Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 237. dan

Mislim, da se pri nas že pozna pomlad. Ponoči in podnevi je kakšno stopinjo topleje kot prej. To je ravno tista razlika, da ob sončnem zahodu zvečer (če fizično nič ne delaš) ni treba obleči dolgih hlač in dolgih rokavov, malo kasneje pa še termo nogavic. In čez dan se takoj spotim, če kaj delam. Da se temu izognem, raje nič ne delam.

Pravijo sicer, da je treba na barki vsak dan narediti vsaj eno stvar za barko, ker bo sicer treba naslednji dan narediti tri. 

Strokovno se temu reče 'preventive maintenance' oziroma preventivno vzdrževanje. To pomeni, da zadevo redno vzdržuješ, preden se pokvari. Lep primer s kopnega je redni letni servis avta, ki ga narediš, tudi če ni nič narobe z njim. In na barki je enako. Lahko stvari vzdržuješ v dobrem stanju, lahko pa počakaš, da kaj crkne in imaš potem po navadi več dela in stroškov.

Danes sem šel v trgovino. Tudi tu gre za preventivno vzdrževanje zalog, saj nočem, da se mi zgodi katastrofa – da odprem hladilnik in notri ni hladnega piva ali pa mleka za kavo. Malo sem slikal na poti iz trgovine. Arrecife je eno najgrših mest, kar jih poznam, na enem, zame najzanimivejših otokov. Ker tu skoraj ne dežuje, nič ne raste (razen tam, kjer redno zalivajo), zato na ulicah ni zelenja. Strehe so samo ravne betonske plošče – se pravi, ko ulijejo stropno ploščo, nad njo ni ničesar, saj ni potrebe po tem. To daje nam, vajenim poševnih streh občutek, da je vse nedograjeno in na pol razsuto. Ker ne zmrzuje, so vodovodne in odpadne instalacije velikokrat kar odkrite. Če k temu dodamo še odpadanje barve (sol in veter hitro uničita fasado), je slika neurejenosti popolna. V bolj turističnih ulicah sicer poskrbijo za nekaj lepši videz, a ko grem skozi spalno naselje, je videti precej razsuto. 

Danes sem naredil le en manjši projektek: redni servis na črpalki WC-ja. Pozimi sem obnovil WC-je in na temle imam novo desko, ki je hkrati bide. Torej, če tu zmanjka papirja, ni krize. Deska se tudi mehko spušča, da ne razbije školjke, če kdo pozabi spustiti desko v valovih. Ampak črpalka pa je ostala. Nisva vgradila električne (kar je bila moja originalna ideja), ker je bila admiralica proti.

Jabsco črpalko pa je treba za mehko delovanje redno vzdrževati. Minimalno, kar je treba narediti vsaj enkrat na mesec, raje na 14 dni je, da se črpalko odpre in se namažejo gibljivi deli in tesnila. Jaz za to uporabljam vodoodporno mast, ki drži dokaj dolgo in ne poškoduje tesnil. In ker je to umazano delo, ga seveda opravlja kapitan osebno. Vse skupaj traja le 15 minut, od katerih še največ časa porabim za temeljito umivanje rok po delu. Ogleda slik ne priporočam med večerjo.

Marina Lanzarote, 238. dan

Prav prijetno vreme je tukajle na Kanarskih otokih. Že zjutraj je dovolj toplo za kratke hlače in zvečer ni treba zapirati barke, takoj ko zaide sonce. 

Danes sem šel spet v trgovino. Ja, vem, izzivam karanteno. Priporočilo je, naj se gre v trgovino čim bolj poredko. A včeraj nisem dobil krompirja in kumare. Krompirja imamo sicer še nekaj, a admiralica rabi rezino sveže kumare za gin tonik. Mislim, da je to dovolj dober razlog za izlet do trgovine.

Tu se res vedno vse dobi, le včasih kakšnega artikla ravno tisti trenutek ni na polici. Zadnjič enkrat ni bilo čokolade, enkrat ni bilo topljenega sira, včeraj niso imeli kumar in krompirja. Lahko bi šel v sosednjo trgovino, a raje grem naslednji dan.

In danes sem si izbral Dino v centru, saj je do tja lep sprehod ob obali Atlantika in lahko gledam valovanje morja. Tule v marini smo sicer v vodi, a ne vidimo pravega morja, saj je plovna pot v marino zavita, na strani proti morju pa se dviga visok zid, ki ščiti cesto, trgovine in marino pred viharnim morjem. Čez tisti zid vidim le, če splezam na jambor. Hm, saj ni neumna ideja. To bom naredil jutri. V višino se lahko sprehodim po barki več, kot v dolžino. Jambor je namreč visok 18 m, barka pa je dolga le 15 m. Tokrat me je na poti iz trgovine prvič ustavili policist, ki me je vprašal, kam grem. In sem rekel, da v marino. Pa vpraša, kam v marino? In sem rekel na barko.

Potem je lepo rekel OK, me pozdravil in se odpeljal naprej. Šele potem sem se spomnil, da bi nekdo lahko šel v marino tudi kar tako, na sprehod, kar ni dovoljeno. Če pa tam živiš in se s polnim nahrbtnikom vračaš iz trgovine, je pa v redu. 

Malo naprej je ustavil nekoga, ki je imel veliko vrečo in iz nje metal kose kruha v morje. Ne vem, kaj sta se zmenila, a krmljenje prostoživečih živali je v ukrepih omenjeno, kot dovoljena izjema in je torej dovoljen razlog, da si na ulici. Sicer je bilo to mišljeno za prostovoljce iz zavetišč, ki skrbijo za prostoživeče mačke, saj po moje ribe ne potrebujejo dodatnega hranjenja. Ali pač. Kaj jaz vem. V glavnem sta le izmenjala nekaj besed in potem se je policist odpeljal dalje. Očitno je dovoljeno tudi krmljenje rib.
In ko smo ravno pri prostoživečih mačkah: 'Naša' muca je dobro hranjena, mladiči rastejo in pod avtom imajo vodo in mačje kekse. Na vetrobransko steklo avta pa je nekdo dal list z obvestilom, da v motorju živi mačja družina in naj ne prižigajo motorja.

Dokler traja tole koronasranje tako ali tako nihče ne bo prižigal motorja, saj gre za avto rent-a-car podjetja in ta so zaprta. Baje je kanarska vlada Madridu predlagala delno omilitev ukrepov za Kanarske otoke, saj se bolezen tu širi nekaj počasneje. Bomo videl, kaj bo iz tega. Menda naj bi zagnali nekaj proizvodnje, a nič takega, kar ima stik s končnimi kupci. Se pravi, da verjetno še vedno ne bom mogel kupiti tistih nekaj tub Sikaflexa. Aja, slik mladičev žal še nimam, ker so plašni in čim kaj motovilim okrog, stečejo nazaj v motor Fiata in se ne pustijo slikati. Mama pa mi vedno priteče naproti. In zvečer je toliko pripovedovala, da me je prepričala, da sem šel na barko po skledico keksov. Očitno so moji keksi boljši od tistih, ki so že bili tam, saj se jih je lotila z vso vnemo. En belo-črn maček je prišel blizu. Nekaj večji je, verjetno je mačkon, mogoče celo oče mladičev, a ga je samo srepo pogledala in se je umaknil na dva metra razdalje. Tu očitno še mački spoštujejo ukrepe fizičnega distanciranja. Upam, da bom jutri lahko nalimal kako slikico mladičev.

Marina Lanzarote, 239. dan

Trudim se, da v dnevniku ne pišem preveč o saj-veste-čem, saj so virusa že tako polni vsi mediji, kamorkoli pogledaš. In občasno pogledam, kaj pišejo lokalni – kanarski mediji. Ker ne znam špansko, seveda ne razumem veliko in si pomagam z Google translate. To je šele veselica. Včasih so rezultati precej komični.
Danes sta zmagala tale dva prevoda:
Namesto 'Zdravstveno stanje na Kanarskih otokih' je Google ponudil 'Zdravje kanarčkov'.
Namesto 'Sanitetno osebje daje vse od sebe' pa je napisal 'stranišča dajejo vse od sebe'.
Brez originalnega teksta v španščini sploh ne bi vedel, o čem članek govori. Ob tem se spomnim na nekatere članke iz slovenskih medijev, kjer se povsem jasno vidi, da 'novinar' ne razume pomena novice v originalnem jeziku in pač mehansko prevede in naredi kup neumnosti.

Mačji mladiči so očitno brali dnevnik in se nočejo slikati kljub podkupnini v obliki 'namočencev'. Namočenci so mačji keksi, ki jih namočimo v malo vode. Večino vode keksi popijejo in postanejo lepo mehki in večji, nekaj vode pa se spremeni v nekaj podobnega juhici. To imajo mački radi. Tudi naša mačja mamica se je spravila na namočence s polno paro. Najprej je posrebala juhico, potem pa še skoraj vse razmočene kekse. Od mladičev je prišel ven le eden, a še tisti se je raje igral z maminim repom, kot pa jedel. Očitno dobro skrbi za njih. Ugotovil sem tudi, zakaj ima raje naše kekse. Eni ji dajejo pasje kekse, ki so precej manj kalorični od mačjih. Doječa mamica pa rabi veliko energije. Sem pa opazil tudi neke povsem male kekse, ki so verjetno junior. Vode ima tudi vedno dovolj.

Za rekreacijo sem zlezel na jambor in pregledal štraje in vse drugo. V glavnem je vse OK, le pri dveh zaključkih se pojavlja nekaj malega rjave zabarvanosti. To lahko nakazuje na korozijo v notranjosti zaprešanega zaključka zajle. Za popolno varnost bi bilo verjetno dobro enkrat kmalu vse zajle zamenjati. Tega vzdrževanja (in stroškov) ni pri barki nikoli konec. Naše zajle so stare 15 let, marsikatera zavarovalnica noče zavarovati plovila, če so zajle starejše od 10 let. In na splošno priporočajo menjavo na deset let. Je pa zanimivo, da tole ozračje na Kanarskih otokih ni tako dobro za rostfrei, kot bi si na prvi pogled mislil.

V zraku je še dosti soli, saj precej piha in veter pride čez morje. Mešanica soli in peska se usede na zajle, ponoči pade nekaj rose in že je narejen prvovrsten koktajl, ki razžira kovino. Na Karibih je vsaj redno deževalo, da je spralo sol, tukaj pa sol ostaja na kovini in dela škodo.

Marina Lanzarote, 240. dan

Wikipedija pavi, da je velika noč največji krščanski praznik. Midva nisva barvala jajc, ker nas že dosti farbajo. Vsi, od medijev do politike. In nas vlečejo za jajca. Toliko o farbanju in jajcih.

Biblija pravi, da so na veliki petek Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Nas so križali pred mesecem dni in nič ne kaže, da bomo lahko kmalu vstali od mrtvih. Še vedno smo pribiti na istem mestu.

Na druge teme:
Pri nas na Lanzaroteju spet malo bolj vleče veter. Ni kakšne hude sile, a teh 15 do 20 vozlov je dovolj, da žvižga po marini. V neposredni bližini marine je vetrna elektrarna z nekaj vetrnicami. Iz tega je mogoče sklepati, da tudi v marini ni kakšnega omembe vrednega zatišja pred vetrom. A nič zato. Marina je dobro zaščitena pred oceanskim valom in edini val, ki ga tule čutimo, je takrat, ko pilot pristaja na pomolu nasproti nas. Val od vetra ima samo en km razdalje, na kateri se lahko razvije, pa še na tem odseku je kup ovir na poti. Med drugim cel kup bark in plavajočih pontonov ter nekaj čeri in plitvin, ki ga razbijejo. Na barki naše velikosti ga skoraj ne čutimo.

Toliko časa sva že v marini, da se bojim, da sva se razvadila in stvari puščava naokrog tako kot doma. Ko spijem kozarec vode, ga odložim na mizo. Halo! Na barki se to ne dela. Na barki je treba vsako stvar dati takoj na svoje mesto, da se ne prevrne in razbije. Po mojem bova prvih nekaj dni po izplutju (oooo, le kdaj bo to ...) vsa obtolčena in bova razbila kup stvari, preden se spet navadiva.

Danes je Lili (njen čin admiralice je trenutno na čakanju, saj ne odloča o tem, kdaj in kam bomo pluli, drugi odločajo o tem), torej danes je Lili končno uspela slikati vse mladiče in še očeta. Mama je vedno prva pri hrani, saj doji in ji je to prioriteta. Danes so se mladiči pririnili zraven takoj za njo, oče pa je bil v bližini in je čakal skrit za kolesom avta. On je jedel na koncu, ko se je njegova družinica že napokala. Lepo od njega. Je pa res, da on nima omejitve gibanja in lahko gre, kamor hoče.

Marina Lanzarote, 241. dan

Že takoj zjutraj sem dokazal svoje nepoznavanje krščanskih praznikov. Lili me je vprašala, kaj kopljem po hladilniku in že zjutraj zlagam ven pivo. In ji odvrnem, da iščem jajca. Hotel sem jih trdo skuhati, da bi naredil jajčno solato s hrenom – za velikonočni zajtrk. In me razsvetli, da je to jutri. OK, tudi prav.

Danes je oprala dve žehti perila, tale najin pralni stroj je res zlata vreden. Moja dva projekta za danes pa sta bila: izlet v trgovino in čiščenje alg s spojlerja. Ko sem prišel pred Mercadono, ki je bila zaradi praznikov dva dni zaprta, me je presenetila vrsta za vstop v trgovino. Po navadi čaka v vrsti nekaj ljudi. V trgovini je naenkrat lahko omejeno število ljudi, pred vstopom si je treba nadeti rokavice in razkužiti roke, kar tudi traja, zato je včasih treba počakati kako minuto. Danes pa šok: vrsta iz trgovine dol po tekočih stopnicah, pa na parkirišče, pa do garažne hiše, pa nazaj do ulice! Toliko ljudi nisem videl že od začetka karantene. Resda so stali 2 m drug od drugega, a vseeno – čakal pa ne bom. In grem pogledat sosednjo stavbo – HiperDino (konkurenca). V vrsti stojita dva in preden pridem do vrste, sta oba že notri. Prvič sem v tej trgovini, ki je velika in nič ne najdem. Vse je nekako razmetano naokrog, zame brez logičnega razporeda. Dobim nekaj stvari, toliko da napolnim nahrbtnik in se vrnem na barko. 

Popoldan očistim spojler na Heronu. Beneteau 473 je zgrajen tako, da je zadnji rob spojlerja pod vodno gladino. To sem videl na vseh 473, ki sem jih opazoval do sedaj, Heron pa ima mogoče zaradi obtežitve rit še malenkost bolj v vodi. Rezultat je, da po zadnjem robu rastejo alge in podobna nesnaga, saj je rob spojlerja iz prožne plastike (PVC ali nekaj takega), zadnja stena pa je bel gelcoat, torej to dvoje ne more biti pobarvano z antivegetativno barvo. Saj ni hude panike, vsake toliko časa (v tropih vsaj enkrat na teden, tule na en mesec) je treba odstraniti rastlinje. Najprej na grobo s krtačo, potem pa še s plastično mrežico, tisto, v kateri prodajajo limone ali krompir ali kaj takega. Ta najbolje pobere dol vso nesnago in ne poškoduje gelcoata ali mehkega dela spojlerja.

Upanje, da se bodo Kanarski otoki prej izvili iz primeža karantene, se ni uresničilo. Sprostili bodo sicer nekaj gospodarstva, a nič takega, kar ima stik s končnimi strankami. Ljudje so že kar malo nesrečni. Enim primanjkuje plina, drugim česa drugega. Tule ne moreš nič naročiti na dom (na barko). In ne moreš recimo kupiti novih japank ali hlač, če se ti stare strgajo.

No, ja lahko bi bilo še slabše. Recimo v Panami ne moreš kupiti piva, vina ali česarkoli alkoholnega. V celinski Španiji pa so nekatere marine enostavno zaprli. Zaklenili WC-je in tuše, zaprli vodo in elektriko in prepovedali bivanje na barkah. Kam bodo šli ljudje, jih ni preveč zanimalo (prevozov ni več, hoteli so zaprti ...). Eni se zdaj švercajo na svojih lastnih barkah in upajo, da jih varnostniki ne najdejo.

Ker se dosti drugega ne dogaja, spet objavljava slike malih mačkončkov, kako jedo in rastejo. Moja napoved: še dva dni in bodo Lili jedli iz roke in se pustili mečkati. Danes so ji prišli že dokaj blizu.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Dočakali smo dež, sreda, 05. avgust 2020

In dočakali smo tudi dež v Grčiji, kar vsaj poleti ni ravno pogosto. Težko bi rekli, da je bil to naliv, ali pa da nam je vsaj opralo barko, ampak približno 15 minut pa je zjutraj deževalo. Ko smo zaprli vsa okna, je seveda nehalo. Je pa vsako noč toliko rose, da je zjutraj barka tako mokra, kot da bi pošteno deževalo.

Od predvčerajšnjim smo znova na Meganisiju v zalivu Atherinos, le v drugem stranskem zalivčku kot zadnjič. Tu je zelo prijetno in mirno, kar dokazuje tudi barka, ki je sidrana zraven nas. Ta je bila namreč tu na istem mestu, že pred 14 dnevi, ko smo bili tukaj. Kljub temu bo tri dni verjetno dovolj in bomo šli, če se plani vmes seveda ne spremenijo, jutri pogledat Spartakori, zaliv in vasico na drugi strani Meganisija, kjer za čuda še nismo bili. 

Glede na to, da se kaj drugega zanimivega ne dogaja, še malo pasje kronike. Zoe je postala »ogromen« pes in sploh ni več majhen mladiček. Tudi skoči lahko že, kamor hoče. Življenje na barki se ji verjetno zdi edino običajno. Berry, gospa v letih, se je precej pomladila in shujšala, ker se je prisiljena igrati in divjati z malo zverjo. Na trenutke se sicer obnaša, kot da ji je odveč, vendar ko pade v igro, čisto pozabi, da je gospa v letih. Igra, posebej večerna pred spanjem, pa bi bila po mojem pri tistih, ki niso navajeni igre dveh terierjev, videti bolj kot pasja borba. Zelo divje in renčeče. 

Sobota, 08. avgust 2020

Tudi Meganisi ima svojo napako. Spartakori. S staro vasico na vrhu hriba, samo po sebi, ni nič narobe. Zaliv pod njo pa že sam ni imel ravno sreče, ker je odprt na SZ, nato pa so ga še masovno zasedle flotilje. Del obale, ki je zaščiten pred vsemi vetrovi, je bil že ob 11. uri zjutraj v celoti rezerviran za ne vem katero flotiljo, na delu nasproti, za moj okus veliko preveč odprtem na SZ, se je prostor dalo dobiti, so ga pa kljub temu popoldne razne flotilje zapolnile do zadnjega cm. Popoldne je seveda začelo pihati, tako da so privezi postali zelo premetavajoči in zategujoči in zabava je bila zagotovljena. Ker je prvega pol metra pri obali plitko, se barke vežejo s premcem, ne pa s krmo, kot običajno. Napeljani pa so celo muringi. Skratka privezani smo bili s premcem in valovi (ne posebej veliki) so prihajali od zadaj, tako da je barke zategovalo. Nič posebnega, če tu ne bi nastopila naša lenoba, pozabljivost ali ne vem točno kaj. Levo sprednje oko/vodilo za vrv je bilo že nekaj let razmajano in tudi že nekajkrat na »zimskih« TO DO listah, pa se je vedno nekako »izmuznilo«. In tako kot se po navadi zgodi s stvarmi, ki bi jih človek moral rešiti, pa jih ne, se je v tem premetavanju včeraj to oko/vodilo do konca izpulilo in spet imamo nekaj za popravljati.

Pika na i pa je bila, da tudi z večerjo v gostilni, v vasi na hribu, nismo imeli sreče. To se v Grčiji res redko zgodi.

Zadnje dni se je tudi tu vreme malo skisalo. Dogaja se sicer nič posebnega, razen da je pihalo z juga, eno jutro je 15 minut deževalo in en večer je v daljavi grmelo in se bliskalo, so pa skozi napovedane nevihte in razni grdi oblaki se plazijo mimo. Satelitska slika pa je tudi že tri dni enaka: okrogla oblačna gmota se vrti na mestu: od sredine Jadrana, do juga Italije, do tu in notranjosti Balkana. Koliko časa se še lahko tako vrti, ne vem, napoved pa je bolj ali manj enaka za približno 5 dni naprej. Žal pa tudi prave vročine ni več. Večina je zaradi tega verjetno zadovoljna, mi, ki imamo radi 35 +, pa nismo najbolj.

Ker smo potrebovali trgovino na primerni razdalji od barke (ne npr. 1 km stran), smo bili v dilemi, kam iti danes. V igri so bili Kioni, Sivota in Kalamos. In zmagal je Kalamos, ki mi je zmeraj bolj všeč. Ravno prav veliko mestece, kjer je še nekaj domačinov, ne pa samo vse za turiste in v redu luka. Po malo razpredanja sva prišla do zaključka, da je garancija za »uničenje« nekega kraja to, da dovoliš flotiljam rezervacije. S tem postane vse instant, vsa pristnost, prijetnost in razlogi, da bi kraj obiskal, pa izginejo. Do sedaj je to pravilo veljalo za vse takšne kraje, v katerih smo bili. Upam, da se na Kalamosu to ne bo zgodilo. Za zdaj ni videti, da bi flotilje lahko vnaprej rezervirale celo luko. Jutri (sedaj je že danes) ostanemo še tu. 

Ponedeljek, 10. avgust 2020

Sedaj pa zares proti severu in domu

Tri dni smo bili na Kalamosu, od tega en dan preveč. Zakaj preveč, lahko vidite v spodnjem videu, ki mislim, da ne potrebuje komentarja. Kaj takšnega si nismo mislili, da je možno, niti teoretično, kaj šele, da bi lahko to doživeli in preživeli brez posledic. Na srečo ponoči ni bilo kakega močnega vetra ali nevihte, kot eno noč prej. Očitno sem ni za hoditi na vrhuncu sezone. Menda da George vsak večer tako spakira celo pristanišče. Vsak, ki pride v pristanišče, ga nekam stlači. »Polno je, pojdite drugam« ne obstaja. Sosedi pravijo, da so včasih tudi tri vrste bark!!

Danes smo uradno začeli pot proti severu, jutri gremo predvidoma čez most. Nova informacija glede mosta: most je menda spet na svojem mestu in odpira se spet vsako uro od 6. ure zjutraj dalje (ponoči pa po potrebi). Takšno informacijo smo pravkar dobili po telefonu od Marine Lefkada, zato, upam, da drži.

Zadnje dni sva dejansko cele dneve delala, ker moramo do 1. 9. končat projekt, ki smo ga začeli konec junija in se rahlo mudi. Sploh, ker bomo naslednje dni precej pluli in bo manj časa.

Pristanišče v Kalamosu včeraj zvečer.

George, ki »sidra« prvi katamaran v drugi vrsti. Takšno početje je tu možno pogosto videti.

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 233. dan

Hja, včeraj sem narobe napisal, kdo govori angleško od sosedov Francozov. Sem bil pač v 'kleti' in lepil panele na bojler in nisem dobro dojel, kaj se dogaja zgoraj. V resnici zna angleško ta mala hčerkica, ne ta velika. Šest mesecev so bili na Irskem, pa se je ta mala naučila. Hja, ta mala je zanimiva žverca. Že zdaj malo manipulira s starejšo sestro in starši. Kaj šele bo, ko odraste.

Danes sta sestrici z vedrom ujeli ene dve mali ribici (taki 5 cm veliki) in ju previdno dali v prozorno plastično skledo. In sta imeli svoj akvarij in veliko veselja ob tem. Ribicam sta dali dovolj svežega morja. Že čez pet minut pa je starejša sestra rekla, da jih je dovolj in jih je treba zdaj izpustiti. Mala je bila malo žalostna, a po mojem sta vedeli, da se ribicam ne piše nič dobrega v tisti posodi. Obe sta gledali, ko so ribice odplavale pod barko. Tako zelo od blizu sta gledali, da je moral oče spustiti opozorilo, naj ne padeta v vodo.

Imajo nov Beneteau Oceanis 45, ki se mu na krmi odpre kopalna ploščad (seveda brez ograjice). In od tam do padca je le majhen korak, če si star pet let in gledaš za ribico. Sicer pa sestrici dosti 'kuhata'. Najpopularnejša jed je 'kapučino'. Danes sem ga bil tudi jaz deležen. V posodo daš vodo in tekočino za pomivat posodo, mešaš in stepaš, (malo poliješ) in že lahko ponudiš odličen 'kapučino' z veliko pene.

No, vidite. Tako nič se tukaj ne dogaja, da je glavni dogodek to, kako se igrata sosedovi hčerkici. Mačka je očitno dobila še enega dobrega skrbnika, ker je postala bolj izbirčna in je očitno sita.

Danes, ko sem nesel smeti, se je izstrelila iz kontejnerja kot raketa. Odličen odriv in vse točke za slog. Spet sem bil v trgovini. Danes je bilo treba celo malo počakati za vstop, ker je bilo več ljudi. Skrbijo, da notri ni gneče in smo lahko vsi oddaljeni eden od drugega 2 m. Prijetno je kupovati, ko ni nobene gneče niti med policami niti na blagajni. Preskrbovalne verige so tu očitno zasnovane za otok poln turistov. Sedaj, ko turistov praktično ni več, je povsod vsega dovolj in nikjer nobene gneče.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 234. dan

Topleje je, kot prejšnje dni. Ko tole pišem, je ura devet zvečer, pa sem še v kratkih hlačah in barke še nisva zaprla. Pustimo to, da je admiralica že v debelem flisu, to je druga zgodba.

Tudi veter je manj nasilen. Sicer nisem meril hitrosti, a nič ne žvižga med štraji. Vremenarji pravijo, da je bilo čez dan med 10 in 15 vozlov in valov je komaj za kak meter. Tole bi bilo idealno vreme za sidranje pri Graciozi, ali lepo enodnevno jadranje za zabavo. A žal ni nič od tega. Čepimo v marini in čakamo, da panika mine. Je pa vremenska slika te dni kar zanimiva.

Azorski anticiklon se je spustil zelo zelo nizko na 22° severne širine in je torej celih 10 stopinj južneje od nas. Po navadi pa je blizu Azorov (od tod ime), se pravi okrog 35 do 40° severne širine. Navzdol so ga potisnili trije cikloni, ki so dokaj nizko nad severnim Atlantikom. To je precej spremenilo sliko običajnih vetrov na Atlantiku. Recimo, da ne bi bilo korone in bi lahko jadrali:

• Za pot s Kanarskih otokov na Karibe bi moral iti zelo zelo južno, še precej južneje od Zelenortskih otokov, da bi ujel pasatne vetrove, sicer bi se ujel v brezvetrje.
• Za pot s Karibov proti Evropi, ki po navadi zahteva dosti orce in pot najprej zelo na sever, preden se lahko obrneš na vzhod, pa bi jadral z vetrom v krmo s Karibov direktno proti Gibraltarju.

A zadeva ne bo trajala dolgo. Že čez nekaj dni bodo razmere drugačne, kar bi bilo treba seveda upoštevati pri planiranju poti. Ravno zaradi vremena in vetrov pravijo, da je urnik eden izmed največjih sovražnikov jadralcev. Če moraš na pasažo po urniku, lahko naletiš na izredno neugodno vreme, če pa lahko počakaš na ugoden veter, je praviloma udobneje in hitreje. To smo na lastni koži preizkusili pred leti, ko smo za prečenje Atlantika imeli na barki prijatelje z omejenim številom dni dopusta in letalsko vozovnico za vrnitev v Evropo. Ker nismo več mogli čakati, smo dobili zvrhano porcijo neviht in premočnega vetra in neugodne valove. To zimo pa sva se po Kanarskih otokih potepala glede na vreme in sva imela večino pasaž med otoki dokaj ugoden veter. No, ja, glede na razmere seveda. Kljub vsemu sva bila tukaj pozimi, ko so vetrovi močnejši in valovi višji.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 235. dan

Lepa sončna nedelja je bila. Mačkica je pred kakšnim dnevom, dvema, preselila svoje mladiče. Prej je ves čas hodila na sosednji pomol na neko starejšo leseno barko, kjer ni bilo nikogar, zadnje čase pa se zadržuje na parkirišču marine, zraven WC-ja.

Tam je parkiran en kombi, v katerem očitno nekdo živi. In tudi hrani muco. Pravi, da ni edini in da jo hrani pol marine. Zato pa poje le še po nekaj 'vljudnostnih' keksov. Danes zjutraj, ko sem šel na WC, sem videl mladiče. Prilezli so iz avta, ki je parkiran zraven kombija. Očitno je gnezdo prestavila bližje vira hrane.

Tisti avto je last rent-a-car agencije, a ker so nenujne dejavnosti zaprte, avto seveda ves čas zapuščen stoji na parkirišču. In ker je to Fiat, mački ni bilo težko zlesti noter.

Se še spomnite tistega prastarega štosa, kako so testirali avtomobile? Pri Mercedesu so dali mačko v avto in zapeljali avto skozi pralno stezo. Če je bila mačka na koncu suha, je avto dovolj dobro tesnil. Pri Fiatu so poskus začeli enako. Če je bila mačka na koncu še v avtu, je ta dovolj dobro tesnil.

No, resnici na ljubo mačka ni imela mladičev v kabini avta, ampak v motorju. Jaz sem videl dva, baje so štirje ali pet. Sicer se ni kaj dosti dogajalo. Oprala sva (khm, Lili je oprala) en stroj perila, jaz sem le priključil marinsko vodo na stroj in še prej natočil vodo v rezervoar Herona. Sedaj pereva tako, da vode za pranje ne jemljeva iz Heronovih vodnih rezervoarjev, ampak na stroj kar direktno nataknem vodno cev s pomola. Na ta način se izognem večkratnemu pretakanju ene in iste vode in nepotrebnemu obremenjevanju ladijske črpalke za vodo. Pregledal sem še akumulatorje in dolil destilirano vodo.

Akumulatorji na Heronu so dokaj novi (iz aprila 2017) in so dobri. Domača slovenska proizvodnja (TAB MOTION Floded TUBULAR). Gre za klasične (svinčeve s kislino) akumulatorje, ki pa imajo tubularno zasnovane plošče. Se pravi plošče niso ravne, ampak so v obliki valjev. Zaradi tega prenesejo precej globlja praznjenja in tudi večje tokove. Še vedno pa so to akumulatorji, ki jim je treba dolivati destilirano vodo. Za dolivanje vode pa imam posebne nalivalne čepe, ki precej olajšajo dolivanje. Čepi so povezani s cevkami in imajo ventile, ki spuščajo vodo v celice, ko pa je celica polna, se ventil zapre. Na ta način nalivam vodo le v eno cevko in ta se enakomerno razporedi po vseh dvanajstih celicah. Enostavno, čisto, hitro. Sistem mi ne pokuri veliko vode, a vsaj enkrat na mesec je dobro pogledati in po potrebi doliti.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 236. dan

Topleje je. Kako je zgodaj zjutraj, ne veva, saj dolgo spiva, ker zvečer dolgo visiva na netu in kaj bereva. Ampak že ob 'jutranji' kavici je bilo dovolj toplo za majico in kratke hlač, čez dan pa je bilo skoraj vroče.
Pospravil sem stranske zaščite v kokpitu in bimini. S tem je bil sprayhood povsem odkrit.

Priključil sem vodo in sprayhood dobro opral. Kar konkretna količina peska se je cedila z njega. Danes je moral biti čist, saj je čas za novo impregnacijo. Ob zadnjem dežju sem opazil, da rahlo pušča vodo in se odločil, da ga na novo impregniram. Imava še nekaj impregnacijske tekočine, ki sva jo kupila pred leti, brez tega bi nama trda predla, saj se ne da prav ničesar kupiti. Kot bi bil sredi pasaže ali na neobljudenem otoku. Kar imaš na barki, imaš, če česa nimaš, pač nimaš in ne moreš kupiti.
V močnem soncu je bil sprayhood hitro suh in sem se lahko lotil impregnacije. Postopek je izredno enostaven.

1) Opereš in posušiš blago, ki ga želiš impregnirati, saj nočeš impregnirati peska, ki bo odpadel v dežju.
2) Impregnacijsko tekočino pretreseš, da ni kakšne usedline in jo naneseš na blago. Ne smeš varčevati, sicer bo zamakalo. Lahko brizgaš (mi ne moremo, ker nimamo ličarske pištole) ali pa nanašaš s čopičem ali kako drugače. Jaz to delam z gobico in gre odlično.
3) Sušiš najmanj 48 ur. No, tule na Lanzaroteju se bo lahko sušil do onemoglosti. Ni nevarnosti, da ga prehitro zmoči dež.
Že ob nanosu sem videl, da na nekaterih predelih blago dobro odbija tekočino, drugod pa jo posesa kakor pivnik. Tam sem bil še posebej radodaren pri nanosu.
V soncu in vetru je bil nanos suh v nekaj minutah.

Impregnacija tudi nekoliko osveži videz blaga in ga naredi malo bolj čvrstega na otip. Videti novejše. Zvečer sva nazaj postavila bimini in stranske zaščite. S tem imava manj vetra v kokpitu in več zasebnosti, pa še sonce nama ne sije v glavo. Sama impregnacija traja le nekaj minut, a vse priprave (da izkoplješ tekočino izpod postelje v prednji kabini, da odmakneš bum, bimini in bočne zaščite, da napelješ vodo in opereš in posušiš površino in da potem vse pospraviš nazaj, pa se to spremeni v skoraj celodnevni projekt.

Še posebej, če zraven šteješ še čas sušenja po pranju.

Če morda komu niso poznani pojmi:
- sprayhood je polkrožna kupola z okni nad vhodom v barko, ki zadrži morski pršec in deloma varuje potnike v kokpitu in vhod v barko;
- bimini je streha nad kokpitom;
- kokpit je zunanji del barke, kjer se posadka in krmar zadržujeta med jadranjem. Kokpit je na Heronu med kopalno ploščadjo, ki je čisto zadaj, in med vhodom v notranjost barke.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Covid-19 je res vsiljivec, ki se je kot pravi virus zažrl tudi v moje jadranje in v moj projekt jadranja okoli sveta. In kot je vsem že znano, vsaj začasno ne morem nazaj na Novo Kaledonijo. Zato se bom letošnje poletje večino časa zadrževal na Jadranskem morju, kjer bom skippiral in se zadrževal na jadrnicah raznih čarterjev. Prav tako bom plul in upravljal barke za zasebne družbe, družine in poslovne partnerje, raznih podjetij oz. po željah naročnikov.

Če ste ljubitelji morja in jadranja, ima moj prijatelj za vas tri jadrnice Beneteau 38,1 s tremi kabinami in prostornim salonom. Vse tri še dišijo po novem in so opremljene tudi z najnovejšo dodatno opremo in tudi z vso opremo za bivanje v njej. Lahko jih najamete za 3 do 14 dni, brez skipperja ali s skipperjem (moja malenkost). Barke se nahajajo v marini Biograd, ki je čudovito izhodišče za jadranje med otoki srednjega Jadrana. Nekaj terminov je še prostih!

Za dodatne informacije mi pišite na elektronsko pošto: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

37 stopinj v barki – letošnji rekord, četrtek, 30. julij 2020

Kot že naslov pove, imamo danes na barki 37 stopinj in za zdaj je to letošnji rekord. Veliki pes je tega že navajen, mali pes pa na trenutke malo postrani gleda in se čudi, zakaj mu je tako vroče. Seveda ne enemu ne drugemu ne pade na pamet, da bi šla prostovoljno v morje, zato se pač že cel dan premikata iz kota v kot.

Plana smo se tokrat držali in naslednji dan iz Mitykasa res šli v Kioni na Itaki. Kioni nam je eden izmed najlepših krajev tu naokoli, vendar (žal) tako misli tudi veliko drugih in je zato zmeraj gneča. Morda je bila tokrat gneča malo manjša kot druga leta, vendar še vedno precejšnja. Kioni je sicer precej majhno, slikovito mestece, v še kar globokem zalivu, okrog so visoki in strmi hribi ter »ostanki« mlinov na veter, ki so ponoči lepo osvetljeni.

Letos opažamo eno zanimivo stvar, na barkah je ogromno Grkov, tako na čarterjih kot na lastniških barkah. Ne vem, ali so se po navadi izgubili v množici ali jih je letos res več. Skratka v Kioniju smo bili dva dni in se verjetno letos še vrnemo.

Včeraj smo bolj po sili razmer, kot ker bi to hoteli, bili v Samiju na Kefaloniji. Skratka potrebovali smo veterinarja, da smo lahko kupili ampule za Zoe proti puščavskim muham, ki so tu baje zelo dejavne in prenašajo lešmanijo. Ovratnica Scalibor, ki jo priporočajo slovenski veterinarji, ji je namreč povzročila alergijo in se je spraskala do krvi. Zato je potem sledila pribl. 5-urna iskalna akcija po internetu, katero sredstvo še deluje proti puščavskim muham. No, izkazalo se je, da obstaja še kar nekaj drugih sredstev. Sledilo je iskanje nam najbližjega veterinarja na teh otokih in nato še telefonsko preverjanje, če ima kaj od tega na zalogi. V bistvu se je stvar iztekla zelo elegantno. Najprej smo mislili, da bo treba iti v Argostoli (glavno mesto Kefalonije), vendar sem nato našla enega veterinarja v Samiju na Kefaloniji, in to pribl. 100 m od marine. Po telefonu je potrdil, da enega izmed teh preparatov ima, torej preostalo nam je samo še, da gremo v Sami. Poleg veterinarja imajo v Samiju tudi presenetljivo dobro založeno navtično trgovino, kjer so imeli na zalogi gumbe za sidrni winch, saj nam je gumb za dviganje popolnoma preperel in ne dela več dobro. Skratka sedaj imamo na zalogi dva nova gumba, ki ju je treba zamenjati, vendar bomo počakali še kakšno uro, da gre sonce malo dol.

Sicer pa je bil Sami, ki sicer ni nič kaj lepo ali posebno mesto, neke vrste obujanje spominov. Tu sva namreč bila z motorjem pred trinajstimi leti, ko še ni bilo ne otrok in ne psov. Na tisti dopust naju sicer vežejo malo grenki spomini, ker sva bila tu sredi avgusta in so bili vsi Grki na dopustu, posledično pa je bilo nemogoče dobiti kakršnokoli sobo za prenočiti. Grki seveda svojim domačim gostom dajejo prednost pred tujimi gosti, kar imajo po svoje prav, zato sva kar nekajkrat izvisela oz. so naju metali iz sobe, ker so prišli Grki in podobno. Morda tudi zaradi teh spominov v Sami z barko nikoli prej nismo šli.

Danes zjutraj smo zelo na hitro opravili še nujne nakupe in odšli v praktično prvi pameten zaliv (sedaj smo na jugu Itake v zalivu Antri), ker je bilo v portu neznosno vroče. Zalivček je lep, neobljuden, voda lepe modre barve, po plaži pa se sprehajajo koze. Načeloma je za jutri v planu Fiskardo, ampak ... saj vemo, čemu služijo plani.

Fiskardo, sobota, 1. avgust 2020

Od včeraj smo v Fiskardu na severu Kefalonije. Za razliko od drugih krajev na Kefaloniji, Fiskardo ni bil porušen ob potresu leta 1953 in je zato ostal takšen, kot je bil. Okolico so seveda pozidali, vendar pa je staro vaško jedro hiš ob morju ostalo, kot je bilo. In temu primerno je slikovit in prijeten oz. v našem vodniku piše, da »jet set«. Ima pa to podobno posledico kot Kioni – vedno gneča, letos je pravzaprav zelo znosna v primerjavi s prejšnjimi leti. Danes je tukaj precej vetrovno, tako da še sreča, da je sobota, ko ni čarterjev, saj bi bil sicer show s sidri neizbežen. Veter je namreč bočen, zaliv pa po obliki spominja na Brbinj, le da tu ni boj. 

Gumb za dviganje sidra smo zamenjali in v naslednjem trenutku se je odprl/odlepil gumon odspredaj. Na barki se vedno nekaj dogaja, to je dejstvo. Malo nas bega, da je bil gumon lepljen pred lansko sezono in da se je mojster, ki ga je lepil, strašno pritoževal, da nam ga lepi zadnjič, ker bo tako ali tako povsod (razen tam, kjer ga je lepil) razpadel, sedaj pa je razpadel ravno tam, kjer ga je lepil, ne pa drugje. Hmmmm … 

Evo, zarečenega kruha se največ poje. Pa se je začelo dogajati. Malo bolj močno je zapihalo in ljudem so začela popuščati sidra. Ne vem sicer, zakaj vedno barki, ki je na naši privetrni strani, popusti sidro. To je že neke vrste pravilo. Pa tudi, zakaj ljudje ne razumejo, da če piha močan bočni veter, se jim ne bo uspelo sidrati in na 25 m oddaljene skale odnesti vrvi, ker bodo vmes že trikrat končali naslonjeni na sosednjo barko, da o tem, kje spustiti sidro, sploh ne govorim … Skratka, na koncu jim je v drugem poskusu uspelo in tudi sidra nam niso izpulili, za las sicer. Nazadnje, ko smo bili v Fiskardu, so nam v enem jutru dvakrat izpulili sidro. Potem smo obupali in šli na obalo. Danes smo, ravno preden je močneje zapihalo, razmišljali, ali bi se premaknili na obalo (ker smo trenutno brez gumona), pa se nam ni dalo. Očitno bi to morali razumeti kot namig. 

Gumon smo zalepili, vendar smo malo skeptični, če bo držalo, pa še lepilo se mora sušiti 48 ur, zato je jutri v planu obala.

Pot domov?, ponedeljek, 3. avgust 2020

V teoriji smo začeli pot domov. Samo v teoriji, ker pač južneje ne gremo več. Načeloma. Bomo pa še nekaj časa na tem koncu. Včeraj smo (po planu) šli na obalo zaradi gumona, ker se je lepilo še sušilo, danes pa bomo imeli test lepila. Skratka, včeraj smo bili v Vathyju, »glavnem mestu« Itake. Vathy se nahaja v velikem, dokaj zaprtem zalivu, privezi so skoraj vse naokrog, na sredini pa se da sidrati. (Vathy po grško pomeni globok, zaščiten zaliv, zato je zalivov z imenom Vathy zelo veliko).

Ker je Vathy ogromen in boja za priveze nismo pričakovali, smo se do šestih zvečer kopali v zalivčku pred vhodom. Napaka. Že na vhodu v zaliv se je začela dirka in prerivanje, ko smo se znašli v gneči čarterskih katamaranov. Nekateri so res neverjetni. En katamaran nas je nekaj metrov pred obalo s privezi s polno hitrostjo prehitel, šel pribl. 3 m mimo nas, skočil pred nas, se ustavil in postavil počez ter začel metati sidro in iti vzvratno proti obali!!

Precej filmsko absurdno je bilo za videti. Malo smo mu sicer vrnili, tako da smo mu šli za krmo mimo in se je med tem svojim neverjetnim manevrom zato moral ustaviti in počakati, ampak več kot toliko se s takimi norci tudi nima smisla prerekati. Kasneje smo ga videli na obali, ko je zasedal praktično tri mesta, ker je imel sidro tako postrani. Ker se nam v družbi takih res ni dalo biti, smo šli naprej, kjer je bilo načeloma že vse polno, vendar so bile barke zelo narazen. Med njimi smo opazili, prav tako pa oni nas, Angleže, s katerimi smo bili sosedi in se družili že v Kioniju. Ponudili so se, da za pol metra premaknejo svojo barko v desno, da bo na njihovi levi dovolj prostora za nas.

Ko začnejo stvari iti narobe, se po navadi tako tudi nadaljujejo in tudi tokrat je bilo tako. Med metanjem sidra in vzvratno vožnjo na obalo se je v verigi naredil ogromen vozel, ki je seveda ustavil winch. Majhne vozle v verigi smo že velikokrat videli, vozla s premerom 20 cm pa še ne. Vozel se seveda tudi ni odvozlal sam, ko smo verigo dvignili malo nazaj, vendar ga je bilo treba ročno odvozlati in v tem času smo nekako »lebdeli«. Na srečo ni bilo vetra in to »lebdenje« na sredi manevra pristajanja ni bilo problematično. Vozli v verigi se delajo, ker imamo verigo dolgo 100 m in jo je treba med dviganjem malo ročno prelagati po prostoru za verigo, saj če se jo zlaga vsa na kup, pride v višino do wincha, in ga posledično spet lahko zablokira. Zaradi tega prelaganja se včasih zavozla.

No, danes zjutraj, ko smo odhajali, pa smo dvignili še sosedovo verigo, kar pa ni presenetljivo, saj je bilo njegovo sidro precej bolj levo, ker je včeraj, da nam je naredil prostor, barko prevezal bolj na desno in smo jo včeraj, med sidranjem očitno zataknili. Zadevo smo v nekaj minutah, brez kakega posebnega showa za druge, rešili. Za tiste, ki morda ne vedo, kako se ta, v Grčiji zelo pogost pojav, prekrižanih sider rešuje: barka, katere verigo dvigate z vašim sidrom, spusti še nekaj m verige in (po potrebi) prižge motor ter da malo plina naprej, da jo motor drži stran od obale, namesto sidra. Sidro in sosedovo verigo dvignete toliko, da lahko npr. s čakljo dosežete do verige. Na barko zavežete eno stran vrvi, drugo stran pa s čakljo date okoli verige (da jo drži) in privežete na barko. Verigo sedaj drži vrv in lahko spustite vaše sidro, da veriga ni več na njem. Nato greste z motorjem malo nazaj, da sidro ni več točno pod verigo, in vrv, ki drži verigo, medtem spustite, da veriga pade nazaj na dno. Če je imela tista barka, ki ste ji dvignili verigo, v morju dovolj verige, npr. okrog 50 m, na globini okrog 10 m, je običajno dovolj, če nato svoje sidro zategne nazaj, saj se bo med zategovanjem verige (tudi, če je bilo izpuljeno) zapičilo nazaj. Če pa je bila sidrana bolj na kratko, se mora še enkrat zasidrati in pristati. Že zaradi tega se splača v pristaniščih, kjer se je treba sidrati, vreči sidro malo dlje, da se vam, ko sosed ponesreči dvigne vaše sidro/verigo, ni vedno treba še enkrat sidrati in pristajati. Malo na dolgo napisano, vendar mogoče bo komu koristilo. Vidimo, da veliko ljudi, zlasti na čarterjih, ne ve, kaj narediti, ko se zapletejo v sosedovo verigo.

Sedaj smo na poti na naš priljubljeni Meganissi, kjer bomo ostali nekaj dni. Vremenska napoved je malo čudna, v prihodnjih dneh so napovedane tudi nevihte in dež ter veter z vseh smeri. Videti je predvsem, kot da se vremenarjem ne sanja najbolj, kaj naj bi bilo.

Za kake posebne slike je včeraj in danes zaradi obilice drugega dogajanja zmanjkalo časa ;)

Danes bomo tu poskušali obnoviti zaloge hrane, ker je na teh majhnih otočkih to včasih težko, jutri pa (vsaj plan je tak) na Itako. Jadrali smo danes cele pol ure, mogoče bomo jutri kaj več ;)

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Meganissi, Kalamos in Kastos, Torek, 21. julij 2020

Po neuspelem poskusu naskoka na Lefkado v soboto se nam je posrečil poskus št. 2 v nedeljo. Sicer ne čisto po planu, a vseeno v redu. Napoved je namreč napovedala močan SZ, popoldan tja do 30 vozlov, zjutraj pa 16–18. In ker je od Paxosa do Lefkade odprto morje, tudi več kot 1 m valov. Zato smo se odločili, da gremo zjutraj in si obetali lepo jadranje. Rezultat pa je bil, da vetra zjutraj ni bilo popolnoma nič, tako da smo motorirali, edino valovi so se držali napovedi, saj so bili valovi od vetra od prejšnjega dne še vedno visoki okrog 1 m.

Most v Lefkadi je že od aprila v popravilu in ga nadomešča trajekt, ki je natančno tako velik, da stoji v ožini, avti pa vozijo čez. Ko je čas za odpiranje oz. prehod bark, pa se zavrti na sredi ožine in barke gredo mimo. In po novem se tudi odpira oz. umika ne več vsako uro, ampak samo štirikrat na dan. Na srečo je bila enajsta ura, ko smo mi imeli namen prepluti skozi, ena od teh štirih. Sledilo je pol ure idiličnega jadranja po jezeru od Lefkasa proti Meganisiju, nakar je veter v trenutku ugasnil.

V zalivu Atherinos smo se dobili s posadkama še dveh drugih slovenskih jadrnic ter se dva dni družili, danes pa smo šli vsak po svoje. Mi smo se premaknili za cele 2 ali 3 milje v zaliv Ampelakia ravno tako na Meganissiju. Oba dva zaliva imata težavo, da je internetna povezava bolj slaba, zato se je treba znajti na razne načine. Iznajdljivost je tako včeraj kot danes delovala. 

SLIKA: Rumena zadeva, ki visi na jamboru, je telefon v vreči, ki smo ga dvignili, da smo lovili internet.

Sicer pa je danes končno malo bolj toplo, tako kot se za ta čas spodobi in imamo v barki 35 stopinj, zunaj pa je verjetno še kakšna več. In da nas res ne bi zeblo, smo danes še pekli domač kruh, tako da smo s pečico barko še dodatno segreli. Ampak se je splačalo, kruh je bil mljack.

SLIKA: Trajekt–most, ko se umakne, da gredo barke skozi.

Spomnim se, da sem pred leti brala, da so nekoč, ko je šlo za pridobitev nekih EU sredstev za otoke, ta most umaknili in pripeljali trajekt, tako kot je sedaj, saj so tako šteli za otok in so lahko pridobili sredstva, z mostom pa jih ne bi. Grška iznajdljivost ...

Kar se turistov tiče, pa je tudi tu enako kot do sedaj, bark je veliko, na kopnem pa ni ravno gneče. Ko smo se predvčerajšnjem sprehajali po "notranjosti" Meganisija, se nam je zgodila zanimiva prigoda. V vasici Katomeri (btw priporočamo gostilno) nas je opazila stara teta, taka prava domačinka, najbrž več kot 80 let, oblečena v črno, z ruto na glavi. Ko nas je videla, nas je začela navdušeno ogovarjati in mahati ter kazati drugim "turisti, turisti!!, Bravo, bravo!!" pa še nekaj v grščini. Skratka videti je bilo, da ni mogla skriti navdušenja, ker so letos končno prišli turisti!

Škoda, ker na Jadranu ni takih Georgev, petek, 24. julij 2020

Po dveh dneh v Ampelaki in večernih sprehajanjih po Vathiju smo se včeraj odpravili na Kalamos. Na Kalamosu smo bili do sedaj samo enkrat in to zgodaj spomladi. Takrat smo bili v pristanišču samo mi in še dve barki. Takrat nas je na pomolu pričakal George, nam pomagal se privezati, na koncu pa povedal, da ima tam gostilno in če morda želimo, lahko (lahko, ne moramo) pridemo k njemu na večerjo. Ker je bila takrat to tako ali tako edina odprta gostilna, pa še ta sploh prvi dan tisto leto, smo seveda šli tja na večerjo in ker je bilo dobro, nam je vse skupaj ostalo v lepem spominu. Zato smo se včeraj odločili iti pogledat, kako je tam sedaj, pa tudi vodo smo potrebovali.

V bistvu je bilo vse popolnoma enako, le da je bila precejšnja gneča. Barke so se raftale druga na drugo tudi po pet skupaj. Ta George verjetno nima porta v koncesiji, kot bi to bilo pri nas, tudi na črno si ga ni prisvojil, le s tem, da ljudem pomaga vezati barke, skuša privabiti v svojo gostilno več ljudi. In ker pri tem ni vsiljiv in tečen, ljudje radi pridejo, tako v port kot tudi v gostilno. Privez je seveda brezplačen, kot večinoma tu naokrog, razen v najbolj top lokacijah. Popoldan smo se sprehodili do plaže Agrapidia s kamenčki in mlini na veter. Ker je Kalamos precej visok in strm, tudi precej piha. Mestece Kalamos je pravzaprav zelo prijetno in bi rade volje ostali še kak dan, vendar je bilo v portu prevroče, ker se je končno zares segrelo, tako da tudi noči niso več hladne in zvečer piha topel veter. Lepo bi bilo, če bi bilo tudi na Jadranu kje tako in človek bi z veseljem večkrat šel v kakšno gostilno na večerjo ...

Še ena, mogoče za koga uporabna informacija. V Kalamosu se da tankati vodo, vendar ne na valobranu, temveč na obali nasproti (tam, kjer so ribiči).
Zjutraj je sledil običajen grški sidrni show (križana sidra). Na srečo nismo bili udeleženi in smo samo opazovali iz bližnjega kafiča. Sedaj smo na Kastosu, v zalivčku pol milje stran od mesteca, okoli nas svetlo modro morje, plaža iz kamenčkov in klif. Ko smo se sidrali, je po zalivu plavala precej velika riba (med 0,5 in 1 m) s tanko plavutjo in tankim navpičnim repom. Plavala je med barkami v kakih 5–6 m globine. Žal ni prišla dovolj blizu, da bi jo slikali, tako da bi se kaj videlo.

Brez showa ne gre, nedelja, 26. julij 2020

Iz zalivčka 0,5 milje od mesteca Kastos smo se včeraj premaknili v zalivček 0,25 milje stran od mesteca. Vele premik, ni kaj!! Kastos je tako kot Kalamos znan po starih mlinih na veter. V enem izmed njih, na rtu nad pristaniščem, je urejen prijeten kafič. Naše punce bi se v njem seveda najraje naselile, ker so imeli domače brownije s sladoledom, pa koktajle za otroke ... Sta pa oba, Kalamos in Kastos zelo lepa, zelena, ogromno je starih oljk, Kalamos je zelo visok in strm, nekako sta drugačna od drugih jonskih otokov, masovnega turizma ni, bolj ali manj obstaja samo navtični turizem, plaže pa so lepe iz okroglih kamenčkov ali peska.

Kastos pa ima še eno posebnost, in sicer naj bi bil otok brez smeti, kar pomeni, da ne moreš nikjer odvreči smeti. Zraven porta so samo zaklenjeni zabojniki za plastiko, po mestu pa sploh ni košev, niti tistih malih. Skratka nekaj takega kot v planinskih kočah, ko moraš svoje smeti odnesti s sabo nazaj v dolino. Le da je na barkah to malo težje, ker je ljudi in smeti več. Ideja je sicer lepa, vendar se mi zdi malo skregana z "masovnim" navtičnim turizmom, ki ga imajo.

Vsi vemo, da žal veliko ljudi, ko smeti nimajo kam vreči, smeti pač vržejo v naravo. Vendar smo bili tudi glede tega presenečeni, ker je bilo povsod (po tleh, v raznih kotih ipd.) vse čisto. Videti je, da pogosto in organizirano čistijo smeti v naravi. Vse bi bilo lepo in prav, če mi tega "Garbage free island" dejstva ne bi pozabili. Ko smo se zjutraj s puncami odpravile na sprehod iz sosednjega zaliva do mesta, smo seveda vzele sabo tudi vrečo smeti. Ko smo že obupale in se sprijaznile z dejstvom, da bomo smeti očitno nesle vso pot nazaj na barko (tja in nazaj okrog 3 km), so se nas usmilili v kafiču v mlinu, da naj kar njim damo smeti, ker jih morajo tako ali tako odpeljati. Je pa res, da če prideš v kafič z vrečo smeti, ker je pač nimaš kam dati, je verjetno z njihovega vidika boljše, če za vrečo smeti poskrbijo oni, kot pa da po kafiču strašiš z vrečo smeti.

Danes nekako nismo točno vedeli, kam bi šli. Namen je sicer bil Kioni na Itaki, vendar je tam danes do 30 vozlov vetra (po napovedi in v realnosti, po poročanju tistih, ki so tam) in ker imamo iz Kionija že kar precej izkušenj z barkami okoli nas, ki jim sidra ne držijo (močni padajoči sunki vetra s hriba in veliko bark, ki jim sidra, še posebno delte, tam ne držijo, saj je po dnu trava), smo se odločili, da gremo v Kioni raje jutri. Nazadnje ko smo bili tam, so v nekem trenutku bile na nas obešene tri sosednje barke, ki jim je popustilo sidro. Skratka, popoldan lahko zapravimo tudi za kaj bolj zabavnega, kot ukvarjanje s sidri od bližnjih in daljnih sosedov.

Zato smo se odločili, da gremo danes (prvič letos) malo pogledat grško kopno, do sedaj smo bili samo na otokih. In tako smo bili v Mitykasu, na obali nasproti Kalamosa. V knjigi je označeno, da je tu v portu elektrika (koristilo bi nam dobro napolniti akumulatorje, ker jih samo sončna, pri vsej naši porabi ne uspe). V portu se nam je uspelo privezati, v tranzitu smo sicer samo tri barke, vse druge so videti bolj stacionarne, v ne preveč dobrem stanju, na njih pa ljudje počitnikujejo. Elektrike pa žal ni, voda je. Zraven porta je še manjši mandrač v gradnji, ki je v bistvu v celoti tik pod gladino. V Heikellu (peljar), starem 20 let, piše, da je work in progres in tako je tudi še danes.

In Grčija tudi ne bi bila Grčija, če se ne bi vmes, ko to pišem, začel odvijati nek show. Mi smo predzadnja barka od koncu pomola. Iz zadnje barke je pristopil neki stric in prosil, če se lahko malo bolj stisnejo k nam, da bi čisto na koncu pristala majhna barkica z motorjem v okvari. Do tu vse v redu. Medtem ko so sosedi premikali barko bolj k nam, je v port prišla pribl. 6 m dolga jadrnica, nekje na sredi vrgla sidro in se "ulovila" na valobran nasproti nas. Stric, ki je "zadevo organiziral", je rekel, da bo sedaj on z dingijem šel po njih in jih potegnil na ta pomol. Izkazalo se je, da je dingi v resnici optimist z vesli! Piha pa skromnih 20 vozlov!! Nekako mu je uspelo s tem optimistom na vesla in veliko truda, prinesti dolg štrik s tiste barkice do sem, seveda preko vhoda v port. Povsem logično je tudi, da je medtem neki gliser poskušal vpluti v port in se za kričanje Grkov (čeprav je bil tudi on Grk) ni pretirano zmenil. Zadnji trenutek, mogoče pol metra pred štrikom, se je končno ustavil in šel nazaj. Nato so z našega pomola to barkico s štrikom povlekli iz nasprotnega valobrana do sem. Da so jo zavezali, pa so potrebovali še približno pol ure. Vmes so seveda vsi po grško kričali, razumeli seveda nismo nič.

Danes bomo tu poskušali obnoviti zaloge hrane, ker je na teh majhnih otočkih to včasih težko, jutri pa (vsaj plan je tak) na Itako. Jadrali smo danes cele pol ure, mogoče bomo jutri kaj več ;) 

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 229. dan

Mačkica je očitno zmagala. Tudi danes, ko sem šel na WC, je pritekla in se drgnila ob moje noge in mijavkala na polno. Ogromno mi je imela za povedati. Nisem je čisto dobro razumel, a po mojem je rekla, da je bila malica včeraj odlična in naj to navado obdržimo, predvsem pa: Zakaj danes še ni malice! Mijau!!!

In sem šel v trgovino. Glavna stvar na seznamu je bila seveda mačja hrana. Ker imava hrane še dovolj in sem imel v nahrbtniku prostor, sem prinesel še eno paletko piva. To se ne pokvari in kadar so kapacitete nošenja še delno proste, jih je treba izkoristiti. Sprehod do trgovine je moja edina rekreacija in s polnim nahrbtnikom sem se na poti nazaj kar malo prepotil, saj v mestu ne piha toliko kot v marini.

Vremenarji so za danes napovedali sonce, pa je bilo precej oblačno. Sonca je bilo samo za vzorec, le tu pa tam je posijalo na polno za nekaj minut. Nad Atlantikom je spet prišla ena motnja dovolj nizko na jug, in je obrnilo veter in je cel dan pihalo od zadaj v kokpit. Še jutri bo baje tako, potem pa bo spet normalno. To bi bilo idealno vreme za prečenje na Madeiro. Bi bilo, če ne bi bila tudi Madeira zaprta. Če bi odplul od tule, bi verjetno lahko pristal samo v Sloveniji (več kot 3500 NM – torej po dobrem mesecu neprekinjene plovbe brez ustavljanja).
Čeprav je termometer kazal skoraj 25 °C, je bilo zaradi oblakov in dokaj močnega vetra neprijetno sedeti zunaj.

Na splošno se precej zadržujeva v podpalubju, saj zunaj vedno precej piha. Nikoli pred tole zimo na Kanarskih otokih še nisem toliko časa na dan preživel v salonu – se pravi znotraj. Še sreča, da sva vse tako lepo renovirala in je pravi užitek pogledati naokrog. Slikal pa danes nisem.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 230. dan

Danes je bilo bolj toplo in nekaj več sonca. Še celo admiralica se je spravila v kratke hlače in na sončku spila svoj gin tonik. Marinska mačkica se je strinjala z mojo izbiro mačjih keksov in je na mah pojedla vse do zadnjega. Kupil sem ji ribjo varianto: losos, tuna. Če je otoška mačka, naj je ribe. Lili jo je poimenovala Juliett (Julija), saj se potika okrog pomola J in v pomorski abecedi se črki J reče Juliett.

Pri ladijskih projektih sem bil danes bolj len. Eno stvar sem pa le naredil: Vzel sem en star cink protektor (tistega od Flex-o-fold propelerja), ki je bil še skoraj cel, en kos žice in vijak z matico in podložko. Cink sem malo pobrusil, da je pokazal na površju svežo svetlečo kovino. Konce žice sem pospajkal v ušesa in en konec pritrdil na cink, drugega pa na ozemljeno kovinsko konstrukcijo na barki. Nato sem cink potopil v morje. S tem sem naredil dodatni cink protektor. Ta metoda je še kar razširjena in z njo zmanjšuješ obrabo obstoječih cinkov. Tudi moj sosed ima to, le da ima on kupljeno varianto.

V morski vodi namreč ves čas poteka elektroliza. Vsaka kovina ima neki naravni električni potencial in v prisotnosti elektrolita (morje je slana voda in je torej elektrolit) teče med dvema različnima kovinama električni tok. To je v bistvu enak princip, kot je delovanje baterije. Le da je pri bateriji ta proces koristen, pri barkah pa škodljiv, saj sčasoma razžre eno od obeh kovin. Ali poje katodo ali anodo, si jaz nikoli nisem zapomnil, če koga to res zanima, lahko pogugla, dejstvo je, da najprej razje cink, potem šele medenino, jeklo itd. Zato privijemo vsako leto na barko cinke, da jih korozija poje namesto propelerja ali drugih stvari na barki.

V marinah je ta proces lahko še zelo pospešen. Poleg naravnega procesa je možen še dodatni, ki nastane, kadar ima neka barka, ki je priključena na elektriko z obale, v bližini slabo narejeno ozemljitev ali kak podoben problem pri električni inštalaciji. V takem primeru lahko v enem mesecu požre vse cinke, potem pa v nadaljevanju še recimo propeler in pogonsko os ali pa skoznike. In ker v marini ne moreš plavati in preverjati stanja cinkov, niti ne veš, ali je kaj narobe, dokler ni prepozno in imaš veliko škodo ali barko na dnu marine. 

Zdaj bom vsaj lahko občasno potegnil novi cink iz vode in pogledal, če ga najeda. 

Danes sem malo pogledal flight tracker in AIS tracker – sledilce zračnega in vodnega prometa. Okrog Kanarskih otokov je letal že zelo zelo malo. Včasih od vseh letal v zraku nisi videl otokov, sedaj pa ni skoraj nobenega. 

Na vodi je slika še bolj drastično drugačna. Ko sem odfiltriral trgovsko in ribiško floto, in tiste, ki se ne premikajo, ni ostalo praktično nič. Le ena barka z rusko zastavo pluje nekje med Gran Canario in Fuerteventuro in ko sem si jo pobliže ogledal, sem videl, da pluje s hitrostjo 1,3 vozla (se pravi, da praktično stoji na mestu), da je na tem območju že skoraj tri dni. Verjetno jih ne pustijo pristati. 

Podatki kažejo, da gre za 96 let staro in 115 m dolgo klasično štirijambornico, ki je pred slabim mesecem odplula iz Buenos Airesa. Me prav zanima, kako se bo zadeva razpletla.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 231. dan

Danes je prvi april. Vseeno je, kaj napišem, tako ali tako ne boste nič verjeli, zato raje ne bom kaj dosti filozofiral. Vreme se je še popravilo. Kavo končno lahko pijeva v kratkih hlačah v kokpitu in šele ko sonce zaide, se je treba obleči.
Danes sem se spravil k izboljšanju izolacije bojlerja. Heron ima 40 l bojler za toplo vodo, ki se ogreva na dva načina: Prvi: kadar teče motor odpadna toplota motorja ogreva bojler s pomočjo izmenjevalca toplote. Vroča hladilna tekočina iz motorja (kako se to čudno sliši: vroča hladilna tekočina) teče skozi spiralno navito cev v bojlerju in s tem ogreje vodo.

Drugi: kadar smo priključeni na elektriko, lahko ogrevamo vodo v bojlerju s pomočjo električnega grelca. Kot navaden električni bojler doma. A bojler je relativno slabo izoliran, kar ima dve negativni posledici: voda se prehitro ohladi, oddana toplota pa ogreva notranjost barke. Poleti je to nezaželeno.

Od drugih projektov mi je ostalo še nekaj neoprenske izolacije in odločil sem se, da to uporabim za dodatno toplotno izolacijo bojlerja od zunaj. Ta projekt ima nizko prioriteto, zato je dolgo čakal na uresničitev. Kot pri večini projektov na barki je bilo treba najprej premetati pol barke, razdreti obe zadnji kabini in si narediti prostor in osvetlitev za delo. Potem sem izmeril vse dimenzije in nato malo razmišljal. V glavi sem si izoblikoval načrt in potem sva se lotila dela. Danes sva merila in rezala, jutri bova lepila in preklinjala, če sva danes kaj narobe odrezala. Če namreč z glavo navzdol v ležečem položaju nekaj meriš, gre hitro kaj narobe.

Termo kamera s telefona razkrije, kje je izolacija najslabša – bolj tople, rumene in bele barve prikazujejo višjo temperaturo. V oglati škatli je okrogel bojler. Vmes je izolacija. Na nekaterih mestih izredno malo izolacije, pri priključkih celo nič. To bova sanirala s po dvema 15 mm debelima ploščama neoprena na vsaki strani. Naj slikice povedo zgodbo.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 232. dan

Prvi april je za nami. Preveril sem, ali je bil koronavirus le prvoaprilska šala in na žalost ugotovil, da ni bila. Še se gremo paniko na polno. Pandemija je huda stvar, ampak se bojim, da bo posledična škoda še nekajkrat večja, kot če bi vse skupaj ignorirali. Nekaj izgubljene svobode bomo težko dobili nazaj. V glavah se bomo spremenili. Upam, da ne preveč.

Danes sva nadaljevala z izolacijo bojlerja. Termo kamera po končani izolaciji pokaže precej boljšo sliko kot včeraj. Prav ustaviti sem se moral, da nisem na koncu še vseh robov oblepil, da bi bilo vse skupaj zelo lepo. Vse skupaj je pod posteljo in videz res ni pomemben. Važno, da je termično izolirano.

Danes je bilo lepo vreme, piha spet s severovzhoda, torej je na plavalni platformi zatišje in je popoldan prav prijetno toplo. Dovolj toplo, da je prijetno imeti noge v vodi, medtem ko brez majice piješ pivo. Opazoval sem soseda, Francoza, ki je lovil ribe z barke. Večkrat jih lovi. Kar uspešen je. Manjše vrača nazaj v vodo, večje pa romajo v kuhinjo. Zdaj pa edino ne vem: ali on res zna, ali pa so ribe tukaj lačne in niso navajene na trnke, ker se v marini ne sme loviti rib. Jaz jih tako ali tako raje ne bi jedel (razen, če bi bil lačen in ne bi imel česa drugega), zato jih ne lovim. Te ribe namreč jedo tudi tisto, kar raste na barkah. In barke so premazane z antivegetativno barvo, ki je strupena. Prepričan sem, da gre nekaj teh strupov in težkih kovin v školjke, ki rastejo na barkah. In ko ribe jedo te školjke, so verjetno tudi one polne težkih kovin in druge svinjarije.

So pa ribe v tej marini pravi nabijači. V barko se zaletavajo z veliko močjo, da odkrhnejo školjke, ki so prilepljene na trup. Včasih zganjajo tak hrup, da me motijo pri spanju. Tup, tup, tup, se sliši. in se seli okrog barke. Nekajkrat sem jih videl na delu, zato sem lahko prepričan, da so to ribe. In to niso mali drobižki. So čisto resne ribe – tako ena do dve za eno porcijo. Dolžina 20, 25 cm, ene še več. Nekatere so podobne oradam (mogoče tudi so orade), druge imajo navpične proge ob strani – kot kaki veliki špari, vmes pa se najde tudi kak navaden cipelj, a jih ni veliko. Mi je kar žal, da jih sosed lovi, ker tako dobro čistijo dno barke.

Danes je Lili peljala sosedovo hčerko krmit 'našo' mačko in smo ugotovili: ata ne zna več kot tri besede angleško, mama za silo, ta mala pa govori še najboljše. Stara je kakih šest ali sedem let. Mlajša sestrica (štiri ali pet let) pa še ne zna.
A očitno se tudi pri Francozih situacija spreminja. Včasih si težko našel Francoza, ki bi govoril angleško (ali pa priznal, da govori). Globalizacija je očitno prodrla tudi k njim. Včasih imam občutek, da so edini, ki dandanes ne znajo angleško, Američani. Ko berem, kako slabo in narobe nekateri pišejo, se včasih kar zgrozim.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Minilo je že šest let, odkar se je porodila ideja o plovbi do Malte in nazaj. Indigo je odrinil na to pot, vendar se mu je po pribl. 650 N miljah pri italijanskem Melito di Porto Salvo, »premešala« navigacija in namesto na jug je Indigo zavil na sever in tako »zgrešil« svoj cilj, Malto.

Zanimivo so zveneli Eolski otoki, ti so barko vlekli kot magnet. Po videnem otoku Vulkano je sledil še otok Lipari, pa severni del Sicilije, Sardinija in tako je sledilo raziskovanje Magdalenskih otokov, Korzike, Balearskih otokov Menorce, Mallorce, Ibize in Formentere, pa spet Španije, vse do Gibraltarja.

Tu mi je zadišal le dotik oceana, a kako naj grem naprej, če tega nisem imel v planu, saj niti potnega lista nisem imel ob sebi, le osebna izkaznica je bila v žepu. Pa saj ga nisem potreboval, takrat je bila vsa pot opravljena v EU, razen Hrvaške. Ko mi je sin poslal potni list in sem bil »opremljen« z dokumenti, sem zaplul v Atlantski ocean. Nekajdnevna non-stop plovba me je pripeljala do Kanarskih otokov. Zdaj pa nazaj domov. A kako? Nasprotni veter, valovi in morski tok, tega niso dovoljevali. Ah, grem še malo naprej … otoki Cabo Verde (Zelenortski otoki) na jugu so me afriško pozdravili, ter bili odskočna deska za solo plutje čez Atlantik, do sanjskih Karibov. Ti so bili razočaranje, ker so bili prej vse kaj drugega kot sanjski.

Indigo je sidral v varnih zalivih skoraj polovice karibskih otokov, nato pa je zaplul dalje, do ABC Antilov (Bonaire, Curacao, Aruba). Naslednji cilj je vsekakor rešil čast otokov v Karibih in na splošno v Atlantskem oceanu. To so magični in čudoviti otoki San Blas pri Panami.

Operacija »kanal Panama« se je za Indigo končala klavrno in pri zadnjih zapornicah je zagorel motor. Popravilo in saniranje je trajalo nekaj dni, nato je Indigo zarezal brazdo v Tihi ocean in prvič je plul 40 dni non-stop. Wow … Sledili so otoki raja, Markeški otoki, pa skrivnostni atoli Tuamotu, Družbeni otoki s Tahitijem in mojim razočaranjem, otokom Bora Bora. A kmalu je bilo razpoloženje boljše, po nekajdnevni plovbi sredi oceana so sledili Cookovi otoki in njihov najbolj oddaljen biser, Palmerston. Tihi ocean je res dolg in širok, nikoli ga ni bilo konca. Tudi ne, ko sem priplul na otoke kraljevine Tonga, sledil je turistično opevani Fidži, nato Vanuatu z otokom Tanna in na koncu še Nova Kaledonija.

18.000 NM, 27 držav, skoraj trije kontinenti, na desetine večjih in manjših otokov, na kratko sta z mano plula Matjaž in Gregor, spoznal sem na stotine jadralskih prijateljev, ustvarilo se je veliko novih poznanstev z domorodci, nekaj srečanj z jadralci iz Slovenije (Mala, Mojca, Zana, Spalax2, Quixotic in druženje s posadko hrvaškega Hir3 na Fidžiju), zapisanih je na stotine domorodskih receptov za kuhanje in pečenje …. In nastali so trije potopisi: Šepet vetra in valov, Sam prek oceana in Skriti paradiž.

Ko vse skupaj strnem v eno celoto, nastane precejšnja bera biserov. A kaj ko je na koncu vse začinil Covid-19. Upam, da bo vse kmalu sproščeno in bomo jadralci lahko nemoteno pluli še naprej. Hvala tudi vam, zvesti bralci mojih potopisov, mojega bloga, mojih reportaž v revijah in spremljanju moje plovbe po kanalu Youtube. Ne smem pozabiti tudi na »sedmo silo – novinarje«, ki so popisali kar nekaj črnila v raznih slovenskih revijah in časopisih, e-časopisih, RTV Slovenija je posnela o meni in Indigu reportažo itd. Ja, dogajalo se je.

Upam, da bo barka Indigo s kopnega spuščena v ocean in da bova spet skupaj rezala valove v želji dokončati krog ali zašpiliti klobaso, ki sva jo začela delati pred šestimi leti. Še vedno brez dodatnih ojačitev in sprememb na njej. Še vedno bo plovba na serijski barki samo z dvema jadroma.

In kot mi je napisal prijatelj Matteo: »Za nekatere stvari v življenju ne potrebuješ ne pameti in ne diplome. Potrebuješ jajca, da narediš prvi korak!«

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Kar nekaj časa je preteklo od zadnjega resnega napada piratov na trgovske ladje v Adenskem zalivu. Plovba v njem je ena od najpomembnejših trgovskih poti za nafto in plin, ki poteka od Bližnjega vzhoda do Evrope. In čeprav je zdaj nafta izgubila na ceni, je ta plovna pot še vedno najbolj aktualna. Nekateri ladjarji se sicer že odločajo in preusmerjajo svoje ladje s tovorom zaradi nizkih cen nafte preko Južne Afrike proti Evropi, a teh je le bore malo.

Pirati so se za nekaj časa potuhnili in se skrili. v zadnjih desetih dneh tega meseca, sta bila spet izvršena dva napada na velike ladje, a sta se oba na srečo končala neuspešno in pirati so ostali praznih rok. Prav zadnji incident, ki se je zgodil to nedeljo okoli 14:00 ure, je bil drugačen od prvega, saj je bil tokrat nasilen.

Tanker z imenom Stolt Apal, ki pluje pod angleško zastavo in je trenutno dodeljen hčerinskemu  podjetju Norveške družbe Stolt-Nielsen, je 12.5.2020 odplul iz Al Jubail (Saudi Arabia) iz Omanskega zaliva proti Suezu, polno natovorjen s kemičnim plinom. Plul je 75 Nm daleč stran od Jemenske obale, ko sta se mu začela približevati dve hitri plovili, za kateri se je kasneje izkazalo, da sta hitra čolna, kakršne uporabljajo Somalijski pirati.

Na tankerju so bili takoj aktivirani najeti varnostniki, kateri so proti piratom izstrelili nekaj opozorilnih strelov. Ker se le ti niso ustavili in so prišli še bližje tankerju, so jih ti pozvali, da se umaknejo, a so se na ta predlog še sami odzvali s streljanjem iz avtomatskega orožja. Kar nekaj strelov je zadelo komandni most tankerja, zato so bili varnostniki prisiljeni streljati v plovili, na katerih so bili po trije oboroženi pirati. Ko je  bilo eno od teh plovil zaradi strelov izurjenih varnostnikov onesposobljeno, se je drugo plovilo obrnilo in izginilo z obzorja. Tanker je odplul dalje, po svoji začrtani poti.

Svetovalka za komunikacijo Wera Helstrøm, z ministrstva za zunanje zadeve potrjuje, da je bil tanker zadet z nekaj naboji v komandni most, kateri je pretrpel nekaj manjših poškodb. Posadka in tovor sta ostala nepoškodovana. O napadu je bila obveščena tudi bojna ladja, ki je plula zaradi varnostnih razlogov po Adenskem zalivu, a posredovanje le-te, ni bilo potrebno. Na vprašanje, katera vojaška ladja se je odzvala, niso povedali, vendar so viri blizu varnostne službe dejali, da je vojna ladja plula po tranzitnem koridorju, ki ga nadzirajo mednarodne pomorske sile, zaradi velike in vse večje nevarnosti napada na vsa plovila v Adenskem zalivu.

Saudijska vojaška varnostna služba je tudi tokrat, kot večkrat v preteklosti obdolžila jemensko gibanje Houthi, ki poskuša napasti tankerje in večje trgovske ladje, katere plujejo ob obali Jemena, z brezpilotnimi plovili, polnimi eksploziva.

Pomorsko varnostno podjetje Dryad Global, ki se je specializiralo za varovanje tankerjev in ladij, pa je  sporočilo, da je to že deveti prijavljeni incident v Adenskem zalivu letos.

Ker nameravam tudi sam prepluti Adenski zaliv na poti do svojega cilja, mi je vsaka takšna informacija važna in v tem trenutku celo malo zaskrbljujoča.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević