Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Noč je bila mirna in čarteristi nas niso torpedirali s svojimi plovili. Danes je dan za Dubrovnik.

Odplujemo iz Šipanske luke in se odpravimo skozi ozek preliv med Šipanom in Jakljanom. Preliv je precej ozek, morda 100 m, a se zdi še ožji, nad njim pa je napeljan daljnovod. Na karti piše, da je višina daljnovoda 43 m (mogoče piše 46), a jaz sem vedno živčen, če peljemo pod mostom, daljnovodom ali čemerkoli, kar se razteza nad jamborom, pa čeprav je jambor pol krajši od svetlega prostora pod daljnovodom.

Najprej si Dubrovnik ogledamo z vode, ko zaplujemo skoraj v mestno luko, potem sidramo v bližini. Tik pred luko je sidranje prepovedano, okrog Lokruma pa je bodisi pregloboko ali pa je že kdo sidran tam. Nazadnje sidramo v relativno globoki vodi severno od Lokruma (malo vzhodno od mestne luke).
Dno je kamnito, zato navežem na sidro 'trip line'. To je vrv s plovcem, ki je privezana na prednji rob sidra, s katero lahko odhakljamo sidro, če se zatakne za skalo.
Sledi desant na Dubrovnik. Kapaciteta Walkwer baya narekuje napad v dveh skupinah. Dubrovnik je sicer poln turistov, a niti slučajno to ni normalna avgustovska gneča. Po ulicah je dovolj prostora, da normalno hodiš in si ogleduješ stare kamne, pred mestom ni križark. Prijetno presenečenje je sladoled, ki je (za Hrvaško) res dober in porcije obilne.

Vrnitev na Herona poteka spet v dveh rundah in druga skupina že doživi veter, ki malo poškropi ekipo. Naše dnevno sidrišče ni bilo mišljeno za čez noč, saj je precej izpostavljeno in valovito. Za čez noč se moramo spraviti nekam na varno.

V igri so Zaton, Koločep in Slano.

Slano je verjetno najboljše, a je tudi najbolj oddaljeno, Zaton pa ima renome, da burja tam ustvari neugodne sunke, in da se veter v dolinah okrepi. Poleg tega ima okrog in okrog prometno cesto.

Torej poskusimo Koločep, in sicer Donje Čelo, zaliv na severni strani otoka. Zaliv je videti v redu, le ladja vozi dokaj blizu. Če se bo veter obrnil, nas lahko raztegne po verigi precej blizu pomola, kjer pristaja ladja. In ta ni majhna. Tolažim se s tem, da so verjetno navajeni vsega hudega.
Zvečer je pristala dvakrat in bila kakšnih 50 m oddaljena od Herona, ko je obračala. Naslednjič pride malo po šesti zjutraj. Če se veter ne obrne, bo OK, sicer bo blizu.

Danes smo prepluli 24 nmi. 17 do Dubrovnika in potem še 7 do Koločepa. V prvem plovu je bilo vetra malo, raymarine je zabeležil maks. pri le 7 vozlih, v drugem plovu pa je burjica že pihala v sunkih do 26 vozlov. Na sidrišču pa je pihalo zelo nežnih 6 vozlov in sidrišče je mirno.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron