Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote (marina Rubicon), 127. dan

Zjutraj vrnem avto. Punca je ravno prihajala v službo in se srečava na parkirišču. Dam ji ključe, ona vpraša, ali je vse v redu z avtom in koliko je notri bencina. Povem, da je malo manj, kot takrat, ko sem ga dobil, pa pravi, če je le malo manj potem nič hudega. In to je to. Nobenega pregleda, zapisnika, česarkoli. Maksimalno uporabniku prijazno. Ja, tako se obdrži stranke.

Sicer pa se je danes zgodilo nekaj, kar se na Lanzaroteju ne zgodi pogosto: deževalo je. Štejem kapljice na panoramskem oknu in jih je nekaj. Nekdo bi rekel 42. Morda je bila celo kakšna več. Že razmišljam, da bi slikal to čudo, ko vidim, da se na pontonu, ki je lesen, sploh ne pozna, da dežuje. Tistih nekaj kapljic je tik vpil in sploh ni bil moker. Sploh pa je bilo čez dve minuti vse spet suho kot poper.

V takem podnebju je verjetno kar težko kmetovati. Vendar so ponosni na lokalno pridelano hrano in jo tudi cenijo. V trgovini so na voljo poceni španska vina in precej dražja lokalna vina. Poceni španske pomaranče in drage kanarske. Poceni uvožene banane in dražje kanarske banane. Enako velja za sire in druge artikle. So pa lokalni pridelki po navadi bistveno boljši. Pri bananah recimo ni primerjave. Tule sva v glavnem jedla dobro. Nekatere jedi so nenavadne.

Najbolj nenavadna je bila ena predjed, ki je narejena iz koruzne moke. Koruzno moko in dodatke kar dolgo kuhajo v gost močnik. To se potem zajema s čebulo, ki je le nasoljena in rahlo okisana. Čebulo uporabiš namesto žlice, le da jo potem odgrizneš in poješ. Baje je ta jed zelo kalorična in krepčilna. Je pa tudi nenavadno dobra. Ta kombinacija čebule in močnika je res nekaj posebnega. Nikoli si ne bi mislil, da lahko taka kombinacija uspe priti na jedilnik restavracije.

Rakci v olju s česnom so španska klasika, povsod jih servirajo v zelo veliko olja. Dodajo pa v olje svež čili, tako da olje dobi prijetno pekoč okus. Zanimive so mi bile tudi tele školjke (dagnje), ki so pripravljene zelo naravno. Skoraj brez začimb in nepotrebnih dodatkov, a so školjke neverjetno debele in sočne. Ne vem, kaj je razlog. Morda to, da je Atlantik precej manj slano morje, kot Sredozemlje, morda to, da je voda čista, mogoče pa je to kakšna druga podvrsta.

Lanzarotčani so zelo ponosni tudi na svoj krompirček – posebna vrsta drobnega, malo bolj sladkega krompirja. V preteklosti so v gostilnah pogosto goljufali in prodajali navaden krompir za kanarskega, zdaj pa so baje pogoste kontrole in je tovrstna zamenjava hud prekršek. Kaj vem, ali so izkoreninili goljufije s krompirjem ali pa so s tem le pomirili turiste.
Na splošno je bila danes lenobna nedelja, kot se za nedeljo spodobi.

Lanzarote (marina Rubicon), 128. dan

Zjutraj greva podaljšat marino, da bo Heron lahko še tu, ko se vrneva iz Slovenije. V nekaj let starem navtičnem priročniku piše, da je marina Rubicon velika marina in tu ni nikoli težav s prostorom. Stvari pa so se spremenile. Marina je polna do zadnjega priveza in komaj so nama našli prostor še za dodatne tri dni in to za tri tedne vnaprej! Celo potem, ko ARC odpujsa čez Atlantik, bo marina povsem polna. In polni so z razlogom. Tu se res počutiš dobro. Že od prihoda, ko urediš papirje in greš na svoj privez, te pospremi čoln z marineroti, da ti pokažejo kam. Dva sta se izkrcala, da primeta štrike, dva sta ostala v čolnu, da pomagata, če bi bilo treba odigrati vlogo premčnega motorja / vlačilca / zaviralca / bokobrana. Vsi pa prijazni in nasmejani.

Pontoni so vsi s fingerji, torej ni umazanih muringov, lahko se vežeš s premcem ali s krmo in vseeno brez težav prideš z boka barke na svoj finger. V recepciji me je punca vprašala, kakšen konektor imam za elektriko in mi dala adapter s 50 na 30A. V neki drugi marini so pustili, da sam ugotovim, da imam nekompatibilen konektor, in mi potem le ponudili, da lahko pri njih kupim konektor in si predelam kabel. Vsaka barka ima svoj priključek za vodo in elektriko in ni pretepanja za prosto vtičnico, kot ponekod na Hrvaškem. To je razlika v kakovosti storitve.
Osebje je vedno prijazno in vzdušje sproščeno. WC-ji in kopalnice so bili doslej vedno čisti, koši za smeti (ki so diskretno umeščeni tik ob vsakem pontonu) pa nikoli niso bili polni ali smrdeči.

Spotoma se ustaviva v čendleriji, da dvigneva naročene Racor filtre. A filtri so napačni. Naročil sem filtre za tip B, jaz pa imam tip A. Punca se sploh ne sekira, da filtre na polico – pravi, da jih bo že prodala – in naroči prave filtre. Tu bodo čez dan ali dva. Ker tu tudi velja otoški čas, pričakujem filtre čez kake štiri dni. Današnji projekt pa je bil ugotoviti, kje Heron zares pušča. Potrdila sva sum, da pušča tudi veliko panoramsko okno, ki se razteza čez celo širino salona in je s Siko pritrjeno na palubo. Paluba in okno sta iz različnih materialov in imata torej različne toplotne raztezke. Vsak dan se na soncu barka segreje in ponoči ohladi in v 14 letih krat 365 dni je to veliko raztezkov in skrčitev. Ko k temu dodamo še sol in močno sonce z UV-žarki, je jasno, da sčasoma pametnejši odneha. In odnehala je Sika. Danes pustiva, da se vse dobro posuši, jutri bova spraskala ven staro Siko in na novo zatesnila.
Slikala danes nisva, zato dajem nekaj slikic iz prejšnjih dni. Upam, da se ne podvajam s katero od njih.

Lanzarote (marina Rubicon), 129. dan

Končno sem se lotil spet malo bolj resnega projekta. Panoramsko okno v salonu pušča. Razlog je (upam) v tem, da je popustila tesnilna masa med tem oknom in palubo. V fazi izdelave barke to veliko pleksi steklo zalepijo na palubo. Ker je paluba ukrivljena, morajo zvrtati v palubo kup luknjic, da potem pleksi upognejo in privijačijo na pravo mesto. Ko se spodnje lepilo strdi, te začasne vijake odstranijo. Potem stranske fuge zafugirajo s tesnilno maso. Sčasoma je ta masa popustila in videti je, da voda prodira v barko skozi luknjice od vijakov. Po moji oceni je spodnje lepilo še povsod dobro zalepljeno. Vsaj tako se zdi. 

Odstranila sva staro tesnilno maso (orodje: olfa, mali izvijači, pribor za urejanje nohtov), očistila fugo z brusnim papirjem, vse dobro posesala in potem očistila z isopropanolom. Dobro je vsako topilo, ki ni preveč agresivno za pleksi, ki ne pušča oljnega filma in ki dobro razmasti podlago in odstrani prah od brušenja. Potem sem fugo oblepil na obeh straneh z maskirnim lepilnim trakom. Na ta način je rob fugiranja lep, sicer je videti zelo amatersko (vsaj, kadar delam jaz). Za tesnjenje sem uporabil Kent fast seal. To je enokomponenta MS polimerna masa, za katero pravijo, da je boljša od Sike. Bomo videli. Kent kar dosti uporabljam na barki tako za tesnjenje nad kot pod vodno linijo. Tudi pult v kuhinji sem zatesnil z rjavim Kentom. Za zdaj se me še ni izneveril. Fugiranje sva zaključevala že v mraku in jutri bom videl, kako je zares narejeno. 

Vmes sem (neroda) stopil na lepo poglajeno fugo in naredil celo štalo na fugi in po palubi, ko sem racal naokrog. Napol strjeno tesnilno maso je nemogoče znova lepo pogladiti. Ko površina enkrat začne dobivati kožico, je konec. In pri fast seal Kentu je to v nekaj minutah. Za povrh sem maso razmazal po palubi, saj nisem opazil, da imam na peti polno mase. Bova jutri videla, ali sva uspela dobro počistit moje odtise. V temi je bilo videti OK.

Lanzarote (marina Rubicon), 130. dan

Danes sem v dnevni svetlobi pogledal, kako je videti tisto fugiranje od včeraj. Res je bilo treba na nekaj mestih še malo popraviti, sicer pa ni bilo tako grozno. Ker sem vedel, da bo treba popravljati, včeraj tudi nisem odstranil maskirnega traku, dokler je bila masa še mehka. Za glajenje sem včeraj uporabil namiljen prst, zato sem moral pred popravljanjem sprati milnico s fuge. Pri tem se je seveda maskirni trak namočil in ga je bilo še težje odstraniti, ker se je še bolj trgal. Za tiste, ki boste kdaj fugirali: maskirni trak je najbolje odstraniti takoj po fugiranju, ko je masa še povsem mehka. Če to delaš kasneje, se masa na robu traku trga z nazobčanim robom, tam, kjer je masa nekaj debelejša, pa se trak rad pretrga. 

To sem sicer vedel tudi včeraj, a ker sem vedel, da bo treba popravljati, sem ga pač pustil. Danes sva odšla na daljši peš sprehod mimo plaže Playa Blanca in naprej v kraj Playa Blanca. Angleži se v Atlantiku kopajo, kot da je poletje. Mene pa ne mika. Voda se mi ne zdi prav topla. Mogoče ima 21 °C, a piha veter. Zrak ima okrog 24 °C. Zame je boljša temperatura vode 27 °C.

Zanimivo pa je, iz česa vse ljudje lahko naredijo atrakcijo. V eno ploščo iz pranega betona je zabetonirana žlica, ki malo gleda ven. Verjetno jim je padla notri pri izdelavi. Nekdo je to na pločniku opazil, objavil na netu kot atrakcijo in sedaj je to postala skoraj lokalna znamenitost. Google maps žlički namenja 184 fotografij, podanih je 150 mnenj in žlička ima povprečno oceno 4,5 od 5. No, in zdaj še jaz pišem o njej, pa še slikco bom dal. A nismo ljudje čudni.

Sicer pa je v kraju Playa Blanca tudi trgovina Spar, kjer imajo nekaj več izbire vin kot v lokalnem Dinotu. Tudi cene so bolj normalne. Lokalna trgovinica je namreč v sami marini in so cene za navadne artikle kar nekajkrat višje od cen v trgovskih centrih, kjer kupujejo domačini. Za pokušino sva vzela dve lokalni lanzarotski vini. Baje so kar vsa dobra, vendar vsa tudi držijo ceno. Pod 7 ali 8 evrov ni buteljke z Lanzaroteja. Saj se ne čudim, če mora vsak trs imeti svoje obzidje, da ga veter ne izsuši in če morajo še trto zalivati. In to z vodo, ki jo pridobivajo iz morja, kar je drag postopek. Lanzarote ima pač bolj malo dežja. Povprečna količina padavin je po mesecih takale: Junija, julija in avgusta ne dežuje. Septembra pade 2 mm in oktobra 7 mm dežja v celem mesecu (v Ljubljani recimo oktobra pade 147 mm dežja). Daleč najbolj deževen je december s celimi 35 mm dežja.

Toliko za danes.

Lanzarote (marina Rubicon), 131. dan

Občasno se v marino prikrade rahel swel (počasno valovanje), ki sicer ni čisto nič moteč, a ko nateguje štrike (privezne vrvi po slovensko), ti škripajo na bitvah. Pri tem se tudi drgnejo in sčasoma poškodujejo. Zato bom uporabil gumijaste blažilce, ki jih imam na barki (dva imam prosta, eden je namenjen za snubber – sidrni amortizer). Naredil bom privezne vrvi z blažilci. Na eni strani bo vpletena zanka (za lažje natikanje na bitvo), potem bo gumijast blažilec, nato pa še kakih 10 m vrvi. Za izdelavo sem uporabil obstoječe, stare privezne vrvi, zato je bilo vpletanje zanke nekaj težje kot pri novih.

Vplesti zanko ali spojiti dve vrvi skupaj je pri vrvi, ki je vita iz treh snopov, prav lahko. Za to ne potrebuješ nobenega posebnega orodja. Po moje bi moral to znati vsak, ki ima barko in ki sam skrbi zanjo. No, lahko daš to tudi komu narediti, a zadovoljstvo s tem, da narediš sam, je vredno truda, da se naučiš vpletanja vrvi. Naj priznam, da je trojna vita vrv edina vrv, ki jo znam vpletati. Vplet oplaščene vrvi (sredica in okrog nje pleten plašč) je precej težja naloga in zahteva tudi nekaj posebnega orodja in se tega nisem nikoli naučil (lenoba). Danes je bil kit na panoramski steni povsem strjen in sem porezal stran robove, kjer se mi je strgal maskirni trak. Nisem stoodstotno zadovoljen z rezultatom (ne bom več tega delal v mraku), a fuga je videti bistveno lepše kot barka okrog. Heron je pač kruzerska barka in ne šminkerska.

Racor filtrov danes še ni bilo. Od ponedeljka do četrtka je očitno manj, kot 'dan ali dva'. Verjetno bodo v soboto popoldan, pravijo. Sicer se ne dogaja kaj dosti. Meni tole svaljkanje po marini ne leži preveč, vendar greva čez nekaj dni domov in zdaj se ne bomo prestavljali drugam. Imamo pa tule WiFi. Ker je sicer na barki internet redka in draga dobrina, me je kar zasvojilo in preveč visim na netu. Ure in ure izgubim, ko gledam bedarije, namesto da bi naredil kaj pametnega po barki. Na sidru je drugače. Net je v EU omejen (nekaj GB na mesec) in ne moreš recimo gledati televizije ali Youtuba. Pogledaš vreme, kakšne novice, pošto, nekaj porabiš za dnevnik in to je to. Ker so GB omejeni, jih pametno izkoristiš. Tule sem pa ko pijanček na all inclusive paketu. Verjetno ste že videli tiste, ki že zjutraj zabuhli in z rdečim nosom visijo za šankom, ker je pač zastonj. No, tak sem jaz na netu. Upam, da me kmalu mine.

Lanzarote (marina Rubicon), 132. dan

Pod Azori se je ustvaril ciklon in okrog njega vetrovi do 8 boforov. Zahodno od Azorov piha proti jugu, vzhodno od njih pa proti severu. Ta veter je povsem ustavil tako imenovane 'portugalske pasate', ki normalno pihajo ob portugalski obali od severa na jug, tudi do Kanarskih otokov. Danes popoldan je povsem nehalo pihati. Zrak se je ustavil. 

To je prvič, odkar sva na Kanarskih otokih, da ne piha. Nisem prepričan, ali se le zdi (ker ne piha) ali pa je res topleje, saj se mi zdajle zvečer še nič ne zdi, da bi oblekel karkoli čez kratke hlače in majčko. Čez dan je to tako ali tako tudi sicer dovolj. Druge dni sem si zvečer po navadi nataknil še dolge rokave. Lili celo dolge hlače. Za jutri pa napovedujejo še toplejše vreme. Mogoče se gremo celo kopat. Sicer dan brez posebnosti. Slikal danes nisem.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 14. dan

Zjutraj je še vedno pihalo in pihalo je potem še čez cel dan. Če napišem pihalo, potem je to okoli 20 vozlov, kar ne pomeni, da me bo veter iztrgal s sidrišča. Pač piha malo več, kot po navadi.

Danes je sobota in moral bom spet v mesto po nekaj hrane, saj si ob sobotah kupujem zalogo za cel teden. Spomnim se še kakšnih  55 let nazaj, ko sta mama in oče po njegovi prejeti rudarski plači šla vedno v trgovino, »fasat« smo takrat rekli. Takrat so se nekatere stvari kupile za cel mesec, le osnovna živila so se kupila vsak drug ali tretji dan. Najprej je mama ob kavi napisala na listek kaj vse potrebuje, odpirala je predale, omare, kakšno plehnato škatlo vzela v roke, odprla pokrov in pokukala, koliko ima še tega in onega v njej,… Potem pa sta šla. Seveda sem šel z njima tudi jaz, kasneje pa še brat, ki je nekaj let mlajši od mene. Jaz sem  starejši in sem že vedel, da bom dobil kakšne cukre, brat pa je bil še majhen in je bil zadovoljen s svojo dudo v ustih. Takrat ni bilo samopostrežb, kot je to sedaj čisto normalno. Trgovci so takrat še moko tehtali, sladkor tudi, moji bomboni pa so bili na pultu v štirioglatih steklenih posodah z okroglo odprtino na strani, kjer je stal trgovec. Morda so bile dve ali tri različne vrste teh Šumi bombonov, žvečilni gumi Bazooka, od čokolade pa samo Kraševo »životinjsko carstvo« in morda kakšna draga riževa čokolada Zvečevo. Potem smo to s triciklom od trgovine peljali do našega bloka in starša sta znosila vse v stanovanje, mama pa je nosila še mene in brata pod pazduho. Takrat je bilo v Velenju le nekaj stavb in malo ljudi, ko sem se jaz rodil. Takrat je ata rekel, da so se skoraj vsi med seboj poznali. Ahh, zlati časi,  vam pravim.

No, to je bilo včasih, danes pa bo drugače. Tudi jaz imam listek na katerem piše, kaj moram kupiti, le da jaz danes očitno ne bom šel nikamor. Moj dingi ima desno tubo čisto prazno. Še sreča da je leva tuba skupaj z napihljivim dnom cela, tako da na zadnji stranici še vedno stoji motorček, ki bi drugače lahko padel v morje. Ni kaj, rešiš se enega problema, pa se že pokaže drugi. Nikoli dokončana zgodba in nikoli mi ne more biti dolgčas. S tlačilko napolnim desno tubo in čez čas opazim, da hitro spušča zrak. Torej, da grem na obalo in se po treh, štirih urah vrnem iz mesta nazaj do obale – misija nemogoče. Do takrat bo dingi prazen in če bom imel tlačilko v dingiju jo lahko kdo vzame in potem je več ne bom imel. Ni kaj, motor odvijačim in ga dam na stojalo na barko, dingija pa potegnem na premec. Samo tu ne bom mogel delati in zakrpati mesto kjer spušča zrak, saj preveč piha. Dingi se dviguje, prestavlja, zato ga odnesem v kokpit. Še sreča, da je kokpit dovolj velik, da lahko v njega postavim napolnjen 240 cm dolg dingi. Tukaj sem v zavetrju, zato bo delo veliko lažje kot na premcu. Brusim, režem krpe, mažem, sušim, lepim in vsakič se mi zdi da spušča kje drugje. Od danes naprej sovražim vse mehurčke in balone. Očitno je včeraj na krmi dingi preveč premetavalo v vetru in valovih, zato se je med testno plovbo avtopilota, moral le-ta dotakniti kakšnega ostrega dela in posledice so vidne tudi danes.

Cel dan sem se mučil z njim in upam, da mi je proti večeru uspelo vse popraviti, tako da bo zdržal še kakšen mesec ali dva. Potem pa bo potrebno videti, kako bom naprej. Vmes, ko se mi je lepilo sušilo sem iskal dingije po internetu in tukaj okoli na teh otokih so le-ti zelo dragi. Najcenejša varianta je Kitajska, a je dobavni rok dva meseca. No nekaj že pogruntam do takrat, ko bo to izvedljivo. Za zdaj je dingi v tretjem planu.

Zvečer si naredim večerjo iz tistega, kar imam vedno v omarah in predalih, testenine in kakšna konzerva, tako da lačen res ne bom. Bom šel naslednji teden v mesto, v ponedeljek, če mi uspe zakrpati dingi. Zvečer me pokliče še Bill in me povabi, da bi še nekaj dni skupaj jadrala po Fidžiju, kajti on ima na barki novo posadko in rad bi jim pokazal vsaj dva ali tri tukajšnje otoke. Kar malo razočaran je, ko mu povem, da jaz ne grem nikamor, le še skozi prehod Navula, kjer je izhod iz objema otočja Fidži na odprti ocean. Kdaj bo to ne vem, v ponedeljek naj bi že nastopil ciklon Rita, ki bo malo pomešal štrene nam jadralcem, še bolj pa prebivalcem severnih otokov otočja Vanuatu.

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 15. dan

Vsakemu od nas se včasih zgodi, da se prebedi in potem ne more zaspati. Menda obstaja kar nekaj teorij, kako pretentati svoje možgane, da je potrebno zaspati. Tudi sam imam eno teorijo, ki se je že velikokrat pozitivno izkazala v praksi. Knjiga. Ko vzamem v posteljo knjigo, takrat bom po desetih minutah zagotovo zaspal. Sploh če ni zanimiva.

Tokrat sem šel v posteljo s knjigo in na 100% sem bil, da me bo hitro premagal spanec. Pa me ni. Knjiga je bila napeta kot elastika in najraje bi bil zdaj ob video predvajalniku in vse skupaj dal na hitro previjanje, da bi videl kaj se bo zgodilo. Radovednost pač. Očitno imam v sebi preveč ženskih hormonov in se mi potem dogajajo takšne ženske »firbčne« zadeve. Toda knjiga ni video predvajalnik in če nekaj strani preskočim, potem izgubim nit. Edina stvar ki mi še ostane je branje, katero me vedno pripelje do konca. In jaz sem bral in bral ter na koncu ugotovil, da je ura že pol štiri zjutraj. Zato sem se obrnil na stran in končno tudi zaspal, do zame poznega jutra.

JZjutraj skoraj nisem mogel verjeti, da je ura že pošteno čez osmo zjutraj, zato sem hitro vstal in si skuhal kavo. Na telefonu vidim sporočilo od Gautea, ki bi rad šel v Vuda marino, ker je tam nekaj pozabil. OK, najprej kava, potem zajtrk in ja, čez dobrih pol ure lahko grem. Zmenjeno. Preverim še vreme, a zunaj ne kaže dobro, saj še vedno piha. Čez eno uro od začetnega dogovora pride kolega z dingijem po mene in greva v marino. Do tja je cca 6 NM in na začetku je bilo super, dokler nisva prišla izza rta. Potem so se začeli valovi in vsakič ko me dobro pošpricalo ali malo zalilo, mi je rekel: »Sorry.« Okay, je kar je in zdaj greva do konca. Prideva v marino in vidiva Irca Billa. Pokličem ga, nato gremo na njegovo barko, se malo pogovarjamo, pridružijo se nam še Slovak, Nemka in mlada Indonezijka. Pravzaprav so vsi trije mladi, a slednja je res najmlajša. Zelo zanimiv je bil pogled v kokpitu. Od šestih ljudi imajo štirje med pogovorom telefon v rokah, brskajo po netu, pišejo,… V glavnem, družijo se

Tudi Bill ima probleme z dingijem, zato grem z njim pogledati kaj se mu dogaja. Zdaj sem že mojster v lepljenju in mu lahko kaj svetujem. V dingiju se nahaja mali gecko (kuščar) in Bill zbeži stran, ker se ga boji. No ja, on se boji tudi mačke, pravzaprav jih sovraži, ker ga je ena kot otroka opraskala. Gledam ga a nič ne rečem. Prileti Indonezijka in ga pokrije z nekakšno krpo, ta pa odskoči in gre v travo. Vse skupaj mi je smešno, zato stegnem roko in ga zagrabim. Odnesem ga na barko in ga spustim v njo, kajti gecko je zelo dobra zadeva, če ga imaš na barki. Najprej sem mislil, da se bo Billu strgalo, a ko smo mu vsi dopovedali da je to v redu, se je malo vdal. Mislim pa, da mi je malo zameril, ter dodal nekaj te zamere še na staro zamero, ker nisem z njim v marini.

Kasneje greva s kolegom po jeklenko za potapljanje, ki jo je pozabil vzeti, ko jo je dal polniti z zrakom, nato pa greva nazaj v Saweni Bay. Najprej greva na njegovo barko na kavo, sam pa pogledam, če je še njegova muca živa, kajti predvčerajšnjim jo je veterinar moral operirati kar na barki v kokpitu, ker mačka nima papirjev in zato ji veterinarska inšpekcija ne dovoli na kopno. Zdaj po novem ima čip, je cepljena, na lastnikovo željo sterilizirana, ima vsa dovoljenja, papirje in zdaj lahko gre kamorkoli. Mačka je v redu, kot prava mačka, lenobno zdrava.

Pozneje me pripelje še na mojo barko, kjer se lotim dingija. Še najdem štiri male luknje in jih zakrpam. Naredim še nekaj fotk Rainmana, katerega imam na premcu barke in prav lepe fotke so ob sončnem zahodu. Zdaj pa je že ura pozna in čas bo za večerjo. Zadnjič sem našel na dnu plastičnega zaboja še nekaj konzerv iz Kanarskih otokov, kjer sem v Las Palmasu kupil koščke lignjev v lastnem črnilu. Konzerve so bile v akciji in jaz sem jih takrat kupil kar nekaj. Tanko narezana čebula, česen, malo svežega ingverja, čajna žlica sladkorja, vsebina te konzerve, korenček na trakce narezan, ki se kuha zraven špagetov in ko sem jedel… da prste oblizneš.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 16. dan 

Mirno jutro z nekaj malega vetra. Počasi ugaša veter, ki je bil nadležen nekaj zadnjih dni. Zjutraj sem že zgodaj vstal, boli me gleženj. Ne vem kaj bi to bilo, morda sem nerodno stopil, morda je samo revma. Ker je bolečina kar močna, sem se odločil, da po zajtrku vzamem naklofen in upam, da bo z nogo res bolje. Tako se najprej uredim, se obrijem, kajti danes bi rad šel v mesto, potem pa opravim robotska dela, vse po vrstnem redu, kot vsak dan.

Po kavi in zajtrku pogledam svojega dingija v kokpitu in še vedno najdem kakšno luknjo, ki malo prepušča zrak. Spet krpam in se trudim, želim da mi uspe, ter da bo dingi vsaj še nekaj časa v redu. Pravzaprav vem kaj me ves čas muči, lepilo. Če bi imel pravo dvokomponentno PVC lepilo bi to bilo že zdavnaj gotovo, a ga tukaj ni za dobiti. Zato se trudim lepiti s tistim kar imam.

Ob 10. uri sem dogovorjen z Norvežanom, da se dobiva in greva v mesto. Ura je 9:45 njega pa še ni nikjer na spregled. Verjetno spi. In tako je bilo do 11. ure, ko se le prikaže. Jaz še hitro napolnim čoln z zrakom, dam smeti v dingija in že letiva po manjših valovih v Sugar City. Danes je res nizka oseka, zato po plitvinah plujeva zelo previdno, dokler ne prispeva na cilj.

Najprej moram v Hydaulic Shop kjer kupim visokotlačni priključek, ter nekaj drobnih stvari, da zamenjam obrabljene stvari z novimi. Ko končno najdem kar iščem, kupim in grem zadovoljen naprej. Zadnjič sem že bil tukaj in možakar mi je povedal ceno za en kos. Danes sem kupil priključek in cena je bila 33% nižja od zadnjič. No ja, tudi prodajalec je bil drug, artikel in trgovina pa ista. Profitiral sem ravno za 50m Gorilla traku, ki ga tudi potrebujem. Super, a ne?

Zdaj grem iskati še ta Gorilla lepilni trak (extra strong power tape). Ker ga imajo v celem mestu samo v eni specializirani trgovini, zato moram tja. A ker sem bil tam samo dva krat, se ne spomnim točno, kje je ta trgovina. S kolegom se razdvojiva, jaz grem iskat trgovino, on pa gre iskat druge stvari za sebe, ki jih potrebuje na barki. Mislim, da sem prehodil 4 do 5 kilometrov, preden sem le našel trgovino, katero iščem. Poleg tega sem na koncu ugotovil, da če bi bolj pobrskal po spominu, bi je našel že veliko prej, a raje se včasih mučim. Kupim lepilni trak in grem poiskat kolega, katerega čez slabih pol ure najdem v trgovskem centru. Greva še v samopostrežbo, kjer kupim nekaj hrane in greva nazaj na barko.

Na barki si skuham kavo, potem pa povabim kolega na večerjo, saj bom spekel dve pici in se bova malo družila. Nekako se mu moram zahvaliti za večkratno plovbo do mesta z njegovim dingijem. Vmes še nalepim eno krpo na dingija in mislim, da je to zadnja. Upam, da je res.

Hitro zamesim testo za dve pici, pripravim salame, potem naribam sir, s paličnim mešalnikom zmeljem pelate in po vzhajanem testu pripravim vse za pico. Nato pogrejem pečico, spečem in kolega je tu. Pojeva nekaj kosov pice, a vsega ne moreva, zato mi nekaj kosov ostane za jutri za zajtrk. Zvečer še vse pospravim, dingija napolnim z zrakom in ga dam do jutri v vodo. Mislim, da bo v redu. Jaz še napišem ta blog in danes grem v posteljo pred polnočjo.

Pred spanjem si pogledam še vreme, zraven pa pobrskam še po danes rojenem ciklonu Rita, ki pa mi za enkrat ne predstavlja večjih skrbi, saj je kar daleč stran od mene. Upam le, da bom lahko mirno in dobro zaspal.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 17. dan

Zjutraj se prebudim in prvo stopim do dingija, da vidim kako drži. Že na prvi pogled sem videl, da še vedno spušča zrak, a je že veliko bolje, kot je bilo. Nekje mi je nekaj ušlo, ali pa se je kakšna krpa vdala, da ni dobro zalepljena in je spušča zrak. Kakorkoli, če sem že na krmi, se vržem v morje in zaplavam nekaj zamahov, potem pa se vrnem nazaj na barko. Voda je tukaj malo motna, pri sedmih metrih globine ne vidim do dna, morda le kakšne tri metre se vidi še v redu, potem pa je vse motno. Glede na to, da vsak večer slišim kako večje ribe roparice skačejo iz vode in lovijo manjše ribe, ni rečeno da še kakšen »nesocializiran kuža« plava tod okoli. Kaj pa on ve na daleč, kdo tam maha v vodi, človek ali riba. No šalo na stran, prijetno res ni, ker je okoli nas res veliko morskih psov. Ne dolgo nazaj je tukaj nasedel manjši kit pilot, dolg morda kakšne tri metre. Torej nič nenavadnega ni, da plavajo večje živali v teh naših divjih vodah in zalivih.

Še pred kavo se lotim dingija in poiščem luknjo. Seveda, kot sem si mislil, je ena krpa spustila, saj nimam dobrega lepila. Zato kar ob strani čez njo zalepim še eno krpo, menda bo ja bolje držalo. Nato si skuham kavo in gledam vreme. Orkan se je malo okrepil, a ne kaže, da bo kaj večjega. Pravzaprav meni kaže vremenska slika na treh aplikacijah kar v redu vreme za jadranje. Bom počakal do sobote, če si ta Rita, kot vsaka druga ženska še kaj namisli, potem pa bi jaz šel, čas je da se Fidži zapusti. Vsega lepega je enkrat konec, pa tudi neprijetnih situacij z opremo na barki bi moralo biti enkrat konec.

Dan je lep in prijeten, zato je čas tudi za delo, čeprav je zunaj kar vroče. Kakšnih 30°C je pod biminijem. Najprej zmontiram hitri priključek na Rainmana, nato še na membrane in seveda na cev za pranje barke pod pritiskom. Ko končam sem zadovoljen z narejenim in tako sem spet neodvisen od zunanjih dejavnikov za vodo. Nato se lotim pranja kokpita in res umazanega tika. Zato ga zmočim s slano vodo in zdrgnem s plastično krtačo, morda le malo manj agresivno, kot je prava sirkova krtača.

Zdaj sem dejansko gotov in začnem razmišljati kaj bi jedel za večerjo. Imam dva zgornja dela piščančje bedrce, imam tri krompirje,… Že vem, krompirja ni veliko, za enkrat pa ga je preveč, saj so ti kar veliki. Naredil bom domače njoke, saj imam čas. No ja, imel sem ga, kajti ravno takrat ko sem si vse pripravil me kliče kolega, če mu lahko grem nekaj pomagat, ker se mu je nekaj zgodilo s tangunom na barki. Pričvrstim motorček na dingija in se zapeljem na njegovo barko. Sanke so se mu ujele v spodnji del blokade, zato ne gre več ne gor ne dol. Pomagam mu in to hitro opraviva in ker sem že tam, spijeva še kavo, nato pa se vrnem na barko. Kokpit je delno suh, zato se lotim njokov. Pozabil sem že, koliko časa sem jih včasih delal doma, vendar vem, da sem jih danes delal skoraj slabo uro. Ker jih je 326 gramov, razdelim vse za dve kočerji. 

 Zdaj je v kokpitu vse čisto in suho, zato se odločim, da naoljim tik s tikovim oljem. Da pa ne bo olje stalo na tiku, vse skupaj delam s krpo in ne s čopičem. Ko vse končam, še s suho krpo dobro pobrišem, da zajamem odvečno olje in morebitno črnino od črne Sike, ki je v fugah. Na koncu je prav luštno videti, že dolgo ne tako. Do jutri pa se bo tudi vonj od tega olja razlezel in bo vse lepo in dobro.

Stuširam se, v kokpit nimam več potrebe hodit, zato si še skuham za jest, naredim si še dobro omako, piščančje meso pa sem narezal na kose, skuhal in nato malo opekel.  Jed je bila odlična, le njoki niso bili estetski kot tisti tovarniški. Pravzaprav pa kdo še jé italijanske njoke na Fidžiju. Oni sploh ne vedo kaj je to in tukaj se zagotovo ne prodajajo. Po večerji nekaj napišem, nato spet pogledam vreme in vedno bolj sem prepričan, da bo konec tedna dan D, dan za odhod.  

Jutri imava s kolegom v planu, da greva v Musket Cove, kar je približno od tu slabih 20 NM in to mi bo ravno v redu, da spet preizkusim avtopilota. Upam, da bo vse kot mora biti.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 1. dan

Slabo sem spal danes, bilo je enostavno prevroče. Niti sapice ni bilo vetra, ki bi naredil vsaj malo prepiha po barki. Na zadnje sem pogledal na uro ob pol treh zjutraj, potem pa sem le končno zaspal. A ne za dolgo, kajti ob 6:45 sem se prebudil in bilo je konec s spanjem. 

Zato sem si skuhal kavo, nekaj sem prebral, pospravil po barki in jo pometel, nato pa je bil že čas, da dvignem sidro. S kolegom sva rekla, da greva počasi, če bo veter bova jadrala, če ne bo bova pa 4 ure motorirala. Drugače pač ne gre. A glede na to, da celo noč ni bilo niti sapice od vetra, ter da ga tudi sedaj ne bo, bova polnila akumulatorje in seveda pogrela vodo v bojlerju. 

Tako sva res dvignila sidri in odplula proti Musket Covu, ki je tukaj poznan kot zelo lep kraj za jadralce, jaz pa bom tam že četrtič ali petič. Bolj se mi gre zato, da danes preizkusim avtopilota. Že od začetka je lepo držal smer in prav užival sem, ko sem videl, da je vse v redu. Če dam roko na srce, še zdaj nisem čisto sproščen, ker pričakujem, da je lahko vedno kaj narobe, a vseeno upam, da ne bo. Vmes sva se pogovarjala po radiu in ko je zapihalo nekih 6 do 7 vozlov vetra, sva prezračila glavni jadri, nato pa je kolega prosil, če ga fotografiram med plovbo in je sam še razvil genovo. Seveda je moral upočasniti plovbo z motorjem, da se le ta ni ves čas zapirala. Avtomatski pilot je delal, jaz pa sem šel na palubo in fotografiral kolegovo jadrnico, posnel sem mu še kratek video, kasneje pa je tudi on naredil fotko ali dve od Indiga.

Morje je bilo mirno, veter je pihal med 5 in 7 vozli,  kar je botrovalo temu, da sva ves čas oba motorirala. Po 18,60 NM sva prispela na cilj in v zalivu še nisem nikoli videl tako malo bark. In še med temi sta dve barki, ki jih res dobro poznam, to sta Cajucito od Billa in Calypso 2 od Rika. Oba sta na bojah, jaz pa pred njimi vržem sidro in se zasidram v globini 21 metrov. V morju imam vseh 75 metrov verige in upam, da bo varno, pa saj ne bom tukaj mesec dni, morda le dve noči.

Kasneje me po radiu pokliče Gaute, da pride na kavo. Pokličem še Billa, a ta pravi, da ga ne bo, da pride zvečer na večerjo. »Ja pa ja de, pa kaj še? Prinesi večerjo za oba, pa pridi.« mu pravim in ta reče, da prinese piščančji kari, jaz pa naj skuham riž. OK, to bo v redu. S kolegom spijeva kavo, ko me kliče Bill, če imam en posebni imbus vijak. Težka bo tokrat, a dokler ne vidim za kaj gre, ne morem vedeti. Včeraj ko je šel iz marine do Musket Cova, mu je na sredi poti zlomilo vijak na nosilcu za alternator in tako je ta padel na tla motornega prostora, posledično zaradi tega je scefralo jermen, zato vodna črpalka ni delala in ni hladila motorja, ta pa se je hitro pregrel in zatulil z vsemi mogočimi alarmi. Evo kaj naredi en vijak! Grem na njegovo barko pogledam, premerim vijak in grem nazaj na Indigo. Vijakov imam kar precej, tokrat pa tega nimam. Imam pa navadnega, a ne velja, ker mora priti v utor. Lahko pa s fleksom odrežem glavo in naredim velikost, ki jo potrebuje, pač improvizacija, ki bo zagotovo držala. No to pustiva za jutri, najprej naj skuha večerjo. 

Ob 19:30 kot sva  se dogovorila, pride na Indigo in  prinese ravno kuhan kari. Jaz še skuham riž, potem pa pripravim krožnika, da bova lahko večerjala. Po večerji pa sva se pogovarjala o vsem mogočem in če naju ne bi ob pol noči pregnal rahel dež, bi  verjetno še klepetala. Jaz še pospravim po barki, nato pa bo čas za sanje.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 2. dan

Noč je bila temna in deževna. Kar nekajkrat je padel dež, ki je potem proti jutru prenehal. Najprej je bilo oblačno jutro, kar je nekaj normalnega po dežju, a se je okoli devete ure dopoldne začelo prebijati sonce in kmalu je nastal lep sončen dan. Da ne bom stal brez dela, si naredim vodo, saj imam  tank prazen. Tu je precej čista voda in tudi bark ni veliko, zato se ne bom prestavljal in iskal še bolj čisto vodo, da si lahko napolnim zadnji tank, ki vsebuje 150 litrov vode. Poleg tega si moram pripraviti v plastenke malo več pitne vode, saj bom kmalu na morju vsaj 7 dni in noči.

Postavim čarovnika  na svoje mesto, povežem in v petih minutah že delam vodo. A kar naenkrat ni več pritiska. Odstranim cev iz črpalke do membrane in preizkusim delovanje čarovnika na prazno, a le tu in tam malo špricne voda. Vem kaj je. Šel je impeller. Upam, da ga imam v rezervi. Pogledam v paket, ki mi ga je pripravil moj serviser in zastopnik za Rainman desolinizatorje Grega in najdem nov, zapakiran impeller. Temu se reče dober suport za prodajo in servis. Pripravim še orodje, nato pa začnem z delom. Na tem aparatu ga še nikoli nisem menjal, a saj je podobno kot pri motorju na barki. Ko odvijačim pokrov najdem nekaj zlomljenih in odtrganih lopatic. Vse skupaj potegnem ven, lepo očistim, namažem z lubrikantom, namažem še impeller z njim in ga vstavim v ohišje črpalke. Ampak, pozabil sem kako ležijo lopatice, na levo ali na desno? Logika mi da vedeti da v levo in tako tudi naredim. Zamenjam še okroglo tesnilo, in skoraj privijačim vijake pokrova, a mi ne da miru, zato grem pogledati na računalnik v pdf navodila, če piše kaj o menjavi in če je kakšna slika v njih. Če potrgam še te lopatice, »bom v riti«. Navodila so zelo skopa, nič kaj ne piše, zato bom na to opozoril gospode v Avstraliji, kjer tudi proizvajajo Rainmana. Končno sem našel eno črno piko za njih. Privijačim vse vijake, nataknem in privijačim visokotlačno cev in preizkusim delovanje brez membran. Dela! Priklopim vse nazaj kot mora biti in delam vodo. Kdor zna, ta zna!

Da pa ne bom poslušal zvoka čarovnika, si nataknem plavutke, še masko in grem z lopatico v roki v vodo. V slabe pol ure sem očistil s trupa nekaj manjših školjk, ki skoraj niso omembe vredne, se je pa zato na določena mesta prijela nekakšna manjša črna trava. Tudi to na hitro očistim, nekaj malega jo ostane na bulbu, a se mi ne da več potapljat, saj sem se že vsaj 30 krat potopil pod trup barke. Kasneje sem se spomnil, da bi lahko marsikaj naredil kar z veslom, saj ima na koncu plastičen del, pa tudi kar dolgo cev ima. Bom to preizkusil naslednjič.

Zdaj še napišem nove odjavne obrazce za carino in policijo in ravno ko končam s pisanjem, je tudi čarovnik naredil vseh 240 litrov vode, saj sem si naredil še nekaj vode za rezervo. Zato pospravim vse v kokpitu in shranim na svoje mesto. Iz rezervnega kanistra prelijem v rezervoar 20 litrov nafte in mislim, da imam vse opravljeno za danes. No ne smem pozabiti na smeti, zato jih popoldne po kavi odnesem na kopno in naredim še kratek sprehod. Kar žalostno je bilo videti ponton s privezi, ker ni bilo bark. Sezona je minila, nekaj bark je ostalo, a tudi od teh jih bo še pol zapustilo Fidži, ostale pa se bodo potepale po zalivih. Tudi v resortu ni veliko gostov, zato je res vse videti bolj žalostno, nasprotno od tistega, kar sem tukaj navajen.

Zvečer si na barki pogrejem včerajšnji kari in riž, ter imam v petih minutah večerjo na krožniku. Pospravim še motorček z dingija na barko, ter napišem nekaj stavkov tega bloga. Pa je spet minil en dan.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote (marina Rubicon), 120. dan

Danes sva malo raziskovala okolico marine. Pokrajino sestavlja v glavnem črn vulkanski pesek. Tu zelo redko dežuje, zato rastlinja praktično ni. Še kaktuse zalivajo. Otoka se spomnim še od zadnjič, ko sva bila tukaj in name je naredil zelo dober vtis. Za naše pojme zelo nenavadna okolica. Gorska puščava z nešteto vulkanskimi kraterji. To bomo še detajlno raziskali.

Lanzarote (marina Rubicon), 121. dan

Čas je, da se lotim ladijskih projektov. Najprej operem barko, saj je revica še vedno slana in ima nekaj spominkov od galebov. Pa tudi drobnega peska in prahu je vse polno. Mi je že žal, da sem visokotlačni čistilec pustil doma. Držal sem ga v rokah in premišljeval, kolikokrat ga bom potreboval. Ker je premočan, da bi ga lahko napajal z inverterja, sem ga pač vrgel z barke v avto, saj sem zelo redko po marinah. Ja, razen v Španiji. Danes bi prišel zelo prav.

Potem se lotim nečesa rutinskega, da dobim zagon: redni servis motorja. Saj to je čisto enostavno, ampak da pridem do olja, moram razkopati pol barke, prazna kantica za odpadno olje je seveda čisto nekje drugje, filtri so pod podnicami v prednji kabini, črpalka za olje spet drugje, ključ za oljni filter čisto drugod, mast za volvov ležaj pa spet nekje drugje. Ko nalovim vse to, potrebujem že pavzo.

Potem izpraznim zadnje kabine, da lahko dvignem postelje in si zagotovim dostop do motorja. Namestim razsvetljavo, poiščem še star časopis, pa nekaj posodic za odpadne filtre in mastne krpe. In imam že vsega dovolj, pa še začel nisem. Ja, to je prekletstvo popravljanja barke, ko živiš na njej. Veš, da imaš vse, kar potrebuješ, a nisi prepričan, kam si to nazadnje skril, da ni v napoto. Vedno, ko eno stvar rabiš, moraš preložiti pol barke, da prideš do nje.

Nivo hladilne tekočine je prenizek. Eno uro sem iskal kantico z antifrizom, a je nisem našel. Mogoče ga pa nimam več. Ker tu ne zmrzuje, lahko dodam kar destilirano vodo. Ampak to sem pa vso porabil zadnjič za akumulatorje, v lokalni trgovini je pa nimajo. Namažem Volvovo tesnilo s posebno mastjo. To je gumi tesnilo, ki objema os motorja in preprečuje, da bi v barko vdirala voda ob vrteči se osi. Tesnilo se hladi in maže z vodo, a je vseeno potrebno vsakih nekaj sto ur tesnilne ustnice namazati. Za zdaj je tam vse suho kot poper. Vode ni niti za vzorec. Tako mora biti. Vmes na hitro poservisiram še črpalko WC-ja. Sedaj spet gladko teče. Potem se končno lotim menjave olja. Ta poceni električna pumpica rabi celo večnost, da izčrpa staro olje. Zamenjam še oljni filter in natočim novo olje. Premalo. Dodajam, še premalo, dodajam, še premalo, dodajam  .. Preveč.

Presneto. Grem zagnat motor, mogoče bo oljni filter spil dovolj, da bo olja ravno prav. Ne, še vedno ga je preveč. Preveč olja je baje ravno tako škodljivo kot premalo. Če je olja preveč, potem vrteči se deli motorja tolčejo po gladini olja in to ni v redu, ker ga stepajo kot smetano. Koliko nad zgornjo črtico je še sprejemljivo? Ah, bom zvečer poguglal, jaz pač nisem strojnik.

Dovolj za danes. Menjava olja v menjalniku mi ostane za jutri. Pa še kup drugih stvari (impeler, filtri goriva, vsi mrežasti filtri).

Grem sestavit postelje, da bova imela kje spati. Jutri je še en dan.

Lanzarote (marina Rubicon), 122. dan

Dan je bil nekaj daljši, bo pa dnevnik krajši. Danes sem imel rojstni dan. Vse najboljše, kapitan.

Lepo sva začela dan z rojstnodnevnim zajtrkom, ki je vključeval vse, kar je treba, seveda tudi pršut iberskega pujsa in na koncu sladico.

Za rojstni dan sem se med drugim počastil z obiskom marinske čendlerije, tako da zdaj imam destilirano vodo in še nekaj malenkosti, Racor filtre pa dobim čez nekaj dni. 

Zvečer smo se dobili z Dream Time posadko. Začeli smo na Heronu s pristno slovensko srebrno penino. Catherine je naredila pravo pravcato domačo torto, prinesla sta še party balone, skratka super žurka. Nadaljevali smo v oštariji, ki ima najboljše ocene na trip advisorju in je bilo dobro. Zaključili pa smo spet na Heronu z Bushmillsom in torto. Skratka, lep rojstni dan.

Lanzarote (marina Rubicon), 123. dan

Danes smo vstali malo kasneje. Oba sva brez posledic sinočnje proslave. Super. Končno mi je uspelo dokončati delo na motorju – izčrpal sem tisto motorno olje, kar ga je bilo preveč, saj sem zadnjič slabo pazil in natočil v motor preveč olja. Potem sem se lotil še menjalnika. Menjava ATF tekočine je potekala brez zapletov, edino težko je bilo izmeriti nivo, saj je tekočina bolj tekoča kot olje za motor in se je na palčki slabo poznalo. Sem si pač pomagal z leseno merilno paličico, ki sem jo izdelal v ta namen. Stara tekočina je bila še povsem lepa na pogled – a sem jo vseeno zamenjal, saj smo priporočen čas za menjavo tako ali tako krepko prekoračili.

Momentnega ključa nisem našel – morda ga pa res nimam na barki. Čep menjalnika je medeninast (ali nekaj podobnega) in prevrtan z nekaj malimi luknjicami za odzračevanje, torej je treba biti previden pri zategovanju te matice. Če si prenežen, se med delovanjem odvije, če si pregrob, jo pa zlomiš. Brez momentnega ključa sva improvizirala z navadnim ključem in tehtnico na vzmet. 20 Nm navora se na 14 cm dolgem ključu pretvori v slabih 15 kg mase na tehtnici. Če sem prav izračunal, je vijak zategnjen po navodilih proizvajalca.

Potem pa še najtežji del – vse pospraviti za sabo in barko spraviti v normalno stanje. Ta del mi je vedno odveč. No, sedaj je vse v normalnem stanju.

Proti večeru sva šla še na en sprehod. Bilo je že bolj pozno in bilo je oblačno, zato so fotke bolj črno-bele kot barvne.

Lanzarote (marina Rubicon), 124. dan

Nov lep, sončen dan na Lanzarotu.
Ko grem zjutraj po svež kruh, spotoma še odnesem odpadno olje, stare filtre in zaoljene krpe. Te stvari so posebne vrste odpadek, ki nikakor ne spada v navadno kanto za smeti. V ta namen ima vsaka resna marina posebno zbiralnico.

Rubicon jo ima tudi. Čisto na drugem koncu marine je, v ladjedelnici. Imajo celo ločene cisterne: ene za odpadni dizel in ene za odpadno olje. Potem imajo zbiralnik za stare oljne filtre, pa zbiralnik za zaoljeno embalažo. Odlično.

V nerazvitih državah me je vedno bolelo, saj niso ločeno zbirali teh odpadkov in je olje pogosto končalo na deponijah in pronicalo v zemljo in morda celo v podtalnico. Marsikje so staro olje zlivali kar na tla. Ko se sprehajam po ladjedelnici, si malo ogledujem plovila na suhem in naletim na eno majhno barkico (10 m) s koprsko registracijo. Malo pogledam, če je lastnik kje v bližini, a ga ne najdem. Medtem pride mimo upravnica in me prijazno povpraša, ali kaj potrebujem in kako mi lahko pomaga. Razumel sem, da je bil to lep način, da me je v resnici vprašala, kaj iščem tukaj in naj se poberem iz zaprtega dela ladjedelnice, kjer nimam kaj iskati. Pozitivno. Pomeni, da skrbijo za varnost.

Povem ji, da je moja barka tudi registrirana v Kopru in jo vprašam, ali slučajno ve, kje je lastnik. Pravi, da je lastnik Slovenec in da ne more biti daleč. Ker ga ne najdem, grem pač nazaj proti marini. Nisem še naredil 30 m, ko me ona pokliče in mi pokaže na fanta, ki je ravno prišel izza vogala.

Pokličem: Walter! (Iz registracije barke sem prej ugotovil, kdo je lastnik, pa sem ga lahko poklical po imenu).
Zmenimo se za eno kavo.

Poba gre okrog sveta. S tisto barko jaz verjetno ne bi želel več kot 50 milj od obale. Še dobro začel ni, pa je že menjal jambor, trenutno mora menjati pripone, ker so nekatere poškodovane, kobilica se mu je razmajala in jo je laminiral nazaj, krmilo je izgubil že v Jadranskem morju in so mu v Črni Gori naredili novo, os motorja je imel zvito in jo je menjal pred dobrim tednom. Motor je imel poškodovane nosilce ... Skratka, za moj okus veliko okvar, še preden se je resno podal čez Atlantik.
Želim mu vso srečo na poti in upam, da mu barka ne bo razpadla.

Lanzarote (marina Rubicon), 125. dan

Včeraj sva se zmenila za avto in ga danes prevzela. Na Lanzarotu je renta car poceni. Za dva dni vsega 50 evrov – in to polni kasko itd.
In ker malega avtomobilčka iz skupine A ravno niso imeli, so nama za isti denar dali avto iz ene skupine višje – Opel Corso avtomatik. Ampak kakšen avtomatik. To so jetra od menjalnika. 

Nazadnje sem vozil tak menjalnik pred 30 leti v Ameriki. Od takrat je šel razvoj avtomatskih menjalnikov strmo navzgor. Kar sem vozil zadnja leta, je bilo tako dobro, da mi ni bilo jasno, kako avto vnaprej ugane, kaj hočem od njega. 

A ne tale danes. Ta je še tak, kot tista jajca pred 30 leti. Menjalnik in cruise control se očitno ne marata med sabo, saj sta drug drugega zezala. Cruise dam na 80 km/h, motor tuli pri 4000 in več obratih. Ok, bilo je malček klanca, ampak ne toliko. Če dodam plin, se najprej dolgo časa ne zgodi nič, potem prestavi dol, pri tem cukne kot učenec na peti uri avtošole, potem šele začne pospeševati. A sem res tako razvajen? Če je avtomatika tako slaba, imam pa res raje ročni menjalnik. 

No, sicer je bil avto v redu. Za ta denar zelo v redu. Lanzarote je otok, ki je geološko izredno mlad. En del je nastal pred manj kot 300 leti. Poleg tega ima izredno malo padavin.

Rezultat je pokrajina, ki spominja na lunino površje. Ostri vulkanski kamni različnih barv, rastlinja skoraj ni, povsod vulkanski kraterji, morje pa se zaganja in oblikuje obalo.

Sicer pa, poglejte si slikice.

Lanzarote (marina Rubicon), 126. dan

Danes je drugi dan, ko se na polno greva turiste. Plan za danes je ambiciozen. Že vnaprej pa veva, da si vsega tega ne bova mogla ogledati v enem dnevu, a ni hudega, saj še ne gremo drugam.

Začela sva z vožnjo po stranskih cestah po sredini otoka. Ustaviva se pri enem manjšem vulkanu in splezava nanj. Razgled je super, v kraterju pa je njivica. Kmetje izkoristijo malo zavetja pred vetrom. Zanimive so tukajšnje njive. Večina jih je popolnoma praznih. Na njih ni ene rastlinice. Ko poberejo pridelek in nehajo zalivati, ne raste nič. Noben plevel ne preživi suhega črnega vulkanskega peska. Tam, kjer raste trta, jo zaščitijo tako, da okrog vsake trte naredijo ograjo iz kamenja. Danes sva videla kmeta, ki je s puhalnikom za listje pihal prah s svojih trt.  erjetno jim droben prah tako prekrije liste, da ne morejo več tvorit fotosinteze. Ta prah je nasilen. V barki ga imam celo znotraj, ker pride noter skozi okna.

Po hribolazenju greva v vrt kaktusov. Lili ima milijon (pesniška svoboda, da ne bi kdo štel) slik in moram priznati, da tudi meni ni žal, da sem si ogledal to čudo. 

Vrt je postavljen v kraterju vulkana. Naravno okolje so smiselno dopolnili in dogradili v oazo z lepo zbirko kaktusov. Neverjetno dosti jih cveti, imajo pa kaktuse iz celega sveta. Res vredno ogleda. 

Zapeljala sva se še na povsem severni del otoka na deskarsko plažo. Vmes sva šla mimo nenavadnih sipin, ki so bele. Tu je namreč ves pesek in mivka v raznih odtenkih temno rjave, črne in močne rdeče barve in tak 'navaden' pesek prav zbode v oči. Vračala pa sva se čez hribe. Cesta, ki je speljana čez hribe, je zelo dobra. Serpentine, vklesane v lavo, so impresivne. Prav škoda, da se malo bolje ne vidi okrog ovinka, ker tole bi z veseljem odpeljal na malo bolj športen način. Tako pa nikoli ne veš, če ti ne pride kdo nasproti, cesta pa je presneto ozka za srečevanje.

Povsem na vrhu, na grebenu so se delali oblaki. Vlažen zrak z Atlantika trči v več sto metrov visoke klife in se ob dvigovanju ohladi in v pravih razmerah pride do kondenza, kar je videti kot oblak ali megla. Tu je tudi edini del otoka, kjer rastejo rastline, ki so zelene. Celo prava drevesa so tu. Drugod so drevesa le tam, kjer jih človek zaliva. 

Razgled z vrha klifov je nor. Danes sva imela sicer nekaj slabšo vidljivost, a je bil pogled vseeno nor. En korak naprej bi naredil in bi padel nekaj sto metrov globoko. Čisto do roba si nisem upal, saj je tale vulkanska kamenina tako prhka, da jo včasih lahko zdrobiš v roki. Eni kosi pa so trdi kot granit. Raje nisem stavil na to, da so na robu trdi kamni, ker če bi bili mehki, bi jih že zdrobilo in odpihnilo.

Domov sva prišla dobro utrujena in polna vtisov. Še nekajkrat bo treba najeti avto, da si vse do konca pogledamo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 8. dan

Danes se je moje jutranje spanje kar hitro končalo, saj me je prebudila glasna glasba iz zvočnikov. Ko sem prišel v kokpit in pogledal proti obali, je bilo na njej kakšnih 5 avtomobilov in eden od njih je imel verjetno namesto sedežev montirano zvočno opremo za disco clube. Ljudje na plaži so plesali, se smejali, zabavali. Očitno se je njihova noč samo še podaljšala v novo nedeljsko jutro. Lepo je videti, tako srečne ljudi.

Ker več ne morem spati, si skuham kavo in sedem v kokpit, ter se prepustim jutru, sončnim žarkom in poslušanju glasbe iz obale. Ura je pol sedem zjutraj, ko prvič ugledam veliko potniško križarko, katere samo pol gleda izza z mangrovami in palmami poraščenega grebena. Prižgem AIS in jo vidim, Ruby Princess, 289 m dolga križarka, na kateri je lahko 3080 ljudi. Danes spet Lautoka praznuje, spet bo v njej veliko ljudi, taksisti imajo praznik, kakor tudi prodajalci spominkov.

Ker sem na večerjo povabil kolega Norvežana, na jedilnem listu pa imam pečenega piščanca iz pečice in francosko solato, sem moral slednjo pričeti delati že dopoldne. Ne vem če bo ravno francoska, saj nimam kislih kumaric, sem pa zato vlil v solato nekaj kisa. Ko sem vse naredil sem bil vesel z izdelkom, katerega sem hitro dal hladiti v hladilnik. Piščanca bom spekel v pečici, prej pa ga bom namazal z mešanico tukajšnjih začimb, medu in kančkom sojine omake. 

Okoli poldneva se blizu mene sidra starejša barka. V barki berem in popravljam tekst za časopis, ko nekdo trka na barko. Pridem ven in spoznam možakarja, Južno Afričana, čeprav sva se videla samo enkrat, na manjšem otoku v Savusavu. Malo se pogovarjava in pogovor nanese na Indigo, zato ga povabim, da si ogleda mojo barko, nato pa še on povabi mene, da vidim njegovo. Seveda se usedem v dingija in se zapeljem do njegove barke. Barka je res starejši letnik, 1986, Tayana 42 in čeprav je to ameriški brand, je narejena na Taiwanu. Centralni kokpit, ki ni ravno velik, a je prijeten, zelo visoka in čvrsta ograjica okoli barke, veliko oken in zračnikov ter predvsem zelo trdna paluba, čeprav je tudi sam trup barke narejen zelo trdno. Pohvalno ima vpetje pripon, ter prione, ki stojijo na treh straneh, spredaj, zadaj in na sredini. Torej če poči ena, jambor še vedno stoji. Predvsem varno. Notranjost je naravnana na pravi les, ki je še vedno po 33-tih letih sijoč in nič obrabljen. Drugače, kot Ikea pohištvo sodobnih in cenovno ugodnih bark. Ni mi všeč krmna spalnica, ker je previsoka, ima dve kabini in dve toaleti, čeprav je ena res stisnjena. Zato pa ima ogromno prostora za shranjevanje in pri prodaji še vedno drži dobro ceno. Sicer me barka ne navduši najbolj, a jo vseeno pohvalim, saj ima več minusov kot plusov. Spijem še kavo in se kasneje poslovim, saj bo že čas, da dam peči piščanca.

Zvečer pride k meni kolega na večerjo in ob dobri hrani in prijetnem kramljanju mine večer, ki se prevali v pozno noč.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 9. dan

Zjutraj sem potegnil s spanjem tja do osme ure, saj sem šel po odhodu kolega delati, popravljati tekst in spreminjati, kar se mi ni zdelo v redu napisano. Potem pa sem šel spat okoli druge ure zjutraj, a zaspal sem šele kar nekaj minut kasneje.

Zjutraj je bilo lepo sončno jutro in ker je bilo morje mirno, sem šel v vodo in nekajkrat zamahnil, da sem razmigal svoje telo. Potem sem se stuširal in si pogledal vreme. Pri nas ne kaže nič kaj posebnega za naslednje dni, zato pa je bolj posebno na vzhodni strani otokov Vanuatu, kamor sem tudi sam namenjen. Očitno sem že malo prepozen in ker se je ciklonska sezona že začela, prihajajo tudi prvi znanilci le-teh. Konec tega tedna se bo nad otoki Vanuatu formiral ciklon, ki bo že v sredo naslednji teden, se pravi čez deset dni dosegel srednje otoke tega otočja. Ali bo šel kot je napovedano ob otokih, ali pa bo zaradi klimatskih ter vetrovnih razmer potegnil čez otoke, še ni 100%.  Preden pride do otokov bo imel komaj drugo stopnjo, a že na sredini naj bi dosegel 3. stopnjo, zato so mu že dali ime Rita (vedno žensko ime, kakopak). Kako bo naprej bomo še videli, saj daljnosežne napovedi po navadi potem ne držijo več. Zato tudi, če bo ta teden prispel avtopilot in bo vse zmontirano do nedelje, bo potrebno še malo počakati, da se vreme umiri in da bo plovba varna. Tako hudo pa spet ni s časom, da bi moral pluti v ciklone.

Ker mi že nekaj zadnjih dni nagaja internet in mi prekinja, včasih pa sploh nimam povezave, sem šel do Norvežana na barko in preko njegove povezave z drugim operaterjem, poslal svoja napisana besedila s fotografijami na email uredništva revije. Vsekakor pa bom moral v mesto in si urediti internet, kajti tako je res nemogoče delati. Ker pa sem bil že tam, sva spila kavo, razglabljala o barkah  in še marsičemu, da je minil čas. Omenila sva tudi kolega Billa, ki se je ravno včeraj vrnil na Fidži in še malo pa bomo kompletni.

Jaz sem šel kasneje na obalo, da odvržem smeti v tam nastavljen zaboj, ki so ga ravno zaradi nas nautikov postavili ob obali. Tam vidim Andrewa, južno Afričana, kateri gre proti meni in pravi če greva skupaj pogledati do sosednje hiše, kjer je njegova žena našla neko indijsko gospo, ki riše po roki. Ker me je zadeva zanimala, sva šla do te hiše in tam sem videl, da je ta hiša tu zelo obiskana. Kljub temu, da sem šel po tej cesti kar nekajkrat, nisem zavil v tisto ulico in nikoli prišel do predzadnje bele hiše. Tam pa podjetna gospa preprodaja indijsko robo, razna oblačila, obutev, šampone, dišave, v glavnem ni da ni. Vse na enem mestu, kot en mali BTC. Poleg vsega pa gospa riše na roke s posebnimi zelišči, ki pa nimajo menda nobene zveze s kano, katero jaz edino poznam. Očitno pa je tukaj cela družina zelo podjetna, kajti njen mož za hišo popravlja karoserijo avtomobilov, oz. opravlja vsa ličarska dela. Samo pogled n okolico, na kompresor, na prostor pod milim nebom mi pokaže, da mu ne bi dal lakirati niti Pony kolesa, kaj šele avta. On vsa ličarska dela opravlja za hišo, oziroma tam, kjer ta dan ne piha veter. Če tega ne bi videl ne bi verjel. In vse to bi morali posneti za v kakšno rubriko, »saj ni res pa je«. Gospo sem vprašal če lahko fotografiram, pa mi je dovolila, zato pa je bil njen mož veliko bolj nasproten temu in mi ni dovolil fotografirati. Pravzaprav se mi je zdelo, da me je po tem vprašanju imel ves čas na očeh.

Zvečer si iz hladilnika vzamem včerajšnji ostanek francoske solate, kos piščanca, kateri je tudi ostal od včeraj in se najem do sitega. Danes sem imel za zajtrk samo jogurt, zato sem bil že pošteno lačen, kajti to je bila edina hrana od jutra do poznega večera. 

Kaj delati zvečer, po večerji, me je mučilo vprašanje, saj sem navajen, da sem ob večerih pisal, zdaj pa je vsega konec in danes sem potem za spremembo bral in prebral še zadnjo knjigo, ki je na moji polici. Zdaj pa v posteljo, tokrat malo prej kot po navadi.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 10. dan

V sanjah slišim dežne kaplje, ki padajo na palubo, potem pa se zlivajo po njej v potočku, ki na koncu preide kar v zajeten del vode. Če bi zdaj to vodo zajel in prefiltriral, bi vsekakor imel kar precej vode v tanku. Deževnica se je izlila v morje in se pomešala s slano vodo, kot se to zgodi vedno ob dežju.

Vstanem in se uredim, spijem svojo kavo, tokrat ne v kokpitu. Ob kavi napišem nekaj elektronske pošte, odgovorim na razna sporočila, nato pa se odpravim čistiti hladilnik. Vsake tri dni ga moram čistiti, saj se v njemu nabere nekaj vode. Ker imam v njemu tri večje plastične zaboje s pokrovom, da ne mečem stvari kar tako v njega, le te zdaj izvlečem, stvari iz njih pa zložim na mizo. Tako jih lažje očistim in tudi bolj higiensko je, če je vse očiščeno. Seveda je delo zamudno, a se vedno splača. Ta čas je nehalo deževati, nad Indigom pa se je nabralo kar nekaj sivih oblakov, ki ne spustijo sončnih žarkov skozi njih. Verjetno bo potrebno zvečer za kakšno dobro uro prižgati motor, da naredi nekaj, še prepotrebne elektrike.

Ura je že skoraj ena, čas ko sva s kolegom dogovorjena, da greva v mesto Lautoka. Potrebujem visokotlačni hitri spojni element, kateri se mi je zadnjič zaradi preutrujenosti materiala razletel. Ker je morje dokaj mirno sva z dingijem kar hitro v Lautoki. Poiščeva meni znano trgovino in servis, a nimajo tega dela, ki ga potrebujem. Pravzaprav imajo kar nekaj podobnih zadev, le tega ne kar jaz potrebujem, saj ima moj spojni element notranji konus drugačen od tistih, ki jih imajo tukaj. Nič ne bo. Poiščem še drugi dve trgovini, a ti imajo še manj kot prva. 

S kolegom grem zdaj še v trgovino, specializirano za električne elemente, saj on potrebuje nekaj specialnih zadev. A ker s trgovcem v eni uri ne najdeta skupnega jezika pri ceni, se razidemo brez da bi sklenili posel. Zato greva še v samopostrežbo, kjer on nakupi nekaj stvari, jaz kupim le kekse za ob kavi, ter paradižnik v konzervi.

Plovba do barke je počasna, saj se je nabralo nekaj valov. V tem času me pokliče kurir DHL-a in mi pove, da bodo morda že danes pripeljali paket na naslov, katerega sem jim dal za dostavo paketa.  Torej je moja elektronika za avtopilot le prispela. Danes zjutraj sem gledal v programu za sledenje, pa je bila še na letalu iz Sydneya za Fidži. Torej je paket prišel v dobrih petih dneh. Ker sem danes pozen,  se mi pot do cilja ne bo izšla. 

Ko prideva do njegove barke, me ta povabi na kavo in po kavi grem na svojo barko. Kar ne morem dočakati, da  pogledam drugi del cevi, če se da drugi priključni element odvijačiti. Takoj ko zagledam privijačen element na cevi se nasmejim od sreče. Očitno imam včasih tudi nekaj sreče. Sicer me bo vse skupaj nekaj finančno stalo, a vem, da bo normalno delovalo. Torej v nekaj naslednjih dneh moram spet v Lautoko.

Uredim še nekaj drugih zadev, nato pa si začnem pripravljati večerjo. Jutri moram v Vuda marino po paket, a se še nisem odločil kako bom prišel tja. Možnosti je veliko, vprašanje je, za katero se bom odločil jutri zjutraj. Prav tako pogledam na vreme in vidim, da se bo napovedani ciklon umaknil iz sredine otokov nazaj proti SZ, kar pomeni, da za nas ni nobene nevarnosti pri plovbi. A najprej po vrsti,… paket, montaža, test, potem pa odjava in naslednji teden bi res lahko odplul, če bo vse šlo kot mora.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 11. dan

Moja rana ura in sončno jutro. Ker sva se s kolegom dogovorila, da greva po moj paket z elektroniko od avtopilota šele po 12:00 uri, sem imel dopoldan veliko časa, ki sem ga izkoristil tako, da sem šel ped za pedjo po kablu, ki spaja moj ploter in 12V napajanje. Ko sem našel vezni člen, sem pogledal, zakaj se mi občasno izklaplja ploter. Pravzaprav se mi naredi, kot bi imel nekje kratek stik, a zanimivo je to, da se po kratki sekundi sam prižge nazaj. Seveda če iščem, tudi najdem in tako sem našel vzrok. Zelo tanek kabel se je na pol odtrgal, zaradi korozije, soli in verjetno zaradi vlage. Najbolje je, da vse odrežem, nato žičke, ki so že oksidirane zbrusim, na eno žičko nataknem gumi požirko, spojim na roko, nato pa s spajkalnikom spajkam (zalotam). Ko vse opravim, namažem s posebno mastjo, potegnem požirko čez spoj ter jo segrejem do te mere, da stisne vse okoli sebe. Upam, da je vsaj nekaj masti ostalo notri in ta ne bo dopustila hitre oksidacije. Preizkusim in zadeva dela. Upam le, da bo delala tudi na oceanu med nekaj dnevno plovbo.

Ura je 12 in jaz sem pripravljen. Tokrat vidim kolega, ki spušča dingi v vodo, katerega ima dvignjenega na boku barke. Pride do mene, nato pa se zapeljeva v skoraj 6 NM oddaljeno marino Vuda. Za to sva potrebovala dobrih 20 minut in ker ni bilo pretresljivo velikih valov, sva prišla v cilj skoraj suha. Najprej sem šel v pisarno marine do gospe Rabbel, katero sem že dopoldne klical ter prosil, če gre zame v sosednjo trgovino, kjer je včeraj kurir od DHL-a pustil moj paket, ter ga prinese v svojo  pisarno. Tu je skoraj vedno kdo in včeraj so mi že ob 16:00 uri zaprli trgovino, tako da ne bi mogel dvigniti paketa, če tudi bi šel ponj.

Pogledam paket, s katerim je očitno vse v redu in se dogovorim, da pridem kasneje do nje, preden grem nazaj v Saweni Bay. Odidem v trgovino, kupim kekse, katere bom ob dvigu paketa dal Rabbel. Tudi kolega Gaute je odšel v navtično trgovino in zdaj ko sva spet skupaj, greva skupaj poiskati irskega kolega Billa. Najdeva ga na barki, skupaj z njegovo posadko. Bill me je zelo vesel, zato sva se objela, sedla v kokpit njegove barke, katera je videti zunaj in znotraj, kot bi usekala atomska bomba. Ko pa mi pove, da ima dogovorjen spust barke v morje za jutri ob 10:00 uri, samo zavijem z očmi. Na trupu barke ima še ogromno dela, na barki prav tako, da o notranjosti sploh ne govorim. Ampak to je njegova stvar in želim mu, da bi mu vsaj 25% tega uspelo. Zato iz vljudnosti in ker vem, da ima delo zapustim barko ter grem na bencinsko črpalko po 10 litrov bencina za dingija, nato po paket in počakam kolega ki se je ravno pogovarja z enim potapljačem.

Prideva do njegove barke, sledi obvezna skupna kava, nato pa mu pomagam zamenjati hidravlično cev na vangu in odzračiti vse skupaj, da ne bo v sistemu zraka. Ko končava, me odpelje do barke, kjer takoj pregledam paket, ga odprem in  vse postavim na mizo. Za celo mizo je te zelo drage ropotije. Ta avtopilot je iz nove serije, drugačen je, zato bo potrebno kar nekaj dela, kajti obeta se mi ogromno sprememb. Veliko je kablov, vijakov, nov giro kompas, novi displayi, elektronika, rudder, za vsak slučaj sem nabavil še nov motor za pogon avtopilota, itd. Iztok mi je na vsak kabel napisal, kam gre katera stvar, pripravil mi je kar nekaj stvari, zato mi je ogromno dela tudi olajšal. Še enkrat hvala Iztoku in podjetju Harpoon d.o.o. iz Trzina, kateri je bil najcenejši ponudnik, cenejši tudi od tujine. Hvala za ves suport, hvala za velik popust in hvala ker ste zadevo zapakirali, ter odnesli do DHL-, da je paket lahko odpotoval še isti dan proti cilju. Prav tako bi se rad zahvalil gospe Romani na DHL, s katero sva bila ves čas v kontaktu in mi je dala ogromen popust pri DHL Express pošiljki, ki je bila tu v samo štirih dneh. Razmišljam, da bi se naslednjič jaz spravil v paket, saj do sem potujem tri dni, pa še v paketu bi lahko bilo veliko ceneje. ☺ 

Ker je že pozna ura vem, da mi ne bo uspel velik met, zato samo na zunanji konzoli zamenjam elektroniko z displayem, ter si pripravim nov kabel, ki ga bom jutri potegnil skozi konzolo v notranjost in potem v krmni del barke. Dela bo kar precej, a najprej bo potrebno izprazniti obe krmni kabini, zato se sprašujem, kam bom dal vso mojo ropotijo? 

Zvečer še sledi večerja in potem branje navodil za avtopilota, ter spremne literature. Ne bo mi dolgčas. 

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 12. dan

Ne vem če nisem slabo spal in se celo noč obračal smo zaradi tega, da bi čim prej bilo jutro in bi že začel delati ter montirati avtopilota. Končno je prišlo jutro in takoj po kavi, brez zajtrka, se vržem v delo. Iz obeh krmnih kabin znosim vso ropotijo v salon in lepo zalagam, tako da imam nekje kar visoko naloženo. Potem spravim iz obeh krmnih kabin blazine na sonce, da se malo pregrejejo, prezračijo in da gre morebitna vlaga iz njih v ozračje. 

Odmontiram pogon avtopilota in ga odnesem v kokpit na mizo. Tam ga razstavim, nato pa zamenjam nov zobnik, jermen in motor. Umazano delo, a se splača. Ker je ena od žic načeta in verjetno ni to dolgoročno v redu, zamenjam še žici za sklopko avtopilota. Sicer mi nagaja kitajski spajkalnik, morda tudi cin žica, a na koncu pameten popusti in uredim zadevo kot moram. Sestavim avtopilot kot je bil, nato pa ga zmontiram nazaj na njegovo mesto. Zamenjam tudi rudder senzor, napeljem zanj kabel, nato pa moram stare kable potegniti ven iz krmilne konzole v kokpitu in jih potegniti do konca, ter napeljati nove kable do mesta, kjer bo stala nova elektronska konzola. 

Ob enih popoldne se pripelje kolega z gumenjakom do Indiga in me že tako ali tako pozitivno preseneti s svojim obiskom. Ko pa vidim v dingiju pekač in v njem dve skodelici kuhane kave, pa ostanem brez besed. »Vem, da imaš vse nametano in nimaš kje kuhati kave, poleg tega vem, da si garač in morda si jo sploh ne bi skuhal, zato sem ti jo prinesel.« pravi Gaute. Hvala prijatelj. Sedeva v kopit, se malo pogovarjava in kar kmalu gre, ko spijeva kavo. Jaz pa se vržem nazaj v delo. Kar zamudno je vleči kable po skrivnih kotičkih in marsikje moram kakšno stvar odvijačiti, privijačiti in položiti nove kable ter jih zvezati z vezicami. 

Ko vse napeljem sem že bolj zadovoljen, zato pojem eno jabolko, nato pa grem spet v delo. Na konce kablov stisnem kontaktorje, vse lepo privijačim, z vezicami zaščitim, da se kabel ne more iztrgati ter nato krmilno konzolo privijačim na steno ene od krmnih kabin. Zdaj mi ostane še samo montaža kompasa, tega pa ne morem dati na mesto, kjer je bil stari kompas, saj ima ta prekratek originalni kabel. Zato ga montiram daleč od kovinskih delov, skoraj pod strop kabine. Priključim in vse dela. Nič ni počilo, nič se ni zakadilo, nič ni pregorelo. Super! Zadovoljen sem, da sem malo tehničen tip in da znam narediti kakšno stvar tudi sam, ter ne potrebujem klicati dragih serviserjev.

Potrebno je še nastaviti važne nastavitve, a kmalu pade noč in si rečem, da bom jutri nadaljeval. Tako ali tako moram vse še testirati, narediti nekaj milj testne plovbe,… Važno je, da je vse pod streho. Zdaj obe kabini še pometen, z vlažno krpo pobrišem, nato pa začnem zlagati stvari spet na svoje mesto. Ko je vse zloženo, še pometen in pobrišem salon ter kokpit, se stuširam in si odprem eno malo pivo, katerega spijem skoraj na dušek. Malo se moram nagraditi in tudi pocrkljati.

Kasneje si naredim še večerjo, da dobim vsaj nekaj toplega v želodec in bolj je ura pozna, bolj čutim  utrujenost. Najbolj me boli križ, za katerega nikoli nisem vedel kje je, kajti nikoli me ni bolel, kljub temu, da sem delal 14 let v rudniku. Očitno leta naredijo svoje.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 13. dan

Ponoči se je veter okrepil in proti četrti uri zjutraj je že pihalo 22 vozlov. Pa saj ne bi vedel koliko piha, če ne bi moral vstati zaradi vrvi, dvižnice, ki je prav lepo tolkla ob jambor. Občutek sem imel, kot bi me nekdo s tanko palčko tolkel po glavi… tok… tok… tok… Pa saj tisti, ki imate plovila, veste kako se to sliši. Popravim dvižnico, zategnem, grem v posteljo, a zdaj slišim da tolče nekaj drugega. Ne grem še enkrat ven, ne, to pa ne. En čas še živčno poslušam, a me premaga spanec in se zapodim v sanje.

Zjutraj poležim kakšnih pol ure dlje kot po navadi, saj se mi ne da dvigniti iz postelje. Odgovarja mi le en način ležanja, kajti takrat me ne boli križ. A želja po kavi me premami in skuham si svoj Barcaffe, ki ga čez mesec ali dva ne bo več. Zunaj piha kakšnih 25 vozlov, tudi nekaj valov je, a ne preveč. Če pomislim na vsa ostala sidrišča na Fidžiju, potem je tu bonaca. Prav pomislim, kakšni valovi so danes na sidriščih. Po zajtrku se še enkrat lotim branja navodil za avtopilota, nekatere stvari še nastavljam, enkrat celo nekaj povozim in se težko prebijem nazaj v tisti meni, ampak vsaka šola nekaj stane. Kasneje še pregledam material, ki je včeraj porabljen, ter si zapisujem, kaj še potrebujem. V prvi vrsti vsaj 2x po 20 metrov različnega električnega kabla, nekaj sponk, spajkalnik in cin s cinol pasto. Potreboval bom še kak vijak, da bo vse vedno na zalogi in da imam kaj v roke vzeti ko potrebujem.

Ura je 11:30 in prižgem motor, dvignem sidro in zaplujem iz zaliva. Priznam, malo s strahom, ker pač ne vem kaj se bo dogajalo zunaj na prostem. Najprej plujem ob rtu z motorjem in prestavljam stopinje na avtopilotu. Vse deluje kot mora. Potem raztegnem sprednje jadro, ugasnem motor  in plujem v zavetrju pri dobrih 12-tih vozlih s kar 5,1 vozla hitrosti, potem naredim en tack, spremenim smer jadra in uzd, nato plujem dobrih 5,7 vozla pri dobrih 20 vozlov vetra, saj nimam več zavetrja. Jadrnica se obnaša dobro, avtopilot tudi in upam, da bo ves čas držal smer. Pravzaprav je zdaj val s strani in ga ni več kot dober meter, a avtopilot drži smer v nulo. Tako na prvo oceno, se veliko manj muči, kot se je mučil stari in krmilno kolo se manj obrača, kot pri strem avtopilotu. Če bo porabil še manj energije bom zelo vesel. Morda se najbolj jaz mučim, ker se ne morem navaditi na manjše tipke pod LCD ekranom, ki imajo stik le na sredini tipke.

Prav dobro mi je prišla današnja plovba tudi za preizkus novega AIS transponderja, ki se je res izkazal  za učinkovitega. Alarm se sliši celo v kokpit, zato verjamem, da ko bom na več dnevni pasaži, se bo ta slišal tudi v utrujen spanec, ki me bo potem prebudil. Zdaj imam en AIS v salonu in enega zunaj na ploterju. Veselica ☺

Po slabih treh urah plovbe, preizkušanja, testiranja in na trenutke tudi že malo poigravanja z vetrom in jadri ter avtopilotom, se spet zasidram v zalivu. Še vedno piha, a meni nič ne manjka tukaj in je prav prijetno. Kljub temu, da je moj kolega včeraj moral v marino, ker mora veterinar cepiti mačko, katero ima na barki, se v zalivu spet nahajajo tri barke. Danes je prišel še en Najad 38, starejšega letnika pod Avstralsko zastavo. Dobra in trdna barka, takšno, a le malo mlajšo ima moj kolega iz Belgije.

Popoldne se spet lotim vrat od toalete in sprednje kabine, saj se mi zdi, da se spet trdo zapirata. Po moje sta napiti z vlago iz ozračja in se širita na vse strani. Malo ju na roke zbrusim, nato pa ko končam z delom, moram spet pomesti in pobrisati tla. Čas je za kavico in mojih pet keksov (včeraj nisem pojedel niti enega, zato se bom danes obdaril z večjo porcijo). Zvečer pa si skuham krasno rižoto v katero sem vmešal kar nekaj špargljev iz konzerve. Če bi imel še eno žlico kisle smetane in malo parmezana, bi bila rižotka za angele. No teh tukaj ni, kot ne smetane in ne parmezana, zato se pač zadovoljim s tem kar imam. Spet je noč in spet grem ob vetru v posteljo, a tukaj ni problem, saj sidro res dobro drži.

Prihaja Valentinovo

Knjiga je lepo darilo. Podarite svoji ljubljeni osebi navtični, ljubezensko, erotični roman Ljubezen pod jadri.

 - Redna cena: 16,90 EUR

 - Akcija za Valentinovo 2020: 12,00 EUR

Naroči na tej povezavi.

*Knjige so na zalogi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Pasaža proti Kanarskim otokom, 114. dan

Lili je imela večerno smeno od 20:00 do 01:00. Očitno je športno nastrojena, saj prav krasno letimo in nabiramo milje. Še vedno je orca, a se lepo počiva. Proti koncu njene smene pa veter slabi. Zbudim se pred 01:00, ker veter pade. Zanimivo, kako se jadralec zbudi, ko se spremeni veter.

Moja smena je eno umiranje na obroke. Vetra je vedno manj in ne preostane mi drugega, kot da kresnem motor.
Po nekaj urah luna zaide in na nebu se zasvetijo neštete zvezde, ki jih prej niti nisem opazil. V vodi je nekaj bioluminiscence, a nič spektakularnega. Prav počasi nas prehiteva en velik tanker na razdalji nekaj milj. Celo noč je potreboval, da se nam je približal in nas končno prehitel. Lepo vidim njegove navigacijske luči. Sprednjo belo motorno, zadnjo belo motorno (jasno, ker je daljši od 50 m) in zeleno bočno luč. Na AIS-u ga je enostavno spremljati, tudi na radarju je ves čas lepo viden. Itak, 300 m železa. Če tega ne bi videl, bi bil pa radar samo še za okras. 

Zjutraj in čez dan se da jadrati, celo veter je zdaj skoraj iz prave smeri. Je pa oceanskega vala precej in jadra se s pokom napenjajo. Upam, da material vzdrži. Igrava se s smermi in nastavitvami jader, a če je vala bistveno več kot vetra, pač nič ne pomaga. Veter je zdaj bolj od zadaj (navidezni kot je med 120 in 150) in proti večeru obupam nad glavnim jadrom in ga pospravim. Genova sedaj dobi čist veter in se manj podira. Hitrost je za kak vozel manjša, vendar je gibanje barke mehkejše.

V prvih 24 urah smo prepluli 137 nmi, kar znese povprečno hitrost 5,7 vozla. Ni nekak dosežek za našo barko, ampak je v redu.

Pasaža proti Kanarskim otokom, 115. dan

Straže določava malo tudi glede na to, kdo manj kašlja ali nima vročine. Jaz sem se iz prehlada pretežno izvlekel, a še vedno kašljam. Lili pa je ravno na pasaži sredi prehlada. Pomanjkanje spanca, nenehno guncanje in veter 24 ur na dan sicer nista dober recept pri prehladu, a kaj hočemo. Takole imamo. 

Jaz imam zato nočno stražo od enih ponoči do šestih zjutraj. Če se mi da, pa malo potegnem. Luna zaide vsak dan kasneje, tako da lepo osvetljuje pretežni del noči. Je pa tema do pol devetih zjutraj. Kanarski so sicer za eno uro za Španijo, a midva ladijskega časa še nisva spreminjala. Ga bova, ko prideva na cilj.

Z vetrom pa je tako, da ga je občasno za silo dovolj, občasno ga je premalo in si pomagava z motorjem. Je pa smer dokaj konstantna – polkrmo vozimo ves čas. 

Večji swell nas nagiba počasi, to barka lepo požre in tudi ni tako naporno. Valove vetra nekako pospravimo brez hujše škode, če je le vetra takrat dovolj. Vmes pa se delajo neki manjši valovi, ki pridejo od strani in nas dobro zatresejo. Pridejo po tudi trije v skupini, potem je nekaj minut mir, potem pa spet usekajo. Če teh ne bi bilo, jih ne bi nič pogrešal.

V drugih 24 urah smo prepluli vsega 123 nm, kar je komaj nekaj čez 5 vozlov povprečja. Celo noč smo pluli le na genovo, saj je bil veter preveč od zadaj za dve jadri. In takrat, ko je pihalo manj, je šlo res počasi – 4 vozle. Če je padlo pod 4, sva prižgala motor.

Takle veter v polkrmo in dokaj veliki valovi so kombinacija, ko bi bil bolj srečen z navijalnim glavnim jadrom. Klasično dvižno glavno jadro, ki ga imamo, je super, ker ima boljšo obliko in lepše vleče, a ga je težje dvigniti in pospraviti. Za tak manever je treba obrniti barko v veter, pri velikih valovih pa se tudi potem rado jadro zatakne v lazy line – v vrvice, ki držijo vrečo za jadro in ki imajo sicer nalogo, da jadro spustimo v vrečo in ne mimo.

Pasaža proti Kanarskim otokom, 116. dan

Končno imamo nekoliko močnejši veter in se jadra nekaj hitreje. V tretjih 24 urah smo prepluli 144 nmi, torej je bilo povprečje točno 6 vozlov. Motorja je bilo v zadnjih 24 urah za eno uro. Veter je toliko od zadaj, da je možno jadranje z dvema prednjima jadroma. Genova na port strani (levo), solent na starboard (desno), oba podprta s tanguni. Glavni pa pospravljen v vreči.

To je sicer tipična postavitev za atlantske pasatne vetrove. Večji del dneva je šlo OK, popoldan pa je veter oslabel in jadra so začela udarjati na valovih. Cela barka se ob tem tako strese, da me zaboli. Zato je bilo treba genovo pospraviti, solenta pa precej zmanjšati in si pomagati z motorjem. Saj mi je kar žal gonit motor, če piha 10 od zadaj (pravega vetra), a to je premalo, da bi jadra držala v tem velikem atlantskem valu. 

Vsako delo na barki je v valovih oteženo. Narediti kavo brez polivanja in stresanja kave povsod okrog je umetnost. Dve kavi je pa sploh težko narediti, ker moraš skodelico ves čas držati, da se ne prevrne. Kljub temu vsak dan kuhava in dobro jeva. Nimava pa velikega apetita.

Pasaža proti Kanarskim otokom–Isla Graciosa, 117. dan

V četrtih 24 urah smo prepluli 142 nmi, torej je bilo povprečje okrog 6 vozlov. Motorja je bilo v zadnjih 24 urah ogromno, kar 12 ur. Vetra je toliko od zadaj (v glavnem 150 do 160°, desne uzde), da glavno jadro ne pride v poštev, ker bi povsem zakrilo genovo. Vetra je en čas dovolj, en čas pa premalo. V glavnem je tako:

• Če je navideznega vetra 10 vozlov ali več, potem jadramo.
• Če ga je med 6 in 10, potem motorsailamo, če valovi to dopuščajo. Če se jadra podirajo in s pokom napenjajo, potem pospravimo cunje, če pa držijo, potem si z njimi izboljšamo hitrost. Včasih je potrebno 10° ali nekaj več iz smeri, da jadra lepše stojijo.
• Če je navideznega vetra manj kot 6, naša težka genova ne stoji – vsaj ne na valovih. V takem primeru poje samo motor.

Ponoči se je zelo težko spalo, saj sva se kotalila sem in tja. Nekoliko se je umirilo po tretji uri zjutraj. Jutro je oblačno, celo turobno. Sonca ni videti, vse je sivo. Je pa že topleje in manj vlažno. Danes bomo preizkusili sidrišče med Lanzarotejem in Gracioso – bomo videli, kako se obnese.

Trenutno je do preliva še 5 milj. Morda sledi zvečer dodatek dnevnika, a nič ne obljubim.

Isla Graciosa–Lanzarote (marina Rubicon), 118. dan

Zvečer sva se sidrala ob otočku Isla Graciosa, ki je z ozkim prelivom ločen od Lanzaroteja. Pravijo, da je to najlepše, predvsem pa najbolj mirno sidrišče na celih Kanarskih otokih, je pa zaradi tega dokaj obljudeno. In res, ko zaplujeva v zaliv, se oceanskega swela skoraj ne čuti, valov vetra pa sploh ni.

S pomočjo radarja najdeva dovolj velik košček proste vode in vrževa sidro na 13 m globine. Še enkrat preveriva najnovejšo vremensko napoved, ki pravi, da bo veter ostal nespremenjen cel večer, celo noč in večji del drugega dneva. Odlično. Super bomo spali.

Napaka: vremenska napoved še ne pomeni, da jo veter bere in upošteva. Prav kmalu veter pade in celo spremeni smer.

Seveda nas obrne počez na swell in seveda se v zaliv prikradejo valovi. In se guncamo celo noč. To sicer ni bilo neko močno zibanje, le rahlo pozibavanje. Mene ni motilo. Liliko pa je. In če njo kaj moti, potem se razjezi, če se razjezi, jo pa vse moti. To je začaran krog, zaradi katerega je slabo spala. Pa bi res oba potrebovala eno dobro noč spanja.

Kakorkoli, zjutraj spijeva kavico in dvigneva sidro. Vetra je le za vzorec, je treba motorirati. Do Rubikona na drugem koncu otoka imava dobrih 30 milj. Dobro polovico odmotorirava. Namesto napovedanega severnika 10 do 15 vozlov imamo jugovzhodnik 3 vozle. Šele blizu jugozahodnega dela otoka se pojavi nekaj vetra. In to iz severa, kot je bilo napovedano. Razen, da so napovedali, da bo popoldan crknil. Vsaj malo jadramo. Jadranje v oceanskem swelu, a hkrati blizu otoka je zanimivo. Mi se le dvigamo in spuščamo, malo se nagibamo, a ni nič hudega. Na obali pa se voda peni in leti visoko v zrak. Vodni pršec pa veter odnaša visoko na otok.

Nasproti pride jadrnica. Zdaj jo vidiš, zdaj je ne vidiš (oziroma vidiš le jambor). Zapeljemo okrog rta in z vetrom v krmo proti marini. Tu se je veter lepo okrepil in komaj imam dovolj časa, da pripravim bokobrane in vrvi.

Popoldan sva lepo vezana v marini in zvečer se dobimo s prijatelji, ki so tu že nekaj dni.

Za slike mi je zmanjkalo časa. Mogoče jih dodam jutri.

Lanzarote (marina Rubicon), 119. dan

Ja, v marini se spi brez zibanja. Rubicon je kar živahna marina, polno je restavracij, lokalčkov, trgovinic in podobnega in v marini vlada neko pozitivno vzdušje. Ljudi je po lokalih kar dosti, zvečer je precej žive glasbe. A ob enajstih ali malo kasneje se glasba umiri in kdor hoče, lahko spi.

Danes je bil v marini kramarski sejem. Vsaj sto stojnic so postavili in prodajalo se je vse živo. Od usnjenih izdelkov (pasovi, torbice, denarnice) do nakita iz vseh materialov, oblačil, pokrival, dresov, lutk, igrač, spominkov in kaj vem česa vse ni bilo tam. Nekaj zanimivih črncev je prodajalo ure, očala in podobno robo – verjetno ponaredke, pa ročno izrezljane lesene figurice ...

Edino, kar mi ni jasno, je, kako se to ekonomsko splača, saj smo vsi samo hodili mimo, kupil ni pa nihče nič. Očitno tu pa tam le kdo kaj kupi. Dan je minil na 'easy'. Malo sva prala perilo, dotočila vodo v akumulatorje, malo pospravila po barki, predvsem pa sva se odločila, da v tej marini ostaneva še en mesec. Tu bo najina baza za dokončanje ladijskih projektov, ki jih je kar nekaj na seznamu. Vmes pa še skočiva malo domov.

Danes se oba počutiva precej bolje. Tu je tudi občutno topleje, kot je bilo na celinski Španiji. Dolge hlače lahko pozabiš, sonce čez dan greje in iščeš senco, a vseeno ni prevroče. Marina ima tudi bazen, a danes nisva šla. Jutri je še en dan.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 2. dan

Vse enkrat potihne, tako je potihnil tudi tukajšnji veter. Danes je tukaj skoraj brezvetrje, kar pa tudi ni v redu. Sparno je. Ker barka miruje, se po šestih dneh obrijem, postrižem si brado in spet sem bolj podoben civiliziranemu in urejenemu človeku, kot pa kosmatemu brodolomcu Tomu Hanksu, ko je  tukaj na Fidžiju snemal film Cast Away (Brodolom je bil naslov pri nas).

Ker ves čas dežuje v presledkih, enkrat manj, drugič več, je dan bolj lenoben in nimam kaj početi zunaj, prav tako ne pomišljam, da bi šel na obalo. Da pa mi ni čisto dolgčas, si najdem nekaj dela. Tako sem že kar zjutraj zamenjal štiri ključavnice za vrata in predale, ki se niso dobro odpirale in zapirale, no zdaj se vse odpira kot se mora. Te sem še kupil v Ljubljani in jih imam za rezervo, kupil pa sem jih več ravno zaradi tega, ker so bile izredno poceni. 

Nato sem še zamenjal kabel na motorju barke in enega sem rešil elektro spojke, ter na tem mestu spajkal dva kabla skupaj,  pričvrstil ter izoliral z grelno gumijasto cevko. Zdaj je saj videti lepše in predvsem bolj varno.

Ker mi je zadnjič v 12V cigaretnem polnilcu za napajanje laptopa, »crknila« cevna varovalka, sem jo zamenjal za novo in še edino, ki sem jo imel v rezervi. A dokler ne najdem nove, sem želel staro popraviti. Našel sem približno enake debeline žičko, jo odrezal, ter želel spajkati na zunanji kovinski del cevne varovalke.  Celo zbrusil sem en del, a ni šlo. Morda nekaj noče in mi pravi, naj raje kupim novo varovalko, preden se kaj zakadi iz laptopa.

Potem sem bral navodila za moj novi AIS in prebiral tudi forume, a nikakor ne morem najti, kako se zamenja MMSI številka. To sem že počel, a ker imam danes časa na pretek, sem se tega lotil še bolj podrobno. Zdaj je vse skupaj malo čudno, čeprav je meni važno, da deluje na pasaži. Kaže mi ime barke Indigo, kaže moj Call sign, kaže velikost barke, kaže lokacijo, od prejšnjega lastnika pa kaže MMSI in zastavo države, kjer je njegova barka registrirana. Poleg tega se lahko zgodi, da imava oba vključen AIS in bi potem lahko kdo našel dve enaki številki MMSI registracije. Poslal sem kar nekaj povpraševanj tudi o tem problemu in upam na vsaj en dober odgovor.

Ker imam večerjo kuhano že od včeraj, sem to samo pogrel in pojedel. Manjkal mi je le kruh, ki ga ne jem velikokrat, a kadar je hrana na žlico, mi odgovarja, če ga imam na mizi. No danes ga nisem imel, zato sem jedel kar s krekerjem, katere tukaj jedo za zajtrk. Ker ni slan, je še užiten,  ne more pa se primerjati s kruhom. Uporabil sem le enega, nato pa odnehal, ker ni bilo dobro. Pomišljal sem, da bi kruh zamesil ter spekel v pečici. A po drugi strani se zavedam, da bi ga še vročega vsaj pol pojedel, druga polovica pa bi bila za jutrišnji zajtrk. Ne hvala, to bi bilo preveč.

Pravkar spet dežuje. Da preženem dolgčas do spanja, si bom danes pogledal kakšen film iz svoje domače kinoteke, imam še eno pest arašidov in potem bo na vrsti postelja. Zunaj je mirno in še vedno sem sam v zalivu.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 3. dan

Jutro brez dežja, sicer oblačno, a zdi se mi, da je vreme lepše in boljše, kot je bilo zadnje dni. Tudi vetra ni danes, niti za 5 vozlov, kar pomeni, da bo v barki soparno. Potem pač ne bom v barki in bom zunaj. 

Najprej pomijem posodo od zajtrka in kave, obrišem in jo zložim na svoje mesto. Ne vem kako imate vi na barkah urejen odcejevalnik  posode, jaz imam samo en umivalnik. Odcejevalnik imam zato na pultu, tistega plastičnega, v katerega zlagam posodo in jo po navadi obrišem, še preden se posuši sama. A ta odcejevalnik kmalu postane umazan, nabere se posebna črna umazanija, za katero jaz mislim, da so nekakšne bakterije ali glivice. Zato ga vsak drug dan obrišem sproti, vsak teden ali na deset dni pa generalno očistim. To pomeni, da vzamem prav zato zbrušeno tanko staro zobno krtačko, posebno malo cev na kateri imam na koncu samo staro zeleno površino od glitzi gobice in z detergentom drgnem kot nor. Pol ure traja, če hočem vse med rebri očistiti v nulo in da se ta plastična stvarca sveti. Moral bom pobrskati po netu, da vidim, če obstaja kaj bolj preprostega in je lažje za čistiti. In malo za šalo in pa tudi zares… Ko sem vse očistil, sem se spomnil, da imam na barki možnost čiščenja z vodo pod pritiskom od Rainmana in vem, da bi zagotovo vse izginilo v dveh minutah. Ahhh Jasmin… 

Zdaj grem pa ven, na zrak. Odlašal sem s pranjem perila, a v nedogled to ne gre. Zato je danes tisti dan, ko bom opral perilo, torej najprej majice, spodnjice, kratke hlače,… Kot rečemo doma, dve »žehti« sem opral, nato pa tudi posušil. Do sedaj sem uporabljal tekoči in dišeč pralni prašek, a ga tu nisem našel več v trgovinah. Tu imajo samo prašek za toplo in hladno pranje perila. Kupil sem tega za hladno pranje, pa se je izkazalo, da se ni čisto raztopil. Zdi se mi da so na majicah mikro delci praška. Upam, da se bo to dalo sprhati, ko se perilo posuši, če se pa ne bo dalo, bom pač snel očala in gledal v oblačila brez njih. Z dioptrijo +3 tako ali tako nič ne vidim, če nimam očal na nosu.

Ker je ura šele tri popoldan, spijem kavo in grem z dingijem na obalo. Sprehodim se, povzpnem se na edini hrib tukaj, ki ni višji od cca 70 metrov. Pogled po okolici mi pričara čudovit pogled na Saweni zaliv, na morje v daljavi in škoda, da je vreme oblačno. Verjetno bi se morje videlo drugače, prav tako bi se videli tudi številni koralni grebeni. Čeprav sem postal kar domač v teh mesecih na Fidžiju in sem že nič kolikokrat prejadral ta rajon, me je vedno znova strah, da bom naletel na kakšen novi greben. Ste brali, da je Tonga prejšnji teden dobila spet nov vulkanski otok? Jaz sem in potem kartografija spet ni v redu. Tako je pač v teh krajih, ko še domačini niso več 100% skipperji. Kmalu se bo zvečerilo, zato grem nazaj na barko. Na barki se slečem, skočim v vodo in zaplavam z nekaj zamahi, nato pa se vrnem in se na krmi stuširam. Tako malo kot sem se letos kopal, se nisem še nikoli. Zdi se mi, da sem bil tudi na dvotedenskem dopustu večkrat v vodi, kot pa zdaj v pol leta.

Kočerja? Ker imam še en paket vakumsko zaprte jagnjetine, moram to na hitro porabiti, zato si skuham čudovit in dober kari po Fidžijsko. Skuhal si bom še riž in jed bo naravnost čudovita. V kuhanju in pripravljanju karija sem postal pravi maček. Sem pa danes brskal po starem časopisu od prejšnjega tedna in sem našel notri domači recept za kuhanje indijskega piščančjega biryania. To še nisem kuhal, a bom naslednjič, da vidim kako je to, ko ješ bolj suh riž in pečeno kurje meso v večjih kosih. Čeprav, kakor piše teta kuharica, si lahko pripraviš tudi gosto omako iz karija in kokosovega mleka. Hmmm, potem pa je to že kot kari, a ne?

Zvečer sem moral za dve uri vseeno prižgati motor, kajti če ni veliko sonca, potem ni energije in če ni energije, potem tudi hladilnik ne dela, telefon se ne polni, komp ne dela… Zato upam, da se jutri pokaže sonce. In če bi bilo v hladilniku še kakšno pivce… Pa drugič! 

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 4. dan

Zelo sem vesel, da ima večina bralcev tega bloga, moje potopise v knjižni obliki. Prodaja knjig v Sloveniji je trdo delo, razen če ni to učbenik, ki ga morajo imeti vsi učenci v šoli. Pa še tu se najdejo izjeme, ki kupijo rabljenega, od nekoga, ki ga ne potrebuje več. Zato se zahvaljujem dvema osebama, ki sta kupili kar nekaj knjig za poslovna darila. Morda ob branju potopisov, še navdušimo koga, da odjadra iz Slovenije. Pa tudi nakup elektronike za  avtopilota bo lažji, saj mi 2.400 € predstavlja kar precejšnjo luknjo v denarnici, katero skrbno čuvam na moji poti.

Dobil sem sporočilo od Iztoka iz Harpoon d.o.o., da je moje naročilo že na poti. Prav tako sem se razveseli tudi njegovega drugega emaila, v katerem mi je poslal to, kar mi ne morejo dati na Fidžiju (morali bi poklicati v servis v ZDA), pa tudi ne nobena od Slovenskih in Hrvaških družb, ki so »uradni« zastopniki Simrada. Namreč Iztok mi je poslal eno majhno datoteko, s katero sem na preprost način odklenil Simradov AIS, ter izbrisal staro MMSI številko. Zelo preprosto pa je bilo vpisati mojo MMSI in ostale podatke. Tudi glede antene VHF, ki jo potrebuje ta naprava, je bil kar najbolj enostaven in priročen, tako da zdaj vse deluje kot mora. Želim si, da bo tudi avtopilot kmalu deloval kot mora. Meni je Iztok že velikokrat pomagal na poti, v stresnih in meni brezizhodnih situacijah, vedno sem lahko z njegovo pomočjo nadaljeval pot, zato tudi javno:  Hvala! Vesel sem, da imam ob sebi »online« strokovnjaka za elektroniko, ekipo za motor, kakor tudi zdravnike in vse ostalo kar potrebujem na tej poti. 

Moj dan je bil danes sončen in vroč. Vetra je bilo bolj malo, zato je bilo na barki precej soparno, sploh pa okoli druge ure popoldan, ko je temperatura dosegla 31°C. Včeraj sem se nerodno udaril v desno koleno, katerega si mažem s kremo. Spomnim se mladostnih dni, ko sem se kje udaril in mi je mama dala kakšno domačo kremo, da mi bo pomagala odpraviti bolečine. Nikoli se nisem želel namazati, ker nisem verjel v neke domače »žaube«. Danes pa bi na boleče koleno namazal tudi »d**k«, če bi vedel, da mi bo to pomagalo. Tako pač je, z leti rastemo in poskusimo dorasti. Enim to uspe, spet drugim nikoli ne, sploh če imamo malo otroka v sebi. 

Takšno čakanje na rezervne dele, če nisi ravno v marini, ki jo je potrebno plačati, je lahko zelo dolgočasno. Sicer se na barki vedno najde kakšno delo, vendar ga danes zaradi kolena niti nisem iskal. Bolj sem se posvetil lenobnemu branju knjige, katero pa bom tudi kmalu prebral in v moji, res obsežni knjižnici skoraj ni več knjige, katere ne bi prebral. Zato bom moral v eno od marin, kjer imajo knjige za menjavo. Odnesti bom moral nekaj svojih knjig in tam vzeti druge. Sicer sem že v nekaterih marinah pustil kar nekaj Slovenskih knjig, vzeti pa sem moral Angleške. Tukaj je sistem takšen, da se knjige ne tovorijo v večjih količinah po barkah, zato se knjige, ki se preberejo, oddajo na določeno mesto v marinah in potem vzameš kakšno drugo knjigo, ki jo nisi prebral. Praktično in zanimivo, zato na teh mestih najdemo knjige skoraj vseh jezikov. Obstajajo pa tudi redke izjeme, ki vsako knjigo v teh knjižnicah odprejo, pregledajo le kolofon na začetku knjige, ostala vsebina pa jih ne zanima. Zakaj? Ja, tudi jaz sem se tega vprašal, dokler nisem zadnjič izvedel in videl zakaj. V knjižnici je našel knjigo, ki jo napisal avtor Stephen King, je iz prve naklade ter je zelo iskana knjiga na Amazonu. Ko jo je dal na internet, jo je prodal v roku štirih dni za 430 US$. Zadnjič je našel v hotelski knjižnici Mosket Cove tukaj na Fidžiju, kjer si tudi izmenjujejo knjige, prvo edicijo knjige, ki jo je napisal avtor George Romero, ki je vredna 300 US$, če pa bi bila podpisana pa vsaj še enkrat več. Torej, če tudi ne bereš knjig, lahko z nekaj prostega časa in znanja, ko brskaš po njih lepo zaslužiš. 

Pri nas letajo res velike žuželke. V barki sem imel že enega 5 cm velikega rjavega hrošča , sinoči sem videl še enega – enakega, ki pa mi je ušel in se skril. Od kod in zakaj priletijo ti hrošči res ne vem, morda zaradi svetlobe na barki. Vsekakor pa so vsi ti več kot pol manjši od tega, ki sem ga zadnjič ulovil na kopnem, ki je pa zame med hrošči že pravi monstrum, saj je meril približno 14 cm.

Zvečer si skuham samo riž, kari pa si pogrejem. Uporabil sem novo vrečko riža, saj mi je starega  zmanjkalo. Če pa kaj sovražim pri kuhi je to slab riž ali slaba pašta. Tokrat je bil riž tako pacast, da sem od jeze stresel celo vrečko od 2 kg v morje. Pa še vprašal sem eno od lokalnih žensk v trgovini, ki je bila slučajno pri policah z rižem, kateri riž ona uporablja in če je dober. Tukaj imajo vsaj 30 vrst riža, čeprav skoraj ves prihaja iz Vietnama, nekaj pa iz Balija. Ni kaj, nategnila me je kot elastiko. Za danes je kar je, za naslednjič pa si kupim novega. Tukaj so osnovna živila kot so riž, krompir, kruh, moka, sladkor in rastlinsko olje zelo poceni. Vlada drži roko nad cenami in se bori, da tudi revni prebivalci ne bi bili lačni.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 5. dan

Danes bo blog spet drugačen, čeprav mi takšen blog vzame veliko več časa, kot mi ga vzame moje dnevno pisanje, katero mi tako ali tako vzame vsak dan uro in pol dragocenega časa. Da ne bo spet videti, da je jadranje eno samo brezskrbno uživanje, bom danes dodal zapis o nevarnostih, ki prežijo na jadralce v Atlantskem oceanu. Tudi tam lokalno prebivalstvo misli, da imamo jadralci veliko denarja, kajti že same jadrnice so zelo drage. Dejansko pa vedno ni vse rožnato. 

Na srce polagam previdnost vsem našim jadralcem (trenutno so 4 SLO jadrnice pripravljene za prečkanje Atlantika na Karibe), ki se odpravljajo v te kraje, na ta otočja. Zaklepajte vhode v plovila, skrijte denar in kreditne kartice na vsaj dve različni mesti, skrijte razne USB ključke s katerih ste prenesli fotografije, da ne boste ostali brez spominov, zaklepajte izvenkrmne motorje, kupite si verigo ali jeklenico ter zaklepajte dingije na obali, na sidrišču pa jih dvignite pred vhod na barko zaradi težjega dostopa na njo in ga zaklenite. Če pa se že zgodi kakšen rop, ne tvegajte življenj, pripravite si tisto, kar boste najmanj pogrešali, nikakor pa se ne spuščajte v konflikte z njimi. Sam na srečo nisem imel nikoli problemov z domačini, čeprav sem se z njimi veliko družil, a očitno se časi spet spreminjajo in gredo po starih tirih. 

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 6. dan

Ker se včeraj napisal »drugačen« blog, nisem opisal, kaj sem sam delal čez dan. Pravzaprav bi bil moj včerajšnji blog res kratek. Dobil sem spet naročilo, da napišem novih 13 strani za revijo Navtika Plus in ker je to moja »služba« s pisarno na oceanu, je ravno zdaj pravi čas za pisanje, ko čakam na elektroniko za avtopilota. Včeraj sem imel ta »delodiš« in ko sem zvečer pogledal na uro, sem sam sebi rekel, da sem malo čez les. Točno 13 ur sem sedel in pisal in pisal, dokler nekaj strani nisem spisal, katere so mi bile všeč. Potem sem napisal še blog in prebral nekaj strani iz knjige, spremljal pošiljanje mojega paketa proti Fidžiju in ob dveh zjutraj se je zaključil dan tudi zame.

A že zjutraj sem se prebudil ob sedmi uri in sedel s pravkar kuhano in vročo kavo v senci kokpita. Prijetno toplo je že zjutraj, sonce sije s polno močjo, vetra pa je danes za vzorec. Ta zaliv je res enkraten. Povsod je veter, povsod so valovi na sidriščih, le tu tega ni. Sploh ne, kadar piha kot po navadi iz JV strani, saj je zaliv zaščiten, da res bolj ne more biti. Poleg tega pa ga ščitijo tudi dokaj visoki hribi in veter se le s težavo prebije vanj. 

V smeri zunanjega grebena, na rtu pred vhodom v zaliv vidim pluti jadrnico, ki res malo kasneje zavije proti meni. Očitno je, da ne bom več sam. Kmalu je plovilo blizu mene in vidim kakšnih 40 čevljev veliko aluminijasto barko na kateri plapola Francoska zastava. Ko priplujejo do mene, začutim da gre kar naprej proti obali. Na barki sta dva člana, moški in ženska. Pozdravim ju in ob enem zavpijem, naj ustavita konje in plujeta počasi točno po sredini, ker je  prehod dokaj ozek do obale, ter da sta na obeh straneh koralna grebena, ki sta ob tej plimi skrita nekaj deset centimetrov pod vodo. Francoz res zmanjša hitrost plutja, a je še vedno kar hiter. In bolj kot gledam, bolj se mi zdi da se ta idiot poleg tega da je Francoz, dela še večjega francoza in pluje preveč desno. Zažvižgam, maham in kažem naj gre bolj levo…. Nič. In kar naenkrat vidim, ko krmo jadrnice dvigne za slabih pol metra v zrak. No pa je usekal! Skočim v dingija, čeprav je desna tuba slabo napolnjena z zrakom in poženem motor. Ko pridem do njiju, je možakar z vzvratno plovbo delno zavil v levo in stoji na mestu. Vprašam ga če je vse v redu in pravi, da saj ni bilo nič. Kljub vsemu ga še enkrat vprašam, če potrebuje pomoč in pravi da ne. Zdaj ima živ sonar na premcu. Če bi ga imel prej, se to ne bi zgodilo. Vem, sram ga je, ampak zakaj? Tega ne razumem. Šele sedaj sem videl, da je na premcu polinezijsko dekle, stara kakšnih slabih 30 let. Možakar je star kakšnih 45 let, morda kakšno leto več, saj je bil neobrit in tako težko določiš leta. Očitno jo je pobral iz kakšne revščine na enem od polinezijskih otokov in ji je omogočil lepše življenje, vsekakor pa tudi sebi. Francoz gre še malo nazaj, spusti sidro v vodo in kot da se nikoli ni nič zgodilo. Srečo je imel, da se tu greben strmo vzpenja od dna do gladine vode in da je tu voda globoka samo 4 metre. Tako je v koralni greben s kobilico najprej udaril, ni pa nasedel. Čeprav sumim, da je moral slišati tudi, kako je drsel s trupom po koralah in kamenju. Vem, da je pred kobilico sonar in kolešček za hitrost plovbe, zato se bojim, da jima bo kljub aluminijasti barki pricurljalo morje v kabino. A o aroganci francozov sem se že večkrat sam prepričal na svoji koži, zato ne bom več drezal vanj. Ker je bilo očitno, da ne mara moje prisotnosti ob barki, sem se zapeljal proti svoji barki in v daljavi spoznal meni znano večjo jadrnico kolega Norvežana. Spet ga bom videl po petih dneh.

Seveda ga pričakam kar v dingiju, sidra ne daleč od mene, a še vedno v precej varni razdalji. Spijeva  kavo, se pogovarjava, nato pa ker vidim da je utrujen, zapustim njegovo barko in grem na svojo. Popoldan mi mine spet v pisanju in popravljanju zapiskov.  Zvečer si naredim samo solato iz zelja in čičerike, saj mi je zelje pričelo ob straneh črneti in potrebno ga je porabiti.

Zvečer vidim ogromno krvavo oranžno luno nad mestom Lautoka. Sedem v kokpit in jo opazujem kakšnih pol ure. Romantika v… solo izvedbi!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 7.dan

Ker sem za danes ob 9:00 uri dogovorjen, da grem s kolegom v mesto, sem si sinoči za vsak slučaj pripravil bujenje na telefonu za ob 7:00 uri. A sem se prebudil pol ure prej, čeprav sem šel spat ob dveh zjutraj, zato bujenja z alarmom nisem potreboval. Kava in zajtrk, nekaj besedila sem še na laptopu prebral in ura je bila kmalu 9:00, a kolega še ni. Počakal sem še 10 minut, nato pa sem mu poslal sporočilo. Ker v naslednjih desetih minutah ni odgovoril, sem vedel da spi in bo spal še vsaj dve uri. Takšen je ta moj kolega, klasika.

Sam sem se preoblekel, potem pa sem se lotil dela v spalnični kabini in sem dvignil podnice, da prezračim spodnji »bunker« kjer imam tank za vodo, rezervnih 90 litrov trgovinske vode v plastenkah, orodje, rezervno glavno jadro, itd. V glavnem precej je tega in dobro je, če se vsaj en krat na mesec malo prezrači. Pregledam tudi, če so vsi zamaški na plastenkah v redu, če rezervoar za vodo kje spušča,… Slekel  sem posteljnino, ter na slabem vetru in močnem soncu prezračil tanko odejo, vzglavnik pa sem opral v velikem vedru. Ker imam en rezervoar vode prazen, drugega pa sem že načel pred dvema dnevoma, sem se odločil, da naredim še vodo. Komaj postavim ven mojega čarovnika, slišim zvonjenje telefona. Seveda, kolega se je prebudil, zdaj pa se mi opravičuje, da je zaspal. »Greva čez eno uro?« me vpraša. Odgovorim mu, da sem pričel delati vodo, da jo bom delal vsaj tri ure, morda malo več, da pospravljam spalnico, morda kasneje. Kaj naj? Sedeti in gledati v zrak, ter čakati njega res ne morem.

Delam vodo, pospravljam, v omari pregledujem perilo. Kar nekaj je od sonca zbledelih in že starih majic in tudi kakšna srajca se najde, ki jo je načel zob časa. Večina jih bo še v redu za brisanje motorja ali čiščenje česa drugega na barki. Nič ne vržem v smeti.

Umazane posteljnine imam tudi že polno vrečo, zato ni druge, kot da jo enkrat, ko bom v marini operem. Mislim da bo pranje kje drugje dražje, kot je tu na Fidžiju. Sam posteljnine ne perem, ker potem bi lahko pral vsako stvar posamezno in to bi bilo zelo zamudno, poleg tega pa bi porabil veliko vode. Pravzaprav pa imam pet parov posteljnine na barki, torej ker sem sam, lahko to uporabim za deset krat.

Ob pol štirih končam z delom, naredil sem tudi 230 litrov vode in ravno pospravljam, ko se pripelje kolega Norvežan, ki bi rad šel v Lautoko. Dobro, zdaj lahko grem, ko sem vse končal. Stuširam se, preoblečem in greva. Po slabih dvajsetih minutah sva z njegovim hitrim dingijem v Lautoki, čeprav tokrat zaradi valov nisva mogla divjati. Namesto da bi zavila v center mesta, njega vleče na desno v Mc Donalds. Povem mu, da jaz te hrane ne jem, zato bi raje šel v mesto. Vseeno me prepriča, da grem zraven, a pojem samo en mali hamburger (bljak), on pa si je naročil nekakšen paket s polnim pladnjem hrane in pijače. Ker bo to trajalo, grem jaz v mesto in se dobiva v trgovskem centru v samopostrežbi. Teden dni je minil in jaz večinoma vsako soboto hodim v trgovino in kupim kar potrebujem do naslednje sobote.

Na cesti, skoraj pred trgovskim centrom, srečam sedem mladih sončkov (deklet) ki imajo okoli rame  nekakšno lento iz rož, ena pa nosi venček na glavi. Ustavim jih in vljudno vprašam, če lahko izvem, zakaj imajo te lente in če je slučajno kakšen praznik, morda poroka. Tudi one se ustavijo, nato mi povedo, da gredo na rojstni dan sošolke iz srednje šole in da je pri njih to z venčki ter lentami tradicija oz. navada. Seveda, bolj praznično je videti. Super, spet vem nekaj novega. Nato pa me ena preseneti in vpraša od kod sem in ko sem jim povedal, da iz Slovenije, sem takoj vedel, da nobena ne ve kje je to. Vsaka pa je vsaj slišala za Evropo in Italijo. Še bolj sem bil presenečen, ko me ena od njih vpraša, če bi šel z njimi in videl kako poteka pri njih praznovanje. Nasmehnem se in pravim da ne morem, da sem jaz prestar za njihovo družbo ter da imam že sina starejšega od njih. Pravzaprav bi jim lahko bil moj sin tudi oče, tako mlade so. Jaz pa sem tako ali tako star ata. Potem pa me začnejo vleči za roko in skoraj me že odvlečejo z njimi. Ves nasmejan se izvijem iz objema nekaj rok, čeprav mi je bilo na ulici kar malo nerodno, saj nismo bili sami. Rečem jim, da pa lahko naredimo eno skupno fotografijo za spomin. Naredimo jo in sončki gredo naprej, jaz pa v trgovino. Res so prijazni ti ljudje na Fidžiju.

V trgovini kupujem in ogledujem razno njihovo hrano, ko pride kolega. Kupiva kar potrebujeva, nato pa se vrneva do dingija ter zaplujeva naprej do barke. Ravno je padla noč na morje, ko sva prispela. Vse lepo pospravim na svoje mesto, pojem še nekaj za večerjo, nato pa se spravim pisati besedilo za časopis. Vem, da bo noč spet dolga, a jutri bo končano. Morda…

Prihaja Valentinovo

Knjiga je lepo darilo. Podarite svoji ljubljeni osebi navtični, ljubezensko, erotični roman Ljubezen pod jadri.

 - Redna cena: 16,90 EUR

 - Akcija za Valentinovo 2020: 12,00 EUR

Naroči na tej povezavi.

*Knjige so na zalogi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Rota, 107. dan

Bibavica. V Dalmaciji nikoli nisem gledal na plimo in oseko, tudi v Karibih ne. Tistih 30 cm gor ali dol skoraj ne igra vloge. Na severu Jadrana je razlika že nekaj večja in če si vezan na fiksen pomol, moraš paziti, kako privežeš barko, da ne narediš kakšne škode. Tudi za plovbo po kanalu iz Monfalconeja do morja sem moral upoštevati plimo in oseko.
A vse to ni nič v primerjavi s plimo Atlantika tukaj, na jugu Španije in Portugalske. Tule je razlika zlahka 4 m in včasih 4,5 m.
Obstajajo sicer kraji, kjer je razlika še večja – vse do 12 m, a tam še nisem plul.
Zanimiva je recimo laguna pred mestom Faro na Portugalskem. Ob oseki večji del lagune štrli meter ali dva iz vode, tam domačini hodijo po blatu in nabirajo školjke. Z barko se lahko premikaš le po najglobljih kanalih in glede na to, kolikšen je na Atlantiku val, je morda onemogočeno izplutje na odprto.
Ob plimi pa z barko lahko pluješ počez čez laguno, tam, kjer pomorska karta prikazuje recimo do +1 m višine.
Če ob plimi sidraš v 5 m globoki vodi, ob oseki nasedeš in se nagneš.
Marsikatera luka omogoča vplutje in izplutje le ob nekaj višji vodi. Ponekod le takrat, ko se plimni tok ustavi (to je takrat, ko se plima obrača). Ponekod se pojavljajo tudi močni plimni tokovi.
Ko recimo 5 vozlov hiter tok pride do globljega morja, se lahko naredijo prav zoprni lomeči valovi, ki lahko prevrnejo barko.
Tu plovba postane resno načrtovanje. V pilotu si ogledaš, kdaj je možno izplutje iz startne luke in kdaj je možno vplutje v ciljno luko. Ti podatki so po navadi izraženi kot odmik od HW glede na referenčno točko. Potem si ogledaš čase plime in oseke za obe referenčni točki. Na podlagi napovedi vetra in predvidene potovalne hitrosti barke in razdalje si izračunaš potreben čas in potem poskusiš najti primerno časovno okno za izplutje. Seveda načrtuješ prihod na cilj v času dnevne svetlobe – sploh, če je vplutje bolj komplicirano.
No, tule v Roti je odhod enostaven. Kadarkoli lahko gremo ven ne glede na plimo in tudi v temi bi šlo. Izhod je ozek, a osvetljen.
Ampak jutri verjetno še ne gremo.

Rota, 108. dan

Tale nadležen prehlad se me še kar drži. Nič pametnega ne naredim čez dan, takoj se utrudim in težje se skoncentriram. Grlo je boleče in težko požiram. Pravijo, da prehlad traja en teden, če ga ne zdraviš, ali pa sedem dni, če ga zdraviš. Admiralica je tako ali tako dala veto na kakšno resnejšo pasažo, dokler nisem povsem dober. Hja, se boji, da bo ona delala solo pasažo na Kanarske otoke, medtem ko bom jaz spal.

Naprej proti meji med Španijo in Portugalsko pa te dni nima smisla rinit, saj piha natanko od tam. Nekaj dni ni nič pihalo, zdaj pa lepo piha – okrog 15 vozlov z občasnimi sunki do 20. Ja, proti Kanarskim bi šlo danes zelo hitro ...

Prijatelji so v tretjem poskusu res na poti na Kanarske otoke. Sedajle imajo nekaj čez 100 milj za sabo.
1) Prvi poskus direktno iz LaLinee (pri Gibraltarju). Najprej sta jih nekaj zafrkavala veter in tok, ki se nista zmenila za njihove izračune in so napredovali zelo počasi, potem pa jih je 'izsilil' en športni ribič in peljal s palicami tik pred njimi. Ker niso bili prepričani, ali imajo laks navit okrog vijaka, so raje zavili v bližnjo marino v Barbate za čez noč, da zjutraj v miru stvar pogledajo.
2). Drugi poskus: odplujejo iz Barbata, a njihova sled na AIS-u je zelo čudna. Sem mislil, da imajo kakšne težave z jadri, ali pa da imajo Španci spet manevre in morajo počakati na konec. Ne. Kasneje sem izvedel, da so imeli gosto meglo (Američani bi rekli: vidljivost kot v grahovi juhi). Pa so se obrnili in prišli spet nazaj v Barbate.
3) Tretji poskus je bil v redu in so lepo na poti.

Pa niso neki kekci novinci, kruzajo že štirinajst let. Z leti so se naučili, da se ne splača riniti z glavo skozi zid, če ni nujno.
Na dolgi rok se po navadi splača.
In res. Imeti moraš jajca, da se odločiš, da se obrneš in se vrneš, potem ko si vsem rekel, da greš.
Vsak začetnik zna riniti naprej. Saj imamo vsi radarje, ta velike ladje imajo AIS in si lahko misliš: Kaj pa gre lahko narobe ... Res je, a če si le nekaj ur od obale, za naslednji dan pa je napovedano boljše vreme, je po moje zrela odločitev, da se obrneš in greš nazaj. Tako je pasaža lažja, bolj zabavna in bolj varna.
In kruzamo vendar zato, da se imamo lepo, ne pa zato, da nekomu nekaj dokazujemo.
Aha, danes sem se zabaval s španskimi kurirskimi službami. Na koncu mi je uspelo plačati, da jutri poberejo moj paket v marini v Cartageni in ga dostavijo v 24 urah od prevzema sem v marino v Roto. Vsaj upam, da sem plačal to. Uporabljal sem namreč Google translate španskih strani. Denar so vzeli, me prav zanima, ali bodo še pošiljko spravili do sem.

Rota, 109. dan

Dan brez posebnosti. Malo kašljam, malo sem tečen, sicer vse po starem. Danes sva se lotila enega malega boat-projekta, ki je bistveno lažje izvedljiv tukaj, ko smo s premcem na pontonu. Naša sidrna veriga je namreč že precej raztegnjena. To pride od trenja med členi verige. Sčasoma tam pobere cink, potem korozija pomaga razjedati železo in v vseh teh letih je rezultat tu. Veriga je bila sicer enkrat vmes že ponovno cinkana, a ne more skriti dejstva, da je stara že štirinajst let in da je veliko časa aktivno držala barko.

Te verige je 50 m. Podaljšana je s 25 m 'nove' verige – iz leta 2011. Ta zadnji konec je še lepo ohranjen, prvih 20 m je pa ubogih. Zato sva danes odpela sidro in vseh 75 m verige zložila na ponton.
Primerjava pokaže, da so eni deli tako izrabljeni, da je razlike v dolžini skoraj 10 odstotkov. Ni čudno, da je veriga preskakovala pri dvigovanju. Hkrati odstraniva še stare iztrošene in obledele oznake dolžine verige. Midva imava na verigo navezane trakove blaga različnih barv. Gibsy to lepo požre, vidi se dobro tako podnevi kot ponoči in v morje ne odmetavamo plastike (če bi uporabila vezice bi le-te kmalu razpadle in padle v vodo).

Tak trak iz blaga zdrži tudi deset let. Edino barve zbledijo.

Najine oznake:
10 m – rdeč trak – pozor nevarno – ni dovolj. Ne vem, ali sem kdaj sidral s samo 10 m verige.
20 m – rumen trak – tole je na meji, primerno za plitvo vodo brez bibavice in swela.
30 m – zelen trak – zelena luč. OK za nezahtevno sidranje v plitvejši vodi.
40 m – moder trak – modra odločitev – boš bolje spal.

Nad 40 m do zdaj nisva imela oznak, ker se je pri 50 začela druga veriga in je bilo to vidno. Še največji problem je bil najti trakove ustreznih barv. Natančno vem, kje v garaži doma imam take zadeve. Ampak garaža je daleč. Sedaj je prvi del verige – ta, ki se vedno uporablja, neiztrošen in lepo teče brez preskakovanja – no, vsaj tule, ko ni bil obremenjen. Pravi test bo, ko zapustiva marino in končno spet sidrava. 

Jaz pri sidranju uporabljam za izračun dolžine verige tole formulo: veriga je = (prava globina vode + morebiten prirastek zaradi plime + 1,7 m od gladine do rolčkov) krat 3 do 5. Faktor je odvisen od vrste dna, pričakovane moči vetra in morebitnih valov. S ta staro Rocno (35 kg) sem po navadi uporabil kar faktor 3, s tole novo Rocna Vulcan (25 kg) pa mi je osnova bolj 4 kot 3. V plitvi vodi dodam še malo za dobro vago, na koncu pa tako ali tako navežem še snubber (sidrni amortizer), ki za nekaj metrov podaljša verigo.

Rota, 110. dan

Aleluja. Saj ne morem verjeti: Danes je prišla pošiljka. Tri tedne sem rabil, da jo dobim. In to vse znotraj EU. Sedaj imam višek rezervnih delov za vetrnico, saj sem medtem že rešil zadevo. Imam pa tudi originalne dokumente zavarovanja barke. Do zdaj sem imel le sprintane kopije. 

Danes se tule ni kaj dosti dogajalo. Vreme je še kar ugodno za prečenje na Kanarske, a dokler prehlad ne bo čisto mimo, bomo še bivakirali tukaj. Vsekakor sem danes že boljše, ampak se takoj utrudim. Enkrat po stopnicah, pa moram počivati. Že sam sebi grem na živce. Lilika me razvaja, mi kuha čajčke in dobro papico, jaz pa ždim in grem sam sebi na živce. Še dobro, da za silo loviva WiFi trajektne čakalnice, da lahko malo gledava Youtube in TV2go. Sicer se nekaj zatika in občasno pade dol, ampak je pa lepo, da ne kuriš preveč omejenih EU podatkov.

V marini ni v tem delu žive duše. Na našem pontonu sta dve barki, a le Heron je obljuden. Druga je prazna. Edini ljudje na pontonu so marineroti, ki vsak dan čistijo galebje iztrebke – galebi pa v nekaj minutah poskrbijo, da lahko naslednji dan perejo na novo. V marini se pod pontoni in med fingerji vozijo prav velike ribe. V glavnem so ciplji, vmes pa se najde tudi kakšna bolj žlahtna riba. Morda orada ali kaj podobnega. Nekatere so take, da bi ena bila večerja za dva lačna. Ampak v marini ne bom lovil – te ribe obirajo školjke z bark in jedo s tem tudi antifouling. Za galebe so pa dobre. Cele dneve posedajo po pontonih in občasno potegnejo ven kakšno manjšo ribo. Potem je pa vik in krik, ko se kregajo zanjo.
Je pa voda v marini zelo čista. Jasno, ko dvakrat na dan 4 m oseke potisne vodo ven in plima natoči 4 m nove oceanske vode v marino. No, pa marineroti hodijo okrog z mrežico na palici in poberejo, če prinese noter kako plastiko. Lepo.

Potihoma upam na odhod jutri, a pojutrišnjem je bolj verjetno. Da le veter proti Kanarskim zdrži. To je to za danes.

Rota, 111. dan

Že včeraj se je v marini pojavil neki neprijeten swel. Zvečer in ponoči se je zatekanje morja še okrepilo. Verjetno je to ostanek hurikana Lorenza, ki se je podil preko Azorov in nato proti Irski, kjer je zamrl. Morda se je napil irskega whiskeyja, meteorologi pa pravijo, da mu je zmanjkalo goriva. Gorivo za hurikane je namreč toplo morje. Če temperatura ni dovolj visoka, se ne more napajat in zamre. V marini se ne vidi nobenega valovanja, le barke zategujejo štrike in pontoni škripljejo ob stebrih. Šele, ko pogledaš nasip, vidiš, da morje narašča in pada v 15 sekundnih intervalih. Okrog bark in pontonov se delajo kar mali vrtinci. Še dobro, da je vhod ozek in zavit, sicer bi bilo slabo. Da sem ublažil nihanje, sem napeljal še dva daljša štrika na sosednji finger (tako ali tako je vse prazno), na vse krajše štrike pa sem navezal gumijaste amortizerje. Na srečo imam tri na barki. Sedaj je situacija precej bolj umirjena.

Danes je na naš ponton priplula še ena jadrnica. Skiper pravi, da je bil prejšnjo noč na sidru, in da je bilo grozno. Valovilo je celo noč. Pa ima veliko – 60-feetno aluminijasto barko. Meni se prehlad izboljšuje, a raje še kak dan počakamo tule. Saj se nam ne mudi.

Rota, 112. dan

Danes sem spal celo noč brez zbujanja zaradi prehlada. Saj res, kmalu bo 7 dni in prehlad je očitno premagan. Mi pa Lilika nekaj kašlja cel dan. Kakorkoli, plačam marino do jutri (do nedelje). Zjutraj samo še vrneva kartico za vrata in to je to. Potem pa na morje.

Vremenska napoved kaže, da bo veter zdržal do konca pasaže. Swell bova imela sicer z boka, valove vetra pa bolj v rit oziroma polkrmo. Tako, kot veter. Bomo videli, kako bo. Če bo vetra dovolj, bo OK, če ga bo premalo, bo guncalo. Danes je marina kar nekako oživela. V delu s stalnimi privezi je živahneje, saj je vikend, pa tudi na naš ponton je priplulo še nekaj bark. Pomol je že skoraj do tretjine zaseden (6 od 22 privezov). Popoldne greva na sprehod in končno najdeva nekaj tistih slavnih kameleonov. Baje je to vrsta sredozemski kameleon, čeprav smo že dobro na Atlantiku. Kameleonov to očitno nič ne briga. Luštkani so, a bolj počasni, saj ni več tako toplo. Jih je pa vseeno težko slikati, ker so skriti med vejicami in je težko ostriti nanje.

Še eno živalsko vrsto sva danes videla v marini: Box jellyfish, vrsta meduze. Verjetno gre za sredozemsko vrsto, ki je manj nevarna od zloglasne avstralske vrste, a baje tudi ta zelo močno ožge. Če kdo kaj več ve o tem, naj mi prosim sporoči (klikneš kontakt in dobiš tam vse podatke). 

OBVESTILO: Tale dnevnik, ki je objavljen danes, je zadnji za prihodnjih 5 do 6 dni. Toliko namreč traja pasaža do Kanarskih otokov in vmes ne bova imela prav nobene možnosti komunikacije z zunanjim svetom. Satelitskega telefona tokrat nimava, GSM-signala pa seveda na odprtem morju ni. Jaz bom sicer dnevnik že napisal, le na internetu ne bo objavljen.

Bomo videli, kakšno bo jutri zdravstveno stanje posadke – če bo vsaj za silo OK, potem jutri odplujemo na Kanarske otoke.

Rota–pasaža proti Kanarskim otokom, 113. dan

Ko se zjutraj zbudim, je nekaj drugače kot po navadi. Vetra ni. Do sedaj je vsak dan pihal veter iz severa, danes pa ga ni. Napoved pa je bila enaka kot prejšnje dni. Priprave na odhod so zato počasnejše, saj upava, da se bo veter še naredil.
Marino zapustiva ob 10:30. Zunaj je nekaj oceanskega vala, poskušava jadrati, a ne gre, ker val preveč podira jadra. Kako uro motorirava, potem je za silo dovolj vetra. A le za eno uro. Motor potem poje do popoldneva, ko končno lahko zajadramo na polna jadra. A veter ni s severa, kot so napovedovali, ampak z juga. Tolčemo orco, kakih 10 do 20° morava iz smeri. Sčasoma se smer popravlja in kmalu lahko jadramo v smeri. A čisto na ostro. Približujeva se vodni avtocesti – koridorju, kjer je polno tovornih ladij, ki hitijo v ali iz Sredozemlja. Tu ni več 'trafic separation zone', kar je še slabše. Ladij ni nič manj, le plujejo bolj razpršeno. Ob vseh teh plovilih sem se počutil kot ježek, ki teče čez polno avtocesto. Oba sva imela polne roke dela. Lili je bila na jadrih in krmilu in je skrbela, da se ognemo ladjam, ki so bile blizu (ranga 30 minut do najbližje točke), jaz pa sem spodaj na AIS-u, ki ima za srečanja boljšo grafiko kot chartploter, spremljal tiste, ki bodo problem postale malo kasneje.
Tako sva odcikcakala na jadra med drvečimi velikani. Večkrat na manj kot pol milje, saj drugače ni šlo, ker so vozile na gosto.

Proti večeru skrajšava glavno jadro na drugo krajšavo, da ponoči ne bo cirkusov, pa tudi zato, da se lažje spi. Hitrost ni padla prehudo – še vedno plujemo s šestimi vozli. Je pa še vedno orca. Malo manj ostra, a vendar. Do zdajle smo prepluli 61 milj (v 10 urah).

Slik danes nimam, se izgovarjam na prehlad. Kako mi to prav pride. Se bom še navadil. Seveda za pivo s Kanadčani pa nisem bil nič prehlajen.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Port Denarau,  1. dan

Po slabo prespani noči, se zbudim ob 6:00 uri zjutraj. Najprej se uredim, skuham in spijem kavo, potem pridejo na vrsto tabletke, nato še zajtrk in ob 7:30 dvignem sidro. Zapuščam Saweni Bay. Kar nekaj mirnih dni sem preživel v njemu in če bo kdo jadral na Fidžiju, je to verjetno najbolj miren in varen zaliv daleč naokoli. Res je, da se tu nič ne dogaja, a če se malo sprehodim, pridem do glavne ceste in potem pridem kamor mi srce poželi.

Kakorkoli, barka lepo teče, valovi zunaj zaliva so malo večji, a ne preveliki. Ko pridem ven, naravnam ploter, točka cilja je označena, nato še prižgem avtopilota. Ta je tokrat rekel, da ne bo delal. In ni! Noče! Izklopim, prižgem, ne dela. Ta zavija nekam v levo, kot da je spil cel rezervoar ruma iz sladkornega trsa. Ročico dam v nevtralno, potem grem po orodje, prinesem ga v kokpit, odvijačim komandno ploščo, pregledam kontakte… vse je v redu. OK, morda nima dovolj elektrike? Potegnem 20 metrov  2,5 mm2 debelega kabla, na hitro dam na njega kabel sponke na eno stran, na drugo pa ga s posebnimi ščipalkami priklopim direktno na akumulator. Elektrika je, a avtopilot še naprej ne dela. Iz leve krmne kabine znosim vse stvari v salon, ta je zdaj videti kot bi živeli cigani v barki, a me to ne briga. Splazim se v krmni del barke, odprem zadnjo steno in se potegnem k avtopilotu. Odmontiram Raymarinov kompas, morda pa ga moti kakšen kos kovine. Potegnem ga ven, »provizoriš« ga montiram kar v  kokpit in potem ga kalibriram. En krog, dva kroga, in na instrumentu pokaže da je kalibriran. No dobro, zdaj ga še ugasnem na stikalu, počakam 5 sekund, potem prižgem,… ne dela! Zdaj pa že letijo tudi moje Slo in YU kletvice. Žal se ne morem več zadržati. Pogledam še enkrat vse kable, stike, vse v redu. Premerim z instrumentom, vse v redu. On pa ne dela, zavija v levo in se ne ustavi. Obrnem kable za krmilni list, zdaj se obrača v desno. Spet nastavim nazaj, on spet v levo. Točno vem da me malo viju-viju. Prepričan sem, da ni velika napaka, a je trenutno ne vidim.

Ni kaj, naslednjih 6 NM krmarim na roke, ker drugače bom stal tu na morju cel dan, naredil ne bom nič, le živci mi bodo popustili, psihiatrične bolnice pa tudi ni v bližini. Priplujem na sidrišče pred Port Denarau, barko gunca na več kot 60 ali 70 cm visokih valovih. Pokličem po radijski postaji marino, povem, da potrebujem privez v njej in mehanika, gospa na drugi strani pa reče, da naj počakam ter da me pokliče nazaj… Jaz čakam na klic, kot osnovnošolec, ki je prvič zaljubljen, na klic svoje prve ljubezni. Po eni uri ni klica, ni ljubezni, zato gre dingi s palube v vodo, motor na njega, nalijem gorivo do vrha, napumpam ga in že grem proti marini. Če ne pride gora k Muji, gre Mujo k gori, baje je to lažje. Daleč je ta gora! Po 2,2 NM, ki sem jo preplul v 21-tih minutah in kjer je bila največja hitrost 13 km/h, se privežem v marini. Pumpo in rezervno gorivo imam za vsak slučaj v večji vrečki, spredaj v dingiju. Vzel sem tudi smeti iz barke, ki jih odvržem v prvi keson. Pridem v pisarno marine, tam sedi črni Ali (tako mu piše na znački). Vprašam ga za gospo, pa pravi, da je šla na kosilo. Seveda, enako kot pri ženski. Najprej se z njo dogovoriš, potem pa te pusti čakati akademski dve uri. Če jo imaš rad počakaš, če greš, pomeni, da jo nimaš rad (to je ženska logika). Ampak, jaz nisem prišel na zmenek, le prostor v marini bi rad. Zato malo razočarano povem, kaj se mi je zgodilo in kako me je gospa pustila na cedilu,… Pove, da žal nima prostora, a ga tako milo pogledam, skoraj se mi utrne solza iz levega očesa in magični Ali najde prostor. Jeeee! Če bi bil ta Ali Bosanec, bi ga klical Alija, tolk je fajn dečko. Ampak ta je črn, kot bi bil dvakrat žgan, torej ni moj rođo. »Ena mega jahta je šla ven in je nekaj dni ne bo, tja te bom dal.« mi pravi možakar. Super, pridem z barko čez eno uro, ti mi pa čuvaj prostor. Grem še na servis za Raymarina, najdem mehanika, a danes nima časa. Jutri. OK, pridi jutri. Upam, da to ni Fiji time, ali španska manjana, kar pomeni da pride nekje do petka.

Spet grem v dingija, spet 2,2 NM do Indiga, potem dam motor na barko, dingija na barko, ob strani navežem bokobrane, pripravim vrvi in  dvignem sidro. Zdaj že plujem v marino. Pridem tja, pokličem po radiu in že me čaka marinero, ki mi pomaga, da zvežem barko. Sem na plavajočem pontonu, prostora imam 14 metrov v širino. V dolžino pa zgleda, kot da sem privezal dingi za mega jahto. Ni važno kje sem, važno je, da sem v marini in da jutri pride mehanik. Če ga popravi grem naprej, a samo tokrat še brez vetrnega avtopilota, potem pa nikoli več nikamor. Pa tudi če ga sam naredim doma, kar tudi to ne bi bil problem zame. 

V marino odnesem dokumente, tokrat je šel Ali na kosilo, za pultom pa je ona. Takoj ko sem jo zagledal, nisem bil več jezen nanjo. Ženska je tako lepa, da je še lepša od najlepše Fidžijke. Pa ni blond, ampak meni je full všeč. Mlada, temna, črni lasje, velike rjave oči, nežen obraz, nežne roke, lepo oblečena, sexy,…. In ko me vpraša kaj mi lahko pomaga, sem ji že v startu vse oprostil, kajti tudi glas je tak nežen, žameten. Lepo sva se dogovorila, izpolnila obrazce, cena marine je v redu, … Dobim še kartico za odpiranje vrat na pomolu, a ko pridem do tja, kartica ne dela. Spet grem nazaj. Spet ona in spet jo vidim. Popravi kartico, se opraviči, jaz pa spet do vrat in kartica spet ne dela. Spet grem v pisarno in rečem da ne dela. Ona me gleda in jaz ji pravim, da lahko greva skupaj preveriti, pa še na kavo lahko greva. V tem trenutku se spomnim, da nimam več niti centa od Fidžijskega denarja, torej kava odpade. Samo do vrat lahko greva skupaj. Ona da meni novo kartico in tokrat se vrata odprejo. Šele na barki ugotovim, da sem na njej vse videl, le ime na tablici sem izpustil. Ni važno, klical jo bom Lepa.

Popoldne spijem kavo in berem na Raymarinovem forumu, kaj bi mi lahko nagajalo. Najdem vse mogoče stvari, saj ima vsak svoj pogled in svojo rešitev. Da pa bi kdo napisal, da mu je od predloga začel avtopilot delati, tega pa nisem zasledil. 

V marini se vedno kdo sprehaja, vedno kdo kaj govori, vse je nasprotje mirnemu sidranju v zalivih. Najhujše je današnje spoznanje, da danes ne bom izplul proti otokom Vanuatu. Očitno me ima Fidži rad in me ne izpusti iz svojega objema.  

Port Denarau,  2. dan

Mirno spanje v marini, dokler nekdo v zgodnjem jutru z vozičkom ne zaropoče na pontonu in me prebudi. Nič hudega, tako ali tako bi se čez pol ure prebudil na nastavljeno budilko. Uredim se, skuham kavo in čakam. Ob 8:45 uri prideta dva mladeniča na barko, oba iz servisa. Takoj sem ugotovil,  da eden od njiju nima pojma, drugemu se malo svetlika, čeprav je kasneje pokazal, da nekaj ve in se trudi. A to mi ne prinese rešitve. Po eni uri testiranja in merjenja ugotovimo, da je verjetnost, da je šel avtopilotov instrument z ekranom, precej velika. Kliče še v Novo Zelandijo za pomoč strankam Raymarina in ti mu nekako potrdijo, da je morala v instrument pricurljati voda ali pa se je prikradla vlaga. Zdaj celo na kateri koli gumb pritisnem, le-ta menja številke stopinj na ekranu. Sranje!

Plačam račun za to testiranje in potem se lotim iskanja tega instrumenta preko interneta. Bolj slabo mi kaže, tudi preko Amazona in E-Baya. Kar nekaj tega sem našel, ampak ali je predaleč, ali ne pošiljajo izven svoje države, ali je sumljivega izvora, ker ni novo, ali pa je že prodano… Teh »ali« se na koncu nabere kar nekaj, a iščem naprej. Sprašujem po marini, oddam oglas na spletno jadralsko stran Fidžija in pošljem email Iztoku in Tomažu v Slovenijo, morda me ona dva rešita.

Pri nas na pomolu se dogaja marsikaj in najprej me preseneti točenje goriva v veliko jahto. Ko sem šel mimo, je bilo na števcu 91.843 iztočnih litrov. Vprašam mojstra, koliko čez 9.000 litrov bo natočil, pa se mi nasmehne in pravi, da je že zdaj čez 91.000 litrov. Ne morem verjeti. Pravi, da mora natočiti 120.000 litrov. Mislim da me malo heca, zato grem do 51 m velike jahte z imenom Pursuit, kjer vzdrževalec budno spremlja potek polnjenja. Vprašam ga, koliko litrov bo natočil in pravi enako kot mojster,  120.000 litrov. V rezervoar pa gre 190.000 litrov. Šest cistern s prikolico bo danes natočeno v to jahto, znesek pa bo nekaj čez 100.000€. Ima se, može se! 

Malo naprej vidim iznajdljiva delavca, ki polirata trup barke do vodne linije kar na vodnem splavu. Polirka je seveda električna, napetost pa 220V. Vse skupaj mi malo deluje na risanko A je to. Verjamem, da jima ni to prvič in da bo vse v redu, lastnik pa bo imel sijoč trup barke.

Zelo zanimivo je bilo videti tudi čiščenje podvodnega dela druge večje jahte. Z vozičkom prideta dva možakarja, ki imata svojo firmo za čiščenje trupa. Na pomol sta postavila velik bencinski kompresor za zrak, na koncu 60 metrov dolge zračne cevi je posebni rotacijski čistilec in eden od njiju ima potapljaško opremo ter čisti trup pod vodo. Cca 3 minute potrebuje za kvadratni meter, če ni preveč školjk. Cene mi nista želela povedati, verjetno pa ni poceni, a vseeno ceneje, kot če bi dali takšno veliko jahto ven iz vode.

Zvečer si naredim preprosto večerjo, sladko zelje v omaki, nekaj koščkov narezanega piščanca in pire krompir. Ko se najem, vse pospravim, nato pa grem na sprehod po marini, da si malo prevetrim glavo, saj se je nabralo kar nekaj jeze v njej zaradi avtopilota. V enem od 15-tih barov imajo akcijo, malo točeno pivo za 1,70€. Privoščim si en vrč, nato pa grem nazaj na barko. Med potjo me ogovori mlada gospodična, po videzu ne spada v kategorijo domačink in skoraj niti ne med Indijke. Bolj mi je podobna Indonezijskim obrazom. Zanima jo od kod sem in če sem tu z »jahto« kot oni rečejo našim plovilom. Pogledam jo bolje, dobra postava, suha, nima ravno nekih prsi, ima pa dobro rit. Oblečena je v oblekico, ki komaj seže čez srednji del telesa. Nosi visoke pete, kar mi je za tukaj res nenavadno. Takoj se zavem, kam spada. In res, vpraša me, če bi si lahko pogledala mojo »jahto«. Povem ji, da jaz nimam ne jahte, ne denarja in da si bo morala poiskati pravega »jahtaša«. Nisem želel reči, da si mora poiskati drugo stranko. Ona meni spet nabija, da sem jaz v redu in da če želim, me bo lepo zmasirala. Jaz se nasmehnem, še enkrat rečem, da za takšne stvari nimam denarja in grem naprej. Ona pa za mano in ko se obrnem se mi zdi malo čudna v hoji, celo v postavi in skoraj roko dam v ogenj, da je to »ON«. Ustavim se in jo vprašam kaj bi pravzaprav rada, ona pa odgoori, da naj povem kaj bi jaz rad, da če greva na jahto, dobim vse za 150 F$ (kar je cca 66€). Pravzaprav vem, da je ta cena zelo visoka, kajti tukaj se vrtijo cene za takšne »masaže« od 40 do 60 F$. Ampak mlada »gospodična« pač poskusi in morda ji uspe. Povem ji še enkrat da jaz nimam toliko denarja in ona spet meni nabija, da naj povem koliko imam in koliko ji lahko dam. Zdaj ne vem ali je potreba pri njej tako huda ali pa je nastala finančna kriza in zdaj že dekleta spuščajo ceno, samo da bi dobila, kar hočejo. Ker ne vem, koga ima še s ali za sabo, se lepo obrnem in poslovim, z malo hitrejšimi koraki pridem do zaklenjenih vrat na pomolu in hitro švrknem naprej po pomolu. Uff, tega mi res ni bilo treba. In zdaj si zamislim res kakšnega jadralca, ki bi si jo privoščil in namesto da bi on njo, bi verjetno ona njega… saj veste na kaj mislim.

Zvečer še pregledam emaile, katere sem poslal zaradi avtopilota in povsod je odgovor negativen. Nekje se bo že nekaj našlo. Če ne pa bom prisiljen ostati tukaj še nekaj časa. Fidži mi je očitno pisan na kožo.

Port Denarau,  3. dan

Zjutraj se zbudim in spijem kavo, zajtrkujem ter čakam, da bo ura osem, da lahko grem do servisa Raymarine, da vidim, če so morda včeraj kaj našli za mene. Saj vem, če bi našli bi me poklicali, ampak vseeno, kaj če so pozabili. Nič ni novega, celo roke so dvignili. Elektronika za avtopilota je že malo zastarela in potrebno bo najti nekaj novega in z novimi deli zamenjati.

Ker nimam več kaj početi v marini, si natočim vodo, elektrike tako ali tako nisem imel, nato pa grem v marino, da plačam ta dva dni. Marina je tukaj draga, saj stane za Indigo na dan z vodo in davki nekaj manj kot 20€. Škoda da sem tukaj, bolje, da sem na sidru, je pač ceneje. Ampak nekaj noče, sesul se jim je program in zdaj nekaj urejujejo. Prosijo me, naj pridem ob 14. ali 15. uri. Žal ne morem, grem v Nadi v Imigracijski urad, lahko pridem po 17. uri. Nekako se dogovorimo, da imam za danes 50% popusta, plačam pa vse skupaj jutri. Tudi prav, saj zunaj malo piha, pa je biti bolje notri, v zaščiteni marini.

Ob dogovorjeni 10:30 uri pride Norvežan do mene in greva skupaj na letališče, ker mora preveriti svojo vizo. On gre v pisarno, jaz pa poiščem frizerja in se ostrižem, saj mi tistih nekaj las precej štrli na vsako stran. Tokrat je frizer malo dražji kot v Savusavu in plačam 80 centov več, torej 3,20€. Potem grem do kolega, ki čaka, da pride na vrsto in posledično z njim, čakam tudi jaz. Končno se ga le usmilijo in  zanj še viza ni gotova. Svašta, po 21 dneh!

Greva malo po trgovinah, iščeva filtre za vodo, a jih ne najdeva. Kot da je to nek luksuz, ne pa potreba. Potem sedeva na avtobus in se zapeljeva do mesta Nadi. Od tu naprej pa peš nekaj minut, da prideva do Sri Siva Subramaniya Swami templja. To je največji indijsko hindujski tempelj na južni polobli sveta, kateri je morda edina zanimiva znamenitost v mestu Nadi. Ker je na Fidžiju veliko indijske populacije, so tu naredili res čudovit in velik tempelj. Številni Indijci so prišli kot hlapci med letoma 1879 in 1916, ki so jih Britanci pripeljali na plantaže sladkornega trsa. Danes ljudje indijske populacije predstavljajo več kot 40% prebivalstva na Fidžiju. Tempelj so zgradili na temeljih nekega starega templja, tako da je ta star komaj 20 let. Njegova barvitost je dopolnjena z zapletenimi rezbarijami in podrobnostmi, ki bi jih lahko ure in ure ogledovali. Za dokončanje dekoracije so iz Indije pripeljali obrtnike, saj tu nihče ni znal dokončati zapletenih rezbarij, zanimivih slik na stropu templja, kakor tudi ne obvladati skladnost barv. Že prej sva vedela, da se morava obleči v dolge hlače, ter da morava imeti rokave, da prekrijeva ramena. Pač njihov »dress code«. Najprej greva kupiti vstopnici za ogled in ena stane 2,20€. Ko naju možakar pogleda, pove da sva dobro oblečena in da lahko greva do vstopne hiške, kjer se morava sezuti, naprej pa morava iti bosa. Če nameravate kdaj obiskati Fidži in ta tempelj, nosite konzervativna oblačila ali pa si sposodite »sarong«, ko pridete do mesta, kjer prodajajo vstopnice. Potem še sledi učna minuta o fotografiranju, kjer nama pove, da se lahko tempelj od zunaj fotografira, v notranjosti pa je to strogo prepovedano. Dogovorjeno! Na voljo je tudi restavracija, kjer lahko proti plačilu dobiva čaj in lahkotno vegetarijansko hrano, za katero pa se nisva odločila. Tempelj je res barvit, kaj takšnega še nisem videl. Naredim kar nekaj posnetkov, srečam lokalnega in dežurnega meniha, s katerim se pogovarjam in pri katerem dobim veliko podatkov o templju. Ogledam si skoraj vse, le v molitveni del me ne spustijo, zato pa sem lahko gledal, kako je prišla mlada hindu družina v tempelj na molitev in posvetitev. Pravzaprav so za boga prinesli tudi že v naprej pripravljeno hrano, katero so kupili zunaj pri blagajni. Zanimivo je bilo gledati cca 10 minutno posvetitev z molitvijo, nato pa sva tudi midva zapustila ta sveti kraj. 

Odpravila sva se še v trgovino, kjer sem jaz bil bolj za družbo, saj imam veliko hrane na barki, nato pa sva se odpeljala nazaj v Denarau, kjer sva utrujena odšla vsak na svojo barko. Jaz sem pričel kuhati kočerjo, katero sem kasneje slastno pojedel. Po njej sem naredil kratek sprehod po marini, kajti jutri  to ne bo več mogoče.

Port Denarau,  4. dan

Zjutraj najprej preverim email od Iztoka in ga zlahka najdem. Sicer ni preveč obetaven, a očitno ne gre drugače. Moja elektronika za avtopilot ST4000+ je očitno prestara (18 let) in zdaj je ni več na tržišču. Da kupujem nekaj nepreverjenega preko eBaya pa mi tudi ni, kjer ni garancije, vsa ta roba je že rabljena, morda je tudi ta bila v stiku  vodo in bo delovala še samo mesec ali pol leta,… Iztok mi predlaga močnejšo in boljšo elektroniko (Raymarine komplet T70155) , predvsem novo, ki mi bo delovala. Ker nimam druge rešitve, pač grem tudi v to. Jutri se še dogovoriva kako in kaj bo z nabavo, zaslužku se je odpovedal, morda bi se še država DDVju ☺. Potem bi bilo pa že kar lažje. ☺

Jaz se še zjutraj sprehodim do Raymarinovega servisa, tokrat serviserja ne najdem. V marini piha 26,8 vozla in v nezaščiteno marino prihajajo kar lepi manjši valovi. Indigo je še s krmo obrnjen v veter, tako da tudi v notranjost barke lepo piha. Zunaj na sidrišču so menda večji valovi in več je vetra. Norvežan mi pravi, da če ni nujno, naj ne izplujem ven iz marine. Tudi njegova 26 tonska in 17 m dolga barka poskakuje na valovih, zato mi je čez nekaj časa javil, da se je moral prestaviti oz. presidrati. Sicer tudi tam menda ni najboljše, a ker se že danes ponoči veter umiri, bo potrpel. Torej še en dan marine, upam, da bom tudi za današnji dan imel 50% sconto.

Dan mi v večini dneva mineva v raziskovanju cen, modelov ter vsega kar je povezano z avtopilotom. Iščem zadevo v Novi Zelandiji, Avstraliji, Ameriki, pa tudi po Evropi. Cene se gibljejo približno enako, le popusta ne da nihče. Morda je le bistvena razlika v poštnini, kajti določene države so bližje in potem jasno, da pride vse ceneje.

Ker sem že pred nekaj meseci kupil od Belgijca rabljen Simradov AIS sprejemnik in oddajnik Ai50 z monitorjem (do zdaj sem imel samo sprejemnik) se tega lotim danes in ga pregledam, ter preučujem. Priklopim ga na elektriko, nato še nastavim nekaj stvari, a ne morem zamenjati MMSI številke. Lahko zamenjam ime plovila, Call sign, velikost in širino plovila,… ni da ni. Očitno mora biti za vnos tega osnovnega podatka odgovoren pooblaščen servis. Ko bom na wifi-ju pobrskam malo po Googlu, forumih in po Youtubu, morda pa najdem kakšno bližnjico.  Po navadi se skoraj vse najde, je pa kar nekaj izjem, ko pač ne gre.

Zvečer si skuham nekaj na žlico in dan končam kot sem ga začel, z mislijo na avtopilota. Proti 22:00 uri je spet grmelo, bliskalo se je in spet je prihrumel veter z močjo skoraj 30 vozlov. Ker je barka obrnjena v veter, sem moral zapreti celo barko, saj je dež prinašalo v salon in bilo je že vse mokro. Kakor je prišlo, tako je tudi odšlo in sedaj le še piha srednje močan veter.

Ker se približujejo prazniki, bom kar tukaj (čeprav to ne rad počnem) ponudil bralcem tega bloga nakup kakšne moje knjige, ki je lahko lepo darilo za rojstni dan, darilo za prihajajoče Božične in Novoletne praznike. Vsekakor pa bi bil tudi kakšen poslovni partner zelo vesel prejetega poslovnega darila v obliki knjige. Morda je med vami kdo, kakšno podjetje, ki lahko kupi več knjig skupaj.

Na zalogi je še nekaj knjig (prve le nekaj kosov), za večjo količino ali za komplete nudim popust. Vsekakor pa gre ves izkupiček od prodaje za nakup avtopilota, saj je cena vrtoglava. Če koga zanima nakup knjig, jih lahko naroči v spletni trgovini eNavtika.

Port Denarau,  5. dan

Po res vetrovni noči, sem se prebudil v valovito jutro. Verjamem, da na tem mestu kakšna velika jahta sploh ne čuti takšnega valovanja ali pa vetra, ki je pihal vso noč. Poleg tega je deževalo tudi ponoči in kot sem že napisal, je veter nosil dež v salon. Zato sem barko zaprl  in sem spal v zaprtem prostoru, brez zraka, le malo okno v spalnici sem imel odprto, ker je bilo varno pred dežjem zaradi dingija, kateri je bil narobe obrnjen nad njim. 

Dopoldne grem v pisarno marine, da plačam bivanje v njej, a tudi danes jim računalnik nagaja. Nekako se dogovorimo, da mi bodo račun poslali po emailu, jaz pa jim potem že nekako plačam znesek z računa. Očitno gremo tukaj na veliko zaupanje. Potem grem še v trgovino, kjer kupim nekaj nujnih drobnarij. Veliko vsega potrebnega imam že na barki, zato ne potrebujem drastičnih nakupov. Ko se vrnem do barke, vse zložim na svoje mesto, natočim še vodo, katero sem v tem času porabil, nato pa razmišljam, ali bi šel zdaj ven ali kasneje. Veter je še vedno močan, piha mi v krmo in bok pri pomolu,  jaz pa moram ven vzvratno. Končno pride mimo barke starejši par iz Kanade in ju prosim, če mi pomagata, da se odvežem, kajti tu so bitve daleč narazen, saj je privez namenjen velikim jahtam. Pomagata mi in tako elegantno izplujem ven, čeprav se kar nekaj morske vode nabere v kokpitu, ker je val od zadaj, jaz pa prav nanj vzvratno plujem.

Po kanalu izplujem teh  2,2NM in se sidram poleg barke Norvežana. Komaj me je dočakal in me že od daleč povabi na večerjo. O super, to pomeni, da imam jaz čas in bom delal. Iz desne krmne kabine vzamem vezane plošče in poiščem primerno velikost, jo odnesem v kokpit in odrežem en kos, ki mi ustreza. Potrebujem ga, da si naredim kos pohištva (blendo), na katero bom montiral AIS instrument. Želim, da se na barki ne vidi nobena sprememba v barvi pohištva, zato se moram res dobro potruditi. Ker potrebujem poleg GPS antene še anteno od VHF postaje, bo najboljše, da to naredim pod njo. V kokpitu z vbodno žago odrežem kos deske, nato izrežem še luknjo velikosti instrumenta, ter z vrtalnikom izvrtam luknje za vijake. Ta moj inverter je zlata vreden, kakor tudi vso električno orodje, katerega ni malo. Delo tukaj je težavno, zaradi valovanja in guganja barke, zato se bo marsikdo spraševal, zakaj tega nisem naredil v marini. Vem zakaj ne, ker bi potem vso žagovino nosilo v salon in barko, ker je bila obrnjena s krmo v veter. Zdaj še z električnim brusilnikom vse zbrusim, odlepim z »lica deske« lepilni trak, katerega sem nalepil, da se mi ne bi trgal furnir in da ne bi po njej delal kakšnih brazgotin.

Vse pospravim, pometem, očistim, zložim in nato se stuširam. Dingija spravim s premca v vodo in kar odveslam do kolega, saj se mi v tem valovitem morju ne da dajati motorčka na njega. Preveslam teh 100 metrov, kolega pa ravno zaključuje s kuhanjem. Pojeva norveško domačo jed z zeljem, korenčkom i ostalo zelenjavo, kakor tudi s kuhanim mesom ovčetine, katero pa je bilo tokrat tako mastno, da je dejansko pokvarilo dobro jed in dober namen. Vseeno je bilo najino druženje v redu in pozno zvečer se zahvalim za vse in obljubim, da bom naslednjič jaz kuhal.

Ko se vrnem na Indigo, prelakiram še izrezano desko, da se do jutri počasi posuši. Napišem še blog in odgovoriti moram na nekaj mailov. Tako se končuje dan na nemirnem sidrišču pred vhodom v marino, jutri pa je že nedelja, katera upam, da postreže z bolj mirnim morjem.

Saweni Bay, 1. dan

Ko upaš na boljše ali na kaj posebnega, je verjetnosti rezultat po navadi ravno obraten. Ko sem bil še mlad fant sem upal, da se bo na prvem zmenku z novo punco že marsikaj zgodilo. Pa se ni. Tako je tudi danes, upal sem, da bo prenehal veter, upal sem na manjše valove, na prijetno bivanje na sidru. Pa ni bilo nič od tega! »Sovražim to sidrišče!!! Grrrr!!!« Tu sem mirno spal, le če je bila popolna bonaca, a ker te danes ni, je spanje nemogoče. Me pač ne izuči. In kot bi rekla moja mama: »Kdor ne uboga, ga tebe nadloga!« in mene so celo noč tepli valovi. Barka je poskakovala, jaz pa sem ob pol petih zjutraj od utrujenosti zaspal v salonu, čeprav sem ne vem, koliko krat sem se prestavil iz spalnice, do salona, ter nato do kokpita. Najboljši je še bil kokpit, a kaj ko sem takoj moker od dežja, notri v barki pa od vlage, ki je pritisnila v barko.  Poleg tega je v njej obilo težkega zraka, saj so okna spet zaprta.

Ni kaj, prišlo je poletje na Fidži in tukajšnje poletje je deževno, z veliko vlage. Danes se je spremenila tudi ura in je šla eno uro naprej, tako, da smo sedaj spet 12 ur narazen. Jaz sem pred vami, da ne bo pomote ☺ Seveda to prestavilo ure traja pol manj kot pri nas, saj bodo po dveh dobrih mesecih , točneje 13.1.2020, spet prestavili kazalce nazaj za eno uro.

Zjutraj se zbudim in ob 9:15 uri dvignem sidro ter zapustim sidrišče. Moč severnega vetra je 18 do 20 vozlov, včasih so sunki vetra tudi močnejši. Odplujem mimo dveh koralnih grebenov v 10 NM oddaljen Saweni Bay. Moj najbolj varen zaliv. Po dveh urah spet sidram, tokrat ni tu nikogar. V vodi imam zaradi valov in mehkega mulja točno sedem kratnik dolžine verige na globino, ki tukaj znaša 9 metrov. Ravno sem končal s sidranjem, ko me pokliče Norvežan in me sprašuje kam sem se izgubil, čeprav dobro ve, kje je dober in varen zaliv. Njemu diši Musket Cove, kajti tam se vsak dan nekaj dogaja, tukaj v tej luknji bogu za hrbtom, pa ni ničesar. Mi je pa vsaj za pol bolje, čeprav je zaliv odprt ravno na sever, a je pred zalivom otok pred Lautoko, ki pobere večino valov.

V zalivu spijem najprej kavo, prestavim uro na nov poletni čas, nato pa grem delati. Zmontiram in povežem AIS transponder in ko je vse gotovo sem zelo vesel. Lepo je videti, ko je vse lepo narejeno in ko je vse v enaki barvi pohištva. Nov les nič ne odstopa in meni je res prav to lepo. Tudi lak je naredil svoje, zato ni nič narejenega površno, ampak je vse urejeno v detajle. (zdaj si lahko zamislim, ker nekateri razmišljate, kaj vse jaz prevažam po svetu v tej mali Bavarii, tudi les, žage, brusilke….) Poleg tega nov instrument lepo dela in zdaj bom viden tudi po oceanu, ko se bom srečeval z jadrnicami ali z večjimi ladjami. Do sedaj nisem bil viden, sem pa zato jaz videl druge.

Ker je že ura štiri popoldan, vse pospravim, kajti danes ne bom več delal. Stuširam se pol v dežju, pol na krmi pod tušem in čas je, da vsaj za pol ure zadremam. A komaj malo zadremam, se ulije dež in preden so moji možgani registrirali spremembo, je bilo že kar nekaj pohištva mokrega od dežja, ki je prihajal skozi okna. Pobrišem in se hudujem na sebe, kajti res ne maram, kadar je pohištvo mokro, saj lahko pusti sledi in spremembe na njemu.

Ker imam tudi sam v hladilniku nekaj jagnjetine oz. ovčetine, si v ekonom loncu skuham nekakšno različico bosanskega lonca. Ker bom meso skupaj z zelenjavo kuhal dve uri v ekonomu, se bo po moje meso kar topilo v ustih. Tudi ekonom lonec je zelo dobrodošel na plovbi.

Veter se je zvečer malo umiril in iz 20 vozlov je padel na 15 vozlov. Mala sprememba na števcu, a velika na morju, saj so se valovi precej umirili in vem, da bom danes ponoči prijetno spal. Še prej pa preberem nekaj strani dobre knjige in upam, da jo kdaj vzamete v roke tudi vi. Če je nimate,  imam jaz nekaj svojih še vedno na zalogi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

La Linea zaliv, 101. dan

Včerajšnja provokacija je obrodila sadove. Stabo je demantiral trditev, da smo jim spili vse vino. Še jih bomo obiskali. :-)

Še včeraj je vreme kazalo na to, da bo danes lahko prečenje Gibraltarske ožine, da bo vetra prej premalo kot preveč, vendar da bo v redu. Danes zjutraj pa so si malo premislili. Dva dni bo pihalo bolj kot ne v nos, če gremo na zahod.Sprememba plana: danes ostanemo še tu, jutri pa pogledamo kako naprej. Trenutni plan: jutri tankat in le do Tarife, pojutrišnjem pa naprej. Čas imamo.

Kruzanje je čisto drugačno od čarteriranja. Tam imaš 7 dni in si ne moreš (nočeš) privoščiti treh dni čakanja na ugoden veter.Tu pa imaš to svobodo, da se lahko ustaviš, če hočeš ali če ti to narekuje vreme. Občutno se je ohladilo. Najnižja jutranja temperatura je bila celo pod 20 °C! Smo pa zato spali zelo dobro. No, potem ko sem sredi noči vstal in komarjem napovedal kemično uničenje.

Lili je zjutraj zaplavala v morju, jaz sem previdno ostal na barki. Atlantik že priliva hladnejšo vodo v Sredozemlje in me ni nič mikalo, da bi se zmočil. Pa še prav mrzel veter piha kakih 25 °C.
Sva pa zato danes impregnirala sprayhood. Upam, da bo zdaj držal vodo tudi v hujših nalivih. Lili je skuhala črno rižoto. Malo pogoljufan recept, a rezultat je super. Tule v Španiji sva enkrat po naključju odkrila konzervice sipe v črnilu. Prvič, ko je delala črno rižoto, sva bila oba skeptična, a moram reči, da je zadeva odlična, pa še hitro je narejeno: postekleniš čebulo, dodaš nekaj strokov nasekljanega česna, riž in zaliješ. Takoj dodaš konzerve sipe v črnilu, posoliš, dodaš provansalske začimbe in skuhaš. Na krožniku lahko po želji dodaš parmezan. Jaz nisem opazil, da je sipa iz konzerve.

Danes nisem nič slikal, zato pa pripenjam nekaj slikic iz leta 2013, ko sva bila v Gibraltarju drugič.

La Linea zaliv, 102. dan

Zjutraj je kazalo, da bo pravi dan za naprej petek. Torej imava čas in greva malo peš v Gibraltar.

Tule je kar problem, kje pustiti dingija. V marino ne smeš, na plažo tudi ne, drugod pa je precej grobo in ni nujno, da bo čolnič še tam, ko se vrneš. To so rešili v navtičnem klubu, kjer sicer za to storitev računajo, a če veš, da boš plačal in če veš, da je čoln varovan, to potem ni problem. So pa podražili za 20 % od zneska, ki je naveden v vodniku (s 5 na 6 evrov). Dobiš pa zato: uporabo sanitarij in kopalnic, WiFi in seveda privez na pontonu varovanem z ograjo in pod videonadzorom. 

Midva sva uporabila le privez. Zadeve se lotijo, kot za matično barko: dve strani dolg formular z vsemi podatki o čolniču, fotokopije osebnih dokumentov, kontaktni telefon ...

Kakorkoli, človek je lahko prepričan, da bo s čolničkom vse v redu, ko pride nazaj. 

Danes je bilo v Španiji kar vroče in sončno in komaj sem čakal, da prečkam mejo in pridem v pregovorno oblačno in deževno Veliko Britanijo. Pa ni bilo nič od tega. Danes je sonce žgalo tudi v Gibraltarju.

Najdeva prvo čendlerijo, a tam koleščkov, ki jih iščeva niso imeli. Imeli so nekaj z malo večjim radijem. Sicer se je pa užitek sprehoditi po dobro založeni navtični trgovini. Druga čendlerija je precej naprej. Na poti do tam se ustaviva v marini Queenway Quay, na eno pivce. Tam je vezana Spindrift, Oyster 53 naših znancev Američanov iz Otranta. Seveda jih povabiva na pivo in se malo zaklepetamo. Potem on prinese z barke ene koleščke in – ima to, kar jaz iščem in česar nimajo v nobeni čendleriji, kjer sem iskal. Še dobro, saj so čendlerijo medtem že zdavnaj zaprli. Nisem jaz kriv, da se je začel happy hour.

Ampak, to je prava roba z odtisnjenim SWL (največjo varno delovno obremenitvijo), ne pa poceni plastika, ki je bila vgrajena do zdaj. Sledi še ogled Oystra, potem pa nazaj in vmes še v trgovino. Danes sva prehodila več kot 10 km. Lep sprehod je bil.

Ko zvečer pogledava vreme, vidiva, da so si spet premislili. Jutri ne bo vetra v nos, torej je možen odhod že jutri. Zdaj mi je pa res žal, da nisem danes tankal, ker zaradi plimnih tokov bi morali oditi že zelo zgodaj. Ali pa pozno popoldan. Pravi čas za odhod proti zahodu je namreč Gibraltar Hi-water +2 uri. Ker je naša barka hitra, gremo lahko tudi še kako uro kasneje.Bomo videli, če si bodo vremenkoti do zjutraj spet premislili.

Danes nisem nič slikal, lahko pa kliknete na »kje smo« in si iz zraka pogledate Gibraltar in La Lineo.

La Linea zaliv–Gibraltar in nazaj, 103. dan

Takrat, ko za večino bark na sidrišču veš, kdaj so sidrale, ugotoviš, da si že predolgo na enem mestu.
Jutri vsekakor gremo. Plima se je med čakanjem na vreme toliko zamaknila, da nama omogoča odhod ob 6. uri zjutraj.

Plima se namreč ravna po luni. Vsak dan se visoka plima zamakne skoraj za eno uro. Tudi luna vsak dan vzhaja skoraj eno uro kasneje. V enem luninem mesecu (28 dni) pride ravno naokrog. Medtem seveda zamenja vse štiri faze – odvisno od tega, s katere strani jo osvetljuje sonce.
Preden sem jadral, mi to ni toliko pomenilo, a na barki je človek precej bližje naravi. Odvisen si od vetra, valov, plime in oseke, od lune, sonca in dežja. To noč recimo lune dolgo ne bo, saj vzide šele ob štirih zjutraj. Pa še takrat je bo le za majhen krajec. Če bi na primer plul to noč, bi bilo zelo temno. Kadar pa je na nebu luna, se vidi skoraj kot podnevi. Oko se navadi na temo, na odprtem ni moteče svetlobe mest in plovba z luno je prav čarobna.
Malo manj čaroben je tale Gibraltar. Vonj po nafti je čutiti ves čas. Če piha od Skale, je to zaradi prečrpavanja tankerjev, če pa piha iz Španije, pa zaradi rafinerije in industrije v okolici. Čez čas se na to sicer navadiš in po nekaj dneh pozabiš na vse skupaj.
Danes sva šla tankat. Jasno, da v Gibraltar, kjer je nafta trenutno po 65 penijev liter (73 evro centov) za male porabnike. Če bi točil nad tisoč litrov, bi bila cena nižja. Natankali smo oba rezervoarja, skupaj skoraj 350 l. Se pravi, da smo imeli prej slabih 100 l. 100 l sem natočil v Italiji po 1,7 evra za l. Ampak do ničle ne grem več, ker nikoli ne veš, kdaj boš moral motorirat.

Pojavil pa se je problem pri drugem rezervoarju. Videti je, da je zamašen oddušnik. Morda je kaka žuželka tam naredila gnezdo, ali pa je kaj drugega zamašilo cev. Ko bom porabil to nafto, bom saniral zadevo. Zdaj seveda ne morem. Se je pa v zaprtem tanku naredil tak nadtlak, da je malo napihnilo rezervoar in pri odprtini za čiščenje je primezelo ven nekaj nafte. Zadeva bo rešena takoj, ko jutri odmotoriramo kakšno uro ali dve. Se bo pa treba zadeve enkrat lotiti in vse skupaj dobro sanirati. Dobra stran Gibraltarja je, da se v barki sploh ne čuti vonja po nafti, ker smrdi tudi zunaj.
Danes smo dvakrat prečkali državno mejo, a pri tem naredili le kaki dve milji.
Plula sva tik ob vzletni stezi letališča – med stezo in črpalko je le ozek kanal. Ko sva odhajala, je ravno pristajalo letalo. No, anteno imamo še vedno na vrhu jambora. Je pa zanimiv občutek, ko velik reaktivec pristaja 100 m od barke. Žal sem pozabil slikati.
Sem se pa popoldan kopal v morju, čeprav se je voda občutno ohladila. To je bilo kratko kopanje. Maksimalna razdalja od barke 1 m. Ampak je bilo prijetno.
Jutri pa na pot, če bo zneslo kar naravnost do Rote. Kakih 70 navtičnih milj naju čaka.

La Linea zaliv–Rota, 104. dan

Spim.
Zbudi me zelo glasen motor. Nato se barka zaziba. In nato ZARES ZAZIBA. Še dobro, da se držim, da se ne udarim. Okna so šla do vode, val je ogromen in to natanko s strani. Kozarci žvenketajo.

Seveda sva oba takoj zunaj. Ura je ena zjutraj.

En kreten se vozi z veliko barko po sidrišču v polizpodrivnem načinu. Tudi na drugih barkah se prižigajo luči in glave kukajo iz kokpitov. Nekdo se dere na vsiljivca, a ta ga tako ali tako ne sliši, ker ima najglasnejši motor na vasi. Vozi se brez kakršnekoli luči s hitrostjo, ki niha po moji oceni med 5 in 15 vozli. Zglisira, se ustavi, spet zglisira. Škoda, da nimam minometa. 

Naslednjič, ko pluje mimo, uspem na boku razločit črke ..Guardia... in še nekaj. Aha. Ti kreteni so uradniki. Pa saj niso normalni.Potem jih vidimo glisirat tik ob plaži, pa še nekajkrat počez in podolgem med barkami. Potem izginejo.

Pa kdo jih je prosil, da delajo zgago. Če iščejo tihotapce, bi morali imeti tišjo barko. Tako so me razburili, da dolgo nisem mogel zaspati. Tudi Lili se le obrača po postelji. Pa ravno to noč, ko morava tako ali tako zgodaj vstati, da ujameva ugoden čas glede na plimo.

Budilka me zbudi ob 5:45.

Ob enih zjutraj sploh nisem bil zaspan in takrat bi zlahka odplul, a ni bil pravi čas. Zdaj malo pred šesto sem pa kot zombi. Prižgem instrumente, VHF, motor, dvigneva sidro, dvigneva glavno jadro in greva. Tale nočni odhod iz Gibraltarja je kar adrenalinski. Ta veliki nikoli ne spijo. Velike tovorne ladje, ki so sidrane tu okoli, se prestavljajo, ene odhajajo, druge prihajajo. Vmes nekaj ribiških bark, pa pilot, pa nekaj neidentificiranih plovil in tudi nekaj jadrnic. Ko imaš na ploterju 200 AIS targetov, ko ti radar med velikanskimi jeklenimi ladjami daje interferenčne odboje in ko ne vidiš navigacijskih luči od bleščave delovnih nakladalnih luči v ozadju, je stvar kar zanimiva. Oba sva zunaj in za oba je dovolj dela.
Svetilnikov se ne vidi, ker so ladje sidrane tako na gosto, da zakrijejo vse. Proste poti se ne vidi niti na radarju niti na AIS-u niti s prostim očesom. Zapluješ med dve ladji in upaš, da bo naprej prehod. Saj mora biti, ker ladje se na sidru ne dotikajo.
Šele takrat, ko prideva iz zaliva, čez dobro uro, se gostota plovil toliko razredči, da se vidi kakšen svetilnik.

Dobro se vidijo luči v Afriki in lepo se vidi potujočo kolono ladij v obe smeri na trafic separation coni. Vetra je malo, zato motorsailava. V začetku je še nekaj protitoka, a ni močan. Ko se začne daniti, opazujem vodo. Vrtinci so.

Avtopilot kar dobro dela, da vsaj približno drži smer. Na istih vrtljajih je hitrost padla s 6 na 3,5 vozla. Moram iz slabega toka. Bližje obali opazim gladko vodo, proti sredini ožine pa je nakodrana.

Veter je od zadaj – iz vzhoda. Če je voda gladka, to pomeni, da teče voda v isto smer, kot piha veter – da je torej hitrost vetra čez vodo majhna. Če so valovi visoki in ostri, to pomeni, da sta tok in veter v nasprotni smeri. Prebijem se čez območje vrtincev iz valov v gladko vodo in res, hitrost se mi poveča (pri istih vrtljajih) s 3,5 na 8 in več.

Čez čas tudi nad 9. Pri tem vozimo po dokaj plitvi vodi in izkoriščamo to, da glavni tok dela ob obali vrtince in se obrača nazaj. Planiranje se je splačalo. Zadela sva pravi čas in pravi vozni pas. Sedaj je treba z ugodnim tokom potovati čim dalj, ker tok ne traja večno. Naraščajoča plima Atlantika bo namreč kmalu rinila vodo v Sredozemlje in se bomo borili s protitokom.

Malo se igram z jadri in blizu Tarife je vetra dovolj, da lahko ugasnem motor. Za Tarifo piše v pilotu, da je to kraj, ki ima 300 dni na leto veter močnejši kot 30 vozlov! Zaradi tega podatka sva čakala nekaj dni v Gibraltarju na ugodne razmere. Danes piha 15 od zadaj. Idealno. Ne piha pa dovolj dolgo. Spet motoriramo in to kar dolgo. Nočem, da hitrost pade pod 6, saj bova sicer dočakala 3 vozle protitoka. Na srečo se vse v redu konča in ob pol sedmih zvečer lepo prijadrava v Roto.

Danes prepluto: 74 milj. Od začetka poti že 2596. Motor ima 5667 ur. Danes smo ga kar dobro kurili – kar 10 ur.

P.S. Poglejte naslov – ni več Sredozemlje.

Rota (trajektni izlet v Cadiz), 105. dan

Dobro in dolgo smo spali. Danes greva na izlet v Cadiz in to s trimaranom. Redna linija vozi prav iz naše marine – manj kot 100 m od barke in te za 5,20 evra odpelje v Cadiz. Tam pristane v centru. Bolje skoraj ne bi moglo biti. 

Cadiz je staro špansko mesto z lepim mestnim jedrom. Morda je celo najstarejše mesto Španije. Kljub temu da je bila v mestu kruzerka (Tone jim pravi sardina ship), so se nekako porazgubili, če si se izognil označenim (s črto narisanim) standardnim turističnim potem. Mestno jedro je veliko in proti koncu dneva so me že pošteno bolele noge.

Tržnica je vredna obiska. Ribji del ponuja toliko različnih dobrot, da sem kar gledal. Žal nisva mogla česa kupiti, ker bi se nama v vročini pokvarilo, preden bi prišla nazaj v Roto, sva pa jedla tam pripravljene ribe iz kioska. V tistem kiosku imajo samo ribe. Niti pijače ali kruha nimajo. Po pijačo greš 3 m naprej do drugega kioska, in po kruh v eno od številnih pekarn tam okrog. 

Točeno pivo je po 1 evro. Res, da je to malo pivo, a ga vsaj spiješ, preden se segreje in greš z veseljem po naslednjo rundo. Gneča za mize in stole je bila kar huda, a nama je nekako uspelo dobiti prostor. Praktično nihče ne govori nič, razen španščine, a smo se vse takoj zmenili.
Zanimivo je, da za rimsko gledališče (ja, tudi tu ga imajo) sploh ne računajo vstopnine, čeprav je vse lepo urejeno.

Starih kamnov je, kolikor hočeš (in več), lepih ulic in lokalčkov tudi. Imajo še tobačno tovarno, ki je po videzu skoraj enaka ljubljanski, le da je videti, da ta še obratuje. Za češnjo na torti je bila v luki še starinska argentinska vojaška trijambornica. Pravokotna jadra, leseni jambori itd.
Imeli so dan odprtih vrat, pa sva se sprehodila še po ladji. Pripone in vrvi imajo dosti debelejše, kot so na Heronu, sidrna veriga je tudi konkretna, sidrni vinč pa je večji, kot Heronov glavni motor. 

Imajo lepo obnovljeno tikovo palubo. Le jadra so videti precej stara in blago zelo tanko za to velikost barke. Morda so v glavnem za okras in nikoli ne jadrajo, ali pa imajo en komplet lahkih jader za sončit v luki, na morju pa razobesijo prava jadra. Ne vem.

Rota, 106. dan

Danes nisem čisto dober. Zdi se, da sem se malo prehladil zadnjih nekaj večerov, ko smo sedeli zunaj pozno v noč. Čeprav je čez dan lepo toplo, se po sončnem zahodu ohladi do 20 °C. Če cel večer sediš nekje na vetru v sami majici, bos in v kratkih hlačah, niti na opaziš, kdaj se ohladiš. Tale wind-chill faktor je kriv. No, ali pa to, da se nisem malo oblekel.

Zjutraj se dobimo še z enimi novimi znanci. Kanadčani so prijatelji naših prijateljev in se zmenimo za zvečer. Lili gre v botanični vrt, jaz pa se izgovorim na prehlad, da mi ni treba zraven. Postorim nekaj malenkosti na barki, a to-do lista se nikakor noče zmanjšati. Zvečer gremo s Kanadčani ven. Dobra družba so, kruzajo kaki dve leti. Začeli so na velikih jezerih, pluli po kanalu do New Yorka, od tam pa na Karibe in potem čez v Evropo. Onadva gresta v obratni smeri in bosta v prihodnjih dneh zaplula v Sredozemlje.

Za večerjo smo šli v eno malo boljšo restavracijo, kjer se nad vrati bohotijo neke Michelinove nalepke za 2018 in 2019. Sem se zelo bal pogledati na jedilnik (tam desno, kjer so cene), pa ni bilo nekih šokov. So pa bile jedi na povsem drugem nivoju, kot street food ali tapasi, kot običajno jeva v Španiji. Ko sem videl hladno mandljevo juho s česnom ali lička iberijskega pujsa v omaki iz jabolk in s črnimi trobentami, sem res pričakoval višje cene. Moja počasi pečena rebrca so bila brez kosti – samo meso, na debeli blazini jurčkov. Ko na koncu daš po 20 evrov na osebo s pijačo vred, si lahko vidno zadovoljen. V Ljubljani bi tole bilo vsaj dvakrat dražje.

In kam greva midva zdaj? Jutri nikamor, potem bomo pa videli. Trenutno se blizu Kanarskih otokov še smuka hurikan Lorenzo, in preden gremo za en teden na morje, bi se rad prepričal, kam jo bo mahnil. Baje je to najbolj vzhodni hurikan četrte kategorije, odkar beležijo. Začel se je pod Zelenortskimi otoki, šel relativno blizu Kanarskih otokov in sedaj gre na sever. Tukaj se njegov vpliv nič ne pozna, me pa ne mika tvegati, da bi Lorenzo spremenil smer in se srečal z nami. Če je že najbolj vzhoden, odkar merijo, se lahko tudi sicer obnaša malo drugače, kot smo vajeni.

Slik danes nimam, se izgovarjam na prehlad. Kako mi to prav pride. Se bom še navadil. Seveda za pivo s Kanadčani pa nisem bil nič prehlajen.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 7. dan

Ravno včeraj sem hodil po palubi barke, ter opazoval drobno umazanijo, katero je veter nanesel na barko in se nabira po barki, največ po robovih in kotih. Razmišljal sem že, da bi barko opral s slano vodo, a sem zamahnil z roko, ter tako leno izrekel v mislih, saj jo bo dež. A kaj ko dežja že nekaj časa ni bilo, tistega pravega, tistega z nalivom. No pa sem ga očitno z mislijo ponoči priklical. Prišel je dež, tisti res pravi dež, katerega je najprej najavil severni veter. Tega je bilo kar za 23 vozlov, morje pa le rahlo nakodrano. Moj zelo dober znanilec vetra je vetrni generator. On je tisti, ki se oglasi, ko je vetra okoli 10 vozlov, nato pa, več ga je, bolj je glasen. Včasih tudi tako, da me zbudi, kot me je tokrat, včasih pa ga je tako težko poslušati, da ga enostavno ugasnem, blokiram. Po kakšni uri je močan dež prenehal, nato pa se je trudil z rahlim rosenjem še kakšno uro, ostal pa je še veter, a za polovico slabši.

Zjutraj veter spet malo okrepi svojo moč, spremeni smer in zdaj piha z juga, kar je meni veliko bolje. Manj valov, bolj sem zaščiten z obale in najraje imam, če imam krmo obrnjeno proti širnemu morju, kot pa proti kopnemu ali kakšnemu koralnemu grebenu. Čeprav je bil dokaj močan naliv, deževnica v spalnično kabino tokrat ni pritekla. Tako da zdaj vem, kje moje spalnično okno spušča. Zato sem se po zajtrku lotil najprej njega. Sonce je in ni še tako peklensko vroče, je pa zato precej vetrovno, a to me ne moti. Najprej odlepim ves sivi trak, ki sem ga nalepil okoli okna na stiku s steklom, ki naj bi bil le prva pomoč, da vidim, kje to spušča. Enkrat sem na enem jadralskem blogu prebral, ko je nekdo napisal: »Kar ne popraviš s sivim trakom v 15-tih minutah na morju, ne boš popravil niti v marini.« Nekako to tudi drži. Sivi trak je zakon in če je to še Gorilla, potem je uspeh zagotovljen. Okno očistim, potem z ličarskim trakom zaščitim in označim do kje bom lepil s silikonom, silikoniziram res na debelo, nato pa vse še s prstom popravim in naredim še za oko lepše. Odstranim ličarski trak in sem zadovoljen z delom. Zdaj pa počakam na naslednji dež v upanju, da ne bo več curljalo. Verjetno sem moral kar nekajkrat stopiti na okno, to pa se je s časom na določenem mestu odlepilo in zdaj tam spušča vodo. Torej, ne stopajte na palubna okna.

Kakšnih dobrih 800 metrov ali pa malo več je od mene oddaljen  rt, ob njem pa lep dolg koralni greben. Ker že dolgo nisem snorkljal, se odločim, da grem malo v vodo. Pripravim podvodni fotoaparat, plavutke, masko, oblečem se v kratek 3 milimetre debel neopren, okoli pasu pa si dam pas, na katerem sta dve svinčeni uteži, težki po en kilogram. Seveda brez potapljaškega noža okoli desne noge ne grem nikamor. Ker imam v hladilniku vakumirana še dva kosa, že pečenega piščanca, se odločim, da podvodne puške ne bom vzel s sabo, tako ne bom lovil rib in metal drugo meso v morje.

Z dingijem se odpeljem do grebena, tam pa ga dobro sidram na globini dveh metrov. Glede na to, da piha, mi je malo žal, da nisem vzel večje, 6 kg težko sidro, tako pa sem vzel le kilogram in pol težkega mačka, katerega največkrat uporabljam, kadar se vežem s krmo na obalo. Mislim, da sem o tem že pisal, a vseeno. Potrebujemo 15 do 20 m, 10 mm debele vrvi in kilogram in pol težko sidro (maček). Tega z roko vržemo na obalo, potegnemo vrv da se sidro vkoplje ali nekje zagrabi, zavežemo vrv za bitvo in se kasneje vežemo iz barke na obalo z debelo vrvjo. Nič skakanja v vodo, plavanja, nič veslanja z dingijem do obale, nič stresa,… 

Ker se bom potapljal v bližini, ne bo problem, za vsak slučaj pa spustim v vodo kar 10 metrov vrvi in če drugače ne, se bo pa vrv kje zataknila. V vodi je kar precej rib, nekaj tistih vsakdanjih, nekaj pa je tudi takšnih bolj eksotičnih, kot jaz temu rečem. Fotografiram jih, nekatere od blizu, nekaj od daleč. Na barki bom v programu posnetke približal, kakšnega pa tudi obdelal z raznimi pripomočki, da bodo posnetki videti lepši. V vodi ostanem kar dobro uro, saj me marsikaj zanima, čeprav moram priznati, da ko sem dvakrat srečal morsko kačo strupenjačo, mi ni bilo ravno vseeno. Vem, da ima mala usta, da zelo težko ugrizne človeka, vem, da jo potapljači celo v vodi primejo, kadar so dobro zaščiteni. A že sama misel, da je to najbolj strupena morska kača na svetu, pa me kljub vsemu prej naštetemu, ne pusti ravnodušnega. Ne vem od kod so se vzele želvice, katerih je bilo kar nekaj, a so te kar hitre plavalke, zato jih je težko ujeti v objektiv, čeprav plavajo v plitvini. Tukaj želve še nisem videl, zato so mi zdaj one bolj pomembne, kot pa ribe. Najlažje je fotografirati morsko zvezdo, ona stoji na miru in ne bo nikamor pobegnila. Še dobro da nisem vzel s sabo podvodne puške, kajti v tem času pod vodo nisem videl niti ene večje ribe, katera bi bila primerna za večerjo.

Pozno popoldan še vedno piha, tokrat še bolj  kot prej (sunki do 28 vozlov), zato mi je ob topli kavi zelo prijetno v salonu, kjer iščem najboljše med posnetki, a teh sem naredil kar 174. No, veliko je slabih, ne čistih, vsaj 10% pa vem, da bo čudovitih. Na koncu res izberem 16 najlepših. 

Zvečer se poigram z video posnetki, ki sem jih posnel na vetru, ter sestavim zase en video. Okoli 21. ure je vetra za 33 vozlov in vetrnica se sploh ne da več avtomatsko ustaviti. Tudi prikazovalnik polnjenja je na ničli, zato predvidevam, da je nekaj šlo k vragu. Bom jutri raziskal, saj je danes že temna noč. Okoli polnoči veter pade in postane spet prijetno na sidru.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 8. dan

Ob 4:10 uri je zapihalo kot že dolgo ne. Ker vetrnega generatorja sinoči nisem mogel ustaviti, sem ga pustil, da se je celo noč obračal. Ko si utrujen, zaspiš in ne slišiš več njegovega ropotanja. Ko je zapihalo 38 vozlov, pa je hudič na sidru vzel šalo, barka je nategovala verigo in vetrnica se je tresla skupaj z ogrodjem, kot da bi se želela rešiti in uiti iz pritrdilnega objema. Pa saj je že včeraj pri 33 vozlih spustila dušo in ne deluje več.  A kot je veter prišel, tako je po slabe pol ure izginil. 

Zjutraj grem do premca, pogledam vrv, katera drži sidrno verigo in tudi ta je malo obrabljena, saj precej trpi. Čeprav imam na tej vrvi dva gumi blažilca, se od poskakovanja barke na valovih varovalna gumi cev obrača, sname in potem pride na tem mestu, kjer se stikata vrv in aluminijast rob barke, do obrabe vrvi. Ko se vračam proti kokpitu pogledam tudi proti vetrnici in vidim, da je veter odtrgal in odpihnil zaščitno »kapo«, spredaj pred navoji. Dan je in drugače je kot ponoči, vetra je komaj za 15 vozlov, zato privežem list vetrnice, da ta ne ropota v prazno. Tudi pogled na državno zastavo mi prikaže žalosten prizor, saj je zastava vsa v franžah.

Danes ne bom šel na obalo, zato bom naredil nekaj vode, ki mi jo je sinoči zmanjkalo v krmnem  rezervoarju. Postavim Rainmana v kokpit, vse zvežem in čez tri minute že voda lepo curlja v tank. Da pa ne bom gledal v zrak, se odločim, da pregledam jambor. Sicer piha nekje do 15 vozlov, včasih je tudi kak sunek vetra močnejši, a morje ni kaj dosti valovito. Opremim se z naramnim oprtačem, vzamem še varovalni pas, vzamem naramno torbo v katero dam nekaj orodja in manjši fotoaparat. Vem, da ne bom mogel priti do vseh zadev na križih jambora, zato vedno vzamem fotoaparat in zadevo približam z objektivom na  fotoaparatu, tako mi se ni treba izpostavljati. Vidim pa čisto vse, res od blizu. Pa tudi kak selfi naredim in dobro fotko z višine. Na vrhu se sicer jambor odklanja v razdalji kakšnega slabega metra, a to ne naredi name prevelikega strahu. Zato na vrhu niti ne ostanem predolgo, le pregledam, če je vse v redu privijačeno, če vse drži , pregledam zgoraj vpete pripone in se začnem spuščati po stopnicah z jambora. Enostavno, hitro, brez stresa in brez obremenjevanja, kdo me bo potegnil na vrh. Stopnice so »cool«..

V tem času, ko sem bil na jamboru, se je naredilo kar nekaj vode, na koncu pa sem še napolnil dva dodatna kanistra z vodo, tako da imam zdaj še rezervo za zadnji tank. Seveda še napolnim plastenke za pitno vodo, teh imam za 25 litrov ter zaključim pri 230 litrih proizvedene vode v dobrih treh urah. Vsa čast tistemu, ki si je izmislil tega čarovnika. Pregledam še vpetost rešilnega splava, pregledam avtomatski hidro-ključavnici (katerima je žal rok uporabnosti že potekel), a saj imam med plovbo vedno žepni nožek v žepu, če bi se kje kaj zategnilo. Pravzaprav imam na barki pričvrščene kar tri »Mora« nože s Sandvik inox rezilom. To so plavajoči noži v nožnici, ki ga pričvrstite kjer koli na barki, ali pa ga imate v predalu. Jaz imam enega pričvrščenega v kokpitu, drugega na jamboru in tretjega v boxu, za sidrno verigo. Ti noži vam ne bodo rjaveli, cenovni razpon pa je od 7 do 30€, odvisno vse od velikosti in modela. Nekateri imajo na drugi strani rezila celo žagico, s katero lahko prerežemo kovinsko pletenico. Ko  pride do problema, da se vrv zatakne, ali če kaj ne zmorem potegniti sam, lahko vzamem nož ki je pri roki, prerežem vrv in tako rešim nastalo situacijo. Poleg tega je v kokpitu dobrodošel pri ujetih ribah. Jaz sem te nože kupil cenovno ugodno za 9€/kos na razprodaji na Arubi, saj je bil ravno takrat 50% popust do odprodaje zalog. Seveda pa veljajo tudi drugi noži, ne samo te znamke, pa tudi plavati ni potrebno da znajo. Le namig sem vam ponudil in svojo izkušnjo.

Po napisanem blogu, ki ga pošljem vsak dan nepogrešljivemu Sebastjanu, grem v posteljo in zaključim še en oktobrski dan, zadnji. Jutri je 1. November, Dan mrtvih. Spomnil se bom pokopanega očeta, čeprav se ga spomnim večkrat, a še raje se spomnim vseh živih, kateri so mi blizu in jih imam rad.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 9. dan

Pa smo v novembru. Wow, kako hitro čas teče, še malo pa bo Novo leto. Sploh nimam občutka za zimo, ker je tukaj toplo. Vreme se počasi umirja, se stabilizira in prva serija jadralcev je danes odplula proti Novi Zelandiji, nekaj jih bo šlo v ponedeljek, pa v torek,… No v ponedeljek popoldan ali v torek zjutraj, bi rad odjadral tudi jaz. Sicer bo zdaj nekaj dni pomanjkanje vetra, sploh ker je vremensko okno zelo mirno na sredini poti do  Nove Zelandije. Tega pa je kar 400 do 500 NM.

Dopoldne se ravno pripravljam da grem v vodo, kajti rad bi očistil vodno linijo in propeler od barke, ko pride do mene plovilo na katerem piše Bio Security. Na njemu so trije uradniki in eden mi pove, da opravljajo kontrolo dokumentov in če lahko pridejo na Indigo. Seveda lahko. Na barko prideta le dva, tretji ostane na svojem plovilu in ta dobiva podatke od uradnika, ki sedi za mojo mizo. Na njihovem plovilu imajo računalnik in tako pridejo hitro do podatkov, ki so jim potrebni. Vseeno pa želijo videti moj potni list, mojo že drugo, a veljavno vizo, vse druge dokumente od plovila in dokumente o prijavi na otočje Fidži. Vsega skupaj okoli 20 strani obrazcev. Po 15-tih minutah ugotovijo, da je vse v redu, zato napišejo poročilo, pod njim se še podpišem in že želijo oditi, ko jih presenetim s skromnimi darili, katerih so bili zelo veseli. 

Kasneje sem videl, da so opravili preglede še na ostalih plovilih v zalivu in po dobri uri in pol so zapustili zaliv. Jaz sem takrat ravno končal čiščenje barke v vodi, ter opravil pregled vsega, kar je pod vodo. Za enkrat kaže, da je vse v redu in upam, da sem pripravljen za na plovbo.

Okoli druge ure popoldan pripluje v zaliv še moj kolega Norvežan, se sidra poleg mene in me povabi na kavo. Omenim mu, da bom v začetku naslednjega tedna zapustil Fidži. Ko mu povem, da sem gledal vremensko napoved za Novo Zelandijo, ki bo zdaj s slabim vetrom, mu povem za alternativo, da bi pa vseeno šel z dobrim pasatom do otočja Vanuatu in potem naprej do Nove Kaledonije. Ta mi ni nikoli dišala in ni bila nikoli na moji začrtani poti. A sem zadnje čase od drugih jadralcev slišal toliko lepega o njej, da sem začel brati o teh otokih, pregledovati zapiske, forume, pravila in še kaj. Morda pa se vreme popravi in grem od tam naprej za Novo Zelandijo ali pa jo celo potegnem za bližnjo Avstralijo do Sydneya. Hmmm, dočakati Novo leto pod mostom v Sydneyu, neposredno ob operni hiši, gledati največji ognjemet na svetu,… Zdaj mi tudi Avstralija diši. Kar naenkrat, čudno a ne?  Norvežan mi omeni, da bi tudi on rad zapustil Fidži in bi morda šel isti dan na pot, kot grem jaz. Presenečen sem nad njim, ker tega prej ni nikoli omenil, poleg tega je šele vložil prošnjo za drugo vizo in jo je tudi plačal. Njemu so za ciklonsko sezono bolj dišali Maršalovi otoki. Nič ne rečem, le to, da se do nedelje pogovoriva. Povem mu, da na otokih Vanuatu ne bom ostal dolgo, ker me to otočje z malarijo preveč ne zanima in se ga bojim. Obiskal bi le otok Tanna in še delujoči vulkan Mt. Yasur. Hehehehe, zanimivo, tudi njega je to zdaj začelo zanimati. Malo se pohecam z njim in mu omenim, da bo zdaj Irec Bill žalosten, ker ga bova oba zapustila, on pa se vrne na Fidži šele čez dobra dva tedna.

Za jutri sva se dogovorila, da greva v mesto v nabavo hrane za teh nekaj dni celodnevnega jadranja. Do prvih otokov imam nekaj okoli 500 NM plovbe, to je okoli 4 dni in štiri noči jadranja. Morda nekaj ur več ali manj, odvisno od vetra, valov in seveda od oceanskega toka. Potem naprej pa še dobrih 350 NM do Noumee. Pravzaprav si moram nabaviti svežo hrano za vsaj 9 ali 10 dni, nekaj jo bom tako ali tako moral skriti, saj če me Bio Security na otoku Tanna dobi s svežo hrano, mi jo bodo vso odvzeli. Prav tako bo v Novi Kaledoniji, kjer so še bolj strikni. Francozi pač, ki jih ne maram. Imam pa rad njihov Carrefour supermarket. Spet bom več ur v njem.

Zvečer si na barki naredim večerjo, po večerji pa prelakiram z ladijskim lakom vse spodnje robove pohištva, ki sem jih zadnjič barval. Robovi so zaradi vlage, vode in seveda zaradi let izgubili barvo in sijaj, zato sem se odločil, da pohištvu le-tega povrnem nazaj. Čez noč se bo lak posušil in zjutraj bo  videti vse veliko lepše.

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 10. dan

Oblačno jutro in na sidrišču ni niti malo vetra. Menda ga po napovedi ne bo do 13:00 ure, zato je tudi morje v zalivu skoraj ravno kot olje, ko se polije po mizi.

Pokliče me Norvežan, da bi odšla prej v mesto in da bi popoldne rad zamenjal nekatere stvari na jamboru, a ker sva skupaj, bi bilo to idealno, da ga lahko potegnem gor. Ne vprašam kaj ima zopet za zamenjati, le prikimam, saj imam čas. Čeprav sem danes želel sam menjati Seldnov gibljivi del na boomu, ker je ta že obrabljen, zato ga bom pač jutri.

Kolega pride do moje barke z dingijem in nato se zapeljeva do Lautoke. Kakšnih 5 NM je do tja. Ker greva spet hitro po tem »olju« od morja, vzamem telefon in preko aplikacije izmerim s kakšno hitrostjo glisirava. Po aplikaciji sva dosegla maksimalno hitrost 47,1 km/h, kar je okoli 25 vozlov. Če primerjam, da večji gliserji glisirajo s takšno hitrostjo, potem sva midva s komaj 3,5 metra dolgim gumenjakom bolj letela po zraku, kot pa plula. Do mesta se sprehodiva, vmes se še ustaviva na sejmu, kjer prodajajo razno robo, a nič ne kupiva. Le »firbec« si napaseva. Kolega v mestu kupi nekaj stvari za barko, nato pa greva najprej do tržnice. Danes je na tržnici vse črno, toliko ljudi še nisem videl v teh prostorih, morda pa tudi zato, ker ob 9:30 uri še nikoli nisem bil tam. Vedno prihajam kasneje. Kupim nekaj zelenjave in sadja, potem pa greva še v trgovino. On napolni voziček, jaz le košaro, saj ne potrebujem veliko.

Ko prideva nazaj na barko, vse nakupljeno pospravim na svoje mesto, piščančje meso razdelim na štiri dele, enega za danes, tri pa vakumiram v tri pakete, katere bom imel za tri kovečerje (baje se tako temu reče po moderno, kosilo+večerja=kovečerja). Morda pa ko mi zmanjka mesa, na plovbi ujamem tudi kakšno ribo. Če pa ne, pa bo tudi kakšna zelenjavna jed dobra, saj imam razne zelenjave in podobnih stvari kar precej tudi v konzervah.

Potem grem na njegovo barko in pričneva z delom. Potegnem ga do tretjega križa, kjer zamenja notranjo pripono, ki mu je zacvetela. Vse pripone ima v rezervi in ko vidim njegove 14 mm debele zunanje pripone, ter 10 mm debele notranje pripone, se sprašujem, če bi mu sploh pokazal moje 8 in 7 mm debele pletenice. Uhhh, kot bi imel kitajsko barko, ne pa nemško. Ko končava z delom, spijeva kavo, nato pa grem jaz delat na svojo barko. Sicer nimam dovolj časa, da bi zamenjal nosilec med jamborjem in boomom, saj bo prej padla noč, imam pa čas, da vsaj preverim napetost mojih »otroških« pripon. Na pripono nastavim napravo za merjenje nateznosti in trdnosti pripon. Ker so se pripone malo raztegnile, sem moral vse skupaj malo zategniti, vmes tudi popustiti in spet zategniti na drugi strani, saj se mi je jambor malenkost usločil v levo stran. Do večera sem vse to dobro naravnal in zategnil, čeprav se nisem ravnal po Seldnovih navodilih, kjer tabela kaže, da bi morale biti moje zunanje pripone za moj jambor zategnjene vsaj za 15% več, kot sem jih jaz zategnil. Že zdaj so napete kot struna, zato se vprašam, če bo zdržalo vpenjanje? Ko vse končam, namažem še z oljem za šivalne stroje, ki ni kislinsko, zavarujem proti odvijanju tako da prelepim zaščitne sornike z lepilnim trakom, potem pa spustim še plastično cevno zaščito.

Ker se pri nas kar hitro stemni, temno je že ob 18:15 uri, končam z delom, vse pospravim, se stuširam in začnem pripravljati večerjo. Zvečer po večerji si pogledam še kakšno malenkost o otokih Vanuatu, preberem nekaj v pilotu za to plovno območje, nato pa bo spet čas za spanje.

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 11. dan

Danes je spet oblačno vreme, sicer je na sidrišču nekaj vetra, a mislim da ga ni več kot za 10 vozlov. Ker sem se zbudil zelo zgodaj, sem že zgodaj pričel z delom, saj na sidrišču nikogar ne motim. Čeprav sem kasneje izvedel, da se je udarjanje s kladivom slišalo verjetno tudi v kakšno vas naprej od sidrišča.
Najprej sem se lotil menjave nosilca na boomu. Mislil sem, da bo to »šala mala« in bo vse skupaj zmetano narazen in skupaj v nekaj minutah. Dejansko je tako, ko nekaj računaš, se tudi ušteješ. Narazen je šlo zelo utečeno in po planu, saj sem popustil vse vrvi, tako da ni bilo nobene obremenitve, ki bi to držalo. Najprej ločim sornik, ki drži boom, nato pa izbijem dolgi sornik, ki drži trikotni nosilec na jamboru. Zamenjam ga za novega, namažem vse s Harken mastjo, ter nato sestavim prvi del. Tako dobro se je izšlo, kot pri mojem vnuku, kadar sestavlja lego kocke. Zdaj še sestavim vse skupaj z boomom, pa bo. No tu se je zataknilo, ker nisem videl, da odstopa tudi obrabljeni nosilec booma, tega pa nimam v rezervi. Le kdo ga ima? Ker je to narejeno iz zlitine gusa, ne smem vstaviti inox podložke, poleg tega sploh ne vem, če imam kakšno večjo podložko z luknjo 12 ali 13 mm. Malo si ogledujem vse skupaj, nato pa se odločim, da naredim podložko iz trdega teflona. Grem v kuhinjo, iz omare vzamem 5 mm debelo teflonsko desko za rezanje zelenjave in jo skrajšam za 4 cm. Potem odrežem kos 4×4 cm, z vrtalnim strojem in svedrom zavrtam v sredino luknjo 10 mm, nato pa malo povrtam, da sem dobil 13 mm veliko luknjo. Zdaj še z ene strani zbrusim za 1 mm, ker potrebujem 4 mm debelo podložko. Potem to vstavim in »paše kot ata na mamo«. Vse skupaj na novo privijačim, zavarujem in končal sem s tem delom.

Čeprav še ni minilo 24 ur od zategovanja pripon, grem še enkrat z merilcem na palubo in izmerim pripone. Malo se je očitno vse skupaj poleglo, raztegnilo, zato še vse enkrat nastavim, notranje pripone pa za 10% še bolj zategnem, tako kot piše v navodilih za Selden jambore. Ko vse uredim, pregledam še enkrat z dvižnico za boom, če je jambor na sredini. Nastavim na določeno točko, nato enako na drugi strani barke in jambor res lepo stoji na sredini. Tudi pogled od spodaj proti vrhu mi da vedeti, da je ta raven. Tako, zdaj sem to končal, zdaj grem pa reševati problem v notranjost barke, saj ko sem zategnil pripone in s tem jambor malo poglobil na palubi, je ta pritisnil v notranjost in zdaj se vrata pri jamboru (pri meni vrata od kopalnice in premčne spalnice) ne dajo lepo zapirati oz. odpirati. Najprej s konico noža začrtam, kje se vrata žulijo, nato jih odvijačim, snamem in jih odnesem v kokpit. Spet prižgem inverter, vzamem centrifugalno električno brusilko in zbrusim samo rob vrat, kjer se zatika. Vrata pobrišem, jih odnesem v barko, privijačim in tokrat se lepo zapira. Vzamem še majhen čopič, vse skupaj pobarvam z lakom, da se ne bi »les« napil vlage in jutri bo že vse suho.
Pospravim posodo in na tla mi pade steklen kozarec in se razbije. Tako ali tako sem hotel danes pomesti salon, zdaj ga pa res moram in to takoj. Poberem velike kose stekla, nato pometem po tleh in vse 2x krat pobrišem, da mi ne bi ostal kakšen košček stekla na tleh. Nič kolikokrat sem rekel, da potrebujem na barki manjši, a dovolj močan električni sesalnik, nekje do 1300W, katerega potrebujem pri vrtanju, rezanju, pa tudi pri razbitih kozarcih ali pa za sesanje preprog. Jaz sem na »ić« in potem je jasno, da tudi v barki ne morem brez preprog. Kot bi rekla moja stara mama: »Lepše je in bolj toplo«. Hahaha.
Spijem še pozno popoldansko kavo, s tremi piškotki, tokrat so boljši in vsebujejo koščke čokolade. Med kavo brskam po internetu in gledam vreme, vmes pa me kolega Norvežan vabi na večerjo. Včeraj je kupil velikeeeega piščanca in ga peče na žaru v ponvi. Sprašuje me, kakšen krompir bi jedel. Francoski krompirček bo kar v redu, a ne? Torej bo danes kar dobra večerja.
Najprej se stuširam, preoblečem, nato pa grem ob 18:30 uri z dingijem k njemu na barko, kjer povečerjava, spijeva vsak po eno pivo, malo debatirava. Ponudim se mu, da mu pomijem posodo, ampak to je samo »blef«, saj sem vedel, da bo rekel ne. Je pa lepo če se ponudiš, a ne? Zato se lepo zahvalim za vse, se vrnem nazaj na Indgo, saj je že čas, da se gre v posteljo.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 12. dan

Včeraj pri večerji se je kolega spomnil, da bi moral dati še dva sornika v vrh jambora. Prosil me je, če mu lahko pomagam pri delu, preden odplujem od tu, kajti jaz sem mu rekel, da se bom jutri prestavil na sidrišče pred Port Denarau. Obljubim mu, da pridem in dogovor je ob 9:00 uri.

Ob dogovorjeni 9:00 uri sem z dingijem prišel do njegove barke. Ker ga ni na krovu, potrkam po barki in možakar se javi iz spalnice. Vedel sem, da še spi. Ve pa tudi on, da se meni mudi, ker sem rekel, da bi se šel danes odjaviti iz Fidžija. OK, je kar je, bom pa to naredil popoldan, kolegu je pač treba pomagati. In tako on najprej spije dve veliki kavi, da pride k sebi, potem pa se po eni uri le spravi k delu. Jaz ga potegnem gor na vrh jambora in en sornik gre lepo v jambor kakor tudi škripec, drugi pa je malo zvit in ne gre in ne gre. Gledam na uro, pozno je že, ko mi pravi naj ga spustim dol. Zmenjeno, očitno mu je uspelo, spustim ga dol, a on drži sornik v roki. Prevrtati morava luknje za vijake in potem se bo morda dalo vijačiti. Bravo, zdaj vem, da danes ne grem nikamor. Ne delaj računa brez krčmarja! (star slovenski pregovor, ki vedno drži)

Zavrtava dve luknji, malo poravnava zgornji nosilec sornika, nato ga spet potegnem gor, čisto do vrha. Menja namreč škripec od genove, ki je v jamborju. Spet postavi kolešček v jambor, ga drži s prstom, z drugo roko vstavlja sornik in …. Sliši se glasna kletvica. Kolešček mu je padel v jambor. Bravo, zdaj bo pa veselica. Kam je kolešček šel, nimam pojma, ampak ga ni. Zdaj ga spustim dol, rezerve ni več. Vzame starega, ki je najmanj obrabljen in gre spet gor. Tokrat sem mu jaz okoli koleščka navil bakreno žico, ki jo bo lepo držal in dvigoval kolešček, dokler sornik ne pade v luknjo. Kot jaz rad rečem, vse se uredi v sekundi dvajset, če se lepo spraviš k delu. In ko pride dol, jih poslušam malo v angleščini malo v norveščini, zakaj mu tega z bakreno žico nisem prej povedal. Tiho sem, saj ne vem, kako je gor, koliko prostora ima in kako lahko to montira. 

No zdaj je ura že dve popoldan, dve uri imam časa da se odsidram in priplujem do novega sidrišča, pol ure da pridem z dingijem do pisarne. In če bi šlo vse po planu, ugotovim, da sem za danes točno 10 minut prepozen. Torej, Jasmin ostani tukaj na sidrišču, spij pivce za živce in se ne jezi! Če sem od junija tukaj na Fidžiju, je vseeno če sem še en dan več. Vremenska karta kaže ves čas v redu vreme, torej 16 do 20 vozlov vetra in do 2,7 m valov. In če rečemo, da bo zunaj v reali do 25 vozlov vetra v krmo in malo čez 3 metre 7 in 8 sekundnih valov v bok, to bo super. Malo me bo pozibavalo, šlo bo pa lepo z metuljčkom. Na genovo nastavim tangun, glavno jadro pa pod kotom zvežem, da se ne premika.

Na barki namesto pivca spijem vodo, si skuham kitajsko instant juho, potem pa si dam polnit oba satelitska telefona Iridium in Inmarsat, tablico kjer imam rezervno navigacijo, telefon s povezavo za Iridium,  in še svoj laptop. Kablov je polna miza. Ker sem že tretji dan v oblačnem vremenu, prižgem motor za eno uro in pol, torej vsaj za čas polnjenja.

Pripravim si odjavne dokumente, obrazce, katere sem že izpolnil, pregledam in potem dopolnim še Grab Bag (vodotesna torba v kateri imam nekaj zdravil ostale dokumente, en telefon za rezervo in v katerega bom dal še en satelitski telefon, dve majice in ene hlače). V drugo enako torbo dam 5 litrov vode v njej imam cca 20 manjših konzerv hrane in tri paketa krekerjev. Pripravim vse k vratom, naj me čaka in nikoli dočaka, ker si ne želim, da bi to kdaj potreboval. Ampak, naj bo pripravljeno. Preverim še Epirb, letos mu poteče naročnina in tudi baterijo bo potrebno zamenjat, ki menda drži samo 5 let. Tudi bombice za samonapihljivi rešilni jopič bi moral menjati, pa bombico s plinom v rešilnem splavu tudi. Ufff…. 

Zvečer vse pospravim, si naredim večerjo ter pogledam še en film. 

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević