Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Po triindvajsetih letih znova v Portu

Zjutraj se še sprehodiva po mestu in kupiva v kitajski trgovini nekaj malenkosti: belo barvo za barko, čopiče, lepilni trak in nekaj poceni rapal, saj sem na poti do tu že vse preizkusil, pa se mi na nobeno ni prav nič ujelo. Pravijo, da upanje umre zadnje, in morda se bo na novo rapalo le kaj ujelo. Kupiva še nekaj hrane, pa glede na izkušnjo čez Biskaj ne preveč, ker verjetno prav veliko ne bomo kuhali. Iz marine se odjavim ob 14. uri in kmalu za tem sva izplula. Ko priplujeva iz marine, so jadra že na vrhu jambora. Jadrava mimo čudovite obale s številnimi rti. Nekateri se dvigajo precej bolj visoko kot tisti, mimo katerih sem plul do sedaj. Še vedno jadrava po prepovedanem območju, ki je zaprto za manjša plovila, a nekako bo treba od tu, čeprav bo za to treba kršiti pravila. S severa prihaja manjša fronta in veter se okrepi, tako da spustim glavno jadro na prvo krajšavo. Opazujem večji katamaran, ki pluje ob obali in išče sidrišče še pred sončnim zahodom. Očitno ga prihajajoča fronta ne skrbi, jaz pa se z Orplidom le držim daleč od obale.

Ura je polnoč in vetra je še vedno dovolj. Orplid pluje s 6 vozli in rt Španije je že na levi strani. Barko obrnem za 90 stopinj. Z Mario nazdraviva z malim pivom, saj je naporen del poti za nama. Od tu do Capo Verda bo barka plula v stalnem kurzu med 180 in 240 točno 2000 nm. Maria kmalu zadrema na mojem mehkem kavču v salonu, jaz pa uživam v krasni noči v trdem kokpitu. Morska bolezen je ne muči več tako močno kot prej, tako da je vzdušje na barki bolj veselo. Pred nama je še 160 nm. Od obale sva se precej oddaljila, saj je tu več vetra kot ob obali in plovba je prav prijetna. Čarobni noči je sledil sončni vzhod – tako se pač vedno končajo noči, ob približno isti uri, z nekaj minut zamika, odvisno pač, kako hitro pluješ. Ob sončnem vzhodu je veter oslabel, zato je bilo treba spet dvigniti »cirkus barve«, kot sem poimenoval genaker ali spinaker, karkoli že je, zame pa je ogromna rumena vreča, ki zavzame veliko prostora in vedno znova iščem v barki novo mesto, kjer bi jo lahko shranil. Ves dan posedava na premcu barke in se grejeva na soncu, ki postaja vse toplejše, medtem ko plujeva proti jugu. Ugibava, kako hladno mora biti sedaj v Roscoffu in se veseliva, da sva pravočasno zbežala pred slabim vremenom, ki se sedaj kuha v Biskajskem zalivu.

Malo se pošalim v moji gorenjščini, ki je Maria seveda prav nič ne razume: »Prov dobr se čut, da greva na jug, še sonce bol žge!« Sonce medtem zaide, kar potone v morje, in z njim izgine tudi veter. Čisto malo ga je pa le ostalo in po gorenjsko trmasto sem vztrajal z jadrom. Motorja nisem hotel zagnati. Ura je bila že polnoč, Maria je spet dežurala na mojem kavču v salonu, jaz pa sem lovil zadnje sapice vetra v jadro in tako priplul vse do pristanišča. Nato sem jadro pospravil in prižgal motor. Morski promet pred Portom je precej gost, ribiči vlečejo mreže na barke in vpijejo drug čez drugega. V tem delu obale je mrež ogromno in med potjo sva se jim morala zato neprestano izogibati. Ni manjkalo prav dosti, da bi kakšno tudi povozila, a se verjetno glede na obliko trupa, ki ga ima Orplid, v mrežo ne bi tako zlahka zapletla.

Barko privežem v malo marino 4 nm od glavnega vhoda v Porto, kjer je manjše pristanišče, ki me spominja na Palermo. Barko seveda privežem na pomol poleg policije in se vržem v posteljo v premcu barke in zaspim. Po 23 letih sem znova v Portu.

Zjutraj se prijavim v pisarni, kjer jim seveda rečem, da sva priplula ob 5. uri zjutraj, tako da je prva noč zastonj. Po opravljeni papirologiji se vrnem na barko, kjer je treba urediti nekaj stvari. To narediva skupaj in nato pojeva kosilo. Po kosilu se malo kregava, tako da sva videti kot povprečni jadralski par in ne izstopava iz okolice prav veliko. No, ko zaključiva s tem, pa greva skupaj na sprehod po mestu in se ustaviva na prekrasni peščeni plaži, kjer si naročiva pivo. Po polurnem molku, ki je sledil najinemu prepiru, pa vendarle spregovoriva in se odpraviva še v trgovino, kjer ugotoviva, da sta hrana in pijača tu ekstremno poceni. S polnimi vrečkami se vrneva na barko in si pripraviva odlično večerjo.

Naslednji dan je čas za odhod. Do Figueire da Foz je 70 nm in zato izplujeva zelo zgodaj, še pred sončnim vzhodom. Takoj ko sva zapustila marino, pa motor preneha delovati. Hitro dvignem »cirkus jadro« in se lotim motorja. Ugotovim, da v dnevnem rezervoarju ni goriva. Merilnik je namreč prenehal delovati in zato nisem pravočasno prečrpal nafte. Tako to naredim za dobro jutro in iz sistema izpustim ves zrak.

Maria medtem znova pripomni: »Ah, Walter, ti in ta tvoj motor!«

»Ja, pa kaj naj, če števec ne dela?« Vedno preverim nivo nafte s trkanjem po rezervoarju, a tokrat pa res nisem, saj motorja nisva uporabljala skoraj nič že od Roscoffa. Ves dan plujeva z rahlim vetrom ob obali zelo počasi, tako da pristaneva v Figueiri da Foz šele ob 10. uri zvečer. V marini ni nikogar, tako da morava ob izhodu iz marine plezati čez visoko ograjo, kar za naju sicer ne predstavlja nobenega problema. Splezala sva tudi nazaj in plezal sem tudi zjutraj, ko sem se odpravil v pisarno. Znova jim povem, da sva prispela ob 5. uri zjutraj in tako »prišparam« pri eni noči. Tu bova morala počakati vsaj pet dni, da se veter obrne, saj je začelo pihati z juga.

Dnevni privez v tej marini je 17 evrov, kar je 10 evrov ceneje kot v Portu. Obiskala sva mesto in krasno, a popolnoma prazno plažo. Turizem je odnesla korona, tako da je mesto skoraj prazno. Prav veliko zanimivosti v tem mestu ni, zato se bolj drživa »doma« na barki, kjer vsak dan po malem kaj postorim – če drugega ne, pa odmikam veje, ki jih v marino nanosi reka, v kateri leži ta marina. Zamenjam plinsko bombo in jo postavim na pomol, od koder pa naslednje jutro izgine. Odidem v pisarno in jih vprašam, kako je mogoče, da mi nekdo ukrade plinsko bombo, in to prazno, s tako zelo varovanega pomola?

Človek, ki dela v pisarni, je svoje vrste, saj ga nikoli ni tam, ko pridem v pisarno. Prvi dan sem ga precej dolgo čakal pred zaklenjeno pisarno, ki bi sicer morala biti odprta. Potem sem ga pa le poklical po telefonu.

Povedal mi je, da se vrne čez 10 min. Prišel je čez pol ure. Naslednji dan mi reče, da se vrne čez 5 min in pride čez 15 min. Tolažim se, da gre že na bolje, a ko mu povem, da mi je izginila plinska bomba, je videti, da mu je popolnoma vseeno.

»Čemu potem vsa ta ograja okoli marine in kamere?« pričakujem nek smiseln odgovor.

Skomigne z rameni in se ne zmeni kaj prida za mojo izginulo prazno plinsko bombo. Zanj so očitno pomembna njegova velika očala, polizana frizura z 200 g želatine in seveda: pridem čez 10 min.

Ko z Mario odhajava proti barki, ji rečem: »Misliš, da je možno, da bi bomba padla v vodo in jo je odnesel tok?« Še preden sem izgovoril stavek do konca, sem bombo zagledal: plavala je v kotu pristanišča. Izvlekel sem jo na breg in v smehu sva jo prinesla nazaj na barko.

Tisti dan, ko sem plačal marino, je spet produktivno delal tisti, kako bi rekel: uslužbenec. Znova sem ga moral čakati pred vrati marine. Tokrat pride z novim izgovorom: »Danes imam rojstni dan in še petek je!«

Nasmejim se in ga vprašam: »Koliko rojstnih dni pa imaš ti v enem letu?«

Ne dojame, samo začudeno me gleda. Omenim mu, da bova izplula jutri zjutraj in da se vrneva danes v marino malo pred 6. uro zvečer, pa mu bova takrat vrnila ključe od pomola. Pisarna naj bi bila namreč odprta do 18. ure.

»Ne, ne, danes je moj rojstni dan, zato bom pisarno zaprl že ob 16.30, tako da bo najbolje, da mi vrneta ključe kar sedaj, vidva pa kar skočita čez ograjo.«

»No pa naj bo tako. Dokler sem mlad, bo šlo. Ko bom pa star in ne bom več mogel skakati in plezati čez ograje, boš pa moral tudi za rojstni dan počakati vse to 18. ure, da ti vrnem ključe!« se mu nasmejem. Prosim ga za popust pri ceni marine, ker ima pač rojstni dan ... Naračuna mi 2,80 evra popusta!? Naj se počutim počaščenega, razmišljam? On pa medtem ugotovi, da mi računa ne more izdati, ker mu je zmanjkalo papirja.

»Ojoj, na tvoj rojstni dan ti zmanjka papirja?« se mu od srca nasmejim in mu potem zelo resno predlagam: »Najbolje, da greš res danes prej iz službe, preden se ti ne zgodi kaj resnega: na primer, da strmoglavi avion točno na tvojo pisarno!«

Tako smo se nasmejani poslovili in zgodaj zjutraj sva izplula proti Penichu.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 283. dan

Še včeraj sem mislil, da bom šel zjutraj k mojstru za švasanje, da mi zvari nekaj kosov za pritrditev kosnika. Ampak sem ponoči malo razmišljal in stokrat v glavi spremenil načrt. Danes sem se odločil, da zadevo naredim kar sam.

'Pouzdaj se use i u svoje kljuse' so včasih rekli na Balkanu. Ampak čez dan je vroče in sonce žge tako močno, da se mi sploh ne zdi pametno zapustiti sence.

Nekaj stvari sicer že naredim, kot recimo natočim vodo, operem kokpit in nekaj brisač za po tleh, napihnem čoln, operem gumijast tepih, na katerem je še ostanek kisline od operacije 'veriga'. Vsega tega sem se lotil, ker je bilo na kopalni platformi nekaj železnih opilkov. 

Lili opere en stroj perila in gre proti večeru v trgovino. Jaz danes ne grem. Sva izračunala, da ni toliko za pritovoriti in bo zmogla sama. Saj je zmogla, ampak komaj, ker je toliko nakupila. S Kanarskih otokov res ne smemo odpluti brez kanarskega vina. Se ne spodobi.

Jaz sem zvečer krivil eno nerjavno železo, iz katerega delam oporo za kosnik. Lepo napreduje, a počasi. Če bi imel kakšno delavnico in v njej kak resen kovaški primež ali vsaj tla, ki se ne majejo pod nogami, bi bilo lažje. Na barki nočem delati, da ne poškodujem gelcoata, zato delam na fingerju. Ta je pa zelo majav in nestabilen. A tudi tako se da.

Bom jutri, ko bo kaj več narejenega, pripel še kakšno slikico. Me prav zanima, če bo kosnik v redu. Zdržati mora vertikalno silo navzgor pribl. 300 kg. Koliko pa na stran, pa nimam pojma.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 284. dan

Po kavici in zajtrku Lili spet pere perilo. Pred odhodom bi rada vse oprala in ker je stroj majhen, bomo prali kake tri dni vsak dan po en stroj. Če opere več, potem nas ovira obešeno perilo. Jaz pa se lotim izdelave nosilca kosnika. Tale inox je tako žilav, da ga s težavo obdelujem. Vrtanje luknje je zame cel podvig, vrezovanje navojev ravno tako. In ker se mi tla majejo pod nogami in sonce neusmiljeno žge v glavo, moje luknje niso čisto pravokotne. Sonce neusmiljeno pripeka, zato se v času najhujše pripeke umaknem in prekinem delo do poznega popoldneva. Takrat vse skupaj ponosno sestavim in provizorično pritrdim na svoje mesto, nato pa na žalost ugotovim, da se kosnik naslanja na ograjico.

No, lepa reč. To je pa nekaj, na kar nisem računal, saj mi je bilo na pogled videti tako daleč, da niti nisem meril. Nižje moje konstrukcije ne morem spustiti, saj je tam kolešček za drugo sidro. Sicer bi ga lahko odstranil, saj uporabljam le eno sidro, a ne bi si rad zaprl opcij. Nočem, da mi ena izboljšava pokvari nekaj drugega. Nič ne pomaga, spet kotno brusilko v roko in krajšat konstrukcijo za 2 cm. In seveda potem sledijo nove luknje, in vrezovanje novih navojev ...
Imam dokaj nove svedre, ki so primerni za inox, a tale kos je trdoživ. Ali pa sem kdaj s tem svedrom že vrtal stekloplastiko. Steklo hitro skrha sveder. V les ali plastiko sicer reže brez problema, na inoxu pa se pokaže, če je rob rahlo skrhan. Osmica je najslabša. In 8 mm je že kar konkretna luknja v jeklo debeline 5 mm. Saj naredim prej vodilno luknjo z manjšim svedrom, a vseeno mi nikakor ne gre. Lotim se brušenja svedra. Potem reže nekaj boljše, a nisem povsem zadovoljen.

Tudi vrezovanje navojev za M8 mi vzame nekaj živcev. Ali je navojni sveder že malo oslabel, ali pa je tole jeklo res noro trdo. Mažem z oljem, obračam malo naprej in malo nazaj, a vseeno se bojim, da bom polomil navojni sveder. Seveda vrezujem navoje na roko in ne z vrtalnikom. Na roko imam več občutka. In trdo je, kljub temu da sem za M8 izvrtal 7 mm luknjo, čeprav bi po standardu morala biti velika le 6,8 mm. 6,8 mm svedra pač nimam. Nisem strojnik, a po moji kmečki logiki bi moralo biti lažje vrezati navoje v preveliko luknjo, kot pa v pravilno luknjo. Vrtanje v jekleno konstrukcijo na barki pa je poseben užitek. Tu se ne maje le pomol, ampak tudi barka, vsak seveda v svojem ritmu. Vrtam nad vodo, malo nagnjen in s slabo oporo. Če padem notri, lahko samo upam, da bo varovalka crknila prej kot jaz, ker če padem notri, padem s priključenim vrtalnikom. V mislih se mi prikazuje stabilen sveder v kakšni delavnici, kjer imaš prenos moči in dovolj majhne vrtljaje, da ne pregreješ svedra, stabilno podlago, delavnica se ne maje, sonce ne žge v glavo in možnost, da padeš v vodo je precej manjša kot tule.

Sicer moram pohvaliti tole mojo ročno vrtalko. Iskra jo je izdelala in to še v stari Jugi, v prejšnjem tisočletju. Koliko je že ta stroj prevrtal. Med drugim je preživel opremljane stanovanja in hiše, prenovo barke, bil je dve leti na soli in vlagi v Karibih in je zadnjih deset let na barki. In še vedno dela brezhibno. Kar kupiš sedaj, pa crkne kmalu po izteku garancije. Prehiti me mrak. Nisem dokončal. Ah, pa jutri naprej.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 285. dan

Dopoldan nadaljujem z vrtanjem in prednji del nosilca je končan. No, skoraj je končan, saj sem ugotovil, da so vijaki, ki sem jih hotel uporabiti, sicer zelo lepi, a jih ne morem dobro zategniti. Imajo lepo zaokroženo glavo in notri gre relativno majhen imbus. Žal se imbus ključ notri obrne in preskoči, če hočem dobro zategniti. Jutri bom šel kupit vijake s šestrobo glavo. Te bom lahko močno zategnil.

Ko sem uporabil enega od svedrov, ki do zdaj še ni vrtal, je šlo dosti boljše. Očitno tile svedri iz Inter diskonta niso vsemogočni, če se nežno izrazim. Verjetno obstaja razlog, da ponekod en sveder stane toliko, kot tule cela škatla. In ko pomislim za nazaj, sem s temi svedri že kar nekaj naredil čez zimo, ko sem imel glavno prenovo barke. Za solent pripono je bilo kar nekaj konkretnih lukenj, pa predelava nosilcev sidra ... OK, očitno jih bo treba nabrusiti. Če stvar vzamem kot rekreacijo, je pa tole vrtanje čisto v redu. Recimo, da sem danes delal na utežeh. Za bicepse in gornji del trupa. In hkrati sem na žgočem soncu pridobival vitamin D v boju proti virusom. 

Sicer pa se na obzorju že kaže možnost odhoda proti Gibraltarju, bolj natančno v LaLineo. To je špansko mesto na meji z Gibraltarjem. Admiralica vestno opravlja svoje admiralske dolžnosti in že nekaj časa redno spremlja vreme in korona ukrepe po okoliških državah. Danes je poklicala v marino in so ji potrdili, da ne potrebujemo več nobenih papirjev za odhod. 

V Španiji se v normalnih časih ni treba odjavljati, če zapustiš državo, ne glede na to, kam greš. Glede prijave pa je tako, da če pluješ iz celinske Španije na Kanarske otoke (ali obratno), se ni treba prijaviti ob prihodu, čeprav pluješ vmes po mednarodnih vodah. Če pa greš recimo iz Portugalske na Kanarske (ali obratno), pa je ob prihodu potrebna prijava, čeprav sta obe državi v schengenskem območju.

Admiralica je poklicala še marino v LaLinei, kjer so ji zatrdili, da če prideva s Kanarskih otokov, kjer sva že ves čas pandemije, potem ni potrebno ničesar, ne bova v karanteni, in da naju z veseljem pričakujejo. Ko pa so slišali, da sva pri njih že bila, so bili pa sploh veseli (ker sva že v njihovem sistemu, jim ni treba vnašati podatkov). Verjetno bova res šla vsaj za en dan v marino, da bova tam malo bolj domača. Če greva potem ven na sidrišče pred marino in pride kontrola in vpraša, od kod sva prišla, lahko z mirno vestjo rečem 'od tule iz marine'. In se pri tem nič ne zlažem, pa še preverijo lahko. 

Kot kaže vremenska napoved danes, se bosta hkrati zgodila dva dogodka: Do torka imava plačano marino in do torka se bo sistem nizkega zračnega pritiska spustil nad Azore, kar bo obrnilo portugalske pasate in k nam prineslo veter z juga. Sicer ne bo pihalo čisto idealno in do torka se lahko še kaj spremeni, a kot kaže sedajle, bo val zelo majhen, le kak meter, vetra pa prej premalo kot preveč. Ker zdaj že cel mesec nabija 15 do 25 vozlov pretežno s severa, bo to dobrodošla sprememba za pot na sever. Upam, da si veter ne premisli.

Trenutno kaže, da se bo ciklon počasi premikal z Azorov proti vzhodu in nam bo omogočal ugodne vetrove vsaj štiri ali pet dni. Sicer nas lahko na poti dobi kakšen dež, a to me ne skrbi preveč. Zvečer sva šla oba v Mercadono. Ja, vem, da bi lahko naročila dostavo na barko, a sem raje vzel zložljiv voziček, ki ga imava na barki in sva pripeljala težke stvari kar sama. Mleko, pivo in vino je že pospravljeno. Tudi drugo je v glavnem že vse nabavljeno in bodisi zamrznjeno, v hladilniku ali zloženo po omarah. V ponedeljek nabaviva še nekaj svežih stvari in lahko greva za en mesec kamorkoli.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 286. dan

Zbudim se precej zgodaj. Bolj natančno zbudi me ribiška ladja, ki ogreva motorje. Takoj nasproti marine, v istem bazenu, se pravi manj kot 100 m od naju sta privezani obe pilotini, pred njima je SAR barka – to je kar resna zverina za težko morje in večje razdalje, pred njo pa je ribiška ladja.

Manjše ribiške barke so precej bolj naprej, tale največja pa je prav blizu. In po dolgem času so se odločili, da grejo lovit. Tega dizla ne preslišiš tako zlahka. Pilotine skoraj ne slišim, le zaziblje nas, ko pristaja, SAR tudi ni preveč glasen, tale ribiška pa je. Malo še zadremam, spijem kavo in se odpravim v čendlerijo po tiste tri vijake. Tule v bližini so tri splošne navtične trgovine. Najmanjša in najdražja je v sami marini, nekaj cenejša je tista na drugi strani bazena takoj za pilotinami. Dober kilometer je do nje po poti, 100 m po zraku. Tretja, največja in najcenejša, pa je še nekaj sto m naprej po cesti. Grem v tisto tretjo. In za tri vijake plačam več kot 60 evrov. No, resnici na ljubo moram povedati, da nisem kupil le treh vijakov. Tile izleti v čendlerije se včasih ne končajo po predvidevanjih. Pa sem se še zadrževal. Zlahka bi nakupil desetkrat toliko.

Zaradi obiska v čendleriji sem nekoliko spremenil načrt pritrditve kosnika na zadnjem delu – pri sidrniku. Končno sem ga spacal do konca. Malo kozmetične dodelave še rabi, a tudi če nič več ne naredim, ga lahko uporabljam. Videti je sicer bolj tako, kot bi bil doma narejen. Ampak saj je narejen doma. Pri mojih izdelkih je po navadi funkcija pred formo. Bi pa pomagalo, če bi imel kakšno bolj resno orodje in morda stabilna tla pod nogami. Bomo videli, kako se bo obnesel.

Vremenarji za zdaj še vztrajajo pri tem, da lahko v torek odplujeva. Sicer v začetku ne bo kaj dosti vetra, a Admiralica pravi, da je pri vetru boljše premalo kot preveč. Mogoče bom pa kupil še nekaj litrov dizla. En tank je sicer pretežno poln, drugi pa je povsem prazen. V skladišču imava še dve ali tri kante. Mogoče napolnim še preostali dve kanti. Ni pa potrebe, da bi napolnil drugi tank. To bom raje naredil v Gibraltarju, da imam zalogo za Italijo, ki ima po navadi precej drago gorivo. Na vetrove se pa v Sredozemlju tudi ne moreš zanašati. Pravijo, da tam piha bodisi premalo ali preveč. Bomo videli.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Končno izplujeva iz Roscoffa. Takoj, ko sva zapustila pristanišče, se je električni avtopilot začel oglašati s piskanjem, saj je v vseh teh deževnih dneh vodi uspelo priti skozi zaščitni zunanji del, kjer so kontrole za pilota. Nič drugega mi ne preostane. kot da ga izključim in se začnem ukvarjati z vetrnim avtopilotom. Jadrava proti vetru in barka lepo drži smer. Po desetih preplutih miljah nama je uspelo pripluti iz zaliva. Barko obrnem v drugo stran in prav kmalu ugotovim, da bo tako treba pluti v orco ves dan vse do rta Porspoder, kjer bova plula po ozkem in zelo nevarnem kanalu med manjšimi otoki in celino. Ta predel je znan po zelo močnem toku in obilici nevarnih čeri, ki se prikažejo samo ob zelo nizki oseki. Glede smeri jadranja sem si kmalu premislil. Mario je že začela mučiti morska bolezen in se je prestavila v notranjost barke, kjer je zelo hitro zaspala. Morje je postajalo vse bolj divje, veter se je okrepil in začelo je pihati ob obali, čeprav je bila vremenska napoved drugačna. 

Jadranje postaja vse bolj težavno. Valovi tolčejo v stranice barke in povzročajo močan hrup, kot da bi s kladivom tolkel po sodu. Ob polnoči sedim v kokpitu in poslušam radio na kanalu 16, kjer potekajo tri reševanja bark, ki so poslale klic Maiday. Morje je postalo popolnoma neprimerno za plovbo po tistem kanalu, zato se odločim, da barko usmerim bolj na odprto morje in obplujem otok in se tako izognem nevarni ožini. Potem bom praktično že na odprtem morju v Biskajskem zalivu, kjer se bom počutil veliko bolj varnega. Veter se je okrepil na 40 kn in jadra so že na krajšavah. Ura je malo čez polnoč in v kokpitu sem sam. Od Marie ne duha ne sluha, njena nočna mora v obliki morske bolezni se je začela in jo dokončno položila v posteljo. Zunaj dežuje. Skrivam se pod sprayhoodom in na vsake toliko časa glavo pomolim iz zavetja, da preverim okolico. Razveselim se, ko vidim, da je otok Lampaul že na levi strani vzporedno z menoj. Luči z letališča še komaj vidim, kar pomeni, da sem že v Biskaju. Tega se zelo razveselim – pred mano ni več nobenih skal, ki bi jih lahko podrsal z močno kobilico mojega Orplida. In tako bo še vsaj 300 nm, vse do Španije. Pred Orplidom bodo le še valovi in morda kakšna ladja. Veter je oslabel in zato dvignem vsa jadra, tako da Orplid spet pluje s šestimi vozli, a sedaj z vetrom bolj s strani. Dež je ponehal in spet lahko sedim v kokpitu. Neprestano preverjam vremensko napoved, ki je glede vetra malo bolj obetavna. Odločiti se moram, ali bom barko usmeril v Brest ali čez Biskaj. Odločim se, da zapustiva Francijo, saj si želim pluti proti toplejšim krajem in to čim prej! Vso noč presedim v kokpitu in gledam okoli sebe, saj se tu križajo poti, po katerih plujejo večje ladje v Biskaj in iz njega, zato je treba biti pozoren in zato spanje odpade. Do jutra sem se naveličal ropotanja buma zaradi previsokih valov in prešibkega vetra, zato sem znova izkopal genaker iz Orplida in s tem zbudil Mario. Predlagal sem ji, naj se prestavi v kokpit, kjer ji bo zagotovo manj slabo. Pospravim vsa jadra in dvignem genaker, prepustim krmilo Marii, jaz pa se lotim popravila avtopilota. Odmontiram celo ohišje elektronike in vse skupaj razstavim na mizi v salonu. Očistim vse kontakte. Kontaktni papirčki se seveda odlepijo in zato jih preprosto zalepim nazaj z močnim selotejpom, ki ga narežem na male koščke primerne dimenzije. Medtem Maria »šofira« Orplid, dosegla je šest vozlov, uči se še jadranja, ampak ji gre odlično. Vse skupaj sestavim nazaj in zmontiram na isto mesto, prižgem avtopilota in ga stestiram. Deluje še bolje kot prej, tipke so precej bolj občutljive in ni več treba skakati po njih kot prej. Odločim se za počitek, saj Maria vozi barko. Da ji pametujem, kaj in kako nima smisla, saj ima 23 let in to so leta, ko je človek najpametnejši in dopovedovati nekaj nekomu v teh letih ni prav enostavno. To vem iz lastnih izkušenj. Oh, kako sem bil pameten, ko sem imel 23 let! Tako pameten, da danes ne vem, kam je vsa ta moja pamet medtem izginila?

Prebudim se ob močnem hrupu valov in precejšnem nagibanju. Ozrem se okoli in vidim, da Maria sedi zunaj v kokpitu in uživa v hitrosti. 

»Kaj se dogaja?« jo vprašam.

»Vozila sem z vetrom in nato ugotovila, da če veter piha bolj s strani, gre barka hitreje. In ko sem videla hitrost devet vozlov, sem prižgala avtopilota in sedaj plujeva s hitrostjo 8.6,« mi vesela poroča.

»Ohhhh, super Maria!« jo pohvalim in najprej preverim, v katero smer sploh plujeva. Ugotovim, da je kurz pravi, morda kakšna stopinja odstopanja, a za centriranje na točni cilj je še prezgodaj, to bova počela zadnjih 100 nm. Vreme je sončno in oblaki prihajajo zelo počasi, veter pa se krepi. Barka na vsake toliko časa pospeši do 13 vozlov in zato spremenim smer tako, da veter piha bolj od zadaj. Barka je zdaj usmerjena veliko bolj na odprto morje. Mario znova začne mučiti morska bolezen, zato se prestavi v kabino, kjer takoj zaspi. Na vsake toliko časa bruha. Hrana, ki ji jo pripravim, pa prav tako ne zdrži dolgo v njenem želodcu. Malo sem jezen sam nase: saj bi lahko predvidel, da bo imela težave. Prišla je s kopnega naravnost na tako razburkano morje, kot je v Biskaju in seveda ni imela niti časa, da se privadi. No, saj bo čez dan ali dva bolje, si mislim. Plovba čez Biskaj bo trajala tri ali morda štiri dni zaradi cikcakanja pred Brestom. Tisti del poti me je najbolj utrudil, zdaj na odprtem je jadranje precej bolj enostavno. Zvečer sem snel genaker, saj je bilo vetra preveč in barka je divjala in surfala po valovih. Dvignil sem glavno jadro na drugo krajšavo, odprl genovo ter jo po potrebi navijal ali odvijal. Naslednji dan je bilo oblačno, tretji dan pa je deževalo in vedno, ko sem se znašel v oblaku, se je veter skoraj podvojil, tako da sem neprestano navijal ali odvijal genovo, glavno jadro pa je ostalo stalno na drugi krajšavi. Po potrebi sem samo malo popustil jadro, da se je zračilo in izgubljalo veter. Maria je bila že zelo izčrpana in morska bolezen jo je dehidrirala. Kuhal sem ji čaj in ji ponujal krekerje, da bi le kaj prigriznila. Pa ji seveda ni bilo do ničesar. Zunaj je močno lilo, odprl sem si toplo francosko pivo, sedel v salonu in čakal, da naliv mine. Nato se je spustila megla, veter je izginil, valovi pa so ostali. Tako je bilo vse do A Coruñe in zagnati je bilo treba motor. Okoli sebe nisem videl ničesar, razen ponoči nekaj luči precej blizu, zato sem po radijski postaji povprašal za vremensko napoved. Javil se mi je neki Anglež s katamaranom Putitang, ki pa tudi ni imel napovedi. Povprašam ga, ali me vidi na AIS in odgovori mi, da me žal ne vidi. Nato mi sporoči, da me ne vidi tudi na radarju. 

»Hhhhhhh, super! Tukaj sem sredi megle, jaz ne vidim ničesar in nihče ne vidi mene!?« si zaskrbljeno razlagam. Kmalu se razjasni, a le za 20 minut. Zagledam dve ribiški ladji čisto blizu mene in si rečem: »Bog ve, koliko jih je bilo prej, ko je bila okoli mene megla?« 

Nato zagledam še eno ladjo LPG in jo kontaktiram, da preverim, ali me vidi na AIS. Tudi ona me ne najde. 

Ohhhh, kako lepo! Nazadnje me je videla na AIS samo policija. Sedaj, ko resnično hočem, da bi me zaznali na AIS, me pa ne vidi nihče!? Megla se spet spušča in z njo noč. Orplid se približuje prepovedanemu območju španske obale, kjer je zaradi napadov ork prepovedana plovba za plovila, manjša od 15 m. Orke so se namreč zaletavale v barke in se seveda igrale s tistim, kar se na barki premika, torej s krmilom. V enem mesecu so zabeležili približno 30 napadov ork na plovila, precej bark so morali reševati in zato so se odločili prepovedati plovbo v pasu dolžine 140 nm in širine 8 nm. Pa sem vseeno vplul v to območje, prav tako kot številni drugi. Možen napad ork me ni prav nič skrbel, saj bi se ob mojem močnem krmilu poškodovala orka, ne pa krmilo.

Končno se pojavijo luči na obali in kot vedno vplujem v pristanišče v temi, utrujen in nenaspan. Navežem bokobrane na stranice barke in ponesreči enega odvežem na napačni strani, tako da ga izgubim v morju. Barko obrnem in ga skušam najti, a prav kmalu ugotovim, da je to skoraj nemogoče. Zamislim se ob nevarnosti, da ti v morje pade član posadke. Ga sploh lahko najdeš v močnem vetru in visokih valovih? Vplujem v pristanišče in se privežem na pomol, potem pa ugotovim, da pomol nima izhoda. Z rokami odrinem barko od pomola, jo obrnem in jo prestavim na drugega. Pomoli so popolnoma zasvinjani z galebjimi iztrebki, nekaj pomolov je tudi polomljenih, skratka marina je v zelo slabem stanju. Nato se le prebudi Maria in me vpraša:

»Kje pa sva Walter?«

»Po pomolih sodeč v Indiji Koromandiji, a zemljevid mi kaže, da sva v Španiji.«

Nasmejiva se, pojeva polnočno večerjo in se odpraviva spat: ona naspana, jaz pa po treh dneh plovbe popolnoma izčrpan.

Jadranje je bilo odlično, kljub vsej megli in ovinku okoli otoka, pri čemer sva izgubila vsaj 12 ur. A bolje tako, kot pa da bi se barka potopila. Popravil sem električni avtopilot in vetrni je deloval več kot odlično. Le stara žarnica na vrhu jambora mi je vztrajno praznila baterije in treba se bo povzpeti na jambor in jo zamenjati. V Španiji sva ostala le en dan, saj je bilo povsod obvezno nošenje mask, kar nama je bilo nesprejemljivo. Sredi morja si pač svoboden in živiš, kot da koronavirus ne obstaja. Naslednji dan sva zato odplula proti Portugalski, s ciljem Porto.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 279. dan

'Danes delamo naprej,' sem včeraj zapisal. No ja, saj delamo naprej, ampak počasi. Po kavici in zajtrku se odpraviva v trgovino. Prvič oba skupaj. Uradno se sicer ne sme, a imava pripravljen izgovor, da greva na pivo. To se sme. Pa razumi te predpise, če moreš. 

Precej več ljudi ima maske (tudi nekateri, ki so sami v svojem avtu), a ne vsi. Midva sva brez mask in sva zlahka več kot 2 m od kogarkoli drugega, kar bi bil pogoj za nošenje maske na prostem. Pred trgovino si jih vseeno nadeneva. Jaz svojo doma narejeno iz ene stare majice, Lili pa pravo kirurško iz lekarne. Ko vstopam v trgovino, me varnostnik takoj pobara, če sem slučajno z gospodično, ki je vstopala pred mano. Seveda ne, sploh je ne poznam. Ni se mi bilo treba zlagati, saj gospodične pred sabo res nisem poznal. Na srečo me ni vprašal za gospo za mano, ki pa jo dobro poznam. V trgovino namreč še vedno sme le en član gospodinjstva. Na pivo pa gre lahko cela soseska brez problema. Danes nesem domov paket mleka, saj sva z njim precej na koncu. Ko grem sam v trgovino in se odločam med mlekom in pivom, po navadi mleko v finalu izpade. Obojega zaradi omejene kapacitete nahrbtnika seveda ne morem nesti domov. Danes, ko je z mano Admiralica, pa seveda zmaga mleko.

Tale pot me je precej utrudila. Zadnje čase sem se peljal s kolesom in sem že pozabil, kako daleč je trgovina in kako vroče je na soncu.

Žal pa se s kolesom ne bom več potepal naokrog, saj sosed Francoz, od katerega si sposojam bicikel, jutri odhaja. Kam drugam, kot na plažo Papagajo. Tam so zbrani skoraj vsi, ki so odpluli iz marine. Tam je pač eno redkih sidrišč na Lanzaroteju. Francoz zato zvečer priredi zabavo za vse, s katerimi se je z veseljem družil. Na njegovi mali železni barkici se nas je gnetlo deset in več naenkrat. Barka je bila videti kot gliser tik pred izglisiranjem. Krma globoko v vodi, kljun pa je štrlel v zrak. Nismo mu potopili barke. Jutri zjutraj gre na pot. Ob 7.30 bo odrinil, pravi. Mu pač ne bomo pomahali v slovo. To je prezgodaj za naju.

Kaj dosti čez dan nisem naredil. Opral sem sidrnik in palubo barke. Temna voda, ki je tekla dol, je bila kombinacija rjavega in črnega peska in rje z verige. 30 m (od 75) verige je res v slabem stanju, zato sem jo danes zložil na pomol in jo dobro opral s curkom vode, potem pa, ko se je posušila, sem jo celo premazal s kislino proti rji. Imel sem ravno še pol litra sredstva 'Ospho', ki sem ga nabavil še pred davnimi leti v Antigui. Dal sem ga v lonček in skozi potegnil celo verigo. Kislina se je dobro penila v lončku.

Ospho namreč rjo (železov oksid) reducira in nastane železov fosfat, ki je inertna, trdna snov. Kemično je zadeva verjetno podobna Ferosanu. Vsebuje fosforno kislino, ki reagira z železovim oksidom. Moram reči, da je veriga sedaj videti dosti boljše. Naj se dobro osuši, jutri gre nazaj v sidrnik. Mogoče bo treba še sprati odvečno kemikalijo z verige, saj kislina reagira tudi s človeško kožo. Dovolj razredčena baje ni škodljiva za vodne organizme, se pravi, da ne bo hujše škode, če vse sperem v morje.

Ospho sicer ni trajna rešitev, a za nekaj časa bo. Ne morem pa se odločiti za to, da bi jo pobrizgal z WD40, ker bo šla veriga slej ko prej v vodo in to ni dobro za okolje. Mogoče bom vseeno posprejal tistih 30 m, ki so res slabi. Zdaj, ko je veriga obrnjena, so to metri od 45 do 75 in redko spustim več kot 45 m verige. 

V glavnem, žurka pri Francozu je bila v redu. Edino nisem prepričan, ali bom bolj pogrešal njega ali kolo. Mogoče se pa še kdaj kje srečamo.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 280. dan

Sosed Francoz je včeraj napovedal svoj odhod ob 7.30. Ob devetih je bil še privezan. Ob desetih pa je rekel, da bo šel popoldne. Ima še nekaj za narediti na barki ...

No, popoldne je res odplul. Malo preveč ljudi je bilo, ki so mu pomagali odvezati barko in smo zato imeli manjšo štalo v marini. Neki drug Francoz je povsem zamočil na prednjem štriku. Najprej je preveč vlekel in ni popuščal, za krono vsega pa mu je še uspelo štrik zatakniti na bitvo. To je barko zasukalo na mestu. Skoraj je s krmo zadela barko na desni, potem pa se je znašla počez čez premec barke na levi. Še vedno privezana na bitvo in z 20 vozli vetra, ki jo je rinil v premec leve barke. Malo sta zapletla sidro, štraj in ograjico, kosnik leve barke je molel med štraji skoraj do jambora, sidro se je zataknilo za ograjico, Skratka barki sta se dobro prepletli. Sama sreča, da ni bil kdo poškodovan. Nekako nam je uspelo odpeti vse skupaj in je Francoz lahko odplul.

Sam niti ni bil dosti kriv za vso polomijo. Njegova edina napaka je bila, da ni dajal jasnih in odločnih komand. A to zlahka razumem, saj on jadra solo, to je njegova prva barka in je bolj začetnik, na pomolu pa je bil 'izkušen' starejši jadralec, svetovni popotnik, ki je stvar zamočil. Moja veriga je po obdelavi videti precej bolje. Ko sem jo dajal nazaj v sidrnik, pa je veriga zanihala, naredila se je zanka, ki je s svojo težo potegnila verigo v vodo. Jaz sem bil takrat v sidrniku in sem lahko samo poslušal, kako 70 m verige gladko teče s pomola v vodo. Na koncu se je zaslišal še en štrbunk, ko je veriga za sabo s pomola potegnila še sidro. Saj ni bilo nič hudega, sem jo pač splahnil, ko je bila v sidrniku, da ni bila več blatna. Veriga in sidro sta narejena za to, da sta kdaj v vodi. Me je pa rahlo ujezilo, saj je bila prej veriga brezhibno čista in suha, potem pa slana, mokra in blatna.

Nadaljeval sem izdelavo kosnika. Zdaj rabim le še nosilce. Verjetno bom šel kar do mojstra, da mi zvari nekaj stvari, da se ne bom sam mučil s krivljenjem in vrtanjem. Sicer pa je bilo danes resno vroče. Temperatura je bila čez dan 27 °C in pripekalo je sonce. Bliža se poletje. Od ponedeljka dalje gredo Kanarski otoki v fazo 2, kar pomeni, da se odprejo plaže in bo dovoljeno plavanje. In mi bomo smeli ven tudi zunaj zapovedanega urnika.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 281. dan

Lili si je spet zaželela pico. Žal španske prehranjevalne navade niso take kot najine. Midva imava kombinacijo kosila in večerje okrog petih ali šestih popoldan, takrat pa so vsi lokali zaprti. Treba se je odločiti za kosilo ali za večerjo. Zvečer se lokali odprejo prepozno. Če jem tako pozno, slabo spim. Tempirava prihod v picerijo uro pred zaprtjem in sva tam ob štirih. Napaka v planiranju: kuhinjo zapirajo eno uro, preden zaprejo lokal. In so ostali brez najinih evrov. 

Greva pač malo naprej in pojeva kosilo v naslednjem lokalu. Nič posebnega. Ni za ponavljati vsak dan, a je blizu. Dan je pa res vroč. Še v senci je vroče. Še dobro, da piha. 

Ko je popoldne za hip pihalo malo manj, sva se hitro lotila menjave jader. Takoj ko sem vse pripravil za spuščanje genove, je spet zapihalo na polno. Potem se z vetrom malo igramo mačke in miši. Med dvema refuloma nama uspe spustiti najino veliko genovo na palubo. 

Sledi zlaganje, kar sploh ni lahko delo. Genova je velika dobrih 60 m2 in je temu primerno težka. Na palubi ni veliko prostora, veter pa je premočan, da bi jo lahko zvlekla na pomol, kjer je dovolj dolžine za zlaganje tako velikega jadra. Z malo pretepanja z jadrom in nekaj zvračanja krivde z drugega na drugega nama je jadro uspelo zložiti in pospraviti v vrečo. Dobra stran je, da se barka vsaj ne ziblje, in da valovi ne zalivajo palube. Ja, tudi na pasaži smo že zlagali genovo. Pospraviva še solent jadro, potem pa nama zmanjka energije. Jadra gredo gor jutri. Na prvo pripono bo šel flok. Flok je 95 % in je občutno manjši od genove, ki je 140 %. 

Za nejadralce: Ti odstotki pomenijo, koliko prednje jadro gleda čez jambor. Če je točno do jambora, je velikost 100 %. Če 40 % jadra gleda mimo jambora, je velikost 140 %. Najin flok se konča 5 % pred jamborom. Jaz jadru, ki je večje kot 100 %, rečem genova, če je manj kot 100 % pa flok. Namesto solent jadra pa bova dala gor viharni flok.

S tem bova precej zmanjšala površino jader. Na prednji priponi bova šla s 60 na 43 m2, na solent priponi pa s 25 na 15 m2. 

Pot na sever bo v glavnem v veter. Ker normalno piha med 15 in 25 vozlov, pričakujem navidezni veter med 20 in 30 in manjša jadra bodo več kot dovolj za ta veter. V veter lahko jadrava z enim ali drugim ali z obema prednjima jadroma. Se pravi, če razvijeva flok + viharnik, imava spredaj 58 m2, kar je skoraj toliko, kot tovarniško predvidena 60 m2 velika genova. Dve manjši jadri pa sta bistveno lažje obvladljivi kot eno veliko. Vse to seveda ne vpliva na glavno jadro. Tam imava lahko celo površino 43 m2, lahko pa voziva na prvi ali na drugi krajšavi. Tretje krajšave nimava pripravljene, a je na jadru pripravljena. Kadar piha preveč za drugo krajšavo, midva glavno jadro raje zloživa in voziva le na prednja jadra. Heron lepo pluje le s prednjimi jadri.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 282. dan

Zjutraj po kavici se je veter malo umiril in trenutek izkoristiva, da namestiva flok in viharnik na barko. Gor gre hitreje kot dol, saj jader ni treba na koncu zlagati. Ravno zlaganje je najzamudnejši del menjave jader. Tudi zavezati škote na jadra je lažje kot odvezati stare zategnjene vozle. Sile na škoti so namreč na Heronu velike. Na škoto genove deluje pri orci sila do 2 toni.

Razvezati vozel, ki je bil večkrat zategnjen s silo dveh ton, pa velikokrat zmočen in na soncu žgan, pa posut s prahom in posoljen, zahteva nekaj moči in nekaj vztrajnosti. Na novo ga zavezati je pa šala mala. Torej manjša jadra so na barki. Viharnik je tudi zdaj prvič na rolerju. Prej je bil še klasično nataknjen na zajlo, zdaj pa je navit. Ker je precej krajši kot celotna dolžina rolerja, ima na vrhu nekaj metrov traku, ki je prav tako v žlebu navijalca. To je super, ker je prej imel nekaj metrov vrvi, ki je v močnem vetru vibrirala in tolkla po zajli. Zdaj pa je trak lepo pritrjen v žleb navijalca in ne more delati štale.Najprej sem mislil, da bova zamenjala še dvižnico glavnega jadra, a je bilo že prevroče in sva se spravila v senco. Za glavno jadro imava namreč novo, boljšo dvižnico. Staro pa bova imela za škote viharnika. Ta ima sedaj prastare škote – še tiste, ki so bile na barki, ko sva jo kupila. Te so sedaj stare petnajst let in so povsem trde, pa še predebele so za male vinče. Saj gre za silo, ampak le za silo. To bova uredila v prihodnjih dneh in nisva odvisna od vetra, saj to lahko delava tudi v močnem vetru.

Proti večeru sva šla v trgovino. Počasi sva že začela kopičiti zaloge. Lili ima že v glavi (in na spisku v telefonu), kaj morava nakupiti do odhoda. Zdaj poleg stvari za sproti počasi že delava zalogo za na pot. Na pot bova šla s predpostavko, da naju lahko kje zavrnejo in bova imela zato hrane za dober mesec. In to je veliko hrane in pijače. Na dan spijeva skoraj liter mleka. Samo mleka bo torej več kot 30 l. Da o pivu niti ne govorimo. Ker sva brez avta, bova zdaj vsak dan krepila zaloge na barki in v enem tednu bova imela vsega ravno dovolj za na pot. Upam, da bom v tem tednu tudi dokončal projekte, ki sem si jih zastavil. Zdaj, ko je tako vroče, mi je že žal, da nisem več projektov na barki naredil prej, ko je bilo še hladno in se je dalo lažje delati.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Danes bo dnevnik krajši zaradi piknika, ki se je nekoliko zavlekel. Zjutraj sem se odpravil do mojstra, ki naj bi mi zavaril mrežo štedilnika.

V petek je sicer rekel 'manjana', a sem si v soboto mislil, da sobota že ne more biti dober dan, in da verjetno 'manjana' pomeni v ponedeljek, saj so ob sobotah vsi obrtniki zaprti. Danes torej prisopiham do njega. V delavnici je imel nekaj ljudi in so popravljali neko kosilnico. Takoj pri vratih pa sem opazil povsem novo prikolico iz nerjavnega jekla in aluminija. To je verjetno delal celo soboto, torej je njegov 'manjana' verjetno vseeno pomenil v soboto.

Ko je popravil kosilnico, me je poklical notri, pogledal, zavaril, pofleksal in pogledal, če je še kje slabo privarjeno. Vse je bilo OK, zato mi je vrnil mrežico. Ena minuta. Še varilske maske si ni dal gor. Verjetno je kar v miže zavaril, ker če bi gledal, ne bi dočakal penzije z delujočimi očmi. Lepo je naredil. Vprašal sem, koliko sem dolžan.

1 evro, pravi.

Dam mu jih pet, pa pravi, če res nimam enega?

Komaj mu dopovem, da je v redu in sva oba zadovoljna.

Potem mi nekaj govori. Nič ne razumem, a zdi se mi, da me je spraševal, kje sem bil v soboto. Ja, če je celo soboto varil, bi mu bilo res lažje to narediti v soboto in ne bi porabil cele minute, ampak le 10 sekund. Mogoče bi bil potem račun 20 centov?

Na srečo se še najdejo mojstri starega kova, ki računajo po opravljenem delu, ne pa po vrednosti za stranko. Kak moderen podjetnik bi razmišljal takole: brez te mrežice štedilnik ne deluje. Vreden je 1000 evrov. Če mrežico naročiš preko spleta, bi to stalo prav gotovo blizu 100 evrov (z dostavo) in dober mesec čakanja, če se sploh lahko naroči. Drugih mojstrov ni v bližini. Vrednost za stranko je torej nekje med 100 evro + en mesec čakanja in 1000 evrov takoj. Račun bi bil potem 47, da bi izpadel profesionalno in dosti ceneje od alternativ. No, na srečo tale možak ne razmišlja tako in je bil račun 1 evro. Tehnično gledano računa sicer nisem ravno videl, a oba sva bila zadovoljna s transakcijo.

Popoldan pa smo imeli piknik z Avstrijcem, ki je sam na aluminijasti barki, in Francozom, ki je sam na železni barki.
Super piknik je bil. Prav dobro smo jedli in pili in se zabavali. Oba sta kar prijetna družba in ker se je zadeva malo zavlekla, je pozen tudi tale dnevnik. Še nekaj minut, pa bi moral popraviti datum.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 276. dan

Danes z zamudo objavljam slike z včerajšnjega piknika. Od Avstrijca sem izvedel precej več podrobnosti glede Rusov, saj je bil on njihov prvi sosed na pomolu. Sicer so se precej držali sami zase, zato ne vem nič o njih. Na dveh barkah jih je bilo skupaj 8 in ni šlo za klasičen čarter, ampak za delivery (dostavo bark) s Kanarskih otokov na Baleare.

Na Lanzaroteju so se ustavili, ker sta bili obe barki v slabem stanju, predvsem ena je bila praktično neplovna. Bum ima samo z vrvjo privezan na jambor! Obe imata še druge težave – nekaj z motorji in še več je stvari, ki ne delajo, zato so se ustavili, da nekoliko popravijo barke, ko jih je zadela prepoved gibanja. Dva od njih sta šla na Tenerife po tretjo barko, s katero je potem vseh osem odplulo proti Balearom, prvi dve barki pa sta ostali tukaj. 

Baleari so sicer zaprti za plovbo, a ker gre za dostavo čarterske barke v matično bazo, so verjetno dobili dovoljenje – podobno, kot bi šlo za prevoz po cestah. Čeprav so meje zaprte kamioni vseeno vozijo. Tako postane takoj bolj jasno, da Rusi ne plačajo marine, ampak tisti, ki je naročil delivery.

Danes sem malo čistil čoln, ki je bil že dobro posut s peskom. Očistil sem še tisto luknjo na kopalni platformi, kjer imam rezervoar za bencin za čolnič. Spodaj je spojena z morjem, da lahko iz skladišča odteka voda (pokrov ni vodotesen). Tista luknja je bila tako zaraščena, da skoznjo sploh ni več prehajala voda. Komaj sem razbil vse školjke, da sem spet odprl odtok. Polno školjk in umazanije je bilo tudi v samem skladišču. Ta del je problematičen, ker ga ves čas zaliva morska voda in od tam vedno čistim školjke, rake, umazanijo in plesen. 

Nisem prepričan, kako bi stvar izboljšal. Če bi dno dvignil za 10 cm, bi bilo morda boljše, a še ne dobro. Če bi dvignil bolj, potem pa tank za bencin ne bi šel več noter. Za zdaj bom samo očistil. 

Lili je imela spet žehto, kaj dosti drugega pa se danes ni zgodilo. Napeto pa spremljam plovbo po Grčiji. Plovba Male je postala prava kriminalka. Napeto, kot marela. Beremo: Kam se skriti pred policijo, kako ubežati karanteni, kaznim in vremenu ...

Ja, zanimivo je potovati v tem času, ko se pravila igre spreminjajo iz dneva v dan in si včasih odvisen od dobre volje nekega uradnika in od tega, s katero nogo je zjutraj vstal.
Midva bova tule ostala še kaka dva tedna. Potem pa švigneva na sever s prvim možnim vetrom.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 277. dan

Kakor tule piha, bi bili zelo hitro na Zelenortskih otokih. Za nazaj na sever pa trenutno ne kaže najbolje. Danes sem hotel malo na potep z dingijem, pa tako piha, da bi bil hitro ves moker. Če bi mi crknil motor, pa nisem prepričan, če bi lahko priveslal nazaj. 

Glede korone je tako, da je tule okuženih praktično zmanjkalo, uradno nadaljujemo z deeskalacijo ukrepov, a ta deeskalacija poteka v čudni smeri. Od jutri dalje bom moral imeti masko, če bom hotel v trgovino. Tole z maskami je ena farsa, saj ne povejo jasno, čemu so maske namenjene. Masko lahko nosiš zato, da ne okužiš drugih, lahko pa jo nosiš zato, da drugi ne okužijo tebe. Vendar to niso enake maske: kirurške recimo preprečujejo, da ne okužimo drugih. Take tudi najbolj pogosto videvamo. In če je to namen novega predpisa, bi to lahko jasno povedali, da bi ljudje lahko nosili prave maske.

Nekateri pa nosijo maske, ki jih sicer dobro ščitijo pred okužbo (FFP3), a imajo izdihovalni ventil. Torej oni zlahka okužijo vse druge. Če se srečata nekdo s kirurško masko in nekdo z masko z ventilom, je eden zaščiten dvakrat, drugi pa nobenkrat. 

In ker vrla oblast tule v Španiji (v Sloveniji ni verjetno nič drugače) ni povedala, koga naj ščitimo (sebe ali druge), ne vemo, kakšne maske naj nosimo. Torej v času najhujše pandemije je bilo v Španiji blizu 1000 mrtvih vsak dan in smo dva meseca hodili v trgovino brez mask. Število okužb je vseeno upadalo. Zdaj ko je novih primerov in mrtvih dnevno po desetkrat do dvajsetkrat manj, in ko nove okužbe že iščejo z lučjo pri belem dnevu, bomo pa morali vsi nositi maske. Tale logika mi ne gre v glavo. Od jutri bomo vsi morali nositi maske v vseh zaprtih javnih prostorih vedno, na prostem pa, če ni mogoče zagotoviti vsaj 2 m razdalje med ljudmi. Se pravi v mestih praktično vedno in povsod. 

In ker niso predpisali, kakšne maske naj nosimo – take, da zaščitimo druge, ali take, da zaščitimo sebe, bo seveda na ulicah malo mešano. 

Moje stališče je, da je maska na prostem v sončnem in vetrovnem vremenu na Lanzaroteju popoln nesmisel. Ljudje bomo dihali svoj lastni CO2 in reciklirali lastne bakterije in viruse, namesto da bi krepili svoj imunski sistem s svežim zrakom in soncem. Vitamin D je izredno pomemben, ljudem pa omejujejo sončenje na plažah. In ker se Španci ne pustijo motiti, se pač dobivajo v zaprtih prostorih, kjer jih policija ne vidi in ne vidijo, da so brez mask. Da jih še ne slišijo, pa zaprejo še vse okna. In s tem ustvarijo idealne razmere za širjenje virusov. Vrla oblast pa misli, da skrbi za zdravje ljudi. Nekaj ljudi že zdaj nosi maske in videvam tudi tako umazane maske, da je ne bi dal na obraz, če mi plačajo. 

Večina ljudi z maskami jih nosi 'spuščene na pol droga', se pravi, da jim nos gleda ven, da lažje dihajo. Važno, da jo imajo. Nič hudega, če je že vsa ponošena umazana, vlažna, rjava in ne prekriva nosu.

Prodajalke v trgovini pa se veselo praskajo po obrazu, ker jih pod masko vse srbi, ker ne dobijo vsaki dve uri nove maske. S temi rokami nato prijemajo mojo hrano. No, ja upam, da tole kompliciranje čim prej mine. Švedi so že vedeli, kako se je treba lotiti zadeve.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 278. dan

Še vedno tako piha, da ne grem na izlet s čolnom, pa tudi jadra bomo menjavali kak drug dan. 

Lotim se izgradnje kosnika (bowsprit), da bova lahko jadrala z genackerjem in ne bova pri tem lomila prednje ograjice.
Sile so pri 12 ton težki in 15 m dolgi barki velike.

Možnosti so tri:

• zelo močan bowsprit iz eksotičnih materialov (Epoksi, ogljikova vlakna ...). Tu mi ne diši cena.
• račji kljun ali podobna varjena konstrukcija. Tu mi ne diši teža, cena in to, da je stvar fiksna, kar lahko pomeni višje cene marin, ker je barka daljša. Se mi je že nekajkrat zgodilo, da so mi merili barko.
• aluminijast kosnik, ki ga lahko zložim. Odločil sem se za to možnost.

Zaradi velikih sil je nujno potrebno narediti 'bobstay'. To je povezava od konca kosnika na trup barke nekje bolj nizko, ki preprečuje, da bi se kosnik zakrivil navzgor. Moj kosnik bo kratek in bo namenjen samo genackerju (ki nima fiksne jeklenice), zato sile ne bodo take, kot če bi bil tam flok, z jekleno pripono. 

Upam, da stranske pripone ne bodo potrebne. Bomo videli. Danes sva torej naredila pritrdišče bobstaya. Navadno rinko na 12 mm vijaku.  Da vse skupaj čim lepše nasede in čimbolj fiksno drži, sem namesto fleksibilne tesnilne mase uporabil izredno močam epoksi kit.

Zadeva je tako ali tako nad vodno linijo in v sidrnik brizga voda, torej 100-odstotno tesnjenje ni nujno. Ta epoksi kit pa je med veliko podložko in plastiko barke naredil zelo trdno plast, ki popolnoma ustreza obema površinama. Enako je na zunanji strani. Če moja luknja ni povsem pravokotna in če trup barke ni povsem raven, bi lahko imeli točkasto obremenitev sil. Tako pa se sila iz rinke razporedi na celotno površino in je s tem zadeva bistveno bolj trdna. Pa še v sami luknji je ta epoksi, kar dodatno preprečuje možnost krivljenja vijaka. 

Lili mi je seveda pomagala, saj ne znam biti hkrati v sidrniku in na pomolu. Vmes je mimogrede še naredila večerjo, ko je nekaj minut nisem gnjavil. Moram pa priznati, da moja kolena ne marajo več vstajanja iz globokega počepa v sidrniku. Pred desetimi leti se mi to sploh ni zdel problem. Takrat verjetno niti ne bi vse verige dajal na pomol, saj bi se mi zdelo notri dovolj prostora. No, 33 kg Rocna sidro mi je še vedno delalo družbo tam notri in kakih 100 m vrvi. Verigo sem pa raje zmetal ven.
Bomo videli, kako se bo obneslo. Zdaj se epoksi suši, jutri delamo naprej.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 271. dan

Še vedno piha ko vrag, tako da še jutranje kave ne spijeva v kokpitu, ampak raje spodaj v salonu. Enostavno ni luštno sedeti na takem vetru. V marini na srečo ni vala, a ker je veter od strani, piha namreč s severozahoda, barka je obrnjena na sever-severovzhod, dobro zateguje privezne vrvi, ki glasno škripajo. Ker piha čez otok, vulkani malo zmešajo veter in ta piha v sunkih, tako da se barka nagiba na stran in naju resno zateguje.

Danes sem si spet sposodil kolo od soseda in naredil lepo turo po mestu. Ker med deseto in osmo (se pravi praktično cel dan) ne smemo ven (razen za nujne nabave), sem seveda imel nujne nabave tehničnih stvari. Rabil sem regulator napetosti, digitalni termometer, prednjo zavoro za kolo in še nekaj stvari, za katere sem tako ali tako vedel, da je verjetnost, da jih dobim, približno 0-odstotna. A to še ne pomeni, da ne grem pogledat, če kaj slučajno vseeno dobim. Ugotovil sem, da je Ikea zaprta, v nekaterih tehničnih trgovinah te spustijo notri le z vnaprejšnjim dogovorom, eni so odprti le za obrtnike in ne za končne stranke, eni pa delajo s skrajšanim delovnim časom, čeprav je na vratih in na ograji še vedno tabla s starim obratovalnim časom.

V Decathlonu bi moral stvari naročiti preko spleta in jo tam le prevzeti, v trgovino ne spuščajo strank. Skratka, izlet je bil super, navozil sem se po mestu in na koncu zelo malo zapravil. Kupil sem le nekaj mleka, da ne hodim ravno prazen domov. Edino, kar mi je bilo žal, je bilo to, da sem pozabil vzeti s seboj nekaj vode, saj je bilo v mestu kar vroče. Marina pa je na tako prepišnem kraju, da sploh ni vroče. 

Francoz je rekel, da je že poskusil popraviti prednjo zavoro, a da je zajla preveč zarjavela in se ne da, da bo kupil novo. Ker sem se zdaj že nekajkrat peljal z njegovim kolesom, se čutim moralno obvezanega popraviti prednjo zavoro (da ne govorimo o tem, da bi se potem bolj varno vozil). Popoldan se spravim nad kolo s svojim orodjem, z WD40 in litijevo mastjo. Zadnja zavora, ki tudi skoraj ni zavirala, je potrebovala le nastavitev in mazanje in zdaj prime v redu. Prednja pa je potrebovala resno razmigavanje Bowden cevke in zajle v njej. Ker sem vse razdrl, sem jo lahko precej bolj razmigal, kot bi jo lahko na kolesu. Na koncu je prav lepo tekla. Treba je bilo še na novo nastaviti dolžino in sedaj tudi prva zavora dela. No, verjetno si bom še sposojal kolo!

Prava drama pa se je danes odvijala na našem pomolu. Na koncu pomola sta dve čarterski barki z Rusi (mogoče niso prav vsi Rusi), ki jih je 'lockdown', se pravi prepoved gibanja, zajel ravno, ko so bili v naši marini. Startali so s Tenerifa. Že nekaj časa se odpravljajo domov, a jim nekako ne uspe. Danes je po njih prišla jadrnica s Tenerifa, a je niso spustili v marino. Nekaj se je zapletlo s plačilom marine, nekaj pa s prepovedjo gibanja med otoki. 

Jaz se v to ne mešam kaj dosti, a kot sem razumel marina za ti dve barki za dva meseca ni plačana in jih zato ne pustijo, da bi zapustili marino. Verjetno je zaplet v tem, kdo bo plačal marino. Ali čarterska firma, ali gostje ali marina. Raje se ne mešam v to. Midva marino plačujeva in niso bili niti malo fleksibilni pri ceni. Sem se poskusil kaj dogovoriti, pa ni šlo. Njihovo stališče je zelo enostavno: mi vas ne zadržujemo, lahko odidete kadarkoli. Storitev opravljamo korektno in v nezmanjšanem obsegu. To, da ne morete nikjer pristati, pa ne more biti problem naše marine. 

No, zdaj odkar smo v fazi ena, lahko celo odplujeva in greva na sidro (maks. 12 milj daleč). Edino sidrišče pa je odprto na valove iz smeri od severa preko vzhoda in do juga. Sidrišče je zaščiteno le z zahoda. Saj za včeraj, danes in morda še jutri bi bilo povsem v redu, potem pa se veter spet obrne in bi verjetno pribežala nazaj. Prihranila ne bi nič, saj bi bila spet na dnevni ceni. Če plačava za en mesec vnaprej imava namreč popust. Edino, kar so odobrili, je, da lahko prej izplujeva in nama vrnejo neporabljene dneve. Ampak ne proporcionalno. Takrat bi obračunali porabljene dneve po dnevni ceni. Torej, če greva ven za nekaj dni, ne prihraniva nič.

Nekaj boljše sidrišče je med otokoma Lanzarote in Gracioza, a ker se sidra bliže Graciozi, se šteje, da je to že na drugem otoku in tja se pa ne sme. Še eno sidrišče je na jugu otoka (blizu marine Rubicon, a to je oddaljeno več kot 12 milj in tja tudi ne smeva. Sva pa prestara, da bi se prerekala s pomorsko policijo, če vnaprej veva, da nimava prav. Saj kaj se mogoče da izsiliti, a meni se ne da. Tule je preveč lepo in udobno, da bi prekmalu rinil v težave. Ko bo možno, bova že odplula na Madeiro ali celinsko Španijo ali Gibraltar. Kar bodo pač prej odprli.
Trenutno se da pristati v nekaj lukah, a si obsojen na obvezno 14-dnevno karanteno. Raje počakava še nekaj tednov.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 272. dan

Opoldne sem si spet izposodil kolo. Zdaj, ko zavore delajo, je to čisto druga pesem. Šel sem pa še v eno čendlerijo vprašat, ali imajo slučajno žar na zalogi in ga seveda nimajo. Pa saj stari še za silo dela. Bo že zdržal še nekaj časa. Naročal ga ne bom, ker dostava tule že v normalnih časih ni zanesljiva, zdaj pa je tako ali tako sporadična. Enega mojstra sem šel vprašat, če bi mi nekaj zavaril. Priporočili so mi ga sojadralci. Delavnica je taka, stare šole: v hiši, kjer stanuje, je garaža predelana v delavnico. Notri je precej zanimivih stvari, ki se jih ne bi branil tehnični muzej, pa tudi povsem moderna oprema. Stari pa je po mojem že v penziji, pa še malo dela, da mu ni dolgčas. 

Danes je sedel v svoji delavnici, nekaj delal na modelčku ladjice in ni bil pri volji, da bi se lotil varjenja. Manjana, je rekel. Upam, da to pomeni 'jutri' in ne 'danes ne, potem bomo pa še videli'. Zavariti pa moram eno palčko na mreži štedilnika. Italijani res nežno zavarijo tisto mrežo, na kateri sedi posoda in ena palčka je na eni strani že odstopila. Saj sicer še stoji tam, kjer mora, na drugi strani je še privarjena, a če je tudi tam zvar tako nežen, lahko vsak čas odpade. In potem ostaneva brez najmanjšega gorilca. No, gorilec bo še, le posoda ne bo stala na njem. Ta je najvažnejši, saj kuha jutranjo kavico. Torej je bolj pomemben od glavnega jadra.

Pa še nekaj se je danes zgodilo. Po več kot dveh mesecih sva bila zunaj na tortici. Lili se je počutila, kot na prvem randiju. Morava iti večkrat kam ven, zdaj, ko je nekaj stvari odprtih. Piha še vedno kar pošteno (občasno do 25 vozlov), a se je veter obrnil in piha bolj s severa, tako da je kokpit malo zaščiten s sprayhoodom.

Sosed, Francoz, od katerega si sposojam bicikel, že cel teden resno dela na barki. Ima staro železno barčico, ki je vsa rjasta. Kupil jo je nedavno prav poceni v Franciji in priplul direktno iz Francije že v času zapore. Nekako se mu je uspelo dogovoriti, da so ga spustili v marino. Sedaj je že očistil, zaščitil in pobarval levo in prednjo stran kabine, zdajle dela desno stran. Ob tem menja tudi vsa okna na kabini. To, kar se vidi na sliki, je z rjavo temeljno barvo zaščitena desna stran kabine še pred barvanjem in pred montažo novih oken. Mene bi na njegovem mestu bolj skrbela vsa tista rja blizu vodne linije, kot tista na kabini. A vse pride počasi na vrsto. Je tak družaben in prijeten poba. Rusov pa danes ni več. Njihove barke samevajo. Zjutraj jih je na odprto odpeljala jadrnica, ki je šla ven in na sidro in jih prekrcala na barko, ki jih je zunaj čakala že od včeraj. Baje je finančna situacija tam kar zapletena – marina ni plačana, za barke hočejo Rusi denar nazaj (ne vem, ali so sploh vse plačali), čarterska firma je v težavah ... Se zna zgoditi, da se bosta ti dve jadrnici znašli na kaki avkciji. Baje pa sodstvo tu dela počasi.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 273. dan

Noč je bila bolj za silo. Na eni barki nasproti nas so žurirali do zgodnjih jutranjih ur in iz ure v uro bolj neubrano in glasneje krulili. Tudi tista Španka z nemogočim smehom je bila prisotna. Sosed s kolesom jih je baje celo poskusil pomiriti, pa ni nič zaleglo.

Danes bo upam bolj mirno, ker če bom moral ponoči vstati, ne bom dobre volje. Za kosilo sva bila pa zunaj na pici. Ja, saj vem, na pico se gre v Italiji, v Španiji se gre pa na tapase ali paeljo ... Ampak pica je bila povsem v redu. Pa točeno pivo se tudi prileže po dolgem času. Postrežba je bila v redu, terasa pa skoraj polna.

Danes sem dobil zanimiv mail, v katerem me prijatelj sprašuje, ali sem zdaj jadralec ali kolesar. Pravi, da sem s svojimi kolesarskimi treningi v skladu z zadnjimi trendi v Ljubljani ... kolesarjenje (okrog parlamenta). Tule žal nimam parlamenta, okrog katerega bi lahko kolesaril. Malo sem pogledal, v kakšnem stanju je kuhinja na barki po prenovi in enem letu vsakodnevne uporabe. Moram reči, da sem izredno zadovoljen z izvedbo in z izbiro materialov. Pult je še vedno brezhiben, je pa res, da sva v glavnem na barki sama in paziva na stvari. Umivalnik in odcejalnik tesnita brez napake, armatura deluje odlično, tesnjenje med pultom in omaricami je odlično. Skratka, ni pripomb.

S hladilnikom sem še bolj zadovoljen. Nekaj samolepilnih robnih trakov je v začetku malo odstopilo, a sem to saniral z boljšim lepilom. To ni bil konstrukcijski problem, ampak samo lepotni, saj so pod robnimi trakovi vsi robovi zatesnjeni z epoksijem ali z Bison tesnilno maso, tako da kakšna vlaga ni mogla prodreti v izolacijo. Ker iz Kitajske naročen super digitalni termostat nikoli ni prišel, trenutno ta velik kompresor deluje še v ročnem režimu. Za pol ure ga vključim zjutraj in potem še za pol ure popoldan. Na ta način je zamrzovalnik ves čas zmrznjen. To zagotavljajo veliki zalogovniki energije (tako imenovani 'holding plate'). To so kovinski vsebniki, v katerih je izparilna cevka in velika količina antifriza. V pol ure ta antifriz zmrzne in s tem, ko se počasi taja, ohranja temperaturo skrinje globoko pod ničlo. Ko se mi bo enkrat dalo, bom montiral mehanski termostat, a za zdaj sploh ne čutim potrebe po tem. Sedaj malega kompresorja sploh ne prižigava, saj se bolj boriva proti temu, da v hladilniku ne zmrzuje, kot proti temu, da ne bi bilo dovolj hladno. Na vmesno steno sem dal ploščo armafleksa in zdaj je v hladilniku okrog 6 °C. Prej je bilo blizu 0 in je včasih solata zmrznila. Kadar nimava skrinje, vse skupaj hladi samo mali kompresorček. V tem primeru nastavim termostat (mali kompresor ga ima) tako, da je v levem hladilniku malo pod 0 °C, v desnem pa kakšnih 5 ali 6 °C.

Skratka, čas investiran v prenovo se lepo obrestuje.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 274. dan

Nedelja, 64. dan 'lockdowna' oziroma zaprtja Španije. Ja, danes je že 64. dan, odkar velja v Španiji omejitev gibanja. Sproščanje omejitev so tule kar zakomplicirali.

Najprej so objavili, da bo sproščanje potekalo po fazah:
- obdobje pred sproščanjem,
- faza 0,
- faza 1,
- faza 2,
- faza 3,
- nova normalnost.

In objavili, da bodo posamezne pokrajine prehajale iz ene faze v naslednjo takrat, ko bo posamezna pokrajina izpolnila določene pogoje. Danes je slika povsem drugačna. Nekatere pokrajine so hkrati v več fazah. Ene občine v pokrajini v eni fazi, druge v drugi fazi, ene nekje vmes ... Nekatera območja, ki so po lastnih izjavah zadostile pogojem, niso bile odobrene za prehod v fazo, spet neke druge so bile odobrene, a same niso hotele naprej ... Nenadoma so se pojavile še faze 0,5 in 1,5, pa območja s posebno regulativo, ki ne ustreza nobeni fazi, skratka zadevo so tako zakomplicirali, da baje marsikomu ni jasno, kaj sme in česa ne sme.

Ampak, zadeve se premikajo proti sproščanju ukrepov. Je pa zanimivo gledati tele Špance, kako se obnašajo. Ni mi jasno, zakaj nekdo teče ali kolesari ali vozi avto z masko na obrazu, ko daleč naokrog ni nikogar. Ko pa se srečata prijatelja, pa si oba snameta maske in se objameta in poljubita. Jaz jih ne razumem. Kakorkoli, vedno bolj gledava, kdaj in kam bova lahko odplula. Pot nazaj proti Sredozemlju ne bo niti približno tako lahka, kot pot sem dol. 

Ko sem danes gledal napoved vetra za 10 dni, je vseh deset dni napovedan kar soliden veter (okrog 20 vozlov) točno od tam, kamor bi rada šla. To seveda za sabo potegne še nasprotni tok (predvsem blizu afriške obale je močnejši) in nasprotne valove. Če sva navzdol potrebovala 5 dni se nama obeta, da bo plovba do celine trajala 10 dni ali več, razen, če najdeva vremensko okno, ko se bo veter malo obrnil vsaj za nekaj dni. Iz severa (ali severovzhoda) piha ves čas, ko je azorski anticiklon blizu Azorom. Se pravi, ko je vreme stabilno. Spremeni se le takrat, ko kakšna huda motnja tako premakne vremenske pojave, da se podrejo portugalski pasatni vetrovi. Tipično je to takrat, ko je na Atlantiku kaka huda nevihta. Ta pa prinese seveda večje valove.

Če pogledam na klimatsko sliko, ki poda verjetnosti, koliko piha kak mesec in iz katerih smeri, tudi vidim (maj in junij sta skoraj enaka), da večino časa piha iz severa in severovzhoda. Dolžina črte iz krogca pove, kako pogosto piha iz tiste smeri, če je veter iz tiste smeri bolj verjeten kot 30 %, je zraven napisan še % verjetnosti za ta veter. Postrani črtice pa povedo, s kakšno močjo po navadi piha. Recimo 3 mali repki (se pravi eden na eno stran in dva na drugo) pomeni 15 vozlov. V krogcu na sredini piše, koliko dni v mesecu lahko pričakujemo brezvetrje (3 vozle ali manj). Pravijo, da je na celino skoraj lažje priti preko Azorov kot direktno, čeprav je pot za 1000 milj daljša.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Zgodaj zjutraj izplujem iz pristanišča še pred vsemi barkami in ob sončnem vzhodu sem že na koncu dolgega valobrana, na katerem so trdnjave, ki jih je l. 1686 dal zgraditi francoski kralj Ludvik XIV., da bi zavaroval novo pristanišče ob Rokavskem prelivu. Morje je popolnoma mirno, a rahel veter piha ravno dovolj, da se bo Orplid z vsemi jadri premikal naprej, zato dvignem vsa jadra in vklopim avtopilota v smer plovbe 5 Nm od rta Cap de la Hague, jaz pa se spravim v kabino in si skuham mojo jutranjo kavo. Spotoma si umivam zobe in skozi okno opazujem čudovite barve neba, ki se spreminjajo, medtem ko se sonce premika vse višje. Nato posedam v kokpitu, srkam kavo in z veseljem gledam, kako hitrost barke narašča. Kmalu doseže 10 vozlov, vetra pa je komaj kaj. Morje je popolnoma mirno in ko popijem vso kavo, še zadnje sapice vetra izginejo. Pospravim jadra, prižgem motor in sem ob 10. uri dopoldne že na rtu. »Uf, to je bilo pa hitro!« si rečem. Seveda, saj je barka plula stalno s tokom in tudi če bi izključil motor in se prepustil toku, bi plul z vsaj petimi miljami. Na rtu začne tok vodo vrtinčiti na vse strani in povzročati čudne valove. Premišljujem, kako je tu, ko piha 30 in kakšni morajo biti valovi, ko se tok obrne? V mislih se zahvalim tistemu policistu, ki me je posebej opozoril na nevarnosti plovbe na tem predelu in mi svetoval, naj plujem tu ob mirnem morju, še zlasti, ker sem sam. No, pa sem že mimo prelepega svetilnika. Dvakrat me obkroži vojaški helikopter in enkrat policijski čoln, vendar tokrat brez ustavljanja in problemov.

Lahko bi se prepustil toku, saj se mi konec koncev nikamor ne mudi. Ampak nekako se držim začrtane plovbe, ki si jo poprej določim. V omarici imam rdečo knjižico, kamor si dan ali dva pred plovbo začrtam pot: kje moram biti ob določeni uri. Če plujem ponoči, si označim tudi svetilnike, boje in njihove svetlobne znake. Seveda, lahko bi si vse to zapisal v telefon, a v primeru, da se s telefonom kaj zgodi, bi izgubil vse. Tako pa vse ostane v moji rdeči knjižici – tako kot sem »nakracal« pred plovbo. Odprem knjižico in pogledam: na tem rtu moram biti najkasneje do 10.30. Ura je 10. in nekaj minut gor in dol, lovim tok, ki me nosi proti otoku Guernsey. Ujamem tok in barka pluje s hitrostjo 8 vozlov na minimalni moči motorja. Vetra ni, pa nič zato, jutri ga bo več kot dovolj. Plovba med otokom Guernsey in malim otokom Herm je lahko kar problem. Ujeti moram tok med otokoma, ki me bo spremljal vse do pristanišča, kjer bom natočil nafto in nato odplul dalje, saj je otok zaprt za obiskovalce in je moč naliti samo gorivo, ki pa je zelo poceni – 62 centov na liter. Tim mi je omenil, da je za liter plačal 68 centov, pa se je medtem očitno še bolj pocenila.

Čeprav je vreme sončno, je vidljivost zelo, zelo slaba. Plujem nekaj milj od otoka Svete Anne, a otoka sploh ne vidim. Sem in tja se pojavi samo obris, ki ga je moč videti samo, ko imaš na očeh sončna očala. Še 25 Nm do otoka in čez 3 ure in pol bi moral že zagledati otok, kljub slabi vidljivosti. A ga zagledam šele, ko sem čisto blizu. Tok slabi in dodati je treba več moči motorju, pa me malo že najedajo moji živci, saj ko se bo tu tok obrnil, bo plul proti meni 7 vozlov in v tem primeru lahko barko samo obrnem in se poslovim od poceni nafte. Pa mi le uspe priti skozi kanal. Na levi vidim svetilnik, postavljen na starem bunkerju, na desni pa z daljnogledom opazujem morske leve, kako se nastavljajo na skalah in se prepuščajo sončnim žarkom. Ribiči nedaleč stran čistijo svoje manjše čolničke, ki so parkirani kar na obali, saj je tu tako močna oseka, da so čolni nekaj časa v vodi, nekaj časa na kopnem. In ko so na kopnem, vsi izkoristijo ta čas za čiščenje podvodnega dela plovil.

No, končno sem mimo zadnje boje in vplujem v pristanišče mimo ogromnega valobrana. Niti opazil nisem, da je poleg mene že priplula policija. Najprej mi zaželijo dober dan, potem pa povedo, da mi dobrodošlice žal ne morajo izreči, saj je otok zaprt za vse obiskovalce. Seveda, to sem vedel, ampak v opravičilo (bolj samemu sebi kot policiji): v tem brezvetrju se mi pa res ne da pluti naprej. Rad bi počakal na veter do jutra, zato jim odgovorim:

»Joj, kakšna škoda. Tako zelo sem si želel ogledati ta čudovit otok. In zdaj ... Tukaj sem, pa je lockdown! Lahko prosim samo natočim gorivo in ostanem na sidru do jutri?«

Moral sem počakati, da sporočijo na centralo. Gorivo sem natočil brez problema in medtem čakal na odobritev. Mladi fant, ki je delal na črpalki, mi je razložil postopek: ročko za gorivo moram prijeti samo z rokavicami, ki so v škatli poleg, nato naj si dotočim gorivo in vrnem ročko nazaj, rokavice pa naj dam v kontejner za odpadne rokavice. Medtem se približa še eno plovilo z namenom, da bi nalilo gorivo, a se ni smelo privezati na pomol, saj je zaradi korone in teh zakonov dovoljeno samo eno plovilo na pomol. Kmalu se pojavi policist in preveri vse moje dokumente. Precej sproščeno je opravil svoje delo in po nekaj minutah sva se že pošteno smejala tej butasti birokraciji in po končanem postopku tudi rokovala brez rokavic. Opravičil se mi je, da ne smem na obalo in mi pojasnil, da je kazen precej visoka – okoli 5000 funtov. Povedal mi je tudi, da se sidrati ne bom smel, saj bo zjutraj zapihalo za lepo osmico, da pa so mi dodelili plavajoči pomol, ki nima dostopa na kopno in do katerega me bo pospremil policist z gumenjakom. Medtem me je mladi fant na črpalki vprašal, ali želim še kaj drugega iz njihove trgovine.

»Imaš pivo?« ga vprašam.

»Ne, imamo samo brezalkoholne pijače!«

Prosim ga za dve coca coli, ki mi ju prinese v beli vrečki in s terminalom v roki. S terminalom sva imela problem, saj je bila internetna povezava slaba. Vprašal sem ga, koliko primerov korone imajo na otoku, pa mi odgovori, da za zdaj samo enega. No, pa se pošteno nasmejiva, le da se jaz smejim povsem drugi stvari: kako je treba vse prijemati z rokavicami, a ko gre za denar, ga prime z zobmi, če je treba. Tisto mojo kartico je obračal v vse mogoče smeri in vtikal v terminal, da je le prijela.

Na pomolu, ki so mi ga dodelili, sem bil sam med stotinami galebov. Preostanek popoldneva sem posedal v kokpitu in srkal coca colo, vse dokler je ni zmanjkalo. Opazoval sem, kako so vsi premikali barke iz ene marine v drugo, saj je napovedan kar močan veter. Oni umikajo barke na varno, jaz pa čakam na veter, da izplujem. Tudi, če bo močno pihalo, bom moral izpluti, saj tu lahko ostanem samo danes. Napoved za jutri je močan veter, za naslednji dan pa poleg močnega vetra še dež.

Prvič na plovbi opazim enako barko, kot jo imam jaz. Parkira se na pomol, ki je 30 m stran od mene. Nato je sledil glasni pogovor med lastnikom in mano. Njegova barka je bila rdeče barve in imela je drugačno opremo, okna in jambor. Lastnik mi je povedal, da je barko kupil v precej slabem stanju in je moral variti skoraj ves podvodni del trupa. Vse skupaj z opremo ga je stalo več kot 100 tisoč evrov Le zakaj si ni kupil nove za ta denar, si mislim. Vem pa, da ima železna barka svojo vrednost, saj dobre barke ni tako enostavno zgraditi, sploh pa to ni poceni. Drug drugemu hvaliva barko in se posloviva.

Sonce je zašlo za mestom in postaja temno. Skuham si večerjo, ostanke in star kruh pa vržem galebom. Spravim se v posteljo in razmišljam o naslednjem dnevu. Težko zaspim, saj me še vedno muči brodolom z mojo Ivano. Razmišljam in se pogovarjam sam s seboj. Nekdo v meni mi pravi: »Človek, kaj delaš na morju? Človek ni za na morje, pojdi domov in nabiraj gobe po gozdovih, saj boš našel smisel življenja in užitek tudi v tem!« Potem se oglasi v meni nekdo drug: »Samo sprosti se in ne poslušaj teh neumnosti. Tisto z Ivano je bilo, kar je bilo in vse to je za teboj. Boš videl jutri – prav prijetno ti bo. Bo pihalo, ja, bodo visoki in kratki valovi. Pa kaj potem? Zdaj si močnejši! Imaš barko, ki je grajena za taka morja. Brez problemov bo šlo, ne skrbi!«

Ob tem notranjem monologu mi le uspe zaspati. Zgodaj zjutraj me zbudi močno valovanje v pristanišču. Skuham si kavo in prižgem vhf radio ter ga preklopim na kanal 9, kjer poslušam vse novice iz pristanišča. Tudi trajekt bo zamudil in zaradi slabih razmer na morju tukaj počakal nekaj ur več. Pospravim vse v predale, se oblečem, odvežem barko in izplujem. Po postaji javim moj odhod in se jim lepo zahvalim, da so mi le pustili prespati tu. Iz pristanišča je šlo malo težje, a ko sem se priklopil na morski tok in veter, sem enostavno ugasnil motor, odprl genovo in tako plul ves čas do Roscoffa. Valovi so bili visoki, veter je pihal konstantno z zmernimi sunki in bilo je sanjsko jadranje. Elektronskemu avtopilotu je nekako uspelo držati smer, vse dokler se tok ni obrnil proti meni. Nastali so valovi, ki te nekako lovijo. Moral sem za krmilo. Gledal sem pred barko in obenem za njo, saj so valovi prihajali iz dveh smeri in se zapirali. Z vso močjo so se zaletavali v krmo, kakšen je šel tudi čez, a sem vseeno brez težav plul tako približno 4 ure, vse dokler se ni znočilo. Barka je drvela po grebenih valov in občasno tudi zasurfala, kar me je še prav posebej radostilo. Pluti z barko, ki je natovorjena in tehta 13 ton, je nepopisen užitek. Ko se je nočilo, so tudi valovi postajali manjši, ali pa je to le občutek, saj jih ne vidiš. To mi je včasih celo ljubše: slišiš samo rjovenje valov, ki se zapirajo, morsko peno, ki leti po zraku in seveda sol na ustnicah, ki se tako nasoljene na vetru kaj hitro presušijo.

Ura je bila že pozna, jaz pa sem bil še na odprtem morju in načrtoval, kam bom plul. Odločil sem se za Roscoff, daleč naokoli najbolj enostavno pristanišče za vplutje. No, pa vendarle ni bilo tako enostavno ob močnih valovih iskati svetilnike in varnostne boje. Vse naokrog je namreč nešteto čeri, ki so vidne le ob oseki, zdaj pa je plima in temna noč. A z barko še vedno režem skozi popolno temo in se približam pristanišču, ki ima na koncu valobrana belo utripajočo luč. Vplujem v marino in se privežem na pomol bencinske črpalke. Zadovoljen sam s seboj in z barko se odpravim v posteljo, saj sem kar precej utrujen. Zaspim brez problemov in se zbudim še pred osmo uro. Odpravim se v recepcijo marine in plačam za eno noč. Na okencih sta bili dve ženski, ena prijazna, druga pa prav tečna. Omenil sem jima, da bom barko preparkiral, ko se veter poleže. Ko sem barko odvezoval, pa je priplul gumenjak, na katerem sta bila dva marinerota. Eden mi je zaklical, da moram tako ali tako v pisarno plačat. Povem jima, da se to že uredil, zdaj pa bi rad barko le preparkiral. »Mi lahko malo pomagata?« sem ju prosil.

»Seveda, tukaj je tok precej močan!« mi prijazno odgovorita in se navežeta na bok barke. Njun manever je bil nepremišljen: z eliso motorja se zaletita v moj vetrni avtopilot in mi poškodujeta krmilni list pilota. Tega sprva niti nisem opazil. Parkirata me na pomol točno poleg nadležnega starega Nizozemca, ki je sam na barki in iz dolgočasja razlaga o vsem mogočem, zlasti pa o tem, kaj ima on in kako je to najboljše. S pomola opazim poškodbo na krmilnem listu avtopilota in se namenim v pisarno, da jim to povem. Pisarna je že zaprta, zato se odpravim v mesto. Ko se vračam na barko, hodim prav po tiho, da me ne sliši stari Nizozemec. Prav nič mi ni do tega, da bi poslušal hvalnico njegovi deželi, v kateri sem preživel precej turoben čas. Zjutraj grem najprej v pisarno in šefu marine povem, da mi je njegov marinero poškodoval krmilni list avtopilota. Zagotovi mi, da bom imel v marini vse zastonj: dvig barke, vse rezervne dele in material, če bom sam popravil škodo, saj zavarovalnico bi bilo treba čakati, pa tudi podjetje, ki se ukvarja s plastiko in plastičnimi vlakni, zagotovo ne bi popravila opravilo kaj kmalu. No, iz izkušenj sem se že precej naučil in vsekakor ne pustim več nikomur, da mi odvije ali priveje niti en sam vijak na moji barki, saj so bile izkušnje do sedaj predrage. Potrdim mu, da bom delo opravil sam in čez pol ure je barka že na suhem. Za popravilo škode pa imam v trgovini čez cesto odprt račun na stroške marine.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 267. dan

Nedelja je dan za počitek. Zdi se mi, da počivam že 50 dni, le občasno imam blage napade želje po delu. Po navadi odigram kakšno pasjanso in medtem me napad mine, včasih pa celo res kaj naredim. Včeraj je že bil tak dan.

Danes sva malo prala in menjala posteljnino, kaj dosti pa se nisva pretegnila. No, popoldan sem šel zmontirat dva koleščka na jambor. Pa nisem plezal 18 m visoko. Koleščka sta montirana 5 cm nad palubo. V jambor sem zvrtal po tri luknje in vrezal navoje vanje. Kolešček se privije z enim 5-mm vijakom in dvema 4-mm vijakoma. Zakaj enostavno, če lahko komplicirajo. Tako sem delal 4 luknje s 3,3-mm svedrom (to je prava luknja za vrez 4-mm navojev). Dve bi pa moral delati z 4,2 mm, kar je prava dimenzija za 5-mm navoje, a takega svedra nimam. Sem pač naredil 4 mm veliko luknjo. Tako ali tako je jambor aluminijast in aluminij je tako mehak material, da ni problem, če je luknja malo premajhna. Navoje sem vseeno vrezal brez problemov.

Lili je medtem naredila odlično nedeljsko kosilo. Pečene bučke s česnom, pečen novi krompirček s Kanarskih otokov in en krasen uležan kos kravice, entrecot. Ne vem, kako bi prevedel, kaj je to za en kos, ker tule govedino režejo drugače kot v Sloveniji. To je kos mesa, ki je na drugi strani kosti od pljučne. Je zelo dobrega polnega okusa, lepo marmoriran in primeren za žar. A danes ga je Lili delala v ponvi. Midva imava rada meso pečeno na krvavo (angleško, rare), če je dober kos. Entrecot je odličen tudi malo bolj pečen. Danes je bil nekje med medium rare in medium, dobro zapečen od zunaj in ravno še malo rožnat znotraj. Sočen in mehak.
Zraven pa kozarček dobrega rdečega vina.

Zvečer sem si od soseda sposodil bicikel in odkolesaril en krog. Po osmi uri zvečer smemo ven. Promenada ob obali je bila polna sprehajalcev, tekačev, kolesarjev in rolkarjev. Španci se še nikoli niso toliko rekreirali kot te dni. Po moje je to, da smemo odrasli stari od 14 do 70 let ven samo med šesto in deseto zjutraj ali zvečer med osmo in enajsto uro, precej čuden ukrep. Zagotovo ne pripomore k preprečevanju okužb. Ob 19.59 se vsi vsujejo na ulice, da ujamejo še nekaj minut dneva. Zdi se mi, da so čisto vsi prebivalci Arrecifa od prvega do zadnjega zunaj v tisti prvi uri. Na 2 m razdalje ni mogoče računati, saj so vsi hkrati zunaj.

Pred korono ni nikoli bilo na ulicah toliko ljudi hkrati, pa je bilo zraven še na tisoče turistov. Če ne bi bilo nobenih omejitev, bi se ljudje razporedili čez dan, tako pa vsi udarijo ven točno ob osmih zvečer. Otroci pa smejo na ulice le opoldan, ko je najbolj žgoče sonce. Včasih se mi zdi, da namen ukrepov sploh ni preprečevanje okužb, ampak preprečevanje tega, da bi se ljudje imeli v redu. Od jutri dalje bodo odprti tudi lokali (samo terase). Po mojem bo gneča nepopisna. Me prav zanima, kako bodo uveljavljali pravila distanciranja pri Špancih, ki jim to ni v krvi. Sploh pa mi ni jasno, kako bodo obdržali zasedenost teras na zapovedanih 50 % kapacitete. Ko bodo ljudje navalili na teraso, ga ni junaka med natakarji, ki bi jih lahko odgnal. Edino, če bo policija stražila vsako teraso. A po mojem je teras več kot policistov. Bomo videli, kako bo. Jaz grem stavit, da bom imel jutri muskelfiber zaradi današnje polurne vožnje s kolesom. Že zdaj me bolijo ritne mišice, kolikor jih je sploh še ostalo.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 268. dan

Danes je prvi dan, ko smo prišli iz faze 0 v fazo 1. Približno polovico Španije je v fazi ena. Pogoji za prehod so bili sicer definirani, a jasno, da Španci pravijo, da je Sánchez (predsednik vlade) namenoma pustil v fazi 0 tiste province, ki so politično na nasprotnem bregu. Ista pašta tale politika, kamorkoli pogledaš. Med tistimi, ki pa smo v fazi ena, pa se isti predpis tolmači različno. Ponekod lahko jadraš, ponekod ne moreš. Ponekod lahko samo čarterske barke, ponekod samo športniki, ki trenirajo za tekme ... Skratka čista zmeda. Povsod pa velja, da se ne smeš oddaljiti več kot 12 milj od matične luke in nikakor ne na drug otok. In kaj je matična luka? To seveda ni jasno. Meni na papirjih od barke piše, da je to Koper, ki je vsekakor oddaljen več kot 12 nm. V času korone je moja baza marina Lanzarote, kjer smo že dva meseca. Verjetno to štejejo za matično luko, kar tudi je, dokler imam pri njih plačan privez. Torej lahko izplujem (maks. 12 milj daleč) in se zvečer vrnem. Vmes lahko sidram, ne vam pa, kako je s kopanjem, ker tu je pa cela zmeda. Dobro, da so države tako 'usklajene' in upoštevajo stroko:
Ponekod se lahko sprehajaš po plaži, a ne smeš sedeti ali ležati. Še ustaviti se ne smeš. Ponekod se lahko sončiš, ne smeš pa plavati. Ponekod lahko plavaš, a se ne smeš sončiti. Ponekod lahko piješ in ješ na plaži, a le na terasi lokala. ponekod ... 

Skratka stroka si je očitno enotna, kaj je varno in kaj ne. Tule se po novem lahko peljemo štirje v avtu (tudi, če nismo iz istega gospodinjstva), ne smeva pa dva v trgovino, čeprav sicer spiva v isti postelji. Če bova v isti trgovini, se morava delati, da se ne poznava. Če greva v gostilno, sva pa lahko skupaj. Med deseto zjutraj in osmo zvečer se ne smem sprehajati ali teči ali se voziti s kolesom. Razen, če grem v lokal na pijačo. Ali pa v trgovino, lekarno, k frizerju. Takrat pa lahko hodim, tečem (če sem pozen) ali se peljem s kolesom. Če te ustavi policija, ko hodiš, te kaznujejo, če samo hodiš zunaj zate določenega časa. Če pa rečeš, da greš na pivo, je pa vse v redu. Torej po samotni poti lahko hodiš samo, če je na koncu poti gostilna. V lokalu pa se lahko dobiš z največ 10 ljudmi, a nobeden ne sme imeti simptomov Covida.

Aha, terase so seveda polne, le tista 2 m razdalje si Španci razlagajo bolj po svoje. Meni se zdi bolj 15 cm. Neki Nemec z našega pomola je poskusil in je zjutraj izplul. Niso ga ustavili. Trenutno je na sidru pred neko plažo in je 11 milj daleč (ima AIS, zato vem). Če ga bodo ponoči kaj gnjavili, pa ne vem. Bomo videli. Vse je odvisno od tega, kako si lokalni šerif razlaga zakone, ki so napisani precej nejasno. Danes sem šel s kolesom po dva vijaka, ker nisem imel prave dimenzije na barki (od soseda Francoza si sposojam bicikel, ki mu ga je nekdo podaril). Kolo je sicer odlično, le prve zavore nima, zadnja pa slabo prime. V čendleriji sem reci in piši plačal 20 centov. Dobil sem 4 vijake (ne prav majhne) in tri matice. V Kammu v Ljubljani bi za to dal nekaj evrov. Me je pa resno bolela rit. Tole kolesarjenje moram še ponavljati, da se utrdim.

Pritrdil sem prižeme za neke vrvice. Danes mi je tudi uspelo razmontirati in spet sestaviti notranjo prednjo pripono, da sem namestil okrasno (in tesnilno) ploščico. Za natakniti en košček jekla je treba odpreti in spustiti navijalno jadro, razstaviti navijalni mehanizem, da se pride do šponarja, sprostiti pletenico, razstaviti vpetje pletenice, natakniti tisto ploščico na štrcelj, ki gleda iz palube in potem v obratnem vrstnem redu vse sestaviti nazaj, vključno z zategovanjem pripone na ravno pravšnjo napetost.
Seveda je vmes začel veter spet močno pihati in sva imela polne roke dela, da sva jadro spravila nazaj gor.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 269. dan

No, včeraj sva bila pridna, danes pa je prav lenoben dan. Razen tega, da je Lili šla v trgovino in lekarno, se ni zgodilo nič omembe vrednega. Še na sladoled ali pijačo se nama zvečer ni dalo ven, čeprav je to zdaj dovoljeno, a prav neugodno piha. Ni mraz, ob devetih zvečer sem še vedno v kratkih hlačah in majici, a zunaj ni nič prijetno zaradi vetra.

Malo sem brkljal po barki, a na koncu dneva nimam nič pametnega narejenega do konca. Včasih se pač zgodi, da dan mine kar tako. Danes je bilo več prometa v marini. Nekaj bark je odšlo na dnevno jadranje in so se čez nekaj ur vrnile. Šolska jadrnica z RYA učenci je danes vadila manevre v marini in pristajanje. Pristajali so na vse možne načine – proti vetru, z vetrom, z bočnim vetrom ... Pa še večja SAR barka je točila gorivo na črpalki v marini. To je bilo več akcije, kot smo je videli v celem mesecu prej.

Midva danes nisva izplula na dnevno jadranje. Ko enkrat živiš na barki že celo leto, enodnevni izlet ni več tako mikaven, kot bi bil, če ne bi bil ves čas na barki. Moral bi imeti kak razlog, da bi šel ven. Mogoče piknik ali čiščenje propelerja in podvodja barke, testiranje novega jadra ali to, da bi se s kom srečal. Kar tako malo ven in nazaj je pa za naju tako, kot bi se doma kar tako brez razloga usedel v avto in se malo odpeljal naokrog in nazaj v garažo. To narediš recimo z motorjem, ali s čisto novim avtom, ali takoj, ko narediš izpit. Potem ko pa veliko voziš, pa sama vožnja ni več tako mikavna. Podobno je z najinim jadranjem. Saj je krasno jadrati, a ko pretehtam to, da morava odvezati vse te štrike, pa odvijugati iz marine, pa pospraviti štrike, in bokobrane, pospraviti sončno zaščito glavnega jadra in dvigniti jadra samo zato, da potem lahko malo jadrava in prideva čez nekaj ur nazaj v isto marino, zadeva izgubi čar. Še posebej če pomislim, da so zunaj valovi in naju bi zapljuskalo po palubi, potem pa bi moral še oprati barko. No, ja, mogoče kak drug dan. Danes se nama ni dalo. Še slik nimam nobenih. Vseeno je bil lep dan. Dajmo se pretvarjati, da je bila nedelja, pa bo vse v redu.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 270. dan

Tule še vedno kar precej piha in to z zahoda. Na terasi, kjer lahko dobiš pijačo, jim malo podira senčnike, tako da danes spet nisva šla ven. Zdaj, ko se sme, je zadeva tako ali tako izgubila svoj čar. Lili kuha boljše kot v restavracijah tu okoli, pijača iz hladilnika in popita v kokpitu pa se prileže ravno tako kot na terasi. Tisto pivo na terasi se mi je prikazovalo samo toliko časa, dokler ga ni bilo. Zdaj pa ni več tako zanimivo. Ja, malo sem čuden.

Danes sem zamenjal filter pitne vode. Heron ima tri vodne rezervoarje (preden je bil eden predelan v naftnega, je imel štiri). Večji je pod posteljo v prednji kabini (približno 230 l), dva pa sta v salonu pod podnicami. Integrirana sta v dno barke in držita vsak po 185 l. Tule v marini tipično polnim samo en rezervoar, da je voda čim bolj sveža. Ko se sprazni, ga ponovno napolnim. Pri tem vode iz vodovoda nič ne filtriram pred točenjem v Heronov rezervoar. Nekateri vedno filtrirajo vodo, ki gre v barko. A s tem odstranijo tudi klor, ki se meni zdi zaželena sestavina, saj preprečuje, da bi se voda prehitro pokvarila in bi se v vodi zaredile alge.

Tule na Lanzaroteju je voda zelo klorirana. Praktično ni primerna za pitje. Ni sicer strupena, a je zelo slabega okusa. Tu nastopi najin super duper trisistemski filter. Gre za filter MAF10, ki filtrira vodo v treh stopnjah:

1. Prva stopnja je mehanski filter, ki odstrani delce in bolj grobe nečistoče.
2. Druga stopnja je filter aktivnega oglja, ki odstrani klor, slab okus, večino težkih kovin in podobne nečistoče.
3. Tretja stopnja pa je zelo fin mikrobiološki filter narejen iz mikrocevk (hollow membrane), ki odstrani vse bakterije in večino virusov. Tak kombiniran filter omogoča, da brez bojazni za zdravje pijeva vodo iz Heronovih rezervoarjev.

Načeloma je treba filter menjati na pol leta, a midva sva iz tegale potegnila celo leto. Na okusu se še nič ne pozna – se pravi, da aktivno oglje še vedno odstranjuje klor, le pretok se je že zelo zmanjšal, saj so se nekatere mikrocevke že zamašile z nečistočami.

Pred prenovo sva imela posebno pipo za pitno vodo, zdaj pa imava filter kar na mrzli vodi v kuhinji. Torej vsa hladna voda v kuhinji gre skozi ta filter. Če ne bi preživela toliko časa po marinah, bi večino vode naredila z razsoljevalnikom iz morja. Taka voda je povsem primerna za pitje, a v trenutku, ko gre v rezervoar, ni več 100-odstotno neoporečna, saj ni možno zagotoviti, da so rezervoarji povsem neoporečni, zato pač vso vodo za pitje filtrirava tik pred zaužitjem.

Vesela sva, da na barki ne uporabljava vode iz plastenk. S tem bistveno zmanjšava količino odpadne plastike, pa še ni nama treba vlačiti vode iz trgovin na barko.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Za moj rojstni dan pa Orplid sedi na kobilici

Timu sem zjutraj posodil moj krajši tangun, saj bo veter pihal večinoma v krmo, zato mu bo v rahlem vetru prišel še kako prav. Iz marine smo izpluli še pred sončnim vzhodom. Tim se je ustavil še na bencinski črpalki in dotočil nekaj goriva, saj je vso pot večinoma motoriral. Tomo pa mi je sledil in skupaj sva zapustila valobran. Gorivo je natočil že včeraj zvečer in imel je spet polne rezervoarje, saj stalno motorira. Bili smo na zvezi na VHF-postaji na kanalu 9. Vetra je bilo bolj malo, zato smo vsi trije motorirali. Meni je po dobre pol ure vse skupaj prekipelo in iz zapuščine bivšega lastnika Orplida sem izkopal veliko rumeno vrečo, v kateri je bil genaker, narejen po sistemu nogavica. Nikoli še nisem plul z njim.

»Vetra je dovolj le za to veliko vrečo!« sem si rekel in medtem kar pošteno zaostal za Timom in Tomom. Oba sta kar pošteno navijala motor, jaz pa sem plul počasi s štirimi vozli in varčeval z gorivom, saj ga nimam na pretek in seveda tudi poceni ni. Dvignil sem genaker na jambor, napeljal vrv do vinča v kokpit in na premcu barke začel vleči vrv. Nogavica se je začela dvigati. Ko je bila nekje na polovici jambora, se je jadro samo razprlo in zablestelo v vseh možnih barvah: zelena, rdeča, roza, rumena in vijolična.

Navdušen nad mavrico na mojem jadru se vrnem v kokpit, zategnem jadro še malo na vinču in barka drsi po vodi s šestimi vozli. Ugasnem motor in se prepustim užitku: mavrične barve v sončnem vremenu zablestijo v vsej svoji lepoti. Veter se še malo okrepi in barka dela sedem vozlov. Morje je skoraj ravno in že se približujem Timu. Tomo je medtem obrnil, saj se mu je motor spet začel pregrevati in moral je zamenjati impeler, kar sem svetoval že prejšnji večer. Po VHF-postaji nama javi, da se vrača v marino in nama želi srečno plovbo.

»Hvala, hvala Tomo! Tudi tebi srečno, ampak impeler bi pa res lahko včeraj zamenjal!«

Odgovori mi malo skesano: »Znam, znam, Waltere!«

Verjetno ni hotel tvegati in menjati impelerja na morju, saj je imela njegova vodna pumpa polomljena dva vijaka od treh.

S Timom sva plula s tokom, Tomo se je moral seveda s pregretim motorjem mučiti nazaj proti toku. Počasi se približam Timu in ko sva vzporedno, drug drugega fotografirava. Tim je uporabljal tangun, ki sem mu ga posodil, in ko sem ga fotografiral, je plezal po barki kot v filmu. S tistimi dolgimi plavimi lasmi me je spominjal na igralca iz filma »George iz džungle«. Splezal je na moj tangun in mi vpil: »Take a picture now!«

Seveda ga poslikam in se smejim njegovim scenam. Nekaj časa plujeva vzporedno in si izmenjava nekaj besed, nato se veter spet malo okrepi in Orplid oddrsi po morski gladini mimo njega. Pogovor nadaljujeva po radio postaji. Vse do večera je pihal ta rahel vetrič in jadranje je bilo prav sanjsko. Vse je delovalo, kot mora in medtem sem se pošteno odpočil. Tudi skuhal sem si zelenjavno juho in v loncu je ostalo dovolj še za eno večerjo. Vse do treh ponoči je pihalo, da se je barka premikala dokaj hitro. Ko pa sva s Timom priplula skoraj do rta, kjer sveti veliki svetilnik Gatteville in svojo luč meče 24 nm v daljavo, pa je vetra popolnoma zmanjkalo, čeprav je bila napoved čisto drugačna.

Nogavico jadra sem povlekel dol in spravil jadro nazaj v vrečo, ter jo skozi okno vrgel v spalnico.

»A zdaj bom pa kuril nafto, pa še tok se je obrnil?!« z nejevoljo govorim sam s seboj. Pa le prižgem starega Mercedesa in porinem ročico, da po tridati delam 5 vozlov, po gasu pa samo 3.4. Kaj hočeš drugega, če pa vetra ni ...

Neprestano kontroliram motor, kako deluje in opazim pod menjalnikom rdečo tekočino. Olje od motorja ni, antifriz tudi ne. Pa saj ni res! To je olje od menjalnika! Iz prostora, kjer imam shranjeno olje, izvlečem olje za menjalnike in ga dolijem v menjalnik. Pobrišem tla pod menjalnikom in opazujem, od kod bi to lahko curljalo. Premišljujem: bo to novo poglavje z naslovom Menjalnik, podobno prejšnjemu z naslovom Motor? Na srečo opazim, da olje kaplja pri strani menjalnika, kjer je ročica za prestave, zato se ne vznemirjam preveč. Imam še 20 nm do pristanišča in tam bom problem rešil, saj je to verjetno samo semering. Nič posebnega torej, le previden moram biti, da je v menjalniku dovolj olja. Na srečo je bil prejšnji lastnik barke starejši Nemec, ki je imel na barki zaloge prav vsega, tudi olja za menjalnik je bilo kar 3 l. Na barki so bili kar štirje kompleti vrvi za privez – nove in stare vrvi, samo balast, ki sem se ga znebil že na Nizozemskem. Že na Lady Ivani sem ugotovil, da je manj več. Nekega dne sem se odločil, da se znebim vse nepotrebne krame – pečice in kup stvari, ki jih nikoli nisem potreboval. Lotevati se me je začela namreč tista nenavadna mornarska bolezen, ki ima simptome, da v barko navlečeš vse, kar verjetno nikoli ne boš potreboval; tako kot miši, ki si v svojem brlogu kopičijo zaloge. Zdaj se držim pravila: manj je več, keep it simple!

Plujem počasi in se oziram, kje je Tim. Ne vidim ga. Kličem ga na VHF, pa se mi ne javi. Nato pokličem še Toma, ki se mi javi in pove, da je že pred svetilnikom in da pluje kar hitro. Motor je popravil in se ne pregreva več. Na poti ga je ustavila policija in mu pregledala vso barko. Vse skupaj je trajalo 2 uri in moral je ugasniti motor, medtem ko so se policisti vkrcali na njihov gumenjak in nato na njegovo barko. Vsi so se posedli v tisti majhni kabini barke in vse pregledali. Omenili so mu, da je pozabil plačati marino. Pojasnil jim je ves zaplet, nato je moral plačati kazen zaradi neveljavnih dokumentov za barko. Pravzaprav Tomo dokumentov sploh ni imel. Pošteno se nasmejim njegovim dogodivščinam in zdaj še bolj dvomim o tem, da je barko plačal z denarjem. Vse bolj sem prepričan, da je barko plačal – kot se reče – »s petimi minutami strahu«.

Tomo me še bolj nasmeje, ko mi razlaga, da mora vedno, ko govori z menoj po VHF postaji, prisloniti na mikrofon kovinski ključ in naredi s tem povezavo med zvočnikom in maso, da me lahko sliši, saj je njegov gumb šel v p...m... Med pogovorom s Tomom pa zagledam Tima, ki se mi močno približuje od zadaj in pluje zdaj s precej večjo hitrostjo. Hitro spremenim smer, se mu umaknem na varno razdaljo in si rečem: »Pa kaj je temu? Že ves dan je plul povsem preblizu mene, sedaj se zajebava še ponoči!?«

Vpijem v noč: »Tim, Tim, Tiiiiiim!«

Nič! Govorim mu po radio postaji, vendar odziva nobenega. Očitno je zaspal. Še dobro, da ima avtopilota nastavljenega dovolj stran od obale in pred njim ni za zdaj ničesar, v kar bi se lahko zaletel in razpolovil svoj mali katamaran. Pristanišče je na levi strani in upam, da se bo prav hitro zbudil, sicer bo plul dalje in se bo moral nato vračati.

Dolijem še malo olja v menjalnik in barko usmerim proti pristanišču. Ura je sedem in počasi bi se moralo že daniti. Vplutje bi bilo bolj enostavno. Svetlobe pa še kar ni, zato sledim ribičem, ki se vračajo v pristanišče. Ko se privežem na pomol, pa se le začne daniti. Sonce vzhaja, jaz pa si mislim: sem jaz prekmalu tukaj ali pa ti zamujaš?

Preoblečem se in se odpravim z mojimi dokumenti v pisarno, nato pa na kavo. O Timu še vedno ni ne duha ne sluha. Ob 9.30 se mi javi Tomo in pove, da je že privezan poleg moje barke in da me vabi na kavo. Počakam ga v prvi kavarni, da popijeva kavo. Potem se nameni po ulici in se kot izgubljen razgleduje, kje bi lahko zajtrkoval.

Natakarje pred kavarnami sprašuje: »Do you have an omlet to eat?« Seveda tega nikjer niso imeli, saj smo v Franciji in tu se v kavarnicah zajtrkuje kakšen krosan ali pecivo. Spet me nasmeje skoraj do solz. Nato v neki ulici zagleda kuhinjo, kjer prodajajo kuhano hrano, ki ti jo zapakirajo in jo odneseš s seboj. Kupi dva obroka, enega zame, enega zase. Jaz pa kupim bagete in vse skupaj nato pojeva na klopci v parku, kjer se nama kmalu pridružijo golobi. Tomo je kot lačen volk pojedel čisto vse. Kar mu ni uspelo ujeti z vilicami, je lovil s prsti, še vedno umazanimi od popravljanja motorja.

Končno se nama javi Tim s sporočilom: »You man, I fall in sleep on the way. I passed the port for 10 nm, now I am in marina next to your boat.« S Tomom se vrneva v marino, Tom se odpravi spat, Tim je že spet spal, zato se tudi jaz malo odpočijem in se kasneje spet sprehodim po mestu. Med ogledom mesta sem takoj za marino našel pomol in starejšega možakarja povprašam, ali se lahko parkiram zraven njegove barke. Odvrne mi, da brez problema, zato sklenem, da se zjutraj prestavim tja, saj je marina precej draga. Verjetno bom moral ostati tu nekaj dni, vse dokler ne dobim nadomestnega dela za menjalnik. Naslednje jutro se prestavim na pomol, odmontiram ročico in se z njo napotim v servis, kjer naročim novo tesnilo. Mehanik mi obljubi, da bo tu čez dva dni in to bo točno na moj rojstni dan. Razveselim se, saj bom imel spet tip top delujoči motor in to na moj rojstni dan. Naročim še univerzalno tesnilo za izpuh, ki ga nisem mogel prej dobiti nikjer.

Dva dni vedrim v mestu sam. Tim in Tomo sta oba izplula. Prej sem Tomu še popravil radio postajo in mu prodal še dva impelerja, saj jih imam na pretek še iz kante za smeti na Nizozemskem. Bili so kot novi. Na moj rojstni dan je bila oseka tako nizka, da je barka sedla na kobilico in vode okoli nje ni bilo skoraj nič. No, to sem ugotovil, ko sem se zbudil in se začudil, da vode ni tam, kjer bi morala biti. Za dobro jutro mi pride marinero povedat, da tukaj ne smem biti privezan in da se moram premakniti v marino, kjer mi bodo zaračunali tudi privez na tem pomolu. Začuden mu povem, da sem vprašal na kapitaniji za dovoljenje in so mi dovolili. On pa je kar vztrajal pri svojem.

»No, ne bo šlo! Vidiš, da barka sedi na kobilici! Ne morem!« mu razložim in pristavim: »Pa tudi če bi bila voda, ne morem. Čakam na rezervni del za motor, ki naj bi prišel danes, tako da se lahko v marini pojavim šele jutri!«

Pokima z glavo in se končno odpravi. Dobro jutro pa tako, pa še na moj rojstni dan! Štiri rojstne dneve zaporedoma sem preživel sam, brez prijateljev, brez družine in to na moji Lady Ivani. Bilo mi je dovolj, več kot dovolj teh samotnih rojstnih dni, sedaj pa sem tu – z barko, ki sedi na kobilici, marinero mi pride težit in motor imam razstavljen. No, pa se vseeno ne sekiram. Odpravim se v mesto po mleko in svež kruh, potem pa po 16. uri v mehanično delavnico, kjer sestavim ročico nazaj, plačam 60 evrov za obe tesnili in se odpravim nazaj na barko. V tisto komaj dostopno točko pri motorju nastavim menjalnik nazaj, tako kot mora biti, dolijem olje, očistim vse okoli motorja, da se znova sveti. Motor se mora svetiti zato, ker v primeru kakšne napake precej lažje odkriješ vzrok ali okvaro. Če imaš vse »zasvinjano«, je pa to precej težje. Ko končam z delom, se napotim v mesto in popijem nekaj vrčkov piva, saj navsezadnje imam danes rojstni dan. Vrnem se na barko ter zaspim ob DVD-ju, ki sem ga videl verjetno že stokrat, pa me vseeno še vedno nasmeji.

Naslednje jutro se prestavim v marino in se dogovorim za razumno ceno. Barko moram pripraviti za pot, saj bom zgodaj zjutraj, ko je tok v Rokavskem prelivu 5,5 vozla, izplul proti angleškim otokom.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek