Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Meganissi, Kalamos in Kastos, Torek, 21. julij 2020

Po neuspelem poskusu naskoka na Lefkado v soboto se nam je posrečil poskus št. 2 v nedeljo. Sicer ne čisto po planu, a vseeno v redu. Napoved je namreč napovedala močan SZ, popoldan tja do 30 vozlov, zjutraj pa 16–18. In ker je od Paxosa do Lefkade odprto morje, tudi več kot 1 m valov. Zato smo se odločili, da gremo zjutraj in si obetali lepo jadranje. Rezultat pa je bil, da vetra zjutraj ni bilo popolnoma nič, tako da smo motorirali, edino valovi so se držali napovedi, saj so bili valovi od vetra od prejšnjega dne še vedno visoki okrog 1 m.

Most v Lefkadi je že od aprila v popravilu in ga nadomešča trajekt, ki je natančno tako velik, da stoji v ožini, avti pa vozijo čez. Ko je čas za odpiranje oz. prehod bark, pa se zavrti na sredi ožine in barke gredo mimo. In po novem se tudi odpira oz. umika ne več vsako uro, ampak samo štirikrat na dan. Na srečo je bila enajsta ura, ko smo mi imeli namen prepluti skozi, ena od teh štirih. Sledilo je pol ure idiličnega jadranja po jezeru od Lefkasa proti Meganisiju, nakar je veter v trenutku ugasnil.

V zalivu Atherinos smo se dobili s posadkama še dveh drugih slovenskih jadrnic ter se dva dni družili, danes pa smo šli vsak po svoje. Mi smo se premaknili za cele 2 ali 3 milje v zaliv Ampelakia ravno tako na Meganissiju. Oba dva zaliva imata težavo, da je internetna povezava bolj slaba, zato se je treba znajti na razne načine. Iznajdljivost je tako včeraj kot danes delovala. 

SLIKA: Rumena zadeva, ki visi na jamboru, je telefon v vreči, ki smo ga dvignili, da smo lovili internet.

Sicer pa je danes končno malo bolj toplo, tako kot se za ta čas spodobi in imamo v barki 35 stopinj, zunaj pa je verjetno še kakšna več. In da nas res ne bi zeblo, smo danes še pekli domač kruh, tako da smo s pečico barko še dodatno segreli. Ampak se je splačalo, kruh je bil mljack.

SLIKA: Trajekt–most, ko se umakne, da gredo barke skozi.

Spomnim se, da sem pred leti brala, da so nekoč, ko je šlo za pridobitev nekih EU sredstev za otoke, ta most umaknili in pripeljali trajekt, tako kot je sedaj, saj so tako šteli za otok in so lahko pridobili sredstva, z mostom pa jih ne bi. Grška iznajdljivost ...

Kar se turistov tiče, pa je tudi tu enako kot do sedaj, bark je veliko, na kopnem pa ni ravno gneče. Ko smo se predvčerajšnjem sprehajali po "notranjosti" Meganisija, se nam je zgodila zanimiva prigoda. V vasici Katomeri (btw priporočamo gostilno) nas je opazila stara teta, taka prava domačinka, najbrž več kot 80 let, oblečena v črno, z ruto na glavi. Ko nas je videla, nas je začela navdušeno ogovarjati in mahati ter kazati drugim "turisti, turisti!!, Bravo, bravo!!" pa še nekaj v grščini. Skratka videti je bilo, da ni mogla skriti navdušenja, ker so letos končno prišli turisti!

Škoda, ker na Jadranu ni takih Georgev, petek, 24. julij 2020

Po dveh dneh v Ampelaki in večernih sprehajanjih po Vathiju smo se včeraj odpravili na Kalamos. Na Kalamosu smo bili do sedaj samo enkrat in to zgodaj spomladi. Takrat smo bili v pristanišču samo mi in še dve barki. Takrat nas je na pomolu pričakal George, nam pomagal se privezati, na koncu pa povedal, da ima tam gostilno in če morda želimo, lahko (lahko, ne moramo) pridemo k njemu na večerjo. Ker je bila takrat to tako ali tako edina odprta gostilna, pa še ta sploh prvi dan tisto leto, smo seveda šli tja na večerjo in ker je bilo dobro, nam je vse skupaj ostalo v lepem spominu. Zato smo se včeraj odločili iti pogledat, kako je tam sedaj, pa tudi vodo smo potrebovali.

V bistvu je bilo vse popolnoma enako, le da je bila precejšnja gneča. Barke so se raftale druga na drugo tudi po pet skupaj. Ta George verjetno nima porta v koncesiji, kot bi to bilo pri nas, tudi na črno si ga ni prisvojil, le s tem, da ljudem pomaga vezati barke, skuša privabiti v svojo gostilno več ljudi. In ker pri tem ni vsiljiv in tečen, ljudje radi pridejo, tako v port kot tudi v gostilno. Privez je seveda brezplačen, kot večinoma tu naokrog, razen v najbolj top lokacijah. Popoldan smo se sprehodili do plaže Agrapidia s kamenčki in mlini na veter. Ker je Kalamos precej visok in strm, tudi precej piha. Mestece Kalamos je pravzaprav zelo prijetno in bi rade volje ostali še kak dan, vendar je bilo v portu prevroče, ker se je končno zares segrelo, tako da tudi noči niso več hladne in zvečer piha topel veter. Lepo bi bilo, če bi bilo tudi na Jadranu kje tako in človek bi z veseljem večkrat šel v kakšno gostilno na večerjo ...

Še ena, mogoče za koga uporabna informacija. V Kalamosu se da tankati vodo, vendar ne na valobranu, temveč na obali nasproti (tam, kjer so ribiči).
Zjutraj je sledil običajen grški sidrni show (križana sidra). Na srečo nismo bili udeleženi in smo samo opazovali iz bližnjega kafiča. Sedaj smo na Kastosu, v zalivčku pol milje stran od mesteca, okoli nas svetlo modro morje, plaža iz kamenčkov in klif. Ko smo se sidrali, je po zalivu plavala precej velika riba (med 0,5 in 1 m) s tanko plavutjo in tankim navpičnim repom. Plavala je med barkami v kakih 5–6 m globine. Žal ni prišla dovolj blizu, da bi jo slikali, tako da bi se kaj videlo.

Brez showa ne gre, nedelja, 26. julij 2020

Iz zalivčka 0,5 milje od mesteca Kastos smo se včeraj premaknili v zalivček 0,25 milje stran od mesteca. Vele premik, ni kaj!! Kastos je tako kot Kalamos znan po starih mlinih na veter. V enem izmed njih, na rtu nad pristaniščem, je urejen prijeten kafič. Naše punce bi se v njem seveda najraje naselile, ker so imeli domače brownije s sladoledom, pa koktajle za otroke ... Sta pa oba, Kalamos in Kastos zelo lepa, zelena, ogromno je starih oljk, Kalamos je zelo visok in strm, nekako sta drugačna od drugih jonskih otokov, masovnega turizma ni, bolj ali manj obstaja samo navtični turizem, plaže pa so lepe iz okroglih kamenčkov ali peska.

Kastos pa ima še eno posebnost, in sicer naj bi bil otok brez smeti, kar pomeni, da ne moreš nikjer odvreči smeti. Zraven porta so samo zaklenjeni zabojniki za plastiko, po mestu pa sploh ni košev, niti tistih malih. Skratka nekaj takega kot v planinskih kočah, ko moraš svoje smeti odnesti s sabo nazaj v dolino. Le da je na barkah to malo težje, ker je ljudi in smeti več. Ideja je sicer lepa, vendar se mi zdi malo skregana z "masovnim" navtičnim turizmom, ki ga imajo.

Vsi vemo, da žal veliko ljudi, ko smeti nimajo kam vreči, smeti pač vržejo v naravo. Vendar smo bili tudi glede tega presenečeni, ker je bilo povsod (po tleh, v raznih kotih ipd.) vse čisto. Videti je, da pogosto in organizirano čistijo smeti v naravi. Vse bi bilo lepo in prav, če mi tega "Garbage free island" dejstva ne bi pozabili. Ko smo se zjutraj s puncami odpravile na sprehod iz sosednjega zaliva do mesta, smo seveda vzele sabo tudi vrečo smeti. Ko smo že obupale in se sprijaznile z dejstvom, da bomo smeti očitno nesle vso pot nazaj na barko (tja in nazaj okrog 3 km), so se nas usmilili v kafiču v mlinu, da naj kar njim damo smeti, ker jih morajo tako ali tako odpeljati. Je pa res, da če prideš v kafič z vrečo smeti, ker je pač nimaš kam dati, je verjetno z njihovega vidika boljše, če za vrečo smeti poskrbijo oni, kot pa da po kafiču strašiš z vrečo smeti.

Danes nekako nismo točno vedeli, kam bi šli. Namen je sicer bil Kioni na Itaki, vendar je tam danes do 30 vozlov vetra (po napovedi in v realnosti, po poročanju tistih, ki so tam) in ker imamo iz Kionija že kar precej izkušenj z barkami okoli nas, ki jim sidra ne držijo (močni padajoči sunki vetra s hriba in veliko bark, ki jim sidra, še posebno delte, tam ne držijo, saj je po dnu trava), smo se odločili, da gremo v Kioni raje jutri. Nazadnje ko smo bili tam, so v nekem trenutku bile na nas obešene tri sosednje barke, ki jim je popustilo sidro. Skratka, popoldan lahko zapravimo tudi za kaj bolj zabavnega, kot ukvarjanje s sidri od bližnjih in daljnih sosedov.

Zato smo se odločili, da gremo danes (prvič letos) malo pogledat grško kopno, do sedaj smo bili samo na otokih. In tako smo bili v Mitykasu, na obali nasproti Kalamosa. V knjigi je označeno, da je tu v portu elektrika (koristilo bi nam dobro napolniti akumulatorje, ker jih samo sončna, pri vsej naši porabi ne uspe). V portu se nam je uspelo privezati, v tranzitu smo sicer samo tri barke, vse druge so videti bolj stacionarne, v ne preveč dobrem stanju, na njih pa ljudje počitnikujejo. Elektrike pa žal ni, voda je. Zraven porta je še manjši mandrač v gradnji, ki je v bistvu v celoti tik pod gladino. V Heikellu (peljar), starem 20 let, piše, da je work in progres in tako je tudi še danes.

In Grčija tudi ne bi bila Grčija, če se ne bi vmes, ko to pišem, začel odvijati nek show. Mi smo predzadnja barka od koncu pomola. Iz zadnje barke je pristopil neki stric in prosil, če se lahko malo bolj stisnejo k nam, da bi čisto na koncu pristala majhna barkica z motorjem v okvari. Do tu vse v redu. Medtem ko so sosedi premikali barko bolj k nam, je v port prišla pribl. 6 m dolga jadrnica, nekje na sredi vrgla sidro in se "ulovila" na valobran nasproti nas. Stric, ki je "zadevo organiziral", je rekel, da bo sedaj on z dingijem šel po njih in jih potegnil na ta pomol. Izkazalo se je, da je dingi v resnici optimist z vesli! Piha pa skromnih 20 vozlov!! Nekako mu je uspelo s tem optimistom na vesla in veliko truda, prinesti dolg štrik s tiste barkice do sem, seveda preko vhoda v port. Povsem logično je tudi, da je medtem neki gliser poskušal vpluti v port in se za kričanje Grkov (čeprav je bil tudi on Grk) ni pretirano zmenil. Zadnji trenutek, mogoče pol metra pred štrikom, se je končno ustavil in šel nazaj. Nato so z našega pomola to barkico s štrikom povlekli iz nasprotnega valobrana do sem. Da so jo zavezali, pa so potrebovali še približno pol ure. Vmes so seveda vsi po grško kričali, razumeli seveda nismo nič.

Danes bomo tu poskušali obnoviti zaloge hrane, ker je na teh majhnih otočkih to včasih težko, jutri pa (vsaj plan je tak) na Itako. Jadrali smo danes cele pol ure, mogoče bomo jutri kaj več ;) 

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 229. dan

Mačkica je očitno zmagala. Tudi danes, ko sem šel na WC, je pritekla in se drgnila ob moje noge in mijavkala na polno. Ogromno mi je imela za povedati. Nisem je čisto dobro razumel, a po mojem je rekla, da je bila malica včeraj odlična in naj to navado obdržimo, predvsem pa: Zakaj danes še ni malice! Mijau!!!

In sem šel v trgovino. Glavna stvar na seznamu je bila seveda mačja hrana. Ker imava hrane še dovolj in sem imel v nahrbtniku prostor, sem prinesel še eno paletko piva. To se ne pokvari in kadar so kapacitete nošenja še delno proste, jih je treba izkoristiti. Sprehod do trgovine je moja edina rekreacija in s polnim nahrbtnikom sem se na poti nazaj kar malo prepotil, saj v mestu ne piha toliko kot v marini.

Vremenarji so za danes napovedali sonce, pa je bilo precej oblačno. Sonca je bilo samo za vzorec, le tu pa tam je posijalo na polno za nekaj minut. Nad Atlantikom je spet prišla ena motnja dovolj nizko na jug, in je obrnilo veter in je cel dan pihalo od zadaj v kokpit. Še jutri bo baje tako, potem pa bo spet normalno. To bi bilo idealno vreme za prečenje na Madeiro. Bi bilo, če ne bi bila tudi Madeira zaprta. Če bi odplul od tule, bi verjetno lahko pristal samo v Sloveniji (več kot 3500 NM – torej po dobrem mesecu neprekinjene plovbe brez ustavljanja).
Čeprav je termometer kazal skoraj 25 °C, je bilo zaradi oblakov in dokaj močnega vetra neprijetno sedeti zunaj.

Na splošno se precej zadržujeva v podpalubju, saj zunaj vedno precej piha. Nikoli pred tole zimo na Kanarskih otokih še nisem toliko časa na dan preživel v salonu – se pravi znotraj. Še sreča, da sva vse tako lepo renovirala in je pravi užitek pogledati naokrog. Slikal pa danes nisem.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 230. dan

Danes je bilo bolj toplo in nekaj več sonca. Še celo admiralica se je spravila v kratke hlače in na sončku spila svoj gin tonik. Marinska mačkica se je strinjala z mojo izbiro mačjih keksov in je na mah pojedla vse do zadnjega. Kupil sem ji ribjo varianto: losos, tuna. Če je otoška mačka, naj je ribe. Lili jo je poimenovala Juliett (Julija), saj se potika okrog pomola J in v pomorski abecedi se črki J reče Juliett.

Pri ladijskih projektih sem bil danes bolj len. Eno stvar sem pa le naredil: Vzel sem en star cink protektor (tistega od Flex-o-fold propelerja), ki je bil še skoraj cel, en kos žice in vijak z matico in podložko. Cink sem malo pobrusil, da je pokazal na površju svežo svetlečo kovino. Konce žice sem pospajkal v ušesa in en konec pritrdil na cink, drugega pa na ozemljeno kovinsko konstrukcijo na barki. Nato sem cink potopil v morje. S tem sem naredil dodatni cink protektor. Ta metoda je še kar razširjena in z njo zmanjšuješ obrabo obstoječih cinkov. Tudi moj sosed ima to, le da ima on kupljeno varianto.

V morski vodi namreč ves čas poteka elektroliza. Vsaka kovina ima neki naravni električni potencial in v prisotnosti elektrolita (morje je slana voda in je torej elektrolit) teče med dvema različnima kovinama električni tok. To je v bistvu enak princip, kot je delovanje baterije. Le da je pri bateriji ta proces koristen, pri barkah pa škodljiv, saj sčasoma razžre eno od obeh kovin. Ali poje katodo ali anodo, si jaz nikoli nisem zapomnil, če koga to res zanima, lahko pogugla, dejstvo je, da najprej razje cink, potem šele medenino, jeklo itd. Zato privijemo vsako leto na barko cinke, da jih korozija poje namesto propelerja ali drugih stvari na barki.

V marinah je ta proces lahko še zelo pospešen. Poleg naravnega procesa je možen še dodatni, ki nastane, kadar ima neka barka, ki je priključena na elektriko z obale, v bližini slabo narejeno ozemljitev ali kak podoben problem pri električni inštalaciji. V takem primeru lahko v enem mesecu požre vse cinke, potem pa v nadaljevanju še recimo propeler in pogonsko os ali pa skoznike. In ker v marini ne moreš plavati in preverjati stanja cinkov, niti ne veš, ali je kaj narobe, dokler ni prepozno in imaš veliko škodo ali barko na dnu marine. 

Zdaj bom vsaj lahko občasno potegnil novi cink iz vode in pogledal, če ga najeda. 

Danes sem malo pogledal flight tracker in AIS tracker – sledilce zračnega in vodnega prometa. Okrog Kanarskih otokov je letal že zelo zelo malo. Včasih od vseh letal v zraku nisi videl otokov, sedaj pa ni skoraj nobenega. 

Na vodi je slika še bolj drastično drugačna. Ko sem odfiltriral trgovsko in ribiško floto, in tiste, ki se ne premikajo, ni ostalo praktično nič. Le ena barka z rusko zastavo pluje nekje med Gran Canario in Fuerteventuro in ko sem si jo pobliže ogledal, sem videl, da pluje s hitrostjo 1,3 vozla (se pravi, da praktično stoji na mestu), da je na tem območju že skoraj tri dni. Verjetno jih ne pustijo pristati. 

Podatki kažejo, da gre za 96 let staro in 115 m dolgo klasično štirijambornico, ki je pred slabim mesecem odplula iz Buenos Airesa. Me prav zanima, kako se bo zadeva razpletla.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 231. dan

Danes je prvi april. Vseeno je, kaj napišem, tako ali tako ne boste nič verjeli, zato raje ne bom kaj dosti filozofiral. Vreme se je še popravilo. Kavo končno lahko pijeva v kratkih hlačah v kokpitu in šele ko sonce zaide, se je treba obleči.
Danes sem se spravil k izboljšanju izolacije bojlerja. Heron ima 40 l bojler za toplo vodo, ki se ogreva na dva načina: Prvi: kadar teče motor odpadna toplota motorja ogreva bojler s pomočjo izmenjevalca toplote. Vroča hladilna tekočina iz motorja (kako se to čudno sliši: vroča hladilna tekočina) teče skozi spiralno navito cev v bojlerju in s tem ogreje vodo.

Drugi: kadar smo priključeni na elektriko, lahko ogrevamo vodo v bojlerju s pomočjo električnega grelca. Kot navaden električni bojler doma. A bojler je relativno slabo izoliran, kar ima dve negativni posledici: voda se prehitro ohladi, oddana toplota pa ogreva notranjost barke. Poleti je to nezaželeno.

Od drugih projektov mi je ostalo še nekaj neoprenske izolacije in odločil sem se, da to uporabim za dodatno toplotno izolacijo bojlerja od zunaj. Ta projekt ima nizko prioriteto, zato je dolgo čakal na uresničitev. Kot pri večini projektov na barki je bilo treba najprej premetati pol barke, razdreti obe zadnji kabini in si narediti prostor in osvetlitev za delo. Potem sem izmeril vse dimenzije in nato malo razmišljal. V glavi sem si izoblikoval načrt in potem sva se lotila dela. Danes sva merila in rezala, jutri bova lepila in preklinjala, če sva danes kaj narobe odrezala. Če namreč z glavo navzdol v ležečem položaju nekaj meriš, gre hitro kaj narobe.

Termo kamera s telefona razkrije, kje je izolacija najslabša – bolj tople, rumene in bele barve prikazujejo višjo temperaturo. V oglati škatli je okrogel bojler. Vmes je izolacija. Na nekaterih mestih izredno malo izolacije, pri priključkih celo nič. To bova sanirala s po dvema 15 mm debelima ploščama neoprena na vsaki strani. Naj slikice povedo zgodbo.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 232. dan

Prvi april je za nami. Preveril sem, ali je bil koronavirus le prvoaprilska šala in na žalost ugotovil, da ni bila. Še se gremo paniko na polno. Pandemija je huda stvar, ampak se bojim, da bo posledična škoda še nekajkrat večja, kot če bi vse skupaj ignorirali. Nekaj izgubljene svobode bomo težko dobili nazaj. V glavah se bomo spremenili. Upam, da ne preveč.

Danes sva nadaljevala z izolacijo bojlerja. Termo kamera po končani izolaciji pokaže precej boljšo sliko kot včeraj. Prav ustaviti sem se moral, da nisem na koncu še vseh robov oblepil, da bi bilo vse skupaj zelo lepo. Vse skupaj je pod posteljo in videz res ni pomemben. Važno, da je termično izolirano.

Danes je bilo lepo vreme, piha spet s severovzhoda, torej je na plavalni platformi zatišje in je popoldan prav prijetno toplo. Dovolj toplo, da je prijetno imeti noge v vodi, medtem ko brez majice piješ pivo. Opazoval sem soseda, Francoza, ki je lovil ribe z barke. Večkrat jih lovi. Kar uspešen je. Manjše vrača nazaj v vodo, večje pa romajo v kuhinjo. Zdaj pa edino ne vem: ali on res zna, ali pa so ribe tukaj lačne in niso navajene na trnke, ker se v marini ne sme loviti rib. Jaz jih tako ali tako raje ne bi jedel (razen, če bi bil lačen in ne bi imel česa drugega), zato jih ne lovim. Te ribe namreč jedo tudi tisto, kar raste na barkah. In barke so premazane z antivegetativno barvo, ki je strupena. Prepričan sem, da gre nekaj teh strupov in težkih kovin v školjke, ki rastejo na barkah. In ko ribe jedo te školjke, so verjetno tudi one polne težkih kovin in druge svinjarije.

So pa ribe v tej marini pravi nabijači. V barko se zaletavajo z veliko močjo, da odkrhnejo školjke, ki so prilepljene na trup. Včasih zganjajo tak hrup, da me motijo pri spanju. Tup, tup, tup, se sliši. in se seli okrog barke. Nekajkrat sem jih videl na delu, zato sem lahko prepričan, da so to ribe. In to niso mali drobižki. So čisto resne ribe – tako ena do dve za eno porcijo. Dolžina 20, 25 cm, ene še več. Nekatere so podobne oradam (mogoče tudi so orade), druge imajo navpične proge ob strani – kot kaki veliki špari, vmes pa se najde tudi kak navaden cipelj, a jih ni veliko. Mi je kar žal, da jih sosed lovi, ker tako dobro čistijo dno barke.

Danes je Lili peljala sosedovo hčerko krmit 'našo' mačko in smo ugotovili: ata ne zna več kot tri besede angleško, mama za silo, ta mala pa govori še najboljše. Stara je kakih šest ali sedem let. Mlajša sestrica (štiri ali pet let) pa še ne zna.
A očitno se tudi pri Francozih situacija spreminja. Včasih si težko našel Francoza, ki bi govoril angleško (ali pa priznal, da govori). Globalizacija je očitno prodrla tudi k njim. Včasih imam občutek, da so edini, ki dandanes ne znajo angleško, Američani. Ko berem, kako slabo in narobe nekateri pišejo, se včasih kar zgrozim.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Minilo je že šest let, odkar se je porodila ideja o plovbi do Malte in nazaj. Indigo je odrinil na to pot, vendar se mu je po pribl. 650 N miljah pri italijanskem Melito di Porto Salvo, »premešala« navigacija in namesto na jug je Indigo zavil na sever in tako »zgrešil« svoj cilj, Malto.

Zanimivo so zveneli Eolski otoki, ti so barko vlekli kot magnet. Po videnem otoku Vulkano je sledil še otok Lipari, pa severni del Sicilije, Sardinija in tako je sledilo raziskovanje Magdalenskih otokov, Korzike, Balearskih otokov Menorce, Mallorce, Ibize in Formentere, pa spet Španije, vse do Gibraltarja.

Tu mi je zadišal le dotik oceana, a kako naj grem naprej, če tega nisem imel v planu, saj niti potnega lista nisem imel ob sebi, le osebna izkaznica je bila v žepu. Pa saj ga nisem potreboval, takrat je bila vsa pot opravljena v EU, razen Hrvaške. Ko mi je sin poslal potni list in sem bil »opremljen« z dokumenti, sem zaplul v Atlantski ocean. Nekajdnevna non-stop plovba me je pripeljala do Kanarskih otokov. Zdaj pa nazaj domov. A kako? Nasprotni veter, valovi in morski tok, tega niso dovoljevali. Ah, grem še malo naprej … otoki Cabo Verde (Zelenortski otoki) na jugu so me afriško pozdravili, ter bili odskočna deska za solo plutje čez Atlantik, do sanjskih Karibov. Ti so bili razočaranje, ker so bili prej vse kaj drugega kot sanjski.

Indigo je sidral v varnih zalivih skoraj polovice karibskih otokov, nato pa je zaplul dalje, do ABC Antilov (Bonaire, Curacao, Aruba). Naslednji cilj je vsekakor rešil čast otokov v Karibih in na splošno v Atlantskem oceanu. To so magični in čudoviti otoki San Blas pri Panami.

Operacija »kanal Panama« se je za Indigo končala klavrno in pri zadnjih zapornicah je zagorel motor. Popravilo in saniranje je trajalo nekaj dni, nato je Indigo zarezal brazdo v Tihi ocean in prvič je plul 40 dni non-stop. Wow … Sledili so otoki raja, Markeški otoki, pa skrivnostni atoli Tuamotu, Družbeni otoki s Tahitijem in mojim razočaranjem, otokom Bora Bora. A kmalu je bilo razpoloženje boljše, po nekajdnevni plovbi sredi oceana so sledili Cookovi otoki in njihov najbolj oddaljen biser, Palmerston. Tihi ocean je res dolg in širok, nikoli ga ni bilo konca. Tudi ne, ko sem priplul na otoke kraljevine Tonga, sledil je turistično opevani Fidži, nato Vanuatu z otokom Tanna in na koncu še Nova Kaledonija.

18.000 NM, 27 držav, skoraj trije kontinenti, na desetine večjih in manjših otokov, na kratko sta z mano plula Matjaž in Gregor, spoznal sem na stotine jadralskih prijateljev, ustvarilo se je veliko novih poznanstev z domorodci, nekaj srečanj z jadralci iz Slovenije (Mala, Mojca, Zana, Spalax2, Quixotic in druženje s posadko hrvaškega Hir3 na Fidžiju), zapisanih je na stotine domorodskih receptov za kuhanje in pečenje …. In nastali so trije potopisi: Šepet vetra in valov, Sam prek oceana in Skriti paradiž.

Ko vse skupaj strnem v eno celoto, nastane precejšnja bera biserov. A kaj ko je na koncu vse začinil Covid-19. Upam, da bo vse kmalu sproščeno in bomo jadralci lahko nemoteno pluli še naprej. Hvala tudi vam, zvesti bralci mojih potopisov, mojega bloga, mojih reportaž v revijah in spremljanju moje plovbe po kanalu Youtube. Ne smem pozabiti tudi na »sedmo silo – novinarje«, ki so popisali kar nekaj črnila v raznih slovenskih revijah in časopisih, e-časopisih, RTV Slovenija je posnela o meni in Indigu reportažo itd. Ja, dogajalo se je.

Upam, da bo barka Indigo s kopnega spuščena v ocean in da bova spet skupaj rezala valove v želji dokončati krog ali zašpiliti klobaso, ki sva jo začela delati pred šestimi leti. Še vedno brez dodatnih ojačitev in sprememb na njej. Še vedno bo plovba na serijski barki samo z dvema jadroma.

In kot mi je napisal prijatelj Matteo: »Za nekatere stvari v življenju ne potrebuješ ne pameti in ne diplome. Potrebuješ jajca, da narediš prvi korak!«

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Kar nekaj časa je preteklo od zadnjega resnega napada piratov na trgovske ladje v Adenskem zalivu. Plovba v njem je ena od najpomembnejših trgovskih poti za nafto in plin, ki poteka od Bližnjega vzhoda do Evrope. In čeprav je zdaj nafta izgubila na ceni, je ta plovna pot še vedno najbolj aktualna. Nekateri ladjarji se sicer že odločajo in preusmerjajo svoje ladje s tovorom zaradi nizkih cen nafte preko Južne Afrike proti Evropi, a teh je le bore malo.

Pirati so se za nekaj časa potuhnili in se skrili. v zadnjih desetih dneh tega meseca, sta bila spet izvršena dva napada na velike ladje, a sta se oba na srečo končala neuspešno in pirati so ostali praznih rok. Prav zadnji incident, ki se je zgodil to nedeljo okoli 14:00 ure, je bil drugačen od prvega, saj je bil tokrat nasilen.

Tanker z imenom Stolt Apal, ki pluje pod angleško zastavo in je trenutno dodeljen hčerinskemu  podjetju Norveške družbe Stolt-Nielsen, je 12.5.2020 odplul iz Al Jubail (Saudi Arabia) iz Omanskega zaliva proti Suezu, polno natovorjen s kemičnim plinom. Plul je 75 Nm daleč stran od Jemenske obale, ko sta se mu začela približevati dve hitri plovili, za kateri se je kasneje izkazalo, da sta hitra čolna, kakršne uporabljajo Somalijski pirati.

Na tankerju so bili takoj aktivirani najeti varnostniki, kateri so proti piratom izstrelili nekaj opozorilnih strelov. Ker se le ti niso ustavili in so prišli še bližje tankerju, so jih ti pozvali, da se umaknejo, a so se na ta predlog še sami odzvali s streljanjem iz avtomatskega orožja. Kar nekaj strelov je zadelo komandni most tankerja, zato so bili varnostniki prisiljeni streljati v plovili, na katerih so bili po trije oboroženi pirati. Ko je  bilo eno od teh plovil zaradi strelov izurjenih varnostnikov onesposobljeno, se je drugo plovilo obrnilo in izginilo z obzorja. Tanker je odplul dalje, po svoji začrtani poti.

Svetovalka za komunikacijo Wera Helstrøm, z ministrstva za zunanje zadeve potrjuje, da je bil tanker zadet z nekaj naboji v komandni most, kateri je pretrpel nekaj manjših poškodb. Posadka in tovor sta ostala nepoškodovana. O napadu je bila obveščena tudi bojna ladja, ki je plula zaradi varnostnih razlogov po Adenskem zalivu, a posredovanje le-te, ni bilo potrebno. Na vprašanje, katera vojaška ladja se je odzvala, niso povedali, vendar so viri blizu varnostne službe dejali, da je vojna ladja plula po tranzitnem koridorju, ki ga nadzirajo mednarodne pomorske sile, zaradi velike in vse večje nevarnosti napada na vsa plovila v Adenskem zalivu.

Saudijska vojaška varnostna služba je tudi tokrat, kot večkrat v preteklosti obdolžila jemensko gibanje Houthi, ki poskuša napasti tankerje in večje trgovske ladje, katere plujejo ob obali Jemena, z brezpilotnimi plovili, polnimi eksploziva.

Pomorsko varnostno podjetje Dryad Global, ki se je specializiralo za varovanje tankerjev in ladij, pa je  sporočilo, da je to že deveti prijavljeni incident v Adenskem zalivu letos.

Ker nameravam tudi sam prepluti Adenski zaliv na poti do svojega cilja, mi je vsaka takšna informacija važna in v tem trenutku celo malo zaskrbljujoča.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 225. dan

Dan je enak dnevu. Dosti visim na netu. Dela počasi, a v glavnem dela. Da pretegnem noge, se odpravim v trgovino in ko grem čez mostiček (v zatoku marine je namreč mostiček, ki za nekaj sto metrov skrajša pot proti mestu), spet gledam njegovo ograjo in štejem in računam: ograja je visoka približno en meter, med dvema stebričkoma ograje je navpično na gost cik cak napeljana jeklena pletena žica. Spodaj in zgoraj gre žica skozi oko na vijaku. Na začetku in na koncu vsakega segmenta je napenjalec. Segmentov je 70, na obeh straneh torej 140. Na segmentu je 35 cikcakov. Se pravi: nerjavna žična vrv: 35 X 140 X 1 m = 4.900 m. Noro, skoraj 5 km žične vrvi je v ograji tega mostička. Napenjalci: 2 X 140 = 280 napenjalcev. Nerjavna očesa s privarjenim vijakom: 35 X 140 = 4.900 kosov, pa 4.900 matic + 9.800 podložk. Vse to je narejeno iz nerjavnega jekla (tip 316).

V čendlerijah tako oko stane nekaj evrov za kos, jeklena vrv čez 2 evra na m, napenjalci okrog 10 evrov za kos ... Skratka, takle mostiček ima samo v ograji nekaj deset tisoč evrov materiala.
Očitno imam res preveč časa, če tole štejem in računam.

V trgovini pa je bil danes šok: vse imajo, čisto vse, razen čokolade. Oddelek čokolade je bil prazen, kot bi spustili tja razred otrok in jim rekli, da lahko obdržijo vse, kar lahko nesejo.
Edino črna čokolada z mentolom je še bila na zalogi. Pa še te ni bilo prav veliko. Upam, da to ne nakazuje trenda pretrgane nabavne verige. Bomo videli čez nekaj dni, ko spet obiščem trgovino.

Za vsak primer sem vzel še en liter ruma in šestorček mleka. Brez dvojne jutranje kavice z mlekom in občasnega rumčka pred spanjem življenje na barki ni čisto ta pravo. Ker mi je zadnjič enkrat le uspelo prinesti peteršilj, je Lili danes naredila osso buco. In osso buco je veliiiiko boljši, če je zraven dobra gremulata. Gremulato se naredi takole: nasekljaš česen, peteršilj in naribaš limonino lupinico. In zmešaš. Na suho. To potreseš po mesu in polenti in je vrhunsko. Seveda gremulata nujno potrebuje svež peteršilj, svež česen in bio limono (užitno lupino).

Aroma limone in peteršilja povsem odvzame moč česnu in vse skupaj zame spremeni osso buco v vrhunsko jed. Ni slike. Je bilo preveč dobro, jaz pa lačen. Kdo bi takrat mislil na slikanje. Novozelandska jadrnica 'Horizon' je še vedno v karanteni na praznem pomolu za policijskim trakom. Danes sem jih videl, ko so sedeli v kokpitu. Danes sem bil izjemno len in nisem nič delal na vodotesnih pregradah v prednji kabini. Mogoče jutri.

Ostanite doma, umivajte si roke in ostanite zdravi. Se beremo jutri.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 226. dan

Danes je nekaj manj pihalo, a kake prijetne vročine ni bilo. Ko sva zjutraj pila kavo in je sijalo sonce, sem si rekel, da se grem kasneje malo sončit na 'plažo'. Se pravi na zadnjo platformo na barki. Pa se je vreme odločilo drugače in skrilo sonce za oblake.

Sva pa vsaj naredila nekaj stvari. Lilika je oprala eno žehto, jaz pa sem naredil vodotesne pregrade okrog merilca hitrosti barke. Ko sem končal, sem merilec zamenjal s slepim čepom.

A ni šlo vse po načrtih. Ko odviješ merilec in ga potegneš iz skoznika, imaš seveda v barki 3 cm veliko luknjo, skozi katero brizga gejzir morja. Da voda ne bi brizgala v barko preveč živahno, je v skozniku gumijasta zaklopka, ki se dvigne in v dobršni meri upočasni vdiranje vode, medtem ko mrzlično nameščaš slepi čep.

To sem delal že velikokrat, a vsakič, ko odprem barko, mi poskoči adrenalin. Če takrat kaj zafrkneš, gre barka na dno. In gledat, kako morje vdira v barko, meni dvigne utrip, čeprav gre za nadzorovan in pričakovan vdor vode. No, tokrat pa se gumijasta zaklopka ni dvignila in ni zaprla luknje. Je očitno že bolj stara in vsa trda in je raje ostala stisnjena ob steno skoznika.

Gejzir je bil zato precej večji, kot sem ga vajen. In, ker je po navadi vode manj, sem odstranil le nekaj deščic okrog luknje.

Dobro mi je zalilo še deščice povsod naokrog, ki jih nisem odstranil. In ko se morje zliva po lesu, se razlije daleč naokrog, med fuge, pod deščice ... Skratka vse mokro in vse slano. In če kaj sovražim, je to slana voda v barki. Sol veže vlago, vlaga povzroča plesen in plesen je naš sovražnik. Vse sem razdrl in znosil ven vse orodje in ves les … Potem sem obrisal in opral tiste deščice, ki so bile slane in jih dal sušit.

Za celo popoldne dela sem si nakopal, ker sem hotel privarčevati 5 min in nisem odstranil še nekaj deščic več okrog skoznika. Cela ideja vodotesnih pregrad pa je v tem, da prepreči razlitje vode predaleč stran. Ko menjaš brzinomer s slepim čepom (ali obratno), v vsakem primeru priteče v barko nekaj litrov vode. Do zdaj se je ta voda razlila po dnu barke po širokem območju in jo je bilo težko vso obrisati. Sedaj pa se bo razlivala le na omejenem in ograjenem predelu ob luknji, od koder jo z lahkoto izčrpam in pobrišem. Razen danes, ko sem zaradi nerodnosti zmočil vse živo. Več pa na slikah.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 227. dan

Še en dan na jadrnici brez jadranja. Da raztegnem noge, sem šel v trgovino in vmes slikal par stvari. Novozelandska jadrnica je še v karanteni na delu pomola, ki so ga spraznili. Baje je na Kanarskih otokih še kar nekaj bark na sidriščih in po informacijah, ki jih imam (nekaj iz prve roke, nekaj posredno) imajo več ali manj problemov. V glavnem imajo težave z nabavo vode, nafte in hrane, predvsem pa plina. Nekatere preganjajo in če dvignejo sidro in se prestavijo, je nevarnost, da nikjer več ne smejo pristati.

Kanarski otoki niso najboljši za sidranje, saj je malo solidnih sidrišč in večina je izpostavljena oceanskemu valu, če se veter obrne. Američani so baje eno barko, ki je priplula čez ocean, poslali kar nazaj. Zdajle so neugodni časi za kruzerje, saj marsikje uradniki ne vedo, da mala jadrnica ne more kar obrniti in odpluti v domači pristan. In kaj sploh je domači pristan? Je to država registracije barke, državljanstvo lastnika, skiperja, posadke ...

Panamski prekop zaprt za jadralce, na netu pa berem in gledam zgodbe jadralcev, ki so obtičali kje na pol poti med domom in barko in ne morejo do barke, ki je njihov dom in na kateri imajo vse svoje stvari, ali pa takih, ki jih ne spustijo na kopno.

Midva imava še srečo. Sva v lepi marini, ki je varna za vsako vreme, sva v urejeni državi znotraj EU. Telefon in podatki po euro tarifi, še WiFi za silo dela, imava vodo, elektriko, lahko se sprehodim do trgovine in finančno stanje nama omogoča, da bivanje v marini podaljšava, če bo treba. Verjetno bo treba.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 228. dan

Danes smo prestavili uro. In to je novica dneva, saj kaj dosti drugega se tako ali tako ni zgodilo.

V marini živi ena mala muca. Čisto majhna je še, a ima precej velike seske – kot bi imela mladiče. Že zadnjič sva ji dala mačje kekse in vodo in voda pridno izginja.

Liter vode nastavim in v enem dnevu je izgine več kot polovica. Ali je zelo žejna, ali ima pomagače. Danes, ko sem šel na WC, se mi je tako prilizovala in se drgnila ob moje noge, da sem si rekel, da je treba dat še kaj za jesti. Voda je bila čisto prazna.

Ker mačjih keksov nimava več (so že na seznamu za trgovino), sva ji dala pol konzerve sardin z malo kruha in nekaj dodatnega olja. Če ima res mladiče, rabi energijo, sicer jo bodo mladiči izsesali.

Spravila se je na sardine, kot da je to nekaj najboljšega, kar je kdaj jedla. Ni zmogla pojesti čisto vsega, a ji ni dosti manjkalo. Potem je pila in potem je izginila. Mogoče ima res mladiče. Pa je še sama v bistvu mladič.

Danes sem dobro očistil in namazal vse orodje, preden sem jih zložil v skladišče v prednji kabini. Notri sem vrgel še nekaj vrečk silike, ki vleče vlago nase. Na barki morajo biti ključi, klešče in druge kovinske stvari namazani, sicer zelo hitro zarjavijo od vlage in soli v zraku. Danes sem v ta namen uporabil WD 40. Cela barka je še dolgo smrdela po WD40, moje roke pa tudi, čeprav sem si jih tako dolgo umival, da na njih niti slučajno ne bi preživel niti en koronček. Večkrat sem si jih umil z različnimi mili, vročo vodo in s krtačko. Ta vonj je res trdovraten in nič ne paše k hrani.

Aja, danes sva jedla bujto repo. To Lili res zna odlično narediti. Porabila sva zadnji zavitek kisle repe, ki sva jo imela še iz Slovenije. 'Bujta' pride od prekmurske besede 'bujti', kar pomeni 'ubiti'. Tradicionalno so namreč 'ubito' repo delali na dan kolin. Ko so s kosti odstranili meso, so te kosti malo popekli in potem kuhali, potem pride zraven repa in prosena kaša. Kuhane kosti so potem do konca obrali. Kosti pa so dale dober okus repi in kaši.

To je tudi najin način uporabe hrane. Nič ne gre v izgubo. Če je že pujsek ali riba, ali karkoli, moral dati življenje, da mi lahko dobro jemo, se spodobi, da porabimo prav vse dele. Na splošno midva hrane ne mečeva stran. Kar se ne poje takoj, se porabi kasneje. Če je kruh star, ga popečeva. Tako delava že od nekdaj.

Sem pa slišal en aktualen vic: 'Minister za zdravje priporoča nošenje zaščitnih mask tudi doma. Predvsem v kuhinji in še posebej v bližini hladilnika.'

Res se zadnje čase manj gibljemo in več kuhamo. Baje se je v Španiji od uvedbe ukrepov povečala prodaja piva za 68 %. Seveda, ko smo pa vsi doma in ne v gostilni.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Na svojem potovanju oz. jadranju okoli sveta sem srečal veliko jadralcev. Z nekaterimi se samo vljudnostno pozdravim, z drugimi se pogovarjam o problemih na barkah, nekaj pa je tudi takšnih, ki ti ostanejo prijatelji za dlje časa. Z njimi se dopisujem, se pogovarjam po telefonu, izmenjamo kakšno novico ali kaj drugega. Ena takšnih posadk sta Glen in Aleksandra z jadrnice Sundance. Pišeta pa nekako tako:

Sva izgubljena in si ne moreva nič. Dobesedno, trenutno sva brez države ali pristanišča, ki bi nama dala zatočišče in bi s tem dobila olajšanje pri tej agoniji. Realno gledano, sva obstala sredi političnega in birokratsko razburkanega morja. Zakaj? Zaradi svetovne situacije, koronavirusa, ki je postala prevladujoči dejavnik v sedanjem življenju vsakega človeka po vsem svetu. Barka Sundance je izplula iz Langkawija v Maleziji, nekaj dni po novem letu, ter se usmerila na ciljno točko proti zahodu, na zahodno Azijo. Po čudovitem postanku na otoku Pulah Weh na Sumatri sva se prvič spoznala s koronavirusom. Naletela sva na zamaskirane uradnike in zdravnika, ki nama ni želel odobriti vstopa na otok. 

Ni kaj, morala sva se obrniti in zapluti v ocean. Po več tednih jadranja na odprtem Indijskem oceanu sva priplula v Arabsko morje in v gusarske vode Adenskega zaliva. Vedela sva, da ne bo nič z otokom Sokotra, niti Jemnom in zaprtim pristaniščem v Džibutiju na samem Afriškem rogu. V Eritreji naju je vojska odgnala in naju prestregla v kanalu ob vstopu do njihovega vhodnega pristanišča Massawa. Odplula sva dalje in zaplula v Sudan. Zaplula sva v zaliv, kjer je bilo naselje, a naju je spet odgnala vojska, na drugem sidrišču sva imela več sreče in vojska nama je dala vsaj manjšo humanitarno pomoč. Trenutno sva zasidrana v zavetrju izpostavljenega grebena ob obali pristanišča Sudan, lahko sva kupila le minimalno količino dizelskega goriva, po izjemno visoki ceni. Zdaj čakava in upava, da bova naslednjič dobila več dizla, po manj izsiljevalskih cenah, ki so absolutno previsoke.

Omejena sva na jadrnico in ne moreva stopiti na obalo. Medtem ko svet čaka, kaj bo sledilo, morava ugotoviti, ali lahko najdeva kraj, ki ga vojska ali varnostni organi ne bodo stražili, da bi potem počakala v varnem zavetju do dne, ko se bodo zadeve okoli koronavirusa sprostile. Voda, hrana in dizel ostajajo najine prioritete in jih že primanjkuje. Nimam pojma, kdaj, kje ali kako kupiti najnujnejše, čeprav bi lahko od preprodajalcev dobila kakšno malenkost za gotovino, ki pa je imava na barki že zelo malo.

Najin satelitski telefon Iridium se je pokvaril in nimava več e-pošte, ne vremenske napovedi itd. Zdaj morava uporabljati najin mobilnik ter samo draga glasovna ali tekstovna sporočila z največ 160 znaki. Pogovarjala sva se z različnimi veleposlaništvi. Ker je Aleksandra državljanka Poljske, sva poklicala poljsko veleposlaništvo v Egiptu, kar je pozitivno in začasno vplivalo na sodelovanje s sudansko vlado. Obseg njihove vključenosti in prizadevanja je bil velik. Hvala vam! Govoril sem tudi direktno z ameriškim veleposlaništvom, kar pa se je izkazalo za neuporabno.

Nisva presenečena, ko sva na AIS odkrila, da je tod okoli več drugih jadrnic, ki plujejo pod različnimi zastavami, ki so v istem problemu, kot midva. Jadralci vseh narodnosti po vsem Rdečem morju in Sredozemlju (brez dvoma tudi drugod po svetu) sprejemajo življenjske odločitve za ohranjanje življenja na plovilu, ker so prisiljeni ostati na morju. Sudan je bil strpen. Zdi se, da je Egipt, ki velja za eno izmed najbolj napornih držav za križarjenje z jadrnicami, najbolj prijazen in sprejemljiv. Kot tak bo Egipt najverjetneje najina naslednja destinacija. 

Mislim, da lahko vsi spoštujemo regulativo in želje vsake države, ki želijo zaščiti svojo obalo in državljane. Vendar smo postali flota mornarjev brez države, v kateri bi lahko stopili na kopno in si zagotovili najbolj temeljne življenjske potrebščine – hrano, vodo in seveda varnost. Ironično je, da sva bila že več tednov v karanteni na morju in sva med najvarnejšimi ljudmi na svetu, ki ne prenašava koronavirusa! Hvaležna sva poljskemu veleposlaništvu v Kairu, tako nama je vsaj na trenutek lažje. Drugi jadralci poročajo o pozitivnih povratnih informacijah glede svojih veleposlaništev in vlad, vključno z Združenim kraljestvom, Nemčijo in Švedsko.

Švicarji očitno nudijo pomoč vsem, ki potrebujejo pomoč. Vendar nama z njimi ni uspelo vzpostavili stika. Žalostno je, da vsa plovila ZDA poročajo o negativnih povratnih informacijah glede ameriških veleposlaništev v različnih državah. Podobno kot meni, tudi drugim ni uspelo doseči uspeha pri sprejemu v državo, kaj šele pomoči na daljavo. Hvaležen sem, da je pomoč za naju prišla od tujega veleposlaništva, ker je na krovu z mano še državljanka druge narodnosti.

Upam, da bomo preživeli to norijo in ta velik problem jadralcev. Pošiljam vam iskrene želje, pozitivne vibracije in ljubezen! Bodite varni! En svet, eno srce, ena ljubezen!

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Nedelja, 12. julij 2020 – Vstop v Grčijo

Pot iz Cavtata do Ereicousse (173 milj) je trajala 30 ur, večji del motoriranje, nekaj motorsailanje.

Slabo vreme, ki ste ga imeli v severnem Jadranu, je prišlo tudi do nas, vendar ne v obliki slabega vremena, temveč samo močnejšega vetra. Posledično smo iz Ereicousse najprej zelo ležerno odjadrali proti Krfu, nekje na sredi poti pa se je veter zbudil in sledilo je lepo jadranje z 20–27 vozli zahodnika v polkrme. Cilj Kalami.

Več o podrobnostih vstopa v Grčijo glede korone pa lahko preberete v tem članku: Bunarina - Ereicoussa

Torek, 14. julij 2020

Dva dni smo bili v Kalamiji na SV obali Krfa. Kalami je znan po pisatelju Durellu. Durrell family White house je danes gostilna, nekoč pa je bila to letna rezidenca Lawrenca Durrella. Ker nam je pred leti ta gostilna ostala v zelo lepem spominu, smo želeli iti tja jest, vendar so nas razočarali, da odprejo šele v sredo. Tukaj se vse še nekako prebuja, dosti stvari je zaprtih. Turistov na barkah je veliko, na kopnem pa ne tako zelo, vsaj ne v bolj odročnih krajih. V Kalamiju je bila odprta v bistvu samo ena (normalna) gostilna in je seveda imela polno, kljub temu je bila hrana dobra. Celo punce so se odločile pokusiti nekatere nove stvari in bile navdušene. Načeloma sva se ta dva dneva trudila delati, vendar ne preveč uspešno, ker je zelo slaba internetna povezava.

Danes smo se odpravili naprej proti jugu, vendar nismo prišli daleč, ker je začel pihati neki »lokalni jugo« (samo za Krfom) in ker smo bili preleni za orcanje, nabijanje v veter in valove pa tudi ni imelo nekega smisla, smo prišli samo do mesta Krf. V zalivu južno od mesta se nas je na hitro nabralo kar veliko, več kot 20, vsi v roku dobre ure, od kar je začelo pihati z juga. Punce so navdušene, ker smo v velikem mestu in so lahko shoppingirale, uspelo nam je kupiti grški internet in sprintat TEPAI, za katerega sedaj v sistemu piše, da je plačan. Torej plačilo preko Revolut deluje! Uspelo nam je tudi kupiti in se najesti baklav, navadnih in čokoladnih. V bistvu gredo zelo dobro skupaj s proškom s Hvara. Problem je le, da moraš eno kupiti v eni drugo pa v drugi državi. Pa tudi fuže s tartufi smo danes imeli za kosilo, da ne bi imeli kake nostalgije po domu (Istri). 

Včeraj proti večeru se je zgodila ena zanimiva zadeva. V zaliv je pridivjal Coast guard z nekakšnim super truper vojaškim plovilom ter pregledal barje, in nismo prepričani, če je tudi dal kazni barkam, ki so bile sidrane preblizu plaže. V bistvu smo bili mi edini, ki smo bili dovolj daleč in so nas pustili na miru. Druga možnost pa je, da niso imeli pojma, kaj za eno zastavo imamo in si niso hoteli narediti dela z nami. Drugi so bili Italijani in Angleži.

Pa še eno stvar smo danes izvedeli, Zoe je grško ime in v Grčiji tudi zelo popularno, izgovorijo pa ga Zoi, s poudarkom na i. Pomeni pa življenje. Torej imamo dve Živi!

Slika zgoraj: Zaliv pred mestom Krf s staro trdnjavo v ozadju

Petek, 17. julij 2020 – V bistvu se ne dogaja nič pretresljivega ...

Za razliko kot po navadi in večine drugih je naš glavni cilj letos uspeti zraven tudi delati. Torej iti v čim več krajev nikakor ni prioriteta, je pa res, da na tem koncu že vse kraje precej dobro poznamo in nimamo niti kaj dosti teoretičnih možnosti za odkrivanje novih zalivov in mestec. Zato smo v bistvu zelo stacionarni, ker je tako najlažje delati oz. lahko delava oba hkrati. In zato smo že tri dni v Gaiosu na Paxosu. Jutri gremo načeloma naprej. Tu je pravzaprav skoraj običajna gneča, zvečer se cela obala napolni z barkami, gostilne so polne …

Gaios v ozadju in popolnoma zaščiten kanal med Paxosom in Agios Nikolaosom, v katerem je obilo privezov.

10 m od barke imamo »tisto dobro« pekarno, včeraj so bile punce tam vsaj desetkrat, midva pa tudi nekajkrat. Skratka nič nam ne manjka in kot vedno je v Grčiji super, tudi korona nič ne spremeni. No, razen prve noči tukaj, ko smo bili privezani pred enim kafičem, ki je imel do treh zjutraj muziko na ves glas in se ni dalo spati. Včeraj zjutraj smo se zato premaknili malo naprej. Če koga morda zanese sem, vežite se čim dlje od kafiča Manesko!

Punce so končno zadovoljne, ker lahko cele dneve shoppingirajo, psi pa se tudi nič ne bunijo. Vreme je tudi povsem običajno, sonce, vsak popoldan maestral in tako do konca napovedi. Se spomnim, da ko smo bili prvič v Grčiji z barko, smo po nekem času nehali gledati napovedi, ker je bilo vreme vsak dan popolnoma enako.

Opažamo pa, da so šle tako kot v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, tudi v Grčiji cene hrane v trgovinah zaradi korone močno gor. Morda tu še bolj. Ko sem iz trgovine prinesla pol vreče hrane za 41 evrov, sem, ker sem bila rahlo presenečena, pogledala račun in ugotovila, da je le izjemoma kaj stalo manj kot 3 evre.

Sobota, 18. julij 2020 – Še vedno Paxos

Včerajšnji zapis glede cen moram malo popraviti. Našla sem stvar, ki je v primerjavi z maslom, mlekom ipd. neracionalno poceni. To je Red Bull, ki stane 1,40 evra!! Po mojem tako malo ne stane niti v Centro discount (dokaj poceni trgovina na slo/ita meji). Skratka Grki imajo očitno popolnoma jasne prioritete, kaj je življenjsko nujna zadeva (Red bull za 1,4 evra) in kaj je luksuz (maslo za 3,5 evra)!

Pes, ki skrbi, da proizvodnja elektrike ne bi bila prevelika oz. celico uporablja za gretje po kopanju.

Kot je tako ali tako že običaj, se planov tudi danes nismo držali. Zjutraj, za nas precej zgodaj, okrog devetih smo izpluli iz Gaiosa, da gremo proti Lefkadi, s ciljem, da pridemo na odpiranje mostu ob 15.00 (most se odpre vsako polno uro). Napoved SZ veter (maestral). No zunaj pa nas pričaka JV veter z dobrega pol metra visokimi valovi?! JV je bila seveda tudi naša smer. Po hitrem premisleku, da nabijat v valove in veter 33 milj, kolikor je do Lefkade, nima nekega smisla, za orcanje pa tudi nismo dovolj zagnani, smo spremenili plan in šli v Porto Ozia (Mongonisos) na koncu Paxosa. To je majhen popolnoma zaščiten zaliv med Paxosom in otočkom Mongonisos, kjer smo nazadnje bili pred petimi leti in nam je bil zelo všeč. Na splošno je Paxos zelo prijeten otoček, kjer ni masovnega turizma v smislu ogromnih hotelov. Je zelo zelen, vmes pa so raztresene posamezne hiške in rezidence za oddajanje. Za moje pojme je zelo dobra destinacija tudi za dopust brez barke. Ima pa (za nas) ta zaliv tudi eno slabo lastnost, zelo slabo dela internet in se bo zato jutri treba premakniti ...

Ob 13. uri se je veter iz JV končno spremenil v napovedani SZ. Sedaj piha pribl. 20 vozlov in show na sidrišču se je začel. Sidra barkam okoli nas popuščajo, ljudje se presidravajo, vozijo sidra z gumenjaki stran od bark in jih poskušajo metati tam ... Klasični grški popoldanski show, ko zapiha malo močneje. Mi smo sidrani v redu je pa treba vsake toliko malo pogledati, da ne bo kdo od teh pred nami pridrsal do nas.

Letos bi bolj kot dejanski potopis lahko pisala napotke, kako živeti in delati na (premajhni) barki z dvema otrokoma in dvema psoma. Pa recimo, kolikšno proizvodnjo elektrike potrebujemo, da lahko delajo trije računalniki hkrati, večji del dneva in da istočasno lahko napolnite še dve tablici in tri telefone. Ali pa tudi, kako v dveh tednih razvaditi pasjega mladiča do te mere, da se lahko kosa z enajst let starim zelo razvajenim psom.

Še nekaj besed o Grkih in koroni. Večina natakarjev in trgovcev nosi maske, drugi ljudje ne. So pa zadeve z razkužili vzeli zelo resno, kar je v primerjavi z Istro v bistvu pohvalno, razkužilo (polno ne samo prazna steklenica) je v vsaki trgovini in na približno vsaki drugi mizi v lokalih. Povsod, kjer se usedeš, natakar najprej pošprica in pobriše mizo in enako, ko greš stran. Ta del so očitno vzeli zelo resno in ko Grki nekaj vzamejo zelo resno, postane tudi smešno, ker potem pretiravajo. Ni pa kake panike v ozračju ali kaj podobnega.

Porto Ozia (Paxos), v ozadju se vidi mostiček, ki spaja Paxos (desno) in Mongonisos (levo), za mostičkom pa Antipaxos.

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

V mesecu marcu smo začeli objavljati potopis plovbe slovenskega jadralca Walterja Terška. V svojih zgodbah opisuje uresničitev svojih sanj, jadranje po svetovnih oceanih. Njegova plovba, ki se je začela leta 2018, je polna doživetij, vzponov in padcev. Življenje na morju je kruto in nevarno. Dogajajo se tudi neljubi dogodki. Walter je namreč že doživel brodolom, izgubil jadrnico, a nikakor ni obupal. Odločil se ja za nakup druge in izpolnitev svojih ciljev. A tudi nakup druge se ni končal po načrtih. Že na prvi plovbi mu je odpovedal motor. Zato se je odločil, da lahko tudi vi postanete del njegove zgodbe.

Walter Teršek – Odprto pismo

Lepo pozdravljeni!

Moje ime je Walter Teršek. Star sem 28 let in plujem z jadrnico okoli sveta. Po brodolomu z prvo jadrnico Lady Ivano nisem odnehal in opustil svojih sanj, zato sem si sposodil denar za nakup druge jadrnice, ki je stara 25 let, jadrnico Felz Scorpion Flush II z imenom Orplid – sanjska ali obljubljena dežela. Orplid je zdaj moj dom. Veliko dela je bilo potrebnega, da sem jo obnovil, saj je zadnjih deset let v marini Flevo na Nizozemskem zapuščena čakala na novega lastnika. Ko sem jo kupil, sem bil verjetno najsrečnejši človek na svetu. Vendarle pa so se s pripravo jadrnice na plovbo po oceanih začeli stroški, ki so moje potovanje odložili za pol leta. Potrebno je bilo delati na jadrnici in s priložnostnim delom zaslužiti tudi denar za popravila in opremo. Nekaj denarja sem zaslužil kot skiper in učitelj jadranja, predvsem pa z deli na barkah v marini, saj so me številni, ki so me opazovali pri delu na moji jadrnici, prosili, da jim pomagam. Tako sem plezal na jambore, jim zaščitil in prebarval jadrnico, popravljal, čistil itd.

Kot mlad slovenski samostojni jadralec sem preplul vse Sredozemlje in del Atlantika. Potopis mojega potovanja je objavljen na eNavtika.si in na družbenih omrežjih FB in Instagram.

Na poti srečujem jadralce z vseh koncev sveta, ki so si pridobili sredstva za jadranje okrog sveta od sponzorjev. Vem, da je pri nas v Sloveniji precej drugače in da se ljudje težko odločajo za pomoč oz. sponzoriranje. Pa vendarle sem se odločil, da tudi jaz poskusim, saj bi morda kdo le lahko s kakšnim sponzorskim prispevkom našel zanimiv način predstavitve svojih proizvodov ali dejavnosti. S hvaležnostjo bi vas reklamiral z nalepkami na jadrnici, jadrih in oblačilih ter omembami v oddajah, na spletnih omrežjih, člankih in tudi v knjigi, ki bo izšla jeseni. Vesel bom vsakršne pomoči, ki bi mi pri mojem skromnem načinu življenja veliko pomenila. Sponzorski prispevek lahko nakažete na moj transakcijski račun.

S hvaležnostjo in spoštovanjem,

Walter Teršek

Kontaktni podatki:

• Walter Teršek, Hrib 9, 4205 Preddvor
• TRR: SI56  6100 0001 8352 553
• Tel. 040 694 298
• El. naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
• FB- Walter Teršek
• Insta- waltersolosailing.

Walterja Terška bomo podprli tudi na eNavtiki. Njegovo plovbo bomo spremljali ves čas. V vseh njegovih blogih objavljenih na naši strani bo na voljo oglasni prostor za vse, ki bodo podprli jadralca.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

siesta on Siesta is back with a new crew member

Nedelja, 05. julij 2020

Po lanskem premoru, ko nismo izpluli ven iz Jadrana, se Siesta on Siesta vrača oz. vsaj namen je tak. New crew member je Zoe, pasji dojenček, ki bo sčasoma okrepila Berrykino varovalno službo. Zaenkrat se ji sicer zdi zabavneje sedenje v skledi za solato.

V torek smo štartali iz Bunarine in prvo noč prespali v Artatore na Lošinju, naslednji dan do Molata. Zaliv Jazi na vzhodni strani je bil prav prijeten, uporaben pa je samo, ko ni maestrala. Naslednji postanek je bil Žman na Dugem otoku, kjer smo se malo podružili s sorodniki v njihovi novi hiški. No četrti dan pa se zgodil tako rekoč čudež in smo končno imeli priliko prvič raztegnit jadra in jadrat večji del poti do Prvič luke, naše stalnice. Prve tri dni je pihal blagi jugo tako, da možnosti za jadranje v našo smer ni bilo. Včeraj so bile napovedane nevihte, kar nam je v bistvu čisto pasalo, da smo na Prviču lahko ostali 2 dni. Brez neviht. Trenutno idilično jadramo proti Šolti, polkrme pri 15 vozlih zahodnika.

Če bo trenutna napoved držala, bi lahko v petek prečkali v Italijo (Puglio) potem pa počasi proti Grčiji. Če ne, bomo pa še malo počakali, načeloma imamo časa dovolj, razen če ne bodo prej druge države dale Hrvaško na kak rdeč seznam in ne bomo mogli ven. Sicer pa, če je kdo opazil, danes ko so volitve, korona sploh ni več in 😂

Kar se tiče gneče in sezone, Prvič je bil predvčerajšnjim in včeraj poln bark, tako da so ljudje odhajali, ker ni bilo več prostora ne na obali, ne na plovkah. Tudi na Molatu in Lošinju je bilo kar precej bark, na morju od Pašmana naprej pa je tudi »običajna« (precejšnja) gostota prometa. Prevladujejo Slovenci, nekaj je Avstrijcev, Nemcev, Italijanov in Čehov. Glavna razlika je v čarterju, kjer prevladujejo »manjše« barke in ne 50-tke, ki so zadnja leta prevladovale. Se pa korona veliko bolj kot na morju pozna na obali, kjer so apartmaji pretežno prazni.

Torek, 07. julij 2020

Na kratko o dogajanju zadnje dva dni. Vsi nas sprašujejo, če je vse prazno oz. koliko je ljudi. Od sredine Zadarskega akvatorija dalje je GUŽVA, čisto običajna gužva, kot vsako leto ob tem času, vsaj kar se bark tiče. V Šešuli na Šolti smo bili že velikokrat, sedaj pa se nam je prvič zgodilo, da ni bilo prostora za se sidraat in smo se sidrali v majhnem zalivčku na vhodu, ki se je nato tudi napolnil. In nismo prišli ob 8 zvečer ampak ob 4 popoldan! Današnjo noč smo bili v Starem gradu na Hvaru. Za tiste ki poznate, plovk ni več ampak so uredili s privezi tudi obalo na drugi strani zaliva, tako da je dejansko cel zaliv, iz obeh strani, zabasan z barkami, po mojem je bilo preko 100 bark. Ob 5 popoldan ni bilo več prostora in so ljudi pošiljali stran. Tudi gostilne na obali so bile zvečer polne. Kot slišimo iz raznih virov pa je za razliko od tu Kvarner bolj prazen.

Nočna oz. tukaj bolj jutranja burja je bila kar močna vendar se jo v Starem gradu ni dosti čutilo, tako da smo mirno spali. Nova (SZ) obala je v bistvu zelo prijetna, ker je takoj ob privezih in sprehajalni poti (ni avtov) borov gozdiček s senco in vonjem po pinijah. Slaba stran tega pa je bila, da smo imeli, danes po burji, barko popolnoma pokrito z iglicami, ki se jih verjeno ne bomo rešili še kakšen mesec, kljub pranju, pometanju itd. Pa tudi sezono pikanja os smo danes uradno odprli.

Sedaj smo v zalivčku Zavala pred Starim gradom. V zalivu so sicer plovke s koncesijo vendar so na enem delu samo corpomorti brez plovk od gostilne, ki je letos zaprta. Ker je globina dobrih 7 metrov se je Jure potopil in privezal vrv na enega od teh corpomortov. Inkasanta sicer še ni bilo vendar računamo, da bomo tako "prinesli not" za včeraj, ko so nas v Starem gradu lepo oskubli za privez. Če je kdo slučajno mislil, da so zaradi korone morda kaj padle cene privezov in plovk, ga moram razočarati, da se močno moti.

Sobota, 11. julij 2020

Noč iz 9. na 10. julij

Kot je pri nas/meni že običaj se med nočno stražo, v kokpitu pod dekico, piše blog. In prav tako je pri nas običaj tudi, da so plani zato, da se spreminjajo. Tako je bolj zabavno. Trenutno je polnoč in plujemo iz Lastova v Cavtat, dobrih 60 milj, prihod je planiran okrog 8 zjutraj. Od kje je sedaj prišel Cavtat, če smo bili namenjeni preko Italije in že več krat rekli, da v Cavtat ne gremo več niti po nesreči, zaradi slabih izkušenj? Pač, zarečenega kruha se največ poje. Pri planu o Italiji nam ni bilo všeč to, da če bi jutri prečkali, bi potem v soboto lahko še nekoliko napredovali proti jugu škornja, v nedeljo in do nadaljnjega, kar seže napoved pa je nato napovedanih okrog 30 vozlov vetra. Torej bi spet stali v raznih marinah, plačevali in čakali. To smo že enkrat počeli in nam ne diši. Glede na to, da se napoveduje idealno vremensko okno v petek in soboto smo se odločili, da ga izkoristimo. Direkt iz Lastova bi bilo za našega psa (Berry), ki noče lulat na barki, malo prehudo ker bi trajalo približno 36 ur. Zato smo se odločili za kompromis, ki je le par ur daljši od tiste običajne poti preko Črne gore, v katero pa se letos zaradi korone ne da. Pričakujemo približno 31-32 ur.

Noč je lepa, mirna, z oranžno veliko luno in neskončno zvezd, ko se jih tu sredi morja, v temi zelo lepo vidi. Malo nas zibljejo oz. premetavajo (to je sedaj stvar interpretacije) valovi mrtvega morja, ki so ostali od kar močnega maestrala čez dan. Na morju ni bolj ali manj nobenega, vidijo se luči na Korčuli in Mljetu ter svetilnik na Lastovu, ki nam neusmiljeno bliska v krmo. 

Noč iz 11. na 12. julij

Ob 8.20 smo pristali v Cavtatu, verjetno edinem mestu na svetu, kjer je carinski pomol v koncesiji in moraš plačat, da se greš lahko odjavit. 100 HRK za privezovanje in odvezovanje je pisalo na računu! Fant je bil sicer prijazen in opravlja samo svojo službo vendar je njegov poklic očitno zelo visoko cenjen… Če izpustimo teh 100 HRK je bila celotna izkušnja odjavljanja zelo pozitivna, na luški kapitaniji in na policiji so bili zelo prijazni, kar je sicer prej izjema kot pravilo. Glede na izkušnjo v Cavtatu pred 3 leti smo pričakovali, da bodo grozni.

Približno ob 10.00 smo izpluli iz Cavtata proti Ereicoussi, 173 milj.

Nedelja, 12. julij 2020

Sedaj je spet prvi del noči, torej moja straža in smo približno na višini Drača, okoli nas pa albanski ribiči, vendar zaenkrat ni pretirane gneče. Pred nami so še 103 milje, za nami 70 milj. Prihod je pričakovan jutri popoldan. Potem pa nas čaka grška običajna + korona birokracija.

Po novem, odkar so zgradili luko, naj bi bila Ereicoussa tudi vstopna luka, in naj bi se menda dalo tudi uredit prijavo in vse papirje (kasnejša opomba: izkaže se, da temu ni tako). Korona zadeve je treba urediti 24 ur prej in smo jih uredili danes po startu iz Cavtata, ko smo še imeli hrvaški signal. Obrazec je seveda po grško neverjeten. Baje nam danes ob polnoči pošljejo na mail to čuvano korona QR kodo brez katere ne moreš v državo. No tudi TEPAI (grška plovna taksa) smo uredili včeraj po internetu. Tokrat smo jo plačali preko spletne banke Revolut, ker baje, da tako gre skozi. Lani smo namreč plačali preko slovenske spletne banke in so nam nato, bolj ali manj vsem, ki smo to naredili, nakazali denar nazaj. Nam, ki nato zaradi zapletov z motorjem, v Grčijo sploh nismo šli, je na koncu to še prav prišlo. Bomo videli kako se bo izšlo letos.

Ob koncu moje straže je pred nami še 80 milj, torej za nami je nekaj več kot pol poti. 

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 221. dan

Preden so se začele tele norije v zvezi z izolacijo nisva imela vključene skrinje ampak samo hladilnik, saj sva sproti kupovala svežo robo. Zdaj pa mora biti človek bolj previden in sva zagnala še skrinjo. Notri imava v glavnem par kosov mesa in nekaj kruha (no pa eno vodko).

Mali kompresor dela itak na 12V iz akumulatorjev in je tako majhen porabnik, da sploh ne gledam ali sije sonce, oblačno ali noč. Ta velik kompresor (vodno hlajen 'megafrost') pa rabi več elektrike (50A na 12V - se pravi 600W) in trenutno še nisem vgradil termostata (naročeni termostat nikoli ni prišel s Kitajske). Da je skrinja ves čas zmrznjena ga morava pustiva delat manj kot eno uro na dan. Kadar sva v marini na elektriki ga ponavadi poženem iz 220V. Danes pa sem se odločil, da ga napajam iz akumulatorjev, da spet malo stestiram sisteme in vidim, če vse dela tako, kot mora.

Sonce je lepo sijalo in MPPT kontroler mi je pokazal, da proizvajamo 600W. OK, da ne pretiravam, 599W je pisalo na ekrančku. Skoraj nisem mogel verjeti. Sončne celice so nominalno 610W - to naj bi bilo v idealnih pogojih - sonce v zenitu in take zadeve. Tu pa sonce ni bilo v zenitu, pa še vse prašne so od peska v zraku. Kontroler je nominalno 40A - se pravi, da lahko proizvede največ 40A toka na strani akumulatorjev. Napetost je bila še visoka, saj smo bili še v fazi absorbcije - 14,6V in je kontroler proizvajal 41A. Hudo. Hladilnik je sploh ni znižal napetosti. Noro.

Zlezel sem v zadnji boks in pogledal, če se kontroler kaj greje - nič posebnega. Le rahlo topel je bil. Bil sem vesel, kot bi zadel na tomboli. No, sonce ni sijalo dolgo. Kmalu se je pooblačilo, zapihal je prav neugoden hladen veter z juga. Danes sem preživel večino dneva v dolgih hlačah. Do konca sva zatesnila okrog jambora in komaj sem dobro pospravil orodje je začel pršeti čisto pravi dež. Tako močno je 'padalo', da sva celo zaprla okna na barki. Pršelo je več kot 5 minut! Verjetno je narava preizkušala vodotesnost najinega dela. Veter namesto s severa danes piha iz juga in prav na smeh mi je šlo zaradi soseda nasproti. Barko so imeli že ves čas obrnjeno s premcem na jug, torej so ves čas prevladujoč veter dobivali od zadaj direktno v kokpit. In ker tule piha kar zares praktično niso mogli nikoli sedeti v kokpitu.

Zato so se včeraj končno odločili in obrnili barko. Čez noč, ko itak spijo in je barka zaprta nim je lepo pihalo v premec. Danes pa se je veter obrnil in jim spet piha v kokpit. Se je pa shladilo in napovedujejo, da bo ponoči le 13°C namesto običajnih 18. Upam, da ne bo treba kaloriferja zakurit. Tako, danes pa obljubljene slikice jambora. Jutri še sestavim do konca in bo končano.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 222. dan

No, končno sem gotov z jamborom in vsi štriki so spet napeljani čez škripce, organizatorje in štoperje. Znotraj pa so žice zložene in stropne obloge privijačene nazaj. Ta del barke zdaj zgleda spet v redu.
Danes je pa tako močno deževalo, da je začelo celo malo spirati umazanijo s palube. Ravno sem se odločil, da to ovekovečim in vam nalimam slikico, ko je nehalo. Da si pretegnem noge sem šel v trgovino in prinesel med drugim ene škampe, ki so bili po velikosti skoraj jastogi. Za večerjo sva si jih naredila šest. Po tri na osebo. In je bilo povsem dovolj. Pred trgovino malo počakaš (v razdalji meter in pol do tistega pred tabo), da dobiš rokavice, potem dobiš na rokavice še razkuževalni gel. Super, saj potem primeš voziček in je ta razkužen.

Notri ljudje spoštujejo razdaljo in vsi hodimo mimo drugega v taki razdalji, kot bi oni drugi ravno enega spustil. In vrsta pred blagajno na 1,5m razdalje en do drugega. Na trak začneš nalagat takrat, ko je kupec pred tabo plačal in se odmakne od blagajne. Gneče ni bilo ne v trgovini in še manj na ulicah. Po mestu pa krožijo v avtomobilih: lokalna policija, državna policija in civilna zaščita. Da ne bi komu padlo na pamet, da gre na sprehod, ali še huje, da se s kom sreča in kakšno rečeta.

Ponoči je res bilo bolj hladno: termometer je pokazal 13,5°C minimuma zunaj in 16 v barki. Veter se je že obrnil nazaj na severovzhodnik in na običajno moč med 15 in 20, le občasno malo bolj pihne, ko se kak oblak pripodi mimo otoka. Oblaki pa so na trenutke prav zlovešče črni in prekrijejo celo nebo. In ponavadi ni nič iz vsega skupaj, le občasno malenkost rosi. Prav škoda, da ne moremo na izlet, da bi videl, če se je narava že odzvala na tale dežek v zadnjih dneh. Nekaj se sigurno dogaja, saj sva že dve noči dobila v barko komarja. V suši ni bilo nobenega. A s komarji sem neizprosen. Če ga Lili takoj ne dobi in razmaže po steni vključim kemična sredstva. Forth (slovenski Raid) v dozo, pa je mir.

Ker danes nisem slikal vam pošiljam par slik iz najine prve poti po svetu. Če je že ves Facebook poln fotografij iz otroštva naj bodo pa še tu enkrat gor stare fotke.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 223. dan

To noč je pa zares deževalo. Pozabil sem dobro zapreti kuhinjsko okno in sem zjutraj brisal vodo s štedilnika in iz omaric pod njim. Itak je bilo treba enkrat dobro očistit, sem se tolažil. Zjutraj je že sijalo sonce, veter pa še kar piha in pravijo, da bo še bolj.

Izdali so 'gale warning' - opozorilo za veter srednje hitrosti med 34–47 vozlov. Prevedeno v strokovni jadralski temin je to 'piha kot pri norcih'. Edino ne vam za koga so izdali opozorilo, ker na morju nihče ne pluje. Le kakšna tovorna ladja pride. To vem zato, ker je nasproti nas vezana pilotina, ki vsakič, ko pilot odhaja ali prihaja naredi val in zamaje vse v marini. Tip se pripodi v zaliv dokaj hitro in obrača 'z ročno'. Kot, da je to že kdaj delal. Kdaj priveže še nisem uspel ugotoviti, ker je prehiter. Mogoče sproti, ko gresta s čolna vržeta vrvi na bitve.

Virus:
Kanarski otoki so se pred slabim tednom odločili, da bodo zaprli vse hotele in drastično zmanjšali število turistov na otoku. V petih dneh jim je uspelo število turistov zbiti od dobrih 100.000 na manj kot 10.000. To je nekako 500 potniških letal v parih dneh. Na Lanzaroteju je bilo do nedavnega število okuženih 4. To je trajalo kar nekaj dni in številka se ni spreminjala. Smo se že veselili, da morda virusa tule ni med populacijo. No, pa je šla številka gor. Včeraj na 7 in danes na 13. In tudi prvo smrtno žrtev. Lanzarote ima 153.000 prebivalcev. Kanari (približno 2 mio ljudi) sicer niso brez virusa. Tule je nekaj podatkov, če koga zanima: Danes imamo 557 potrjenih primerov, 76 več, kot včeraj. Od tega je 207 ljudi hospitaliziranih, 36 od njih potrebuje intenzivno nego. Osem je že ozdravljenih. Mrtvih je 16. Največ virusa je na Tenerifi (338 primerov), drugod je manj: Gran Canaria 158, La Palma 24, Fuertaventura 18, Lanzarote kot rečeno 13, La Gomera 3, El Hiero 3. Torej noben otok ni brez.
To so uradne številke. Danes so na Tenerifi odvedli v zapor za 4 mesece nekoga, ki ni upošteval, da se gre ven lahko le v nujnih primerih. Tule se ne hecajo. Večkrat na tubi gledam tegale Dr. Campella.

Neumorni upokojeni učitelj medicinskih sester iz Velike Britanije vsak dan sproducira en ali dva videa na temo COVID-09. Meni so dobri. Vsi so narejeni s pomočjo uradnih podatkov in iz preverjenih virov. Večina je precej informativnih. Če imate čas si jih nekaj poglejte. Zadnjič sem iz trgovine prinesel šopek svežega koriandra namesto peteršilja. Pač, nisem posebno dober ne v Španščini ne v botaniki. Svež koriander meni zelo smrdi. Glede na to, da vonjam verjetno nisem okužen. Lili je malo premišljevala kaj naj s tem in se odločila, da naredi karantenski curry. Ali se lahko posloveni kar na kari? Karantenski kari se od navadnega razlikuje po tem, da ti manjka polovico sestavin in hudo improviziraš.

Naredila je vrhunski kari iz leče in korenčka. Iz česa je naredila kari pasto ne vem, vem le, da je bil notri nesrečni koriander. Ona vedno dela pasto iz nule - to je huda alkimija. Takrat sem šel raje na 'plažo' (glej sliko), da se izognerm vonju koriandra. Zraven sva imela riž in pečene očiščene repke škampov. Vrhunsko. Iz glav in nog škampov pa sem jaz naredi jušno osnovo - pri nas se nič ne zavrže. Ali bova iz tega naredila juho ali gofio s čebulo bo pa odvisno od inspiracije. Časa za kuhanje imava dovolj.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 224. dan

Danes je 25. 3.. In 25. 3. ima admiralica rojstni dan. Trideseti (na par let podlage). In kaj sem ji kupil za rojstni dan? Nič.

Nikamor ne smemo in vse trgovine razen živilskih so zaprte. Definitivno imam letos vsaj dober izgovor za razliko od prejšnjih let, ko se tudi nisem kaj prida izkazal. Kadar imam jaz rojstni dan mi ona naredi odlično večerjo. Kadar pa ima ona rojstni dan si ona sama naredi odlično večerjo. Pa pravijo, da imamo enakopravnost.

To je skoraj v stilu: 'Draga, ne morem gledat, če cel dan garaš v kuhinji. Zapri prosim vrata!' No, ja. Tako slabo pri naju sicer ni. K večerji sva odprla odlični vino iz Italije iz časov pred korono. Darilo nečakinje. Danes je dnevnik malo krajši - moram še pomit posodo, potem greva pa gledat film, če bo net dovolj hiter. V marini je bil danes incident - najprej neko kruljenje na eni od bark, potem kreganje med marinerotom in tistimi z barke, ne dolgo zatem pa so se prikazali ene štirje policaji, malo so popisovali, potem pa so vsi z barke izginili. Če sem prav ocenil situacijo imajo lastniki barke stalno bivališče tule v Arecifu in torej ne bi smeli na barko in so se nekaj prepirali z marino glede tega. In potegnili ta kratko. Ne vem, kakšne kazni so dobili, a v tišini so vsi zapustili marino.

Kaj dosti drugega se pa tu ni zgodilo. Začel sem delati vodotesne pregrade pod prvo kabino, a o tem bom pisal, ko bo narejeno. Zdaj imam čas za projekte na barki, a mi vedno manjka kak material, ko ga ne morem kupit. Zdajle bi bilo idealno za zamenjat tik na kopalni ploščadi, a nimam črnega Sikaflexa, da bi tik prilepil in zafugiral presledke. Le zakaj ga, kreten, nisem kupil pred enim tednom.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron