Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Celo noč je žvižgalo brez pavze, a sidrišče je prav nenavadno mirno. Vala ni niti za vzorec, razen tistih 15 cm, ki se naredi od plaže do barke. Še največji val dela Heron, ko pleše na sidru ob sunkih vetra. Hrup pa je moteč in utruja. Veter žvižga med priponami, cerade ropotajo, vreča jadra plapola in sidro se zateguje. To človeka utruja, saj nehote misliš na to, da lahko popusti veriga ali pa da veter strga bimini.

Za Tuelado sva imela velike načrte: Malo na obalo, pa z avtobusom do mesta, kjer je kakšna trgovina, morda celo najem avta in izlet po Sardiniji. Ampak piha tako, da sploh ne dava čolna v vodo. Do obale bi bila vsa mokra. In ker kruha nimava več niti v skrinji ga speče Lilika. To je prvič, da sprobamo pečico in dobro se je izkazala (Lilika in pečica). Kruh je ravno prav pečen, ni zažgan, ni suh. Skratka nimam pripomb. Oblika je super rustikalna, a to je dobra lastnost, okus pa res dober.

Naredila je kruh s sodo bikarbono, da nama ni bilo treba čakati, da testo vzhaja. Ko je kruh pečen odsidrava in greva pogledat za rt še tretje sidrišče, kjer je izliv rečice. Tudi to izgleda povsem spodobno. Morda je nekoliko več vetra, saj teče rečica po dolini in kanalizira veter v sidrišče.

Ugasneva motor in se napotiva z vetrom na jugovzhod. Danes imava le dobrih 5 milj poti. Brez jader je naša hitrost 3 vozle. Razvijeva flok in takoj pospešimo. Hitrost se ustali pri osmih vozlih, saj piha dobrih 30 vozlov vetra. V začetku ni še nič vala, a že po milji ali dveh se val razvije - kake pol metra ga je in narašča, saj ima vedno več prostora.

Nekaj pred rtom odvijeva viharnik in v njegovem zavetrju zvijeva flok. Precej lažje gre, kot sem se bal. Brez viharnika bi se namučil. Hitrost brez floka seveda pade, a se ustali pri šestih vozlih. Šest vozlov samo na tole malo flikico z vetrom v krmo.

Rt Malfatano je nižji, kot Teulada včeraj, a kljub temu povsem zapreva barko preden začneva obračati za rt. Neka valov naju poškropi, nekajkrat naju dobro položi, potem pa smo v delnem zavetju. Piha sicer še vedno, le valov ni več. Voziva laško orco v zaliv. Ko zvijava viharnik se kar dobro namučiva, saj veter tako vleče jadro, da ga komaj navijem.

Tam, kjer sva hotela sidrat je že ena barka in sicer naši stari znanci - trimaran Lady Bird, ki ga srečujeva vsakih nekaj dni. V tem vetru si ne upam globje v zaliv, saj je precej plitvo, zato greva na rezervno lokacijo. Žal je tudi tam že ena velika jadrnica. 30 meterska mrcina z jamborom do neba. Najina tretja opcija je delno 'nasmetena' z gumenjaki, a ti so bliže obali in najdeva kos peska, kamor vrževa sidro. Dobro smo skriti med malim polotočkom in otočkom.

Voda je gladka, kot da ne bi bilo veliko vetra. Veter prihaja čez hribček polotoka in nas udari enkrat z leve in enkrat z desne, a nasploh precej izven normalne smeri vetra. Dva rta sta veter obrnila za 90°. Namesto severozahodnika imamo lokalno jugozahodnik. Sunki so precej divji, vmes pa popolno zatišje. Instrument kaže vse številke od skoraj nič do več kot 30 vozlov. Kar precej nas vrti, a mislim, da smo dobro sidrani, čeprav za moj okus preblizu boj, ki označujejo plažo, a prostora ni ravno na pretek.

Danes sva preplula le 6 milj, večino z vetrom v krmo. Na motorju spet ni nobene nove ure, hitrosti jadranja pa so bile med 6 in 8, vetra pa med 25 in 30 vozli z močnejšimi sunki.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Originalni dnevnik za 2. julij 2020 sem pomotoma zbrisal, če ga kdo ima, se priporočam zanj. Tule še enkrat pišem po spominu za dva dni nazaj:

Noč je bila še kar v redu. Škoda, da je vojska prepovedala dostop v najboljši in dobro zaščiten del zaliva, a tudi tu se je dalo spati.

Danes imava dolgo pot, zato kar zgodaj odrineva, čeprav še ni nič vetra, a danes morava prepluti 40 milj proti jugu, saj vmes ni dobrih sidrišč za veter, ki je napovedan. Iz Lionskega zaliva namreč začenja nažigati mistral, ki je tukaj hud veter. Napovedujejo večmetrske valove in veter čez 30 vozlov. V takem pač ni modro sidrati na privetrni strani.

Popoldan začne pihati in lepo napredujeva. Valovi so že veliki in jadranje je utrujajoče. Takoj, ko malo ne paziš, se treščiš v nekaj trdega. Najin cilj je Calaseta, sidrišče na otočku Antioco. To je malo jugovzhodno od Carloforteja. Pravijo, da je sidrišče boljše, kot je videti na prvi pogled. In res mi za severozahodnik tole sidrišče od daleč ni videti ravno najboljše, saj je odprto vse do Francije.

Ko prideš bližje, pa se vidi, kako nekaj plitvin in trije valobrani marine in luke Calaseta pravzaprav kar dobro zaščitijo sidrišče takoj pod zadnjim valobranom. To je plitvo sidrišče, sidra se v globino 3 m. Žal je celoten res dober del sidrišča poln lokalnih čolnov in manjših jadrnic na bojah.

Midva bi sicer lahko sidrala zraven, a bi bila že delno izpostavljena in v primeru, da se veter le malo obrne, bi se znašla v 2,5 m vodi čisto blizu čeri za krmo in precej blizu čolnov na bojah. Če bi se tukaj razvil val, bi se lahko okrepil zaradi majhne globine in bi postalo nevarno.

Zato se raje odločiva za sidrišče na sosednjem otočku Sveti Peter, ki je oddaljen le slabe 4 milje čez preliv. Tam sva že bila in sidrišču zaupava. Sicer lahko pride nekaj vala okrog otočka, a v bistvu je dobro zaščiten pred severozahodnikom.

Očitno nisva edina, ki misliva tako, saj smo v zalivu štiri barke za čez noč (dnevnih gumic ne štejem): dve enotrupni jadrnici, en katamaran in en trimaran. Ta trimaran sva že večkrat videla na raznih koncih Sardinije. Videti je, da imajo podobno pot kot midva.

Dolga pot je danes za nama, celih 50 milj sva danes prevozila po velikih valovih in sva dobro utrujena. Vseeno si privoščiva še kopanje, da spereva s sebe sol, ki jo je pršec napihal na naju. Voda se je občutno ohladila.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron