Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo, se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul iz Karibov in se podal v Tihi ocean.

Kolikor je bilo jadranje od Cairnsa do Torresovega preliva adrenalinsko in uživaško, je bilo motoriranje po Timorskem morju od Darwina do Kupanga duhomorno in dolgočasno. Morje kot ogledalo, le tu pa tam sapica, ki je zamrla, še preden je zapihala. Z Brankom sva ta čas izkoristila, da popraviva navijalni mehanizem jadra code zero. Res nama je odlično uspelo. Z vrtalnikom in vezicami sva pritrdila vodilo navijalne vrvi na ohišje navijala. Jadro sva nato z električnim vitlom dvignila na jambor in ga zvila. 

Tretji dan po izplutju iz Darwina sva preizkusila code zero, ko je zapihala nekoliko močnejša sapica. Velikansko jadro sva brez težav razvila in ga nato takoj spet zvila, saj je bilo vetra premalo.

Tri dni in pet rib.

Do nadaljnjega prepoved ribolova.

Ende

Kupang sva zapustila ob petih zjutraj in po enodnevnem jadranju prispela v Ende na otoku Flores.

Med jadranjem ob obali sva lahko občudovala aktivni vulkan, iz katerega se je kadilo, vse naokrog pa so bile vulkanske odprtine iz katerih se je valila para ali dim. Res veličasten prizor vulkanske dejavnosti.

Ko pa sva prispela v Ende, sva padla iz dežja pod kap.

Ende je bil še večja katastrofa. Vrgla sva sidro pred črno peščeno plažo, kjer so se lomili veliki valovi mrtvega morja. Pristanek z gumenjakom nemogoč. Potem sva vseeno spustila gumenjak in šla pogledat, če se da pristati na enem od pomolov. Nikjer stopnic. Le visoki stebri, poraščeni z ostrimi školjkami, ki ti gumenjak razrežejo v nekaj minutah. Vrnila sva se na barko, dvignila sidro in jo popihala proti otoku Komodo.

Torej še eno nočno jadranje med ribiškimi barkami in mrežami.

Noč je bila mirna, zato sva motorirala z glavnim jadrom in genovo. Zjutraj pa se je dvignil zahodnik in pospravila sva jadra ter motorirala naravnost v veter, ki je narasel na 26 vozlov. Spalax 2 je neusmiljeno butal v nasprotne valove. Srečavala sva velike kose lesa in drevesne štore. Ponoči sva imela dejansko veliko srečo, da nisva zadela ob takšen neznan plavajoči predmet.

Nočno jadranje v Indoneziji odpade, sem se odločil.

Proti večeru sva se privlekla do otoka Rinja in se zasidrala v zatišju kanala Lehok Uwada Dasami. Zunaj divja zahodnik, tukaj pa tišina, mir, samota. Potrebujeva počitek.

Zjutraj naslednji dan naju je obiskal policijski čoln.  Možje postave so naju spraševali, če sva plačala vstop v park za barko in posadko. Odgovorila sva, da greva takoj na Komodo in bova tam poravnala račune.

Torej, destinacija otok Komodo, razdalja 25 nm.

Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih

As Long As the Wind Blows Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije (knjiga je napisana v angleškem jeziku). NAKUP

Dokler se puter ne stopi V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. NAKUP

Besedilo in fotografije: Marjan Golobič

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

V kanalu med Tabagom in Trinidadom sem ujel tok in z njim plul tudi 12 Kn. Kmalu smo se približali otoku Isla De Margerita, ki mi ga je pred letom dni omenil Branko Horvat. Še danes se spominjam njegovih besed, zato kljub izčrpanosti ne zavijem za Port of Spain na otoku Trinidad, ampak proti otoku Isla De Margerita. Problem pa je v tem, da se moje naložene karte končajo pri Trinidadu. Lahko bi se ustavil v Port of Spain in naložil karte, a ko bo Orplid pred vhodom v kanal, bo že noč, kar bi bilo lahko precej bolj tvegano, kot če kar nadaljujemo pot proti Margeriti. Naučil sem se sprejemati jasne in dobro premišljene odločitve. 

Otok Margarita (špansko Isla de Margarita) je največji otok Nueve Esparte, otoškega dela severovzhodne Venezuele. Večja otoka sta še sosednja Cubagua in Coche, veliko pa je majhnin nenaseljenih otokov. Otok Margarita imenujejo tudi “Otok biserov”, saj je nabiranje biserov pomembno že od časa Kolumba, ki je otok odkril leta 1498, vendar so številna nahajališča ostrig v veliki nevarnosti, da bodo kmalu izčrpana.  

Otok Margarita je bil že pred nami, a kot vedno nas bo ujela noč in za povrh je vse manj vetra. Ko sva obplula zahodno obalo otoka, pa sva se odločila, da se ne bova sidrala ob tem otoku, ampak nadaljevala plovbo proti sosednji Tortugi, oddaljeni 60 NM. Ker pa tudi kart Tortuge nimam, bo znova potrebno jadrati ponoči, da bomo tam ob sončnem vzhodu. Vpluli smo v velik zaliv s prečudovito turkizno modra barvo morja. Globina morja je bila le 4 m, zato je Maria stala spredaj, jaz pa sem počasi obračal krmilo, kamor mi je kazala smer. Zaradi valov v zalivu smo se stlačili čisto v notranjost, v nekakšno polovično laguno in tam vrgli sidro na globini dveh metrov.

Otok Isla La Tortuga ali otok Želva je dobil to ime zato, ker na njegove dolge peščene plaže prihajajo vsako leto želve izlegat jajca. Kar omamila me je lepota te pokrajine, pa je bilo potrebno poprijeti za delo: zašiti natrgano jadro. Medtem ko sem iskal primerno nit, da bi Maria lahko zašila jadro, se je ob bok Orplida parkiral čoln guardie s šestimi policisti, od katerih sta bila dva oborožena z avtomatsko puško. Pregledali so dokumente in jadrnico in naju prijazno povabili na policijsko postajo, da bi tam lahko naložil pomorske karte. Na policijski postaji naju je načelnik pogostil s kavo in se trudil, da bi nam uspelo naložiti pomorske karte, pa nam ni in ni šlo.

Sprehod po beli plaži je bil posebno doživetje, nadvse pa je užival tudi najin štirinožni pomorščak Rusty, navdušen nad vso to ogromno količino bele mivke. Po dolgi plovbi se nadvse prileže pohajkovanje po obali, zlasti še, če se pri tem počutiš kot v raju. Malo pred sončnima zahodom pa smo se le vrnili na barko in postorili še vse, kar je bilo potrebno, da bo barka pripravljena za nadalnjo plovbo. Pluli bomo namreč čez precej nevarno območje, saj je dobrih 20 NM od Tortuge pod morjem strm padec globine na 1435m.To področje, ki se imenuje Jarek Cariaco, je največji oceanski anoksični bazen na svetu, iz katerega se sproščajo visoke količine CO2.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek