Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 1.dan

Za včeraj vam nisem napisal nič kaj posebnega razen voščila, zato vam to dolgujem danes in bom poskusil na kratko strniti dva dni v en dan.

Marjan je imel željo, da se jima pridružim za Silvestrovo, tako da sva se zmenila, da bi šli najprej na obalo, da naredimo ogenj na plaži, malo posedimo, spijemo kakšno pivo, se pogovorimo in potem me je povabil zvečer še na njegov katamaran. Ker sem bil že nekaj mesecev z Norvežanom, ga nisem mogel ravno zapustiti in osamiti, zato sem ga povabil, da gre še on z nami na plažo ob ogenj. 

Zvečer ob sedmi uri smo se zbrali na plaži in razočarani ugotovili, da se tukaj absolutno nič ne dogaja. Velika restavracija ob plaži je trenutno samevala, ob 20:30 pa je sprejela goste iz resorta in tako je bilo vse zaprtega tipa. Ljudje z bark so se večinoma družili na plovilih in prav čudil sem se, da ni nihče prišel k ognju. Po dveh urah smo ogenj pogasili in šli k Marjanu, ki sta naju z Norvežanom lepo pogostila in prav uživali smo skupaj v družbi. Polnoč je minila brez enega poka, brez ene rakete in brez enega ognjemeta. Očitno se tukaj vsi delajo francoze in se res nič ne dogaja. Pravo nasprotje proti Barbadosu, kjer je bilo na stotine ljudi na plažah, pekli so, goreli so žari in iz hladilnih torb so jemali penino. Edino kar sem slišal, je bilo glasno odštevanje sekund ob polnoči, ki se je slišalo iz restavracije.

Zjutraj sem bil že zgoden in zgodnja je bila tudi križarka Carnival Splendor, ki je pripeljala na otok nekaj sto ljudi, ki so spet zavzeli plažo, naredili prijeten živ žav že dopoldan.  Jaz sem se lotil podiranja domače LED smreke, katero sem sestavil včeraj popoldan in tako imel na otoku borovcev edini okrašeno jadrnico. Led trak, ki mi ga je podaril Tomaž pride tako prav za razsvetljavo, lahko ga režem na manjše kose ali pa iz njega naredim meter in pol visoko smreko. Ker je bilo vse bolj provizorično narejeno, sem se bal kakšnega dežja, zato sem pač vse pospravil. Novo leto je mimo, novoletnega plesa, ki je po navadi 1.1. tukaj nimajo, zato gremo naprej v starem kopitu.

Dopoldan grem še na plažo in kratek sprehod, na barki zamenjam strgano in razcefrano državno zastavo, a imam še samo majhno. Zato pa Marjan izobesi veliko, ki plapola v zalivu. In naj še kdo reče, da nismo pomorski narod. Samo domačini so številčnejši od slovenskih jadralcev.

Danes sem jaz povabil Marjana in ostale na mojo barko, da se jima oddolžim za včeraj, tako da sem jaz skuhal večerjo. Po večerji smo še malo posedeli, se pogovarjali in se kasneje siti od dobre večerje razšli. Ostal sem sam na barki, prižgal sem prenosno in močno krmno belo LED luč, namenjeno nočnemu ribolovu s harpuno z barke. V pol ure sem videl manjšega morskega psa, zelo veliko luskasto ribo, črno-belo strupeno kačo in veliko dobrih rib za na krožnik, ki pa so zelo hitro plavale. V roke sem vzel harpuno in čakal veliko ribo, a kot zakleto ni hotela plavati blizu barke. Jaz imam čas, morda pride jutri.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 2. dan

Tukaj se zjutraj ob peti uri začne že beli dan in potem posije sonce ter sije vse do 18:30 ure. In kadar je sonce, mi vsak dan napolni akumulatorje do konca in nikakor ne morem biti brez energije. 

Zjutraj sem se odločil, da grem z dingijem do obale in nato peš do sosednjega zaliva Kanumera. Vzamem nahrbtnik, brisačo, kratek neopren, podvodni fotoaparat, plavutke in masko. Ko sem prišel do zaliva sem bil začuden, ker se je na plažo naselilo kakšnih 50 Japoncev, ki so se pripeljali iz kakšnega resorta z avtobusom, do zaliva Kanumera. Vsi si želijo ogledati posebno veliko »skalo« ali manjši otoček, okoli katerega se je naredil poseben ekosistem, ki ga je vzel pod svoje okrilje tudi UNESCO. Seveda je zelo zanimiv , a ker danes ni potniške ladje v zalivu in pride ena od njih spet jutri, sem nekako mislil, da bom tukaj sam. No pa je bilo tisto »sem mislil«, čisto nekaj drugega. In ne vem če poznate Japonce. Verjetno so to bolj bogati Japonci, katerih koža mora biti ves čas svetla, zato so oblečeni v posebna črna oprijeta oblačila, z zaščitnim faktorjem +50. Torej, kot bi imeli na sebi body, na glavi pa posebne kape, da se jih sončni žarek ne dotakne. Večina žensk nosi še rokavice in potem se takšni kopajo. Ampak vse v redu in prav, v vodo gredo do pasu, okoli prsi pa imajo posebne rešilne jopiče, kakršne imajo vozniki vodnih skuterjev. Zdijo se mi smešni in na svoj način primerljivi z Arabci, katere sem  srečeval na svojih potovanjih, ko sem odkrival in raziskoval brezpotja arabskih držav.

Našel sem si svoj prostor v vodi in se umaknil malo dlje, v bolj globoko območje za njih, a za zame še vedno plitvo. Snorkljal sem kakšno uro, morda več, čeprav sem že na začetku vedel, da tukaj ne bo tako kot je bilo na nekaterih drugih atolih, otokih ali pa na kakšnem grebenu. Vodni svet me tukaj ni navdušil. Pravzaprav me že sama narava s koralami ni navdihnila. Na tleh je na milijone zlomljenih mrtvih koral, katere so verjetno polomili visoki valovi, kateri so se od pobesnelega morja, zgrinjali na obalo. Ni bilo niti tiste barvitosti, katere sem navajen na Tihem oceanu. Nekaj barvnih rib, nekaj lepotic se sicer najde in to je vse. Nobene morske zvezde, nobenega raka, niti ježa nisem videl. A kljub temu sem zadovoljen, da vsaj nekaj od tega lahko vidim, neki mali delček, kar sem od snorkljanja pričakoval.

Popoldan se vrnem na barko, pregledujem posnete fotografije in izbiram najlepše. Saj vsi vemo kako je to. Naredimo 126 posnetkov od njih je le nekaj dobrih in potem še od teh nekaj izberemo tri najboljše in jih shranimo v album. Nisem niti vse pregledal, ko me kliče Norvežan na kavo. Sedem v dingija in se zapeljem do njega, mu nekaj pomagam okoli booma in glavnega  jadra, potem pa malo posedim in se spet vrnem v svoj dom na vodi. Zvečer gledam navtične karte, vreme, datume, počasi bo potrebno zamenjati to mesto in se premakniti drugam. Kasneje prižgem veliko luč in opazujem ribe, eno majhno kačo in čistilce umazanega oceana. Velike ribe še ni. Spet grem v barko, pišem ta blog in vsake nekaj časa stopim ven in oprezam za veliko ribo. Ni je… 

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas), 164. dan

Obljubo držimo in danes gremo v akvarij. Cena vstopnice je 25 evrov na osebo, kar me sicer malo boli, a o akvariju sem slišal take presežke, da sem si rekel, samo enkrat se živi in sva šla. Snoopy bi me sicer popravil in rekel, da se samo enkrat umre, živi pa se vsak dan. Mu dam prav. Vsak dan se živi.

Pot do akvarija je nekaj krajša, a še vedno je 2,5 km lepega sprehoda ob obali ob šestpasovni cesti na drugi strani. Akvarij je sestavljen iz nekaj različnih tematskih sklopov. Džungla predstavi lepo zbirko sladkovodnih rib, dvoživk in plazilcev, predvsem z območja Južne Amerike, nekaj pa tudi od drugod. Videli smo vse od piranj, krokodilov, želv, amazonskih akvarijskih rib, in še vse živo. Tanki z ribami so lepo umeščeni v prostor, dovolj je info tabel, ki so interaktivne z zasloni na dotik. Vsi akvariji so lepo urejeni in dobro vzdrževani.

Obala je naslednji habitat, kjer se sprehajaš pod vodo obalnega morja in opazuješ vse, kar sicer po navadi gledava pod vodo v naravi, le da je tu vse na kupu in v eni minuti lahko vidiš toliko rib, kot sicer v celem tednu. Najlepši del je ogromen akvarij okrogle oblike visok za tri etaže sprehajalne poti. V sredini je koralni greben, okrog njega pa plava na tone rib od več vrst morskih psov (jaz žal poznam le angleška imena: black tip shark, nurse, reef shark, guitar shark, tiger shark), koralnih rib vseh velikosti, muren itd. itd.

Odprto morje je naslednji habitat, ki ponuja pogled na večje morske pse, dokaj velike tune, skate in neskončno drugega. Skratka, noro in vredno ogleda. Meni je bilo tudi zanimivo gledati potapljače, ki so čistili notranjost akvarijev ali krmili ribe. Ven sva prišla šele po več urah ogleda polna vtisov, Lilika pa še s 750 novimi slikami.

V bližini je še tehnični muzej, vendar nisem prepričan, da ga bom šel gledat. Ne vem, ali se lahko primerja z muzeji v Londonu ali Münchnu. Je pa spredaj zanimiva replika Kolumbove ladje Pinta. Ni samo maketa, ampak je prava replika. Narejena po istih načrtih in s podobnimi materiali. Z njo so res pluli, in sicer so ponovili Kolumbovo plovbo. Barka sedaj čaka v parku na obnovo.

Gran Canaria (Las Palmas), 165. dan

Večer na Stabu je bil super. Staša je pripravila odlične škampe, Boštjan pa je skrbel, da nismo bili žejni. Domov sva prišla danes. Pripravil sem se, da popravim tisto globoko prasko od bitve na Heronovem boku. Blizu lahko pridem le, če spustim čoln v vodo in delam iz čolna. Seveda sem moral prej prestaviti barko, da sem lahko dal čoln sploh v vodo. Potem pa izkopat pravo orodje itd. itd. Skratka pol dneva sem rabil, da sem končno lahko z Dremlom očistil 'rano'. Pol dneva za efektivnih 10 minut.

Ah, projekti na barki. Jutri sem imel v planu z epoksijem poflikat, pa ne vem, če bo kaj časa, saj sta se napovedala že dva obiska ... Sicer sva delala rutinske stvari po barki (pranje perila, čiščenje, vzdrževanje ...).

Zvečer pa sva pokusila eno zanimivo sladico z gofijem. Gofio je popularna zadeva na Kanarskih otokih – to je v bistvu pražena koruzna moka in s tem delajo vse živo. Za prvi poskus sva le stepla nekaj sladke smetane s sladkorjem in dodala nekaj žličk gofia. Hitri gofio moose. Zadeva je super, narejena pa v nekaj minutah. Gofio ima okus nekje med kokicami in kavo – no, bolj spominja na kavni nadomestek. 

Gran Canaria (Las Palmas), 166. dan

Danes je bil dan za obiske. Najprej naju je obiskal Harald, prijatelj iz Nemčije, ki je na dopustu v Las Palmasu. Dolgo se nismo videli. Tako dolgo, da se nama je nemščina že malo zatikala.

Popoldan pa je prišel še Aleš s klapo. Timing je bil enkraten, kot da bi se zmenili, kdaj se bodo zamenjali. Aleš je na obisku pri Martinu, ki je z ženo priplul iz Grčije na manjšem Firstu (Beneteau).
Mislim, da je barka dolga 30 čevljev. Dobra sta, da sta zdaj plula sem čez. Iz Grčije sta šla šele novembra. Pot čez Sredozemlje in do Kanarskih otokov pozimi je čisto druga zgodba, kot poletno jadranje. Še poleti se ti lahko kaj zalomi, pozimi pa taka pot terja dosti več planiranja, previdnosti in študiranja vremena.

Če samo pomislim, kakšno štalo so imeli zdaj v Španiji! Vremenska boja pri Menorki je baje zabeležila 14-metrski val. 14 metrov v Sredozemlju je resna štala. Harald nama je danes pokazal filmček (tudi iz Balearov). Njegov prijatelj, ki ima tam hišo v tretji vrsti od morja, je snemal valove, ko je mega val prelil hiše v prvi in drugi vrsti in se razlil po njegovem balkonu. V tretji vrsti hiš od morja in to ne v pritličju! V takem vremenu res ne bi bil rad kje blizu. Tudi v marini ne. Tule pri nas pa je vreme lepo. Veter se je precej umiril, čez dan skačemo naokrog v majicah in kratkih hlačah, a takoj, ko se sonce približa obzorju, se je treba obleči. Ponoči je okrog 15 °C. Midva si vsak večer malo prižgeva kalorifer, da sediva v barki na toplem. Saj bi šlo tudi brez, ampak čez udobje ga ni. S projekti na barki ni bilo danes nič, še slik ni nobenih.

Gran Canaria (Las Palmas), 167. dan

Še ena lepa nedelja. Danes sem si končno vzel čas, da poflikam tisto udrtino na boku barke.
Najprej sem navlekel v salon precizno tehtnico, epoksi smolo, polnilo, lončke itd. Celo barko sem razkopal, da sem to zvlekel skupaj. Na koncu pa sem se odločil kar za epoksi pasto, ki ji je že davno potekel rok uporabe, a je še dobra. Ta pasta je trda ko vrag, ko se strdi, a se z njo dela enostavno. Daš na lopatico enako količino bele in črne komponente, zmešaš v homogeno sivo zmes in zakitaš. Nobenega tehtanja, pacanja in mešanja vlaken v epoksi. Hitro in enostavno. Potem pa sem vseeno zmešal nekaj epoksija, saj hkrati popravljam še zlomljeno ribiško palico.

Lili pravi, da bi bilo dosti ceneje kupiti novo, a jaz sem trmast. V palico sem vgradil cel kup eksotičnih materialov, a to so vse le ostanki, ki se mi valjajo naokrog. Ideja je palico narediti kot novo – se pravi ohraniti prožnost. Togo palico je lahko narediti, a bi se potem zlomila tik ob togem delu. Bomo videli, ali bo uspelo.

Lilika pa je medtem očistila grdo črno liso od starega bokobrana z boka barke. Zdaj, ko je bil čolnič v vodi in fiksiran za popravilo udrtine, je lahko prišla zraven. Najprej je malo namočila z isopropanolom in potem z lopatico (ja, črna lepljiva plastika je bila tako na debelo, da jo je delno odstranila z lopatico) pobrala dol, kar je šlo. Ostalo pa kemično: z isopropanolom. Zdaj res morava obleči še okrogle bokobrane, da ne bodo delali packarije po trupu. Z ostankom epoksija (jasno, da sem namešal malo preveč) sem še malo popravil nekaj detajlov v skladišču plina in v sidrniku. Ampak, ker je danes nedelja, sem to počel res na easy.

Gran Canaria (Las Palmas), 168. dan

Danes sem končno srečal gospoda Brečka. Na njegovo ime sem prvič naletel pred leti, ko sem na Guadeloupu naletel na njegovo knjigo '71 dni modre samote'.
Med kruzerji je navada, da knjige, ki jih prebereš, pustiš v brezplačni izmenjavi knjig in si vzameš kakšno novo.
To so neformalne knjižnice (po navadi v marinah ali kakšni pralnici), kjer naletiš na vse mogoče knjige, a res nisem sredi Karibov pričakoval knjige v slovenščini. Sedaj Brečko živi na manjši jadrnici tu v marini v Las Palmasu dva pontona od našega (in na Facebooku vodi skupino Slovenci na Gran Canarii), a ga do danes še nisem srečal. Ko smo si izmenjali nekaj besed, je mimo prišel še moški del ekipe štirih Slovencev, ki so na dopustu na 120 let stari jadrnici na koncu našega pontona. Tako se nas je po naključju na kupu našlo pet Slovencev, vsi z istega dela marine. Pa jih je v marini še nekaj.

Namenjena sva bila na tržnico, a sva malo pretegnila noge in zavila v velik nakupovalni center blizu akvarija. No, ja. Ta kompleks je verjetno doživel že boljše čase. Skoraj polovico vsega je zaprtega. V zgornjem nadstropju, kjer naj bi bile v glavnem restavracije in od koder sva si obetala lep razgled s kake terase, je zaprto vse, razen enega malega kioska.

Mar bi šla raje na tržnico, ki sva jo zaradi ovinka zamudila. Je bil pa lep sprehod. Na barki sem pobrusil tisto, kar sem včeraj pokital in nanesel gor gelcoat. Jutri zbrusim še tega in bi moralo biti OK.

Po odlični večerji (Lilika) sem poskusil narediti enostavno gofio sladico po nekem receptu z neta. V mleko zmešaš nekaj žlic moke gofio, sladkaš in imaš sladico.
Morda sem kaj zgrešil, ampak zadeva ni najbolj uspela. Bilo je preredko, ko sem pa dodal še gofia in segreval, je bil pa okus premočan. Se bova raje držala tistega recepta od zadnjič: namesto mleka vzameš stepeno sladko smetano.
Verjamem pa, da so to varianto z mlekom dajali otrokom za krepak zajtrk.

Gran Canaria (Las Palmas), 169. dan

Gelcoat se je lepo posušil in sem danes lahko obrusil odrgnino. Ni mi uspelo preveč dobro, saj je zadeva precej od rok. V čolnu visiš nad vodo in brusiš v nenaravnem položaju z zvitimi rokami. Ni za lepotno tekmovanje, je pa čisto OK za kruzanje. Ko bo barka zunaj, bomo pobrusili do konca. Važno, da je poliester pokrit in voda ne more povzročati škode.

Popravilo ribiške palice je videti v redu. Še dobro, da sem zvečer pogledal, dokler je bil še čas, saj se je epoksi malo preveč razlezel in mi skoraj fiksiral matice za pritrditev role. Na srečo sem ga ujel, še preden je do konca prijel in mi je uspelo stvar rešiti. Zdaj palici manjka le še estetska dodelava.
Sicer je bilo danes malo topleje in jutri bo še bolj. Vetra je tudi zelo malo. Stabo je danes popoldan odplula na Tenerife. Na AIS-u jih spremljam in vidim, da napredujeta bolj počasi. Ne smeta preveč hiteti, sicer bi prispela še ponoči. Zdajle ob 22. uri imata za sabo nekaj čez polovico poti. A saj znata.
Ker pa veter piha s severa, občasno na barko prinese malo saj iz luke. Križarke in tovorne ladje spuščajo v zrak precej grdobije in veter občasno prinese čisto lahke kosme črnega pepela. Če ga odpihneš, je v redu, če se ga dotakneš, pa posvinja roke in palubo.

Sicer dan brez posebnosti.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Hercegnovi

13. septembra 2018 se poslovim od trdnjave, ki ščiti vhod v zaliv Hercegnovi, ob tem skrajšam glavno jadro na drugo krajšavo. Sonce je že zašlo, veter piha močneje kot pred sončnim zahodom, kar je dober znak – vetra bo dovolj, s tem se dvigujejo tudi valovi, ki seveda prihajajo z vseh strani, vendar me premetavanje ne moti kaj preveč, saj vem, da čim bolj se oddaljim od obale, bodo valovi samo še z ene strani in to bo nekje na sredi Jadrana.

Počutim se zelo veselo in v dnevnik sem zapisal komično opombo: dragi Walterček, sedaj je konec odlične hrane in pijače, konec burekov, konec čevapčičev in konec rakije. Na drugi strani Jadrana se vse to konča. Pogrešal bom vse to, še posebej burek, ki mi sicer že gleda iz ušes, vendar ga bom vseeno pogrešal, zato sem si pripravil posebno večerjo, tik preden sem izplul iz marine. Iz vrečke vzamem danes pečen burek, ki mi ga je spekla Ana iz pisarne v marini - posebej zame! Sedim v kokpitu in uživam v zadnjih grižljajih. Medtem se spomnim, da se nisem prijavil na kapitaniji in tudi črnogorske vinjete nisem kupil, in se seveda tudi odjavil nisem. Seveda, kako bi se sploh prijavil, če se nisem na Hrvaškem odjavil in zakaj bi sploh se, če noben patruljni čoln v Črni gori tisto leto ni deloval. Po potrebi si je kapitanija izposodila čoln iz marine od Neša, ki je bil praktično njihov prvi sosed, in vse skupaj je bilo po navadi videti tako, da so si prišli sposodit čoln k sosedu, podobno kot ko greš prosit, če si lahko sposodiš podaljšek za elektriko.

Napovedan je bil prijeten maestral, ki pa se je obrnil v burjo. Približno ob polnoči se veter še okrepi in spustim jadro na zadnjo krajšavo, genovo zavijem do polovice, v kokpitu pospravim vse vrvi, ki jih ne rabim in jih zataknem pod spry hod, saj na vsake toliko časa kakšen val butne v zadnji del boka barke in ga polovico posledično pade tudi v kokpit, tako da morje in veter na tej barki poskrbita, da nikoli nisi suh. Izmerim, koliko Nm potrebujem do »ceste« za velike ladje, ki vodi po sredi Jadrana vse do Splita, Reke, Kopra, Trsta in še v marsikatero italijansko mesto. S hitrostjo 6,4 kot plujem trenutno, bom tam približno ob 4. uri zjutraj in takrat bo treba biti vsaj malo pozoren. Ob 4.30 sem natanko na sredini ceste in levo od mene je večja ladja, ki pluje proti severu, zato obrnem barko in nastavim smer za njeno krmo, saj se niti nočem truditi prečkati njene poti pred njo in stalno premišljevati, ali bo ali ne bo. Tako sem nastavil smer za njo in v vsakem primeru vem, da mi bo uspelo brez težav, čeprav zaradi spremembe smeri spet dobivam valove v bok. Vse skupaj ne traja dolgo, nekaj minut, nato barko še enkrat obrnem in nastavim plovbo spet na stari kurz proti Otrantu. Sedim v kabini in se preoblečem v suha oblačila. Ne vem, kaj početi, zato si začnem zvijati cigarete za vnaprej, saj če pogledam na telefon, mi kaže 14. september in danes je moj rojstni dan in sem natanko tam, kjer sem si želel biti. Že tretje leto zapored sem za rojstni dan na barki sam in kot kaže sedaj predvsem zdolgočasen. Na vsake toliko časa pomolim glavo skozi viharno okno, da se prepričam, da okoli mene ni nobenih luči. Ura je 5.30 in malo se mi spi, še enkrat preverim situacijo skozi okno in se vržem na posteljo. Zaspim za eno uro s tremi budilkami vmes, samo toliko, da preverim situacijo zunaj barke. Ob 6.30 se dvignem iz postelje, pogledam, kje se nahajam na GPS, saj sicer sem 100-odstotno prepričan, da sem na Lady Ivani, saj se vse nagiba, maje in škripa.

GPS kaže 30 nm pred majhnim mestom San Foca, zato barko obrnem bolj proti obali in uživam vse do 11. ure, dokler se veter ne obrne in začne prinašati ogromne oblake, ki prihajajo s celine in so videti polni vode. Seveda – to bo darilo za moj rojstni dan in kot po navadi 15 minut, preden sem vplul v pristanišče, je dež ponehal in odpotoval z oblaki naprej nekomu drugemu izreč voščilo. Pravzaprav je prha na dežju prijala, saj sem bil od morja in od vetra popolnoma slan. Dež je namesto mene opral tudi barko, tako da po palubi ni nobene soli, zato je meni ne bo treba spirati s sladko vodo, kar tudi sicer nikoli nisem počel. Za to moraš res imeti dušo in srce, saj kot sam vem, ne bo dolgo trajalo, da bo barka kmalu spet slana. Z marinerom na hitro pokramljava, dogovoriva se, da pisarno obiščem naslednje jutro, saj je sedaj tik pred zaprtjem in zato mi je samo izročil ključ za wc in tuše, jaz pa njemu mojo plovno knjižico in problem je rešen. Povprašam ga še po imenu: Fabri, standardno ime za Italijana.

Odpravim se pod tuš zgolj iz radovednosti. Kmalu sem vse skupaj obžaloval, saj medtem ko se tuširam, ugasnejo vse luči v prostoru in skozi mojo glavo leti nešteto neprijetnih misli: tukaj sem sam na drugi strani Jadrana v državi polni ...... in prav strah me je stopiti iz tuš kabine, saj nikoli ne veš, kaj te čaka na drugi strani vrat, za povrhu je pa še popolna tema in karkoli bi mi sledilo, prav gotovo ne bi niti videl ... Stopim iz kabine, luči še vedno od nikoder (prekleti senzorji za gibanje), po kopalnici se premikam na slepo v popolni temi, vse dokler senzor ne prepozna mojega gibanja in se prižgejo luči, jaz pa ugotovim, da stojim na hodniku tik pred vhodom v ženske tuš kabine. Hm, kaj vse se bo še danes zgodilo, ura je šele pet popoldne.

Odpravim se v mesto, kjer se pridružim mlajši družbi v baru in skupaj igramo pikado, vse dokler ni ura že tako pozna, da je vse zaprto, razen moje barke, zato se odpravim v svojo posteljo. Ležim v postelji in se smejim sam sebi in vsem današnjim dogodkom. Medtem ko sem bil v tej vasici in v družbi z neznanci, se mi je ponudila tudi prostitutka (močnejše postave), češ da – ker imam rojstni dan, mi ponudi popust. Seveda sem obilni dami njeno ponudbo s širokim nasmehom odklonil.

Naslednje jutro se odpravim v pisarno in plačam marino. Za darilo dobim buteljko vina in račun s popustom in receptorjevo pripombo: »Ni veliko ljudi, ki prijadrajo sami, in mislim, da si ti v moji karieri najmlajši, zato ti podarjam to buteljko lokalnega vina in ti ponudim še eno noč v marini zastonj.« Ni mi bilo treba premišljevati in se mu prijazno zahvalim, vzamem steklenico vina in jo spravim v najbolj oddaljeno omarico v barki, saj danes steklenice nočem niti videti.

Naslednji dan zgodaj zjutraj že vlečem vrvi s pomola in se poslovim od Fabria: Ciao!

Plujem ob obali s krasnim maestralom naravnost v krmo, zato na genovo nataknem tangoon in odvijem jadro do polovice, tako da ne opleta levo in desno. Plovba je tiha in mirna, brez premetavanja, saj vala za mano ni skoraj nič. Plujem mimo Otranta, mimo pečin, mimo zadnjega svetilnika, ki loči Jadransko in Jonsko morje. Ta svetilnik je mejnik tudi za slovenske zavarovalnice – od tu dalje po črti, ki je potegnjena do otoka Krfa v Grčiji, ne velja več nobeno kritje. Moja barka ni zavarovana, saj je nobena zavarovalnica ni hotela zavarovati, češ da sem premlad in da imam premalo izkušenj. Vprašal sem jih: »Če bi bil star 40 let in ne bi imel nobenih izkušenj, bi me zavarovali?« Odgovor je bil: da! V življenju nisem na nič bolj pazil kot pa na svojo barko in na druge okoli. Zato tukaj sedaj igram karte all in.

Plujem v čudovitem vremenu, vse skupaj je kar malo kičasto in ko sem za rtom Otranto, premišljujem, kje bom vrgel sidro in prespal ali bi kar plul naprej. Pogledam karto: pred menoj je malo večje mesto Santa Maria de Leuca in če bom pohitel, bom tam pred sončnim zahodom. Veter je isti, samo jaz sem spremenil kurz, zato dobivam veter rahlo od strani in glavno jadro je že dvignjeno do vrha jambora. Barka pospeši na 7 včasih se dotaknem celo 7.5. Vsa jadra so napeta kot v pravljici, veter se zaganja v njih, petarci so napeti, zadnjo pripono sprostim, dobim ravno površino genove in glavnega jadra. Počutim se fantastično, stojim v kokpitu in vetra ni čutiti skoraj nič, saj grem z vetrom in medtem ko si stresam čokolino v plastično skodelico, me pri tem veter ne ovira skoraj nič .... Fantastično, še en obrat okoli zadnjega svetilnika in pred menoj se kot strela z jasnega pokaže čudovito mesto Santa Maria de Leuca. Gledam po sidrišču, kje bi bilo mesto zame, kontaktiram marino, tudi v marini je mesto. Hmmm. Medtem ko pospravljam jadra, se odločim, da bom vplul v pristanišče in se poskušal vezati na ribiče, kajti marine se mi ne plačuje. Želim pa si ogledati mesto, vendar kakšne posebne želje po napihovanju gumenjaka za konec večera tudi nimam. Vežem se na pomol, ki je prost, in raztovorim svoje kolo. Ta pomol se imenuje Pokopališče bark, saj tukaj marsikatera zaključi svojo pot. Barke so razdrte, druga ob drugo privezane na pomol, ljudje pobirajo iz njih, kar se pobrati še da: akumulatorje, okna, električno napeljavo itd. Nekaj bark kar leži na parkirišču kot kos plastike, jambori so na kupu v kotu parkirišča, krmila pa spet na drugi strani parkirišča. Odpravim se v mesto, kjer si privoščim tradicionalno pico in jo s solzami v očeh pojem, pri tem mislim na slastne čevapčiče in deželo, ki sem jo zapustil pred dnevi. Ko plačam pico, pa me solze namočijo vse do nogavic ...

Zgodaj zjutraj se že odvežem od pomola in izplujem iz marine. Plujem proti mestu Crotone z vsemi jadri vse do 12. ure, dokler vetra ne zmanjka, tako da prižgem mojega Volvota (vžigalnik) in plujem naprej. Ves dan se prerekam sam s seboj ali naj dvignem jadro ali ne. Na koncu vse skupaj opustim in se uležem na premec barke, kjer se glasnega motorja skoraj nič ne sliši. Prebiram knjigo o prehrani Požgani možgani, več knjige preberem, več hrane gre z mojega jedilnika, zato prekinem branje, saj če bo šlo tako naprej, bo moj jedilnik poln graha in špinače, brez ogljikovih hidratov itd.

Ob sončnem zahodu vplujem v pristanišče na zahodni strani mesta, kjer je Yacht club in se privežem v zadnjo marino, ki je najcenejša in kjer spet dobim popust, zato da plačam le 11 evrov na noč. Vržem vrv na pomol poleg velike Bavarie, na kateri jadra novozelandski par s petimi otroki, tako da je dogajanje na pomolu precej pestro. Otroci se prepirajo za rolko, ker imajo le eno, zato jim za dva dni posodim mojo. V zahvalo dobim tri manjša piva iz Grčije. V tem mestu sem bil že lani. Obiščem mesto in pregledam vremensko napoved. Vetra ne bo še nekaj časa, zato bom verjetno tu počakal še nekaj dni.

Vreme se noče izboljšati, tudi vetra ni in ga ne bo še nekaj časa, zato se z Novozelandci odločimo kljub temu odpluti. Tako 24. septembra zgodaj zjutraj že pred njimi zapustim marino.

Plujem mimo naftne ploščadi, kjer dobim kontrolo obalne policije, ki me dvakrat obkroži brez luči. Kaj bom znova dobil kontrolo zaradi migrantov kot lansko leto? Samo zapeljejo ob moj bok in me povprašajo, v katero smer grem. Odgovorim jim, da v Messino, povem ime barke in nato se odpeljejo naprej v temo. Verjetno sem malo prezgodaj izplul iz marine, zato sem jim bil sumljiv in so se odločili na hitro preveriti barko. Hhm dobro! Nadaljujem pot brez vetra. Sonce je vzšlo in že sem mimo svetilnika Capo de Rizzuto. Vetra še vedno od nikoder, čeprav je bil napovedan. Prehitijo me Novozelandci z Bavario, saj imajo dvakrat več cilindrov v motorju kot jaz, vendar se ne obremenjujem. Plujem ves dan, sedim v kabini in opazujem, kako zunaj dežuje in kot kaže bo tako ostalo. Sonce je zašlo, jaz pa sem 40 nm pred Mesinskim kanalom. Vso noč grmi in dežuje, vetra pa od nikoder. Noč sem prebedel, skozi viharno okno sem gledal na vse strani in vrat me že pošteno boli od vsega tega obračanja glave. Resno premišljujem o montaži kakšnega periskopa ... Proti jutru je oblake razpihal veter. Napovedan naj bi bil iz JZ, tako da bi mi pomagal pri plovbi skozi kanal, vendar je pihal ravno nasprotno, tako da me je samo zaustavljal. Na srečo ga ni preveč in tudi morski tok me nese proti Messini. Toliko smeti v morju kot v tem kanalu, še nikoli nisem videl: stoli, mize, plastika, cela drevesa ... Izogibanje vsemu temu je nemogoče, potrebna je ogromna sreča, ki me je spremljala, da Lady Ivana ni udarila v niti eno smet, vsaj ne da bi vedel. Avtopilota nastavim v kurzu proti Messini. Na moji ruti ni nobene druge ladje, na moji levi pa švigajo velike ladje gor in dol. Pripravim si topel obrok, medtem ko motor ropota, v kabini jaz zajtrkujem slastni prebranec iz konzerve. Ogledujem si okolico in na vsake toliko časa padem v dremež. Prebudim se in kar naenkrat sem na koncu Messine, čez vse tri stopnice, kjer se morje zaradi morskih tokov in ogromne spremembe globine čudno vrtinči in sredi ničesar valovi. Iz deževne in grmeče noči se naredi prekrasen dan. Vetra je ravno prav, zato dvignem in odprem genaker. Barka drsi proti mestu Milazzo, kjer bom vrgel sidro. Plujem v odličnem vremenu in popolnoma ravnem morju skoraj brez valov. Medtem mi barko sunek vetra dvakrat položi tako, da v notranjosti barke popolnoma vse zmeče iz omaric, tudi knjige so poletele sem ter tja. Končno sem pred mestom, sedaj je na vrsti sidranje in takoj za tem spanje, saj imam obraz popolnoma zabuhel od neprespane noči. Sidro vržem zraven švicarske barke Artemist, kar sem v naslednjem mesecu neizmerno obžaloval.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Nova Kaledonija

Jutro okopano v soncu in turkiznem morju. Le jaz se nisem okopal, kajti zunaj precej piha. Še vedno pa je veliko bolje, kot na Fidžiju, saj sem videl kratek video od tam. Uff, res piha in palme se upogibajo skoraj do tal. Upam, da bo vse v redu z ljudmi, barkami in infrastrukturo.

Dan začnem počasi, na 30 obratov. Skuham si kavo, naredim zajtrk in šele potem zamenjam jeklenko za plin. V manjši jeklenki res ni veliko plina, a se že znajdem zanj. Ni hudič, da ga ne najdem na otoku, če ga bom potreboval. Zato po končanem delu pospravim kuhalnik na svoje mesto, saj ne vem kdaj ga bom spet rabil. Danes je bil kolega zanimiv, ko me je vprašal: »A je sploh kaj, kar ti nimaš v rezervi na barki? Potem pa ni čudno, da si za 10 cm poglobil vodno linijo. Sprašujem se le, kam vse spraviš v tako mali barki?« No ja, kolega se malo šali, nekaj resnice pa je tudi v tem.

Grem na obalo, gneča je spet danes. Spet je prišla velika potniška ladja, Carnival Spirit, tokrat ena večjih, kar sem jih tukaj videl. In po tukajšnjem koledarju, je to zadnji obisk potnikov letos, na tleh tega otoka. Spet bomo sami in spet bo mir. Res je tudi, da vsak dan prihaja vse več in več jadrnic in katamaranov, nekaj pa jih tudi odpluje stran. V glavnem so tu sami Francozi, le jaz in Norvežan sva od drugod in jim kvariva 100% povpreček.  Morda se mi kmalu pridruži tudi kolega Marjan s svojim katamaranom, ki ne živi v Sloveniji, a je Slovenec. Je že v Noumei, le do mene bi še rad prijadral, ko se veter malo umiri. Spet bo luštno, saj sva že bila skupaj. Sprehodim se med vsemi temi ljudmi, ter kmalu ostanem sam na cesti, katera vodi v manjše naselje, ki ga jaz še ne poznam. Opoldan je in je vroče. 

Po dobrem kilometru pridem do naselja in trgovine. Od zunaj je videti garažna trgovina, kakršnih je na Tihem oceanu kar nekaj. Ko pa sem stopil v notranjost, pa to trgovino sestavljajo trije prostori in vsi trije so tako založeni, da se police šibijo pod prodajnimi artikli. Tukaj res najdeš vse, od prehrane, zelenjave, konzerv, zmrznjenega mesa, svežih salam, oblačil in orodja. Ni da ni. No ja, tudi cene so kar znatno višje, kot v večjem supermarketu v Noumei. Kruha ob tej uri seveda ni več, kar me niti ne preseneča. A zato imajo kar precej toasta, ter krekerjev. Alkohola nimajo, našel pa sem brezalkoholno pivo Heineken 0,0.

Nič ne kupim, le napasem radovednost, čeprav sem videl vileda krpe, a sem jih mislil kupiti na koncu ogledovanja in mi je vse ušlo iz glave. Leta pač naredijo svoje.

Vračam se po cesti, nato grem na plažo in stopam po belem pesku, naredim kakšen posnetek, naredim filmček, ter se ogledujem za ljudmi, ki so zasedli cel zaliv. Res jih je veliko in če bom rekel, da jih je skoraj tisoč, se ne bom za veliko zmotil. Verjetno si okoliške restavracije manejo roke, saj ob takšnih dnevih kar precej zaslužijo. Avstralci in Kiwiji (Novozelandci) se verjetno preveč ne zmenijo za res visoke cene. Tukaj v resortih so bari in restavracije pretirano dragi. Če povzamem samo nekaj iz njihovega cenika ter preračunam v Eure, potem gre nekako takole: sok, juice, coca cola, orangina stanejo 4,62 €, …. kava stane 4,11 €, …. Pivo 2,5 dcl stane 5,04 €,…. Pivo 0,33 stane 6,72 €,… pivo 0,5 pa stane okroglih 10 €. Hrana se začne pri sendviču za 7,56 €,… kos pečene ribe s krompirčkom stane 13,44 € in kakšen kos mesa s krompirčkom stane od 22 € naprej, pa vse tja do 36 € za porcijo.

Vseeno pa vidim, da so bari zasedeni, ljudje nosijo hrano tudi na plažo in na splošno uživajo ta čas,  dokler so tu. Po navadi ob 17:00 ali 18:00 uri, križarke zapustijo otok in potem je na otoku mir. Sam grem tudi do dingija in se zapeljem do kolega, ki je danes ostal na barki, saj je očistil že rahlo zaraščen trup barke. Skuha mi kavo, nato pa se malo pogovarjava, ko spet v vodi vidim 30 metrov stran od barke vodno žival in jo tokrat snemam kot video posnetek. Tokrat mi uspe, naredim screenshoot in imam tudi fotko. Ja, manjši kit je, vidi se tudi po manjši, skoraj nevidni peruti na hrbtu, le da ne vem za katero vrsto gre. Je pa zanimivo, da je sam v teh plitkih vodah, saj je tu voda globoka komaj nekaj več kot 10 metrov. 

Popoldan grem nazaj na barko, napišem vnuku voščilo in pismo, nato pa ga pošljem po emailu v Slovenijo. Zvečer pa kot vedno, vse po starem, le da mi tokrat delata družbo močan veter in dež, ki pa   do polnoči ne pojenjata.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Očitno včasih vremenske napovedi držijo. Ravno sem dal čarovnika Rainmana v kokpit, ko je pričelo škropiti. Bo dež? Bila je le prva opozorilna dežna megla, zato sem vseeno delal vodo še naprej. Saj za danes in naslednje dni je napovedan rahel dež, upam le, da ga ne bo preveč. Enajsti dan sem že na sidru in sem kar dovolj varčen, saj sem porabil komaj 200 litrov vode. Kar je kar malo za eno osebo, če kuhaš, umivaš nekaj več posode, se včasih tudi 2x na dan stuširaš,… Pravijo, da je povpreček za vse kar ena oseba potrebuje, cca 25 do 35 litrov vode na dan. Očitno sem jaz pod povprečkom J Naredil sem še dodatnih 25 litrov pitne vode v plastenke in končal s tem delom. Spral sem aparat kot vedno in ga spravil v skladišče.

Če danes ne bo nič s soncem, bo potrebno še prižgati motor za kakšni dve uri. No pa saj je že čas, ker potrebujem nekaj tople vode. Opažam, da se tudi moj hladilnik čudno obnaša in sumim, da mi nagaja senzor v hladilniku. Ne izklaplja kot bi moral in tudi njemu so očitno šteta leta, 18 let je zanj kar dolga doba in seveda vsakodnevna uporaba naredi svoje. Pravzaprav pa je s temi zadevami okoli bele tehnike skoraj podobno kot doma. Vse ima svoj rok trajanja ali pa je sistem že zastarel. Če imajo današnji hladilniki oznako AAA ima moj še vedno oznako ZZZ saj ima še star plin, ki ga v državah EU ne uporabljajo več, je velik porabnik energije in vrata njegovega pokrova se nikoli več ne bodo dala zatesniti. Če bi imel kam potisniti novega, bi dal v barko nov in moderen hladilnik z majhnim zamrzovalnikom nad njim, ki bi bil varčen, ki bi mi privarčeval nekaj denarja tudi pri hrani. Hrano bi lahko kupil tam, kjer je poceni in jo imel dlje časa zamrznjeno. No, vsega se pač ne da imeti, zato sem zadovoljen tudi s tem, kar ta barka nudi.

In če sem še včeraj pisal in negodoval o gneči s križark, danes priznam, da je današnji pogled na tukajšnji zaliv zelo pust, na plaži dopoldan ni bilo nikogar, tudi nekaj bark je danes izplulo iz zaliva,… Pravzaprav pa je danes sobota in sem se lotil čiščenja. Najprej sem dvignil podnice, vse pobrisal, očistil, nato pregledal glavno črpalko za slano vodo, pregledal stikalo in ugotovil, da še vedno vse dela. Torej je to ena skrb manj, ob rahlem vdoru vode v barko. Pobrišem tudi vijake in matice od kobilice in jih na novo premažem z mastjo, da mi ne bi rjaveli. Na koncu še pometem in pobrišem salon in se prvič usedem, da se malo spočijem.

A ura je že skoraj dve popoldne, zato imam čas in se lotim še vseh štirih vinčev. Vinče lepo odvijačim, lepo odprem, očistim, nato pa spet namažem z mastjo. Za takšne in res posebne zadeve uporabljam mast Boots Fett od Liqui Molya. Včasih sem uporabljal mast za vinče od Harkena, a je bila vsaj 3x dražja od te. Nato pa so mi drugi povedali za to mast in sem zadovoljen z njo. Zamenjam tudi štiri vzmeti v vinčih, žal jih nimam več v rezervi, a mislim, da bodo zdržale še nekaj let. Spet vse pritrdim nazaj na svoje mesto in postajam vedno bolj zadovoljen z opravljenim delom. Dejansko ni lahko imeti barko, z njo pluti ali bivati nekaj let vsak dan, zato moje jadranje tudi veliko bolj odstopa od jadranja z barkami, ki preživijo 330 dni v marinah.

Danes sem imel tudi srečo z želvami, čeprav je oblačen dan in ni najboljši za fotografijo. Kakšnih 7 ali 8 metrov stran od barke je prišla po zrak velika želva. Tako na oko lahko rečem, da je imela premera kakšnih 80 cm ali več in je imela res veliko glavo. Ostala je nekaj sekund na površju in se spet potopila. Spet sem posnel kratek video, kajti le tako dobim v kader vse, kar želim, nato pa iz enega od mnogih kadrov potegnem ven kakšno fotko.

Pred večerom me obišče še kolega, saj cel dan nisem stopil z barke. No, kasneje pa on ni mogel nazaj, saj se je dež združil še z močnejšim vetrom.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Za spremembo je zjutraj posijalo sonce in veter se je kar precej polegel. Pravzaprav je bilo tudi v moji spalnici zelo svetlo, saj sem pozabil čez veliko okno potegniti rolo in bilo je tiho, kot že dolgo ne.

Vstanem se uredim in pijem kavo v kokpitu, ko zaslišim kar precej glasno glasbo iz obale. Verjetno je iz restavracije na obali, si mislim. V roko vzamem knjigo in jo berem, občasno pa pogledam na obalo ter vidim, kako se vedno več ljudi zbira na velikem travniku ob plaž.. Pokličem kolega in kmalu se tudi midva odpraviva z dingijem na obalo.

Na obali izveva, da je tukaj navada, da se zadnjo nedeljo v letu zberejo domačini na veliki zelenici pred obalo. Povabijo turiste iz resortov, jadralci v zalivu tako ali tako vidimo, da se nekaj dogaja in gremo na kopno, ter se s plesom in petjem zahvalijo bogovom za dobro leto, ki je za njimi in si voščijo dobro leto, ki prihaja. Oblečejo se v starodavna oblačila, moški si narišejo vzorce z belo barvo in odplešejo kar nekaj plesov, ki so si med sabo kar precej podobni, le da jih spremlja drugačno petje in tolkala.

Program je trajal kakšno uro in pol in najbolj zanimivo je to, da je prišlo to predstavo pogledati veliko domačinov. Ker so ljudje ki plešejo prostovoljci, so imeli nastavljeno košaro za denarne prispevke. Pa ne zato, da bi zaslužili, ampak menda zato, da si potem iz tega obnovijo oblačila, instrumente in na koncu si naredijo majhno zasebno druženje. Srečo sva imela, da sva stala zraven francoskega  para, ki je znal angleško in nama je razlagal in včasih prevajal, kar je govoril vodja skupine. Pravzaprav sem bil vesel, da sem se odločil za to potezo in odjadral na ta otok ter nisem ostal na velikem otoku, ki je moderen, prometen in čisto drugačen od tega raja. Kasneje so ljudje posedli po travi, si poiskali kakšen kos zasebnosti na obali in se družili čez ves dan. Včasih je ponagajal kratek dež, a se ljudje ne zmenijo preveč za to. Veliko jih je prineslo s sabo tudi žare in so pekli, uživali, se kopali,… Imeli so se skrajno rajsko, saj živijo v raju.

Izvedel sem še eno legendo, kako je nastala Nova Kaledonija in kako je nastal ta otok. Morda se bo komu zdela »pocukrana«, a tukaj jo dedki pripovedujejo vnukom že stoletja in gre iz roda v rod. 

Kralj sveta je imel tri sinove. Eden od njih je bil miren in bil je velik, tako globok, tako moder, da mu je dal ime, Tihi ocean. Bil je tih in poslušen otrok. 

Neko noč, ko je spal, ga je prebudilo ropotanje, ki je postajalo vse močnejše in močnejše. Tihi ocean se je prebudil in je čakal kaj se bo zgodilo. Ni ga bilo strah. V zgodnjem jutru je sonce vzhajalo v rdeče-oranžni barvi in morje se je odprlo pred njim. Iz morja, pred njegovimi očmi je nastal dolg in ozek košček zemlje, bil je to nov otok. 

Ko je bilo sonce visoko na nebu, je bil ta otok videti čudovit. Nikoli še ni videl tako lepega otoka. Na tisoče dreves je bilo na njemu, a žal na njemu ni bilo videti nič živega. Mislil si je, da verjetno otok še spi, ker je bila nemirna noč. Tihi ocean ga je pogledal in se mu približal. Od severa do juga je bil videti kot vitka in dolga črta; od vzhoda do zahoda je bil videti tako ozek in lep, ker je imel bele peščene obale. Bil je to najlepši otok, kar ji je kdaj videl. Bil je nov otok, zato mu je dal ime Kanak ali Nova Kaledonija. Ker se je zbal za njegove lepe peščene obale in da bi ga zaščitil pred razburkanim morjem, je okoli njega naredil pregrado. Na tej pregradi bi se valovi razbili, pri tem pa ohranili peščene obale tega lepega otoka. Zdaj je okoli otoka nastalo mirno in bistro morje, zato je v njega dal najlepše in najbolj pisane ribe na svetu. Otok je še vedno spal in se ni želel prebuditi. A Tihi ocean ni izgubil upanja. 

Leta kasneje je otok še vedno spal in Tihi ocean je bil vedno bolj jezen. V enem trenutku se je tako razburil, da je nad otok poslal ogromne valove. Poplavil ga je, celo zlomil je nekatere dele pregrade, ki jo je zgradil. Ker je bil jezen, je Tihi ocean na južnem koncu blizu pregrade postavil nov manjši otok. V ta košček zemlje je vložil vso svojo moč, ves svoj pogum, ves svoj talent in svoje znanje. Ko je končal z delom je bil tako utrujen, da je spal kar tri dni in tri noči skupaj.

Ob zori tretjega dne je bil presenečen, ko je videl, kako ta majhen otok, kot biser lep leži na svetli vodi. Spraševal se je, kako je lahko ta majhen košček zemlje, ki ga je sam naredil, tako veličasten in lep. Navdušile so ga globoke in neresnične barve: safirno modra, smaragdno zelena in turkizna. Ta otok je imel še lepše bele peščene plaže, kot jih je imel velik otok. On je še vedno spal in je zaradi razburkanih valov izgubil ves pesek, zato so tam ostale le skale. Ta majhen otok, res tako majhen, tako občutljiv in tako lep, je bil obrobljen z veličastnimi visokimi in ozkimi igličastimi drevesi. Tudi vse te pisane ribe so našle nov dom v tej čudoviti vodi tega otoka. Končno se je Tihi ocean počutil srečen. 

Temu otoku je dal ime Otok borovih dreves in na temu otoku sem zdaj jaz s svojo jadrnico Indigo… in počil je lonec, zgodbice je konec ☺

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Zbudim se v oblačnem vremenu, a malo kasneje že posije sonce. Razen zavijanja vetra med priponami in plapolanjem biminija, se ne sliši nič drugega.  A vseeno, važno je, da ni dežja.

Že včeraj je v naš zaliv priplul kolega Marjan s svojim katamaranom in danes zjutraj je prišel z dingijem do mene in me povabil na večerjo. Seveda sem povabilo sprejel, saj sem se prejšnji večer družil z Norvežanom, danes dopoldan in popoldan tudi, zvečer pa bom z Marjanom.

Ob dogovorjeni deveti uri se dobiva z Norvežanom na moji barki in potem greva skupaj do obale. Tam imava zaklenjeni kolesi, s katerima greva potem do naselja Vao. Do tja je približno 8 km in asfaltna cesta se ves čas vzpenja. Vozim kolo, ki sem ga vozil tudi na Tahitiju, saj sva se tudi takrat vozila in iskala navtične trgovine. Edina razlika med takrat in zdaj je, da so bili takrat kolesi novi, zdaj pa sta zarjaveli, na mojem ne delata ne menjalnik, ne zavore. Pedala ima več prostega hoda, zato mi leva noga velikokrat zdrsne v prazno. A kaj čem, kolo ni moje, on pa ima odnos do teh koles kot da niso njegova. Žal in škoda. 

Med kolesarjenjem skoraj umiram. Kolo ima zelo široke gume, bolj so podobne motorskim gumam, niso dovolj napumpane, verjetno je med osjo še rja,… zato pač gre težje v hrib in prelahko v ravnino. Trudim se na 101 način in le redko mi uspe uskladiti dobro s koristnim. Poleg tega pa se cesta ves čas vzpenja, tako da včasih pomislim, le kaj sem gledal, če vem, da je ta vasica ob morju. No ja, pa ni  tako, je le malo višje. Prideva na pošto, on mora na bankomat, ki je v pošti. Razmišljam, kako pridejo ljudje do njega, kadar je pošta zaprta? Pošta je zelo majhna, v njej pa je ogromno ljudi. Pa nama uspe in greva naprej. Spustiva se malo naprej in jaz zagledam cerkev, zato zavijem tja in ker so vrata odprta vstopim. On gre naprej, saj išče trgovino in bi si rad kupil nekaj za pit. On nima navade kot jaz, da bi nosil pijačo s sabo.

Cerkev je čista in velika, lepo urejena. Najbolj mi je všeč lep in poseben lesen strop, ob oltarju maketa klasičnega plovila domorodcev iz lesa, na katerega je vpet križ. Ob strani imajo postavljene in osvetljene jaslice. Ves čas ogleda sem bil sam v cerkvi in pričakoval sem, da bom videl vsaj župnika, a ga ni bilo. Torej vprašanja ostanejo za drugič. Odpeljem se za kolegom v trgovino, ki je majhna in neurejena, a očitno se veliko proda v njej, saj je edina. Trgovina v bližini našega zaliva je trgovski center za to luknjo. Vrsta je dolga vsaj 5 metrov, zato le-ta zavije dvakrat med police, kajti ena stran trgovine je dolga le tri metre. On spet nekaj kupuje, jaz nič, vsega imam dovolj na barki. 

Po polurnem stanju v vrsti greva ven, se usedeva na kolo in se zapeljeva do plaže St. Maurice, kjer je tudi turistična znamenitost. Dejansko najprej vidiš modrino, ki res bode v oči. Vse nianse od svetlo modre do temno modre je videti v morju. Ker sem imel srečo in se je dan kopal v soncu, je lepo prišel do izraza tudi spomenik, obdan s totemi. Slednji obeležuje prihod misijonarjev Goujona in Chateluta, ki sta prav na tem mestu opravila prvo katoliško službovanje leta 1848. Tukaj je prispel kdo drug kot pa legendarni James Cook. Pripelje se avto iz katerega izstopita dva možakarja in se začnemo med sabo pogovarjati. Povesta, da sta iz Sydneya in da sta tu na počitnicah. Ko povem, da sem iz Slovenije, mi on pove v bosanskem jeziku, da je on izbeglica iz Bosne. Svet je res majhen. Ostanemo še nekaj časa skupaj, narediva spominski posnetek, nato pa gremo vsak svojo pot. Midva se vrneva v zaliv in kaj kmalu sem že na barki. 

Uredim današnje fotke in že moram k Marjanu na njegov katamaran na večerjo. No ja, spet bo druženje trajalo v noč. Pa kaj, saj je predzadnji dan v tem letu.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas), 157. dan

Zjutraj imava naročen avto za dva dni. Mogoče bi lahko privarčeval kaka dva evra, ampak sem dobil za tele lokalce dobra priporočila. In res. Namesto ob 9:30, kot je dogovorjeno, me pokličejo že ob 9:15, da je že pred našim pontonom. 

Povsem nova bela Seat Ibiza s 110 konji. Avto je brezhibno čist in brez ene same mini razice. Simpatičen poba iz prtljažnika vzame električni skiro (da se pelje nazaj v pisarno) in na zadnji polici avta odpre pisarno. Spiše papirje, preda avto in mi zaželi srečno vožnjo. Spakirava in pustolovščina se lahko začne. Danes je na vrsti severni in severozahodni del otoka in hribi.
Ceste so za otoške razmere dobre, dokler ne prideš na stranske cestice z zahodne obale proti 1700 m visokim hribom. Tu je vožnja adrenalinska. Še vedno je asfalt in to dober, a je cesta ozka. Za srečanje je treba poiskati izogibališče.

Zelo sem vesel, da imam na voljo 110 KM turbo bencinar z ročnim menjalnikom. To je prava igrača za serpentine. Mala Ibiza se obnaša odlično. Motor je varčen in kljub strmim hribom in priganjanju je poraba le dobrih 6 l/100 km. Velik del poti v hribe je bilo treba peljati celo v prvi prestavi in včasih so v serpentinah gume malo zakopale v asfalt. Prav užitkarska vožnja.
Z avtom se lahko pripelješ prav do najvišjega vrha Gran Canarie in cesta od tam do Las Palmasa je lepa in široka. Predvsem v primerjavi s kozjimi stezami skozi najhujše hribe na zahodu.
Več besedila pa je ob slikah.

Gran Canaria (Las Palmas), 158. dan

Danes je drugi in zadnji dan, ko imava avto. Zvečer sva študirala, kaj bi si ogledala danes in sva se odločila za nekaj mest v notranjosti in še en izlet v hribe. Najprej Arucas. To je moralo nekoč biti zelo pomembno in bogato mesto. Katedrala je taka, da se je ne bi sramoval niti Dunaj. Staro mestno jedro je lepo urejeno. Ozke uličice, barvaste hiše s krasnimi balkoni in lepimi notranjimi dvorišči. Prav užitek se je sprehajati tu. To je kontrast novim instant naseljem, kjer stlačijo čim več stanovanjskih enot na kvadratni meter in pri tem ne dajo čisto nič na videz. Las Palmas je poln takih brezzveznih stavb. Arucas pa ima šarm. 

Nad njim se dviga hrib, ki se mu reče (nikoli ne bi uganil): Montanja de Arucas. Z vrha je krasen razgled na samo mesto, na Las Palmas, na bananove nasade v okolici in nad morje v treh strani. Na četrti strani pa se lepo vidijo gore Gran Canarie. Gor pelje asfaltna cesta in na vrhu je veliko parkirišče. Včasih je bila tam še restavracija, ki pa žalostno propada. Ne vem zakaj, saj se meni zdi lokacija odlična. To bi moral nekdo kupiti in urediti. Stalo bi nekaj milijončkov, a lokacija je neverjetna. Velike dvorane s steklenimi stenami so prazne, v pomožnih objektih propadajo hladilnice, shrambe in podobno. Sanitarije so brez armatur, a glavni objekt je zaklenjen. Otroško igrišče ima še dokaj dobro ohranjena igrala, razgledne točke okrog in okrog pa balkone. Gor hodijo turisti in če bi bila stvar odprta, bi imeli promet. Ob večerih pa prireditve, poroke, dobro hrano ... Škoda tako imenitne lokacije, da propada.

Naprej naju pot zanese v mestece Teror. Še eno prijetno presenečenje. Lepo mestece in prijetna atmosfera, turistov ni veliko. Nekaj sva pojedla v lokalu na glavnem trgu v senci orjaškega drevesa. Hrana je bila dobra, cena ugodna, postrežba pa odlična. Po Terorju (kjer nihče ni zganjal terorja) se odpraviva po gorskih cestah in se vmes ustavljava na točkah, od koder je lep razgled. Peljeva se po grebenih nekje med mestecem Valleseco in goro Pozo del Nevis, ko naletiva na zaprto cesto. Študirava, kaj zdaj (okrog bo dolga), ko nama cestni delavec v rumenem pajacu pomaha, naj ignorirava znake prepovedi in zapeljeva med stebrički na zaprto cesto. Lepa pot je bila (praktično brez prometa), le nekajkrat sva čakala na semaforjih za izmenični promet. Cesta je bila namreč precej poškodovana in je ponekod manjkala ograja in kak meter asfalta. Vse pa je bilo dobro označeno in zavarovano. Pod cesto sva videla kamenje in zemljo – verjetno so cesto podrli plazovi skal in zemlje. Tam je bilo tudi veliko pogorišče. Cela dolina je zgorela. Ostala so le ožgana debla dreves. Vendar se narava ne vda tako zlahka. Po tleh so že rasle praproti in nekatere trave, nekaterim borovcem pa so ob zažganih vejah odganjali sveži poganjki. Še nekaj let in požar bo pozabljen. 

Na poti nazaj sva zavila še v trgovski center, da na barko pripeljeva stvari, ki jih peš nerada nosiva, saj so težke (predvsem tekočine vseh vrst od piva, vina pa do mleka itd). Spet sva bila ob vrnitvi kar lepo utrujena. Vrnitev avta poteka enostavno: odpreš prtljažnik, avto zakleneš, ključ vržeš v prtljažnik in ga zaloputneš. Potem le sporočiš fantu, kje se avto nahaja. Avto bi lahko vrnil jutri ob pol desetih, a ponoči se ne bom vozil naokrog. Ja, dobro je se obnašal tale rentič.

Gran Canaria (Las Palmas), 159. dan

Včeraj in dan prej sem nekaj pokvaril v dnevniku. Z napačnim datumom sem povozil pravi zapis, potem so se mi pomešale še slike in opisi slik. Danes sem si vzel nekaj časa in zadevo popravil, tako da je od 14. 1. do 17. 1. spet v redu. Avta nimava več in danes sva se odpravila na tržnico. Po pravici povedano sem pričakoval nekaj večjo, saj je Las Palmas večje mesto od Ljubljane. A tržnica je vredna obiska. Vse je v pokriti stavbi, ki je morda za las večja od pokrite tržnice v Ljubljani. Ampak izbira je bila odlična, cene za večino stvari pa nižje kot v trgovinah. Pravi užitek je bilo videti mesnice in ribarnice, sadje in zelenjava pa sta tako ali tako paša za oči. Precej robe je lokalne. Tako vidiš na primer pomaranče, ki niso ravno prav velike ali imajo kakšno napakico in niso po standardu za izvoz v veletrgovine. Pa lokalne banane, ki so za ra zliko od banan v Evropi dozorele na drevesu. Vsega je na pretek, le nečesa pa Kanarci ne poznajo: Nikakor nama ni uspelo najti navadne kisle smetane.

Poskušala sva tudi spraševati domačine (google translate), pa so nama kazali sladko smetano ali pa jogurt. Videti je, da kanarska kuhinja ne uporablja kisle smetane. Po hudih mukah nama je v Sparu uspelo najti 'creme fraiche', ki je morda malo bolj fensi verzija naše kisle smetane. V drugih trgovinah tega nisva našla. Na splošno lokalno kulinariko še preslabo poznava. Naučila pa sva se recimo, da je 'ropa vieja' (slika je včeraj) v resnici kanarska tradicionalna jed, čeprav na internetu najdeš reference, da je to kubanska jed. Na Kubo so jo prinesli izseljenci s Kanarskih otokov v 18. stoletju, saj so že od časa Kolumba tja pluli preko Kanarskih otokov. Zato ima kanarska kuhinja tako močan vpliv na kuharijo po Karibih. Legenda pravi, da je 'originalna ropa vieja' (v prevodu stara cota) nastala, ko neki reven oče ni imel kaj dati v lonec za lačne otroke in je raztrgal in kuhal svojo obleko. Ker pa je bil tako dobrega srca in je kuhal z ljubeznijo in je nad loncem pridno molil, se je jed spremenila v odlično mesno enolončnico.

V receptu seveda ni starih cunj, a še vedno velja, da daš v lonec ostanke mesa. Po navadi natrgano govedino in piščanca. Včasih je zraven še svinjina, ali vse troje. Ni nekega strogega pravila, kaj mora biti notri, saj gre vendar za to, da se porabijo ostanki. To se kuha s čičeriko, paradižnikovo omako, prej skuhanim krompirjem, seveda ne manjkajo čebula, česen, dimljena suha paprika itd. Na Kanarskih je jed zelo gosta – ješ jo lahko z vilicami. To, kar sva jedla, ne spominja na to, da bi porabili ostanke, ampak je to odlična počasi pripravljena jed.

Gran Canaria (Las Palmas), 160. dan

Nedelja je dan za počitek, zato za danes nimava zastavljenih kakšnih hudih projektov. Kljub temu sem zjutraj popravil črpalko v zadnji kopalnici, ki ni delala. Napaka je bila čisto enostavna – en kabel se je snel s stikala. Potem sva se tuširala kar na barki. Prvič, ni treba daleč v marinsko kopalnico, pa še kopalnica je po koncu lepo oprana. Tako rekoč dvojni profit. Zdaj lahko, ko dela črpalka in lahko izčrpamo vodo. Sledil je dolg sprehod po mestu in po plaži na zahodni strani. Danes skoraj ne piha, lep sončen dan je, pa še nedelja. Na plaži in promenadi je zato živahno. V kratkih hlačah zakoračim v vodo do gležnjev in se odločim, da je to čisto dovolj. Naj se v morju kopa, kdor se hoče, jaz se nočem. Kljub mrzli vodi je kar nekaj plavalcev.

Popoldan pa oblečeva bokobrane. Najini bokobrani so stari, umazani in že delno lepljivi. UV pač z leti naredi svoje. Zato sva še v Sloveniji kupila blago. In danes sva jih oblekla. Projektek je trajal mogoče dobro uro in že je vseh sedem podolgovatih bokobranov lepo oblečenih. Ostanejo nama še trije okrogli. To bo pa večji podvig, saj so cevi iz blaga preozke in bo treba bolj konkretno šivat. Pač niso imeli dovolj širokih rorov. Ideja je, da iz dveh rorov naredimo enega širšega. Ampak, ker je danes nedelja, je to projekt za kdaj drugič. 

Za danes je na vrsti le še druženje s posadko jadrnice Stabo, zato za vsak primer dnevnik objavljam že prej.

Gran Canaria (Las Palmas), 161. dan

Večer s Stabom je bil prijeten. Zjutraj sva malo dalj spala. Danes nismo počeli nič spektakularnega. Posesala in očistila sva barko od znotraj – tudi pod podnicami. Prahu ni bilo veliko, plesni sploh nič. Pri hladilniku sem s termo kamero pod podnicami pogledal, ali je kje pri novem hladilniku toplotni most, pa je vse brezhibno. Kamera sploh ne zazna, da hladilnik deluje. Na zunaj je povsem enake temperature, kot druge omarice. Res sem zadovoljen s tem, kako dela. Sedaj sploh nimava prižganega velikega kompresorja, saj ni potrebe. Tistega bova nažgala, ko bova spet rabila zamrzovalno skrinjo. Tule se vse dobi in je ne rabiva. Prižgan je le mali 35 W kompresorček, ki je v bistvu rezerva, če bi odpovedal ta velik. Tale mali drži levi hladilnik na pribl. 4 °C, desni pa je okrog 9 °C. Pod izparilnikom pa zmrzuje. Cikel delovanja je precej pod 50 %. Prej sem imel termostat malo bolj na hladno in nama je v levem hladilniku vse zmrzovalo, je pa kompresor delal več kot 50 % časa. Me prav zanima, kako bo to delalo v tropih, kjer so razmere za hladilnik precej hujše. 

V barki me malo moti, da nekatere podnice škripajo. Po navadi to ni problem, razen, če nekdo spi, drugi pa hodi naokrog. Zato sem, ko sem danes po čiščenju sestavljal podnice, ponekod podložil tanek trak iz filca. Za zdaj stvar deluje. Podnice ne škripajo, ko hodiš po njih. Ali je za to zaslužen filc, ali pa le to, da sva vse dobro posesala in prebrisala, pa bo pokazal čas. Dotočil sem še vodo, ker sva bila čisto na koncu, in ko sem imel ravno cev v roki in motorček dingača zunaj na stojalu, sem opral še tega. Od zunaj in od znotraj. Potem sem še preveril in očistil svečko in razdrl uplinjač. Notri je bilo nekaj drobcev smeti, a nič hujšega. Vse je videti OK. Sicer pa je danes zjutraj malo deževalo, veter kar dobro vleče. Smer pa je sedaj s severa. Za naš ponton to ni najboljše, saj imamo veter z boka in so štriki zategnjeni kot struna.

Sonca danes skoraj ni bilo, cel dan je oblačno.

Gran Canaria (Las Palmas) 162. dan

Danes vreme ni bilo sončno, zato sva obiske znamenitosti preložila na jutri. Bila sva na tržnici in nakupila nekaj sadja in zelenjave, privoščila pa sva si še dva zrezka lepe tune. Moram reči, da je bila izvrstna. Lili jo je naredila po njenem receptu, ki je kompromis med tuna sušijem in pečeno tuno:

• Na zelo vročo ponev (rahlo naoljeno) daš zrezke tune in jih na hitro zapečeš po vsaki strani po 30 sekund. 
• Nato jih daš počivat na krožnik. 
• V isto ponev streseš narezan česen in ingver, ju na hitro popražiš (samo nekaj sekund – ravno toliko, da česen zadiši, sicer mora biti še malo surov), dodaš sojino omako in balzamični kis, pomešaš in odstaviš.
• Tuni na krožniku dodaš kuhan krompir in vse preliješ z omako.

Tuna po tem receptu je pečena le kak milimeter do dva v globino, v sredini pa je še čisto surova. Po tej pojedini se je prilegel kozarček dobrega rdečega vina in za sladico še domača kanarska banana.

Gran Canaria (Las Palmas), 163. dan

Lep dan je bil. Danes je bil dan za obisk Kolumbovega muzeja in starega dela Las Palmasa. Las Palmas ima več mestnih jeder – eno bolj na severu, kamor greva po navadi, in eno proti jugu, kjer je tudi Kolumbov muzej.

Odločila sva se, da greva peš. Od najine barke do muzeja je skoraj 5 km, a noge je treba pretegniti in oba rada hodiva tam, kjer še nisva bila. Sicer se da tja enostavno z avtobusom. Stari del Las Palmasa so zgradili ob izlivu manjše reke in pod vznožjem gričev. Sedaj se reke ne vidi, saj je nad njo speljana cesta. Je pa stari del v kolonialnem stilu kar lepo ohranjen. Najprej sva si ogledala razgled z zvonika katedrale svete Ane, od koder je krasen pogled na mesto na vse strani.

Malo sva še križarila med zanimivimi ulicami, potem pa sva si ogledala Kolumbov muzej (Casa de Colon), ki je v bivši guvernerjevi hiši in kjer je bil Kolumb večkrat na obisku. Muzej so domiselno opremili tako, da te najprej popeljejo v repliko krmnega dela Kolumbove ladje, kjer lahko vidiš, kako je bila videti njegova kabina, del palube in del nadgradnje ladje. Te ladje niso bile prav velike – okrog 20 do 25 m so merile v dolžino (Heron je recimo dolg 15 m) in razen kapitana drugi niso imeli kabin.

Spali so kar po palubi ali se zavlekli v kak kot. Naprej te popeljejo v sobane, kjer so opisana njegova potovanja, vmes pa lahko vidiš kup predmetov, ki so jih uporabljali (v glavnem gre za replike), knjige, dnevnike, slike in pomorske karte. Meni je bilo zanimivo primerjati pomorske karte iz različnih obdobij, saj vsebujejo precej popačene podobe sveta. Recimo Srednjo Ameriko imenujejo Mala Indija in podobno. Sploh je bil Kolumb po moje človek, ki se je izgubil najbolj od vseh ljudi na svetu. Ko je pristal na Bahamih in plul med Karibi je mislil, da je v Indiji. Izgubil se je torej za skoraj 10.000 milj. V resnici je bil od Indije oddaljen bolj, kot preden je sploh odplul iz Španije. Zato pa imamo vso to zmešnjavo z Indijanci. No, v slovenščini še gre, a v veliko jezikih je ista beseda za Indijanca in Indijca.

Poleti sva v Cartageni v Španiji obiskala muzej Izabele Aragonske, ki je financirala Kolumbove odprave in zato mi je zadeva še bolj zanimiva. Pravijo, da je svet postal globalna vas, a očitno globalizacija ni nekaj novega. Stara je že več kot 500 let, verjetno že tisoče let. Če samo pomislimo na svilno cesto in trgovanje med Daljnim vzhodom in Evropo ter na trgovske poti po Evropi in Afriki. Recimo Kolumb, ki je bil Italijan iz Genove, je iskal sponzorja med Španci, Portugalci in drugod in na koncu dobil denar za odpravo od Izabele Aragonske. To zadnje me malo spominja na sodobne jadralce, ki vsepovsod iščejo sponzorje. (Če torej kdo hoče, da mu prinesem začimb iz daljnih dežel, mu lahko pošljem številko svojega TRR-ja, ha, ha, ha).
Zvečer sem kar malo lesen. Cel dan na nogah in več kot 10 km ni malo za moje stare kosti. Jutri pa verjetno v akvarij!

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Začetek plovbe

In končno je prišel ta dan (21.8.2018), da se poslovim od svojih bližnjih in izplujem s svojega priveza v marini. Pri odjavi iz marine, me vprašajo, ali menjam marino zaradi nezadovoljstva z njihovimi storitvami, pa jim razložim, da ne menjam marine, temveč se odpravljam na malo daljše jadranje, če bo vse po sreči. (Šele danes vidim, da to ni bila marina, ampak po domače povedano pet pomolov, ob katerih so bile barke strnjene tesno druga ob drugi, daleč od vseh pomolov pa je bil objekt imenovan WC z dvema straniščema in štirimi tuš kabinami).

Izplujem iz marine, sedim na barki s pogledom po palubi in v kabino, kolikor sem videl iz kokpita, in si rečem: »No vidiš, sedaj bo to tvoj dom za kar nekaj čas, imaš klet in krasno teraso, ki se premika in maje v vse strani.« Ozrem se še enkrat proti pomolu. Skoraj vsi moji so tam.

Plujem mimo hotela Plaza na desni, mojih najljubših otočkov na levi, kjer sem sam pripravljal piknike na tople pomladne dni in se poleti družil z domačini. No, sedaj je tega konec in grem novim dogodivščinam naproti. Priplujem iz zaliva, zelo rahlo piha maestral, zato se ne trudim prav veliko z jadri in preprosto odprem samo SR genaker, ki ga mi je sešil Rado, in barka drsi po vodi proti rtu Kamenjak. Kmalu sem pred vrati Kvarnerja, na desni je prekrasen svetilnik, kamor sem velikokrat hodil na ribolov. Toliko lepih spominov. Ves dan počasi jadram z rahlim vetrom in do večera sem že na Unijah, kjer vržem sidro pred majhno vasico Unije. Tukaj sem se dogovoril z Blažem iz Luxury Marin, da mi njegova prijatelja s čolnom pripeljeta nekaj majic Luxury Marine in jadralno jakno Skiper, ki mi bo prišla zelo prav v hladnih dneh in nočeh. Ura je 19.00, policijski čoln pripluje na sidrišče in opozarja vse barke, ki so zasidrane preblizu vasice, jim preverja dokumente ter plovna dovoljenja, ki ga sam nimam in ga nikoli nisem imel za Hrvaško. Tisto leto je bil še posebej drago. No, končno patruljni čoln odpluje, oddahnem si in si z nasmeškom ogledujem majice in jakno. Vesel in obenem zelo utrujen zlezem v posteljo, saj je za menoj dolg dan, poln priprav in poln psihičnih obremenitev.

Naslednje jutro se zbudim kot po navadi prvi v zalivu in seveda z mojim glasnim sidrnim vinčem prebudim tudi sosede. Sidro je na barki, vetra ni, dan je prečudovit in nadaljujem pot mimo Lošinja, kjer je morje popolnoma mirno, tudi sapice vetra ni, dim od cigarete se dviga navpično. Iz dolgočasja preverim motor in opazim, da uhaja voda v barko pri manšeti, kjer gre osovina iz barke. No, občutek ni prav nič prijeten, ne da se bo barka potopila zaradi kakšnega litra vode, vendar v moji glavi zazvoni: »Greš na pot s tako barko Walter?« Vseeno nadaljujem plovbo in po telefonu govorim s prijateljem Dušanom, ki ima enako barko, vendar drugačen način prenosa, a mi vseeno razloži, kaj naj poskusim narediti in mi omeni, da pa bi bilo mogoče bolje, da se vrnem v Bunarino, kjer bi barko dvignil in odpravil te težave.

Da bi se vrnil, to pa ne! Nadaljujem pot proti jugu, plujem ves dan in se trudim odpraviti ekscentrično vrtenje osovine s prilagajanjem višine nosilcev motorja kar med plovbo in nekako mi uspe. Voda ne uhaja več v barko. Premišljujem, kako je do tega sploh prišlo, saj se to nikoli ni dogajalo, dokler mi v Bunarini niso menjali zunanjega ležaja na osovini. Odločim se, da ustavim motor in natančno pregledam osovino, prirobnico in menjalnik. Nisem potreboval veliko, da sem ugotovil, da sta mehanika s kladivom udarjala po aluminijasti prirobnici, na katero je pritrjena osovina in zaradi tega osovina tako ekscentrično pleše, pri manšeti pa uhaja voda. Vesel, da sem našel napako, se odločim, da se ustavim v Črni gori pri prijatelju v marini Zelenika, kjer mi bodo znali pomagati.

Za danes imam dovolj razmišljanja o mojem ropotajočem motorju, sedem na premec barke, opazujem popolnoma mirno morje in občudujem prečudovit romantičen sončni zahod. Barka pluje naprej v popolnem brezvetrju, jaz pa se prav nič ne sekiram zaradi brezvetrja in si mislim: vetra bo še prav kmalu dovolj, včasih tudi preveč. Ura je 22.00 in sem 20 nm pred Dugim otokom. Odločim se, da bom vrgel sidro v manjšem zalivu, kjer sem se že večkrat ustavil za kratek počitek. Zaliv je zelo enostaven za vplutje tudi pri popolni temi, saj ga dobro poznam še iz časov, ko smo se s starši sidrali v tem zalivu in kjer sem včasih poznal prav vsak kamenček na plaži. Ob enih ponoči končno priplujem v zaliv in nekje na sredini vržem sidro. Na žalost tisto noč nisem imel kaj veliko od počitka, saj je s sosednjih dveh čolnov, ki sta bila sidrana skupaj, prihajala glasna slovenska narodna glasba, meni najmanj prijetna glasba na vsem svetu, in glasno prepevanje pijanih ljudi brez najmanjšega pevskega talenta. V ušesa si zatlačim največje ušesne zamaške in se na vso moč trudim zaspati. Zbudim se ob sončnem vzhodu, spijem skodelico kave in dvignem sidro. Vetra bo dovolj za jadranje vsaj do 12. ure, ko se bo spet vse umirilo. Jadram z glavnim jadrom in genakarjem. Jadranje je prijetno, rahel veter, morje brez valov, barka pluje 5 včasih 5,5 in kaj bi človek sploh še lahko hotel več od takega rahlega vetriča. Premišljujem, za katerim otokom bom vrgel sidro, kje bom danes prespal, če vetra ne bo. Še eno noč na motor s tako krivo prirobnico prav gotovo ne bom plul! Veter je ves dan konstanten in tudi ob sončnem zahodu ga ni prav nič manj kot ob vzhodu, zato se odločim, da se danes sploh ne bom sidral, temveč bom izkoristil ugoden veter in nadaljeval plovbo. Vedno, ko plujem mimo Kornatov, je, kot da plujem tod prvič – ti prečudoviti otoki človeku vzamejo dih in kamorkoli greš, težko najdeš lepših otokov. Ob krvavo rdečem sončnem zahodu se stene teh čarobnih otokov spremenijo v raznobarvne skulpture, ki se dvigajo iz temno modrega morja.

Ruto na GPS prestavim na Splitska vrata in kot mi kaže, bom tam s takim vetrom že ob 6.30 zjutraj. Svojemu prijatelju Kristjanu sem obljubil, da ga obiščem na Šolti v manjši vasici Nečujem, kjer s prijateljem vodita prijeten bar z bazenom. Vso noč uživam v kokpitu, si ogledujem zvezde in sredi noči me pride pozdravit delfin. Ob 7.00 sem že pred Malim Drvenikom, kjer se veter obrne na rahlo burjo, zato namesto kave za dobro jutro vse do 11. ure plujem v orco skozi Splitska vrata, da le dosežem točko, iz katere lahko brez skrbi obrnem v zaliv, kjer leži vasica Nečujem. Pokličem prijatelja Bruna, ki mi vedno priskrbi edini pomol v tej vasici, tako da mi sidranje ni potrebno in s tem tudi napihovanje malega gumenjaka odpade, česar sem najbolj vesel. Na tem otoku sem preživel pet dni in počakal na ugoden veter za nadaljevanje poti. Medtem sem se potapljal okoli razbitin potopljene ladje, pomagal v baru in kot edini z veljavnim vozniškim dovoljenjem za avtomobil opravljal večje nakupe piva za bar. Na tem otoku sem bil deležen božanskih dobrot kuhinje Tanje in Ivane. Dnevi so hitro minili in treba je bilo nadaljevati pot. Dan je bil sončen s prijetnim maestralom, tako da sem za plovbo skozi Splitska vrata spet jadral v orco. Spotoma me izsili manjši kruzer Splitski Delfin, zaradi česar sem moral odpeti genovo, da sem upočasnil barko, saj je šlo že preveč blizu. Turisti mi z nasmeškom mahajo v pozdrav. Joj, kako sam ves vesel! In jim pomaham nazaj malo drugače ... Vetra je točno 26 kn v krmo in plujem s polnim glavnim jadrom in pol genove. Povprečna hitrost barke je 7,2 in še pred sončnim zahodom vržem sidro desno od cerkvice v manjšem zalivu na otoku Vis.

Napihnem gumenjak, nastavim motor in po valovih odskačem v mesto Vis, kjer si privoščim hladno pivo in burek, se nato sprehodim po mestu in promenadi zgolj zaradi dolgčasa. Ko pa se hočem vrniti na barko, ugotovim, da mi je nekako uspelo izgubiti ključ za motor gumenjaka. Sedem na klop in premišljujem, kako bi lahko rešil težavo. Vrnem se v pekarno, kjer sem prej kupil burek in prosim za štiri slamice, iz katerih spletem debelejšo vrv, jo navijem okoli stikala in že se peljem nazaj na svojo barko. Tak ključ, narejen iz slamic, sem imel na čolnu še celo leto, dokler sonce in slana voda nista razparala slamic (kasneje sem naredil podoben ključ, ampak le iz dveh slamic). Zgodaj zjutraj spet sledi moj ritual – na hitro pospravim gumenjak, medtem motor že ropota in zbuja vse v zalivu, sidrni vinč pa tudi naredi svoje, in sidro je že na barki, plujem mimo svetilnika in se poslovim od Visa. Z rahlim vetrom plujem ves dan. Ponoči plujem zelo počasi in si spet ogledujem romantično zvezdnato nebo nad seboj. Na desno Lastovo, na levo Korčula, pred mano otok zaljubljencev Mljet, na katerem sem tudi sam pred leti preizkušal svojo ljubezen. Odločim se, da se tudi tokrat ustavim prav v istem zalivu, kot sem bil takrat, ko še nisem imel jadrnice in prav v tem zalivu sem se odločil, da si jo bom nekoč kupil. Plujem vso noč in ob 11. uri zjutraj sem že v zalivu, vržem sidro, spet napihnem gumenjak, nastavim motor in se zapeljem na obalo na kavo v točno isti bar kot pred leti. Ogledam si še sosednji zaliv, ki je bil takrat zaprt, ker so v njem snemali porno film. Zaliv je čudovit – kot neka laguna z mivko v vodi in na obali. Kratek čas posedim na plaži, pa se kmalu naveličam in se vrnem na barko, kjer zaspim za dve uri, potem pa dvignem sidro. Izračunam ruto: če izpljujem sedaj, bom točno ob sončnem vzhodu pred mestom Herceg Novi.

Noč je mirna, vetra nič, valov nič. Na desni žari Dubrovnik, nad menoj pa zvezde. Morje je popolnoma mirno, ne kot pred letom dni, ko se je prav na tem mestu razbesnelo v strašni nevihti, da sem le s težavo ubežal. Ob sončnem zahodu vplujem v zaliv. V tem kanalu sem prvič v svojem življenju doživel, da je veter pihal v krmo. Vedno, kadarkoli sem plul v katerokoli smer, sem imel veter v glavo. Vržem sidro pred Herceg Novim in si oddahnem: uspelo mi je prepluti vse hrvaško morje brez kontrole, zlasti tu od Dubrovnika je bilo precej kontrol, in prihranil sem celo plovno dovoljenje. Dobrodošel v deželi odlične hrane in rakije! Zato prav nič ne odlašam in spet napihnem gumenjak, nataknem motor ter se odpravim na obalo. Najprej kava, nato pivo, nato čevapčiči. Ves dan se sprehajam po mestu in se prestavljam s kave na kavo ter uživam v sončnem vremenu. Preden se odpravim naprej, preverim vremensko napoved, ki ne kaže nič posebnega, zato sklenem, da bom ostal sidran na istem mestu in se lahko odpravim spat brez skrbi v mojo zlato posteljo. Ob 4.20 se zbudim sam od sebe, kot da bi čutil to nevihto! Slišim grmenje in opazujem, kako oblaki prekrivajo zvezdnato nebo. V petih minutah se stanje popolnoma spremeni: merilec vetra kaže 90 kn, dokler se ne odlomi nosilec in obvisi samo na žicah, barka se nagiba v vodo vse do ograje, kot da bi jadrala. Pada toča, povsod okrog se bliska in grmi, učinek podoben kot v diskoteki, sunki vetra prihajajo iz dveh dolin, zato tudi pride do teh nagibov. Po GPS spremljam, kako sidro drsi, zato v morje spustim popolnoma vso verigo 65 m, pa sidro še vedno drsi. Ne preostane mi drugega, kot da prižgem motor in motoriram v smer vetra s sidrno verigo samo toliko, da olajšam silo in preprečim drsenje sidra, pred tem pa za vsak primer vtaknem v žep potni list in ves denar. Po 45 minutah se vse skupaj umiri, jaz pa sem sredi zaliva vsaj 1 miljo od tam, kjer sem bil sidran. In se sam sebi nasmehnem: v tem zalivu ti je sidro vedno drselo, pa se še vedno sidraš tukaj. »Seveda,« si rečem, »gostilne so blizu in lepa dekleta so tu, zato se bom še večkrat sidral prav v tem zalivu!«

Sonce je vzšlo, dvignem sidro z vso verigo vred in odplujem v marino Zelenika, kjer poiščem prijatelja Neša, lastnika marine, ki me je zelo vesel, prav tako tudi njegovi delavci. Pred letom sem bil tu tako dolgo, da sem pil kavo z delavci, jedel z njimi malico, vozil njihove avtomobile, le njihove plače še nisem dobival, kot so v šali pripomnili. Neša sem prosil za pomoč, saj se je moja osovina vrtela kot kolo pijanega voznika. Nešo mi na žalost ne more pomagati, saj je njegova marina popolnoma preobremenjena zaradi spravljanja bark na suho zaradi zimovanja in pravi, da letos ni imel časa niti svojega čolna postaviti v vodo. Da mi kontakt od njegovega dobrega prijatelja na drugi strani zaliva v vasici Bjelina, ki me že čaka z orodjem. Njegova hiša stoji na pomolu, spet edinem pomolu v tej vasici, tako da bom spet v središču dogajanja. Zahvalim se Nešu in odrinem barko od pomola, on pa mi zakliče: »Imam darilo zate, ne kupuj nafte, ustavi se tu, ko se boš odpravljal čez Jadran!«

Spet plujem po tem prečudovitem zalivu, iz katerega se dvigajo visoke gore. Pred seboj zrem v mogočno goro Njegoš, na levi leži Kotorski zaliv, na desnem pobočju pa zagledam ogromno površino požganega gozda in grmičevja. Plovba po tem ogromnem zalivu v lepem vremenu je prečudovita, če odšteješ vse druge dejavnike, za katere je kriva človeška nemarnost. Priplujem do vasice Bjelina in se vežem na pomol, kjer me pričaka Dragan. Skupaj popijeva kavo in ob tem mu razložim moj problem. Niti ni stopil na barko niti ni hotel pogledati pod pokrov motorja, ampak je rekel: »Dobro, danes je ura že tri in je pozno, moram razmisliti in nadaljevala bova jutri. Ti se pa odpočij in pazi se burje na tem pomolu, saj ti bodo valovi razbili barko. Če bo začelo pihati, se prestavi na konec tistega zaliva in vrzi sidro, tam si varen.« In točno tako je bilo: okoli 9. ure zvečer je začelo pihati in valovi so postajali neprijetni, zato sem odvezal barko in se prestavil na konec tistega zaliva, kjer sem vrgel sidro in prespal do jutra. Zjutraj sem se z barko vrnil na pomol in se dobil z Draganom, ki si je le ogledal osovino in prirobnico ter nosilce motorja.

Razstavila sva osovino, prirobnico odmontirala iz menjalnika in osovine, en nosilec motorja popravila z varilnim aparatom, tako da je bil spet kot nov. Prirobnico sva odpeljala do strugarja, da jo je poravnal, za kar ni hotel nobenega plačila, le nasmehnil se mi je in rekel: »Če bi prišel prejšnji mesec, preden sem čistil delavnico, bi gotovo našel novo prirobnico in novo osovino, vendar je vse zaključilo na odpadu.«

Z Draganom se hitro vrneva na barko, saj je napovedan veter in barka je vezana na pomol brez delujočega motorja, tako da v primeru burje premik v varen zaliv ni mogoč. Hitro sestaviva motor, naravnava nosilce in se odpraviva na testno vožnjo. Osovina se vrti skoraj popolno, motor in osovina ne tolčeta in ne povzročata groznega hrupa in vibracij, voda pa tudi ne uhaja v barko. Draganu plačam za njegovo uslugo 40 evrov, kar je več kot poceni za pomoč, prevoz, elektriko, ki sem jo rabil za moj varilni aparat in še mesto na pomolu. Rekel mi je, da na pomolu lahko ostanem, vse dokler želim ali dokler me ne spodi neprijazni sosed, ki mi je tudi ukradel 50 m sidrne vrvi, zato izplujem in se vrnem v marino Zelenika, kjer dotočim zaloge nafte in vode in ostanem privezan na delovnem pomolu vse do 13. septembra. Ko želim Nešu plačati, le zamahne z roko in mi reče: »Janeze za tebe uvjek! Srečno plovbo in nikoli z glavo skozi zid!« Pomaga mi odriniti barko in zapustim marino, ki jo imam vedno v lepih spominih, kljub problemom, ki sem jih imel. Naslednja postojanka ni znana, vem samo, da bo na drugi strani Jadrana in to bo za moj rojstni dan.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Otok Uere, Nova Kaledonija

Jutro v zalivu ob otoku Uere je danes drugačno. Sončno, svetloba je pokukala skozi vsa okna in tudi v barki je za odtenek topleje. Morda že sam občutek in misel na sonce naredi drugačnost, ki se občuti zaradi težko pričakovanega sonca. Prijazno je, kot temu rečemo. Stopim ven iz barke in zunaj se je za spoznanje umirilo tudi morje. Vetra je malo manj, a upam, da bo še pojenjal. Pogled na obalo je drugačen, ni več meglen in turoben. Zdaj se mi zdi obala še lepša in še bolj zelena.

Dopoldan so v zaliv priplule štiri jadrnice in dve večji motorni barki. Prišli so domačini in vidi se da poznajo vsako luknjo, kje se da sidrati. Veliko je tu tudi mladih, ki so prišli s hitrimi manjšimi čolni in smučajo na vodi, ter izvajajo vragolije. In ob soncu oživi obala, oživi plaža in seveda morje. Oživijo moji sončni paneli in posredno z njimi tudi moji akumulatorji. Skoraj teden dni že nisem prižgal motorja, niti za toplo vodo ne.

Pokliče me kolega, če grem z njim v trgovino. Že spet? Pa saj je zadnjič prinesel dve polni vreči na barko. Pravi, da je vse pojedel in da je na sidru vedno lačen. Seveda grem z njim, čeprav sam nič ne potrebujem in vem, če stopim v trgovino, bom nekaj malega vseeno kupil. Z njegovim dingijem sva kar hitro na obali, na drugi strani velikega zaliva. Najdeva primerno mesto zanj in ga pustiva na peščeni plaži, midva pa greva po urejenem pločniku ob obali do supermarketa. Vmes srečujeva ljudi ki tečejo, rolkajo, se sprehajajo in kar nekaj je tudi kolesarjev. Nedeljsko lepo vreme je privabilo ljudi na prosto in verjamem, da so vsega tega tudi navajeni.

Ko kolega vse nakupi se vrneva do dingija in ob vrnitvi na barko je več vetra in valov. Večkrat naju kakšen val poškropi, enkrat več, drugič manj. Tako mokra kot sva bila zadnjič res nisva, postajava pa vedno bolj podobna temu dnevu, dokler ne prideva do nasprotne obale, kjer za manjšim hribom plujeva v dokaj mirnem morju do svojih bark. Seveda sledi kava, pogovor in veter se še kar krepi. Zdaj ga je spet za 20 vozlov in kakšen sunek ga prinese še za tri vozle več. A sonce še vedno vztraja. Pri njemu spet vidim, kaj pomeni 25-tonska barka in kaj lupinica ki ima komaj 6-7 ton. Indigo na sidrišču rahlo premetava na manjših valovih, ta pa je stabilna in mirna.

Čas je da grem na svojo barko, da še kaj postorim, preberem, napišem… saj potem grem spet na kopno na drugi del otoka. Kar dolgo sem hodil po otoku se povzpel tudi tu na vrh hriba, ki ne vem če ima kaj več kot 60 ali 70 m višine. Je pa zelo obrasel in ker je prepuščen sam sebi je skoraj ne prehoden, zaradi goščave, ki se je sama nasadila in obrasla v nekaj letih. Prijeten je pogled na morje, na zaliv in lepo je videti kristalni lesket gladine, katera odseva v tem sončnem poznem popoldnevu. Pogled na drugo stran, kjer je odprto na ocean, pa je drugačen, valovit, vse je belo od pene na morju, ob obali buči, ker se metrski valovi zlivajo na njo. Vesel sem, da sem se dobro sidral. Potem se vrnem nazaj na barko, si naredim večerjo, pojem, pospravim,… čas je da napišem ta blog…

Pozno je že, čas bo za spanje, ki bo verjetno dobro, valov je manj, ne bo me zibalo, veter pa bo še malo zavijal in verjamem, da se bo utrudil.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Ko sem sinoči odšel spat, je veter še pošteno robantil po zalivu, a ob treh zjutraj, ko sem moral na WC, je bilo že veliko tišje. Zato sem si uro navil za ob 4:30 zjutraj in ko sem se prebudil, sem videl, da vreme sploh ni tako slabo. Dežja ni, vetra je za 15 vozlov in morda je res čas za premik, zato sem si skuhal še kavo. Pregledal sem na vremensko napoved in videl, da če ujamem vreme do 11:00 ure preko kanala na jugu, sem na konju. Po radiu pokličem še kolega in ta se komaj zbujen odloči, da gre tudi on proti jugu. Ura je 5:15 zjutraj, ko dvigneva sidro in z vetrom odjadrava iz zaliva proti jugu. 

Že zelo zgodaj naletim na potniško ladjo Pacific Explorer, družbe P&O, ki pluje v Noumeo. Ta pluje tik ob meni in ko sva čisto skupaj, se mi zdi kot da je stolpnica zakrila vso obzorje. Plujem naprej in ker imam ugoden in močan veter sem zelo hiter. Kolega me dohaja in ne more verjeti, da sem ves čas tempiran na hitrost 6,6 vozla. Ob 10:45 prideva do kanala, kjer je ta ozek in plitek, zato ima zelo močan tok. Ker je oseka, mi ravno ta odgovarja za plutje v mojo smer. Tok ima moč 2,5 do 3,0 vozla, kar me požene z barko na dobrih 8,6 vozla hitrosti po GPS. Predvidevam, da je bilo vsaj 2,5 vozla moč pretoka vode, zato je bila hitrost večja. Oh, ko bi lahko plul ves čas tako, a ne gre. Ko pridem iz kanala, imam veter v nos, zato je z jadranjem končano in od tu naprej samo motoriram. Veter se je spet malo okrepil in zdaj piha med 17 in 19 vozli juga, včasih presežejo sunki tudi 22 vozlov. Valove imam v premec, zato barko občasno nabije v val, da ta zaječi. Po radiu se dogovoriva, da bova lovila tudi ribo. Kdor izgubi, da pri večerji za pivo, ribič pa da ujeto ribo za večerjo. Meni je 3x riba zagrabila, pa potem spustila, enkrat pa je veliki galeb zamenjal vabo za pravo ribo in skoraj sem njega ujel na trnek. Torej z mojim ulovom danes ne bo nič.

Ko sva prišla do velikega zaliva, sva bila priča čudovitemu pogledu na dva kita. Jaz sem naredil en posnetek, nato pa sem snemal, a se nič ne vidi na videu, kolega pa je pozabil fotografirati od navdušenja. Že naslednji trenutek mu je vabo potegnila riba in ki se je ujela. Zato jo je potegnil na krov svoje barke in ko sva jo kasneje izmerila je imela v dolžino 128 cm in težka je bila 14,2 kg. Bil je pravi velikan, ta mahi-mahi. Zdaj imava oba mesa za nekaj dni.

Po dvanajstih urah in petnajstih minutah, sva po 68,7 preplutih miljah sidrala v meni že znanem zalivu Kuto, ob otoku Ile Des Pins. Po sidranju sem  z dingijem odhitel pomagati kolegu, da sva ribo pospravila, si naredila večerjo, spila pivo in ker sva utrujena, bova šla danes tudi prej spati.

Jutri je nov in drugačen dan, tudi časa bo več za pisanje, kakor tudi za branje, torej se beremo tudi jutri, na Božični dan. 

Dragi bralci bloga, rad vam bi zaželel prijetne Božične praznike in preživite jih s svojimi dragimi osebami kar se da prijetno!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 2. dan

Sinoči sem bil utrujen, zeblo me je, kljub temu, da sem se zasidral na otoku večnega poletja. Zato sem šel kmalu spat in zaspal sem kot dojenček, tudi obrnil se verjetno nisem.

Zjutraj sem se prebudil spočit, kljub svoji rani uri, saj kjerkoli sem, vstajam zelo zgodaj. Že drugič sem tukaj, čeprav je kar daleč za pluti in moja včerajšnja hitra plovba je bila res dobra, saj sem imel povprečno hitrost 5,7 vozla. Veliko je k temu pripomogel močan veter in seveda morski tok, ki me je ves čas spremljal in mi dodajal hitrost.

Ko sem šel na internetno stran Noumee, sem prebral, da bo veliko ljudi praznovalo Božične in Novoletne praznike prav tu, na tem otoku. Morda me je ravno to vleklo sem, čeprav sem že bil tukaj, ker me zanima, kako bo tu čez praznike. Ko sem sinoči priplul sem, sem bil presenečen, ker je tu v zalivu vsaj 15 plovil in vem, da jih nekaj še pripluje. Ko sem bil prvič tu, so naša plovila štela le do številke štiri. Danes zjutraj je priplula še ena velika potniška križarka, ki se je zasidrala pred našim zalivom. Gneča bo, vem!

In kaj je tako posebnega ne tem otoku? Otok L’Île des Pins (pravilni zapis imena ali po naše otok borovcev) je dragulj južne Nove Kaledonije. Pravijo mu tudi »otok raja«, čeprav podobno ime nosi tudi njihov severni atol Ouvéa. Otok se že zjutraj kopa v kristalnih vodah Tihega oceana, turkizni zalivi pa prav bodejo v oči.

Otok je odkril James Cook, ko je leta 1774 sidral pred obalo tega otoka. Ko je zagledal te velike, visoke in ozke borovce, se je zaradi njihove posebnosti in značilnosti odločil, da mu bo dal ime Otok borovcev. Kasneje postane Nova Kaledonija prekomorski teritorij Francije. Leta 1872 je Francija v tem zalivu otoka ustvarila zaporno kolonijo, da bi nastanila najkrutejše morilce in upornike iz Pariza in njegove okolice, ter jih deportirala v Novo Kaledonijo. Razvaline kazenske kolonije sem že zadnjič fotografiral, jih ogledoval, a sem mislil, da je to neka novejša izvedba zidu, saj je zdaj v veliki meri zaraščen z rastlinjem. Tukaj je označenih točno 230 anonimnih grobov deportirancev, ki so našli svoj zadnji počitek na tem pokopališču.

Danes je otok predvsem naravnan na turizem. Dostopen je s trajektom in ima tudi manjše letališče. Središče otoka zaseda rahlo dvignjena planota,najvišji vrh pa je visok kar 262 m, ki ponuja razgled na svoje osupljivo lepe zalive. Slednji se ponašajo z velikimi plažami neverjetno čistega belega peska in izredno bistro turkizno vodo, v kateri lahko občudujemo izjemno morsko floro in favno. Jaz sem že zadnjič obiskal dva od teh lepih zalivov, Kuto in Kanumera, obiskati bi še moral zaliv Oro in Upi. Oro je eno izmed legendarnih lokacij otoka, saj ima naravni bazen z morsko vodo. Ta bazen je ločen od zaliva z enostavno pregrado iz kamenja, zato je turistično zelo oblegan.

Dopoldne sem šel na obalo, a je bilo na njej ogromno ljudi in sploh ni bilo prijetno. Potniki iz potniške luksuzne križarke so se izkrcali na kopnem in še sami niso vedeli kam bi šli in kam bi se dali. Veliko jih je odšlo na plažo in so uživali v lepotah tega zaliva, nekateri so se odpeljali na turno vožnjo, drugi na ogled edine vasi, itd. Malo sem hodil, si ogledoval okolico, nato pa sem se vrnil na barko. Oblekel sem si kratek neopren in si nadel masko in plavutke. Odločil sem se, da očistim barko na vodni liniji, na kateri se je nabralo nekaj malega alg. Nato sem očistil še propeler, ter na koncu še počistil pod vodo kakšno školjko, ki se je nalepila na trup. Vseeno je vse skupaj trajalo dobro uro in kar dobro sem se naplaval v tem času.

Skuhal sem si kavo, ter bral knjigo v senci kokpita. Ne morem reči koliko velikih želv sem danes videl, a zagotovo jih je bilo veliko, čez 20, predvsem pa okoli 80 cm velikih. Potem smo si z bark ogledali manjšega kita, ki je prišel v zaliv in plaval po površini, se potopil, nato pa to ponovil kar nekajkrat. Poskusil sem ugotoviti kateri kit bi to bil, kajti če je mladič, potem mora biti nekje v bližini tudi velika mama. A na žalost tega nisem ugotovil, a mislim, da bi lahko bil manjši kit, t.i. pilot.

Zvečer sem povabljen na Božično večerjo k Norvežanu in pri nas bo Božič točno 10 ur prej kot je v Sloveniji. Tokrat ne bom sam na ta večer, kot sem bil točno pred tremi leti, 2016 leta, ko sem ravno na današnji dan, sam preplul Atlantik in si v varnem zalivu na otoku Barbados podaril najlepše možno darilo za Božični večer.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 3. dan

Hvala vsem, ki ste mi poslali voščila ob prihajajočih praznikih, vsakemu bom odpisal, a je tega enostavno preveč, da bi lahko napisal naenkrat. Res hvala!

Praznično jutro je tukaj kot vsak drug dan. Sonce sije in veter rahlo pihlja, ob obalo se zaletavajo valovi t.i. mrtvega vala. Sliši se rahlo bučanje, a barka je lepo stabilna na sidru. Ob kavi, katero sem pil v kokpitu v senci biminija, sem spet videl želvo tik ob barki. Odločil sem se, da ko bom zunaj, bom imel pripravljen večji fotoaparat in bom poskusil posneti kakšno od njih. 

Po zajtrku se odločim, da nekaj pregledam in naredim, kar odlašam že nekaj dni. Zato sem spraznil eno od krmnih kabin in odšel do zadnjega dela, komore, ki loči kabino z leseno steno in odprtino z vratci, kakšnih 50 x50 cm. Pregledal sem vse cevi, vijake, matice, stike in tudi objemke. Našel sem dve objemki z zarjavelimi in še »penastimi« vijaki, zato sem ti dve objemki zamenjal. Še sreča, da jih imam veliko, čeprav so dobre inox objemke zelo drage, a vedno jih je dobro imeti na zalogi. Malo sem še pregledal zadnji del, spoje, podmazal, kar se mora podmazati z mastjo in zdaj upam, da sem za pol leta spet dober in se mi ne bo potrebno plaziti skozi to res majhno odprtino. Če ima kdo podobno zadevo na svoji barki, mu toplo priporočam, da od časa do časa pogledate tudi v tisti del, za katerega vem, da mnogi sploh ne vedo kaj sploh je tam notri.

Zadnjih nekaj dni, me moj zvesti član posadke na kopnem, Sebastjan, ki skrbi za mojo spletno stran, dodaja bloge, fotke in vse kar lahko vidite in preberete, obvešča o porastu branosti na blogu. Vsekakor je k temu botroval tudi zadnji članek v medijih, katerega skeniranega objavlja Sebastjan tudi na mojem blogu pod rubriko mediji. Podrli smo nov rekord o branosti v enem dnevu, saj je mojo spletno stran v samo enem dnevu obiskalo 13.887 bralcev z različnimi IP-iji!  Veliko njih se je naročilo na spletne novice, blog in nekaj na kanal Youtube. Vsak dan me zdaj bere med 2.500 in 3.600 bralci. Verjamem, da bo številka še malo padla, a vsekakor je dosežen velik napredek in zdaj je že spletna stran zanimiva za oglaševanje zunanjih sodelavcev. Morda tudi za kakšnega sponzorja ali pa za večji nakup knjig. 

Danes je priplulo v zaliv še nekaj bark, tako da je sidrišče več ali manj polno, na plaži se kopa nekaj turistov, kateri so prišli sem na praznične počitnice, a je vse bolj ali manj tiho. Popolnoma drugačen dan od včerajšnjega. Dopoldan grem še h kolegu Norvežanu, da skupaj zakrpava njegov dingi, saj je zadnjič, ko sva šla v trgovino z otoka Uere, podrsal na nečem ostrem in je pričel malo spuščati. Ker imam dobro dvokomponentno lepilo sva to kmalu uredila in zadevo popravila. Ni kaj, tudi najboljšim dingijem se to dogaja.

Za nagrado dobim kavo, in obujava spomine na Markeške otoke, ko je on prvič slišal zame in za mojo bosansko kavo, ki sem jo kuhal iz našega Barcaffea.  Takrat smo res povsod pili to kavo in se družili z veliko jadralci, Ko sva tako sedela v barki sem na površini zagledal nekaj črnega in spet je bil v zalivu manjši kit. Tokrat sem ga fotografiral s telefonom, kakor tudi kolega s svojim. Tako sva združila svoje posnetke in imava vsaj predstavo kaj je bilo v vodi. Zanimiva je tudi želva, kot da ve, da je v objektivu in že naslednji trenutek izgine pod vodo, tako da mi na posnetku ostane samo krogec na vodi od potopljene želve. Žal imajo moji možgani kar precejšnjo zakasnitev in preden pride informacija iz očesa do možganov, ti to sporočijo prstu, ta pritisne na fotoaparat, ….je skoraj enako, kot bi v Španiji naročil pivo in ga ta potem prinese toplega čez dobre pol ure. Leta pač naredijo svoje.

Ker je včeraj on naredil večerjo, sem danes jaz na vrsti in zato naredim enostavno večerjo iz dveh zadnjih svinjskih zrezkov, katere sem spekel, nanj položil poširano jajce, ter vse skupaj zalil z domačo gosto omako s poprom, zraven pa dodal široke rezance z maslom in zelišči, katere sem navil na dve vilici za pečenko in bilo je videti res, res izvrstno in gurmansko. Čeprav me je stala večerja slabe štiri eur je bila videti kot bi stala v dobri restavraciji 12 ali več eur.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 4. dan

Danes spet malo več piha, tudi veter je spremenil svojo smer, a sem lepo zaščiten z obale. Sonce je na nebu še danes, morda ga bo nekaj še jutri, potem pa do zadnjega dne v mesecu napovedujejo oblake in rahel dež. Vsekakor pa je napovedan veter do 40 km/h, kar pa ni nič pretresljivega, saj sem že marsičesa navajen. Tukaj imamo kar srečo in bolj nam je dano z vremenom kot na Fidžiju. Tja jutri prihaja ciklon, pričakujejo pa 50+ vozlov vetra. A to je le eden od mnogih, ki se bo letos znesel nad Fidžijem, saj tam pričakujejo letos (računalniška predvidevanja) vsaj dva zelo močna ciklona. Nova Kaledonija je letos na srečo izvzeta od »napadov« ciklonov in naj bi bila varna,  a verjamem, da bo tudi sem prišlo nekaj močnega vetra.

Čas imam, zato se lotim dela z vetrnim generatorjem. To delo sem vedno odlašal, saj se bojim spoznanja, da mu tokrat res ni več pomoči. 42 vozlov na sidrišču ga je ubilo, vem.  Odvijačim ga z nosilca, prekinem vse tri žice (vetrni generator ima tri faze oz. tri pluse) ter z instrumentom izmerim upornost vseh treh, kot piše v navodilih za test vetrnih generatorjev. In že na tem prvem testu je padel. Preverim še drugi test, t.i. blokado in tudi tu pade. Ostane mi le, da se poslovim od njega in da še tretjič pade… v kanto za smeti. Tako bom imel na barki nekaj kilogramov manj balasta. Naslednje leto se bom bolj posvetil še kakšnemu sončnemu panelu več in upam, da bo v tem sončnem podnebju bolje z njimi, kot z vetrnim generatorjem. Pravzaprav pa je tukaj v Novi Kaledoniji veliko bolje kot na Fidžiju, saj je dan daljši za celi dve uri, kar pomeni vsak dan dve uri več polnjenja akumulatorjev.

Na obalo moram odnesti smeti, zato se z dingijem odpeljem do pomola. Danes sem sam, včasih paše biti malo sam, da se sprehodim, da si uredim misli in se ves čas ne pogovarjam in podrejam. Poslovim se od vetrnega generatorja, ki zdaj res roma v smeti, odložim tudi smeti in grem po cesti. Nekdo me kliče in vidim kolega. No Jasmin, pa vseeno ne boš sam. Videl me je kako sem šel na obalo in je pohitel za mano. Skupaj sva odšla do resorta, ki se nahaja v sosednji laguni, malo si ogledala plažo, bungalove, restavracijo, se pogovarjala z domačinom, ki nama je razložil, da lahko kupiva kruh in manjše živilske potrebščine v mali trgovini na drugi strani zaliva Kuto. Ko ga vprašava če drži za pivo, vino in ostali alkohol, da se le-ta ne da kupiti tukaj, pa nama pove, kot so nama povedali že v Noumei, da tukaj res ne prodajajo alkoholnih pijač. To pa menda zato, da zaslužijo od gostov, ki bivajo v resortih. Morda se kaj najde na črnem trgu, a tudi tu ni poceni. Na srečo nisva velika potrošnika alkohola in tistih nekaj piv, katere imam na barki, bo zadostovalo za morebitne obiske prijateljev, ob prihajajočih praznikih.

Komaj se vrnem na barko in ob skuhani kavi počivam, ko prihrumi močnejši veter, kateri je s sabo prinesel dež. Zato sedim v varnem zavetju Indiga in si ogledujem pilote (knjige), ter načrtujem pot za naslednje leto. Prebiram, gledam, na računalniku merim daljave in potem se odločam. Ne bo lahko, kar dolga in hitra plovba bo pred mano.

Zvečer si kuham kočerjo, svoj vsakodnevni drugi obrok, ko mi sredi kuhe zmanjka plina. Bravo jaz, pa saj se to verjetno vsem dogaja. Murphy!  Večerjo dokončam na malem rezervnem kamp štedilniku, jutri pa bom prevezal regulator na drugo cev in uporabil manjšo jeklenko v kateri mislim da imam vsaj kilogram ali več plina. Pravzaprav je tu celo problem, ker ne polnijo plina razen v svoje jeklenke, moja pa je še iz Fidžija. Vsaka jeklenka je drugačna, vsaka ima svoj regulator, tako da sem postal že zbiratelj regulatorjev. Poleg tega pa je ta francoska usmerjenost drugačna, saj tukaj ne samo da ne polnijo drugih jeklenk, temveč nimajo niti propana, ampak samo butan. Vesel sem, da me nič ne preseneti in imam ogromno stvari v rezervi. Ta štedilnik sem na zadnje uporabljal na Curasau (Nizozemski antili), ampak vedno pride prav, saj je v svojem plastičnem kovčku, mala bombica plina pa mi drži kar nekaj časa, da si lahko pripravim nekaj hitrih obrokov. Cena pa nekaj čez 30 € v Obiju ali Bauhausu.

Večer prinese nekaj pisanja, branja, spet se sprehajam po zemljevidu in vedno bolj severno gledam… Pravzaprav pa je vsa pot tako ali tako nekje v okvirih že zarisana na zemljevidu, ki je na moji spletni strani.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Rubicon–Gran Tarajal, 150. dan

Zjutraj pogledam po jamboru navzgor in vidim, da se vetrni instrument ne vrti. Upam, da ga niso skljuvali ptiči. Potem opazim, da se tudi na drugih barkah ne vrtijo. Bonaca. To pa je nekaj posebnega. Pojavil pa se je precej močnejši swel, kot včeraj. Saj v marini ni panike, samo štriki škripljejo, ko se zategujejo, zunaj pa bo verjetno bolj pestro. Ker sva namenjena le na Lobos, se nama ne mudi preveč.
Po tuširanju natočiva v Heronove rezervoarje vodo, kupiva svež kruh in vrneva v recepcijo kartice in adapter za elektriko. Še zadnji pregled barke (po tako dolgem bivanju v marini se človek razvadi in kakšna stvar morda ni dobro pospravljena za valove), potem sva pripravljena za odhod. Barka se je na žalost v tem času dobro obrasla – tudi Copercoat ni pomagal. Tule v marini tako ali tako ne grem v vodo, mogoče kje na sidru, če me ne bo preveč zeblo (jasno, da v neoprenu).

Motor vžge brez problema. Seveda je bilo bonace konec takoj zjutraj po petih minutah in zdaj spet lepo vleče 15 vozlov s sunki do 20. Pa sem že mislil, da bo izplutje čisto lahko.
Najprej greva pogledat sidrišče pri punti Papagayo. Že od daleč se vidi, da precej buta ob obalo in zato obrneva na Lobos. Tam je na sidru nekaj bark, a se vse kar pošteno zibajo.
Zaokroživa po sidrišču in se v trenutku odločiva, da greva raje naprej. Veter je odličen in valovi niso preveliki. 

Do tu sva jadrala le z genovo, saj je bilo vse blizu. Naslednje primerno sidrišče pa je 40 milj daleč. Heron zelo lepo jadra v polkrmo samo z genovo. V tem vetru in valu je hitrost med 5 in 6 vozli. Po gladki vodi bi bilo 7, a oceanski val Herona močno zaustavlja. Zato dvigneva še glavno jadro, previdno najprej na drugo krajšavo. Hitrost naraste, a ne dovolj. Povečava jadro na prvo krajšavo. Bolje, a nisem povsem srečen. Na koncu se odločim za polna jadra. Heron kljub poraščenosti lepo napreduje. Hitrosti so v glavnem nad 7 vozli, občasno osem. Ja, po valu dol že gre malo čez 10 (GPS je napisal 10,4), a celodnevno povprečne je bilo 6,1. Pač, tisto mečkanje po marini in ogledi dveh sidrišč zbijajo povprečje. Pot je bila lepa. Vožnja je precej 'poskočna', a saj smo vendar na odprtem oceanu.

Na poti sva videla družinico treh 'risso delfinov'. Slovensko ime je 'okrogloglavi delfin. So večji od velike pliskavice in jasno precej večji od atlantskega delfina. Eden je bil skoraj povsem bel, mladič siv, tretji pa je bil tudi siv. Imajo zanimivo obliko. Povsem drugačno glavo imajo od meni poznanih delfinov in nenavadno veliko hrbtno plavut. Najprej sva mislila, da so pilotski kiti (zaradi kroglaste glave), zvečer pa je stric Google dal odgovore. Plavali so za barko in surfali po valu. Niso skakali iz vode in zelo dolgo so držali sapo. Meni so se zdeli veliki 5 m, čeprav so baje normalno veliki do 4 m. Super doživetje, ki ga seveda nisem slikal, kot tudi ne želve, ki sem jo videl kasneje. Že v temi sva sidrala v zalivu ob mestecu Puerto de Gran Tarajal. Zraven je sicer marina (ki je baje poceni), a v zadnjem času je več jadralcev v tej marini dobilo na barko podgane. Torej je marina odpadla.

Zaliv je videti lepo zaščiten pred valovanjem s severa, a vseeno naju tule dobro valja. Zdi se, da se val upogne okrog rta in bočno prileti v barko. Ko tole pišem, moram veliko popravljati za sabo, saj prsti večkrat udarijo mimo tipk, nas pač gunca. Odločiva se, da poskusiva tukaj prespati, jutri pa naprej. Če bo prehudo in se ne bo dalo spati, pa še vedno lahko dvigneva sidro in greva dalje. Veter je super, luna je skoraj polna in izplutje iz tega zaliva ponoči ni problematično. 

Danes sva v slabih osmih urah preplula 48 NM, cela pot pa je bila 3262. Motor ima 5709 ur. Danes smo motorirali le iz marine in za ogled dveh sidrišč.

Fuerteventura: Gran Tarajal–Morro Jable–Punta de Jandia, 151. dan

Ponoči se valovanje ni kaj dosti umirilo in sem se med spanjem večkrat prebujal zaradi zibanja barke. Okrog druge ure sem se spomnil, da sem pri računanju potrebne verige pozabil prišteti plimo in me je malo skrbelo, ali imamo dovolj verige. Potrebna dolžina verige je namreč enaka osnova krat faktor: osnova je trenutna globina + razdalja med gladino in rolerjem + pričakovan dvig vode v času sidranja. Faktor pa je za 3 do 5 (odvisno od pričakovanega vetra, vrste sidra, vrste dna, možnih valov) oziroma v težkih razmerah tudi več. Z novo Rocno Vulkanom normalno uporabljam faktor 4, razen če je napovedano res kako težko vreme. To izračunano dolžino včasih povečam še za nekaj metrov, če nisem prepričan o podlagi. Ker je tukaj plime te dni slabe 3 metre (glede na luno je včasih do 4 m) in sva sidrala ob stanju plime slab meter nad oseko, mi je torej manjkalo skoraj 10 m verige, da bi bil zares varen.
Nismo drseli, imel sem vključen sidrni alarm, a vseeno mi to (in rolanje) ni dalo spati. 

Prvi plov: 

Do treh sem se delal, da spim, potem pa sem si rekel, da je bolje dobro pluti kot slabo spati in sem dvignil sidro in odplul. Razpel sem le genovo. Ponoči ne dvigujem glavnega jadra, če sem sam in če ni nujno, saj nočem zapuščati kokpita, če nočem zbuditi Lilike. Imava namreč pravilo, da mora biti drug član zbujen, če gre eden neprivezan iz kokpita. Pihalo je dovolj za udobno plovbo z dobrimi petimi vozli. Barka se je med jadranjem umirila in Lilika je lahko dobro spala.  Vmes je malo zmanjkalo vetra in sem si kake pol ure pomagal z motorjem, potem se je veter vrnil. Fuerteventura je dokaj hribovit otok in visoki hribi precej vplivajo na veter. Okrog osmih zjutraj sem po 22 preplutih miljah sidral pred luko Gran Tarajal.

Ni slabo: 22 milj za jutranji plov do osme ure samo na genovo. Šel sem malo počivat, a se nisem dobro počutil, ker sta v luko priplula dva velika trajekta in obračala vsega dvesto m od nas. Na starejših kartah je tu narisano sidrišče, saj so manjši trajekti obračali v luki, a večji očitno obračajo zunaj, saj notri ni dovolj prostora. Na najnovejši elektronski karti je že označeno, da je tu sidranje prepovedano. Po dobrem zajtrku sva se zato raje premaknila še malo naprej – nisem hotel po nepotrebnem izzivati luškega kapitana ali kapitana trajekta.

Drugi plov:

Prestavila sva se do konca otoka in sidrala na sidrišču ob najbolj jugozahodnem svetilniku na Fuerteventuri. To je vsega 7 milj plovbe na zahod. Ker smo delno zaščiteni pred oceanskim valom, je plovba (samo na genovo) hitra in udobna. V dobri uri vsa na sidrišču. Tu je na žalost manj mirno kot pri Morro Jable in tudi veter precej bolj vleče. Verjetno se pozna tudi učinek tako imenovane 'exceleration zone' – cone pospešenja, kjer se ob določenih otokih veter okrepi glede na siceršnjo napoved. Sicer naj bi bili mi še zunaj te cone, a kdo ve, kako široka je zares. Tule celo popoldne ne pade pod 20 vozlov, sunki pa so močnejši. Bo pa jutri dobra ura manj plovbe do Gran Canarie.

Danes prepluto: 22+7=29 NM. Motor ima 5710 ur (danes skupaj 1 ura)

Fuerteventura–Gran Canaria (Las Palmas), 152. dan

Ponoči se veter ni umiril. V glavnem je pihalo okrog 20 vozlov s sunki do 25. Valovanje je bilo zmerno, a ker sva bila utrujena, sva pač spala. Vstala sva uro pred sončnim vzhodom, da bi prišla na Gran Canario zagotovo še pri svetlem, saj imava dobrih 50 milj dolgo pot. Pripraviva barko za prečenje. To pomeni, da v miru spijeva kavo in nekaj pojeva, pregledava, ali je vse dobro zaprto, dvigneva glavno jadro in sidro. Od svetilnika na jugozahodu Fuerteventure se čeri raztezajo v morje še dobre pol milje. Vmes je sicer en prehod (karta pravi, da je globina vode 3,5 m, a tam čez se povsod lomijo valovi. Tudi slučajno ne greva skozi. Sicer je že svetlo, a valovi so veliki. 3,5 m je odločno premalo za varen prehod. Raje greva še nekaj sto metrov na jug.

Veter je malo upadel in je okrog 15 vozlov s sunki do 20, val je napovedano dva metra, kar je precej manj, kot prejšnje dni, torej lahko pričakujeva hitro pasažo. Najprej morava čez cono pospešenega vetra (accelaration zone), zato sva z jadri konservativna: glavno jadro je na drugi krajšavi, genova je sicer cela zunaj, a je vse pripravljeno za hitro krajšanje, če bo treba. Pa gre kar dobro. Prvih 30 milj imava povprečno hitrost 7 vozlov, kar je za tako stanje morja zelo veliko.
Pri tem zamenjava skoraj vse možne kombinacije jader (razen genakerja) in vse možne krajšave. Vreme je oblačno, vmes občasno tudi malo dežuje, a smer vetra je odlična. V glavnem imava veter z boka (80 do 120°), valove žal tudi z boka. Malo preliva čez palubo, a ni hujšega. Občasno naju kak poskočen val obišče v kokpitu, a postavljene imava vse zaščite, tako da ostaneva pretežno suha. AIS nas opozarja na nevarnost trčenja, še preden vidiva velik trajekt, ki drvi z 20 vozli naravnost na naju. Njemu se ne zdi vredno, da bi popravil smer in tudi na najin klic po VHF-postaji se ne odziva.

Praviloma naj bi se barke izogibale vsaka v svojo desno (če odmislimo dejstvo, da bi se morala motorna barka umikati jadrnici), a midva prav dosti v desno ne moreva, saj z desne piha veter. Zato se odločim, da popraviva kurz za 20° v levo (proti jugu). To tudi sporočim po VHF-postaji, a odziva trajekta ni. Očitno je navajen, da se mu druge barke umaknejo, če le dovolj dolgo vztraja pri svojem kurzu. Srečamo se na dovolj varni razdalji in popraviva svoj kurz spet proti cilju. Po kakih 30 miljah veter malo popusti in hitrost nama pade na 6 in deloma celo na 5 vozlov. Po navadi se mi zdi 5 vozlov kar v redu, a danes sem se tako navadil na 7, 8 ali celo 9 vozlov hitrosti, da se mi zdi, da smo se skoraj ustavili. Ko se približujeva Gran Canarii, se ladijski promet precej zgosti. Kar dosti se morava prilagajati okoliškemu prometu, ker tik pred premec velikanske tovorne ladje se pa že ne bom metal. Tu velike ladje spreminjajo smer, vkrcavajo se piloti, ene sidrajo, druge se odpravljajo v luko ali iz nje, skratka, kar živahno je in res sem vesel, da imava vse elektronske pripomočke, kot so radar in AIS. S tem je slalom med velikani dosti lažji. 

Na sidrišču je dovolj prostora in Lili zmanevrira točno na sredino najboljše luknje med barkami. Tudi pri tem si pomagava z radarjem. Ko vržem sidro in zategneva verigo, sva enako oddaljena od vseh štirih sosednjih bark. Ne le, da sva uspela priti še pred temo – ob 16. uri sva že zasidrana. Čas je za kosilo in kasneje še obisk prijateljev v marini. Toliko za danes, če se mi bo dalo, bom jutri dodal še slikice. Zdajle je prepozno.

Danes prepluto: 51 NM. Motor ima 5712 ur (danes 1 ura).

Gran Canaria (Las Palmas), 153. dan

Sidrišče tule med marino in navtičnim klubom je dobro zaščiteno pred prevladujočimi vetrovi in oceanskim valom z dolgim valobranom tovorne luke in nekaj tovornimi in potniškimi pomoli. Končno enkrat na sidru spimo tako, kot smo navajeni na zaprtih morjih ali bolj razvejanih obalah. Ne motijo naju niti tovornjače, niti remarkerji niti velike kruzerice in trajekti, ki manevrirajo le nekaj sto metrov daleč. Še pristaniški stroji niso moteči. Na zahodni strani pa je takoj za plažo štiripasovnica, a tudi od tam ni pretiranega hrupa. Edina nezaščitena smer je jugovzhod (SE). Takrat na sidrišču naredi val in postane lahko nevarno. Skratka, tole sidrišče je najbolj zaščiteno na vsem arhipelagu. Je pa v samem mestu Las Palmas, v mestni tovorni luki. Od narave gledamo lahko le pristaniške žerjave, kontejnerje, avtomobile in stolpnice. 

Dolgo sva spala. Zjutraj opazujeva flotilje optimistov, pa surferjev, pa laserjev, pa 470 (ali nekaj podobnega). Sidrišče je poligon na vodi in veselje je gledati mladino, kako trenira. Na sosednji jadrnici imajo tudi Walker baya in so postavili jadro. Trije nizozemski otročki so se vozili naokrog in se tako zabavali, da jih je bilo veselje gledati in poslušati. Popoldan pa so zganjali vragolije z dingijem. Motor počez, gas na polno in imaš vrtiljak. Sem mislil, da bodo od smeha popadali v vodo. Na barki sem uredil nekaj stvari. Med drugim končno instaliram merilec ogljikovega monoksida. Od tiste nesreče na Hrvaškem preteklo sezono z nekaj mrtvimi sem se odločil, da bom to montiral. Kaj pa, če mi pri Wallas grelcu ali ali pri Yanmar motorju kaj odpove in se zjutraj ne bi več zbudili ... 

Z leti sem morda postal bolj previden. Ali pa morda bolj poznam možne nevarnosti. Kakorkoli, dan je bil sončen, topel miren in lep. Zdaj pa še na Stabo na en kozarček, potem pa spat. Prilagam par slikic, ki pa so v glavnem od včeraj. Včeraj zvečer se mi ni dalo.

Gran Canaria (Las Palmas), 154. dan

Današnji zapis je daljši, ker je bilo toliko akcije. Lahko polovico pustiš za kdaj drugič. Prevladujoči vetrovi na Kanarskih otokih pihajo s severa in severovzhoda. Vsake toliko pa kak močan vremenski pojav poruši ravnovesje. In nekaj takega se dogaja danes. Zahodno od Velike Britanije je močan ciklon in tam imajo res hud veter. To vpliva na vreme vse do Kanarskih otokov in še naprej. Veter se je obrnil in danes piha z jugovzhoda. To je edina smer, iz katere naše sidrišče ni dobro zaščiteno. Vala še ni preveč in razen tega, da sva se ponoči nekajkrat zbudila, je vse lepo. Po kavici se odpraviva proti marini, da se prijaviva. Sidrišče je namreč tudi del marine in je plačljivo. Le, da tukaj nihče ne pobira denarja po barkah, ampak se greš prijavit v recepcijo. 

To se mi zdi v redu, saj so morali zgraditi kilometre valobranov, da je sidrišče dobro zaščiteno iz treh strani. Razmišljava, ali naj greva v marino s Heronom ali s čolničkom. Ker imava odlično mesto na sidrišču in ker je zelo možno, da je marina polna, greva s čolničkom. Dilema: vesla ali motor. Motor je pospravljen v podpalubju, vesla pa so že na čolnu. Greva kar na vesla. Tokrat je to precej večji podvig, kot prejšnje dni, saj kar dobro vleče. Tako po oceni 10 do 15 vozlov imava v nos, a morava premagati le kakšnih 500 m, v veter, ostalo pa bo lažje. Lepa rekreacija je bila, a nama je uspelo priti skoraj suha do vhoda v marino. Zdaj naju je čakal le še en dvojni zavoj okrog dveh svetilnikov in sva v mirni vodi. Recepcija je potem takoj za ovinkom. Meni ni bilo težko, tako ali tako je, kot po navadi, v glavnem veslala Lili. Val in veter se je medtem okrepil in zmeniva se, da se preseliva kar v marino, če bo prostor. Na sidru je sicer lepše, a če zaradi valov ne moreš z barke, je pa tudi brez zveze. V recepciji je bilo nekaj ljudi, a tam gre vse takooooooooooooooo počasi, da ne moreš verjeti. Vzameš listek s številko in čakaš. Delata dva šalterja. V recepciji sedi sicer 5 do 6 uslužbencev, a le dva delata s strankami. Strank je kakih 10.
Po več kot pol ure sta bili na šalterjih še vedno isti dve stranki, kot takrat, ko sva prišla. Najpočasnejša obdelava, kar sem jih videl. 

Po skoraj dveh urah prideva na vrsto. Na srečo so nekateri imeli za urediti le kako malenkost – recimo podaljšati kartico za tuše ali kaj podobnega. Tako stvar naredijo 'hitro'. Manj kot 15 minut traja, da vtakne dečva kartico v strojček in vtipka nov datum. Potem sva na vrsti midva. Vsi so super prijazni, a super neučinkoviti. Prostor v marini za najino dolžino danes imajo in odločiva se prestaviti kar danes. Ta marina je kronično prezasedena in po navadi prideš najprej na čakalno listo in po tednu, dveh greš lahko notri. Stabo je menda čakal 14 dni. In to po odhodu ARC-a, ker prej je tako ali tako nemogoče. V dobrih 15 minutah dobim račun. Optimistično sem si mislil, da je to šlo še kar hitro. A to je šele račun za prvi dve noči na sidru. Najprej se je celo zmotila in je ven prišla ena hudo velika številka, potem je računala še enkrat. Tokrat je bil rezultat dobrih 10 EUR za dve noči na sidru in smo se strinjali, da je to v redu. V ceno je vključena uporaba sanitarij in dinghy pontona, smeti, pristaniške takse, taksa za svetilnike, za SAR itd. 

Zdaj bo začela delati prihod v marino. Na vprašanje, koliko stane en dan, pravi, da ne ve in da bo to jasno, ko bo naredila račun. Še ene 15 minut (vmes nekaj posvetovanj ali se pritisne eno ali drugo tipko) in dobiva račun. Nad ceno sva prijetno presenečena. Za 21 dni plačava 271 evrov (13 evrov na dan). Račun je dolg 5 gosto popisanih listov formata A4. Ne bom ugovarjal. Medtem se je veter resno okrepil in ne vem, kako bova s čolničkom na vesla prišla nazaj do barke. Greva najprej malo na sprehod, kavico in sladico, morda veter poneha. A veter se ne da. Nič, akcija: Lili počaka pri recepciji, jaz grem sam na čoln, da vidim, če se bo dalo priti iz marine. En sam lažje obvlada čoln, saj je čoln precej bolj nad vodo in ga ne zaliva toliko.
Proti vetru in valu imam zelo kratko pot – le tisti dvojni zavoj med svetilnikoma in okrog svetilnika moram spraviti skupaj, potem v bok, potem pa z vetrom. 

Čolnič se na vesla obnaša odlično. Po marini drsim pot puščica, saj ni vala, pa še vetra ni prav dosti za valobranom. Ko priveslam okrog prvega svetilnika, me udari na polno. A jaz se ne dam. Bele pene so vsepovsod, napredujem zelo počasi. Meter naprej, pol metra nazaj. Za čuda nisem skoraj nič moker. Pršec je zelo nizko nad vodo in ga večinoma kljun čolnička odrine. Če pa se kak val zlomi, je pa že prej klanec navzgor po valu, tako da val zadene v spodnjo stran čolna. Kdo bi si mislil, da bo tale Walker Bay tako lepo jahal čez valove. Upam le, da zdržijo plastične vilice in nosilci vesel. Če mi zdaj kaj poči, me bo razbilo na skalah valobrana. Oprema vzdrži in ko sem mimo drugega svetilnika obrnem z vetrom. Skoraj mi ni treba več veslati. Le še malo krmarim in prav lepo napredujem proti Heronu. Upam le, da ga ne zgrešim in me odnese mimo. Uspem se prijeti za rob Herona in hitro vržem vrv čez bitvo. Potem se spustim do krme. Pri vkrcanju se malo zmočim, saj valovi zalivajo krmno polico, ki je sicer 30 cm nad vodo. Prvi del pustolovščine je za mano. Zdaj je treba pripraviti bokobrane in vrvi ter dvigniti sidro.  Ko prižgem instrumente, vidim, da veter piha na sidrišči s 25 vozli in sunki do 30. Če bi to vedel že prej, se verjetno ne bi upal v mali čolniček. 

Odsidranje pri takem vetru ni povsem enostavno, če si sam, a na srečo imam daljinca za sidrni winch. Tako lahko z motorjem in krmilom rinem v veter in hkrati navijam verigo vsakič, ko se barka spusti na valu. Malo me skrbi, ker je sidro le nekaj m od naslednje barke, a se je vse srečno končalo. V veter in val rinem z dobrimi 2000 obrati motorja, pa se premikam le z dvema vozloma hitrosti. Okrog svetilnika obrnem v varni razdalji. Če mi slučajno odpove pogon, imam dovolj prostora za manever izogibanja valobranu. Veter mi je odpihnil privezno vrv s palube in je delno že padla v morje. Zadnji hip sem jo ujel. En konec je privezan na srednjo bitvo in vrv bi lahko prišla v vijak, če bi cela padla v vodo, saj je dovolj dolga. Potegnem jo nazaj in jo držim s prosto roko. Pokličem marino po kanalu 11, tako kot smo se zmenili. Nič. Kličem večkrat. Ni odziva. Očitno bom moral solo pristati pri 25 do 30 vozlih bočnega vetra. Na srečo je Lili na pomolu. Vržem ji vrv. A ker je bila to vrv, ki mi je prej ušla v morje, je bila napeljana pod bokobrani in ne nad njimi. Vrv pade v vodo pred pomolom. Spet vržem. Vrv pade na pomol kak meter od Lili, a jo veter takoj odpihne v vodo. Tretji poskus uspe. Medtem se je Heron žal že malo oddaljil od pomola.
Lili zategne vrv okrog bitve na pomolu in zadrži barko. Malo predaleč smo od pomola in veter me neusmiljeno odriva stran. Preveč piha, da bi se dalo 12-tonsko in 15 m dolgo barko na roke pritegniti k pomolu. Kako bi si zdaj želel še nekoga na pomolu, da bi prijel drugo vrv. A marineroti se na kanalu 11 niso odzvali. Barka je ustavljena, s krmilom in motorjem jo držim v stabilnem položaju, ko visimo na eni vrvi s sredinske bitve. 

Vržem Liliki krmno vrv in medtem seveda spustim krmilo. Sunek vetra bolj zagrabi premec barke in malo se obrnemo. Ni panike, si mislim, saj imam zadaj velik bokobran. Se bomo pač naslonili na pomol. A glej ga zlomka: ravno tam, kjer je bokobran, je v pontonu 60cmX60cm velika luknja. In bokobran gre točno v luknjo. Zato se s trupom naslonimo na oster rogelj bitve na pomolu. Zelo grdo prasko sem naredil na trupu. Majhno, a globoko. Mene ni tako bolelo, ker vsega tega iz kokpita nisem videl, Lili pa, ki je zadevo gledala s pol metra, je pa zelo trpela. Naša barka je kruzerska. Ne hodi na lepotna tekmovanja. Malo bom pobrusil, malo pokital z epoksijem in prekril z gel coat reparaturo. Pa bo spet kot nova. Ne splača se sekirati zaradi praske. Verjetno bo s tem manj dela, kot s čiščenjem črnih lis, ki so jih pustili stari bokobrani. Do večera sva ostala na čakalnem pontonu in čakala, da veter malo upade. Marinero pravi, naj ostaneva tu čez noč, kaj bi se mučili v tem vetru. Se bomo že jutri prestavili na naše mesto.Meni je prav. Zdajle se je stemnilo in veter je že malo popustil. A ponoči se ne bom prestavljal. Jutri je še en dan.

Gran Canaria (Las Palmas), 155. dan

Na visitor pontonu se lepo spi. Ponton je za ovinkom v mirnem delu marine brez vala. Veter sicer žvižga okrog jambora, a trup barke je v zavetju recepcije. Veter nas potiska stran od pontona, vezani smo bočno. Škoda, da ne morem ostati kar tukaj.
Zjutraj je vetra občutno manj – okrog 15 vozlov ga je in sunki pridejo le do 18. Po kavici se pojavi v bližini en marinero na čolnu. Kot vsako jutro so delali obhod marine in sidrišča. Vprašam ga, ali se bomo danes prestavili in pritrdi. Vprašam kdaj? Pa pravi, da lahko takoj. Odlično. Vse imam tako ali tako pripravljeno. Kresnem motor in se odvežem. Veter me odmakne in vzvratno peljem tistih 100 m do mojega mesta. Takrat pa marinero začne s čolna mahati, naj ne hodim. Luknje namreč ni bilo več, ker so se ostale barke na pontonu pač malo razširile in porabile še moje muringe. Ni čudno, v močnem vetru se pač malo razmakneš in porabiš vse možne štrike, če so prosti. Pravi, da bodo uredili v 10 minutah. 

Ja. Španskih 10 minut traja malo dlje, pa ker smo na otoku, je treba prišteti še 'island time', pa ker smo zelo na jugu, gre vse še malo bolj počasi. Skratka, tam sredi bazena sem barko držal na motorju skoraj celo uro. Če bi to vedel, bi se šel nazaj privezat. Končno so razmaknili barke in naredili luknjo zame. En marinero je pripravljen na čolnu, da odigra vlogo krmnega potisnika, eden pa čaka na pomolu z muringi in čaka na naše privezne vrvi. Za čuda se veter v tej uri še ni okrepil. Piha bočno in rabim dovolj hitrosti, da mi krmilo drži smer. Pristajam pa zavetrno od velikega katamarana (Katana 53) in vem, da bo za njim bonaca. S krmo je najlažje je pristati, če je luknja ravno dovolj velika za barko. Samo švigneš not, se ustaviš in veter te nasloni na sosede. Potem imaš ves čas na svetu, da se ukvarjaš s štriki. Lili pravi, da je marinero kar z odobravanjem prikimaval mojemu manevru. Očitno so tukaj navajeni raznih kljukcev. Dejstvo je, da precej resnih svetovnih morjeplovcev ne zna dobro manevrirati po marinah, saj večino časa preživijo na sidru in v marine zaidejo le izjemoma. Lastniki katamarana so simpatični Američani. Ne samo, da so že slišali za Slovenijo, odkar so v penziji pozimi smučajo v Dolomitih in poleti jadrajo po Sredozemlju – torej se večkrat vozijo čez Slovenijo. Ni slabo tako življenje ...

Pravijo, da imamo eno najlepših držav na svetu (pa so že dosti videli), in da imamo zelo lepe ženske. Z obojim se strinjam. Pravijo pa tudi, da jim ni jasno, kako ima tako lepa ženska, kot je Melanija, lahko tako slab okus za moške. Po mojem lepota moškega za nekatere narašča z debelino njegove denarnice. Na splošno je na našem pontonu zbrana kar zanimiva druščina. Vsake toliko časa pa pride kdo vprašat, ali potrebujemo posadko za čez Atlantik. Te ponudbe je res očitno veliko v Las Palmasu. Nekateri od njih spijo kar na plaži in se švercajo v kopalnice in WC-je v marini. Lep sončen dan je, veter pa se je spet okrepil. Na sidrišču se nekatere barke kar dobro zibljejo, tule pa je v redu. Razsolim barko, ki je vsa slana še od pasaže, prej in potem greva še na dolg sprehod in lep dan je pri kraju. Edino, kar mi gre na živce, pa je grozno škripanje pontona. Nekaj swela prihaja v marino in ponton valovi ob stebru in pri tem spušča take zvoke, kot bi ga trgal na kose. Saj se samo plastika drgne po kovini, ampak škripa pa konkretno. Upam, da se bom zvoka navadil in bom lahko spal. Čez dan sem mesto drgnjenja malo namočil z vodo in 10 minut je bilo vse tiho. Potem pa se je voda posušila. Slikal pa danes nisem.

Gran Canaria (Las Palmas), 156. dan

Zvečer sem kolešček pontona, ki je glasno škripal ob stebru posprejal z WD40 in za čuda je bil mir celo noč. Ponoči sem se zbudil, ker se mi je zdelo, da so vrvi zelo napete, saj je ponoči prišla še višja plima, kot prej čez dan. Dosegla je 2,69 m. Zadaj je barka vezana na plavajoči ponton, spredaj pa na muringe. Ti so postavljeni precej pokonci. Ob plimi se mi zdi, da so pod kotom skoraj 45°. Za vsak meter dviga vode torej potegne barko meter bolj stran od pontona. V resnici je kot nekaj manjši, a vseeno je treba imeti dovolj vrvi, da kompenzirajo dvig vode. Zadaj sva barko privezala z vrvmi, ki imajo nameščene gumijaste blažilce. Ti dovolijo nekaj dodatnega raztezka. Torej, ponoči se mi je po zvoku pokanja vrvi zdelo, da so zelo napete. Ampak vstati se mi pa ni dalo. Škode nismo imeli. Dan je bil lep, a še vedno kar vetroven. Sosed s katamarana je nameraval opoldan odpluti proti Karibom, a si ni upal zapustiti priveza. Bal se je, da ga bo močan bočni veter zanesel v mojo barko in muringe, in da bo naredil štalo v marini s svojo 25-tonsko zverino. Meni se je sicer zdelo, da bi bil manever možen, saj ima dva motorja. Jaz bi dal gas le z levim motorjem in krmilo obrnil rahlo v levo.

Ta kombinacija bi morala katamaran izstreliti naravnost naprej brez prehudega zanosa v levo. A gospod je v penziji in je previden. Se je raje odločil, da bo izplul proti večeru, ko naj bi se veter malo polegel. Midva sva oprala eno žehto perila in odšla na dolg sprehod po mestu. Naloga: najti kakšne trgovine, ki imajo bolj normalne cene kot v Corte Ingles. Saj tam je vse lepo in urejeno, a cene so precej višje, kot sva jih sicer vajena. Nekatere so kar dvojne od normalnih. Recimo ingver (in to enak) je celo 15 evrov na kilo namesto slabih 5 evrov. Misija je bila danes uspešno izpolnjena. Našla sva en Super Dino, ki je lepo dostopen peš in v redu založen, en Spar itd. Celo Mercadona ni preveč daleč. Slabe pol urce hoda. Ogledala sva si tudi zahodno mestno plažo. Ljudi je bilo na mivki kar nekaj, a v vodi, razen surfarjev na valovih, ni bilo kakšne gneče. Le peščica je šla v hladno vodo in med valove. Posedela sva na sončku in pojedla en mali tapas z mini pivcem. Prijetno. Popoldan je sosed odplul. Prej sem bil v zavetju velikana, zdaj dobim ves veter naravnost v bok. Napeljal sem še en špring, da me ne nabija preveč v soseda. Sicer je v marini prijetno, ljudje so v redu. Le mornarji, ki iščejo barko 'za čez' so nadležni. Vsake pol ure kdo pride vprašat, ali rabimo koga. Nekateri so taki, da jih ne bi ravno vzel na barko, nekateri pa so na prvi pogled videti čisto OK. No, midva trenutno nimava v planu prečenja. Aha, zdaj, ko ni soseda, sva lahko čolnič, ki je bil prej privezan na premcu dvignila zadaj na nosilce. Ponton je dovolj nizek, da se da vseeno na barko.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 8.dan

Danes sem mislil odjadrati iz Noumee, pa ni šlo. Zjutraj sem prejel email, da naj se zglasim v tukajšnjem Boatyardu, da podpišem pogodbo, ki mi je odobrena, kjer bom dal barko takoj po novem letu na kopno, saj moram zamenjati nekatere dele na pogonu, kakor tudi menjati olje v pogonu, zamenjati ventile in še kakšno stvar. Mislim, da ventili in prirobnice za luknje na barki še nikoli v 18-tih letih niso bile zamenjane, videl pa sem že, kako se zaradi njih barka potaplja. Zato se oblečem in grem tja. Avtobus vozi vsakih pol ure, cena vozovnice pa ni tako poceni kot na Fidžiju, a je še vedno zmerna. Po pravem bi tudi tu moral imeti brezstično kartico in v naprej plačano dobroimetje, a ker ga nimam in sem turist, je tudi to v redu, da jim plačam z gotovino.

Ko pridem do tja, se vse dogovorimo, podpišemo pogodbo, fotokopiramo vso dokumentacijo in stvar kar hitro zaključimo. S prijazno namestnico direktorice, ki je poročena z Nemcem in tukaj živi že nekaj let se pogovarjava o carinikih, policistih, kako pregledujejo barke in kako so pregledali tudi mojo. Pravi, da to ni nič takšnega, da pa so v pregledu 75% uspešni. Vedno nekaj najdejo, po navadi so to mamila. Tako mi pokaže ograjen prostor v njihovem Boatyardu, kjer stoji 6 plovil. Čez cesto je zapor, kjer lastniki ne vidijo svojih plovil, vidijo pa vsekakor jambore. Drugo leto konec meseca Januarja bo tukaj licitacija in prodaja zaseženih plovil. Eno od teh plovil je imelo v trupu skritih kar 436 kg kokaina, ki so ga zasegli pred nekaj meseci. Rekorderka je menda jadrnica Afalina, ki stoji za ograjo. Štirje moški (dva iz Litve in dva iz Latvije) so tihotapili leta 2017 v jadrnici neverjetnih 1,4 tone kokaina, vrednega 100 milijonov USD. Dobili so po 7 in 6 let zapora. Tako pač v neobveznem pogovoru z mlado in lepo damo izvem marsikaj zanimivega.

Ko pridem nazaj v marino, me že čaka kolega, ki mora na internet, saj se dogovarja z Biosecurity uslužbenci zaradi mačke. Ampak roko na srce, res ima težave zaradi ene mačke, katero je pobral pred enim letom na eni od Tahitijskih cest. Zdaj je prišlo tako daleč, da mora plačati kazen zaradi nezakonitega bivanja v Novi Kaledoniji ali pa, da gre mačka na uspavanje. Končno se dogovorijo, da gre mačka za 14 dni v karanteno, za katero je plačal 15€ na dan in če v tem času ne najdejo novega lastnika, ki jo bo posvojil, jo bodo uspavali in mu poslali račun po emailu. Odločil se je za drugo varianto, saj ima vsepovsod težave zaradi nje, čeprav ima vse papirje, čip in je tudi sterilizirana. Ne razume pa kako je on ne more imeti, čez 14 dni karantene pa lahko gre v posvojitev tretji osebi in ne njemu. Zanimivo je tudi to, da je ne sme sam pripeljati na kopno, ker bi potem bil v postopku. Zato prideta dva veterinarja po njo z njihovo kletko in v spremstvu policista, ki bo budno varoval ta postopek. Res neverjetna pravila in zakoni. In vse bolj in bolj se mu dozdeva, da mačka ne bo dočakala večera. Nisem ga še videl tako žalostnega in besnega hkrati.

Dopoldne, ko sem bil jaz v Boatyardu se je zgodila še ena nesreča, a na srečo s srečnim koncem. Na prijavnem pontonu je včeraj malo pred nočjo pristala aluminijasta barka, na kateri so trije manjši otroci. In eden je menda danes dopoldne porinil drugega in ta je padel z jadrnice v vodo. OK, nič ne bi bilo tragičnega, saj takšni otroci znajo plavati in se znajdejo v vodi. A tu je drugače. Tu je stroga prepoved kar koli početi v vodi v celem območju vseh marin in mooringov z bojami. V neposredni bližini tega pontona pa je tudi ogromna ribja tržnica za celo mesto in nasproti nje tudi družba za lov rib. Zato je v neposredni bližini dopoldan menda vsaj 20 morskih psov (bull shark), ki pa niso ravno domači ljubljenčki. Seveda, hrane za njih je tu dovolj, prav tako krvi ki jih privablja, ne razumem pa kako to da so postavili tržnico v marino. No saj ne vem kdo je bil prvi tu, tržnica ali marina. Važno je, da je z otrokom vse v redu.

Popoldne grem še na sprehod, nekaj še v trgovino, kasneje pa se pred marino pogovarjam s Tomassom, Francozom, ki živi z družino na jadrnici že 12 let in to ves čas v Novi Kaledoniji. Vidim ga preprosto oblečenega, z otroci in partnerko vsak večer, se pozdravimo in kakšno spregovorimo. Vsako jutro pa ga vidim kako gre v obleki in kravati po pomolu do parkirišča, kjer ima parkiran skuter in gre v službo. Pravi da mu je tu dobro, znanje jezika ima, kako bo naprej ne ve, kajti naslednje leto mora hči v šolo in se še niso odločili kako bodo to izvedli. Stanovanja in hiše so v Noumei in okolici zelo draga. Za stanovanje moraš odšteti od 3.000 do 6.000 € za m2, kar je res drago. Tega si ne more privoščiti in zato biva kar na barki, ker mu je to veliko ceneje. Tukaj so zgradili neko zgrešeno kopijo hotela Burj Al Arab, ki ima nadstandardna stanovanja, ki stanejo 15.000€ za kvadratni meter, menda pa je kar nekaj ljudi v čakalni vrsti, če bi se kdo želel izseliti in bi se oni vselili. Še en znak, da je ta država zelo draga, pravzaprav so nekatere cene večje kot v Parizu.

Otok Uere, Nova Kaledonija, 1. dan

Pravzaprav bi moral biti zgoraj »e« z apostrofom, a ga na tipkovnici ne najdem, čeprav imam francosko tipkovnico, saj sem jo pred nekaj dnevi menjal, ker mi je tipkovnica na laptopu po sredini izgubila kontakt. Pravzaprav gre za majhen otoček z odlično zavarovanim zalivom, ki se nahaja v večjemu zalivu Sainte Marie. 

No danes ponoči sem izredno slabo spal, saj kot pravijo je dovolj samo en komar, da ti pokvari noč. In današnjo noč je pokvaril samo en komar, ki sem ga kasneje našel. A ker se je napil moje krvi, kako naj ubijem nekoga z mojo krvjo? Pustim ga živeti v upanju, da se bo zastrupil z njo. Do jutra sem bral knjigo, nato pa sem pospravil posteljo in začel urejati barko za odhod. Danes moram zapustiti to mesto in oditi na novega. Najprej sva s kolegom mislila da bi šla kar do Isla Des Pine, a potem ima on 163 izgovorov in tako sem po skoraj 6 NM priplul do tega zaliva. Zunaj piha 15 vozlov, med plovbo skoraj točno v nos, zato se nisem niti trudil razviti jadra.

Tukaj ni ničesar, razen šole jadranja za otroke, šole srfanja in morda še česa podobnega. Zaliv je miren, pred mano sta bili tu še dve barki, a je ena zapustila sidrišče in eno uro za mano pride še kolega in sidra poleg mene. Povabi me na kavo in to je pravi trenutek, da preizkusim dingija, ki se je kasneje obnesel odlično v obeh smereh. Morda pa bo le zdržal še nekaj časa, kot drži motorček, ki zdaj dela kot švicarska ura.

Pa še nekaj o trgovinah, čeprav danes nisem bil v nobeni. Tukaj je nekaj supermarketov, najde se kakšna manjša, a dražja kitajska trgovina, ki je odprta vsak dan. Kolikor sem lahko videl, nekih trgovskih centrov v samem središču mesta ni, ne vem pa kako je v predmestju. Najbolj pogrešam Carrefour kakršen je bil v Papette na otoku Tahiti. Bil sem prepričan, da imajo tu vsaj dva takšna, kot jih imajo tam. A čeprav je tukaj večje mesto, drugačno, moderno, tega nisem videl do sedaj. Supermarket Carrefour je, a je manjši in res imajo veliko izbiro, a to ni to. Tudi cene niso manjše, od drugih supermarketov, zato se ne čudim, zakaj je trgovska veriga Johnston veliko bolj obiskana. Ta veriga ima artikle iz Nove Zelandije, Avstralije in Francije. Nekaj artiklov najdeš tudi od drugod, a osnovni so od naštetih. Ko stopiš v trgovino je v tem času res prvo na kaj naletiš, novoletno okrasje in vse kar spada zraven za ta praznični čas. A kasneje najdeš kar nisi videl že dolgo, dolgo časa. Recimo smetano za kuhanje nisem videl od Tahitija. Salame so redke in jih do tu ne priporočam, klobase še manj, suhih salam do N. Kaledonije ne poznajo. Siri so osnovni, gavda in pizza, potem pa se konča. Tukaj pa je kot v pravljici. Hladilna vitrina z 100 različnimi siri in različnimi cenami. Tukaj najdeš od francoske salame, pa vse vmes do najboljšega pršuta. Imaš več vrst klobas v naravnem črevu, meso je raznovrstno, čokolad  in pralin je na tone,… Zelenjava je raznovrstna, sveža in lepa na oko in prijetna na otip. Vina so njihova specialnost, saj imajo na stotine vrst francoskega vina, Avstralskega in Novo Zelandskega. Vmes se najde še Špansko in Portugalsko vino, ter kakšno še iz Južne Afrike. Največji problem pri vsem pa so cene. Cene niso niti približno primerljive z našimi cenami, lahko rečem da je vse vsaj 100% dražje kot v Sloveniji. Veliko stvari pa je tudi 200% in več dražje. A ljudje kupujejo in se ne sekirajo. Očitno je njihov standard sorazmeren s plačami, podobno kot je to v Franciji. Zato je tudi za nas jadralce vse dražje in smo primorani izbirati med cenejšimi stvarmi, prav tako pa si med sabo izmenjamo informacije, kje je kaj dobro in kje je kakšna akcija.

Naslednjič pa še kakšna beseda o avtih in cestah… 

Otok Uere, Nova Kaledonija, 2. dan

Tako dobro na sidru pa že dolgo nisem spal, a se je že ob 9:00 uri začelo »fižiti« vreme, saj je za danes napovedano vetrovno vreme, jutri pa še dež in nevihte. Ob 9:30 me pokliče Norvežan, če greva z dingijem v mesto. Dobro, ni problem, le da bova kmalu nazaj, ker bi rad bil na barki, ko bo zapihalo na sidrišču med 25 in 30 vozli vetra, ali pa morda še več. Seveda mi vse obljubi, samo da bi šel z njim. Še sreča da nisem punca, ker sem tak tip osebe, da nasedem za vsako in bi verjetno kar veliko krat kot punca nasedla ali pa »se nasadila«. 

Že na začetku mi je bilo sumljivo, zakaj ni zavil desno, ampak levo iz velikega zaliva, potem pa direktno proti 5 NM oddaljeni marini. Za zdaj je videti vreme še v redu, veter se  je sicer okrepil in valovi se že malo dvigujejo, upam le, da se vreme ne spremeni prehitro. Premalo časa sem tukaj, da bi vsaj malo spoznal te spremembe. Tiho sem in plujem tja, kamor on hoče. Vmes ogledujem okolico, kristalno čisto modro vodo, ki je na tem delu zelo plitka, po nekod komaj tri metre. Vmes vidiva kar nekaj želv, večjih in manjših, se ustaviva in jih opazujeva. A so kar hitre. Ko slišijo v bližini zvok motorja, oz. propelerja v vodi, se poženejo na dno. Očitno jih že ob rojstvu mati narava nauči preživeti. 

Prideva do mesta in greva v prvo trgovino z navtično opremo. Njega zanima vse, kar potrebuje in kar ne, rad pogleda, zato sva ostala v dveh trgovinah več kot eno uro. Potem je sledil še njegov nakup v supermarketu, jaz imam vse, zato sem ostal zunaj. Nato greva spet v dingija in namesto na barko, greva proti suhi marini Neptun. No lepo. On ima tudi nekaj za narediti na barki, pa zdaj razmišlja, kjer bi bilo ceneje in bolje. Spet mine ena ura, Boatyard ga nekako ne potegne, ker je zelo neurejen, zato greva nazaj, a tokrat so valovi večji, piha pa že krepko okoli 20 vozlov. Počasi postajava mokra, slana in res ni prijetno. Dobro, dingi je velik 3,60 m, ki ima trdo plastično dno in motor je hud, saj ima 30 konjev, a vseeno ni prijetno. Vsakič, ko sva v kakšnem zavetju hriba je znosno, ko pa prideva na prosto, pa je že težje. A dokler sva v objemu porta je še vse v redu. Ko pa sva prišla na odprto, se je začela veselica. Valovi so bili visoki in marsikateri je presegel en meter, voda se je zlivala v dingi, mokra sva že tako ali tako…shitt… Njegova francoska bageta, ki štrli iz nahrbtnika, je dobra še samo za ribe in galebe, saj od nje teče morska voda.  Ah, upam le, da bo vse v redu, preden prideva do zaliva Uere.

 V vsako smer je bilo 7,4 NM in na koncu se je nabralo za skoraj 15 NM plovbe. Ko sem prišel do barke, sem se oddahnil, kajti res ni bilo prijetno skakati po valovih, biti moker in se sušiti na vetru. Najprej sem se kar oblečen stuširal, da sem spral sol z oblačil, nato pa sem spral še sebe. Tudi sonce je bilo danes precej močno, zato se mi že kar zdaj pozna rdečica na rokah in nekaj na obrazu.

Popoldne na sidru že piha 23 vozlov  vzhodnika in sunki dosežejo 27 vozlov. Kmalu naj bi bil še dež po napovedi in spet ne bo luštno. Na srečo je vsaj otok pred mano in čeprav ni visok, je dober vsaj zato, da ni previsokih valov. Sicer je v barko ves čas uprt veter, tako da je veriga ves čas napeta, a če ne bo kaj hujšega bo to še v redu. Tukaj po peti uri popoldan ni nikogar in tudi pluje ne nihče, tako da je na sidrišču res mir. Dva, tri dni bom še moral biti tukaj, potem pa se bom že prestavil kam drugam, bolj južno.

Zvečer si naredim preprosto večerjo, nato pa ker nimam kam iti na večerni sprehod, pogledam kakšen film v varnem salonu barke. Počasi mi že zmanjkuje filmov, ostajajo še samo neki čudni filmi, katere ne vem zakaj sem posnel na zunanji disk. Naslednjič bom moral bolj paziti pri izbiri le-teh.

Otok Uere, Nova Kaledonija, 3. dan

Spanje na sidru se spreminja, kot se spreminja vreme. Tokrat sem slabo spal, saj je veter zavijal med križi in priponami jambora. Ob dveh zjutraj pa smo imeli še manjšo nevihto z dežjem, ki je še samo okrepila veter. Pač pridejo takšni dnevi, katerih se žal ne veselim, a tudi to moram vzeti v zakup.

Jutro je še vedno vetrovno, veter ves čas vztraja med 19 in 22 vozli, sunki so pa za kar nekaj vozlov višji. Danes dopoldne ni otrok v tej laguni, ki bi se v tukajšnji šoli jadranja učili jadrati na manjših tekmovalnih jadrnicah, kakor tudi ne učenja na deski oz. surfu. V oddaljenem zalivu vidim le nekaj kajtarjev, ki se spopadajo z vetrovi in raznobarvnimi padali. Je pa zato tak dan dober za zračenje posteljnine in tudi penastih vložkov na postelji.

Ker sem zadnjič v marinski izmenjavi knjig zamenjal nekaj knjig, imam vsaj teh spet nekaj na zalogi, čeprav je potrebno kar brskati, da najdeš dobro angleško knjigo, saj je večina knjig v francoščini.  Zato sem nekaj časa namenil branju knjige v zavetrju zaščite nad vhodom v jadrnico. 

Popoldan se je vreme pooblačilo in malo kasneje je bila tu že prva nevihta, potem naslednja in tretja,… a nobena ni bila ne vem kako huda, saj je veter prišel le do 25 ali 26 vozlov. Sicer se takrat valovi malo dvignejo, a to še vedno ni nekaj hudega. Se pa najprej naredi meglica od rosenja in potem pride dež, takoj za tem pa še malo hladnejši veter.

Zvečer okoli 20:20 ure je bilo morda za odtenek več vetra, saj ga je instrument nameril tja do 28,4 vozle in dež je padal malo bolj obilno. Sunki so na sidrišču kar pogosti in res ni prijetno. Vedno razmišljam kaj če sidro popusti… ampak upam, da ne bo.

Ker imam čas, sem danes skuhal kari (curry) s svinjskim mesom, saj sem imel v hladilniku 400 gr  plečeta. Sicer ne vem, kam bi lahko uvrstil kari s svinjskim mesom, morda le v mojo kuhinjo, a vseeno je bil zelo dober. Zraven sem si skuhal še riž in vsega imam še dovolj za jutri.

Še nekaj o tukajšnjih avtomobilih in cestah, kar sem jih videl v samem mestu in bližnji okolici. Po otoku še nisem potoval, zato o tem ne morem pisati. Ceste so tukaj urejene s pločniki in kolesarskimi stezami. Po mestu je veliko cest enosmernih, krožišč nimajo, zato pa imajo res veliko semaforjev. Parkirišča so velika in plačljiva ter dražja kot pri nas. Prav tako imajo lepo urejene garažne hiše, za ne previdne in ne vestne šoferje pa poskrbi služba za odvoz avtomobilov s svojimi t.i. pajki. Avtomobili so tukaj dobri, večinoma ne tako stari in verjetno zaradi oddaljenosti od mame Francije je tukaj zelo malo francoskih vozil, a se najdejo. Največ je korejskih, japonskih, nekaj tudi različic z drugimi imeni, vsekakor pa se najdejo lepi SUVi in tudi mali tovornjački. Skoraj ne vidim starih ali pa demoliranih avtomobilov, katerih je ogromno na Fidžiju in na Tongi. Sem pa zadnjič videl retro kombi pred eno slaščičarno, katerega uporabljajo za svoje potrebe. Stari dobri citroen in vprašam se, katerega leta je bil izdelan. In še nekaj o šoferjih. Tukaj so šoferji kar hitri in tudi v mestu vozijo precej hi

tro. Imajo pa zelo veliko kulturo do pešcev in se na daleč začno ustavljati, če vidijo pešca ob cesti. Res pohvalno.

Otok Uere, Nova Kaledonija, 4. dan

Zelo deževna in vetrovna noč je za mano na sidru. A zjutraj se vsaj dež umiri in le občasno škropi, pada 10 ali 15 minut in potem tam zgoraj, za pol ure zaprejo pipo. Kako naj tistemu zgoraj dopovem, da je dovolj in da naj spusti sonce, da se dotakne sončnih panelov, ti pa napolnijo moje akumulatorje. Veter je napovedan dopoldan v zatišju in napoved je držala, saj je pihnilo le do 14 vozlov.

Sinoči sem si nastavil na telefonu budilko za ob 5:00 uri in sem nekako pričakoval, da če bo lepo vreme in manj vetra, bi se prestavil na jug. Ampak v takšnem vremenu se mi pa res ne da 64 NM jadrat. Dež, slabo vreme in še veter,… Preveč vsega za 13 ur premika na enkrat. Bom počakal še kakšen dan ali dva, saj je po novi napovedi že v nedeljo vreme bolj prijazno s soncem.

Dopoldne je do 11:00 ure deževalo, nato pa se je pokazalo tudi sonce. V zaliv so verjetno iz mesta prišli otroci na treh čolnih in čez nekaj minut so že vadili jadranje v svojih malih jadrnicah. Zaliv je lepo zaščiten proti valovom,  je pa kar odprt za veter, ki se upre v jadra malih jadralcev. Nekateri od njih so tako mali, morda stari le 7 let, a jadrajo, kot bi se rodili v jadrnici. Gledam jih in občudujem, sploh zaradi tega, ker se ne bojijo vetra, ki je čez dve uri zapihal v zalivu. Roko na srce, ti mali jadralci niso dovolj močni, da bi se upirali tako močnemu vetru, zato od časa do časa, kakšnemu od njih jadrnica zapluje po svoje in pluje proti obali. Sta pa učitelja vsak v svojem čolnu in budno pazita na njih, jih rešujeta, ter spravljata nazaj na varno.

Popoldne je zapihal veter še bolj in se približal 30-tim vozlom, do 22:00 ure pa je spet padel na dobrih 22 vozlov. Za jutri je že napovedano pojenjanje vetra, pa tudi občasne padavine se bodo umirile.

Sem pa danes bral v brošuri najmočnejšega združenja marin v Novi Kaledoniji pod imenom Plasiance, da je bilo včasih na grebenih okoli Nove Kaledonije 70% več morskih psov kot jih je danes. Menda je nova in zadnja študija, ki je podkrepljena z več kot 350-timi podvodnimi kamerami dokazala, da se koralni morski psi bojijo ljudi. Koralni morski pes je bil včasih v teh vodah kar neustrašen predator, saj je tudi njegova velikost kar velika, saj zraste do 2,50 metra v dolžino. Če se bo tako nadaljevalo, se bojijo, da bo to slabo vplivalo na ostali podvodni svet, predvsem za t.i.ekosistem. Ta vrsta morskega psa izginja in morda ga bodo že čez nekaj let proglasili za ogroženo vrsto.

Otok Uere, Nova Kaledonija, 5. dan

Danes zjutraj, ob prvem pogledu skozi okno, dobim občutek, da sem v Ljubljani. Na kratko: dež, močan veter in zelo gosta megla. Tudi ta noč je vsebovala dež in veter s premikanjem barke, le za meglo nisem prepričan ali je bila prisotna celo noč ali ne. Vsekakor pa sem se že navadil vsega tega v teh nekaj dneh tukaj na sidru in očitno mi je ta nemirni veter že prišel v kri. Ne moti me več, a moti me dež, saj je vse v kokpitu mokro. S posebno cerado pokrivam instrumente na krmilni konzoli, saj si ne želim, da pride vlaga do njih.

Vsekakor pa sem se spomnil, da je pred 12-timi leti, natančneje 19.12.2007 iz Taurange na Novi Zelandiji izplul solo jadralec Jure Šterk, na svojo zadnjo plovbo. Načrtoval je 15 mesečno plovbo okoli sveta brez postanka in s tem si je želel postaviti dva rekorda. Prvi bi bil, objadral bi svet brez postanka s tako malo jadrnico kot je Lunatic (9,27m) in kot drugo, postal bi najstarejši Zemljan, ki bi mu uspel takšen podvig. Sam osebno ga nisem poznal, a pravijo, da je bil poseben. 377 dni je zapisanih v dnevniku,… telovadba, zarjavele konzerve, prekuhavanje, šteje ptic, šivanje jader z zadnjo šivanko in na koncu pogrešanje družine do fizične bolečine. Igra usode je vsekakor njegova bitka z vetrom, ki mu na koncu zlomi flok. Izdela lestev iz vrvi, da se povzpne na vrh jambora,… plezanja pa dnevnik več ne zabeleži. Ostane le dnevnik in zadnji naslov ali zapis z Indijskega oceana, ki ga je želel zapisati za ta dan: »378. dan, 89. dni pred načrtovanim ciljem, novoletni dan.« R.I.P. Jure in moj poklon!

Danes ni tukaj nikogar, ni otrok, ne drugih plovil. Verjetno so tudi ljudje v tem čudnem vremenu doma, čeprav je vikend, ali pa se pripravljajo in nakupujejo v trgovinah, kar potrebujejo za prihajajoče praznike.

Popoldne se je vsaj dež umiril, a še vedno je škropilo, veter je za nianso oslabel in s sosedom sva se odpeljala na kopno, da vidiva, kakšna je obala. Pravzaprav se v tem rahlem dežju sploh ni problem sprehajati, saj ko si dlje časa na Tihem oceanu, je to nekaj čisto vsakdanjega, kadar pade dež. Na obali je veliko školjk, zlomljenih koral in najdejo se tudi kosi stekla, ki pa žal ne spadajo na takšna tla. Kmalu naletiva na tablo, žal je napis v francoščini in razbereva lahko le, da je tukaj rezervat, zaščiteno območje, zato jer dovoljen vstop na otok le ljudem, domačim ljubljenčkom (psom) pa ne. Drugače pa na obali ni nič posebnega, kar bi privabilo mojo pozornost. Morda sem se ustavil ob zanimivem drevesu, katero je imelo res ogromne sadeže, morda posebne storže, ali kako bi temu rekel. Drevo sem videl že velikokrat, sadež ali storž pa je na trenutke, tudi po velikosti podoben sadežu z imenom kruhovec. Verjamem, da bi bilo vse povsem drugače, če bi bil danes lep dan, saj je vikend in bi bilo tukaj veliko več plovil. Na barkah bi prižgali žare, morda bi kakšnega prižgali tudi na obali, ljudje bi plavali v morju in se sprehajali po pesku.

Zvečer se dež umiri in pred nočjo hoče posijati sonce, a ga oblaki ne spustijo skozi njih. Veter še ne popušča pod 20 vozlov, kar je precej manj od 28 vozlov, a vseeno preveč za mojo plovbo, da bi imel valove in veter v nos. Čakam.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Walter Teršek je eden izmed tistih Slovencev, ki se je odločil, da uresniči svoje sanje. Že v otroštvu je sanjal o tem, da jadra in se poda na širne oceane. Ko se mu je ponudila prva priložnost, jo je izkoristil. Ni odlašal, ni se prestrašil, temveč se je napotil k uresničitvi svojih sanj.

Pri eNavtiki smo stopili v stik z njim in se dogovorili, da bo svojo razburljivo zgodbo delil z nami in našimi bralci. Poleg Jasmina Čauševiča in Tomaža Pelka, ki ju že spremljamo na njuni plovbi, bo Walter Teršek že tretji slovenski jadralec, ki bo svojo zgodbo delil na naši spletni strani. Svoje dogodivščine nam bo pošiljal redno tedensko.

Walter Teršek se predstavi

Moje ime je Walter Teršek, star sem 28 let. Sem eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi, ki so morda vzrok za mojo radovednost – kaj leži za tistim hribom. Na morju sem se zato vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem.

Razlog, da sem prišel do odločitve, da bom imel svojo barko in odjadral daleč od Jadranskega morja, izvira že iz mladih let, saj sem kot tretji, najmlajši, otrok v družini jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic sem »puzal« že pri osmih mesecih. Jadrali smo na mali angleški jadrnici, dolgi komaj 7 m in z njo smo prejadrali ves Jadran. Že kot otrok sem stal na palubi in strmel v obzorje, se čudil lepoti sončnih zahodov in si že takrat obljubil, da nekega dne odjadram sam tja za obzorje.

Osemnajst let kasneje se mi je življenje spremenilo. Kupil sem svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. Star sem bil 22 let in končno sem spet stal na barki in to na svoji barki! Na barki nisem bil vse od osmega leta, zato seveda nisem imel tudi nobenega znanja o pomorstvu. Vse skupaj sem premleval in vračal spomine, kako sta jadrala moja starša, kako vpluti in izpluti, kako z jadri itd. Za prvo izplutje sem poklical svojega očeta, ki mi je kot izkušen mornar pomagal obnoviti spomine. Oče je prišel v Pulo, stopil na barko in šola se je začela: »Tako sine, odveži tisto vrv, primi krmilo, ja, ja vrzi vrv v morje, no, daj malo gasa, obrni v argolo, v nasprotno stran, kot hočeš iti, no vidiš, že plujeva … No, sedaj pa v veter, jadra gor, pazi tam se malo zatika, no vidiš, dobro obrni tja, ugasni motor, no že jadrava …« Pogledal sem v kokpit in že je dremal. Sem in tja je odprl oči, mi naročil, naj držim kurz, gledam jadra in zastavico, kam piha.

»Oče, imam videks na vrhu jambora!«

»Ajhhh, mladina, mi smo včasih obesili spodnje hlače gor, da smo vedeli, kam piha, vi pa imate videks … Dobro pluj sine!«

To je bilo moje šolanje jadranja. V življenju sem se moral večino stvari naučiti sam z izkušnjami, napakami in neprestanim razmišljanjem. Človek se vsega lahko nauči, vendar le če si želi in v to vloži dovolj truda in časa. Vsepovsod sem opazoval jadralce, ni me bilo sram vprašati, česar nisem znal. Na primer: kako se reče temu in tistemu, jadralski izrazi so pač izrazi in zame niso bili nikoli pomembni, ogromno stvari na barki je bilo zame tisto in to. S časom sem jih sam poimenoval po svoje, saj če sam jadraš na barki in se dereš v veter, tisto posebno ime škopca prav nič ne olajša situacije. Nihče se ni rodil z znanjem in samo sebičen bedak ga bo obdržal sam zase.

Potopis boste lahko spremljali le na eNavtiki pod naslovom "10 m svobode".

Besedilo in fotografije: Walter Teršek