Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Zvečer in ponoči je v sidrišče prihajal swel, ki ni bil nič hudega, dokler smo bili obrnjeni vanj s premcem ali krmo, če nas je dobil na bok, pa smo se neprijetno zibali. Veter je bil šibak, tok je občasno obrnil barko po svoje in smo se vrteli in zibali. Zvečer sem celo poskušal trik z vrvjo s stranske bitve na verigo, a je bil veter prešibak, da bi nas sploh obrnilo.

No, spati se je vseeno dalo (z občasnim zbujanjem).

Ob osmih dvignem sidro in odplujeva. Napovedanega je malo vetra, ki naj bi se čez dan obrnil in bi začeli z vetrom v krmo, popoldan pa naj bi bilo točno v nos. Na srečo je bil veter malenkost drugačen in smo lahko večino dneva motorsailali, nekaj časa celo samo jadrali. Redko je pihalo več kot 10 vozlov.

Na poti nama je zmanjkalo goriva v levem rezervoarju, kar sva pričakovala. Ta tank sva napolnila v Gibraltarju in je zdržal kar dolgo, glede na to, da sva precej motorirala. Odzračil sem motor in preklopil na desni tank.

Odzračiti Yanmarja je čisto enostavno, saj ima na vrhu filtra za gorivo ročno črpalko za gorivo. Če je gumb mehak, to pomeni, da je v napeljavi zrak. Potem samo pritiskaš na gumb, dokler ne otrdi. Takrat je v napeljavi gorivo. Potem motor ne vžge čisto takoj, saj traja nekaj sekund, da gorivo pride skozi šobe. V trenutku, ko je goriva zmanjkalo, sva bila precej daleč od vsega, vetra pa je bilo le 3 vozle. Trenutek sva izkoristila za kopanje in zaplavala v krasni temno modri vodi. Tule je zelo vroče, zato ohladitev prija.

Za dnevni cilj sva si zastavila, da prideva nekam blizu Cefaluja, ali celo do samega Cefaluja. A za Cefalu bi potrebovala boljši veter. Odločiva se za sidranje v Termini Imerese. Sidra se lahko takoj južno od luki. Prvič sva se temu kraju izognila na daleč, saj je z vode videti zelo industrijsko. Tu prečrpavajo nafto s tankerjev in imajo v ta namen več kot miljo dolg naftovod od obale v morje. Šele tam je dovolj globine za tankerje. Letos sva pa prebirala pilota in tam piše, da naj nas grda luka ne odvrne, in da je mestece vredno ogleda, saj je to staro mesto (1500 let), z ozkimi uličicami v hrib, ki ga turizem še ni pokvaril. No, bomo videli jutri. Danes se nama ne da z barke.

Ob osmih zvečer vrževa sidro. Sva edina barka. Sidrišče je videti precej zaščiteno in res smo na miru. Bomo videli, kako bo čez noč.

Skoraj 12 ur sva plula danes in preplula 54 NM, od tega večino s kombinacijo jader in motorja.

Danes sem med jadranjem tudi zlezel na jambor, da sem nazaj zavezal škripec za vrvice, ki vodijo glavno jadro v vrečo. Ta se je pred dnevi odvezal in sem imel do danes to rešeno improvizirano z dvižnico špinakerja. Ni bilo treba prav na vrh, le do drugega križa. Seveda je ena ribiška barka delala štalo, ko sem bil na vrhu. Prej je bil skoraj na mestu in ni obstajala nevarnost trčenja, potem pa se je odločil, da se malo popelje naokrog in se je usmeril točno na nas. Manevri izogibanja niso delovali, ker si je bedak hotel od blizu ogledati, kaj se dogaja na jamboru. Ima srečo, da nisem imel zgoraj frače, ker bi mu spustil en kamen v betico.

Pustimo to, da smo bili na jadra in zelo počasni (slabe 4 vozle), da smo bili desni in da se on najprej ni premikal, potem pa je pospešil proti nam. Če bi prišlo do trčenja, bi on samo rekel, da je imel obešeno košaro in je lovil ribe, torej bi se mu mi morali ogniti. Ja, ampak kako se izogneš nekomu, ki se ti postavlja pred premec?

Na splošno je to v Italiji problem, ker vsi vozijo tako na blizu. Recimo: nasproti ti gre jahta z 20 vozli hitrosti, ti jadraš s 5 vozli. Videti je, da se bosta srečala na razdalji 300 m. Ni problema. A ko je on pol milje daleč, zavije proti tebi. Ne moreš ohraniti razdalje, če delaš karkoli. Odglisira mimo tebe na razdalji 30 m in ti veselo pomaha. Njemu je lahko, saj on ve, da te vidi. Ti pa ne veš, ali te res vidi, ali pa je obrnil kar tako, za zabavo, gleda pa nazaj, kako si njegova dama maže kremo na stegna.

Danes sva se peljala mimo precej zanimivih mest, tudi mimo Palerma, a nekako se nisva mogla odločiti, da bi zavila v Palermo. Za ogled bi verjetno potrebovala nekaj dni. Mogoče greva tja kdaj drugič.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Celo noč je žvižgalo brez pavze, a sidrišče je prav nenavadno mirno. Vala ni niti za vzorec, razen tistih 15 cm, ki se naredi od plaže do barke. Še največji val dela Heron, ko pleše na sidru ob sunkih vetra. Hrup pa je moteč in utruja. Veter žvižga med priponami, cerade ropotajo, vreča jadra plapola in sidro se zateguje. To človeka utruja, saj nehote misliš na to, da lahko popusti veriga ali pa da veter strga bimini.

Za Tuelado sva imela velike načrte: Malo na obalo, pa z avtobusom do mesta, kjer je kakšna trgovina, morda celo najem avta in izlet po Sardiniji. Ampak piha tako, da sploh ne dava čolna v vodo. Do obale bi bila vsa mokra. In ker kruha nimava več niti v skrinji ga speče Lilika. To je prvič, da sprobamo pečico in dobro se je izkazala (Lilika in pečica). Kruh je ravno prav pečen, ni zažgan, ni suh. Skratka nimam pripomb. Oblika je super rustikalna, a to je dobra lastnost, okus pa res dober.

Naredila je kruh s sodo bikarbono, da nama ni bilo treba čakati, da testo vzhaja. Ko je kruh pečen odsidrava in greva pogledat za rt še tretje sidrišče, kjer je izliv rečice. Tudi to izgleda povsem spodobno. Morda je nekoliko več vetra, saj teče rečica po dolini in kanalizira veter v sidrišče.

Ugasneva motor in se napotiva z vetrom na jugovzhod. Danes imava le dobrih 5 milj poti. Brez jader je naša hitrost 3 vozle. Razvijeva flok in takoj pospešimo. Hitrost se ustali pri osmih vozlih, saj piha dobrih 30 vozlov vetra. V začetku ni še nič vala, a že po milji ali dveh se val razvije - kake pol metra ga je in narašča, saj ima vedno več prostora.

Nekaj pred rtom odvijeva viharnik in v njegovem zavetrju zvijeva flok. Precej lažje gre, kot sem se bal. Brez viharnika bi se namučil. Hitrost brez floka seveda pade, a se ustali pri šestih vozlih. Šest vozlov samo na tole malo flikico z vetrom v krmo.

Rt Malfatano je nižji, kot Teulada včeraj, a kljub temu povsem zapreva barko preden začneva obračati za rt. Neka valov naju poškropi, nekajkrat naju dobro položi, potem pa smo v delnem zavetju. Piha sicer še vedno, le valov ni več. Voziva laško orco v zaliv. Ko zvijava viharnik se kar dobro namučiva, saj veter tako vleče jadro, da ga komaj navijem.

Tam, kjer sva hotela sidrat je že ena barka in sicer naši stari znanci - trimaran Lady Bird, ki ga srečujeva vsakih nekaj dni. V tem vetru si ne upam globje v zaliv, saj je precej plitvo, zato greva na rezervno lokacijo. Žal je tudi tam že ena velika jadrnica. 30 meterska mrcina z jamborom do neba. Najina tretja opcija je delno 'nasmetena' z gumenjaki, a ti so bliže obali in najdeva kos peska, kamor vrževa sidro. Dobro smo skriti med malim polotočkom in otočkom.

Voda je gladka, kot da ne bi bilo veliko vetra. Veter prihaja čez hribček polotoka in nas udari enkrat z leve in enkrat z desne, a nasploh precej izven normalne smeri vetra. Dva rta sta veter obrnila za 90°. Namesto severozahodnika imamo lokalno jugozahodnik. Sunki so precej divji, vmes pa popolno zatišje. Instrument kaže vse številke od skoraj nič do več kot 30 vozlov. Kar precej nas vrti, a mislim, da smo dobro sidrani, čeprav za moj okus preblizu boj, ki označujejo plažo, a prostora ni ravno na pretek.

Danes sva preplula le 6 milj, večino z vetrom v krmo. Na motorju spet ni nobene nove ure, hitrosti jadranja pa so bile med 6 in 8, vetra pa med 25 in 30 vozli z močnejšimi sunki.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron