Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Originalni dnevnik za 2. julij 2020 sem pomotoma zbrisal, če ga kdo ima, se priporočam zanj. Tule še enkrat pišem po spominu za dva dni nazaj:

Noč je bila še kar v redu. Škoda, da je vojska prepovedala dostop v najboljši in dobro zaščiten del zaliva, a tudi tu se je dalo spati.

Danes imava dolgo pot, zato kar zgodaj odrineva, čeprav še ni nič vetra, a danes morava prepluti 40 milj proti jugu, saj vmes ni dobrih sidrišč za veter, ki je napovedan. Iz Lionskega zaliva namreč začenja nažigati mistral, ki je tukaj hud veter. Napovedujejo večmetrske valove in veter čez 30 vozlov. V takem pač ni modro sidrati na privetrni strani.

Popoldan začne pihati in lepo napredujeva. Valovi so že veliki in jadranje je utrujajoče. Takoj, ko malo ne paziš, se treščiš v nekaj trdega. Najin cilj je Calaseta, sidrišče na otočku Antioco. To je malo jugovzhodno od Carloforteja. Pravijo, da je sidrišče boljše, kot je videti na prvi pogled. In res mi za severozahodnik tole sidrišče od daleč ni videti ravno najboljše, saj je odprto vse do Francije.

Ko prideš bližje, pa se vidi, kako nekaj plitvin in trije valobrani marine in luke Calaseta pravzaprav kar dobro zaščitijo sidrišče takoj pod zadnjim valobranom. To je plitvo sidrišče, sidra se v globino 3 m. Žal je celoten res dober del sidrišča poln lokalnih čolnov in manjših jadrnic na bojah.

Midva bi sicer lahko sidrala zraven, a bi bila že delno izpostavljena in v primeru, da se veter le malo obrne, bi se znašla v 2,5 m vodi čisto blizu čeri za krmo in precej blizu čolnov na bojah. Če bi se tukaj razvil val, bi se lahko okrepil zaradi majhne globine in bi postalo nevarno.

Zato se raje odločiva za sidrišče na sosednjem otočku Sveti Peter, ki je oddaljen le slabe 4 milje čez preliv. Tam sva že bila in sidrišču zaupava. Sicer lahko pride nekaj vala okrog otočka, a v bistvu je dobro zaščiten pred severozahodnikom.

Očitno nisva edina, ki misliva tako, saj smo v zalivu štiri barke za čez noč (dnevnih gumic ne štejem): dve enotrupni jadrnici, en katamaran in en trimaran. Ta trimaran sva že večkrat videla na raznih koncih Sardinije. Videti je, da imajo podobno pot kot midva.

Dolga pot je danes za nama, celih 50 milj sva danes prevozila po velikih valovih in sva dobro utrujena. Vseeno si privoščiva še kopanje, da spereva s sebe sol, ki jo je pršec napihal na naju. Voda se je občutno ohladila.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

To, da sva se vrnila pred plažo Laxxaretto, je bilo zelo dobro. Kopanje je bilo lepše kot pred mestom, tako zvečer kot zjutraj, noč pa mirna takoj potem, ko so utihnili mladci na plaži. Italijanski rap pač ni moja priljubljena glasba.

Zjutraj je malo vetra, a kmalu potem ko izplujeva se vetrič dovolj okrepi, da imava prav sanjsko jadranje. 10 vozlov z boka je res gosposko jadranje. Heron drsi s 5 vozli skoraj neslišno in brez nagiba.

Danes nimava daleč, le do Bose Marine sva namenjena, tam je varno sidrišče, saj čez noč napovedujejo dober meter valov. Sonce sije, elektrike je dovolj, zato delava vodo, Lili pa opere en stroj perila. Tedaj vidim, da imava v kaluži nekaj vode. Ni je veliko, a me jezi, ker ne najdem vzroka.

Možnosti so:

1. pušča kje pri watermakerju,
2. pušča kje pri motorju,
3. pušča tesnilo osi vijaka,
4. pušča iztok pralnega stroja,
5. pušča prednji rezervoar za vodo,
6. pušča vodovodna napeljava.

Sistematično grem od ene do druge točke, a vzroka ne najdem. Ko vodo pobrišem, nova ne priteče. Na kratko celo zaženem motor, da stestiram, a je vse suho. Nerešen problem, ki mi žre živce. Za vsak primer namažem Volvo tesnilo pogonske osi, to nikoli ne škodi.

Medtem ko visim v motorni prostor, mi Lili sporoči, da se je veter okrepil in piha 15 vozlov. Sva že povsem blizu Bosa Marine in skoraj hkrati se odločiva, da bi bilo tak veter škoda spustiti. V hipu spremeniva cilj: Oristano, ki je bil v planu za naslednji dan.

To bo sicer dolga plovba. Namesto 20 milj jih bo skoraj 50. Če bo veter dober, bova tam pred mrakom. Zvečer je luna zunaj in nič hudega, če prideva ponoči.

Dobro letimo. Hitrost je dobrih 7 vozlov, večkrat čez 8. Kmalu morava skrajšati glavno jadro, spredaj pa je le viharnik. Sicer so se naredili nekaj večji valovi, dober meter so visoki, nekateri vmes so večji, a ker je vetra dovolj, je plovba vseeno hitra in udobna. Paluba pa je tako ali tako že slana in se ne sekiram, če nas občasno naskoči kak val.

Popoldne veter malenkost upade, a dodava flok in obdrživa dobro hitrost. Veter se je prehitro upehal. Dvigneva glavno jadro do vrha, a hitrost ni več visoka.

Lili naredi odlično kosilo, pa kaj potem, če vozimo 4 namesto 7.

Za zadnjih nekaj milj pa je vetra premalo, da jadra ne bi opletala in tolkla, ker so valovi še vedno precej veliki.

Odmotorirava tisti zadnji košček in se malo pred sončnim zahodom veževa na bojo, saj je tu narodni park, cona C. Na hitro še skok v vodo, preden postane premrzlo, da greva čista v posteljo, če že imam svežo pižamo.

Danes sva preplula 48 milj, na motorju pa sva naredila 2 uri. Eno lepših jadranj v zadnjih tednih.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Kako lepa nedelja je bila danes!

Ponoči je veter čisto popustil in barka je večkrat zajahala bojo. Tudi to je eden od razlogov, da ne maram boj. Ta je imela kovinsko nadgradnjo, ki je prav grdo trkala po bokih Herona. Vrv sem napeljal prek sidrnega rolerja in jo povsem skrajšal. Potem je dala boja mir. Sem pa vrv zavezal tako, da če bi se dvignil veter, bi na trenje vrv popustila za dva metra in bi bili dobro privezani tudi za veter.

Zjutraj si greva ogledat okolico, predvsem Neptunovo špiljo. Ne, ne greva na kopno in po 650 stopnicah gor in po 650 stopnicah dol. Špiljo in njeno okolico si bova ogledala kar z barke iz sence biminija in s kavico v roki.

Najprej morava mimo rta Capo Caccia. To je mogočna navpična skala, ki se dviga kakih 200 m v nebo. Motorirava, saj vetra še ni, pa tudi sicer bi se preveč vrtinčil ob mogočnih skalah. Na jadra si tudi ne bi upal med obalo in malim otočkom zraven. Seveda nisva sama. Točka je zelo popularna in naokrog šviga nekaj deset motornjakov.

Seveda, nedelja je, vreme je lepo in vsi lokalci so na vodi. Verjetno tudi nekaj turistov. Stopnice v špiljo so speljane po navpičnem klifu in so videti prav zanimive, a raje jih gledam z barke, kot da bi v vročini hodil po njih.

Pri vhodu v jamo je kar nekaj ljudi. Dobro, da nisva šla. 

Takrat se dvigne nekaj vetra in ko zapeljeva iz preliva med otočkom in obalo, razvijeva flok in obrneva barko na odprto, da obkroživa otoček. Takrat pa doživiva nekaj, česar nisva še nikoli. Tik za barko zagledava temno senco.
Najprej pomisliva na delfina, ampak se giblje povsem narobe. Z repom ne maha gor in dol, kot vsi morski sesalci, ampak levo desno, tako kot ribe! Ko pride bližje vidiva, da je tuna. Plava en meter za barko, tik pod gladino.

Plujemo zelo počasi – dva do tri vozle, saj sva razvila le eno majhno jadro in ugasnila motor. Tuna nekaj časa plava za nama, potem izgine.

In se spet vrne. In to ponovi večkrat. Noro! Česa takega še nisva videla.

Jaz ji celo vržem mali košček kruha, a se ne zmeni zanj. Kakšne sardelice pa žal nimam pri roki. Mogoče je mislila, da sva ribiška barka, ker plujeva tako počasi. Oni so včasih počasni, kadar vlečejo mrežo, ali ko čistijo ulov. Verjetno je upala, da bova v vodo metala ribe, ki niso tržno zanimive.

Če bi taka tuna prijela na mojo vabo, bi bili vsi v težavah. Ne verjamem, da bi jo lahko ujel. Dolga je bila približno en seženj, težka pa je morala biti blizu 50 kg. Vsaj jaz sem jo tako ocenil, meril je nisem, povedala pa mi tudi ni. Lepa riba je bila.

Veter se je medtem lepo okrepil in odjadrala sva samo na flok v enega od zalivov pred Algherom. Pri tem sva občasno dosegala tudi 6 vozlov hitrosti, večino časa pa je bilo okrog 4. Ravno prav za udobno malico in urico pozneje sva na cilju.

Sidrava v lepem zalivu vsega 3 milje od Alghera. V zalivu je vse polno bark. Tudi jadrnice so tu. Zdi se, da je danes iz marine prilezlo vse, kar plava. Na plaži so senčniki drug čez drugega in o kakem distanciranju ni ne duha ne sluha. Peska se ne vidi, toliko ljudi je na plaži. 

Morava se tudi navaditi na italijansko šolo plutja, se pravi na kol. Nima smisla, da se poskušaš na široko izogniti gliserju, ker on bo peljal tik ob tebi, ne glede na to, kaj delaš. Da te od blizu pogleda, jasno. Mogoče te pozna, mogoče imaš na krovu kakšno dobro mrho. To je seveda treba vedno preveriti od blizu. Predvsem pa hoče, da od blizu vidiš njegovo makino in to, kakšen frajer je. 

Tudi sidrajo podobno. Lili vprašam, ali mogoče nisva preblizu sosednje barke, saj se mi zdi, da že rahlo posegamo v njihovo sfero zasebnosti, ko se mirno vmes sidra še ena barka, še ena pa se rafta na njo. Na splošno je na skoraj vsako malo večjo barko vezana še kakšna manjša, samo da je žur.

Do večera se zaliv izprazni. Ostanemo edina barka v zalivu in daleč naokrog. Zadnje jadrnice jo počasi mahajo proti marini pri Algheru. Italijani bodo za večerjo doma. 

Danes sva preplula 10 NM, od tega eno uro na motor.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Veter se je pošteno okrepil in na sidrišču pred Mindelom je postalo pestro. Orplid je bil privezan na muringu, katerega lastnik je Kojf. Čakal me je že na pomolu. Z mojim gumenjakom sva se odpravila na barko in začela odvezovati vse vrvi muringa. Ko se je veter nekoliko polegel, sva odvezala še zadnjo vrv in preparkirala barko na bencinski pomol. Kojfu sem se iskreno zahvalil in mu povedal, da prav kmalu pride moj prijatelj Phyllippe s Kanarskih otokov, ki me je prosil, naj mu priskrbim muring.

Na bencinski črpalki dela Nenas, s katerim sva se v teh treh tednih na Capo Verde spoprijateljila. Prosil sem ga, če lahko za nekaj ur parkiram barko na njegovem pomolu in mi je seveda dovolil, saj ve, da v marini ne pustijo prav ničesar, če nisi v marini in ne plačuješ priveza. Tako sva z Mario lahko natočila še vso vodo, oprala gumenjak in motor, vse skupaj posušila in skrbno shranila v barko, tako da je zasedlo kar se da malo prostora. Palubo imam rad čisto in dobro pregledno. Da bi vozil gumenjak pred jamborom ali kjerkoli drugje, nikakor ne pride v poštev, dovolj je že genaker, ki je v vreči ob jamboru, a za njega res še nisem našel bolj primernega mesta, kot je tam, kajti ko ga potrebujem, je vedno pri roki in to mi je všeč.

V tem času sva v Mindelu spoznala precej jadralcev, ki so se od tod namenili čez Atlantik. Ob vrčku piva smo se poslovili z željo, da se naše poti še kdaj srečajo. Na Zelenortske otoke sva z Mario priplula sama, od tod čez ocean pa nama bo družbo delal mali kuža Rusty, ki ima sedaj komaj tri mesece in bo tako kot midva prvič prečkal ocean. Orplid je tako 24. marca ob 16. uri odprl prednje jadro in se izgubil za rtom, ki vodi v kanal med dvema otokoma São Vicente in Santo Antão. Kmalu po sončnem zahodu je vetra zmanjkalo, saj sva prišla v zavetrje otoka Santo Antão in treba je bilo prižgati staro »mečko«. Toda že po 15 minutah sva spet ulovila veter in motor sva lahko izključila ter jadrala le z genovo. Barka je lepo drsela po valovih, ki so postajali vse večji in večji, dokler se niso ustalili nekje na štirih metrih in tako je bilo prve tri dni. Valovi so se rušili na spryhood in v kokpit, prvo noč pa se je val pripeljal celo v kabino, zato je v naslednjih dneh kabina ostala zaprta.

Rusty je preživljal jadranje brez kakršnega koli problema in močno premetavanje barke ga ni prav nič motilo. Jedel in pil je redno in tudi potrebe je opravljal več kot redno – k sreči na njegovo preprogico, namenjeno prav njemu. Pravzaprav je imel v ta namen dve preprogici, da sem eno lahko pral in sušil, druga pa je služila svojemu namenu. No, včasih mu zaradi močnega valovanja ni uspelo vsega naciljati prav na preprogo, a se je pošteno trudil.

Medtem ko je Rusty užival v plovbi, sva imela midva z Mario vsak svoje težave: Maria prvih nekaj dni morsko bolezen, jaz pa kar nekaj dni hude bolečine v hrbtu. V križu me je močno zategnilo. Običajno se mi to zgodi dvakrat na leto, toda tako hudo ni bilo še nikoli. Tokrat je bila kriva verjetno neprestana napetost in »preža« na vsak val in nagib barke. Četrti dan sem obležal v salonu, saj je bila bolečina tako močna, tudi če sem bil pri miru. Čeprav si na barki pri miru, se barka nenehno premika, nagiblje se sem in tja, tako da je izraz »pri miru« zelo relativen oz. nemogoč. Tako sem prvi teden prečkanja Atlantika preživljal z bolečinami v hrbtu ob že pogosti bolečini v nogi, na kar sem se že nekako navadil. Vsak premik sem naredil premišljeno in počasi, kar pa seveda ni prav enostavno in tudi ne mogoče, saj se prav hitro zategneš ob kakšnem močnejšem premiku barke. Ker mirovanje ni pomagalo, sem izbral drugo terapijo: razmigavanje v kabini in v kokpitu, vaje za hrbtenico in stretching. Deseti dan plovbe sem bil že kot nov.

Za ribolov je bilo morje predivje in tudi če bi ne bilo, ribolov ni bil mogoč: po morju plava ogromno morske trave, travnata polja so se raztezala čez valove, kamorkoli je segel pogled. Vlečenje rapale za barko tako ni prišlo v poštev, saj rapale niso poceni in prav gotovo bi jo izgubil.

Tretji dan plovbe sem odvil še flok in ga nastavil na tangun, prestavil kurz vetrnega pilota za deset stopinj in barka je plula v pravo smer proti cilju. Tudi valov ni več tako zagrinjalo v kokpit in v bok barke, ampak so se rušili za premcem. Od Zelenortskih otokov sem se držal kar se da bolj visoko, saj se je južneje obetalo slabo vreme z nevihtami.

Iz ladijskega dnevnika:

29. marec 2021: šesti dan plovbe. Za menoj je več kot 800 nm. Morje se je nekako ustalilo na trimetrskih valovih, le sem in tja še pridrvi s strani kakšen velikanski val, ki se bodisi zvali na barko ali pod njo in poskuša barko iztiriti iz plovne smeri, ki jo vetrni pilot za zdaj izredno dobro drži. Opažam, da ima pilot malo prostora med ležaji, kar sicer povzroča nepopolno delovanje, a za zdaj še vedno opravlja svojo nalogo. V primeru okvare vetrnega pilota bi moral preklopiti na hidravličnega, ki pa verjetno ne bi deloval še naslednjih deset dni, tako da samo držim pesti in na vsake toliko časa potrkam na les, da bo vetrni pilot deloval brez težav. Tudi jadra sem nastavil tako, da se pilot ne trudi preveč. Maria je končno prebolela morsko bolezen in zdaj lahko že sama pripravi kakšen topel obrok. Prve dni so bile razmere za normalno življenje bolj skromne, saj je zaradi različnih smeri valov barko pošteno premetavalo. Današnja noč je bila prva, da sem si lahko privoščil kar nekaj spanja. Jadra sem samo enkrat popravil in tako so ostala do naslednjega dne, jaz pa sem ta čas kar udobno ležal v salonu v objemu Rustyja. Rusty se je v teh dneh že naučil živeti na barki. Izredno dobro mu gre hoja po barki, pa tudi na gugajočo se posodo z vodo in hrano se je že navadil. Ta mali ulični kuža ima na moji barki rajsko življenje. Tudi na stranišče gre zdaj že na svojo preprogo. Ko jo je treba oprati, preprogo zavežem na vrv in vržem v morje, da se pošteno očisti, nato jo obesim na ograjo in posušim, tako da ima vedno čisto stranišče. Oh, kako srečen pes je Rusty – rešen iz ulic Mindela, kjer so ga preostali potepuški psi grizli in prav gotovo bi slej ko prej postal njihova hrana.

2. april 2021: vreme na Atlantiku je za zdaj stabilno. Že nekaj dni je oblačno, sem in tja se pripelje nad barko oblak z dežjem in na hitro opere barko. Veter je zadnje dni kar stalen: od 18 pa do 28 kn, ravno na robu za jadranje, medtem ko so valovi nekje med 2,5 m in 3 m. Na barki ni kaj prida početi, kar je odlično, saj pomeni, da ni težav, razen tega, da se mi je zakrivila kljuka na tangunu, ki sem ga vpel na kavelj pod jamborom, ki sicer ni namenjen temu, a sem s tem hotel le razbremeniti kljuko za tangun na tračnici, ki teče po jamboru, saj se ta ni najbolje izkazala na jadranju s Kanarskih otokov na Capo Verde. Pa sem sedaj vse skupaj nekako pritrdil še z dvema zategljivima pasovoma, tako da ne povzroča nadležnega hrupa v kabini. Ta dva pasova sem že uporabil na vrhu jambora malo pred Biskajskim zalivom, ko je jambor malo pod vrhom počil in sem ga s tema pasovoma stisnil, da se razpoka ni razširila vzdolž jambora. Tako je jambor zdržal do Kanarskih otokov.

Včeraj je imel Rusty srečen dan, saj so se na palubi znašle kar štiri ribe. Zadnja, ki sem jo našel skrito pod sidrom, medtem ko sem fotografiral barko, kako drsi po valovih, je bila največja. Tri ribe je pojedel včeraj kar surove, večjo pa mu bom danes malo popekel v ponvici.

Z Mario dneve preživljava več ali manj bolj salonu, vsak s svojo knjigo ali pa preprosto poslušava glasbo, sediva v kokpitu, se sončiva in uživava lepoto samote sredi oceana. Veter je v zadnjih dneh postal zelo topel, tudi sonce je izredno močno, kar se obema močno pozna na koži. Ponoči, na nočni straži, ki nikoli ni bila prav dolga, saj se je izkazalo, da ni nikakršne potrebe, še bolj zaznaš toploto, ki jo prinaša veter. Na barki še vedno ni AIS-a in na obzorju ni videti nobene barke, nobenih luči, slišati je le valove in veter. Preden vzide luna, se valovi močneje zapirajo pred barko in za njo. Nato mi na nočni straži sveti luna, na vrhu jambora pa zelena in rdeča navigacijska luč. Po morju se še vedno vleče morska trava in rib zato ni možno loviti. Na jedilniku je krompir, riž, kus kus in kakšne ribe iz konzerve. A tu sredi Atlantika bi se še kako prilegla kakšna sveža riba, pa še limone sem kupil prav posebej za suši! Rib pa nikjer, kar me kar malo jezi.

Včeraj se mi je po satelitskem telefonu javil Mike. Nikakor ne morem ugotoviti, kako je dobil moj inrich naslov, saj mu ga nisem dal. Verjetno je »po sreči« našel moj e-mail, ki je povezan na inrich, in mi javil, da jadra 400 nm pred nama in da je vesel, da sva že za njim. Tudi jaz bi bil, če bi jadral na takšni barki! A kako to, da je tako blizu, saj je le štartal osem dni pred nama? No, seveda, Orplid je prve dni jadral zelo hitro in tako mi ga je uspelo skoraj dohiteti. Mike mi je povedal, da je ponoči skoraj trčil v veliko kitajsko ribiško bojo in da so blizu njega štiri kitajske ribiške ladje, ki jih vidi na AIS.

»Kaj počnejo te ribiške ladje tu sredi Atlantika?« se je spraševal, pa nisem našel nobenega drugega razloga, kot da masovno lovijo ribe in s tem uničujejo ocean. Na žalost!

3. april 2021: vremensko napoved dobivam redno preko satelitskega telefona in vetra je vsak dan manj, kar povzroča počasno vožnjo. A kakorkoli, treba bo potrpeti, motorja se ne bo prižgalo za nobeno ceno!

5. april 2021: danes je Orplid oddaljen od obale le še 240 nm in takoj po sončnem vzhodu sem na desni strani premca opazil prvo ladjo v vsem tem času. Še vedno mi ni uspelo uloviti niti ene same ribe, saj po morju kar naprej plavajo veliki otoki morske trave. Vremenska napoved za danes je sončno in postaja vse bolj vroče. Veter piha za silo, le slabih 20 kn, barka pa se danes premika precej bolj hitro kot včeraj. Čudno se mi zdi, od kod ta tok, saj vsak drugi dan barko ustavlja za vozel in pol, kar mi ni prav nič všeč, kajti Orplid dela zdaj precej manj nm, kot bi jih moral. Naslednji dan pa tok poriva Orplid in pomaga narediti dodatnih 30 nm na 24 ur. Verjetno je to tok Amazonke. In popoldne je končno na morju le malo morske trave, zato spustim rapalo v vodo. Nekaj časa vlečem prvo, nato jo zamenjam in tako ponovim štirikrat, dokler ne obesim na njo najcenejše vabe iz LeClerka. Ta vaba ima največ ulovov od vseh vab na moji barki. Kmalu se iz kokpita zasliši motorček. Hitro skočim v kokpit, previdno zaprem vsa jadra in se lotim ribe. Navijam laks, kot da na njem ne bi bilo nič. Sprva mislim, da se je riba staknila z vabe in da je na njej samo morska trava. A bolj ko sem navijal laks, težje je bilo in na njem je bila riba, dolga kakšen meter. S težavo sem jo izvlekel iz vode in jo vrgel v kokpit. Rusty je iz navdušenja po pasje vriskal, midva z Mario pa tudi. Vesela sva bila sveže ribe, pa čeprav sva ravno pojedla svojo večerjo, a brez dvoma bo danes za poslastico še suši z zadnjo limono, ki je ostala od treh kilogramov limon. Ribo sem očistil in jo narezal na kotlete, rep in glavo pa namenil posebej za juho.

6. april 2021: na srečo veter nekako vztraja in Orplid se je bližal kopnemu. To noč bo treba imeti oči na pecljih, saj plujemo zadnje milje in zjutraj bo treba vpluti v reko, ki vodi v mesto Cayenne. Tok nosi barko proti reki, veter se je močno okrepil in obrnil. Z leve strani se približujejo nevihtni oblaki, vetrni pilot pa zavija kot kakšna kača. Na koncu sem nastavil jadra za jadranje v veter, medtem sem moral pospraviti tangun, kar zaradi ukrivljene kljuke ni bilo prav lahko. Deževalo pa je tako močno, da pred seboj ni bilo moč videti kaj prida. Končno sem se stuširal s sladko vodo – ta dež je podrl moj rekord: mesec in pol kopanja in umivanja le v slani vodi. Tako je pač, ko prideš v tropske kraje. Na vhodu v rečno strugo je vetra zmanjkalo. Tu je voda globoka le nekaj metrov, takoj ko greš izven oznak lahko nasedeš, saj je ponekod globina samo pol metra. Voda je rjave barve, po njej plava »vse živo in mrtvo«. Samo še nekaj milj in že smo pred pomolom. Priveževa barko ob pomol, na katerem je parkiranih nekaj plovil za poglabljanje reke in merjenje globine. To naj bi bila edina marina v tej Francoski Gvajani. Mesto Cayenne je oddaljeno 5 km in povsod naokrog je le pragozd.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Še včeraj sem se hvalil, da je sidrišče mirno in brez hrupa z obale, a zarečenega kruha . . .

Kmalu sva ugotovila, kam se zgrinjajo vsi tisti ljudje, ki sem jih videl zvečer.

Na eni od teras so imeli očitno neko tekmovanje. Občinstvo je burno navijalo, vzklikalo in ploskalo ob podlagi glasbe.

Na srečo zadeva ni trajala predolgo in je bilo kmalu po polnoči že normalno.

Sva se pa oba zbudila okrog treh ponoči. V sidrišču so se razvili prav neugodni valovi. Kratki in visoki, ki so prihajali z jugozahoda. Na jugozahod smo povsem odprti.

Vetra skoraj ni bilo in so valovi Herona malo vrteli naokrog.

Ko so nabijali od zadaj, se je cela barka stresala, kot bi jo hoteli razbiti, ko so udarjali od strani, smo se veselo nagibali in se kotalili po postelji. Ko so prihajali od spredaj, smo malo poskakovali, a je bilo še najbolj znosno.

Od kod so se vzeli, mi ni jasno.

Vremenska napoved je predvidevala mikro valovčke – 10 cm, največ 15. Nikjer, stotine milj daleč ni bilo močnega vetra. Le kaj je naredilo te valove?

Imelo me je že, da bi se šel presidrat za valobran, ko me je premagala utrujenost, valovi so nekoliko ponehali in sem zaspal.

Za danes je napovedan lep jugozahodnik treh do štirih boforov, najina smer pa je sever-severozahod.

Navdušeno dvignem glavno jadro, a glej ga zlomka, vetra je vsega nekaj vozlov in to v premec. No, 10° od premca, če smo natančni, a za jadranje je to ista žalost.

Večino dneva je pihalo 0 do 5 vozlov pravega vetra.

Šele nekaj milj pred ciljem zapiha dovolj, da ugasneva motor in na vsa jadra 'drviva' s 3 vozli.

Za 25 milj, kolikor sva danes preplula, sva 5 ur motorirala in eno uro jadrala. Ali sva zaman investirala v nova jadra?

V zalivu so spet boje, ki jih postavijo v nacionalnem parku. Edina razlika glede Hrvaške je, da tule ni treba plačati vstopnine v park in da so boje tudi brezplačne.

Seveda je nekaj sto metrov pred bojami začelo resneje pihati. Pa kje je bil ta veter cel dan?

Lili me kljub vetru kot vedno pripelje točno nad bojo. Hočem jo dvigniti s čaklo, pa je ne morem. Boja je pretežka. Kavelj čakle (plastičen) se samo ukrivi. Na srečo se ni odlomil.

Premec Herona se dviga skoraj 150 cm nad vodno gladino. Boja je visoka mogoče 40 cm. Nimam nobene šanse, da bi vdel vrv s premca, saj moja roka ni dovolj dolga. To veva že dolgo in tega niti ne poskušava.

V takih primerih veževa s krme.

Lili me s krmo pripelje do boje. Ker stojim na platformi vsega 40 cm nad vodo, imam lahko delo. Nato vrv prevlečeva do prednje bitve in sva privezana.

Ne veževa se velikokrat na bojo. Jaz jih ne maram, bolj zaupam svojemu sidru. A če je tule naravni park in je to zapovedano, pač upoštevava navodila.

Jutri pa malo naokrog, da si razgledava okolico. Verjetno tudi mesto Algero.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron