Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo, se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul iz Karibov in se podal v Tihi ocean.

Na poti do Galapagasov sva se z mojo najdražjo ustavila na panamskem otoku Contadora v otočju Las Perlas. Tu je Mohammad Reza Pahlavi, po iranski revoluciji leta 1979, preživel nekaj časa v izgnanstvu.

Ampak to nima nobene zveze z jadranjem. Razlog najinega postanka na otoku je bil povsem banalen: Temeljito je bilo treba očistiti oba trupa barke, da se nebi živalske in rastlinske vrste, ki so se zaredile na obeh trupih barke, preselile na Galapagose in porušile občutljivo ravnovesje tega edinstvenega ekosistema. Ekvadorske oblasti namreč zahtevajo popolno neoporečnost trupa plovila.

Sidro sva spustila ob južni obali otoka Contadore, pred plažo Playa de suecos, edina plaža v otočju Las Perlas, kjer je tekstil neobvezen.. Takoj sem vzel strgalko in krtčo ter se lotil čiščenja obeh trupov. V močnem toku sem si pomagal s plavutkam, da me morski tok nebi odnesel na odprto morje. Po nekaj urah strganja in krtačenja sem bil kar zadovoljen s svojim delom, vendar bo plovba do Galapagosov še dolga, morje pa je polno živalskih in rastlinskih organizmov.

Navsezgodaj naslednji dan sva dvignila sidro in določila kurz: otočje Galapagos. Ta etapa jadrnja okoli sveta je bila nekaj posebnega: prečkanje ekvatorja. Ko ti gps pokaže nič stopinj severne zemljepisne širine, se ti na krovu morda prikaže Pozejdon ali Neptun in zahteva pristojbino za vstop na južno poloblo.

Očitno je bila najina barka preuboga, da bi se eno ali drugo božanstvo oglasilo na krovu. Nič ne de. Ob prečkanju ravnika je Almuth čarodejno postala krvoločna in neizprosna boginja EKVA, moja malenkost pa srborit in vsemogočni bog TOR – vsaj za en dan. Dogodek sva proslavila s sadnimi koktejli in zrezki sveže tunine ter praženim krompirjem na čebuli.

Dva dni pred prihodom na Galapagose se nama je brez dovoljenja pridružil slepi potnik. Pristal je na sidru, pritrjenem na premcu barke, in se ni premaknil. Rdečenogi strmoglavec se je udomačil na najini barki in je ni hotel zapustiti, čeprav sva ga poskusila spoditi, ko sva se približala otoku San Cristobal.

Ob ekvatorju pihajo šibki, spremenljivi vetrovi, tako da sva do Galapagosov pretežno “jadrala na nafto” in se po sedmih dneh zasidrala v luki Puerto Baquerizo Moreno na otoku San Cristobal. Najin slepi potnik pa se je naveličal čepeti na sidru in je odletel novim dogodivščinam naproti.

Naslednji dan naju je čakala neizprosna ekvadorska birokracija, da o morskih levih sploh ne govorimo.

Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih

As Long As the Wind Blows Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije (knjiga je napisana v angleškem jeziku). NAKUP

Dokler se puter ne stopi V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. NAKUP

Besedilo in fotografije: Marjan Golobič

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Zjutraj rahlo pihlja, kar je za naju znak, da najprej dvigneva jadra in šele nato pristaviva kavico. V napovedani bonaci je treba izkoristiti vsako sapico, če je in dokler je.

Seveda pogledam v motorni prostor, če je vse suho (odsidrala sva se z motorjem), in vse je suho kot poper. Med jadranjem je motor ugasnjen, nato pa veter ugaša. Ko hitrost pade globoko pod 3 vozle, prižgeva motor in rutinsko pogledam v motorni prostor. Tam pa voda. Pa ne že spet!!!
A tokrat imam srečo. Voda še teče. Najtežje je odpraviti napako, ki se pojavlja samo občasno in ne veš, kje je.

Zdajle pa teče kar konkretno, in sicer iz tanke črne cevke. Voda pada na tla, delno pa tudi na pogonsko os. Ta se vrti in jo razprši naokoli. Zato je bilo tako težko locirati izvor vode.

Takoj, ko vidim vso to štalo, rečem Liliki, naj ugasne motor. In potem ona jadra, jaz pa popravljam. Vetra skoraj ni in brziva med 1,5 in 2,5 vozla, pri tem pa se umikava tankerju in več potniškim hidrogliserjem. Sva ravno na avtocesti med Milazzom in Eolskimi otoki.

Cevka je oddušnik odzračevalnega ventila antisifona morske vode, ki hladi motor. Pravzaprav hladi hladilno tekočino v izmenjevalcu toplote, saj imamo dvojni sistem hlajenja. Morska voda hladi antifriz, antifriz pa v zaprtem sistemu hladi motor.

Ko morska voda opravi svojo nalogo hlajenja antifriza, gre po cevi naprej v izpušni sistem, kjer se meša z izpušnimi plini in jih s tem hladi in duši zvok. Da pa ne bi voda zalila motorja, kadar je motor ustavljen, mora biti vmes antisifon z oddušnikom.

Ko je v cevi pritisk (takrat, ko motor teče), je ventilček zaprt in voda normalno teče po cevi. Ko pa se motor ustavi, pritiska ni več. Takrat je v cevi nekaj podtlaka. Ventilček, ki je montiran zelo visoko nad motorjem in seveda visoko nad vodno linijo, spusti v cev nekaj zraka. S tem prepreči vdor vode v motor.

In ta ventilček se je zatikal in se ni zaprl, ko je bil v cevi pritisk. Zato je voda iz cevi tekla ne le v izpušni sistem, ampak tudi skozi oddušnik in po tanki cevki v motorni prostor. Odstranitev ventila je neprijetno delo, saj je montiran zelo visoko in bi potreboval zelo gibljive roke in oči na koncu prstov. Nekako mi vseeno uspe odviti vse skupaj in ga odpreti. Potem sem notranjost dobro očistil z močnim kisom in staro zobno krtačko in ga sestavil nazaj.

Lilika je tačas rešila vsa bližnja srečanja. Tako tankerja, ki potrebuje nekaj milj, da se obrne, kot hidrogliserjev, ki drug za drugim vozijo turiste na Eolske otoke s hitrostjo nad 25 vozlov.

Ko poženeva motor, ventil dela in ne pušča vode. Resno upam, da bo zdaj nekaj časa mir. Mirno morje izkoristiva še za to, da pretočiva nafto iz kanistrov v levi, sedaj prazen rezervoar goriva. Raje to narediva sedaj in imava vse pripravljeno, kot da bi morala pretakati nafto, ko bi je zmanjkalo še v desnem tanku. Približuje se nama dež, Lilika ga opazi prej kot radar. Ker tudi malo zagrmi in udari nekaj strel izklopiva večino elektronike. Od dežja na koncu ni bilo veliko, le nekaj kapljic, je pa deževni oblak malenkost popravil veter, tako da lepo jadrava proti cilju. Vetra je zmeraj manj in pade pod 5 vozlov.

Odločiva se za sidranje v lepi vodi na peščeni plitvini kake 3,5 milje pred Mesinsko ožino. Bližje se ne sme, ker je naravni park in je sidranje prepovedano. 500 m pred ciljem pa se s kopnega na naju požene veter.

Presneto, kje je bil ta veter cel dan, ko smo ga potrebovali? Napovedano je 5 vozlov s severa, piha pa 20 vozlov z juga. Nič ne kaže, da se bova kopala, saj veter tako nažiga, da ni veselja. Tudi rola naju precej. Upam, da se tole kmalu umiri, sicer ne vem, kam naj se dava. 

Tudi pred Scillo ni sidrišče nič boljše. Vse je odprto. Bomo videli, kaj prinese večer.

Preplula sva 30 milj in naredila 3 ure na motorju.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Ponoči pride na sidrišče še nekaj jadrnic, a sidrajo brez panike ali neumnosti. Tako rekoč nezanimivo. Zjutraj se izkaže, da so dvoji stari kruzerji (glede na barko) in čarter s profi skipperjem. Ja, verjetno so že kdaj sidrali.

Noč je mirna, malo se zibamo, a ni nič groznega. Zjutraj je sidrišče prav idilično in idilično ostane tudi potem, ko pridejo na plažo peš z visokega brega prvi kopalci. So utrujeni in tihi. Nato pa taxi boat pripelje prave Italijane. Ti so seveda tako glasni, da motorja gliserja sploh ne slišiš. Vendar jih hitro preglasijo drugi gumenjaki, ki pridrvijo od vsepovsod in potem sledi sidranje po italijansko (11 m vrvi v 10 m vode), vezanje po štirih gliserjev v raft (hrup ob tem seveda ni 4-kratnik hrupa enega čolna, ampak se potencira, saj hoče vsak pokazati, da ima najboljši radio in najboljše pevce na čolnu.

Na srečo vročina vpliva tudi na njih in se hitro utrudijo.

Admiralica je za danes zapovedala počitek s kopanjem in večerjo zunaj. Jaz to razumem kot čiščenje kaluže in motornega prostora, ki mu sledi odtaljevanje skrinje in čiščenje hladilnika, kar ni bilo sprejeto z navdušenjem. Admiralica nekako ni privzela čiščenja skrinje in hladilnika kot prijetno ohladitev v poletni vročini, čeprav sva imela roke v ledu. Seveda je bila deležna teh aktivnosti.

Zdi se, da bom moral bolj pozorno razumeti njeno definicijo počitka. Kopanje in gin tonik sta vključena, čiščenje kaluže in tajanje skrinje pa očitno ne.

Zvečer se odpraviva v lokalno birtijo. Lahko bi presidrala kam bližje, lahko bi na čoln montirala motor, ampak admiralica pravi, da 400 m veslanja v vsako stran spada v definicijo počitka in da ni panike. Ko vesla proti birtiji, se odsidra ena jahta in pelje tako blizu naju, a so vesla v nevarnosti. Tudi oni gredo v gostilno. Ampak preden se oni privežejo, admiralica že privesla tistih 400 m in sva v gostilni precej pred njimi. Še prezgodnja sva. Odpirajo ob osmih, ura pa je 19:57 in čez teraso visi vrvica z napisom 'zaprto'.

Kmalu se odprejo in ko ugotovijo, da nisva rezervirala, je v hiši kar nemir. Presneto. V celem zalivu je pet bark, na obali pa sta dve gostilni. Menda to ne bo problem podelati?

Potem vidiva, da mislijo resno. Vse mize na terasi so rezervirane, odprejo posebno sobo (kjer je sicer hladilnik za pijače) in nama notri uredijo mizico. Tudi prav, bova imela pa svojo zasebno sobo. Postrežba je simpatična. Spoznava vse tri brate, ki strežejo, in očeta, ki kontrolira, če vse teče, kot je treba, a seveda tudi streže. Ženski del družine je verjetno v kuhinji. In presneto dobro vedo, kaj delajo. Hrana je izvrstna. Ponudijo nama še lokalno malvazijo z otoka Vulcano (ekološka pridelava, seveda). 

Nimam pripomb. Od predjedi do sladice same petke (od pet). Spotoma nama gazda še razloži, kako sta z nonotom uredila lokal in pobarvala napise in pohištvo, ponosno pokaže obledelo fotografijo na steni, kjer sta nono in nona. Simpatično sta uredila. Recimo omara je prebarvana v kabino za preoblačenje na plaži, nekaj napisov pa je v lokalnem dialektu.

Ko plačujem, nad kaso visijo slike mladih fantov, ki zdaj strežejo. Prava družinska birtija. 

Admiralica je čisto mehka in dobre volje. Odtajevanje skrinje na dan počitka je pozabljeno, ko pa gazda odnese ostanke rib za hišo in pokliče mačke k večerji, je pa tako ali tako zmagal. 

Odveslava (no, Lili vesla, jaz se peljem zraven, saj se ve, kdo je kapitan) na barko. Še en karibski rumček za lahko noč, malo posediva zunaj in čas je za spanje. Lep dan je bil.

Jutri pa bo treba naprej proti Messinski ožini. Scila je najin cilj. Upam, da bo vsaj malček pihalo, da ne bova čisto cele poti premotorirala.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron