Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 246. dan

Sikaflex zdaj imam in ni več izgovorov za lenobo. Danes je na vrsti eno od palubnih oken sprednje kabine. Heron je bil v čarterju pet let in pol in v tem času je bil seveda deležen precej zlorab neizkušenih ali brezbrižnih navtikov. Že odkar imava barko, tole okno slabo tesni. Ob mirnem dežku je še nekako OK, če pa se čez palubo zlivajo oceanski valovi, pa v kabino kar konkretno zamaka. Okno je namreč zvito.

Takole se to zgodi:
Poleti je na Jadranu vroče, okna so seveda odprta, vesela druščina motorira in prazni palete piva. Potem malo zapiha maestral in druščina razvije jadra. Do tu je še vse v redu. Ko naredijo obrat proti vetru, pa se škotina genove zatakne v okno in ga zelo na grobo zategne. Če je vetra dovolj, pametnejši (okno) odneha. Rezultat je zvito okno. In zvito okno ne tesni. Nekaj sem ga že poskušal ravnati, a ni nič boljše. Več sile pa si ne upam uporabiti, da česa ne zlomim. Okno, ki občasno malo pušča, je še vedno boljše, kot zlomljeno okno.To je kar znan problem. Tovrstnih zvitih oken je precej na tem modelu bark.

Z vso vnemo se lotiva dela. Najprej odvijeva pante in odstraniva del, ki se odpira. Na barki ostane le še okvir. Odvijeva vse vijake. Okvir drži 'samo' še tesnilna masa. Lili od znotraj z olfa nožem reže tesnilno maso za okvirom okna in ji gre kar dobro od rok. Jaz se lotim okvirja od zunaj. Med gelcoatom palube in aluminijastim okvirjem skoraj ni razpoke. Komaj mi uspe na enem mestu zatlačiti vmes lopatico (špohtl). S kladivom ga zabijem do konca, da se nasloni na notranji rob okvirja. Ni enostavno.

Nočem preveč poškodovati gelcoata, pa tudi okvir bi rad ohranil. Nadaljujem malo naprej in mi uspe nekoliko povečati prerezan del. Nadaljujem z vsemi lopaticami in olfa noži, kar jih imam. Poskusiva dvigovanje okvira s pomočjo mizarske spone (cvinge), a ne uspe. Nadaljujem z lopaticami in sčasoma mi uspe v razpoko spraviti izvijač in kasneje še lesene zatiče. Nadaljujem z zatiči po celem obodu. No, po nekaj kapljah znoja in nekaj kletvicah je bil okvir končno zunaj. Uspelo mi je, da nisem preveč poškodoval palube. Tudi okvir je še tak, kot je bil. Hura.

Zdaj pa na čiščenje ostankov tesnilne mase. To seveda ni enostavno, saj strjena tesnilna masa ni topna v nobenem topilu. Edino, kar pomaga, je mehansko drgnjenje. Urica, dve rekreacije in sva gotova. Sedaj pa novo okno iz škatle. Novo okno sva kupila že pred letom in pol, a projekt menjave še ni prišel na vrsto. Okno postaviva na izrez palube in najprej opazim, da se luknje ne ujemajo. In potem šok. Okno ni povsem enakih dimenzij. Kako je to mogoče? Ali je Lewmar spremenil velikost oken v teh 15 letih? Hitro na net in vse preštudirat.

Videti je, da sem naročil napačen model. Ooooo, kreten. Pa saj sem stokrat meril in dvestokrat vse preverjal.

Očitno enkrat premalo. V mojih zapiskih in primerjavi cen med spletnimi trgovinami je naveden pravilen model (Lewmar low profile 44), v spletni trgovini pa kaže, da je bil naročen model Lewmar low profile 40. Kako je do tega prišlo, nimam pojma. Bom še raziskal. Očitno sem okno izmeril pravilno, a kliknil narobe in izbral sosednjo vrstico. Ko je roba prišla, sem seveda pogledal, kaj je prišlo. Dobavnica se je ujemala z vsebino škatle, velikost se mi je na pogled zdela prava – saj je razlika med obema le 1 cm na vsaki strani. A takrat sem naročal cel kup robe in mi ni bilo okno nič sumljivo.

Kaj sedaj?

Kakšna sreča, da se nisem odločil za kakšno bolj destruktivno metodo odstranjevanja starega okvira. V ožjem izboru je bila recimo kotna brusilka (fleksarica). Ah, nič. Kar je, je. Za nazaj ne morem ničesar popraviti.
Za danes samo 'na suho' postaviva stari okvir in staro okno nazaj. Jutri je še en dan. Bomo zjutraj bolj pametni. Pa še kak telefon lahko jutri obrnem – mogoče se kje na otoku da zamenjati model 40 za 44. Ni verjetno, možno pa je. Če ne bo šlo, bom pač še enkrat poskusil poravnati staro okno, zamenjal tesnilo (rezervna tesnila imam kupljena na metre, saj jih je treba zamenjati na vseh oknih). Potem bomo pa videli. Morda ne bo več puščalo, morda bo puščalo malo manj, mogoče bo pa še slabše. No, ja v to zadnje ne verjamem prav zares.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 247. dan

Saga o palubnem oknu, drugi del. Dopoldan odstranim okno, ki sva ga včeraj le provizorično postavila nazaj in si ga dobro ogledam. Malo je zvito, a ni tako hudo, da se ne bi dalo popraviti, si mislim. Seveda, pred letom in pol sem si mislil, da se ne da popraviti in sem kupil novega. Ampak takrat se je dalo kupiti novega. Zdaj pa se ne da in okno se mi zdi dosti boljše. Mogoče se je pa medtem pozdravilo samo od sebe. 

Seveda je okno polimano z vsem živim, da bi manj puščalo. Gor je srebrni lepilni trak, ki ga je sonce že skoraj do konca požgalo, in aluminijast trak, ki naj bi zdržal UV in korozijo 20 let, pa ga je požrlo v dveh letih. Ves naluknjan in nacefran je. Lotiva se odstranjevanja. Z acetonom ni pametno šariti preblizu leksana, da ga ne stopiš. Alkohol na srečo topi lepilo in ne topi 'stekla'. Ampak odstranjevanje je mukotrpno in dolgotrajno delo. Pomagava si s fenom, ki olajša celo stvar.

Medtem se bližajo črni oblaki in videti je, da bo danes res deževalo. Seveda bo deževalo, saj imava prvič na barki luknjo veliko 50 x 50 cm. Če to ne prikliče dežja, ga nič ne bo. Čez luknjo postavim ostanek izolacijske pene – take trde, debele 10 cm. Saj smo vendar v izolaciji, torej je treba vse dobro izolirati. Ne sprašujte me, zakaj imam slučajno na barki kos izolacije 10 x 60 x 70 cm, ker sicer lahko začnem razlagati, koliko lesa imam na barki, pa še kaj. Zunaj čez luknjo in izolacijo napeljem platno in vse skupaj dobro privežem.

Danes je vreme drugačno. Možno, da bo res deževalo. Najprej sem enkrat čez dan opazil, da ne piha. Tukaj skoraj vedno piha in se na to navadiš. Ko vetra ni, je prav nenavadna tišina. Kar nekako grozeče tiho je vse skupaj in črni oblaki, ki se zbirajo na severu, so vedno večji. In potem se ulije. Ampak zares. Tako ni deževalo že pol leta, za prej pa ne vem. Verjetno bi nama Lanzarote lahko plačal, da sva odstranila okno in s tem povzročila resen dež. Narava na otoku nama bo hvaležna.

Hitro sem tekel po fotoaparat in slikal to čudo. Ko sem aparat nesel dol, je dež že nehal, a deževalo je dovolj, da je precej peska spralo s sredine palube do roba barke. Ni ga sicer odplaknilo, vendarle smo na Lanzaroteju, ki ima v aprilu v povprečju 8 mm dežja, ne pa v Bohinju. No, moja platnena streha je dež držala bolje, kot ga je prej zvito okno. Lili je celo pripomnila, da se po nepotrebnem trudiva z oknom, ker je šotorka očitno boljša. Večino dneva sva čistila ostanke lepilnih trakov z zgornje strani okna in sikaflexa s spodnje strani okenskega okvirja.

Uspelo nama je tudi razstaviti zgornji pokrov, ki je sestavljen iz dveh polovic, veznih elementov, gume in stekla. Tesnilna guma ni v najboljšem stanju, ni čudno, da je puščalo. Vezni elementi znotraj okvirja so zviti in ni bilo enostavno spraviti zadeve narazen. V igri so bila velika orodja od kladiva, sekire, primeža in največjih izvijačev. Okvir je zadevo prenesel brez večje škode. Kako se bova šele zabavala jutri, ko bova sestavljala zadevo z novo tesnilno gumo! Ampak, lepo počasi. Saj čas imava. Jutri nikamor ne odplujeva in naslednje dni tudi ne. Vsaj za nekaj je tale karantena dobra. Človek ima čas, da naredi na barki nekaj projektov, za katere prej nikoli ni bilo časa.

Joj, skoraj bi pozabil. Mačje novice:
Za danes je bil napovedan lov na mačke s strani društva za zaščito živali, zato jim nismo dajali hrane, da bi jih oni lažje ujeli. Mamo sem danes popoldan videl. Ima na novo pobrit del desne tačke. Mladičev ni bilo nikjer. Zdi se, da je društvu uspelo. Zvečer pa mi Lili pove celotno zgodbo, ki jo je slišala od Italijana, ki občasno prespi v avtodomu na parkirišču: Ujeli so le enega mladička in mamo. Preostali trije so se skrili.

Mladiček je ostal v zavetišču in mu bodo iskali dom. Mama je bila sterilizirana endoskopsko in so jo torej lahko takoj vrnili k drugim mladičem na prostost. Očitno je cela zadeva ni preveč prestrašila, saj se je že meni brez problema pustila počohat, Liliki je pa kasneje precej razlagala in se pustila božati. Mama in preostali trije mladički so veselo jedli kekse, ki jim jih je nesla Lili. Baje bodo iz društva jutri poskusili ujeti še preostale mladiče.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 248. dan

Zjutraj se je sosedova punčka odpravila v šolo. Lepo se je oblekla in počesala, na rame si je dala nahrbtnik in je splezala z barke. Midva pijeva kavico in se čudiva, saj je danes vendar sobota, tako ali tako imajo šolanje od doma in nisem slišal, da bi se tule šole odprle. Sploh pa verjetno nimajo francoskih šol. Ne vem, ali sploh že hodi v šolo. Po mojem ima pet do šest let. Punca zakoraka po fingerju na pomol, potem pa na sosednji finger, pa še sosednji in tako veselo obhodi vse fingerje na našem pomolu. Gre še čisto do začetka in čisto do konca pomola in potem se vrne na barko. Zleze na palubo, zvezek in barvice strese iz nahrbtnika in začne risati. 

Kako lepo se igra šolo. Otrokom res ni treba veliko igrač, da se igrajo. Po moje več, kot imajo igrač, manj imajo domišljije. In tile na barkah pač nimajo veliko igrač.

Nebo se spet stemni. Za danes je napovedan še večji dež kot za včeraj. Grem na WC in ko se vračam, že dežuje. In to resno dežuje. Celo luže se delajo na cesti. Tisto včeraj se mi je zdel resen dež za Lanzarote, tole danes je resen dež na splošno. 

Najino provizorično okno drži vodo brez problema. Ampak v barko nama teče na sto drugih koncih:
1) Pred časom sva impregnirala sprayhood. Očitno ne dovolj. Kaplja skozenj. Blago je staro deset let, od tega dve leti na žgočem karibskem soncu. Ga bom poskusil še enkrat impregnirati, sicer bo potrebna zamenjava. Ah, ti neprestani stroški z barko.
2) Pred časom je puščalo pri panoramskem steklu in sva na novo zatesnila fuge. A očitno zadeva ne deluje. Termični raztezki so preveliki in kadar je hladno (danes je padal hladen dež) se šipa tako skrči, da fuga ne tesni več. Kako bomo to rešili, mi še ni jasno.
3) Desno okno v salonu. To vedno malo pušča in danes je seveda tudi. Je na seznamu za zamenjavo tesnil.
4) Pod prednjo posteljo v prvi kabini. Od kod pride voda, mi ni uspelo ugotoviti. Ni je veliko (za eno žlico v celem dnevu), ampak me jezi. Nimam kaj narediti, ker nisem odkril izvora. Cela stena je namreč prekrita z leseno oblogo, ki pa se je ne da odstraniti brez lomljenja, ker je delno prilepljena. Bomo pač pustili tako, kot je. Me pa jezi.
5) Nekaj kapljic je prilezlo še iz dveh stranskih oken, ampak to je verjetno zaradi prahu. Če se okno odpira, pridejo prah in kristali soli med okensko 'steklo' in tesnilo. Zadeva potem ne tesni 100 %. Ukrep za bližnjo prihodnost: očistiti okna in tesnila, namazati vsa tesnila in po potrebi zamenjati tesnila, ki so poškodovana.
Voda v marini je zaradi dežja postala rjava – barva bele kave. Po vodi plava tudi precej nesnage – v glavnem malih koščkov rastlinja in nekaj plavajočih vulkanskih kamenčkov. Ti so taki kot siporex, le da so črni in trši.

Tale dež skupaj z včerajšnjim bo verjetno kmetom zelo dobrodošel in bodo prihranili pri namakanju. Dobra stran tistih plavajočih vulkanskih kamenčkov je, da vpijejo zelo veliko vode in jo potem počasi oddajajo rastlinam (kot Perlit kroglice). Večina polj na Lanzaroteju je prekrita z njimi. Preprečujejo izsuševanje zemlje, ker delajo senco, če pa slučajno dežuje, vpijejo veliko dežja in prihranijo pri stroških zalivanja. 

Še mačje novice: enega mladiča so očitno odpeljali v zavetišče, saj so le še trije. Danes muca ni bila prav dobre volje. Verjetno si je opomogla od operacije in se ne strinja z ugrabitvijo njenega otroka. Danes so zvečer spet nekaj lovili mladiče, a ne vem, če so katerega ujeli.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 249. dan

Vreme je spet normalno za Lanzarote. O dežju ni ne duha ne sluha, veter kar precej piha s severa in znova poslušamo žvižganje vetra med jambori in štraji. Včeraj je padlo v treh nalivih kar 13,7 + 7 + 3,5 l = 24,2 l dežja na m2, kar je trikrat toliko, kot ga po navadi pade v celem mesecu aprilu. V Arrecifu so bile poplave. Tega v živo nisem videl, saj včeraj nisem bil v trgovini, zato prilagam nekaj ukradenih slik z neta z Lanzarote news. Videli smo le, da se je barva vode v marini spremenila v barvo bele kave.

Je pa danes dovolj toplo, da se je sladoled po večerji prav prilegel. Za večerjo so bili burgerji in pečeni melancani z olivnim oljem in česnom. Vrhunsko. To, da bi imel na barki sladoled, je bila že ves čas moja želja, a nikoli nismo imeli hladilnika, ki bi to omogočal. Sedaj pa ga imamo. Pred nekaj dnevi, ko sem bil v trgovini, sem prinesel še eno škatlo čokoladnih mini lučk.

Sladoled se lepo drži, je pa nekaj mehkejši, kot iz domače skrinje. Najin zamrzovalnik drživa nekako med -5 in -10. Sicer bi ga lahko ohladil na -18, a potem začne zmrzovati tudi v hladilniku. Če bom kdaj hotel imeti tako nizko temperaturo, bom moral med zamrzovalnik in hladilnik namestiti dodatno izolacijo. Vsi hladilni elementi so v zamrzovalniku, levo od predelne stene. Hladilnik se hladi le posredno preko te predelne stene in v hladilniku je po navadi temperatura +3 stopinje, če je v skrinji -5. Danes sva spet malo čistila okvir okna, ki ga morava popraviti. To je počasen postopek. Odstranjevanje zelo poškodovanega in zaradi sonca krhkega aluminijastega traku je možno delno s pinceto, a se precej trga, delno pa z odrivanjem s kosom mehkega lesa. Ostanke lepila se potem odstrani kemično.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 242. dan

Končno sem prišel do velikonočnega zajtrka. Od krščanskih praznikov praznujem vse, a le v tistem delu, ki spodbujajo, da se kaj dobrega poje. In velika noč mi pomeni jajca, hren, šunko, potico ...
Potico smo letos izpustili, saj tudi nisem kak poseben navdušenec. Šunko mi je včeraj uspelo nabaviti – sicer tako za na pico, a je bila čisto solidna. V hladilniku imava še pol kozarčka hrena. Še iz Slovenije!
Ja, vem. To je odstopanje od standarda – moral bi biti svež hren, a tukaj ga nisem našel. Drugi kraji, drugi običaji.

Po kratkem konzultiranju interneta (koliko minut je že treba ...) trdo skuhava jajčka. Lili naredi jajčno solato po receptu moje mame. No, verjetno je to dokaj standarden recept, a mi smo se ga naučili od mame:
narežeš štiri trdo kuhana jajca, naribaš notri eno jabolko, dodaš nariban hren (midva sva dala kar tistega iz kozarčka, saj svežega nisva imela), dodaš nekaj navadnega olja (ne bučnega ali olivnega), nekaj jabolčnega kisa, posoliš po okusu in zmešaš.

To je meni vedno najbolj velikonočna jed, ki zmaga celo pred potico. Res ne vem, zakaj tega ne jeva še kdaj drugič. Tole sva jedla s sveže popečenim kruhom in šunko. Jaz zraven še malo sira. Za prste obliznit.
Lep dan je bil danes, kaj dosti nismo počeli, saj je vendar praznik. Že lep čas se izogibam pisanju o virusu, tokrat bom pa vseeno napisal nekaj stavkov specifičnih za Kanarske otoke.

Tule policija zadevo jemlje skrajno resno. Včeraj so cel dan letali s helikopterjem nad otokom in so potem končno našli dve Nemki (mater in hčer), kako se sončita v nekem odmaknjenem skritem fjordu, daleč od vsega. Takoj so poslali tja policijsko patruljo in ju oglobili. Zagrožena kazen za to, da si zunaj stanovanja brez odobrenega razloga (nabava hrane ali zdravil) je od 601 do 3.000 evrov. Potem so našli še nekoga, ki je surfal in so seveda oglobili tudi njega, potem pa še nekoga, ki je peljal psa na potrebo predaleč od doma.
Skratka, kot v časih generala Franca. Meni se to zdi pretirano nasilje nad ljudmi, a baje je tako, da so Španci zelo družabna bitja in če malo popustiš, so takoj žurke povsod naokrog in postane zadeva neobvladljiva.
Tu sicer ni omejitve na domačo občino, a ta ni potrebna, ker je hujša splošna omejitev gibanja do najbližje trgovine ali lekarne. Na sprehod greš lahko le, da pelješ psa na potrebo. A največ dvesto metrov od doma. Policija zastrašuje ljudi tudi tako, da se proti večeru (preden zaprejo trgovine) vozijo po mestu s prižganimi modrimi lučmi (brez sirene) in s tem opozarjajo nase in na to, da te bodo zaprli, če te najdejo zunaj po zaprtju trgovin.
Na barkah je še v redu, saj se lahko sprehodimo do stranišča v marini, lahko se sončimo na palubi. Ljudje iz blokov pa sploh ne smejo na sonce. Le eden iz gospodinjstva gre lahko v trgovino. Le kako naj potem dobijo potreben vitamin D, ki krepi imunski sistem in nas delno obvaruje pred okužbo ter poskrbi, da morebitno bolezen lažje premagamo. Kakorkoli, upam, da bo te norije kmalu konec, čeprav trenutno nič ne kaže na to.
Danes je španski predsednik vlade povedal, da ne bo regionalnih izjem pri ukrepih in bomo vsi v zosu, dokler se razmere ne izboljšajo povsod. Na Kanarskih otokih (populacija enaka, kot Slovenija) smo sicer že dva dni brez enega samega smrtnega primera, novih primerov pa je danes 28, včeraj pa jih je bilo 31.

Marina Lanzarote, 243. dan

Groundhog Day (Svižčev dan). Kdor ne pozna tega filma, naj si ga ogleda. Zbudim se in še vedno je včeraj. Dan je dnevu enak, nič se ne dogaja, nič se ne spremeni. Vsaj zdi se tako. Svižčev dan se nam dogaja! Le datum se zamenja. Dogodek dneva je bil, da sem bil v trgovini. Res vznemirljivo. Ali res lahko samo čakamo, da mine še en dan, da se postaramo in počasi uvenimo? In kakšni so obeti za naprej?

Bolj, ko gledam in berem, kaj se dogaja po svetu, bolj se mi zdi, da nihče ne vidi izhoda. Zapovedali so nam cel kup omejevalnih ukrepov, ki se jih držimo. Omejili smo širjenje bolezni. Ampak kaj nam to pomaga? Po uradnih podatkih je okuženih v Sloveniji 0,06 % populacije. Če nadaljujemo s trenutnim trendom (pribl. 30 novih okužb na dan) bo čez eno leto okuženih 0,5 % populacije. Ali hočemo živeti v izolaciji še 200 let, da se populacija prekuži? Torej strategija izolacije očitno ne deluje, saj nima izhodne strategije.

Kaj hočejo z njo doseči? Naj nam povedo, koliko časa predvidevajo, da bo izolacija še potrebna? Seveda nihče tega natanko ne ve, a verjetno je tisti, ki je odredil izolacijo naredil kakšno simulacijo (najslabši, najboljši in najbolj verjeten scenarij). Kaj bo čez tri mesece izolacije drugače, kot je danes? Nič. Povsem isto bo, kot je danes. Ali čez pet mesecev? Cepiva še ne bo, populacija ne bo prekužena in torej nič bolj imuna kot danes.

Kaj hočemo doseči z izolacijo?

Zdravstveni sistem je imel zdaj en mesec, da se organizira in pripravi. Zdaj je čas, da se ukrepi ukinejo in da ga obremenimo. Ja, nekaj ljudi bo umrlo. Ampak tudi, če vztrajamo v ukrepih, bo nekaj ljudi umrlo. Le umirali bodo bolj počasi. Medtem pa bomo počasi umirali tudi vsi drugi. Na prvi pogled je videti kruto, a realnost je takale:
Če nekoga v domu za ostarele, ki bi sicer umrl od korone, uspemo ozdraviti in mu s tem podaljšamo življenje recimo za dve leti, smo kot družba pridobili dve leti človeka. A za to smo 99 ljudem vzeli dva meseca življenja, saj so čakali doma, namesto da bi živeli polno življenje, delali, se zabavali in potovali v daljne kraje. S tem smo izgubili 16 let človeka.

Kot družba moramo misliti kolektivno. Misliti moramo, kaj je najboljše za nas vse, ne le za tisti 1 % ljudi, ki bo zaradi virusa umrl kako leto prej, kot bi sicer. In tudi, če so podatki napačni in je okuženih desetkrat več, kot so uradni podatki, bo v enem letu prekuženih le 5 % prebivalstva. In če je res okuženih desetkrat več, kot so uradni podatki, potem je smrtnost desetkrat manjša, kot je to videti.

Torej: Če uradni podatki držijo, potem ukrepi nimajo smisla, saj ničesar ne rešijo, a uničijo gospodarstvo. Če pa uradni podatki ne držijo in je okuženih veliko več, potem pa ima virus podobno smrtnost kot gripa in ukrepi niso potrebni.

Zakaj le tiščimo glavo v pesek in čakamo. Čakamo na kaj?

P.S.
Obljubim, da se bom jutri lotil kakega projekta na barki, da bo dnevnik spet normalen in vesel. A tole sem moral dati iz sebe.

Marina Lanzarote, 244. dan

Zahodno od Portugalske je ciklon. Nizek tlak. In okrog njega se na severni polobli veter vrti v obratni smeri od urnih kazalcev. Zaradi tega se je veter obrnil tudi pri nas. Namesto tako imenovanih 'portugalskih pasatov', vetrov, ki pihajo s severa proti jugu ob portugalski obali in še naprej dol, piha z juga. Po navadi imamo tukajle na Kanarskih otokih ob stabilnem vremenu severni oziroma severovzhodni veter.

Za tiste, ki niso jadralci: severni veter je tisti, ki piha proti jugu, severni tok pa je tisti, ki teče proti severu. Logično. Pač, pri vetru povemo, od kod prihaja, pri vodi pa, kam teče. Samo toliko, za intermezzo, da vsi razumemo, od kod nam tule piha.Trenutno zaradi ciklona tule veter že cel dan piha z juga. Tako bo še prihodnjih nekaj dni, kar pomeni, da se je danes odprlo idealno vremensko okno za plovbo proti severu: Gibraltarju ali Španiji. Zato sta danes našo marino zapustili dve jadrnici. Za enega Amela s sosednjega pomola ne vemo, kam je šel – izolacija deluje tako dobro, da ne vemo, kaj se dogaja na sosednjem pomolu. Glede na to, da je Amel in da je imel francosko zastavo, je verjetno, da se je odpravil proti Franciji.

Drugi pa je katamaran, za katerega vemo, da gre na Korziko. Na njem je dodatni član posadke – Francoz z barke na našem pomolu. S svoje barke je pospravil vse, kar je lahko in jo dobro zaklenil. Katamaran ima stalni vez na Korziki. Ker so Francozi, jih bodo verjetno pustili pristati na Korziki (Francija) in jim najbrž odredili karanteno. Pred tem pa verjetno ne bodo mogli nikjer pristati. Vsekakor ne bodo mogli na kopno. V najboljšem primeru bodo kje lahko dotočili nekaj goriva. Do Korzike imajo kakšnih 11, 12 dni neprekinjene plovbe, mogoče kak dan manj, če bodo hitri, ali kak dan več, če bodo vetrovi neugodni. Če bi midva hotela odjadrati, bi sicer lahko, a potem bi bil problem, kje bi lahko pristala. Verjetno nikjer prej kot v Sloveniji.Do tam pa imava več kot 2300 navtičnih milj. Časovno to pomeni približno 450 ur. 

Za lažjo predstavo: časovno je to toliko, kot če bi se peljal z avtom iz Ljubljane do Moskve in nazaj DESETKRAT brez postanka. O tem se lahko zamislijo tisti, ki naju sprašujejo, zakaj kar ne odjadrava nazaj. Saj se da. Saj do sem sva tudi prišla. Ni pa prav prijetno biti toliko časa na pasaži. Še posebej zato ne, ker velik del poti poteka relativno blizu obal, skozi ožine in prelive. Treba je paziti na ribiče in na močan ladijski promet, pa na plitvine in tokove, pa na lokalne spremembe vremena. To ni tipična oceanska pasaža. Je veliko bolj naporna. Zato bova raje ostala kar tule. Za zdaj nama ni hudega.

Sanitarije v marini delujejo in so vzdrževane, trgovine v mestu so dobro založene, imava (sicer počasen) internet in praktično neomejeno količino brezplačnih telefonskih pogovorov znotraj EU. Danes sem celo odkril, da je neka čendlerija (navtična trgovina) od včeraj začela s telefonskimi naročili za material. Ta trenutek sicer še ni jasno, ali je prodaja možna samo podjetjem ali velja tudi za fizične osebe, a to bomo že nekako rešili. Potem nimam več izgovorov, da projektov na barki ne zaključim.

Marina Lanzarote, 245. dan

Dopoldan pokličem v tisto čendlerijo, ki je 'odprta'. Nekako se zmenimo. Moja španščina in njihova angleščina sta obe bolj ubogi.

Torej deluje tako:
Po telefonu se zmeniš, kaj rabiš, oni to pripravijo in ti določijo uro, ko prideš robo prevzet. Vrata trgovine so odprta, a je takoj za vrati je rdeča črta, do katere lahko stopiš, za njo pa širok pult, levo in desno pa verižica. Stopim na rdečo črto in vidim prodajalca, kako si nadene rokavice, masko in vizir ter pristopi do pulta. Lepo se zmeniva, kaj potrebujem, pripravi račun in robo, nato me povabi čez rdečo črto in verigo do blagajne, da odtipkam pin. Vrnem se za rdečo črto, izroči mi robo in sva gotova. Malo bolj počasi gre vse skupaj, a deluje.

Potreboval bi Siko 290 (za fuge pri tiku), 298 (za lepljenje tika na podlago) in 291 (za tesnjenje elementov – na primer palubnega okna). 298 niso imeli, najbližji nadomestek je 291.

Tisti del, ki mi pa ni čisto jasen, je pa to, da po novih malo zrahljanih ukrepih, ki veljajo od ponedeljka, nekaj nenujnega gospodarstva lahko deluje. A le, če zagotovijo ustrezno varno delo in distanciranje. Temu so v trgovini zadostili – torej je vse OK. In res ob upoštevanju teh ukrepov (samo ena stranka, maske, rokavice) je možnost okužbe res zmanjšana na minimum. 

Tisto, kar me bolj muči, je to, da še vedno ni nobene spremembe glede izhodov iz stanovanja. V Španiji je namreč ukrep bistveno strožji kot v Sloveniji, saj sploh ne smeš zapustiti stanovanja, razen za točno določene aktivnosti (recimo nakup hrane in zdravil). 

Bal sem se, da je bil sam nakup sicer po predpisih, a moja pot do trgovine in nazaj bi bila pa po mojem razumevanju kršitev, saj ni šlo za nakup hrane ali zdravil.
Da bi se izognil morebitnim dvomom, sem hkrati opravil še nakup nekaj hrane. Tako sem bil 'v prekršku' le za tistih 10 m, kolikor sem se oddaljil od najkrajše poti do moje trgovine z živili. Rezultat je bil, da sva danes jedla sveža pečena jetra! Lili je spet super skuhala.

Je pa tako, da je Špance treba držati na kratko, saj so nagnjeni k druženju in zabavam in bi jim bilo res težko dati le 'priporočila'. Tule v marini se prav pozna, da se večina drži omejitev (tudi ko nihče ne gleda) in ni druženja po barkah, razen Špancev. Če ti ne bi imeli ostre policijske kontrole, ne bi bilo od ukrepov nič. Sicer sem se danes lotil čiščenja prepustov (skoznikov). Umivalniki že prav počasi požirajo. 

V vodo sem spustil čoln in s čolna sem lahko dal roko dovolj globoko v vodo, da sem luknje pod vodno gladino čistil od zunaj. Nekatere so bile že tako zaraščene, da sem komaj ugotovil, kje bi morala biti odprtina. To sem delal s kosom lesa z ostrimi robovi. Z lesom ne morem poškodovati barke, lahko pa strem in odstranim školjke. Prednost je še, da les plava. Dvakrat mi je ušel iz roke, a je priplaval na površje in ni bil izgubljen.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Lov na gumonež, sreda, 12. avgust 2020

Včeraj smo prespali v zalivu Varko na kopnem nasproti Lefkade. Zvečer, ko so se vsi dnevni kopalci in čarterji umaknili, verjetno v civilizacijo, kafič na obali pa so zaprli, sta po dolgem času zavladala mir in tišina. Po dnu je pesek, na obali pa plaža iz okroglih kamenčkov, prav lepo. Da ne bi bilo vse tako mirno, pa smo sami poskrbeli za malo zabave. Zvečer je Jure peljal pse na obalo z gumonom. Gumon je povlekel na plažo in privezal na (očitno ne dovolj velik) kamen. Čez nekaj časa pride do nas sosed s svojim gumonom in mi pravi, ali vem, da naš gumon prosto pluje stran od obale. Pihalo je seveda z obale in to niti ne tako malenkostno. Skočim v njegov gumon in me pelje do našega, ki je bil že na dveh tretjinah poti od obale do barke! Presedlam v naš gumon, ki pa je bil do polovice napolnjen z vodo in se peljem do obale. Najprej sem seveda pomislila, da se je tam, kjer smo gumon lepili, odlepil, vendar se hitro pokaže, da tam vse drži. Nič jasno?! Nato se spomnim, da so enkrat vmes bili eni malo večji valovi od neke barke, ki je šla mimo. Očitno so ti valovi, ko so butali v plažo, gumon napolnili z vodo in ga »povlekli« v morje. Gumon je ostal cel, ker ni bilo nobenih skal. Sledilo je praznjenje gumona (Jureta in psov ni bilo na spregled še nekaj časa). Ker je bil zadaj motor, gumona nisem mogla dvigniti, da bi voda odtekla zadaj, zato je prišla v poštev metoda bujol. Tu se je pokazala uporabnost tega, da so plaže žal polne plastike, ki jo prinese morje. Samo obrnila sem se okrog sebe in že našla primerno kanto za praznjenje, ki je trajalo vsaj 10 minut, ker je bilo vode res veliko. Ko sem bila na koncu, se je pojavil Jure, ki mu ni bilo jasno, zakaj sem na obali, v suhih oblačilih (torej nisem priplavala) in zakaj praznim gumon. Sosedom smo se zahvalili s steklenico vina, gumon pa hitro dvignili na varno.

Budilka je zvonila ob 5. uri zjutraj, 6.45 pristanemo na Lefkadi pri črpalki, da še psi opravijo svoje, ob 6.53 smo že v vrsti (v bistvu samo dve barki) za most, ki se odpre ob 7. uri. Motorsailamo proti Paxosu, kjer ob 13. uri dobimo enega od zadnjih mest. Nato so ostala samo še mesta za turistične barke, s katerimi se je možno zvečer privezati, vendar je treba pred ne vem katero uro zjutraj priveze zapustiti.

V Gaiosu opravimo konkreten shopping hrane, hladilnik že zelo dolgo ni bil tako poln. Danes zjutraj natočimo še gorivo iz kamiončka/cisterne, sedaj pa smo na poti v Sivoto, na obali nasproti Krfa. Tu še nismo bili, tako da ne vemo, kako je tam. 

Plovba po Lefkaškem kanalu še pred sončnim vzhodom in Zoe, ki misli, da ne sme ničesar zamuditi. Ker jo je zeblo, se je v brisači skrivala za spryhoodom.

Metuljčkanje iz Kalamosa v Varko, dokler veter ni ugasnil … 

Sami zapleti in spremembe - Nedelja, 16. avgust 2020

Zadnje dni se je preveč dogajalo in ni bilo volje za pisanje bloga, v bistvu je tudi sedaj še ni. Če bi bilo vsaj približno po planih, bi morali biti sedaj v Italiji. Pa nismo. In tokrat nismo mi tisti, ki smo krivi, da so se plani spremenili. Spremenila jih je Italija, ki je odredila, da se morajo vsi, ki pridejo iz Grčije, testirati na koronavirus ali iti v karanteno. Saj, če bi ti omogočili opravljanje testa v luki, takoj ko prideš, tako kot je na letališčih, se ne bi niti pritoževali, ampak to seveda ni tako. Ne samo, da je teste možno opravljati samo v bolnišnicah, ki običajno niso ravno zraven pristanišč, tudi naval ljudi je takšen, da ne prideš ravno hitro na vrsto. Skratka Italija odpade. Okoli nas je množica razjarjenih Italijanov, nekateri se panično vračajo v Italijo, drugi so šele prišli, tretji tu na Ereicoussi bivakirajo, vsi pa so zgroženi nad svojo državo, ker so tak ukrep sprejeli tako na hitro brez kakršnekoli napovedi ali vmesnega časa, pred začetkom veljave.

Skratka še enkrat bo treba iti direktno na Hrvaško, kar pa bo najhujše za Berry, ki na barki noče lulati in kakati in bo spet trpela. Kot po navadi nastrada tisti, ki je najmanj kriv.

Start je planiran jutri, ko naj bi zapihal jugo, prihod v Cavtat pa enkrat v torek.

Še malo kronike za nazaj. V Sivoti oz. pri plaži Bella Vraka je bilo zelo lepo, punce so bile navdušene nad peščeno plažo, ki povezuje otoček s kopnim. Mesto Sivota pa je precej turistično in polno gneče. 

Naslednji dan smo iz Sivote šli v Kalami (to je skrajšana varianta, vmes smo naredili še nekaj ovinkov in neuspelih poskusov, saj je takrat prišlo ven to z Italijo in smo najprej mislili, da bi prečkali Jadran še isti večer). Skratka grozen dan, ko nam ni šlo nič prav.

Naslednji dan smo malo odmislili težave, ker smo se dogovorili za srečanje s posadkama Male in Lare, ki sta ravno pripluli v Grčijo. Srečali smo se na otočku Mathraki, ki je tretji izmed Diapontskih otokov, vendar za razliko od Othonoia in Ereikousse popolnoma neturističen. V luki smo bili samo mi trije. Gostilna pri luki zaprta, druga na vrhu hriba tudi, tretja, ki ima tudi penzion in prost prevoz s »Ko to tamo peva« busom do luke pa na srečo odprta. Punce so bile najbolj navdušene, ko smo se s, po njuno, »school busom« peljali nazaj na barko. Nam pa je tudi malo druženja zelo prijalo, malo manj pa mijauuu drugi dan. 

--- premor med pisanjem ---

Očitno te bloge predolgo pišem in se vmes pogosto kaj spremeni. Tokrat se je spremenilo to, da smo po klicu na pomorski mejni prehod v Dubrovniku, danes zjutraj, ugotovili, da je prihod na Hrvaško iz Črne gore dovoljen brez kakšnih omejitev, kot so karantene in testi. Z nekaj truda smo si nato uspeli na tak način interpretirati tudi uradni odlok, objavljen na internetu. Črnogorski odlok tudi pravi, da iz EU lahko vstopimo v Črno goro. Torej nič drugega kot poskusiti. To nam skrajša pot za približno 40 milj in čas na približno 24 ur, kar je za Berry na meji znosnega. Jutrišnji cilj je torej Bar.

To pa tudi še ni vse. V vmesnem času je preko nekih Italijanov, s katerimi sem se pogovarjala včeraj tu v luki, prišla novica, da lahko pluje tudi v Italijo, da se je treba le nekam prijaviti in da je nato možnost, da te izberejo za testiranje. To je menda izvedela neka Angležinja, ki je tudi namenjena v Italijo. Kasneje še sama preverim informacijo na pristojni zdravstveni instituciji v Pugli in najdem obrazec na internetu. Glede na to, da je bil idealen dan za prečenje v Italijo včeraj, in da je jutri videti kar primerno vreme za prečenje v Črno goro, bomo najverjetneje ostali kar pri Črni gori. Skratka norišnica zaradi te korone. Za drugo kot ukvarjanje s tem, kam se sme in kam ne, ostane bolj malo časa.

Nazaj v Jadranu - Torek, 18. avgust 2020

Za spremembo ta blog ni bil pisan včeraj ponoči med prečkanjem v Jadran, ampak danes. In tudi samo prečkanje je bilo malo bolj naporno in »zanimivo« kot običajno.

Kot že omenjeno, smo včeraj ob približno 6. uri zjutraj startali iz Ericousse proti Baru. Tokrat so se zapleti začeli že na samem startu. Okoli naše verige je bila zavita veriga in sidro od sosedov dve barki naprej. Predvčerajšnjem je precej pihalo in ker jim sidro očitno ni držalo najbolje, njihovim prvim sosedom pa še manj, so vrgli še eno dodatno sidro. Vrgli so ga seveda postrani, proti vetru in tako prekrižali dve drugi sidri. Ker je njihovo sidro obviselo kar na naši verigi in bilo z verigo še ovito okoli naše, je bilo »odvozlavanje« malo bolj nerodno kot po navadi, ampak ker je bilo sidro težko samo pribl. 10 kg, se ga je dalo prijeti v roko in odplesti. Sledil pa je takoj naslednji zaplet. Gumb za dviganje sidra, ki smo ga menjali v Samiju, je še slabši od prejšnjega in se včasih zatika. In se je seveda zataknil ravno pri dviganju zadnjih centimetrov verige in ni hotel spustiti, pri tem pa je šla varovalka. Jure je nato na hitro odklopil gumb in zamenjal varovalko. Sedaj namerava iz starega in novega gumba sestaviti enega, ki bi delal vsaj tako zanesljivo, da pridemo do doma. Še dobro, da imamo dodatne komande za sidro še v kokpitu. V vmesnem času smo že pluli proti Ericoussi in se usmerili proti Vlori. Odhajali smo praktično v gruči, saj je množica Italijanov izkoriščala ugoden veter za prečkanje. Na Jadransko obalo smo šli trije, poleg nas še Blaž s katamaranom proti Korčuli, in Hrvati z motorno barko proti Boki Kotorski.

Prvi del je bil še malo rolajoč zaradi valov od močnega maestrala, ki je pihal prejšnji dan, ko smo se približevali Vlori oz. Otrantskim vratom pa je zapihal napovedani jugo, najprej sramežljivo, v samih vratih in prvi del za njimi pa je pihal z 20–22 vozli. Lep del poti smo prejadrali z vetrom v polkrme, ko pa je padel pod 15 vozlov, smo motorsailali, ker nam je hitrost padla pod 5,5 vozla, kar je ogrožalo naš čim hitrejši prihod v Bar zaradi napovedanih neviht (za Bar so bile napovedane nevihte ob 5. uri zjutraj) in zaradi Berry seveda. Veter se je včeraj popolnoma držal napovedi, kar se tiče smeri in moči. Jugo je pred mrakom praktično ponehal, v drugem delu noči pa je zapihalo z obale – s SV okrog 10 vozlov. Prvi del noči je bilo jasno, v drugem delu pa so se začeli nabirati oblaki z vseh strani in bliskalo se je nad Albanijo. Kako uro kasneje se je začelo bliskati še na Z in SZ, v zelo širokem pasu. Naš radar ima domet 48 milj in nevihta na njem še ni bila vidna. Interneta ob Albaniji in Črni gori seveda nismo imeli, tako da nismo mogli pogledati, če se nam približuje. Ob 4.30 smo vpluli v luko Bar. Ker smo tu že nekajkrat bili, smo vedeli točno, kam moramo, čeprav je bel svetilnik na rtu na vhodu, ki naj bi imel domet 20 milj, komaj mežikal in smo ga videli šele, ko smo bili nekaj metrov od njega. Glede na to, da gre za trgovsko luko in da je bilo to sredi noči, smo celo klicali luško kapitanijo po postaji, vendar se niso oglašali, očitno so spali … Z malo truda smo se privezali na carinski pomol, ki ni v najboljšem stanju, predvsem pa na njem primanjkuje bitev. Nevihta pa se je razblinila, preden je prišla do Bara. Nato smo za dobro uro zaspali, ob 7. uri zjutraj pa uredili vstopne formalnosti, hitreje kot kadar koli do sedaj tu. Celo plačati vinjeto se je dalo na luški kapitaniji in ni bilo treba iti na banko. Nato smo se premaknili v marino in šli končno spat. Ker je bila noč kratka, pa še nevihte so se podile naokrog, sva bila ponoči oba budna, temu primerno sva bila zjutraj kot zombija. Berry je preživela (seveda 24 ur brez lulanja in kakanja) lažje kot zadnjič 30 ur.

Danes je bila najpomembnejša stvar, da smo kupili internet, 1000 GB za 10 evrov, da smo spet povezani s svetom in da nam ne bosta Telekom in A1 spet pošiljala kakih norih računov. Kasneje smo si na radarju na Windiju ogledali nočno nevihto in ugotovili, da je bila ogromna, zato se je tudi bliskalo v tako širokem pasu. Blaž, ki je plul na Korčulo, je poročal, da je šel skozi in da je bila kar konkretna. Malo prej se je pripeljala mimo še ena nevihtica, ki pa se je nekako nad nami razblinila, čeprav je nekaj ur prej dodobra namočila Dubrovnik. Tu je bilo nekaj bliskov relativno blizu in tri kaplje, toliko da barke sploh ni zmočilo do konca. 

Sončni zahod, ki je nakazoval prihod poslabšanja vremena.

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 237. dan

Mislim, da se pri nas že pozna pomlad. Ponoči in podnevi je kakšno stopinjo topleje kot prej. To je ravno tista razlika, da ob sončnem zahodu zvečer (če fizično nič ne delaš) ni treba obleči dolgih hlač in dolgih rokavov, malo kasneje pa še termo nogavic. In čez dan se takoj spotim, če kaj delam. Da se temu izognem, raje nič ne delam.

Pravijo sicer, da je treba na barki vsak dan narediti vsaj eno stvar za barko, ker bo sicer treba naslednji dan narediti tri. 

Strokovno se temu reče 'preventive maintenance' oziroma preventivno vzdrževanje. To pomeni, da zadevo redno vzdržuješ, preden se pokvari. Lep primer s kopnega je redni letni servis avta, ki ga narediš, tudi če ni nič narobe z njim. In na barki je enako. Lahko stvari vzdržuješ v dobrem stanju, lahko pa počakaš, da kaj crkne in imaš potem po navadi več dela in stroškov.

Danes sem šel v trgovino. Tudi tu gre za preventivno vzdrževanje zalog, saj nočem, da se mi zgodi katastrofa – da odprem hladilnik in notri ni hladnega piva ali pa mleka za kavo. Malo sem slikal na poti iz trgovine. Arrecife je eno najgrših mest, kar jih poznam, na enem, zame najzanimivejših otokov. Ker tu skoraj ne dežuje, nič ne raste (razen tam, kjer redno zalivajo), zato na ulicah ni zelenja. Strehe so samo ravne betonske plošče – se pravi, ko ulijejo stropno ploščo, nad njo ni ničesar, saj ni potrebe po tem. To daje nam, vajenim poševnih streh občutek, da je vse nedograjeno in na pol razsuto. Ker ne zmrzuje, so vodovodne in odpadne instalacije velikokrat kar odkrite. Če k temu dodamo še odpadanje barve (sol in veter hitro uničita fasado), je slika neurejenosti popolna. V bolj turističnih ulicah sicer poskrbijo za nekaj lepši videz, a ko grem skozi spalno naselje, je videti precej razsuto. 

Danes sem naredil le en manjši projektek: redni servis na črpalki WC-ja. Pozimi sem obnovil WC-je in na temle imam novo desko, ki je hkrati bide. Torej, če tu zmanjka papirja, ni krize. Deska se tudi mehko spušča, da ne razbije školjke, če kdo pozabi spustiti desko v valovih. Ampak črpalka pa je ostala. Nisva vgradila električne (kar je bila moja originalna ideja), ker je bila admiralica proti.

Jabsco črpalko pa je treba za mehko delovanje redno vzdrževati. Minimalno, kar je treba narediti vsaj enkrat na mesec, raje na 14 dni je, da se črpalko odpre in se namažejo gibljivi deli in tesnila. Jaz za to uporabljam vodoodporno mast, ki drži dokaj dolgo in ne poškoduje tesnil. In ker je to umazano delo, ga seveda opravlja kapitan osebno. Vse skupaj traja le 15 minut, od katerih še največ časa porabim za temeljito umivanje rok po delu. Ogleda slik ne priporočam med večerjo.

Marina Lanzarote, 238. dan

Prav prijetno vreme je tukajle na Kanarskih otokih. Že zjutraj je dovolj toplo za kratke hlače in zvečer ni treba zapirati barke, takoj ko zaide sonce. 

Danes sem šel spet v trgovino. Ja, vem, izzivam karanteno. Priporočilo je, naj se gre v trgovino čim bolj poredko. A včeraj nisem dobil krompirja in kumare. Krompirja imamo sicer še nekaj, a admiralica rabi rezino sveže kumare za gin tonik. Mislim, da je to dovolj dober razlog za izlet do trgovine.

Tu se res vedno vse dobi, le včasih kakšnega artikla ravno tisti trenutek ni na polici. Zadnjič enkrat ni bilo čokolade, enkrat ni bilo topljenega sira, včeraj niso imeli kumar in krompirja. Lahko bi šel v sosednjo trgovino, a raje grem naslednji dan.

In danes sem si izbral Dino v centru, saj je do tja lep sprehod ob obali Atlantika in lahko gledam valovanje morja. Tule v marini smo sicer v vodi, a ne vidimo pravega morja, saj je plovna pot v marino zavita, na strani proti morju pa se dviga visok zid, ki ščiti cesto, trgovine in marino pred viharnim morjem. Čez tisti zid vidim le, če splezam na jambor. Hm, saj ni neumna ideja. To bom naredil jutri. V višino se lahko sprehodim po barki več, kot v dolžino. Jambor je namreč visok 18 m, barka pa je dolga le 15 m. Tokrat me je na poti iz trgovine prvič ustavili policist, ki me je vprašal, kam grem. In sem rekel, da v marino. Pa vpraša, kam v marino? In sem rekel na barko.

Potem je lepo rekel OK, me pozdravil in se odpeljal naprej. Šele potem sem se spomnil, da bi nekdo lahko šel v marino tudi kar tako, na sprehod, kar ni dovoljeno. Če pa tam živiš in se s polnim nahrbtnikom vračaš iz trgovine, je pa v redu. 

Malo naprej je ustavil nekoga, ki je imel veliko vrečo in iz nje metal kose kruha v morje. Ne vem, kaj sta se zmenila, a krmljenje prostoživečih živali je v ukrepih omenjeno, kot dovoljena izjema in je torej dovoljen razlog, da si na ulici. Sicer je bilo to mišljeno za prostovoljce iz zavetišč, ki skrbijo za prostoživeče mačke, saj po moje ribe ne potrebujejo dodatnega hranjenja. Ali pač. Kaj jaz vem. V glavnem sta le izmenjala nekaj besed in potem se je policist odpeljal dalje. Očitno je dovoljeno tudi krmljenje rib.
In ko smo ravno pri prostoživečih mačkah: 'Naša' muca je dobro hranjena, mladiči rastejo in pod avtom imajo vodo in mačje kekse. Na vetrobransko steklo avta pa je nekdo dal list z obvestilom, da v motorju živi mačja družina in naj ne prižigajo motorja.

Dokler traja tole koronasranje tako ali tako nihče ne bo prižigal motorja, saj gre za avto rent-a-car podjetja in ta so zaprta. Baje je kanarska vlada Madridu predlagala delno omilitev ukrepov za Kanarske otoke, saj se bolezen tu širi nekaj počasneje. Bomo videl, kaj bo iz tega. Menda naj bi zagnali nekaj proizvodnje, a nič takega, kar ima stik s končnimi kupci. Se pravi, da verjetno še vedno ne bom mogel kupiti tistih nekaj tub Sikaflexa. Aja, slik mladičev žal še nimam, ker so plašni in čim kaj motovilim okrog, stečejo nazaj v motor Fiata in se ne pustijo slikati. Mama pa mi vedno priteče naproti. In zvečer je toliko pripovedovala, da me je prepričala, da sem šel na barko po skledico keksov. Očitno so moji keksi boljši od tistih, ki so že bili tam, saj se jih je lotila z vso vnemo. En belo-črn maček je prišel blizu. Nekaj večji je, verjetno je mačkon, mogoče celo oče mladičev, a ga je samo srepo pogledala in se je umaknil na dva metra razdalje. Tu očitno še mački spoštujejo ukrepe fizičnega distanciranja. Upam, da bom jutri lahko nalimal kako slikico mladičev.

Marina Lanzarote, 239. dan

Trudim se, da v dnevniku ne pišem preveč o saj-veste-čem, saj so virusa že tako polni vsi mediji, kamorkoli pogledaš. In občasno pogledam, kaj pišejo lokalni – kanarski mediji. Ker ne znam špansko, seveda ne razumem veliko in si pomagam z Google translate. To je šele veselica. Včasih so rezultati precej komični.
Danes sta zmagala tale dva prevoda:
Namesto 'Zdravstveno stanje na Kanarskih otokih' je Google ponudil 'Zdravje kanarčkov'.
Namesto 'Sanitetno osebje daje vse od sebe' pa je napisal 'stranišča dajejo vse od sebe'.
Brez originalnega teksta v španščini sploh ne bi vedel, o čem članek govori. Ob tem se spomnim na nekatere članke iz slovenskih medijev, kjer se povsem jasno vidi, da 'novinar' ne razume pomena novice v originalnem jeziku in pač mehansko prevede in naredi kup neumnosti.

Mačji mladiči so očitno brali dnevnik in se nočejo slikati kljub podkupnini v obliki 'namočencev'. Namočenci so mačji keksi, ki jih namočimo v malo vode. Večino vode keksi popijejo in postanejo lepo mehki in večji, nekaj vode pa se spremeni v nekaj podobnega juhici. To imajo mački radi. Tudi naša mačja mamica se je spravila na namočence s polno paro. Najprej je posrebala juhico, potem pa še skoraj vse razmočene kekse. Od mladičev je prišel ven le eden, a še tisti se je raje igral z maminim repom, kot pa jedel. Očitno dobro skrbi za njih. Ugotovil sem tudi, zakaj ima raje naše kekse. Eni ji dajejo pasje kekse, ki so precej manj kalorični od mačjih. Doječa mamica pa rabi veliko energije. Sem pa opazil tudi neke povsem male kekse, ki so verjetno junior. Vode ima tudi vedno dovolj.

Za rekreacijo sem zlezel na jambor in pregledal štraje in vse drugo. V glavnem je vse OK, le pri dveh zaključkih se pojavlja nekaj malega rjave zabarvanosti. To lahko nakazuje na korozijo v notranjosti zaprešanega zaključka zajle. Za popolno varnost bi bilo verjetno dobro enkrat kmalu vse zajle zamenjati. Tega vzdrževanja (in stroškov) ni pri barki nikoli konec. Naše zajle so stare 15 let, marsikatera zavarovalnica noče zavarovati plovila, če so zajle starejše od 10 let. In na splošno priporočajo menjavo na deset let. Je pa zanimivo, da tole ozračje na Kanarskih otokih ni tako dobro za rostfrei, kot bi si na prvi pogled mislil.

V zraku je še dosti soli, saj precej piha in veter pride čez morje. Mešanica soli in peska se usede na zajle, ponoči pade nekaj rose in že je narejen prvovrsten koktajl, ki razžira kovino. Na Karibih je vsaj redno deževalo, da je spralo sol, tukaj pa sol ostaja na kovini in dela škodo.

Marina Lanzarote, 240. dan

Wikipedija pavi, da je velika noč največji krščanski praznik. Midva nisva barvala jajc, ker nas že dosti farbajo. Vsi, od medijev do politike. In nas vlečejo za jajca. Toliko o farbanju in jajcih.

Biblija pravi, da so na veliki petek Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Nas so križali pred mesecem dni in nič ne kaže, da bomo lahko kmalu vstali od mrtvih. Še vedno smo pribiti na istem mestu.

Na druge teme:
Pri nas na Lanzaroteju spet malo bolj vleče veter. Ni kakšne hude sile, a teh 15 do 20 vozlov je dovolj, da žvižga po marini. V neposredni bližini marine je vetrna elektrarna z nekaj vetrnicami. Iz tega je mogoče sklepati, da tudi v marini ni kakšnega omembe vrednega zatišja pred vetrom. A nič zato. Marina je dobro zaščitena pred oceanskim valom in edini val, ki ga tule čutimo, je takrat, ko pilot pristaja na pomolu nasproti nas. Val od vetra ima samo en km razdalje, na kateri se lahko razvije, pa še na tem odseku je kup ovir na poti. Med drugim cel kup bark in plavajočih pontonov ter nekaj čeri in plitvin, ki ga razbijejo. Na barki naše velikosti ga skoraj ne čutimo.

Toliko časa sva že v marini, da se bojim, da sva se razvadila in stvari puščava naokrog tako kot doma. Ko spijem kozarec vode, ga odložim na mizo. Halo! Na barki se to ne dela. Na barki je treba vsako stvar dati takoj na svoje mesto, da se ne prevrne in razbije. Po mojem bova prvih nekaj dni po izplutju (oooo, le kdaj bo to ...) vsa obtolčena in bova razbila kup stvari, preden se spet navadiva.

Danes je Lili (njen čin admiralice je trenutno na čakanju, saj ne odloča o tem, kdaj in kam bomo pluli, drugi odločajo o tem), torej danes je Lili končno uspela slikati vse mladiče in še očeta. Mama je vedno prva pri hrani, saj doji in ji je to prioriteta. Danes so se mladiči pririnili zraven takoj za njo, oče pa je bil v bližini in je čakal skrit za kolesom avta. On je jedel na koncu, ko se je njegova družinica že napokala. Lepo od njega. Je pa res, da on nima omejitve gibanja in lahko gre, kamor hoče.

Marina Lanzarote, 241. dan

Že takoj zjutraj sem dokazal svoje nepoznavanje krščanskih praznikov. Lili me je vprašala, kaj kopljem po hladilniku in že zjutraj zlagam ven pivo. In ji odvrnem, da iščem jajca. Hotel sem jih trdo skuhati, da bi naredil jajčno solato s hrenom – za velikonočni zajtrk. In me razsvetli, da je to jutri. OK, tudi prav.

Danes je oprala dve žehti perila, tale najin pralni stroj je res zlata vreden. Moja dva projekta za danes pa sta bila: izlet v trgovino in čiščenje alg s spojlerja. Ko sem prišel pred Mercadono, ki je bila zaradi praznikov dva dni zaprta, me je presenetila vrsta za vstop v trgovino. Po navadi čaka v vrsti nekaj ljudi. V trgovini je naenkrat lahko omejeno število ljudi, pred vstopom si je treba nadeti rokavice in razkužiti roke, kar tudi traja, zato je včasih treba počakati kako minuto. Danes pa šok: vrsta iz trgovine dol po tekočih stopnicah, pa na parkirišče, pa do garažne hiše, pa nazaj do ulice! Toliko ljudi nisem videl že od začetka karantene. Resda so stali 2 m drug od drugega, a vseeno – čakal pa ne bom. In grem pogledat sosednjo stavbo – HiperDino (konkurenca). V vrsti stojita dva in preden pridem do vrste, sta oba že notri. Prvič sem v tej trgovini, ki je velika in nič ne najdem. Vse je nekako razmetano naokrog, zame brez logičnega razporeda. Dobim nekaj stvari, toliko da napolnim nahrbtnik in se vrnem na barko. 

Popoldan očistim spojler na Heronu. Beneteau 473 je zgrajen tako, da je zadnji rob spojlerja pod vodno gladino. To sem videl na vseh 473, ki sem jih opazoval do sedaj, Heron pa ima mogoče zaradi obtežitve rit še malenkost bolj v vodi. Rezultat je, da po zadnjem robu rastejo alge in podobna nesnaga, saj je rob spojlerja iz prožne plastike (PVC ali nekaj takega), zadnja stena pa je bel gelcoat, torej to dvoje ne more biti pobarvano z antivegetativno barvo. Saj ni hude panike, vsake toliko časa (v tropih vsaj enkrat na teden, tule na en mesec) je treba odstraniti rastlinje. Najprej na grobo s krtačo, potem pa še s plastično mrežico, tisto, v kateri prodajajo limone ali krompir ali kaj takega. Ta najbolje pobere dol vso nesnago in ne poškoduje gelcoata ali mehkega dela spojlerja.

Upanje, da se bodo Kanarski otoki prej izvili iz primeža karantene, se ni uresničilo. Sprostili bodo sicer nekaj gospodarstva, a nič takega, kar ima stik s končnimi strankami. Ljudje so že kar malo nesrečni. Enim primanjkuje plina, drugim česa drugega. Tule ne moreš nič naročiti na dom (na barko). In ne moreš recimo kupiti novih japank ali hlač, če se ti stare strgajo.

No, ja lahko bi bilo še slabše. Recimo v Panami ne moreš kupiti piva, vina ali česarkoli alkoholnega. V celinski Španiji pa so nekatere marine enostavno zaprli. Zaklenili WC-je in tuše, zaprli vodo in elektriko in prepovedali bivanje na barkah. Kam bodo šli ljudje, jih ni preveč zanimalo (prevozov ni več, hoteli so zaprti ...). Eni se zdaj švercajo na svojih lastnih barkah in upajo, da jih varnostniki ne najdejo.

Ker se dosti drugega ne dogaja, spet objavljava slike malih mačkončkov, kako jedo in rastejo. Moja napoved: še dva dni in bodo Lili jedli iz roke in se pustili mečkati. Danes so ji prišli že dokaj blizu.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Dočakali smo dež, sreda, 05. avgust 2020

In dočakali smo tudi dež v Grčiji, kar vsaj poleti ni ravno pogosto. Težko bi rekli, da je bil to naliv, ali pa da nam je vsaj opralo barko, ampak približno 15 minut pa je zjutraj deževalo. Ko smo zaprli vsa okna, je seveda nehalo. Je pa vsako noč toliko rose, da je zjutraj barka tako mokra, kot da bi pošteno deževalo.

Od predvčerajšnjim smo znova na Meganisiju v zalivu Atherinos, le v drugem stranskem zalivčku kot zadnjič. Tu je zelo prijetno in mirno, kar dokazuje tudi barka, ki je sidrana zraven nas. Ta je bila namreč tu na istem mestu, že pred 14 dnevi, ko smo bili tukaj. Kljub temu bo tri dni verjetno dovolj in bomo šli, če se plani vmes seveda ne spremenijo, jutri pogledat Spartakori, zaliv in vasico na drugi strani Meganisija, kjer za čuda še nismo bili. 

Glede na to, da se kaj drugega zanimivega ne dogaja, še malo pasje kronike. Zoe je postala »ogromen« pes in sploh ni več majhen mladiček. Tudi skoči lahko že, kamor hoče. Življenje na barki se ji verjetno zdi edino običajno. Berry, gospa v letih, se je precej pomladila in shujšala, ker se je prisiljena igrati in divjati z malo zverjo. Na trenutke se sicer obnaša, kot da ji je odveč, vendar ko pade v igro, čisto pozabi, da je gospa v letih. Igra, posebej večerna pred spanjem, pa bi bila po mojem pri tistih, ki niso navajeni igre dveh terierjev, videti bolj kot pasja borba. Zelo divje in renčeče. 

Sobota, 08. avgust 2020

Tudi Meganisi ima svojo napako. Spartakori. S staro vasico na vrhu hriba, samo po sebi, ni nič narobe. Zaliv pod njo pa že sam ni imel ravno sreče, ker je odprt na SZ, nato pa so ga še masovno zasedle flotilje. Del obale, ki je zaščiten pred vsemi vetrovi, je bil že ob 11. uri zjutraj v celoti rezerviran za ne vem katero flotiljo, na delu nasproti, za moj okus veliko preveč odprtem na SZ, se je prostor dalo dobiti, so ga pa kljub temu popoldne razne flotilje zapolnile do zadnjega cm. Popoldne je seveda začelo pihati, tako da so privezi postali zelo premetavajoči in zategujoči in zabava je bila zagotovljena. Ker je prvega pol metra pri obali plitko, se barke vežejo s premcem, ne pa s krmo, kot običajno. Napeljani pa so celo muringi. Skratka privezani smo bili s premcem in valovi (ne posebej veliki) so prihajali od zadaj, tako da je barke zategovalo. Nič posebnega, če tu ne bi nastopila naša lenoba, pozabljivost ali ne vem točno kaj. Levo sprednje oko/vodilo za vrv je bilo že nekaj let razmajano in tudi že nekajkrat na »zimskih« TO DO listah, pa se je vedno nekako »izmuznilo«. In tako kot se po navadi zgodi s stvarmi, ki bi jih človek moral rešiti, pa jih ne, se je v tem premetavanju včeraj to oko/vodilo do konca izpulilo in spet imamo nekaj za popravljati.

Pika na i pa je bila, da tudi z večerjo v gostilni, v vasi na hribu, nismo imeli sreče. To se v Grčiji res redko zgodi.

Zadnje dni se je tudi tu vreme malo skisalo. Dogaja se sicer nič posebnega, razen da je pihalo z juga, eno jutro je 15 minut deževalo in en večer je v daljavi grmelo in se bliskalo, so pa skozi napovedane nevihte in razni grdi oblaki se plazijo mimo. Satelitska slika pa je tudi že tri dni enaka: okrogla oblačna gmota se vrti na mestu: od sredine Jadrana, do juga Italije, do tu in notranjosti Balkana. Koliko časa se še lahko tako vrti, ne vem, napoved pa je bolj ali manj enaka za približno 5 dni naprej. Žal pa tudi prave vročine ni več. Večina je zaradi tega verjetno zadovoljna, mi, ki imamo radi 35 +, pa nismo najbolj.

Ker smo potrebovali trgovino na primerni razdalji od barke (ne npr. 1 km stran), smo bili v dilemi, kam iti danes. V igri so bili Kioni, Sivota in Kalamos. In zmagal je Kalamos, ki mi je zmeraj bolj všeč. Ravno prav veliko mestece, kjer je še nekaj domačinov, ne pa samo vse za turiste in v redu luka. Po malo razpredanja sva prišla do zaključka, da je garancija za »uničenje« nekega kraja to, da dovoliš flotiljam rezervacije. S tem postane vse instant, vsa pristnost, prijetnost in razlogi, da bi kraj obiskal, pa izginejo. Do sedaj je to pravilo veljalo za vse takšne kraje, v katerih smo bili. Upam, da se na Kalamosu to ne bo zgodilo. Za zdaj ni videti, da bi flotilje lahko vnaprej rezervirale celo luko. Jutri (sedaj je že danes) ostanemo še tu. 

Ponedeljek, 10. avgust 2020

Sedaj pa zares proti severu in domu

Tri dni smo bili na Kalamosu, od tega en dan preveč. Zakaj preveč, lahko vidite v spodnjem videu, ki mislim, da ne potrebuje komentarja. Kaj takšnega si nismo mislili, da je možno, niti teoretično, kaj šele, da bi lahko to doživeli in preživeli brez posledic. Na srečo ponoči ni bilo kakega močnega vetra ali nevihte, kot eno noč prej. Očitno sem ni za hoditi na vrhuncu sezone. Menda da George vsak večer tako spakira celo pristanišče. Vsak, ki pride v pristanišče, ga nekam stlači. »Polno je, pojdite drugam« ne obstaja. Sosedi pravijo, da so včasih tudi tri vrste bark!!

Danes smo uradno začeli pot proti severu, jutri gremo predvidoma čez most. Nova informacija glede mosta: most je menda spet na svojem mestu in odpira se spet vsako uro od 6. ure zjutraj dalje (ponoči pa po potrebi). Takšno informacijo smo pravkar dobili po telefonu od Marine Lefkada, zato, upam, da drži.

Zadnje dni sva dejansko cele dneve delala, ker moramo do 1. 9. končat projekt, ki smo ga začeli konec junija in se rahlo mudi. Sploh, ker bomo naslednje dni precej pluli in bo manj časa.

Pristanišče v Kalamosu včeraj zvečer.

George, ki »sidra« prvi katamaran v drugi vrsti. Takšno početje je tu možno pogosto videti.

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 233. dan

Hja, včeraj sem narobe napisal, kdo govori angleško od sosedov Francozov. Sem bil pač v 'kleti' in lepil panele na bojler in nisem dobro dojel, kaj se dogaja zgoraj. V resnici zna angleško ta mala hčerkica, ne ta velika. Šest mesecev so bili na Irskem, pa se je ta mala naučila. Hja, ta mala je zanimiva žverca. Že zdaj malo manipulira s starejšo sestro in starši. Kaj šele bo, ko odraste.

Danes sta sestrici z vedrom ujeli ene dve mali ribici (taki 5 cm veliki) in ju previdno dali v prozorno plastično skledo. In sta imeli svoj akvarij in veliko veselja ob tem. Ribicam sta dali dovolj svežega morja. Že čez pet minut pa je starejša sestra rekla, da jih je dovolj in jih je treba zdaj izpustiti. Mala je bila malo žalostna, a po mojem sta vedeli, da se ribicam ne piše nič dobrega v tisti posodi. Obe sta gledali, ko so ribice odplavale pod barko. Tako zelo od blizu sta gledali, da je moral oče spustiti opozorilo, naj ne padeta v vodo.

Imajo nov Beneteau Oceanis 45, ki se mu na krmi odpre kopalna ploščad (seveda brez ograjice). In od tam do padca je le majhen korak, če si star pet let in gledaš za ribico. Sicer pa sestrici dosti 'kuhata'. Najpopularnejša jed je 'kapučino'. Danes sem ga bil tudi jaz deležen. V posodo daš vodo in tekočino za pomivat posodo, mešaš in stepaš, (malo poliješ) in že lahko ponudiš odličen 'kapučino' z veliko pene.

No, vidite. Tako nič se tukaj ne dogaja, da je glavni dogodek to, kako se igrata sosedovi hčerkici. Mačka je očitno dobila še enega dobrega skrbnika, ker je postala bolj izbirčna in je očitno sita.

Danes, ko sem nesel smeti, se je izstrelila iz kontejnerja kot raketa. Odličen odriv in vse točke za slog. Spet sem bil v trgovini. Danes je bilo treba celo malo počakati za vstop, ker je bilo več ljudi. Skrbijo, da notri ni gneče in smo lahko vsi oddaljeni eden od drugega 2 m. Prijetno je kupovati, ko ni nobene gneče niti med policami niti na blagajni. Preskrbovalne verige so tu očitno zasnovane za otok poln turistov. Sedaj, ko turistov praktično ni več, je povsod vsega dovolj in nikjer nobene gneče.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 234. dan

Topleje je, kot prejšnje dni. Ko tole pišem, je ura devet zvečer, pa sem še v kratkih hlačah in barke še nisva zaprla. Pustimo to, da je admiralica že v debelem flisu, to je druga zgodba.

Tudi veter je manj nasilen. Sicer nisem meril hitrosti, a nič ne žvižga med štraji. Vremenarji pravijo, da je bilo čez dan med 10 in 15 vozlov in valov je komaj za kak meter. Tole bi bilo idealno vreme za sidranje pri Graciozi, ali lepo enodnevno jadranje za zabavo. A žal ni nič od tega. Čepimo v marini in čakamo, da panika mine. Je pa vremenska slika te dni kar zanimiva.

Azorski anticiklon se je spustil zelo zelo nizko na 22° severne širine in je torej celih 10 stopinj južneje od nas. Po navadi pa je blizu Azorov (od tod ime), se pravi okrog 35 do 40° severne širine. Navzdol so ga potisnili trije cikloni, ki so dokaj nizko nad severnim Atlantikom. To je precej spremenilo sliko običajnih vetrov na Atlantiku. Recimo, da ne bi bilo korone in bi lahko jadrali:

• Za pot s Kanarskih otokov na Karibe bi moral iti zelo zelo južno, še precej južneje od Zelenortskih otokov, da bi ujel pasatne vetrove, sicer bi se ujel v brezvetrje.
• Za pot s Karibov proti Evropi, ki po navadi zahteva dosti orce in pot najprej zelo na sever, preden se lahko obrneš na vzhod, pa bi jadral z vetrom v krmo s Karibov direktno proti Gibraltarju.

A zadeva ne bo trajala dolgo. Že čez nekaj dni bodo razmere drugačne, kar bi bilo treba seveda upoštevati pri planiranju poti. Ravno zaradi vremena in vetrov pravijo, da je urnik eden izmed največjih sovražnikov jadralcev. Če moraš na pasažo po urniku, lahko naletiš na izredno neugodno vreme, če pa lahko počakaš na ugoden veter, je praviloma udobneje in hitreje. To smo na lastni koži preizkusili pred leti, ko smo za prečenje Atlantika imeli na barki prijatelje z omejenim številom dni dopusta in letalsko vozovnico za vrnitev v Evropo. Ker nismo več mogli čakati, smo dobili zvrhano porcijo neviht in premočnega vetra in neugodne valove. To zimo pa sva se po Kanarskih otokih potepala glede na vreme in sva imela večino pasaž med otoki dokaj ugoden veter. No, ja, glede na razmere seveda. Kljub vsemu sva bila tukaj pozimi, ko so vetrovi močnejši in valovi višji.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 235. dan

Lepa sončna nedelja je bila. Mačkica je pred kakšnim dnevom, dvema, preselila svoje mladiče. Prej je ves čas hodila na sosednji pomol na neko starejšo leseno barko, kjer ni bilo nikogar, zadnje čase pa se zadržuje na parkirišču marine, zraven WC-ja.

Tam je parkiran en kombi, v katerem očitno nekdo živi. In tudi hrani muco. Pravi, da ni edini in da jo hrani pol marine. Zato pa poje le še po nekaj 'vljudnostnih' keksov. Danes zjutraj, ko sem šel na WC, sem videl mladiče. Prilezli so iz avta, ki je parkiran zraven kombija. Očitno je gnezdo prestavila bližje vira hrane.

Tisti avto je last rent-a-car agencije, a ker so nenujne dejavnosti zaprte, avto seveda ves čas zapuščen stoji na parkirišču. In ker je to Fiat, mački ni bilo težko zlesti noter.

Se še spomnite tistega prastarega štosa, kako so testirali avtomobile? Pri Mercedesu so dali mačko v avto in zapeljali avto skozi pralno stezo. Če je bila mačka na koncu suha, je avto dovolj dobro tesnil. Pri Fiatu so poskus začeli enako. Če je bila mačka na koncu še v avtu, je ta dovolj dobro tesnil.

No, resnici na ljubo mačka ni imela mladičev v kabini avta, ampak v motorju. Jaz sem videl dva, baje so štirje ali pet. Sicer se ni kaj dosti dogajalo. Oprala sva (khm, Lili je oprala) en stroj perila, jaz sem le priključil marinsko vodo na stroj in še prej natočil vodo v rezervoar Herona. Sedaj pereva tako, da vode za pranje ne jemljeva iz Heronovih vodnih rezervoarjev, ampak na stroj kar direktno nataknem vodno cev s pomola. Na ta način se izognem večkratnemu pretakanju ene in iste vode in nepotrebnemu obremenjevanju ladijske črpalke za vodo. Pregledal sem še akumulatorje in dolil destilirano vodo.

Akumulatorji na Heronu so dokaj novi (iz aprila 2017) in so dobri. Domača slovenska proizvodnja (TAB MOTION Floded TUBULAR). Gre za klasične (svinčeve s kislino) akumulatorje, ki pa imajo tubularno zasnovane plošče. Se pravi plošče niso ravne, ampak so v obliki valjev. Zaradi tega prenesejo precej globlja praznjenja in tudi večje tokove. Še vedno pa so to akumulatorji, ki jim je treba dolivati destilirano vodo. Za dolivanje vode pa imam posebne nalivalne čepe, ki precej olajšajo dolivanje. Čepi so povezani s cevkami in imajo ventile, ki spuščajo vodo v celice, ko pa je celica polna, se ventil zapre. Na ta način nalivam vodo le v eno cevko in ta se enakomerno razporedi po vseh dvanajstih celicah. Enostavno, čisto, hitro. Sistem mi ne pokuri veliko vode, a vsaj enkrat na mesec je dobro pogledati in po potrebi doliti.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 236. dan

Topleje je. Kako je zgodaj zjutraj, ne veva, saj dolgo spiva, ker zvečer dolgo visiva na netu in kaj bereva. Ampak že ob 'jutranji' kavici je bilo dovolj toplo za majico in kratke hlač, čez dan pa je bilo skoraj vroče.
Pospravil sem stranske zaščite v kokpitu in bimini. S tem je bil sprayhood povsem odkrit.

Priključil sem vodo in sprayhood dobro opral. Kar konkretna količina peska se je cedila z njega. Danes je moral biti čist, saj je čas za novo impregnacijo. Ob zadnjem dežju sem opazil, da rahlo pušča vodo in se odločil, da ga na novo impregniram. Imava še nekaj impregnacijske tekočine, ki sva jo kupila pred leti, brez tega bi nama trda predla, saj se ne da prav ničesar kupiti. Kot bi bil sredi pasaže ali na neobljudenem otoku. Kar imaš na barki, imaš, če česa nimaš, pač nimaš in ne moreš kupiti.
V močnem soncu je bil sprayhood hitro suh in sem se lahko lotil impregnacije. Postopek je izredno enostaven.

1) Opereš in posušiš blago, ki ga želiš impregnirati, saj nočeš impregnirati peska, ki bo odpadel v dežju.
2) Impregnacijsko tekočino pretreseš, da ni kakšne usedline in jo naneseš na blago. Ne smeš varčevati, sicer bo zamakalo. Lahko brizgaš (mi ne moremo, ker nimamo ličarske pištole) ali pa nanašaš s čopičem ali kako drugače. Jaz to delam z gobico in gre odlično.
3) Sušiš najmanj 48 ur. No, tule na Lanzaroteju se bo lahko sušil do onemoglosti. Ni nevarnosti, da ga prehitro zmoči dež.
Že ob nanosu sem videl, da na nekaterih predelih blago dobro odbija tekočino, drugod pa jo posesa kakor pivnik. Tam sem bil še posebej radodaren pri nanosu.
V soncu in vetru je bil nanos suh v nekaj minutah.

Impregnacija tudi nekoliko osveži videz blaga in ga naredi malo bolj čvrstega na otip. Videti novejše. Zvečer sva nazaj postavila bimini in stranske zaščite. S tem imava manj vetra v kokpitu in več zasebnosti, pa še sonce nama ne sije v glavo. Sama impregnacija traja le nekaj minut, a vse priprave (da izkoplješ tekočino izpod postelje v prednji kabini, da odmakneš bum, bimini in bočne zaščite, da napelješ vodo in opereš in posušiš površino in da potem vse pospraviš nazaj, pa se to spremeni v skoraj celodnevni projekt.

Še posebej, če zraven šteješ še čas sušenja po pranju.

Če morda komu niso poznani pojmi:
- sprayhood je polkrožna kupola z okni nad vhodom v barko, ki zadrži morski pršec in deloma varuje potnike v kokpitu in vhod v barko;
- bimini je streha nad kokpitom;
- kokpit je zunanji del barke, kjer se posadka in krmar zadržujeta med jadranjem. Kokpit je na Heronu med kopalno ploščadjo, ki je čisto zadaj, in med vhodom v notranjost barke.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Covid-19 je res vsiljivec, ki se je kot pravi virus zažrl tudi v moje jadranje in v moj projekt jadranja okoli sveta. In kot je vsem že znano, vsaj začasno ne morem nazaj na Novo Kaledonijo. Zato se bom letošnje poletje večino časa zadrževal na Jadranskem morju, kjer bom skippiral in se zadrževal na jadrnicah raznih čarterjev. Prav tako bom plul in upravljal barke za zasebne družbe, družine in poslovne partnerje, raznih podjetij oz. po željah naročnikov.

Če ste ljubitelji morja in jadranja, ima moj prijatelj za vas tri jadrnice Beneteau 38,1 s tremi kabinami in prostornim salonom. Vse tri še dišijo po novem in so opremljene tudi z najnovejšo dodatno opremo in tudi z vso opremo za bivanje v njej. Lahko jih najamete za 3 do 14 dni, brez skipperja ali s skipperjem (moja malenkost). Barke se nahajajo v marini Biograd, ki je čudovito izhodišče za jadranje med otoki srednjega Jadrana. Nekaj terminov je še prostih!

Za dodatne informacije mi pišite na elektronsko pošto: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

37 stopinj v barki – letošnji rekord, četrtek, 30. julij 2020

Kot že naslov pove, imamo danes na barki 37 stopinj in za zdaj je to letošnji rekord. Veliki pes je tega že navajen, mali pes pa na trenutke malo postrani gleda in se čudi, zakaj mu je tako vroče. Seveda ne enemu ne drugemu ne pade na pamet, da bi šla prostovoljno v morje, zato se pač že cel dan premikata iz kota v kot.

Plana smo se tokrat držali in naslednji dan iz Mitykasa res šli v Kioni na Itaki. Kioni nam je eden izmed najlepših krajev tu naokoli, vendar (žal) tako misli tudi veliko drugih in je zato zmeraj gneča. Morda je bila tokrat gneča malo manjša kot druga leta, vendar še vedno precejšnja. Kioni je sicer precej majhno, slikovito mestece, v še kar globokem zalivu, okrog so visoki in strmi hribi ter »ostanki« mlinov na veter, ki so ponoči lepo osvetljeni.

Letos opažamo eno zanimivo stvar, na barkah je ogromno Grkov, tako na čarterjih kot na lastniških barkah. Ne vem, ali so se po navadi izgubili v množici ali jih je letos res več. Skratka v Kioniju smo bili dva dni in se verjetno letos še vrnemo.

Včeraj smo bolj po sili razmer, kot ker bi to hoteli, bili v Samiju na Kefaloniji. Skratka potrebovali smo veterinarja, da smo lahko kupili ampule za Zoe proti puščavskim muham, ki so tu baje zelo dejavne in prenašajo lešmanijo. Ovratnica Scalibor, ki jo priporočajo slovenski veterinarji, ji je namreč povzročila alergijo in se je spraskala do krvi. Zato je potem sledila pribl. 5-urna iskalna akcija po internetu, katero sredstvo še deluje proti puščavskim muham. No, izkazalo se je, da obstaja še kar nekaj drugih sredstev. Sledilo je iskanje nam najbližjega veterinarja na teh otokih in nato še telefonsko preverjanje, če ima kaj od tega na zalogi. V bistvu se je stvar iztekla zelo elegantno. Najprej smo mislili, da bo treba iti v Argostoli (glavno mesto Kefalonije), vendar sem nato našla enega veterinarja v Samiju na Kefaloniji, in to pribl. 100 m od marine. Po telefonu je potrdil, da enega izmed teh preparatov ima, torej preostalo nam je samo še, da gremo v Sami. Poleg veterinarja imajo v Samiju tudi presenetljivo dobro založeno navtično trgovino, kjer so imeli na zalogi gumbe za sidrni winch, saj nam je gumb za dviganje popolnoma preperel in ne dela več dobro. Skratka sedaj imamo na zalogi dva nova gumba, ki ju je treba zamenjati, vendar bomo počakali še kakšno uro, da gre sonce malo dol.

Sicer pa je bil Sami, ki sicer ni nič kaj lepo ali posebno mesto, neke vrste obujanje spominov. Tu sva namreč bila z motorjem pred trinajstimi leti, ko še ni bilo ne otrok in ne psov. Na tisti dopust naju sicer vežejo malo grenki spomini, ker sva bila tu sredi avgusta in so bili vsi Grki na dopustu, posledično pa je bilo nemogoče dobiti kakršnokoli sobo za prenočiti. Grki seveda svojim domačim gostom dajejo prednost pred tujimi gosti, kar imajo po svoje prav, zato sva kar nekajkrat izvisela oz. so naju metali iz sobe, ker so prišli Grki in podobno. Morda tudi zaradi teh spominov v Sami z barko nikoli prej nismo šli.

Danes zjutraj smo zelo na hitro opravili še nujne nakupe in odšli v praktično prvi pameten zaliv (sedaj smo na jugu Itake v zalivu Antri), ker je bilo v portu neznosno vroče. Zalivček je lep, neobljuden, voda lepe modre barve, po plaži pa se sprehajajo koze. Načeloma je za jutri v planu Fiskardo, ampak ... saj vemo, čemu služijo plani.

Fiskardo, sobota, 1. avgust 2020

Od včeraj smo v Fiskardu na severu Kefalonije. Za razliko od drugih krajev na Kefaloniji, Fiskardo ni bil porušen ob potresu leta 1953 in je zato ostal takšen, kot je bil. Okolico so seveda pozidali, vendar pa je staro vaško jedro hiš ob morju ostalo, kot je bilo. In temu primerno je slikovit in prijeten oz. v našem vodniku piše, da »jet set«. Ima pa to podobno posledico kot Kioni – vedno gneča, letos je pravzaprav zelo znosna v primerjavi s prejšnjimi leti. Danes je tukaj precej vetrovno, tako da še sreča, da je sobota, ko ni čarterjev, saj bi bil sicer show s sidri neizbežen. Veter je namreč bočen, zaliv pa po obliki spominja na Brbinj, le da tu ni boj. 

Gumb za dviganje sidra smo zamenjali in v naslednjem trenutku se je odprl/odlepil gumon odspredaj. Na barki se vedno nekaj dogaja, to je dejstvo. Malo nas bega, da je bil gumon lepljen pred lansko sezono in da se je mojster, ki ga je lepil, strašno pritoževal, da nam ga lepi zadnjič, ker bo tako ali tako povsod (razen tam, kjer ga je lepil) razpadel, sedaj pa je razpadel ravno tam, kjer ga je lepil, ne pa drugje. Hmmmm … 

Evo, zarečenega kruha se največ poje. Pa se je začelo dogajati. Malo bolj močno je zapihalo in ljudem so začela popuščati sidra. Ne vem sicer, zakaj vedno barki, ki je na naši privetrni strani, popusti sidro. To je že neke vrste pravilo. Pa tudi, zakaj ljudje ne razumejo, da če piha močan bočni veter, se jim ne bo uspelo sidrati in na 25 m oddaljene skale odnesti vrvi, ker bodo vmes že trikrat končali naslonjeni na sosednjo barko, da o tem, kje spustiti sidro, sploh ne govorim … Skratka, na koncu jim je v drugem poskusu uspelo in tudi sidra nam niso izpulili, za las sicer. Nazadnje, ko smo bili v Fiskardu, so nam v enem jutru dvakrat izpulili sidro. Potem smo obupali in šli na obalo. Danes smo, ravno preden je močneje zapihalo, razmišljali, ali bi se premaknili na obalo (ker smo trenutno brez gumona), pa se nam ni dalo. Očitno bi to morali razumeti kot namig. 

Gumon smo zalepili, vendar smo malo skeptični, če bo držalo, pa še lepilo se mora sušiti 48 ur, zato je jutri v planu obala.

Pot domov?, ponedeljek, 3. avgust 2020

V teoriji smo začeli pot domov. Samo v teoriji, ker pač južneje ne gremo več. Načeloma. Bomo pa še nekaj časa na tem koncu. Včeraj smo (po planu) šli na obalo zaradi gumona, ker se je lepilo še sušilo, danes pa bomo imeli test lepila. Skratka, včeraj smo bili v Vathyju, »glavnem mestu« Itake. Vathy se nahaja v velikem, dokaj zaprtem zalivu, privezi so skoraj vse naokrog, na sredini pa se da sidrati. (Vathy po grško pomeni globok, zaščiten zaliv, zato je zalivov z imenom Vathy zelo veliko).

Ker je Vathy ogromen in boja za priveze nismo pričakovali, smo se do šestih zvečer kopali v zalivčku pred vhodom. Napaka. Že na vhodu v zaliv se je začela dirka in prerivanje, ko smo se znašli v gneči čarterskih katamaranov. Nekateri so res neverjetni. En katamaran nas je nekaj metrov pred obalo s privezi s polno hitrostjo prehitel, šel pribl. 3 m mimo nas, skočil pred nas, se ustavil in postavil počez ter začel metati sidro in iti vzvratno proti obali!!

Precej filmsko absurdno je bilo za videti. Malo smo mu sicer vrnili, tako da smo mu šli za krmo mimo in se je med tem svojim neverjetnim manevrom zato moral ustaviti in počakati, ampak več kot toliko se s takimi norci tudi nima smisla prerekati. Kasneje smo ga videli na obali, ko je zasedal praktično tri mesta, ker je imel sidro tako postrani. Ker se nam v družbi takih res ni dalo biti, smo šli naprej, kjer je bilo načeloma že vse polno, vendar so bile barke zelo narazen. Med njimi smo opazili, prav tako pa oni nas, Angleže, s katerimi smo bili sosedi in se družili že v Kioniju. Ponudili so se, da za pol metra premaknejo svojo barko v desno, da bo na njihovi levi dovolj prostora za nas.

Ko začnejo stvari iti narobe, se po navadi tako tudi nadaljujejo in tudi tokrat je bilo tako. Med metanjem sidra in vzvratno vožnjo na obalo se je v verigi naredil ogromen vozel, ki je seveda ustavil winch. Majhne vozle v verigi smo že velikokrat videli, vozla s premerom 20 cm pa še ne. Vozel se seveda tudi ni odvozlal sam, ko smo verigo dvignili malo nazaj, vendar ga je bilo treba ročno odvozlati in v tem času smo nekako »lebdeli«. Na srečo ni bilo vetra in to »lebdenje« na sredi manevra pristajanja ni bilo problematično. Vozli v verigi se delajo, ker imamo verigo dolgo 100 m in jo je treba med dviganjem malo ročno prelagati po prostoru za verigo, saj če se jo zlaga vsa na kup, pride v višino do wincha, in ga posledično spet lahko zablokira. Zaradi tega prelaganja se včasih zavozla.

No, danes zjutraj, ko smo odhajali, pa smo dvignili še sosedovo verigo, kar pa ni presenetljivo, saj je bilo njegovo sidro precej bolj levo, ker je včeraj, da nam je naredil prostor, barko prevezal bolj na desno in smo jo včeraj, med sidranjem očitno zataknili. Zadevo smo v nekaj minutah, brez kakega posebnega showa za druge, rešili. Za tiste, ki morda ne vedo, kako se ta, v Grčiji zelo pogost pojav, prekrižanih sider rešuje: barka, katere verigo dvigate z vašim sidrom, spusti še nekaj m verige in (po potrebi) prižge motor ter da malo plina naprej, da jo motor drži stran od obale, namesto sidra. Sidro in sosedovo verigo dvignete toliko, da lahko npr. s čakljo dosežete do verige. Na barko zavežete eno stran vrvi, drugo stran pa s čakljo date okoli verige (da jo drži) in privežete na barko. Verigo sedaj drži vrv in lahko spustite vaše sidro, da veriga ni več na njem. Nato greste z motorjem malo nazaj, da sidro ni več točno pod verigo, in vrv, ki drži verigo, medtem spustite, da veriga pade nazaj na dno. Če je imela tista barka, ki ste ji dvignili verigo, v morju dovolj verige, npr. okrog 50 m, na globini okrog 10 m, je običajno dovolj, če nato svoje sidro zategne nazaj, saj se bo med zategovanjem verige (tudi, če je bilo izpuljeno) zapičilo nazaj. Če pa je bila sidrana bolj na kratko, se mora še enkrat zasidrati in pristati. Že zaradi tega se splača v pristaniščih, kjer se je treba sidrati, vreči sidro malo dlje, da se vam, ko sosed ponesreči dvigne vaše sidro/verigo, ni vedno treba še enkrat sidrati in pristajati. Malo na dolgo napisano, vendar mogoče bo komu koristilo. Vidimo, da veliko ljudi, zlasti na čarterjih, ne ve, kaj narediti, ko se zapletejo v sosedovo verigo.

Sedaj smo na poti na naš priljubljeni Meganissi, kjer bomo ostali nekaj dni. Vremenska napoved je malo čudna, v prihodnjih dneh so napovedane tudi nevihte in dež ter veter z vseh smeri. Videti je predvsem, kot da se vremenarjem ne sanja najbolj, kaj naj bi bilo.

Za kake posebne slike je včeraj in danes zaradi obilice drugega dogajanja zmanjkalo časa ;)

Danes bomo tu poskušali obnoviti zaloge hrane, ker je na teh majhnih otočkih to včasih težko, jutri pa (vsaj plan je tak) na Itako. Jadrali smo danes cele pol ure, mogoče bomo jutri kaj več ;)

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Meganissi, Kalamos in Kastos, Torek, 21. julij 2020

Po neuspelem poskusu naskoka na Lefkado v soboto se nam je posrečil poskus št. 2 v nedeljo. Sicer ne čisto po planu, a vseeno v redu. Napoved je namreč napovedala močan SZ, popoldan tja do 30 vozlov, zjutraj pa 16–18. In ker je od Paxosa do Lefkade odprto morje, tudi več kot 1 m valov. Zato smo se odločili, da gremo zjutraj in si obetali lepo jadranje. Rezultat pa je bil, da vetra zjutraj ni bilo popolnoma nič, tako da smo motorirali, edino valovi so se držali napovedi, saj so bili valovi od vetra od prejšnjega dne še vedno visoki okrog 1 m.

Most v Lefkadi je že od aprila v popravilu in ga nadomešča trajekt, ki je natančno tako velik, da stoji v ožini, avti pa vozijo čez. Ko je čas za odpiranje oz. prehod bark, pa se zavrti na sredi ožine in barke gredo mimo. In po novem se tudi odpira oz. umika ne več vsako uro, ampak samo štirikrat na dan. Na srečo je bila enajsta ura, ko smo mi imeli namen prepluti skozi, ena od teh štirih. Sledilo je pol ure idiličnega jadranja po jezeru od Lefkasa proti Meganisiju, nakar je veter v trenutku ugasnil.

V zalivu Atherinos smo se dobili s posadkama še dveh drugih slovenskih jadrnic ter se dva dni družili, danes pa smo šli vsak po svoje. Mi smo se premaknili za cele 2 ali 3 milje v zaliv Ampelakia ravno tako na Meganissiju. Oba dva zaliva imata težavo, da je internetna povezava bolj slaba, zato se je treba znajti na razne načine. Iznajdljivost je tako včeraj kot danes delovala. 

SLIKA: Rumena zadeva, ki visi na jamboru, je telefon v vreči, ki smo ga dvignili, da smo lovili internet.

Sicer pa je danes končno malo bolj toplo, tako kot se za ta čas spodobi in imamo v barki 35 stopinj, zunaj pa je verjetno še kakšna več. In da nas res ne bi zeblo, smo danes še pekli domač kruh, tako da smo s pečico barko še dodatno segreli. Ampak se je splačalo, kruh je bil mljack.

SLIKA: Trajekt–most, ko se umakne, da gredo barke skozi.

Spomnim se, da sem pred leti brala, da so nekoč, ko je šlo za pridobitev nekih EU sredstev za otoke, ta most umaknili in pripeljali trajekt, tako kot je sedaj, saj so tako šteli za otok in so lahko pridobili sredstva, z mostom pa jih ne bi. Grška iznajdljivost ...

Kar se turistov tiče, pa je tudi tu enako kot do sedaj, bark je veliko, na kopnem pa ni ravno gneče. Ko smo se predvčerajšnjem sprehajali po "notranjosti" Meganisija, se nam je zgodila zanimiva prigoda. V vasici Katomeri (btw priporočamo gostilno) nas je opazila stara teta, taka prava domačinka, najbrž več kot 80 let, oblečena v črno, z ruto na glavi. Ko nas je videla, nas je začela navdušeno ogovarjati in mahati ter kazati drugim "turisti, turisti!!, Bravo, bravo!!" pa še nekaj v grščini. Skratka videti je bilo, da ni mogla skriti navdušenja, ker so letos končno prišli turisti!

Škoda, ker na Jadranu ni takih Georgev, petek, 24. julij 2020

Po dveh dneh v Ampelaki in večernih sprehajanjih po Vathiju smo se včeraj odpravili na Kalamos. Na Kalamosu smo bili do sedaj samo enkrat in to zgodaj spomladi. Takrat smo bili v pristanišču samo mi in še dve barki. Takrat nas je na pomolu pričakal George, nam pomagal se privezati, na koncu pa povedal, da ima tam gostilno in če morda želimo, lahko (lahko, ne moramo) pridemo k njemu na večerjo. Ker je bila takrat to tako ali tako edina odprta gostilna, pa še ta sploh prvi dan tisto leto, smo seveda šli tja na večerjo in ker je bilo dobro, nam je vse skupaj ostalo v lepem spominu. Zato smo se včeraj odločili iti pogledat, kako je tam sedaj, pa tudi vodo smo potrebovali.

V bistvu je bilo vse popolnoma enako, le da je bila precejšnja gneča. Barke so se raftale druga na drugo tudi po pet skupaj. Ta George verjetno nima porta v koncesiji, kot bi to bilo pri nas, tudi na črno si ga ni prisvojil, le s tem, da ljudem pomaga vezati barke, skuša privabiti v svojo gostilno več ljudi. In ker pri tem ni vsiljiv in tečen, ljudje radi pridejo, tako v port kot tudi v gostilno. Privez je seveda brezplačen, kot večinoma tu naokrog, razen v najbolj top lokacijah. Popoldan smo se sprehodili do plaže Agrapidia s kamenčki in mlini na veter. Ker je Kalamos precej visok in strm, tudi precej piha. Mestece Kalamos je pravzaprav zelo prijetno in bi rade volje ostali še kak dan, vendar je bilo v portu prevroče, ker se je končno zares segrelo, tako da tudi noči niso več hladne in zvečer piha topel veter. Lepo bi bilo, če bi bilo tudi na Jadranu kje tako in človek bi z veseljem večkrat šel v kakšno gostilno na večerjo ...

Še ena, mogoče za koga uporabna informacija. V Kalamosu se da tankati vodo, vendar ne na valobranu, temveč na obali nasproti (tam, kjer so ribiči).
Zjutraj je sledil običajen grški sidrni show (križana sidra). Na srečo nismo bili udeleženi in smo samo opazovali iz bližnjega kafiča. Sedaj smo na Kastosu, v zalivčku pol milje stran od mesteca, okoli nas svetlo modro morje, plaža iz kamenčkov in klif. Ko smo se sidrali, je po zalivu plavala precej velika riba (med 0,5 in 1 m) s tanko plavutjo in tankim navpičnim repom. Plavala je med barkami v kakih 5–6 m globine. Žal ni prišla dovolj blizu, da bi jo slikali, tako da bi se kaj videlo.

Brez showa ne gre, nedelja, 26. julij 2020

Iz zalivčka 0,5 milje od mesteca Kastos smo se včeraj premaknili v zalivček 0,25 milje stran od mesteca. Vele premik, ni kaj!! Kastos je tako kot Kalamos znan po starih mlinih na veter. V enem izmed njih, na rtu nad pristaniščem, je urejen prijeten kafič. Naše punce bi se v njem seveda najraje naselile, ker so imeli domače brownije s sladoledom, pa koktajle za otroke ... Sta pa oba, Kalamos in Kastos zelo lepa, zelena, ogromno je starih oljk, Kalamos je zelo visok in strm, nekako sta drugačna od drugih jonskih otokov, masovnega turizma ni, bolj ali manj obstaja samo navtični turizem, plaže pa so lepe iz okroglih kamenčkov ali peska.

Kastos pa ima še eno posebnost, in sicer naj bi bil otok brez smeti, kar pomeni, da ne moreš nikjer odvreči smeti. Zraven porta so samo zaklenjeni zabojniki za plastiko, po mestu pa sploh ni košev, niti tistih malih. Skratka nekaj takega kot v planinskih kočah, ko moraš svoje smeti odnesti s sabo nazaj v dolino. Le da je na barkah to malo težje, ker je ljudi in smeti več. Ideja je sicer lepa, vendar se mi zdi malo skregana z "masovnim" navtičnim turizmom, ki ga imajo.

Vsi vemo, da žal veliko ljudi, ko smeti nimajo kam vreči, smeti pač vržejo v naravo. Vendar smo bili tudi glede tega presenečeni, ker je bilo povsod (po tleh, v raznih kotih ipd.) vse čisto. Videti je, da pogosto in organizirano čistijo smeti v naravi. Vse bi bilo lepo in prav, če mi tega "Garbage free island" dejstva ne bi pozabili. Ko smo se zjutraj s puncami odpravile na sprehod iz sosednjega zaliva do mesta, smo seveda vzele sabo tudi vrečo smeti. Ko smo že obupale in se sprijaznile z dejstvom, da bomo smeti očitno nesle vso pot nazaj na barko (tja in nazaj okrog 3 km), so se nas usmilili v kafiču v mlinu, da naj kar njim damo smeti, ker jih morajo tako ali tako odpeljati. Je pa res, da če prideš v kafič z vrečo smeti, ker je pač nimaš kam dati, je verjetno z njihovega vidika boljše, če za vrečo smeti poskrbijo oni, kot pa da po kafiču strašiš z vrečo smeti.

Danes nekako nismo točno vedeli, kam bi šli. Namen je sicer bil Kioni na Itaki, vendar je tam danes do 30 vozlov vetra (po napovedi in v realnosti, po poročanju tistih, ki so tam) in ker imamo iz Kionija že kar precej izkušenj z barkami okoli nas, ki jim sidra ne držijo (močni padajoči sunki vetra s hriba in veliko bark, ki jim sidra, še posebno delte, tam ne držijo, saj je po dnu trava), smo se odločili, da gremo v Kioni raje jutri. Nazadnje ko smo bili tam, so v nekem trenutku bile na nas obešene tri sosednje barke, ki jim je popustilo sidro. Skratka, popoldan lahko zapravimo tudi za kaj bolj zabavnega, kot ukvarjanje s sidri od bližnjih in daljnih sosedov.

Zato smo se odločili, da gremo danes (prvič letos) malo pogledat grško kopno, do sedaj smo bili samo na otokih. In tako smo bili v Mitykasu, na obali nasproti Kalamosa. V knjigi je označeno, da je tu v portu elektrika (koristilo bi nam dobro napolniti akumulatorje, ker jih samo sončna, pri vsej naši porabi ne uspe). V portu se nam je uspelo privezati, v tranzitu smo sicer samo tri barke, vse druge so videti bolj stacionarne, v ne preveč dobrem stanju, na njih pa ljudje počitnikujejo. Elektrike pa žal ni, voda je. Zraven porta je še manjši mandrač v gradnji, ki je v bistvu v celoti tik pod gladino. V Heikellu (peljar), starem 20 let, piše, da je work in progres in tako je tudi še danes.

In Grčija tudi ne bi bila Grčija, če se ne bi vmes, ko to pišem, začel odvijati nek show. Mi smo predzadnja barka od koncu pomola. Iz zadnje barke je pristopil neki stric in prosil, če se lahko malo bolj stisnejo k nam, da bi čisto na koncu pristala majhna barkica z motorjem v okvari. Do tu vse v redu. Medtem ko so sosedi premikali barko bolj k nam, je v port prišla pribl. 6 m dolga jadrnica, nekje na sredi vrgla sidro in se "ulovila" na valobran nasproti nas. Stric, ki je "zadevo organiziral", je rekel, da bo sedaj on z dingijem šel po njih in jih potegnil na ta pomol. Izkazalo se je, da je dingi v resnici optimist z vesli! Piha pa skromnih 20 vozlov!! Nekako mu je uspelo s tem optimistom na vesla in veliko truda, prinesti dolg štrik s tiste barkice do sem, seveda preko vhoda v port. Povsem logično je tudi, da je medtem neki gliser poskušal vpluti v port in se za kričanje Grkov (čeprav je bil tudi on Grk) ni pretirano zmenil. Zadnji trenutek, mogoče pol metra pred štrikom, se je končno ustavil in šel nazaj. Nato so z našega pomola to barkico s štrikom povlekli iz nasprotnega valobrana do sem. Da so jo zavezali, pa so potrebovali še približno pol ure. Vmes so seveda vsi po grško kričali, razumeli seveda nismo nič.

Danes bomo tu poskušali obnoviti zaloge hrane, ker je na teh majhnih otočkih to včasih težko, jutri pa (vsaj plan je tak) na Itako. Jadrali smo danes cele pol ure, mogoče bomo jutri kaj več ;) 

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega