Novice
Novice
Zadnje iz eTrgovine
Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.
»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš
Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.
Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.
Miran Tepeš - Z jadrnico čez ArktikoTomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
8. dan: Mola di Bari
04:00 zjutraj. V luko se mimo valobrana valijo valovi in Herona rolajo tako, da kozarci žvenketajo v omari. Spati se ne da. Ja, sam sem kriv. Včeraj ponoči (pravzaprav že danes zjutraj ponoči) sem sidral malo preblizu valobrana. Ni druge, kot da spet dvigneva sidro in se prestaviva za 50 m. Razlika je kot noč in dan. Nazaj spat za nekaj ur.
Po jutranji kavici pa se prestaviva do mesteca Monopoli, dobrih 12 milj naprej. Veter je v začetku ugoden, a vztrajno pada in kmalu je hitrost tri vozle. To ne bi bil problem, saj ne gremo daleč, a ker dobro rola se genova sunkovito napenja in podira. Ni druge, kot da zloživa jadra, dokler so še cela in odmotorirava v Monopoli. Veževa se na mestni privez (zastonj in dobro zaščiten). Ker sva zgodnja, sva še dobila prostor.
Monopoli je videti prav lepo staro mestece. V minimarketu kupiva nekaj sveže hrane in sva prijetno presenečena nad kakovostjo sirov in drugega, kar sva kupila.
Vroče je. Vroče je. Aja, a sem rekel, da je vroče? Pomol ima 5 m visok zaščitni zid, ki blokira veter in dobro odbija sonce nazaj v nas, tako da dobimo dvojno porcijo vročine.
Danes preplute milje: 13. Motorne ure: 5406 (+3 ure) za ubogih 13 milj in nekajkratno presidranje, ki je očitno naneslo eno miljo. Celotna pot: 420.
9. dan: Monopoli–Otranto
Noč je mirna in vroča. Pred svitom se iz luke odpravijo ribiči. Nekateri naredijo dovolj vala, da me zbudi. S prvim svitom se v luki pojavijo veslači. Seveda, čez dan je prevroče za trening. Eden ima trenerja na pomolu, kjer smo vezani in trener teka gor in dol po pomolu in ga glasno vzpodbuja in se dere nanj, če naredi kaj narobe. No, ja. Saj kmalu bomo tako ali tako vstali.
Ob 7.30 se odvežem. Manever je malo težji, ker me na pomol tišči 15 vozlov vetra in ker je takoj za mano vezan širok motornjak. Zunaj pričakujem pestro vreme (valove), a ko zapustiva luko, je morje gladko. Kmalu veter pade pod 10 vozlov polkrme. Motorirava proti Brindisiju in se sproti odločava, ali greva v Brindisi ali potegneva do Otranta…
Hitro sva pri Brindisiju in mesto je z vode videti zelo industrijsko. Vreme je tudi OK in odločiva se, da nadaljujeva. Veter gre vedno bolj v nos, pa še prav dosti ga ni. Yanmarček poje in pomaga proti cilju. V Otrant prideva okrog 21. ure in vrževa sidro v luki (v W delu luke se sme sidrati). Napovedan je rahel vetrič s kopnega, torej bi moralo biti mirno.
Preplute milje danes: 77, motorne ure: 5416 (+10 ur), celotna pot 497 NM.
10. dan: Otranto
Dan se začne zgodaj. Veter se namreč ni držal napovedi in je zapihal s severovzhoda (NE). To je točno smer, na katero je zaliv odprt. Seveda se je hitro naredil kar velik val. Na sidrišču smo 4 barke in vsi poskakujemo v ritmu valov. Veliki katamaran ni nič na boljšem, Američana v kotu pa s kosnikom zajemata morje, ko si mečeta vodo čez palubo. Spati se ne da. Za zdaj je še varno, a za vsak primer prižgem instrumente in sem pripravljen, če bo treba izpluti. Proti jutru se veter umiri in se obrne bolj na jugovzhod (SE), a valovi se še kar valijo v zaliv. Zdaj jih dobivamo z boka. Super. Vse se vozi levo in desno, na srečo se nič ne razbije. Zdaj je že svetlo in pogledava najine opcije. Glede na vreme se odločiva, da se prestaviva v luko. Upam, da bova dobro spala naslednjo noč. Dobila sva dober sconto in bova vezana čez noč za 50 evrov.
Preplute milje danes: 0, motorne ure: 5416 (0 ur), celotna pot 497 NM.
Dodatek:
Ko se priveževa, greva v mesto. Impresivna trdnjava, a preveč turistov. Lokalni utrip mesta je izginil. Vse je podrejeno množici instant turistov. Osamljen lep primerek starega je možak, ki s svojega Vespa kamiončka prodaja pridelke z vrta. Kupiva kilo paradižnikov. Dobri so in cenejši kot v trgovini.
V luki sva vezana med dvema ameriškima barkama. In kazalo se je, da so prav v redu. Eni kruzajo že devet let, eni dobre tri leta in vsi trije imamo namen decembra čez Atlantik. Zagotovo se še kje srečamo.
Ker sva že plačala vez izkoristiva še zastonj vodo in opereva barko, opereva dva stroja perila in natočiva vodo. Brez zveze sem včeraj tri ure gonil watermaker.
Vroče je. Zvečer se nama sploh ne da v mesto. Za jutri planirava odhod nekje med 7. in 8. uro.
11. dan: Otranto–Galipoli
Ob osmih šele vstaneva. Veter še vedno goni valove v luko, pa grem pogledat do obzidja, kako je zunaj. Valovi se razbijajo na skalah in veter nosi pršec več deset metrov daleč. Malo me zmoči. Vseeno greva danes naprej. Spijeva kavico in se odveževa. Izplutje je malo triki, saj imam 15 vozlov vetra v desni bok, na levi pa je 53 čeveljski Oyster, čigar muring je zelo postrani skoraj pred mojim premcem. Premčnega motorja Heron nima. Z malo več plina in na hitro se poženem z veza in uspem priti za las mimo muringa. Potem pa ven.
Zunaj je vožnja športna. Odločiva se samo za jadro solent, saj leti 7 do 8 vozlov (veter je skoraj v krmo, hitrosti pa dobrih 25 realnega vetra). Čez nekaj ur veter malo popusti, pa izvlečem še nekaj genove, da ne izgubiva hitrosti. Užitek pokvari le en večji val, ki se zruši čez kopalno ploščad in pristane v kokpitu in nama zmoči brisače, ki jih imava za po tleh. Rad jadram bos in da ne stojim na plastiki imava po kokpitu na tleh nekaj brisač. Ravno včeraj sva jih oprala. Grr. Pa kokpit tudi. Zdaj je pač vse slano.
Proti koncu pete je morje zelo konfuzno. Globine tu niso velike in mešajo se vetrovi in tokovi, zato so valovi precej zmešani. Zapustiva Jadransko in zaplujeva v Jonsko morje. Obrneva na zahod (W) in kmalu nato na NW. Sedaj je seveda veter v nos in tolčeva orco in nabijava v valove. Trda je peta italijanskega škornja. A midva se ne dava, zavlečeva se k obali, vrževa sidro in se skopava in pojeva kosilo. Po kosilu se niti ne trudim z jadri. Čisto v veter morava in še dobrih 20 milj imava. Zapoje motor in se kar muči, da zmore proti vetru in valovom. Shladilo se je. V barki je le še 28 stopinj.
Nadaljujeva proti Galipoliju. Veter se malenkost umiri, a še vedno po zraku leti pršec. Vsake toliko nabijeva v kak večji val, ki se razlije po palubi. Po najini včeraj oprani palubi. Šmrc. Sprayhood, pripone in stebrički so okrašeni s solnim cvetom. Ah, bomo že še kdaj oprali. Ali pa bo opral dež. Galipoli se bliža in kmalu po sončnem zahodu sidrava na južni strani mesta.
Sidrišče je videti še kar v redu zaščiteno pred valovi, če bo le veter vztrajal in pihal v severa, kot mu napovedujejo prav vsi vremenski modeli, kar sva jih proučila.
Gledava vremenske napovedi in študirava, kako se prebiti čez podplat in prste Italije. Do Mesinske ožine (in še malo naprej) so sidrišča in celo marine redke, vreme pa je zelo nestabilno. Samo čez zaliv imava dobrih 70 milj. To je več, kot je širina Jadrana. Mater je velika tale Italija.
Ah, bomo jutri še enkrat pogledali kako naprej.
Preplute milje danes 54, ta mesec 551, motorne ure: 5423 (danes +7)
< Heron: Vieste - Mola di Bari | Galipoli - Milazzo > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji 1. dan
Ponoči se je veter malo umiril in proti jutru, ko bi ga potreboval, je utihnil in se skril. Čakal sem ga do 11. ure, a ga ni bilo. Nabere se ga komaj za 5 do 6 vozlov in tako bo cel dan, morda še nekaj naslednjih dni.
Želim se posloviti od kolega Norvežana, pa ga ni na spregled. Po moje spet spi. Ircu pošljem sporočilo, da grem dalje ter vprašam, kdaj bo on prišel za mano, pa ni odgovora. Morda tudi on spi. Ni druge, dvigujem sidro, katerega vlečem iz črnega mulja in ga potegnem na krov. Cel premec imam zaradi tega umazan, a ga že kasneje očistim. Tako, zdaj pa grem.
Kar nekajkrat se mi je zdelo, da vidim med plovbo temne lise, ki naj bi predstavljale koralni greben pod vodo, a na srečo tega ni bilo. Do cilja imam približno 16 NM in to bom moral motorirati. Pa saj potrebujem nekaj elektrike, akumulatorje imam na pol prazne. Zarišem si pot plovbe in plujem po njej. Ko si povečam na ploterju plovbo, se mi pokaže na ekranu en prehod točno čez sredino koralnega grebena, kateri naj bi bil viden in plul naj bi ob drugem, kateri je malo pod vodo. In res, čez dobro uro in pol plujem mimo prvega in ta je lepo označen z bojami po celi dolžini. Drugi, ki bi se moral videti pa ga ni. Izdajo ga le valovi, ki se rahlo penijo nad njim. Tu na Fidžiju so oznake čeri in na splošno vse kardinalne oznake zelo slabo urejene. A očitno bo to še dolgo tako.
Kolega iz Slovenije me je prosil, če mu pošljem ponudbo čarter firme s Fidžija in cene. Morda bi pa šel s prijatelji jadrat v to čudovito deželo. Čarter imajo, tudi cene so, a na Fidžiju ni dovoljeno jadrati oz. pluti na najetih plovilih brez domačega skipperja. Na moje začudenje zakaj ne, so mi povedali, da je Fidži specifičen ravno zaradi grebenov, koralnih glav in na splošno zaradi nevarnosti, katere domači skipperji poznajo. A menda še njim kakšna malenkost uide in se tudi njim včasih zgodi nesreča.
Priplujem do otoka Malolo Lailai in zdaj moram biti previden. Tudi prava polarizirana jadralska očala z dobro refleksijo včasih ne pomagajo, da bi opazil spremembe na vodi. Glavni ploter ima navigacijo C-Map z Jeppesen kartografijo, ki se mi je pokazala za najboljšo do sedaj. Poleg sebe imam na tablici CPN kartografijo z vdelano Googlovo sliko otoka, na telefonu pa gledam Google maps v satelitski sliki z GPS. Po malem se držim slednje, saj je na njej narisana pot trajekta (to so mali potniški trajekti), a oni najbolje vedo, kje je dobro pluti. Plujem in lepo mi gre do cilja, pravzaprav zdaj ko to pišem, se mi zdi, da sploh ni neke večje nevarnosti. Morda bi bilo le čudno, če bi plul po napotkih Navionicsa, ki bi me verjetno zapeljal na čeri ali pa bi šlo samo za dva prsta razlike v dobro. Globok sem že 210 cm (15 cm imam višjo vodno linijo zaradi teže v barki).
Pridem do sidrišča in do boj, katere pa so plačljive. Niso ravno drage, a ne mislim še tega plačevati. Spustim sidro na 18 metrov globine in v vodo spustim 70 metrov verige. Ko pogledam ostale karte, mi na njih pokaže, da sem nasedel na koralni greben in tam verjetno ne bi potreboval sidra. To je to, kartografija pač ni povsod točna in nekje več ali manj odstopa (glej sliko spodaj).
Komaj spustim dingija v vodo, se iz sivega oblaka nad mano spusti dež. Dolgo ga že nisem občutil, kar nekaj dni, zdaj pa dežuje že cel popoldan in večer v presledkih. Upam, da opere prostor okoli sidra, saj je tam ostalo kar nekaj mulja. Ob dežju bo lepše zaspati.
Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji 2. dan
Pravijo, da bo danes popoldne zapihalo čez 20 vozlov s sunki nad 25 vozlov. Zato je bolje, da grem kar dopoldan na kopno in popoldan preživim na barki. Pripravim vodo, nahrbtnik in grem do dingija. Hočem natočiti gorivo in pogledam, pa ne vem ali bi se jezil ali smejal. Zadnja letev na dingiju, kjer je pričvrščen motor je odstopila od tube. Ja pa kaj se bo še naredilo? Očitno material popušča, saj se ob vsakodnevni rabi troši. Doma morda ne vidimo obrabe avtomobila, pralnega stroja ali česa drugega v gospodinjstvu. Ta barka in ostalo je pač moj dom in potrebno je ta dom ter ostalo v domu vzdrževati.
Nič ne bo s kopnom. Potegnem dingija na premec in ga najprej očistim, zbrusim, potem pa oba dela premažem s PVC cementom. Nisem ravno prepričan, če je to pravo lepilo, a poskusiti moram. Potem še vzamem električni vrtalni stroj, potegnem kable na premec in zavrtam luknje v gumo in v zadnjo desko. Privijačim vse z inox vijaki, na sredini še namestim vrv, da ne pride do raztezanja in do popoldne bo suho ter fiksirano.
Zdaj ne morem na kopno, zato se lotim še motorja. Odrežem debelejšo cev in manjšo zlepim z epoxi lepilom, nato preko objemk pričvrstim obe cevi in upam, da bo vse v redu. Vidim, da mi malo spušča gorivo na tesnilu od uplinjača, a ker tesnila nimam, bo pač moralo vse skupaj malo počakati in bo občasno kapljalo v morje.
Zdaj se lotim še avtopilota, saj mi kaže napako »No Data«. Preberem vse forume na internetu, a ne najdem nič pametnega. Pišem Iztoku od Harpoona in se mi javi. Napiše mi kaj vse moram narediti in kaj vse premeriti ali preveriti. OK, pa bom, ampak se sprašujem, če zna to vse narediti vsaj 30% jadralcev po svetu, potem so carji. Odpreti in pregledati, če je v aparaturi in displayu voda. OK, to ni težko. Pogledati in premeriti moram kompas od avtopilota. Kje je kompas? Ga sploh imam? Kako pa je videti? Najti ga je potrebno. Najbolje je da grem po kablu in bom videl kako zgleda. A to tako ne gre, ker so kabli pričvrščeni v ceveh in se hitro izgubijo. Logika mi da vedeti, da je nekje blizu pogona avtopilota, torej skrit nekje v krmi. Evo ga, najdem ga in zdaj ga moram razstaviti. Pazi na vijake, pazi na magnetizem, pazi na kontakte iz folije, ne dotikaj se s kovino, izmeri z instrumentom koliko ohmov ima vsak pretok, sestavi skupaj, pazi da ne pretrgaš tanke folije, nastavi nazaj kot je bilo,… itd.
Ko vse opravim, še vedno ne dela, še vedno javlja napako »No Data«. Morda je kriva povezava »Sea Talk«. Odstranim jo in zdaj moram vsak instrument zvezati direktno na 12V napetost. OK, kabel sponk imam vseh vrst in dimenzij, a ravno teh, ki jih potrebujem nimam. Naredim male sponke iz velikih. Čarovnija je to, vam pove, še dobro da sem tehničen tip. Ker nimajo izolacije, vzamem termo cevke za kable in jih nastavim na kabel sponko, pogrejem z vžigalnikom in evo, vse je izolirano. Spet preverim in ne dela, kot bi moralo. Skoraj noč bo, zato sestavim še motor, dam dingija v vodo, da bi vse preizkusil, ko nekdo po kanalu 16 kliče na pomoč, ker je nasedel na rif. Pogledam kje je to in je komaj 150 metrov od mene. Upam, da ni vdora vode. Usedem se v dingija in se poženem proti barki. Za mano tudi drugi s sidrišča in kmalu nas je 6. Vode nima v barki, a ne more iz oklepa koralnega grebena. Pridejo še ribiči in ga dva večja čolna le potegneta v globoko vodo. Zgodba s srečnim koncem. Ribič potem pove, da je v zadnjem mesecu to že njegovo sedmo posredovanje. Res je, Fidži je lep, a nevaren, kar se tiče morja in koralnih grebenov.
Popoldne in zvečer precej piha, krepko čez 25 vozlov, a menda se do jutri že umiri. Jutri je nov dan in vse bo lepše. Tako pač pravijo.
Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji 3. dan
Kot se je veter včeraj okrepil, tako je tudi danes padel in pihljala je samo tista prijetna sapica, katere si vesel, da ti ni prevroče. Zjutraj se prebudim v to mirno Fidžijsko jutro, si nastavim na štedilnik džezvo z vodo in dokler voda ne zavre, si ogledujem okolico v ranem jutru.
»Naj me koklja brcne!« prav naglas izgovorim, ko zagledam poleg mene na sidrišču Slovensko zastavo na jamborju večjega katamarana. Pogledam stran in spet v plovilo. Zastava je še gor, grb ima, torej ni Ruska. No ta pa je dobra. Sinoči sem ga še videl, kako malo pred mrakom sidra poleg mene, ampak prisežem, da še ni imel zastave, zdaj pa kar Slovensko in ne vem če ne, malo večjo od mene. Na katamaranu ni nikogar in verjetno še spijo.
Po kavi in zajtrku vidim gibanje na sosednji barki. Malo jih še pustim, da se uredijo v tem sončnem jutru. Čez pol ure sedem v dingija in zaplujem do katamarana. Na njem je gospa, malo mlajša od mene in jo ogovorim Slovensko, ona mene Angleško. Potem jo jaz ogovorim v Angleščini in povem, da sem prišel zaradi zastave ter s prstom pokažem proti njej. »A Marjana bi rad.« mi pravi in gre v salon, pokliče tega Marjana, ki kmalu pride iz notranjosti plovila. Povabi me na barko in tako se spoznava, ter pogovarjava v Slovenščini. Tako izvem, da možakar jadra s svojim katamaranom že nekaj let, prej pa je imel tudi on Bavario 36, a jo je na Karibih prodal in kupil tega večjega katamarana. Živi v Luksemburgu in tam dela za EU že vrsto let, a je vesel vsakega rojaka, ki ga vidi v tujem svetu. Spijemo čaj, naredimo nekaj fotk, potem pa grem nazaj na barko in se uredim, da grem na otok in ga raziščem.
Do dingi pontona imam kakšnih 800 metrov in moj motorček lepo teče, dingi pa tudi drži in ne razpada več. Otoček je čudovit, turističen in pravzaprav je namenjen vsem ljudem dobre volje. Njegov namen je turizem in zato imajo na otoku hotel, ter večje in manjše apartmaje. Vse kar vidiš je urejeno, dodelano in narejeno z okusom. V hotelu vidim za steklom lep star avto, notri pa pohištvo, katero je res čudovito. Pravzaprav mi ambient popestri še osebje, ki za pravkar prihajajoče goste igrajo na kitaro in pojejo pesem dobrodošlice. Bravo!
Pogledam si še otok, naredim nekaj fotk, obiščem tudi plažo, bazen, restavracijo in seveda se kar nekaj časa zadržim pri gorišču, kjer na ražnju pečejo prašička. Mmmm, tega bi tudi jaz, a žal ga ne bom, ker nisem gost resorta. Na koncu še obiščem trgovino, ki je tako lepo založena, da jo je kar lepo gledati. Pritegneta me zelenjava in sadje, zato kar nekaj stvari kupim, ko pa plačam, pa sem kar malo jezen, ker nisem vprašal za cene posameznega artikla. Tukaj pač nimajo cen, vzameš kar rabiš, oni stehtajo in plačaš. Seveda, bogataši ne sprašujejo koliko kaj stane, le jaz sem takšen. A ker sem namesto na boji na sidru, se tolažim, da sem s sidranjem že veliko več prišparal.
Ko sem na barki se ravno pripravljam, da bi delal vodo, ko me obiščeta Marjan in Sue. Prišla sta, da bi me osebno povabila k njima na barko na večerjo. Seveda sprejmem povabilo in da ne gremo kar narazen, še malo poklepetamo ter spijemo kozarec vina.
Zdaj na hitro naredim še 190 litrov vode, napolnim tank in nekaj plastenk, potem se stuširam in grem na večerjo.
Pri Marjanu na barki je super, čudovita večerja, za posladek flambirane palačinke in vsi štirje se imamo lepo. Marjan s Sue celo zapleše. Midva z Lauro se drživa bolj pogovora in kar škoda je, ko je že ura pozna in je potrebno oditi spati. Res čudovit večer, lahko rečem, celo nepozaben.
< Suva, otok Viti Levu, 3. del | Suva, otok Malolo Lailai 4. dan > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
5. dan: Vieste - Cala di Pugnochiuso - Barleta
Prvi plov:
Dan se začne zgodaj. Ponoči je začelo barko na sidru rolati in proti jutru se ne da več spati. Veter je še vedno SZ, a valovi se ukrivijo okrog rta in nas zadenejo z boka. Niso veliki, a očitno so ravno prave frekvence, da nas pošteno ziblje. Ker ob 4. zjutraj Lili ni za to, da se “zarolam” nanjo, pač vstanem in dvignem sidro. Najprej sem mislil direktno JV proti Bariju, pa si premislim in zavijem na JZ ob obali ostroge. Kmalu je val precej manjši in po 7 miljah najdem lep zalivček Cala di Pugnochiuso. Vržem sidro.
Zaliv je lep, žal je tako lep, da mimo nas pluje cel kup turističnih čolnov. To so neki odprti avtobusi na vodi. 50 to 70 turistov natlačijo na odprt čoln, ki nima prav nobene sence in jim razlagajo lokalne znamenitosti, kot so recimo luknja v skali ali ozek prelivček med čerjo in obalo. Sidro ni najbolje prijelo, zdi se, da je na dnu tanka plast peska na gladki skali, zato greva pogledat, ko greva tako ali tako šnorkljat. Pa žal sidra ne najdeva. Vsega dobrih 10 m globine je, a vidljivost je morda meter do dva. Jaz pogledam še pod barko: za zdaj Coppercoat dela odlično – ampak saj je šele dobra dva meseca v vodi. Tudi drugo je BP. Propeler se lepo in mehko zlaga, krmilo je OK., cev za hlajenje osi je cela polna vode in notri ni zraka. OK.
Voda je topla in odločiva se, da tu ostaneva čez noč. Ampak popoldne se veter malo okrepi in mene ima, da bi odrinil naprej. Smer vetra je ugodna za prečenje zaliva. Rečem zaliv, a v resnici je to skoraj manjše morje – zaliv je širok več kot 35 nm. Za povrh nisem prepričan o tem, kako bi držalo sidro, če bi se veter okrepil. Pa odplujeva. Še prej pa odplavava do znamenite “špilje”, ki si jo je čez dan ogledalo na stotine in stotine turistov. No ja, nič posebnega. Mala vdolbina v skali, notri gnezdijo hudourniki, voda v jami je polna ptičjih iztrebkov.v.
Drugi plov:
Ob 15. uri dvigneva sidro in se usmeriva proti Barletti. V navtičnem vodniku piše, da lahko tam sidraš znotraj valobrana. Nisva želela še ene slabe noči. Ko spet dobimo GPS signal, Lili ugotovi (na noonsite), da v Barleti ne dovolijo več sidranja znotraj luke. Šment (no, uporabil sem drugo besedo, a ta je lepša za napisati). Tu ni ravno zalivov za vsakim vogalom, tako kot na V obali Jadrana. Usmeriva se v Trani, nekaj milj vzhodneje. Bomo videli, kako je. Če bo za sidro neudobno, lahko greva še zmeraj v marino. Poskusiva sidrati vzhodno od luke, a dno izredno slabo drži. Greva raje zahodno od luke, kjer je mivka. Sidrava pod veliko katedralo. Če so naju včeraj zbudili valovi, naju bodo jutri zvonovi. A tega vsaj ne pričakujem ob štirih zjutraj.
Spi se dovolj dobro. Malo rola, a ni prehudo.
Preplute milje: 7 + 34 =41, motorne ure 5401. 4 nove ure za 41 milj je OK, če računam, da smo dvakrat iskali primerno sidrišče.
6. dan: Barleta - Mola di Bari
Okrog 10. ure startava. Valov praktično ni, vetra je slabih 10 vozlov z boka. Na vsa tri jadra Heron drsi s petimi vozli kot po oblaku. Za zajtrk pojeva še zadnja sosedova prepeličja jajčka. Hvala Irena. Med plovbo grem malo spucat barko pod podnicami – prej ni bilo časa. Popoldne se zasidrava za eno kopanje. Veter se medtem obrne čisto v nos, tako da zadnjih 8 milj odmotorirava, da prideva še ob svetlobi v Mola di Bari. Tu je možno sidrati znotraj luškega valobrana. Kar dobro je zaščiteno (razen s severa). Voda je tudi znotraj valobrana primerna za kopanje. Danes spustiva čoln in prvič po enem tednu stopiva na kopno. Mestece je živahno, ljudje so super prijazni in ko en par vprašava, katera picerija je dobra presenečeno ugotoviva, da par dobro govori angleško (sta delala nekaj let v ZDA).
Po nasvetu greva od skoraj praznih picerij do picerije Angelo. Tu se tare ljudi, vrsta pred vrati, pice nosijo tudi domov. Kljub gneči se nekako prebijeva blizu vhoda, prijazna šefica ravno pred nama odslovi en par, češ da ni več prostora. Odločim se, da vseeno še jaz vprašam. Najprej reče, da so čisto polni, ko pa vidi najin žalosten izraz, si premisli in poklice natakarico in ji nekaj naroči. Slediva ji, in ona od rezervirane sestavljene mize za dva prsta odmakne eno mizo, preuredi stole in nama pokaže, kam se lahko stisneva. Yeees. Svetuje, katero pivo je dobro – ker ne poznam teh znamk, se ji prepustim, Lili pa vzame rdeče pivo. Moje je bilo odlično klasično nemško pivo (4 sestavine in nič drugega), malo močnejšega okusa in izrazitejše hmeljeve grenčine. Super za ta vroč večer. Lilkino “birra rosso” pa je še bolj prijetno presenetilo z rahlim dimljenim priokusom oglja (jaz bi ga opisal kot malo zažgano pivo). Naročiva eno pico in eno lokalno specialiteto, za katero se ne spomnim, kako se ji reče, a je podobno ocvrti pici kalcone. Oboje je odlično. Potem pa še na sladoled. Lep večer. Odveslava nazaj do barke in kmalu mrkneva.
Preplutih 37 milj, motorne ure 5403 (dve novi uri), trip do sedaj 406 milj.
7. dan: Mola di Bari
Spiva v redu, saj je mirno, ko me prebudi močan pok. Stresem se in pomislim, ali se je strgal snubber, ali je počila veriga, ali pa je nekaj udarilo ob našo barko. Skočim iz postelje in zdrvim ven. Ne nosi nas proti valobranu, nič ni ob naši barki, ko še enkrat močno poči.
Aha. V pozdrav prazniku ribičev streljajo z močnimi petardami. Ob svitu. Mamu jim …
Na valobranu je parkiran en kombi, ob zidu valobrana pa nekaj, kar je videti, kot razstava topovske municije s soške fronte. Okrog tega se potika pet ljudi. Očitno bo še pokalo.
Zjutraj se praznik nadaljuje. V pristanišču imajo cel žur. Mažoretke, povorke z zastavami, orkestri in toliko ljudi, da je čudno, da noben ne pade s pomola v vodo. V pristanišču je precej več kot 20 ribiških bark (ki so okrašene z zastavicami in na novo pobarvane ali vsaj očiščene do sijaja) in na vse se krcajo ljudje. Na vhodu v luko je čoln obalne straže z modrimi lučmi, ki preprečuje množici čolničkov, da bi povsem zaprli izhod iz luke. Barke druga za drugo zapuščajo luko. Me prav zanima, koliko je registrirana kapaciteta ljudi za take barke, a nekaj sto na barko zagotovo ne. Ena zadnjih gre ven večja barka s kipom madone, za njimi pa še vse, kar ima motor in plava na vodi.
Fantje na valobranu začnejo s kanonado. Upam, da mi ne zažgejo novih jader! V vodo ob Heronu (jasno, da piha proti nam) padajo ostanki petard, zrak je poln vonja po smodniku, ob močnih pokih pa se trese cela barka. Fantje mislijo resno.
Pijeva kavico in se poskusiva vživeti v splošno praznično vzdušje. Ven ne izplujeva, da ne izgubiva mesta na sidru za valobranom. To se je pokazalo kot dobra odločitev, saj se, potem ko se povorka vrača, sidrišče napolni do zadnjega kotička. Sidrišče je znotraj valobrana v samem vhodu v luko – torej ni dosti prostora, pa še precej plitvo je. Midva sva sidrana na 4 metrih, večina je okrog 2 m, velik del pod 2 metra.
Danes ostaneva še kar tukaj.
Nadaljevanje sledi, do zdaj danes preplute milje: 0.
Zvečer odveslava v mesto, čoln pustiva na sipini ribiškega pomola. Mestece je res lepo, še vedno pa se čuti praznični vrvež. V vsaki drugi ulici je cerkev in v večini poteka maša, ljudje lepo pojejo. Noge naju kar same zanesejo do picerije Angelo (drugič). Danes pica s školjkami. Nikoli ne jem pice s školjkami, a stalni gostje pravijo, da je odlična. Imajo prav.
Še na sladoled, kratek sprehod po mestu in domov na barko. Ravno se spravljava spat, ko do naju prideta dva Italijana in nekaj govorita. Nekako se sporazumemo: Zvečer bo pa res velik ognjemet, policija mu je naročila, naj izprazni sidrišče, da nam ne zažgejo barke. Naj mu slediva. Se bomo vezali v luki ob bok kake ribiške barke. Vmes je, kot pravi Italijan, ves čas na telefonu. Verjetno s policijo, port capitanom in gasilci. Nekako mu sledim, da se izognemo plitvinam. Še enkrat me vpraša, koliko imam greza (2,1 m). Lili medtem v temi namešča bokobrane, na glavnem trgu je žur v polnem razmahu, tako da zaradi silnega hrupa in bliskanja luči ne vidim dobro njegove male celke, sploh pa ne slišim, kaj govori. Aha, dobil je obvestilo, da s takim grezom ne moreva v luko. Zastonj sva vlačila ven bokobrane in vrvi. Nama bo odkazal sidrišče čisto blizu luke, kjer je še dovolj globoko, a hkrati dovolj daleč od linije ognja. Veter kar dobro vleče, on se ustavi in mu ni jasno, da jaz brez bowtusterja ne morem zaviti v veter, če nimam vsaj nekaj hitrosti, tudi tega ne, da če se ustavim, me veter odnaša na skale. Malo sem že živčen, pa še bojim se, da bi Lili, ki v temi skače po palubi in enkrat namešča in potem pospravlja vrvi in bokobrane, v zibanju brcnila v kako bitvo. Vmes še igra relejno postajo komunikacije med gliserjem in mano. Možak se je namreč spravil tako blizu mojega premca, da ga ne vidim več. Še dobro, da ga lovim na radarju, da ga ne povozim. V 2,4 m vode vržem sidro. V meni vre. To ni pametno! Če se veter obrne, bova na skalah! On bi pa, da grem še nekaj metrov naprej. Potem mu spet zvoni telefon. Potem se mi na dolgo opravičuje. Obalna straža ga je ravno obvestila, da tudi tam ne smemo biti in da moramo zapustiti luko vsaj do 01. ure zjutraj, ko se lahko vrnemo. Ura je že krepko čez 23., ognjemet se bo vsak čas začel.
Dvigneva sidro, in se ob glasni glasbi z glavnega trga in popolni temi v luki odplaziva med čermi ven. Izhod iz luke je le nekaj metrov od ognjemeta, ki so ga postavili na valobran.
Prideva iz luke, preden se ognjemet začne. Odplujeva malo proti SZ in vrževa sidro v 7 m vode. Natočiva si en dober whisky in se pripraviva na ognjemet. Spektakel je bil neverjeten. V vodo, kjer sva bila sidrana čez dan so padali goreči ostanki petard. Še dobro, da so naju prepodili.
Ko se je ognjemet malo pred pol eno zaključil se vrneva nazaj na sidrišče v luki in greva spat.
< Heron: Vieste - Mola di Bari | Heron: Mola di Bari – Galiupoli > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji - 4. dan
Sinoči mi je spet telefon izpustil dušo. Zato grem zjutraj z dingijem na obalo in potem z avtobusom do Lautoke. Poiščem servis, serviser pravi, da pride šef čez eno uro in da me obvestijo o ceni in roku popravila. Pustim jim telefon, dobim servisni listič in grem. Klica dve uri ni bilo, zato grem spet tja. Skoraj pridem do vrat, ko mi zazvoni telefon. Kot da bi me izza ovinka videli na kameri. Vstopim in serviser mi pove, da je »crknil motherboard«. Kako crknil, ga vprašam. Pravi, da je še enkrat naložil nov softwear in da pač nekaj dela, potem spet ne dela in se kar sam spreminja nekatere nastavitve. Popravilo stane kot pol novega telefona, zato se mu zahvalim in mu želim lep dan.
Odidem še malo po mestu, iščem pipico za zapiranje bencina na motorčku Tohatsu, a je vse več trgovin zaprtih, saj je sobota. Danes mi nekako ne gre od rok. Zato najdem zelo dobro kavarno v novem trgovskem centru in najprej sem razočaran, saj mi jo na mizo prinesejo v papirnatem lončku. Espresso ima lepo rjavo smetano, prava količina, ampak ljudje dragi,… v papirnatem lončku namesto v debeli keramični skodelici. No ja, spijem jo in se malo ogledujem po okolici. Čas je da grem še v eno od specializiranih trgovin, nato pa zavijem na avtobusno postajo.
Po 45 minutah z avtobusom brez oken in vrat ter naravno klimo, se le pripeljem do marine. Še sreča, da je šlo do konca, saj sem podvomil v šoferja, še bolj pa v avtobus. Menjalnik je ob prestavljanju prestavne ročice tako ropotal, da sem se že zbal, da bodo vsi zobniki iz menjalnika postali gladki.
Tokrat sem malo v strahu, kako bo z motorčkom na dingiju, saj je zunaj precej vetra, med 15 in 20 vozli. Ko sem priplul izven grebena, je morje dvignilo valove, saj ni imelo več ovire. Val je segal krepko čez pol metra in bil sem v trenutku moker. Moj dingi z malimi tubami pač ni primeren za takšno vratolomno glisiranje po razburkanemu morju. A uspelo nama je priti do Indiga. Zdaj je problem priti iz dingija na barko, saj ta zaradi valov, ki ji gredo točno v premec, skače kot besna kobila. No tudi to mi uspe, dvignem še dingija na krmo in zdaj smo rešeni. Veter obrača vetrni generator in ne dvomim, da danes ne bo dovolj elektrike.
Zvečer si naredim nekaj za večerjo pogledam po novicah, ter zaključim današnji dan.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji - 5. dan
Po zelo vetrovnem delu noči, se ta po eni uri zjutraj spremeni v umirjeno noč. Barko je na sidru obrnilo na drugo stran, zdaj imam marino spet na svoji desni. Piha spet JV pasat, kateri je tukaj najbolj običajen veter in proti temu vetru sem na sidru najbolj zaščiten. Zato so se tudi valovi zmanjšali in spanje postaja prijetno. Vsaj za nekaj pa je bil ta 28 vozlov močan veter v redu, testiral sem verigo, sidro se je pokazalo, da je dobro vkopano, torej je Indigo varen.
Prebudim se v nedeljsko jutro, normalno kot vsak dan. Včasih sam sebe sprašujem, zakaj jaz ne morem dolgo spati, kot lahko spijo moji prijatelji tukaj na morju. Vstanem, se uredim in že sem ob svoji opojni in dišeči tekočini… kava Barcaffe. Zunaj sije sonce, morje je rahlo vzvalovano, a prijetno, v barki pa je prijetnih, skoraj hladnih 24 stopinj. Sonce je še nizko, zato sije v oči in je bolje biti notri v barki. Ob kavi izkoristim čas ter napišem nekaj besed, na svoj že star in z lepilnim trakom polepljen laptop. Še sam ne vem, koliko krat se je zvrnil na tla, koliko krat ga je poškropilo morje, tipke so že zmešane, saj pritisnem črko A, pa ni nič. Pritisnem še enkrat, pa mi napiše dva krat AA. Očitno se je moj kolega laptop navlekel fidžijskih navad in zdaj gre pri njemu vse na počasi.
Tukaj pred marino je res prijetno in to so očitno opazili tudi drugi, zato je zdaj okoli mene že sedem bark. Pravzaprav sta mono trupni le dve, Indigo in barka od kolega Norvežana. Vse ostalo pa so danes katamarani, vseh možnih zastav. Čeprav je nedelja, se odločim za delo in zdrgnil bom ves tik v kokpitu, saj je že temen od umazanije. Drgnem s krtačo na sedalih, potem po tleh, polivam z vodo, včasih kar zalivam. Vsaj vode je okoli mene na pretek. Potem vzamem tuš s krme, dodam mu še dva metra cevi od pralnega stoja in vse še enkrat sperem s sladko vodo. Pobrišem kar je mokrega, ostalo bo posušilo sonce. Še skok v vodo, malo zaplavam in se stuširam.
Pogledam na telefon, kjer je sporočilo, na večerjo me vabi Bill, ki ima barko v marini. Tudi najinega kolega Norvežana je povabil, a ker se mu ne odzove, mu bom jaz povedal. Skočim v dingija, motorček ne kresne. Goriva ni, kako pak. Natočim nekaj goriva, preostanek se bo tako nakapljal v morje, katerega ne namerno onesnažujem (oprosti Neptun) in grem k njemu. Po dolgem času sem prvič na njegovi barki, ki ima novega člana posadke, mačko. Spijeva kavo, se malo pogovoriva in potem grem nazaj, kajti čas bo za premik k Billu. Čez 20 minut pride kolega po mene in greva z njegovim dingijem. Tri metre dolg dingi, plastično dno, ter motor s tridesetimi konji. Po desetih metrih zglisirava in imava veter v laseh. V roke vzamem telefon, odprem aplikacijo in glisirava s 14 vozli hitrosti. Ko vidi kaj počnem, počasi zavije nazaj na odprto morje in ima gas do konca. Mislim… 27,1 vozla!!! To postaja že nevarno, če bi malo skrenil, bi vsi trije plavali, midva in ta motor z dingijem vred. Ko primerjam moj Tohatsu z njegovim Mercruiserjem je to podobno, kot če bi primerjal vlak Shanghai Maglev in Muzejski vlak iz Slovenije, ki enkrat na leto pelje iz LJ do Bleda in nazaj. A tudi počasi se daleč pride. Ko sem krenil z Bavario okoli sveta so se vsi križali, no pa je presenetila in zdaj sva na Fidžiju.
Zvečer se družimo ob prijetni večerji piščančjega karija, pivom in prijetnimi spomini na Francosko Polinezijo, katero smo večino prepluli skupaj. Ob enajsti uri nas prežene soseda z ameriške barke, ki žal zaradi našega pogovora ne more spati, zato se poslovimo in gremo na barko, tudi midva… spat.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji - 6. dan
Kljub temu, da sem sinoči dolgo bedel, sem se zjutraj zbudil okoli pol osme ure zjutraj. Včerajšnji dogovor med mano in kolegom Norvežanom je bil, da bi šla dopoldne v mesto. Ko sem mu poslal sms na telefon, sem čakal točno do 11,30 ure, da se je možakar zbudil. Ni kaj, nekateri radi spijo in potrebujejo veliko spanca. Ta čas sem namenil branju in izobraževanju o otokih Yasawa skupine, torej zahodnih otokih.
Končno se je le pripeljal z dingijem do mene, a pravi, da v mesto ne bi šel, bi pa šel v Port Denarau.
»Z barko ali s taksijem?« ga vprašam.
»Ne z dingijem greva, saj je samo 6 milj ali pa malo več.«
No ja, pa greva. Čeprav morje ni ravno gladko, sva po 25 minutah vratolomnega plutja in skakanja, le priglisirala do marine Port Denarau. Večja marina z velikimi jahtami, med katerimi vidim veliko jahto Indigo, ki sem jo videl in fotografiral na Tahitiju, ko je bila v marini. Med velikimi jadrnicami, čez 100 in več čevljev, se spomnim tudi sive lepotice z imenom My Princess, katero sem videl na Tongi. Seveda je nekaj manjših plovil in med njimi najdem tudi Elan E4. Ima jo Novozelandec, ki z ženo uživa v hitrem jadranju. Ko mu povem, da sem iz Slovenije, mi reče, naj pozdravim Elan, dobre barko delajo.
S kolegom greva v čendlarijo, saj oba iščeva kakšen rezervni del za barko, jaz bolj za moj Tohatsu motorček. Nič nimajo in vam povem, da so naše čendlarije dobro založene, kakršne imajo tukaj. Obiščeva še trgovski kompleks, saj je tudi tam ena večja čendlarija. Že samo napis od zunaj nama da upanje, saj je širok 4 metre, z velikimi črkami pa piše Yacht Shop. Ampak o velikosti je to tudi vse. Ni vsaka riba velika, če tudi ima 10 cm med očmi. Ta trgovina je res velika, kot tabla, 4×4 metre.
Spijeva vsak eno fanto v vrtu Hard Rock Cafe-ja in se vrneva nazaj v dingija. Ko prideva iz zaščitenega zaliva, jo moj skipper potegne kar naravnost in pri zelo veliki hitrosti skozi očala opazim, da se barva na morju spreminja. Pokažem mu naj takoj ustavi in res, cca 10 do 15 metrov naprej je bil pol metra pod vodo neoznačen in dolg greben. Plima je in se ne vidi. Zavijeva na drugo stran in čez 500 metrov ista zgodba, kot da sva ujeta. Greva nazaj in takrat priglisira mimo naju gliser in ga opazujeva. Ker gre normalno naprej, greva za njim tudi midva. Končno le prideva do najinih bark, se posloviva in jaz sem precej moker od morske vode. Zato se najprej stuširam, preoblečem in si naredim nekaj malega za jesti.
Zvečer si pogledam film, dvignem dingija visoko pri krmi in jutri zjutraj bo čas, da zaplujem drugam. Dovolj je velikih otokov, zdaj je čas za manjše in lepše, čeprav so vsi zelo turistično obarvani.
< Suva, otok Viti Levu, 2. del | Suva, otok Viti Levu 4. del (prihaja 12.9.) > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Proti mestu Nadi, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji – 1. dan
Komaj sem dejansko dočakal, da sem lahko začel »šraufati« motorček. Nekaj vseeno naredim, očistim uplinjač, očistim cevi, zamenjam svečko, malo posprejam z WD40 in motorček dam na dingija. Bolj ko vlečem vrvico, manj bi on kresnil. Kot da se je odločil, da me po 11.-tih letih zapušča. Spomnil sem se mehanika in balkanskega izreka: Drži vodu, dok majstori odu. Tako tudi ta motorček. Na Savusavu je delal v nulo, zdaj pa še vžgati noče. Ni kaj, zdaj gre na ograjico, potem pa ga bom enkrat dal spet narazen, ko se mi bo dalo. Očitno je napaka manjša, a je zdaj površinsko ne vidim.
Pripravim še barko in ob 11,30 uri dvignem sidro, ter izplujem s sidrišča. Moj novi cilj je pluti ob otoku do vhoda med dvema koralnima grebenoma, katerega bi moral doseči jutri zjutraj, torej po tej nočni plovbi. Potem pa še naprej po ožini in med ovirami do cilja. Ko pridem ven iz zaliva imam komaj 6 vozlov vetra, zato jo mahnem kar naravnost ven na odprto. Kakšnih 15 milj daleč na odprtem, sem ujel veter kakšnih 11 do 13 vozlov. To je tisti pravi JV pasat. Jadri sta obe zunaj in jadram na polno. Vala je komaj za dobrega pol metra in jadram od 5,8 do 6,3 vozla. Je lahko še bolje? Nemogoče!
Vmes lovim ribe in po treh urah se oglasi rola, s katere se odvija flaks. Potegnem in navijam, a že po pol minute spusti. Vem, da je riba prosta. Potegnem flaks do konca na barko in vidim, da je vaba še vedno gor. Spustim jo v morje in spet čakam. »Lušta« se mi sveže ribe, če bi bila tuna bi bilo najbolje. Odrezal bi tanke kose ribe, malo pokapljal z limono, dal za eno uro v hladilnik in potem namočil v sojino omako. Mmmm, kako dolgo že nisem tega jedel.
Počasi se bližam otoku Beqa, ki je zaščiten okoli sebe z velikim in širokim koralnim grebenom. Od Žareta sem izvedel, da so tam še stara plemena s starimi običaji. Eden najbolj znanih, ki je sedaj že prerasel v turistično atrakcijo, zaradi denarja seveda, je hoja po vročih kamnih in žerjavici. Žal se na tem otoku ne bom ustavil, zato si tega tudi ne bom ogledal. Poleg tega je voda okoli otoka zelo lepa in čista, je pa menda ta otok znan tudi po morskih psih, imenovanih morski biki.
Spet zapoje rola in se odvija. Zategnem in riba skoči v zrak. Na kakšnih 80 metrov razdalje vidim značilne barve in to bo mahi mahi, ki pa je precej velik. Že zdaj vem, da ga ne bo na barki. Palica se usloči, na trenutke sploh ne morem navijati. Po moje ima med 12 in 15 kg. Vlečem in se borim jaz in bori se on. Naenkrat se vrže iz vode in ostane površinsko na vodi, takrat pa jaz navijam in spet se potopi, odide na desno in potem se flaks na vabi utrga, kakšnih 30 metrov pred barko.
Zdaj sem že za otokom in kuham si kavo. Spet zapoje rola in kava me ne zanima več. Zdaj pa res ne vem, ali je bil to isti mahi mahi, ki želi delati samomor, ali pa še eden takšen. V glavnem »prava zver«. Tokrat se mi ne mudi in ga utrujam, utruja tudi on mene. Pobrskam po spominu in takšnega ribolova, ki bi bil tako težak se ne spomnim. Zdi se mi, da sem že jaz bolj utrujen od njega. Končno ga po pol ure, če ne več, potegnem 8 metrov do barke, ko ga spet izgubim. Do tega trenutka sploh nisem vedel, da znam operirati tako dobro tudi s kletvicami. Tudi kočijaši mi ne bi bili do kolen. Potegnem flaks na barko, a na koncu je ostala vaba. Pogledam in ne verjamem očem, trnek je skoraj raven. Sem vedel, da za takšno vrsto ribolova potrebujem boljšo opremo. To niso več ribe ampak »beštije«. Palico zvijem in me mine ribolov. Razmišljam če bi sardine pokapljal s sojino omako.
Malo pred nočjo moram spremeniti kot plovbe in zdaj bom imel veter čisto v krmo. Torej potegnem na plano tangun in ga obesim na sprednje jadro, boom od glavnega jadra pa privežem na drugo stran barke in ga učvrstim na srednji bitvi. Skoraj je že polna tema, jaz pa jadram metuljčka. Nastavim si razdaljo in ugotovim, da jadram prehitro. Pa ne prehitro, da barka ne bo zmogla, le ob tem jadranju bi bil ob štirih zjutraj na prehodu. Nikoli še nisem zanalašč ustavljal barke, da bi jadral počasi, a vse je enkrat prvič. Noč je in morda bodo na vodi tudi ribiči. Zato zvijem glavno jadro in samo z genovo počasi jadram med otoki. Kam? Do zahodnega rta otoka Viti Levu. Val je v krmo, zato barko ziblje desno in levo, torej bom do jutra precej zmiksan.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji - 2. dan
Jadranje je danes naravnost fenomenalno, čeprav priznam, da nisem ravno ljubitelj nočnega jadranja. A če se jadra, se pač mora jadrati, da ujamem tisto kar načrtujem. Po polnoči sem jadral počasi in nekaj čez četrto uro zjutraj sem prišel do dela, kjer moram spremeniti smer. Že prej sem imel malo problemov z avtopilotom, ker je tukaj v kotu otoka ogromno vrtincev, smer toka se nekajkrat spremeni in valovi se mešajo med sabo. Na vse to opozarjajo v knjigah, pilotih, na ploterjih,… le jaz nisem tega jemal precej resno. Zato sem skoraj eno uro krmaril na roke. Kot sem izračunal, se mi je tokrat računica izšla in točno ob svitu, okoli 6:30 ure sem bil pri prehodu Navula. Prehod je dovolj širok in popolnoma miren, zato ni bilo nobenih skrbi ne problemov.
Ko sem preplul čez prehod, ni bilo več vala, zato sem se privezal in stopil na palubo, ter snel s sprednjega jadra tangun in ga pospravil. Brez njega sem jadral še kakšni dve uri, potem pa sem motoriral do sidrišča ob Vuda marini. Sidral sem poleg Norvežana in mojega dobrega kolega Gauteja. V 22 urah in 55 minutah sem preplul 125,2 NM. Tokrat bolj počasi in malo, a sigurno.
K meni je prišel kolega, sledila je kavica, domača limonada in seveda obvezen pogovor, saj se nisva videla že eno leto. Ko mu povem o vseh problemih z barko se prime za glavo in pove, da je od drugih slišal, da je bilo letošnje leto za marsikoga zelo pogubno. Tudi tukaj na Fidžiju se je pripetilo mnogo nesreč, saj so ljudje s plovili zadeli ob greben ali ob koralno glavo. Potem se mi ponudi, da preveriva moj Tohatsu motorček. Razdreva ga na prafaktorje in vidi se, da Gauteju to ni prvič. Jaz vse lepo skeniram in naslednjič bom znal sam. Ko vse skupaj nazaj sestavljava, očistiva še tako majhne luknjice na uplinjaču, vse zatesniva s posebno visoko temperaturno silikonsko maso, zamenjava še novo svečko za staro in motor res kresne. Bravo!
Malo kasneje, ko pospravljam pripluje z barko mimo mene še Bill in pravi, da gre v marino, saj gre od tu njegov prijatelj z Irske domov. Dogovoriva se, da se vidiva na kopnem. Zato pokličem Gauteja in greva na kopno, na Coca Colo. Malo kasneje se nama pridružita Bill in njegov kolega, povečerjamo, spijemo pivo oz. dva in okoli osme ure zvečer sem že na barki. Nisem še utrujen, a vem, da bo utrujenost kmalu prišla za mano.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji - 3.dan
Nekako sem pričakoval, da bom spal 12 ur, ali pa vsaj 10 ur. Pa ni šlo, spal sem samo 8 ur, ampak to res kvalitetnih 8 ur. Po moje se še obrnil nisem. Po neprespani noči in po triindvajsetih urah plovbe, je očitno to zame dovolj za počitek. Malo je krivo tudi sidrišče, saj barko rahlo ziblje in me je morda to, še prej uspavalo. Sidro dobro drži, nova sidrna veriga pa tudi.
Zjutraj se odpravim na kopno, nekoliko s strahom, a plujem z dingijem na motorček. Ta rohni in samo čakam, kdaj bo ugasnil. Do kopnega imam dobrih 500 metrov in jih bom tudi preveslal, če bo potrebno. A je bilo vse v redu in privežem se na dingi ponton v marini. Počakam še Billa in dve kolegici in gremo s taksijem v Lautoko – mesto sladkornega trsa. Tako je tudi bolje, če si stroške delimo in za 15 km plačam 1,50 €, kolikor znaša moj delež. Mesto je veliko in v njem je veliko ljudi ter avtomobilov. Nekako se mi zdi, da je to bolj Indijsko mesto, saj me vse spominja bolj na njih, kot na domorodce, Fidžijce. Dekleti gresta za sebe, midva za sebe in si ogledujeva trgovine s tehničnimi stvarmi. Na koncu ugotoviva, da je tu vse ceneje kot kjer koli sva do sedaj bila, tudi od Paname. Bill nekaj kupi, nekaj meri in si zapisuje, kajti morda bo jutri nabavil kar potrebuje. Sprehodiva se še do pokrite tržnice, mimo ribje tržnice, kjer me že vonj odbije, kaj šele riba, po kateri se podijo muhe in drugi mrčes. Za Fidži je to očitno nekaj normalnega. Ustaviva se le pri školjkah, črne so, ne poznam njihovega imena, a so zelo poceni. Tudi če bi bile zastonj, jih ne bi vzel, saj niso na ledu in ne v hladilniku. Sprehodiva se do sadne in zelenjavne tržnice, ki je res zelo velika. Gledam živila in vse deluje nekako sveže in videti je prav lepo. Cene? Cene pa so zelo različne. Trgovci, ki uvažajo papriko, paradižnik in drugo zelenjavo ter sadje, ki ne uspeva na Fidžiju, imajo zelo visoke cene. A nikjer ne dobite tistega kar želite, razen pri njih. Jaz sem kupil domače sadje pri domačinih. Tri velike ananase, ki tehtajo skupaj 5,7 kg, drugje kupim papaje, kar 1,8 kg jih je v petih kosih in kupim spet drugje še dobra 2 kg banan. Skupaj skoraj 10 kg sadja za 3,87 €. Cenovno ugoden je še paradižnik v grozdih, ki je tu veliko cenejši od debelega paradižnika. Ustavim se pri prodajalcu začimb. Ni da ni. Cena pa mizerna, nizka, le pakiranje je bolj slabo, zato me niti ne mika, da bi kaj kupil.
Potem se sprehodiva do novega velikega trgovskega centra, kjer dobiva kavo, ki pa bolj zanič kot ne, cena pa enaka našim cenam v Sloveniji. Se že pozna, da je tudi drugačna klientela v teh trgovskih centrih, kot pa je klientela v samem mestu. Trgovin si sicer nisem ogledal, a me mika, da bi šel še enkrat v mesto, saj je še marsikaj za pogledat, ne samo tehnične trgovine.
Kasneje še greva na kosilo, tokrat pa sva se slabo odločila in oba sva bila izredno razočarana. Indijska restavracija je bila zelo slaba, hrana hladna ter pri Billu tudi premalo pečena. Slabe volje sva odšla do točke, kjer smo se zmenili, da se vsi štirje dobimo, a pride le ena ženska iz Billove posadke. Druga je menda našla druge prijatelje. Gremo na avtobus in ta nas zapelje za mizerno ceno do marine. Jaz grem še do dingija in zopet s strahom pričakujem, kako se bo odločil. Bo delal ali spet ne. No pa je bil priden in je zaverglal iz prve. Na barki se še stuširam in zvečer ob narezanem ananasu pogleda še en film.
< Suva, otok Viti Levu, 1. del | Suva, otok Viti Levu 3. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
V članku Kje vse jadramo Slovenci smo objavili, katere slovenske jadrnice trenutno plujejo po svetu, kje se nahajajo in kdo jadra na njih.
Med njimi ste lahko zasledili tudi jadrnico Heron. Na njej plujeta zakonca Lili in Tomaž Pelko. Pred poletno sezono sta jadrnico prenovila in posodobila, sedaj pa sta se odpravila na plovbo. Njun trenutni cilj je na drugi strani Atlantika. Letos bi rada prečkala Atlantski ocean in pristala na Karibskih otokih. Kam ju bo vodila pot prihodnje leto, še ne vemo. Njuno plovbo bomo redno spremljali na naši spletni strani. Kje se nahaja jadrnica, kaj se dogaja na njej, katere kraje obiskujeta, bomo pisali redno vsak teden.
Kdo je Tomaž Pelko
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.
0. dan - Izplutje iz marine Nautec Mare proti Portorožu
Odhod iz Žabnice kmalu po poldnevu, Nejc naju je peljal z najinim avtom. Naloženi smo bili do roba predvsem s hrano – ko sprazniš oba hladilnika, zamrzovalno omaro in shrambo, gre to komaj v malo BMW enko. Hladilnik na barki se je izkazal, saj je na naše veliko navdušenje vso to hrano pospravil.
Ob visoki plimi okrog 18. ure izplujemo iz marine Nautec Mare, Monfalcone proti Portorožu.
Vožnja po kanalu je adrenalinska, kot vedno – ne bi rad poškodoval povsem novega Coppercoat antifaoulinga na kaki sipini. Uspešno se prebijemo ven brez dotika dna. Veter: pod 3 vozle, čez Tržaški zaliv motoriramo. Prihod na sidrišče med jadralnim klubom in skladiščem soli kmalu po mraku – okrog 22. ure, prepluli 20 milj.
Hladilnik: malo je še nagajal ventil, kompresor je bil zelo mrzel. Zategnil sem ga za pol obrata in potem je bilo OK.
1. dan - Izplutje iz marine Portorož
S tem začenjamo našo pot po svetu. Hočem, da je start v Sloveniji, zato je bil včeraj dan 0 in še ni štel. Izpod Bernardina tik ob arbitražni meji plujemo blizu hrvaškega policijskega čolna, ki čaka lepo na »svoji« strani meje. Vem, da bi s Heronom lahko izkoristil pravilo »neškodljivega prehoda teritorialnega morja« in zaplul tik ob savudrijskem svetilniku, a Hrvatu ne dam možnosti, da me ustavi in preverja dokumente in mi zapravlja čas. Dokler sem v Sloveniji, me ne sme ustaviti. Dvignemo jadra in jadramo proti Italiji. Ne gre na jug proti Anconi, smer je bolj proti Riminiju, včasih celo proti Benetkam. Preizkušam nova jadra in za zdaj je videti vse super. Električni vinc je OK, želel bi si, da bi bil hitrejši in da bi bil gumb mehkejši.
Med potjo instaliram vrvi, ki jih potrebujem, potem Lili jadra, jaz pa se lotim plinske napeljave, ki je seveda tudi nova in še ni bila instalirana. Ta projekt še ni prišel na vrsto do odhoda. Kmalu imamo na barki delujoč plin in preizkusim (nov) štedilnik. Dela.
59 milj, sidranje pri ustju reke Pad. Večino časa na jadra. Sidrava na relativno odprtem (zalivov tu tako ali tako ni), napovedano je brezvetrje. Žal se od nekod rolajo neki z valovi, tako da se odločiva dvigniti sidro. Če ne moreš dobro spati, je vseeno, če se voziš. Cilj nočne pasaže: Rimini. Veter je točno v nos, valovi tudi, tako da poje motor. Aktivna straža je obvezna, saj voziva slalom med številnimi naftnimi platformami in ribjimi gojišči ter gojišči školjk. Številne kočarice, ki križarijo naokrog, dodajo k statičnim še leteče ovire. Off-duty član slabo spi, saj nas malo rola in malo nabija v val. Vmes dvakrat poskus jadranja, a se ni obneslo. Prihod na sidrišče pred Riminijem ob 6. uri zjutraj.
Motorne ure ob pristanku: 5380. Preplutih 110 milj.
2. dan - Rimini - Ancona
Po triurnem počitku startamo ob 10:00. Cilj Ancona, kakih 50 milj daleč. Napovedan je spremenljiv šibak veter najprej v nos, potem 5 do 10 v krmo. Pričakujem, da bo spet pel motor, a začne se bolje: 6 kn vetra z boka je dovolj, da plujemo s 4 vozli, nato se veter še malenkost okrepi in imamo dobrih 5 vozlov hitrosti. Razpeta so 3 jadra: velika genova, solent jadro in glavno jadro. Za genaker je veter preveč spremenljiv in slalom med gojišči školjk bi zahteval posadko kot na regati. Nama se ne da.
Sidrava ob 22. uri v zalivu Portonovo, južno od Ancone.
Motorne ure 5386. Preplute milje danes 55.
3. dan - Ancona - Tremiti
Piha rahel NNW, ob 9.30 dvignem glavno jadro in nato sidro, motorja sploh ne prižgem. Dobrih 10 vozlov realnega vetra v krmo je OK za Herona. 15 do 20 bi bilo boljše. Cilj so Tremiti – otočki dobrih 120 milj daleč. To bo cel dan in cela noč. Tam bova že po svetlem naslednji dan. Veter je počasi slabel in ob 16. uri je zapel motor. 6 vozlov v krmo, naša hitrost tudi 6, se pravi vohamo izpuhe. Ob sedmih zvečer se spravim spat. Lili vozi. Rola kar pošteno, dizel smrdi, kako naj ob 19. uri zaspim. Potem so se z obale začele valiti nevihte. Lili je uspešno cikcakala med njimi (radar je tu zlata vreden). No ja, premetavam se do polnoči, potem pa začutim, da rahlo piha. Za prvimi nevihtami je prišel veter. Zamenjam Lili za krmilom. Čez kake pol ure dvignem genovo in ugasnem motor. Veter je točno v krmo in se krepi. Čez čas dodam genovi še eno jadro – solent in poskušam metuljčka. Ne gre, ker preveč rola. Raje vozim polkrmo na obe prednji jadri – tako je barka bolj stabilna. Glavnega ponoči sam ne grem dvigovat v takem slabem vremenu. Če bi bil rol, potem ja, full batten pa ni šans. Sploh pa Heron zelo lepo jadra samo na prednja jadra. Sploh v polkrmo. Držim lahko 120 navideznega vetra (pribl. 150 pravega) in lepo napredujemo. VMG je v glavnem čez 6. Malo nam pomaga še tok. Veter se krepi, zato najprej zvijem solent, potem pa še krajšam genovo. Vetra je precej čez 20 ves čas, maks. sem videl 29 (realnega). Ker plujemo 7 vozlov in več, je navideznega ravno prav. Ni pa ravno prav valov. Pa kaj je zdaj to? Saj še nismo na oceanu. Dobro nas rola in Lili je malo na eni postelji malo na drugi.
Zjutraj se veter malo poleže (pod 20), valovi pa so ostali. Ob 7.30 sidrava v prelivu med Capraro in S. Nicolo in spijeva kavico. Planirala sva ostati kak dan, a Tremiti so otočki za lepo vreme in krotko morje. Kopanje je na hitro (bolj umivanje). Preveč piha. Je pa treba paziti, da te ne odnese tok.
Motorne ure 3595 (9 novih ur). Preplute milje: 130.
4. dan - Tremiti - Vieste
Čeprav se je dan začel formalno že od 00.00 med plovbo, ga v dnevniku začenjam po kavici, ko dvigneva sidro. Zapeljeva se med otočki. Splošen vtis: zelo lepo, če ne bi bilo toliko turistov. Kaj bo šele avgusta. Lili prevzame krmilo, jaz grem malo počivat. Cilj: Vieste dobrih 80 milj daleč. Veter je še vedno v krmo, poskušava razne kombinacije jader. Saj napredujemo dobro, ampak rola nas pa, kot da smo v pralnem stroju. Vmes veter spet malo popusti, pa se okrepi, pa jadra gor, pa jadra dol … Tik pred mestom Vieste gledava, kako se nad celino zdivja nevihta. Najbrž so veseli dežja. Nevihta seveda obrne veter in ko mečeva sidro, piha kot v vetrovniku. Saj sva prej malo upočasnila, da bi nevihta šla mimo, preden prideva, ampak je za nami ena jadrnica … Tako ne morem jadrati počasi, če me nekdo dohiteva.
Lili naredi odlično večerjo in ko jeva, že spet sije sonce, nevihta je mimo. Gremo se še skopat.
Motorne ure 3597 (samo 2 novi uri). Preplute milje: 81. Od ponedeljka iz Portoroža 329.
Nadaljevanje plovbe - 5. dan > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
7. julij, 2019 - Suva, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Zdaj res vem, zakaj nihče noče ostati v Levuki. Zato, ker res rola na polno. Edino sidrišče brez koral je tukaj naravnost pred cerkvijo in tu prihaja val direktno za rif. Zato sem se ob slabem spancu odločil, da tega malega in starega mesta ne grem niti pogledati. Nedelja je in vse je danes zaprto, zato ob svitu dvignem sidro in odplujem dalje. Čaka me nekaj manj kot 60 NM in če jih bom hotel prepluti ob belem dnevu bom moral biti priden, saj je napovedano vsak dan manj vetra.
Zaplujem ob dokaj solidnem vetru in vem, da ga moram spet do 12. ali 13. ure izkoristiti. Potem, ko bom spodaj v zavetrju, vetra ne bo. Vala je komaj dobrih pol metra morda malo več, veter pa je v pol krmo, a je stabilen s 15 vozli. Na polna jadra jadram od 5,7 do 6,5 vozla. Večkrat prav čutim, kako me še val potisne naprej, saj zdaj prihaja bolj na krmo. Jadram približno dve milji od obale, saj se kar bojim teh koralnih grebenov in nekako ne bi rad ves čas razmišljal ali sem blizu njih ali ne. Namočil sem tudi trnek in vaba čaka, da se riba ujame, brez glist prosim! Potem doživim eno manjšo nevihtico, kjer skoraj malo prepozno krajšam jadra, saj ni bilo videti, da bo tako močno pihnilo. Po pol ure se vse konča, barka je oprana, jadra so spet zunaj, jaz pa iz 7,2 vozla spet jadram na okoli 6 vozlov.
Ko priplujem do južnega dela, kjer po spodnji strani plujem za Suvo, mi vetra skoraj zmanjka. Bela jadra plapolajo, vetra je komaj 4,3 vozla. Ni kaj, zvijem genovo, glavno jadro pa kar pustim gor, če bi se veter spet pokazal. Če ni vetra pa je močan tok, pa tudi kakšen val se najde, ki je malo večji in Indigo srfa po njem. Žal zdaj motoriram in varčujem z gorivom pri 1600 obratih, zato je zdaj moja hitrost komaj 5,2 vozla ali kakšen vozel gor ali dol. Tokrat tudi prvič vidim jadrnico, ki je plula na varni razdalji mimo mene, kasneje pa še SARovo večje oranžno plovilo.
Ko priplujem v bližino vhoda za v zaliv pred mestom Suva, pospravim ribiški pribor, saj nič nisem ujel. Dvakrat je nekaj zagrabilo in spustilo. Ko potegnem vabo na krov vidim, da je pred vabo t.i. nevidni flaks kar nagrižen, moral ga bom jutri zamenjati. Očitno se je prej ujel wahoo, moja favorizirana riba. Sem pa presenečen nad mestom, saj po dolgem času spet vidim stolpnice in visoke hiše. Še bolj me stisne, ko vidim na rifu nasedlo ladjo, katera se je potopila vsaj 10 metrov pred varno cono. Škoda. V zaliv plujem s tremi vozli, čeprav imam dobre 3 in pol milje do sidrišča pred Yacht Clubom. Na sidrišču je sidrano nekaj trajektov, nekaj večjih in nekaj manjših ladij. Predvsem pa me zmoti, ko vidim vsaj 7 ali 8 potopljenih ladij. Ležijo na rifih, koralnih glavah in še kje, vse pa so v zalivu. Torej če sem lahko malo nesramen, so vse koralne glave in rifi označeni s temi nasedlimi ladjami. Vseeno pa sem previden in ko priplujem do sidrišča, na varni razdalji od drugih jadrnic in bark spustim verigo s sidrom v globino 11 metrov. Sidram in sidro lepo prime.
56,9 NM je bila danes dolga plovba in to sem preplul v desetih urah in petih minutah. Povpreček je soliden, 5,7 NM na uro. Skuham si najprej kavo, preverim emaile in sporočila, saj si veliko pišemo med jadralci, ki jadramo tu na Pacifiku. Iz Slovenije bodo sporočila in emaili začeli prihajati šele po moji šesti uri zvečer. Zvečer si pripravim še večerjo, saj danes razen enega jogurta, malo sadja in ene vrstice čokolade nisem še nič jedel. Sem pa zato veliko pil. Kasneje se na krmi stuširam z ogromno tople vode in v kokpitu uživam v soju mestnih luči, čeprav ne maram velikih mest. A sprememba tudi nekaj šteje.
Zvečer je sidrišče mirno, le sliši se zvok motorjev velikih ladij in trajektov, a tudi ti bodo izginili, ko bom zaspal.
8. julij, 2019 - Suva, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Po prijetno prespani noči, brez tistega močnega zibanja, se uredim in grem v dingija. Čudi me, ker v rezervoarju ni goriva, saj vem, da bi ga moralo biti še vsaj malo manj kot pol rezervoarja. Ugotovim, da mi spušča na uplinjaču, kar pomeni, da bo potrebno zamenjati novo tesnilo. Nalijem gorivo in motorček se prižge iz prve. Goriva še ne bo zmanjkalo, saj kaplja po kapljicah. Od barke do Yacht Cluba imam približno slab kilometer plovbe z dingijem. Ko pridem v njihovo marino, se privežem in grem v mesto. Tako, začetek ni tako slab, kot mi je rekel eden od jadralcev, ki je celotno mesto popljuval in se zgrozil nad številom Indijcev. V med rasna vprašanja se ne bom vpletal, ker zame ni črnih in belih. Zame so samo lepe in manj privlačne.
Najprej mimo zapora, na katerem piše, da je prevzgojni dom za odrasle. Potem me pot do centra vodi skozi industrijsko cono, kjer je tudi Fiji pivovarna. Hmmm le od kod dobivajo vodo? Iz morja? Mislim, da iz varnostnih razlogov ne bom pil tega piva. Potem pa čez most v prvo cono centra mesta. Avtobusna postaja in gneča. Na cesti je ogromno avtomobilov, ljudi videvaš povsod. A kdo tukaj sploh dela? Najdem servis za telefone, ki mi ga je predlagal Google, stopim notri in se pogovorim. Ob štirih bo gotovo, pravi mojster in obžaluje ker bom izgubil vse, kar sem imel v telefonu. Zmigam z rameni in grem naprej. Iz več nadstropnih hiš, sedaj prihajam do novejšega dela, kjer so zgrajene stolpnice, večinoma banke in poslovne stavbe. Tudi dve veliki veleblagovnici najdem, ter nekaj lepih in zanimivih objektov. Seveda vse fotografiram in si zdaj ogledujem velik in zelen park sredi mesta. Pridem že do drugega mosta, kjer se center mesta počasi končuje in tu so zdaj hoteli in najdem tudi stavbo njihovega parlamenta. Niti ni tako zastraženo, kot sem najprej pričakoval, da bo. Na parkirišču je nekaj belih Toyotinih SUV-ov s posebnimi tablicami in v njih počivajo šoferji. Po moje parlament zaseda in ko končajo, bodo šoferji spet imeli delo.
Malo naprej je čudovit park, za katerega potem ugotovim, da je botanični vrt. Preštejem 11 koscev trave, ki s kosilnicami na nitko homogeno in skladno kosijo travo. No, ne razumem, zakaj to ne naredi en človek na večji kosilnici. Brezhibna ravnina, in le nekaj ovir, ki bi jih zlahka premagal z mini traktorsko kosilnico. Slišim dretje, kot bi se drle ptice, a ko pogledam na vrh dreves, opazim v krošnji na stotine netopirjev. Uff, toliko jih še nisem videl na kupu. Malo naprej po glavni cesti, stoji stražar s puško pri vhodu. Vprašam ga če ga lahko fotografiram, a ta niti ne trzne. Pogledam proti čuvajnici in v njej je oficir. Pokličem ga in ga potem vprašam, če lahko vojaka fotografiram, ter kaj straži. Dobim dovoljenje za fotografiranje in izvem, da je to ograjeno zemljišče, kjer stoji na vrhu hriba čudovita bela predsedniška palača. Ni White house predsednika Trumpa, ampak je zelo lepa palača.
Pogledam na rezervni telefon in v eno stran sem prehodil 5,07 km. No zdaj pa še v večji vročini nazaj. Na servisu mojega Samsunga ne dobim, jutri bo gotov, saj mojstru nekaj nagaja. No, meni tudi ta isti telefon nagaja. Naj še njemu malo kravžlja živce. Vmes še najdem specializirano trgovino z akumulatorji. Točno takšnega imajo, kot ga potrebujem, da bom imel par. Kot pravi balkanec se lotim barantanja in uspem kar dobro spraviti ceno nižje, a ne tako nizko kot sem si želel. No vsaj poskusil sem in vsekakor, akumulator ostaja v trgovini.
Vsak čas bo noč, zato moram do marine. Tam me čaka viseči dingi, ki se je na pol obesil. Pozabil sem na oseko, ki je tukaj malo manj kot dva metra. Poženem motorček, ki niti ne trzne. Preverim gorivo,…. Ni ga. Noč počasi pada na morje, jaz pa padam na vesla in veslam, kot bi bil v dvojcu, ne pa v enojcu. Ves prepoten priveslam do barke in za danes bo dovolj rekreacije. 10 km hoje, 1 km veslanja, mnogo govorjenja in ves čas sem nosil še nahrbtnik. Važno je, da me je mesto navdušilo!
9. julij, 2019 - Suva, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Zjutraj se uredim in nalijem gorivo v motorček in grem proti Yacht Clubu, saj moram v mesto. Po cca 100 metrih mi motorček ugasne in vsaj 10 krat se spet prižge in spet ugasne. Zaveslam do barke, dam motorček na stojalo in ga začnem šraufati. Vse očistim in prepiham, potem ga sestavim nazaj, privijačim na dingija in vžge iz prve. A spet samo za minuto. No potem pa sploh ni več vžgal. Mudi se mi, zato dam motorček z dingija in ga postavim nazaj na stojalo na barki, jaz pa grem nazaj v dingija in veslam kot enojec, ta kilometer do obale. Tokrat mi v hrbet piha 15 vozlov vetra, nekaj malega je tudi valov, zato postajam moker, ker me pljuskajo mali valovi. Končno le priveslam ta slab kilometer in sem v zavetrju marine. Vstop za plovila, sploh z nekaj večjim ugrezom, je v to marino možen samo ob plimi, kajti ob oseki je voda globoka le en meter.
Sprehodim se peš do mesta, najprej obiščem servis za telefon. Ni še gotovo, nekaj je hudo narobe s telefonom. Edina možnost je, da povozijo cel sistem in naložijo nov softweare. Sicer je še telefon v garanciji mesec in pol, a je ne priznavajo, pa tudi nobenega dokumenta o garanciji nimam. Odločim se, da naj naredijo kar morajo, da bo telefon delal. A to bo čez dve do tri ure, saj imajo še drugo delo. Ta Kitajčka, ki delata za pregrado, ne znata niti angleško. Tu je neka Indijka, ki obvlada kitajsko in potem ona prevaja, kaj stranka želi. Ker imam čas, si ogledam še notranji del mesta, ki pa ni zanimiv. Najdem nekaj ulic, kjer so ljudje revni, prosijo za nekaj drobiža, spet drugi so bosi in umazani. Čisto drug svet.
Otoki Fidžija ležijo v Oceaniji, Malaneziji in jih je čez 300. Ko komu povem, da živim v mali Sloveniji, niti ne vedo kje je to. Slišali so za Italijo, Nemčijo in Veliko Britanijo. To poznajo, zato jim je potrebno povedati, kje najbližje smo. Mala Slovenija ima nekaj čez 2 mio prebivalcev in potem to ni več majhna, kajti vsi otoki Fidžija premorejo po zadnjem štetju komaj nekaj čez 900.000 prebivalcev. Če pomislimo, da jih je bilo pred petdesetimi leti le 250.000, potem lahko izračunamo, kakšen prihod tujcev je nastal v teh letih, predvsem so to Indijci. Največje mesto je Suva, kjer se sedaj nahajam, šteje pa okoli 77.000 prebivalcev, na drugem mestu je Lautoka na zahodu, z nekaj več kot 52.000 prebivalci. Tukaj Indijci veljajo za iznajdljiv in delaven narod, zelo varčen in dejansko v večini obvladujejo tržni in poslovni del Fidžija. Domačini so nekje zadaj in jim ni kaj dosti do bogastva. Dejansko so zadovoljni s tem kar imajo, malo tudi vrtnarijo, sadijo in se tako preživljajo. Zato med tistimi revnimi, ki sem jih prej omenil, je največ domačinov.
Po ogledu mesta, grem še v trgovino, kupim nekaj sveže zelenjave in indijskih začimb, ter grem po telefon. Hvala Šivi in Budi, pa še komu, da jim je končno uspelo. Plačam sicer 20% večjo ceno, ker je bilo to »zahtevno delo«, nato pa grem in kupim še akumulator, točno takšnega kot že imam enega. Pripeljejo mi ga do marine, potem grem v dingija in enojec na 1000 metrov spet vesla do barke.
Na barki si pripravim pozno kavo, kosilo in si nastavljam telefon, saj je vse zbrisano. Ura je že pozna, zato napišem še ta blog in grem v posteljo. Danes je bila rekreacija spet v polnem teku in morda bom lažje zaspal.
< Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 5. del | Suva, otok Viti Levu 2. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
4. julij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Kako zanimivo zna biti jutro, ko grem najprej v kokpit, pogledam proti vodi in ne vidim nobenega mavričnega bencinskega madeža v morju. Super. Potem povlečem dingija in izpod motorja vzamem papirnati prtiček in ta je suh. No pa mi je uspelo!
Ko pijem kavo, na laptopu odprem OpenCPN kartografijo in si ogledujem pot. Ne vem že kolikokrat sem jo odprl, premeril, a sem še vedno zelo neodločen. Pregledam obe smeri in… se končno odločim. Savusavu, otok Koro, Otok Ovalau, Otok Viti Levu- Suva,… Kdaj pa bi šel? Jutri seveda, jutri je mesec dni že kar sem v Savusavu in uredil sem skoraj vse. Le še akumulatorje uredim pa bo. Enkrat bo tudi to.
Začnem z delom, ko mi zvoni telefon. Žare. Pogovarjava se in mojster je spet v mestu. OK, pridem, čez eno uro, ko opravim svoje delo. Najdeva se kot vedno in potem se druživa štiri ure. Vmes greva še na kosilo, trgovino, tržnico,… Ko se razideva je tokrat malo drugače, morda za odtenek lažje kot zadnjič.
Jaz grem še v marino, plačam svoj račun za bojo, grem še v trgovino in nabavim nekaj svežih zadev, potem pa vse pospravim. Po popoldanski kavi spravim Tohatsu motor na barko, ter s spodnje strani očistim dingija. Seveda brez čistilnih sredstev in gobice ne gre. Potem ga potegnem na krmo in do jutri bo tu. Stuširam se, pripravim barko in jutri je nekaj vetra, zato bom jutri odšel dalje.
5. julij, 2019 - Dere Bay, otok Koro, Fidji
Zjutraj se po res dobrem spancu zbudim v prijetno in sončno jutro. Sonce že ima svojo moč in je že posušilo vso vlago, katera se je nabrala v toku večera. Vstanem, se uredim, skuham kavo in ob njej še enkrat preko aplikacije preverim vreme. Potem si še enkrat ogledam pot in sploh vhod v zaliv. Vse imam urejeno, naredim si še dve zaslonski fotografiji zaliva v Google Earthu in pripravim barko. Dingi gre na prečno palubo, opravim še nekaj malenkosti v notranjosti, prižgem navigacijo in instrumente, prižgem motor in se odvežem. Grem. Adijo Savusavu. Bilo je res lepo, a skoraj predolgo. Sploh ne vem, če je še kdo od naših jadralcev ostal tako dolgo na enem mestu, razen mene. No vse z razlogom, a ne?
V zalivu ni vetra in preden pridem iz njega na odprto morje, traja kar eno uro. Potem pa začutim veter, razprem jadri in ugasnem motor. Prijetno jadranje ob 16-tih vozlih vetra in metrskemu valu na 60° je skoraj fantastično. V vodo še vržem vabo za ribe in jo vlečem za sabo. Vse je tako, kot mora biti. Pred mano je cca 35 NM plovbe in še popoldne bom tam. Po eni uri plovbe pridem iz zavetja otokov in piha med 18 in 22 vozli, zdaj skrajšam glavno jadro za eno tretjino, saj sem precej nagnjen in barka pred krajšavo leti konstantno 6,9 vozla. Preveč za jambor, pripone, krmilo in avtopilota. Zdaj ko je jadro skrajšano je vse lepše, a ga vseeno skrajšam še malo in sem na polovici. Jadram s hitrostjo med 6,1 in 6,4 vozla in meni je to več kot OK. Tokrat se res pozna, da imam res dober veter v pol krmo, 1,5 m kratke valove in nov AF premaz na Indigu. Kmalu zapoje rola in ujela se je riba. No ta je bila res velika, vleče flaks kljub zavori, ta se kar kmalu utrga nad vozlom in šla je riba, z njo pa še ena vaba. Super! Nastavim novo in spet čakam ribo. Pravkar je zapihalo še tri vozle več in zdaj sem že spet nagnjen. Spustim le boom na škoti in se že bolje počutim. Spet zapoje rola in srebrna riba se 70 metrov za mano vrže ven. Velika je, težko bo. No še rekel nisem do konca, pa se je že rešila trnka, zato je na srečo vaba ostala na flaaksu. Ker sem zelo hitro jadral, saj sem imel vse idealne pogoje, sem želel fotografirati otok, ki je zdaj že pred mano. Pogledam na mizo in moj telefon kaže samo osnovni začetni napis. Želim ga ugasniti, pa ne gre. Želim ga resetirati na dve tipke, pa se ugasne, prižge in spet je vse enako. Potem resetiram baterijo na dve tipki. Nič. OK potem pa reset na tovarniško nastavitev preko treh tipk. Tudi ne gre. Gre samo na tri tipke, kjer zahteva program Odin. No tega nimam, ga z drugim pametnim telefonom, katerega imam v rezervi oz. za Iridium Go, kasneje poiščem na spletu in ga potegnem dol. No zdaj pa še fotk nimam Dere zaliva. Tam je kar nekaj koralnih grebenov, zato mi je satelitska fotka zelo pomembna. Potem pa prestavim sim kartico v star telefon, vklopim Googlov zemljevid, GPS in dela. Pred vhodom v zaliv še spravim jadra in z motorjem, počasi, vplujem v zaliv. Gledam ploter s karto in telefon s satelitsko sliko. Kmalu sem v zalivu in tu so boje. Pokličem po VHF postaji, če se lahko privežem na bojo, da ne bom sidral na 23 metrih, saj niti ne vem kakšno dno je. Če so korale ne bo v redu. Nihče se ne javi in jaz se privežem na prvo bojo od treh. Bo že kdo prišel kasirat ali pa povedati, da se ne smem vezati na bojo. Tako, za mano je po GPS-ju 37,5 NM, katere sem preplul v šestih urah in desetih minutah. Povpreček hitrosti jadranja je 6,23 vozla. Super!
Najprej popoldanska kavica, nato pa spet brskanje po telefonu. A ne gre. Kapituliram na polni črti. Odložim telefon in si pripravim kosilo z večerjo. Skuham si zelo dobro maroško sahkshuko. Vegeterijanska jed, ki ima v sebi veliko okusov in dišav. Vsak dan bi jo jedel. Preko satelitskega telefona pogledam še vreme, saj tukaj v zalivu internet preko sim kartice ne dela. Jutri zgodaj grem naprej, saj tu nimam kaj iskati. Tukaj se nahaja samo turistični kompleks, ki je videti bolj prazen kot poln. Nad njim so visoki hribi in skoraj nobene hiše. Na tablici, ki je na srečo polna, nastavim še sidrni alarm, napišem nekaj stavkov na laptop, ter pošljem blog preko satelita. Zvečer sem iskal moji dve živalci, geckota Toma in Jerrya, a ju nisem našel. Toma sem še zjutraj videl v kokpitu, zdaj pa sta se verjetno skrila. Upam le, da nista med jadranjem padla v morje.
6. julij, 2019 - Levuka, otok Ovalau, Fidji
Tisto kar sem včeraj, danes nisem, torej dobro spal. Veter je kaj nekajkrat pihnil skozi vrhove do morja in barka je na boji kar nekaj krat zaječala. Malo me je bilo strah, da se še meni ne bi zgodilo, da bi se mi utrgal muring, kot se je to zgodilo eni barki ravno tu, pred letom ali dve. Sredi noči vstanem in v vodo vržem sidro in spustim 50 m verige. Tu kjer je boja je globina 23 metrov, na sredini zaliva več kot 35 m, za mano in pred mano pa koralni greben. Torej, najprej varnost.
Zbudim se ob štirih, zdaj veriga ropota po kamnitem in koralnem dnu. Prenos zvoka je res moteč, zato kar vstanem, si skuham kavo in si pripravim zelenjavni ter sirni nadev za v Indijske rotije. Nekaj za zajtrk, nekaj za med plovbo. Dvignem verigo s sidrom, se odvežem z boje in ob prvem svitu zaplujem previdno iz zaliva. Skoraj me na rit vrže, ko levo od sebe še v zalivu, vidim manjšega, morda 7 ali 8 m velikega kita. Pomislil sem, da je kakšen megalomanski delfin, saj je tudi on pihnil zrak ven iz sebe, saj drugače ga sploh ne bi videl, če ga ne bi slišal. Verjetno je zvabil v zaliv kakšno jato rib in se zdaj masti. Zadnjič sem menda enega v Savusavu zamudil, ko je plaval med barkami, jaz pa sem v notranjosti pisal na laptop.
Pred mano je okoli 45 NM do otoka Ovalau in kot kaže vremenska napoved, bom tudi danes hiter, le valovi bodo malo večji, a ne bodo presegali dveh metrov. In res, takoj ko priplujem izza otoka, se pojavi močan in skoraj idealen veter. Ker ga je okoli 24 vozlov, skrajšam glavno jadro, ki sem ga že zdavnaj odprl in razvijem genovo. Vseeno potem še malo skrajšam genovo, ker je veter potegnil na 26 in 27 vozlov. Barka ima zdaj valove z boka in to pomeni, da bo plovba zelo rolly. Indigo zdaj leti 6,6 vozla in meni se kar smeji. Malo kasneje se veter le malo umiri in pade na 20 ali še malo manj vozlov in zdaj je plovba že boljša. Razvijem celo genovo in že me kliče rola na krmi. Vlečem in se borim, borim se z barko, vetrom, hitrostjo in z ribo. Po petnajstih minutah zmagam jaz. Končno! Riba je v kokpitu in že ji režem pol glave, da ji presekam žile in da izkrvavi. Mahi mahi ali lampuga, velika kakšnih 75 ali več cm in težka približno dobre 4 kg, morda malo več. Vzamem drugi nož in jo zarežem, ter odrežem z nje šest čudovitih 15 cm dolgih filejev. Mmm…se mi že smeji. Potem pa kot vedno le pogledam drobovino in v njej najdem za slabo pest tankih, belih, 10 cm dolgih glist. Vem kaj to pomeni, zato vse skupaj vržem nazaj v morje in danes pač ne bo sveže ribe. Dobro operem še posodo, nož in desko, potem pa sklenem, da z ribolovom za danes končam. Me je minilo.
Ko je ura točno 12:00 sem pri koralnem grebenu Wakaya, ko veter enostavno pade in ga je komaj za 7 vozlov. Do cilja imam še 16 NM in to bom moral motorirati. Pred koralnim grebenom že od daleč z daljnogledom iščem vhod in ko ga najdem, še pogledam malo ob in po obali. Nobenega plovila ne vidim nikjer. No pa le priplujem čez dobro označen in cca 40 m širok prehod med koralnima grebenoma in ko najdem primerno globino, sidram na trinajstih metrih. Malo kasneje sem začutil in izvedel, zakaj ni tu nobenega plovila. Najboljše sidrišče je tu kjer sem, a tu prihajajo valovi in barka se dviga in spušča, krma udarja ob gladino in že vem, da to ne bo v redu. No dva dni bom že preživel, če sem že tu. Preplul sem 47,5 NM v osmih urah in pol, kar je slabše kot včeraj. Povpreček je 5,72 navtične milje na uro. Zvečer si naredim zelenjavno večerjo in počasi premišljujem, da bi kar jutri odrinil od tu. Sploh ni prijetno.
< Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 5. del Suva, otok Viti Levu >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
1. julij 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Zjutraj je posijalo močno sonce in dalo vedeti, da bo danes vroč dan. Če je bilo v prejšnjih dneh preveč vetra, ga tokrat ni niti za rahlo sapico, ki bi dvignila mojo državno zastavo na jamborju. Spijem kavo, zajtrkujem in spravim moj pokvarjen Tohatsu motorček v digija ter zaveslam na obalo. Ustavim taksi in ta me za 1,10 € odpelje do mehanika. Podam mu motor in ta mi pravi, naj bom ob štirih popoldne nazaj, takrat bo gotov.
Peš se vračam skozi mesto, kupim nekaj malenkosti in potem sedem v senco ter opazujem ljudi. Zanimivo je, kako srečujem razne ljudi in ti so si zelo različni. Ves čas sem mislil, da so Indijci z njihovo kulturo drugačni, bolj zaprti v svoja tradicionalna oblačila, sploh ženske s pikami na čelu in uhani (pirsingi) v nosu. Zdaj pa, ko sem se bolj zavzel opazovati ljudi, opažam, da so prav ti lepo urejeni, lepo oblečeni, ženske imajo lakirane nohte in dajo nekaj na sebe. Moški prav tako, lepo oblečeni, največkrat v nekakšnih uniformah, a vsaj v večini primerov urejeni. Ko pa gledam Fidžijce, so ti slabo oblečeni, včasih poflekani po oblačilih, 90% jih nosi japonke, 9% jih je bosih (tega nikakor ne razumem) in 1% tega prebivalstva je dokaj urejenih. Prav med slednjimi sem ostal široko odprtih ust, kajti od desetih Fidžijskih žensk je bilo v povprečju 6 nosečih in to z velikim trebuhom. Po moje se je vse to začelo v deževni ciklonski sezoni in zdaj pol leta kasneje, je vse splavalo na površje. Poleg tega so Fidžijci veliko bolj debeli od Indijcev. Očitno je Indijska prehrana drugačna, bolj zdrava.
Ko imam opazovanja dovolj, grem do dingija in na barko. Vroče je danes, zato v senci kokpita samo v kopalkah berem knjigo. Kasneje grem še na obalo in pripeljem nekaj vode, pravzaprav vse to zaradi dolgega časa. Po popoldanski kavi grem v mesto do mehanika, saj je ura že štiri. Motor se popravlja, deli se sestavljajo iz štirih podobnih uplinjačev in morda le nastane eden, ki bo dober. A ne danes. In res mehanik pravi, da jutri. Kaj naj, obrnem se in grem, že četrtič peš čez mesto.
Ob šestih se s kolegom Darrylom dobiva na pomolu, saj sva zmenjena, da greva na večerjo. Še prej se obrnem proti morju, ker je nebo tako lepo rdeče, tako drugačno. Zato naredim en posnetek, za ta blog. Čeprav restavracija v kateri bova jedla, nima na ceniku in ne v hladilniku piva, a če želiš si ga lahko kupiš v trgovini in si ga prineseš v restavracijo. Tako sva ob ovčjem kariju, rižu, kasavi in še čim spila eno steklenico piva, nato pa sva tako sita odšla na sprehod. Šestič že hodim čez mesto, kar pomeni, da sem danes naredil kar dobro kilometrino. Dobrih 11 km je prehojenih. Zdaj vem, da bom po tuširanju odšel v posteljo in zaspal.
2. julij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Sončno jutro nariše nasmeh vsakemu od nas, saj je to najboljše od vremena. Upam, da se bo danes nekaj spremenilo glede motorčka, če ne pa vsaj jutri. A ker se mi tukaj počasi izteka čas, se moram v naslednjih dneh pripraviti za premik. Kam? Največji problem so razdalje in koralni grebeni, kateri so skoraj tik eden ob drugem. Preučujem dve možnosti, ena s severne strani in dostop na otok Viti Levu, vse do mesta Lautoka, kjer je menda dobro sidrišče in potem imam dobro izhodišče na otoke Yasawa group. Druga možnost je otok Koro, pa otok Ovalau, kjer je lepo in staro mesto, ter dobro sidrišče. Nato ob obali mimo mesta Suva do otoka Beqa, kjer je menda tudi dobro sidrišče in tu se splača pogledati hojo domorodcev po žarečih kamnih. Tri ure kalkuliram, berem in premišljujem. Najbolj mi diši krajša, prva ruta, a tam potem najmanj vidim in doživim. Najbolje bo, da postavim zemljevid na tla in na njemu zavrtim steklenico. Kjer se dulec ustavi, tja pač zaplujem.
Sredi tega razmišljanja me prebudi zvonjenje telefona in vidim, da me kliče Žare. V mestu je in me sprašuje, če se kaj vidiva. Seveda, samo oblečem se in pridem. Srečava se in greva po trgovinah, saj mora kupiti nekaj stvari, jaz pa si zraven ogledujem prodajno blago, a nič ne kupim. Ker je zelo vroče, greva v eno od restavracij in v njihovem pokritem ter senčnem vrtu spijeva Colo. Ob tem se pogovarjava in čas hitro mine, ko mora Žare domov. Posloviva se, tokrat drugače, saj ne veva, kdaj se bova spet videla. Ko sem šel stran od njega, mi je bilo težko in v očeh so se mi nabrale solze. V tem času od kar sem tu, sva se nekajkrat videla in drug drugemu sva se usedla v srce in dušo. Žare je res dober človek!
Potem odidem do mehanika Sanjaya in čeprav sem pol ure prehiter, se mi nariše nasmeh na obrazu. Moj motorček je sestavljen in brni v velikem sodu z vodo. Jupiiii! Ej, ko bi me kdo videl, če bi se dalo bi zaplesal od veselja. Pravi, da še ni vse gotovo, saj mora opraviti še test motorja (pol ure mora delovati neprekinjeno), zavrtati eno luknjo za ključavnico, na delu ki sem ga polomil in potem bova videla. Vse mi je lepo očistil, podmazal, zamenjal nekaj zarjavelih vijakov in objemk, zamenjal je uplinjač, saj ga je nadomestil s svojim, rabljenim. Počakam in ko je vse gotovo, ga potegneva iz vode, obriševa, plačam račun, ki sploh ni bil hudo velik in potem grem. Motor sem nosil dva kilometra, saj sem od samega razburjenja in veselja pozabil, da je vseeno težak. A zdaj mi ni bil, prestavljal sem ga iz leve roke v desno in obratno. Kar kmalu sem bil pred dingijem. Tam še srečam Ricka (nekdanji partner od J.T.) in potem ko se pogovoriva, montiram motorček na dingija. Verjeli ali ne, čudovito paše na moj mali čolniček.
A zdaj moram še na Upravo, da podaljšam bivanje na Fidžiju, moram še v specializirano trgovino, a tu me kar naenkrat začne močno boleti glava. Verjetno je vsemu krivo sonce, premalo popite tekočine, klima v pisarni, in še in še. Najdem lekarno in kupim ajuverdsko mazilo za bolečine v glavi. V začetku pomaga, a ne za dolgo. Kupim še stvari ki jih potrebujem in grem na barko, z motorjem seveda. Nič več ni telovadbe in veslanja. Občutek je naravnost dober in upam, da bo dolgo trajal.
Zvečer greva z Darrylom na večerjo in jaz plačam pivo, saj sem vesel zaradi motorja.
3. julij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Zjutraj se prebudim in se zagledam v lepo sončno jutro. Pogled se mi ustavi na mojem Tohatsu motorčku in še bolj na površini vode, kjer plava nekaj mastnih madežev od bencina. In ravno takrat spet kane kapljica v morje in spet se zasveti mavričen madež. Jebela cesta, to pa nekaj ne bo v redu! Pogledam v tank z gorivom, sicer se mi zdi da nekaj goriva manjka, ni pa to za obupat in še manj za čas, da bi padel v paniko in zagnal vik in krik. Delo me vedno počaka, nihče ne bo tega naredil namesto mene. Torej prvo kava, zajtrk in potem delo.
Lotim se motorja, dam ga v kokpit in mu snamem pokrove, nato ga obrišem in vidim, da kaplja pri pipici. Potrebna bo nova objemka in nova cev. Ker je ta cev drugačna od navadnih črni cevi za gorivo, jo dam v žep in zaveslam do obale in grem najprej kupiti inox široke objemke. Najdem jih v marini v navtični trgovini. Drage so kot žafran, a jih kupim. Cevi nimajo, zato jo grem iskat po drugih specializiranih trgovinah v mestu. Končno jo v eni zakotni trgovini najdem in prosim, da mi trgovec odreže 30 cm dolg kos. Trgovec me gleda in pravi, da 30 metrov je nima. Pokažem z roko, da je potrebujem samo 30 cm. Moral se bom naučiti govoriti Fidžijsko, da mi ne bo treba kazati, kaj je 30 cm. Ne vem kako bi mu pokazal, če bi jo potreboval 3 m? Verjetno bi raztegnil roke in noge.
Cev je v nahrbtniku, objemke tudi, napolnim še SIM kartico, saj mi čez dva dni poteče dobroimetje in grem nazaj na barko. Končno vse popravim, ter preverim, da več ne teče. Sestavim vse skupaj, poženem motor in ga testiram. Ni kaj, mojster »A je To« vse popravi kar zna, kar pa ne zna pa je za to zadolžen Indijec Sanjay. Hvala mu, verjetno se mu bo še velikokrat kolcalo.
Potem grem v največji vročini na obalo in pripeljem v dveh turah 90 litrov dizel goriva za barko in 10 litrov super bencina za moj watermaker. Ker sem že pri kantah, grem še po 20 litrov vode na obalo, pa čeprav je ne potrebujem, ampak, naj bo pri roki. Popoldanska kava, tuširanje in nato branje knjige v senci. Proti večeru grem še v pisarno marine, se nekaj dogovorim in počakam kolega Darryla, da greva na sprehod in potem na večerjo. Danes bo spet na vrsti zelenjavni kari za 2,60 €.
Med večerjo zagledam kolega Georgea, plastičnega kirurga iz Švice. Tudi on je prijadral iz Suve v Savusavu. Razveseliva se drug drugega, on me še spozna z Nemcem Walterjem, ki je drugi del njegove posadke in kmalu nam steče pogovor. Imamo se lepo in imamo si tudi kaj za povedati. Ob večerji, prijetni glasbi iz zvočnika in seveda ob prijetni svetlobi tega večera.
Pozno je in ko se razidemo, grem še na en kratek sprehod po mestu. Mesto je ponoči mirno, v njem je zelo malo ljudi in skoraj ni nikogar, ki bi se sprehajal v tem, ne prevročem večeru. Kasneje še odveslam na barko in si pogledam del filma, katerega prekinem, saj se mi zapirajo oči. Potrebno bo zaspati, torej lahko noč Fidži.
< Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 4. del Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 6. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
28. junij 2019, Savusavu – Labasa – Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Očitno sem šel sinoči prezgodaj spat, saj sem se že ob 4:20 uri prebudil. Poskušal sem še malo zadremati, a mi je to slabo uspevalo. Kasneje si skuham kavo in pripravim stvari, saj moram v mesto. Ko sem na obali, me čaka dolg sprehod do konca mesta, kjer ima mehanik za dvo in štiritaktne motorje svojo delavnico. Kakšna je ta delavnica, vam raje ne napišem. V teh treh tednih od kar sem tu, sem spoznal kar nekaj teh mojstrov, a vsi skupaj niso niti za enega dobrega Slovenskega mojstra. Nič me ne stane, če poizkusim še pri tem zadnjem možakarju. Dam mu uplinjač in ga pogleda, zmiga z glavo, nato pa pravi, naj pridem jutri ob enih. Vprašam ga, če morda vidi luč na koncu tunela, pa spet reče, naj se vrnem jutri ob enih. OK, pridem,… ob enih.
Čez cesto sem zasledil eno trgovino v kateri sem našel kartuše z butan plinom za prenosne plinske štedilnike, v katerih je 250 gr plina. Ne vem, kdaj sem to nazadnje videl v kakšni trgovini, zato jih kupim kar pet, cena pa je približno 40% manjša kot v Sloveniji. Potem se zamislim, kaj vse imam na barki: vgrajen plinski štedilnik s pečico, indukcijski električni kuhalnik (če sem kje v marini), s sabo imam namesto žara tudi veliko električno ponev »pica pan« (žal je na elektriko) in še prenosni plinski kuhalnik, če mi slučajno zmanjka plina v glavni jeklenki. Ta zadnji je dober, da si lahko na enem kuhalu v takšnem primeru skuham ali spečem svoj obrok, dokler ne najdem plina. Ob takšnem jadranju okoli sveta moraš res misliti na ogromno dejavnikov.
Pozneje še zavijem v železnino in iščem cev za pralni stroj, a jim jih je zmanjkalo. Napotijo me v drugo železnino in tam najdem cev, a za velike domače pralne stroje. Dolžina dva metra me ne moti, me pa skrbi priključek. Ko vse pregledam, ugotovim, da ne bo takšne sile. Cev, objemka in silikonsko lepilo, pa bo stvar delovala. Kupim in grem proti barki.
Na barki najprej zajtrkujem, saj prej nisem mogel nič spraviti v sebe, potem se lotim dela. Pospravim kartuše na svoje mesto, nato se lotim pralnega stroja in montaže odtočne cevi. Vse lepo uredim, namažem in privijačim. V pralni stroj vlijem 5 litrov vode in čakam ter gledam, kje bo pritekla voda. Vse je suho, zato nalijem še dodatnih 10 litrov vode in v pralni stroj vstavim dobre 3 kg suhega perila. Pralni stroj najprej opere, spustim vodo iz njega, nalijem novih 15 litrov vode, spet pralni stroj splahne prašek in umazanijo, nato prestavim perilo v boben kjer pod veliko hitrostjo odcedi vodo in obesim perilo na vrv, da se posuši. Tri krat to ponovim in imam opranih cca 11 kg majic, spodnjic, hlač, kopalk, itd… Če bi to plačal v tukajšnji pralnici bi me stalo 33 €. Čas imam, pralni stroj tudi, dobra volja pa je vedno v meni, torej mi je uspeh za čisto perilo zagotovljen. Slučajno spet pogledam napis na vreči za umazano perilo in se nasmehnem napisanemu. Ampak res, vse kar piše, drži! Ko je vse gotovo, pospravim in počistim vse za sabo, ter si skuham popoldansko kavo. Zdaj pa še tri piškotke in počivanje ob branju knjige. Zamislim se, pralni stroj, ki sem ga lani kupil na Tahitiju za 90 €, se je do sedaj že dvakrat poplačal. Kmalu začne deževati in moram se umakniti v notranjost barke.
Zvečer ob šestih sem dogovorjen, da grem s kolegi na večerjo in čudim se, kako cel dan nič kaj ne jem in nisem lačen. Očitno se je telo že navadilo, da dobiva samo dva obroka na dan. Večerja (ovčji kari s kasavo) je bila dobra in spet poceni, saj me je stala le 3,57 €.
29. junij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Zjutraj se zbudim in si skuham kavo. Včeraj sem se slišal s trgovcem, ki mi je rekel, da pride trajekt ob šesti uri zjutraj in da bo pred osmo že pri meni na barki, da zamenjava verigo. Zmenjeno. Ob kavi prižgem motor, saj moram polniti akumulator (samo enega 165 Ah še imam), kajti zunaj je oblačno in tudi malo je že škropilo danes. Ko je ura pol desetih, moje verige pa še ni na barko, se le spravim na obalo in grem v trgovino. Pred trgovino je večja kartonska škatla in v njej je veriga, moja verjetno. Trgovec pravi, da danes še ni imel časa, čeprav sem trenutno edina stranka v trgovini, a do dvanajste ure, zagotovo pride. Kako sem že enkrat napisal za Fidžijce, Špance in Arabce? Res si vzamejo čas in vse gre na počasi. Po moje bodo vsi ti živeli čez 100 let, ker se nič ne sekirajo, nimajo stresa,… Ehhh…
Jaz grem še v trgovino, potrebujem nekaj svedrov, saj so moji že izrabljeni in kar nekaj jih je zarjavelih. Potrebujem še črne plastične vezice, za oznako metraže na novi verigi. Kupiti moram še jogurt in cimet. Tukaj so začimbe zelo poceni in tukaj jih najdeš vseh vrst in barv. Ko imam vse v nahrbtniku se vrnem nazaj na barko. Zdaj mi ne preostane drugega kot čakanje. In res, ko je mojster zaprl trgovino, mi s čolnom pripelje verigo. Zamenjava verigo in izroči mi certifikat za njo. Ni kaj, kot sva dogovorjena, podam mu še roko, se zahvalim in meni se že mudi. Ob enih moram biti pri mojstru za moj motorček Tohatsu. Sprehodim se do mojstra, kakšna dobra dva kilometra je do tja in mojster mi pravi, da še nima materiala, ampak ve kdo ga ima in naj pridem v ponedeljek. Trdi, da bo popravil motor. Vprašam ga, če mu prinesem kar cel motor, naj ga on spravi v pogon da bo delal? Ja, ti kar prinesi, mi pravi. Vse je tako enostavno rečeno, da dvomim v vsako izrečeno besedo. Po moje me možakar malo viju-viju. Pravzaprav pa ponedeljek ni tako daleč.
Spet grem na barko in takrat začne deževati. Malo sem moker in ko pridem do barke, preneha. Fino, grem pa takoj spojiti verigo, da jo pospravim na njeno mesto. Spojim verigo z veznim členom, zakovičim ta člen in potem vse skupaj zvežem še z vrvico, 4 mm debelo Dyneemo. Tako za vsak slučaj, a ne? Potem na verigo privijačim sidro in takrat začne spet rahlo deževati. Še sreča, da imam brezžičnega daljinca za sidrni vinč v plastični vrečki, tako ne bo moker. Ne bom se umaknil, naj dežuje. Verigo preko sidrnega vinča spustim v morje in na vsakih 10 metrov označim verigo z vezicami. Ena za deset, štiri vezice na vsaki strani za 40 metrov itd. Spustim tudi vezni člen med novo in staro verigo čez vinč, ta lepo teče in dela. No prav, zdaj pa potegnem verigo nazaj na barko in zaključim z delom. Ko sem končal z delom, s krpo obrišem orodje in takrat začne res močno deževati. Kot da je On tam gori vedel, kdaj bom končal. Ker nisem imel kaj delati, vzamem knjigo in po desetih minutah branja zaspim ob glasbi kapljic, ki močno padajo po palubi. Ko sem se zbudil, sem si skuhal popoldansko kavico in ker je veriga na barki, sem si zaslužil namesto piškotkov, prave čokoladne napolitanke. Nekje sem prebral, da si lahko ob takšni priložnosti vzameš namesto tri, kar šest napolitank . Zunaj dežuje, piha veter, vetrni generator se obrača in dela prepotrebno elektriko. Pogledam ven, ne vidi se do drugega soseda, tako močno dežuje.
Zvečer si skuham večerjo, pogledam film in ob takšnem vremenu bo čas za spanje prišel prej, kot po navadi.
30. junij, 2019 - Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji
Po celonočnem deževju in kar vetrovnem vremenu se je zjutraj naredil dan, ki je bil podoben bolj zamorjenemu dnevu z nizkimi oblaki na nebu. Zbudilo me je guganje barke, zato sem šel pogledat kaj se zunaj dogaja. Pred zaliv je prišla velika potniška ladja in z malimi čolni so tik ob Indigu vozili turiste na obalo.
Vse do 11. ure je deževalo, nato pa se je umirilo in izkoristil sem ta čas ter odšel na kopno. Po nekaj minutah je spet začelo deževati, a tokrat sem bil že pod strehami mestnih trgovin. Zato ker so v mestu turisti, so bile trgovine kljub nedelji odprte. Po eni uri se vrnem s sprehoda in kaj kmalu me obišče kapetan z Bavarie 47 CC. Ne vem ali bom počasi moral priznati da me daje demenca, saj si njegovega imena nisem zapomnil, on pa si mojega je, čeprav razlika v letih ni kaj dosti v mojo škodo. Malo sva se pogovarjala, nato je odšel, je pa takoj za tem priplul mimo kolega Rik, ki se je dogovoril z drugimi kolegi, da gredo na sidrišče. Pomaham mu, izmenjava nekaj besed in že pluje naprej. Še se srečava, kajti on bo tukaj nekje do novembra, zato bo tudi bolj počasen.
Popoldne preneha deževati in pokaže se sonce. Hitro odprem veliko strešno okno v premčni spalnici, ter si ogledam vse kar se da videti, da bi ugotovil, kje mi spušča voda, kadar dežuje ali mi valovi pridejo na palubo. Ne najdem grešnega kozla, a sumim na zapirala okna. Začasno, da preverim zadevo, zalepim kos samolepilnega modrega dacrona čez tretjino okna preko zapiral in v kratkem bom vedel, če je vzrok tukaj ali kje drugje. Problem je postelja, ki je potem vedno mokra. Prav tako pa tudi mreža za komarje in senčilo.
Komaj končam pride kolega Darryl, ki je v marini gledal ragbi tekmo in gre nazaj na barko. Spregovoriva nekaj stavkov in pravi da gre k nedeljskemu popoldanskemu počitku. Jaz si skuham juho in po juhi skuham še kavo. Berem knjigo in kar vleče me in vleče v njo. Srka me v sebe, saj je zelo zanimiva. Skoraj tema je že, ko pripluje do barke večji dingi in me ogovori nek ženski glas. Opaaa, pa po Slovensko me ogovori! Pogledam proti dingiju in tam vidim žensko in moškega, katera pa žal ne poznam. Še enkrat me ogovori v prelepi gorenjščini in na lice se mi nariše nasmeh. Pravi, da je že včeraj videla Slovensko zastavo in danes, ko imata čas, sta me poiskala in našla. Povabim ju v kokpit in potem steče pogovor. Zvem, da je ona Mary, Slovenka, ki živi od poznega otroštva v Kanadi, zraven nje pa je mož Glen, Kanadčan. Žal on ne govori Slovensko in se zaradi njega pogovarjamo v Angleščini, da ga tako vključiva v pogovor. Imata večji katamaran in plujeta kot vsi mi, okoli sveta. Oh, kar veliko si imamo za povedati, ko Glen predlaga, da bi šli na skupno večerjo. Pa gremo, na pico. Ob njej se pogovarjamo in si marsikaj povemo, saj sem med tem izvedel, da ona dva jadrata z ARC-om in jutri v skupini odplujeta naprej. Bilo je kratko, a sladko srečanje. Izmenjamo si še vizitke v upanju, da ostanemo v kontaktu in se še morda kdaj srečamo. To je praktično že tretje ( Karibi, Tahiti in Fidži) naključno srečanje med Slovenci, kateri so na Indigu videli veliko zastavo Slovenije.
Tudi sam grem na barko, preberem še nekaj strani knjige in zaspim. Pa naj še kdo reče, da nedelja ni dan za obiske.
< Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 3. del Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 5. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Najbolj brane novice
Bencinska črpalka v Marini Dalmacija v Sukošanu je zaprta.
Bencinska črpalka v marini se prenavlja. Prenova naj bi bila zaključena do glavne turistične sezone. Upajo, da bo dela uspelo opraviti prej. Zato goriva ni možno natočiti na bencinski črpalki. Marina zato omogoča natakanje goriva s pomočjo prenosne črpalke. Če potrebujete gorivo, morate vsaj 24 ur pred točenjem poklicati v marino in naročiti gorivo. Sporočiti morate točen datum in uro prihoda in okvirno količino goriva.