Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Ponoči je resno deževalo. Bliskalo se je povsod naokoli, a daleč od nas.

Tokratni dež je bil dober za več stvari. Končno je dobro oprana paluba in tudi vsa platna (sprayhood in bimini), pa sončne celice in čolnič. To je bil tudi test vseh popravil na Kanarskih otokih. Niti pri oknih niti pri jamboru ni v barko prišla niti ena kapljica vode. Očitno sva solidno popravila vse kritične točke.

Za danes je napovedana burja v upadanju, za popoldan še kar močan zahodnik. Zdaj je pa treba uganiti, kdaj je treba na pot. Do cilja imava 25 milj, to je kakšnih 5 ur. Če odrineva prezgodaj, bo burja še premočna in nama bo spet nasolilo ravno oprano barko, pa še plovba v močni burji ni ravno užitek. Če greva prepozno, bova rinila točno v veter, val se bo že razvil in verjetno bova spet slana.

Izberem najmodrejšo možnost: v miru spijeva kavo, potem počasi odplujeva. Eni bi temu rekli izkušnje, jaz bi temu rekel sreča, ampak ko sva zavila iz zaliva, je bila burja še ravno dovolj močna za res hitro jadranje. Kljub sunkom sem lahko na skrajšana jadra vozil dobrih 7 vozlov, večkrat čez 8, največ je šlo 9,6. Pa to ni po valu navzdol, saj tule v Bračkem kanalu ni oceanskega vala. Veter je pihal z boka, vsak reful je malo bolj nagnil, predvsem pa zelo pospešil barko, ki med refuli ni izgubila veliko hitrosti.

Uspelo nama je iztisniti kakšno uro in pol krasnega jadranja. No, admiralica se je nekaj pritoževala in sem moral vmes še bolj skrajšati jadra. Ona na Heronu ne mara jadranja nad 8 vozlov. Kljub hitremu jadranju sva na krov dobila le nekaj kapljic vode. Odlično. Se pač pozna, da je to zaprto morje brez velikih valov, burja pa tako ali tako ni imela prostora, da bi razvila omembe vredne valove v vsega 2 milji širokem kanalu. Medtem sva oprala eno žehto perila, saj je bilo sonca za proizvodnjo elektrike dovolj.

Veter je potem začel umirati in obrnil se je na zahodnik. No, tisto malo, kolikor ga je v začetku sploh bilo. Morda 5 vozlov pravega v nos. Prižgal sem motor, Lili pa je dala prat še en stroj perila, saj bo spet topla voda. Veter se je počasi krepil, midva pa sva se že bližala cilju.
Sidrava v nama dobro znanem zalivu Nećujam, ki nudi le delno zaščito pred burjo, a ponoči naj bi burje bilo le še za vzorec, pravijo vremenoslovci. Okrog nas pa sami Čehi. Prav pozna se, da je šlo precej Slovencev in Nemcev domov, Čehi pa so se namnožili na vse čarterske barke, kar jih Hrvaška premore.

Popoldan smo doživeli še en pravi resen pan-pan klic. Za nejadralce: pan-pan je nujni klic, ki pomeni nevarnost za premoženje in opozarja na možnost razvoja dogodkov v smeri nevarnosti za življenje. Če je ogroženo življenje, se opravi nujni klic may-day. Klicala je barka, ki so ji odpovedali motorji, zahodnik pa se je medtem že lepo razvil. Iz dane pozicije sem ugotovil, da so v naši neposredni bližini – malo severno od našega zaliva, niti dve milji daleč.

Za hip sem pomislil, ali naj dvignem sidro in se napotim proti njim, ko sem po radiu slišal, da se je nekdo že odzval. Saj je tam okoli precej plovil in verjetno lahko kdo z močnejšimi motorji nudi boljšo pomoč. Vmešal se je tudi Split-radio in situacija je bila očitno pod kontrolo.

Raje sem šel popravit roler sidra. Kljub covidu in svaljkanju po marinah se je pregulil en gumi kolešček, preko katerega se spušča v morje sidrna veriga. Enostavno je razpadel na dve polovici. Na barki nimam točno take rezerve, a sem nekaj zimproviziral z nekoliko ožjim plastičnim rolerjem in kupom podložk. Za nekaj časa bo, potem bomo pa kupili pravo dimenzijo in sanirali tako, kot je treba. Lili je šla šnorkljat na ostanke starega rimskega zidu, ki so tule v zatoku zaliva.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Kar dva meseca sem ostal na Martinqueu. Barko je bilo treba dobro pripraviti za jadranje proti ekvatorju. Spotoma se bom seveda ustavil na Carriacou, saj me tam nestrpno čakata Maria in Rusty. Življenje na Martiniqueu je precej cenejše, kot je bilo na Carriacou. Nenavadno – tam vlada revščina, tu pa blaginja, otok je poln prestižnih jaht in bogatih turistov, pa so cene hrane na Martiniqueu tudi trikrat nižje kot na Carriacou. Pred marino sta postavljena dva velika zabojnika za smeti, kjer lahko najdeš stvari, ki nikakor niso za odpad. Zlasti vsak petek, ko prihajajo turistične ladje in praznijo zaloge hrane, ki jim je ostala od turistov, je v kontejnerjih moč najti odlično konzervirano hrano. Pred kontejnerji pa ležijo različne stvari, ki jih lastniki bark odvržejo, ker so si kupili nove ali pa ne delujejo, pa je potrebno le malo časa in truda za popravilo – od električnih aparatov, do jader, motorjev in gumijastih čolnov.

Precej stvari sem moral urediti in nabralo se je tudi nekaj popravil. Na novo sem napeljal elektriko za kalužne črpalke in nove črpalke, obnovil kokpit, namestil na ograjo nove lesene nosilne letve za manjše rezervoarje za nafto, ki sem jih premaknil z zadnjega dela barke, tako da je zdaj Orplid končno pravilno obtežen in bo jadranje proti vetru precej lažje.

Na barki je bilo treba zamenjati kar nekaj stvari, zlasti pa tiste, s katerimi sem že nekaj časa odlašal in jih kar naprej prestavljal na kdaj drugič. Zaradi visoke vsebnosti soli v zraku mi je barka skoraj zgorela, saj je eno stikalo popolnoma oksidiralo in naredilo stik. Skoraj nova kalužna črpalka je tako zgorela. Nove črpalke si nisem mogel privoščiti, saj je bila cena vrtoglavo visoka. Tako sem se sam lotil izdelave črpalke. Uporabil sem dve stari črpalki in eno precej novo, ki sem jo pred kratkim našel odvrženo pred zabojnikom za smeti. Tako sem iz treh sestavil eno, ki sedaj deluje veliko bolje kot tista, ki je zgorela.

Na sidrišču v Le Marinu sem nekega jutra presenečen zaslišal:

»Dobro jutro!«

V slovenščini! Se mi sanja ali blede? Hitro sem vstal, pogledal iz kabine in zagledal na sidrišču barko Timy s slovensko zastavo, na njej pa Petra in Natalijo. Zasidrala sta se tik za menoj, tako da smo se prav prijetno družili skoraj vsak večer. Po dolgem času sem lahko spet govoril slovensko. Kar pogosto se mi dogaja, da malo pomešam različne jezike in se za kakšno stvar tudi ne spomnim, kako se reče po slovensko. Peter in Natalija sta nama podarila ogromno hrane. Za nekaj časa prekinjata njuno jadranje okrog sveta in se vračata v Slovenijo, precej hrane pa jima je ostalo in bi se jima na barki medtem pokvarila. Prav posebej sta me razveselila z zamrznjenim mesom srne iz slovenskih gozdov. Kakšno razkošje: na Karibih bo za kosilo srnin golaž. Ladijska »klet« je zdaj dodatno obogatena z raznovrstno hrano, ki sta mi jo podarila Peter in Natalija. Zaloga konzervirane hrane, ki sem jo vsak petek nabiral iz kontejnerjev, pa bo zadoščala za dolgo pot proti Antarktiki. Odločil sem se, da bom zaradi varnosti plul vsaj 300 NM od obale. Prvi postanek nameravam narediti šele v Rio de Janeiru. Brazilija menda še vedno zahteva covid pogoje oz. ne vem kolikokratno precepljenost, česar jaz nimam in tudi ne bom imel. Nekje sem prebral, da to vendarle ukinjajo. Medtem je namreč tudi Amerika ukinila vse pogoje in pričakovati je, da bo, medtem ko bom jaz na morju, temu sledila tudi Južna Amerika.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek