Novice
Novice
Zadnje iz eTrgovine
Knjiga je namenjena otrokom od 3 do 15 let, ima trde barvne platnice, 32 barvnih notranjih 160 gr strani s tekstom in ilustracijami, predlist in zalist, knjiga je šivana, velikost knjige 17 x 26 cm, cena knjige je 17,00 € z DDV.
Vsebina
Jakob je vedoželjen in radoveden sedemletni deček, ki obožuje morje, sonce in raziskovanje neznanega. Ko se z jadrnico Indigo odpravi na svojo prvo pravo pomorsko pustolovščino v družbi izkušenega dedka, se pred njim odpre povsem nov svet. Ta topla in poučna zgodba mlade bralce popelje skozi jutranja presenečenja na valovih, opazovanje morskega življenja in prve prave navtične korake, pri čemer se otroci skozi Jakobove oči na sproščen način seznanijo z osnovami jadranja, varnostjo na vodi in spoštovanjem narave.
Nauk zgodbe
Morje nas uči potrpljenja, poguma in spoštovanja do širnih prostranstev, ki nas obdajajo. Skupne trenutke, preživete med valovi, zaznamujejo drobne pozornosti – od jutranjega hranjenja rib do skupnega premagovanja morskih izzivov, ki krepijo vez med generacijami. Ta zgodba staršem in otrokom polaga na srce, da so največje življenjske lekcije tiste, ki jih delimo z ljubečimi ljudmi ob sebi. Sopotništvo, medsebojno zaupanje in radovednost so kompas, s katerim lahko varno premagamo vsako valovanje, tako na morju kot v vsakdanjem življenju. Naj bo ta plovba opomnik, da so najlepše dogodivščine tiste, v katerih skupaj odkrivamo svet in gradimo nepozabne spomine.
Beseda o avtorju
Jasmin Čaušević (1961) se je že večkrat uspešno preizkusil kot pisatelj in je doslej izdal enajst knjig. Pristnost njegovih besedil in navdušujoč slog sta mu že na začetku pisateljske poti prinesla zveste bralce. Verjamemo, da ga bodo tako kot številni odrasli bralci z veseljem spoznali tudi najmlajši nadobudneži.

![]() |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Še vedno delam na katamaranu Hektor. Uspelo mi je že poravnati klopi v kokpitu in spolirati ves kokpit. Odstraniti je bilo treba tudi razne materiale iz gelcoata, kajti delavci, ki so delali na katamaranu pred menoj, niso zaščitili površin in tako jim je uspelo zamazati tudi tiste površine, ki niso bile potrebne obnove, ampak le rahlega poliranja.
Tako sem se lotil dela na nekaterih površinah z brusilnim papirjem 320, nato 400, 500, 800, 1000 in 1500, nato z grobo polirno pasto in za zaključek sem vse površine premazal še z voskom. Za kvadratni meter po navadi potrebujem uro in pol, da površina spet zasije, kot bi morala. Poleg tega sem moral popraviti tudi razne praske in razpoke z novim gelcotom in nato vse skupaj spolirati in ujeti odtenek iste barve. Na tem otoku je nemogoče najti pravo barvo za 25 let star katamaran. Trgovine, kjer bi mešali barve, seveda nimajo, zato si sam pomagam z rumenim pigmentom iz manjše tube, ki sem jo na srečo lahko kupil v navtični trgovini, tako da sem se prvotni barvi katamarana le nekako približal. Sedaj pa me čaka težja naloga: spolirati vse stranice katamarana, da spet zasije v svoji lepoti. A ni prav nič enostavno, saj je bilo plovilo deležno številnih ličarskih popravil, tako da je na eni strani moč videti pet različnih barv, s katerimi so prejšnji štirje lastniki prekrivali razne poškodbe.
Delo poteka na soncu in na zavetrnem koncu ladjedelnice, kjer je ob 10. uri zjutraj že 30 °C. V soboto sem pomagal Matiu rezati les ter ga pripraviti za oblikovanje in lepljenje na platformo. Les se skladišči 2 km stran od ladjedelnice in prevoz je postal rahlo zapleten: les sva najprej odnesla na plažo, nato sva ga skrbno naložila na manjši leseni čoln, ki ga poganjajo vesla in manjše jadro. Ta čolniček je dolg le 2 m, Matia ga je sam izdelal pred dvema letoma in še danes mu odlično služi. Prvi dan sva les vozila na jadro, kar je bilo izredno zanimivo, saj se je ob nagibu čoln nevarno nagnil, tako da sva pri naslednjih vožnjah les bolje razporedila po površini barke, nato pa sva sedela čisto na robu, tako da sva imela noge v vodi. Potem sva se odločila, da bova na barko raje montirala manjši motor in odstranila jambor, kar pa ni bilo enostavno, saj sem moral najprej razdreti ves motor, ga temeljito očistiti, tako da je deloval brezhibno. V primeru, da bi nama motor prenehal delovati, ko sva naložena z lesom in brez jadra, bi ne bilo prav nič prijetno – tok bi naju lahko odnesel iz zaliva, morda celo do Venezuele, kar se tukaj na Grenadinih pogosto dogaja. Prejšnji teden je imel zanimivo izkušnjo neki Američan, ki mi sicer ni prav nič simpatičen: možak se je pošteno »naložil« lokalnega 70-odstotnega ruma in med potjo (veslanjem) nazaj na svojo barko zaspal. Tok ga je odnesel kakšnih 15 nm od obale na odprto morje, kjer ga je našla obalna straža in ga na njegovo srečo pripeljala nazaj na otok.
Na tem otoku je živel slavni jadralec in ladjedelec Paul Jonson, ki je bil v svojih mladih letih tako zelo navdušen nad prvim Vendee Globom, ki je potekal v letih 1989–90, da se je odpravil preko Atlantika na 5 m dolgi barki, da bi spoznal zmagovalca, slavnega francoskega jadralca Bernarda Moitessierja.
Svoje življenje je Paul posvetil morju in barkam, ki jih je gradil na tem otoku, kjer je bilo kar nekaj proizvajalcev bark, ki so prišli sem iz Evrope prav s tem namenom, saj so bile potrebe po plovilih velike. Ljudje na tem otoku niso imeli znanja o ladjedelništvu, zato so bili ladjedelci tu dobrodošli. Na otoku še danes rastejo izredno kakovostna drevesa, katerih les je najboljši za izdelavo odličnih lesenih plovil. Na otoku je bilo moč najti skoraj vse za izdelavo plovil, tako da se delavci niso kaj prida pritoževali nad delom in življenjem. Le v času visoke vročine, ko je zmanjkalo vode, je moralo delo počakati, saj so v senci pili rum in se veselili življenja.
Kakšne pol milje od zasidranega Orplida je bila v zalivu prva ladjedelnica, kjer so izdelovali odlična plovila in zadnja dva tedna svojega življenja si je Paul Jonson zaželel biti zasidran prav pred to ladjedelnico, ki je sedaj manjša marina z modernim dvigalom za barke, a pod vodo je še danes moč videti stare tirnice, po katerih so iz vode in v vodo spuščali plovila. In prav tu je Paul zgradil več kot 50 plovil, ki so opravljala dolge trgovske poti med Severno in Južno Ameriko.
Rusty si je medtem omislil nov hobi: nadvse rad se znebi vesel, s katerimi z Mario veslava do obale in nazaj na barko. Izredno previdno jih porine preko krova, tako da se izgubijo in zjutraj ostaneva brez vesel, ki jih zdaj nadomeščata dve krajši leseni plošči. A ob močnem vetru je to veslanje brez pomena, tako da se jaz zjutraj odpravim na obalo s plavutkami in za seboj preprosto vlečem gumenjak, na katerem imam pripravljena suha oblačila in vse drugo, kar potrebujem v službi. Ko bom zaključil delo in prejel plačilo, upam, da bo nekaj denarja ostalo za nakup motorja.
Na mojem kolenu je znova zrasla bula, ki so mi jo sicer pred slabim letom operirale ne prav dobro izšolane medicinske sestre na Nizozemskem. Niso je popolnoma izluščile in vse skupaj se je ponovilo, tako da bom moral prav kmalu spet pod nož.
Uspelo mi je popraviti tudi motor, ki je zaradi počene cevi prenehal delovati, a sem vse skupaj rešil za pičlih 15 evrov in motor spet deluje brezhibno. Na otoku pa se je nekdo izredno zavzeto lotil kraje gumenjakov in motorjev, saj jih je v enem mesecu izginilo vsaj sedem. Kot kaže prakticirajo znano metodo: ponoči se potapljač previdno prikrade do barke, po potrebi spleza nanjo in odveže gumenjak, tako da ga tok odnese iz zaliva, kjer pa ga nato pobere ribiška ladja in ga odvleče na St. Vincent, kjer ga je moč brez problema prodati in zaradi razmer s korono težko izslediti.
Prejšnji ponedeljek se je neki možak pripeljal z avtomobilom v bar, kjer vsak ponedeljek igrajo razne inštrumente. Medtem mu je nekdo uspel iz avtomobila izmakniti 15-konjski motor. Na otoku se je povečalo število kriminalnih dejanj in po svoje sem kar vesel, da nimam prav dragega gumenjaka in motorja na njem.
![]() |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
![]() |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Grenada–Carriacou | Skoraj proti Martiniqu > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek

![]() |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Za valobranom je bilo mirno, če ne štejem lokalcev, ki so zvečer hodili lovit ribe, nekateri pa so ulov na dveh nogah peljali na večerni izlet s čolnom.
Zjutraj ne piha skoraj nič in za čez dan je napovedan veter do 5 vozlov. Da si ublaživa vročino, odplujeva, da si vsaj sama delava veter. No, Yanmarček ga dela za naju. Šibkih 5 vozlov realnega vetra v polkrmo je premalo, da bi Heron danes prišel kam daleč. Razpneva vsa jadra, ki dodajo slab vozel k najini hitrosti.
Motor poje ves čas na nizkih obratih (to je za naju slabih 1700) in opazujeva pokrajino, ki beži v daljavi mimo nas. Eolski otoki se zdijo predaleč za danes in se ustaviva v Sveti Agati. Tam je dolg valobran pred pristaniščem, kjer se da sidrati precej zaščiteno pred valom s severa. Zadnja leta so valobran še podaljšali in je ogromno prostora.
A letos ne več. Zgradili so še en pomol, ki zapira celotno območje pod valobranom. Notri je krasna laguna, kjer ni niti valčka. Pripraviva se vreči sidro, ko z lučkami prileti pomorska policija in nama vljudno razložijo, da v luki potekajo gradbena dela in sidranje ni več mogoče.
Škoda.
Greva pač na zunanjo stran novega pomola pred mestno plažo. Tako ali tako je vse mirno. Lilika je pripravila Involtinije, ki sva jih včeraj kupila v Cefaluju. Involtiniji so polnjene telečje roladice in so sicilijanska specialiteta. Midva sva vzela polnjene s panceto in pistacijami. Panirane so bile z drobtinami in parmezanom. To se speče v ponvi. Zraven je naredila kus-kus in paradižnikovo solato s svežo baziliko. A je treba še kaj dodati?
Ko vročina popusti odveslava na obalo in se sprehodiva po mestu. Najprej zavijeva v trgovino, ki sem si jo prej nagledal. Hitiva, saj jo že zapirajo. Komaj sva odnesla ven, plačala pa pod 10 evrov. Tole pa niso bile cefalujevske cene. Med drugim sem kupil destilirano vodo za akumulatorje in so imeli le 5 l kante. Pa dva hlebca kruha, pa eno sicilijansko vino, pa 2 l mleka, pa 2 kg krompirja, očiščeno rukolo. To sva potem vlačila po mestu, ki je bilo še kar zanimivo. Ena graščina, nekaj starih ulic, sicer nič posebnega.
Pešci in avtomobili švigajo v mraku, kot da so sami na cesti. To ni več Španija, kjer se avto ustavi že, če si nekaj metrov od prehoda za pešce. Tule je bolj italijanski kaos, ko se tok avtov križa s tokom pešcev, a čudežno nihče ni zbit. Ali pa na polno v napačno smer v enosmerno ulico in okrog ovinka, kot da nikogar ne bo nasproti.

Po ogledu starega dela se vračava proti promenadi in zavijeva na sladoled. Ena garaža je predelana v bife, mize so postavili kar malo po zelenici, malo po pločniku. Klientela je videti stalna in vsi se poznajo. Videti pa je, da imajo notri sladoled, zato si nadenem masko (še so obvezne v zaprtih prostorih) in stopim v lokal. Nikjer nikogar, nakar vidim, da čiča za eno od miz naredi še en velik požirek piva, vstane in stopi za šank. Vpraša, kakšen sladoled bom. Pistacije nima, vzamem, kar ima. Ponudi še smetano (nikoli ne jem smetane na sladoledu) in ker nisem videti navdušen, zajame eno žlico in mi ponudi. Dobra je, pravi, sam jo dela. To ni neka industrijska konfekcija. Tako kot sladoled. Vse lastnoročno zameša.
Cena spet bagatela (dva korneta, vsak s po dvema okusoma in smetano, skupaj 4 evre). V Cefaluju je skoraj toliko kepica. Edino, kar mi ni bilo všeč, je bilo pa to, da je bil kornet obarvan na nek roza odtenek. Kornet mora biti natur. Brez barve. Skratka, zanimivo mestece.
Aja, na plaži je pri vsakih stopnicah na promenado tuš. Brezplačen in dela. Sicer ni nekak fensi design (alkatenska cev z žico privezana na ograjo, nekaj vodovodne cevi in ventil, spodaj stara paleta. OK, ni neki design, dela pa prav solidno in sem si lahko opral noge, preden sem se obul za v mesto.
Skratka, zanimiv postanek.
Jutri bo veter ista žalost kot danes. Danes sva za 30 NM porabila 6 ur motorja, jutri ne bo dosti boljše.
| < Termini Imerese - Cefalu | Sant Agata di Militello - Gelso > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

![]() |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Zvečer in ponoči je v sidrišče prihajal swel, ki ni bil nič hudega, dokler smo bili obrnjeni vanj s premcem ali krmo, če nas je dobil na bok, pa smo se neprijetno zibali. Veter je bil šibak, tok je občasno obrnil barko po svoje in smo se vrteli in zibali. Zvečer sem celo poskušal trik z vrvjo s stranske bitve na verigo, a je bil veter prešibak, da bi nas sploh obrnilo.
No, spati se je vseeno dalo (z občasnim zbujanjem).
Ob osmih dvignem sidro in odplujeva. Napovedanega je malo vetra, ki naj bi se čez dan obrnil in bi začeli z vetrom v krmo, popoldan pa naj bi bilo točno v nos. Na srečo je bil veter malenkost drugačen in smo lahko večino dneva motorsailali, nekaj časa celo samo jadrali. Redko je pihalo več kot 10 vozlov.
Na poti nama je zmanjkalo goriva v levem rezervoarju, kar sva pričakovala. Ta tank sva napolnila v Gibraltarju in je zdržal kar dolgo, glede na to, da sva precej motorirala. Odzračil sem motor in preklopil na desni tank.
Odzračiti Yanmarja je čisto enostavno, saj ima na vrhu filtra za gorivo ročno črpalko za gorivo. Če je gumb mehak, to pomeni, da je v napeljavi zrak. Potem samo pritiskaš na gumb, dokler ne otrdi. Takrat je v napeljavi gorivo. Potem motor ne vžge čisto takoj, saj traja nekaj sekund, da gorivo pride skozi šobe. V trenutku, ko je goriva zmanjkalo, sva bila precej daleč od vsega, vetra pa je bilo le 3 vozle. Trenutek sva izkoristila za kopanje in zaplavala v krasni temno modri vodi. Tule je zelo vroče, zato ohladitev prija.
Za dnevni cilj sva si zastavila, da prideva nekam blizu Cefaluja, ali celo do samega Cefaluja. A za Cefalu bi potrebovala boljši veter. Odločiva se za sidranje v Termini Imerese. Sidra se lahko takoj južno od luki. Prvič sva se temu kraju izognila na daleč, saj je z vode videti zelo industrijsko. Tu prečrpavajo nafto s tankerjev in imajo v ta namen več kot miljo dolg naftovod od obale v morje. Šele tam je dovolj globine za tankerje. Letos sva pa prebirala pilota in tam piše, da naj nas grda luka ne odvrne, in da je mestece vredno ogleda, saj je to staro mesto (1500 let), z ozkimi uličicami v hrib, ki ga turizem še ni pokvaril. No, bomo videli jutri. Danes se nama ne da z barke.
Ob osmih zvečer vrževa sidro. Sva edina barka. Sidrišče je videti precej zaščiteno in res smo na miru. Bomo videli, kako bo čez noč.
Skoraj 12 ur sva plula danes in preplula 54 NM, od tega večino s kombinacijo jader in motorja.
Danes sem med jadranjem tudi zlezel na jambor, da sem nazaj zavezal škripec za vrvice, ki vodijo glavno jadro v vrečo. Ta se je pred dnevi odvezal in sem imel do danes to rešeno improvizirano z dvižnico špinakerja. Ni bilo treba prav na vrh, le do drugega križa. Seveda je ena ribiška barka delala štalo, ko sem bil na vrhu. Prej je bil skoraj na mestu in ni obstajala nevarnost trčenja, potem pa se je odločil, da se malo popelje naokrog in se je usmeril točno na nas. Manevri izogibanja niso delovali, ker si je bedak hotel od blizu ogledati, kaj se dogaja na jamboru. Ima srečo, da nisem imel zgoraj frače, ker bi mu spustil en kamen v betico.

Pustimo to, da smo bili na jadra in zelo počasni (slabe 4 vozle), da smo bili desni in da se on najprej ni premikal, potem pa je pospešil proti nam. Če bi prišlo do trčenja, bi on samo rekel, da je imel obešeno košaro in je lovil ribe, torej bi se mu mi morali ogniti. Ja, ampak kako se izogneš nekomu, ki se ti postavlja pred premec?
Na splošno je to v Italiji problem, ker vsi vozijo tako na blizu. Recimo: nasproti ti gre jahta z 20 vozli hitrosti, ti jadraš s 5 vozli. Videti je, da se bosta srečala na razdalji 300 m. Ni problema. A ko je on pol milje daleč, zavije proti tebi. Ne moreš ohraniti razdalje, če delaš karkoli. Odglisira mimo tebe na razdalji 30 m in ti veselo pomaha. Njemu je lahko, saj on ve, da te vidi. Ti pa ne veš, ali te res vidi, ali pa je obrnil kar tako, za zabavo, gleda pa nazaj, kako si njegova dama maže kremo na stegna.
Danes sva se peljala mimo precej zanimivih mest, tudi mimo Palerma, a nekako se nisva mogla odločiti, da bi zavila v Palermo. Za ogled bi verjetno potrebovala nekaj dni. Mogoče greva tja kdaj drugič.
| < Trapani - San Vito lo Capo | Termini Imerese - Cefalu > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Najbolj brane novice

Med 13. in 15. novembrom 2026 se bo v Vodicah odvijata kultna in vznemirljiva 23. regata Jabuka, ki velja za eno najbolj množičnih, zahtevnih in priljubljenih odprtomorskih (offshore) regat na Jadranu. Organizator dogodka je Jadralni klub Tijat Vodice, tekmovanje pa vsako leto znova privabi številne vrhunske posadke iz regije in širše.
Čarovnija in izzivi 110 navtičnih milj dolge preizkušnje
Regata Jabuka je med jadralci legenda predvsem zaradi svoje edinstvene oblike:
- Nočni start: Start regate je tradicionalno v petek zvečer (okoli 21. ure), kar posadkam prinaša takojšnji adrenalin in nočno plovbo v odprto morje.
- Mistična točka – otok Jabuka: Plovna pot jadralce vodi iz Vodic okoli vulkanskega otočka Jabuka, ki osamljeno stoji sredi odprtega Jadrana, ter nazaj proti Vodicam. Skupna dolžina prog znaša približno 110 navtičnih milj.
- Nepredvidljivo vreme: Novembrski termin pogosto postreže z močnimi vetrovi (bura, jugo), mrazom in valovi, kar od posadk zahteva izjemno vzdržljivost, taktično znanje in odlično pripravljenost plovil.

Slovenske posadke na startni listi 2026
Slovenski jadralci tradicionalno veljajo za ene najbolj zvestih udeležencev regate Jabuka. Tudi letos je na uradni startni listi najti več znanih slovenskih jadrnic in krmarjev, ki se bodo pomerili v različnih tekmovalnih skupinah (od odprtega razreda Open do razreda ORC):
- Big Sky (VOR 65) – krmar/vodja Marjan Kočila
- Optimus Prime (Class 40) – krmar Matic Vrečko
- Karpo (Elan 450) – krmar Maks Vrečko
- Silhuette (First 53) – krmar Matjaž Strdin
- Mana (First 36) – krmar Tit Plevnik
- One More Time (More 40) – krmar Jani Bobek
- X-Članica (X 35) – krmar Simon Virnik
- Athena Pirnar (X 35) – krmar Igor Orlov
- Luna Nera (More 55) – krmar Anton Vraničar
- Macropus (First 40.7) – krmar Žiga Rebek
- Andiamo (Elan Impression 50) – krmar Marjan Djuras
Slovenske jadralske ekipe v močni mednarodni konkurenci in spremenljivih novembrskih razmerah sodelujejo tako v boja za najhitrejši čas plovbe (real time) kot tudi v razvrstitvah po hendikepih. Na letošnjo regato je zaenkrat prijavljenih 80 ekip. Kdo bo zmagovalec, bomo izvedeli v nedeljo, 15.11.2026.
Jadrnica Optimus Prime (Class40), ki jo bo krmaril Matic Vrečko, bo opremljena z novo generacijo litijevih baterij BlueCell 330Ah 12.8V, ki mu bo zagotavljala električno energijo za večdnevno neprekinjeno plovbo. Baterija je v izjemno majhnem ohišju in ima samo 25 kg. Jadrnica Karpo, ki jo bo krmaril Maks Vrečko je prav tako opremljena z baterijo BlueCell z modelom 314Ah 12.8V, ki se ponaša z več kot 4000 globokimi praznjenji in 5 letno garancijo.




