Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo, se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul iz Karibov in se podal v Tihi ocean.

Na poti do Galapagasov sva se z mojo najdražjo ustavila na panamskem otoku Contadora v otočju Las Perlas. Tu je Mohammad Reza Pahlavi, po iranski revoluciji leta 1979, preživel nekaj časa v izgnanstvu.

Ampak to nima nobene zveze z jadranjem. Razlog najinega postanka na otoku je bil povsem banalen: Temeljito je bilo treba očistiti oba trupa barke, da se nebi živalske in rastlinske vrste, ki so se zaredile na obeh trupih barke, preselile na Galapagose in porušile občutljivo ravnovesje tega edinstvenega ekosistema. Ekvadorske oblasti namreč zahtevajo popolno neoporečnost trupa plovila.

Sidro sva spustila ob južni obali otoka Contadore, pred plažo Playa de suecos, edina plaža v otočju Las Perlas, kjer je tekstil neobvezen.. Takoj sem vzel strgalko in krtčo ter se lotil čiščenja obeh trupov. V močnem toku sem si pomagal s plavutkam, da me morski tok nebi odnesel na odprto morje. Po nekaj urah strganja in krtačenja sem bil kar zadovoljen s svojim delom, vendar bo plovba do Galapagosov še dolga, morje pa je polno živalskih in rastlinskih organizmov.

Navsezgodaj naslednji dan sva dvignila sidro in določila kurz: otočje Galapagos. Ta etapa jadrnja okoli sveta je bila nekaj posebnega: prečkanje ekvatorja. Ko ti gps pokaže nič stopinj severne zemljepisne širine, se ti na krovu morda prikaže Pozejdon ali Neptun in zahteva pristojbino za vstop na južno poloblo.

Očitno je bila najina barka preuboga, da bi se eno ali drugo božanstvo oglasilo na krovu. Nič ne de. Ob prečkanju ravnika je Almuth čarodejno postala krvoločna in neizprosna boginja EKVA, moja malenkost pa srborit in vsemogočni bog TOR – vsaj za en dan. Dogodek sva proslavila s sadnimi koktejli in zrezki sveže tunine ter praženim krompirjem na čebuli.

Dva dni pred prihodom na Galapagose se nama je brez dovoljenja pridružil slepi potnik. Pristal je na sidru, pritrjenem na premcu barke, in se ni premaknil. Rdečenogi strmoglavec se je udomačil na najini barki in je ni hotel zapustiti, čeprav sva ga poskusila spoditi, ko sva se približala otoku San Cristobal.

Ob ekvatorju pihajo šibki, spremenljivi vetrovi, tako da sva do Galapagosov pretežno “jadrala na nafto” in se po sedmih dneh zasidrala v luki Puerto Baquerizo Moreno na otoku San Cristobal. Najin slepi potnik pa se je naveličal čepeti na sidru in je odletel novim dogodivščinam naproti.

Naslednji dan naju je čakala neizprosna ekvadorska birokracija, da o morskih levih sploh ne govorimo.

Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih

As Long As the Wind Blows Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije (knjiga je napisana v angleškem jeziku). NAKUP

Dokler se puter ne stopi V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. NAKUP

Besedilo in fotografije: Marjan Golobič

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Zjutraj rahlo pihlja, kar je za naju znak, da najprej dvigneva jadra in šele nato pristaviva kavico. V napovedani bonaci je treba izkoristiti vsako sapico, če je in dokler je.

Seveda pogledam v motorni prostor, če je vse suho (odsidrala sva se z motorjem), in vse je suho kot poper. Med jadranjem je motor ugasnjen, nato pa veter ugaša. Ko hitrost pade globoko pod 3 vozle, prižgeva motor in rutinsko pogledam v motorni prostor. Tam pa voda. Pa ne že spet!!!
A tokrat imam srečo. Voda še teče. Najtežje je odpraviti napako, ki se pojavlja samo občasno in ne veš, kje je.

Zdajle pa teče kar konkretno, in sicer iz tanke črne cevke. Voda pada na tla, delno pa tudi na pogonsko os. Ta se vrti in jo razprši naokoli. Zato je bilo tako težko locirati izvor vode.

Takoj, ko vidim vso to štalo, rečem Liliki, naj ugasne motor. In potem ona jadra, jaz pa popravljam. Vetra skoraj ni in brziva med 1,5 in 2,5 vozla, pri tem pa se umikava tankerju in več potniškim hidrogliserjem. Sva ravno na avtocesti med Milazzom in Eolskimi otoki.

Cevka je oddušnik odzračevalnega ventila antisifona morske vode, ki hladi motor. Pravzaprav hladi hladilno tekočino v izmenjevalcu toplote, saj imamo dvojni sistem hlajenja. Morska voda hladi antifriz, antifriz pa v zaprtem sistemu hladi motor.

Ko morska voda opravi svojo nalogo hlajenja antifriza, gre po cevi naprej v izpušni sistem, kjer se meša z izpušnimi plini in jih s tem hladi in duši zvok. Da pa ne bi voda zalila motorja, kadar je motor ustavljen, mora biti vmes antisifon z oddušnikom.

Ko je v cevi pritisk (takrat, ko motor teče), je ventilček zaprt in voda normalno teče po cevi. Ko pa se motor ustavi, pritiska ni več. Takrat je v cevi nekaj podtlaka. Ventilček, ki je montiran zelo visoko nad motorjem in seveda visoko nad vodno linijo, spusti v cev nekaj zraka. S tem prepreči vdor vode v motor.

In ta ventilček se je zatikal in se ni zaprl, ko je bil v cevi pritisk. Zato je voda iz cevi tekla ne le v izpušni sistem, ampak tudi skozi oddušnik in po tanki cevki v motorni prostor. Odstranitev ventila je neprijetno delo, saj je montiran zelo visoko in bi potreboval zelo gibljive roke in oči na koncu prstov. Nekako mi vseeno uspe odviti vse skupaj in ga odpreti. Potem sem notranjost dobro očistil z močnim kisom in staro zobno krtačko in ga sestavil nazaj.

Lilika je tačas rešila vsa bližnja srečanja. Tako tankerja, ki potrebuje nekaj milj, da se obrne, kot hidrogliserjev, ki drug za drugim vozijo turiste na Eolske otoke s hitrostjo nad 25 vozlov.

Ko poženeva motor, ventil dela in ne pušča vode. Resno upam, da bo zdaj nekaj časa mir. Mirno morje izkoristiva še za to, da pretočiva nafto iz kanistrov v levi, sedaj prazen rezervoar goriva. Raje to narediva sedaj in imava vse pripravljeno, kot da bi morala pretakati nafto, ko bi je zmanjkalo še v desnem tanku. Približuje se nama dež, Lilika ga opazi prej kot radar. Ker tudi malo zagrmi in udari nekaj strel izklopiva večino elektronike. Od dežja na koncu ni bilo veliko, le nekaj kapljic, je pa deževni oblak malenkost popravil veter, tako da lepo jadrava proti cilju. Vetra je zmeraj manj in pade pod 5 vozlov.

Odločiva se za sidranje v lepi vodi na peščeni plitvini kake 3,5 milje pred Mesinsko ožino. Bližje se ne sme, ker je naravni park in je sidranje prepovedano. 500 m pred ciljem pa se s kopnega na naju požene veter.

Presneto, kje je bil ta veter cel dan, ko smo ga potrebovali? Napovedano je 5 vozlov s severa, piha pa 20 vozlov z juga. Nič ne kaže, da se bova kopala, saj veter tako nažiga, da ni veselja. Tudi rola naju precej. Upam, da se tole kmalu umiri, sicer ne vem, kam naj se dava. 

Tudi pred Scillo ni sidrišče nič boljše. Vse je odprto. Bomo videli, kaj prinese večer.

Preplula sva 30 milj in naredila 3 ure na motorju.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Ponoči pride na sidrišče še nekaj jadrnic, a sidrajo brez panike ali neumnosti. Tako rekoč nezanimivo. Zjutraj se izkaže, da so dvoji stari kruzerji (glede na barko) in čarter s profi skipperjem. Ja, verjetno so že kdaj sidrali.

Noč je mirna, malo se zibamo, a ni nič groznega. Zjutraj je sidrišče prav idilično in idilično ostane tudi potem, ko pridejo na plažo peš z visokega brega prvi kopalci. So utrujeni in tihi. Nato pa taxi boat pripelje prave Italijane. Ti so seveda tako glasni, da motorja gliserja sploh ne slišiš. Vendar jih hitro preglasijo drugi gumenjaki, ki pridrvijo od vsepovsod in potem sledi sidranje po italijansko (11 m vrvi v 10 m vode), vezanje po štirih gliserjev v raft (hrup ob tem seveda ni 4-kratnik hrupa enega čolna, ampak se potencira, saj hoče vsak pokazati, da ima najboljši radio in najboljše pevce na čolnu.

Na srečo vročina vpliva tudi na njih in se hitro utrudijo.

Admiralica je za danes zapovedala počitek s kopanjem in večerjo zunaj. Jaz to razumem kot čiščenje kaluže in motornega prostora, ki mu sledi odtaljevanje skrinje in čiščenje hladilnika, kar ni bilo sprejeto z navdušenjem. Admiralica nekako ni privzela čiščenja skrinje in hladilnika kot prijetno ohladitev v poletni vročini, čeprav sva imela roke v ledu. Seveda je bila deležna teh aktivnosti.

Zdi se, da bom moral bolj pozorno razumeti njeno definicijo počitka. Kopanje in gin tonik sta vključena, čiščenje kaluže in tajanje skrinje pa očitno ne.

Zvečer se odpraviva v lokalno birtijo. Lahko bi presidrala kam bližje, lahko bi na čoln montirala motor, ampak admiralica pravi, da 400 m veslanja v vsako stran spada v definicijo počitka in da ni panike. Ko vesla proti birtiji, se odsidra ena jahta in pelje tako blizu naju, a so vesla v nevarnosti. Tudi oni gredo v gostilno. Ampak preden se oni privežejo, admiralica že privesla tistih 400 m in sva v gostilni precej pred njimi. Še prezgodnja sva. Odpirajo ob osmih, ura pa je 19:57 in čez teraso visi vrvica z napisom 'zaprto'.

Kmalu se odprejo in ko ugotovijo, da nisva rezervirala, je v hiši kar nemir. Presneto. V celem zalivu je pet bark, na obali pa sta dve gostilni. Menda to ne bo problem podelati?

Potem vidiva, da mislijo resno. Vse mize na terasi so rezervirane, odprejo posebno sobo (kjer je sicer hladilnik za pijače) in nama notri uredijo mizico. Tudi prav, bova imela pa svojo zasebno sobo. Postrežba je simpatična. Spoznava vse tri brate, ki strežejo, in očeta, ki kontrolira, če vse teče, kot je treba, a seveda tudi streže. Ženski del družine je verjetno v kuhinji. In presneto dobro vedo, kaj delajo. Hrana je izvrstna. Ponudijo nama še lokalno malvazijo z otoka Vulcano (ekološka pridelava, seveda). 

Nimam pripomb. Od predjedi do sladice same petke (od pet). Spotoma nama gazda še razloži, kako sta z nonotom uredila lokal in pobarvala napise in pohištvo, ponosno pokaže obledelo fotografijo na steni, kjer sta nono in nona. Simpatično sta uredila. Recimo omara je prebarvana v kabino za preoblačenje na plaži, nekaj napisov pa je v lokalnem dialektu.

Ko plačujem, nad kaso visijo slike mladih fantov, ki zdaj strežejo. Prava družinska birtija. 

Admiralica je čisto mehka in dobre volje. Odtajevanje skrinje na dan počitka je pozabljeno, ko pa gazda odnese ostanke rib za hišo in pokliče mačke k večerji, je pa tako ali tako zmagal. 

Odveslava (no, Lili vesla, jaz se peljem zraven, saj se ve, kdo je kapitan) na barko. Še en karibski rumček za lahko noč, malo posediva zunaj in čas je za spanje. Lep dan je bil.

Jutri pa bo treba naprej proti Messinski ožini. Scila je najin cilj. Upam, da bo vsaj malček pihalo, da ne bova čisto cele poti premotorirala.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Še vedno delam na katamaranu Hektor. Uspelo mi je že poravnati klopi v kokpitu in spolirati ves kokpit. Odstraniti je bilo treba tudi razne materiale iz gelcoata, kajti delavci, ki so delali na katamaranu pred menoj, niso zaščitili površin in tako jim je uspelo zamazati tudi tiste površine, ki niso bile potrebne obnove, ampak le rahlega poliranja.

Tako sem se lotil dela na nekaterih površinah z brusilnim papirjem 320, nato 400, 500, 800, 1000 in 1500, nato z grobo polirno pasto in za zaključek sem vse površine premazal še z voskom. Za kvadratni meter po navadi potrebujem uro in pol, da površina spet zasije, kot bi morala. Poleg tega sem moral popraviti tudi razne praske in razpoke z novim gelcotom in nato vse skupaj spolirati in ujeti odtenek iste barve. Na tem otoku je nemogoče najti pravo barvo za 25 let star katamaran. Trgovine, kjer bi mešali barve, seveda nimajo, zato si sam pomagam z rumenim pigmentom iz manjše tube, ki sem jo na srečo lahko kupil v navtični trgovini, tako da sem se prvotni barvi katamarana le nekako približal. Sedaj pa me čaka težja naloga: spolirati vse stranice katamarana, da spet zasije v svoji lepoti. A ni prav nič enostavno, saj je bilo plovilo deležno številnih ličarskih popravil, tako da je na eni strani moč videti pet različnih barv, s katerimi so prejšnji štirje lastniki prekrivali razne poškodbe.

Delo poteka na soncu in na zavetrnem koncu ladjedelnice, kjer je ob 10. uri zjutraj že 30 °C. V soboto sem pomagal Matiu rezati les ter ga pripraviti za oblikovanje in lepljenje na platformo. Les se skladišči 2 km stran od ladjedelnice in prevoz je postal rahlo zapleten: les sva najprej odnesla na plažo, nato sva ga skrbno naložila na manjši leseni čoln, ki ga poganjajo vesla in manjše jadro. Ta čolniček je dolg le 2 m, Matia ga je sam izdelal pred dvema letoma in še danes mu odlično služi. Prvi dan sva les vozila na jadro, kar je bilo izredno zanimivo, saj se je ob nagibu čoln nevarno nagnil, tako da sva pri naslednjih vožnjah les bolje razporedila po površini barke, nato pa sva sedela čisto na robu, tako da sva imela noge v vodi. Potem sva se odločila, da bova na barko raje montirala manjši motor in odstranila jambor, kar pa ni bilo enostavno, saj sem moral najprej razdreti ves motor, ga temeljito očistiti, tako da je deloval brezhibno. V primeru, da bi nama motor prenehal delovati, ko sva naložena z lesom in brez jadra, bi ne bilo prav nič prijetno – tok bi naju lahko odnesel iz zaliva, morda celo do Venezuele, kar se tukaj na Grenadinih pogosto dogaja. Prejšnji teden je imel zanimivo izkušnjo neki Američan, ki mi sicer ni prav nič simpatičen: možak se je pošteno »naložil« lokalnega 70-odstotnega ruma in med potjo (veslanjem) nazaj na svojo barko zaspal. Tok ga je odnesel kakšnih 15 nm od obale na odprto morje, kjer ga je našla obalna straža in ga na njegovo srečo pripeljala nazaj na otok.

Na tem otoku je živel slavni jadralec in ladjedelec Paul Jonson, ki je bil v svojih mladih letih tako zelo navdušen nad prvim Vendee Globom, ki je potekal v letih 1989–90, da se je odpravil preko Atlantika na 5 m dolgi barki, da bi spoznal zmagovalca, slavnega francoskega jadralca Bernarda Moitessierja.

Svoje življenje je Paul posvetil morju in barkam, ki jih je gradil na tem otoku, kjer je bilo kar nekaj proizvajalcev bark, ki so prišli sem iz Evrope prav s tem namenom, saj so bile potrebe po plovilih velike. Ljudje na tem otoku niso imeli znanja o ladjedelništvu, zato so bili ladjedelci tu dobrodošli. Na otoku še danes rastejo izredno kakovostna drevesa, katerih les je najboljši za izdelavo odličnih lesenih plovil. Na otoku je bilo moč najti skoraj vse za izdelavo plovil, tako da se delavci niso kaj prida pritoževali nad delom in življenjem. Le v času visoke vročine, ko je zmanjkalo vode, je moralo delo počakati, saj so v senci pili rum in se veselili življenja.

Kakšne pol milje od zasidranega Orplida je bila v zalivu prva ladjedelnica, kjer so izdelovali odlična plovila in zadnja dva tedna svojega življenja si je Paul Jonson zaželel biti zasidran prav pred to ladjedelnico, ki je sedaj manjša marina z modernim dvigalom za barke, a pod vodo je še danes moč videti stare tirnice, po katerih so iz vode in v vodo spuščali plovila. In prav tu je Paul zgradil več kot 50 plovil, ki so opravljala dolge trgovske poti med Severno in Južno Ameriko.

Rusty si je medtem omislil nov hobi: nadvse rad se znebi vesel, s katerimi z Mario veslava do obale in nazaj na barko. Izredno previdno jih porine preko krova, tako da se izgubijo in zjutraj ostaneva brez vesel, ki jih zdaj nadomeščata dve krajši leseni plošči. A ob močnem vetru je to veslanje brez pomena, tako da se jaz zjutraj odpravim na obalo s plavutkami in za seboj preprosto vlečem gumenjak, na katerem imam pripravljena suha oblačila in vse drugo, kar potrebujem v službi. Ko bom zaključil delo in prejel plačilo, upam, da bo nekaj denarja ostalo za nakup motorja.

Na mojem kolenu je znova zrasla bula, ki so mi jo sicer pred slabim letom operirale ne prav dobro izšolane medicinske sestre na Nizozemskem. Niso je popolnoma izluščile in vse skupaj se je ponovilo, tako da bom moral prav kmalu spet pod nož.

Uspelo mi je popraviti tudi motor, ki je zaradi počene cevi prenehal delovati, a sem vse skupaj rešil za pičlih 15 evrov in motor spet deluje brezhibno. Na otoku pa se je nekdo izredno zavzeto lotil kraje gumenjakov in motorjev, saj jih je v enem mesecu izginilo vsaj sedem. Kot kaže prakticirajo znano metodo: ponoči se potapljač previdno prikrade do barke, po potrebi spleza nanjo in odveže gumenjak, tako da ga tok odnese iz zaliva, kjer pa ga nato pobere ribiška ladja in ga odvleče na St. Vincent, kjer ga je moč brez problema prodati in zaradi razmer s korono težko izslediti.

Prejšnji ponedeljek se je neki možak pripeljal z avtomobilom v bar, kjer vsak ponedeljek igrajo razne inštrumente. Medtem mu je nekdo uspel iz avtomobila izmakniti 15-konjski motor. Na otoku se je povečalo število kriminalnih dejanj in po svoje sem kar vesel, da nimam prav dragega gumenjaka in motorja na njem. 

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Za valobranom je bilo mirno, če ne štejem lokalcev, ki so zvečer hodili lovit ribe, nekateri pa so ulov na dveh nogah peljali na večerni izlet s čolnom.

Zjutraj ne piha skoraj nič in za čez dan je napovedan veter do 5 vozlov. Da si ublaživa vročino, odplujeva, da si vsaj sama delava veter. No, Yanmarček ga dela za naju. Šibkih 5 vozlov realnega vetra v polkrmo je premalo, da bi Heron danes prišel kam daleč. Razpneva vsa jadra, ki dodajo slab vozel k najini hitrosti.

Motor poje ves čas na nizkih obratih (to je za naju slabih 1700) in opazujeva pokrajino, ki beži v daljavi mimo nas. Eolski otoki se zdijo predaleč za danes in se ustaviva v Sveti Agati. Tam je dolg valobran pred pristaniščem, kjer se da sidrati precej zaščiteno pred valom s severa. Zadnja leta so valobran še podaljšali in je ogromno prostora.

A letos ne več. Zgradili so še en pomol, ki zapira celotno območje pod valobranom. Notri je krasna laguna, kjer ni niti valčka. Pripraviva se vreči sidro, ko z lučkami prileti pomorska policija in nama vljudno razložijo, da v luki potekajo gradbena dela in sidranje ni več mogoče.

Škoda.

Greva pač na zunanjo stran novega pomola pred mestno plažo. Tako ali tako je vse mirno. Lilika je pripravila Involtinije, ki sva jih včeraj kupila v Cefaluju. Involtiniji so polnjene telečje roladice in so sicilijanska specialiteta. Midva sva vzela polnjene s panceto in pistacijami. Panirane so bile z drobtinami in parmezanom. To se speče v ponvi. Zraven je naredila kus-kus in paradižnikovo solato s svežo baziliko. A je treba še kaj dodati?

Ko vročina popusti odveslava na obalo in se sprehodiva po mestu. Najprej zavijeva v trgovino, ki sem si jo prej nagledal. Hitiva, saj jo že zapirajo. Komaj sva odnesla ven, plačala pa pod 10 evrov. Tole pa niso bile cefalujevske cene. Med drugim sem kupil destilirano vodo za akumulatorje in so imeli le 5 l kante. Pa dva hlebca kruha, pa eno sicilijansko vino, pa 2 l mleka, pa 2 kg krompirja, očiščeno rukolo. To sva potem vlačila po mestu, ki je bilo še kar zanimivo. Ena graščina, nekaj starih ulic, sicer nič posebnega.

Pešci in avtomobili švigajo v mraku, kot da so sami na cesti. To ni več Španija, kjer se avto ustavi že, če si nekaj metrov od prehoda za pešce. Tule je bolj italijanski kaos, ko se tok avtov križa s tokom pešcev, a čudežno nihče ni zbit. Ali pa na polno v napačno smer v enosmerno ulico in okrog ovinka, kot da nikogar ne bo nasproti. 

Po ogledu starega dela se vračava proti promenadi in zavijeva na sladoled. Ena garaža je predelana v bife, mize so postavili kar malo po zelenici, malo po pločniku. Klientela je videti stalna in vsi se poznajo. Videti pa je, da imajo notri sladoled, zato si nadenem masko (še so obvezne v zaprtih prostorih) in stopim v lokal. Nikjer nikogar, nakar vidim, da čiča za eno od miz naredi še en velik požirek piva, vstane in stopi za šank. Vpraša, kakšen sladoled bom. Pistacije nima, vzamem, kar ima. Ponudi še smetano (nikoli ne jem smetane na sladoledu) in ker nisem videti navdušen, zajame eno žlico in mi ponudi. Dobra je, pravi, sam jo dela. To ni neka industrijska konfekcija. Tako kot sladoled. Vse lastnoročno zameša.

Cena spet bagatela (dva korneta, vsak s po dvema okusoma in smetano, skupaj 4 evre). V Cefaluju je skoraj toliko kepica. Edino, kar mi ni bilo všeč, je bilo pa to, da je bil kornet obarvan na nek roza odtenek. Kornet mora biti natur. Brez barve. Skratka, zanimivo mestece.

Aja, na plaži je pri vsakih stopnicah na promenado tuš. Brezplačen in dela. Sicer ni nekak fensi design (alkatenska cev z žico privezana na ograjo, nekaj vodovodne cevi in ventil, spodaj stara paleta. OK, ni neki design, dela pa prav solidno in sem si lahko opral noge, preden sem se obul za v mesto. 

Skratka, zanimiv postanek.

Jutri bo veter ista žalost kot danes. Danes sva za 30 NM porabila 6 ur motorja, jutri ne bo dosti boljše.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron