Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Originalni dnevnik za 2. julij 2020 sem pomotoma zbrisal, če ga kdo ima, se priporočam zanj. Tule še enkrat pišem po spominu za dva dni nazaj:

Noč je bila še kar v redu. Škoda, da je vojska prepovedala dostop v najboljši in dobro zaščiten del zaliva, a tudi tu se je dalo spati.

Danes imava dolgo pot, zato kar zgodaj odrineva, čeprav še ni nič vetra, a danes morava prepluti 40 milj proti jugu, saj vmes ni dobrih sidrišč za veter, ki je napovedan. Iz Lionskega zaliva namreč začenja nažigati mistral, ki je tukaj hud veter. Napovedujejo večmetrske valove in veter čez 30 vozlov. V takem pač ni modro sidrati na privetrni strani.

Popoldan začne pihati in lepo napredujeva. Valovi so že veliki in jadranje je utrujajoče. Takoj, ko malo ne paziš, se treščiš v nekaj trdega. Najin cilj je Calaseta, sidrišče na otočku Antioco. To je malo jugovzhodno od Carloforteja. Pravijo, da je sidrišče boljše, kot je videti na prvi pogled. In res mi za severozahodnik tole sidrišče od daleč ni videti ravno najboljše, saj je odprto vse do Francije.

Ko prideš bližje, pa se vidi, kako nekaj plitvin in trije valobrani marine in luke Calaseta pravzaprav kar dobro zaščitijo sidrišče takoj pod zadnjim valobranom. To je plitvo sidrišče, sidra se v globino 3 m. Žal je celoten res dober del sidrišča poln lokalnih čolnov in manjših jadrnic na bojah.

Midva bi sicer lahko sidrala zraven, a bi bila že delno izpostavljena in v primeru, da se veter le malo obrne, bi se znašla v 2,5 m vodi čisto blizu čeri za krmo in precej blizu čolnov na bojah. Če bi se tukaj razvil val, bi se lahko okrepil zaradi majhne globine in bi postalo nevarno.

Zato se raje odločiva za sidrišče na sosednjem otočku Sveti Peter, ki je oddaljen le slabe 4 milje čez preliv. Tam sva že bila in sidrišču zaupava. Sicer lahko pride nekaj vala okrog otočka, a v bistvu je dobro zaščiten pred severozahodnikom.

Očitno nisva edina, ki misliva tako, saj smo v zalivu štiri barke za čez noč (dnevnih gumic ne štejem): dve enotrupni jadrnici, en katamaran in en trimaran. Ta trimaran sva že večkrat videla na raznih koncih Sardinije. Videti je, da imajo podobno pot kot midva.

Dolga pot je danes za nama, celih 50 milj sva danes prevozila po velikih valovih in sva dobro utrujena. Vseeno si privoščiva še kopanje, da spereva s sebe sol, ki jo je pršec napihal na naju. Voda se je občutno ohladila.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

To, da sva se vrnila pred plažo Laxxaretto, je bilo zelo dobro. Kopanje je bilo lepše kot pred mestom, tako zvečer kot zjutraj, noč pa mirna takoj potem, ko so utihnili mladci na plaži. Italijanski rap pač ni moja priljubljena glasba.

Zjutraj je malo vetra, a kmalu potem ko izplujeva se vetrič dovolj okrepi, da imava prav sanjsko jadranje. 10 vozlov z boka je res gosposko jadranje. Heron drsi s 5 vozli skoraj neslišno in brez nagiba.

Danes nimava daleč, le do Bose Marine sva namenjena, tam je varno sidrišče, saj čez noč napovedujejo dober meter valov. Sonce sije, elektrike je dovolj, zato delava vodo, Lili pa opere en stroj perila. Tedaj vidim, da imava v kaluži nekaj vode. Ni je veliko, a me jezi, ker ne najdem vzroka.

Možnosti so:

1. pušča kje pri watermakerju,
2. pušča kje pri motorju,
3. pušča tesnilo osi vijaka,
4. pušča iztok pralnega stroja,
5. pušča prednji rezervoar za vodo,
6. pušča vodovodna napeljava.

Sistematično grem od ene do druge točke, a vzroka ne najdem. Ko vodo pobrišem, nova ne priteče. Na kratko celo zaženem motor, da stestiram, a je vse suho. Nerešen problem, ki mi žre živce. Za vsak primer namažem Volvo tesnilo pogonske osi, to nikoli ne škodi.

Medtem ko visim v motorni prostor, mi Lili sporoči, da se je veter okrepil in piha 15 vozlov. Sva že povsem blizu Bosa Marine in skoraj hkrati se odločiva, da bi bilo tak veter škoda spustiti. V hipu spremeniva cilj: Oristano, ki je bil v planu za naslednji dan.

To bo sicer dolga plovba. Namesto 20 milj jih bo skoraj 50. Če bo veter dober, bova tam pred mrakom. Zvečer je luna zunaj in nič hudega, če prideva ponoči.

Dobro letimo. Hitrost je dobrih 7 vozlov, večkrat čez 8. Kmalu morava skrajšati glavno jadro, spredaj pa je le viharnik. Sicer so se naredili nekaj večji valovi, dober meter so visoki, nekateri vmes so večji, a ker je vetra dovolj, je plovba vseeno hitra in udobna. Paluba pa je tako ali tako že slana in se ne sekiram, če nas občasno naskoči kak val.

Popoldne veter malenkost upade, a dodava flok in obdrživa dobro hitrost. Veter se je prehitro upehal. Dvigneva glavno jadro do vrha, a hitrost ni več visoka.

Lili naredi odlično kosilo, pa kaj potem, če vozimo 4 namesto 7.

Za zadnjih nekaj milj pa je vetra premalo, da jadra ne bi opletala in tolkla, ker so valovi še vedno precej veliki.

Odmotorirava tisti zadnji košček in se malo pred sončnim zahodom veževa na bojo, saj je tu narodni park, cona C. Na hitro še skok v vodo, preden postane premrzlo, da greva čista v posteljo, če že imam svežo pižamo.

Danes sva preplula 48 milj, na motorju pa sva naredila 2 uri. Eno lepših jadranj v zadnjih tednih.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron