Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 176. dan

Marinero v marini je bil zelo prijeten, skrben in se je očitno spoznal na štrike in vreme. Tega ne pričakujem vedno. Včasih so tako nerodni, da misliš, da prvič pomagajo vezati barko. Še vozla nekateri ne znajo narediti. Ta pa je svetoval, kje naj ojačimo špring in kakšen veter lahko pričakujemo v kratkem. Celo povprašal naju je, kakšne razmere sva imela zunaj, da primerja to, kar prebere v vremenski napovedi s tem, kaj mu povedo jadralci, ki prijadrajo od zunaj. Ker je bila recepcija takrat že zaprta, je uredil najnujnejše formalnosti (zapisal nekaj podatkov o barki in nama dal začasno kartico, ki odklepa ponton in WC-je).

Spala sva dobro. Že zjutraj pa je začelo pihati, in sicer kar konkretno z jugozahoda. Med pitjem kavice sva prižgala instrument in večino časa videvala med 20 in 25 vozlov vetra, sunki pa so bili čez 30. Dobro, da sva že v marini in ne kje zunaj. V marini se naredi nekaj mrtvega morja, saj je narejena na koncu bazena komercialne luke, in bazen se zaključuje z navpičnim zidom. Tako se val, ki se naredi v bazenu, odbija od stene. Za našo barko na pontonu ena (bolj daleč stran od zidu) to ne predstavlja neprijetnega zibanja. Nekatere manjše barke (bližje zida) je pa bolj zategovalo.

Cel dan je bila v zraku zelo čudna svetloba in izredno slaba vidljivost. Videlo se je po moji oceni manj kot miljo daleč. Že ladje v luki, ki so bile manj kot pol milje daleč, so bile le še silhuete. Svetloba je bila občasno bledo siva, občasno pa oranžna.

V zraku je bilo čutiti prah ali pesek, ki je silil v oči. Upam, da to ni stalnica Santa Cruza. Prvi vtisi o mestu, kamor sva po urejanju formalnosti v marini šla na sprehod in po kruh, so pozitivni. Mesto deluje urejeno in pomembno. Arhitektura tega, kar sva videla, presega Las Palmas na celi črti. Čez dan narediva nekaj mini projektov na barki. Med drugim zamenjava še zadnji polomljen kolešček v bumu.

Lotil sem se tudi razdiranja Dremla (v resnici ni Dremel, ampak Mannesman, nemška firma – ni pa kak poceni Kitajec). Zadevica je lepo narejena, sestavljena z vijaki, ni kar za silo skupaj stisnjena plastika, ki drži, dokler ne razpade. To se da odpreti, servisirati in spet normalno sestaviti. In to večkrat. Očistil sem notranjost. Dosti je bilo prahu. Očistil sem kolektor, predvsem zareze med kolektorskimi lamelami. Če se tam vmes naberejo opilki, ki so prevodni, zadeva ne more delati.

Tiskanina za regulacijo obratov je enostavna in je videti v redu. Dva spoja sta mi bila sumljive kakovosti in sem ju znova zalotal, Drsni upor je lepo zvezno spreminjal upornost, torej ni bil zapacan, vsi elementi pa so bili na zunaj videti brezhibni. Kondenzatorja na žalost nisem mogel izmeriti, saj moj univerzalni instrument nima merjenja kapacitivnosti. Stari analogni je to imel, a je žal preminul že pred leti.

Ko sem vse sestavil, je delalo malo bolje kot prej, a orodje nima tiste prave moči. Malo sem se še igral s krtačkami in zdaj dela 'skoraj' v redu. Bolje ne znam popraviti. Če bo še nagajal, bo treba kaj ukreniti.

Za jutri sva (upam) rezervirala avto. Upam zato, ker sem uporabil en trik, za katerega ne vem, ali bo deloval. V okolici marine sta dva Rent-a-car ja, in nekaj po mestu v bližini. A vse je dosti dražje kot na letališču. Na letališču se da rezervirati preko neta in nudijo celo brezplačno dostavo v hotel. Izberem to opcijo. Rezervacija uspe, le nikjer me ni aplikacija vprašala za naslov hotela. Pa jih pokličem:
'Ja, ni problema, vi samo povejte, v katerem hotelu ste, bova uredila.'
'Marina Santa Cruz,' pravim.
'Hmm, ne najdem tega hotela.'
'Ni hotel, je marina.'
'Aha, potem pa ne bo šlo, ker rabimo hotel z recepcijo, ki dela 24/7 itd. itd.'
'V redu, a lahko potem dam naslov najbližjega hotela takoj čez cesto in tam prevzamem avto?'
'Žal ne. Imamo pa mi takoj ob marini svojo poslovalnico.'
'Ja, vem. Ali lahko prevzamem avto tam?'
'Ja, seveda.'
'In kaj moram narediti?'
'Nič, le prikažete se tam jutri ob 10. uri, z veljavno vozniško in potnim listom. Avto vas bo čakal.'

Načeloma bi to moralo delovati. Skeptičen sem pa zato, ker hoče njihova poslovalnica zraven marine za najmanjši avto takojšnje plačilo 180 evrov za en teden. Preko neta (v isti aplikaciji) pa je cena 170 evrov, če izberem to lokacijo. Ker pa sem izbral lokacijo 'letališče' z opcijo 'brezplačna dostava do hotela', imam ponudbo za 122,12 evra. Me prav zanima, ali bo pilo vodo in ali bova prihranila teh 50 evrov.

Poročam, kako se bo izšlo. Avto sva vzela kar za cel teden, saj je cena za 4 dni skoraj taka, kot za cel teden. Tenerife je velik otok – več kot 80 km je od tu do južnega konca – in veliko je za videti. Pa še vreme je tako, da en teden praktično nima smisla riniti nikamor. Še pred dvema dnevoma sva imela napoved 30 cm valov od vetra in 50 cm swela in 10 vozlov vetra. Zato sva lahko sidrala precej na odprtem.

Za ta teden pa napovedujejo do 30 vozlov vetra in valove celo čez 4 m. Le kdo bi rinil ven v takšnem. Danes sem v recepciji govoril z eno gospo, ki je prišla podaljšat – tudi ona je rekla, da v takem vremenu že ne gredo ven. Če bova šla jutri naokrog z avtom, bodo mogoče celo kakšne slikice.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 177. dan

Ko se zjutraj sprehodiva do rent-a-car-a, presenečeno obstaneva: pri našem ponudniku in pri konkurenci je pred poslovalnico dolga vrsta. Potem nama postane jasno: v pristanišču je ogromna Aida2. Eni jim rečejo sardina ship. Na splošno jih jadralci sovražimo, saj tam, kjer se pojavijo, cene v trenutku poletijo v nebo in povsod nastane gneča.
Saj drugače ne more biti. Če v kak mali idiličen kraj naenkrat spustiš 1.000 ali 2.000 turistov, ki imajo malo časa, a dosti denarja, se ravnovesje ponudbe in povpraševanja povsem podre.

Še včeraj je v poslovalnici sameval dežurni uslužbenec in zehal. Danes pa delajo vsi trije šalterji s polno paro, ena mična gospodična skrbi za red in disciplino, še ene trije uslužbenci pa so pri avtomobilih in kažejo ljudem, kje je njihov avto in kako se namesti otroški sedež ...

Sonce žge v tilnik, obračam se kot pujs na ražnju. Ravno zdajle mora sijati na polno, včeraj pa cel dan megla. Kako sem razvajen. Na barki imam vedno na voljo senco, vrste in gnečo sem pa že od nekdaj sovražil. Na srečo so tule učinkoviti in sva v 20 minutah na vrsti. Rezervacija je uspela! Avto je tu.

S trikom rezervacije na drugi lokaciji in brezplačne dostave sva prihranila 50 evrov. Celo parkirava lahko na njihovem parkingu. S tem prihraniva še za plačljiv parking v marini ali javnem parkirišču zraven. Super. Gremo na pot.

Danes greva raziskat severni del otoka. Ko se otreseva mestnega vrveža Santa Cruza se lep dan lahko začne. Najprej si ogledava veliko umetno plažo. Pričakujem, da bom razočaran, pa nisem. Iz Sahare so pripeljali ogromne količine peska, naredili kilometer in več dolgo plažo in pred njo laguno z dolgim skalnatim valobranom, da mivka ostane tam, ter da kopalcev ne odnesejo oceanski valovi in surf.

Prijetno sem presenečen: urejen in označen izvoz s ceste in veliko parkirišče (pretežno v senci palm) ob celi dolžini plaže, lesene steze do vode za lažji dostop gibalno oviranim, tuši na primerni razdalji, nekaj lokalčkov za pijačo in sladoled, omarice za varno shranjevanje dragocenosti z navodili v šestih jezikih ...

In cena: P, plaža, tuši: zastonj. Senca pod palmami na plaži zastonj. Koškov za smeti je dovolj – tudi za ločene odpadke. Plačaš le zapitek v lokalih in varovano omarico, če jo potrebuješ. Verjetno ležalnike in senčnike (ki pa zasedajo majhen delček plaže). Vse je čisto in urejeno. Tako se dela turizem, da so gostje zadovoljni. Ne pa tako, kot pri naših južnih sosedih, ko te ves čas poskušajo lupiti in jih zanima le tvoj denar. Najraje bi videli, da sploh ne prideš, da le nakažeš evre.

Tudi sicer je ogromno turistične infrastrukture na Kanarskih otokih brezplačne. Imajo urejene plaže, dostikrat z brezplačnimi tuši. Ob cestah so postavljeni razgledni platoji, na primernih mestih prostori za piknike (z zidanimi roštilji, lesenimi klopmi in mizami ter urejenim odvozom odpadkov). Po mestih je ogromno urejenih sprehajalnih površin in parkov, marsikatera znamenitost je brez vstopnine – tudi nekateri muzeji.

Jasno, da so glavne atrakcije plačljive, a skupnost veliko vlaga v to, da se turisti dobro počutijo v njihovem kraju. Denar dobijo preko gostincev, hotelov, rent-a-car podjetij, marin, goriva, trgovin ...

Resda gre v glavnem za masovni turizem, a večinoma se tu počutim dobrodošel in ne nategnjen. Napotiva se v hribe. Ceste so vijugaste in slikovite. Razgledi so osupljivi. Čez prelaz prideva skozi krajši tunel na severno stran. Tu bi bili razgledi še boljši, če bi se kaj videlo. Bili smo namreč v oblaku in marsikje se je oblak kot voda prelival preko grebenov.

Pokrajina je poraščena. Precej je gozda, ponekod drevesa povsem preraščajo cesto in je tako mračno, da sva prižgala luči na avtu. Drugo so vinogradi, polja, pašniki in grmovje. Dežja tu ni veliko, a je dosti zračne vlage, saj se morski zrak dviga in spreminja v oblake. Temperatura je 10 °C nižja kot na drugi strani hriba. Ob morju sva se ustavila za eno pijačo, a sva se odločila, da še nekaj pojeva. Spet sva imela več sreče kot pameti, saj sva zadela pravo gostilno (no, stric google nama je malo namignil). Tako dobro že dolgo nisva jedla.

Še nekaj razglednih cest prevoziva in se sprehodiva po stezah po gozdu, ko hkrati ugotoviva, da imava vtisov za en dan dovolj. Na barko prideva kar dobro utrujena.
Skrajšan opis: Zelo lep dan je bil.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 4.dan

Zjutraj si po dolgem času naredim smuti iz manga, ingverja, kurkume in popra. Včeraj mi je Marjan dal kakšnih 10 kosov tega dišečega sadeža, katerega je nabral na drevesu, ko si je ogledoval otok. Tukaj sem že nekaj časa in težko najdem kakšno sadno drevo, ki ni na zasebnem zemljišču, tako da ne morem stopiti  na to zemljišče in si potem natrgati sadja. Čeprav so tu še papaje zelene, mango je v fazi zrelosti, banane so redek sadež, kaj drugega pa tukaj skoraj ne najdeš več.

Me je pa včeraj lepo presenetil Marjan, ko mi je na barko prinesel v dar svoj prvenec, z naslovom As long as the wind blows. Knjiga je napisana v angleščini, ima 168 strani in opisuje Marjanovo plovbo od Krfa do Nove Kaledonije. Seveda mi je v njo napisal posvetilo in povedal, da je to drugi izvod knjige. Hvala Marjan!

Dopoldan še vedno nimam interneta in ga verjetno ne bom imel še do jutri. Torej bom zvečer spet potreboval čudež.

Nedelja je danes in vse okoli nas poteka ležerno, nedeljsko. Zato nekaj po 13:00 uri skočim v dingija, se zapeljem do obale in grem malo na sprehod, da pretegnem noge in spodbudim krvni obtok v telesu. Na plaži ni veliko ljudi, saj je ura primerna kosilu. Odpravim se do prvega resorta in pridem do recepcije. Dve gospe sedita za pultom in ju zmotim med pogovorom. Pokažem jima kartico za internet in jima razložim da mi ne dela, zato ju prosim za kodo interneta. In jasno, ker nisem gost resorta, tega ne dobim. Zahvalim se in grem ven, čeprav sem ostal praznih rok.

Sprehodim se še do prvega večjega križišča in potem se obrnem nazaj. Za danes bo dovolj, slabih pet kilometrov hoje bo vsega skupaj. Pravzaprav pa vse težje hodim, kajti čutim, da mi je med prsti počila koža in me to zdaj kar precej boli.

Na barki si uredim nogo, ki se bo čez čas zacelila. Sedem v kokpit in berem knjigo, ko do mene pride na videz precej starejši možakar od mene. Včeraj sem ga videl, ko je priplul v naš zaliv s staro 34 čeveljsko barko z imenom Namaste. Vprašal me je zaradi zastave, če sem Rus, pa sem mu razložil iz katere države sem, on pa meni, da je Kanadčan. Povabim ga v kokpit, pa se mu najprej ne da, nato pa se le usede zraven mene in sva tako dolgo govorila, da je na koncu pozabil na barko in soprogo, ki je bila na njej. Gospa je že včeraj bila videti prijetna ženica zrelih poznih let, a danes, ko ga je klicala z barke je bila videti prav huda. V tem času, ko je bil pri meni mi je povedal, da sta samo v štirih letih obplula svet s tem lesenim kečem, ki ga je delno naredil sam in postavil v vodo leta 1991. Ker je ona po poklicu zdravnica, so ji že takrat v 90-tih letih tukaj ponudili delo. Zato sta namesto v Kanado priplula sem in od leta 1998 živita tukaj, kjer sta se  tudi oba zaposlila. Malo sta imela problemov zaradi otrok, imata jih pet, ker sta zapustila Kanado in odšla v Novo Kaledonijo. Zdaj sta oba že nekaj let v pokoju, a rada jadrata in rada prideta sem na Ile de Pins, čeprav pravita, da še nekaj let nazaj ni bilo varno na otokih Nove Kaledonije. Ljudje na teh otokih so resnično še vedno pod vplivom starih običajev, stare kulture in še vedno živijo skupaj kot plemena. Res prijeten možakar za pogovor in res je bilo škoda da je mora iti nazaj na svojo barko. Pa saj imam tudi jaz nekaj dela, kajti jutri odhajam nazaj proti Noumei, urediti moram internet, nekaj birokracije, srečati se z Billom , ki je verjetno že priplul na Novo Kaledonijo,…

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Jadranje s Sardinije je bilo popolno nasprotje jadranja s Sicilije. Potem ko je sonce zašlo in po prvi noči rahlega vetra in plapolanja jader, mi je bilo vsega dovolj! Pospravil sem vsa jadra in se odločil, da počakam veter. Vse do dvanajstih ležim in se prestavljam po barki iz kokpita v kabino, iz kabine v kokpit, pa nato po palubi, dokler se ne naveličam. Čakanje na veter mi že preseda, jezi pa me tudi spojler, ki je pri tovrstnih barkah tako nizko, da tolče že v najmanjši val – kot bi z desko mlatil po valovih, pri čemer se barka neprestano potresava. Ta zvok mi para živce že na sidriščih, zlasti kjer je veliko prometa s tistimi malimi čolnički, ki naredijo najmanjše valove, pa vendar ravno pravšnje za ta nadležen zvok in vibracijo. Na odprtem morju je toliko bolj zoprno: barka se premetava z boka na bok in s premca na krmo. Postaja neznosno, vsak udarec vnaprej predvidim, kar me še bolj spravlja ob živce, zato prižgem motor in barka začne mirno drseti po ravni gladini morja. Vetra ni od nikoder, pa bi glede na napoved moral biti. Še dobro, da je poraba goriva tako nizka, da se po celodnevnem motoriranju komaj kaj opazi na števcu rezervoarja. Morje se je popolnoma umirilo in kot kaže vetra še lep čas ne bo. Kaj naj sedaj? Sredi morja čakam na veter? Odločil sem se, da bom imel med čakanjem prižgan motor, da se vsaj malo premikam naprej. To čakanje je trajalo dva dni do zadnjih 70 nm pred Majorko, ko je zapihal maestral, ki sem se ga razveselil kot Sahara dežja. Dva dni sem poležaval po barki, poslušal ropotanje motorja in skrivljene osovine. Na glas motorja se po dveh dneh tako navadiš, da nisi prepričan, če se ti morda ne bo ustavilo srce, ko boš ustavil motor, saj sta 48 ur bila skupaj. Ta plovba je bila kot nekakšen dopust, na katerem sem med poležavanjem in prelivanjem nafte poslušal melodije slavnega motorja Volvo.

Priplujem za JZ del otoka, kjer se odločim, da vržem sidro. Veter piha nekako s S, tako da se sidram na sidrišču zraven treh drugih jadrnic in ene motorne jahte. Ura je že šest zvečer in o napihovanju mojega čolnička in odhodu na obalo niti ne premišljujem. Preverim vremensko napoved, ki ne kaže nobenih sprememb, zato se brez skrbi odpravim v posteljo. Okoli petih zjutraj se veter nenapovedano obrne in valovanje na sidrišču postaja vse bolj divje. Pogled iz kabine mi ni prav nič všeč, saj vidim obalo čisto blizu in to mi nikoli ni bilo všeč. Prižgem motor in se pripravljam na dvig sidra, pri čemer ugotovim, da bo vse prej kot enostavno. Ker se je veter obrnil, in z njim tudi barka, se je moja sidrna veriga navila okoli neke skale tako, da sem zasidran nekako v obliki črke V in dvig sidra ne bo enostaven. Avtopilota in motor nastavim tako, da se praktično ne premikam nikamor, samo motoriram na mestu v konstantni smeri, tako da sidrno verigo pobiram samo s sidrnim vinčem in se tako pomikam proti točki, kjer se je veriga zataknila za skalo. Stojim na sredini barke z dvema daljincema v roki, da usmerjam barko in navijam verigo. Vse skupaj je videti kot neki boj z dvema daljincema v video igri. Ko pridem do točke, kjer je veriga zataknjena, se s sunkom vala k sreči odtakne in val, ki je udaril v barko, jo skuša spraviti iz prave smeri, vendar hitro popravim avtopilota v nasprotno smer za 40 stopinj in barka spet stoji v pravilni poziciji proti valovom. Ko je navita vsa veriga, se sidro zaradi skakanja po valovih nikakor noče zatakniti na pravilno pozicijo, zato se splazim na premec in ga spravim pod pokrov vinča in verige. V trenutku, ko stojim na premcu barke, se znajdem do pasu v valu, že naslednji trenutek pa 3 m visoko nad valom. Pazljivo se splazim nazaj v kokpit, popravim kurz in tolčem proti valovom in vetru več kot 30 minut, premaknem pa se skoraj nič. Medtem ko se trudiva jaz in Ivana zapustiti sidrišče, opazim, da voda prihaja iz prednje kabine točno po vseh predalih, kjer sem imel spravljena vsa električna orodja. Premetavam vse blazine in hitro najdem mesto, od koder prihaja voda. V prostoru, kjer je spravljena veriga, je počila plastična cev za električno napeljavo in ker je premec stalno pod vodo, precej vode uhaja v barko. Trudim se rešiti ta problem pri vsem tem premetavanju. Začnem črpati vodo iz barke, saj jo imam že skoraj do gležnjev. Plujem proti večjemu zalivu, v katerem leži glavno mesto Majorke Palma de Majorca in še vedno motoriram, dokler se barka nenadoma ne ustavi. Motor dela v prazno, valovi pa barko porivajo proti svetilniku, ki označuje začetek zaliva. Kaj sedaj? Vetra je še malo, zato odprem genovo, da se nekako začnem vsaj odmikati od svetilnika, vendar vetra zdaleč ni dovolj, da bi lahko normalno plul po teh valovih, jadro udarja in po treh minutah tudi vetra ni več.

Zavijem genovo, valovi me močno premetavajo, barka skače gor in dol, spojler spet udarja v vodo kot ogromen leseni ploh, poči, da je kaj, barka se zatrese, da se vse pripone stresejo. Če nočem končati na skalah pod svetilnikom, moram nekaj narediti! Lahko bi dal pomožni motor na zadnjo stopnico, seveda je treba stopnico še montirati in v tem času bi bil že na skalah. Pa tudi, če bi mi uspelo, mi motor pri teh valovih ne bi kaj dosti pomagal. Lahko bi vrgel sidro, vendar pa bi mi valovi po vsej verjetnosti polomili vinč. In že sem v zraku, z nožem v roki in masko na glavi in spodnjih hlačah na sebi. V trenutku sem se odločil: v 15 sekundah sem se slekel, vzel masko in nož ter skočil v vodo, da pregledam osovino motorja, če se ni okrog nje navila kakšna vrv. Točno to je bilo: okoli osovine je navita kratka ribiška plavajoča pvc vrv. Treba jo bo odrezati in osovino poriniti nazaj v menjalnik. Zelo preprosto, če se to ne dogaja pod barko, ki skače po valovih tako, da je enkrat visoko v zraku premec, nato krma, barka bi me s svojo težo lahko udarila po glavi in me pokončala. In medtem ko se dvigam na površino vode po zrak, gledam, koliko je do obale. Po vsakem potopu so bile skale vse večje, zvok grmečih valov, ki so butali v ostre skale pod svetilnikom, pa vedno bolj grozeč. Po treh potopih mi končno uspe prerezati vrv. Z vso silo porinem osovino nazaj v menjanik in upam, da se varovalka ni izgubila nekje na vhodu v menjalnik, kar se zelo rado zgodi.

No, tudi to mi je uspelo! Vse natanko tako, kot sem si zamislil, nisem si pa zamislil, kako priti nazaj na barko. Barka je vse bližje obali, pod nogami že vidim dno, globina približno 10 m, krma barke pa skače tako visoko, da bo podvig ujeti lestev, se močno prijeti ter obdržati, ko barki vrže krmo v zrak. Vedel sem, da imam samo eno priložnost, kajti če mi v prvem poskusu ne uspe, se bom zagotovo polomil, barko pa bo vrglo na obalo. Močno se primem za lestev, krma poleti visoko v zrak, mene pa zabriše v kokpit. Nekako zgrešim boom in vse druge štange ter pristanem v kokpitu le z manjšo buško. Prižgem motor, porinem ročico za gas naprej in ob tem vidim vrtinčenje vode za mano. Uspelo je! Sedaj pa samo še prosim: brez presenečenj s kakšno novo vrvjo, saj če je ena, je verjetno še kakšna prav blizu!? Preklinjam vrvi in ribiče.

Težav pa še ni konec. Preko VHF-ja mi povejo, da so vse marine popolnoma zasedene in da mesta zame na žalost nimajo. Jaz pa z vodo v barki, premočenimi aparaturami, ki jih moram nujno umiti s sladko vodo in posušiti, če hočem, da bo še kaj delovalo. Plujem proti marini, proti jamborom, na koncu zaliva vidim še dva jambora. Verjetno je tam kakšen pomol, na katerega se je možno varno vezati? No, pa vseeno vplujem v pristanišče Palme in se parkiram na bencinsko črpalko z dolgim pomolom. Gospodični vržem vrv in privežem barko. Medtem ko sem hotel ustaviti barko, sem potisnil vzvratno in na ta način porinil osovino pet iz motorja, tako da ni mogoče barke premakniti nikamor, razen z vrvjo na konec pomola. Na ta način sem si zagotovil tri dni marine, kjer bom lahko posušil vse stvari in spravil barko nazaj v red. Sprehodim se po marini in ugotovim, da je razdeljena na več manjših marin. V vsaki povprašam po prostem mestu, toda mesta ni nikjer. Vrnem se na bencinsko črpalko, povem, da mesta nisem našel nikjer, v nobeni marini in da bom moral ostati na tem pomolu vsaj en dan, dokler ne uredim barke. Do mene pristopi marinero, še njemu razložim situacijo, on pa čisto prijazno odgovori, da ni problema, le do 7. ure zvečer naj se javim na kapitaniji s svojimi dokumenti in to je to. Oddahnem si. Kako lepo je, ko pri vseh težavah končno naletiš na razumnega in prijaznega človeka.

Z barke zmečem vse stvari in vse razstavim. Blazine postavim na barko, da se sušijo, čeprav ni prav veliko sonca, je pa veter in bodo hitro suhe. Električne aparature ležijo po pomolu, knjige se sušijo na ograji in zraven njih tudi toaster. Barka je videti kot 10 m ciganskega naselja, jaz pa sem srečen, da sem jo odnesel le z buško. Naslednji dan si ogledam nasedlo dvojambornico, ki jo je morje vrglo na obalo skoraj natanko pred katedralo Santa Maria. Množica ljudi se zbira okoli nje in najbolj zavzeti skušajo splezati na palubo, od koder bi bila njihova fotografija fantastična. Prijatelja mi pošljeta sliko s sidrišča, kjer sem bil zasidran včeraj. Poslikala sta motorno jahto, ki je končala na plaži. Še enkrat si oddahnem, da sem varno prestal to težko preizkušnjo. V marini Palma de Majorca sem nato ostal še 14 dni. Stroške sva si delila s Tonijem, švicarskim avanturistom z barke Artemist. Posadka se je sprla in Toni se je preselil na mojo barko, jaz pa sem čas izkoristil za raziskovanje glavnega mesta in otoka.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas). 173. dan

Tale sobota je najin zadnji dan v Las Palmasu. Jutri odplujeva naprej, in sicer greva okrog Gran Canarie.
Vreme je lepo, swell se je zmanjšal, valov od vetra je tudi manj. Upam, da se bo dalo spati na sidriščih. Tako malo valov, kot jih napovedujejo te dni na Kanarskih otokih, še nismo imeli. Upam, da napoved drži, saj kakih lepih zalivov za spanje tu nimajo. Na mestni plaži je bilo danes surfanje bolj za začetnike. Swela ne občutno manj in surf dosti manjši.
Se pa pozna, da se je občutno podaljšal dan. Sonce prej vzide in prej začne greti ozračje. Ponoči je sicer še zmeraj kakih 14 °C, a se dopoldne hitro ogreje. Na sprehodu čez dan že iščeva senčno stran ulice in na soncu je toplo tudi brez majice, če le ne piha. Piha pa te dni malo. Čez noč in zjutraj je skoraj bonaca, čez dan pa termika naredi nekaj vetra. Vsaj na naši strani otoka je tako. Premalo poznam lokalne razmere, da bi vedel, kako je drugod.

Vetrovni modeli napovedujejo okrog Kanarskih otokov zelo malo vetra – v glavnem med 5 in 10 vozli pretežno iz vzhoda ali severovzhoda. Če se kaj spoznam na vreme, to pomeni, da se bo globalni veter na vzhodni strani otoka združil z lokalno termiko in zna biti lepo za jadranje.

Bomo videli. Če ne, imava pa dovolj dizla. To je lepota jadranja po svetu, da se ves čas učiš kaj novega in vedno te kaj preseneti. Recimo na Jadranu vem, da se burja v Senjskem kanalu močno okrepi, prav tako maestral med Pelješcem in Korčulo ter med Bračem in Hvarom ...

Takih lokalnih posebnosti tu pač ne poznam. Nabavljala sva danes malo, saj imava vsega dovolj. Naredila sva še nekaj stvari po barki – med drugim sem splaknil palubo (ko sem ravno točil vodo v rezervoarje).
Zdaj je bil na palubi temno siv prah. Na Lanzaroteju je bil bodisi črn (z vulkanov) bodisi rdeč (iz Afrike). Odvisno od tega, od kod je pihal veter. Tole je verjetno lokalni prah iz tovorne luke. Če močno piha z vzhoda, je baje vse rdeče od saharskega peska. Jutri sledi torej premik.
Komaj čakam, da se premaknemo iz marine.

Gran Canaria (Las Palmas), 174. dan

Zjutraj je bila kot zadnjih nekaj dni skoraj bonaca. Danes, ko greva iz marine, pa kar lepo vleče. Jaz potihoma upam, da veter zdrži še nekaj časa in bo lepo jadranje, Lili pa je bolj zaskrbljena, ali bova lahko prišla iz najine luknje.

Piha namreč točno v bok in to kar konkretno 10 do 15 vozlov. Vsaka barka je vezana z dvema muringoma, ki gresta precej narazen in zato so muringi obeh sosedov zelo blizu skupaj. Ker ni najvišja voda, je muring zavetrnega soseda že praktično pred našo barko. Če naju pri izplutju malo zanese, se lahko zatakneva. Kanal med pontoni pa tudi ni širok in seveda nimava bow-thrusterja.

Izplujeva brez štale in od daleč je videti, kot da znava. Glavno jadro dvigneva na prvo krajšavo in se usmeriva proti jugu. Odslalomirava mimo gruče jadralcev v malih jadrničkah (mogoče na laserjih ali kaj podobnega), ki trenirajo. Trener se glasno dere na njih, oni pa delajo obrate. Pustiva jih na svoji desni. Izogibava se prometu ladij iz luke, jadrnici in pilotini in sidranim barkam pred luko. Kmalu sva na 'prostem' in ugasneva motor.

Veter imava naravnost v nos, a valov ni dosti in bova lahko orcala. Končno spet eno lepo jadranje. Ker imava sedaj fiksno montirano tudi solent jadro, morava genovo pri vsakem obratu zviti in jo po obratu spet razviti.  Po nekaj urah in nekaj obratih sem že prijetno utrujen od vlečenja štrikov. Veter pa se precej obrača glede na razdaljo od kopnega, zato je treba ves čas aktivno krmariti in loviti kompromis med hitrostjo in ostrim kotom jadranja v veter. Veter postaja šibkejši, zato spustiva krajšavo in dvigneva glavno jadro do vrha. Kmalu je vetra premalo za dobro jadranje in hitrost pade pod 4 vozle, VMG pa na 2 vozla. Če bi imela krajšo pot, bi še vztrajala, tako pa zvijeva obe prednji jadri in prižgeva motor.

Z motorjem gre še kar v redu. Hitrost je sicer manjša, a plujeva skoraj v smeri. 20° sva iz smeri zato, da je glavno jadro napeto in nama malo pomaga. Kmalu je vetra še manj in jadro ne drži več, samo še zateguje se na vsakem valu. Zložim ga in motoriramo. Sedaj se seveda bolj guncamo, a ni nič hujšega. Proti večeru obkroživa sipine pri Maspalomasu in zavijeva proti pristanišču Pasito Blanco.

Sidro vrževa pred hotelsko plažo nedaleč od pristanišča. Malo se guncamo in oba upava, da bo ponoči boljše. Mogoče bo pomagal en viski pred spanjem. Jutri je pred nama daljša pot. Od vetra je odvisno, kam na Tenerife bova šla, a trenutna napoved pravi, da morava v marino, saj se bo swel povečal, veter pa bo gnal valove v obalo.

Gran Canaria: Pasito Blanco–Tenerife: Marina Santa Cruz, 175. dan

V včerajšnji dnevnik sem dodal tole, ker sem včeraj pozabil:
'Danes prepluto: 41 NM. Motor ima 5718. To je 6 več kot ob prihodu na sidro v Las Palmas. Kaki dve uri smo porabili za prestavljanje s sidrišča na visitor ponton in od tam na naš prostor v marini, kake 4 ure pa smo danes motorirali. Nekaj takoj zjutraj za izplutje iz marine in pristanišča, večino pa popoldne, ko ni bilo več vetra. Današnja povprečna hitrost je bila 5,1 vozla.'
Noč je bila še kar v redu. Malo smo se guncali, a ni bilo prehudo. Mogoče je viski pomagal. Ob pol petih se zbudim, ker mi je vroče. Bal sem se, da naju bo zeblo, ne pa, da bo prevroče. Grem pogledat na termometer in ne morem verjeti: zunanja temperatura je 22 °C. V Las Palmasu je bila ponoči okrog 14. To je topleje kot zvečer. Veter piha s kopnega – kot bi se burin zaradi termike mešal z vzhodnikom iz globalnega modela.

Odprem okno in pomolim roko ven. Ja, res je toplo, termometer se ni pokvaril. Jasno, da sem zbudil Liliko, jaz pa sem se čisto razbudil. Nekako zaspim nazaj, ob pol osmih pa tako ali tako vstaneva, da greva dalje. Razveseljuje me prijetnih 15 vozlov vetra. Takoj dvignem sidro in se usmerim ob obali proti zahodu. Krma je.

Plujeva le na genovo, saj v krmo gre Heron samo z genovo zelo lepo. Za metuljčka je preveč vala, pa še nočem izgubiti vetra, medtem ko bi gor vlekel glavno jadro. Kdo ve, koliko časa bo veter zdržal. Lepo napredujeva vse do zahodnega konca Gran Canarie, hitrost je v glavnem okrog 5 vozlov. Tam pa vetra zmanjka. Pa ne le zato, ker sva prišla v senco otoka, tudi drugod, kamor seže oko, nič ne piha.

Nekaj se mučim z motorsailanjem in raznimi kombinacijami jader, a kmalu odneham in pospravim prednja jadra. Glavno ostane, da naju malo stabilizira. Voda je gladka, res nič ne piha. Le oceanski swell naju počasi ziba in ostanki valov od vetra malo pljuskajo naokrog. Gledava, kje so kiti, delfini, želve ... Nič. Prižgem watermaker, da ga stestiram, saj dolgo nisva delala vode, le spirala sva ga vsakih 5 dni. Proizvodnja je manjša, kot bi morala biti. Malo pogledam, kaj je in ugotovim, da ena od obeh črpalk ne dela. No, lepa reč. To bo pa kar zahteven projekt. Hitra diagnostika pokaže, da so stikala v redu, varovalke tudi, napetost pride do črpalke, ventilator črpalke se vrti, črpalka pa ne. Tega ne bom popravljal na pasaži. Raje takrat, ko bova kje na miru.

Zdržim 10 minut in že študiram Spectra manual. Dobim nekaj idej. Ena je tudi, da je zamazan predfilter, pritisk tako naraste in črpalko izklopi stikalo previsokega pritiska. Seveda! Črpalki sta dve, vsaka ima svoje stikalo. Če dela ena je še OK, če delata obe, pa je pritiska že preveč in izklopi se tista, ki ima malo bolj občutljivo stikalo. Grem čistit cedilo in menjat 5-mikronski filter. Videti je sicer čisto v redu, ampak kaj je na mikronskem nivoju, se pa ne vidi na oko. Ta filter imam že zelo dolgo in sem ga večkrat opral. Lahko, da je z njim pač konec.

Z novim filtrom in ko je vse očiščeno, zadeva deluje. To se sliši enostavno, ko enkrat veš, kaj je narobe. Pa če odmisliš vreme. Medtem so se namreč začeli zelo kratki zoprni valovi, ki so barko prav neudobno premetavali. Ko sem klečal v salonu in pod podnicami popravljal razsoljevalnik, sem bil res vesel, da mi morska bolezen v glavnem prizanese. Tole je bilo že kar mučenje. Medtem Lili vozi in išče kite. Ni jih. Pride pa nekaj vetra in še preden zaključim popravilo, že jadrava. Gibanje je takoj malo boljše. Samo še slabih 20 milj imava do cilja. Tretjino današnje rute.

Sonce nezadržno leze navzdol, vetra pa je kanček premalo, da bi še za dne prišla do luke. Pomagava si malo z motorjem, kadar je vetra manj. Ko ga je dovolj, jadrava. Proti koncu so naju razveseljevali delfini, kitov pa nismo videli.

Dve milji pred luko pokličem 'port control' (VHF 12) in dobim dovoljenje za vplutje. Do marine se pride namreč skozi komercialno luko in je treba dobiti dovoljenje. Ne vem, ali vsi kličejo, a baje je treba. Potem pokličem še marino (VHF 9) in marinero mi pove, kam naj se usmerim. Malo pred sedmo zvečer sva varno vezana na pontonu s fingerji.

Današnja pot je bila dolga 57 NM, ki sva jih opravila v slabih 12 urah. Na motorju smo pridelali kar 6 ur. Motor ima sedaj 5724 ur.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 3.dan

Jutro brez sonca, oblačno je. Dež ni napovedan in pravo vreme je za izlet. Pokličem Norvežana, če gre z mano na izlet, pa pravi da se mu ne da kolesa gonit. OK, grem pa sam, tokrat z njegovim, boljšim kolesom, ki ima vsaj prestave, ki funkcionirajo in eno zavoro, ki naj bi celo delala, na srečo je to na zadnjem kolesu.

Vendar je danes na obali gneča. Ob osmi uri je priplula križarka, ki bo zdaj po novem imela vsak petek tukaj na sidrišču svoje mesto. Ko sem na obali srečal oficirja iz potniške križarke, sem ga vprašal, kako to da imajo vsak teden isto pot in enak plan križarjenja. Pove mi, da zaradi ciklonske sezone uvajajo nov in varen način plovbe, ki manj stane in tudi potnikom je tako lažje. Hmm, verjamem, a takšna potniška križarka lahko zlahka prenese več metrske valove s svojimi stabilizatorji.

Usedem se na kolo in se peljem. Kolo lepše teče od prejšnjega, le gume ima na pol prazne. Na Google maps najdem edino bencinsko črpalko na otoku, kamor grem napolniti gume. A poglej ga zlomka, nimajo črpalke z zrakom narejene kot pri nas v Sloveniji, ampak imajo en manjši kompresor, ki bi na vse zadnje bil še celo v redu, če zrak ne bi uhajal skozi vsak priključek in še na cevi. Tako je trajalo polnjenje vsaj 15 minut. Pa tudi zastonj ni, ker je potrebno plačati elektriko. Dobro no, plačam, pogledam kaj še prodajajo v trgovini in grem ven. Na prvi pogled so celo slabši od naših Pošt. Prava mala železnina, ki prodaja gospodinjske aparate, kolesa, navtično opremo, orodje, olja, kmetijsko orodje,… da ne naštevam vsega.

Zdaj kolo malo bolje teče, a za tako široke gume bi potreboval še električni pogon na baterije. Ko sem prišel do naselja Vao, sem bil že precej utrujen. Namenjen pa sem v 24 km oddaljen kraj d`Oro, kjer je naravni bazen, na katerega so tukaj zelo ponosni. Pripeljem se po stranskih cestah do zaliva d`Upi, ki nosi tudi ime; zaliv želv. Pravzaprav je tukaj zelo lepo in utrujen sem od kolesarjenja, kot da sem prevozil maraton Franja in prekolesaril 150 km. Prisežem, da mi je bilo na Franji s specialko lažje prevozit cel maraton, kot tu z motornimi zimskimi gumami teh ubogih 14 km. Odpočijem se, spijem vodo, katere nimam več, saj sem jo vzel s sabo le pol litra (pametnjakovič) in sedem na eno deblo. Malo stran vidim precej ljudi in verjetno se tam kaj dogaja. Odpeljem se tja in seveda, tam je množica turistov s križarke. Piroga že vozi po čudovitem in bistrem zalivu, zajema veter v jadra in tiste božanske skale, ki štrlijo iz morja so nekaj posebnega. Wow, res je lepo, tako lepo, da mi je žal, da se ne da pripluti z barko. Tukaj je nizka voda, polno je koralnih grebenov in plitvin. Slišim, kako ljudje govorijo o ribah, kako veliko jih je in kašnih barv. Malo naprej je gruča ljudi, zbrali so se okoli  domačina, po moje je to turistični vodnik, ki je ujel želvo in jo poskuša dvigniti iz vode. Velika je, premer ima več kot 80 cm če ne več, glavo pa ogromno. Prekriva cel zgornji del možakarjevega telesa in verjetno je težka, ker jo ne more dvigniti vso iz vode. Poskušam fotografirati, a ujamem le 3x nič. Ali je predaleč, ali ni čista fotka, ali pa je želva skrita od ljudi, da je ne vidim dobro. Žal mi je, da nimam kopalk in da bi šel še sam v vodo, ter si vse pogledal od blizu. Kaj češ, človek vsega v naprej ne ve. 

Odločim se, da naprej ne grem in bom pozabil na ta naravni bazen. A potrebno je še prekolesariti do zaliva Kuto. Ojoj. Takoj postanem slabe volje. A nimam druge izbire, kot da skočim na kolo in se zaženem po niti ne tako slabi cesti. Na srečo je nazaj veliko lažje, saj se ves čas cesta malo spušča. V naselju se ustavim v miniaturnem marketu in kupim Coca-Colo, katero drugače ne pijem, a vode nimajo v hladilniku. Pravzaprav mi je prav teknila po grlu, in občutek vsaj dvajsetih vrečk sladkorja za kavo, ki se nahajajo v njej,  mi dodajo še dodatno energijo. Pripeljem se do zaliva in zaklenem kolo. Tokrat za vedno, kar se mene tiče.

Tukaj je gneča, veliko ljudi se kopa in eden od njih me vpraša, kje se lahko izposodijo kolesa. Povem mu, da so to lastniška kolesa in da tu kaj drugega ne bo našel. Tako v pogovoru izvem, da je na tej križarki ogromno Rusov, ki delajo v Avstraliji.  Vsako leto se odločijo, da praznujejo 6. Januar, svoj Božič, na potovanjih oz. počitnicah in se družijo s svojimi sodržavljani.

Potem grem na barko, se stuširam, pogledam kaj sem naredil s fotkami, a tokrat jih res ni veliko. Ob pozni kavi sem mnenja, da sem tukaj res vse videl, kar se da videti. No, skoraj vse in da lahko čez dan ali dva odrinem kam drugam, seveda če bo vreme v redu. 

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 4. dan

V zaliv je zgodaj zjutraj priplula križarka, za katero pa nisem imel pojma, da pride tudi danes. Očitno je ta otok res eden najbolj obleganih v tem delu Tihega oceana, da je tako zanimiv za potnike. Pravzaprav je prav tako, naj ljudje prihajajo in ostajajo tam, kjer je lepo. Tudi sam sem takšen. Ostajam, tudi sam, dan, morda še dva.

Zjutraj, ko si ravno želim skuhati kavo, pride še Marijan do mene in nama skuham to opojno in črno tekočino. Pogovarjava se o razsoljevalcih vode  in kako ta zadeva sploh deluje, saj še ni videl postopka. Ker mu od časa do časa primanjkuje vode, bi si rad tudi sam kupil kaj podobnega. Da ne bo ostal brez vode, odneseva mojega čarovnika na njegov katamaran, a ker nobeden od naju nima čistega bencina, oba imava precej mešanice za motorček, morava najprej na bencinsko. Lep jutranji sprehod v katerem jaz sprehajam črn 10 litrski kanister za bencin. Natočiva gorivo in se vrneva nazaj na njegovo plovilo. Nastavim mu vse kot mora biti, nato pa začneva čarati iz morske vode pitno vodo. No tudi to je nekaj, za kar je prenosni Rainman v redu. Z njim, lahko pomagaš prijatelju v stiski, ko ostane brez vode.

Dokler se voda sama dela in se polni tank, grem jaz na svojo barko, saj pričakujem sporočilo od  Billa, ki bi moral vsak čas pripluti iz Vanuatu otočja. A glej ga zlomka, moj že tako slab internet ne dela. Potekel mu je datum veljavnosti. Še sreča, da sem včeraj kupil dobroimetje zanj in ga bom sedaj napolnil. A napolniti se ga ne da. Zakaj pa ne? Ne gre in ne gre, pa da se na glavo postavim. Skočim v dingija in švrknem na obalo do trgovine oz. butika, kjer prodajajo kartice. Tam je mlajša gospa, ki mi bo morda znala pomagati, poleg tega pa bo znala razvozlati francoske SMS-e. A tudi tam ne gre in ne gre. Potem pokličeva servis, ne dela. Zakaj pa ne? Tukaj ni dežurnih ljudi, ki bi dežurali non stop. Torej lahko vprašam, zakaj moja kartica ne deluje šele v ponedeljek. Ah ne no… Kako pa bom pošiljal blog, kako bom napisal kakšno sporočilo? Ja nič, vprašal bom restavracijo, če mi zaupajo današnjo kodo za internet. A nimajo interneta že od Novega leta. Zakaj pa ne? Ne vedo. In tako bom ostal v letu, ki se piše 2020 brez zunanje povezave, ker ne dela OPT servis ob sobotah in nedeljah, ker tam nekdo ni podaljšal interneta,… Pa saj se za restavracijo niti ne čudim. Ker je suša in že dolgo ni bilo tistega pravega in močnega dežja, nimajo dovolj vode. In ker ni dovolj vode (pazi to!!!) imajo zaklenjena stranišča za goste, ker bi potem le-ti praznili kotliček za vodo, umivali bi si roke, morda bi si še kdo natočil vodo v plastenko,… Ampak, restavracija ima cca 300 sedežev! To ni bife Pri praznem kozarcu v Trdi vasi nekje v Zakotju. To je turistična restavracija! In danes je tukaj s križarke stopilo na to plažo cca 1000 ljudi, ki morajo opraviti biološko potrebo. In kje jo bodo opravili? Malo potrebo v morju, kje pa veliko? Pa saj rit ni nos, da lahko »one« kot smrkelj potegneš v sebe in bo že zdržalo še nekaj časa. Ej, jej, jej… In še zdaj ne vem, ali urin res privablja morske pse ali je to samo neka basen, ki mi jo je enkrat povedal nek potapljač, zakaj potapljaške obleke nimajo šlica in odvoda za urin. Vidiš, Norvežan je bil profesionalni potapljač, verjetno bom moral njega vprašati o tej temi. Do takrat pa se pazite morskih psov! Tablo so pravkar postavili na obalo.

Ko Marjanu sčaram poln tank vode, vse skupaj odpeljeva z dingijem na mojo barko. Zdaj sem pa lačen. Vzamem prepečenec in se spomnim Marjanovega pripovedovanja od včeraj, ko je šel v trgovino po kruh. Ker so vedeli, da pride potniška ladja, mu prodajalka ni želela prodati dveh baget, ampak mu je dovolila kupiti le pol bagete, ker bo verjetno delala sendviče in potrebuje čim več kruha. Evo še ena štorija in še en »čudež« v Raju visokih borovcev. Le kdo bi razumel te Francoze? 

Čez dan se pri nas ne dogajalo nič posebnega, sonce je bilo ves dan, živ-žav samo do pete ure popoldan. Ko je ob šesti uri zvečer plavajoče mesto odplulo, je vse utihnilo. Na obzorju se je pokazal čudovit sončen zahod, ki se prej zaradi križarke ne bi. In če berete ta blog, se je zgodil čudež in sem nekje okoli polnoči našel internet…

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Milazzo

V mestu Milazzo sem ostal na sidru štiri dni. Zadnji dan se vse sidrišče izprazni, vsi se prestavljajo v marino, zato se prestavim tudi jaz, da ne bom izjema. Veter se je obrnil, piha iz SV in na sidrišču so 2 m visoki valovi. V marini dobim zadnje prosto mesto, ki pa je bilo premajhno za mojo barčico in škripanje bokobranov točno na mestu, kjer imam posteljo, je bilo nepozabno. Ves dan posedam v mojem priljubljenem baru in pijem slastno italijansko kavo, v stekleni vitrini pa si ogledujem rogljičke in razne mojstrovine italijanskih pekov, ki pa si jih danes ne morem privoščiti, saj imam barko v marini, pri sebi pa le nekaj kovancev za kavico. V vsakem mestu si najdem »svoj« bar, kjer pijem jutranjo kavo in se prebujam. Tako pač je v življenju – ne moreš imeti vsega, v tem primeru barko v marini in tistih rogljičkov iz vitrine. Vrnem se v marino, naravnost v recepcijo, razložim, da mesto, ki so mi ga dodelili, pač ni primerno za mojo barčico in da bi bil zelo vesel, če se lahko prestavim kam drugam, saj marina nikakor ni poceni in s tem mestom nisem zadovoljen ... Na srečo niso imeli nobenega mesta, zato plačam marino in se poslovim. Ženska v pisarni pa mi pravi: »Kam pa greš, zunaj so dvometrski valovi in ura je že sedem zvečer, kmalu bo noč?« Razložim ji, da je marina predraga, parkiran pa sem med dve debeli barki, ki stiskata mojo barko tako močno, da se mi zdi, da se je zožila za 30 cm in iz tega razloga podaljšala za 1 m in sedaj, ko imam za en meter daljšo barko, mi boste verjetno računali še več! Odplujem proti Palermu, veter je pravi, malo bo premetavanja po valovih, najtežje bo priti iz marine, ampak bo že nekako, če seveda motor ne bo delal kakšnih problemov.

Zapustim pristanišče in začne se premetavanje po valovih proti vetru. Ko priplujem okoli rta, je sonce že zašlo. Na tej strani je morje popolnoma ravno, le vetra je precej. V zalivu sta zasidrana dva katamarana in ena jadrnica. Odločim se, da vržem sidro takoj za pečino in grem v posteljo. Sredi noči se veter močno okrepi. Stopim iz kabine in si ogledujem kolobocije sosednjih bark na sidrišču. Katamarana sta dvignila sidro in motorirata na mestu proti vetru vso noč, jaz pa sem dvignil sidro in se prestavil na sredino zaliva, kjer imam varno razdaljo od čarterjev. Spustim vso verigo, počakam nekaj minut na palubi in se vrnem v posteljo. Zjutraj se zbudim, vetra od nikoder in k sreči so tudi moji sosedje zapustili zaliv. Popijem kavo, medtem dvignem sidro in se počasi odpravim proti Palermu.

Do treh popoldan vetra še vedno ni od nikoder, samo valovi so ostali, zato so pač iznašli motor, ki ropota v moji barki. Dve uri pred sončnim zahodom se veter vrne, seveda točno od tam, od koder ga ni treba. Celo noč vozim z drugo krajšavo in polovico genove. Pred sončnim vzhodom sem že pred Palermom. Kako in kje vpluti, se mi tudi sanja ne, saj je mesto polno luči, zunaj pa je noč. Zato počakam eno uro na sončni vzhod in na ribiče, ki zgodaj zjutraj zapuščajo pristanišče in so najboljši vodniki za vplutje in izplutje. V Palermu sem se moral ustaviti zgolj samo zaradi pošiljke, ki je prišla iz Slovenije in v kateri so nove sončne celice in EPRIB od Luxery Marina. Medtem ko sem montiral sončne celice in pripravljal barko za plovbo proti Sardiniji, smo vsi čakali na ugodno vreme. Na mojem pomolu smo štiri barke, ki plujemo v isto smer proti zahodu. Dežuje že šest dni zaporedoma, barka je pripravljena, samo še vreme čakam prav tako kot vsi drugi. Končno 2. oktobra vsi zapustimo marino. Prvi dan vremenska napoved ne kaže najbolje, a veter se je le obrnil nazaj na SV.

Prvo noč grmi iz vseh strani, strele padajo v morje kot puščice, ki jih streljajo iznad oblakov. Bojim se prav tistega, kot se boji vsak: da bi mi strela udarila v jambor! S tem bi se mi skurila vsa elektronika. Tolažim se s tem, da ko pada dež, je možnost, da strela udari v jambor manjša. Čez 20 minut pa je prenehalo deževati. Še vedno grmi, se bliska, strele tolčejo v morje, veter se obrne za 180 stopinj in sedaj piha iz JZ. Premišljujem o vrnitvi v Palermo, vendar si premislim. Vso noč me premetava, valovi prihajajo od spredaj in od zadaj, na vsake toliko časa pa butne tudi kakšen s strani. Sam svojim očem ne morem verjeti in si rečem: vse je mogoče prav tako, kot nič ni nemogoče! Zjutraj se vreme nekako popravi, oblaki se razpihajo in jadranje ima spet svoj čar. Sedim v kokpitu in jem moje kosilo: konzervo tune in star kruh, na katerem si skoraj zlomim zob, zato ga pred vsakim ugrizom za kratek čas namočim v mleko. Premišljujem, kje so druge barke, kako so oni preživeli to noč? Sonce je zašlo, jadram z drugo krajšavo in veter naenkrat izgine, na vrhu mojega glavnega jadra pa sedi črna vrana in nikakor noče z njega. Barka se premetava z boka na bok, jaz pa se oziram okrog in razmišljam, kdo mi je vzel veter in kaj pomeni ta črn ptič sedaj na mojem jadru?

Ne rabim prav dolgo, da mi »kapne«, da je vse to zatišje pred viharjem. Nad menoj in povsod naokoli se spet zbirajo oblaki. Črna vrana na jadru. Skočim iz kokpita, kot bi me izstrelil. Genovo zavijem v dveh sekundah. Breke off glavnega jadra, jadro dol, hitro ga zložim in povijem z vrvjo okoli buma. Začelo se je! Veter se vrtinči, windeks se vrti v krogu. Znašel sem se sredi ciklona. Poskušam jadrati z malo genove, a veter jo samo premetava na levo in nato na desno. Opazujem windeks in merilec vetra na vrhu jambora. V Črni gori ga nisem dobro fiksiral, ker nisem imel na jadrnici nobene matice s plastiko in sem se moral zadovoljiti z navadnimi, ki pa so se spet nekako odtegnile in merilec spet pleše zraven windeksa. Vso noč me premetava, jadrati ni mogoče, zato uporabim motor. Vse skupaj traja do štirih zjutraj, ko se nebo razjasni, konstanten veter se vrne s S, maestral z ne tako močnimi sunki, zato imam glavno jadro na tretji krajšavi, vrv genove pa držim stalno v roki, da jo lahko v primeru sunka odtaknem od vinča in s tem hitro rešim problem. Barko imam praktično na povodcu. Danes je tretji dan, odkar sem zapustil Palermo in po GPS-karti sem čisto previsoko, saj sta me veter in tok odnesla proti S, zato lepo jadram s hladnim maestralom, ki prihaja s francoskih Alp. Računam razdaljo, računam karto in moral bi biti že zdavnaj na Sardiniji, vendar tokrat nisem sam in nisem niti na Sardiniji. Na barko se mi je zatekel manjši ptiček z rumenim trebuščkom. Vso noč je sedel na ograji in mi delal družbo. Zjutraj se je že opogumil in se prestavil v kabino, kjer je sedel na moji božanski deki iz merino volne, na kateri je narisan prisrčen kužek – ptiček je sedel prav na njem. Ko je imel dovolj mehke volne, se je prestavil v viharno okno, kjer je radovedno opazoval okolico, kot da bi vedel, da se mora vsak čas na obzorju prikazati Sardinija. Pripravil sem si spet slastno kosilo: odprl konzervo tunine, kruha je hvala bogu že zmanjkalo, tako da sem tudi na mleku privarčeval, mojemu prijatelju pa sem v zamašek natočil malo vode in na krožnik nadrobil piškot. Ko sva končala z najinim prestižnim kosilom, sem šel počivat, on pa se je vrnil v viharno okno. Ob petih popoldne je skočil z okna, odletel v kokpit in nato zapustil barko brez kakršnega koli pozdrava in slovesa, razen tega, da mi je na mizi pustil manjšo lužico in beli flekec. Hvala ptiček, upam, da si užival na moji barki.

Na vsake toliko časa pomolim glavo iz kabine in pogledam okoli sebe. Pred menoj je Sardinija, v redu, si mislim in nenehno pogledujem na vrh jambora, če je merilec vetra še vedo tam. Nato se prestavim v kokpit in ga še vedno opazujem, kako se premika sem in tja in mi para živce. Ura je sedem zvečer, sonce je zašlo, jaz pa sem končno pred prvo marino na JV Sardinije. Spustim jadro, ga pospravim, zavijem genovo in prižgem motor. Pogledam na vrh jambora: merilec vetra spet visi na žici in grozno opleta sem in tja, no vsaj celo pot mi je krajšal čas z mislijo, ali bo ali ne bo, prav tako kot moja barka. Vplujem v marino in se privežem na bencinski pomol. Ves utrujen in vesel se uležem v kokpit in tam tudi zaspim. Sredi noči se prestavim v posteljo. Zgodaj zjutraj se zbudim naspan in poln energije. Splezam na vrh jambora, končno pravilno pritrdim merilec vetra in se spustim »nazaj v dolino«, bi rekel Kekec. Ob 9. uri se odpre bencinska črpalka, kjer natočim 20 l nafte zgolj zato, ker sem bil privezan na pomol čez noč in mi zato ni bilo treba plačati marine. Prestavim se na drugo stran v marino, kjer so tudi že druge barke, s katerim smo skupaj zapustili Palermo. Tudi Artemis s Švicarji je spet tu.

Jadranje iz Palerma je trajalo zame 68 ur, veliko več, kot bi moralo. Angleži so potrebovali 28 ur, a so pluli le z motorjem in s povprečno hitrostjo 8 vozlov. Ko smo se srečali v baru, so jamrali in se pritoževali nad vremenom, vse dokler jim jaz nisem povedal, koliko časa je trajalo moje jadranje. Pogovor je tekel o vremenu, kmalu pa smo ugotovili, da manjkajo Avstrijci. Vrniti so se morali nazaj na Sicilijo. Sunek vetra jih je popolnoma položil, saj so jadrali z vsemi jadri in posledično so izgubili tudi jambor z vsemi jadri. V kontaktu z njimi je bil stari Anglež z dolgo sivo brado, lastnik ogromne dvojambornice. Po celem dnevu posedanja, debatiranja o barkah in jadranju smo se vsi vrnili na svoje barke in poskušali nadoknaditi spanec, ki ga nismo imeli med plovbo. V tej marini se je vse plačevalo, tudi tuši, zato sem svoje tuširanje rajši opravil kar na pomolu. Zgodaj zjutraj še pred sončnim vzhodom sem zapustil marino in še preden se je odprla pisarna v marini. Odplul sem v glavno mesto Sardinije Cagliari, kjer je bila marina precej cenejša, pa tudi lega je omogočala boljši dostop do trgovin in druge infrastrukture. Tukaj sem preživel 10 dni. Medtem sem zašil glavno jadro, ki se je natrgalo zaradi dotrajanosti materiala. Tudi Švicarji so se mi pridružili že naslednji dan. V marini sem nalovil ciplje in jim jih pripravil na žaru. Sam jih nisem hotel niti pokusiti, češ da ne jem rib ... Njim so bile odlične, čeprav ulovljene v marini.

Čakanje na ugodno vreme mi je že precej presedalo. Končno je prišla primerna napoved in ob 15. uri sem zapustil pristanišče, odjadral iz Cagliaria in nastavil ruto proti Majorki. Jadram po rjavi vodi iz zaliva in se okoli rta regatam z dvojambornico, ki jo sponzorira sardinijski proizvajalec piva Ichnus. Takega sponzorja se ne bi branil noben jadralec. Napoved je lepa, vreme naj bi bilo sončno in tudi vetra naj bi bilo dovolj. Poslovim se od zadnjega svetilnika na tem otoku in se ne oziram več nazaj. Lady Ivana pa s sončnim zahodom izgine z obzorja.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria, 170. dan

Nekaj je na tej marini, da čas kar mineva, projekti pa niso narejeni. Boštjan pravi, da so to sirene, ki te kličejo in vabijo mornarje v pogubo, barke pa ostajajo v marini v nedogled.
Mogoče je tudi zato ta marina vedno polna do zadnjega priveza in imajo čakalno listo bark na sidrišču.

Nizka cena mogoče ni edini razlog. Vsake toliko komu le uspe zapustiti ta kraj. Stabu je uspelo včeraj – zjutraj sta bila že na Tenerifu. Jaz mitoloških siren sicer nisem slišal ali videl. Edine sirene, ki jih slišim, so sirene rešilcev in policije, ki drvijo po avtocesti mimo marine. Če bo vse po sreči in če naju sirene spustijo, bova tu do konca tedna, potem pa greva naprej. Trenutno je videti, da bo veter ugoden. Do takrat pa morava narediti še nekaj stvari. Ker nobena ni res nujna, kar nekako odlašava.

Danes sva nekaj hotela preveriti v čendleriji, pa je bila zaradi sieste zaprta – ker sva pač zamudila. Tako ali tako sva hotela še v trgovino. Dobre pol ure hoda je do tam. Ko si vse ogledaš in kupiš, kar potrebuješ, imaš še ravno dosti energije, da privlečeš robo do barke. Takrat si že lačen in žejen. In ko se najeva in napijeva, se nama ne da več delati, pa še sonce se skrije za hribe in pritisne mraz. Takrat se zapreva v barko. In je minil še en dan, ko se lista projektov ni skrajšala.

Gran Canaria (Las Palmas), 171. dan

Saga s prevlekami bokobranov se danes zaključuje. Podolgovate sva oblekla že pred časom, za okrogle pa so prevleke iz Kamma preozke. Širših pač niso imeli. Debela berta (največji okrogel bokobran) je svojo oblekico dokončno strgala v Rubiconu. Blago pač ni zdržalo večletnega izpostavljanja soncu in dvomesečnega nabijanja v pomol. Njen obseg je kar dva metra! Ko je obešena ob barki, ni videti tako ogromna. Druga dva okrogla pa nikoli nista imela oblekce.

Ideja je bila, da sešijeva iz dveh tub eno, a imava premalo materiala. Zato, da sva se danes vrgla v investicijo in kupila tri preobleke v lokalni čendleriji. Barkica je takoj videti lepše. Danes je bil tako ali tako dan za zapravljanje. Šla sva namreč ven na kosilo, kar se pri nama zgodi bolj redko. Večerje imajo Španci prepozno za najin okus. Ob osmih zvečer se restavracije šele odprejo, torej ješ ob devetih in kasneje. Potem moraš pa še na barko ... Raje sva šla na kosilo. Lilika je našla eno hudo dobro luknjo. V mali prostor so natrpali sedem malih mizic in ves čas je vse zasedeno. Za večerjo je po navadi vrsta pred vrati že 15 minut pred odprtjem, za kosilo sva komaj dobila prostor. Ko sva jedla, so bile vse mize zasedene.

Ocene in komentarji so veliko obetali in tja sva odšla z visokimi pričakovanji, a sva bila vseeno pozitivno presenečena. Dimljen kozji sir na žaru z marmelado iz melone je bil neverjeten. Dušen bikov rep v žepku (kot malo večja spring rolca) na čežani iz rdeče paprike je tudi prekosil pričakovanja, na koncu pa pujsova lička z omako in praženim krompirjem.
Vse vrhunsko. Zraven odlično špansko vino. Za zaključek pa še kanarska sladica 'urugvajski prah'.

Ko sem na koncu dobil še račun za manj kot 40 evrov, so samo še potrdili oceno 5 zvezdic, ki sem jim jo namenil. Vsekakor za ponoviti.

Gran Canaria (Las Palmas). 172. dan

Danes sploh nisva šla z barke. Lepo počasi sva naredila nekaj stvari, ki niti ne bi prišle v dnevnik, če bi se dogajalo kaj bolj razburljivega. Ker bova v nedeljo odplula naprej, sva čistila okna sprayhooda. So že v precej slabem stanju in sva poskusila, če se da kaj narediti za boljšo vidljivost. Najprej seveda pranje z vodo (da odstraniš prah in pesek), potem topla voda z blagim detergentom in sušenje s krpo iz mikrovlaken.

Rezultat ni prepričal. Seveda je bilo dosti boljše kot prej, a ne dobro. Na majhnem koščku sva potem poskušala razne variante, a nič ni izboljšalo videza. Očitno so okna narejena iz poceni plastike, ki ni tako odporna na UV, kot bi morala biti. Lili je s kisom prebrisala notranjost barke, jaz sem dolival destilirano vodo v akumulatorje, malo sva sesala in podobne drobnarije. Končno sem se lotil fiksiranja žic pod sončnimi celicami. Še vedno so namreč provizorično napeljane in pripete s kljukicami na vrvice za obešanje perila. Nič kaj morska rešitev.

Najprej sem kable hotel prilepiti z Bizon lepilom na spodnjo stran panelov, potem pa sem si premislil. Pritrdil jih bom na tanko žico, napeto pod celicami. Ves material imam. Ko montiram zaključke na žičko, mi eden pade v vodo. Ni čudno, saj sem stal na prstih in se stegoval pod celice. Zaključek je tiste vrste, ko moraš v kovinsko skodelico napeljati oba konca žice, gor pride ploščica, nato matica. Še na mizi bi šlo lažje, če bi imel tri roke, a raztegnjen nad vodo bi potreboval štiri. Na srečo imam rezervo. Najprej žička ni dovolj napeta, zato si naredim sistem škripčevja, jo zategnem in ponovim vajo. Za vsak primer sem spodaj podstavil mrežico za ribe. Sedaj mi seveda ni nič padlo (v mrežico).

Žica je lepo napeta. Še odrežem odvečni kos, pa bo. Ampak za žagico je žica pretanka, za klešče pretrda. Samo 2 mm, pa tak cirkus. Grem po Dremel. Bom odfleksal. Zadnjič sem v Merkurju kupil dobre fleks ploščice. Ampak groza: Dremel ne dela. Takoj posumim krtačke, saj je orodje tukaj izpostavljeno prahu stekloplastike in se lahko kaj zapaca. Krtačke so videti kot nove. Prižgem – ne dela – malo zavrtim z roko in nekako na pol dela. Se pa kar dobro iskri pri krtačkah. Verjetno bo treba očistit rotor. Upam, da ni šel kondenzator, saj tega pa nimam. A to bom delal drugič. Zdaj prerežem tisto žico, dokler zverinica za silo dela. Nova ploščica prereže rostfrej, kot da ga ni. Vsaj to, da me niso nafarbali z dragimi ploščicami ...

In takrat me kliče Lili k večerji. Naredila je odličen curry. Iz puranjega stegna in melancana. Curry paste, ki jo sicer doma dela sama in jo porcijsko zamrzne, nimava več in je delala s suhimi začimbami. Pa sem vseeno vse prste polizal. Čez pa špansko pivce. To pomeni konec dela za danes. Jutri je še en dan. Slik pa danes ni, sem tudi že na tesno s podatki. WiFi-ja tukaj ni in moram vse delati s podatki prek telefona. Na srečo sva v EU, sicer bi bil to drag hec. To, kako računalnik in telefon razmetavajo s prenosom podatkov, opaziš šele takrat, ko si dalj časa brez WiFi-ja. Aplikacije se hočejo ves čas osveževati, sistem rabi popravke itd., itd. Nekaj giga na mesec skuriš, če sploh nič nisi na netu. Samo za to, da so naprave žive. Katastrofa, kaj nam delajo. Včasih smo živeli s počasnimi modemi in programerji so zelo pazili na promet po mreži. Zdaj pa užgi po siromaku. A moramo res pretočiti 3 giga za en beden popravek na operacijskem sistemu na telefonu? Jaz bi vso to razvajeno razvijalsko bando dal delat preko modema. Pa da vidimo. Bi bil update velik 3 kilo namesto 3 giga. Huh, tako sem se razburil, da si grem takoj odpret še eno pivce za živce. Se beremo jutri.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 1.dan

Za včeraj vam nisem napisal nič kaj posebnega razen voščila, zato vam to dolgujem danes in bom poskusil na kratko strniti dva dni v en dan.

Marjan je imel željo, da se jima pridružim za Silvestrovo, tako da sva se zmenila, da bi šli najprej na obalo, da naredimo ogenj na plaži, malo posedimo, spijemo kakšno pivo, se pogovorimo in potem me je povabil zvečer še na njegov katamaran. Ker sem bil že nekaj mesecev z Norvežanom, ga nisem mogel ravno zapustiti in osamiti, zato sem ga povabil, da gre še on z nami na plažo ob ogenj. 

Zvečer ob sedmi uri smo se zbrali na plaži in razočarani ugotovili, da se tukaj absolutno nič ne dogaja. Velika restavracija ob plaži je trenutno samevala, ob 20:30 pa je sprejela goste iz resorta in tako je bilo vse zaprtega tipa. Ljudje z bark so se večinoma družili na plovilih in prav čudil sem se, da ni nihče prišel k ognju. Po dveh urah smo ogenj pogasili in šli k Marjanu, ki sta naju z Norvežanom lepo pogostila in prav uživali smo skupaj v družbi. Polnoč je minila brez enega poka, brez ene rakete in brez enega ognjemeta. Očitno se tukaj vsi delajo francoze in se res nič ne dogaja. Pravo nasprotje proti Barbadosu, kjer je bilo na stotine ljudi na plažah, pekli so, goreli so žari in iz hladilnih torb so jemali penino. Edino kar sem slišal, je bilo glasno odštevanje sekund ob polnoči, ki se je slišalo iz restavracije.

Zjutraj sem bil že zgoden in zgodnja je bila tudi križarka Carnival Splendor, ki je pripeljala na otok nekaj sto ljudi, ki so spet zavzeli plažo, naredili prijeten živ žav že dopoldan.  Jaz sem se lotil podiranja domače LED smreke, katero sem sestavil včeraj popoldan in tako imel na otoku borovcev edini okrašeno jadrnico. Led trak, ki mi ga je podaril Tomaž pride tako prav za razsvetljavo, lahko ga režem na manjše kose ali pa iz njega naredim meter in pol visoko smreko. Ker je bilo vse bolj provizorično narejeno, sem se bal kakšnega dežja, zato sem pač vse pospravil. Novo leto je mimo, novoletnega plesa, ki je po navadi 1.1. tukaj nimajo, zato gremo naprej v starem kopitu.

Dopoldan grem še na plažo in kratek sprehod, na barki zamenjam strgano in razcefrano državno zastavo, a imam še samo majhno. Zato pa Marjan izobesi veliko, ki plapola v zalivu. In naj še kdo reče, da nismo pomorski narod. Samo domačini so številčnejši od slovenskih jadralcev.

Danes sem jaz povabil Marjana in ostale na mojo barko, da se jima oddolžim za včeraj, tako da sem jaz skuhal večerjo. Po večerji smo še malo posedeli, se pogovarjali in se kasneje siti od dobre večerje razšli. Ostal sem sam na barki, prižgal sem prenosno in močno krmno belo LED luč, namenjeno nočnemu ribolovu s harpuno z barke. V pol ure sem videl manjšega morskega psa, zelo veliko luskasto ribo, črno-belo strupeno kačo in veliko dobrih rib za na krožnik, ki pa so zelo hitro plavale. V roke sem vzel harpuno in čakal veliko ribo, a kot zakleto ni hotela plavati blizu barke. Jaz imam čas, morda pride jutri.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 2. dan

Tukaj se zjutraj ob peti uri začne že beli dan in potem posije sonce ter sije vse do 18:30 ure. In kadar je sonce, mi vsak dan napolni akumulatorje do konca in nikakor ne morem biti brez energije. 

Zjutraj sem se odločil, da grem z dingijem do obale in nato peš do sosednjega zaliva Kanumera. Vzamem nahrbtnik, brisačo, kratek neopren, podvodni fotoaparat, plavutke in masko. Ko sem prišel do zaliva sem bil začuden, ker se je na plažo naselilo kakšnih 50 Japoncev, ki so se pripeljali iz kakšnega resorta z avtobusom, do zaliva Kanumera. Vsi si želijo ogledati posebno veliko »skalo« ali manjši otoček, okoli katerega se je naredil poseben ekosistem, ki ga je vzel pod svoje okrilje tudi UNESCO. Seveda je zelo zanimiv , a ker danes ni potniške ladje v zalivu in pride ena od njih spet jutri, sem nekako mislil, da bom tukaj sam. No pa je bilo tisto »sem mislil«, čisto nekaj drugega. In ne vem če poznate Japonce. Verjetno so to bolj bogati Japonci, katerih koža mora biti ves čas svetla, zato so oblečeni v posebna črna oprijeta oblačila, z zaščitnim faktorjem +50. Torej, kot bi imeli na sebi body, na glavi pa posebne kape, da se jih sončni žarek ne dotakne. Večina žensk nosi še rokavice in potem se takšni kopajo. Ampak vse v redu in prav, v vodo gredo do pasu, okoli prsi pa imajo posebne rešilne jopiče, kakršne imajo vozniki vodnih skuterjev. Zdijo se mi smešni in na svoj način primerljivi z Arabci, katere sem  srečeval na svojih potovanjih, ko sem odkrival in raziskoval brezpotja arabskih držav.

Našel sem si svoj prostor v vodi in se umaknil malo dlje, v bolj globoko območje za njih, a za zame še vedno plitvo. Snorkljal sem kakšno uro, morda več, čeprav sem že na začetku vedel, da tukaj ne bo tako kot je bilo na nekaterih drugih atolih, otokih ali pa na kakšnem grebenu. Vodni svet me tukaj ni navdušil. Pravzaprav me že sama narava s koralami ni navdihnila. Na tleh je na milijone zlomljenih mrtvih koral, katere so verjetno polomili visoki valovi, kateri so se od pobesnelega morja, zgrinjali na obalo. Ni bilo niti tiste barvitosti, katere sem navajen na Tihem oceanu. Nekaj barvnih rib, nekaj lepotic se sicer najde in to je vse. Nobene morske zvezde, nobenega raka, niti ježa nisem videl. A kljub temu sem zadovoljen, da vsaj nekaj od tega lahko vidim, neki mali delček, kar sem od snorkljanja pričakoval.

Popoldan se vrnem na barko, pregledujem posnete fotografije in izbiram najlepše. Saj vsi vemo kako je to. Naredimo 126 posnetkov od njih je le nekaj dobrih in potem še od teh nekaj izberemo tri najboljše in jih shranimo v album. Nisem niti vse pregledal, ko me kliče Norvežan na kavo. Sedem v dingija in se zapeljem do njega, mu nekaj pomagam okoli booma in glavnega  jadra, potem pa malo posedim in se spet vrnem v svoj dom na vodi. Zvečer gledam navtične karte, vreme, datume, počasi bo potrebno zamenjati to mesto in se premakniti drugam. Kasneje prižgem veliko luč in opazujem ribe, eno majhno kačo in čistilce umazanega oceana. Velike ribe še ni. Spet grem v barko, pišem ta blog in vsake nekaj časa stopim ven in oprezam za veliko ribo. Ni je… 

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas), 164. dan

Obljubo držimo in danes gremo v akvarij. Cena vstopnice je 25 evrov na osebo, kar me sicer malo boli, a o akvariju sem slišal take presežke, da sem si rekel, samo enkrat se živi in sva šla. Snoopy bi me sicer popravil in rekel, da se samo enkrat umre, živi pa se vsak dan. Mu dam prav. Vsak dan se živi.

Pot do akvarija je nekaj krajša, a še vedno je 2,5 km lepega sprehoda ob obali ob šestpasovni cesti na drugi strani. Akvarij je sestavljen iz nekaj različnih tematskih sklopov. Džungla predstavi lepo zbirko sladkovodnih rib, dvoživk in plazilcev, predvsem z območja Južne Amerike, nekaj pa tudi od drugod. Videli smo vse od piranj, krokodilov, želv, amazonskih akvarijskih rib, in še vse živo. Tanki z ribami so lepo umeščeni v prostor, dovolj je info tabel, ki so interaktivne z zasloni na dotik. Vsi akvariji so lepo urejeni in dobro vzdrževani.

Obala je naslednji habitat, kjer se sprehajaš pod vodo obalnega morja in opazuješ vse, kar sicer po navadi gledava pod vodo v naravi, le da je tu vse na kupu in v eni minuti lahko vidiš toliko rib, kot sicer v celem tednu. Najlepši del je ogromen akvarij okrogle oblike visok za tri etaže sprehajalne poti. V sredini je koralni greben, okrog njega pa plava na tone rib od več vrst morskih psov (jaz žal poznam le angleška imena: black tip shark, nurse, reef shark, guitar shark, tiger shark), koralnih rib vseh velikosti, muren itd. itd.

Odprto morje je naslednji habitat, ki ponuja pogled na večje morske pse, dokaj velike tune, skate in neskončno drugega. Skratka, noro in vredno ogleda. Meni je bilo tudi zanimivo gledati potapljače, ki so čistili notranjost akvarijev ali krmili ribe. Ven sva prišla šele po več urah ogleda polna vtisov, Lilika pa še s 750 novimi slikami.

V bližini je še tehnični muzej, vendar nisem prepričan, da ga bom šel gledat. Ne vem, ali se lahko primerja z muzeji v Londonu ali Münchnu. Je pa spredaj zanimiva replika Kolumbove ladje Pinta. Ni samo maketa, ampak je prava replika. Narejena po istih načrtih in s podobnimi materiali. Z njo so res pluli, in sicer so ponovili Kolumbovo plovbo. Barka sedaj čaka v parku na obnovo.

Gran Canaria (Las Palmas), 165. dan

Večer na Stabu je bil super. Staša je pripravila odlične škampe, Boštjan pa je skrbel, da nismo bili žejni. Domov sva prišla danes. Pripravil sem se, da popravim tisto globoko prasko od bitve na Heronovem boku. Blizu lahko pridem le, če spustim čoln v vodo in delam iz čolna. Seveda sem moral prej prestaviti barko, da sem lahko dal čoln sploh v vodo. Potem pa izkopat pravo orodje itd. itd. Skratka pol dneva sem rabil, da sem končno lahko z Dremlom očistil 'rano'. Pol dneva za efektivnih 10 minut.

Ah, projekti na barki. Jutri sem imel v planu z epoksijem poflikat, pa ne vem, če bo kaj časa, saj sta se napovedala že dva obiska ... Sicer sva delala rutinske stvari po barki (pranje perila, čiščenje, vzdrževanje ...).

Zvečer pa sva pokusila eno zanimivo sladico z gofijem. Gofio je popularna zadeva na Kanarskih otokih – to je v bistvu pražena koruzna moka in s tem delajo vse živo. Za prvi poskus sva le stepla nekaj sladke smetane s sladkorjem in dodala nekaj žličk gofia. Hitri gofio moose. Zadeva je super, narejena pa v nekaj minutah. Gofio ima okus nekje med kokicami in kavo – no, bolj spominja na kavni nadomestek. 

Gran Canaria (Las Palmas), 166. dan

Danes je bil dan za obiske. Najprej naju je obiskal Harald, prijatelj iz Nemčije, ki je na dopustu v Las Palmasu. Dolgo se nismo videli. Tako dolgo, da se nama je nemščina že malo zatikala.

Popoldan pa je prišel še Aleš s klapo. Timing je bil enkraten, kot da bi se zmenili, kdaj se bodo zamenjali. Aleš je na obisku pri Martinu, ki je z ženo priplul iz Grčije na manjšem Firstu (Beneteau).
Mislim, da je barka dolga 30 čevljev. Dobra sta, da sta zdaj plula sem čez. Iz Grčije sta šla šele novembra. Pot čez Sredozemlje in do Kanarskih otokov pozimi je čisto druga zgodba, kot poletno jadranje. Še poleti se ti lahko kaj zalomi, pozimi pa taka pot terja dosti več planiranja, previdnosti in študiranja vremena.

Če samo pomislim, kakšno štalo so imeli zdaj v Španiji! Vremenska boja pri Menorki je baje zabeležila 14-metrski val. 14 metrov v Sredozemlju je resna štala. Harald nama je danes pokazal filmček (tudi iz Balearov). Njegov prijatelj, ki ima tam hišo v tretji vrsti od morja, je snemal valove, ko je mega val prelil hiše v prvi in drugi vrsti in se razlil po njegovem balkonu. V tretji vrsti hiš od morja in to ne v pritličju! V takem vremenu res ne bi bil rad kje blizu. Tudi v marini ne. Tule pri nas pa je vreme lepo. Veter se je precej umiril, čez dan skačemo naokrog v majicah in kratkih hlačah, a takoj, ko se sonce približa obzorju, se je treba obleči. Ponoči je okrog 15 °C. Midva si vsak večer malo prižgeva kalorifer, da sediva v barki na toplem. Saj bi šlo tudi brez, ampak čez udobje ga ni. S projekti na barki ni bilo danes nič, še slik ni nobenih.

Gran Canaria (Las Palmas), 167. dan

Še ena lepa nedelja. Danes sem si končno vzel čas, da poflikam tisto udrtino na boku barke.
Najprej sem navlekel v salon precizno tehtnico, epoksi smolo, polnilo, lončke itd. Celo barko sem razkopal, da sem to zvlekel skupaj. Na koncu pa sem se odločil kar za epoksi pasto, ki ji je že davno potekel rok uporabe, a je še dobra. Ta pasta je trda ko vrag, ko se strdi, a se z njo dela enostavno. Daš na lopatico enako količino bele in črne komponente, zmešaš v homogeno sivo zmes in zakitaš. Nobenega tehtanja, pacanja in mešanja vlaken v epoksi. Hitro in enostavno. Potem pa sem vseeno zmešal nekaj epoksija, saj hkrati popravljam še zlomljeno ribiško palico.

Lili pravi, da bi bilo dosti ceneje kupiti novo, a jaz sem trmast. V palico sem vgradil cel kup eksotičnih materialov, a to so vse le ostanki, ki se mi valjajo naokrog. Ideja je palico narediti kot novo – se pravi ohraniti prožnost. Togo palico je lahko narediti, a bi se potem zlomila tik ob togem delu. Bomo videli, ali bo uspelo.

Lilika pa je medtem očistila grdo črno liso od starega bokobrana z boka barke. Zdaj, ko je bil čolnič v vodi in fiksiran za popravilo udrtine, je lahko prišla zraven. Najprej je malo namočila z isopropanolom in potem z lopatico (ja, črna lepljiva plastika je bila tako na debelo, da jo je delno odstranila z lopatico) pobrala dol, kar je šlo. Ostalo pa kemično: z isopropanolom. Zdaj res morava obleči še okrogle bokobrane, da ne bodo delali packarije po trupu. Z ostankom epoksija (jasno, da sem namešal malo preveč) sem še malo popravil nekaj detajlov v skladišču plina in v sidrniku. Ampak, ker je danes nedelja, sem to počel res na easy.

Gran Canaria (Las Palmas), 168. dan

Danes sem končno srečal gospoda Brečka. Na njegovo ime sem prvič naletel pred leti, ko sem na Guadeloupu naletel na njegovo knjigo '71 dni modre samote'.
Med kruzerji je navada, da knjige, ki jih prebereš, pustiš v brezplačni izmenjavi knjig in si vzameš kakšno novo.
To so neformalne knjižnice (po navadi v marinah ali kakšni pralnici), kjer naletiš na vse mogoče knjige, a res nisem sredi Karibov pričakoval knjige v slovenščini. Sedaj Brečko živi na manjši jadrnici tu v marini v Las Palmasu dva pontona od našega (in na Facebooku vodi skupino Slovenci na Gran Canarii), a ga do danes še nisem srečal. Ko smo si izmenjali nekaj besed, je mimo prišel še moški del ekipe štirih Slovencev, ki so na dopustu na 120 let stari jadrnici na koncu našega pontona. Tako se nas je po naključju na kupu našlo pet Slovencev, vsi z istega dela marine. Pa jih je v marini še nekaj.

Namenjena sva bila na tržnico, a sva malo pretegnila noge in zavila v velik nakupovalni center blizu akvarija. No, ja. Ta kompleks je verjetno doživel že boljše čase. Skoraj polovico vsega je zaprtega. V zgornjem nadstropju, kjer naj bi bile v glavnem restavracije in od koder sva si obetala lep razgled s kake terase, je zaprto vse, razen enega malega kioska.

Mar bi šla raje na tržnico, ki sva jo zaradi ovinka zamudila. Je bil pa lep sprehod. Na barki sem pobrusil tisto, kar sem včeraj pokital in nanesel gor gelcoat. Jutri zbrusim še tega in bi moralo biti OK.

Po odlični večerji (Lilika) sem poskusil narediti enostavno gofio sladico po nekem receptu z neta. V mleko zmešaš nekaj žlic moke gofio, sladkaš in imaš sladico.
Morda sem kaj zgrešil, ampak zadeva ni najbolj uspela. Bilo je preredko, ko sem pa dodal še gofia in segreval, je bil pa okus premočan. Se bova raje držala tistega recepta od zadnjič: namesto mleka vzameš stepeno sladko smetano.
Verjamem pa, da so to varianto z mlekom dajali otrokom za krepak zajtrk.

Gran Canaria (Las Palmas), 169. dan

Gelcoat se je lepo posušil in sem danes lahko obrusil odrgnino. Ni mi uspelo preveč dobro, saj je zadeva precej od rok. V čolnu visiš nad vodo in brusiš v nenaravnem položaju z zvitimi rokami. Ni za lepotno tekmovanje, je pa čisto OK za kruzanje. Ko bo barka zunaj, bomo pobrusili do konca. Važno, da je poliester pokrit in voda ne more povzročati škode.

Popravilo ribiške palice je videti v redu. Še dobro, da sem zvečer pogledal, dokler je bil še čas, saj se je epoksi malo preveč razlezel in mi skoraj fiksiral matice za pritrditev role. Na srečo sem ga ujel, še preden je do konca prijel in mi je uspelo stvar rešiti. Zdaj palici manjka le še estetska dodelava.
Sicer je bilo danes malo topleje in jutri bo še bolj. Vetra je tudi zelo malo. Stabo je danes popoldan odplula na Tenerife. Na AIS-u jih spremljam in vidim, da napredujeta bolj počasi. Ne smeta preveč hiteti, sicer bi prispela še ponoči. Zdajle ob 22. uri imata za sabo nekaj čez polovico poti. A saj znata.
Ker pa veter piha s severa, občasno na barko prinese malo saj iz luke. Križarke in tovorne ladje spuščajo v zrak precej grdobije in veter občasno prinese čisto lahke kosme črnega pepela. Če ga odpihneš, je v redu, če se ga dotakneš, pa posvinja roke in palubo.

Sicer dan brez posebnosti.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Hercegnovi

13. septembra 2018 se poslovim od trdnjave, ki ščiti vhod v zaliv Hercegnovi, ob tem skrajšam glavno jadro na drugo krajšavo. Sonce je že zašlo, veter piha močneje kot pred sončnim zahodom, kar je dober znak – vetra bo dovolj, s tem se dvigujejo tudi valovi, ki seveda prihajajo z vseh strani, vendar me premetavanje ne moti kaj preveč, saj vem, da čim bolj se oddaljim od obale, bodo valovi samo še z ene strani in to bo nekje na sredi Jadrana.

Počutim se zelo veselo in v dnevnik sem zapisal komično opombo: dragi Walterček, sedaj je konec odlične hrane in pijače, konec burekov, konec čevapčičev in konec rakije. Na drugi strani Jadrana se vse to konča. Pogrešal bom vse to, še posebej burek, ki mi sicer že gleda iz ušes, vendar ga bom vseeno pogrešal, zato sem si pripravil posebno večerjo, tik preden sem izplul iz marine. Iz vrečke vzamem danes pečen burek, ki mi ga je spekla Ana iz pisarne v marini - posebej zame! Sedim v kokpitu in uživam v zadnjih grižljajih. Medtem se spomnim, da se nisem prijavil na kapitaniji in tudi črnogorske vinjete nisem kupil, in se seveda tudi odjavil nisem. Seveda, kako bi se sploh prijavil, če se nisem na Hrvaškem odjavil in zakaj bi sploh se, če noben patruljni čoln v Črni gori tisto leto ni deloval. Po potrebi si je kapitanija izposodila čoln iz marine od Neša, ki je bil praktično njihov prvi sosed, in vse skupaj je bilo po navadi videti tako, da so si prišli sposodit čoln k sosedu, podobno kot ko greš prosit, če si lahko sposodiš podaljšek za elektriko.

Napovedan je bil prijeten maestral, ki pa se je obrnil v burjo. Približno ob polnoči se veter še okrepi in spustim jadro na zadnjo krajšavo, genovo zavijem do polovice, v kokpitu pospravim vse vrvi, ki jih ne rabim in jih zataknem pod spry hod, saj na vsake toliko časa kakšen val butne v zadnji del boka barke in ga polovico posledično pade tudi v kokpit, tako da morje in veter na tej barki poskrbita, da nikoli nisi suh. Izmerim, koliko Nm potrebujem do »ceste« za velike ladje, ki vodi po sredi Jadrana vse do Splita, Reke, Kopra, Trsta in še v marsikatero italijansko mesto. S hitrostjo 6,4 kot plujem trenutno, bom tam približno ob 4. uri zjutraj in takrat bo treba biti vsaj malo pozoren. Ob 4.30 sem natanko na sredini ceste in levo od mene je večja ladja, ki pluje proti severu, zato obrnem barko in nastavim smer za njeno krmo, saj se niti nočem truditi prečkati njene poti pred njo in stalno premišljevati, ali bo ali ne bo. Tako sem nastavil smer za njo in v vsakem primeru vem, da mi bo uspelo brez težav, čeprav zaradi spremembe smeri spet dobivam valove v bok. Vse skupaj ne traja dolgo, nekaj minut, nato barko še enkrat obrnem in nastavim plovbo spet na stari kurz proti Otrantu. Sedim v kabini in se preoblečem v suha oblačila. Ne vem, kaj početi, zato si začnem zvijati cigarete za vnaprej, saj če pogledam na telefon, mi kaže 14. september in danes je moj rojstni dan in sem natanko tam, kjer sem si želel biti. Že tretje leto zapored sem za rojstni dan na barki sam in kot kaže sedaj predvsem zdolgočasen. Na vsake toliko časa pomolim glavo skozi viharno okno, da se prepričam, da okoli mene ni nobenih luči. Ura je 5.30 in malo se mi spi, še enkrat preverim situacijo skozi okno in se vržem na posteljo. Zaspim za eno uro s tremi budilkami vmes, samo toliko, da preverim situacijo zunaj barke. Ob 6.30 se dvignem iz postelje, pogledam, kje se nahajam na GPS, saj sicer sem 100-odstotno prepričan, da sem na Lady Ivani, saj se vse nagiba, maje in škripa.

GPS kaže 30 nm pred majhnim mestom San Foca, zato barko obrnem bolj proti obali in uživam vse do 11. ure, dokler se veter ne obrne in začne prinašati ogromne oblake, ki prihajajo s celine in so videti polni vode. Seveda – to bo darilo za moj rojstni dan in kot po navadi 15 minut, preden sem vplul v pristanišče, je dež ponehal in odpotoval z oblaki naprej nekomu drugemu izreč voščilo. Pravzaprav je prha na dežju prijala, saj sem bil od morja in od vetra popolnoma slan. Dež je namesto mene opral tudi barko, tako da po palubi ni nobene soli, zato je meni ne bo treba spirati s sladko vodo, kar tudi sicer nikoli nisem počel. Za to moraš res imeti dušo in srce, saj kot sam vem, ne bo dolgo trajalo, da bo barka kmalu spet slana. Z marinerom na hitro pokramljava, dogovoriva se, da pisarno obiščem naslednje jutro, saj je sedaj tik pred zaprtjem in zato mi je samo izročil ključ za wc in tuše, jaz pa njemu mojo plovno knjižico in problem je rešen. Povprašam ga še po imenu: Fabri, standardno ime za Italijana.

Odpravim se pod tuš zgolj iz radovednosti. Kmalu sem vse skupaj obžaloval, saj medtem ko se tuširam, ugasnejo vse luči v prostoru in skozi mojo glavo leti nešteto neprijetnih misli: tukaj sem sam na drugi strani Jadrana v državi polni ...... in prav strah me je stopiti iz tuš kabine, saj nikoli ne veš, kaj te čaka na drugi strani vrat, za povrhu je pa še popolna tema in karkoli bi mi sledilo, prav gotovo ne bi niti videl ... Stopim iz kabine, luči še vedno od nikoder (prekleti senzorji za gibanje), po kopalnici se premikam na slepo v popolni temi, vse dokler senzor ne prepozna mojega gibanja in se prižgejo luči, jaz pa ugotovim, da stojim na hodniku tik pred vhodom v ženske tuš kabine. Hm, kaj vse se bo še danes zgodilo, ura je šele pet popoldne.

Odpravim se v mesto, kjer se pridružim mlajši družbi v baru in skupaj igramo pikado, vse dokler ni ura že tako pozna, da je vse zaprto, razen moje barke, zato se odpravim v svojo posteljo. Ležim v postelji in se smejim sam sebi in vsem današnjim dogodkom. Medtem ko sem bil v tej vasici in v družbi z neznanci, se mi je ponudila tudi prostitutka (močnejše postave), češ da – ker imam rojstni dan, mi ponudi popust. Seveda sem obilni dami njeno ponudbo s širokim nasmehom odklonil.

Naslednje jutro se odpravim v pisarno in plačam marino. Za darilo dobim buteljko vina in račun s popustom in receptorjevo pripombo: »Ni veliko ljudi, ki prijadrajo sami, in mislim, da si ti v moji karieri najmlajši, zato ti podarjam to buteljko lokalnega vina in ti ponudim še eno noč v marini zastonj.« Ni mi bilo treba premišljevati in se mu prijazno zahvalim, vzamem steklenico vina in jo spravim v najbolj oddaljeno omarico v barki, saj danes steklenice nočem niti videti.

Naslednji dan zgodaj zjutraj že vlečem vrvi s pomola in se poslovim od Fabria: Ciao!

Plujem ob obali s krasnim maestralom naravnost v krmo, zato na genovo nataknem tangoon in odvijem jadro do polovice, tako da ne opleta levo in desno. Plovba je tiha in mirna, brez premetavanja, saj vala za mano ni skoraj nič. Plujem mimo Otranta, mimo pečin, mimo zadnjega svetilnika, ki loči Jadransko in Jonsko morje. Ta svetilnik je mejnik tudi za slovenske zavarovalnice – od tu dalje po črti, ki je potegnjena do otoka Krfa v Grčiji, ne velja več nobeno kritje. Moja barka ni zavarovana, saj je nobena zavarovalnica ni hotela zavarovati, češ da sem premlad in da imam premalo izkušenj. Vprašal sem jih: »Če bi bil star 40 let in ne bi imel nobenih izkušenj, bi me zavarovali?« Odgovor je bil: da! V življenju nisem na nič bolj pazil kot pa na svojo barko in na druge okoli. Zato tukaj sedaj igram karte all in.

Plujem v čudovitem vremenu, vse skupaj je kar malo kičasto in ko sem za rtom Otranto, premišljujem, kje bom vrgel sidro in prespal ali bi kar plul naprej. Pogledam karto: pred menoj je malo večje mesto Santa Maria de Leuca in če bom pohitel, bom tam pred sončnim zahodom. Veter je isti, samo jaz sem spremenil kurz, zato dobivam veter rahlo od strani in glavno jadro je že dvignjeno do vrha jambora. Barka pospeši na 7 včasih se dotaknem celo 7.5. Vsa jadra so napeta kot v pravljici, veter se zaganja v njih, petarci so napeti, zadnjo pripono sprostim, dobim ravno površino genove in glavnega jadra. Počutim se fantastično, stojim v kokpitu in vetra ni čutiti skoraj nič, saj grem z vetrom in medtem ko si stresam čokolino v plastično skodelico, me pri tem veter ne ovira skoraj nič .... Fantastično, še en obrat okoli zadnjega svetilnika in pred menoj se kot strela z jasnega pokaže čudovito mesto Santa Maria de Leuca. Gledam po sidrišču, kje bi bilo mesto zame, kontaktiram marino, tudi v marini je mesto. Hmmm. Medtem ko pospravljam jadra, se odločim, da bom vplul v pristanišče in se poskušal vezati na ribiče, kajti marine se mi ne plačuje. Želim pa si ogledati mesto, vendar kakšne posebne želje po napihovanju gumenjaka za konec večera tudi nimam. Vežem se na pomol, ki je prost, in raztovorim svoje kolo. Ta pomol se imenuje Pokopališče bark, saj tukaj marsikatera zaključi svojo pot. Barke so razdrte, druga ob drugo privezane na pomol, ljudje pobirajo iz njih, kar se pobrati še da: akumulatorje, okna, električno napeljavo itd. Nekaj bark kar leži na parkirišču kot kos plastike, jambori so na kupu v kotu parkirišča, krmila pa spet na drugi strani parkirišča. Odpravim se v mesto, kjer si privoščim tradicionalno pico in jo s solzami v očeh pojem, pri tem mislim na slastne čevapčiče in deželo, ki sem jo zapustil pred dnevi. Ko plačam pico, pa me solze namočijo vse do nogavic ...

Zgodaj zjutraj se že odvežem od pomola in izplujem iz marine. Plujem proti mestu Crotone z vsemi jadri vse do 12. ure, dokler vetra ne zmanjka, tako da prižgem mojega Volvota (vžigalnik) in plujem naprej. Ves dan se prerekam sam s seboj ali naj dvignem jadro ali ne. Na koncu vse skupaj opustim in se uležem na premec barke, kjer se glasnega motorja skoraj nič ne sliši. Prebiram knjigo o prehrani Požgani možgani, več knjige preberem, več hrane gre z mojega jedilnika, zato prekinem branje, saj če bo šlo tako naprej, bo moj jedilnik poln graha in špinače, brez ogljikovih hidratov itd.

Ob sončnem zahodu vplujem v pristanišče na zahodni strani mesta, kjer je Yacht club in se privežem v zadnjo marino, ki je najcenejša in kjer spet dobim popust, zato da plačam le 11 evrov na noč. Vržem vrv na pomol poleg velike Bavarie, na kateri jadra novozelandski par s petimi otroki, tako da je dogajanje na pomolu precej pestro. Otroci se prepirajo za rolko, ker imajo le eno, zato jim za dva dni posodim mojo. V zahvalo dobim tri manjša piva iz Grčije. V tem mestu sem bil že lani. Obiščem mesto in pregledam vremensko napoved. Vetra ne bo še nekaj časa, zato bom verjetno tu počakal še nekaj dni.

Vreme se noče izboljšati, tudi vetra ni in ga ne bo še nekaj časa, zato se z Novozelandci odločimo kljub temu odpluti. Tako 24. septembra zgodaj zjutraj že pred njimi zapustim marino.

Plujem mimo naftne ploščadi, kjer dobim kontrolo obalne policije, ki me dvakrat obkroži brez luči. Kaj bom znova dobil kontrolo zaradi migrantov kot lansko leto? Samo zapeljejo ob moj bok in me povprašajo, v katero smer grem. Odgovorim jim, da v Messino, povem ime barke in nato se odpeljejo naprej v temo. Verjetno sem malo prezgodaj izplul iz marine, zato sem jim bil sumljiv in so se odločili na hitro preveriti barko. Hhm dobro! Nadaljujem pot brez vetra. Sonce je vzšlo in že sem mimo svetilnika Capo de Rizzuto. Vetra še vedno od nikoder, čeprav je bil napovedan. Prehitijo me Novozelandci z Bavario, saj imajo dvakrat več cilindrov v motorju kot jaz, vendar se ne obremenjujem. Plujem ves dan, sedim v kabini in opazujem, kako zunaj dežuje in kot kaže bo tako ostalo. Sonce je zašlo, jaz pa sem 40 nm pred Mesinskim kanalom. Vso noč grmi in dežuje, vetra pa od nikoder. Noč sem prebedel, skozi viharno okno sem gledal na vse strani in vrat me že pošteno boli od vsega tega obračanja glave. Resno premišljujem o montaži kakšnega periskopa ... Proti jutru je oblake razpihal veter. Napovedan naj bi bil iz JZ, tako da bi mi pomagal pri plovbi skozi kanal, vendar je pihal ravno nasprotno, tako da me je samo zaustavljal. Na srečo ga ni preveč in tudi morski tok me nese proti Messini. Toliko smeti v morju kot v tem kanalu, še nikoli nisem videl: stoli, mize, plastika, cela drevesa ... Izogibanje vsemu temu je nemogoče, potrebna je ogromna sreča, ki me je spremljala, da Lady Ivana ni udarila v niti eno smet, vsaj ne da bi vedel. Avtopilota nastavim v kurzu proti Messini. Na moji ruti ni nobene druge ladje, na moji levi pa švigajo velike ladje gor in dol. Pripravim si topel obrok, medtem ko motor ropota, v kabini jaz zajtrkujem slastni prebranec iz konzerve. Ogledujem si okolico in na vsake toliko časa padem v dremež. Prebudim se in kar naenkrat sem na koncu Messine, čez vse tri stopnice, kjer se morje zaradi morskih tokov in ogromne spremembe globine čudno vrtinči in sredi ničesar valovi. Iz deževne in grmeče noči se naredi prekrasen dan. Vetra je ravno prav, zato dvignem in odprem genaker. Barka drsi proti mestu Milazzo, kjer bom vrgel sidro. Plujem v odličnem vremenu in popolnoma ravnem morju skoraj brez valov. Medtem mi barko sunek vetra dvakrat položi tako, da v notranjosti barke popolnoma vse zmeče iz omaric, tudi knjige so poletele sem ter tja. Končno sem pred mestom, sedaj je na vrsti sidranje in takoj za tem spanje, saj imam obraz popolnoma zabuhel od neprespane noči. Sidro vržem zraven švicarske barke Artemist, kar sem v naslednjem mesecu neizmerno obžaloval.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek