Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lep, topel, poletni dan je bil. Tega sardinskega vetra nisem še čisto nič pogruntal. Za danes je napovedano še manj vetra kot včeraj, ko do štirih popoldne sploh ni pihalo.

A imamo zjutraj sapico s kopnega. Mislil sem, da je zamirajoč burinček (termični veter ponoči), a se je okrog devetih krepil, ne pa upadal in sonce je že dobro pripekalo, kar po navadi ustavi nočno termiko.

Kar z barke si ogledava rimske izkopanine, ki so prikladno postavljene na bregu, da si lahko v miru v sede vse ogledava iz kokpita, ko se voziva mimo. Edino globino sem moral budno paziti, saj je zaliv plitev. Lani sva si v Cartageni ogledala toliko rimskih kamnov, da jih imava dovolj za nekaj let.

Ko končava ogled, dvignem glavno jadro, obkroživa svetilnik na rtu in kmalu lahko ugasnem motor. Voziva laško orco, piha s kopnega. Včeraj sem bil prepričan, da jader danes ne bova potrebovala, pa lepo prejadrava 20 milj, preden veter odpove sodelovanje in morava zadnjih 10 milj odmotorirati. Saj kakšni puristi bi še vztrajali, a veter se je obrnil točno v nos, ni ga bilo veliko, nagajal pa nama je še tok. Namesto dveh ur bi porabil vsaj 4 ali več, če bi veter seveda zdržal. In potem bi zmanjkalo časa za kopanje, to pač ne gre.

Bosa Marina je zanimiv kraj. Kraj Bosa je nekaj km v notranjosti, na obali pa je kraj Bosa Marina. Tu je izliv reke in ob izlivu so postavili še marino. Ker so se valovi večkrat podirali in onemogočali vplutje ali izplutje, so postavili še dokaj velik valobran, znotraj katerega se sme sidrati. Takoj južno od reke pa je zaliv, staro pristanišče in plaža. Tudi tu je mogoče sidrati. Sicer ni tako mirno, a je voda čista. V rečnem izlivu je namreč voda bolj kalna, saj reka prinaša s seboj naplavine.

Ker je vreme stabilno, sva izbrala čisto vodo. V vodo spustim čoln in celo montiram motor. Nazadnje je motorček delal pred ... hm, kdaj že? Če se ne motim avgusta lani! In vmes ni bil konzerviran, bil pa je na slanem zraku. Revež.

Ne vžge takoj, a po nekaj rekreacije, ko imam roko že dobro ogreto, vžge tudi Mercury. Malo kašlja, upam, da nima virusa. Ko se odkašlja, začne lepo presti in dela brez težav. Zapeljem se naokrog. Ko pridem iz zaliva, me pričakajo kar resni valovi za dingača. Pol metra povprečno z metrskimi vmes. Tepeta se veter in tok. Še dobro, da sem sam v čolnu, saj Lili ni navdušena nad tem, da jo zaliva voda, meni pa je to dobra adrenalinska zabava. Tale Walker bay ni dober za glisiranje, je pa odličen v izpodrivnem načinu. Lepo pleza po valovih in me varuje pred njimi. Oblika klasičnega ribiškega čolna ima svoje prednosti. Dober je pod jadri, dober je na vesla in dober je v valovih.

Vsega nekaj sto metrov imam izpostavljenega dela morja, potem zapeljem za novi valobran. Tu pa je jezero.
Zunaj, v naravnem zalivu je nekaj valčkov, ki nežno zibljejo Herona, tule pa je čista ravnina. Če vreme ni tako stabilno, je to vsekakor boljše sidrišče.

V reki nihče ne glisira, čeprav je kar nekaj čolnov. Jaz imam 6 konjev, vsi drugi pa vsaj desetkrat več. In vsi vozijo počasi. OK. Bom tudi jaz. Če Italijani vozijo počasi, mora biti huda kontrola in visoke kazni. Pogled na črpalko goriva mi pove, da je tule gorivo več kot trikrat dražje, kot v Gibraltarju. Upam, da zdrživa z nafto do kakšne cenejše države. Sedaj sva še na prvem rezervoarju (od dveh), kante so tudi še nedotaknjene. Če bo le kaj vetra, se bo izšlo, a zadnje čase veliko motorirava. 

Od lanskega hudega neurja v Sardinskem morju Lili za pasaže raje izbira premalo vetra kot preveč. In če admiralica ni srečna, nihče ni srečen. Pač pokurimo več nafte. 

Danes ostaneva tule zunaj v zalivu, jutri zjutraj po kopanju pa se verjetno prestaviva za novi valobran in se podava s čolnom po reki navzgor. Baje je lepo. Lilike mi danes še ni uspelo spraviti na kopno. Ni pomagalo niti omenjanje sladoleda in pice. Jutri pa mogoče res stopiva na kopno.

Danes sva preplula 31 milj. Počasi, povprečno s 4,4 vozla. Sedem ur sva porabila za to. Zdajle proti večeru kar lepo piha – pilot omenja katabatične vetrove v tem sidrišču. Za minuto prižgem instrumente in sunki so do 20 vozlov. To je nekaj več od napovedane bonace.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Ponoči je bilo na obali nekaj dobro osvetljeno, kot bi osvetlili celo kotlino. Nisva dobro videla kaj, saj so bili klifi previsoki.

Videla sva tudi lučko Porto Flavije. Šele zjutraj sva opazila kamnit stolpič, ki ga včeraj sploh nisva videla.
Ime je pristanišče dobilo po hčerki inženirja, ki je zasnoval pristanišče. Očitno je na obali veliko več zanimivih stvari, kot sva jih videla včeraj z barke. V skalovje je skopan rov in sredi skale je prebit izhod nad morje. Tam so rudo natovarjali direktno iz rova na ladjo, ki je bila privezana pod skalami.

Ker na kartah ni vrisanih izobat ob malem otočku, sem mislil, da pač območje ni dobro kartirano. A izobat ni zato, ker je skala navpična do globine okrog 15 m. Ladje so se lahko privezale direktno na skale. Enako je z otočkom.

Seveda sva peljala med otočkom in obalo in si to čudo dodobra ogledala z vodne strani.

Zjutraj ni bilo nič vetra, računal pa sem, da se bo popoldne dvignil termični veter, a je bil to račun brez Eola. Šele po tretji uri popoldan je bilo nekaj sapice, da sva lahko ugasnila motor in drvela s tremi vozli. Dobršen del poti sva premotorirala. Danes sva preplula 34 NM.

Zahodna obala Sardinije ni prijazna do jadrnic. Včasih ne piha nič oziroma skoraj nič. V tem primeru se lahko sidra in dobro spi, saj ni swela in valov vetra.Večkrat pa piha maestral iz Lionskega zaliva, ki povzroča 2 m valove. V tem primeru se ne da sidrati in je edina možnost marina. Marin ni prav veliko, pa še te so polne motornjakov, nekatere celo preplitve za jadrnice.

Zato tukaj jadrnico že težko srečaš. Sami motornjaki, v glavnem manjši, ki gredo iz svoje marine na dnevni izlet, lovijo ribe, se kopajo, zvečer pa hitro nazaj v varen pristan.

Midva imava prav srečo, da je napovedano tako mirno morje. Cena pri tem je seveda to, da bo motor naredil precej ur. Za jutri je napovedana še večja bonaca kot danes. Če bo šlo vse po planu, bova v dveh dneh v Algheru, kar je cilj najine poti na sever.

V prihodnjih dneh napovedujejo v glavnem 'light air' ali 'calm', le popoldan se kdaj vmes pojavi 'gentle breeze'. Kaže, da bomo lahko sidrali kjerkoli, saj swela in valov praktično ne bo, bo pa precej pel motor. 

Danes so nama družbo delali delfini. To niso več tisti mali, atlantski delfini, ampak so velike pliskavke – vrsta, ki je pogosta tudi na Jadranu. Ko se navadiš na atlantske, se tile zdijo ogromni. 

Zahodna obala Sardinije je zanimiva. Izmenoma si sledijo strme in špičaste skale z visokimi klifi, ki jim sledijo peščene plaže, kjer so pogoste tudi sipine, ki segajo daleč v otok. Skalam se vidi, da so iz povsem različnih kamnin. Na Jadranu je skoraj vse enak apnenec, le Susak in Jabuka sta različna (tako na hitro iz spomina).

Tule pa si na istem otoku sledijo povsem različne kamnine. Interesantno.

Poletje se je tule že začelo, še zdaj, ob osmih zvečer, je 28 °C. Blago, ki sem ga imel do včeraj na ograjici, da naju zaščiti pred pršcem, sem snel in ga obesil med bimini in sončne celice za dodatno senco.

Za zdaj še nisva šla na kopno, a počasi bo treba, saj zmanjkuje tonika. V vročini in bonaci je poraba gin-tonika večja. Morda jutri.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Minila sta dva tedna, odkar sva z Mario priplula v Mindelo. V tem času sva spoznala vse ljudi, ki so na sidrišču in v marini. Orplid je bil privezan na pomol samo prva dva dni, da sva barko očistila, oprala vsa oblačila in posteljnino, nato pa sva se prestavila na sidrišče, saj je privez izredno drag – kar 20 evrov na dan. V njihovi valuti je to 2000 escudov, plus 200 escudov na dan za elektriko in 4 escude za liter vode. Tu se plačuje vse, prav nič ni zastonj, saj nismo več v Evropi. Pranje barke, kar je običaj po evropskih marinah, tu seveda odpade. Sidro sva vrgla med dvema starima lesenima jadrnicama, a je zaradi močnega vetra sidro oralo kakih 100 m, vse dokler se ni zataknilo za neko ogromno staro verigo, ki leži na morskem dnu verjetno že vrsto let. Tako sva ostala na sidrišču šest dni, vse dokler se veter ni polegel, saj je pihalo včasih tudi do 40 kn. Dva dni nisva zapustila barke, saj moj gumenjak ni primeren za veslanje z dvema osebama, motor pa ne deluje, kot bi moral.

Maria je imela 7. marca rojstni dan in obljubil sem ji, da jo bom spravil na obalo in jo skušal vsaj malo razveseliti, saj sva bila že tretji dan na sidru. Na barki je že zmanjkalo vode za pranje posode in umivanje. Skušal sem dvigniti sidro, kar pa je bilo nemogoče, saj se je popolnoma zataknilo. Zato sem že pred osmo uro zjutraj oblekel neopren in se odpravil v vodo, ter poskušal odtakniti sidro. Močan veter je tako zelo vzvaloval morje, da je bila voda popolnoma kalna. Dna nisem niti videl in ko sem se potopil, sem pred seboj videl samo pol metra, tako da sem potreboval kar nekaj časa, da sem sploh našel sidro – in to tako, da sem okoli verige navezal plavajočo vrv, ki sem ji sledil. Po uri potapljanja mi sidra nikakor ni uspelo odtakniti, čeprav sem barko privezal na sidrno vrv, ki sem jo navezal nekaj metrov stran, na drugi konec stare verige, za katero se je zataknilo moje sidro. Vse skupaj je bilo brez uspeha. Uspelo pa mi je, da sem se pošteno urezal v kazalec leve roke, in to točno na sklep, vse do kosti. Prst je močno krvavel, a kljub temu nisem takoj odnehal. Pa ni in ni šlo.

»Prekleto!« sem si govoril, »sedaj bom pa še ob sidro!«

Na barki sem se preoblekel, razkužil rano in nanjo namazal mazilo, ki ga imam vedno v ladijski lekarni, za kar poskrbi moja mama. To mazilo se imenuje mumijo in je zdravilno za vrsto težav. Vonj sicer ni prav nič prijeten, okus še manj, tudi zapeče kot sto vragov, ko ga naneseš na rano, a rano dezinficira in zaceli izredno hitro. Lahko jo tudi dodaš v vodo in popiješ, če imaš želodčne težave.

Marii sem se opravičil: »Oprosti Maria, z barko ne moreva do pomola!«

Tako sva izvlekla čoln na palubo in ga začela napihovati. Ona je držala gumenjak, jaz pa sem ga napolnil z zrakom. Močan veter je dvigal gumenjak v zrak z Mario vred in ga skušal spremeniti v nekakšen avion. Morje je bilo sicer le rahlo valovito, toda močan veter je nosil morsko vodo tudi v čoln. Na obalo, do prvih skal, sva prišla popolnoma premočena. Nato sva po tistih ostrih skalah nosila gumenjak kakšnih 200 metrov in nato spet veslala, saj sva bila na zaprtem območju, kjer imajo rafinerijo za goriva in hoja po tisti obali je prepovedana. Še dobro, da je bila nedelja in naju niso opazili. Nato sem Mario izkrcal na obali, kjer ribiči vsak dan čistijo ribe in vse drugo, tako da je treba pri hoji izredno paziti, da se ne nabodeš na kakšno kost, črepinjo itd. Maria je tako pešačila do marine, medtem ko sem jaz veslal, saj je bilo tako lažje za oba. A sva bila vseeno oba popolnoma premočena. K sreči sva vzela s seboj nekaj oblek, da sva se preoblekla, nisva pa pričakovala, da bova premočena vse do spodnjega perila. No, tako je bil uničen njen rojstni dan in to že pred 11. uro dopoldne. Ko sem jo pogledal v oči, nisem vedel, kaj si želi, meni pa je bilo jasno, da si želim gumenjak z večjimi stranicami in delujočim motorjem, a sem se kmalu zavedel, da si tega nikakor ne morem privoščiti. Lahko bi napisal slavospev mojemu staremu gumenjaku in motorju, ki sta potonila z barko vred, pa se tolažim s tretjim rezervnim veslom, ki ga imam za primer, če izgubim eno veslo. Vsako veslo je tudi drugačno in gumenjak krasno zavija vedno v levo stran.

Zelenortske otoke je koronavirus popolnoma uničil. Ljudje so popolnoma obupani. Barke ne prihajajo več sem, na otokih ni več turistov, ljudje so obubožali, na vsakem koraku prosjačijo in dobesedno težijo. Včasih jih je po deset v skupini in v večernih urah močno odsvetujejo sprehod zunaj marine, v kateri je edini bar, v katerem imaš vsaj malo miru.

Če čez dan sedeš na teraso kakšnega bara v mestu, zagotovo ne boš mogel v miru popiti kave. Tudi, če sedeš v notranjost restavracije, ni kaj prida prijetno, saj ti ljudje neprestano trkajo na okno in prosjačijo. Takih ljudi sicer ne podpiram, a je žalostno videti na ulicah propadle ljudi, ki svojo uteho iščejo v alkoholu in drogah. Ponudijo ti vse od a do ž in včasih se jih je težko znebiti, saj ne razumejo, da nekateri ljudje pač ne konzumirajo substanc, ki jih ponujajo.

Na tržnici je mogoče videti vse vrste rib od dolžine 10 cm pa vse do 150 cm. Kilogram tune je včasih tudi po 200 escudov, odvisno od ulova. Če vsi ribiči tisti dan ulovijo pretežno tuno, je tuna poceni; če je veliko jastogov, je kilogram očiščenega jastoga tudi le 1500 escudov, kar je izredno poceni. Nekatere vrste zelenjave imajo zelo nizko ceno, druge pa zelo visoko – na primer: kilogram paprike je 400 escudov, to je kar 4 evrov, podobna cena je za lubenice in še za kaj. Te stvari pač ne spadajo v mojo nakupovalno košarico in v vsem tem času moja noga še vedno ni vstopila v supermarket ali katero koli trgovino, saj vso hrano kupiva kar na ulici, kjer je veliko ceneje.

V vsem tem času se je podvodni del barke že pošteno zarasel in pred odhodom jo bom moral temeljito očistiti. »Pred odhodom kam?« se sprašujem vsak dan, saj se razmere na drugi strani Atlantika spreminjajo iz dneva v dan in težko se je dokončno odločiti za destinacijo. Poleg tega imam še vedno probleme z zdravjem: noga mi še vedno oteka! Ne pomagajo nobena zdravila in tudi ne dieta. Mesa ne jem že vse od novega leta, alkohol je šel z mojega seznama, pa še vedno ni nobene razlike. Pred nekaj dnevi sem si privoščil vrček piva, a se zadeva ni spremenila – ne na slabše, ne boljše. Ponoči dobivam vročino in se pošteno znojim, tako da je zjutraj premočena celota posteljnina. Ko sem imel pred leti takšne težave, se je moje zdravje poslabšalo čez noč in obležal sem v postelji za dva meseca. Brez bergel nisem mogel nikamor. Če v hiši ne bi imel stopnic, bi imel pač invalidski voziček. A sem vztrajal; v dveh mesecih sem takrat izgubil 25 kilogramov. Sedaj sem v treh mesecih izgubil 10 kilogramov, kar je sicer v redu, moja edina skrb pa je, da me nekje sredi Atlantika zadene to, kar me je pred leti, in da ne bom mogel voziti barke, kaj šele, če gre kaj drugega narobe, razne okvare itd. Maria pa pač sama ne bo zmogla, ker je kljub kar nekaj preplutih miljah še vedno popolnoma neizkušena. »Tisto obalo bova že zadela, tako ali drugače!« se nekako tolažim.

In seveda: ker imam dobro srce, sem po tistem vrčku piva na barko prinesel mladega psa, ki je bil zapuščen na ulici, v zelo slabem stanju in bi zagotovo poginil, če ga Dani ne bi rešila. Dani je starejša gospa, rojena na Nizozemskem, živi pa na barki z Miguelom, ki je kapitan stare lesene dvojambornice. Vozila ga je k veterinarju in ga spravila v precej boljše stanje, a ker odhaja na Nizozemsko, malega štirinožca noče dati nazaj na ulico. Miguel pa kot starejši kapitan noče nobenega psa na barki. Na Orplidu je sedaj tričlanska posadka: jaz kot kapitan, Maria kot moja sopotnica in pes, ki nosi številna imena: Buddy, Rusty, Scrapy, Pinki, Driska, Idiot, Dumass in še kaj se najde. S psom se za zdaj razumeva, saj ne grize stvari na barki, tako da dokler se bo obnašal primerno, se bova razumela, ko ne bo več tako, pa sem mu že omenil, da upam, da je že vajen plavanja na dolge razdalje, saj je Atlantik kar veliko morje, in če se bo obnašal tako, kot se spodobi, bo mogoče celo videl Ameriko, ki je še vedno obljubljena dežela večini neumnih ljudi.

Pri tem se nasmejem, ko se spomnim besed čika Buce iz Pule, rojenega v Srbiji: »Ja ne idem u Ameriku, pa da mi platiš kartu, pa šta ću tamo, vidi, koliko idiota ima tamo, šta če jim još jedna budala na onom kontinetu?«

Ta mali kuža pa je pravi čistilec, saj poje prav vse, kar mu pade pod nos. Verjetno zato, ker je rojen v najslabših razmerah in življenje, kakršnega sem mu omogočil, je za njega prava pravljica.

Z Mario sva želela obiskati še druge otoke, a so nama na kapitaniji to resno odsvetovali, češ da so tam ljudje še bolj obupani, saj so prej živeli samo od turizma, zdaj pa je, ko je vse zaprto in turistični resorti ne obratujejo, tam postal raj za kriminal. Obisk otokov je tako padel v vodo.

V Mindelu sem znova srečal posadko stare ameriške barke in še številne druge, s katerimi smo se srečavali na poti. Drugi kraji, a isti obrazi, seveda le v marini.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Dobro in dolgo sva spala. Jaz sem sicer ob šestih zjutraj šel ugasnit sidrno luč, se malo razgledal naokoli, a sem šel nazaj v posteljo še za dve uri. Ni preveč rolalo, barka se je nežno zibala.

Vreme kaže na to, da se lahko podava po zahodni strani Sardinije proti severu. Te obale si še nisva ogledala.
Za danes ne načrtujeva dolge poti. Prvo možno sidrišče je 15 milj severno ob malem otočku. Valovi so že precej upadli, po vremenski karti jih je še za meter, a bodo do večera padli na 70 cm in do jutra na 30 cm.

Morje med otočkom Pietro in Sardinijo je plitvo, v glavnem plujeva v vodi pod 10 m globine. Na enem mestu je globina le 1,5 m, seveda se temu delu izogneva, drugod pa je povsod dovolj globoko za naju. Nekaj malega vetra imava, počasi drsiva po gladki vodi in si ogledujeva okolico. Direktna pot naju vodi med obalo in malim otočkom dei Meli. Prehod je ravno dovolj širok, da si upam skozi na jadra, otoček pa je nizek in upam, da nama ne vzame preveč vetra. 

Bližava se prelivu, ko v daljavi zagledava neke bele pike. Ptiči niso, saj so v dolgi ravni vrsti. 

Mreža je. Oh, smola.

Sva že čisto blizu otočka, najbolje bo, da greva skozi preliv in potem obrneva stran od obale, da obvoziva mrežo.

Še dobro, da plujeva podnevi. Če bi tule plul ponoči, je prav možno, da bi zapeljal v mrežo. Na koncu mreže sta sicer dve boji z radarskimi odbojniki, ki sta verjetno ponoči osvetljeni, a to je več kot miljo daleč in verjetno ne bi pomislil, da je tu nekje mreža. Razen, če je osvetljena še mreža proti obali.

Skoraj dve milji je dolga tale mreža, najbolj nenavadno pa se mi zdi, da velika kovinska boja in dve veliki boji z radarskimi odbojniki sploh niso najbolj na koncu mreže. Okrog njih je še vrsta malih boj, ki so med seboj povezane s plavajočo vrvjo, a so vidne šele od blizu. Te bi brez dvoma ponoči povozil. 

Otočka sploh ni videti, čeprav sva zelo blizu. Le kako so pluli včasih, ko ni bilo GPS-a in natančnih kart. Obala je ves čas podobna, šele ko že zapelješ bliže obali, opaziš, da se ena skala ne drži drugih in je v bistvu mali otoček.

Navpične stene okrog in okrog, ne verjamem, da je možno splezati gor brez alpinistične tehnike. Še plato na vrhu je tako postrani, da tudi helikopter ne bi pristal prav zlahka. Idealen otok za ptiče. S severa se še valijo dolgi valovi, a so vedno manjši. Metrski so zdaj bolj izjema kot pravilo. In njihova frekvenca je taka, da ne podira barke. Na srečo je lokalni veter iz iste smeri in ker jih dobivamo v premec, je na sidru nenavadno mirno. Še miljo stran sem bil prepričan, da bova le vrgla sidro, ugotovila, da je nevzdržno in odplula nazaj.
Na srečo sem se zmotil.

Okolica je veličastna. Visoki klifi, nekaj malih plažic, nad klifi pa gozd ali skalovje. V okolici je nekaj hiš in zanimivost: Z Unescovo tehnično dediščino zaščiten starinski industrijski obrat – staro nakladališče rude.
Mene tehnika sicer zelo zanima, a tole mi ni videti kot nekaj, kar bi bilo vredno zaščititi. Je pa res, da sem gledal le z morja, nisem pa šel na kopno.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

To noč se je res slabo spalo. Skoraj se ni spalo. Lili je vozila z glavnim jadrom na drugi krajšavi in celim flokom. Valovi so postajali vedno večji in bolj butajoči.

Barka je ječala na vsakem valu. Baje pri tej velikosti in cenovnem rangu 100 do 200.000 evrov barke pač ječijo, ko se zvijajo na valovih. Če nočeš, da ječi, moraš kupiti tako nad milijon evrov ali pa okrepiti vse spoje trupa in sten, vse pohištvo in še kup drugega, pa še potem uspeh ni zagotovljen.

Hitrost je solidna, a jadra trpijo na vsakem večjem valu. Pogosto val toliko podre barko, da jadra zaplahutajo in se potem sunkovito napnejo. Skrbi me za jadra, za vrvi in celo za pripone in jambor. Nekaj čez polnoč prilezem ven in zvijeva flok. Prevzamem stražo, Lili pa se gre delat, da spi. Lahko ležiš, a te tako premetava, da se ne da resno spati. Vsake toliko te malo zmanjka, a te naslednji velik val vrže pokonci.

Samo z glavnim jadrom na drugi krajšavi gre nekaj počasneje, a lahko vozimo bolj v smeri. Zdaj porabljamo višino, ki smo si jo pridobili do sedaj in lahko vozimo z valovi bolj v krmo.

Kokpit sva dodobra zagradila. Poleg sprayhooda in tende, ki jih imava tako ali vedno, imava postavljeno še stransko zaščito, zaščito zadnje strani in spuščene stranske zgornje senčnike. V bistvu imava le na vsaki strani majhno režo, kjer lahko gledava ven direktno, ne skozi prozorno plastiko. A vseeno je kokpit zjutraj dobro slan. 

Noč je črna, lune ni, a na nebu je neskončno zvezd. Mlečna cesta je tako svetla, kot bi jo kdo osvetljeval. Vidijo pa se tudi manjše zvezde. Pač sto milj naokrog ni nobene luči. Prvič pa sem videl, kako se svetijo valovi. Kot bi zagoreli. Kadar se združita dva velika vala iz dveh smeri (vsako minuto ali pogosteje), nastane orjak, ki se zlomi in pri tem vzbudi bioluminiscenco take intenzivnosti, kot bi žarel. Prizor je lep, bil bi pa precej lepši, če bi ga gledal z bolj stabilne platforme. Kadar gledaš, kako se val lomi precej nad tvojo glavo, je videti prav grozeče. Na srečo nismo dobili nobenega v kokpit. Nekako se jih Heron uspešno ubrani. Malo se dvigne, malo se nagne in malo se odmakne, in pada voda mimo nas.

Je pa zanimivo, kako variira jakost vetra. Piha v valovih z jakostjo 10 do 30 vozlov. Do sedaj sem mislil, da je tako variiranje na odprtem nemogoče. In zaradi tistih sunkov na 30 vozimo samo z glavnim jadrom na drugi krajšavi, in zaradi tistih 10 vmes in dvometrskih valov ne moremo imeti prednjih jader (ne floka ne viharnika), ker se ves čas podirajo.

Proti jutru se veter nekoliko poleže in stresem ven eno krajšavo, kasneje pa razprem celo jadro. Valovi se na žalost ne zmanjšajo. Nekaj se trudim še s flokom in viharnikom, pa ni kakšnega omembe vrednega uspeha. Potem veter nenadoma povsem oslabi in 6 do 8 vozlov pravega vetra v krmo je premalo. Zadnjih 20 milj nam pomaga motor.

Ob enajsti uri vrževa sidro v zalivčku na jugovzhodu otočka San Pietro. Na tem otočku je tudi luka Carloforte, ki je uradna tranzitna luka v času covida. Zaliv je dovolj velik za kakšnih 20 bark, pred nama je notri ena jadrnica. Kasneje pride nekaj čolnov na dnevno kopanje, na obali je nekaj ljudi. Kakšne tipične italijanske gneče pa tule ni zaslediti. 

Dan je minil mirno v lenarjenju. Mogoče si v prihodnjih dneh ogledava še zahodno obalo Sardinije, saj tega dela še nisva videla, sicer pa lepo napredujeva proti domu.

No, tale pasaža je za nama. Sardinsko morje sva do sedaj prečila štirikrat in štirikrat sva imela težko pasažo. Tale zadnja je bila po pričakovanjih, a prav v užitek mi vseeno ni bila. Tile kratki in visoki valovi ubijajo človeka. En dan že potrpiš, da bi pa takole plul 14 dni, si pa raje ne predstavljam.

Material je zdržal, nekaj obrabe seveda je opaziti predvsem na vrveh. Dvižnica glavnega jadra je na enem mestu kar malo skurjena. To je na vrhu jambora, kjer kolešček ni v najboljšem stanju.

To noč se bo slabo spalo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Mallorca–Sardinija, 1. dan

Jutro je mirno. Prižgem instrumente, ki mi pokažejo 1 vozel vetra. Še ta je verjetno od zibanja barke.

Voda je kristalno čista in na tleh gledam našo verigo in sidro. Vsak detajl se dobro vidi. Voda vabi in seveda se greva kopat. Voda sploh ni premrzla, družbo pa nama dela cela jata rib. Besno študirava vremenske karte in kocka pade: Na pot greva danes. Dobrih 260 milj imava, dva dni torej.

Odsidrava se še v bonaci, vseeno dvignem glavno jadro in kmalu začne pihljati z juga. Najina smer je na vzhod, a ker je vetra malo, je kot navideznega vetra pod 30°. Kmalu lahko dodam viharno jadro, ta drži že pri 30°, kasneje še flok in čez kako uro lahko ugasneva motor. Počasi gre, kake 4 vozle hitrosti imamo, a kmalu se kot vetra popravi in dvigneva gennacker. Kot navideznega vetra je med 60° in 70°, lahko vozimo v smeri in hitrosti so kmalu nad 5 in nad 6.

Barka je povsem mirna, nežno se ziba v dolgih rolerjih, ki nam prihajajo nasproti od spredaj desno. Tam mora biti drugačen veter. Na vodi nisva sama, več kot 12 milj od obale, preštejem barke, ki jih vidim naokrog in jih naštejem 14. V glavnem so jahtice in vsi lovijo ribe. Lili je videla, kako so eni ujeli dober meter dolgo ribo in to je seveda znak zame, da dam plavat našega lignja.

Z genackerjem res dobro napredujemo. Jadramo z okrog 6 vozli v šibkem vetriču. Ves čas pa je treba nastavljati smer in jadro. Čim malo zamudim, pade hitrost na 4 vozle. 

Ob osmih zvečer pospraviva gennacker in razpneva flok in s tem pripraviva barko za noč. Hitrost je padla s 6 na 4 vozle, ampak, saj imamo čas. Računava na pristanek enkrat sredi dneva pojutrišnjem, pa čeprav voziva precej časa le 4 vozle. Lili prevzame dežurstvo, jaz grem malo počivat. Do zdajle, ob osmih zvečer, smo v desetih urah prepluli 54 milj.

Pasaža: Mallorca–Sardinija, 2. dan

Lili je začela s polnimi jadri in solidno hitrostjo. Ponoči je veter zgubljal moč, saj nas je vremenski sistem prehiteval in smo padli v vetrovno luknjo. To je bilo napovedano. Dolgo je vztrajala pod jadri, potem motorsailala do moje izmene in ko sem nastopil stražo, smo bili na levih uzdah in s premalo vetra, da bi lahko ugasnil motor. Sčasoma se je veter dovolj okrepil, da sem motor ugasnil in počasi, s štirimi vozli, smo napredovali 20° nad smerjo. V smeri ni šlo, saj je bil veter preveč od zadaj in ga je bilo premalo, da bi jadra ostala odprta. Višina, ki smo jo pridobivali, nam bo še prav prišla naslednjo noč, ko se bo veter resno okrepil in bomo veseli, če bomo lahko vozili polkrmo in ne bok, saj so napovedani precej večji valovi.

Francoska obala, od koder piha, je oddaljena 300 milj. To je več kot od Trsta do Dubrovnika in val se tule lahko dobro razvije. Smo v najbolj odprtem delu Sredozemlja.

Že včeraj je prijela riba in rola je zapela svoj zzzzzzzzzzzzzzzzzzzziiiiiiiiiiiii. A se je riba snela. Pri tem je zvila trnek! Verjetno je bila prevelika za naju. Vedno se bojim, da bi prijela prevelika riba, ki je ne bi obvladal. Potem pa bi izgubil vabo in laks, uboga riba pa bi ostala s pirsingom v gobcu. Naslednja riba pa je odtrgala trnek. Očitno je prešibak za tele ribe. Vaba z jekleno predvrvico je ostala, le trnek je manjkal. Očitno se je odprlo oko trnka, saj je bila zanka še brezhibna. Privežem novega, eno številko večjega. Za vabo pa obdržim malo rožnato sipico, ki je očitno med ribami zelo popularna.

Zjutraj, še skoraj v temi, spet zapoje rola, ribo privlečem k barki, a se ta uspe sneti vsega nekaj m od mene. Ni bila tuna, mogoče je bila manjša lokarda. Nekaj ur kasneje spet zapoje rola. Riba je močna. Borim se z njo, zavoro nastavim toliko na močno, kot si upam, da ne strgam laksa, a riba odvija laks kot nora. Pol role je že odvite, pa mi ni uspelo naviti še niti metra nazaj. Po navadi riba odvija, ko se malo utrudi, jaz navijam in to se ponavlja, dokler ni riba pri barki. A tale se ne da. Samo odvija ...

Po dolgem boju mi uspe naviti večino laksa. Upam, da je utrujena, sicer bo še trajalo. Povsem me že boli roka, ko je riba za barko.

Tuna. Niti ni prav velika (za tuno), a je precej debela in močna.

Dve uri kasneje imava poln hladilnik sveže ribe. Jaz sem jo na grobo sfiletiral in razkosal že na platformi, Lili naredi končni rez in jo porcijsko razdeli v posode. Nekaj roma v hladilnik, nekaj v skrinjo. Manj kakovostne kose in kose s kostmi pa je Lili skuhala, potem obrala od kosti in meso zalila z oljčnim oljem, dodala česen, lovor in poper in segrela. To se je hladilo in mariniralo kako uro. Malica je bila vrhunska.

Valovi so vse večji in z boka. Dobro nas nagiba. Ni še čas za izgubljanje višine in bežanje pred valovi, glavni ples prihaja ponoči. Zato kar vztrajamo kakih 10° nad smerjo.
Na škoti viharnika (ki je zvit) sedi grlica. Lepo se je nagnezdila tik ob štraj in počiva. Veliko ptic se vozi z nama. Mogoče zato, ker imava na glavnem jadru veliko sliko čaplje (HERON = čaplja) in ptiči mislijo, da je to reklama za ptičji motel. V glavnem, grlica mi onemogoča, da bi razvil še viharnik in testiral, če bi s tem zmanjšal zibanje barke. Več jader po navadi pomeni manj zibanja, a vozimo kot 110° (navidezno) in dve prednji jadri po navadi ne sodelujeta dobro pri kotih vetra nad 90°. 

Čez čas se grlica naveliča in odleti.

Veter se je okrepil, glavno jadro krajšam, potem še enkrat na drugo krajšavo. Žal so se okrepili tudi valovi. Napovedani so meter do meter in pol. Meni se zdijo večji. Predvsem pa so neugodno kratki in se občasno podirajo. Prihajajo iz dveh smeri in nastajajo interference – ko dva vala trčita, se višina poveča in vsake toliko nas tak val dobro nagne. Če pa se poruši tik ob barki, nas pa malo zalije, včasih pa butne v barko, kot bi nekdo z macolo udaril po trupu. In to kljub temu, da voziva polkrmo.

To noč se bo slabo spalo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Prejšnji teden sem bil precej zaposlen, zato mi ni uspelo napisati niti članka za eNavtiko, pa ga pišem zdaj. Medtem ko čakam, da se vreme na Atlantiku stabilizira, pa sem le našel čas.

Veter se je obrnil na vzhodnik in iz puščave prinaša puščavski pesek. Temu pojavu pravijo kalima in te dni je tako močna, da so iz marine komaj vidne tovorne ladje, privezane kakšne polj milje stran na drugem koncu pristanišča. Veter nosi puščavski pesek po barki in v barko, tako da je znova vse zaprašeno, kot da bi bila barka zapuščena že nekaj let. Palube bark niso več bele, ampak so se vse obarvale oranžno. Takoj, ko se bo smer vetra obrnila, bodo vsi v marini začeli prati in drgniti svoje barke. V tem času bo moč videti, kako se ljudje borijo za priključke za vodo in cevi, prav tako v ladjedelnici, kjer se vsi borijo za elektriko.

V preteklih dneh se mi je končno javil mojster, ki popravlja električna vezja, in mi sporočil, da moj stari avtopilot deluje in da lahko pridem ponj. Za prevoz sem prosil znanega jadralca Brečka, ki me je zapeljal do delavnice, kamor sem moral prej s kolesom. Za prevoz sem mu bil zelo hvaležen, saj tokrat ni bilo treba kolesariti v hribe. Tako je bila ta naloga hitreje opravljena in takoj, ko sem se vrnil na barko, sem zmontiral ekran nazaj na mesto, kamor spada, in ga pravilno priključil. Avtopilot za zdaj deluje brezhibno in kakor kaže, ga tudi ne bo treba kalibrirati. Pustil sem ga vključenega dva dni, da sem ga le stestiral, če deluje tako, kot mora, in da sem se res dokončno prepričal. Glede vetrnega pilota pa so me klicali naslednji dan iz delavnice, kjer mi izdelujejo teflone, in me prosili, naj se javim in jim razložim, kako in kaj, saj mojster ne ve, katere dimenzije izbrati, čeprav sem mu pustil na mizi vse starejše dele. Obljubil sem jim, da se bom v delavnici javil še danes, a seveda ta delavnica tudi ni preveč blizu. Pa me k sreči pokliče lastnik ladjedelnice, ki mu je tudi ime Carlos, in me prosi, naj se javim pri njem, češ da se morava o nečem pogovoriti. Medtem ko nama je tajnica kuhala kavo, sem ga povprašal, če ima danes kakšen namen iti do strugarja v delavnico, kjer stružijo moje teflone, saj sem vedel, da sodelujejo. In k sreči je bil tudi on dogovorjen danes za obisk, tako da sva se kar skupaj odpeljala, kavo pa sva pustila za kasneje. Pogovor pa sva opravila kar po poti v avtomobilu. Carlos je vedel, da sem pomagal v ladjedelnici v Rubikonu in dobro pozna tudi Augusta. Povedal mi je, da je izgubil enega izmed svojih delavcev, ki je padel z lestve in se poškodoval, tako da ga ne bo na delo vsaj pet mesecev. Ponudil mi je delo za pol leta, pomagal naj bi zaključiti projekt obnavljanja dvajsetmetrske dvojambornice, ki je privezana točno nasproti moje barke na sosednjem pomolu. V barki je bilo treba napeljati vso novo napeljavo za vodo, watermaker, novo električno napeljavo, vso navigacijsko opremo ter vse pripone na jamboru. Postavil me je v stanje velike zmedenosti, saj nisem vedel, kaj naj mu odgovorim. Razmere s korono se spreminjajo iz dneva v dan, države se zapirajo in odpirajo, kot to dirigira politika in nič ni gotovo niti za dan vnaprej, kaj šele za pol leta. Medtem ko z mislimi jadram po oceanu, pristanem na trdna tla prazne denarnice in se spet znajdem v avtomobilu, na sovoznikovem sedežu med nekakšnim intervjujem za službo. Obljubil mi je redno plačilo, oblačila in seveda pogodbo, česar sem se najbolj ustrašil, saj bi z mojim podpisom na kos papirja, barko privezal kar za šest mesecev, kar mi povzroča krče v trebuhu. Ko sva opravila vsak svoje opravilo pri strugarju in se vrnila v ladjedelnico, sem Carlosu povedal, da moram vse skupaj prespati, saj zame to ni enostavna odločitev. Carlos me je želel zaposliti in mi govoril, da se vse meje zapirajo: »Saj ne moreš iti niti na Cabo Verde, tudi Brazilija je zaprta! Najbolje, da ostaneš tu in delaš pri meni pol leta, dokler se vse skupaj ne umiri, nato pa odpluješ naprej!«

Vse skupaj se dobro sliši, a je vse prej kot enostavno: sprejeti takšno odločitev takoj in sam, saj imam sedaj na barki tudi punco! In ostati tu pol leta ni bilo v planu, zato sem takoj kontaktiral marino v Mindelu, ki je glavno mesto Cabo Verda in jih povprašal po razmerah in vseh drugih informacijah. Poslal sem tudi e-mail v Jacare v Brazilijo z istimi vprašanji in odgovorili so mi takole: Cabo Verde je odprt za vse jadralce, a pred odhodom je treba narediti covid test, ki mora biti narejen in podpisan pri uradnem zdravniku. Test je treba narediti 72 ur pred odhodom, seveda lahko tudi manj. Iz Jacare pa sem prejel e-mail, da je Brazilija zaprta za jadralce in da sprejemajo barke samo pod pogoji, bodisi da imaš namen zapustiti državo z letalom in pustiti barko tam, zaradi okvare na barki, potrebne zdravniške pomoči ali pa potrebne surovine, kot so hrana in pijača.

No, na poti čez Atlantik izprazniš zaloge hrane in pijače, tako da je postanek tam že nekako upravičen, če pa s tem niso zadovoljni, pač poveš, da imaš kakšno okvaro, pa te že sprejmejo v državo. Ti dve novici sta mi pomagali pri moji odločitvi in Carlosu sem naslednji dan sporočil, da ne morem sprejeti dela in se mu vseeno zahvalil. Kakorkoli pa: »intervju« za službo je potekal v avtomobilu, če bi se temu lahko tako reklo: bil je »Smart«.

Naslednji dan sem dobil dele za pilota in lahko sem ga sestavil nazaj. To mi je vzelo kar nekaj časa, saj sem ga imel razstavljenega na prafaktorje. Moral sem tudi popraviti manjši del z epoxijem, saj se je v krmilu, ko si ga stresel, slišal manjši ropot, kot da bi bilo notri nekaj odlomljeno. Zato sem zarezal in naredil odprtino, da sem lahko preveril stanje krmilne osi. Notri pa sem našel manjši kos filerja, ki je povzročal ropot. Odstranil sem ga in vse skupaj zlaminiral nazaj. Po štirih dneh »procesa« sem končno nanesel antivegacijski premaz, dokončno sestavil pilota in ga s pomočjo soseda Primoža prenesel na zadnji del barke. Pilot je bil nameščen in to je bilo to! Zdaj pa samo upam, da bo deloval tako, kot je prej ali še bolje ...

Dela na barki je začelo zmanjkovati in sedaj se čaka samo še vreme in veter. Veter je prve dni po izboljšavi vremena napovedan malo močnejši, a nisem prepričan, da si moja Maria želi jadrati v tem že prve dni, zato bova počakala vse do petka in se nato odpravila od tod. Koliko bolj je življenje zakomplicirano in težavno, če nisi sam, si nikoli nisem mogel misliti. Včasih prav pogrešam tisto svobodo, o kateri sedaj lahko samo razmišljam ali sanjam. Nakupila sva 140 litrov vode, 10 kg riža, 10 kg moke, 5 kg kus kusa in 5 kg testenin, ter nekaj krompirja in čebule, skratka vse, kar je prenesel najin finančni budget. In ko sva vse to znosila v barko, sva opazila, da je prostora še veliko več. Z nasmehom sem rekel Marii: »Vidiš, v te prazne prostore pa bova shranila veliko zraka in dobre volje!«

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Zbudiva se v oblačno jutro in kmalu začne rahlo deževati. Odlično, nama bo spralo sol z barke. Dež je bil napovedan. Rahel dežek dopoldan in močan dež popoldan. Pa je že dopoldne kar pošten dež. Ali pa so se meni po tolikem času na Lanzarotu spremenili kriteriji.

Jaz si na vsak način želim na obalo in ko se okrog enih zjasni, se z barko prestaviva na sidrišče pred mestno marinico. Prostora ni prav veliko. Dosti je čeri, globina za sidranje je 3 metre, v zalivu mrgoli boj s čolni in manjšimi jadrnicami. Verjetno sva največja barka v zalivu. Imava pa blizu za veslati, saj sva sidrana vsega 50 m od svetilnika, ki stoji na koncu valobrana.

Sidrana sva v tanko plast mivke na neznano podlago iz skal ali kamenja. V redu za nekaj ur, a ponoči ne bi dobro spal, če bi ostala tukaj. Bova šla raje nazaj v boljša sidrišča.

Liliki se ne da v mesto. No, saj to ni neko mesto. Nekaj hotelov, nekaj apartmajev, nekaj hiš in seveda pripadajoča infrastruktura – terase, gostilnice, trgovine ...

Takoj, ko zaveslam okrog valobrana, sem prijetno presenečen. Imajo dediciran dinghy dock. Pristan za male čolničke. Lepo je označen, tako da že od vhoda v luko vidiš, kam moraš. In pomol je narejen pravilno: ob strani so deske dovolj nizko, da čolnički ne zlezejo spodaj, da bi jih potem plima stisnila od spodaj v pomol. Dovolj na gosto so postavljene privezne bitve (take manjše, za čolničke, jasno), na robu pomola so meter visoki stebri, ki so prav pripravni, da se jih oprimeš, ko lezeš iz čolna in najboljše od vsega: imajo celo muringe za dingije. Seveda to niso 3 cm debeli s školjkami obraščeni štriki za barke, ampak drobne, 5 mm vrvice (ki so videti povsem nove). S tem preprečiš, da ti dingač buta v pomol in se poškoduje. Zelo lepo. Pomol in okolica sta lepo urejena. Res sem pozitivno presenečen. Moram se znebiti smeti, ki sem jih prinesel z barke – lepo ločene seveda. Povsod je polno ličnih betonskih koškov, a nikjer ne vidim ekološkega otoka. Pa vprašam nekoga, ki mi pokaže v neko ulico. Kar daleč so smeti, a so s tem tudi daleč od urejene in privlačne okolice.

V bližini je trgovina in nakupim nekaj sveže zelenjave ter se vrnem na barko z namenom, da greva oba z Lili v mesto, saj je lepo, spijeva kako pijačko, mogoče kaj pojeva in se vrneva na barko. Pa se ji ne da. Ona ne potrebuje ljudi. Ona ne potrebuje marine, ona bi raje nazaj na dolgo, prazno peščeno plažo v turkizno vodo. Tudi prav. Sem mislil, da ji po toliko dneh osame morda manjka stik s civilizacijo, a sem se očitno motil.

Glede vremena so se ušteli. Dopoldanski dežek so zadeli, popoldanskih močnejših padavin pa ni bilo. Tudi z vetrom so zgrešili. Namesto napovedanega rahlega vetriča imamo veter do 20 vozlov in nazaj odjadrava samo s flokom in pri tem presegava 6 vozlov hitrosti z vetrom v krmo. Na mali flok.

Sonce je še visoko in dobro se vidi, kje je lepa mivka. Ker je veter še vedno vzhodnik (čeprav so napovedali jug), je za rtom gladina mirnejša. Nič ne prižigava motorja. Izbereva lokacijo sidranja, na jadra zapeljeva malo nižje, obrneva v veter in zvijeva flok. Heron se ustavlja in ustavi se točno tam, kjer želiva vreči sidro. Barka, kot dobro naučen konj že ve, kaj hočeva od nje.

Spustiva sidro, veter premec obrača vstran. Dobro naju zategne. Skoraj izgubim ravnotežje na premcu, ko sidro zagrabi. Takrat piha 15 vozlov. Prav nobene potrebe ni, da bi prižigal motor in zategoval sidro, da ga vkopljem. Je že veter to naredil namesto nas.

Popoldne se veter umiri in po vrhunskem kosilu se greva se kopat. Ja, tudi jaz.

Prav počitniško vzdušje je. Danes sva preplula dobrih 5 milj, dve in pol v eno stran in dobri dve in pol nazaj in sva sidrana le dober lučaj od včerajšnje lokacije.
Jutri pa verjetno odplujeva na Sardinijo. Zjutraj morava še enkrat pogledati vreme, saj tako različnih napovedi za naslednje tri dni že dolgo nisem videl. GRIB datoteke napovedujejo 2,8-metrske valove in 25 vozlov vetra s sunki do 30. Tri od štirih Predict wind napovedi pa napovedujejo polmetrske valove in 5 do 10 vozlov vetra. Razlikujejo se tudi v napovedi smeri, pa o oblačnosti in padavinah. Skratka, nihče ne ve, kako bo v resnici. Glede na globalno sliko Sredozemlja se nama zdi še kar v redu. Če ne greva jutri (ali mogoče pojutrišnjem), bova morala čakati vsaj še en teden na naslednjo možnost.

Tole Sredozemlje je res nepredvidljivo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron