Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Na eni od bark so imeli večerno zabavo z glasbo in poskusi petja, ki so postajali z vsakim kozarcem glasnejši in manj uigrani. Na srečo so kmalu omagali in v laguno se je naselila tišina.

Po jutranjem kopanju se odpravimo proti Omišu oziroma natančneje vasici Čelina, nekaj kilometrov jugovzhodno od Omiša, kjer ima Mare avto. Vetra ni najprej niti za vzorec, potem malo zapihlja z ene in nato z druge strani, a vsega nekaj vozlov hitrosti. Motoriramo do Brača, in se gremo skopat v prvi zaliv, ki nam pride naproti – še pred Sutivanom, vsega lučaj od splitskih vrat. Nato se delamo, da jadramo proti Omišu, a so jadra bolj za okras kot za pomoč motorju. Šele tik pred ciljem malo potegne veter.

Pred Čelino ni dobrega sidrišča in sidramo v globoki vodi (15 m) tik ob obali. To še za kopanje ni dovolj dobro, kaj šele za kak daljši postanek. Skuhamo in pojemo kosilo in z Maretom in Mojco odveslam na obalo. Čaka ju veliko-več-kot-sto stopnic do avta. Z vso prtljago. Po žgočem soncu. Lili ostane na barki, pripravljena, da v vsakem trenutku prižge motor in reši barko pred skalami ali malimi bojami za gumenjake ali čim podobnim, če bi se veter preveč obrnil.

Medtem se je naredilo ravno dovolj vala, da nam oteži izkrcanje s prtljago. Že iz barke na čoln je bilo adrenalinsko, iz čolna na obalo pa še bolj. Malemu pomolčku ni uspelo zaustaviti valov in čoln je poskakoval kot kozliček. Skoraj srečno se izkrcamo. Malo morske vode pa tako ali tako ne škodi.

Odveslam nazaj na Herona, z Lili dvigneva čoln in se nameniva proti Braču na najbližje varno sidrišče – v zaliv Luka pri Povlji.

Jadrava z nekoliko zmešanim maestralom, ki mu burja meša štrene. Bolj počasi gre samo na flok (3 do 3,5 vozla), a za pet milj se mi ne da dvigovati glavnega jadra. Nekaj pred ciljem veter spet povsem ugasne. V zalivu je že nekaj bark, več kot polovica boj je zasedenih, a naše priljubljeno mesto za sidranje je prosto. Sledi kopanje. Voda je čista in topla.

Danes smo prepluli kar dolgo razdaljo, celih 33 NM smo naredili s povprečno hitrostjo 4,8 vozla in največjo 6,3 vozla. Večji del na motor, nekaj na jadra. Motor ima šest ur več. 

Tako pač je, če imaš obiske. Vezan si na čas in kraj, sicer bi midva danes ostala, kjer sva bila in ne bi šest ur motorirala nekam, kjer ni niti sidrišča. 

Veter ves dan ni presegel 15 vozlov, večino dneva je bilo skoraj nič, ko sidramo, ga je 3 vozle. Čez noč in jutri je napovedana burja od 4 do 20 vozlov, izdano pa je tudi opozorilo za sunke burje v našem delu morja: 35 do 50 vozlov in možne nevihte. Tule smo za burjo pospravljeni dokaj v redu. Nekaj vala se lahko prikotali v zaliv, a ne naravnost. Bomo videli, kaj bo iz tega. Bolj upam, da dobimo 4 in ne 50 vozlov. Neki neugodni oblaki, ki sva jih videla proti večeru, so se še nad kopnim razbili, ta trenutek je spokojno mirno.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Na Šolti je bilo lepo in zjutraj pride sidrat v našo bližino turistična ladjica z velikim plakatom 'blue lagoon', na sliki pa so Krknjaši z Drvenikom v ozadju.

To ni daleč od nas, Mojca še ni bila tam, torej gremo tja. Lepo, a počasi jadramo v šibkem vetru. Posadko pripravim na to, da bo tam gneča, saj je sidrišče izredno priljubljeno tako za dnevno kopanje kot za prenočevanje. 

Res je bila gneča, a nekako najdem prostorček za sidranje. Ko zategnem, sem nesramno blizu dveh madžarskih jadrnic, ki sta bili vezani skupaj na enem sidru. 15 m loči našo krmo od njihovega premca. Pogledujem proti njim, a mi pokažejo, da se oni ne sekirajo. Videli so, kako sem zategnil, barke so lastniške in verjetno imajo raje pred seboj nekoga, ki je dobro zategnil verigo in mu sidro drži, kot pa kakšnega čarteraša, ki sidra prvič v življenju.

Imamo precej manj zasebnosti, kot bi si jo na sidru sicer želeli, a ni nič hudega. Madžarke se sončijo po palubi in se mažejo s kremo. Pogled, ki ne moti oči. Ravno prav blizu, da se vidijo vse obline in dovolj daleč, da se ne vidi celulit. Čez čas se ena od njih odveže in odpluje, čez čas odpluje še druga.

Med dnevom se izmenjajo skoraj vse barke. Ene odhajajo, druge prihajajo, gneča pa je bolj ali manj ves čas enaka. Voda je krasna za kopanje. Plavanje je malo bolj adrenalinsko, saj se ves čas po zalivu prevaža veliko število dingačev – nekateri mini kapitani še nimajo deset let, pa barke, ki prihajajo in odhajajo.

Ob večeru veter ugasne in po zalivu se vsi vrtimo samo na kakšnem metru verige. Kje je kakšno sidro, vedo le ribe. Vseeno v zaliv prihajajo nove barke. Admiralica je nekajkrat uporabila svoj znameniti 'bitch wings', ko gre k sidrniku, da roke v bok in grdo gleda. Vse barke, ki so ga bile deležne, so šle sidrat čisto na drugi konec zaliva. Stvar očitno deluje.

Kljub gneči je zaliv lep, kot vedno in mi se imamo prav dobro.

Danes smo prepluli le 8 NM in to na veter s povprečno hitrostjo samo 4,1 vozla in največjo le 6,1 vozla.

Motor ima eno uro več, v glavnem za dvig in spust sidra in plovbo po zalivu. Veter ves dan ni presegel 14 vozlov, ko sidramo, ga je le 7 vozlov, ob večeru pade na nič.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron