini Arrecife se je James odločil, da bo odplul na drugo stran otoka – v Puerto Callero, kjer so mu jadrnico dvignili na kopno. Tako sem se na delo vsak dan vozil z avtobusom. Ko sva z Jamesom končala delo, sva se poslovila – on je nadaljeval pot čez Atlantik, jaz pa sem se prestavil v marino Rubicon. Precej dela bo potrebno na moji barki, preden bom tudi jaz lahko odplul naprej. Medtem sem dobil tudi strugarja, ki mi je naredil nove aluminijaste ploščice za vetrni avtopilot. Zavaril naj bi mi tudi del jambora, vse je bilo že dogovorjeno, pa je »padlo v vodo«, kot pravimo, pravzaprav je v tem primeru »padlo v ogenj«. Strugarju je namreč zgorela hiša, v kateri je živel.

Moj jambor pa je bil že odmontiran. Kaj zdaj? Kdo mi ga bo popravil? Augusto v marini Rubicon mi ga je tako mojstrsko dvignil, kljub nemirnemu morju! Dva dni smo čakali na dvig, ker je bilo valovanje premočno. Augusto je zato barko z enim dvigalom dvignil iz morja, da se ni premikala, z drugim dvigalom pa smo dvignili jambor. Zahvalil sem se mu, saj mi vedno pomaga. Z Augustom se poznava že od lani in v Rubiconu sem že precej domač. Dali so mi tudi muring na sidrišču, pa mi ga je brezobzirno zasedel neki Nizozemec. Tudi po prepiru z Augustom se ni hotel premakniti še nekaj dni in medtem sem bil jaz z mojo barko brez jambora na sidru. Kakšno priložnostno delo bi mi prav prišlo v tem čakanju na popravilo jambora. Na sidrišču sem spoznal nekega norega Francoza, ki jadra na razpadajoči barki. Nazadnje mu je odpadel bum na jamboru. Pomagal sem mu ga popraviti in zavariti.

Vse skupaj se vleče in kot kaže bom božič preživel tu na sidrišču – brez jambora, brez moje božične jelke. Imam pa popravljene zobe in »popravljen komolec«. S tem je bilo sicer nekaj težav: komolec se mi je že skoraj popolnoma zacelil, a so me šivi preveč motili, zato sem jih sam izvlekel ven, mogoče kakšen dan prekmalu in je zato rana čez nekaj ur počila, medtem ko sem privezoval barko. Tudi s puljenjem sedmice so bile težave: prvi poskus puljenja ni uspel, ker anestezija ni prijela. Čez pet dni sem dobil naslednji termin pri zobozdravniku, a teh pet dni me je zob neznosno bolel. Ampak, ko mi ga je potem le izpulil, se je izkazalo, da je bil popolnoma zdrav. Zdaj premagujem bolečino na mestu, kjer je bil prej zdrav zob.

Meni so izruvali zob, moji jadrnici pa jambor. Ko smo jambor postavili na stojalo, sem si ogledal njegovo stanje z vseh strani in zaprepaden obstal: na nogi jambora, na delu, ki ni nikoli viden, ko jambor stoji na svojem mestu na jadrnici, je napisano ime Walter in še neke številke. To je bilo napisano verjetno leta 1994, ko so jambor prvič postavili na barko – kot je zabeleženo v dokumentaciji barke. Še danes ne vem, kaj naj si mislim o tem, ampak verjetno mi je bil Orplid namenjen že takrat. Vmes pa se je seveda moralo marsikaj zgoditi ...

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

La Linea (Gibraltarski zaliv) 1. dan

Še na nobeni pasaži nisva toliko motorirala. Od Kanarskih otokov do Gibraltarja sva nabrala kar 77 motornih ur. Velik dela tega je bilo motorsailing, nekaj pa samo motor. Pričakovala sva, da bo motor dosti pel, saj sva izbrala vremensko okno, ko nenavadna fronta obrne ustaljene vetrove. Pot naju je vodila čez dva anticiklona, kjer po navadi ne piha. Če bi bilo vreme takšno, kot je bilo napovedano še dva dni pred najinim odhodom, bi bilo precej lepše, a tudi po novi napovedi sva se odločila, da vseeno greva. To se je izkazalo kot pravilna odločitev. Sva pač nabijala ure na motorju. Nafta je poceni, še posebej, ker jo bova kupila tule v Gibraltarju. Filtri in obraba motorja in pripadajočih elementov so zame nekaj večji problem, a to je pač treba vzeti v zakup. Bomo pač prej menjali impeler, filtre, olje motorja in menjalnika, Volvo tesnilo, jermene in vse druge potrošne elemente. In generalka na motorju bo nekaj prej. Tako ali tako imamo na motorju že 5830 ur. To je približno toliko, kot bi jih imel avto pri 350 tisoč km.

Veliko, a dizli zdržijo tudi precej več. Še najbolj sem bil vesel, da sem lahko pred odhodom povsem dobro očistil propeler, saj ni bilo nobenih škodljivih vibracij, izkoristek pa je bil bistveno boljši kot pri zaraščenem ladijskem vijaku.

Spala sva dolgo. Zelo dolgo. Ne povem kako dolgo. Ponoči je bilo kar hladno – v barki 14 °C, zunaj 12. Stoodstotno je kriva bližina angleške skale, kjer imajo na jugu sončne Španije angleško vreme. Na pasaži pa je bilo ponoči nenavadno toplo. Okrog 23 °C skoraj vse noči. Ali zato, ker sva se vozila blizu Afrike?

Danes ne greva ne na kopno ne v marino. Morda jutri. Za naprej napovedujejo 35 vozlov vetra in trimetrske valove. Glede na najine slabe izkušnje v Sredozemlju bova verjetno počakala na nekaj manj vetra. Tule na sidru naju sicer malo gunca, ampak to ni trimetrski val. Zaliv je globok in dokaj zaščiten. Škoda, da ne dovolijo več sidranja za dolgim valobranom marine. Tam notri je skoraj jezero. 

Čez dan sva v glavnem lenarila in postorila nekaj stvari po barki. Pripravil sem kante za nafto. Če je res tule nafta po 64 centov, jih bom napolnil, tako kot oba rezervoarja na Heronu. Skoraj 500 l bo obtežilo barko, bo pa bolj stabilna v valovih. 

V marino se nama sploh ne gre. Sem mislil napisati, da se bova delala bolj neopazna, a z vključenim AIS-om vsemu svetu razglašava, kje se voziva. Mogoče bova pa zato manj sumljiva za morebitne kontrole. Po Španiji je gibanje namreč še vedno omejeno znotraj pokrajine. Najina pokrajina pa je 600 milj daleč. Na kopno nama ni treba, le izbira sveže zelenjave in sadja se bo počasi zmanjšala.

Zdaj je vse odvisno od vremena. Videl sem, da so moji dnevniki na pasaži polni napak. Ko ti tastatura poskakuje pod rokami in črke plešejo pred očmi in si manj naspan, je lažje delati napake. Povsem razumem, zakaj se večina problemov na barkah zgodi ob dveh ponoči. Takrat človek pač slabše funkcionira in je možnost slabše presoje veliko večja. Ko si utrujen ali neprespan, je treba delati počasi in z razmislekom. Tiste ladje, ki so sidrane na gosto pred sidriščem za jadrnice, so danes čez dan videti precej manjše in bolj narazen. Včeraj ponoči pa so bile grozeče skupaj.

Kdaj greva naprej, se odločiva jutri.

La Linea (Gibraltarski zaliv), 2. dan

Zjutraj sva še enkrat proučila vreme. Možen bi bil odhod danes, če zelo pohitiva, ali pa v petek ali soboto. Če bi šla danes, bi morala napoved držati zelo točno. Če bi premočan veter in veliki valovi prišli le malenkost prej, bi naju dohiteli. Nazadnje, ko sva računala na zelo točno napoved (in to ne tako daleč od tule) in potem ni bila povsem točna, sva jih močno dobila po prstih. Petkov ali sobotni odhod kaže na več tolerance.

Ko GRIB modeli napovedujejo 35 vozlov in sunke čez 40 in to blizu obale, kjer so visoki hribi, je to lahko lokalno v sunkih tudi 50 ali več. Ne bi izzival, če ni treba. Zato sva se raje odločila za odhod proti koncu tedna. Takrat je veter nekoliko bolj umirjen. 

Admiralica ima pri tem precej besede, saj ne želim postati solo jadralec. Tudi danes nisva šla na kopno. Ravno toliko piha, da bi bila v čolnu verjetno mokra, okolico pa tako ali tako že predobro poznava, saj sva tule že četrtič. Verjetno greva jutri natočit nafto v angleški del, kjer je duty free, potem pa v marino tule v španskem delu. Saj marine v bistvu ne rabiva, a rada bi uradno pristala v Španiji, saj bi se s tem smela gibati vsaj po pokrajini Andaluzija. Ponoči je kar hladno, še čez dan sem v dolgih hlačah in večino časa s toplim brezrokavnikom. 12 stopinj ponoči! A je to sploh kakšno poletje na jugu sončne Španije?

Na soncu je topleje. Ko sem menjaval vrv navijalca, mi je bilo takoj vroče. Vrv je sicer skoraj nova, a se je izkazalo, da je pretanka za udobno rokovanje. Preveč žuli v dlani in preveč težko jo primem. Zdaj se vračava nazaj na 10 mm debelo vrv. 8 mm je bilo premalo. Da pa bo šla lažje na boben (preveč vrvi na bobnu je bil povod za tanjšo vrv), sem iz prvih nekaj metrov vrvi izvlekel polovico jedra. Vrv je še vedno več kot dovolj močna, a navije se precej bolj na tanko. Pod roko je zdaj čisto drugačen, bolj prijeten oprijem.
Za v marino je bila pa prejšnja tudi dobra. :-)

La Linea (Gibraltarski zaliv), 3. dan

Zjutraj sva pila kavico in delala plan, kako greva že zjutraj na črpalko, potem pa v marino, ko mimo prisupa sosed s katamarana, sidranega zahodno od nas. Sidrala sva se namreč med dva katamarana (oba angleška), katerih posadke se očitno poznajo, saj sta gospoda včeraj zvečer skupaj supala. Ogovorim ga in povabim na kavico. Navkljub pregovorni angleški zadržanosti se nasmeje, kar zažari in takoj sprejme povabilo. In raje pije kavo kot čaj. Tudi Angleži niso več isti. 

Mi je pa kmalu postalo jasno, zakaj je bil tako vesel povabila. Tule na istem sidrišču je že 11 tednov in to sam. Žena je šla domov v Anglijo, da poskrbi za mamo in jo zaščiti pred virusom. Tudi njima je korona prekrižala kruzerske načrte. Želita si v Sredozemlje, a trenutno ne more nikamor.

Midva sva v prednosti v tem, da potujeva v smeri proti domu in to nama omogoča vsaj postanke v tranzitnih marinah. Dobro smo se zaklepetali in na črpalko sva šla precej kasneje. Dizel je bil po 49 centov. Komaj sem se zadržal, da sem v desni tank, kjer sem popravljal pokrov, natočil le 200 l, čeprav je nazivno tank velik 235 l. Nisem hotel pretiravati, da ne bi imeli spet problemov s puščanjem nafte. Sva pa natočila 70 l v kante in še skoraj 200 l v levi tank. Zdaj imamo nafte za kar nekaj časa dovolj. Samo na motor lahko pridemo 1000 milj daleč.

Črpalka je v Gibraltarju, a je pred zidom in z nje ni mogoč vstop v Gibraltar, saj tam ni mejnega prehoda. Gorivo pa lahko točiš brez prijave v Gibraltar in ker uradno se stopiš na kopno (razen na pomol in v hišico plačat), imava še vedno status, da nisva zapustila Španije. 

Na poti nazaj si premisliva in namesto v marino zavijeva nazaj na sidrišče. Popoldan Lili opere eno žehto – ker sva motorirala do črpalke in nazaj, imava spet toplo vodo, jaz pa dam v vodo čoln. Lili me odvesla do obale in odpravim se v Carrefour po sveže sadje in zelenjavo. Notri je hiter internet (takoj posodobim vse aplikacije na telefonu in Navionics navtične karte), izbira v trgovini pa je precej večja, kot sem je bil navajen s Kanarskih otokov. Bil sem kot otrok v trgovini z igračami. Res škoda, da razen sadja ne rabiva ničesar.
Razmere na kopnem so podobne kot na Kanarskih otokih. Več kot pol ljudi hodi po ulici z masko, nekateri brez, v trgovini so seveda obvezne. Niso pa tukaj obvezne rokavice.
Ko me je Lili prišla iskat s čolnom, je že pošteno pihalo in sva se kar dobro naveslala do Herona, čeprav sva sidrala le 250 m od obale.

Je pa danes precej topleje kot prejšnje dni. Še zdajle, ko to pišem (ob pol desetih zvečer), sem samo v majici s kratkimi rokavi. Še včeraj sem imel oblečen topel flis. Dopoldan je bilo še zelo mirno, sedaj pa veter že žvižga. Jutri se bo še okrepil. Ker je zahodnik in je sidrišče odprto na zahod približno 3,5 navtične milje, se tule naredi že nekaj vala. Če bo val moteč, se bova prestavila na drugo sidrišče na zahodu, ki je dobro zaščiteno pred zahodnikom. Za zdaj še ni nič hudega, je pa ta veter razlog, da ne greva na pot danes ali jutri. Na najini poti bi imela preveč neugodne valove.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote–Gibraltar (LaLinea) 3. dan

Nisem spal tako dobro kot prvo noč, a je bilo za silo. Lili je imela polne roke dela v svoji izmeni. Jadrali smo malo na levih uzdah, pa malo na desnih, enkrat z motorjem, enkrat brez, pa s flokom in brez ... Vidi se, da je veter zamešan.
Jedro nizkega zračnega tlaka, ki trenutno poganja veter v tem delu Atlantika se nahaja 600 milj zahodno od nas, se pravi, da je 300 milj zahodno od Madeire. Šibko jedro visokega tlaka pa se je razcepilo na dva dela in je en del 200 milj severno od nas, en del pa 200 milj vzhodno. In ti trije sistemi se pretepajo med seboj in mešajo veter okrog nas. Še pred nekaj dnevi je kazalo, da bo anticiklon (jedro visokega tlaka) vzhodno od nas in bomo imeli stabilen veter, a s tem, ko se je razcepil, nam je pač malo prekrižal načrte in nam otežil plovbo. Trenutno piha prav iz smeri Gibraltarja.

A tako pač je. Nad vremenom se lahko pritožuješ, če se hočeš, pomaga pa čisto nič. Lahko le iz trenutnega položaja poskusiš potegniti največ, kar zmoreš in pač nastaviš jadra in kurz vetru primerno. Trenutna taktika je, da raje vozim na sever, kot na vzhod, saj je za kasneje napovedan veter z več severne komponente. Vsaka milja severne širine, ki jo to noč naredimo, nama bo kasneje še prav prišla. Seveda ob predpostavki, da bo vreme takšno, kot so napovedali, saj je vremenska napoved, ki jo imava, pač še iz torka, se pravi, da je stara tri dni. Novo napoved bova lahko pridobila šele na cilju. Nekaj pred četrto uro zjutraj vidim v daljavi lučko. Na AIS-u ni ničesar, torej verjetno vidim jadrnico. Predaleč je, da bi razbral luči. Čez 20 minut izginejo za obzorjem.

Ob 9.40 pa se oglasi AIS-alarm. Nevarnost trčenja. CPA=0. Kje za vraga na širnem morju najde prav mene, da me hoče povoziti. Ladji je ime Star Hidra in je 196 m dolga tovornjača, ki pluje s 15 vozli proti Braziliji. 

Čez tri četrt ure se bomo zaleteli, pravi AIS. Ker so še 12 milj daleč, jih z očesom še ne vidim, tudi radar jih ne najde.

Super zadeva je tale AIS. Da ti veliko časa za izogibanje. Oni so me morali tudi zaznati na AIS-u, saj oddajam. Ker sem jadrnica, sem v primeru nevarnosti trčenja po pomorskih predpisih dolžan ohraniti smer in hitrost, ladja pa je dolžna narediti manever izogibanja. Ne ukrepa. Manj kot pol ure je še do srečanja in AIS pravi, da se bomo srečali na manj kot 100 m, in sicer enkrat levo, enkrat desno od nas, kakor nas pač zanese val. 

Če ladja ne ukrepa, moram jaz. Vozim orco, veter je 45° z moje desne. Ladja prihaja tudi z rahlo desne. Če nekaj stopinj odpadem – to pomeni zavijem bolj stran od vetra – to zlahka naredim. A v tem primeru bi bil jaz spredaj. Če slučajno zmanjka vetra, sem lahko v zagati. Preveč tvegan manever je to.

Raje stisnem še nekaj stopinj v veter, da spustim ladjo mimo pred seboj. Če se ne bo izšlo, lahko še vedno naredim obrat proti vetru. Hitrost seveda precej pade, ko tiščim preostro v veter. Ves čas sem za krmilom, saj zdajle ni primeren trenutek, da mi jadra zaplapolajo in se ustavim.

Ladja gre mimo mene na manj kot milji razdalje. To bi bilo kje ob obali sicer veliko, a na odprtem se ladje tipično izogibajo na večjih razdaljah. Kmalu po srečanju pade veter in jadrom se pridruži motor.

Heron: Lanzarote–Gibraltar (LaLinea) 4. dan

Dan začenjam na tej pasaži zgodaj. Po navadi okrog druge ure zjutraj (po navadi sem ob tej uri šele hodil spat). 

Sistem straž imava urejen tako, da ima Lili večerno stražo, nekako od 18. ure naprej, jaz pa grem po večerji spat in spim (v teoriji) med 19. in 2. uro. To je sedem ur, kar je dovolj. Je pa težko iti spat (in zaspati) ob sedmih zvečer, ko je zunaj še sonce.

Lili gre spat ob dveh in spi do jutra, ko imava kavico in zajtrk, kar je okrog desetih. Čez dan sva oba v glavnem pokonci, le za kakšno uro kdo vmes zadrema. Današnja nočna straža se je začela v solidnem vetru. Lili je razpela vsa jadra, motor je ugasnjen. Ne moreva voziti v smeri, saj piha z vzhoda, midva pa bi morala iti na vzhod-severo-vzhod. Namesto 60° imava smer 45°. V začetku. Potem se veter obrača in krivi naju vedno bolj na sever. Proti jutru piha točno iz smeri Gibraltarja.

Tudi val se poveča. Daljši val prihaja z boka (s severozahoda), kratek in špičast pa iz smeri 60. Kombinacija je precej neugodna in barka se zelo ustavlja, ko jo zadene rafal malo večjih valov. 

Na oceanu vozit orco je težko. Da bi dosegel kot v veter 45°, kot na majhnih valovih, je utopija. Komaj dosegam 60°. To pomeni, da morava za 10 milj proti cilju prejadrati 20 milj. Predstavljajte si enakostraničen trikotnik. Slabši kot je zato, ker so valovi veliki in ustavljajo barko, zato je treba jadra natrimati bolj na moč, se pravi več trebuha. S tem pa se izgublja kot v veter.

Precej dela imam to jutro, saj je veter zelo neenakomeren. Potem zapoje rola ribiške palice. Riba! Malo zategnem zavoro na roli, da se odvija počasneje. Riba je divja in močna. Boriva se, nekaj časa zmagujem jaz, nekaj časa riba. In riba se utrudi hitreje. Barke nisem ustavljal, samo malo sem upočasnil. To se mi je do zdaj izkazalo kot najboljša taktika.
Ribo pripeljem do barke. Krasna tuna z rumenimi plavutmi in zelo velikimi očmi. Dolga je kakšnih 70 cm. 

Pokličem Lili. Ne zbudi se. Tako lepo spi, da nimam srca, da bi jo metal iz postelje. Bom pa sam. Seveda nimam pripravljenega nič. Ne gafa ne noža, nič. Poskušam jo zahakljati kar iz kokpita, a je daleč. Riba se požene iz vode in se ji v zraku uspe odpeti s trnka ... 

Malo sem žalosten, a takoj vržem vabo nazaj v vodo. Ne mina minuta, ko laks spet zapoje. Tokrat se borim še bolj, ta riba je močnejša. Skrbi me že, da sem si nakopal prevelik zalogaj, a se riba hitro utrudi. Pripeljem jo za barko in jo ravno toliko privzdignem, da ima glavo zunaj in telo v vodi. To jo za čuda nekoliko umiri.

Hitro se privežem in stopim na kopalno platformo. Valovi so precej zoprni in barka skače, kot bikec. Lovim ravnotežje in ribo mi uspe ujeti na kavelj. Dvignem jo in ji hitro nataknem zanko okrog repa. To sploh ni enostavno. Na eni roki na kavlju držim ribo, z drugo ji natikam zanko na rep. Barka skače, riba se premetava, potreboval bi še dve roki. Eno za to, da bi se držal, da ne padem, drugo pa za to, da tisto zanko zategnem. Vrvico primem med zobe in zategnem zanko. Sedaj mi riba ne more več uiti. Obesim jo za rep in ji spustim kri. Zato, da je ne mučim dolgo, in zato, da je meso boljše.

Kar na platformi jo sfiletiram in pospravim v hladilnik. Ostanke ribe dam v posodo, da jih kasneje do konca očistim. Če že ubijem tako lepo ribo, hočem, da porabimo vse njene užitne dele. Enake sorte tuna je kot prva, le bolj čokata. Ko vse očistim in pospravim, sem že dobro utrujen. Ribi se vedno zahvalim, da nas bo nahranila in se ji opravičim za njeno žrtev. Palica roma v skladišče. Dokler vse ribe ne pojemo, se na Heronu ne lovi.

Ura je že deset, jaz pa sem že osem ur na straži. 

Danes je bilo dela čez glavo. Sploh se ne spomnim, kolikokrat sem spreminjal konfiguracijo jader. Glavno jadro je bilo na vseh krajšavah, flok od celega do nič in veliko vmes, pa občasno viharnik, skratka delovna noč. Veter pa, kot bi se igral z mano. Malo piha 8 vozlov, potem 15, pa 12, pa 18 ... Da ne govorimo o tem, da je ves čas spreminjal smer za kakšnih 30° levo–desno. Ravno toliko, da je treba ves čas delati na jadrih, popravljati smer in delati obrate proti vetru, da je VMG vsaj za silo dober. 

Z okostja ribe sem porezal vse ostanke mesa in koščke skuhal, Lili jih je namočila v olivno olje in začinila. Zajtrk je bil odličen. Za kosilo pa seveda sveža tuna po receptu Lili (skoraj surova, česen, ingver, čili in sojina omaka). 

Za popoldansko zabavo pa je poskrbela Lili, ko je zagledala v daljavi bokobran. Seveda sva ga potegnila iz vode, kar je v oceanskem valu kar zabava, saj ga veter in valovi premetavajo sem ter tja, barko pa seveda tudi. Bokobran je velik, okrogel, oranžen. Prav nam bo prišel, le oblekice zanj pač nimava, in ker je velik, ne bo šel v locker.

Nato na barko prileti droben ptiček. Podoben je naši penici. Počivat je šel na drugi križ na jamboru. Ni mi jasno, kako lahko tako majhen ptiček preleti take razdalje. Ne vem, če sploh lahko sede v vodo in vzleti.

Heron: Lanzarote–Gibraltar (LaLinea) 4. dan

Lili me zbudi malo pred drugo uro zjutraj. Vetra je zmanjkalo, valovi pa so se povečali in glavno jadro udarja in trpi. Plahutanje in zategovanje jadra precej uničuje, zato me pokliče, da jadro zloživa. Ponoči in v valovih je treba imeti dovolj izkušenj, da jadro lepo pade v vrečo. Lep kos poti je prevozila. Nekaj na jadra, nekaj v kombinaciji z motorjem, a zdaj se jadra ne gredo več.

Nekaj ur motoriramo, vetra je par vozlov v krmo. Povsem neuporabno. Valovi pa so precej neugodni in rolamo se kot pijanec. Ne vem, ali Lili sploh lahko kaj spi v takem. Poskušam z odklonom smeri levo ali desno, a nič ne pomaga. Kasneje se pojavi nekaj vetra in kmalu hitro napredujemo v pravi smeri s polnim glavnim jadrom, flokom in viharnikom.

Ko sem dvigal glavno jadro, je okrog barke zaprhutal enak ptiček, kot sva ga videla včeraj. Verjetno je prenočil na barki in ga je jadro prestrašilo. Sede na ograjico in me očitajoče gleda. Dragi moj ptiček, ne pritožuj se, saj si slepi potnik. Če ti ni všeč na jamboru, greš lahko recimo v čoln, ki visi zadaj pod sončnimi celicami. 

Na vremensko napoved se zdaj ne moreva več dosti zanesti, saj je stara že pet dni. Do včeraj je še kar držala. Šele od včeraj je veter precej drugačen od napovedi. Ponoči je nekajkrat deževalo. Kar pošteno je opralo jadra in vrvi, ki so zdaj precej mehkejše. Se vidi, da smo blizu britanskemu teritoriju, ker nas moči dež. 

Za zajtrk si privoščim tunina jetra in srce. Odlično. Do trafic separation zone (ločilne sheme plovbe) poteka plovba brez posebnosti, potem pa je treba prečkati to avtocesto. Veter mi ne dopušča plovbe direktno v smeri Tarife. To bi bila čista krma in preveč nas rola za kaj takega. Zato vozim polkrmo bolj v smer Barbate in celo bolj proti severu. Zato moram prečkati zunanjo ločilno shemo.

AIS je do zdaj precej počival in kazal v glavnem nič ali eno ladjo, zdaj pa je oživel. Ena kolona se vozi na zahod in ena na vzhod. Tu se cona že konča, zato bi se mi formalno morale ladje umikati, ker sem na jadra, a ker jih je toliko, nimajo prav dosti manevrskega prostora, pa tudi sicer se jim raje na daleč izogibam. Tiste, ki vozijo na zahod, se razcepljajo: ene proti ZDA, ene proti Braziliji, ene ob Afriki navzdol, ene pa proti Angliji in severni Evropi. 

AIS-alarmi piskajo. Jasno, saj imam nastavljeno še oceansko polje varovanja (kar mi lahko pride na dve milji, je že znak za preplah). Preklopim v priobalni režim, kjer je cona varovanja precej manjša. Nato poskušava nekako prečkati to avtocesto. Počutim se kot počasen ježek, ki prečka hitro avtocesto. Niso nevarne tiste ladje, ki so blizu nas, ampak tiste, ki bodo blizu čez pol ure ali eno uro. Spremeniva smer in najdeva luknjo med ladjami, nato pa hitro čez. To 'hitro' pomeni skoraj eno uro plovbe.

Srečno sva čez in študiram plimne tabele in tokove v Gibraltarski ožini. Z nekaj sreče bova imela tok v najino korist večino časa. Veter je upadel in 50 milj pred ciljem pospravim vsa jadra in vozim na motor. Kar hitro gre, očitno se že pozna tok. Kak vozel nama doda.

Je pa morje povsem zmešano. Valovi so od vsepovsod, ozki, špičasti, neugodni. Prav pošteno naju rola. Lili se ne pusti motiti in kuha elaborirano večerjo. V nekem trenutku pa skleda s solato (še nezačinjena) preskoči rob pulta in poleti čez salon na tla. Ne bo ji uspelo. Vseeno bo pojedena. Pobereva jo in znova opereva. Veter se nekoliko okrepi in razprem flok in viharnik za vožnjo z vetrom v krmo. Takoj pospešiva.

Okrog 18. ure ujameva GSM-signal! Blizu sva. Vidiva Afriko in Španijo. A barka je kljub vsemu počasna stvarca. Sva že praktično v ožini, a do sidrišča imava še 6 ur ali več. Zadnje ure se vedno vlečejo. 

V ožini morje vre. Kaj takega sem videl le v Mesinski ožini. Veter se okrepi. Jadra in tok poženejo barko do največ 9,4 vozla. A večino časa v ožini vozimo sedem, osem ali malenkost več. Prihod v Gibraltarski zaliv ponoči je adrenalinska zadeva. Oba sva polno zaposlena. Ladij je sicer manj kot takrat, ko sva bila tu nazadnje, a še vedno je treba slalomirati med velikani na razdalji nekaj metrov. Težava je, ker zasidrana velika ladja skrije kakšno manjšo, ki pluje. In potem jo naenkrat vidiš na AIS-u in radarju in z očmi. Prej nisi vedel, da obstaja, zdaj pa je nekaj sto metrov oddaljena in divja proti tebi ...

Prebijeva se do sidrišča na španskem delu zaliva in ob 01:00 zjutraj vrževa sidro. Pot od Lanzarota je trajala 130 ur neprekinjene plovbe. Povprečna hitrost je bila 5,1 vozla, maks. 9,4 (s tokom v ožini), preplula pa sva 661 navtičnih milj.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron