Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Santa Cruz, 182. dan

Do danes sva imela plačano marino. Vreme očitno ve, kdaj planirava premik in se temu primerno pripravi, da naju ovira. Swel se je precej povečal, kar je verjetno posledica nevihte Ciara, ki povzroča preglavice po Evropi. Veter se je tudi okrepil in z njim seveda višina vetrnega vala. 

Barke v marini poplesujejo in zategujejo štrike. Na srečo je marina zelo zaščitena. 

Skratka, marino sem podaljšal. Takoj, ko se vreme uredi, se bova premaknila. Danes se po jutranjih opravilih (pranje perila itd.) odpraviva spet v gore. Kot se za prave turiste spodobi, se na 2.000 m zapeljeva z avtom in potem greva malo na sprehod.

Ob obali je delno oblačno in toplo. Ko se dvigujeva, temperatura drastično pada in nato zapeljeva v oblak. Tokrat se voziva skozi krasne borove gozdove. Malo pod gozdno mejo pridemo iz oblaka, potem pridemo nad gozdno mejo in sonce pripeka na polno. Krasno vreme je. Tudi temperatura je višja. Gre za toplotno inverzijo, ki je tu stalni pojav. Vlažen in topel zrak z oceana se ob pobočjih dviguje, se ohlaja in kondenzira. Ker je hladnejši od zraka v višjih plasteh, se ne more več dvigovati, zato na višini kakih 1000 m nastane oblak.

Otoki, ki so nižji od 1000 m (Lanzarote), so zato izrazito suhi, saj nimajo tega pojava. Otoki, ki so višji, pa imajo območja oblačnega gozda z veliko vlage. Oblačni gozd je malo podoben deževnemu gozdu, le da pri deževnem vodo zagotavlja dež, pri oblačnem pa oblak. Več razlage je na eni od slikic.

Parkirava in greva na enega od mlajših vulkanov. Pot je lahka in lepo urejena. Pelje okrog vulkana, v krater in nazaj. Ampak sonce žge. In ker smo na morju in na 2000 m višine žge zares. Zjutraj sem se malo namazal, a v tilnik me kar peče. Zadevo rešiva po taborniško. Vrečka iz blaga se spremeni v pokrivalo zame (Lili pravi, da sem videti kot član skupine Laibach), majica z dolgimi rokavi pa v pokrivalo za Lili. Ona je videti kot Micka za rahlim pridihom muslimanstva. Njene slike seveda ni, ker je cenzura ne dopušča.

Vračava se po novi poti, spet skozi lepe borove gozdove. Tu nabirajo borove iglice. Malo pograbijo in naložijo na kamione. Verjetno jih imajo za steljo. Še en lep izlet je za nama. Zvečer pa na večerjo na Stabo.

Ne mi zameriti, če so v današnjem dnevniku, ki ga pišem v zgodnjih jutranjih urah, kake pravopisne napake – krivo je špansko vino in ne jaz.

Marina Santa Cruz, 183. dan

Dan se je na Heronu začel bolj pozno. Vino ni pustilo posledic in pri kavi se odločava, kako bi izkoristila zadnji dan avta. Danes je prvi dan, ko je vidljivost proti oblačnemu gozdu dobra. Veter piha drugače in oblak se ni formiral.
Greva na sever, morda danes s kakega 'miradorja' celo kaj vidiva. Izbereva si pot skozi tunel proti Taganani. To 'skozi tunel' se sliši, kot da gre cesta skozi otok. Seveda ne, najprej se privijugaš na 900 m, potem pa je tik pod grebenom čisto kratek tunelček. Od tam se cesta spusti do morja na severni strani otoka.

Peljeva se mimo krajev, kjer sva že bila in google naju vodi proti mali vasici povsem na severovzhodu otoka, ki se (zanimivo) imenuje Las Palmas. Le da se cesta štiri kilometre pred vasico konča. Google ne ve, da je cesta zaprta in je vožnja dovoljena le domačinom. Verjetno zato, ker ni nikjer možnosti, da bi parkiral avto, saj se cesta vije med krušljivimi prepadi. Napotiva se peš. Lep sprehod je, srečava vojaški kamionček (ki ga vozi vojakinja) in nato še kolono vojakov v polni opremi. Prav veselo se pozdravimo. Na poti je še nekaj turistov pohodnikov.
Po dveh kilometrih prideva do prvega od dveh zaselkov in se odločiva, da je to ravno prav. Če bi nadaljevala še dva kilometra naprej, bi pač prišla še do drugega zaselka. Verjetno sestavljenega iz enakih nekaj hišic in kolib, ki so obkrožene z malimi strmimi vrtički.
Kako in zakaj ljudje živijo ravno tam? Sredi strmega pobočja, brez dostopa do morja, brez trgovine, gostilne ... praktično sredi melišča, ki se ves čas kruši. Še mobilnega signala v glavnem ni. Prideva nazaj do avta – v civilizacijo, kjer imajo celo tri gostilnice. Izbereva si najbolj oddaljeno. Tam mimo sva se peljala že prej, ko sva zgrešila en odcep. Saj so vse cestice tam ozke in slepe. Takrat so pred gostilnico v senci na stopnicah sedeli eni trije modeli, ki so verjetno stalni inventar lokala. Ko sva nekaj ur kasneje prišla tja midva (peš, ker avta tam nimaš kje pustiti), jih ni bilo več. Na zunaj neugledna hiša, kjer so v en prostor postavili šank in nekaj miz, takoj čez cestico pa nekaj miz na malo teraso stisnjeno ob njihov vrt. Za mizo je sedel en gost in jedel. Kasneje se je izkazalo, da je bil to gazda (verjetno hkrati tudi kuhar in vse drugo, razen strežbe). Stregla pa je mamka, ki bi lahko bila že dolgo v penziji.

Hitro se zmenimo, kaj bova jedla – vsekakor sva hotela školjke latvice, ki so tu specialiteta, zraven pa sva vzela še kanarski krompir in mesno pojedino. Pivo je po 1,3 evra. Pošteno. To, kako mamka odpre steklenice, razkrije, da je ta gib res naštudirala do potankosti. Verjetno dosti trenira, ko vaški znameniteži sedijo na stopnicah. Za začetek postrežejo ... Narobe: za začetek si sam neseš čez cesto k mizi zeleno in rdečo omako, pijače, kruh, pribor in krožnike. Si obrišeš mizo in sedeš. Jasno, saj mamka nima časa, ker zgine v kuhinjo, tudi ata, za katerega sem mislil, da je gost, izgine v kuhinjo in čez cesto zadiši. Hrana je bila dobra, morda malo premastna za moj okus, ampak meni ni treba vsak dan kopati v njivi. Za njih pa je verjetno ravno prav.

Ko se vračava, se ustaviva pri skalah 'Roque de Las Bodegas'. Tokrat je swela precej več in valovi grmijo čez skale in na obalo. Lili opazuje v varni razdalji, jaz grem po potki (ki je ponekod mokra) naprej. Za visokimi skalami sem varen in pogled na razpenjeno vodo je veličasten. Notri pa ne bi bilo dobro pasti. Te zmelje med skale tako, da te lahko samo z žličko postrgajo s skal. Grem po Lili in ji povem, kako je lepo. Ona je mislila, da sem bil na koncu potke (tam, kjer je pod nami pomol), jaz pa sem bil le do prvega zavoja, kjer voda dere iz neke luknje.
In gre naprej.
In jaz za njo.
In pride val.
In naju zalije.
In to konkretno.
Pa sva bila na tlakovani potki kakih 5 m nad morjem, ki ima na privetrni strani še 10 m visoke skale. Zaradi skal nisva videla, kako jih je val preskočil, in ker je za skalo zatišje, veter ni odnesel vode čez naju, ampak je je veliko padlo tudi dol na naju. Tako od srca se že dolgo nisem smejal. Zdaj sva tudi razumela, zakaj toliko turistov ob cesti suši mokre superge. Tako ali tako sva bila že na poti domov, tako da škoda ni bila velika. Malo zmočene hlače in majica, pokvarjena frizura, slana sončna očala. Tako sem bil dobre volje, da je admiralica celo privolila v objavo njene slike. Zvečer sva vrnila avto in oprala en stroj perila. Še en poln in zanimiv dan je za nama.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 184. dan

Danes je prvi dan brez avta. Po svoje sem kar vesel, saj nisva pod pritiskom, da si morava kaj ogledati. To je moja 'gorenjska' plat. Če že plačam avto, ga hočem izkoristiti. Sprehodiva se po Santa Cruzu. Ulice že poznava, ne rabiva google maps, ne rabiva pomoči. To je znak, da je čas, da se premakneva naprej.

Vreme pravi, da je možno. Ni idealno, a bo jutri boljše kot čez dva dni, torej greva jutri. Čez dan ne piha močno, a barke v marini zategujejo štrike in pontoni škripljejo. Chiara se še ni čisto iznihala in swell ni majhen. Upam, da bomo jutri na sidru lahko kaj spali. Zvečer imamo poslovilno večerjo s Stabom (slik ni, oni se ne marajo slikati). Onadva gresta jutri proti Gambiji, midva pa proti otokom na zahodu – Gomeri, Hierru in La Palmi.
Ker imamo oboji jutri odhod, se odločimo, da bo pijače manj. Ja, seveda. Koga mi to farbamo. Še sami sebi ne verjamemo, zato privlečemo na plano kanarski rum in nadaljujemo s Pata Negro in dobrim črnim vinom za ugodno ceno.
Danes je dan za piknik, žar (žal plinski) dela brezhibno in pujsek in kravica sta odlična.
Tudi druge dobrote iz kuhinje so dobro sprejete. Za konec Lili postreže še z dvojno sladico – oboje tipično špansko: pomaranče z olivnim oljem (recept iz Ayamonteja) in gofio mousse (recept inspiriran iz kanarskih sladic). Za prste obliznit. Prav lep večer je bil.
Dolgo časa se ne bomo videli, onadva gresta v Gambijo, potem na Zelenortske otoke in potem nekam v Južno Ameriko. Mogoče se vidimo konec leta kje na Karibih. Upam, saj se imamo vedno super, ko smo skupaj. V zgodnjih jutranjih urah spišem še tale dnevnik, potem pa spat.
Jutri je velik dan.

Santa Cruz–Montana Roja, 185. dan

Vremenska napoved se ni spremenila. Plačava marino in se odpraviva. Prej še sperem palubo, saj se je nabralo dosti črnega prahu. Vedno, ko so kje v bližini velike ladje, je polno tega črnega prahu.
Le kdaj bodo ladje imele izpuh tako čist kot avtomobili? Dokler bodo kurili to svinjarijo z visoko vsebnostjo žvepla, gotovo ne. Sicer so postavljeni neki kratki roki, a kdo bo lahko kontroliral ladijski promet na odprtem morju v mednarodnih vodah?

Bojim se, da bodo predpisi sicer sprejeti, a bo izvajanje šepalo. Zdi se mi celo, da mi je žveplena kislina malo poškodovala gel-coat.
Nisva zgodnja, malo pred enajsto se odveževa. Sledi motoriranje skozi komercialno luko (ob predhodni odobritvi preko VHF-a).

Zapeljeva na odprto. Val me kar malo preseneti, saj sem se ga že odvadil. Pa ga sploh ni dosti. Meter do dva swela je in precej manj kot meter vala od vetra. Vetra bi bilo ravno prav, če bi šla proti jugovzhodu na Gran Canario, saj bi šlo v bok hitro. Ampak greva na jugozahod.
Skoraj čista krma je in v začetku je vetra le slabih 10 vozlov. Na srečo vala od vetra ni dosti in se da jadrati. Najprej voziva polkrmo na polno glavno in genovo. Gre blizu 5, a nisva v smeri.
Ko sva dovolj daleč od obale, da sva v čistem vetru poskusiva celo metuljčka. Deluje! Občasno se genova sicer malo zapre in zaplahuta, a ni sile. Glavno se nekaj upira (bum pleše), a ga fiksiram s preventerjem in potem da mir. Hitrost je malo manjša kot prej v polkrmi, a je smer toliko boljša, da hitreje napredujemo proti cilju.

Čez dan se veter malo okrepi in jadranje je prav prijetno. Nekje sem prebral, da pri vožnji v krmo nekateri odprejo še jadro cutter (jadro na notranji priponi) na isto stran kot glavno jadro. Pa poskusim. Moje solent jadro ni pravi cutter, saj je pripeto visoko, skoraj tam, kjer genova. škotine so postavljene dokaj ozko, saj je to jadro za orco. Poskus popustiti škotine, da bi jadro dobilo trebuh, ne deluje. Jadro se napenja v napačno stran – proti genovi. Bolj iz obupa kot v upanju na dober rezultat poskusim škotino zategniti kot za orco. Jadro je napeto z napačne strani, saj glavno jadro tam zelo obrne veter. Jadro skoraj zapre žep do glavnega jadra.
Hitrost se ne poveča, a tudi ne pade več kot za desetinko. Se pa za čuda barka precej umiri. Presenečeno ugotovim, da stvar deluje. Jadro je napeto in zelo zavre nagibe barke v obe strani. Zato se tudi genova ne zapira več, se pravi, da vleče ves čas. Kombinacija jader mi deluje nekako 'narobe'. Grdo in čudno se mi zdi. A zadeva dela. Peljemo se enako hitro, le valja nas manj. To kombinacijo pustim gor več ur.

Šele popoldne, ko se veter še bolj okrepi, ga raje zvijem, da imava več kontrole nad barko. Veter se je najbolj okrepil blizu Mantanje Roje. Tu je na otoku cel kup vetrnic. Že vedo, zakaj ravno tukaj. Za rtom (Punta Roja) vetrnega vala skoraj ni, vleče pa dobro. 20 vozlov piha, ko se sidrava. Ena barka je že tam, a je prostora dovolj.
Videti je, da bo v redu. Malo se zibamo, a ni prehudo. Upam, da se ponoči še malo umiri. Taka je napoved. Bomo videli.
Lep jadralski dan je za nami. Ob sončnem zahodu si natočiva en rumček s Tenerifa in opazujeva, ali sva dobro sidrana. Zvečer na AIS-u vidiva Stabo, ki pluje z več kot petimi vozli hitrosti mimo nas proti Gambiji. Morda se še kje ustavita, da očistita 'podvozje', morda pa gresta direktno. Danes sva preplula 34 milj v sedmih urah in pol – to je bolj počasi za našo barko, a je bilo vse na veter. Motor je pel le za vožnjo iz marine in med sidranjem. Motor ima 5725 ur (ena nova).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Danes sem spal osem ur skupaj in nadoknadil včerajšnje pomanjkanje spanja. Zjutraj sem se prebudil v sončno in v ne tako vetrovno vreme. Sicer zadnje čase ne vem več, kaj je zmeren veter, saj tu v Noumei večinoma piha nad 15 vozlov, včeraj s sunki celo več kot 28 vozlov. 

Sidrišče se je spet izkazalo za dobro, torej zaščiteno proti valovom in nekaj tudi proti vetru. Najbolj pomembno je, da nisem nekje v gneči in da je tukaj sidranje zastonj. Res pa je, da obstaja slaba stran vsega, da ni blizu nobene trgovine. V prihodnjih dneh bom le moral obiskati kakšen supermarket, saj sem nazadnje kupoval hrano še nekaj dni pred božičem. Pa saj ne potrebujem veliko, pa tudi človek navadi se iz skromnosti na še večjo skromnost. V življenju obstajajo še druge lepše in prijetne prioritete.

Že ob osmi uri zjutraj pridejo na otok otroci v spremstvu svojih učiteljev jadranja in tokrat se eden od učiteljev pripelje tik ob Indigu. Ustavim ga, a pravi, da trenutno nima časa in se bo kasneje oglasil pri meni. In res se čez dve uri ustavi z velikim dingijem in ga privežem na barko, a on kar ostane v njem, saj pravi, da nima veliko časa. Zanima me seveda ta šola jadranja za otroke. Pove mi, da sprejemajo v šolo jadranja otroke starosti od 4 do 5 let, odvisno od njihove sposobnosti. Eni so že sposobni sedeti v jadrnici od četrtega leta naprej, a so res redke izjeme. So pa zelo dobri jadralci s šestimi leti in z osmimi leti tekmujejo v razredu Optimist med tremi jadralskimi klubi v Novi Kaledoniji, z desetimi leti pa že tekmujejo v Avstraliji in Novi Zelandiji. Pravi, da so tukajšnji otroci zelo nadarjeni za jadranje in zato dosegajo zelo dobre rezultate. Ko mu omenim, da se mi zdi, da so otroci videti majhni, krhki in na trenutke boječi, se mi le nasmehne. Povem mu, kako jih gledam in občudujem, a večkrat le vidim, kako je tukaj veter le premočan za njihove nežne roke in njihove mišice še niso sposobne obdržati jadra na vrvi. Tu mi prikima in pravi, da je letos tu kar precej vetrovno, drugače pa ni toliko vetra, čeprav se morajo otroci navaditi na vse vremenske razmere. Zanimivo je to, da otroci nikoli ne obupajo, ampak jih neuspeh žene še naprej. Vprašam ga še, kako to, da otroci tukaj vadijo jadranje vsak dan in ali ne hodijo v šolo. Razlaga pa je nekako takšna, jadrajo štiri skupine, trikrat tedensko. Vsak drug dan jadra ena skupina, enkrat dopoldne 3 ure in naslednji teden popoldne 3 ure, tudi ob sobotah. Ko je otrok star 10 let, gre v drug klub, kjer jih prevzamejo drugi trenerji in tam se potem ločijo na uspešne in manj uspešne jadralce. Uspešni in talentirani jadralci tam trenirajo tudi po 6 ur na dan. Možakar se poslovi, potem pa se spomnim, da ga niti za ime nisem vprašal, niti če bo spil kavo. Moram enkrat preveriti na internetu, ko bom na wifiju, kako so sploh dobri ti Francozi v jadranju. Nikoli me to ni zanimalo, a za te otroke me res zanima.

Kasneje se odločim za ležerno preživljanje dneva, zato namenim čas pregledovanju fotografij in videa z Nove Kaledonije, predvsem pa z otoka Ile des Pins. Na koncu me vse skupaj tako povleče v sebe, da sem porabil kar dobrih 6 ur, da sem vse pregledal, odstranil balast in potem sem se lotil izdelave videa za moje jadranje po Novi Kaledoniji. Kar nekaj časa mi je vzelo tudi to in ko me je že od sedenja vse bolelo, sem z barke spravil dingija in se zapeljal z njim do soseda Norvežana. Tam sem spil kavo, se malo pogovoril, nato pa šel nazaj in se spet lotil tega dela ob računalniku.

Zvečer si naredim še večerjo in kasneje še dokončam že začeto današnje delo. Ura je že pozna in jutri verjetno ne bo časa, saj menda pride tudi Irec Bill na to sidrišče.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 178. dan

Drugi dan raziskovanja otoka. Raziskovanje mogoče ni najbolj posrečen izraz. Otok so raziskovali v srednjem veku.
Danes gre za utečeno turistično industrijo. 

Otok je prepreden z odličnimi cestami (tudi nekaj avtocest imajo), google maps ti pove točno, kje si, kam moraš zaviti, kje se lahko izogneš zastoju in kdaj boš prišel na cilj. Na netu se prej lahko pozanimaš, kaj se splača videti, kdaj je manj gneče in če je vstopnina, si lahko vstopnico kupiš kar s telefona. Prebereš ocene drugih turistov in si na podlagi tega ustvariš mnenje.

Ob cesti te turistično informacijske table usmerjajo in ti predlagajo, kje se ustavi, kaj slikaj in kaj vidiš okrog sebe.
In seveda sploh nisi edini. Otok ima kar dve veliki letališči, da lahko zvozijo gor vso maso turistov. Nizkocenovniki letijo od vsepovsod. No, seveda ne iz Ljubljane. Ljubljana je premajhna vas in Brnik je zamudil 50 let razvoja. 

Takole ogledovanje ni najbolj izvirno in je celo preveč enostavno. Ampak otok ni zaradi tega nič manj lep. Danes sva se odpravila po sredinskem grebenu otoka. Te del je višji kot hribi na severu. Cesta se vzpne visoko, večino časa se voziš okrog 2.000 m nad morjem, občasno pa se cesta dvigne do 2.300 m nadmorske višine. Kmalu po začetnem vzponu smo prišli nad mejo oblakov, ki so nam včeraj zameglili poglede.

Lepi borovi gozdovi se raztezajo levo in desno od ceste, a jih kmalu zamenja bolj odporno rastje. Ruševje, trave in podobne rastline kljubujejo višini, vetru in občasnemu mrazu. No, danes sploh ni bilo mraz. Ohladilo se je sicer na kakih 16 ali 17 stopinj, a ob močnem soncu so bili kljub vetru kratki rokavi dovolj. Ceste imajo postavljene visoke rumeno-črne kole za pluženje snega in prometni znaki opozarjajo na sneg. Danes ni bilo ne duha ne sluha o tem, da je tu gori kdaj sneg.

Razgledi so osupljivi. Vidi se na vse strani. Proti vzhodu se nad oblake in meglico nad morjem dviga Gran Canaria, proti zahodu pa se vidi La Gomero, La Palmo in celo El Hierro, vse tri manjše otoke, ki jih še nameravava obiskati.
Pot naju seveda pelje blizu gore Teide, 3.718 metrov visoke najvišje gore Španije. Tam je turistov več kot drugod.
Cesta pelje dobrih 2.000 m visoko, tam je spodnja postaja gondole. Gondola te odpelje blizu vrha. Za ogled vrha je treba preko neta urediti rezervacijo (3 mesece vnaprej je zasedeno), saj omejujejo število ljudi na vrhu.

Že za gondolo je bila dolga vrsta. Spomnil sem se 'najboljših' časov na Krvavcu in dolgih vrst za žičnico. Parkirišča so velika, a nabito polna. Res je to huda masovka. Sploh nisem prepričan, ali še hočem gor. Saj čisto na vrh tako ali tako ne morem, ker nisem rezerviral karte pred tremi meseci, a baje so od zgornje postaje žičnice lepe poti okrog gore. Je pa zrak tam redek in višinska bolezen ni nemogoča. Meni se je zdelo, da je že na 2.300 m avtomobilček malo bolj hlastal za zrakom, pa še strme ceste so bile.

Midva pa sva hodila normalno, nič se mi ni zdelo, da je zrak bolj redek. Ampak seveda je med 2.300 in 3.718 velikanska razlika. To še bolj občutiš, ker se vzpneš z 0 m nad morjem. Normalno štartaš v hribe z višjega izhodišča. Pokrajina v bližini Teide je čisto nora. Vegetacije je malo, okolica spominja na Lanzarote. Vulkanski izbruhi so tu nekaj starejši in je erozija že bolj razjedla lavo in kamenine, a barve in oblike so neverjetne. Vidiš lahko povsem rumene (barva žvepla), oranžne, rjave, čisto bele, sive in povsem črne skale, kamne, pesek in mivko.
Edino, kar moti to noro pokrajino, je 500 avtomobilov in 1000 turistov. Brez njih bi bilo enkratno. Za vožnjo navzdol sva si izbrala vijugasto cestico med Vilaflorjem in Granadilo. 

Južna pobočja gorovja so poraščena s precej redkejšim gozdom, ki prehaja v kmetijske površine. Pokrajina ni tako zanimiva. Vasi in naselja so precej brezoblična. Dosti je slabo vzdrževanih, napol razpadlih objektov brez duše, razpadajočih rastlinjakov in splošno degradiranega območja. Po vsem, kar sva videla na vrhu, naju ni nič kaj mikalo, da bi se predolgo zadrževala tam.

Zapeljala sva se še povsem na jug otoka in si ogledala Montano Rojo (rdečo goro) in plažo Playa de la Tejita pod njo. Glavni razlog za ogled je bil v tem, da bi ocenila primernost plaže za sidranje. Tam je namreč skoraj edino vsaj za silo primerno sidrišče. No, navdušena ravno nisva bila. Severni swel najde pot okrog ovinka in pride v zaliv, a tudi valovi vetra (če piha s severovzhoda) pridejo v sidrišče. Primernost: le za lepo vreme. Tale Tenerife je namreč presneto velik otok brez dobrih sidrišč. Od tu, kjer sva sedajle, do La Gomere je precej daljša pot, kot jo je možno narediti v enem dnevu. Če se da na pol poti zasidrati in prespati se lahko izogneš nočni plovbi (ko ne moreš gledati kitov). Bova videla, kaj porečejo vremenoslovci. Ti so si glede valov za ta konec tedna že zelo premislili. Napoved valov so zmanjšali s 4 m in več na 2 do 2,5 m. To še vedno pomeni težko plovbo, a ni več misija nemogoče. Tako ali tako pa sva avto vzela za cel teden, bova videla, kaj prinesejo naslednji dnevi.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 179. dan

Tretji dan, ko imava avto. Ko prvič sedim v avtu, ki ga ne poznam in ne poznam ne cest ne navad in prometa se mi zdi, da ljudje na splošno vozijo še kar hitro. Včasih me morajo malo počakati, da se, kot pač vsak neumen turist, lahko vključim v pravi prometni pas. Drugi dan vozijo ljudje še kar za silo, vmes so seveda že mečkaši, ki ne znajo voziti. Tretji dan se pa že negodujem nad 'turisti', ki nimajo pojma in samo ovirajo promet. Zanimivo, kako vse gledamo le skozi svoje oči. V prometu obstajajo počasnele, ki ovirajo promet, in norci, ki jim ni mar za varnost. Samo jaz vozim ravno prav hitro ...

Danes greva pogledat zahodni del otoka. Garachico je baje lep kraj z malo marino. Skoraj edino na severni obali. V vodniku piše, da sprejemajo barke do 14 m. Naša je skoraj 15. In ker je kraj baje zanimiv greva pogledat, kako je to videti v naravi. Imajo finger pontone, a fingerji so dolgi le 6 m, se pravi, da bi naša barka skoraj cela gledala ven. Tudi prostora med pontoni ni v izobilju. Pa še vhod je ozek in baje je vplutje možno le ob lepem vremenu. Izkaže se, da so naredili še nekaj pontonov za večje barke, ki v glavnem še samevajo. Ena jahta je privezana, prostora imajo za kakih 6 do 8. Harbor master potrdi, da ni problema, da smo dobrodošli, in da bo zagotovo prostor. Glede vplutja pa pravi, da je treba pač gledati na plimo in oseko in opazovati valove, a da se da priti noter tudi v slabšem vremenu.

Danes ni dosti swela – mogoče dober meter, meter in pol in vhod je videti kar v redu. Ob plimi ne bi smelo biti surfa in znotraj valobrana je dovolj prostora. Verjetno je varno vpluti tudi ob dosti večjem valu. Mestece pa je prikupno. Pred dobrimi tristo leti je bilo to najpomembnejše pristanišče na otoku in pomembno trgovsko križišče. Tu se je natovarjalo in pretovarjalo blago iz Azije (v glavnem začimbe), Afrike (sužnji), Amerike (zlato) in Evrope (tekstil). Zraven je prišlo še lokalno vino, sladkor in drugi pridelki Kanarskih otokov. Mesto je bilo zelo pomembno križišče z varno luko in je bilo bogato.

Potem pa je pred tristo leti izbruhnil vulkan. Lava je zalila zaliv in mesto. Varne luke in zaliva ni bilo več, mesta tudi ne. Zdajšnja ribiška luka in marina je zgrajena umetno za visokim obrambnim valobranom. Naravne luke ni več. Mesto so na novi lavi zgradili na novo. Od stare slave je ostala ena trdnjava in nekaj ostankov, luka pa ni bila več primerna za navigacijo.

Kljub vsemu je zdajšnje mestece prijetno. Tu sva jedla do sedaj najboljši sladoled v Španiji. Če bo vreme primerno, se morda z barko ustaviva tu za kak dan na najini poti do La Palme in drugih otokov. Mimo plantaž bananovcev se peljeva naprej proti zahodu. Povsem do konca ne moreva, saj je cesta odprta le do 10. ure zjutraj, potem pa jo zaprejo in dovolijo prehod le avtobusu in taksijem. Očitno ozka cestica ni primerna za dvosmerni promet. Zavijeva v hribe. Serpentine se vijejo od morja do višine okrog 1000 m.

Pokrajina je spet zelo drugačna od tiste, ki sva jo videla do zdaj. Ustaviva se v vasici Masca, ki je res sredi ničesar. Strmi hribi na vse strani, proti morju se skoraj ne vidi zaradi oblakov. Le kdo bi si tu ustvaril dom? Je pa vasica krasna. Ozke in strme uličice ji dajo šarm, ki ga težko opišem. Greva nekaj pojest. Najdem gostilnico, ki ima dobre ocene in greva poskusit srečo. Malo s poti je. V 70. letih prejšnjega stoletja sta v stari vaški šoli gostilnico odprla Nemec in njegova žena Filipinka.

Še vedno se ji reče 'Alte Schule' in v njej delajo njuni potomci. In še vedno tu znajo kuhati. Ponudba je tipična klasična kanarska kuhinja. Veliko hrane pride na mizo z domačega vrta za hišo. Za prste obliznit. Tu pojem 'lokalno' vzamejo zelo zares.

Možak je na križišču prodajal nekaj sadja in med in se pohvalil, da so mandarine 's tegale drevesa za ograjo'. Pa ga vprašam, ali so banane tudi lokalne in mi odgovori: Ne, kje, pa. Tu gori banane ne rastejo. Je premrzlo. Te so iz doline ob morju. Torej po njegovo niso lokalne, saj so pripeljane nekaj km daleč.

Pozna sva že, dosti hočeva še videti, a se nama že mudi nazaj, saj se zvečer dobimo s Stabom. Tako preskočiva kar nekaj krajev, ki jih bova (ali pa tudi ne) obiskala kdaj drugič. Večer s Stabom je bil spet prijeten.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 180. dan

Doma imajo danes kulturni praznik. V čast Prešerna sem zjutraj opral barko. Gledava vremensko napoved. Proučujeva, kdaj in kam bova odrinila naprej.

Danes piha bolj z vzhoda in naju tišči v prst (finger), zato sem zjutraj napeljal še dve vrvi na sosednji prst, da naju ne nabija tako močno na bokobrane. Zdaj, ko imajo nove oblekice, si ne želim, da jih takoj strgamo. Potem sem videl, da nisem bil edini in so enako naredili še nekateri drugi.

Če je sosednji privez prost, je to možno narediti. Če bi na sosednji vez prihajala barka, pa bi marinero lahko vrvi odstranil. Še kak dan bo malo bolj pihalo, potem bo vetra nekaj manj. Ne ljubi se nama voziti kam daleč, zato se raje odpraviva na sprehod po Santa Cruzu. Včeraj sva prevozila toliko serpentin, da potrebujeva en dan, da se nama neha vrteti v glavi.

V mestu je polno ljudi – danes je sobota in precej več je domačinov. Na splošno je utrip v mestu živahen. Sprehodiva se do enega od parkov in tam uživava v naravi in malici, ki sva jo kupila spotoma. Park je lepo urejen, ima senčne poti in dovolj klopi za počitek. Kar dosti časa sva se sprehajala po njem, posebej zato, ker ima veliko število različnih vrst rastlin in dosti napisov, za katere rastline gre. V krošnjah kričijo papige, v mlakah pa na ves glas regajo žabe. Na koncu se sprehodiva po za naju še neodkritih ulicah mesta in se prijetno utrujena vrneva na barko.

Proti večeru pa se odpraviva v 'šoping'. Izropava Carrefour in Mercadono in naloživa avto, kot da greva čez Atlantik. Treba je izkoristiti avto, zato sva se založila s težkimi stvarmi – predvsem pivom, mlekom in podobnimi zadevami, da jih ni treba nositi peš.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 181. dan

Dopoldne sva končno obiskala lokalno tržnico. Samo 10 minut je sprehoda do tam, a do zdaj še nisva našla časa za to.

Tržnica je zanimiva, a meni se je zdela tista v Las Palmasu bolje založena. Sicer tudi tale ni bila slaba, dosti je bilo lokalnega sadja in zelenjave, sirov, mesa in rib. Mogoče so bile cene nekaj višje kot v Las Palmasu, a to je morda zato, ker je danes nedelja. Cene pa se oblikujejo dnevno glede na ponudbo in povpraševanje.

Ob tržnici je bil danes tudi bolšji trg. Ne morem verjeti, kaj vse so tam prodajali. Recimo nekdo je imel polno škatlo starih baterij za mobilne telefone. A res kdo kupi staro baterijo na bolšjaku, za katero se ne ve, ali sploh dela? Jasno pa, da je bilo dosti tudi šverc-commerca. Predvsem črnci so imeli veliko izbiro fake cenene robe od kdo ve kod.

Popoldne pa sva se spet odpeljala v gore na sever otoka. Tokrat sva našla drugi izhod iz luke, ki ga Google ne pozna. Ta je sicer 2 km krajši, a traja enako dolgo, saj se voziš 5 km med kontejnerskimi terminali, gradbišči in luškimi žerjavi, preden prideš na javno cesto. Ista pašta.

Pot se od San Andresa začne strmo vzpenjati in kmalu privijugaš v začaran gozd. Začaran zato, ker je videti, kot iz kake bajke o čarovnicah. Drevje steguje krošnje čez cesto in zapira pogled proti nebu, povsod je polno mahu in lišajev. Zaradi oblaka, ki se tu tvori, je cesta mokra, od dreves pa kaplja. Na steklu se nabere kondenz. Občasno je treba vključiti brisalce. Temperatura se je spustila s 25 na 13 °C. Čez cesto pa občasno veter zanese gost oblak in je videti, kot bi zapeljal v meglo.

Dežja tu sicer ni veliko, a stalna vlaga spodbuja bujno rast lovorovega gozda. Praoblike lovora in lovoru podobnih sort iz družine lovorov tu rastejo v obliki resnih dreves. Gre za rastje oblačnega gozda, za katerega je značilna zelo visoka zračna vlaga in dovolj toplo podnebje. Tokrat ne greva skozi tunel in dol proti obali in Almacigi, ampak se napotiva še naprej gor v hribe, čez prelaz in proti odmaknjeni vasici Chamorga. Tam se cesta konča. Sredi gozda na pobočju ene od dolin se rastje malo razredči in tam je v breg postavljena vasica. Imajo celo eno gostilnico, za katero piše, da je hrana dobra, a ne smeš pričakovati postrežbe z nasmehom.

Midva tam pustiva avto in se naprej odpraviva peš po stezi po grebenu nekam v generalni smeri proti vzhodu. Za pot piše, da je dolga 1,3 km in da rabiš do konca in nazaj 2 uri. Halo? A res? 2,6 km bomo pa le naredili hitreje. No, izkaže se, da so imeli skoraj prav. Pot ima nešteto vzponov in spustov, stopnic, skal in napreduješ počasi.

Ker sva bila pozna in vsekakor nisva hotela, da naju ujame mrak, sva šla po poti le do vrha grebena, zadnjih nekaj sto metrov spusta do razvalin nekaj hiš pa sva spustila. Pot nama je bila všeč. Morja ne vidiš, razen občasno v daljavi med dvema dolinama zaslutiš, da je tam verjetno morje. Vidljivost je namreč zaradi vlage v zraku dokaj slaba, pa še pot poteka po razgibanem terenu in se ne vidi čez okoliške hribe. Vidi pa se lepa dolina, ki je zaprta med visoke hribe. Male njivice, nekaj raztresenih hiš. Tako odmaknjeno nekateri celo živijo.

Na barko sva se po celem dnevu potepanja vrnila kar dobro utrujena. 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Otok Uere, Nova Kaledonija

Driiiiiiinnnn ….. prebudi me budilka na telefonu, ura pa je komaj 4 in 30 minut. Vstanem, pospravim posteljo, se umijem, uredim, skuham kavo in jo spijem, le vremenske karte ne morem pogledati še enkrat, ker nimam interneta.

Ura je 5:10 zjutraj, jaz dvigujem sidro, malo naprej ga dviguje tudi Norvežan. Zapuščava otok Raja, Ile des Pins. Norvežan pravi, da se bo sem še vrnil, ker ostaja tukaj do maja, jaz vem, da tukaj ne bom več sidral. Žal, mene čakajo drugi plani in druge poti.

Zaliv je zelo zaščiten, sidrišče je veliko in prijetno, ni globoke vode, saj je globina nekje med 5 in 6 metrov. Voda je čista, na obali je zvečer mir in ni vetra. Rajsko sidrišče. Dvomim, da na Novi Kaledoniji obstaja še eno takšno. Plujeva na motor, zjutraj tukaj ni vetra, a ga že ob pozni sedmi uri začutiva, a še vedno ne dovolj za jadranje. Šele nekaj čez osmo razprem jadra in jadram ob vetru devetih in desetih vozlov in vsake pol ure pogledam na merilnik vetra in veter raste. Sicer imava valove v krmo in to nama še dodatno pospeši plovbo. 

Srečam se s potniško ladjo, ki pluje le 100 metrov stran od mene. Ni velika, a tudi mala ni, verjetno prevaža precej gostov, ki si želijo ogledati tukajšnje otoke. Od 8:30 do 9:30 dvakrat zagrabi riba, potegne vabo na silo, nato pa spusti. Pametne so te novodobne ribe! Naslednjič riba prime in me skoraj potegne z barke, nekaj velikega se je ujelo in res zataknilo. Začnem vleči, palica se upogne, zavora na roli ne deluje in laks se še kar odvija. Zdaj ga je zunaj že vsaj 250 metrov, riba ne odneha. Zavoro pritegnem na silo do konca, zategnem in …. Se poslovim od ribe in vabe. Le riba ima po novem piercing v ustih. Pa je šla ena dražjih vab. Za ta denar bi lahko kupil kar lep kos tune. To je šport, preživetje in tudi relaksacija. Torej ne smem obupati, zato namestim novo vabo, tokrat zadnjo. Zadnjo od boljših. Tistih nekaj drugih še imam dovolj, kakor tudi nekaj ribiškega pribora in trnkov, ki so namenjeni ribičem, domorodcem na oddaljenih otokih. To pa je bil tudi zadnji ugriz ribe v tem dnevu, kajti nova rumenkasta vaba ni privabila niti trave, ki plava na gladini. In kaj bo za večerjo? Tuna, 100-odstotno, če ne sveža, pa iz konzerve.

Ko po dobri polovici poti prideva v kanal, kjer je tok zelo močan, se pojavi tudi močnejši veter. Jadram samo z genovo in sem že hiter, čeprav nimam več najbolj čistega podvodnega dela barke. Pogovarjava se, kam bi še zavila in sidrala, a veter je vedno lepši in boljši. Pa še v pravo smer piha, kar zna biti redkost. Zato kar vlečeva in vlečeva, dokler ne prideva 20 milj do Noumee, ko piha že 20 vozlov, nato 22, 23 …, sunki do 28 vozlov. Bavaria leti kot sneta sekira …, 7,4 vozla na trenutke, v povprečju pa 6,5 do 7 vozlov. Kolega ima večjo barko, boljšo, večja jadra in mi uide za dve in pol milje po AIS. Oba s kolegom sva se strinjala, ko sva se po radiu pogovarjala, da je Noumea vetrno mesto. Tu po moje nikoli ne piha pod 17 vozli. Vsaj čez dan ne, se pa zato ponoči lepo umiri na lepih 12 ali malo več vozlov. 

Zadnjih sedem milj so bili kar veliki valovi in barko je precej zibalo, na koncu sem ob vstopu v zaliv mislil, da mi je odpovedal motor, saj barka ni šla nikamor, ker je bil tok močan vsaj dva vozla, če ne več. Tukaj mi začne delati tudi internet, sicer bolj 2 G, le včasih se prižge 3 G. Kje so časi, ko je letelo po ekranu s hitrostjo LTE 4G.

Po natanko 12 urah in 67,8 preplute milje sem sidral v meni že znanem zalivu ob otoku Uere, ki se nahaja 5 NM južneje do vstopa v Port Moselle. Kolega je bil dobre pol ure pred mano in to prednost je pridobil samo v zadnjem delu 15 milj. Rekel je, da je danes letel 10,1 vozla. Tukaj sta v zalivu dva katamarana, a sta oba blizu obale. Jaz sidram za njima, a sem bolj na sredi zaliva, zato kar precej čutim veter. Še sreča, da nimam večjih valov. Utrujen sem, naredim si testenine s tuno. Okoli 23. ure zvečer se veter res malo umiri, a ne toliko, kot je napoved. Še vedno piha 17 vozlov in pred polnočjo že zelo utrujen odidem v posteljo.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 176. dan

Marinero v marini je bil zelo prijeten, skrben in se je očitno spoznal na štrike in vreme. Tega ne pričakujem vedno. Včasih so tako nerodni, da misliš, da prvič pomagajo vezati barko. Še vozla nekateri ne znajo narediti. Ta pa je svetoval, kje naj ojačimo špring in kakšen veter lahko pričakujemo v kratkem. Celo povprašal naju je, kakšne razmere sva imela zunaj, da primerja to, kar prebere v vremenski napovedi s tem, kaj mu povedo jadralci, ki prijadrajo od zunaj. Ker je bila recepcija takrat že zaprta, je uredil najnujnejše formalnosti (zapisal nekaj podatkov o barki in nama dal začasno kartico, ki odklepa ponton in WC-je).

Spala sva dobro. Že zjutraj pa je začelo pihati, in sicer kar konkretno z jugozahoda. Med pitjem kavice sva prižgala instrument in večino časa videvala med 20 in 25 vozlov vetra, sunki pa so bili čez 30. Dobro, da sva že v marini in ne kje zunaj. V marini se naredi nekaj mrtvega morja, saj je narejena na koncu bazena komercialne luke, in bazen se zaključuje z navpičnim zidom. Tako se val, ki se naredi v bazenu, odbija od stene. Za našo barko na pontonu ena (bolj daleč stran od zidu) to ne predstavlja neprijetnega zibanja. Nekatere manjše barke (bližje zida) je pa bolj zategovalo.

Cel dan je bila v zraku zelo čudna svetloba in izredno slaba vidljivost. Videlo se je po moji oceni manj kot miljo daleč. Že ladje v luki, ki so bile manj kot pol milje daleč, so bile le še silhuete. Svetloba je bila občasno bledo siva, občasno pa oranžna.

V zraku je bilo čutiti prah ali pesek, ki je silil v oči. Upam, da to ni stalnica Santa Cruza. Prvi vtisi o mestu, kamor sva po urejanju formalnosti v marini šla na sprehod in po kruh, so pozitivni. Mesto deluje urejeno in pomembno. Arhitektura tega, kar sva videla, presega Las Palmas na celi črti. Čez dan narediva nekaj mini projektov na barki. Med drugim zamenjava še zadnji polomljen kolešček v bumu.

Lotil sem se tudi razdiranja Dremla (v resnici ni Dremel, ampak Mannesman, nemška firma – ni pa kak poceni Kitajec). Zadevica je lepo narejena, sestavljena z vijaki, ni kar za silo skupaj stisnjena plastika, ki drži, dokler ne razpade. To se da odpreti, servisirati in spet normalno sestaviti. In to večkrat. Očistil sem notranjost. Dosti je bilo prahu. Očistil sem kolektor, predvsem zareze med kolektorskimi lamelami. Če se tam vmes naberejo opilki, ki so prevodni, zadeva ne more delati.

Tiskanina za regulacijo obratov je enostavna in je videti v redu. Dva spoja sta mi bila sumljive kakovosti in sem ju znova zalotal, Drsni upor je lepo zvezno spreminjal upornost, torej ni bil zapacan, vsi elementi pa so bili na zunaj videti brezhibni. Kondenzatorja na žalost nisem mogel izmeriti, saj moj univerzalni instrument nima merjenja kapacitivnosti. Stari analogni je to imel, a je žal preminul že pred leti.

Ko sem vse sestavil, je delalo malo bolje kot prej, a orodje nima tiste prave moči. Malo sem se še igral s krtačkami in zdaj dela 'skoraj' v redu. Bolje ne znam popraviti. Če bo še nagajal, bo treba kaj ukreniti.

Za jutri sva (upam) rezervirala avto. Upam zato, ker sem uporabil en trik, za katerega ne vem, ali bo deloval. V okolici marine sta dva Rent-a-car ja, in nekaj po mestu v bližini. A vse je dosti dražje kot na letališču. Na letališču se da rezervirati preko neta in nudijo celo brezplačno dostavo v hotel. Izberem to opcijo. Rezervacija uspe, le nikjer me ni aplikacija vprašala za naslov hotela. Pa jih pokličem:
'Ja, ni problema, vi samo povejte, v katerem hotelu ste, bova uredila.'
'Marina Santa Cruz,' pravim.
'Hmm, ne najdem tega hotela.'
'Ni hotel, je marina.'
'Aha, potem pa ne bo šlo, ker rabimo hotel z recepcijo, ki dela 24/7 itd. itd.'
'V redu, a lahko potem dam naslov najbližjega hotela takoj čez cesto in tam prevzamem avto?'
'Žal ne. Imamo pa mi takoj ob marini svojo poslovalnico.'
'Ja, vem. Ali lahko prevzamem avto tam?'
'Ja, seveda.'
'In kaj moram narediti?'
'Nič, le prikažete se tam jutri ob 10. uri, z veljavno vozniško in potnim listom. Avto vas bo čakal.'

Načeloma bi to moralo delovati. Skeptičen sem pa zato, ker hoče njihova poslovalnica zraven marine za najmanjši avto takojšnje plačilo 180 evrov za en teden. Preko neta (v isti aplikaciji) pa je cena 170 evrov, če izberem to lokacijo. Ker pa sem izbral lokacijo 'letališče' z opcijo 'brezplačna dostava do hotela', imam ponudbo za 122,12 evra. Me prav zanima, ali bo pilo vodo in ali bova prihranila teh 50 evrov.

Poročam, kako se bo izšlo. Avto sva vzela kar za cel teden, saj je cena za 4 dni skoraj taka, kot za cel teden. Tenerife je velik otok – več kot 80 km je od tu do južnega konca – in veliko je za videti. Pa še vreme je tako, da en teden praktično nima smisla riniti nikamor. Še pred dvema dnevoma sva imela napoved 30 cm valov od vetra in 50 cm swela in 10 vozlov vetra. Zato sva lahko sidrala precej na odprtem.

Za ta teden pa napovedujejo do 30 vozlov vetra in valove celo čez 4 m. Le kdo bi rinil ven v takšnem. Danes sem v recepciji govoril z eno gospo, ki je prišla podaljšat – tudi ona je rekla, da v takem vremenu že ne gredo ven. Če bova šla jutri naokrog z avtom, bodo mogoče celo kakšne slikice.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 177. dan

Ko se zjutraj sprehodiva do rent-a-car-a, presenečeno obstaneva: pri našem ponudniku in pri konkurenci je pred poslovalnico dolga vrsta. Potem nama postane jasno: v pristanišču je ogromna Aida2. Eni jim rečejo sardina ship. Na splošno jih jadralci sovražimo, saj tam, kjer se pojavijo, cene v trenutku poletijo v nebo in povsod nastane gneča.
Saj drugače ne more biti. Če v kak mali idiličen kraj naenkrat spustiš 1.000 ali 2.000 turistov, ki imajo malo časa, a dosti denarja, se ravnovesje ponudbe in povpraševanja povsem podre.

Še včeraj je v poslovalnici sameval dežurni uslužbenec in zehal. Danes pa delajo vsi trije šalterji s polno paro, ena mična gospodična skrbi za red in disciplino, še ene trije uslužbenci pa so pri avtomobilih in kažejo ljudem, kje je njihov avto in kako se namesti otroški sedež ...

Sonce žge v tilnik, obračam se kot pujs na ražnju. Ravno zdajle mora sijati na polno, včeraj pa cel dan megla. Kako sem razvajen. Na barki imam vedno na voljo senco, vrste in gnečo sem pa že od nekdaj sovražil. Na srečo so tule učinkoviti in sva v 20 minutah na vrsti. Rezervacija je uspela! Avto je tu.

S trikom rezervacije na drugi lokaciji in brezplačne dostave sva prihranila 50 evrov. Celo parkirava lahko na njihovem parkingu. S tem prihraniva še za plačljiv parking v marini ali javnem parkirišču zraven. Super. Gremo na pot.

Danes greva raziskat severni del otoka. Ko se otreseva mestnega vrveža Santa Cruza se lep dan lahko začne. Najprej si ogledava veliko umetno plažo. Pričakujem, da bom razočaran, pa nisem. Iz Sahare so pripeljali ogromne količine peska, naredili kilometer in več dolgo plažo in pred njo laguno z dolgim skalnatim valobranom, da mivka ostane tam, ter da kopalcev ne odnesejo oceanski valovi in surf.

Prijetno sem presenečen: urejen in označen izvoz s ceste in veliko parkirišče (pretežno v senci palm) ob celi dolžini plaže, lesene steze do vode za lažji dostop gibalno oviranim, tuši na primerni razdalji, nekaj lokalčkov za pijačo in sladoled, omarice za varno shranjevanje dragocenosti z navodili v šestih jezikih ...

In cena: P, plaža, tuši: zastonj. Senca pod palmami na plaži zastonj. Koškov za smeti je dovolj – tudi za ločene odpadke. Plačaš le zapitek v lokalih in varovano omarico, če jo potrebuješ. Verjetno ležalnike in senčnike (ki pa zasedajo majhen delček plaže). Vse je čisto in urejeno. Tako se dela turizem, da so gostje zadovoljni. Ne pa tako, kot pri naših južnih sosedih, ko te ves čas poskušajo lupiti in jih zanima le tvoj denar. Najraje bi videli, da sploh ne prideš, da le nakažeš evre.

Tudi sicer je ogromno turistične infrastrukture na Kanarskih otokih brezplačne. Imajo urejene plaže, dostikrat z brezplačnimi tuši. Ob cestah so postavljeni razgledni platoji, na primernih mestih prostori za piknike (z zidanimi roštilji, lesenimi klopmi in mizami ter urejenim odvozom odpadkov). Po mestih je ogromno urejenih sprehajalnih površin in parkov, marsikatera znamenitost je brez vstopnine – tudi nekateri muzeji.

Jasno, da so glavne atrakcije plačljive, a skupnost veliko vlaga v to, da se turisti dobro počutijo v njihovem kraju. Denar dobijo preko gostincev, hotelov, rent-a-car podjetij, marin, goriva, trgovin ...

Resda gre v glavnem za masovni turizem, a večinoma se tu počutim dobrodošel in ne nategnjen. Napotiva se v hribe. Ceste so vijugaste in slikovite. Razgledi so osupljivi. Čez prelaz prideva skozi krajši tunel na severno stran. Tu bi bili razgledi še boljši, če bi se kaj videlo. Bili smo namreč v oblaku in marsikje se je oblak kot voda prelival preko grebenov.

Pokrajina je poraščena. Precej je gozda, ponekod drevesa povsem preraščajo cesto in je tako mračno, da sva prižgala luči na avtu. Drugo so vinogradi, polja, pašniki in grmovje. Dežja tu ni veliko, a je dosti zračne vlage, saj se morski zrak dviga in spreminja v oblake. Temperatura je 10 °C nižja kot na drugi strani hriba. Ob morju sva se ustavila za eno pijačo, a sva se odločila, da še nekaj pojeva. Spet sva imela več sreče kot pameti, saj sva zadela pravo gostilno (no, stric google nama je malo namignil). Tako dobro že dolgo nisva jedla.

Še nekaj razglednih cest prevoziva in se sprehodiva po stezah po gozdu, ko hkrati ugotoviva, da imava vtisov za en dan dovolj. Na barko prideva kar dobro utrujena.
Skrajšan opis: Zelo lep dan je bil.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 4.dan

Zjutraj si po dolgem času naredim smuti iz manga, ingverja, kurkume in popra. Včeraj mi je Marjan dal kakšnih 10 kosov tega dišečega sadeža, katerega je nabral na drevesu, ko si je ogledoval otok. Tukaj sem že nekaj časa in težko najdem kakšno sadno drevo, ki ni na zasebnem zemljišču, tako da ne morem stopiti  na to zemljišče in si potem natrgati sadja. Čeprav so tu še papaje zelene, mango je v fazi zrelosti, banane so redek sadež, kaj drugega pa tukaj skoraj ne najdeš več.

Me je pa včeraj lepo presenetil Marjan, ko mi je na barko prinesel v dar svoj prvenec, z naslovom As long as the wind blows. Knjiga je napisana v angleščini, ima 168 strani in opisuje Marjanovo plovbo od Krfa do Nove Kaledonije. Seveda mi je v njo napisal posvetilo in povedal, da je to drugi izvod knjige. Hvala Marjan!

Dopoldan še vedno nimam interneta in ga verjetno ne bom imel še do jutri. Torej bom zvečer spet potreboval čudež.

Nedelja je danes in vse okoli nas poteka ležerno, nedeljsko. Zato nekaj po 13:00 uri skočim v dingija, se zapeljem do obale in grem malo na sprehod, da pretegnem noge in spodbudim krvni obtok v telesu. Na plaži ni veliko ljudi, saj je ura primerna kosilu. Odpravim se do prvega resorta in pridem do recepcije. Dve gospe sedita za pultom in ju zmotim med pogovorom. Pokažem jima kartico za internet in jima razložim da mi ne dela, zato ju prosim za kodo interneta. In jasno, ker nisem gost resorta, tega ne dobim. Zahvalim se in grem ven, čeprav sem ostal praznih rok.

Sprehodim se še do prvega večjega križišča in potem se obrnem nazaj. Za danes bo dovolj, slabih pet kilometrov hoje bo vsega skupaj. Pravzaprav pa vse težje hodim, kajti čutim, da mi je med prsti počila koža in me to zdaj kar precej boli.

Na barki si uredim nogo, ki se bo čez čas zacelila. Sedem v kokpit in berem knjigo, ko do mene pride na videz precej starejši možakar od mene. Včeraj sem ga videl, ko je priplul v naš zaliv s staro 34 čeveljsko barko z imenom Namaste. Vprašal me je zaradi zastave, če sem Rus, pa sem mu razložil iz katere države sem, on pa meni, da je Kanadčan. Povabim ga v kokpit, pa se mu najprej ne da, nato pa se le usede zraven mene in sva tako dolgo govorila, da je na koncu pozabil na barko in soprogo, ki je bila na njej. Gospa je že včeraj bila videti prijetna ženica zrelih poznih let, a danes, ko ga je klicala z barke je bila videti prav huda. V tem času, ko je bil pri meni mi je povedal, da sta samo v štirih letih obplula svet s tem lesenim kečem, ki ga je delno naredil sam in postavil v vodo leta 1991. Ker je ona po poklicu zdravnica, so ji že takrat v 90-tih letih tukaj ponudili delo. Zato sta namesto v Kanado priplula sem in od leta 1998 živita tukaj, kjer sta se  tudi oba zaposlila. Malo sta imela problemov zaradi otrok, imata jih pet, ker sta zapustila Kanado in odšla v Novo Kaledonijo. Zdaj sta oba že nekaj let v pokoju, a rada jadrata in rada prideta sem na Ile de Pins, čeprav pravita, da še nekaj let nazaj ni bilo varno na otokih Nove Kaledonije. Ljudje na teh otokih so resnično še vedno pod vplivom starih običajev, stare kulture in še vedno živijo skupaj kot plemena. Res prijeten možakar za pogovor in res je bilo škoda da je mora iti nazaj na svojo barko. Pa saj imam tudi jaz nekaj dela, kajti jutri odhajam nazaj proti Noumei, urediti moram internet, nekaj birokracije, srečati se z Billom , ki je verjetno že priplul na Novo Kaledonijo,…

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Jadranje s Sardinije je bilo popolno nasprotje jadranja s Sicilije. Potem ko je sonce zašlo in po prvi noči rahlega vetra in plapolanja jader, mi je bilo vsega dovolj! Pospravil sem vsa jadra in se odločil, da počakam veter. Vse do dvanajstih ležim in se prestavljam po barki iz kokpita v kabino, iz kabine v kokpit, pa nato po palubi, dokler se ne naveličam. Čakanje na veter mi že preseda, jezi pa me tudi spojler, ki je pri tovrstnih barkah tako nizko, da tolče že v najmanjši val – kot bi z desko mlatil po valovih, pri čemer se barka neprestano potresava. Ta zvok mi para živce že na sidriščih, zlasti kjer je veliko prometa s tistimi malimi čolnički, ki naredijo najmanjše valove, pa vendar ravno pravšnje za ta nadležen zvok in vibracijo. Na odprtem morju je toliko bolj zoprno: barka se premetava z boka na bok in s premca na krmo. Postaja neznosno, vsak udarec vnaprej predvidim, kar me še bolj spravlja ob živce, zato prižgem motor in barka začne mirno drseti po ravni gladini morja. Vetra ni od nikoder, pa bi glede na napoved moral biti. Še dobro, da je poraba goriva tako nizka, da se po celodnevnem motoriranju komaj kaj opazi na števcu rezervoarja. Morje se je popolnoma umirilo in kot kaže vetra še lep čas ne bo. Kaj naj sedaj? Sredi morja čakam na veter? Odločil sem se, da bom imel med čakanjem prižgan motor, da se vsaj malo premikam naprej. To čakanje je trajalo dva dni do zadnjih 70 nm pred Majorko, ko je zapihal maestral, ki sem se ga razveselil kot Sahara dežja. Dva dni sem poležaval po barki, poslušal ropotanje motorja in skrivljene osovine. Na glas motorja se po dveh dneh tako navadiš, da nisi prepričan, če se ti morda ne bo ustavilo srce, ko boš ustavil motor, saj sta 48 ur bila skupaj. Ta plovba je bila kot nekakšen dopust, na katerem sem med poležavanjem in prelivanjem nafte poslušal melodije slavnega motorja Volvo.

Priplujem za JZ del otoka, kjer se odločim, da vržem sidro. Veter piha nekako s S, tako da se sidram na sidrišču zraven treh drugih jadrnic in ene motorne jahte. Ura je že šest zvečer in o napihovanju mojega čolnička in odhodu na obalo niti ne premišljujem. Preverim vremensko napoved, ki ne kaže nobenih sprememb, zato se brez skrbi odpravim v posteljo. Okoli petih zjutraj se veter nenapovedano obrne in valovanje na sidrišču postaja vse bolj divje. Pogled iz kabine mi ni prav nič všeč, saj vidim obalo čisto blizu in to mi nikoli ni bilo všeč. Prižgem motor in se pripravljam na dvig sidra, pri čemer ugotovim, da bo vse prej kot enostavno. Ker se je veter obrnil, in z njim tudi barka, se je moja sidrna veriga navila okoli neke skale tako, da sem zasidran nekako v obliki črke V in dvig sidra ne bo enostaven. Avtopilota in motor nastavim tako, da se praktično ne premikam nikamor, samo motoriram na mestu v konstantni smeri, tako da sidrno verigo pobiram samo s sidrnim vinčem in se tako pomikam proti točki, kjer se je veriga zataknila za skalo. Stojim na sredini barke z dvema daljincema v roki, da usmerjam barko in navijam verigo. Vse skupaj je videti kot neki boj z dvema daljincema v video igri. Ko pridem do točke, kjer je veriga zataknjena, se s sunkom vala k sreči odtakne in val, ki je udaril v barko, jo skuša spraviti iz prave smeri, vendar hitro popravim avtopilota v nasprotno smer za 40 stopinj in barka spet stoji v pravilni poziciji proti valovom. Ko je navita vsa veriga, se sidro zaradi skakanja po valovih nikakor noče zatakniti na pravilno pozicijo, zato se splazim na premec in ga spravim pod pokrov vinča in verige. V trenutku, ko stojim na premcu barke, se znajdem do pasu v valu, že naslednji trenutek pa 3 m visoko nad valom. Pazljivo se splazim nazaj v kokpit, popravim kurz in tolčem proti valovom in vetru več kot 30 minut, premaknem pa se skoraj nič. Medtem ko se trudiva jaz in Ivana zapustiti sidrišče, opazim, da voda prihaja iz prednje kabine točno po vseh predalih, kjer sem imel spravljena vsa električna orodja. Premetavam vse blazine in hitro najdem mesto, od koder prihaja voda. V prostoru, kjer je spravljena veriga, je počila plastična cev za električno napeljavo in ker je premec stalno pod vodo, precej vode uhaja v barko. Trudim se rešiti ta problem pri vsem tem premetavanju. Začnem črpati vodo iz barke, saj jo imam že skoraj do gležnjev. Plujem proti večjemu zalivu, v katerem leži glavno mesto Majorke Palma de Majorca in še vedno motoriram, dokler se barka nenadoma ne ustavi. Motor dela v prazno, valovi pa barko porivajo proti svetilniku, ki označuje začetek zaliva. Kaj sedaj? Vetra je še malo, zato odprem genovo, da se nekako začnem vsaj odmikati od svetilnika, vendar vetra zdaleč ni dovolj, da bi lahko normalno plul po teh valovih, jadro udarja in po treh minutah tudi vetra ni več.

Zavijem genovo, valovi me močno premetavajo, barka skače gor in dol, spojler spet udarja v vodo kot ogromen leseni ploh, poči, da je kaj, barka se zatrese, da se vse pripone stresejo. Če nočem končati na skalah pod svetilnikom, moram nekaj narediti! Lahko bi dal pomožni motor na zadnjo stopnico, seveda je treba stopnico še montirati in v tem času bi bil že na skalah. Pa tudi, če bi mi uspelo, mi motor pri teh valovih ne bi kaj dosti pomagal. Lahko bi vrgel sidro, vendar pa bi mi valovi po vsej verjetnosti polomili vinč. In že sem v zraku, z nožem v roki in masko na glavi in spodnjih hlačah na sebi. V trenutku sem se odločil: v 15 sekundah sem se slekel, vzel masko in nož ter skočil v vodo, da pregledam osovino motorja, če se ni okrog nje navila kakšna vrv. Točno to je bilo: okoli osovine je navita kratka ribiška plavajoča pvc vrv. Treba jo bo odrezati in osovino poriniti nazaj v menjalnik. Zelo preprosto, če se to ne dogaja pod barko, ki skače po valovih tako, da je enkrat visoko v zraku premec, nato krma, barka bi me s svojo težo lahko udarila po glavi in me pokončala. In medtem ko se dvigam na površino vode po zrak, gledam, koliko je do obale. Po vsakem potopu so bile skale vse večje, zvok grmečih valov, ki so butali v ostre skale pod svetilnikom, pa vedno bolj grozeč. Po treh potopih mi končno uspe prerezati vrv. Z vso silo porinem osovino nazaj v menjanik in upam, da se varovalka ni izgubila nekje na vhodu v menjalnik, kar se zelo rado zgodi.

No, tudi to mi je uspelo! Vse natanko tako, kot sem si zamislil, nisem si pa zamislil, kako priti nazaj na barko. Barka je vse bližje obali, pod nogami že vidim dno, globina približno 10 m, krma barke pa skače tako visoko, da bo podvig ujeti lestev, se močno prijeti ter obdržati, ko barki vrže krmo v zrak. Vedel sem, da imam samo eno priložnost, kajti če mi v prvem poskusu ne uspe, se bom zagotovo polomil, barko pa bo vrglo na obalo. Močno se primem za lestev, krma poleti visoko v zrak, mene pa zabriše v kokpit. Nekako zgrešim boom in vse druge štange ter pristanem v kokpitu le z manjšo buško. Prižgem motor, porinem ročico za gas naprej in ob tem vidim vrtinčenje vode za mano. Uspelo je! Sedaj pa samo še prosim: brez presenečenj s kakšno novo vrvjo, saj če je ena, je verjetno še kakšna prav blizu!? Preklinjam vrvi in ribiče.

Težav pa še ni konec. Preko VHF-ja mi povejo, da so vse marine popolnoma zasedene in da mesta zame na žalost nimajo. Jaz pa z vodo v barki, premočenimi aparaturami, ki jih moram nujno umiti s sladko vodo in posušiti, če hočem, da bo še kaj delovalo. Plujem proti marini, proti jamborom, na koncu zaliva vidim še dva jambora. Verjetno je tam kakšen pomol, na katerega se je možno varno vezati? No, pa vseeno vplujem v pristanišče Palme in se parkiram na bencinsko črpalko z dolgim pomolom. Gospodični vržem vrv in privežem barko. Medtem ko sem hotel ustaviti barko, sem potisnil vzvratno in na ta način porinil osovino pet iz motorja, tako da ni mogoče barke premakniti nikamor, razen z vrvjo na konec pomola. Na ta način sem si zagotovil tri dni marine, kjer bom lahko posušil vse stvari in spravil barko nazaj v red. Sprehodim se po marini in ugotovim, da je razdeljena na več manjših marin. V vsaki povprašam po prostem mestu, toda mesta ni nikjer. Vrnem se na bencinsko črpalko, povem, da mesta nisem našel nikjer, v nobeni marini in da bom moral ostati na tem pomolu vsaj en dan, dokler ne uredim barke. Do mene pristopi marinero, še njemu razložim situacijo, on pa čisto prijazno odgovori, da ni problema, le do 7. ure zvečer naj se javim na kapitaniji s svojimi dokumenti in to je to. Oddahnem si. Kako lepo je, ko pri vseh težavah končno naletiš na razumnega in prijaznega človeka.

Z barke zmečem vse stvari in vse razstavim. Blazine postavim na barko, da se sušijo, čeprav ni prav veliko sonca, je pa veter in bodo hitro suhe. Električne aparature ležijo po pomolu, knjige se sušijo na ograji in zraven njih tudi toaster. Barka je videti kot 10 m ciganskega naselja, jaz pa sem srečen, da sem jo odnesel le z buško. Naslednji dan si ogledam nasedlo dvojambornico, ki jo je morje vrglo na obalo skoraj natanko pred katedralo Santa Maria. Množica ljudi se zbira okoli nje in najbolj zavzeti skušajo splezati na palubo, od koder bi bila njihova fotografija fantastična. Prijatelja mi pošljeta sliko s sidrišča, kjer sem bil zasidran včeraj. Poslikala sta motorno jahto, ki je končala na plaži. Še enkrat si oddahnem, da sem varno prestal to težko preizkušnjo. V marini Palma de Majorca sem nato ostal še 14 dni. Stroške sva si delila s Tonijem, švicarskim avanturistom z barke Artemist. Posadka se je sprla in Toni se je preselil na mojo barko, jaz pa sem čas izkoristil za raziskovanje glavnega mesta in otoka.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek