Novice
Novice
Zadnje iz eTrgovine
Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.
»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš
Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.
Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.
Miran Tepeš - Z jadrnico čez ArktikoTomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
La Linea zaliv, 101. dan
Včerajšnja provokacija je obrodila sadove. Stabo je demantiral trditev, da smo jim spili vse vino. Še jih bomo obiskali. :-)
Še včeraj je vreme kazalo na to, da bo danes lahko prečenje Gibraltarske ožine, da bo vetra prej premalo kot preveč, vendar da bo v redu. Danes zjutraj pa so si malo premislili. Dva dni bo pihalo bolj kot ne v nos, če gremo na zahod.Sprememba plana: danes ostanemo še tu, jutri pa pogledamo kako naprej. Trenutni plan: jutri tankat in le do Tarife, pojutrišnjem pa naprej. Čas imamo.
Kruzanje je čisto drugačno od čarteriranja. Tam imaš 7 dni in si ne moreš (nočeš) privoščiti treh dni čakanja na ugoden veter.Tu pa imaš to svobodo, da se lahko ustaviš, če hočeš ali če ti to narekuje vreme. Občutno se je ohladilo. Najnižja jutranja temperatura je bila celo pod 20 °C! Smo pa zato spali zelo dobro. No, potem ko sem sredi noči vstal in komarjem napovedal kemično uničenje.
Lili je zjutraj zaplavala v morju, jaz sem previdno ostal na barki. Atlantik že priliva hladnejšo vodo v Sredozemlje in me ni nič mikalo, da bi se zmočil. Pa še prav mrzel veter piha kakih 25 °C.
Sva pa zato danes impregnirala sprayhood. Upam, da bo zdaj držal vodo tudi v hujših nalivih. Lili je skuhala črno rižoto. Malo pogoljufan recept, a rezultat je super. Tule v Španiji sva enkrat po naključju odkrila konzervice sipe v črnilu. Prvič, ko je delala črno rižoto, sva bila oba skeptična, a moram reči, da je zadeva odlična, pa še hitro je narejeno: postekleniš čebulo, dodaš nekaj strokov nasekljanega česna, riž in zaliješ. Takoj dodaš konzerve sipe v črnilu, posoliš, dodaš provansalske začimbe in skuhaš. Na krožniku lahko po želji dodaš parmezan. Jaz nisem opazil, da je sipa iz konzerve.
Danes nisem nič slikal, zato pa pripenjam nekaj slikic iz leta 2013, ko sva bila v Gibraltarju drugič.
La Linea zaliv, 102. dan
Zjutraj je kazalo, da bo pravi dan za naprej petek. Torej imava čas in greva malo peš v Gibraltar.
Tule je kar problem, kje pustiti dingija. V marino ne smeš, na plažo tudi ne, drugod pa je precej grobo in ni nujno, da bo čolnič še tam, ko se vrneš. To so rešili v navtičnem klubu, kjer sicer za to storitev računajo, a če veš, da boš plačal in če veš, da je čoln varovan, to potem ni problem. So pa podražili za 20 % od zneska, ki je naveden v vodniku (s 5 na 6 evrov). Dobiš pa zato: uporabo sanitarij in kopalnic, WiFi in seveda privez na pontonu varovanem z ograjo in pod videonadzorom.
Midva sva uporabila le privez. Zadeve se lotijo, kot za matično barko: dve strani dolg formular z vsemi podatki o čolniču, fotokopije osebnih dokumentov, kontaktni telefon ...
Kakorkoli, človek je lahko prepričan, da bo s čolničkom vse v redu, ko pride nazaj.
Danes je bilo v Španiji kar vroče in sončno in komaj sem čakal, da prečkam mejo in pridem v pregovorno oblačno in deževno Veliko Britanijo. Pa ni bilo nič od tega. Danes je sonce žgalo tudi v Gibraltarju.
Najdeva prvo čendlerijo, a tam koleščkov, ki jih iščeva niso imeli. Imeli so nekaj z malo večjim radijem. Sicer se je pa užitek sprehoditi po dobro založeni navtični trgovini. Druga čendlerija je precej naprej. Na poti do tam se ustaviva v marini Queenway Quay, na eno pivce. Tam je vezana Spindrift, Oyster 53 naših znancev Američanov iz Otranta. Seveda jih povabiva na pivo in se malo zaklepetamo. Potem on prinese z barke ene koleščke in – ima to, kar jaz iščem in česar nimajo v nobeni čendleriji, kjer sem iskal. Še dobro, saj so čendlerijo medtem že zdavnaj zaprli. Nisem jaz kriv, da se je začel happy hour.
Ampak, to je prava roba z odtisnjenim SWL (največjo varno delovno obremenitvijo), ne pa poceni plastika, ki je bila vgrajena do zdaj. Sledi še ogled Oystra, potem pa nazaj in vmes še v trgovino. Danes sva prehodila več kot 10 km. Lep sprehod je bil.
Ko zvečer pogledava vreme, vidiva, da so si spet premislili. Jutri ne bo vetra v nos, torej je možen odhod že jutri. Zdaj mi je pa res žal, da nisem danes tankal, ker zaradi plimnih tokov bi morali oditi že zelo zgodaj. Ali pa pozno popoldan. Pravi čas za odhod proti zahodu je namreč Gibraltar Hi-water +2 uri. Ker je naša barka hitra, gremo lahko tudi še kako uro kasneje.Bomo videli, če si bodo vremenkoti do zjutraj spet premislili.
Danes nisem nič slikal, lahko pa kliknete na »kje smo« in si iz zraka pogledate Gibraltar in La Lineo.
La Linea zaliv–Gibraltar in nazaj, 103. dan
Takrat, ko za večino bark na sidrišču veš, kdaj so sidrale, ugotoviš, da si že predolgo na enem mestu.
Jutri vsekakor gremo. Plima se je med čakanjem na vreme toliko zamaknila, da nama omogoča odhod ob 6. uri zjutraj.
Plima se namreč ravna po luni. Vsak dan se visoka plima zamakne skoraj za eno uro. Tudi luna vsak dan vzhaja skoraj eno uro kasneje. V enem luninem mesecu (28 dni) pride ravno naokrog. Medtem seveda zamenja vse štiri faze – odvisno od tega, s katere strani jo osvetljuje sonce.
Preden sem jadral, mi to ni toliko pomenilo, a na barki je človek precej bližje naravi. Odvisen si od vetra, valov, plime in oseke, od lune, sonca in dežja. To noč recimo lune dolgo ne bo, saj vzide šele ob štirih zjutraj. Pa še takrat je bo le za majhen krajec. Če bi na primer plul to noč, bi bilo zelo temno. Kadar pa je na nebu luna, se vidi skoraj kot podnevi. Oko se navadi na temo, na odprtem ni moteče svetlobe mest in plovba z luno je prav čarobna.
Malo manj čaroben je tale Gibraltar. Vonj po nafti je čutiti ves čas. Če piha od Skale, je to zaradi prečrpavanja tankerjev, če pa piha iz Španije, pa zaradi rafinerije in industrije v okolici. Čez čas se na to sicer navadiš in po nekaj dneh pozabiš na vse skupaj.
Danes sva šla tankat. Jasno, da v Gibraltar, kjer je nafta trenutno po 65 penijev liter (73 evro centov) za male porabnike. Če bi točil nad tisoč litrov, bi bila cena nižja. Natankali smo oba rezervoarja, skupaj skoraj 350 l. Se pravi, da smo imeli prej slabih 100 l. 100 l sem natočil v Italiji po 1,7 evra za l. Ampak do ničle ne grem več, ker nikoli ne veš, kdaj boš moral motorirat.
Pojavil pa se je problem pri drugem rezervoarju. Videti je, da je zamašen oddušnik. Morda je kaka žuželka tam naredila gnezdo, ali pa je kaj drugega zamašilo cev. Ko bom porabil to nafto, bom saniral zadevo. Zdaj seveda ne morem. Se je pa v zaprtem tanku naredil tak nadtlak, da je malo napihnilo rezervoar in pri odprtini za čiščenje je primezelo ven nekaj nafte. Zadeva bo rešena takoj, ko jutri odmotoriramo kakšno uro ali dve. Se bo pa treba zadeve enkrat lotiti in vse skupaj dobro sanirati. Dobra stran Gibraltarja je, da se v barki sploh ne čuti vonja po nafti, ker smrdi tudi zunaj.
Danes smo dvakrat prečkali državno mejo, a pri tem naredili le kaki dve milji.
Plula sva tik ob vzletni stezi letališča – med stezo in črpalko je le ozek kanal. Ko sva odhajala, je ravno pristajalo letalo. No, anteno imamo še vedno na vrhu jambora. Je pa zanimiv občutek, ko velik reaktivec pristaja 100 m od barke. Žal sem pozabil slikati.
Sem se pa popoldan kopal v morju, čeprav se je voda občutno ohladila. To je bilo kratko kopanje. Maksimalna razdalja od barke 1 m. Ampak je bilo prijetno.
Jutri pa na pot, če bo zneslo kar naravnost do Rote. Kakih 70 navtičnih milj naju čaka.
La Linea zaliv–Rota, 104. dan
Spim.
Zbudi me zelo glasen motor. Nato se barka zaziba. In nato ZARES ZAZIBA. Še dobro, da se držim, da se ne udarim. Okna so šla do vode, val je ogromen in to natanko s strani. Kozarci žvenketajo.
Seveda sva oba takoj zunaj. Ura je ena zjutraj.
En kreten se vozi z veliko barko po sidrišču v polizpodrivnem načinu. Tudi na drugih barkah se prižigajo luči in glave kukajo iz kokpitov. Nekdo se dere na vsiljivca, a ta ga tako ali tako ne sliši, ker ima najglasnejši motor na vasi. Vozi se brez kakršnekoli luči s hitrostjo, ki niha po moji oceni med 5 in 15 vozli. Zglisira, se ustavi, spet zglisira. Škoda, da nimam minometa.
Naslednjič, ko pluje mimo, uspem na boku razločit črke ..Guardia... in še nekaj. Aha. Ti kreteni so uradniki. Pa saj niso normalni.Potem jih vidimo glisirat tik ob plaži, pa še nekajkrat počez in podolgem med barkami. Potem izginejo.
Pa kdo jih je prosil, da delajo zgago. Če iščejo tihotapce, bi morali imeti tišjo barko. Tako so me razburili, da dolgo nisem mogel zaspati. Tudi Lili se le obrača po postelji. Pa ravno to noč, ko morava tako ali tako zgodaj vstati, da ujameva ugoden čas glede na plimo.
Budilka me zbudi ob 5:45.
Ob enih zjutraj sploh nisem bil zaspan in takrat bi zlahka odplul, a ni bil pravi čas. Zdaj malo pred šesto sem pa kot zombi. Prižgem instrumente, VHF, motor, dvigneva sidro, dvigneva glavno jadro in greva. Tale nočni odhod iz Gibraltarja je kar adrenalinski. Ta veliki nikoli ne spijo. Velike tovorne ladje, ki so sidrane tu okoli, se prestavljajo, ene odhajajo, druge prihajajo. Vmes nekaj ribiških bark, pa pilot, pa nekaj neidentificiranih plovil in tudi nekaj jadrnic. Ko imaš na ploterju 200 AIS targetov, ko ti radar med velikanskimi jeklenimi ladjami daje interferenčne odboje in ko ne vidiš navigacijskih luči od bleščave delovnih nakladalnih luči v ozadju, je stvar kar zanimiva. Oba sva zunaj in za oba je dovolj dela.
Svetilnikov se ne vidi, ker so ladje sidrane tako na gosto, da zakrijejo vse. Proste poti se ne vidi niti na radarju niti na AIS-u niti s prostim očesom. Zapluješ med dve ladji in upaš, da bo naprej prehod. Saj mora biti, ker ladje se na sidru ne dotikajo.
Šele takrat, ko prideva iz zaliva, čez dobro uro, se gostota plovil toliko razredči, da se vidi kakšen svetilnik.
Dobro se vidijo luči v Afriki in lepo se vidi potujočo kolono ladij v obe smeri na trafic separation coni. Vetra je malo, zato motorsailava. V začetku je še nekaj protitoka, a ni močan. Ko se začne daniti, opazujem vodo. Vrtinci so.
Avtopilot kar dobro dela, da vsaj približno drži smer. Na istih vrtljajih je hitrost padla s 6 na 3,5 vozla. Moram iz slabega toka. Bližje obali opazim gladko vodo, proti sredini ožine pa je nakodrana.
Veter je od zadaj – iz vzhoda. Če je voda gladka, to pomeni, da teče voda v isto smer, kot piha veter – da je torej hitrost vetra čez vodo majhna. Če so valovi visoki in ostri, to pomeni, da sta tok in veter v nasprotni smeri. Prebijem se čez območje vrtincev iz valov v gladko vodo in res, hitrost se mi poveča (pri istih vrtljajih) s 3,5 na 8 in več.
Čez čas tudi nad 9. Pri tem vozimo po dokaj plitvi vodi in izkoriščamo to, da glavni tok dela ob obali vrtince in se obrača nazaj. Planiranje se je splačalo. Zadela sva pravi čas in pravi vozni pas. Sedaj je treba z ugodnim tokom potovati čim dalj, ker tok ne traja večno. Naraščajoča plima Atlantika bo namreč kmalu rinila vodo v Sredozemlje in se bomo borili s protitokom.
Malo se igram z jadri in blizu Tarife je vetra dovolj, da lahko ugasnem motor. Za Tarifo piše v pilotu, da je to kraj, ki ima 300 dni na leto veter močnejši kot 30 vozlov! Zaradi tega podatka sva čakala nekaj dni v Gibraltarju na ugodne razmere. Danes piha 15 od zadaj. Idealno. Ne piha pa dovolj dolgo. Spet motoriramo in to kar dolgo. Nočem, da hitrost pade pod 6, saj bova sicer dočakala 3 vozle protitoka. Na srečo se vse v redu konča in ob pol sedmih zvečer lepo prijadrava v Roto.
Danes prepluto: 74 milj. Od začetka poti že 2596. Motor ima 5667 ur. Danes smo ga kar dobro kurili – kar 10 ur.
P.S. Poglejte naslov – ni več Sredozemlje.
Rota (trajektni izlet v Cadiz), 105. dan
Dobro in dolgo smo spali. Danes greva na izlet v Cadiz in to s trimaranom. Redna linija vozi prav iz naše marine – manj kot 100 m od barke in te za 5,20 evra odpelje v Cadiz. Tam pristane v centru. Bolje skoraj ne bi moglo biti.
Cadiz je staro špansko mesto z lepim mestnim jedrom. Morda je celo najstarejše mesto Španije. Kljub temu da je bila v mestu kruzerka (Tone jim pravi sardina ship), so se nekako porazgubili, če si se izognil označenim (s črto narisanim) standardnim turističnim potem. Mestno jedro je veliko in proti koncu dneva so me že pošteno bolele noge.
Tržnica je vredna obiska. Ribji del ponuja toliko različnih dobrot, da sem kar gledal. Žal nisva mogla česa kupiti, ker bi se nama v vročini pokvarilo, preden bi prišla nazaj v Roto, sva pa jedla tam pripravljene ribe iz kioska. V tistem kiosku imajo samo ribe. Niti pijače ali kruha nimajo. Po pijačo greš 3 m naprej do drugega kioska, in po kruh v eno od številnih pekarn tam okrog.
Točeno pivo je po 1 evro. Res, da je to malo pivo, a ga vsaj spiješ, preden se segreje in greš z veseljem po naslednjo rundo. Gneča za mize in stole je bila kar huda, a nama je nekako uspelo dobiti prostor. Praktično nihče ne govori nič, razen španščine, a smo se vse takoj zmenili.
Zanimivo je, da za rimsko gledališče (ja, tudi tu ga imajo) sploh ne računajo vstopnine, čeprav je vse lepo urejeno.
Starih kamnov je, kolikor hočeš (in več), lepih ulic in lokalčkov tudi. Imajo še tobačno tovarno, ki je po videzu skoraj enaka ljubljanski, le da je videti, da ta še obratuje. Za češnjo na torti je bila v luki še starinska argentinska vojaška trijambornica. Pravokotna jadra, leseni jambori itd.
Imeli so dan odprtih vrat, pa sva se sprehodila še po ladji. Pripone in vrvi imajo dosti debelejše, kot so na Heronu, sidrna veriga je tudi konkretna, sidrni vinč pa je večji, kot Heronov glavni motor.
Imajo lepo obnovljeno tikovo palubo. Le jadra so videti precej stara in blago zelo tanko za to velikost barke. Morda so v glavnem za okras in nikoli ne jadrajo, ali pa imajo en komplet lahkih jader za sončit v luki, na morju pa razobesijo prava jadra. Ne vem.
Rota, 106. dan
Danes nisem čisto dober. Zdi se, da sem se malo prehladil zadnjih nekaj večerov, ko smo sedeli zunaj pozno v noč. Čeprav je čez dan lepo toplo, se po sončnem zahodu ohladi do 20 °C. Če cel večer sediš nekje na vetru v sami majici, bos in v kratkih hlačah, niti na opaziš, kdaj se ohladiš. Tale wind-chill faktor je kriv. No, ali pa to, da se nisem malo oblekel.
Zjutraj se dobimo še z enimi novimi znanci. Kanadčani so prijatelji naših prijateljev in se zmenimo za zvečer. Lili gre v botanični vrt, jaz pa se izgovorim na prehlad, da mi ni treba zraven. Postorim nekaj malenkosti na barki, a to-do lista se nikakor noče zmanjšati. Zvečer gremo s Kanadčani ven. Dobra družba so, kruzajo kaki dve leti. Začeli so na velikih jezerih, pluli po kanalu do New Yorka, od tam pa na Karibe in potem čez v Evropo. Onadva gresta v obratni smeri in bosta v prihodnjih dneh zaplula v Sredozemlje.
Za večerjo smo šli v eno malo boljšo restavracijo, kjer se nad vrati bohotijo neke Michelinove nalepke za 2018 in 2019. Sem se zelo bal pogledati na jedilnik (tam desno, kjer so cene), pa ni bilo nekih šokov. So pa bile jedi na povsem drugem nivoju, kot street food ali tapasi, kot običajno jeva v Španiji. Ko sem videl hladno mandljevo juho s česnom ali lička iberijskega pujsa v omaki iz jabolk in s črnimi trobentami, sem res pričakoval višje cene. Moja počasi pečena rebrca so bila brez kosti – samo meso, na debeli blazini jurčkov. Ko na koncu daš po 20 evrov na osebo s pijačo vred, si lahko vidno zadovoljen. V Ljubljani bi tole bilo vsaj dvakrat dražje.
In kam greva midva zdaj? Jutri nikamor, potem bomo pa videli. Trenutno se blizu Kanarskih otokov še smuka hurikan Lorenzo, in preden gremo za en teden na morje, bi se rad prepričal, kam jo bo mahnil. Baje je to najbolj vzhodni hurikan četrte kategorije, odkar beležijo. Začel se je pod Zelenortskimi otoki, šel relativno blizu Kanarskih otokov in sedaj gre na sever. Tukaj se njegov vpliv nič ne pozna, me pa ne mika tvegati, da bi Lorenzo spremenil smer in se srečal z nami. Če je že najbolj vzhoden, odkar merijo, se lahko tudi sicer obnaša malo drugače, kot smo vajeni.
Slik danes nimam, se izgovarjam na prehlad. Kako mi to prav pride. Se bom še navadil. Seveda za pivo s Kanadčani pa nisem bil nič prehlajen.
< Agua Amarga - La Linea | Rota–pasaža proti Kanarskim otokom > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 7. dan
Ravno včeraj sem hodil po palubi barke, ter opazoval drobno umazanijo, katero je veter nanesel na barko in se nabira po barki, največ po robovih in kotih. Razmišljal sem že, da bi barko opral s slano vodo, a sem zamahnil z roko, ter tako leno izrekel v mislih, saj jo bo dež. A kaj ko dežja že nekaj časa ni bilo, tistega pravega, tistega z nalivom. No pa sem ga očitno z mislijo ponoči priklical. Prišel je dež, tisti res pravi dež, katerega je najprej najavil severni veter. Tega je bilo kar za 23 vozlov, morje pa le rahlo nakodrano. Moj zelo dober znanilec vetra je vetrni generator. On je tisti, ki se oglasi, ko je vetra okoli 10 vozlov, nato pa, več ga je, bolj je glasen. Včasih tudi tako, da me zbudi, kot me je tokrat, včasih pa ga je tako težko poslušati, da ga enostavno ugasnem, blokiram. Po kakšni uri je močan dež prenehal, nato pa se je trudil z rahlim rosenjem še kakšno uro, ostal pa je še veter, a za polovico slabši.
Zjutraj veter spet malo okrepi svojo moč, spremeni smer in zdaj piha z juga, kar je meni veliko bolje. Manj valov, bolj sem zaščiten z obale in najraje imam, če imam krmo obrnjeno proti širnemu morju, kot pa proti kopnemu ali kakšnemu koralnemu grebenu. Čeprav je bil dokaj močan naliv, deževnica v spalnično kabino tokrat ni pritekla. Tako da zdaj vem, kje moje spalnično okno spušča. Zato sem se po zajtrku lotil najprej njega. Sonce je in ni še tako peklensko vroče, je pa zato precej vetrovno, a to me ne moti. Najprej odlepim ves sivi trak, ki sem ga nalepil okoli okna na stiku s steklom, ki naj bi bil le prva pomoč, da vidim, kje to spušča. Enkrat sem na enem jadralskem blogu prebral, ko je nekdo napisal: »Kar ne popraviš s sivim trakom v 15-tih minutah na morju, ne boš popravil niti v marini.« Nekako to tudi drži. Sivi trak je zakon in če je to še Gorilla, potem je uspeh zagotovljen. Okno očistim, potem z ličarskim trakom zaščitim in označim do kje bom lepil s silikonom, silikoniziram res na debelo, nato pa vse še s prstom popravim in naredim še za oko lepše. Odstranim ličarski trak in sem zadovoljen z delom. Zdaj pa počakam na naslednji dež v upanju, da ne bo več curljalo. Verjetno sem moral kar nekajkrat stopiti na okno, to pa se je s časom na določenem mestu odlepilo in zdaj tam spušča vodo. Torej, ne stopajte na palubna okna.
Kakšnih dobrih 800 metrov ali pa malo več je od mene oddaljen rt, ob njem pa lep dolg koralni greben. Ker že dolgo nisem snorkljal, se odločim, da grem malo v vodo. Pripravim podvodni fotoaparat, plavutke, masko, oblečem se v kratek 3 milimetre debel neopren, okoli pasu pa si dam pas, na katerem sta dve svinčeni uteži, težki po en kilogram. Seveda brez potapljaškega noža okoli desne noge ne grem nikamor. Ker imam v hladilniku vakumirana še dva kosa, že pečenega piščanca, se odločim, da podvodne puške ne bom vzel s sabo, tako ne bom lovil rib in metal drugo meso v morje.
Z dingijem se odpeljem do grebena, tam pa ga dobro sidram na globini dveh metrov. Glede na to, da piha, mi je malo žal, da nisem vzel večje, 6 kg težko sidro, tako pa sem vzel le kilogram in pol težkega mačka, katerega največkrat uporabljam, kadar se vežem s krmo na obalo. Mislim, da sem o tem že pisal, a vseeno. Potrebujemo 15 do 20 m, 10 mm debele vrvi in kilogram in pol težko sidro (maček). Tega z roko vržemo na obalo, potegnemo vrv da se sidro vkoplje ali nekje zagrabi, zavežemo vrv za bitvo in se kasneje vežemo iz barke na obalo z debelo vrvjo. Nič skakanja v vodo, plavanja, nič veslanja z dingijem do obale, nič stresa,…
Ker se bom potapljal v bližini, ne bo problem, za vsak slučaj pa spustim v vodo kar 10 metrov vrvi in če drugače ne, se bo pa vrv kje zataknila. V vodi je kar precej rib, nekaj tistih vsakdanjih, nekaj pa je tudi takšnih bolj eksotičnih, kot jaz temu rečem. Fotografiram jih, nekatere od blizu, nekaj od daleč. Na barki bom v programu posnetke približal, kakšnega pa tudi obdelal z raznimi pripomočki, da bodo posnetki videti lepši. V vodi ostanem kar dobro uro, saj me marsikaj zanima, čeprav moram priznati, da ko sem dvakrat srečal morsko kačo strupenjačo, mi ni bilo ravno vseeno. Vem, da ima mala usta, da zelo težko ugrizne človeka, vem, da jo potapljači celo v vodi primejo, kadar so dobro zaščiteni. A že sama misel, da je to najbolj strupena morska kača na svetu, pa me kljub vsemu prej naštetemu, ne pusti ravnodušnega. Ne vem od kod so se vzele želvice, katerih je bilo kar nekaj, a so te kar hitre plavalke, zato jih je težko ujeti v objektiv, čeprav plavajo v plitvini. Tukaj želve še nisem videl, zato so mi zdaj one bolj pomembne, kot pa ribe. Najlažje je fotografirati morsko zvezdo, ona stoji na miru in ne bo nikamor pobegnila. Še dobro da nisem vzel s sabo podvodne puške, kajti v tem času pod vodo nisem videl niti ene večje ribe, katera bi bila primerna za večerjo.
Pozno popoldan še vedno piha, tokrat še bolj kot prej (sunki do 28 vozlov), zato mi je ob topli kavi zelo prijetno v salonu, kjer iščem najboljše med posnetki, a teh sem naredil kar 174. No, veliko je slabih, ne čistih, vsaj 10% pa vem, da bo čudovitih. Na koncu res izberem 16 najlepših.
Zvečer se poigram z video posnetki, ki sem jih posnel na vetru, ter sestavim zase en video. Okoli 21. ure je vetra za 33 vozlov in vetrnica se sploh ne da več avtomatsko ustaviti. Tudi prikazovalnik polnjenja je na ničli, zato predvidevam, da je nekaj šlo k vragu. Bom jutri raziskal, saj je danes že temna noč. Okoli polnoči veter pade in postane spet prijetno na sidru.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 8. dan
Ob 4:10 uri je zapihalo kot že dolgo ne. Ker vetrnega generatorja sinoči nisem mogel ustaviti, sem ga pustil, da se je celo noč obračal. Ko si utrujen, zaspiš in ne slišiš več njegovega ropotanja. Ko je zapihalo 38 vozlov, pa je hudič na sidru vzel šalo, barka je nategovala verigo in vetrnica se je tresla skupaj z ogrodjem, kot da bi se želela rešiti in uiti iz pritrdilnega objema. Pa saj je že včeraj pri 33 vozlih spustila dušo in ne deluje več. A kot je veter prišel, tako je po slabe pol ure izginil.
Zjutraj grem do premca, pogledam vrv, katera drži sidrno verigo in tudi ta je malo obrabljena, saj precej trpi. Čeprav imam na tej vrvi dva gumi blažilca, se od poskakovanja barke na valovih varovalna gumi cev obrača, sname in potem pride na tem mestu, kjer se stikata vrv in aluminijast rob barke, do obrabe vrvi. Ko se vračam proti kokpitu pogledam tudi proti vetrnici in vidim, da je veter odtrgal in odpihnil zaščitno »kapo«, spredaj pred navoji. Dan je in drugače je kot ponoči, vetra je komaj za 15 vozlov, zato privežem list vetrnice, da ta ne ropota v prazno. Tudi pogled na državno zastavo mi prikaže žalosten prizor, saj je zastava vsa v franžah.
Danes ne bom šel na obalo, zato bom naredil nekaj vode, ki mi jo je sinoči zmanjkalo v krmnem rezervoarju. Postavim Rainmana v kokpit, vse zvežem in čez tri minute že voda lepo curlja v tank. Da pa ne bom gledal v zrak, se odločim, da pregledam jambor. Sicer piha nekje do 15 vozlov, včasih je tudi kak sunek vetra močnejši, a morje ni kaj dosti valovito. Opremim se z naramnim oprtačem, vzamem še varovalni pas, vzamem naramno torbo v katero dam nekaj orodja in manjši fotoaparat. Vem, da ne bom mogel priti do vseh zadev na križih jambora, zato vedno vzamem fotoaparat in zadevo približam z objektivom na fotoaparatu, tako mi se ni treba izpostavljati. Vidim pa čisto vse, res od blizu. Pa tudi kak selfi naredim in dobro fotko z višine. Na vrhu se sicer jambor odklanja v razdalji kakšnega slabega metra, a to ne naredi name prevelikega strahu. Zato na vrhu niti ne ostanem predolgo, le pregledam, če je vse v redu privijačeno, če vse drži , pregledam zgoraj vpete pripone in se začnem spuščati po stopnicah z jambora. Enostavno, hitro, brez stresa in brez obremenjevanja, kdo me bo potegnil na vrh. Stopnice so »cool«..
V tem času, ko sem bil na jamboru, se je naredilo kar nekaj vode, na koncu pa sem še napolnil dva dodatna kanistra z vodo, tako da imam zdaj še rezervo za zadnji tank. Seveda še napolnim plastenke za pitno vodo, teh imam za 25 litrov ter zaključim pri 230 litrih proizvedene vode v dobrih treh urah. Vsa čast tistemu, ki si je izmislil tega čarovnika. Pregledam še vpetost rešilnega splava, pregledam avtomatski hidro-ključavnici (katerima je žal rok uporabnosti že potekel), a saj imam med plovbo vedno žepni nožek v žepu, če bi se kje kaj zategnilo. Pravzaprav imam na barki pričvrščene kar tri »Mora« nože s Sandvik inox rezilom. To so plavajoči noži v nožnici, ki ga pričvrstite kjer koli na barki, ali pa ga imate v predalu. Jaz imam enega pričvrščenega v kokpitu, drugega na jamboru in tretjega v boxu, za sidrno verigo. Ti noži vam ne bodo rjaveli, cenovni razpon pa je od 7 do 30€, odvisno vse od velikosti in modela. Nekateri imajo na drugi strani rezila celo žagico, s katero lahko prerežemo kovinsko pletenico. Ko pride do problema, da se vrv zatakne, ali če kaj ne zmorem potegniti sam, lahko vzamem nož ki je pri roki, prerežem vrv in tako rešim nastalo situacijo. Poleg tega je v kokpitu dobrodošel pri ujetih ribah. Jaz sem te nože kupil cenovno ugodno za 9€/kos na razprodaji na Arubi, saj je bil ravno takrat 50% popust do odprodaje zalog. Seveda pa veljajo tudi drugi noži, ne samo te znamke, pa tudi plavati ni potrebno da znajo. Le namig sem vam ponudil in svojo izkušnjo.
Po napisanem blogu, ki ga pošljem vsak dan nepogrešljivemu Sebastjanu, grem v posteljo in zaključim še en oktobrski dan, zadnji. Jutri je 1. November, Dan mrtvih. Spomnil se bom pokopanega očeta, čeprav se ga spomnim večkrat, a še raje se spomnim vseh živih, kateri so mi blizu in jih imam rad.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 9. dan
Pa smo v novembru. Wow, kako hitro čas teče, še malo pa bo Novo leto. Sploh nimam občutka za zimo, ker je tukaj toplo. Vreme se počasi umirja, se stabilizira in prva serija jadralcev je danes odplula proti Novi Zelandiji, nekaj jih bo šlo v ponedeljek, pa v torek,… No v ponedeljek popoldan ali v torek zjutraj, bi rad odjadral tudi jaz. Sicer bo zdaj nekaj dni pomanjkanje vetra, sploh ker je vremensko okno zelo mirno na sredini poti do Nove Zelandije. Tega pa je kar 400 do 500 NM.
Dopoldne se ravno pripravljam da grem v vodo, kajti rad bi očistil vodno linijo in propeler od barke, ko pride do mene plovilo na katerem piše Bio Security. Na njemu so trije uradniki in eden mi pove, da opravljajo kontrolo dokumentov in če lahko pridejo na Indigo. Seveda lahko. Na barko prideta le dva, tretji ostane na svojem plovilu in ta dobiva podatke od uradnika, ki sedi za mojo mizo. Na njihovem plovilu imajo računalnik in tako pridejo hitro do podatkov, ki so jim potrebni. Vseeno pa želijo videti moj potni list, mojo že drugo, a veljavno vizo, vse druge dokumente od plovila in dokumente o prijavi na otočje Fidži. Vsega skupaj okoli 20 strani obrazcev. Po 15-tih minutah ugotovijo, da je vse v redu, zato napišejo poročilo, pod njim se še podpišem in že želijo oditi, ko jih presenetim s skromnimi darili, katerih so bili zelo veseli.
Kasneje sem videl, da so opravili preglede še na ostalih plovilih v zalivu in po dobri uri in pol so zapustili zaliv. Jaz sem takrat ravno končal čiščenje barke v vodi, ter opravil pregled vsega, kar je pod vodo. Za enkrat kaže, da je vse v redu in upam, da sem pripravljen za na plovbo.
Okoli druge ure popoldan pripluje v zaliv še moj kolega Norvežan, se sidra poleg mene in me povabi na kavo. Omenim mu, da bom v začetku naslednjega tedna zapustil Fidži. Ko mu povem, da sem gledal vremensko napoved za Novo Zelandijo, ki bo zdaj s slabim vetrom, mu povem za alternativo, da bi pa vseeno šel z dobrim pasatom do otočja Vanuatu in potem naprej do Nove Kaledonije. Ta mi ni nikoli dišala in ni bila nikoli na moji začrtani poti. A sem zadnje čase od drugih jadralcev slišal toliko lepega o njej, da sem začel brati o teh otokih, pregledovati zapiske, forume, pravila in še kaj. Morda pa se vreme popravi in grem od tam naprej za Novo Zelandijo ali pa jo celo potegnem za bližnjo Avstralijo do Sydneya. Hmmm, dočakati Novo leto pod mostom v Sydneyu, neposredno ob operni hiši, gledati največji ognjemet na svetu,… Zdaj mi tudi Avstralija diši. Kar naenkrat, čudno a ne? Norvežan mi omeni, da bi tudi on rad zapustil Fidži in bi morda šel isti dan na pot, kot grem jaz. Presenečen sem nad njim, ker tega prej ni nikoli omenil, poleg tega je šele vložil prošnjo za drugo vizo in jo je tudi plačal. Njemu so za ciklonsko sezono bolj dišali Maršalovi otoki. Nič ne rečem, le to, da se do nedelje pogovoriva. Povem mu, da na otokih Vanuatu ne bom ostal dolgo, ker me to otočje z malarijo preveč ne zanima in se ga bojim. Obiskal bi le otok Tanna in še delujoči vulkan Mt. Yasur. Hehehehe, zanimivo, tudi njega je to zdaj začelo zanimati. Malo se pohecam z njim in mu omenim, da bo zdaj Irec Bill žalosten, ker ga bova oba zapustila, on pa se vrne na Fidži šele čez dobra dva tedna.
Za jutri sva se dogovorila, da greva v mesto v nabavo hrane za teh nekaj dni celodnevnega jadranja. Do prvih otokov imam nekaj okoli 500 NM plovbe, to je okoli 4 dni in štiri noči jadranja. Morda nekaj ur več ali manj, odvisno od vetra, valov in seveda od oceanskega toka. Potem naprej pa še dobrih 350 NM do Noumee. Pravzaprav si moram nabaviti svežo hrano za vsaj 9 ali 10 dni, nekaj jo bom tako ali tako moral skriti, saj če me Bio Security na otoku Tanna dobi s svežo hrano, mi jo bodo vso odvzeli. Prav tako bo v Novi Kaledoniji, kjer so še bolj strikni. Francozi pač, ki jih ne maram. Imam pa rad njihov Carrefour supermarket. Spet bom več ur v njem.
Zvečer si na barki naredim večerjo, po večerji pa prelakiram z ladijskim lakom vse spodnje robove pohištva, ki sem jih zadnjič barval. Robovi so zaradi vlage, vode in seveda zaradi let izgubili barvo in sijaj, zato sem se odločil, da pohištvu le-tega povrnem nazaj. Čez noč se bo lak posušil in zjutraj bo videti vse veliko lepše.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 10. dan
Oblačno jutro in na sidrišču ni niti malo vetra. Menda ga po napovedi ne bo do 13:00 ure, zato je tudi morje v zalivu skoraj ravno kot olje, ko se polije po mizi.
Pokliče me Norvežan, da bi odšla prej v mesto in da bi popoldne rad zamenjal nekatere stvari na jamboru, a ker sva skupaj, bi bilo to idealno, da ga lahko potegnem gor. Ne vprašam kaj ima zopet za zamenjati, le prikimam, saj imam čas. Čeprav sem danes želel sam menjati Seldnov gibljivi del na boomu, ker je ta že obrabljen, zato ga bom pač jutri.
Kolega pride do moje barke z dingijem in nato se zapeljeva do Lautoke. Kakšnih 5 NM je do tja. Ker greva spet hitro po tem »olju« od morja, vzamem telefon in preko aplikacije izmerim s kakšno hitrostjo glisirava. Po aplikaciji sva dosegla maksimalno hitrost 47,1 km/h, kar je okoli 25 vozlov. Če primerjam, da večji gliserji glisirajo s takšno hitrostjo, potem sva midva s komaj 3,5 metra dolgim gumenjakom bolj letela po zraku, kot pa plula. Do mesta se sprehodiva, vmes se še ustaviva na sejmu, kjer prodajajo razno robo, a nič ne kupiva. Le »firbec« si napaseva. Kolega v mestu kupi nekaj stvari za barko, nato pa greva najprej do tržnice. Danes je na tržnici vse črno, toliko ljudi še nisem videl v teh prostorih, morda pa tudi zato, ker ob 9:30 uri še nikoli nisem bil tam. Vedno prihajam kasneje. Kupim nekaj zelenjave in sadja, potem pa greva še v trgovino. On napolni voziček, jaz le košaro, saj ne potrebujem veliko.
Ko prideva nazaj na barko, vse nakupljeno pospravim na svoje mesto, piščančje meso razdelim na štiri dele, enega za danes, tri pa vakumiram v tri pakete, katere bom imel za tri kovečerje (baje se tako temu reče po moderno, kosilo+večerja=kovečerja). Morda pa ko mi zmanjka mesa, na plovbi ujamem tudi kakšno ribo. Če pa ne, pa bo tudi kakšna zelenjavna jed dobra, saj imam razne zelenjave in podobnih stvari kar precej tudi v konzervah.
Potem grem na njegovo barko in pričneva z delom. Potegnem ga do tretjega križa, kjer zamenja notranjo pripono, ki mu je zacvetela. Vse pripone ima v rezervi in ko vidim njegove 14 mm debele zunanje pripone, ter 10 mm debele notranje pripone, se sprašujem, če bi mu sploh pokazal moje 8 in 7 mm debele pletenice. Uhhh, kot bi imel kitajsko barko, ne pa nemško. Ko končava z delom, spijeva kavo, nato pa grem jaz delat na svojo barko. Sicer nimam dovolj časa, da bi zamenjal nosilec med jamborjem in boomom, saj bo prej padla noč, imam pa čas, da vsaj preverim napetost mojih »otroških« pripon. Na pripono nastavim napravo za merjenje nateznosti in trdnosti pripon. Ker so se pripone malo raztegnile, sem moral vse skupaj malo zategniti, vmes tudi popustiti in spet zategniti na drugi strani, saj se mi je jambor malenkost usločil v levo stran. Do večera sem vse to dobro naravnal in zategnil, čeprav se nisem ravnal po Seldnovih navodilih, kjer tabela kaže, da bi morale biti moje zunanje pripone za moj jambor zategnjene vsaj za 15% več, kot sem jih jaz zategnil. Že zdaj so napete kot struna, zato se vprašam, če bo zdržalo vpenjanje? Ko vse končam, namažem še z oljem za šivalne stroje, ki ni kislinsko, zavarujem proti odvijanju tako da prelepim zaščitne sornike z lepilnim trakom, potem pa spustim še plastično cevno zaščito.
Ker se pri nas kar hitro stemni, temno je že ob 18:15 uri, končam z delom, vse pospravim, se stuširam in začnem pripravljati večerjo. Zvečer po večerji si pogledam še kakšno malenkost o otokih Vanuatu, preberem nekaj v pilotu za to plovno območje, nato pa bo spet čas za spanje.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 11. dan
Danes je spet oblačno vreme, sicer je na sidrišču nekaj vetra, a mislim da ga ni več kot za 10 vozlov. Ker sem se zbudil zelo zgodaj, sem že zgodaj pričel z delom, saj na sidrišču nikogar ne motim. Čeprav sem kasneje izvedel, da se je udarjanje s kladivom slišalo verjetno tudi v kakšno vas naprej od sidrišča.
Najprej sem se lotil menjave nosilca na boomu. Mislil sem, da bo to »šala mala« in bo vse skupaj zmetano narazen in skupaj v nekaj minutah. Dejansko je tako, ko nekaj računaš, se tudi ušteješ. Narazen je šlo zelo utečeno in po planu, saj sem popustil vse vrvi, tako da ni bilo nobene obremenitve, ki bi to držalo. Najprej ločim sornik, ki drži boom, nato pa izbijem dolgi sornik, ki drži trikotni nosilec na jamboru. Zamenjam ga za novega, namažem vse s Harken mastjo, ter nato sestavim prvi del. Tako dobro se je izšlo, kot pri mojem vnuku, kadar sestavlja lego kocke. Zdaj še sestavim vse skupaj z boomom, pa bo. No tu se je zataknilo, ker nisem videl, da odstopa tudi obrabljeni nosilec booma, tega pa nimam v rezervi. Le kdo ga ima? Ker je to narejeno iz zlitine gusa, ne smem vstaviti inox podložke, poleg tega sploh ne vem, če imam kakšno večjo podložko z luknjo 12 ali 13 mm. Malo si ogledujem vse skupaj, nato pa se odločim, da naredim podložko iz trdega teflona. Grem v kuhinjo, iz omare vzamem 5 mm debelo teflonsko desko za rezanje zelenjave in jo skrajšam za 4 cm. Potem odrežem kos 4×4 cm, z vrtalnim strojem in svedrom zavrtam v sredino luknjo 10 mm, nato pa malo povrtam, da sem dobil 13 mm veliko luknjo. Zdaj še z ene strani zbrusim za 1 mm, ker potrebujem 4 mm debelo podložko. Potem to vstavim in »paše kot ata na mamo«. Vse skupaj na novo privijačim, zavarujem in končal sem s tem delom.
Čeprav še ni minilo 24 ur od zategovanja pripon, grem še enkrat z merilcem na palubo in izmerim pripone. Malo se je očitno vse skupaj poleglo, raztegnilo, zato še vse enkrat nastavim, notranje pripone pa za 10% še bolj zategnem, tako kot piše v navodilih za Selden jambore. Ko vse uredim, pregledam še enkrat z dvižnico za boom, če je jambor na sredini. Nastavim na določeno točko, nato enako na drugi strani barke in jambor res lepo stoji na sredini. Tudi pogled od spodaj proti vrhu mi da vedeti, da je ta raven. Tako, zdaj sem to končal, zdaj grem pa reševati problem v notranjost barke, saj ko sem zategnil pripone in s tem jambor malo poglobil na palubi, je ta pritisnil v notranjost in zdaj se vrata pri jamboru (pri meni vrata od kopalnice in premčne spalnice) ne dajo lepo zapirati oz. odpirati. Najprej s konico noža začrtam, kje se vrata žulijo, nato jih odvijačim, snamem in jih odnesem v kokpit. Spet prižgem inverter, vzamem centrifugalno električno brusilko in zbrusim samo rob vrat, kjer se zatika. Vrata pobrišem, jih odnesem v barko, privijačim in tokrat se lepo zapira. Vzamem še majhen čopič, vse skupaj pobarvam z lakom, da se ne bi »les« napil vlage in jutri bo že vse suho.
Pospravim posodo in na tla mi pade steklen kozarec in se razbije. Tako ali tako sem hotel danes pomesti salon, zdaj ga pa res moram in to takoj. Poberem velike kose stekla, nato pometem po tleh in vse 2x krat pobrišem, da mi ne bi ostal kakšen košček stekla na tleh. Nič kolikokrat sem rekel, da potrebujem na barki manjši, a dovolj močan električni sesalnik, nekje do 1300W, katerega potrebujem pri vrtanju, rezanju, pa tudi pri razbitih kozarcih ali pa za sesanje preprog. Jaz sem na »ić« in potem je jasno, da tudi v barki ne morem brez preprog. Kot bi rekla moja stara mama: »Lepše je in bolj toplo«. Hahaha.
Spijem še pozno popoldansko kavo, s tremi piškotki, tokrat so boljši in vsebujejo koščke čokolade. Med kavo brskam po internetu in gledam vreme, vmes pa me kolega Norvežan vabi na večerjo. Včeraj je kupil velikeeeega piščanca in ga peče na žaru v ponvi. Sprašuje me, kakšen krompir bi jedel. Francoski krompirček bo kar v redu, a ne? Torej bo danes kar dobra večerja.
Najprej se stuširam, preoblečem, nato pa grem ob 18:30 uri z dingijem k njemu na barko, kjer povečerjava, spijeva vsak po eno pivo, malo debatirava. Ponudim se mu, da mu pomijem posodo, ampak to je samo »blef«, saj sem vedel, da bo rekel ne. Je pa lepo če se ponudiš, a ne? Zato se lepo zahvalim za vse, se vrnem nazaj na Indgo, saj je že čas, da se gre v posteljo.
Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 12. dan
Včeraj pri večerji se je kolega spomnil, da bi moral dati še dva sornika v vrh jambora. Prosil me je, če mu lahko pomagam pri delu, preden odplujem od tu, kajti jaz sem mu rekel, da se bom jutri prestavil na sidrišče pred Port Denarau. Obljubim mu, da pridem in dogovor je ob 9:00 uri.
Ob dogovorjeni 9:00 uri sem z dingijem prišel do njegove barke. Ker ga ni na krovu, potrkam po barki in možakar se javi iz spalnice. Vedel sem, da še spi. Ve pa tudi on, da se meni mudi, ker sem rekel, da bi se šel danes odjaviti iz Fidžija. OK, je kar je, bom pa to naredil popoldan, kolegu je pač treba pomagati. In tako on najprej spije dve veliki kavi, da pride k sebi, potem pa se po eni uri le spravi k delu. Jaz ga potegnem gor na vrh jambora in en sornik gre lepo v jambor kakor tudi škripec, drugi pa je malo zvit in ne gre in ne gre. Gledam na uro, pozno je že, ko mi pravi naj ga spustim dol. Zmenjeno, očitno mu je uspelo, spustim ga dol, a on drži sornik v roki. Prevrtati morava luknje za vijake in potem se bo morda dalo vijačiti. Bravo, zdaj vem, da danes ne grem nikamor. Ne delaj računa brez krčmarja! (star slovenski pregovor, ki vedno drži)
Zavrtava dve luknji, malo poravnava zgornji nosilec sornika, nato ga spet potegnem gor, čisto do vrha. Menja namreč škripec od genove, ki je v jamborju. Spet postavi kolešček v jambor, ga drži s prstom, z drugo roko vstavlja sornik in …. Sliši se glasna kletvica. Kolešček mu je padel v jambor. Bravo, zdaj bo pa veselica. Kam je kolešček šel, nimam pojma, ampak ga ni. Zdaj ga spustim dol, rezerve ni več. Vzame starega, ki je najmanj obrabljen in gre spet gor. Tokrat sem mu jaz okoli koleščka navil bakreno žico, ki jo bo lepo držal in dvigoval kolešček, dokler sornik ne pade v luknjo. Kot jaz rad rečem, vse se uredi v sekundi dvajset, če se lepo spraviš k delu. In ko pride dol, jih poslušam malo v angleščini malo v norveščini, zakaj mu tega z bakreno žico nisem prej povedal. Tiho sem, saj ne vem, kako je gor, koliko prostora ima in kako lahko to montira.
No zdaj je ura že dve popoldan, dve uri imam časa da se odsidram in priplujem do novega sidrišča, pol ure da pridem z dingijem do pisarne. In če bi šlo vse po planu, ugotovim, da sem za danes točno 10 minut prepozen. Torej, Jasmin ostani tukaj na sidrišču, spij pivce za živce in se ne jezi! Če sem od junija tukaj na Fidžiju, je vseeno če sem še en dan več. Vremenska karta kaže ves čas v redu vreme, torej 16 do 20 vozlov vetra in do 2,7 m valov. In če rečemo, da bo zunaj v reali do 25 vozlov vetra v krmo in malo čez 3 metre 7 in 8 sekundnih valov v bok, to bo super. Malo me bo pozibavalo, šlo bo pa lepo z metuljčkom. Na genovo nastavim tangun, glavno jadro pa pod kotom zvežem, da se ne premika.
Na barki namesto pivca spijem vodo, si skuham kitajsko instant juho, potem pa si dam polnit oba satelitska telefona Iridium in Inmarsat, tablico kjer imam rezervno navigacijo, telefon s povezavo za Iridium, in še svoj laptop. Kablov je polna miza. Ker sem že tretji dan v oblačnem vremenu, prižgem motor za eno uro in pol, torej vsaj za čas polnjenja.
Pripravim si odjavne dokumente, obrazce, katere sem že izpolnil, pregledam in potem dopolnim še Grab Bag (vodotesna torba v kateri imam nekaj zdravil ostale dokumente, en telefon za rezervo in v katerega bom dal še en satelitski telefon, dve majice in ene hlače). V drugo enako torbo dam 5 litrov vode v njej imam cca 20 manjših konzerv hrane in tri paketa krekerjev. Pripravim vse k vratom, naj me čaka in nikoli dočaka, ker si ne želim, da bi to kdaj potreboval. Ampak, naj bo pripravljeno. Preverim še Epirb, letos mu poteče naročnina in tudi baterijo bo potrebno zamenjat, ki menda drži samo 5 let. Tudi bombice za samonapihljivi rešilni jopič bi moral menjati, pa bombico s plinom v rešilnem splavu tudi. Ufff….
Zvečer vse pospravim, si naredim večerjo ter pogledam še en film.
< Saweni Bay 1. del | Port Denaru > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Agua Amarga–Almerimar, 93. dan
Noč na sidru je bila za silo.
Meni se je zdelo OK, Lili pravi, da je slabo spala zaradi guncanja. Seveda malo gunca, če pa je vse do Afrike odprto.
Jutro je sivo, sonca ni. Vetra je v začetku premalo za jadranje, kasneje naraste na dobrih 10 vozlov v krmo in lahko za nekaj časa ugasnemo motor. Oblaki so črni, plujemo v dež.
Ampak dežja je ravno toliko, da razmoči rdečkast pesek, ki se je usedel na barko. Boljši opis kot pesek bi bil prah, saj je ta pesek droben kot moka.
Prej je bila paluba rahlo rdečkasta, zdaj je rdeče belo flekasta. Bomo že oprali ob priložnosti.
Deževni oblak je okrepil in malo obrnil veter, tako da je plovba povsem spodobna. Voziva samo na genovo. Veter je preveč v krmo, da bi lahko jadrali na glavno jadro in genovo. Nekaj časa voziva metuljčka (genova na levo, solent na desno).
Valovi se počasi krepijo, veter pa popušča. Kmalu se genova na vsakem valu napenja, vmes pa se podira. Čas je, da pospravimo jadra in prižgemo motor. Te kombinacije se čez dan še nekajkrat ponovijo, le da dežja ni več in sije sonce.
Na vodi je vse polno naplavin. Vidi se, da so nevihte sprale precej robe v morje. Palice vseh velikosti in oblik, celi otočki trave in grmičevja, pa tudi plastika in podobno.
Mojo idejo o sidranju pred marino admiralica gladko zavrne in prostora za pogajanje tukaj ni. Na vodi je počasen swell, na njem pa manjši valovi vetra. Vmes občasno pride še neko tretje valovanje. Glede na to, kako se ti trije med sabo ujamejo, je lahko barka nekaj časa precej stabilna, potem pa se dobro zagunca. Torej spet marina.
Marino v Almerimarju že poznava. Žal je septembra tukaj še visoka sezona, čez dva tedna bo marina na pol zastonj, sedaj pa kar zaračunajo. Tolažim se s tem, da je to vseeno le tretjina cene marin na Hrvaškem.
Večerni sprehod dobro dene. Locirala sva čendlerijo (navtično trgovino) in velik supermarket. Plan za jutri je torej nakupovanje.
Španska zelenjava, ki jo sicer kupujemo v slovenskih trgovinah, raste takoj za marino in je tukaj cenejša, predvsem pa je izbira odlična.
Obali se tukaj reče Costa del Sol (sončna obala) s 300 sončnih dni na leto. Takoj za obalo se začnejo obsežni rastlinjaki. Kamor seže oko je vse pokrito s plastiko in tam delavci, v glavnem ilegalni priseljenci iz Afrike, v napol suženjskih razmerah za malo denarja pridelujejo zelenjavo. To potem kupujemo po vsej Evropi.
Danes prepluto: 50 NM, skupaj 2386. Motor ima 5633 ur (6 novih).
Almerimar, 94. dan
Dan v marini zame ni jadranje, a še vedno je to boljše kot biti v službi.
Šla sva v čendlerijo (navtično trgovino) in feraterijo (železnino) in kupila nekaj malenkosti, ki jih rabiva.
V čendleriji imajo tudi servis za Raymarine in povejo, da imajo tiskano vezje, ki ga čakava, oni celo na zalogi, a ni nujno, da je krivo tiskano vezje.
Skočiva do barke, grem na jambor in z vrha jambora odmontiram vetrni instrument ter ga nesem na servis.
Tam ga priključijo na diagnostiko in ugotovijo da:
- je tiskano vezje OK,
- so magneti in drugo v glavi vetrnice OK,
- je napaka verjetno v žičkah, ki gredo iz instrumenta do jambora.
Verjetno je notri prišla voda in so žice korodirale.
Popravilo bi bilo tukaj predrago, zato se zmenim za zamenjavo instrumenta.
Na barki pa ugotovim, da je paket, ki ga čakam iz Ljubljane (v katerem je rezervno tiskano vezje in rezervne žičke), medtem prispel v Cartageno.
Hja, ampak Cartagena je 200 km daleč. Tudi, če bi hotel tja, danes ne morem (avtobusov ni več, na rent-a-car pa lahko avto dobim šele jutri popoldan).
Tako se odločiva, da vseeno počakava, da jutri dostavijo rezervni instrument.
Ko bova nekako prišla do najinega paketa iz Ljubljane, bova pa popravila obstoječ instrument.
Bova potem pač imela dva, če se slučajno eden spet pokvari, ali če ga skljuvajo vrane. Ne vem, kaj imajo vrane proti vetrnim instrumentom, ampak nama so mehansko puščico dodobra skljuvale.
Ostanek dneva mine ob manjših popravilih, pranju perila in druženju s prijatelji.
Jutri pa, če bo vse v redu z dostavo vetrnega instrumenta, naprej proti zahodu.
Danes nismo pluli.
Almerimar – smer Gibraltar, 96. dan
Zjutraj, ko je na barki še rosa in je paluba tako ali tako razmočena, operem barko od zunaj. Na barki je namreč polno drobnega rdečkastega peska. Dotočim še vodo v rezervoar, ker če je voda v ceni veza, pa res moram napolniti do roba, a ne?
Potem grem plačat marino – po vodi čisto blizu, po cesti je daleč. Od tam pa v čendlerijo po vetrni instrument.
Jasno, da je čendlerija čiiiisto na drugem koncu. Lili gre medtem v trgovino.
Novi instrument montiram na vrh jambora. Lep razgled je od tam, škoda, da nisem vzel fotkiča s seboj.
Potem pa na pot. Ura je že poldan. Ja, te stvari se vlečejo in instrument smo kar dolgo čakali.
Tako sva že pozna, da ne bova prišla do predvidenega sidrišča do noči. Prej ni nobenega sidrišča.
Plan B: Bova pač potegnila nočno. Jutri bova videla, kako nama gre, verjetno bova šla kar v enem skoku do Gibraltarja.
Vmes malo delava kroge (umerjanje novega instrumenta), nekaj se da jadrat, v glavnem pa motorirava ali motorsailava, saj je vetra premalo. Na žalost imava tudi dober vozel toka v nos. V Sredozemlje po navadi teče tok iz Atlantika, ker je tukaj izhlapevanje večje, kot pa prispevajo vode reke, ki se izlivajo v Sredozemlje. Tok je tukaj, kjer je morje še široko kakih 70 NM, zmeren. Bližje Gibraltarja pa je že treba gledati plimne tabele, in na podlagi plime in oseke izbirati pravo pot. Če to ignoriraš, je možno, da imaš srečo, lahko pa imaš nekaj vozlov toka v nos.
V vodi je polno naplavin. Upam, da ne dobiva kake plastike v vijak ali v zajem hladilne vode za motor ali hladilnik.
Zdajle sva blizu rta Cabo Sacratif (blizu Motrila). Lovimo nekaj GSM signala. Ne vem, ali bodo šle slike gor, bomo videli.
Tune se mečejo iz vode, ko lovijo, a mi jih žal ni uspelo slikati. Tudi delfinov ne, ki sva jih videla prej.
Več pa jutri, ko bomo spet blizu civilizacije.
Danes nismo pluli.
Almerimar – La Linea, 97. dan
Včasih bi rekel, da je bila tale pasaža slaba, saj ni bilo dovolj vetra.
Po vseh premočnih vetrovih v zadnjem času, pa se sploh nisva preveč sekirala, ker je večino časa pel motor.
Morda imajo kar prav tisti, ki pravijo, da je Sredozemlje tisto morje, kjer piha premalo ali pa preveč.
Včeraj, čez noč in danes je pač pihalo premalo.
Na 16. kanalu so Španci v rednih presledkih obveščali o čolnu, na katerem je neznano število oseb, in ki pluje, ali ki ga nosi od Maroka proti španski obali. Naj imamo oči na pecljih in naj jim sporočimo, če kaj vidimo, pravijo. To novico so objavljali preko nujnega sporočila pan-pan. To pomeni, da je vsakič naša VHF-postaja sprožila zelo glasen alarm. Postaja je spodaj v salonu. Kdor je vozil, je moral dol in pritisniti gumb za potrditev in s tem utišati piskanje. Zadeva mi je šla čez nekaj ur že tako na živce, da sem pač ugasnil VHF-postajo. Ne vem, zakaj ne morejo takega rutinskega obvestila (ki je že tri dni povsem enako) sporočati z navadno objavo.
Ponoči je bila plovba mirna in skoraj dolgočasna. Le nekaj ur je bilo mogoče jadrati. Je pa zanimivo, da se je ladijski promet že kar zgostil. Ne le velike ladje, ki vozijo skozi Gibraltar. Dosti je tudi lokalnega prometa. Imela sva nekaj srečanj z jadrnicami in gliserji. Dve jadrnici celo na manj kot 100 m, kar je za ponoči za odprto morje zelo blizu.
Kar je zanimivo pri tej plovbi, je tok, ki se zelo spreminja. Na iste obrate je hitrost včasih 7, včasih pa dobre 4 vozle. Če pa je tok delno z boka, je treba smer plovbe spremeniti za 10 ali 20 stopinj, da ohranjaš pravo smer plovbe.
Pozna se tudi, da smo precej bolj na zahodu, saj se je zdanilo šele proti osmi uri zjutraj. Imamo pa še vedno isti časovni pas kot Ljubljana.
Pred Gibraltarjem so nas prišli pozdravit vsi delfini, ki smo jih prej videvali zelo redko. Vsakih nekaj minut je priplavala kakšna jata. Tudi tune, ki so lovile in skakale iz vode, smo videli. Pa seveda ogromno nesnage – v glavnem lesa in trstičja.
Kot se za angleški teritorij spodobi, je bila skala v megli, deževalo pa danes ni.
Je pa cel dan kar visoka vlaga.
V marini v La Linei smo se dobili s posadko STABO za pet minut. Hja, ni bilo ravno pet minut. Pa še dosti se imamo za pomeniti. Tudi Dream time je tu. Z njimi se dobimo jutri.
Joj, skoraj bi pozabil: Ker je bila plovba tako mirna, sem izkoristil priložnost in zlezel v "podzemlje" Herona in (za zdaj provizorično) povezal dva instrumenta: Chart plotter in AIS. Še malo sprehajanja po nastavitvah obeh naprav in HURA.
Sedaj na chart ploterju vidimo barke, ki oddajajo AIS-signal. Ni treba več dol v salon, da vidiš, kdo te »napada«.
S tem projektom sem odlašal v nedogled, ker pač ni bil nikoli na vrhu spiska, čeprav bi to lahko naredil že pred leti.
Danes pa malo prej spat, da nadoknadimo prepluto noč.
Od izplutja v Almerimarju včeraj opoldan do pristanka pri Gibraltarju v La Linei danes ob 14:00 (se pravi v zadnjih 26 urah) smo prepluli 133 milj, motorirali kar 23 ur. Od starta smo prepluli 2519 NM, motornih ur je 5656.
La Linea, 98. dan
Danes je za naju poseben dan. 21. septembra sva si namreč pred mnogo leti rekla ja.
Dan se je začel kaotično. Hotel sem na WC, a nisem našel kartice, ki odpira vrata. Vse sva preiskala, a kartice ni in ni bilo. To se meni po navadi ne dogaja. Ne izgubljam ključev in podobnega ...
Kličem na recepcijo, kjer mi povejo, da so mi kartico izdali in da sem jo očitno nekje izgubil. Tam je niso našli. Grem pač po novo. Po vodi je recepcija čisto blizu, po kopnem pa je pot okrog cele marine kar dolga. Dajo mi novo kartico, samo še čakam, da mi zaračunajo 10 evrov za izgubljeno, ko gospodična ugotovi, da stare kartice ne more stornirati, ker je ni v sistemu. Očitno je (druga) gospodična včeraj sicer vzela kavcijo, a mi je nekako pozabila dati kartico. Jaz pa po celonočni pasaži tudi nisem opazil, da je ni. No, glavno, da sedaj kartico imamo in lahko hodimo po marini.
Dopoldan greva na sprehod po La Linei.
V vodniku piše, da je mesto precej razštelano in imajo prav. Mesto nima neke duše. Ni starega mestnega jedra, ni neke zgodovine. Vse je videti kot nekaj na hitro na kup zmetanih spalnih naselij.
Trgovina, v katero sva zavila po kruh in nekaj malenkosti, me je spomnila na stare socialistične čase pred tridesetimi leti. Prodajalcev je bilo v trgovini več kot kupcev, a kljub temu je bila storitev slaba. Vsi prodajalci so se zbrali namreč na zelenjavnem oddelku (in s tem praktično preprečili kupcem, da bi kupovali zelenjavo) in vneto debatirali. Spominjalo me je na socialistične samoupravne sestanke kolektiva. Čakali smo na kruh, čakali smo, da odklenejo omaro z vini (to, da je ves alkohol pod ključem, tudi kaže to, v kakšnem stanju je La Linea), čakali smo na blagajni, čeprav smo bili skoraj edini, a je blagajničarka pozabila kodo za odklepanje aplikacije in so ji prišli trije na pomoč.
No, občasno je treba to spet videti, da se zavemo, kako dobra je storitev povsod drugod. Proti večeru smo se dobili z Američani, potem pa sva si pripravila slovesno večerjo.
Glede na videno v mestu raje nisva tvegala z večerjo kje zunaj. Na Heronu se vedno dobro jé. Spomnil sem se barke Mala, ker danes bi si pa celo jaz vzel čas in bi zakuril pravi žar na pravo lesno oglje. Tak krasen kos dobro uležane govedine bi si to zaslužil. No, tudi na plinu pečeno meso je bilo izvrstno. Poplaknjeno s požirkom španskega vina, ki je bilo povsem spodobno, kar pri Špancih ni vedno slučaj.
Slikal danes nisem, ker kaj pametnega tule tako ali tako ni. Bom dal jutri kakšno slikico z Gibraltarja (mogoče).
La Linea, 99. dan
Današnji izlet v Gibraltar se je začel v oblačnem vremenu, vmes je celo majčkeno rosilo in sva celo vedrila na barki Stabo. Šla sva peš. V Gibraltarju sva bila že dvakrat, a sva obakrat bila z barko nastanjena v marini. Tokrat pa smo vezani v Španiji.
Sprehod do meje in čez mejo je zanimiv (za prvič), najbolj razburljivo pa je, ko prečkaš vzletno pristajalno stezo. Če pristaja ali vzleta letalo, prižgejo rdečo luč in avti ter pešci počakajo, da letalo švigne mimo. Nam ni bilo treba čakati.
Gibraltar je tako angleški, kot je na jugu Španije lahko. Angleško obarvani avtobusi, stara rdeča telefonska govorilnica, koši, korita rož in ograje so enaki kot v Londonu, bobiji imajo podobne uniforme kot na otoku. Hiše imajo imena, valuta je britanski funt.
Ampak: vozijo pa po desni in večina ljudi, s katerimi pride turist v stik, bolje govori špansko kot angleško. Jasno, saj so Španci, ki se vsak dan vozijo na delo v Gibraltar.
Ponudba v gostinskih lokalih je mešanica različnih kultur, v trgovinah pa je odvisno od tega, v katero verigo sodi trgovina.
Ko sva prišla v Morrison, je bilo v glavnem vse angleško.
Takrat sem bil že pošteno lačen in v trgovini imajo menzo. Na jedilniku pa dosti pravih angleških jedi. Vem, da bi moral poslušati admiralico, ki je rekla, naj greva kam drugam, ampak lakota je bila pri obeh huda in sva naročila kar tam. No, ja, ponovili ne bomo. Saj se je dalo pojesti, ampak ni bilo na nivoju. Edino angleško točeno pivo je bilo dobro. No, pa čaj tudi, ampak kaj lahko zamočiš, ko daješ vrečko v vročo vodo.
Vseeno pa je bilo to bolje, kot iti lačen v trgovino, če moraš potem vse nakupljeno nositi dobre tri kilometre daleč.
Kupila sva nekaj »nujnih« angleških stvari, brez katerih Lili ne zna živeti (Custard, lemon curd, Bushmills, Ginger kukije ...).
Sprehod je bil lep, a ko sva stopila nazaj na Herona, sva bila super vesela. Zvečer pa na kratko na en klepet k prijateljem, zato raje napišem dnevnik že zdaj.
La Linea – iz marine v zaliv, 100. dan
Tisto »zvečer pa na klepet k prijateljem« se je seveda zavleklo. Na Stabo imajo eno dobro hišno vino in so nabavili zaloge. Hja, danes ga nimajo več.
Dopoldan greva na potep po La Linei in v Mercadono po nekaj stvari (med drugim po nekaj tistega vina, ki se ga pije na Stabo). Na poti tja opaziva lokalček, kjer domačini jedo churros in papitas.
To je značilna jed teh krajev in seveda je treba pokusiti.
To je neko testo (voda, sladkor, sol, olje, moka), ki ga stiskajo skozi vrečko za okraševanje in ocvrejo v olju.
Ocvrtki so kot dolge klobase in to se potem namaka v vročo čokolado.
Stvar je bila (vsaj v tem lokalu) zelo, zelo mastna.
Po taki malici naju je resno minila želja po mastni ali sladki hrani – vsaj za cel dan.
Plan za popoldan je bil spet izlet v Gibraltar. Malo pogledat čendlerije in spit kako dobro pivo. A po tisti malici se nama ni dalo nikamor. Zato sva plačala marino in se premaknila ven na sidro. Vreme se je stabiliziralo, oboji prijatelji pa so nekam šli (eni na dvodnevni izlet s trajektom v Afriko, drugi pa so odpluli naprej). Ni več razloga, da visiva v marini. Meni je življenje na sidru stokrat lepše kot pa v marini.
Ideja je bila, da se malo skopava v morju. A veter je pihal ravno dovolj, da človek ni imel prav nobene želje, da bi se zmočil. Proti večeru sva celo oblekla dolge rokave (Lili flis in dolge hlače). Če bo šlo tako naprej, bomo potrebovali še čevlje in nogavice.
Ko sem Američana pred dnevi vprašal, ali imajo na barki gretje, je rekel, da seveda ne. Če bi potrebovali gretje, to pomeni, da so na napačni geografski širini. On kruza že dolga leta in bo že vedel, kaj je prav.
Jutri pa tankat v Gibraltar – duty free – in premik malo naprej.
Plovba skozi ožino zahteva nekaj planiranja – proučitev plime in oseke. Če greš po napačni poti ali v napačnem času, imaš v nos 3 in več vozlov toka, če pa še malo piha, je toka lahko 6 vozlov. Tako vsaj piše v pilotu. Žal je najboljši čas za prehod jutri dokaj pozno v dnevu, tako da se bova morala kar potruditi, da prideva še podnevi do naslednjega postanka.
Zdaj vstopamo v Atlantik in tu je plovba precej drugačna. Plima in oseka krojita čase vplutja in izplutja v marsikatero luko. Če zamudiš, moraš čakati dolge ure, da lahko spet navigiraš preko vhoda.
< Cartagena - Agua Amarga | Plovba od La Linea do Rota > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Saweni Bay, 1. dan
Sinoči sem šel spat že ob 22:30 uri in še sreča da sem šel, kajti dve uri kasneje je zaropotal veter. Pravzaprav se je najprej oglasila vetrnica, ki je obračala svoje tri elise, kot bi želela, da se krma dvigne v zrak. Vedno bolj in bolj je začelo valovati, čez pol ure, pa je bilo že skoraj nevzdržno. Valovi so bili večji od enega metra, barko pa je zategovalo na verigi, da sem imel občutek, kot da premec pada in se potem dviga za dva metra. Noro! Mislil sem, da je vetra vsaj za 35 vozlov, pa ga je bilo komaj za 21 vozlov. Kaj je to? Barka na 21 vozlov vetra na sidrišču še ni nikoli zacvilila, škripala,… tukaj danes ponoči, pa je vse to in še več. Na trenutek sem mislil, da bo iztrgalo desno premčno bitev, na kateri imam zaradi svoje »lenobe«, zataknjena kar oba dela vrvi, ki držita verigo, da sidrni vitel ne trpi. Namesto da bi ju razdelil na obe prednji bitvi, sem dal vse na eno, kajti vreme za naslednje dni ne prinaša obilice vetra v tem delu kopnega. Pa sem se uštel. Še sreča, da imata obe vrvi gumijaste amortizerje, da je vse bilo lažje in bolje.
Po Windiju je bila napoved zelo mila, nekje okoli 8 vozlov JV vetra, kar je zanemarljivo. AccuWeather aplikacija mi je po urah kazala največ 28 km/h (cca 15 vozlov) JV vetra in še to naj bi bili samo sunki tako močni. Instrument na barki mi kaže 21 vozlov JV vetra, valov pa je kot bi bilo 50 vozlov vetra. Edino kar je držalo je smer vetra in to je res povsod enako. Že nič kolikokrat sem rekel, da ne bom več sidral pred marino Vuda. Zakaj ne? Zato ker moram tam sidrati vsaj 300 ali več metrov od obale, kajti tam se nahaja širok greben ob obali, ki ob oseki pokaže skoraj ves svoj hrbet. Celo sidrišče pa je razen na SV odprto z vseh strani in valovi imajo možnost nabirati moč in velikost, preden pridejo do barke. Dve uri sem bedel, nato pa sem ugasnil vetrni generator in vsaj psihološko je bilo bolje za mojo glavo in telo. Za dve uri sem zaspal in ob svitu dvignil sidro, katerega res ni bilo lahko izvleči iz mulja, kajti nagajal mi je veter, smer vala in še dobro zakopano sidro. Ko sem ga dvignil, sem zaplul v dobrih 5 NM oddaljen Saweni zaliv. Tu pa kot da je drugi svet, drugi kontinent, drugo morje. Bonaca, vetra ni čutiti in barka je za moje trenutne pojme skoraj preveč mirna. Ne, čisto, čisto na miru je. Norvežan se je odločil, da gre v marino, kajti tudi njegova 17 metrov in 25 ton težka barka je poskakovala to noč.
Hotel sem malo še zatisniti oči, pa ni šlo. Zato sem spil kavo, zajtrkoval in nekaj prebral. Ker mi je bilo dolgčas, sem odprl skladišče, kjer imam spravljene akumulatorje in vse tri odklopil, ter jim izmeril napetost. Vsi trije so v redu, zato sem samo kontakte očistil, namazal in privijačil kabelske vodnike nazaj na njihovo mesto. Privijačil sem tudi kljuki, kateri sem včeraj kupil v mestu, ter zamenjal še dve gumici na vratih.
Po popoldanski kavi sem brskal po internetu in raziskoval alternativne možnosti svojega nadaljnjega jadranja, nato pa sem še naredil večerjo. Ravno v tem času je veter malo ojačal in malo kasneje se je že ulil dež. Trajal je kakšne pol ure, nato pa se je vse umirilo. Tukaj je res zaščiteno, zato je tudi vse drugače in bivanje na barki postane lažje.
Na sidrišču bom danes mirno spal, vsaj to vem.
Saweni Bay, 2. dan
Prebudil sem se ob svitu, ki je bil tako lep, da sem ga moral fotografirati (foto zgoraj). Meni so že od nekdaj sončni vzhodi lepši od sončnih zahodov, kateri so po navadi navaden kič. Enostavno se ob pogledu na tako lep prizor sprostim in dan se mi začne lepše ter bolje. Če je bila včerajšnja noč zame pestra in še danes zaradi valov s tako majhnim vetrom dokaj nerazumljiva, je bila ta, ki se je pravkar končala, zelo prijetna. Sploh ne vem, če se je barka na sidrišču premaknila. Stoji v vodi, kot bi bila zalepljena z lepilom, čeprav po vrhovih palm vidim, da nekaj malega vetra je, a ne pri nas v zalivu. Ko sem včeraj priplul v zaliv, sta bili tukaj sidrani dve barki, popoldne in zvečer sta prišli še dve, tako da nas je zdaj pet, čeprav nas bi lahko bilo tudi petdeset, toliko prostora je tukaj.
Sinoči me je kolega Gaute poklical in prosil, če bi lahko prišel v Vuda marino, kjer ima nekaj dela in rabi pomoč. V marini nikogar več ne pozna, zato se je pač obrnil name. Daleč sem, z dingijem nikakor ne gre, s taksijem bo predrago, torej mi ostane le peš. OK, obljubim mu, da pridem. Pa saj jaz sem takšen, da rad vedno drugim pomagam, jim kaj naredim, postorim, ko pa pomoč sam potrebujem, takrat po navadi ljudje nimajo časa. Ampak res obvladam, kličem vedno takrat, ko imajo ljudje obveznosti in to se mi dogaja že skoraj 40 let.
Zato zjutraj po kavi in zajtrku zaplujem z dingijem do obale in ker je oseka, pustim le-tega privezanega na bojo od nekega lokalca. Vem, da ne bo nič narobe, poleg tega pa je tako močna oseka, da on svojega čolna ne spravi v tako nizko vodo. Pot poznam do marine, zato jo mahnem kar korajžno in bolj ko ne hitro. Tako sem 7,78 km (meril sem si pot z aplikacijo sport tracker) prehodil v eni uri in 18-tih minutah. Mislil sem, da sem za to pot porabil vsaj 2000 kalorij, zato sem bil kar razočaran, ko mi je pokazalo rezultat štirih napolitank (411 kalorij). Tako sem spoznal, da se ne splača hoditi, razen če nisi res primoran. ☺ Dan je oblačen in ravno pravšnji za tako dolg sprehod. Pridem na barko, zbudim kolega, ki še spi, nato skupaj spijeva kavo in se lotiva dela. Na vrh jamborja bo treba iti in popraviti dva škripca ali pa jih zamenjati, ter zamenjati dve 14 mm debeli vrvi, zamenjati eno 16 mm vrv in na koncu še natakniti oz. privijačiti merilec vetra. Pa sva šla do jamborja, on po jamborju gor, jaz sem ga od spodaj spuščal in dvigoval. Ni lahko plezati na 22 m visok jambor s tremi križi. No tudi moja odgovornost je bila precejšnja, a ne? Dvigniti, varovati, spuščati in spet varovati,… Kar 4 krat je šel možakar gor in dol, enkrat je ostal na vrhu kar dve uri skupaj, kajti nekaj se ni dalo odvijačiti in potem to ni kot doma, da lahko malo na sedežni počakaš in rečeš, da boš to naredil kasneje.
Ko sva vse končala, sva opravila še nekaj dela na tleh, potem pa sem spil kavo in pivo, ter jo mahnil nazaj na barko. Tokrat si razdalje nisem meril, saj sem vedel koliko moram prehoditi. Pa še tiste kalorije so me malo razočarale. Po moje se je ta aplikacija precej zmotila. Oblačno vreme se je spremenilo v deževno in kakšnih 10 minut me je prav lepo pralo in kot da je zakleto, v bližini ni bilo nobene strehe, kjer bi lahko vedril. Ker imam vodotesni nahrbtnik, sem to z lahkoto sprejel, le mobilnik sem dal v torbo in se sprehodil po dežju, kot da se sprehajam po soncu. (očitno Fiji že pušča posledice v glavi ☺ ) Pridem do obale in gledam dingi, moj je seveda, še vedno privezan, samo 50 metrov je zdaj dlje kot je bil prej. Plima je in to res velika. Ne ostane mi drugega, da se slečem ter grem v vodo, ter zaplavam do dingija. Na barki sem pogledal karto plimovanja in ugotovil, da je bila danes plima za 1.78 metra višja od oseke. Torej 1,78 metra na 70 cm podlage,… pomeni plavanje.
Ko sem priplul na barko, sem se najprej stuširal, saj ta obalna voda ni lepa in ne čista. Mivka se meša z vodo, na površini plavajo listi, ter druge stvari, pretežno iz dreves. Nato sem moral še splakniti oblačila, ter jih obesiti da se sušijo.
Zvečer si naredim dobro večerjo, napišem še ta blog in ker sem malo utrujen, bom danes zagotovo šel kakšno uro prej spati. Pravkar pa je začelo grmeti, se bliskati, kar za te kraje ni ravno redek pojav, ter čez nekaj minut je že padal dež. Vetra ni, barka pa je spet kot zalepljena na površini morja. Obožujem Saweni Bay…
Saweni Bay, 3. dan
Mirna noč na sidru je za mano, kako pa naj bi bilo tukaj drugače. Dopoldne pometem po tleh cele barke, potem še tla pobrišem z vlažno krpo. Prahu ni, je pa nekaj malega sive plesni od vlage. Tudi to pobrišem zamenjam si še brisačo, posteljnino sem prejšnji teden menjal, torej nimam kakšnih potreb po nadaljnjem sobotnem čiščenju. Zato pa grem v vodo, da pogledam kakšna je barka v vodi. Temperatura vode je skoraj 29 stopinj, na dobrih sedmih metrih pa je vidljivost zelo slaba. Skočim v vodo in ja, nekaj školjk se je spet nabralo, pa tudi rob na vodni liniji je rahlo umazan. Vse lepo očistim, pregledam še enkrat saildrive in propeler in zdaj vem, da je z njim vse v redu. Očitno so te fidžijske školjke in druga golazen, ki se nabira na trup barke, zelo trdoživa, da je še dodatni bakreni prah v antifaulingu ne ustavi.
Začelo je pihati in zdaj piha vzhodnik z močjo 19 vozlov. Morje je rahlo nakodrano, barka stoji skoraj pri miru. Razlika med tukajšnjim in sidriščem Vuda je kot noč in dan. Ne vem kaj je bilo zadnjič, kaj je sprožilo takšno valovanje. Preko interneta gledam prihajajoče vreme in v torek mi je kazalo v redu, zdaj pa se je spet malo sfižilo. Pošljem v marino Port Denarau email s povpraševanjem po prostoru za dan ali dva in mi odgovorijo, da so zaradi vetra polni. Naj pa tudi ne spregledam državnega praznika, ki je v ponedeljek, zato tudi ni vseh uslužbencev v službi, marsikaj v portu pa je tudi zaprto. V tej marini so pisarne za odjavo in tukaj ni potrebe po plačilu odjave, ki znaša 75 FJ$. Važno je le, da sem vsaj en dan v marini in potem sem oproščen plačila. To se mi za en dan izplača, ker dobim vodo zastonj, napolnim akumulatorje in tudi trgovine za svežo hrano imam tam. Poleg tega pa marina stane le 2/3 cene odjave. Torej spet šparam s kalkulacijo.
V zaliv priplujejo še dve barki in sidrajo globoko v zalivu. Ena se mi zdi, da je zelo blizu desnega grebena, ki se sedaj ob plimi ne vidi, saj je cel meter pod vodo. Ga bodo pa videli jutri, ko bodo lahko iz barke sestopil na greben in se sprehodil po njemu. Res ne razumem ljudi, pa tako dobro barko ima kapetan, ketch Hans Christian 43, verjetno letnik okoli `79 do` 85. Ko tako na sidrišču gledam barke in razmišljam, kakšne barke plujejo v Jadranu in kakšne na poti okoli sveta, pridem do spoznanja, da je na svetu ogromno dobrih in močnih bark. Pri nas je 80% bark znamk Bavaria, Elan, Hanse, Jeanneau, Beneteau,… Zdaj je menda tam kar nekaj katamaranov v čarterju, a pravih bark je zelo malo. Če bi pisal, kakšna barka je dobra za na pot okoli sveta, kakšno opremo naj ima, kakšen dingi, kaj naj ima v rezervi,… bi bilo tega za en cel priročnik. A ljudje pač odrinemo v svet s tistim kar imamo. In tudi pridemo do nekega mesta, cilja, eni okoli sveta, drugi do polovice, spet tretjim je cilj tukaj prodati barko, saj je tukaj konec vsega lepega in varnega.
Zvečer si naredim večerjo, nekaj preberem, pogledam film, katerega kar nekajkrat prekinem, saj je na kopnem ogromno ognjemetov. Predvidevam, da je to zaradi prihajajočega ponedeljkovega praznika Diwali, ki se praznuje zaradi zmage dobrega nad slabim, čistosti nad nečistostjo duše in srca, svetlobe nad temo,… Takrat Fidžijci prižigajo sveče, postavljajo in aktivirajo ognjemete, preživljajo ta dan s svojimi družinami ter se veselijo življenja. Vsekakor pa sem kasneje prebral, da je to bolj indijski praznik, kot pa fidžijski, a kaj ko je na Fidžiju že 38% Indijske populacije. Ko še malo brskam in iščem naprej, najdem podatek, da ima Fidži vsakih 96 minut enega novega indijskega migranta. Torej, nima samo EU probleme z njimi.
Saweni Bay, 4. dan
Ura je sedem zjutraj in ko tako pijem kavo v kokpitu v popolni bonaci, se mi pogled ustavi na zelo veliki potniški ladji, ki pluje mimo našega zaliva proti Lautoki. Prvič vidim takšno veliko ladjo tukaj in to mi je res nekaj novega. Vzamem daljnogled in na premcu ji piše Majestic Princess. Poiščem jo na internetu in jo najdem, 330 metrov je dolga in sprejme lahko do 3560 potnikov. Priplula je iz glavnega mesta na Fidžiju Suve, v Lautoko in pojutrišnjem zjutraj bo že v 800 NM oddaljeni Noumei v Novi Kaledoniji.
Možgani mi začnejo funkcionirati, čeprav je zgodnja ura in še nedelja po vrhu. Moral bi si naložiti nekaj dobroimetja za internet, kateri mi jutri poteče. Ta tedenska varianta se tako hitro obrača, da ji že težko sledim. Ampak jutri je praznik in če je prišla tako velika potniška križarka v mesto, potem je celo mesto odprto, kljub nedelji. Zagotovo in 100% to drži kot pribito. Zato zajtrkujem, se uredim in grem malo kasneje z dingijem do obale. Tokrat ga odvlečem na travo med palme in ga zvežem kot Indijci kravo za drevo in če krava počaka, bo tudi dingi. Zdaj imam pred sabo še lep 2,2 km dolg sprehod po makedamu, dokler ne pridem do glavne ceste. Tam je avtobusna postaja in z lahkoto bom počakal avtobus. Ta res pride ekspresno hitro, saj nisem čakal niti tri minute. Sedem v njega in se tako pomešan z domačini zapeljem do Lautoke. Že med vožnjo sem v pristanišču videl to veliko ladjo in ob cesti kot kačo dolgo kolono taksistov. Seveda, danes bo njihov dan, kakor tudi ljudi, ki prodajajo spominke s Fidžija.
Najprej se napotim do Tappoo trgovskega centra, kajti po moji logiki je ta zagotovo tisti, ki obratuje. V mestu sem opazil, da vrata vseh prodajaln le niso odprta. Po ulicah se že sprehajajo bledolični turisti, veliko je upokojencev, ki mi v tem mestu delujejo malo izgubljeni in verjetno začudeni. Ja dragi moji, Fidži ni samo tisto z razglednic,… palme, bungalovi na vodi, kristalno čista voda,… Najprej napolnim dobroimetje za 3€, nato pa že hočem iti proti trgovini, ko me ustavi posrečen manjši in močnejši par. Moški me ogovori in sprašuje, če vem kje se lahko zamenjajo avstralijski dolarji v lokalni denar. Povem mu, da je notri menjalnica in tudi bankomat, pa naj izbire, kaj mu je lažje in boljše. Potem me previdno vpraša, če sem z njihove ladje, pa pravim, da ne. In tako se začne pogovor, od kod sem, kaj delam, kako dolgo sem že tu,… Povabita me na sok, a ga najprej odklonim, potem pa se dogovorimo, da naj ona dva uredita svoje stvari, jaz pa bom šel v trgovino in bom nakupil nekaj najnujnejših stvari. Po nakupu pridem izza vogala in me že čakata. Gremo v prvo nadstropje, jaz spijem črno kavo, ona dva kavo z mlekom. Med pogovorom izvem, da je možakar včasih jadral, zdaj pa ne more več in je jadrnico prodal, ima pa še vedno večji motorni čoln, namenjen ribičiji. Menda je to v Sydneyu in po celi Avstraliji prav nekaj normalnega. Več kot pol ure smo tako sedeli, potem pa sem se opravičil, da bi moral še na tržnico in na avtobus. Moja sogovornika se mi zahvalita za družbo, Adam pa mi da še svojo vizitko, ter pravi, da če pridem v Sydney, naj ga pokličem in da bom njegov gost. Povem mu da imam v predmestju Sydneya sorodnike in da sem tam že bil pred štirinajstimi leti, a zagotovo še pridem tja. Obljubo sem dal še nekaj našim rojakom, ki živijo v Avstraliji, da jih pokličem in gremo na kakšno pivo, saj smo v kontaktu zaradi mojega bloga in jadranja. Nato mi on pove, da če se ne moti, je v njihovi ulici tudi eden iz Slovenije in ve, da imajo Slovenci ne daleč stran kjer stanuje, svoje Slovensko kulturno društvo. Vzamem vizitko, dam mu svojo in se poslovimo. Prijetno druženje, kratko in morda se res še kdaj vidimo.
Jaz moram res še do prodajalne, kjer prodajajo pečene piščance, nato še v pekarno po kruh, ko pa pridem do tržnice je pa ta znotraj zaprta. Na zunanji strani najdem nekaj branjevk, ki prodajajo domače pridelke. Tako še kupim banane, ki so še zjutraj visele na drevesu, nekaj zelenjave in grem na avtobus. Spet imam srečo in že čez 5 minut se peljem do naselja Sawuni, kjer izstopim in jo spet peš mahnem proti zalivu. Danes bom spet prehodil veliko, nekaj tu po poti, nekaj po mestu in se bo nabralo dobrih 6 km. Če spijem eno malo pivo, bom s kalorijami že v minusu. Torej nikoli ne bom shujšal! Na obali je ogromno avtomobilov, zraven njih pa sedijo družine, ki se med sabo pogovarjajo, otroci letajo ob obali, nekateri se kopajo. Moški v glavnem sedijo, nekateri odpirajo hladilne torbe, nekaj pa sem jih videl z manjšimi žari in očitno bodo tu pekli. Vsi so prijazni, me prvi pozdravijo in tudi jaz jim odzdravljam in zaželim prijeten praznik Diwali. Kar zasmeji se jim, ko jim tujec vošči za njihov praznik.
Pridem do dingija, ki me čaka lepo privezan, zato nahrbtnik položim v njega in ga odvlečem do vode. Hmmm, če bi imel dingi s trdim dnom in motorjem vsaj z 6 ali 10 konji, bi jaz težko vlekel po plaži do vode 80 kg. Tako pa teh 40 kg (dingi + motorček) z lahkoto prestavim kamor želim.
Na barki spijem kavo in si vzamem dva keksa, da sem še vedno pod povprečkom dodatno porabljenih kalorij (hecam se, da res ne bo kdo mislil, da gledam na to). Zvečer si naredim še četrt pečenega piščanca, katerega sem še malo pokapljal s sojino omako, spečem si še v krhljih krompir, ter pripravim solato iz kumaric in naribanega ingverja.
Če napišem, da sem alergičen ko pri nas pokajo petarde in ognjemeti, potem vam lahko povem, da to ni nič. Danes tukaj od 19. do 24. ure non stop letijo rakete v nebo. Vsa obala v vidnem polju je v raketah, to ni normalno. Kot da tekmujejo kdo jih bo več poslal v nebo. To se mi zdi čisto ekološko, zato se res ne sprašujem več, zakaj so mi ob prihodu na Fidži pobrali svežo zelenjavo in sadje. Še sreča, da nisem imel mesa ali kakšnih salam. Res dajejo veliko na ekologijo in se bojijo stranskih učinkov, katere lahko prinesemo jadralci iz drugih otokov. Po moje se do Novega leta ta dim ne bo premaknil iznad mesta. Upam, da ne bom več tukaj, ko bo prišlo to Novo leto.
Nocoj je vreme brez vetra, morje je mirno in Slovenija je že tudi v nedelji, le da zdaj po novem času, po katerem smo sedaj 11 ur narazen. Lep dan vam želim, jaz pa odhajam spat, moje nedelje je konec in pozno je že.
Saweni Bay, 5. dan
Včasih imam problem napisati blog za vsak dan. Težko je pisati nekaj, kar bi vas, moje bralce zanimalo, sploh če sem ves čas na istem mestu in se dejansko nič kaj posebnega ne dogaja. Vem, da imate dovolj branja o slabem vremenu, o tem kdo kaj pije in kaj je,… Zato včasih zaidem iz svoje tematike ter pišem o temi, ki je za vse nas zanimiva ali celo poučna. Pridejo pa trenutki, ko pišem o pomorskih nesrečah, ki se dogajajo tukaj okoli mene. Pravzaprav se za vse te nesreče niti ne ve, kajti enim pade jambor, pa se nekako uspejo vrniti v eno od pristanišč ali marin kar na motor. Nekateri nimajo te sreče, nimajo jamborja, ne motorja, ne satelitske komunikacije in potem se za njih sploh ne sliši več. Le plakati o poizvedovanju barke in posadke krožijo po marinah, pristaniščih in po oglasnih deskah, večkrat tudi v dnevnih časopisih. Včasih so oglasne deske preplavljene s plakati, s katerimi svojci ali prijatelji iščejo pogrešano osebo in barko. Nikoli ne bom pozabil oglasne deske na Barbadosu, vsaj 30 takšnih plakatov je tam viselo, vsaj 100 ljudi je hrepenelo po pozitivnih podatkih in vsaj 1000 ljudi gre včasih lahkoverno čez ocean. Med njimi sem bil tudi sam, ki sem mislil, da se lahko Atlantik prepluje kot bi zamahnil z levo roko.
Tukaj je zadnje čase vreme res noro in čudno. Vremenska napoved sploh ne drži več niti za en dan vnaprej. Včasih bi na napoved 2-3 metrskega vala v roku 6 ali 7 sekund šel na pot, če tudi je ta s strani, danes se tega več ne grem. Vsi ki se vračajo nazaj v marine pravijo, da to ni več 3 metrski val, ampak je ta val vsaj 50% večji. Veter zunaj naj bi bil po napovedi 25 vozlov s sunki do 30 ali več vozlov, v resnici pa je veter od 30 vozlov s sunki do 40 in občasno do 50 vozlov. Za marsikoga, ki to bere je to smešno, tisti, ki pa to na oceanu doživljajo, pa jim nasmeh z lica izginja z obraza. Na njemu se vidita le zaskrbljenost in žalost.
Kmalu bo november in zadnji čas za varen prihod na Novo Zelandijo, Vanuatu, Avstralijo ali gor na PNG. Dež in slabo vreme sta se začela, še sreča da ni ciklonov, kateri menda pridejo konec februarja.
In že včeraj je nekaj pisalo o tukajšnji novi nesreči pri nas, danes piše malo več, morda bo jutri še kaj več znanega. Piše pa takole: »Fidžijska vojna mornarica je uspešno koordinirala in izvedla operacijo iskanja in reševanja treh nemških državljanov na krovu prizadete jadrnice, 180 NM JZ od Suve. Kapitan jadrnice je oddal klic v stiski, potem ko je v četrtek, 24. oktobra popoldne jadrnici zlomil jambor in je ta padel v ocean. Vojaška ladja Kikau se je kmalu zatem odzvala, prav tako tudi letalo z osebjem FMSRCC, katero je pomagalo pri iskanju jadrnice v nesreči. Kikau je reševanje izvedla popoldne okoli 14:00 ure. Nemška jadrnica naj bi po reševanju potonila (jaz mislim, da je moral kapetan odpreti ventile na barki in jo sam potopiti, da bi predstavljala oviro na morju in bi s tem povzročila še kakšno nesrečo. Veliki valovi in veter so verjetno onemogočili vleko barke. Pravzaprav pa je to marsikje pogoj pri reševanju). Kljub izredno neugodnim vremenskim razmeram in razdalji je vojaška ladja Kikau s svojo posadko rešila preživele jadralce, ter se skupaj z njimi, srečno vrnila nazaj v Suvo.«
Današnje jutro na obali zaznamuje še enkrat večja gneča, kot je bila tu včeraj. Vidim konje s konjeniki, ki galopirajo ob obali, vidim osebna vozila, ki se vozijo kar po plaži, kjer se je voda umaknila, saj je oseka, pesek pa je tako od nje bolj trd. Pikniki so, ljudje so prosti in so prišli na plažo. Opoldne je že takšna gneča na obali, da je vse črno v vodi. Otroci postajajo glasni in uživajo v prazničnem kopanju. Vreme se je sicer malo pooblačilo, a to jih ne zmoti. Tudi sem sem prvič videl, da je toliko domačinov na plaži.
Zvečer pa kot včeraj, rakete letijo v nebo. Sicer ne v takšnem številu kot sinoči, a letijo in nebo je svetlo. Očitno je ta njihov praznik nekaj velikega, saj se tudi na mojem telefonu pozna praznično vzdušje, kajti včeraj, ko sem napolnil dobroimetje sem dobil vse podvojeno. Res je da moje dobroimetje velja samo teden dni, a takšne količine interneta v tem času ne bom mogel porabiti.
Saweni Bay, 6. dan
Sončno jutro, ampak res sončno in toplo že od sedme ure dalje. Sedim v kokpitu, pijem kavo in berem knjigo. Rahlo, res rahlo valovanje je nakodralo gladino morja, tu in tam pa se po njem pripelje kakšen palmin list, kokosov oreh ali pa kakšna malenkost z obale. Zaliv je res velik in predvsem varen. Na Fidžiju sem prespal in sidral že v veliko zalivih, a ti so po navadi majhni. Sidra pa se večinoma ob obali, kakšni dobri plaži, a to je že na odprtem in na ne zaščitenem območju. Če je lepo vreme, potem je takšno sidranje na sidriščih s plažo res prijetno. Pravkar s sidrišča odhaja včeraj prispela Nizozemska barka in to direktno iz sidra s sprednjim jadrom. Fantastična scena v tem jutru. Ker barke nisem prepoznal, sem vprašal lastnika, kateri je le 15 m stran plul od mene, katera barka je to. »Baba 40, 1984 letnik.« mi pravi. Črna barka z svetlo rjavo obrobo na trupu, bela jadra s svetlo rjavo obrobo, bimini s svetlo rjavo obrobo, wow. Pogledam jo na internetu in ostanem brez besed, še ena barka za ocean in če je še obnovljena, potem je to res pravi biser. Pravi les, pravi mahagonij, okrogline in nič modernega svetlega Ikea pohištva v notranjosti, kakršno se zadnje čase najde v modernih barkah.
Kasneje pišem na laptop v senci biminija in se zavedam, da imam čudovito pisarno. Pisati na barki, sredi zaliva, … neprecenljivo. Ni kaj, delo se ne bo opravilo samo, zato je prijetno, ko združiš jadranje in delo (pisanje), se pravi tisto, kar te veseli in ti nariše nasmeh na obraz. Prejšnji teden je izšla nova revija Navtika plus, v njej pa je na več straneh moja reportaža s Tuamotu atolov, bisera moje plovbe po Tihem oceanu. V njej je tudi še en moj članek in seveda obilica prijetnih fotografij. Zdaj je potrebno napisati nekaj stavkov, kateri se bodo razširili po nekaj straneh nove reportaže za novo številko revije.
Popoldan se uredim in grem z dingijem na obalo, potem pa po levi strani ob obali naredim daljši sprehod. Konec je praznikov in tukaj spet vse normalno funkcionira. Po obalni makadamski in od zemlje suhi cesti, ne najdem nič prijetnega za oko. Pravzaprav tukaj prvič naletim na divja manjša odlagališča smeti, predvsem pa vidim nekaj zavrženih steklenic, nekaj plastike in nekaj pločevink piva. Žalostno odkritje. Naletim tudi na nekaj samotnih hiš, ki imajo res dobro lokacijo, kar pomeni da so na Fidžiju, ter da so blizu obale. A te samotne hiše so samo ena sama beda. Tu živijo avtohtoni Fidžijci, ki se več ali manj ukvarjajo s sladkornim trsom, poljedelstvom in dejansko živijo res borno življenje. Borne so tudi njihove hiše, prej bi lahko rekel kolibe. Fotografiram od daleč, saj se od blizu ne upam. Nočem jih s tem užaliti, morda celo razjeziti. Zdaj sem se že navadil na novinarsko (paparazzi) zvijačo, katero pridno že tri leta izkoriščam. Vklopim kamero na telefonu, telefon prislonim k ušesu in se počasi premikam, kot bi govoril po telefonu. Kamera teče, snema, jaz pa bom potem naredil iz posnetega videa nekaj screenshootov in tako dobil ven nekaj slik, ki pa niso tako kvalitetne, kot bi jih lahko dobil s fotoaparatom. To je manj vpadljivo in če te kdo vidi, da »telefoniraš«, se sploh ne zmeni zate. Pravzaprav tako naredim večkrat, tudi kadar hočem imeti kakšno svojo fotografijo, le da takrat postavim telefon na trdo podlago in se posnamem. Jaz sem sam, zato imam bolj malo svojih fotografij. Če še tega niste počeli in bi radi naredili kakšno skrito fotografijo, potem je to tudi namig za vas.
Sprehodim se še do naselja, kjer so na obrobju podobne hiše kot so bile ob poti, nekatere so boljše, nekatere slabše. V glavnem prebiva tu revščina, verjamem pa, da je tu prisoten tudi alkohol. Dvomim pa, da je prisotna tudi droga, katere je zadnja leta vse več in več na teh otokih. Pravzaprav je ta postala že nacionalni problem, kateri jim je ušel iz rok.
Da zna biti res hudo, priča trgovina, katero vodi Indijec. Od zunaj ima ograjo iz visoke mreže, na vrhu bodečo žico, ko pa prideš v notranjost trgovine, pa ima zagrajen prodajni prostor s trdo in močno gradbeno mrežo, da stranka ne bi prestopila čez prodajni pult. Pa saj pravega pulta sploh nima, namesto njega je neka miza iz neke obrabljene in umazane deske, na katero polaga stvari, katere želiš kupiti. Fuj! Blagajne nima, ima le kalkulator in kolikor ti zaračuna, toliko plačaš. Prodaja tudi pivo, njihov rum, ter njihov viski, ki je vprašljive kvalitete. Ko plačaš, ti da prodajalec izroči nakupljeno blago skozi lino v mreži, ki meri kakšnih 40×40 cm. Notranjost trgovine s policami je bolj borna, a ima tiste najbolj nujne izdelke, ki jih ljudje potrebujejo, da jim ni treba za vsako malenkost v mesto. Ko to gledam, stoji pred mano domačin, v raztegnjenih in umazanih oblačilih. Bos je in kupil je samo 2 kilogramsko vrečo riža in zavitek petih instant juh z nudli.
Da tudi to je Fidži in ne samo čarobne plaže s palmami, kristalno čisto vodo in bungalovi na vodi. Da tudi to je kruta realnost, kot jo najdeš povsod (ne samo na Fidžiju), ko se sprehodiš izven glavnih poti.
< Port Denarau 2. del | Saweni Bay 2. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
88. dan: Cartagena, 2. dan (besedilo ni lektorirano)
Vreme je tako, da danes ne gremo nikamor. Vsake toliko malo dežuje, vmes pa občasno celo posije kak žarek sonca.
Še v mesto se nam ne ljubi.
Ponoči je dobro deževalo. Končno je opralo palubo tako, kot je treba. Jaz dokončam razsoljevanje Herona s tem, da operem še kokpit in tiste konce, ki so več ali manj pod streho in jih dež ni dobro dosegel.
Ob brisanju vitlov (vinčev) pomislim na primerjavo različnih modelov.
Nekaj izkušenj imam s tremi proizvajalci: Harken, Lewmar in Antal. Pri vseh treh poznam samonavijalne dvohitrostne izvedbe velikosti tam nekje do dobrih 50.
V vsem jadranju sem imel dvakrat ali trikrat delne okvare - vedno z Lewmar vinči. Vedno se je zlomila neka plastika, ki potiska vrv iz samonavijalnega primeža. To mora biti pogosta okvara, saj imajo navtične trgovine na Hrvaškem tovrstne rezervne dele večkrat celo na zalogi (po mojih izkušnjah za več velikosti, a nikdar za tisto, ki jo rabiš).
Tako Harken, kot Antal imata ta del kovinski in še nisem slišal, da bi se kdaj zlomil.
Ko sem pozimi kupoval dva nova vinča (da lahko hkrati jadramo z genovo in solentom) sem imel to v mislih.
Moja prva izbira bi bil Harken, saj imam take vinče na barki tudi sedaj, a me je cena kar motila. Predvsem električni je bil precej drag. Za dvig glavnega jadra sva si namreč zamislila električni vinč. Staro glavno jadro je tehtalo skoraj 100 kg (z letvicami in vrvmi) in to potegnit na 18m višine je kar konkretno delo.
Na koncu je prevladala škrtost in sem kupil dva Antalova vinča.
Prva izkušnja:
Za vzdrževanje ni velike razlike, Antal se hvali, da je najenostavnejši za razstavit, a je razlika komaj opazna.
Stari Harken vinči se vrtijo s precej manj upora - mogoče zato, ker so stari in že utečeni, lahko pa, da je design boljši.
Antalovi so težji, robustno narejeni a delujejo nekako robato.
Glavna razlika, ki pa se mi zdi zelo pomembna pe je v tem, kako se odpirajo čeljusti samonavijalnega mehanizma.
Pri Harknu se gviga zgornja čeljust, spodnja pa je fiksna.
Pri Antalu se spušča spodnja čeljust, zgornja pa je fiksna.
Ta navidez nepomembna razlika je v resnici velika konkurenčna prednost Harkna.
Če je vrv na vinč navita bolj visoko (kar se zgodi recimo takrat, ko popuščaš škoto genove) pri Harknu ni težav.
Pri Antalu pa, če je vrv čisto do čeljusti in se čeljust ne more več spustiti navzdol to otežuje namestitev škote v čeljust.
To otežuje rokovanje in je velik minus za Antal.
Druga zadeva pa je hitrost. Antal navija (pri višji hitrosti) 12m/m. To je zelo počasi. Res, da je zato zelo močan, a v praksi nižje hitrosti (večje moči) sploh nikoli ne rabim. Harken navija dosti hitreje. 27m/min.
Razlika je očitna. Z Antalom rabim celo minuto, da potegne gor glavno jadro (prvih par metrov ga potegnem na roke), če bi imel Harkna, pa bi rabil manj kot pol minute. To se mi zdi precejšnja šibka točka Antala.
Še ena pa so stikala: Antal sploh ni razvil stikal za vinče ampak uporablja kar nožna stikala za sidrni vinč. Na stikalih tako ne piše hitro in počasi ampak gor in dol. Šlamastika. Pa še zelo trda so in si skoraj polomiš prst preden je jadro gor.
No, tudi tu je tako, da pol cenejše pač ni boljše.
Danes nismo pluli.
89. dan: Cartagena, 3. dan
Ponoči ni deževalo. Ponoči je lilo.
Lilo je tako močno, da me je zaskrbelo, če bo lahko voda sproti odtekala skozi čep v dingiju.
Že pred leti sva kupila nova tesnila za okna in letos še eno novo okno (staro je precej zvito). A ta projekt še ni prišel na vrsto, zato pol oken na barki še ne tesni 100%.
Tale naliv je bil dober test kje vse nama barka pušča. Podstavili smo par loncev in par brisač in se probali ne sekirat. Saj je samo sladka voda.
Pušča tudi pri jamboru. Najin jambor stoji na kobilici, za razliko od tistih, ki stojijo na palubi.
Da pride do kobilice mora seveda skozi palubo. Ob jadranju se jambor nekoliko premika, paluba pač ne. Tesnenje stikov na tem delu je večen problem bark z jamborom na kobilici.
Tudi Heron pušča ob jamboru. Danes sem pregledal stike in očitno bo potrebno resnejše popravilo. Sika, Kent in karkoli je že tam je razpokano in bo treba vse spraskat ven in naredit na novo. Seveda ne zdaj. Za to rabimo stabilno vreme brez dežja.
Danes sem se lotil popravila izvenkrmnega motorja. Dobiva preveč goriva in ga včasih zalije. Vzrok je lahko smet v vplinjaču. Smet se zatakne pred luknjico in preprečuje vplinjaču, da bi dovolj zaprl dotok goriva, zato motor dobiva prebogato mešanico. Rezultat je slabše izgorevanje, saje in mastna svečka. Nama včasih zaradi tega crkuje.
Uspel sem vse odmontirat in razstavit ne, da bi mi kak vijak ali matica padla v vodo. In to kljub temu, da je peterk trinajsti.
V vplinjaču je bilo nekaj smeti, a ne morem zagotovo reči, če je zdaj problem dokončno odpravljen. Bomo videli.
Ko preizkusim motor ta vžge lepo na drugi poteg (pri prvem je moral še do konca spravit gorivo v sistem). Upam, da bo sedaj nekaj časa delal kot je treba.
Motorček dingija je za kruzerja tako važen, kot je za normalne ljudi avto. Barka je naša hiša, dingi je naš avto. Z njim gremo v trgovino, na izlet in podobno. Brez motorja se sicer da živeti, a je radij gibanja omejen z voljo veslačev.
Pri nama največkrat vesla Lili. Ta tradicija se je začela, ko sem imel težave z vnetjem karpalnih kanalov. Prav zelo se ne trudim, da bi jo prekinil. Le na daljše ture veslava izmenično.
V marino pričakujem dve poštni pošiljki. Danes ni bilo še nič. Na recepciji mi je punca rekla, da pošta zelo zamuja, saj so veliki problemi s prevoznostjo cest. Močni nalivi in veter so očitno tudi na kopnem povzročili nekaj preglavic.
Upam, da se bo vreme v nekem doglednem času uredilo.
Danes nismo pluli.
90. dan: Cartagena, 4. dan
Vreme je letos res posebno.
Ponoči smo doživeli točo. In to resno točo. Glede gostote in trajanja.
Nisem si mislil, da je toča lahko tako glasna, ko bobna po barki. Z enim tonom po palubi, z drugim po ceradah in s tretjim po sončnih celicah. Cel bobnarski koncert.
Meni se ni zdela nič nenavadno velika - morda velikost češenj, a eni so pravili, da tako velike še niso videli. No ja, naj pridejo v Slovenijo, tam je včasih toča velikosti jajca.
Zjutraj je bil na WCju možak, ki naj bi včeraj odpotoval z letalom domov. Pa ni prišel niti do letališča, ker je preveč cest pod vodo.
Zvečer in ponoči smo pogosto slišali sirene in videli gasilske avtomobile, ki so drveli mimo marine.
Zjutraj so ob novicah povedali, da se je 5 ljudi utopilo na cestah. Še dobro, da imamo barko. Mi plavamo, tudi če dežuje.
V novicah je pisalo, da je količina dežja prejšnjo noč bila največja količina dežja v Španiji odkar beležijo, kar je nekako 150 let.
Meni se je vsekakor zdelo, da resno dežuje.
Čez dan je dež prenehal in sva šla pogledat tržnico, ki je "must see" znamenitost.
Saj je OK, a za moj okus je Ljubljanska tržnica lepša. Možno je, da je bila ponudba nekaj manjša zaradi neurij, saj je bilo precej stojnic praznih, en del (pokrite) tržnice pa je bil ograjen s cerado, ker jim je puščala streha.
Ponudba rib je bila dobra, mesnice so zgledale v redu založene, zelenjava je bila komaj kaj boljša, kot v samopostrežbah. Vseeno je bil lep sprehod po sveže opranem mestu.
Popoldne smo se družili s posadkami dveh dugih bark in ugotavljali, da imamo podobne plane glede postankov proti Gibraltarju. Jasno, saj nam vsem kroji pot isto vreme in razpoložljivost marin in sidrišč.
Večer pri sosedih, Nemcih je bil prava Bavarska večerja vključno z bavarskimi klobasicami krompirjevo solato in sladko gorčico. Edino pivo je bilo Špansko. Prav luštno smo se imeli.
Barka je aluminijasta, narejena po meri tudi za severna morja in sosed jo je po zanj srečnem naklučju kupil zelo poceni.
Prejšnji lastnik je namreč namesto žene na kruzanje vzel ljubico, ki je veselo objavljala na družabnih omrežjih in ko so prispeli na cilj so ga tam že čakali ločitveni papirji.
Barka je težka in ima dvojno kobilico (levo desno), torej kaj hitra ne more biti, v orco pa tudi ne gre. Je pa težka in polna nekoliko posebnih rešitev. Ima recimo kar pet načinov ogrevanja barke, nima pa plina in kuhajo na elektriko z generatorja.
Za jutri končno napovedujejo nekaj boljše vreme. Precej bark bo odplulo. Midva počakava še do ponedeljka, če slučajno uspe priti pošta, ki jo čakava.
Danes nismo pluli.
91. dan: Cartagena, 5. dan
Človek bi si mislil, da če je pa skoraj cel teden v marini, da se bo pa res bo sitega naspal.
Pa ni čisto tako. Zaradi dostopa do interneta pozno v noč gledam videe in podobno povsem nepotrebno navlako, celo TV (budala).
Ponoči se pa vedno kaj zgodi. Najprej je tako lilo, da smo podstavljali sklede tam, kjer je teklo v barko, potem je bila toča tako glasna, da se ni dalo spati. No, to noč pa je vreme dalo mir.
Ne pa lokal zraven marine. Seveda: Sobota je in dogaja se žur. Glasen. Do jutranjih ur.
No, ja, enkrat sredi noči sem vseeno lahko zaspal.
V jutro se končno zbudimo v normalno vreme. Ne dežuje. Topleje je.
Po zajtrku greva v mesto (brez dežnika), da si ogledava še par znamenitosti. Slavno dvigalo žal ne dela. V paketu sva dobila tudi karte za to dvigalo in če že imamo vstopnico se je treba peljat gor.
Razen, da dvigalo danes ne dela. Voda jih je zalila. Vsak izgovor jim prav pride, da jim ni treba delat. Malo se pozna, da je to južna Španija. Povdarek na južna.
No, gremo pa peš na grajski hrib. Vse ceste niso odprte. Vsulo se je kar dosti kamenja in plazov in so nekaj poti zaprli, da se jim turisti ne potolčejo. Vseeno prideva na vrh in greva v grad. Nisem si obetal kaj dosti od ogleda gradu (a ker imava karte je treba not) a sem bil prijetno presenečen. Simpatična razstava oblačil in lepi opisi zgodovinskih dogodkov.
Nisem vedel, da je bila Isabella I of Castile ena prvih ženskih vladark v Evropi. Ko je njen brat umrl je takoj po pogrebu s krono na glavi in z mečem (ki ga je nesel njen človek) prevzela prestol. Kasneje se je politično pametno poročila in s tem združila Španijo. Uvedla cel kup reform, izvelka kraljestvo iz dolgov, sponzorirala Kolumba, da je odkril Ameriko, ...Skratka kar huda babnica. Kot recimo MarijaTerezija v Avstriji dvesto let kasneje.
Tudi razgledi z gradu so vredni vzpona na hrib.
Danes je nedelja in ob nedeljah se tukaj je caldera.
To je jed, ki je baje podobna paelji, a je nekaj posebnega. Povsod je na menijih, a povsod so nama rekli, da so kuhajo samo ob nedeljah. In danes je nedelja in greva na caldero.
Ampak: Pozabili so nama povedat, da se caldera je za kosilo, ne pa za večerjo.
Tako sva speet ostala brez. Še en teden pa ne bom vedril v Cartageni zaradi enega kosila.
Sva šla pač na tapase. Zadnjič smo našli super lokal, kjer te cene vržejo na tla (v pozitivnem smislu):
Tapas + pivo stane od 1,9€ do slabe 3€ (odvisno od vrste tapasov). Pa to je dobra cena samo za pivo, ali samo za tapas, kaj šele za oboje skupaj. Res, da moraš naročat notri za šankom, ampak greš z veseljem not, ker je lokal super, pa kelnarce tudi.
In sva šla spet v isti lokal. In nama ni bilo žal.
Upam, da jutri pošta pride, ker jutri greva naprej. Sicer vetra ne napovedujejo kaj dosti, a po zadnjih tednih se nama premalo zdi boljše kot preveč. Prav zgodaj ne greva, saj bova čakala še poštarja.
Danes nismo pluli.
92. dan: Cartagena - Agua Amarga
Danes je dan za odhod.
Danes je tudi dan, ko sva prvič natočila vodo odkar sva pred dvema in pol mesecema štartala iz Monfalcona.
Sicer vodo tukaj računajo posebej, ampak je cena tako nizka, da se mi ne da poslušat watermakerja, kako ropota, ko dela vodo. Ko prideš ti povejo katera pipa je tvoja, gor ti dajo števec in odčitajo porabo, ko greš. Sosednja pipa je bila prazna (brez števca) in če bi hotel, bi lahko točil mimo števca. Ker ti tako zaupajo pač niti ne pomisliš, da bi to zlorabil.
Za vodo sem plačal cela 2,32€ in za elektriko 1,33€.
Pa sva oprala ene par žeht perila na pralni stroj in nasploh trošila na veliko in bila tu cel teden.
Nasploh so marine v tem delu Španije cenejše. Še zdaj, ko je visoka sezona je tale po 30€ na dan za 15m. In to na top lokaciji v središču mesta.
Po kavici grem do recepcije poravnat račun.
Pisma in paketa še ni. Presneto. Mar bi odšel včeraj, ko je bil dober veter v polkrmo, ne pa da čakam poštarja.
Zaplujeva na odprto.
Morje je čisto drugačno, kot pred enim tednom. Počasen swell barko le rahlo dviguje in spušča, vala od vetra ni (no, ja 10cm res ni val).
V začetku motorirava. Sonca ni, neka meglica se vleče naokrog. Vidljivost je sicer čisto OK, a če gledaš v daljavo ni črte obzorja. Meglica zabriše mejo med morjem in nebom. Tudi obala je nekoliko zgubljena, vidiš pa hribe. Vetra ni niti za vzorec.
Glede na meglice ne pričakujem termičnega vetra. Res ga ni, začne pa rahlo pihati iz juga. Ni veliko, dobrih 5, morda 7 vozlov pravega. A ker je orca (najina smer je na jugozahod) je to dovolj, da Heron nežno drsi s petimi, kasneje tudi šestimi vozli. Kako malo vetra je treba, da barka lepo pluje, kadar ni valov, ki jo ustavljajo. Tudi nagnjeni nismo skoraj nič. To je idealno jadranje za Lili. Meni bi prav prišel kak vozel več, a tudi tako se da živet.
Žal se veter obrača in je vedno bolj v nos. Parkrat narediva obrat v veter, proti večeru pa pospraviva prednja jadra (genovo in solent) in prižgeva motor.
Nisva še odločena, kam greva. Prvotni plan je bil sicer Garrucha, a kraj nama je antipatičen in marina je slaba - nakaj so narobe konstruirali in swell se v marini okrepi. To celo piše v pilotih. Če ne bo preveč swela bova morda vrgla sidro (prvi pogojno primeren kraj je za punto de los Muertos) in malo odspala, sicer potegneva čez noč do Almerimara.
Trenutno plujemo. Do sedaj (21:30) sva danes naredila 63 NM.
Slikali pa danes nismo nič.
Dopolnitev:
On 22:30 vrževa sidro pred krajem Agua Amarga (grenka voda).
Danes prepluto: 67NM, skupaj 2335. Motor ima 5627 ur (8 novih).
< Heron: Ibiza – Španija | Agua Amarga - La Linea > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži, 4. dan
Mirna noč na sidru in prijetno spanje. Sonce je posijalo že dopoldne, res tisto pravo sonce, katerega sem čakal že nekaj časa. Zato sem z veseljem spil kavo v senci kokpita in njegovega biminija, zajtrkoval in si privoščil branje knjige in časopisa.
Današnji časopis razkriva, da je bila nesreča pred Novo Zelandijo res grozna. O dogodkih so povedali preživeli, ter razkrili kaj se je dogajalo. Preživeli so žena od umrlega, ki je še vedno na intenzivni negi v bolnišnici, njun zet in še eden moški, ki je bil član posadke. Jadrali so po otokih Fižija in ker so imeli dogovorjen datum za prodajo te barke, šlo naj bi za Bavario 47 cruiser, bi morali biti 16.10.2019 v Aucklandu, kjer naj bi se prodaja zgodila in tako bi barka prešla v roke novemu kupcu. Preživeli so povedali, da je bil lastnik barke, ki je umrl, zelo dober jadralec, tudi predsednik jadralnega kluba, politik in dober poznavalec jadranja in tudi vremena. Vedeli so, da jih je pred Novo Zelandijo ujelo slabo vreme. Aplikacija PredictWind jim je podala »grib file« in s tem razmere na oceanu, a ko so prišli le 20 NM do kopnega so bile te razmere vedno slabše in slabše, daleč od tega kar je pokazala aplikacija. Na koncu je že pihal veter s sunki več kot 60 vozlov, valovi pa so se prelivali, kot v filmih za srfanje. Bila je sama bela pena, na več kot 6 metrov visokih valovih, reševalci pa pravijo, da so bili veliki tudi do 9 metrov. Kaj se je dogajalo sem že opisal, v enem od prejšnjih blogov, morda le to, da so preživeli povedali, da jim je od prevelikih valov in upora vode zlomilo nosilec (tubo) krmila, kjer je začela vdirati voda, le-te pa niso mogli več obvladovati, zato se je nesrečna Bavaria potopila.
Okoli poldneva me pokliče Gaute, če mu grem pomagati spraviti barko v marino, saj nima več pitne vode, bolj slab pa je tudi pri gorivu. Bencinska črpalka v marini je zelo ne praktična za velike barke. Ker ima 17 metrov dolgo jadrnico, je to za enega človeka kar velik zalogaj, zato grem z njim. Jaz krmarim njegovo barko, on veže bokobrane, pripravlja privezne vrvi in tako po dobri milji plutja po označeni in ozki plovni poti, priplujeva v marino. Prosim ga, naj on prevzame krmilo, saj bolje pozna barko od mene, on pa se samo smeji in se dela gluhega. Nazadnje sem krmaril 54 čeveljsko Amel, ko sem jo dostavil za nekega novega kupca. Ta je nekaj čevljev veča in skoraj še enkrat večja od Indiga. Na koncu le po polžje pristanem, tudi brez uporabe bočnega motorja, ki ga nisem znal aktivirati. Po pristanku, ko ga vprašam, kako se aktivira bočni sprednji motor, mi ta pove, da ga sploh ni priključil, ker ima slabe akumulatorje, ti pa so 24V. Bravo, če bi se na ta motor zanašal, bi me še kap. Vseeno sem moker od potu, a ne od sonca, ampak od meni stresne situacije. Je pa res, da se 26 tonska barka veliko bolje obnaša pri manevriranju, čeprav je bimini za moje pojme previsok in zgrešen. Na trenutke, če ne bi stal na palubi, ne bi videl kje plujem.
Ker je barka privezana na bencinski črpalki in bo kar nekaj časa trajalo nalivanje goriva, sploh pa 1250 litrov vode v njena dva rezervoarja, grem na pomol in obiščem Saša, ki je ravno na svojem katamaranu. Po kakšni uri prijateljskega pogovora, ga zapustim in se vrnem na barko, a vode se je nakapljalo komaj pol, saj je tukaj slab pritisk. Še sreča, da ni bilo pretirane gneče na bencinski, če ne bi naju že kam poslali. Končno se po treh urah le odveževa in tokrat je izpluti stran od bencinske veliko lažje. Malo mi dela problem le veter, ki me nosi bočno v ponton od bencinske, a me bokobrani varujejo, dokler nisva izven tega področja. On pospravi vrvi, jih zloži, kakor tudi bokobrane, cev za vodo, itd. Na sidrišču še on spusti sidro in verigo in tako sva sidrana. Sledi še kava in nekaj pogovora, nato pa me zapelje z dingijm do Indiga, kjer si naredim večerjo v zelo nemirni barki, saj so se od nekod prikradli valovi. Le ti se okoli pol noči malo umirijo, čeprav pa se potem veter obrne in zapiha še močneje. Upam, da bo saj spanje mirno.
Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži, 5. dan
Danes je nedelja, lepo vreme je in v kokpitu se nedeljsko tudi počutim. Razmišljal sem že, da bi šel malo na obalo, a so zaradi 16-tih vozlov vetra valovi za moj dingi kar prehudi, pot do marine oz. do kopnega pa predolga. Zato nekaj brskam po netu, ter najdem članek od NOAA, katera se ukvarja s preiskovanjem in zaščito svetovnih oceanov. Na nek način me to branje spodbudi, da napišem v današnji blog nekaj besed o tem onesnaženju. Morda ni vse v tem, kaj delam, kaj jem, kaj sem videl. Morda je dobro tudi to, kaj sem prebral, kaj sem se iz tega naučil in kaj od tega koristnega deliti tudi z drugimi, torej z vami.
Vsi vemo, da je v morjih in oceanih ogromno plastike, ta pa je največja grožnja onesnaženja naših oceanov. Ne pišem o temu zato, da bi bil nekakšen ambasador ekologije, kot je to želela biti mladoletna Greta Thunberg (žal se staršem ni izšlo in je Greta izpadla pri glavni nagradi za Nobelove nagrajence za mir in ekologijo), ampak pišem zaradi tega, da tudi vi spoznate »sedmi kontinent« v Tihem oceanu. Sam ga osebno nisem videl, saj se le-ta nahaja nad Hawaii, te pa nikoli nisem obiskal ali plul v njihovi smeri. Me je pa navdušil pogovor nekaterih jadralcev, ki so tod pluli in poznajo to zadevo.
Strokovnjaki zdaj navajajo, da je v morjih že toliko onesnaženja, da to pokriva 25% vse zemeljske površine. Otok odpadkov v severnem Pacifiku, ki ga pogosto imenujejo kar »sedmi kontinent«, pokriva 1,6 milijona kvadratnih kilometrov površine, oz. je to primerjalna velikost cca 80 Slovenij! Gre za področje na katerem se v tem delu oceana zbira ta ogromna količina odpadkov. Tam se na enem mestu zbirajo in zadržujejo zaradi morskih tokov. Ko se tako vrti ta plastična nesnaga, se zaradi fizikalnega procesa vrtenja, veliko plastike združi tudi pod vodo, katera zaradi procesa vrtinčenja, vleče predmete vse nižje in nižje.
Zaradi UV žarkov se ta plastika razgrajuje in potuje v okolici kot nekakšni plastični mikro delci. Za lažje razumevanje, je to podobno kosmičem, katere težko opazimo s prostim očesom. Te kosmiče jedo razne morske živali in zaradi tega umirajo, kar posledično pripelje do tega, da bodo nekatere morske živali kmalu izumrle. Morske naplavine lahko prevažajo alge, ribe, školjke in rake , katere se naselijo na naplavine in se prevažajo čez ocean. Če je ta vrsta invazivna in je močna, se lahko naseli in ustvari nov dom v novem okolju, nato pa ustvari premoč nad domačo vrsto in tako uniči tamkajšnji ekosistem. Prav tako so za živali nevarne zapuščene ribiške mreže, razni ročaji plastičnih vrečk, nosilci za 6 pločevink, itd. Veliko takšnih fotografij, ki so srce parajoče smo že vsi videli na internetu, s tem posledično pa deformirano ujete živali.
Prav tako so te naplavine nevarne za nas jadralce, kajti tudi mi lahko naletimo na njih, ter se te ribiške mreže, razni polivinili, vrvi, itd,… navijejo na naše propelerje, razne plastične vrečke nam zamašijo odprtine za slano vodo, ki potem več ne hladijo naših motorjev. Ni težko v vodi zadeti razne večje kose plastike, ki lahko pustijo poškodbe na našem plovilu,…
In še to, ta otok v Tihem oceanu ni edini. V naših oceanih je pet takšnih otokov. Dva sta v Tihem oceanu, od teh je eden največji na svetu, dva manjša sta v Atlantskem oceanu in eden se nahaja v Indijskem oceanu.
Torej, če vsak od nas jadralcev in tudi drugih prebivalcev sveta le malo pretehta, kaj lahko vrže v reke, ki se potem prelivajo v morje, vrže v morja ali oceane, potem zavestno naredimo veliko za ta ekosistem in varnost nas jadralcev.
Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži, 6. dan
Na sidrišču sploh ni veliko vetra, morda samo za dobrih 12 do 13 vozlov, a barka skače na pol metrskih, morda na trenutke tudi malenkost večjih valovih. Prihajajo iz SZ, zato smo s te strani na sidrišču vsi čisto na odprtem, val pa ima za pridobivanje višine kar nekaj prostora po površini in seveda po tej nizki globini.
Ker sem včeraj bil cel dan na barki in imam tega guganja več kot dovolj, sem se danes odločil, da grem na kopno, pa tudi če grem s svojim dingijem. Bo pač šlo počasi in še špricalo bo en čas, dokler ne pridem v zavetje, kjer se vse po malem umiri. Ravno se začnem pripravljati, ko zazvoni telefon, kliče me Norvežan in me sprašuje, če grem z njim na kopno, saj je njemu zmanjkalo nekaj stvari, ki jih mora kupiti v trgovini z rezervnimi deli za plovila. Super, seveda grem!
Odplujeva na kopno in potem gre on svojo pot, jaz svojo. Nekako sva se že prej dogovorila, da bo on šel nazaj na barko in čez 4 ure pride po mene. Torej imam dovolj časa za sprehod, potem morda obiščem še kolega v marini, nato pa še opravim obisk trgovine, pa tudi telefon si moram napolniti z dobroimetjem, kajti zdaj podaljšujem v tedenskemu paketu.
Naredim kratek sprehod, saj je zunaj kar vroče, pozabil pa sem si nadeti kapo. Zato se vrnem v marino, poiščem Saša in ga na srečo najdem, saj se je ravno vrnil na barko, ker je bil od jutra odsoten. Debatirava in prav lepo nama je, teme za obdelati je veliko. Čas hitro mine in zavem se, da sva že dve uri skupaj. Poslovim se in grem proti prodajalni mobilne telefonije, kjer si naložim dobroimetje za internet in nato zavijem proti trgovini. Pred vhodom srečam kapetana iz barke Lady Di, s katerim sem se večkrat srečal in družil na sidrišču pred mestom Papeete, na Tahitiju. Sedeva v senco, ter se pogovarjava. Pokliče me Norvežan in pravi, da bo malo zamudil, jaz pa nimam nič proti temu. Zato grem v trgovino, kupim dva piva in se z Gregom pogovarjam še kar nekaj časa v prijetni senci palm, katera se nahaja v parku Port Denarau.
Ker je že pozna ura, kontaktiram kolega kje se je zadržal da ga ni, a se ravno po poslanem sporočilu pokaže izza vogala. Poslovim se od enega jadralca in grem z drugim. Najprej še enkrat v navtično prodajalno, saj mu je zmanjkalo nekaj delov. Pot do barke je spet hitra in rahlo valovita. Na barki si najprej skuham pozno kavo. Kasneje si skuham še večerjo in danes je dobro teknila zelenjavna rižota.
Sem se pa spomnil, da do sedaj še nisem pisal o vodi v marinah in točenju vode v naše rezervoarje. Zato bom danes nadoknadil zamujeno z drobnim nasvetom iz svojih izkušenj. Na svoji plovbi po oceanih, sem moral iti nekajkrat tudi v marino, tam sem vodo nalival iz njihovih pip v svoje rezervoarje. Pravzaprav naj bi bila voda v marinah bolj ali manj čista in tako sem tudi sam mislil, dokler nisem prišel do videnega, kako je pravzaprav umazana. Na prosto oko se dejansko ne vidi, ko pa na cev priključimo samo 5 mikronski filter, pa zgodba dobi drugačno sliko. Zato če imate možnost, si naredite pred filter pred točenjem v plovilo, s tem bo manj trpela vodna črpalka v barki, pipa in tudi filter pred črpalko vam bo hvaležen. Danes se filtri s prozornim ohišjem dobijo že v vseh tehničnih trgovinah večjih trgovcev. Niso dragi, so pa v razponu od 18 pa nekje do 40€ po kosu. Dovolj je že, če imate samo en 5 mikronski filter in s tem bo v vaš rezervoar prišlo veliko manj drobnih rudninskih delcev, umazanija bo ostala na filtru, sam filter pa stane okoli 3€, kar je skoraj 150 krat manj, kot stane vodna črpalka za pitno vodo. Če boste na sistem dodali še filter z ogljem, pa ste iz vode ločili skoraj ves klor, še dodano umazanijo in takšna voda vam bo lahko tudi dlje stala v rezervoarju, brez bojazni, da bo naredila na robu zeleno ali rjavo črto, kjer je bil prej rob oz. nivo vode. V rezervoar tako ne bo potrebno več vlivati dragih kemikalij ali kisa za vlaganje, telo pa bo dobilo v sebe čisto vodo. Torej najprej odrežemo meter in pol cevi, nato za njo priključite filtre, za njim pa še dodajte preostanek cevi, ki je po navadi dolg 15 m. S tem sistemom ohranite tudi cev čisto, kar v obratni smeri ne pride do tega, kajti v drugem načinu se nesnaga nabira tudi v cevi. Po uporabi cev za vodo spihate z zrakom (na pumpo ali z usti), da vsa voda odteče iz nje. Ohišje od filtrov odprite, spraznite vodo iz njih, filtre pa posušite na zraku. Kakšen euro dražji je filter z vrvico (ne na harmoniko), ki je pralni, njega lahko pod tekočo vodo z roko operete in s tem veliko nesnage sperete z njega, zato vam bo lahko že samo en filter služil dlje časa. Vse skupaj pospravite v eno večjo nakupovalno vrečko, kakršne se zdaj dobijo v trgovinah, namesto plastičnih vrečk ter vse skupaj spravite na svoje mesto v vaši barki.
Sidrišče Vuda marina, otok Viti Levu, Fidži
Zjutraj se ob kavi odločim, da se spet malo premaknem, tokrat grem iz enega konca zaliva na drug. Pokličem še kolega, a ta spi, zato mu samo pustim sporočilo, da bom dvignil sidro in da grem sidrati pred Vuda marino. Upam, da bo vreme v redu in ne bo preveč valov, saj je ta del odprt in ni kot zaščiten zaliv, kjer bi se dalo sidrati in uživati na sidru. Če bo tukaj vsaj 15 vozlov vetra, bo že 3x preveč valov.
Ob 10:00 uri dvignem sidro in se jezim, ker je veriga blatna od mulja. Potreboval bi električno črpalko za slano vodo in cev, da bi lahko spiral verigo. No te nimam, imam pa zato vedro, katerega bom uporabil na cilju, saj gre veriga spet v vodo, kar pa bo ostalo blata v skladišču verige, ga bom pa spravil ven s slano vodo. Plujem mimo koralnega grebena na desni strani, malo kasneje mimo enega na levi strani in ko sem nekje na varnem, preizkusim delovanje avtopilota. Nekaj mi ne kaže na dobro, zato še enkrat kalibriram kompas, kateri je v povezavi z avtopilotom. Po pravilih bi moral narediti najmanj dva kroga, tukaj pa mi že kaže na opravljeno kalibriranje po dobrem krogu. Ali je tu slab ali dober magnetizem nimam pojma, a nekaj mora biti, eno ali drugo. Potem še nastavim stopinje, da se izenačijo z GPS-jem in spet preizkusim avtopilota. Spet nekaj ni v redu, čeprav sumim, da imajo akumulatorji premalo energije. Za vsak slučaj za 10 sekund izklopim vse instrumente, da si avtopilot zapomni zadnjo nastavitev in potem jih spet vključim. Sicer avtopilot dela, a nekaj piska, tu in tam napiše »No data«, pa spet dela. Potem prestavim obrate motorja na 1800 obratov in takrat več ne piska, dobiva podatke in očitno je vzrok to, da cel teden nisem prižgal motorja, saj imam dovolj energije za tisto kar potrebujem. Je pa res, da je bilo nekaj dni slabo vreme in potem padejo amperi pod polovico, kar ni nič kaj dobro za akumulator.
Zdaj avtopilot sam dela in to je dobro, nov kompas pa se izkaže za dobro naložbo. Po slabih petih miljah plovbe priplujem pred Vuda marino in tukaj sidram na globini 13 metrov. Takoj se počutim bolje, ker je pod kobilico vsaj nekaj vode, kar je bolje kot na prejšnjem sidrišču. V vodo spustim 65 metrov verige in potem s slano vodo operem premec barke od mulja, kakor tudi skladišče sidrne verige. Zdaj se moram še jaz skopati, zato po dolgem času skočim v vodo, na kratko zaplavam in si operem glavo s šamponom, kasneje pa sol sperem s sebe še s sladko vodo. Skuham si kavo, berem, čeprav barka ni najbolj na miru, saj piha že 16 vozlov SZ vetra in zato je posledično pod barko nekaj valov, katero le-ti pozibavajo na sidru. Ko tako sedim in gledam občasno na obalo, se spomnim, da je danes torek in v tukajšnji restavraciji v marini je danes zvečer pica po polovični ceni. Napolnim dingi z zrakom, nanj montiram motorček in se preoblečem. Ko vse uredim, zapustim barko in se slabe pol milje zapeljem do marine. Najprej se sprehodim po marini, nekaj bark je tu še od zadnjič, nekaj je novih, marina pa je v glavnem na pol prazna. Potem obiščem še Billovo jadrnico, ki je v luknji in pogledam, če je z njo vse v redu, fotkam in fotke pošljem Billu na email.
Evo zdaj sem že za mizo, naročil sem pico in malo pivo. Vse po pol cene, saj je tudi happy hour za pijačo. Ko pojem pol pice, ne vem ali je pica prevelika, ali pa se je meni želodec po malem skrčil, ker že težko jem. Ko pogledam proti trebuhu, nič ne kaže o kakšnem krčenju, verjetno bo vse bolj na velikosti pice. Počasi se le potrudim in spravim vse v sebe, plačam in grem nazaj na barko. Zadaj nad hribi se dela nekaj črnega in ne rad v takšnem puščam barko samo na sidrišču. Nazaj grede so valovi še malo višji in zdaj me že lepo skoraj vsak val poškropi.
Na barki se slečem, še enkrat splahnem s sladko vodo in potem sedem v kokpit, ter razmišljam, gledam v temno noč ter po svoje zaključujem današnji dan.
Sidrišče Vuda marina, otok Viti Levu, Fidži, 2. dan
Površina oceana je več ali manj mirna, gladka, a mrtvi val, ki se prikrade od ne vem kje, naredi svoje. Barko guga, ravno toliko da čutim to guganje v glavi, v malih možganih ali kjer se to že čuti. Ni prijetno.
Zjutraj pride na sidrišče Norvežan in že sinoči sva se dogovorila, da greva skupaj v mesto Lautoka. Sem še pri kavi, katero pijem v kokpitu in gledam vreme. Vremenska napoved za Novo Zelandijo je res čudna. Včeraj in danes je okoli severnega dela otoka vse rjavo in rdeče, kar pomeni, da je tam spet ogromno vetra in valov. Potem se vse očisti in v nedeljo ima pol oceana brezvetrje. Od četrtka naprej v naslednjem tednu pa ves veter piha v nos, torej je potrebno orcati in se boriti z valovi v nos. Spet v petek se veter spremeni in je v prvič v redu. Kaj bo čez 10 dni pokazalo vreme ne vem, pa saj tudi marsikdo ki čaka na plovbo na jug, ne ve. Veliko nas je v tem delu ki bi radi odjadrali in vse bolj in bolj zmigujemo z glavo, čeprav se je nekaj hrabrih že spustilo proti otoku vetra. Počasi mi to vreme preseda in pričel sem razmišljati še o drugih alternativah, če ne mi bo prej potekla druga viza, preden se vreme uredi. In ko še pogledam video iz Aucklanda, ki ga je posnel danes Sasa, potem vidim leden dež, morje ki ima komaj 11°C, ozračje je mrzlo in neprijetno. Vse bolj in bolj se mi zdi, da Nova Zelandija sploh ni več na moji poti, čeprav tudi nikoli ni bila, saj sem zelo jezen na njo, ker so mi Bio Security vzeli 5 salam in sem še moral plačati 400 NZ$ kazni zaradi enega sendviča s salamo, ki sem ga pozabil v nahrbtniku. A nekam se moram umakniti pred cikloni.
Pospravim kuhinjo in kolega mi sporoči, da pride po mene. Greva z dingijem do marine in naprej z avtobusom do Lautoke. Jaz ne potrebujem kaj velikega ali pretresljivega, moram pa zamenjati dva že zarjavela ročaja na vhodnih vratih v barko, prav tako pa si moram kupiti eno naglavno svetilko. Na barki imam štiri naglavne svetilke, a nobena ne dela. Čeprav sta dve dražji in jih odlikuje dober in znan brand ter vodotesnost, sta očitno spustili vlago v sebe in delovanje je onesposobljeno. Žal mi jih je, a morajo romati v koš, saj ne mislim imeti na barki ne delujoče opreme.
V mestu najdem kar potrebujem, on še kupi stvari za na svojo barko, nekaj še drugih stvari ogleduje, a ne kupi. Seveda, kar je iz uvoza je zelo drago, kvaliteta pa je tudi vprašljiva. Potem še greva v trgovino in jaz potrebujem samo piščančje meso. Tokrat imajo v akciji na ražnju pečenega celega piščanca in odločim se zanj. Tako bom privarčeval na plinu, olju, pa še na čistilu za posodo.
Prideva na avtobus za Vudo in naju šofer brez magnetne kartice ne spusti na avtobus. Pokažem mu denar, kot vedno, on pa mi pravi, da z denarjem ne gre, da on tega ne počne. Potem pa se oglasita možakarja iz prve vrste in takoj ju prepoznam kot kontrolorja. No ja, zdaj vsaj vem, zakaj šofer »nikoli« ne jemlje gotovine. Avtobus gre, jaz za vsak slučaj napolnim magnetno kartico z nekaj dobroimetja, da se lahko z naslednjim vrnem do Vude.
Cel dan je že oblačno, skoraj brez vetra, zato je vseeno sparno in vroče. Kot bi po domače rekli, dol tišči. Ko sva v avtobusu, prične rahlo deževati. Dežuje tudi ko pridem na barko in tako je še preostanek dneva. Barka se zopet guga in sam pri sebi rečem, da se jutri prestavim v Saweni bay. Tam je verjetno bolje in tudi ni tako daleč od tu.
Zvečer si privoščim četrt piščanca, skuham še prilogo in večerja je kot iz najboljše restavracije. Potem si ogledujem še odjavne papirje in ne ljubi se mi pisati in izpolnjevati 10 strani papirjev. Verjetno bom en drug dan izpolnil samo pol, pol pa fotokopiral, ker potrebujejo uradniki vse to v dveh izvodih.
< Port Denarau, 1. del | Saweni Bay > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 11. dan
Danes ponoči je zapihalo, pa ne tako močno, da bi prestavljalo barko, le vetrnica je bila glasna. Ni se mi dalo vstati, pa sem jo pusti ropotati do pete ure zjutraj, potem pa sem se je tudi tako v pol snu, enostavno naveličal. Vetra je za dobrih 20 vozlov in nič več. Zablokiram jo , potem grem v posteljo v upanju, da bom še kakšno urco podremal, a ne gre. In kot bi rekel moj kolega, »Prošla baba sa kolačima!« Ni kaj, tudi moj spanec je odšel naprej, zato vstanem in si skuham kavo. Zdaj je že svetlo in grem v kokpit, kjer jo bom spil ob dnevu, ki se šele prebuja. Piha in manj kot pol metra visoki valovi rahlo zibajo barko. Danes nas je na sidrišču manj, kajti včeraj je dosti bark odšlo proti Port Denerau ali Vuda marini, kjer se bodo odjavili. Še dva tedna in tukaj se začne ciklonska sezona, zato veliko bark zapušča do zdaj varen Fiji. Večina jih pluje za Novo Kaledonijo in potem za Avstralijo, saj je Brisbane od tam zelo blizu. Nekateri se še raje spustijo do Sydneya in iščejo možnosti za premestitev te ciklonske sezone. Za Novo Zelandijo je potrebno še malo počakati, saj se vreme še ni stabiliziralo. Poleg tega pa, kdo pa si želi iti iz 30 na max 15°C? Tudi morje jih ima tam komaj 11 ali 12°C. Brrrr…. Iz topskih 17 stopinj južne zemljepisne širine, se je potrebno spustiti na varnih 35 stopinj južneje. To je zame že na pol arktično podnebje v primerjavi s tem tukaj. Kakorkoli, v naslednjih dneh bom tudi sam moral dvigniti sidro in se prestaviti na sidro pred Port Denerau. Notri ne grem, ker je predrago.
Današnji dan mi mine ležerno, saj nisem šel na obalo. Po eni strani se mi ne ljubi, po drugi pa nočem biti moker od teh manjših valov. Tisti, ki imajo večje in globlje dingije s trdim dnom, ter močne motorje namesto motorčka, se peljejo kot snete sekire po morju, vse do obale. Odnesti bi moral smeti, a bodo počakale do jutri.
Ker je oblačen dan, spet vklopim vetrnico, da mi proizvaja elektriko in s tem polni akumulatorje. Čas je, in ni tako vroče, da grem pogledati kako je z mojimi jeklenicami (priponami). Grem do jamborja in pregledam vsak spoj. Povzpnem se na boom in se po njemu sprehodim do konca, kjer je krmna jeklenica ob koncu booma razdeljena na dvoje, oz. narobe obrnjen ipsilon. Vse je v redu, nič ne cveti. Gledam kako bom zadnjo vrv, ki drži boom, potegnil čez bimini in jo pričvrstil nekam na krmni trup barke, da bo ta vrv za rezervo, če se priponi kaj zgodi in da mi jambor ne pade naprej. Enako bom naredil z vrvjo, ki je namenjena spinakerju in jo bom pričvrstil pred genovo na sidrni inox del, če mi slučajno odtrga furlex ali »sprednji štraj«, da mi jambor ne pade nazaj. No, marsikaj moram postoriti, preden odrinem. Povzpnem se po jamborju do prvega križa in čeprav imam na jamborju montirane zložljive stopnice, se mi zdi, da se le-ta že tu premika 2 metra v levo in desno stran. Ne bom šel višje in ne bom izzival usode, če mi to res ni nujno potrebno. Od daleč pogledam spoje na priponah in zdijo se mi v redu. Z mastjo namažem še oba zgloba, ki držita jambor in boom, odprem pokrovček in namažem navijalne zobnike od glavnega jadra, kateri so v jamborju, pregledam še spojne člene na vangu in škoti,… OK je, le nekaj vrvi bo potrebno v Novi Zelandiji zamenjati. V rezervi imam kakšnih 80 metrov »desetke« , a to ne bom menjal, ker ne vem kaj se bo po poti dogajalo.
Zvečer si skuham še dobro večerjo na žlico, nato pa se posvetim temu blogu in kasneje še filmu.
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 12. dan
Če je sinoči samo malo zapihalo, je danes bilo zelo pestro. Ma kaj pestro, na nekaj trenutkov se mi je zdelo celo nevzdržno. No pa gremo po vrsti. Sinoči sem gledal 3:20 ure dolg film, katerega je bilo konec okoli 1:00 ure zjutraj. Pogledam na telefon, na njemu je sporočilo iz ene od tukajšnjih jadralskih skupin na socialnem omrežju. Berem in stiska me v želodcu. To se dogaja ravno tam, jer bi moral jaz čez nekaj dni pluti, a kot sem že napisal, čakam ustrezno vreme. Členek iz časopisa pa pravi v prevodu nekako takole:
Auckland, NZ, ponedeljek, 14.10.2019
TRAGIČNA POMORSKA NESREČA
Danes popoldne je 47-čeveljska jadrnica s 4-člansko posadko sprožila klic v sili. Bila je približno 20 NM severno od rta Brett. Štirje jadralci so zapustili svoje potapljajočo jadrnico, a so v visokih valovih izgubili rešilni splav.
Pomorski koordinacijski center za reševanje Nove Zelandije je odposlal več reševalcev za reševanje, vključno z reševalno ladjo Bay of Islands II, helikopterjem mornarice Sea Sprite, letalom Orion in helikopterjem Westpac Rescue – Auckland.
Orion je okoli 14:47 ure v vodi zagledal štiri ljudi, zato jim je spustil v vodo splav, preden jih je reševalni helikopter Westpac Rescue iz vode potegnil okoli 15:45 ure. Tragično je, da eden od jadralcev ni preživel reševanja (zelo znam NZ jadralec in politik), ženska 50-tih let je bila hudo poškodovana, ostala dva moška pa sta bila le lažje ranjena, a precej onemogla. Vse so s helikopterjem odpeljali v bolnišnico Whangarei.
Reševalno plovilo Bay of Islands II je bilo skoraj na polovici poti do preživelih, a se je tudi samo borilo s 6 metrskimi valovi in z vetrom okoli 40 vozlov, ter sunki vetra do 50 vozlov. Preiskava o nesreči poteka, sploh pa je neznanka, kaj se je točno dogajalo s plovilom, da se je začelo potapljati in se na koncu tudi potopilo.
S cmokom v želodcu grem spat, a spim le uro in pol. Prebudi me sidrni alarm na telefonu, saj se je Indigo prestavil že za 78 metrov! »Sranje, kaj je zdaj to?!« Skočim ven v kokpit in vidim, da je zdaj barka prešla iz normalnega SZ na J, saj močno piha iz severne strani. Prihaja vse močnejši naliv. Piha kot pri norcih, valovi postajajo vse večji, katere ne morem oceniti, kako visoki so, verjetno pa ne kaj manj, kot okoli enega metra. Barka poskakuje na sidru kot kobila iz kakšnega western filma. Skočim v kokpit, prižgem motor in ga pustim v nevtralnem položaju, naj teče in naj bo barka pripravljena za kakšen manever. Piha in dežuje, ves čas se bliska in grmi in ko pomislim na mojo sestavljeno verigo, me še bolj stisne v želodcu. Vetrnico sem izklopil, če ne bi jo odtrgalo. Grem v spalnico, počasi mi voda curlja iz okna na posteljo, saj voda najde svojo pot, sploh pa ob takšnem vetru in nalivu. Spet grem ven, ker se mi zdi, da slišim ob barki neke glasove. Veliko bark je osvetljenih, nekaj nas ima naglavne svetilke in čakamo v kokpitu. Barko poleg mene, 473 Beneteau je prineslo na 10m v bok Indiga. Popustilo mu je sidro in to očitno rije po dnu. Še bolj levo se muči keč Irwin 52, spušča dodatno verigo, ob meni na desni kolega na Halberg Rassyu 43 v tem nalivu in vetru s sinom dviguje dingija na krmo. Sem samo v spodnjicah in še te so mokre, kot da so v pralnem stroju. Pogledam na števec moči vetra, kaže mi 37,2 vozla! Ves čas gledam na sidrni alarm, katerega sem že prestavil na nulo in v novo smer. Barka napenja verigo, jo spet malo spusti, poskakuje,… cela štala! Vsem nam je v podzavesti koralni greben, ki ga imamo za ritjo. Če koga odnese tja, bo res dobil pošten udarec v zadnjico. Končno se po dobrih dveh urah umirijo valovi, dež preneha padati, ne grmi in ne bliska se več, tudi veter pade na nekaj manj kot 20 vozlov. Ufff… postaja že vse bolj normalno. Priznam, malo me je bilo strah, zaradi moje spete verige. Naslednjič kupim 100 metrov verige v enem kosu pa naj stane kolikor hoče! A očitno je moje 3-kratno varovanje na spoju, zdržalo tudi takšno nevihto. In potem mi kdo reče, kako lepo ti je ko si brez stresa in jadraš po svetu. »Pejt v 3 krasne!«
Zjutraj zaspim kot ubit in spim dobre štiri ure. Ko se zbudim hočem pogledati na vremensko napoved, a ne gre. Seveda, danes ob 8:50 so mi izklopili internet in klice, ker mi je potekla veljavnost dobroimetja. OK, bom odšel na kopno, a šele po popiti močni kavi in si že uredim novo dobroimetje. Če imaš naročnino se to ne dogaja, a tukaj imamo vsi predplačniški sistem in vsega je enkrat konec. Stopim v dingija, a ta je skoraj do polovice zalit z vodo. Poberem jo s plastično posodo in grem na obalo. Uredim si novo dobroimetje, zdaj telefon spet dela in ker sem že na kopnem, kupim še nekaj sadja in zelenjave. Danes sem se imel namen prestaviti na sidrišče pred Port Denerau, a se ne bom. Zdaj sem še malo slabe volje zaradi današnjega vremena, včerajšnje nesreče pred NZ, pravkar pa spet piha okoli 20 vozlov, dež malo poškropi po barki, …
Sedim v kokpitu in gledam barko, ki jo je prineslo zjutraj k meni. Ne vem če sva v tem vetru 8 metrov narazen. Na njej dva otroka brez nadzora skakljata po barki, se obešata na vrvi in se gugata po zunanji strani barke. Starejši ima kakšnih šest let, punčka kakšno leto manj. Verjetno sta oba rojena na vodi in se smejita, glasna sta in razigrana. Sedim in ju opazujem, upam, da se ne bo naredila nesreča. V tem pride v kokpit mladi oče, mi pomaha in se mi opraviči, ker sva blizu. Misli si, da gledam njegovo barko, ker sva drug ob drugem, jaz pa gledam njegova otroka. Reče mi, naj ne skrbim, saj se bo danes v toku dneva presidral. Povem mu, da dokler ne udariva skupaj z barkami me to ne moti, potem pa me zna motiti.
Popoldne ob treh še vedno piha, a pokazalo se je sonce, ki v moje veselje s 14 A/h polni moje akumulatorje. Na koncu sidrišča vidim kolega Norvežana, ki zapušča sidrišče in odhaja v Lautoko, da si podaljša bivalno štirimesečno vizo, ki mu poteče čez tri dni. Ostal bo tam nekaj dni, jaz pa tudi ne vem, kdaj bom šel drugam. Tudi to je sestavni del jadranja in bivanja na jadrnici v tujem svetu.
Zvečer je mirno, skoraj brez vetra. Je to samo tišina pred novo nevihto? Bom že videl,…
Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži
Končno ena mirna noč, brez vetra, brez dežja, brez neviht. Zato pa pravijo, da po vsakem dežju posije sonce. Ampak danes zagotovo ne bo sijalo. Oblačno je in kmalu naj bi začelo spet deževati. Deževalo naj bi še naslednje tri dni in sprašujem se, kaj naj počnem tukaj? Pravzaprav, kjer koli bi bil, bi bilo enako.
Spijem jutranjo kavo, iz kokpita gledam barke, kako odhajajo s sidrišča in si rečem, zakaj tudi jaz ne bi zamenjal okolje. Hitro vse pospravim, pripravim barko in dvignem sidro ter odplujem s sidrišča. Cilj – Port Denarau. Pravzaprav bom sidral na sidrišču pred vhodom v kanal, kjer se potem notri nahaja marina. Dejansko je to celina, čeprav velikokrat zasledim, da piše – Denarau Island. Torej do cilja imam kakšnih 18 NM. Takoj ko zapustim otok, se vreme spremeni, začne pihati 16 vozlov vetra in vse bi bilo super, če ne bi pihal ravno v nos. Torej sem danes obsojen na motoriranje do cilja.
Vmes še moram kalibrirati popravljen elektronski kompas od avtopilota, a ta ne prime, kljub temu, da sem naredil že tretji krog. Obrnem v drugo stran, se zavrtim dva krat, spet nič. Nič ne bo, krmarim na roke in postajam besen sam nase, ker nisem zamenjal kompasa z novim. Vem zakaj ne. Zato ker sem se nalezel njihovega »Fiji time«. Ne preostane mi drugega, kot da »drgnem« kolo krmila na roke. Plujem slabih 5 vozlov hitrosti in gledam na ploter, saj je na moji poti kar nekaj ovir. A te ovire me ne motijo, kolikor me motijo ovire malo pred ciljem. Ovire so manjše skale, koralni grebeni, peščeni manjši otočki,… Vse to gleda malo nad vodo ali pa je meter pod vodo. Nekaj kardinalnih oznak j postavljeno, večinoma pa tudi ne. »Saj boš začutil,« pravijo v šali. Se iz tega šali? Dejte no!
Še danes se spomnim, kako sva s kolegom skoraj nasadila dingi na koralni greben, ker nisva vedela, da se nahaja ravno na najini plovni poti. Zato zadnji dve milji plujem čisto počasi, gledam na ploter in gledam na satelitsko sliko na tablici, ki pa je ravno na tem območju zapacana in ni jasna. Izmenično gledam skozi daljnogled in spet nato čez polarizacijska očala, da vidim, če je kaj sprememb na površini. Plima je in še dež, zato se vse vidi še toliko slabše. Zadnjo miljo se premikam s komaj dva vozla hitrosti. Končno se le prebijem do sidrišča, saj sem se lepo izognil oviram.
Sidrišče je nabito polno, saj je tukaj kakšnih 30 plovil. Ko priplujem do sidrišča je tukaj globina komaj 6 metrov. Ejjj, 6 metrov! Nekako mi ta globina ni všeč, saj pod 20 metrov sploh ne znam več sidrati. Bo to dovolj vode pod kobilico, če je razlika med plimo in oseko vsaj 1,5 metra, kadar ni polne lune? Spustim sidro in 27 metrov verige, sidro pa lepo zagrabi v muljasto dno. No zdaj prihajajo manjši valovi in barka se ziblje. Ufff… To bo še veselica!
Komaj sedem, da se po štiri urnem premiku »spočijem«, ko dobim sporočilo od kolega. Ves jezen mi piše, da so mu zavrnili vlogo za podaljšanje vize. Ne morem verjeti! Pravi, da je zamudil tridnevni rok, saj mu jutri poteče viza in jutri bo že ilegalno na Fidžiju. No lepo, pa bomo tudi tu imeli ilegalca, imigranta in še kakšna druga beseda bi se našla zanj. Povabi me na njegovo barko na kavo, ki je kakšnih 300 metrov oddaljena od moje. Pa grem, nastavil mu bom ramo, pa naj se zjoče. Pa saj zato smo prijatelji na svetu. Dingi pluje, motorček prede, dež pa lepo pada. Nič ne bo narobe če sem moker. Nisem iz cukra! Pridem na barko in dobim veliko skodelico kave. Uff, danes bom pa pogledal vsaj tri filme, preden zaspim, očitno me čaka dolga noč. Potem pride k meni njegova zelo lepa mačka, ki pa mi ves čas nastavlja tazadnjo. »Goni se,« mi pravi. »Ok, nič hudega, tudi jaz bi se, pa mi leta več ne pustijo.« mu pravim in se nasmejiva, pogladim mačko po kožuščku, ta pa zaprede.
Pove mi kaj se dogaja pri njemu in svetujem mu, naj pokliče Immigration office na letališču. Kdo pravi, da se mora vse urediti samo v prvi pisarni? Tam je vse večje, večji pretok ljudi je in med vso to zmešnjavo ne bodo komplicirali. Pogleda me in vseeno pokliče na letališče. Zadetek, uradnica na drugi strani linije si zapiše njegovo ime in mu pravi, naj jutri pride na letališče v njihovo pisarno in bosta že nekaj uredila. Zdaj je vesel kot radio in najraje bi mi skuhal še eno veliko šalico kave. Ne hvala! Pravzaprav pa, počakajva do jutri, saj ti domačini znajo zakuhati juho, če tudi ni ognja.
Z njegove barke se vračam v dežju in ta se zdaj že cel večer ziblje, zato me začne malo boleti moja, na pol prazna glava. A jutri bo morda bolje, ko bom šel v dežju na kopno. Zakaj pa ne? Počasi, saj imam samo dva kilometra do marine in z mojim motorčkom, bo to prav lep, pol urni izlet.
Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži, 2. dan
Sinoči sem šel spat, utrujen, kot bi kopal jarke. Tudi nekaj z mojim želodcem ni bilo v redu, očitno me je večerja (fižolova solata s čebulo in česnom, ter belim kruhom) napihnila, da sem komaj dihal. Zdravnik bi mi zdaj rekel, prav ti je Jasmin, zakaj ješ fižol in čebulo, če imaš putiko. Ampak, rad ga imam in moram, vsaj 2x ali 3x na leto, pa če tudi potem obležim z bolečinami v nogi.
Zjutraj se zato že zgodaj prebudim in pijem kavo. Vso noč je deževalo in tako bo še menda kar nekaj naslednjih dni. Današnja napoved pravi, da cel teden. Preberem časopis, malo pogledam na internet, nato pa si naredim še zajtrk. Pospravim posodo in slišim kako je do mene priplul dingi. Norvežan je ob Indigu in me sprašuje, če grem zraven njega na Immigracijski Urad, da mu prinesem srečo. No ja večjo srečo bi ti prinesla kakšna brhka mladenka, ne pa jaz. A ker nimam nekega posebnega dela, čeprav bi ga našel, grem z njim, da vidim še ta del Fidžija, ki ga do sedaj nisem videl. Prideva na kopno, se z avtobusom odpeljeva do mesta Nadi (domačini mu rečejo Nandi), potem pa z drugim avtobusom do letališča, oz. do njihove glavne stavbe v mestu Namaka. Centralno stavbo hitro najdeva, nato gre on v čakalnico, kjer sedi kakšnih 40 ljudi in vsi čakajo nekaj od teh uradnikov. Še sreča da so trije »šalterji« in vse poteka tekoče.
Da ne čakam in ne delam gneče v čakalnici, se odpravim na sprehod po mestu, da vidim, kaj vse tukaj imajo, kako živijo, kaj delajo? Tako se sprehajam ob trgovinah, uradih, bankah in še čim, čeprav rahlo dežuje. Kjer koli je mogoče, hodim pod streho, kjer se ne da, se izpostavim dežnim kapljam. Ko si mesto s samo eno ulico ogledam, v njemu ne vidim ničesar posebnega, zato se vrnem nazaj v stavbo in počakam kolega, da opravi uradniška dela. Ko pride ven iz čakalnice je nasmejan in mi pravi: »Če tebe ne bi bilo, bi danes že pakiral in pisal odjavne dokumente, ter odplul ne vem kam.« Zdaj mu ni treba in nimam vseh zaslug za to jaz, ker sem mu nekaj povedal, pogledal na uradno stran njihovega urada in ga včeraj nagovoril, da pokliče na Urad na letališču. Upam, da si bom popoldan zaslužil vsaj pivo, preden greva na barko. No ga ni bilo, a pravi, da še bo, kakor tudi BBQ. Velja, še bolje.
Greva še v trgovino, nabaviva nekaj stvari, katere potrebujeva na barki, potem pa se z avtobusom odpeljeva po isti poti domov, oz. na barko. Pozno popoldne spijem kavo, pregledam nekaj zadev na spletni strani za navtike, ki plujemo po tem delu sveta, potem pa je že čas za večerjo. Tokrat sem našel kos svinjskega mesa, katerega sem lepo popekel, si naredil omako, zraven pa si naredil še polento, katero sem potem opekel v pekaču. Čudovita večerja!
Zvečer so se od nekod prikradle mušice, podobne letečim mravljam, ki so se naselile okoli luči in tako letale tudi po zaslonu prenosnika, kakor tudi po meni. Kar malo nadležne so že bile. Še sam ne vem, koliko sem jih potolkel, a na koncu je tu in tam še priletela katera in pokazala svojo nadležnost, ko sem pisal ta blog. Kakorkoli, jutri ko bo dan, jih več ne bo.
Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži, 3. dan
Bila je še noč in trda tema, ko sem se prebudil. Pa ne zato, da bi se že naspal, ampak zato, ker me je bolelo koleno. Ne se veseliti in ne privoščite mi, ni putika, ker ona boli drugače. Očitno pa je sklepna revma. Razmišljam, kako bi vstal, da bi me čim manj bolelo, pa tudi na WC bi moral. Skobacam se iz postelje, vzamem naklofen in ne grem več v posteljo, ampak se zleknem kar v salonu. Kasneje, ko tableta malo prime, si skuham kavo, po kavi zajtrkujem in pospravim v sebe še en naklofen 100, da ja res dobro prime.
Pa je prijelo, zato ob 9:00 uri začnem z delom. Najprej si pripravim Rainmana. Ko bom jaz delal druge stvari, niti ne bom vedel, da čarovnik proizvaja pitno vodo. Tukaj voda zaradi mešanja mulja ni najbolj čista, ni pa zdaj umazana, a se zavedam, da bom s tem uničil 5 mikronski filter. A kaj naj? Če bo samo to, bo še dobro. Ko delam vodo, jo tudi s TDS instrumentom izmerim in kot sem pričakoval, je drugačna, trša. Pokaže mi 198 ppm, kar je še vedno v redu. Z drugim instrumentom izmerim Ph in ta mi kaže enkrat 7, spet drugič pokaže 6,9 enot Ph-ja. No ja, malo kisla in nevtralna hkrati. Dobra bo. Kar v tank jo naj naliva, jaz pa bom ta čas kaj drugega delal.
Preselim vse stvari iz krmne spalnice v salon, nato pa razdrem ploščo z instrumenti na krmilni konzoli. Najdem kje je zvezan kompas od avtopilota in grem za kablom. Osvobodim kabel, nato pa ga potegnem skupaj s kompasom v krmni prostor, kjer je avtopilot. Zdaj bo potrebno potegniti kabel nazaj do instrumentov, kar pa bo že malo težje. Zato vzamem 8 mm debelo inox pletenico (zajlo), katero imam v rezervi, če bi mi odtrgalo kakšno pripono, da jo lahko vsaj začasno zamenjam. Ker je bolj kompaktna, jo lepo napeljem do krmnega prostora, nanjo nalepim kabel in ga z lahkoto potegnem do instrumentov. Nato privijačim nov kompas na mesto kjer je bil, saj tam ni v bližini nobenega kovinskega dela, ki bi motil magnet. Naredim še nove kabel sponke za kontakte in vseh šest žičk priklopim na instrument od avtopilota. Dela!
Vse pospravim nazaj kot je bilo, nato se lotim motorja in pregleda filtra za morsko vodo. V njem najdem dve manjši školjki, kateri je potegnilo skupaj z morsko vodo. Verjetno sta bili zaraščeni kje na odprtini za sesanje vode. Mrežico očistim s staro zobno krtačko in jo vrnem nazaj, ter privijačim. Zdaj še moram pogledati, zakaj me muči menjalnik za vzvratno plovbo, saj ne zagrabi takoj, ampak šele čez dve ali tri sekunde. Olja imam v menjalniku dovolj, vodila so dobro speljana, nič ne najdem. Vse potem posprejam z oljnim sprejem in morda bo bolje. Zdaj še pobarvam vodilo jermenice in pokrov sladkovodne črpalke, ki sta že malo rjasta in sta izgubila nekaj zelene barve, s katero je motor pobarvan. In ko končam, vzamem še drug čopič, ter zmešam malo laka z malo mahagoni barve, ter pobarvam spodnji rob pohištva v salonu, saj je na nekaterih mestih precej obrabljen. Zdaj je spet lepo.
V tem času sem naredil 240 litrov vode, zato še sperem membrane od Rainmana in zaključim z delom. Prižgem motor, dvignem sidro in malo kasneje kar na sidrišču med barkami plujem v krog in kalibriram Raymarinov kompas. Ko mi najde pozicijo za avtopilot, naravnam še stopinje, jih izenačim z GPS instrumentom, shranim in preizkusim, če mi zdaj avtopilot dela kot mora. Dela! Čeprav na to kratko razdaljo ne morem najbolje videti, a to preizkusim drugič, preden grem na daljšo plovbo. Tudi vzvratno plovbo preizkusim, tokrat dela kot mora. Čudež! Spet pridem na svoje mesto na sidrišču in spet sidram. Zdaj je že popoldne, zato se ves moker od potu z masko spravim v vodo, da preverim še propeler, a ta je tudi pričvrščen kot mora biti. Stuširam se in si skuham zasluženo kavo. Šele ko se usedem, začutim, da me spet malo boli noga, zato se odločim, da bom počival, namesto, da bi vzel še eno tableto proti bolečinam. Danes je bil res deloven in uspešen dan. Sreča da je oblačno in ni sonca, zato pa je sparno.
Spijem kavo in pomivam džezvo, ko pride Gaute in me vabi da greva na obalo, saj mu je zmanjkalo cigaret. Preoblečem se in greva. Njegov nov, 3,7 metra dolg dingi s 30 konjsko Yamaho leti po mirni vodi kot sneta sekira po zraku. To kar sva preplula v sedmih ali osmih minutah, jaz ne preplujem s svojim motorčkom v dobrih pol ure. V marini še srečam kolega iz Nizozemske, pa še Saša, a se ustavljam le na kratko, da se pozdravimo, izrečemo nekaj besed in gremo vsak po svoje.
Iz trgovine greva še na osrednje prizorišče, kjer je danes kulturni program, kjer plešejo plese iz otočja Samoa. Dobiva dober prostor, spijeva vsak po malo pivo, pogledava si program in nato se kolega spomni, da ni prižgal sidrne luči na barki, a ker je zadnji na sidrišču, ga je malo strah. Odideva v dingi in greva nazaj na barko, kjer si še skuham pozno večerjo, preberem nekaj strani knjige in se izgubim v spancu.
< Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 3. del | Port Denarau 2. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
83. dan: Heron: Ibiza – Španija: El Rinconet
Vremenski bogovi so se odločili, da si letos Ibize in Fermentere ne bova ogledovala. Nekaj sva tako že videla v preteklih letih, drugo bova očitno kdaj drugič.
Zjutraj izplujeva proti celinski Španiji. To je lepa dnevna pasaža. Zjutraj greš, zvečer si tam.
Očitno nisva edina, saj tako z očmi kot z AIS-om vidiva kar nekaj bark, ki imajo enake namene.
Vetra je premalo (5 vozlov v polkrmo), da bi lahko jadrali, saj se rolerji še vedno valijo in nas premetava. Kar 10 milj motorirava, preden lahko razpreva jadra. Potem postane plovba bolj človeška. Bistveno manj nas rola.
Ves čas se boriva s kotom jadranja. Piha vzhodnik (polkrma), glavni val je skoraj z boka. Če grem čisto v smer proti cilju (WSW), potem preveč pade hitrost navideznega vetra. S tem pade pritisk na jadra, poveča se rolanje in zmanjša hitrost.
Če pa drživa barko 10 stopinj bolj bočno na veter, se kot navideznega vetra zaradi naše hitrosti spremeni s 150 na 110, jadra nas bolj držijo, hitreje gre in ne premetava nas toliko. Kadar se veter okrepi, lahko plujeva v smeri cilja.
Ta taktika naju pripelje malo preveč južno, zato zadnjih nekaj milj poskusim voziti čisto krmo (metuljčka), a je vala preveč in mi jadra ves čas podira. Tudi brez genove (samo na glavno jadro), kljub preventerju, ne gre. Jadro se ves čas zapira in z glasnim pokom spet napne. Ga pač zloživa in odmotorirava tistih nekaj milj.
Čeprav že dva dni piha z vzhoda, se vali swell z jugovzhoda. Blizu celine se mu pridruži še swell s severa. Ta zbriše s seznama nekaj možnih sidrišč. Dosti nama več ne ostane.
El Rinconet je zaščiten pred severom in vzhodom, a povsem odprt na jug in jugozahod.
Lili bi kar na prvo žogo v marino, jaz se nekaj pogajam in na koncu sidramo pod previsnimi skalami pred plažo El Rinconet.
Ne rola zelo.
V začetku.
Zvečer se guncanje malo okrepi. Upam, da bomo kaj spali.
Na obalo se nama ne ljubi. Zadnja dva dneva na težkem morju sta naju utrudila. Jutri.
Kopanje je bilo bolj na hitro. Bolj iz higienskih razlogov. Zunaj je namreč že mraz. 26 °C se v vetru in oblačnem vremenu zdi kot jesen in ne več kot poletje. Bo treba bolj na jug.
Danes prepluto: 60 NM, po logu 67, skupaj 2166. Motor ima 5607 ur (3 nove).
84. dan: El Rinconet – Torrevieja
Ponoči se je guncanje okrepilo. Nekaj časa se je še dalo spati, če si dovolj utrujen.
Ob treh zjutraj sem bil toliko naspan, da me je guncanje preveč motilo, da bi še spal.
Malo sem premišljeval, kdaj bi odrinila in potem sem se odločil, da kar greva.Vetra je bilo manj kot valov, veter skoraj v krmo, valovi pa dve komponenti: eni od strani, drugi pa skoraj v krmo.
Zibanje je bilo neprijetno. Barka se je za nekaj trenutkov skoraj umirila, potem pa so jo zadeli kaki trije večji valovi s strani s tako frekvenco, da jo je dobro zazibalo. Krmni val pa je barko porinil iz smeri.
Jadral sem le z genovo. Ves čas se je podirala. O glavnem jadru nisem ponoči niti razmišljal, ker bi samo razbijalo.
Pozneje je veter večkrat spremenil smer in hitrost. Ko je bil šibkejši, sem moral genovo zviti in voziti na motor, ko je bi močnejši, se je dalo jadrati. Nekaj časa se je dalo voziti tudi s polnimi jadri, a me je srce bolelo, ko je novo glavno jadro s pokom udarjalo in stresalo celo barko, če je bil val prevelik. Genova pa enkrat na leve uzde, pa spet na desne uzde ...
In tako 13 ur.
Ob štirih pa sva že sidrana znotraj valobrana marine Solinas v kraju Torrevieja. Ta marina ima nenavadno velik bazen znotraj valobrana – skoraj kilometer krat 300 m.
Tam je tudi terminal za nakladanje soli (po bližnjih solinah je marina dobila ime). Španci se ne šalijo z valobrani. Na zunanjo stran namečejo velike bloke (skale ali beton), ki razbijejo prve valove. Nad to in malo umaknjeno v notranjost pa zgradijo zid. Tale je visok vsaj 6 ali 7 metrov, mogoče več in ima po vrhu speljano sprehajalno pot.
Sidranje znotraj valobrana je že leta vroča tema lokalne skupnosti in občasno je prepovedano, pa spet dovoljeno ...
Ko midva sidrava, je tam sidranih že kakih 15 plovil (ne štejem malih čolničkov).
Izkaže se, da so skoraj vsi rezidenti marine, ki so šli na nedeljski izlet z barko, a ker je zunaj nemogoče morje, je bil izlet kratek.
Veselo se kopajo in se imajo super. V kotu je še žičnica za smučanje na vodi (podobno, kot v Punatu na Krku, le malo krajša).
Zvečer nas ostane na sidru morda pet.
Danes sva imela za večerjo roštiljado. Vem, da bi se nekateri zmrdovali, ker je moj roštilj plinski, ampak meni je veliko bolj praktičen, po okusu pa ni take razlike, da bi se mučil z ogljem.
Američani so zadevo dodelali v nulo. Ko namreč maščoba kaplja na razbeljeno kovino, se sežge in da podobno aromo, kot lesno oglje. Trik je, da roštilja ne smeš preveč dobro očistiti. OK, mrežico že, ampak notranjost naj ostane črna, da doda tisti pravi okus in vonj po oglju. Ko je roštilj čisto nov, tega okusa še nima, a z uporabo se notranjost prevleče z ogljem.
Danes upam, da bomo spali bolj mirno. Res upam, sicer se mi lahko zgodi upor na ladji Heron in bo admiralica zapustila barko, dokler je ne zabetoniramo v dobre temelje. Jutri pa naprej, preden nas dosežejo viharji, ki se že počasi kuhajo in nas bodo zadeli čez nekaj dni, če se ne premaknemo. Prijatelji naju čakajo v Cartageni in imajo pivo že v hladilniku. Upam, da ne bomo bolj potrebovali toplega čaja.
Danes prepluto: 64 NM, po logu 66, skupaj 2230. Motor ima 5615 ur (kar 8 novih).
85. dan: Torrevieja – Cartagena
Zvečer so imeli v lokalu nad žičnico za bordanje živo glasbo. Kako drugačni so žuri tukaj na celinski Španiji, od tistih, ki sva jih bila vajena do sedaj. Vse je umirjeno, glasba ni preglasna. Se vidi, da je verjetno med gosti polno starejših Angležev in njim je zabava namenjena. Spala sva odlično. Valobran je 100-odstotno opravil svojo nalogo. Zapeljeva ven, na odprto. Kako drugačno je danes morje. Piha 5 vozlov s kopnega, verjetno je to še ostanek nočne termike (ne vem, ali mu tukaj tudi rečejo burin). Valov od vetra ni niti za vzorec. Swell prihaja z vzhoda, a je prav počasen in lenoben. Ravno dovolj, da ne pozabiš, da si na velikem morju, a ni moteč. Motorsailamo. Vetra je ravno toliko, da jadra dodajo kak vozel ali dva k hitrosti motorja in da držijo barko in ji preprečujejo valjanje po swelu. Jutranje sonce se skrije za oblaki. Odločiva se za pot bližje obali, saj je morje mirno in tako voziva mimo vzgajališč rib, ki jih je tu vse polno.
Ponoči ali v težkem morju bi se jim raje na daleč izognil, tokrat pa si skrajšava pot za nekaj milj in greva med njimi. Vetra za kako uro zmanjka, potem se obrne v vzhodnik in pač jadramo na drugih uzdah. Na krov dobiva slepega potnika. Morda je tu že od začetka – ne vem. Majhen ptiček podoben penici se prestopa po barki. Z Lili sta že povsem prijatelja. Ona se ves čas pogovarja z njim in njega ne moti, če sta manj kot meter narazen. Mene se še malo boji in drži kaka dva metra razdalje. Ko moramo zaviti za 10 stopinj desno, skače po avtopilotu. A je prelahek, da bi pritisnil gumb. Potem se usede na krmilo, in sicer na desno prečko, a seveda revček ne ve, da ne more obrniti krmila, če je vključen avtopilot. Zato pač Lili pritisne +10. Ptiček se le malo umakne. Potem gre pod sprayhood, in sicer na najbolj zavetno mesto, kjer nanj sije sonce in tam malo drema. Poseda po vseh štrikih na barki od premca do krme, za nekaj časa gre dremat v dingi, največ pa se zadržuje pod sprayhoodom. Jadranje je tako rekoč idealno za utrujene popotnike. Vala ni, vetra je ravno dovolj, da plujemo s 5 do 6 vozli in piha ves čas iz idealne smeri. Slabih 10 vozlov vetra iz 70° je za Herona sprehod skozi park. Ko objadrava Cabo de Palos, sem pričakoval polkrmo (slabih 10 v polkrmo pomeni počasno napredovanje), a se veter obrne in ga imava spet v bok. Kot bi se nama bogovi hoteli odkupiti za vse trpljenje preteklih dni.
Blizu Cartagene se ptiček odloči, da tu izstopi in vidiva ga, kako leti proti hribom. Prav pogrešala ga bova. Ko obrnemo v zaliv Cartagene, je veter v krmo, a se zaradi tunelskega efekta ravno prav okrepi, da hitrost ne pade pod 5 vozlov. Tik pred marino zvijeva jadra in zapeljeva v marino. Cene so tu res zmerne. Če bi recimo v Mahonu plačala za eno noč 250 ali 300 EUR, tu za ta denar lahko ostaneš deset dni. Precej marin v Španiji ima dobre cene. In to so marine, ki so bile zgrajene za težko morje z valobrani dolgimi kilometer ali več, s plavajočimi pontoni, veliko je opremljenih s finger pontoni, veliko jih ima vso infrastrukturo od čendlerije do mehanikov, švasarjev itd. Osebje je prijazno in pomaga pri privezu in z informacijami. Tu ostaneva, dokler se vreme malo ne stabilizira.
Danes prepluto: 39 NM, po logu tudi 39, skupaj 2269. Motor ima 5619 ur (4 nove).
86. dan: Cartagena
Spala sva dolgo. Potem začne nekaj smrdeti po nafti. Veter poneha. Pa ne, da so spet falili napoved in da piha od rafinerije proti marini in ne z juga?
Pogledam ven in vidim veliko kruzerko, kako pristaja na pomol pred obema marinama. Torej, veter se ni obrnil, le kruzerka ga je blokirala. In smrdi iz njenih dimnikov ne iz rafinerije.
Oh, smola. Nisem vedel, da sem prihajajo tudi kruzerke. Rečem Liliki, naj se hitro uredi, da greva v mesto, preden se tile privežejo in ljudje preplavijo mesto. Dve stvari pri Lili nista kompatibilni: zjutraj in hitro.
V miru počasi popijeva kavico. Cartagena je neverjetna. S kruzerke se je v mesto zapodilo 4.000 ljudi, a je mesto to z lahkoto prežvečilo. Že dve tri ulice stran od najbolj udarne turistične promenade je vse normalno. Le kam je šlo 4.000 ljudi?
Če se ti kruzerka zgodi kje na kakem malem otočku v Karibih, je tisti dan praktično uničen. Bolje, da ne greš na kopno. Danes sva bila tipična turista. Vzela sva kombinirano karto za ogled več znamenitosti in 6 ur hodila po mestu in gledala stare kamne. Je kaj za videti. Lepo in poučno. In naporno. Še dobro, da se lahko vmes kje usedeš v senčko v kak lokalček.
Sva pa dolgo iskala vhod v rimsko gledališče. Veš, kje je, imaš google maps, pa vseeno zgrešiš. Ja, nisem si mislil, da je to vhod v neko čisto normalno hišo dve ulici stran, potem greš pa pod cesto do teatra. Aja, pa tu ne gre za amfiteater, ampak za pravi teater, kjer so igrali gledališke igre. Kapaciteta sedišč: 6 do 7.000 ljudi. Galusova dvorana v CD ima kapaciteto le 1.545. Rimljani so pred 2000 leti naredili petkrat večje gledališče. Vau.
Zvečer greva ven s posadko z Dream time. Imamo več sreče kot pameti, saj po naključju najdemo en krasen tapas bar, kjer je postrežba simpatična in cene nizke, ambient pa avtentičen. Odprti so že 100 let in želim jim še vsaj 100 let.
Najbolj mi je všeč to, da je z vsakim tapasom zraven zastonj pivo (oziroma z vsakim pivom zastonj tapas). Ene par tapasov smo pa morali pokusiti. Je ene tri štiri ulice stran od glavne turistične peš cone. Kje natančno je, vam pa ne povem.
Danes nismo pluli, smo pa več hodili.
87. dan: Cartagena
Ohladilo se je in zjutraj je bilo komaj kaj čez 20 °C. Napovedujejo občasen dež. Danes je dan za popravila. Zadnjič na palubi najdem pol koleščka škripca. Mislil sem že, da bo treba na vrh jambora, da najdem, kaj se je zlomilo.
Admiralica pogleda ta kos plastike in ugotovi, da to ni z vrha jambora (čeprav še ni bila nikoli gor), ker je to kolešček za tanjše štrike, kot so naše dvižnice.
In ima prav. Kolšček je iz buma. Je vodilo prve krajšave.
Tole bo projekt za kakšno uro, dve, si mislim in zjutraj začnem:
Poiščeva čendlerijo (trgovino z navtično opremo), a tam takega koleščka nimajo. V drugi tudi ne. V tretji imajo nekaj podobnega. Os je OK, širina tudi, le obseg je nekaj večji. Mislim, da bo šlo.
Doma dolgo študiram, kako se os spravi iz buma, saj nima nobene razcepke, vijaka ali česa podobnega. Na internetu najdem po dolgem iskanju nekaj nasvetov. Os je zabita v bum. Na eni strani je os narebrana, to s trenjem drži vse skupaj. Treba jo je izbiti ven s prave strani. OK. Kladivo imam, jeklen izbijač debeline 8 mm tudi, sekira za protiutež in udri po siromaku.
Nerjavno železo in aluminij nista prijatelja. V družbi s slano vodo se na njunem spoju tvori aluminijev oksid (in mogoče še kaj), kar ju dobro zlepi skupaj. No, po 14 letih je to res dobro sprijeto. Vseeno nama uspe in ker pametnejši odneha, gre os počasi ven. Pri tem ugotovim, da je razpadel tudi kolešček druge krajšave, le da se je še nekako držal na osi.
Za krajšave imam nove vrvi iz dyneeme. Te so precej manj raztegljive in očitno so šokovne obremenitve ob udarcih jadra večje.
Potem mi novi kolešček pri nameščanju pade v bum.
Opis tega, kaj vse sva počela, da sva ga dobila ven in kaj vse, da sva os pognala skozi tisti kos aluminija, na katerem so zdaj samo trije od štirih koleščkov, bi trajal predolgo. Sploh, če bi v tekst vključil še vse moje kletvice.
Za lažjo predstavo seznam stvari, ki sva jih uporabila, da nama je na koncu uspelo:
Endoskopska kamera, LED-svetilka, kitajske paličice, vrvice različnih debelin, lepilni trak, klešče, več kosov žice različnih trdot, gravitacija, vedro, izvijači različnih debelin, kladivo, fleksibilni pobiralec vijakov s kavlji ...
No, proti večeru je bil moj eno- do dveurni projekt končno zaključen. Spet lahko krajšava glavno jadro.
Bo pa treba verjetno kje dobiti močnejše koleščke, da se napaka ne bo ponavljala.
Danes nismo pluli.
< Portocolom - Ibiza: Badia de Sant Antoni | Cartagena - Agua Amarga > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
78. dan - Mallorca: Portocolom (izlet z avtom)
Vstaneva malo bolj po hitrem postopku, saj bodo rent-a-car kmalu odprli in izkoristiti je treba cel dan. A smo Gorenjci, al ne.
No, pa tudi veliko ogledov imava v načrtu. Zjutraj občasno rahlo dežuje, vidljivost ni najboljša in hribi, kamor sva namenjena, so v oblakih.
Ceste na Mallorci so dobre in najin mali Peugeotek pridno nabira kilometre. Spotoma nenačrtovano zavijeva v Ariany, ker je bil pač od daleč videti simpatično tam na vrhu hribčka. Od blizu je še lepši. Star samostan na vrhu je center mesteca, ostale hiše ga obkrožajo. Hiše so kamnite, uličice ozke in vse skupaj je zelo urejeno. Pravi kontrapunkt modernim španskim turističnim naseljem. Bila sva edina turista. V mestecu ni niti ene turistične trgovine s (plastično) kramo ali hitro prehrano. Ni lokalov. Ni nič, kar bi kvarilo idilično spokojnost starega naselja. Srečala sva en avto. Dišalo je po zeliščih in cvetju.
Nazaj v dolino.
Severno obalo bova tokrat videla le iz avta, saj nama vreme ne dopušča plovbe okrog Mallorce. Kdaj drugič. Drugi kraji name niso naredili takega vtisa (morda z izjemo Alcudije).
Saj tu in tam je kakšna zanimiva ali stara cerkev, utrdba, obzidje ali palača, včasih cele mestne četrti, vendar je povsod preveč ljudi in instant ponudbe. Vmes sem šel še k frizerju, a bi skoraj ušel ven. Tako umazanega salona še nisem videl. Pri nas bi ga inšpekcija takoj zaprla. No, ostrigel me je Azijec še kar dobro. Gorske ceste so impresivne in okolica divja. Ta del je bil še najbolj zanimiv. Tu bi s kakšnim bolj poštenim avtom lahko res užival v ovinkih, a še dobro, da sem imel le ubogo kljuse. Vsaj nisem zbil kakega kolesarja, ki jih je tam veliko.
Nekaj več pa v slikah.
Danes nismo pluli, z avtom pa naredili dobrih 250 km.
79. Mallorca: Portocolom - Laguna del Salobra
Vreme se je malo umirilo in čas je, da zapustiva laguno Portocoloma.
Natočiva še nafto, ki je v Španiji cenejša kot v Italiji. Črpalka je v luki. To je drugič, ko tankamo od Monfalcona (2000 milj), prvič sem v Italiji natočil le 100 l.
Če bi točil v kanistre iz črpalke za avtomobile (ki je oddaljena 20 m), bi prihranil 6 evrov pri 200 l nafte. No, tako škrt pa spet nisem. Cene goriv se v Španiji prosto oblikujejo in zato je pač nafta na navtičnih črpalkah nekaj dražja. Če bi imel licenco za profesionalnega ribiča, bi pa točil pol ceneje (brez dajatev).
Premaknila se bova bližje Palmi za kasnejše boljše izhodišče za naslednje otoke.
Plovba je v začetku bolj počasna, saj je vetra premalo in motorsailamo. Čez kake pol ure lahko ugasneva motor in imava zajtrk.
Na barki je najina rutina prehrane taka: takoj zjutraj spijeva vsak po dve veliki beli kavi. Zajtrk imava kasneje – včasih šele blizu poldneva. Potem vmes pojeva nekaj sadja (med sadje štejem tudi izdelke iz hmelja in brinovih jagod). Pozno kosilo združiva z večerjo, po navadi okrog šestih ali sedmih zvečer. Poleti, ko je vroče nekako ne moreš ves čas nekaj jesti.
Po zajtrku Lili še opere en stroj perila. Kot zakleto se je nad nas spravil oblak ravno takrat, ko je stroj delal na polno. Naš inverter občasno počepne, in če sije močno sonce zdrži (ker dela 220 V iz 14 V), če pa ni sonca, ga pa meče ven (ker dela 220 iz 12 V). Vseeno smo žehto uspešno zaključili. Kmalu objadrava svetilnik na Cap de Ses Salines, najbolj južno točko Mallorce in obrneva na severozahod. Še nekaj milj in ob pol štirih vrževa sidro v krasnem zalivu z imenom Laguna del Salobra – čeprav to ni nobena laguna. Je širok, precej odprt zaliv z dolgo peščeno plažo.
Na plaži je na suhem ena večja jahta – očitno posledica nedavnih hudih neviht. Sem bral, da je bilo na kopnem na Mallorci osem mrtvih. Tudi precej bark je pometalo na suho. No, midva sva jo na srečo takrat odnesla le z razsutim vetrnim instrumentom, nekaj potrganih vrvic in Lilikinim povečanim sovraštvom do vetra in valov. To zadnje zdravimo z gin-tonikom, a zdravljenje poteka počasi. Končno sva spet sidrana v kristalno čisti turkizno modri vodi. Danes sva presegla 2000 preplutih milj, odkar sva pred dvema mesecema odvezala štrike in zaplula najini avanturi naproti.
Danes prepluto: 21 NM, skupaj 2005. Motor ima 5596 ur (1 nova).
80. Mallorca: Laguna del Salobra - Platja Magaluf
Zjutraj je bilo skoraj mraz! Temperatura je padla na 22 °C. Sonce je sicer hitro pogrelo zadevo blizu 30, ampak tole zjutraj je pa že dišalo po jeseni.
Za danes je napovedanih 5 vozlov vetra s severovzhoda. Piha 12 vozlov z zahoda. No, ja. Očitno je za Baleare težko napovedati veter, saj redko zadenejo.
To nama omogoči prav lepo jadranje ob celem otoku mimo Palme do zalivov na zahodnem delu otoka. Sonca je dovolj, da vmes delava pitno vodo iz morja. No, dela jo najin Spectra Watermaker, jaz samo pritisnem na gumb.
Letos sem naredil servis watermakerja in sem pri tem skoraj doktoriral. Servisni kit vsebuje 60 strani navodil in na stotine tesnil, oringov, ventilov in podobne krame ter par kosov orodja. Stane pa 700 evrov. Pa še toliko za novo membrano in nekaj filtrov.
Voda iz morja je bolj plehkega okusa – nekako kot deževnica. Manjkajo ji minerali, fosfati, klor in umazanija, ki smo jih vajeni pri vodi iz pipe doma.
Ker delam vodo z elektriko iz sonca, bi lahko rekel, da je ta voda zastonj. No, ja če upoštevamo investicijo, življenjsko dobo in servisne in rezervne dele (membrano, filtre, kemikalije ...), stane liter vode približno 3 cente (6 evrov za en 200 l tank). Tu ni upoštevana investicija v sončne celice, kontroler celic in akumulatorje.
Morda se to zdi veliko, a nikoli nama ni treba kupovati ustekleničene vode za pitje in kupovati vode sumljivega porekla po marinah in bencinskih črpalkah. Tudi na daljših prečenjih (recimo Atlantik) se lahko tuširamo in umivamo s sladko vodo.
Razsoljevalnik ti odpre nove možnosti in nudi udobje.
Zvečer sem splezal na jambor in znova namestil pokvarjen vetrni merilnik. Smeri ne kaže, a vsaj jakost meri. Ko dobim rezervno elektroniko, bom popravil.
Sidrava v zalivu, ki je bil pred 100 leti lep, danes pa je na obali polno hotelov, apartmajev in lokalov, v vodi pa preveč ljudi in igrač. Voda pa je kristalno čista.
Zvečer imava zaliv skoraj samo zase.
Danes prepluto: 24 NM, skupaj 2028. Motor ima 5597 ur (1 nova).
81. Mallorca: Platja Magaluf - Ensenada de Santa Ponsa
Popravek: Včeraj sem se zmotil pri računanju. Cena litra vode iz watermakerja je 3 cente. Sem že popravil včerajšnji dnevnik.
Ko sva včeraj čez dan sidrala, izjemoma nisva zategovala sidra, saj sva računala, da se proti večeru, ko se dnevni gumenjaki umaknejo, morda presidrava na boljšo lokacijo. Zvečer se nama je lokacija zdela kar OK, zato samo zategneva verigo.
No, hočeva jo zategniti, ker na nizkih obratih je še držalo, na 1600 pa je popuščalo. To je problem dna, kjer je nekaj mivke čez skale, vmes pa so šopi trave. Tako dno včasih daje občutek, da si dobro sidran, ko se veter okrepi, pa vidiš, da ne drži. Sicer ni napovedanega močnega vetra, a napovedali so možnost ploh in neviht. Takrat pa za kratek čas dobro pihne. Raje ponoviva vajo sidranja. Tokrat drži kot pribito. Na 2000 obratov niti ne mrdne.
In zjutraj tudi vidim zakaj: zataknila sva namreč nevrisan podvodni kabel.
Z masko, plavutmi in kosom vrvi se potopim k sidru (na srečo sva sidrana v le 6 m globine), pretaknem vrv skozi luknjico za zvračanje sidra in se dvignem na površino. Z vrvjo potegnem sidro izpod kabla, Lili ga dvigne na barko in lahko odplujeva.
Vetra ni (tokrat so celi zadeli), zato motorirava do širokega zaliva Ensenada de Santa Ponsa. To je najbližje izhodišče za pot na Ibizo. Španci so celo obalo precej pokvarili z masovnim turizmom in ta zaliv ni nobena izjema. Apartmaji in hoteli, kamor ti nese oko. Cel dan se malo guncamo, samo ne vem, ali od vseh neštetih gliserjev, ki vozijo mimo, ali pa swell tolče v zaliv. Verjetno je kar kombinacija obojega. Mallorca ima prav neugodne lokalne vetrove. Ravno dovolj je velika, da ustvarja svoj termični veter (ki piha čez dan z morja proti obali in ponoči z obale na morje). Hkrati je gorata (1400 m), kar povzroča precejšnje katabatične vetrove, za povrh pa leži na direktni poti mistralu in drugim vetrovom, ki so posledica generalnega gibanja zraka.
Ta kombinacija daje nenavadne rezultate in samo lokalci vedo, ali pa še oni ne, kako bo kje pihalo.
Ko ti teta po VHF-kanalu prebere vreme v stilu: »Mallorca za naslednjih 12 ur: Veter severovzhodni (NE) 3 do 4 (bofore), možno lokalno 5 do 6, ponekod jugozahodni (SW). Možnost ploh in neviht,« potem res ne veš, v kateri zaliv bi se skril.
Večkrat smo tu v preteklosti vstajali sredi noči in bežali iz zalivov, ki so bili prej mirni, potem pa so se notri začeli valiti veliki valovi. Tu je morje veliko. Kjer sem trenutno sidran, je odprto vse od jugovzhoda do jugozahoda. 200 milj daleč je sama voda.
No, upam, da bova nocoj dobro spala, jutri pa na pot na Ibizo. Upam, da bo vetra ravno prav.
Danes prepluto: 11 NM, skupaj 2039.Motor ima 5600 ur (3 nove).
82. Mallorca: Santa Ponsa - Ibiza: Badia de Sant Antoni
Zbudim se. Zunaj je še tema. Po navadi imam pri roki telefon, da pogledam uro. Danes ga nimam. Možgani začnejo procesirati – naj vstanem in pogledam, kako smo obrnjeni, kam piha, koliko je ura, kaj pravi sidrni alarm ... ali naj se raje obrnem in odspim še eno kitico. No grem pogledat uro. Saj je že skoraj sedem!
Kako se je dan že skrajšal. Tu imamo isti čas kot v Ljubljani, a smo precej bolj zahodno, zato se zdani občutno kasneje.
Bom kar vstal in gremo. Dvignem glavno jadro in sidro in odmotoriram. V zalivu je bilo nekaj vetra. Ko pridem ven, ga bo več.
Napaka. Bolj, ko se oddaljujem od obale, manj je vetra. In več valov. Zagotovo ga bo več, ko zavijem okrog rta.
Napaka, še vedno nič pametnega. 6 vozlov vetra v krmo pomeni nič vetra, ko se premikamo 6 vozlov.
Valovi pa konkretni. Kozarci in posoda se premetavajo po omaricah, zibamo se kot na rodeu. Glavno jadro razgraja levo in desno, tolče, nabija, škripa, se zateguje ... a učinka od njega ni nobenega.
Celo uro se mučim, in upam na veter, na koncu obupam in ga spustim.
Kmalu zatem se veter okrepi. Veter se dela norca iz mene.
Spijeva kavico (narediti kavico v takih valovih je umetnost), potem razvijeva jadra.
Prognoza pravi, da bo veter čez dan malo upadel, zato se jasno okrepi.
Velikim valovom, ki prihajajo z vzhoda (posledica močnega vetra iz Marseillesa, ki se okrog Mallorce obrnejo), se pridružijo še valovi s severa (posledica vetra iz Barcelone). To skupaj naredi 'prijetno' kombinacijo zmešanega morja.
Na srečo zdaj dovolj piha, da jadra zmanjšajo rolanje na vzdržno raven.
Pasaža je hitra, hitrosti po GPS-u nad 8 in po valu navzdol nad 9, včasih nad 10 niso redke. Po valu navzgor gre počasneje. Okrog 5. Ko skrajšava (najprej glavno na prvo krajšavo, potem genovo nadomesti mali solent, potem gre glavno na drugo krajšavo), hitrost ne pade kaj dosti. Edino po valu gor je malo počasneje.
Napovedano je, da bo sonce hitro razgnalo jutranje oblake, a se to ne zgodi. Občasno rahlo prši iz oblakov, ki se še kar bohotijo. Pa ne dežuje dovolj, da bi opralo barko od vodnega pršca. Ne, sol samo razmoči in prerazporedi.
Vsake toliko skoči na palubo razposajen val, ko združita moči vzhodna in severna komponenta. Najin cilj je danes Cala Portinax, na severozahodni obali, ki je dobro zaščitena pred (napovedanim) valom z vzhoda. Ko se bližava cilju, vidiva notri nekaj bark. Jambori opletajo, kot bi se sabljali. Očitno severna komponenta vala najde pot v sidrišče. Ven pribeži ena jahta. Vsekakor ne greva sem. Plan B. Naprej.
Severozahodna obala Ibize je fjord-rt-fjord-rt-fjord-rt. Obala so zelo visoki klifi. Temu primeren je veter, ki piha čez otok: 5-20-5-20-5-20.
To bi bil super trening za uigravanje regatne ekipe. Po dva na vsako jadro, in delaj miško. A ne za kruzerje v letih, kot sva midva. Naravnam jadra za 20 (da me ne podre vsakič, ko pridem mimo rta) in vžgem motor (da se ne ustavimo, kadar nam rt pobere veter in piha le 5 vozlov).
Tako je bolj udobno in malo po šesti zvečer sidrava v zalivu Badia de Sant Antoni, najbolj zaščitenega sidrišča na Ibizi za te valove. Swell še vedno najde pot v zaliv, a je vzdržno. Tu bi prav prišel tisti zaliv s Sardinije, ki bi ga Lilika spakirala in vzela s seboj.Zvečer pogledava novo vremensko napoved. Huh, očitno naju ne marajo. Če hitro ne spokava od tu, bo še zanimivo.
Dokler so rdeče barve le na Predict Windu še gre, ko pa je zyGrib ves v temno rdečih barvah, je pa konec zabave (tam je rdeča nad 40 vozlov).
Danes prepluto: 68 NM, po logu 76, skupaj 2107.Motor ima 5604 ur (4 nove).
< Isola Piana - Majorka - Portocolom | Ibiza – Španija > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 10. dan
Zaradi slabo prespane noči, nekaj kilometrske hoje in še česa, sem šel sinoči kakšno uro prej spat kot po navadi. Ravno sem zaspal in bil verjetno v globokem spancu, ko me prebudi ropot na barki. Prvih nekaj trenutkov sploh nisem vedel kaj je, nato pa sem spoznal, da pada dež. Ma ne, ni padal dež, utrgal se je oblak. Toliko dežja na enkrat že dolgo nisem videl in ne občutil. Kot bi nekdo zlival vodo iz vedra. Zanimivo pa je to, da ni bilo skoraj nič vetra. Barka je stala na miru in vetrnica se ni obračala. Zdaj me najbolj skrbi okno, katerega sem včeraj spet silikoniziral. Pogledam in spalnica je suha! Če do sedaj ni nič priteklo, potem drži in tudi ne bo več zamakalo. Bravo jaz. Pametnejši popušča in tokrat je popustilo okno, ter mi priznalo premoč.
Deževalo je še kakšno uro, nato pa se je vse umirilo, jaz pa sem se iz spalnice preselil v salon in zaspal kar na sedežni. Vmes sem šel pogledat le, če še dingi plava na površini, a ker je bil kljub počasnemu izpustu zraka še tam, sem rekel, da me bo tako ali tako počakal do jutra.
Zjutraj sem seveda šel najprej do dingija in iz njega izlil v morje približno 30 do 35 posodic vode, kar je približno 20 litrov. Potem sem se uredil, spil kavo in ker je bilo lepo sončno jutro, sem se pripravil za v trgovino. Odpeljem se na obalo in kot je tukaj v navadi, je bila že gneča. Če pridem v trgovino po 12 uri, zagotovo več ne bom dobil kruha, jajc in še kakšne zelenjave, ker se to pač najprej proda. Kupim le najnujnejše, saj ostalo imam vse že na barki.
Potem se vrnem na barko, zajtrkujem in vreme je tako lepo in lenobno, da spet vzamem knjigo in jo berem. Bral sem jo kar nekaj ur, morda 4 ali celo malo več, dokler je nisem prebral do konca. Zgodba je dobra in vleče bralca, da je ne more odložiti, da bi jo bral naslednjič. Skuham si kavo, pa se pripelje kolega z jeklenko in regulatorjem. Pravi da gre v trgovino in da se ne mudi in jo bo prišel iskat jutri ali kakšen drug dan. A ker je morje mirno, se odločim, da bom kavo spil kasneje, zato pa bom šel pod vodo in privijačil aluminijasti stožec ter zategovalni varnostni vijak pri propelerju. Odrežem štiri vrvice, dolge en meter, katere privežem na kladivo, dva izvijača in imbus ključ. Oblečem si kratek neopren, nadenem si pas z utežmi, na pas pa privežem vse našteto orodje. Jeklenko pustim na barki, saj mi je prinesel 8 metrov dolgo cev, na kateri je bil na koncu regulator z dihalko. Odprem kisik in poskusim,… dela. Nadenem še masko in plavutke ter grem v vodo. Enostavno je in veliko boljše, kot pa se vsaj 20x potopiti, zajeti zrak in se utrujati. Ko sem opravil delo, sem se spraševal, kako je lahko sploh prišlo do tega, da se je stožec odvijačil, kajti to se mi še nikoli ni zgodilo. OK, če zgubim stožec in s tem posledično tudi propeler, imam slednjega še enega v rezervi, stožca in vijaka s plastično podložko pa ne. Ne vem kako bi potem lahko vplul v marino, pristan ali kam drugam, saj se moram v NZ prvo prijaviti? Raje ne mislim na to.
Pošljem sporočilo kolegu, da sem gotov in da lahko prevzame jeklenko. Ta čas sem jo lepo poškropil s pitno vodo, prav tako regulator in cev, kakor tudi orodje. Ko je prišel kolega, skuham novo, svežo kavo in jo spijeva skupaj, a ker je imel on zmrznjeno meso v torbi, se poslovi in odhiti na svojo barko. V tem momentu se v dingiju pripelje par iz Nemčije, kateri prepozna mojo barko na sidrišču, zato se oglasi in me pozdravi. Srečali smo se na Družbenih otokih, točneje na otoku Tahaa. Dobro leto in več se nismo videli, zato smo si imeli kaj povedati, a ker se je tudi njima mudilo na bencinsko črpalko, sta se odpeljala dalje, jaz pa sem še nekaj postoril na palubi, potem pa sem odšel pripravljat večerjo.
Zelje, ki je malo počrnelo, obrežem, pripravim korenje, čebulo, česen in naredim neko vrsto shakshuke, a v moji različici. Naredim luknjice, v njih zakopljem dve sveži jajci in čez 10 minut je jed gotova in slastna. Noč je, naredim si jo po svoje in tako končam še en dan.
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 11. dan
Sonce je posijalo na moj obraz. Na trenutek si je priborilo ta privilegij, da je skozi odprto okno spalnične kabine stegnilo svoje žarke in se me kot s podaljšano roko, toplo dotaknilo. Prebudim se in pogledam svojo zapestno uro, darilo za mojih 50 let. Nisem ujetnik časa, a čeprav ni draga ura, jo imam ves čas na roki, saj ima svoj pomen. Živim v popolnem brezčasju in čas ni pomemben, včasih niti ne vem, kateri dan je danes. Tu sem, zdaj in vse ostalo ni več važno.
Pravkar kuhano in še vročo kavo odnesem v kokpit, poiščem senčno stran, ter si na mehko blazino položim brisačo, da se moja koža ne sprime navtičnega usnja. Že zjutraj je toplo, 27°C v senci. Sedim tako na pol gol, brez sramu, oblečen le v spodnjice, črne oprijete bokserice. Nihče me ne vidi, barke so vsaj 40 do 50 metrov oddaljene od mene. Jutro je sončno, morje je mirno v zalivu, kot bi bila jadrnica list z drevesa, katerega je jesenski veter odpihnil v večjo lužo. Plava na gladini, a se ne premika. Tu in tam to mirnost in spokojnost morja prereže domačin v svojem hitrem in ozkem čolnu, ki prečka sidrišče in potem mu s pogledom sledim, dokler ga ne izgubim na obzorju.
Na sidrišču je mnogo plovil. Vsa ta plovila imajo svojo zgodbo, vsa nosijo nekaj s sabo. Upravlja jih posadka, pa naj bo to kdo kot jaz, ki pluje solo, par, družina, prijatelji… Večina je ta način življenja izbrala zaradi drugačnosti, želje po nečem novem, dovolj jim je stresa. In priznati moramo, da je ravno slednji postal sestavni del našega življenja. On je krivec za marsikatero bolezen, razvezo, samomor,… kajti življenjski ciklus se spreminja. Preveč hitimo, preveč bi radi naredili naenkrat. In ko se vsega zavemo, nam je žal, da nismo storili dovolj zase. Potem pride zasluženi pokoj, katerega uživamo le nekaj let, kajti to je zadnja distanca, zadnje potovanje, preden zapustimo svet. Če grem z barko v nevihto, imam vsaj upanje, da se živ vrnem iz nje. Ko grem v pokoj, vrnitve več ni, ni več upanja. In kot bi rekel kolega Derm, ki pluje s svojo mlado družino po svetu že nekaj let: »Življenje je zato, da se ga živi. Če mlad plujem, ne pomeni da sem vse drugo v življenju že izgubil. Ko se nekega dne vrnem, nekam, kjer bo moj dom, me tam zagotovo nekaj čaka. Morda nekaj slabega, morda kaj dobrega,… Morda sem samo premostil slab čas in se vrnil v tisto boljše.«
Tudi sam plujem, a solo. Pa ne zato, da ne bi imel s kom. Veliko je takšnih, ki bi radi pluli. A jaz sem drugačen, jaz svoje potovanje ocenjujem kot svojo posebno izkušnjo, ker se ne želim prilagajati drugim in si ne želim, da mi drugi krojijo moje jadranje. Naj se še tako bere kot »klišej«, takšna solo potovanja me bogatijo. Postajam samostojen, odprt, iznajdljiv in veliko bolj samozavesten. Veliko se naučim o samemu sebi, ter se ne obremenjujem z vsakdanjimi civiliziranimi pričakovanji, katere imajo drugi do mene. Včasih sem imel strah od ne dovolj znanja tujih jezikov, razmišljal sem kako bo, ko si nekje, kjer ne poznaš nikogar, kjer se lahko zaneseš le sam na sebe. Potem se s časom vse spremeni in takšna vprašanja izginejo, vse postane normalno, kot da si že celo življenje v tem. Tisto najlepše in skrivnostno je ravno to, da ne morem v naprej vedeti, kakšno bo moje jadranje videti, ko priplujem na naslednji otok. Kaj se mi bo tam dogajalo, bom koga spoznal, bom tudi tam sam? Življenje me iz trenutka v trenutek bolj preseneča. Nekaj dni na otoku mi je dovolj in grem v raziskovanje drugega otoka. Zgodi pa se, kot tokrat, da mi odgovarja klima, ljudje, način življenja, standard,… ter ostanem tudi dlje. Najraje bi vsakemu svetoval, naj gre, naj se preizkusi, naj se odtrga od vsakdanjega ritma in hrepenenja po materialnih dobrinah, katere nihče ne odnese s sabo. Ne hiše, ne avta, ne prihrankov, pa tudi neplačanih položnic ne. Otroci odrastejo in imajo svoje življenje, mi pa mislimo, da so še vedno mali in jih moramo čuvati. Morda bi moral vsak poskusiti še nekaj drugega, drugačnega. Le odločiti se je treba, narediti prvi korak. Poskusi, morda bo še komu všeč… No, ali pa tudi ne, kar pa je tudi OK.
Pišem ta blog. Na računalniku spodaj imam še vedno slovenski čas in datum. Jaz sem že en dan naprej, datum pa kaže 9.10.2019. Anagram! 9102019. Pogled z leve ali pogled z desne mi pokaže isti številke. Vse je mogoče, ko nekaj vidiš. Če ne gledaš, ne vidiš in kot je napisal H. D. Thoreau: “Ni pomembno to, v kar gledaš, pomembno je to, kar vidiš.” Vidim, da sem napisal vse kaj drugega, kot pa to, čemu je ta blog namenjen. Pravzaprav pa, zakaj bi moral pisati vse po nekem protokolu? Tudi ko veter piha, ga ne morem usmeriti v smer mojega jadranja, zato pa lahko prilagodim jadra v to smer, katero izberem. Izbira je vedno naša – moja!
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 12 dan
Ko sem bil včeraj na obali, mi je motorček na dingiju nagajal, kot bi ga nekaj dušilo. Krivdo sem pripisal slabemu gorivu, lahko pa da se je nabralo še kaj vode v gorivu, ali celo umazanije. Kakorkoli, potrebno ga bo malo »pošraufati«, saj ga reveža že dolgo nisem. In dam ga v kokpit, razstavim, očistim, spiham, postavim nazaj na dingija in dela kot »Singerca«. Začetek je vsekakor spodbuden.
Okoli 12. ure grem na obalo, z odločitvijo, da tudi jaz praznujem Fiji Day, državni praznik Fidžija, ki ga tukaj praznujejo kar tri dni. So zelo veliki domoljubi in radi imajo svojo državo, zastavo, ter vse kar jih veže na njihovo domovino. Že včeraj, ko je bil prvi prazničen dan, so bili vsi oblečeni v nacionalne barve, oblačila v barvi zastave, in povsod se je pozdravljalo s: »Happy Fiji Day!«
Odpravim se v resort, saj sem si že zdavnaj pridobil kartico resorta Mosket Cove in tako lahko uživam kar nekaj njihovih ugodnosti. Ena od teh je tudi, da se lahko kopam v bazenih njihovega resorta, da sem lahko na ležalnikih na njihovi zasebni plaži, sem lahko na ležalnikih ob bazenu, ni da ni. Vse za 4,50€ in to je za nedoločen čas. Pa naj še kdo reče da to ni v redu? Vedno bolj se mi dopade ta Fidži.
Tako pridem na bazen, najdem v tihi coni separe z baldahinom in z debelimi črnimi blazinami, okoli mene pa drevesa, oz. grmički z belimi dišečimi cvetovi. Položim veliko brisačo, vzamem knjigo v roko in berem v prijetni senci. S plaže se sliši glasba, z večjega bazena nekaj otroških glasov, ki jih je tukaj res malo, nato pa vonjam nekakšen dim, ki ga občasno prinese do mene, do mojega nosu. Vstanem in grem po sledi dima. V resortu nekaj pečejo na žaru. Pridem do pogorišča in na količku se vrti kar zajeten prašiček. Malo se pogovarjam z možakom ki tu peče, saj bi na vsak način rad prišel do kosa te mesene naslade. No, on mi ga ne more dati, pove mi, da je namenjeno za današnjo praznično večerjo, za goste resorta. OK, razočaran odidem stran in razmišljam, tako blizu sem bil do dobre pečenke, pa vseeno tako daleč. Tolažim se, da bo v Novi Zelandiji svinjine v izobilju.
Kasneje se še kopam v bazenu, naredim nekaj selfijev in naredim nekaj fotk z zaposlenimi v resortu, katere sem v času tukajšnjega bivanja že dobro spoznal. Čas je da se vrnem nazaj na barko, saj si moram privoščiti svojo popoldansko kavo. Sicer bi lahko šel danes ob 16. uri na njihovo tradicionalno kavo, ki jo ponujajo ob dnevu praznika, na njihovi plaži. Verjamem, da bo to prijetno doživetje, a ne da se mi piti soka korenine, ki ima vonj po zemlji. Poleg tega pa jih je tam v senci okoli možakarja, ki pripravlja to tradicionalno pijačo, vsaj 25 in verjamem, da jih je preveč, ter da možakar nima dovolj kokosovih posodic iz katerih se pije ta »opojna« kava. Potem pa gredo te posodice iz ust v usta… Bljak!
Danes je na sidrišču res vroče. Skoraj brezvetrje je, pitje kave v kokpitu na mirni gladini morja je prijetno, a tudi soparno. Potem pogledam na telefon, dobil sem kar nekaj sporočil in med njimi me Norvežan Gaute sprašuje, če greva zvečer v bar, petek je. Pa greva, a najprej si moram pripraviti večerjo se stuširati in potem čez eno uro lahko. Ob 18. uri pride do mene, me pobere v svoj veliki dingi in greva na otoček na pivo. Danes je res vse polno ljudi na otočku, okoli šanka, predvsem pa okoli 5 ali 6 plinskih žarov, kateri so namenjeni nam jadralcem. Najem žara stane 0,85€ za pol ure, toliko kolikor potrebuješ, da si spečeš meso. Lahko si tudi dlje, ni problem. Meso kupiš v trgovini, s sabo v košari prineseš jedilni pribor, posodo, zelenjavo…. Če tega nimaš, pa ti lahko oni ponudijo pribor in krožnike proti manjšemu plačilu 2,00€ na osebo. Fidži je res prijazen, kot so prijazni njihovi ljudje. Vsekakor pa so takšni pikniki namenjeni družinam, jadralcem, kateri se skupaj družijo, itd.
Spijeva pivo, se pogovarjava z drugimi jadralci in moj kolega je tako utrujen, da komaj gleda. Morda ga je utrudilo pivo, zato greva nazaj na barko. Jaz grem pisat ta blog on pa verjetno spat.
PS- do oddaje tega današnjega bloga sem prejel kar nekaj zelo pozitivnih emailov in zasebnih sporočil na družbena omrežja, tako da ocenjujem, da radi prebirate tudi drugačne bloge. Hvala vam, ker me berete! In ja, ni čisto preprosto pisati za 500 in več dnevnih bralcev, čeprav vas je 1132 naročnikov mojega bloga. Hvala Vam!
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 13.dan
Že včeraj sem zasledil, da imajo v kuhinji resorta Musket Cove prezentacijo oz. učno uro fidžijske tradicionalne kulinarike. Seveda se prijavim, čeprav ob prijavi izvem, da prijave niso potrebne. Ko pridem ob 16. uri do kuhinje, ugotovim, da se nas je zbralo samo 8 oseb. Prijeten mojster fidžijske kulinarike, nam najprej predstavi sestavine za današnjo jed z domačim imenom »Ika Vaka Lolo« (riba s kokosovim mlekom). Najprej nas nauči pravilno presekati kokosove orehe. Kar nekaj sem jih že presekal s svojo mačeto na barki ali na otokih, a nikoli se nisem posvetil trem črtam in nad katero moram udariti, da se oreh razbije na pol in ne da se razleti na več delov. Torej presekamo štiri kokosove orehe, kokosovo vodo prestrežemo v posodo in potem izdolbemo belo sredico iz oreha. Vse dobro pretlačimo, stisnemo kar nekajkrat in kasneje precedimo. S tem smo dobili kokosovo mleko. Zdaj za 5 minut popečemo že narezane kose ribe Walu, z ene strani in 3 minute z druge strani. V posodo dodamo kokosovo mleko, že narezano in pripravljeno čebulo, česen, paradižnik, blitvo in limono. Po okusu dodamo sol, poper, tradicionalne začimbe in jed je kmalu gotova. Na koncu to jed še degustiramo in… »Voila« res je okusna.
Po učni uri fidžijske kulinarike, se zapletem v pogovor z Avstralcem Gregom. Srečal sem ga prav tu na tej predstavitvi, zato se usedeva v restavracijo in se pogovarjava. Star je 51 let, na pogled mi deluje, kot nekakšen »loverboy« in ko mi pove, da je tukaj zato, ker prihaja sem tradicionalno, ga vprašam: »Vsako leto na isto mesto na dopust?«
»Ma ne,« mi pravi: »Sem hodim tradicionalno na medene tedne.«
»Aha, potem vsako leto na obletnico poroke, če prav razumem.« mu odgovorim.
»Hahaha!« se nasmeji in nadaljuje: »Sem sem prišel na medene tedne, pravkar sem se že šestič poročil in vedno pridem na Fidži. Sicer ne vedno na isti otok, ker bi me to spominjalo na prejšnjo ženo. Blizu je in za nas je cenovno ugodno.« Spet se nasmehne in v tem trenutku pride do naju njegova žena Evie. Poljubita se in ob vprašanju o čem se pogovarjava, sede za mizo in dejansko prevzame pogovor, katerega je Greg v zadnjem trenutku speljal malo drugače. Med pogovorom izvem, da je stara 57 let in kar zaleti se mi voda, ko mi pove, da je prvič poročena. Morda je bila še do nedavnega devica, kdo ve? Jaz se je nisem upal vprašati, da ne bi dobil kakšne klofute okoli ušes. Pravi, da je gradila kariero in sedaj je podlegla čarom tega lepotca, ob tej besedi ga prime za roko in ga zaljubljeno pogleda. Zavil sem z očmi, se obrnil okoli, a žal nisem videl nikogar, ki bi bil podoben lepotcu. Pred mano sedi samo Greg in morda so moja merila o moški lepoti previsoka, saj je Greg videti le prefinjeno izumetničen igralec, ki preden je prišla non stop govoril, je za 10 cm manjši od nje, trebušast bolj kot jaz, je na pol plešast dolgolasec z enim uhanom,… Zato mi je vse bolj podoben Del Boyu iz angleške serije »Only fools and horses« (Samo bedaki in konji), ki sem jo včasih zelo rad gledal. Ko tako sedimo in kramljamo o življenju v Avstraliji, priteče mimo punčka, stara kakšnih 9 let, ki z mokrimi lasmi nehote poškropi Evie. Ona se obriše in pravi: »Ah ti otroci.« Na obrazu se ji vidi, da ji ni vseeno, ker je dobila na svojo roko nekaj vodnih kapljic, katere bi se tudi, če si jih ne bi obrisala, posušile v treh minutah v tem soparnem dnevu.
Čeprav vem, da je njena ura za otroke že ali pa skoraj odbila, se vseeno malo pošalim in rečem: »Evo zdaj si poročena, kariero imaš, zdaj pa še kopica otrok in bo družinica srečna.« Greg se nasmehne, zamahne z roko in spije požirek Fiji gold piva. Zato pa je ona v kontekstu neke prefinjenosti in nadutosti dejala: »No tega si pa ne želim. Pravzaprav pa, katera umsko zdrava ženska si pri mojih letih želi otroka? Večina otrok pri nas je samo plod pisarniškega seksa in neumnih žensk, ki se ne zaščitijo. In da ne govorim, da nosečnost prinese strije, odvečne kilograme, slabost,… Noben otrok ni tega vreden!« Najprej jo debelo pogledam in razmišljam, če sem jo sploh prav razumel. WMF!!! Zdaj se ne čudim, da je prvič poročena in kolikor opazujem Grega in njegovo število porok, menim, da je tudi ta poroka posledica verjetno šest ali celo sedem mestne številke na njenem bančnem računu, kar za Avstralijo sploh ni nič posebnega. Ves zmeden se kasneje od Grega in te »trole« poslovim. Ko grem ob plaži, v tem soparnem večeru proti dingiju in barki, si rečem, da moram danes napisati kakšen stavek svojemu sinu, kajti lepo je če imaš otroka in tudi vnuka. Pot me spet zanese mimo bara, tokrat je vse prazno. Prijetna uslužbenka za barom me pokliče po imenu, mi pomaha in me vabi, da obiščem bar. Zahvalim se in grem na barko. Še vedno zmeden od slišanega, strij, sovraštva do otrok in na koncu praznega bara, prispem na barko. Iz hladilnika vzamem predzadnje pivo in sedem v kokpit resorta Indigo. »Happy Fiji Day!«, nazdravim in uživam v večeru pod zvezdami,…
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 14. dan
Že od prejšnje sobote nisem bil v trgovini, zato pač moram kupiti nekaj najnujnejših stvari. Spet si napišem »plongceglc« in se z dingijem zapodim na obalo v trgovino. Nazaj se moram vrniti do 10. ure, saj sem ob tej uri zmenjen z Norvežanom, da greva na obalo na eno daljšo hojo, dokler vročina še ni tako huda. Hitro vse nakupim, se postavim v vrsto in čakam. Čakam in čakam, pred mano je pet ljudi in vseh pet spada k isti družini. Vseh pet višjih od mene, torej krepko čez 180 cm, čeprav so trije mlajši od 20 let. Oče in mati sta visoka, torej naj bi bili tudi otroci, sploh če so od pravega očeta. Vsi blond, modrooki in po moje so to lahko samo Nizozemci. Pa saj ni problem v visokoraslih jadralcih, problem je v mali domačinki, ki je za blagajno in je tako zbegana, da ko registrira skoraj vse izdelke iz vozička, nekaj na računalniku izbriše in potem zopet vse postavijo v voziček in začnejo znova. Seveda, mi se ne jezimo, saj nas je že nekaj v vrsti, oni pa tudi ne,… pač vse skupaj vzamemo kot »Fiji time«. Končno le pridem ven, med tem se mi je bedra od piščanca že skoraj odtalila, a vseeno sem prišel bolje čez, kot dva mlad fantiča, ki sta stala v vrsti s sladoledom v roki. Na koncu sta imela juho v lončku.
Pridem na barko ves moker in še pravi čas, čeprav je že vroče. Vse pospravim in skočim v vodo, da se shladim. Kako naj se shladim v vodi, katera ima 28,6°C. Težko, a vseeno je to bolje kot nič. Ura je čas, kolega še ni in ga ne bo. Spi, on rad spi do 12. ure. Ura je že 15 minut čez, zato se odločim, da grem sam na sprehod. Tokrat grem do drugega resorta, saj je tam od 10 do 13 ure nekakšen sejem domače obrti. Pridem do tja, tam pa je nekaj njihovih preprog položenih na belo mivko, na njih pa so postavili izdelke, ki ravno niso vsi iz domače obrti. Okoli njih se je nabralo kar nekaj turistov in vidim, da kar vneto kupujejo. Da je sejem še bolj živ, jim da posebno noto band, ki igra v živo in to res dobro igra in poje. Sam si vse skupaj le malo ogledujem, nato pa grem v senco. Tam pa opazim, da ljudje hodijo po eni poti, katere še ne poznam. Živ dokaz črednega nagona sem tudi sam, zato grem za njimi po balkanskem sistemu: »Kuda svi, tud i mali Mujo.« Tako grem nekaj časa po potki, nato ob plaži in pridem do tretjega Lomani resorta. Ta je spet malo drugačen, drugačni bungalovi, plaža, mize so postavljene za romantične pare, kateri radi spijejo kakšno pijačo tik ob plaži, gledajo fidžijski sončni zahod, itd.
Tukaj srečam domačina, ki prodaja svoje lesene izdelke. Pove mi, da ni od tu, ampak z nekega drugega otoka v skupini Yasawa. Ko se tako pogovarjava, on sprašuje nekaj mene, jaz njega in tako širiva obzorje, ter si polnima radovednost. Ko se po pol ure razideva, grem nazaj proti barki. Vmes naredim kar nekaj dobrih posnetkov, katere bom v naslednjih dnevih porazdelil na blog.
Pridem na barko, ker sem premočen od potu in počasi prehojenih 5,3 km poti. Vržem se v morje in zaplavam. 10 m stran od mene nekaj zaropoče po vodi, vem da je večja riba ujela manjšo, a vseeno občutek v tej 20 metrov globoki vodi ni ravno najbolj prijeten. Kot mi je enkrat Miran T. napisal v enem emailu: »3 ali 30 ali 3000 metrov, vse je enako, stopiti ne moreš na dno.« Ja res je, a vseeno je v podzavesti drugače, čeprav tukaj na Fidžiju še nisem videl kakšne večje zverinice.
Popoldan, ko že pijem pozno kavo, me le pokliče Gaute in vpraša, če bi šla danes na pico. Ker imam drug plan, mi ravno ni za iti, ampak, ajde grem. Cel teden že nisem nič zapravil in me za tistih nekaj dolarjev tudi ne bo hudič vzel. Res pride po mene, kot vedno zamudi in se z njegovim dingijem zapeljeva na obalo. Po poti se pogovarjava o raznih stvareh, kar se tiče barke, dokler ne prideva do drugega resorta, kjer bova jedla pico, saj je tu za 1/3 cenejša. Ker še nihče od naju tu ni jedel, jaz pa tako tu prvič jem zunaj, nihče od naju ne ve, kakšna bo ta cenejša pica sploh videti. Bo dobra? Okusna? Najdeva mizo s tremi stoli, čisto ob bazenu in počutim se kot da sem član te visoke družbe, ki tukaj počitnikuje. Nahrbtnik odložim na en stol, midva pa zasedeva druga dva. Nataknem očala z dioptrijo na nos in berem ponudbo pic. Potem oddava okrogli uslužbenki restavracije naročilo in se pogovarjava naprej. V tem pride do mene gospa kakšnih 40 let in me vpraša, če je stol, na katerem leži nahrbtnik prost. »Ne ni gospa, žal.« Ker se ga je dotaknila z namenom, da ga bo dobila, ga zdaj spusti, kot bi se na njem opekla. Občutim tisti hladen pogled v njenih očeh, tako hladen, da bi mi lahko z njim ohladila komaj naročeno pivo. Gaute se nasmehne in gleda odhajajočo gospo, sam pa ne razume, zakaj ji nisem dal stola. Princip pač, ker si ga je že dvignila, čeprav še ni dobila odgovora in čeprav je bil na njem moj nahrbtnik. Dobiva še pivo, dovolj ohlajeno, kasneje tudi pico, ki je velika kot naša otroška pica. No ja, za to ceno je tudi za 1/3 nižja cena od drugih, še vedno prevelika. Ni kaj, je kar je in se lotiva jesti pico, tokrat v fini družbi, z nožem, vilico in belim prtičkom.
Zdaj, na pol sit, čakam račun. Ženska v rdeče-črni uniformi mi ga poda v roke. Pogledam znesek za to malo pico in malo pivo, ki pa je v primerjavi z njima, finančno velik. Vsaj nekaj velikega imajo tu! Kolegu povem znesek in plačava vsak pol. Iz denarnice potegnem denar, ona pa ga z nasmehom vzame, kot da jo ne peče vest, ker je pravkar oskubila še vedno lačnega jadralca. Seveda ni, ona je navajena bogate klientele, kar pa midva seveda nisva, čeprav po izgledu nič kaj ne izstopava od drugih.
Odideva do dingija, nato pa na barko. Ura je že deset zvečer in zato še nekaj preberem, pogledam vreme za jutri in nekaj naslednjih dni, ter grem v posteljo.
< Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 2. del | Port Denarau > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Najbolj brane novice
Bencinska črpalka v Marini Dalmacija v Sukošanu je zaprta.
Bencinska črpalka v marini se prenavlja. Prenova naj bi bila zaključena do glavne turistične sezone. Upajo, da bo dela uspelo opraviti prej. Zato goriva ni možno natočiti na bencinski črpalki. Marina zato omogoča natakanje goriva s pomočjo prenosne črpalke. Če potrebujete gorivo, morate vsaj 24 ur pred točenjem poklicati v marino in naročiti gorivo. Sporočiti morate točen datum in uro prihoda in okvirno količino goriva.