Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Veter je tokrat sodeloval z mano bolje kot z Lili.

Ob osmih zvečer je na njeni izmeni jadra zamenjal motor in tako je bilo do pol dveh zjutraj. Zbudil me je znani jadralski občutek za veter, ki ga zaznaš tudi v spanju. Veter se je spremenil, in sicer s treh vozlov krme na 8 do 10 vozlov krme (oboje pravi veter).

Odpreva flok, ki je podprt s tangunom, da lepše lovi veter in ne opleta toliko na valovih. Hitrost ni nekaj osupljivega – tri vozle gremo, ampak mudi se nama nikamor. Če bi prišla prezgodaj, bi bila še tema in ne bi videla, kam vreči sidro.

Okrog Formentere je precej podvodnih travnikov posedonije. Balearci so zelo pikolovski in kasirajo mastne kazni tistim, ki sidro vržejo v to travo. Midva sva previdna tudi brez kazni. Del jadranja je, da živiš z naravo in jo ohranjaš. Sidra ne mečeva v korale ali posedonijo ali kakšno drugo ogroženo območje.

Posedonija je relativno redka rastlina in njeni travniki so ogroženi. Zato se poiščeš del prazne mivke in sidro vržeš samo tja. Seveda je treba oceniti, koliko prostora potrebuje še tvoja veriga.

Ko sem bil ravno zunaj, sva se zamenjala. Skoraj do osmih zjutraj tako 'drvimo' s tremi do štirimi vozli samo na flok, podprt s tangunom. Malo nas rola.

Jutro je kislo. Nebo je povsem prekrito z oblaki, sonca sploh ni videti, ko vzide. Okrog osmih veter crkne, in ob devetih sva pred Formentero. Sidrišče, kjer sva najprej nameravala sidrati, je povsem 'onesnaženo' z bojami in ni več prostora za normalno sidranje. Za bojo pa hočejo baje 50 evrov. Pa še trajektki vozijo mimo in delajo val vsakih 15 minut. In še nekaj swela prihaja v sidrišče. Kako gre že tista o kislem grozdju …

Greva pač okrog otoka. Ob desetih sva v prelivu med Ibizo in Formentero. V dobre pol ure se mimo naju pripodijo trije trajekti in naredijo kar konkreten val. Bo res boljše okrog rta na vzhodno stran, posebej v tem vetru.

Ob enajstih sidrava na vzhodni obali. Našla sva dovolj veliko zaplato mivke v idiličnem okolju. Voda je kristalno čista, a ker so notri meduze, me niti ne moti, da je mrzla. Ta del otoka je nenaseljen in je videti zelo naravno in meni lepo. Nekaj peščenih plaž, nekaj skal, zelo malo ljudi.

Kasneje se sicer pripelje nekaj bark, tako gliserjev kot jadrnic, na dnevno kopanje. A ker vsi poiščejo svoje zaplate mivke, smo lepo daleč narazen. Park rangerji, ki se v gumenjaku pripeljejo mimo, nam le lepo pomahajo. Niso naju izgnali. Verjetno oni samo čuvajo travo, korona pa ni njihova skrb.

Formentera je namreč eden od nekaj redkih otočkov v Španiji, ki so eno fazo naprej v de-eskalaciji in prehajanje iz drugih delov Španije sem ni dovoljeno. Vsaj tako pravi Madrid.

Morda pa imajo tukaj več veljave lokalni oštirji, ki se ne branijo še kakega turista. Tisti trajekti na 15 minut že ne vozijo prazni. Bova videla, ko stopiva na obalo, ampak to ne bo danes.

Danes je 14 dni, odkar admiralica ni stopila na kopno, jaz pa vmes le enkrat, ko sem šel na hitro v trgovino v La Linei. V tem času sva preplula dobrih tisoč milj.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Odločiva se, da potegneva kar na Baleare. Najprej na Formentero, ki je najbližje. Dva dni, pa bova tam. Po večerji grem spat, Lili spet prevzame prvo nočno izmeno.

Pravi, da je nekaj ur še lepo jadrala, potem pa je veter popustil in je ostalo samo še rolanje. Videla je mesečevo ribo (angleško ji rečejo Sun Fish), znana je še pod imenom mola-mola. To je riba, ki v višino meri več, kot v dolžino. Res posrečena riba.

Nekaj vozlov vetra v krmo ne omogoča jadranja, zato je motor pel pretežni del noči. Nekaj pred drugo zjutraj nastopim svojo stražo in motor še kar melje in motorsailamo z glavnim jadrom, da nas vsaj nekoliko manj rola. Prednje jadro se je zapiralo in je zato zvito že pretežni del noči. Čez čas veter čisto popusti in jadro le še opleta, zato ga spustim.

V bližini Cartagene pridemo dovolj blizu obale, da ujamem GSM signal in hitro naložim najnovejšo napoved vetra. Pretežni del moje izmene pa se okoli mene vozi kakih osem ribiških ladij.

Počitka ni niti za minuto. Lovijo tako, da plujejo z osmimi vozli in medtem občasno spreminjajo smer. Nato zmanjšajo hitrost pod dva vozla, še vedno vijugajo ali krožijo, potem pa spet pospešijo na osem vozlov. In to se ponavlja.

In ker jih je cela čreda, je ves čas kdo na colision kurzu z mano, mi seka pot. Videti je, da me bo povozil, ali mi pelje pred premcem. Ker nimam pojma, kako dolge mreže vlečejo, niti tega, ali gre za površinske ali globinske mreže, moram ohranjati razdaljo do njih. Osvetljene pa so z delovnimi lučmi tako, da se njihovih pozicijskih luči in luči, ki označujejo vrsto mreže, sploh ne vidi. Na srečo imajo vse AIS. Njim je lažje, saj jaz plujem v ravni črti in sem predvidljiv. Njim se ne zdi nič hudega, če se zapodijo z osmimi vozli proti meni, ker vedo, da se bodo čez eno miljo obrnili. Jaz pa ne vem, saj ne berem njihovih misli. In ker lovijo, se jim moram po pomorskih predpisih izogibati jaz.

Skratka, dolgčas mi ni bilo.

Proti jutru je v zraku zelo veliko vlage. Barka je povsem mokra, skozi plastiko v sprayhoodu se ne vidi nič, pa tudi sicer je vidljivost zaradi toliko meglice slaba. Če v temo posvetim z baterijo, vidim vodne kapljice, kako lebdijo v zraku. Vozim izključno na radar in AIS. Proti jutru se ribičev končno otresem, saj me pot pripelje čez glavno ladijsko pot, kjer ladje vozijo iz Gibraltarja proti severu Španije, v Francijo in v Severno Italijo. Tu ribiči ne lovijo. Tovornjače pa so predvidljive. Ves čas imajo isto smer in hitrost. Tem se ni problem izogniti. Po VHF-radiu pa poslušam, kako se med sabo dogovarjajo, kako se bodo srečale. Največkrat izberejo 'port-to-port', kar je normalen način srečevanja.

Dopoldan lahko končno ugasnemo motor in cel dan jadramo. Gre pa podobno kot v tisti pesmi: Včasim jadram hit', včasih pa počas'. Vozimo od slabih treh do dobrih 7 vozlov in vse vmes.

Čez dan razmišljava o kopanju, a ko pomočim nogo v vodo, si v hipu premislim in ostane le tuširanje. Če hočejo, da se kopam v morju, ga morajo še precej bolj pogreti. 

Aha, še nekaj se je danes zgodilo: zaplula sva v vzhodno poloblo. Zemljepisne dolžine ne zapisujeva več z 'w', ampak 'E' in številke se povečujejo, ko greva proti vzhodu. Prej so se manjšale.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Ko se je južni veter umiril in začel spet pihati severovzhodnik, sem se prestavil na moj muring na sidrišču. Pred tem sem še ves dan čakal na delovnem pomolu v upanju, da končno prispe DHL pošiljka z mojim jadrom. Prijazna uslužbenka marine Elena, me pokliče kar po VHF postaji na kanal 9, ki ga imam neprestano odprtega, da sem na tekočem, kaj se dogaja v marini, katera barka izpluje in pripluje. Kanal 9 je zame kot nekakšen radio, na katerem je moč slišati vse vrste jezikov. Pošiljke tudi 20. dan, odkar so mi jo poslali iz Slovenije, nisem dočakal. Sem pa dočakal, Huana, lastnika 20-metrske dvojambornice Legend of Alicante, ki je v 80. letih jadrala na Ocean race. Priplul je direktno z Martinika. Za prečkanje Atlantika so porabili 15 dni in v marino je priplul kar z glavnim jadrom, kar menda najraje počne, v najmočnejšem vetru ob 7. uri zjutraj.

Popoldan sem se odpravil s kolesom do bližnjega bara na svež pomarančni sok. Medtem ko sem šel k blagajni plačat, kakšno minuto je trajalo, mi je nekdo ukradel kolo. Poklical sem policijo, jim povedal, kje se je to zgodilo in jim opisal kolo. Prepričan sem bil, da svojega kolesa ne bom nikoli dobil. Vsaj pri nas je tako, da se ukradene stvari nikakor ne najdejo. Toda, čez dve uri so me klicali s policije, mi povedali, da so našli moje kolo in da mi ga bodo čez 10 min dostavili v marino. Kaj takega! Niti legitimirali me niso, nobenega zapisnika in zasliševanj. Vrnili so mi kolo in mi povedali, da ga je ukradel neki Arabec, ki so ga ujeli nekaj kilometrov stran. Kako vesel sem bil! Hvaležen tukajšnjim policistom sem zvečer z nasmehom zaspal.

Naslednji dan je pošiljka končno prispela v pisarno marine. Dva paketa sem naložil na kolo, odpeljal do barke, zvlekel v kabino kot kakšna miš, ki vse zvleče v svojo skromno votlinico.

Sledila je razstava vsebine dveh paketov. Mama mi je poslala domačo hrano: »Da se pošteno naješ vsaj za praznike!« mi je rekla. No paketa sta potovala tako dolgo, da sta bila božič in novo leto že zdavnaj mimo. Dobil sem seveda mamino orehovo potico, ki je bila po treh tednih potovanja že precej izsušena, pa vseeno vsako jutro odlomim košček za zajtrk. Domača pašteta ni bila več užitna, pa sem jo vseeno spravil v hladilnik za nekaj dni, saj je lepo imeti poln hladilnik. Tudi domače divjačinske salame in zaseko sem dal v hladilnik za kdaj drugič. Že dva tedna sem na dieti zaradi putike. Ugotovil sem že, katera hrana mi povzroča bolečino na zunanjem robu desne noge in jo izločil iz menija. Tako tudi alkohol in gazirane pijače. V pošiljki je tudi genova, ki mi jo je Rado iz SR jadralne popravil: jadro je bilo treba zakrpati in zamenjati UV-zaščito. Skrojil in zašil mi je tudi zaščito na ograji okoli kokpita, tako da bom v visokem morju malo manj premočen in tudi topleje mi bo, saj bo v kokpitu precej manj vetrovno. V paketu najdem tudi torbo, ki mi jo je poslala sestra Barbara. Naveličala se je mojih nekvalitetnih fotografij in mi za darilo kupila fotoaparat, polno objektivov in vse mogoče opreme. O fotoaparatih nimam pojma in bo treba vse to natančno proučiti.

Vesel spravim genovo na svoje mesto in nato z motorja odmontiram nov alternator, saj mi bo Christian zavaril kontakt, kjer naj bi bil izhod za obratomer. Nato se prestavim na bencinsko črpalko, kjer natočim za 100 evrov nafte in se nato z genovo prestavim nazaj na delovni pomol. Motor je bil namreč že preveč segret, saj na njem ni bilo jermena, ki bi poganjal vodno črpalko. Alternator je bil kmalu gotov, namestil sem ga nazaj na njegovo mesto in povezal žice med seboj. Pa še vedno ni deloval obratomer in prišli smo do ugotovitve, da je obratomer prestar, da bi deloval skladno s tem novim alternatorjem.

Zvečer barko končno prestavim na svoj muring, samega sebe pa na svojo posteljo in srečen zaspim.

Naslednji dan sem nameraval izpluti. Napovedano je bilo lepo vreme in ugoden veter. Zgodaj zjutraj sem na pomolu pred recepcijo marine zagledal barko, ki sem jo videl v Peninchu na Portugalskem. Tam jo je kupil mladi Francoz in od tam sta s prijateljem prijadrala na Lanzarote. Prejšnji večer sta se vračala iz Fuerteventure in oba zaspala. Kurz pa sta imela nastavljen na valobran marine, a do tam nista prišla, saj sta se ustavila na čereh nekaj metrov pred njim. Malo pod vodno linijo sta prebila trup in voda je začela vdirati v barko. Odhitel sem na Orplid in jima prinesel lesen zamašek, s katerim lahko zamašiš luknjo. Eden od njiju se je moral tako navsezgodaj okopati v morju. Ura je bila že devet in poklical sem vodjo ladjedelnice in se dogovoril za dvig njune barke. Francoza sta bila precej zaposlena z metanjem vode iz kabine, da barka le ne bi potonila ali se napila še več vode, kar bi povzročilo še večjo škodo. Mlada, 24 let stara fanta s skromnimi prihranki sta bila čisto iz sebe. Povedal sem jima, koliko bo vse skupaj stalo: »Dvig in spust barke je 220 evrov, dan na kopnem 20 evrov. Nato bo treba čakati na mojstra, ki vama bo popravil barko, kar ne bo prav kmalu, vsaj teden dni ga bosta čakala. Kolikor vidim, je tu dela za 20 ur, vsaj, kot bi rekli Španci. Ura je 30 evrov, nato je tu še material, ki tudi ne bo poceni. Lahko pa vama pomagam jaz in vama iz epoxija in vlaken zakrpam in popravim kalup barke, ter vaju naučim, kako dokončati in zaključiti popravilo barke tako, kot je treba. Privarčevala bosta vsaj polovico in še naučila se bosta popravljati, saj kakor vidim, bosta to še marsikdaj potrebovala – če ne za barko, pa za surf!«

je kupil mladi Francoz in od tam sta s prijateljem prijadrala na Lanzarote. Prejšnji večer sta se vračala iz Fuertaventure in oba zaspala. Kurz pa sta imela nastavljen na valobran marine, a do tam nista prišla, saj sta se ustavila na čereh nekaj metrov pred njim. Malo pod vodno linijo sta prebila trup in voda je začela vdirati v barko.  Odhitel sem na Orplid in jima prinesel lesen zamašek, s katerim lahko zamašiš luknjo.  Eden od njiju se je moral tako navsezgodaj okopati v morju.  Ura je bila že 9h in poklical sem vodjo ladjedelnice in se dogovoril za dvig njune barke. Francoza sta bila precej zaposlena z metanje vode iz kabine, da barka le ne bi potonila ali se napila še več vode, kar bi povzročilo še večjo škodo. Mlada, 24 let stara fanta s skromnimi prihranki sta bila čisto iz sebe. Povedal sem jima koliko bo vse skupaj stalo: “Dvig in spust barke je 220 €, dan na kopnem 20€. Nato bo potrebno čakati na mojstra, ki vama bo popravil barko, kar ne bo prav kmalu, vsaj teden dni ga bosta čakala. Kolikor vidim je tu dela za 20 ur, vsaj, kot bi rekli Španci.  Ura je 30 €, nato je tu še material, ki tudi ne bo poceni. Lahko pa vama pomagam jaz in vama iz epoxija in vlaken zakrpam in popravim kalup barke, ter vaju naučim kako dokončati in zaključiti popravilo barke tako kot je treba. Privarčevala bosta vsaj polovico in še naučila se bosta popravljati, saj kakor vidim, bosta to še marsikdaj potrebovala - če ne za barko, pa za surf!”

Z veseljem sta sprejela mojo ponudbo in tako sem ostal še en dan. A lepo vreme je medtem zapustilo kanal med otoki. Ko sem zaključil delo, pa sem dobil ponudbo za delo v ladjedelnici, saj so človeka, ki je popravljal plastiko, odpustili in potrebujejo novega mojstra. A meni se žal mudi, saj me že od lani priganja čas in vedno lovim zadnje trenutke. Nekako tako je kot v časih, ko sem hodil v šolo. Pravzaprav nisem hodil v šolo, v šolo sem vedno tekel – če nisem bil pozen za na avtobus, sem bil pa pozen za v šolo.

V marinah spoznavaš ljudi od vsepovsod. Poleg moje barke je bila barka nekega Italijana, katerega najboljši prijatelj je Slovenec, mi je povedal, neki Matija, ki sedaj živi z ženo v Las Palmasu. Spoznal sem tudi dva hrvaška jadralca – Šimeta in Miho, ki sta tu na pripravah za olimpijske igre in prav danes sta osvojila prvo mesto na regati v Rubiconu. Danes je tudi Šimetov rojstni dan: »Pa vse najboljše Šime! Ti nazdravi s pivom, jaz pa bom z vodo ali mogoče pomarančnim sokom!« 

Poslovim se od vseh v marini. Augustu podarim mojo knjigo »10 m svobode«. V pisarni pa danes dela Elsa, ki prihaja iz Nizozemske. Njej podarim paket piva za njo in uslužbence v pisarni, saj je vendarle petek. Prosim, če lahko parkiram barko ob pomol, da natovorim kolo, ki bi ga sicer moral peljati z gumenjakom na sidrišče. Ko odvežem barko z muringa, ki je blizu valobrana, pomislim na to, kako bi bilo, če ne bi delovala komanda za moč in prestave. Le pomislil sem in točno to se je zgodilo!

Motor se je vrtel v prazno, ni pa prestavil v prestavo, tako da me je veter lepo nosil proti skalnatemu valobranu. Hitro sem skočil v barko, ročno prestavil v prestavo in se odpeljal v marino. Parkirati s takšno okvaro menjalnika ni prav enostavno. Malo pred pomolom skočim spet do motorja in prestavim v nevtralno in nato počasi, počasi do pomola, kjer privežem barko. Skušam popraviti ročico, a mi ne uspe več. Popravil sem jo kar nekajkrat, a sedaj to ni več mogoče.

Mlada Francoza me opazujeta in sprašujeta, kaj bom zdaj.

»Tako kot prej!« jima odgovorim, vržem orodje v kovček, odrinem barko od pomola, odprem genovo, na srečo je dober veter, in z lahkoto odjadram iz marine. O tem, kako se bom parkiral v Santa Cruzu, pa ima čas razmišljati še 24 ur.

Iz ladjedelnice in s pomola pred pisarno mi mahajo, zato jim z nasmehom pomaham nazaj. Pogrešal bom te fante iz ladjedelnice. Tako lepo so me sprejeli, kot da bi ne bi neki tujec.

Včeraj se mi je pokvaril moj stari električni pilot, ki ga uporabljam le, kadar plujem na motor in v primeru, da se vetrni pilot polomi ali kaj podobnega. Sedaj imam samo vetrni pilot in želim se le, da bo pihal veter vse do Tenerifa.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Celo noč vozim in dela imam čez glavo. Tepeta se zahodnik, ki naju je lepo poganjal čez dan in termični veter s kopnega, ki tule piha s severa, čeprav sva od kopnega oddaljena več kot 10 nmi. Smer in jakost vetra sta precej odvisni od konfiguracije terena.

Tako celo noč premetavam jadra, na koncu pa zmaga motor.

Valov je žal preveč za tako malo vetra. Celo jutranjo izmeno Lili motorira in barka se kar dobro rola, šele opoldne je dovolj vetra, da lahko motor utihne.

Ko obplujeva rt Cabo de Gata, obrneva na severovzhod in hitro napredujeva z vetrom v krmo. S tem sva preplula Albaronsko morje in pustila za seboj Costo del Sol, sončno obalo. Zdaj plujeva ob Costi Blanci.

Vidiva nekaj sidranih jadrnic po zalivih, a prometa rekreacijskih plovil praktično ni. Tu in tam mimo pripluje kakšna ribiška ladja, tovorne so od nas dovolj oddaljene, da nas ne ovirajo. Ponoči sva videla delfine, kako se svetijo, ko s svojim plavanjem povzročajo bioluminiscenco. Delfina v bistvu ne vidiš, ker je črn, vidiš pa, kako se svetlika voda povsod okrog njega in je jasno razviden njegov obris. Bila sta dva odrasla delfina.

Proti jutru me je že prijelo, da bi spet namočil trnek, a me je želja minila, saj sem ravno plul v coni, kjer je ribolov prepovedan, pa še znotraj teritorialnih voda Španije sva, dovolilnice pa nimam. Tudi tune je še nekaj v skrinji.

Po Punti de los Muertos se morje zgladi. Valovi so precej manjši in Heron lepo drsi. Naloživa najnovejše vremenske napovedi in razmišljava, kje bi se ustavila, če sploh. Primernih zalivov ob tej obali za ta veter ni na pretek. Prvi dober je nekaj pred Cartageno, a do tja prideva šele okrog treh zjutraj. Potem je pa že vseeno, če potegneva kar naprej.

Glede na vremensko napoved imava dve možnosti: ali napredujeva precej počasi ob Costi Blanci in prevedriva en neugoden sistem ter prečiva na Baleare potem, ali pa da jo pičiva kar naravnost.

Imava še nekaj časa, da se odločiva.

V normalnih razmerah bi potovala počasi in si ogledala vsak zaliv, a formalno sva tako ali tako v prekršku, ker ne bi smela iz svoje pokrajine na Kanarskih otokih.

Nič kaj prijetno ni tole covid kruzanje, ko te nihče ne mara in ne veš, od kod vse te bodo preganjali. Ravno včeraj sem bral, kako je Guarda Civil prišla v Mar Menor in so nagnali ven vse kruzerje. In ravno tam vsa hotela vedriti, če bi bilo slabo vreme.

Mogoče jo pa še res pičiva naravnost na Ibizo brez pavze. Kako bo tam, pa ne vem. Formalno so Baleari še zaprti.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Algeciras (Gibraltarski zaliv) 3. dan

Zbudim se okrog osmih in ob pol devetih dvigneva sidro. Na barki ni veliko za pripraviti, le vrečo glavnega jadra odprem in raztegnem kosnik, sicer sva pripravljena za jadranje.

V zalivu ni kakšne posebne gneče in obrneva mimo Europa pointa na vzhod. Kot sem včeraj napisal: Ali piha premalo ali preveč.

Napovedanih je 15 vozlov, piha pa jih slabih 5 v krmo. Gledava delfine, ki lovijo naokrog, v daljavi je videti, kot da lovijo tudi tune, a nisva prepričana. Lahko so tudi delfini, le da ne skačejo iz vode. Tok je ugoden in kmalu nama pomaga s kakim vozlom ali več. Dobro napredujeva.

Polno glavno jadro je v začetku le za okras, kasneje pa se dvigne nekaj vetra. Ugasneva motor in dvigneva še gennacker. Hitrost je vedno boljša in kmalu plujemo z več kot sedmimi vozli po skoraj gladkem morju. Barka je z gennackerjem zelo mirna. Veliko jadro dobro drži jambor in valovi nas ne morejo zibati. Takole bi lahko potoval do doma, če bi veter vztrajal.

Čez dan se veter okrepi, zato raje pospraviva veliki gennacker, dokler ga še lahko. Samo z glavnim jadrom je hitrost ves čas nad šest vozlov, občasno videvam sedmico.

Nekaj se igram s flokom, bolj iz dolgočasja kot v upanju, da lahko kaj naredim. Res ne gre. Kot vetra je 150 in več. Flok se zapira, saj mu glavno jadro vzame ves veter.

Delfini so ostali zadaj, novih ni, kitov tudi ne. Se pa ves čas izogibava tankerjem in drugim tovornim ladjam. Namesto da bi vozile v neki smeri, se malo prevažajo naokrog. Ena naju recimo prehiti po levi, zavije pred nas in zmanjša hitrost z 12 na 3 vozle. Druge pustijo, da jih morje nosi naokrog in plujejo z 2 vozloma hitrosti, nekatere naju vzamejo v škarje ...

Ker se je težko izogibati ladjam, ki cikcakajo naokrog, sem se odločil, da jih precej ignoriram.
Taktika je uspešna. Ko smo dovolj blizu, se razmaknejo in nam niso v napoto. Smo pa malo bolj severno od glavnega tovornega koridorja in nisem pričakoval toliko komercialnega prometa zunaj glavnih plovnih poti.

Ladje verjetno čakajo na prost termin v luki, da zložijo tovor in naložijo novega in se medtem malo prevažajo naokrog, da jim čas mine. Vreme je lepo, sončno, a je relativno hladno. Brez dolgih rokavov zunaj na vetru ni prav prijetno.

Narediva še nekaj vode, ko je ravno sončno vreme. Pojem še kočerjo, potem pa grem malo počivat, Lili pa prevzame večerno izmeno.

V prvih desetih urah vsa preplula 63 milj, maksimalna hitrost pa je bila 8,5 vozla. Ob pol dveh ponoči zaznam šibak GSM signal – poskušam objaviti tekst dnevnika. Slike pa, ko bo več signala.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Sidrišče pred marino Rubicon se je izpraznilo. Tudi barke, ki so bile na muringu, so lastniki prestavili v marino, kar je pomenilo,  da se moram prestaviti tudi jaz. Novo leto se ni pričelo tako kot so mi ga vsi zaželeli, ampak prav nasprotno. Izgubil sem bančno kartico in v gotovini sem imel le 10 €. No, vseeno bolje kot lani v tem času, ko sem v brodolomu izgubil vse.  Pošiljka, ki so mi jo poslali od doma,  se je izgubila na poti. Potem so jo le našli,  a je še vedno nimam. Kup komplikacij s carino, čeprav smo v EU, ampak vsak po svoje razume brezcarinsko unijo. V pošiljki je tudi moja stara genova, ki mi jo je Rado popravil. Brez jadra pa jadranja ni! Upam, da kmalu dobim težko pričakovani paket, saj v ponedeljek nameravam nadaljevati pot proti  otoku Tenerif.

Prijatel Phyllippe je zapustil otok pred tremi dnevi. Zdaj sem tu ostal sam. Prav lepo sva se ujela s Phyllippom: jaz sem lovil ribe, on pa je kuhal. Odličen kuhar je! Skupaj sva hodila v mesto, kjer sva si kupila najnujnejše stvari,  ki se dobro priležejo ribam.  Običajno sem nalovil brancine, na Silvestrovo pa sem ujel ribo, ki ji tukaj pravijo mero. Dolga je bila nekaj več kot 60 cm in je tehtala nekaj kilogramov. Phyllippe jo je pripravil za novoletno večerjo,  ostalo je je še za nekaj kosil.  Prvega januarja sem se odpravil  na ribolov in iz vode  potegnil skoraj meter dolgo barakudo. Prav hvaležen sem bil morju za ta odličen ulov, saj sem barakudo prodal za 30 €.  Tako se je moje novo leto pričelo z začetnim kapitalom 40 €! Še dobro, da znam loviti, lačen ne bom, sem in tja bom tudi kaj prodal, pa bo šlo.

V tem tednu sem se posvetil  jamboru  in barki, saj je na njej kar naprej potrebno kaj urediti. Sedaj, ko so pripone nameščene in jambor spet stoji na barki, se počutim veliko boljše in počasi bom lahko odkljukal  vse naloge, ki jih beležim v moji delovni knjižici.  Najbolj pa me muči rezervni del za vetrni pilot:  še vedno ni narejen in kot kaže tudi ne bo.  Čakam ga že dva  meseca in sem tako zelo jezen na človeka, ki mi je obljubil, da ga bo izdelal, da me misel na to vedno znova spravi v slabo voljo. Ko pa pomislim kako je, če ti pogori hiša, se spomnim kako je bilo lani meni, ko se mi je potopila jadrnica,  jeza se razblini in mu oprostim.  Odločiti se bom moral ali naj novi rezervni del naročim iz Nemčije, kar bo verjetno trajalo tudi vsaj mesec, glede na to da se je čas potovanja za pošiljke izjemno podaljšal...   Moje prečkanje   Atlantika visi na tanki nitki, ki jo prede čas, ki neusmiljeno beži. Na   Kanarskih otokih
pa je čas zadnja stvar, za katero se  ljudje tu sekirajo!

Zdaj, ko  je barka privezana v marini, sem namestil nazaj viharni flok in glavno jadro, povezal z vhf postajo novo vhf anteno, ki je sedaj na vrhu jambora. Potrebno je bilo napeljati ves kabel po barki in ga speljati na določeno mesto, kar je vedno zabavno. Zamenjal sem tudi vse naftne filtre in se poglobil v čiščenje barke od zunaj in od znotraj.  Nekaj dni pred novim letom pa sem celo uspel očistiti rjavi tank za odpadno vodo iz lijakov, saj je iz odtokov že precej smrdelo. Prav nič prijetno opravilo, pa sem zato toliko bolj vesel, da sem tudi to smrdečo zgodbo končal pred novim letom.

Phyllippe mi je  iz Las Palmasa sporočil, da je tam sidrišče precej bolj zaščiteno in da mu je tam zelo všeč, zlasti še, ker se sedaj lahko na obalo odpravi s pomožnim motorjem, ki sem mu  ga popravil.  Oba pomožna motorja je imel pokvarjena. Enega sem mu popravil, drugega mi je podaril  in z njim še vedno izgubljam živce.  Ravno pravšnje darilo zame – za krepitev živcev.  Zdaj imam vsak dan delo s tem motorjem: Avgusto mi je v ladjedelnici pripravil sod z vodo, kjer se lahko igram z mojim novim nedelujočim motorjem. Ko že mislim, da deluje, znova nekaj odpove.

azmišljam, da ga je verjetno Phyllippe s svojim »orlovim« vidom in sluhom  sam popravljal, pa pri tem izgubil polovico uplinjača. Ne vem – naj ga vržem za staro železo ali pa ga na barki uporabim kot dodatno težo, na kar sem sicer  alergičen. To navado imam še vedno od  Lady Ivane, iz katere je občasno letelo ven čisto vse, česar nisem potreboval. Tudi Orplid je že precej lažji kot je bil takrat, ko sem ga kupil, saj vse skupaj sortiram in stvari, ki jih ne potrebujem, mečem proč ali pa podarim.  Sem pa sedaj v veliki dilemi: stare pripone so še vedno dobre in  ne morem in ne morem jih vreči proč, saj jih hočem imeti za rezervo in jih bom tudi imel! Kam pa naj jih shranim, pa še vedno ne vem. No, bom že našel pravo mesto.

Na tem malem otoku se ne zgodi kaj dosti. Življenje teče mirno in predvsem počasi.  Kalima je prenehala, saj se je veter obrnil in sedaj piha jugo. Čez nekaj dni bo pihal močan zahodnik, kajti na Atlantskem oceanu se znova obeta neko neurje. Stanje s corono je takšno kot lani: nič se ni spremenilo, tudi corone ni na otoku in  življenje poteka povsem normalno, če odštejemo nošenje  mask.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Algeciras (Gibraltarski zaliv) 1. dan

Noč ni bila najbolj mirna, ponoči smo se začeli bolj pozibavati. Jaz sem vseeno spal v redu, Lili niti ne.

Čez noč je nekaj malega deževalo, ravno toliko, da je opralo sol z barke, jutro pa je oblačno. Nad Gibraltarsko skalo je čisto po angleško najbolj gost oblak.

Narediva nekaj stvari po barki – malo sva dodelala stranico za štedilnikom, kjer se zdaj ne vidi več gole plastike, tudi če kaj pade za štedilnik, ne more več v kakšno špranjo. Stvar je imela tako nizko prioriteto, da je niti na spisku ni bilo, a zdaj, ko je narejeno, sem zadovoljen.

Lili me je ostrigla! Po navadi rabi kar precej prigovarjanja, preden se me usmili. Dobro ji je uspelo. Saj bi lahko šel v La Linei k frizerju, ampak tule sem se lahko strigel brez maske.

V pristanišču pa naju razveseljujejo delfini. Že dopoldan so lovili, proti večeru pa jih je bilo sploh veliko. Cela jata jih je. Ribe naženejo v pristanišče, od koder nimajo več izhoda. Pa še voda je bolj motna, verjetno delfini s svojimi sonarji lahko še vedno lovijo, ribe pa jih ne vidijo tako dobro in težje bežijo. Še bolj od naju pa so bili navdušeni galebi, ki so se drli na ves glas in se prepirali za ostanke rib. Lepo, da lahko po večerji ob kozarčku vina sediš v kokpitu in gledaš delfine.

Jutri greva naprej, če se ne zgodi kaj nepredvidljivega.

Berem pilota o mediteranski Španiji in se nasmejem poglavju o vremenu:

"Vremenske vzorce zahodnega Mediterana krojijo številni različni vremenski sistemi, zato je vreme v glavnem nepredvidljivo, se hitro spreminja in je pogosto povsem različno v krajih, ki so samo malo narazen. Veter piha v glavnem z zahoda, severozahoda, severa ali vzhoda, a ga večkrat lokalno obrnejo topografske značilnosti. Pogosta so obdobja brezvetrja, ki jim sledi vihar."

V glavnem piše, da po navadi piha od koderkoli, razen z juga. Piha pa lahko bodisi premalo ali pa preveč. Hja, pa še res je.

No, vremenarji so si nekaj bolj enotni glede napovedi za jutri in prihodnjih nekaj dni. Vetra bo manj, kot ga je bilo včeraj in danes. Po datotekah GRIB bova imela 15 do 20 vozlov vetra v krmo, valovi pa se bodo občutno zmanjšali in bodo visoki le še meter do dva (ne več 4), s tem da bodo v upadanju. Po mojih izkušnjah po navadi piha nekaj več, kot napoveduje model. Morda zato, ker je naš vetrni instrument na 20 m višine, model pa velja za 10 m nadmorske višine. Še bolj verjetno pa zato, ker model res napoveduje povprečno moč v vsakem triurnem obdobju, jaz pa nehote gledam takrat, ko piha nekaj močneje.

Če bova jutri v območju GSM-signala bo dnevnik objavljen, če bova predaleč, ga boste lahko brali, ko ujameva signal.

Do kod greva, pa je odvisno od vremena in razpoloženja, želja je priti nekako do Cartagene ali še bolje do Torrevieja. Do tam je 280 NM, kakšna dva dneva in pol, če so razmere ugodne.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Algeciras (Gibraltarski zaliv) 1. dan

Zjutraj piha močneje, valovčki so že malo nadležni, zato se ob kavici odločiva, da se premakneva na drugo stran zaliva. Prestaviva se za 3,4 navtične milje na zahod pred mestece Algeciras.

Medtem Lili opere eno žehto perila, ker pa motorirava, imava tudi na cilju vročo vodo, saj nisva vsega porabila za pralni stroj. Tule so valovi od vetra manjši, se pa čuti nekaj swela s strani. V začetku je vetra še okrog 20 vozlov, občasno do 28, popoldne pa se okrepi na 35, s sunki do 40.

Včasih smo to jakost vetra poimenovali 'piha k' pr' norcih'. Verjetno je bila odločitev, da se premakneva pravilna.

Ker ne greva v marino, narediva še nekaj vode. Proizvodnja je pribl. 40 l na uro, kar je manj od specifikacij (52 l), a več kot prej, ko je v zelo mrzlem morju bila proizvodnja mogoče 35 l/h. Watermaker občasno spusti nekoliko škripajoč zvok, kot bi kakšen oring slabo drsel po valju. Upam, da to ne pomeni, da bo kaj crknilo, saj sem zapravil celo premoženje za nova tesnila in membrano in kup časa, da to uredim.

Vala od vetra je na zahodni strani občutno manj, je pa nekaj swela z juga, ki sčasoma postane nadležen. Odločiva se, da se premakneva bližje pristanišču. Ob plaži greva proti jugu za 0,6 milje. Zdaj sva bolj skrita za pristaniškimi pomoli in je swela manj.

Za večerjo je izvrstna tuna. Tokrat z rižem. Lili jo samo po površini malo opeče, v sredini je še mrzla. Kar topi se v ustih.

Seveda ne manjka omaka iz česna, ingverja, čilija in sojine omake. Poplaknjeno s kozarcem dobrega rdečega vina. Ja, res trpiva, medtem ko čakava, da se veter unese.

V mislih sva precej na maroški strani, ampak zgodbo o mrežah za tune in ribičih bodo pripovedovali tisti, ki so jo doživeli iz prve roke.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron