Novice
Novice
Zadnje iz eTrgovine
Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.
»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš
Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.
Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.
Miran Tepeš - Z jadrnico čez ArktikoSlovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean, 33. dan
Nedelja. Veter je potihnil in piha od 10 do 12 vozlov, temu primerna je tudi hitrost plovbe. Po jutranji kavi vseeno obrnem barko z vetrom, jadra postavim v metulja, ju fiksiram in čeprav plujem malo izven začrtane poti, izkoriščam veter, uporabim val in tok. Malo hitrejše plujem, kot bi po prejšnji nastavitvi jader, ki so bila naravnana v polkrmo. Valovi so malo manjši a razmetani, brez neke forme, kot rad včasih rečem.
Posijalo je sonce in upam, da bodo sončni paneli polnili akumulatorje. Čeprav je sonce, to ni direktno in čez kopico belih oblakov prodirajo sončni žarki, ki niso najbolj uporabni. To se najbolj čuti po zunanji temperaturi, ki pa ni tako močna. Čez dan je nekje 26 do 27 stopinj Celzija, veter pa je bolj hladen kot topel. Zvečer pa te veter, ki ves čas piha v krmo, kar malo ohladi in tudi ozračje pade na 24 stopinj Celzija.
Danes je bil edini dogodek ribičija. Na krmi imam dve palici z različnimi vabami in naenkrat se na eno od palic ujame riba in povleče. Zagrabim palico in vlečem, ob enem pa Gregor vleče drugo vabo na barko, da se mi riba ne zaplete z laksom druge palice. In glej ga zlomka, ko jaz vlečem svojo ribo proti krmi, se na Gregorjevo kar naenkrat zatakne še ena riba in tako vlečeva vsak svojo proti krmi. Žal se 10 m pred krmo, ko se je v vodi nazirala zlato zelena barva mahi-mahija, le ta sname in Gregor na krmo potegne samo vabo. Ni mu bilo vseeno, a po drugi strani sva imela še eno ribo, ki je nisva smela izgubiti. Jaz sem imel tokrat več sreče in na barko potegnem lepega, okoli 70 cm velikega mahi-mahija. Kaj kmalu sem iz njega naredil lepe fileje in že za pozno kosilo sva jedla svežo in sočno ribo. Nekaj jo je ostalo tudi za jutri in pojutrišnjem.
Noč bo očitno mirna in nespremenjena, zato plujeva po nespremenjeni poti in z nespremenjeno obliko jader. Milje pa… Indigo je vedno bližje cilju in pravljična plovba čez Gregorjev ocean se bo kmalu iztekla…
Tihi ocean, 34. dan
Še en dan med mnogimi na Tihem oceanu. Stanje na barki je normalno, vetru in morju primerno.
Naš Gregor preseneča sam sebe, čeprav za sebe pravi, da ni knjižni molj in mu nikakor ni dolgčas, saj ves dan teka okoli s fotoaparatom, fotka, piše zapise na roke v modri rokovnik,… Ob večerih pa rad prebere kakšno stran knjige, ki jih premore bogata ladijska knjižnica Indiga. Tokrat si je izbral knjigo z naslovom; Ramzes sin luči. Pa ga vprašam: »Gregor a ti razumeš to knjigo, o čem piše in če sploh veš, kdo so ti ljudje, katere knjiga opisuje?« Seveda mi Gregor pojasni, da vse ve in da on nima problemov z zgodovino. No potem pa mu le povem, da se bo kmalu pisala nova zgodovina, kajti ta stara je zgrajena na trhlih temeljih. Gre pa nova zgodovina nekako takole… Splošno je znano, da so piramide v Gizi visoke, čiste, neporaščene, itd. Splošno je tudi znano, da so našli podobne piramide tudi v Bosni ob mestu Visoko. Le da so te starejše, obrasle, pozelenele in zapuščene.
Torej so prve piramide naredili Bosanci in ne Egipčani. Te v Egiptu v Gizi pa so zgradili prav tako Bosanci, oz. Bosanske izbeglice v XII. stoletju pred našim štetjem, ko so prišle v Egipt z namenom poiskati sonce. (Gregor se smeji kot precepljen). In potem me Gregor vpraša: »In Ramzes je potem Bosanec?« »Ja seveda!« mu odgovorim, to ti je Ramo Zesić (izbjegličko ime Ram-Zes) iz okolice Travnika. (in Gregor spet poka od smeha). No tako, pa sva se učila tudi zgodovino, kajti plovba čez oceane ni samo povuci-potegni jadra…. (vem kaj bo rekel moj sin, če to bere moj vnuk, bo to v šoli povedal, kar je dedi napisal in bom za vse polomije v šoli kriv jaz.) Malo šale mora biti, da je tudi blog drugačen.
In še nekaj… v soboto je imela moja spletna stran in seveda moj blog rekorden obisk. V povprečju je branost tega bloga nad mojimi pričakovanji in spletna stran ima do 340 obiskov na dan. V soboto pa je zaradi tega, ker je nekomu všeč moja spletna stran, moj blog in vse kar počnem, dodal na svoji spletni strani povezavo na mojo spletno stran kot zanimivost. Tako je moja spletna stran v enem samem dnevu dosegla 1132 ogledov! Ufff to pa je številka! Čeprav osebe osebno ne poznam, hvala Posvetu.si
Tihi ocean, 35. dan
Pa se je zjutraj končal 34. dan in začel 35. dan plovbe čez Pacifik… Velik je ta ocean, ni kaj in poleg tega da je velik je zelo spremenljiv. Enkrat je na njemu velik val z vetrom, spet drugič je manj vetra in manj vala… Saj ne vem kaj bi si mislil? Ko sem Decembra in Januarja spremljal vreme, se mi je zdelo, da bo El Ninja poskrbela za močnejše pasate. Pravzaprav je na to z gotovostjo kazalo, saj so bili vsi modeli vremena prav obetavni. No, pa se je zgodilo, da je vetra in vala manj, plovba z obraščeno barko pa je še slabša, počasnejša. Na barko se lepi vse kar plava v vodi, saj je tudi krma, vse do tuša, do koder pljuska voda, vsa obraščena in zelena. Poleg tega se na krmo sesajo nekakšne školjke. Če bi jih bilo vsaj malo več, bi jih lahko naredil na buzaro. (šalim se) Ko sem o tej obraščenosti bral po forumih sem mislil, da se šalijo, zdaj vidim, da je vrag vzel šalo. Ni kaj, na Hiva Oa bo treba v vodo in se dobro lotiti dela, ter očistiti trup Indiga.
Danes je veter popustil in po napovedi bi ga moralo biti več, a komaj da ujamem v jadra kaj več kot 8 vozlov zahodnika. Valovi so nižji, komaj za kakšen meter jih je. Plovba je dolgočasna in po malem stresna, saj je počasna in prav zato je barka na teh malih valovih nemirna. Rezultat tega pa je, da jadra plapolajo in tolčejo kot da bi kočijaž z bičem udaril po zraku. Ni prijetno, a nič ne morem. Verjetno bo to že dolgo plovbo vreme prestavilo še za kakšen dan. Saj nama gre, a te milje počasi tečejo in vedno manj jih puščam za sabo. Še nekaj več kot 500 milj jih je do cilja. V nekih normalnih okoliščinah bi rekel: Mala malica, še 4 dni, tu pa ne vem ali jih bo 5 ali 6.
Je pa to zagato z vremenom polepšal ulov ribe, tokrat res največje, kolikor sem jih ujel, če ne štejem tistih večjih barakud v Karibskem morju. Tokrat se je ujela »menda« edina živeča riba v Tihem oceanu, … mahi-mahi. Ja kaj pa drugega! A tokrat je bila res velika. Meter dolga riba in vsaj slabih 5 kilogramov težka, mi je delala kar nekaj preglavic, a ker je bila dobro ujeta na trnek, sem jo le uspel privleči v kokpit, ki pa je bil po širini premajhen za njo. Ko sem naredil kar nekaj dnevnih filejev, sem palico pospravil za nekaj časa, saj je mesa dovolj.
Spet je temna noč brez lune in Indigo pluje naprej…
< Tihi ocean - 11. del Tihi ocean 13. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean, 30. dan
Noč je bila mirna a hladna. Zvečer še mislim da se ozračje ogreva, potem pa proti jutru ugotovim, da brez jakne ne gre. Kakšen jug Pacifika je to? In če je bila noč hladna, je bila vseeno brez vetra, vse do jutra. Zgodnje jutro je ob svitu postreglo s črnimi oblaki in z vetrom, ki se je še samo krepil. To je bil veter, kateri je bil posledica bližajoče se nevihte (squall), katera je v teh področjih kar pogosta, a ne traja dolgo. No ta je Indigo samo poškropila z nekaj kapljami, čeprav si želim obilnega deževja, da mi razsoli barko. Veter je pihal z močjo do 20 vozlov in nekateri sunki so dosegli 24 vozlov, zato je barka kljub obraščenosti dosegla meni dobro hitrost. Tudi valovi so se dvignili in se zaletavali v barko iz JV. No vseeno, veter sem dočakal, vetrni generator je opravljal svojo funkcijo, kakor tudi solarna panela, ki sta dobivala dovolj sončnega dotika. Morda bom imel danes več elektrike.
Okoli poldneva veter in valovi odidejo drugam in Indigo ostaja brez pogonske sile, zato smo spet počasni. Če sem še prej, ko je barka bila hitra, imel upanje za kakšno ribo roparico, sem tokrat vedel, da verjetno do večera nimam šanse, da se kaj ujame na vabo. Danes bo na jedilniku še zadnja sveža zelenjava, namesto ribe pa bo konzervirano meso in razni dodatki, ter priloga. Še sreča, da sem se res dobro založil z raznovrstno hrano, tako da v enem tednu nimam enake priloge ali česa drugega. Hrane imam na barki še za dve prečenji čez Pacifik, tako da žejna in lačna zagotovo ne bova in ne moreva biti. Le z Gregorjem sva ugotovila, da so ananasovi kompoti iz Paname veliko slabši kot kateri koli iz Slovenije. Svežega sadja že nekaj časa nimava, zato pa ga bo v izobilju, ko prideva v Francosko Polinezijo.
Zvečer je zapihal veter, a ni ga bilo toliko kot bi si ga želel, a tudi 12 vozlov je bolje kot 10 vozlov, zato je Indigo le malo pospešil in upam, da bova imela jutri dopoldne boljši povpreček preplutih milj.
Na barki se ne dogaja nič posebnega, vzdušje je kljub temu, da se je danes začel že trideseti dan na vodi brez kopnega, dobro in počasi se že veseliva, da bo čez nekaj dni pred nama otok Hiva Oa.
Tihi ocean, 31. dan
Počasi zaznavam utrujenost, ki se v meni kopiči v vseh teh dnevih plovbe. Če bi rekel da nisem utrujen, bi se zlagal. Zjutraj potrebujem nekaj tistih svojih svetlih trenutkov, preden se povzdignem v dnevno življenje. Še vedno mi je sladka razvada moja jutranja kava, pogled za krmo v daljavo, ki je prepluta in ta tišina v kateri se sliši le val oceana. Počasi se zavedam, da je nastopil trideseti dan plovbe, trideset dni, ki jih obkroža nepregledna količina včasih sive, včasih temne, spet drugič pa smaragdne površine morja. V knjigi Karavane avtor opisuje nepregledno in nevarno puščavo in ves srečen stoji v oazi. Enko je z mano, okoli mene nepregleden in nevaren ocean, jaz pa sem na Indigu, edini oazi, ki je varna orehova lupina sredi morja. Kljub temu sem tudi sam srečen.
Milje se vneto odštevajo in vsak dan sva za nekaj teh milj bližje cilju. Danes sem kljub temu, da vem, da se z vrvjo skoraj nič ne očisti trup barke, le popustil in z Gregorjem sva na ta način »očistila« premec, vse do kobilice. Vem, da ni nič bolje, a vseeno je morda občutek boljši.
Veter se je v toku dneva malo okrepil in spremenil je smer. Zdaj že skoraj piha iz čistega zahoda in to je tisto kar si želim, pravi pasat. Avtopilot opravlja svoje delo in zato je plovba veliko lažja. Verjamem, da vse nastavitve še niso nastavljene kot bi morale biti, če ravno včasih preveč pričakujemo od tehnike, da bo ta točno takšna, kot je želja v naših glavah. Še vedno sem akrobat na valovih, ki lovi ravnotežje da se lahko giblje.
Popoldne se mi nasmehne ribiška sreča in prvič v življenju ulovim 92 cm dolgega marlina, ter ga potegnem v kokpit. Lep je s svojo pahljačo. Skoraj mi ga je žal, a tudi jaz imam rad ribo in ker je ni več v hladilniku, bom tudi te vesel, čeprav pravijo da meso mečaric ni najboljše. A to že preizkusim popoldan in spečem ribo, zraven pa naredim rižoto z jurčki. Dobra kombinacija in meni se je zdela riba prav dobra, čeprav sva bila oba z Gregorjem mnenja, da je danes izstopala fenomenalna rižota.
Čeprav nisem bil lačen, se nisem mogel odreči kosu vročega kruha, ki ga je iz pečice pravkar pečenega potegnil Gregor. Še tako vroč, namazan z maslom, se mi je zdel boljši od vsake pečenke.
Pripravlja se noč, še ena izmed tridesetih, ki so že za mano. Indigo reže valove v trdi in temni noči. Pluje brez kratkih ali dolgih luči po široki avtocesti oceana. Pluje svojo pot, pluje pot do cilja…
Tihi ocean, 32. dan
Danes je spet eden od tistih posebnih dni. Moram iti malo nazaj, nekaj mesecev, točneje, 19. oktobra 2017, ko sem priletel na Karibski Martinik. Po hurikanski sezoni in delnem pustošenju Marie, sem odjadral čez Karibsko morje do otokov ABC (Aruba, Bonaire, Curcao) in nato čez Kolumbijski bazen do Paname, otokov San Blas, Portobela, Panama kanala, Balboe, Las Perlas otokov, mimo Galapagosa in tega nepreglednega Tihega ocena…. Danes je v tej tretji ruti za Indigom novih 5000 NM! Hja, 5000 milj, ki so bile razburljive, včasih temačne in včasih lepe s priokusom sladkega, namesto slanega. Ja, to so posebni dnevi, ki štejejo. Upam, da bo Indigo še naprej dobro rezal brazdo Tihega oceana. Tudi tu v tem oceanu je za Indigom že 3389 NM, ki so preplute v vseh teh dnevih brez prestanka…. Dan, noč,.. dan, noč, … sonce, oblačno, dež, veter,….
Sinoči se je veter okrepil in ves čas je pihal z močjo od 17 do 22 vozlov, zjutraj pa se je ob svitu pokazalo temno in oblačno nebo. Zapihal je še močnejši veter s sunki tja do 25 vozlov in valovi so se okrepili in dvignili. Deževalo je kar nekajkrat. Najbolj nenavadno je bilo, ker je pihal pasat z vzhoda, valovi so prišli z JV in tu in tam je kakšen večji val udaril Indigo direktno v bok, torej iz Juga. Kje je tu logika? Včasih prav pomislim iz česa so narejene naše barke, ki jih zvija, lomi, prepogiba in uvija od jamborja do premca, krme in kobilice. Koliko še lahko kljubuje krmilni list v vsej tej količini vode, valovom,… Danes se je izkazalo, da ne dolgo. Kajti vedno bolj in bolj se je spet začel izklapljati avtopilot in ni več zdržal teh visokih valov, valov, ki so se zaletavali z boka, v bok in še kakšen v krmo. Krmilo je delovalo le še za levo pozicijo, v desno ni šlo več. Ko sem dobro premislil, sem zvil vsa jadra in se zapodil v zadnjo komoro barke, kjer je montiran avtopilot. Vedel sem, kje moram iskati in če je z jeklenico za krmilno kolo vse v redu, avtopilot se odziva, potem je problem le mehanski in tudi tega sem kmalu našel. Zaradi valov in pritiska na krmilni list s samo ene strani, je objemni del roke avtopilota malo popustil in krmilni list se je obrnil na eno stran. Moral sem zlesti v komoro, odvijačiti krmilno roko, ta čas pa je Gregor v kokpitu naravnal krmilo in jaz sem hitro privijačil ter zategnil vijaka na roki AP. Zvečer je tudi veter popustil kakor tudi valovi, dež pa je dodobra v tem dnevu razsolil barko in tudi mene, saj sem bil kar dvakrat moker kot miš. Avtopilot je ubogljiv, kot še nikoli.
Noč je, trda in temna, čeprav je na nebu na tisoče zvezd. Indigo reže val proti cilju. Vse bližje je in čez nekaj dni bo kopno na dosegu roke.
< Tihi ocean - 10. del Tihi ocean 12. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean, 27. dan
Ocean…. Res je velik, morda zdaj po skoraj slabem mesecu plovbe brez prestanka in po že preplutih 3.000 miljah se vprašam, če sem sam na njemu. Pravzaprav se zavedam da nisem sam in da ne plujem sam. Ocean je kot široka cesta, ki nima konca in se nikoli ne konča. Vem tudi, da vse jadrnice večinoma plujejo v isto smer, a nikoli nobene ne srečam, nikoli nas nobena ne prehiti… no ja, saj nas ne more, kljub temu, da se zavedam, da sem tokrat počasen, sem očitno še dovolj hiter.
Dan kot vsak drug, ki se začne z dobro kavo in nadaljuje z dobro knjigo. Okoli mene sama voda in če je kot danes, ko sta se veter in val malo umirila, potem je to razlog za lep dan. Danes je potrebno spet narediti nekaj vode, saj je že kakšnih 10 dni nisem in ker zmanjkuje pitne vode, se res lotim dela in v dobrih dveh urah in pol pridelam 40 litrov pitne vode in 120 litrov vode za v tank, ki bo služila za kuho, kakšno pranje, itd. Tudi danes je vse lepo steklo in še dobro sva s štirimi vozli jadrala med delom, tako, da ni nekih velikih zaostankov zaradi tega.
Popoldne je veter še malo padel dol, kakor tudi valovi in jadranje je postalo že kičasto. Zvečer pa sem že nič kolikokrat razmišljal, da bi jadra malo zvil za nočno jadranje, takrat pa zapiha veter s sunki do 22 vozlov in spet jadram bolj športno. Še ena noč je pred nama in jutri bo spet še ena….
Tihi ocean, 28. dan
Če je še sinoči zapihal močan veter, se je ta proti jutru popolnoma umiril in razvila sva skrajšana jadra v popolno celoto. Umiril se je val, umirila se je barka. Le Gregor se ni, ker je bilo komaj za 8 vozlov vetra in le-ta je kvaril njegove načrte za naprej. Veter je vztrajal v svoji šibkosti in posledično je postalo tudi morje vse manj valovito, tako da sva popoldan imela komaj meter vala. Barka pa ni šla nikamor, pogled na hitrost barke naju je spravila v slabo voljo in vse sva prepisala temu, da je zaraščena po trupu. Iti v vodo na tej nekaj tisoč metrski globini in očistiti vsaj delno nesnago in morda kasneje malo hitreje pluti, tudi to je bilo vprašanje. Odločitev o tem ni padla in plujeva naprej tako kot je. Torej bistvo vsega je priti na cilj, če tudi dva ali tri dni kasneje, kot je bilo po planu.
Popoldan sva se na temo čiščenja barke v globoki oceanski vodi nasmejala, saj sta morda kakšnih 200 metrov za Indigom plavala dva velika kita. Kar ne morem si zamisliti kako bi bilo če bi se srečali iz oči v oči v vodi. Midva plujeva na zahod, ona dva sta plavala na sever in lepo zajemala zrak, in ga kot gejzir spuščala v zrak. Potem sta se po nekaj kratkih minutah potopila in nisva ju več videla. S časom se tudi teh živali navadiš in nisi več tako vzhičen ob vsakem srečanju z njimi, kot se je to dogajalo prvič ali drugič.
Ker je bila plovba več ali manj umirjena sva imela možnost jesti z mize. Zato sem skuhal pire krompir in popekel zelene šparglje ter jih pokuhal še v rdeči omaki, katera se ne bo polila po barki ob nizkem valovanju. Po kosilu pa sem iz skrite ladijske zaloge potegnil steklenico Undurraga, čilskega Cabernet Souvignona, katerega sva po 1 dcl spila iz steklenega kozarca na peclju. Včasih se je treba tudi pocrkljati in potem pozabiš, da si večkrat zaradi vetra in valov jedel kar na kolenih in lovil ravnotežje, da je hrana ostala v krožniku. Še enkrat se je izkazalo, da je kuhinja v hotelu Indigo, ki premore nešteto zvezdic na nebu, vedno dobra in kvalitetna, kar se izkaže po praznih krožnikih.
Zvečer je bilo stanje z vetrom enako, le valovi so nama včasih ponagajali, saj se je tu in tam našel kakšen večji val, ki je po malem spreminjal plovbo Indiga. Jutri po napovedi pričakujeva več vetra in zato tudi hitrejšo plovbo, danes pač nadaljujeva s tem kar imava.
Tihi ocean, 29. dan
Če sem še sinoči pričakoval za današnji dan več vetra, je bilo to pričakovanje samo na podlagi napovedi. Današnja sveža napoved in točka lokacije mi razjasnita stanje, ki kaže na to, da še danes ne bo več vetra kot 10 vozlov. Konec dneva lahko rečem, da ga je bilo povprečno 8 vozlov, valovi pa so bili komaj pol metra visoki. Če upoštevam faktor, da se v tem oceanu nabira nesnaga na trup barke vsak dan več in več, potem je Indigo kar preveč zaraščen in seveda s takšno zaraščenostjo ne morem biti hiter. Indigo pluje kakor hitro pač lahko pluje.
Še en problem je nastal po teh dveh dneh brez vetra. Kljub soncu in dvem sončnim panelom je zvečer pokazal indikator akumulatorjev, da je skladišče energije premore še samo 30% energije. Če vetrni generator ostane tiho tudi to tretjo noč, potem se avtopilot ne bo imel iz česa napajati. Ni bilo druge in danes sem priznal poraz ter za eno uro prižgal motor, da sem vsaj nekaj dodatnih amperov spustil v skladišče energije. Več si ne upam, saj sem na špar programu, kar se goriva tiče.
In kot sem včeraj napisal, vsaj jutri pričakujem veter, če ga že danes spet ni bilo. Cilj je še daleč, šele danes ponoči gre enica stran in tisočic ni več. Zato nama ostaja do cilja še samo trimestno število…998 NM.
Dva dni vlečem za sabo dve različni vabi in tudi danes ni bilo nobene ribe. Pravzaprav bi bil vesel tudi mahi-mahija. Zato pa je na krovu Indiga vsaj dobra volja in zdravje ter optimizem, da bo jutri bolje.
< Tihi ocean - 9. del Tihi ocean 11. del (prihaja 16.1.2019)
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean, 24. dan
Saj ne vem kje bi začel pisati? Kot da se Eol poigrava z barko, Neptun jo kali, mene pa On zgoraj preizkuša, koliko živcev imam še v sebi.
In ko že mislim, da sem doživel vse slabo kar moram doživeti na svoji poti čez Pacifik, mi spet zagode elektronika. Spet ta avtopilot! Do včeraj je bil še v redu, ko pa se je veter dvignil tja do 27 vozlov v konstanti in potem še sunki malo manj kot 32 vozlov,… No to pa je potem drugače kot je bilo prej, tisto lahkotno jadranje za avtopilota. Tudi val se je dvignil in očitno mu je že ta predstavljal drugo in drugačno dimenzijo v delovnem okolju.
Ker nama avtopilot ni bil v pomoč, sva si morala biti midva drug drugemu v oporo in tako sva se menjavala na vsaki dve uri, da sva lahko vozila…. Na roke! 1650 NM je še pred nama! Ojoj!
Ni prijetno to početi čez dan, niti čez večer, kaj šele čez celo noč. A nič nisva mogla, sprijazniti sva se morala, da bo danes tako, jutri poiščeva napako in rešitev. Pa tako lepo je delal nekaj zadnjih dni!
Zjutraj brez kave in zajtrka začneva z delom. Gregor vozi barko jaz iščem napako. Plazim se v zadnji prekat barke, gledam, iščem, nič ne najdem. Potem pregledam kable in stike…vse v redu. Potem dodam še en kabel za električno napeljavo, morda je kabel pretanek. Nekajkrat celo popraviva nastavitve,… ne dela. Kličem Iztoka v Slovenijo in ko izrabimo vse možnosti, ko se že skoraj predamo in vdamo v usodo, se vseeno malo kasneje še poigram z servisnimi nastavitvami in glej ga zlomka, avtopilot je začel opravljati svoje delo. Do večera je delal dobro, upam, da bo tudi čez noč in vse do otoka Hiva Oa, kjer naju že čakajo vroče Polinezijke v kiklcah od listja, nedrcom iz dveh polovic kokosovega oreha, rožo za ušesom in s svojo temno rjavo kožo. Uff, grem nazaj spat in sanjat….
PS- veter se je malo umiril, valovi tudi, midva pa vsekakor tudi… in jadranje spet postane užitek…
Tihi ocean, 25. dan
Jupiiii! Vikend je!
Sobota je in avtopilot je deloval celo noč. Pa saj ne vem kako bi se lahko človek še bolj veselil. Velika stvar, ki pomeni veliko, v tem trenutku največ. Kdor tega ni izkusil na dolgih plovbah sploh ne ve, o čem govorim, o čem pišem.
Jutranja zarja je nekaj najlepšega na morju. Obarvana v teh čudovitih barvah, ki obdajajo ta ocean in ga prikažejo še bolj mogočnega kot je že. Lep je, kljub temu da se je veter malo umiril, valovi pa še ne. Valovi so razmetani na vse strani, nekateri večji, nekateri manjši. Spominjajo me na mojo jutranjo frizuro, ko se zaležan zbudim. Čudno je to, ko že vse kaže, da se umirja od nekod priletijo valovi, vedno višji in tu in tam nekateri bočno zelo močno udarijo v barko in se prelijejo čez njo. Postaneš moker, a vseeno zbran in miren. Plovba se nadaljuje, sam pa se samo preoblečem.
Danes sva si vzela čas za počitek, za lenarjenje ter sva dobesedno uživala v prvem dnevu vikenda. Jaz sem bral knjigo, Gregor je še vedno nekaj pisal in fotografiral. Nato me je še sam prosil za eno dobro knjigo iz moje knjižnice na barki in seveda ko jo je začel brati je pri nama v kokpitu naenkrat ostal bralni kotiček. No ja ne za dolgo, saj sem kaj kmalu ugotovil, da je knjiga lahko tudi dobro uspavalno sredstvo, pri katerem gredo oči zagotovo skupaj, tudi če si tega sam ne želiš. Gregor je zaspal kot majhen otrok.
Prišel je čas kosila in kuhati v valovih je res pravi podvig. Barko premetava in jo rola, jaz pa stojim na široko, se upiram in iščem naslon, da me ne odnese na drug stran barke. Štedilnik je ves čas v gibanju in se pozibava kot zibelka za dojenčka, na njem pa posodi v kateri se vse kuha in peče. Skuhal sem čudovit riž z nekaj zelenjave, ki se je čudovito podal k pečeni ribi. Ribo sem spekel za prste oblizat,… sočna, ravno prav pečena in predvsem dobra. Naredil sem tudi solato iz svežega zelja, ki sem ga na tanko narezal z nožem v tej zibajoči barki. Dodal sem fižol iz konzerve in vse dobro začinil, ter dodal čudovito oljčno olje. Odprem omarico za krožnike da postrežem s kosilom in takrat val zadene barko v bok in da ne bi krožniki poleteli ter se razbili, vse zagrabim z rokami in z dlanmi tiščim v omarico. No ja, potem pa je poletela svobodno stoječa in leteča solata na drugo stran barke. Skleda iz melamina poči na tri ali štiri dele, solata pa na tla, na preprogo,… Najraje bi se ugriznil za rit od jeze! Ostal sem brez solate, brez posode, ki me spremlja že vrsto navtičnih let, poleg tega pa imam mastna tla od olja. Preklinjam kot star kočijaž in nekako na hitro očedim barko po tleh, dokončam kosilo ki ga pojeva brez solate, kajti ta je letela iz mojih tal direktno v morje.
Zvečer se morje kar precej umiri, veter pade na 12 vozlov in barko obrnem z vetrom ter naredim metuljčka. Na sprednjem jadru imam tangun, glavno jadro oz. bum pa privežem z vrvjo, da ne bo opletalo. Ker je barka zelo poraščena z algami in nekakšnimi Pacifiškimi priseski, naju to upočasnjuje za cel vozel, a vseeno plujeva z zmerno hitrostjo. Pogovarjava se o okvirnem prihodu na Hiva Oa, saj mora Gregor takoj po pristanku domov in v službo. Upava, da bova imela vsaj zmeren veter do konca te plovbe. In spet je tukaj noč in spet črtam še en dan na oceanu.
Tihi ocean, 26. dan
Nedelja. Čeprav je nedelja na oceanu, bo danes na mizi ali v rokah juhica z rezanci, pa če ravno bo to juha iz vrečke. Po juhi sem šel še zamesiti kruh in ko sem ga spekel sem si rekel: »Jasmin, takšnega pa še nikoli nisi spekel na barki.« Spomnim se, ko sem bil že na plovbi po Atlantiku in potem še po Karibskem morju, sem marsikoga spraševal, če peče kruh ali če ima kakšen dober recept zanj. Pa sem dobil neke namige, nikoli pa nič konkretnega iz česa sem sklepal, da malo ljudi peče kruh iz enega samega razloga, ker imajo naše plinske pečice po navadi samo en sredinski gorilnik in potem če ne znaš peči kruha, pač žgeš testo.Ko je prišel na barko Gregor, je pokazal kako ga on peče in mu je lepo uspel, čeprav sva skupaj kombinirala sestavine, kajti tudi on nekaterih ne pozna in ne uporablja.
Bom pa jaz predstavil svojo peko kruha:
- 750 gr bele moke
- 2 čajni žlički suhega kvasa
- ¼ čajne žličke sode bikarbone
- 2 čajni žlički sladkorja
- 2 čajni žlički soli
- 4 čajne žličke zdrobljenih lanenih semen
- 4 čajne žličke olja
- 6 dcl mlačne vode
Vse skupaj premešam, zgnetem v homogeno maso in ko se mi ne lepi več na prste pustim pokrito s kuhinjsko krpo počivati da vzhaja kakšno uro. Nato vse še enkrat pregnetem in dam na peki papir, ki je že na pekaču, spet pokrijem in vzhajam še pol ure. 2x zarežem po testu z nožem in že je pripravljeno testo da kruh postane. Zdaj pa moja dobra izkušnja. Jaz imam v pečici dva tanka pekača, katera postavim enega na drugega, ter ju postavim na drugo zarezo v pečici, torej nekje 8 do 10 cm nad plinskim gorilnikom. Spodnji pekač tako prevzame funkcijo zaščite srednjega gorilca za plin, prostor med enim in drugim je toplotna komora za zgornji pekač na katerem je peki papir in na njemu kruh. Pečem ga nekako tako: 10 min na polnem plinu, nato še 40 minut na 2/3 moči plina. Kruh bo garantirano pečen in boljši, kot ga lahko kupite v bilo kateri trgovini…. Nikakor pa ne sredi Tihega oceana. Dober tek!Indigo še vedno pluje v smeri do Markeških otokov Francoske Polinezije. Vreme je bilo danes sončno, valovi še vedno udarjajo v polkrmo Indiga z JV. Piha pasatni veter z JV z močjo 14 vozlov s sunki do 18 vozlov. Preostalo nama je nekaj manj kot 1300 NM do cilja. Danes sem snemal vodni del trupa v morju in se zgrozil, kako zaraščen trup ima Indigo od mikroorganizmov in raznih prisesalcev. Nekateri so dolgi celo več cm in so prozorni ter se s seski prisesajo na barko. Upam, da jo ne bodo pojedli. Jaz sem se prisesal na svoj kruh in sem ga že pol zmazal.
< Tihi ocean - 8. del Tihi ocean 10. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean, 21. dan
Živel 1. Maj!
Danes berem, da ste v Sloveniji obsijani v soncu, povsod so pikniki, druženja, obiski,… Iz sonca naredite posebno doživetje. Tukaj na oceanu pa je vse enako, čeprav je tudi tu sončno. Tudi jaz bi imel piknik in si spekel čevape,…. mmm kaj bi dal za kakšen dober kos pečenih in mehkih sv. rebrc…. Pa tega ni. Zato pa se spomnim kako zanimiv dogodek je bil prehod iz severnega oceana v južni ocean. Kakšno posebno doživetje, ko vidiš na ekranu št. 00.00.000, danes pa sem že z barko globoko na jugu, skoraj na osmih stopinjah. Tudi to je bil praznik.
Čez dan je vreme toplo, tudi če ni ves dan sonca. Noči pa so hladne, pa čeprav piha veter bolj z juga oz. JV. Pričakoval bi topel veter, ne pa da sem ponoči v poletni jakni z dolgimi rokavi.
Tudi današnji dan dejansko ni drugačen od drugih dni. Veter je še vedno konstanten in piha do 20 vozlov, valovi so okoli 2 m, vsake nekoliko časa pa prihrumi kakšen večji val. Tako je bilo tudi ponoči, ko je Indigo z boka zadel močan val in takrat je barko ustavilo, prestavilo in prepričan sem bil, da je barka zadela v nekaj trdega. Vse kar je bilo zloženo za sedeži v salonu, na policah, vse karkoli ni bilo pritrjeno je poletelo po zraku in pristalo na tleh. No pa je bil samo val, ki je zmešal tudi našega avtopilota, kateremu smo potem morali pomagati, da je spet zaplul v svojo začrtano brazdo.
Ker danes ni bila na jedilniku riba, sem spekel palačinke in sva se malo posladkala. Včasih prav paše.
Noč je polna zvezd, veter je še vedno konstanten, morje pa se je kot je bilo napovedano malo dvignilo. Če ne bo kaj hujšega, bo tako kot je kar v redu. Raje imam takšne razmere kot brezvetrje, ki si ga tokrat ne želim, saj sem na minimumu z gorivom, do konca pa je še 1791 NM. Še dobro, da proizvajam in imam dovolj elektrike za avtopilota in vse ostalo kar je na barki. Končuje se še en dan…
Tihi ocean, 22. dan
Današnji dan je postregel z oblačnostjo, ki se je v poznem dopoldnevu razkadila in kasneje je le posijalo to dolgo pričakovano sonce. Na barki se do 16.30 ure ni dogajalo nič posebnega. Jaz sem ob tem času pripravljal in kuhal današnje kosilo, Gregor pa je fotografiral detajle valov. Kar naenkrat se je slišal zvok role in laks se je hitro odvijal. Ker sem bil jaz v barki in v kuhinji, je za ribiško palico prijel Gregor in več kot elegantno v kokpit potegnil več kot 60 cm velikega mahi-mahija, katerega sem samo v nekaj minutah spremenil v štiri velike in čudovite fileje, ki so romali v hladilnik. Za danes je kosilo razdelano, a že jutri bo na meniju spet riba.
Vreme ostaja isto, sončno do večera, brez dežja. Veter je konstanten in valovi so enaki kot so bili včeraj. Menda bo tako ostalo do petka potem pa se malo umiri. Še vedno plujeva dokaj počasi, a razmeram in barki primerno, saj naju valovi rolajo levo in desno. Poleg tega sva imela v vodi podvodno kamero in kar osupnil sem, koliko alg in drugih organizmov se je nabralo na trup barke, ki jo še dodatno upočasnjuje. Če želiva spremeniti smer plovbe ugodiva valovom in rolanju, izgubiva pa veter in hitrost in kot bi rekli na jugu… Uvijek ne valja
Tihi ocean, 23. dan
Zgodaj zjutraj okoli 5.30 ure naju je dosegel nenapovedan in precej močan veter. Hitro sva skrajšala jadra in se čudila temu dogodku. Veter se je iz 18 vozlov dvignil na 27 vozlov in imel največji sunek, ki je ostal na wind instrumentu 31.7 vozla. Pravzaprav veter ni bil največji problem, saj skrajšaš jadra in jadraš dalje. Veter je za sabo potegnil visoke valove in nekateri, redki so bili podobni zidu. Valovi so prihajali kot doslej iz JV in so poleg zibanja barke večkrat skoraj ustavili Indigo, da sem pomislil da stojimo.
Čez dan se situacija ni skoraj nič popravila in vse ostaja enako, tako da sva v istih razmerah tudi v tem večeru. Očitno sem sam poln adrenalina in ne morem spati, zato sem ves čas zunaj in poskušam najti najboljši kompromis med vremenom in plovbo.
Po vremenski karti nama kaže na izboljšanje, a zadnje čase nisva več prepričana če napovedi držijo. To pa vsekakor javim in napišem jutri.
< Tihi ocean - 7. del Tihi ocean 9. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean, 18. dan
Danes zjutraj ob 7,30 po našem času se je končal 17. dan plovbe po Tihem oceanu in prav tu, nekaj ur kasneje že v 18. dnevu se je na številčnici pokazala številka 2.134 , kar pomeni še 2.134 NM do cilja. To pa je številka, ko sem preplul Atlantik od Sao Vicente (otoki Kabo Verde) do Bridgetowna (otok Barbados – Karibi). Torej, 17 dni že plujem, za sabo imam 1.962 NM, a pred sabo še imam razdaljo enega Atlantskega ocena. Ufff…. Danes ponoči bo Indigo šele nekje na polovici plovbe od Paname do Markezov.
Dopoldan se je spet dvignil veter in največ kar je zapihalo je 21,9 vozla, valovi so razmetani in nesorazmerni, prihajajo pa iz JV, ter treščijo v pol krmo Indiga. Plujeva s skrajšanimi jadri, saj ko je veter v sunku, barko pa doseže val ima ta nagib iz leve strani na desno v povprečju 60 stopinj ali še kakšno stopinjo več. Kar lepo zagunca iz leve v desno pa spet nazaj. V takšnem primeru mi ni všeč pritisk na pripone, še najmanj pa pritisk te ogromne gmote vode na krmilni list.
Dva dni že lovim tuno, pa je še nisem ujel, jutri sledi nadaljevanje in imam dober občutek, da bo nekaj na trnku. Tudi avtopilot je do sedaj pokazal svojo moč in se lepo, brez izklapljanja postavlja nazaj v smer plovbe. Tako dobro že dolgo ni delal. Pravzaprav dobro dela tudi vetrnica in solarna panela, saj do sedaj še nisem prižgal motorja, da bi delal elektriko.
Naj še napišem, da je stanje na barki dobro, počutje tudi, hrane in vode imava več kot dovolj še za eno takšno pot, torej sva se res dobro pripravila.
Najlepše je, ker imava svetlo polno luno, zato je tudi svetla noč in takšne noči so nekaj lepega. Naj bo lepo tudi vam v nedeljskem dnevu.
Tihi ocean, 19. dan
Včasih imam kar problem kaj napisati za nov blog. Pa ne zato, da se mi ne ljubi, ampak enostavno je današnji dan ena čisto navadna nedelja, v kateri se ni zgodilo nič posebnega. Zakaj spet pisati o vetru, pisati o valovih in morju? Kaj preveč si izbirati tega ne morem, dobim kar mi pač pripada.
Riba tudi danes ne grize. No, vsaj pri meni ne, ker lovim tuno. Na krmi imam montirani dve palici in na vsaki sta različni vabi. No pa se je na eno le nekaj ujelo in naznanilo z odvijanjem laksa. Kot b hotela palica povedati, da naj že nekdo pristopi k njej, ter potegne ribo na barko, saj je ta kalila siesto. Ker je bil Gregor najbližje pri palici, začne vleči in se boriti z ribo. Vleče, popušča, spet vleče in riba se potopi v globino ter plava. Vem, zdaj bo težko, moral bi jo spraviti na površje. Gregor spet navija a mu popušča zavora, zato mu jo med vleko laksa še bolj pritegnem in zdaj gre lažje. Počasi vleče in ne popušča, zato kaj kmalu na palubo privleče več kot pol metra dolgo zlato ribico, samičko mahi-mahi. Bravo Gregor, postal je pravi Pacifiški ribič! Ribo hitro zavijem v mokro krpo (po priporočilu Branka H.) tako da se v krpi riba umiri, ne skače po kokpitu in tudi le tega nimam več umazanega in krvavega. Ko ribo očistim, jo filiram in imam lepe štiri velike fileje. Torej sta dva topla obroka spet priskrbljena.
Danes je noč polne lune. Ta lepo sveti in Indigo pluje v svetli noči, še eni manj, do cilja… Pravkar mi Gregor pravi, da je števec za milje javil, da sva zapustila 2000 milj do cilja, torej je zdaj prva številka 1 – 1999 NM in še pada….
Tihi ocean, 20. dan
Zadnji dan meseca Aprila. Zame vsako leto, eden od lepših dni v letu s posebnim razlogom. Tokrat sredi Pacifika.
Kar nekaj sporočil sem prejel od bralcev bloga z vprašanjem, kaj počnem ta čas ko sem na oceanu. Pravzaprav če je vse v redu z barko in če so vetrovi konstantni, nič kaj posebnega. Lahko pa napišem par vrstic najinega urnika v dnevu.
Noč imava razdeljeno po 4 ure in sva na t.i. straži ali dežurstvu. Eden od naju spi, drugi dežura, pravzaprav pa je to bolj namenjeno spremljanju moči vetra, valovom, da lahko pravočasno skrajšava ali razvijeva jadra. Včasih nama je vmes zagodel na visokih valovih avtopilot, zdaj odkar sem ga popravil, pa se nama tudi to ne dogaja več. Za varnost pred ladjami skrbi AIS in tako naju čuva, da se ne zaletiva s kakšno veliko ladjo, ki pa jih je tukaj na tej poti zelo malo. Vseeno pa posebna previdnost ni odveč.
Najin skupen dan se prične ob 8. uri zjutraj. Gregor najprej zajtrkuje, jaz pa najprej skuham kavo za oba in jo počasi in z užitkom spijem, potem pa še jaz zajtrkujem nekaj malega. Kasneje pregledava naprave, če dobro delujejo, preveriva »tako na uč« ostali del barke če je vse v redu, potem kaj napiševa, jaz berem kakšno knjigo, se pogovarjava, malo pošaliva in že je čas za sadno malico, katero pač po zmožnostih izberem jaz in pripravim. Danes recimo je po njej Gregor zamesil in spekel kruh, ki ga izmenično zamesiva in delava vsak po 1x. Potem okoli 15. ure sledi popoldanska kavica in vsakemu ponudim po 3 piškotke, da se malo pocrkljava. Okoli 16. ure grem kuhat in pripravljat kosilo, ki je odvisno od tega, če imava ribo, če je ni, potem se znajdeva drugače. Dejansko pripravim glavno jed (riba in priloga) ter solato, največkrat iz svežega zelja, dokler pa je bil še paradižnik in paprika, sva pripravljala tudi takšne solate. Ko nama poide še zelje, ki najdlje zdrži od zelenjave, bova jedla fižolovo solato s čebulo. Če jaz kuham kosilo, potem Gregor umije in pospravi posodo, ali pa obratno. Včasih se po kosilu posladkava s kozarcem vina, kakšnim pivom in kasneje še s koščkom čokolade, da nama ne pade sladkor.
Vmes še loviva ribe, opereva si kakšno majčko ali drugi kos oblačila, pospraviva, pometeva,… v glavnem nikoli nama ni dolg čas. Če pa veter vmes spremeni smer ali jakost, se poigrava z jadri in jih nastaviva na optimalno dolžino. Predvsem vse temelji na varnosti, na optimalnem seštevku obremenjenosti barke in njene teže, ter gledava na to, da nama v teh valovih ob sunkih, nagibu in še čem ne pade jambor.
Zvečer opazujeva čudovito nebo, morje, Luno in potem grem napisati blog, izberem kakšno fotko, pošljem vse to Sebastjanu, da vam to objavi in že je tu večerne dežurstvo. Dan se končuje in s tem sva vsak tak dan bližje svojemu cilju. Predvidevava da bova 34 do 36 dni na plovbi, na morju brez postanka, kopnega, brez civilizacije. Zato je bistvenega pomena, da imava »pošlihtani« glavi, da nama psiha dobro deluje in predvsem, da sva fizično zdrava.
Vesel sem, da sva se z Gregorjem ujela, da se imava lepo in da se oba spoznava na svoje delo in dolžnosti. Če tega ne bi bilo, bi lahko bilo jadranje mučno, sploh za mene, ki sem ves čas jadral sam.
< Tihi ocean - 6. del Tihi ocean 8. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean, 15. dan
Prejšnja noč me je spomnila na moje dežurstvo, ko sem še pred leti delal v rudniku. Ko sem najbolj mislil da bo v tisti noči mir, takrat je bilo največ dela. Tudi tokrat je bilo tako. Tretji član posadke, kolega Hans se je izklapljal ob vsakem večjem valu, kadar je z boka udaril v Indigo ali pa je prišel pod barko in jo enostavno spodnesel ter pustil, da je sama spremenila smer. Najprej sem mislil, da je za to krivo pomanjkanje elektrike, a kasneje instrumenti pokažejo da imam te za izvoz. Prav mučno je biti skoncentriran na kontrolni instrument avtopilota. Zjutraj pokličem kolega Iztoka v Trzin in ta mi razloži kaj naj naredim. Čez eno uro sem to naredil in glej ga zlomka, avtopilot ne izklaplja več. Najraje bi kar zaplesal v kokpitu. No …pozno popoldne je bilo veselja konec, saj je Hans objavil stavko in vsake toliko časa spet izklopil delovanje instrumenta. Jutri nadaljujem z iskanjem boljših možnosti. Še na pol poti nisem, torej bo treba najti boljše pogoje za nočno druženje.
Popoldne skuham popoldansko kavo in Gregor se je že krepko navadil na svoje tri kekse, katere vedno ponudim, da se malo pocrkljava z njimi. Pravi, da ko pride domov, bo ta običaj obdržal, te sladke tri piškotke pregrehe … Nato zamesim kruh in ko je prvič vzhajal naredim še kosilo. Gregor me je danes prosil, naj zamenjam vabo, kajti na to se ujamejo samo mahi-mahi riba. Tudi danes sem kljub »lovostaju« vrgel trnek v vodo in čez dobre pol ure sem že povlekel na krov barke še enega mahi-mahija. No jutri zamenjam vabo in upam na tuno, da moj kolega ne bo imel več slabega okusa v ustih. Po večerji sem dal peči kruh in kasneje, ko je bil pečen sem ugotovil, da je to moj najboljši kruh ki mi je uspel na barki.
Zvečer, ko bi moral trebušček počivati, pa sva si še malo toplega odrezala in si namazala nanj maslo. Vsaka pečenka se skrije pred do delicijo. Zdaj grem še malo zadremat in potem grem čuvat Hansa.
Danes sva imela že drugi dan za samo 120 NM in kar pridno jih nabirava za krmo. Trenutno še 2460 NM do cilja.
Tihi ocean, 16. dan
Jutro….spim le tri ure in vstajam… vleče se ta Pacifik kot Jara kača. Zjutraj pribija sonce, spet popoldan ne pojenja, zvečer pa se ohladi. Valovi mi nagajajo in me prisilijo da balansiram med ovirami na in v barki. Večkrat tudi ne uspem ujeti pravo pot in na meni ostane modrica. Včasih kot včeraj, ostane površinsko prebita glava. Pa saj ni veliko, le toliko da je buška in da priteče kri. Pri vsem tem zanašanju si moram narediti zajtrk. V eni roki posoda v drugi žlica, s tretjo roko se držim da ne padem. Ja točno ta tretja mi anjka… presneto kako prav bi mi prišla. Včasih sem kot tekači, ki tečejo v hrib, v strmino. Tako se tudi jaz počutim na valu, kot da se vzpenjam proti svojemu štedilniku in potem tako pod kotom skuham in jem. Kavo si skuham, a potem s tako vročo balansiram po kokpitu in čuvam da se ne polijem ali celo opečem. Hahaha….včasih je problem na stranišču. Preden dam hlače dol čez kolena se že 4x treščim. Še sreča da je stranišče manjše in sem vedno na nogah ko zadanem steno v smeri guganja. Umivanje zob je poglavje zase, saj preden namažem pasto na krtačko vsaj trikrat zgrešim. Nato se z eno roko držim za umivalnik, z drugo si krtačim zobe, z nogami sem zagozden da ne padem… prava akrobacija. Pa britje. Ojoj…vedno čuvam da se pri britju brijem po vratni žili le takrat, ko je barka v vodoravnem položaju. Če ne bi imel že koline. Zdaj vem kaj se sprašujete. Pa je to sploh užitek?
Priznam, da tudi meni takšno jadranje ni užitek, je pa vsekakor sestavni del tistega dneva, kjer slabo traja eno uro, zato je naslednjih 23 ur lepših. In kdo lahko povrne občutek na pogled ko vzide sonce, ko ujameš ribo in se veseliš ulova kot majhen otrok igrače. Čeprav ta riba ni moja igrača, je le ulov, ki mi služi za preživetje. Zamotim se s spreminjanjem jader, malo v to smer, nato malo nategnem, naredim trebušček, skrajšam, spet zvijem. Potem pride temna in črna noč ko nič ne vidim, zato slišim in včasih začutim val ki udari v barko. Ta zaječi kot da je živa, prestavi naju in naju vrže v drug položaj. Avtopilot ne ve več kje je in spusti svojo komando…tečem…pritiskam…krmarim…spet v pravem položaju jadram. Nato pogledam v nebo in se zavem, da so razni Kempinski, Palace in Apolo hoteli s petimi zvezdicami pravo osiromašenje bivanja. Indigo ima nad sabo milijon zvezdic, dobro kuhinjo in bazen. Ma ta bazen je tako dober in velik da te kap, že več dni plujem po njem. In potem ko vse lepo teče, se naslonim na mehko blazino in se zagledam v svetlečo piko. Le kdo je to? Zvezda ali morda nekdo ki misli name in me čaka? Misli mi poletijo drugam, 12.000 NM stran in mi obudijo spomine. Ti so vedno lepi in ravno teh je največ. V roke vzamem satelitski telefon in pošljem današnjo lokacijo Indiga. Tu sem, točno tu, da boste vedeli! V enem dnevu sem pridelal novih 120 NM in ravno za toliko sem bližje cilju. Že dva tedna sem brez kopnega in brez soja mestnih luči, sidrišč in marin. Še malo manj kot 2.400 NM, še nekje okoli dobrih 20 dni. In spet udari val, tokrat gre nekaj kapljic malo čez krmo. Slane so in nič ni narobe, saj je slano povsod, slano in vlažno. In spet se naslonim nazaj na hrbet in si rečem: Lepo je videti ta svet z vode. Srečen sem, da sem eden redkih, eden med osmimi milijardami ljudi na svetu, ki lahko to doživlja. Ja, kot bi se vzpenjal na goro. Oceani so kot Himalaja in vsak ocean ima svoje ime kot jo ima vsaka gora v Himalaji. Na vrhu osvojene gore zapičiš zastavo, tu ko pridem čez ocean, dvignem na jambor zastavo. In v obeh pogledih osvojiš tisto, kar te žene, kar te veseli. Vem, da ne bom ničesar novega dosegel. Vse to je že doseženo. Vse to je osvojeno. A vseeno ti tisti pustolovski duh ne pusti miru. Ko me vprašajo kam pa zdaj, se spomnim naslova knjige Braneta Grubarja… Kam? Drugam…
Tihi ocean, 17. dan
Potujem kot v vesolju. Ogromen prostor, nikjer nikogar,… samo Indigo je na morju, kot majhna lupinica sredi neskončnega. Pomislim, da sem edini ki plujem na tem planetu. Nikogar ni… In potem presenečenje kot pri Nasi… življenje obstaja, prihaja neznano ploveče plovilo. Zemljani? Nezemljani? Pogledam na AIS in 5,6 NM stran od mene pluje velika ladja le imena ni vpisanega. Kako je to mogoče? Vidim MMSI, vidim hitrost 12,6 Kt in še kaj, imena pa ni. No, vsaj noč mi je malo polepšala s svojimi lučmi, ki so kaj kmalu izginile. Na morju nismo sami. Življenje obstaja! Preverjeno.
Ponoči sta se umirila veter in morje. Danes naj bi bilo mirno potem pa bi bilo spet malo več vetra in valov, vse skupaj še v mejah normale. Zjutraj vstanem in ker je bil Gregor dežuren je spet nekaj »naumio«. Čez minutko pride ven v dolgih modrih hlačah, mornarski črtasti majici, klobuk je na glavi in na njemu peterokraka zvezda. Namesto puške ima zvezano mojo čakljo in že poje partizansko pesem Kdo pa so ti mladi fantje, a v svoji priredbi. Po navadi sem do jutranje kave bolj zaprte sorte, tokrat pa sem se mu smejal na ves glas. Prazničen dan je in on je tak, ko da je osvobodil celo Primorsko. Na koncu mu zaploskam za njegov trud in seveda na to, da se mu vse to da. Potem mu pravim, da bo kmalu 1. Maj in a bo spet kaj posebnega? Jutranja budnica? Program? Pa pravi: »Veš kaj Jasmin, za 1. Maj kres odpade, saj smo pred skoraj mesecem dni na tej barki že goreli.« No ja, to drži, a vseeno bi »pasala« kakšna jagnjetina z žara, piknik varianta. Ker jagnjeti nimava, bo pa mahi-mahi.
Ravno danes sva se pogovarjala, kako hitro mine čas na barki…komaj je jutro, potem je že kmalu noč in zjutraj spet piševa nove številke, nove milje in odštejeva še en dan. Danes sem zamenjal vabo in sedaj lovim tuno za Gregorja. Tako je kot v spletni trgovini, kar si izmislijo to dostavimo naročniku. Res je da včasih traja, tudi kakšen dan več. Tudi pri nama danes ni bilo tune, morda bo jutri. Me je pa zato po kosilu pohvalil, da tako dobrega mahi-mahija še ni jedel. Ahhh ta moj mornar. Zdaj pa ne vem, a je dober ali ni, če mu ta riba ni všeč? Vem pa, da po novem obožuje mojo zeljno solato z veliko česna in popra. Zdaj je po novem to njegova solata N1.
No tudi avtopilot se je poštimal. Iztok mi je po telefonu svetoval, naj provizorično napeljem nov kabel od akumulatorjev do komponente na konzoli, saj sem mu povedal, da nekje očitno prebija, saj mu napetost pada iz 12,6V na 11,5V. Potegnem nov kabel, namestim priključne čeveljčke in stvar štima. O kako sva bila vesela, da se ne bo več izklapljal. Test 24 ur je zdržal brez problema. Zdaj sva kabel samo zaščitila, ga že nekje nekega dne na sidrišču zamenjam in spravim tako kot mora biti. No kaj pa me še zdaj čaka? Sredozemlje in Atlantik s Karibskim morjem mi postrežejo s pozitivo, Pacifik pa mi je pokazal svojo moč že takoj ko so se zaprla zadnja vrata bazena v prekopu. Potem še 2x in zdaj nisem več najbolj siguren v Indigo. Vseeno plujemo dalje s pozitivo in nasmehom na shujšanem obrazu.
< Tihi ocean - 5. del Tihi ocean 7. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean, 12. dan
Nekaj po polnoči je padel veter in spet je bilo potrebno motorirati, a samo do jutra, ko se je pokazal slab južni veter osmih vozlov. Ta je potem naraščal in obstal v območju 10 do 12 vozlov. Indigo ujame svojo hitrost, kljub temu da je barka pretežka, najbolj pa jo ustavi bočni val, ki je včasih skoraj ustavi kot nevidni zid.
Že dopoldan nastavljava jadra, spijeva kavo, si narediva zajtrk in najtežje od vsega je vsekakor držati ravnotežje, ko kuhaš ali pečeš ob štedilniku. Valovi te gugajo, barka je zaradi vetra in jader nagnjena na eno stran, jaz pa balansiram in iščem nek položaj, ki mi bo omogočil prijetno delo v notranjosti barke. Včasih je problem samo naliti tekočino iz ene steklenice v neko ozko posodo. Tisti ki jadrajo več dni skupaj to poznajo, težko pa je nekomu, ki jadra samo nekaj ur na dan, povedati kako je to pri nas. Ali pa kako se zjutraj v kopalnici umivaš med valovi? Kam si naslonjen, kje se držiš, kam si ušpiran z nogami,… kako greš na stranišče, se slečeš in kako se nazaj oblečeš,… in še in še je tega. Na jadrnici je treba živeti vsakdanje življenje, … jesti, piti, opravljati biološke potrebe, popravljati, kuhati,…. A vse se da, ko se navadi organizem in telo na nepredvidljive gibe. Še dobro, da nimava morske bolezni.
Današnji dan je postregel z mešanico vsega, kot bi bil v Sarajevskem grillu in naročil mešano na žaru. Najprej je bilo oblačno, potem je že pokukalo sonce, a ga je prekril velik črn oblak, ki je potem razsoljeval barko celo eno uro, za njim je prišlo sonce, ki ima na prostem žarečo moč in se moraš umakniti v senco. Kasneje še veter ojača in že je čas poznega kosila. Spečem v pečici ribo, dodam krompir, zelenjavo, naredim solato iz zelja in dodam obrezan paradižnik in ker imam v posadki Dolenjca, paše tudi kozarec vina ob takšni jedi. Ni kaj, vse uredim na zadovoljstvo posadke. Bolje to, kot imeti upor na barki.
Malo prej sem gledal fotke od včeraj, ko sem fotografiral kite in videl da so bili nekateri kiti res blizu, morda še manj kot 50 m od barke, saj se na nekaterih fotkah vidi sled barke v morju na drugih pa v desnem zgornjem kotu laks, ker vlečem panulo za sabo. Vseeno je nekaj fotk uspelo, nekaj pa jih še moram pregledati. Vsekakor pa upam, da je to zadnje bližnje srečanje z »Gregorjevimi podmornicami«.
Do danes je za nama ostalo 1300 NM preplute brazde in pred nama je še slabih 2800 NM. Trenutno sva pozno popoldne prišla na dolgo pričakovanih 5 stopinj južno, a še vedno nisem zadovoljen s pasati in se bojim da bi se tu na robu pasatnega območja lahko zgodilo še marsikaj z vetrom, zato sem se odločil, da se zapodim še bolj južno, do 6,30 stopinj ali pa celo na 7 stopinj, da bom globoko v pasatu in se potem obrnem proti Markezom, ki se nahajajo na slabih desetih stopinjah. Vsak skipper ima svojo taktiko, katera je odvisna od trenutnega stanja na terenu. Stanje vetra na karti je pokazal ugoden veter že na treh stopinjah, pa tam niti sledu o vetru ni bilo.
Indigo zdaj končno pluje pod jadri… ima nekaj vetra, a tudi neugodnega vala. Jutri je nov dan in upam, da ne bo kot v tisti pesmi: »Idemo sve južnije, a vrijeme je sve tužnije,…«
Tihi ocean, 13. dan
Jadramo! Sredi noči pride nevihta z dežjem, dvigne veter iz 11 na 18 vozlov in že krajšava jadri. Prične tudi deževati in dež me zalije, a sem kaj hitro moker kot miš. Čez dobre pol ure se vse umiri in letiva z 12 vozli vetra. Še enkrat se je do jutra zgodilo nekaj podobnega, potem pa se vreme umiri. Na jugu sva, jadrava po južnem morju, noči pa so sveže in nočno dežurstvo presedim v vetrovki. Mislil sem, da bo vreme bolj toplo ali vsaj podobno dnevnim temperaturam.
Prišli so pasati in Indigo jih ujame v jadra. Morje je sicer nemirno in barka poskakuje levo desno, a važno je da gre v smeri proti oddaljenem cilju.
Na barki še vedno velja prepoved ribolova, saj imava v hladilniku kar nekaj kilogramov ribjega mesa. Najprej bova to porabila, potem pa se že katera še zmoti in se natakne na trnek. Imava pa danes zjutraj na barki poleg letečih ribic še čisto pravega lignja. Gregor se spet ne more načudit temu pojavu in pravi: »Eni se trudijo da bi jih ujeli, nama pa kar sami skačejo na barko!«
Današnji dan mine v soncu, jadranju in pripravi dobrega poznega kosila. Zvečer pričakujeva poslabšanje vremena in nekaj več vetra, le upava lahko, da nama valovi ne bodo nagajali in se zaletavali v bok, da nama bo to posledično izklapljalo avtopilota.
Tihi ocean, 14. dan
Razmere okoli Indiga so dopoldan iz ure v uro različne. Piha 12 do 15 vozlov JV valovi pa se gibljejo nekje do 2 m, a so zelo nesorazmerni in razmetani, a kar je najhuje nama tolčejo v bok. Vsako premikanje na barki zahteva previdnost, kajti kaj kmalu se lahko udariš ali padeš. Celo sonce se je skrilo in nad barko so oblaki. Kar spet pomeni, da solarni paneli ne delajo kot bi morali in kaj kmalu bo tretji član posadke – avtopilot Hans podal začasno odpoved do dela. Saj ga razumem, a vem, da on ne razume mene in Gregorja.
Dan nama mine v počivanju in nabiranju moči za noč. Morje se dviguje, kakor tudi veter. Zdaj zvečer ko to pišem je vetra od 18 do 20 vozlov in valovi so precej visoki, kakšen naju poškropi v kokpitu. Pravkar sva za kakšno urico prižgala motor, da malo napolniva akumulatorje, da bo Hans čez noč spet delal. Če ne bo, bo pa problem in bova morala delati midva.
Jutri, če se vreme malo umiri napišem kaj več in hvala vsem ki pošiljate maile in imate vprašanja ali pa ste le član tima, ki je namenjen najini spodbudi. Lepo vas je
< Tihi ocean - 4. del Tihi ocean 6. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean – 9. dan
Noč brez vetra. Indigo se premika z motorjem, kateri deluje v optimalnem razmerju, obrati – poraba. V tem času sem v pasu ITCZ (the Inter Tropical Convergence Zone ali Duldrumsi) premotoriral preveč. Motor deluje v redu, se ne pregreva, vsaj za enkrat, problem bo gorivo. Danes sem poslal e-mail še četrtemu agentu, ki ima v e-mailu ribiški naziv in ga prosil, če mi lahko danes zvečer kot ribič, proda nekaj nafte, a mi kaj kmalu odgovori, da ne sme, če nisem prijavljen na Galapagosih. Pošlje mi še enako cenovno postavko, kot mi jo je poslal njegov predhodnik. Cena z 200 litri goriva nekaj čez jurčka zelenih. O ne, ne bo šlo. Bom kasneje čez dan naredil nov strateški plan.
Ura je 10:40 po tukajšnjem času in približujemo se Ekvatorju, jaz, Gregor in Indigo. Gregor me pošlje pod pretvezo naj pogledam nekaj podatkov na računalnik, sam pa leta po stopnicah kot muha brez glave. Pokliče me v kokpit in ko pridem ven vidim pogrnjeno mizo, na njej dva kozarca, Whisky,… Nasmejim se, saj vem kaj to pomeni. Mornarska je res težka. Seveda mi najprej prebere govor, ki ga je lepo napisal, nato pa mi natakne na glavo zlato krono. Nalije še kozarca z zlato rumeno tekočino in en del od tega darujem bogovom morja in vetra, saj prehajam Ekvator (0. 00. 000 S) in s tem tudi zaplujem v južna morja. Upam, da bodo mene in Indigo bogovi čuvali tudi v teh morjih, kot so naju v severnih. Lepo presenečenje in zanimiv dogodek, ki ga sam ne bi tako izpeljal. Hvala Gregor!
Popoldan le izračunam na podlagi vseh dejavnikov, kako potrošiti najmanj goriva in ujeti največ vetra, da se prebijem do 5 stopinj južno, kjer naj bi bili pasati, s katerimi bi jadral naslednjih 3.000 NM do Markeškega otočja. Motoriram že 30 ur in goriva je vedno manj. Tokrat bo šlo res na tesno.
Po odličnem kosilu, ki ga je danes skuhal Gregor, sva se v temni noči dotaknila otočja Galapagos in ga sekava po sredini brez ustavljanja. Indigo je preplul od panamskega Balboa Yacht Cluba do tu celih 985 NM. Na poti imava kar nekaj premikanj, saj plujejo pred nama ribiška plovila, točno na poti pa se nama je ob povečanju resolucije karte pokazala tudi precej velika čer. To noč previdnost res ne bo odveč.
Tihi ocean – 10. dan
Trdno odločena, da ne obiščeva otokov skupine Galapagos, kateri spadajo pod državo Ekvador, sva le nekako upala, da bova vplula v to cono ob belem dnevu, ter da bova kakšno malenkost fotografirala, morda kaj videla, dobila gorivo in nato greva naprej za pasati. Kakorkoli sva računala, so bili ti računi brez krčmarja. Vplula sva ponoči v trdi temi, videla nisva nič, goriva pa tudi nisva dobila, čeprav sva srečala 30 ribiških ladij, ki so plule v najini neposredni bližini. Vse skupaj je bilo že malo smešno a na trenutke tudi srhljivo, sploh spoznanje, da nama lahko zmanjka goriva.
Do osme ure zjutraj sva še motorirala, potem pa se je pokazal rahel jugovzhodnik in jadrala sva med 3 in 3,8 vozli. Pač, varčujeva gorivo. Pa tudi namenila sva se, da narediva pred pasati kar nekaj stvari, katere verjetno potem ne bova mogla, ko bova zajadrala z vetrom. Zato nama je to počasno jadranje odgovarjalo.
Jaz sem po zajtrku za blog poslal lokacijo, nato sem si zapisal, da sva preplula 119 NM v tem dnevu. Kasneje sem pretakal gorivo iz kanistrov v rezervoar, Gregor se je lotil čiščenja notranjosti barke. Jaz sem še pripravil svojega čarovnika Rainmana, da v miru naredim vodo za v rezervoarje in potem še pitno vode v plastenke. Ravno sem postavil watermaker, ko se začne z vso silo odvijati laks z role. Seveda vse spustim iz rok, primem palico, spustim še par deset metrov laksa in nato zategnem ter vlečem ulov proti sebi. Zdaj ne vem ali je bila riba šokirana od tega kar se je zgodilo ali pa se mi je snela, saj sem lahko laks navijal na rolo z lahkoto. Potem pa se je kar naenkrat začel boj. Riba v svojo smer, nato v globino. Jaz navijam in hitim, da jo čim prej dobim na barko. Nekajkrat obstane, palica se zvije in samo čakam kdaj se bo strgal laks in bo riba ušla, kot je ušla mečarica. Te ribe sploh ni bilo na površje dokler je nisem potegnil kakšnih 10 metrov do barke. Ufff velik mahi-mahi je…. In vlečem naprej. Tokrat zmagam jaz in riba je v kokpitu. Pa saj to ni mala riba, ampak je to že ribetina, ki zaseda precejšen del kokpita. Nalijeva ji alkohol v škrge in jo humano usmrtiva. Jaz ji spustim še kri, nato pa jo izmerim in stehtam; 82 cm in 4 kg ter 200 gramov. Wauuu, moj največji mahi-mahi do sedaj. Gregor poka od veselja, saj pravi da si je tega ulova želel. Hitro še naredim spominsko fotografijo, nato pa gremo v koline. Čez pol ure imava 14 kosov mesa, ostalo vrnem v morje. Počistiva kokpit in potem nadaljujem z delanjem vode. Kasneje še narediva nekaj nujnih opravil, spijeva kavo in se dogovoriva, da jaz naredim pozno kosilo, Gregor pa zamesi in speče kruh. Pripravo za kruh narediva skupaj in po Gregorjevem mesenju ga pustiva počivati. Jaz naredim kosilo in vmes se že peče kruh. Lahko rečem, da tako lepega kruha nisem pričakoval. Tako visokega in ko sem ga zvečer poskusil je bil tako dober, da sva ga četrt pojedla. Kapo dol Gregor! No zdaj sploh ni več dileme, kdo je dežurni pek na Indigu. Fotke bodo jutri ko jih razvijeva.
Maloprej sem še vakumiral ribje pakete, da bo meso v hladilniku počakalo dlje časa, če v tem času še kaj ne uloviva. Zvečer že v temi, ko je zasijal del Lune, prižgeva motor in odplujeva dalje v iskanju vetra…
Tihi ocean – 11. dan
Spomnim se, da sem po televiziji gledal neko francosko oddajo, ki se je imenovala: Iskanje zaklada. Dve skupini sta po celem otoku iskali zaklad, dokler ga nista našli. A to je nekaj časa trajalo. Asociacijo sem dobil zato, ker midva iščeva veter na oceanu in to že traja 11 dni. Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom na oceanu videl več dni morje »kot olje« bi se mu smejal, poleg tega pa je še tukaj brezvetrje. Potem se vprašam, kako so v starih časih velike ladje plule na jadra, brez motorja, obstale v zračnem žepu po več dni, brez desolinizatorja in še brez česa drugega, pomembnega pri plovbi. Kapitani, moj poklon!
Zjutraj sem komaj čakal zajtrk in kruh. Čeprav ga je skoraj polovica ostala sinoči v najinih želodcih, je bil tudi danes, ko se je ohladil, dober. Ko ga bo zmanjkalo bova ponovila vajo in ga spet spekla.
Indigo pluje na motor, včasih ko ujamem malo vetra tudi na jadra, spet drugič pa, da pridobim na hitrosti uporabim kar oboje, veter in jadra. Malo nama še manjka in dosegla bova 5 stopinj južno, kjer naj bi pihalo. Ufff še dan ali dva, potem pa bo šlo, kot sneta sekira. Preračunavam gorivo in zdaj vem, da ga bom imel dovolj. Tank je skoraj poln, »zlat« kanister je še poln, ostali kanistri pa so že prazni.
No če naju že veter noče, naju pa je po dolgem času dosegla ribiška sreča. Tudi danes je bilo tako in Gregor je ulovil svojega prvega pacifiškega mahi-mahija. Ni bil tako velik kot včerajšnji, a ravno pravšnji za v pečico, skupaj s krompirjem, korenčkom in čebulo. No malo kasneje še jaz potegnem enega v kokpit, ter ga skrajšam za glavo in del repa. Zdaj je tudi ta »merski« za v pečico. Dovolj ribolova za enkrat, hladilnik je poln ribjega mesa.
Popoldan pred kavico malo zadremam v kokpitu, ko me zbudi Gregor in kriči: Poglej kite, poglej to…Kot podmornice so! Res pogledam in ojoj…. Samo 50 m stran od barke, kakšnih 8 do 10 kitov, večjih od Indiga, ki plavajo skupaj. Enkrat gredo dol in spet gor, ko pridejo na površje spustijo z zrakom vodo, ki deluje kot velik gejzir. Fascinantno! Gregor je že naredil prvih 128 fotk teh velikih sesalcev, ko jaz še vedno v stanju prebujanja iščem svoj fotkič ali vsaj telefon. No nekaj fotk sem naredil, a vseeno imam raje, če se ta dogodek ne bi ponovil. Naj oni plavajo kje drugje ne pa ob Indigu, ki je ob takšni bližini prva igračka za te morske »podmornice« kot jih je imenoval Gregor. Ni prijeten občutek, kajti dokler tega ne doživiš se naslanjaš na razne zapise in pripovedke o kitih. Ko pa ga vidiš v živo, pa dobiš tako močno strahospoštovanje, da te je enostavno strah ob misli: Kaj pa če se zaleti v mene? Hvala za to doživetje in naj bo zadnje.
Pozno popoldne ujameva nek izgubljen veter, ki piha do 9 vozlov in ga izkoristiva za jadranje. Zdaj, ko to pišem, veter še vedno vztraja v isti moči. Jadrava, končno! Zdaj sva že tako nizko, da lahko določim cilj, Markeška otočja. Še samo 2876 NM do cilja!
< Tihi ocean - 3. del Tihi ocean 5. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean – 6. dan
Ura je osem zjutraj. Pogledam preplute milje in danes je najslabši dan, komaj 105 NM se je je nabralo. Začne se 6 dan, vsekakor bolj optimistično, saj začutiva veter in razvijeva še sprednje jadro. Plujeva na veter, sicer počasi, a ker je situacija takšna kot je, druge opcije ni.
Na ribiški palici zamenjam barvo vabe v upanju, da prejšnja ni dobra, saj imam s sabo te nove in res kvalitetne vabe. Vseeno mi tisti ribiški nemir ne pusti miru in iz kabine potegnem še drugo palico, na katero navežem umetno vabo, manjšega lignja. Spustim v vodo in vlečem za sabo tako, da čuvam, da se laksa med sabo ne zapleteta. Čez eno uro nekaj potegne in vleče, a tako slabo, da sem prepričan, da sem zagrabil kakšno travo ali kaj podobnega. Vseeno navijam in na barko privlečem manjšo, komaj 25 cm veliko tuno. Premajhna je in naj še raste, zato jo vrnem nazaj v morje.
Med tem se veter še malo okrepi in orcava s hitrostjo 4 vozle, le da sva spremenila smer plovbe in namesto na vzhodne otoke zdaj letiva proti zahodnim ali še celo bolj zahodno. Potrebno bo potegniti z neta širšo sliko Gribov in videti kaj to pomeni za v naprej. V takšni situaciji se še nisem znašel. Če bi mi dovolili na Glapagosih natočiti gorivo, bi bilo vse skupaj mala malica in bi z njim z lahkoto prešel iz duldrumsov do pasatnih vetrov.
Popoldan berem knjigo Ocean i druge priče, avtorja Mladena Šuteja. Tudi sam upam, na drugačno in lepšo zgodbo tega oceana. Tako se vsaj malo zamotim in ne gledam več vremenskih slik, kart in ne vlečem smeri kje bi bilo bolj ugodno pluti. Pozno popoldne pa spet improviziram pri kosilu, saj danes spet nisem nič ulovil. Spomnil sem se pobegle in prevelike mečarice, ki bi mi dala mesa za teden dni.
Še vedno vztrajava pri vetru in jadranju. Ves čas popravljava jadra, saj se veter spreminja, pa naj je to moč vetra ali samo smer. Kakorkoli, Indigo pridno nabira milje in je vedno bližje cilju, kateri pa je še zeloooo daleč. Kmalu pridem na vrsto za svoje nočno dežurstvo zato bom po tem napisanem blogu še za kakšno urico zatisnil oči.
Tihi ocean – 7. dan
Zanimivo, kako hitro mine dan na oceanu, kako poln je vsega, pa čeprav sem 24 ur na barki, okoli mene pa je samo morje. Ni kopnega, ni sidrišč, ni marine,… ničesar ni. Ena sama ogromna količina vode.
Proti jutru od daleč vidim ladjo, ki Indigu seka pot. Plovilo, ki se na AIS-u pokaže kot majhna ikona, je v resnici velika ladja, ki pluje s hitrostjo 15,2 vozla in se kaj kmalu oddalji od Indiga. To je v teh dneh edino plovilo, katerega sem videl v tem širnem oceanu.
Zjutraj kot vedno pregledam milje in preplutih je novih 106 NM. Res je malo, a ob tako šibkih vetrovih mi je plutje med 3,5 in 5 vozli prav prijetno, samo da ne trošim goriva. Veter je še vedno slab, a ga čez dan nekajkrat napiha tja do 12 vozlov. Ni ravno najboljši za jadranje, zato orcam med 30 in 45 stopinjami. Zjutraj nas zapusti slepi potnik, ki je pokakal premec in Gregor, čeprav je naredil precej dobrih fotk s tem ptičem, se huduje, ker čisti umazano palubo. Kar nekaj smeha nastane na podlagi te dogodivščine.
Oblačno dopoldne zamenja sonce in takoj je tudi počutje boljše. Približujeva se Galapagosu in ves čas tuhtam taktiko, katero sem že ne vem kolikokrat spremenil zaradi smeri vetra ali smeri plutja. Spet si s satelitskega interneta potegnem »gribe« in jih postavim v aplikacijo za gledanje vremena, valov, vetra in še česa. Taktika za plovbo ostane ista, le dodam dva ali tri »če bi…«
Včeraj sem dobil naročilo za 5. del reportaže v navtični reviji, zato moram napisati kar precej teksta. Torej, dela mi ne manjka, sem pa te dni pisal tudi za spletno eNavtiko. Le knjige se mi nekako ne da nadaljevati, a vem, da me tudi to premaga in jo nekega dne dokončam.
Gregor ves prosti čas nameni uživanju v pogledu na neskončno obzorje, fotografira in se veseli vsakega trenutka, ki ga preživi tukaj na barki.
Kot po napovedi se zvečer veter umiri, morje ostane spet z nizkimi brazdastimi valovi, Indigo pa zvečer zapusti drugo stopinjo zemljepisne širine in se vneto približuje Ekvatorju in nulti točki, kar pomeni, da takrat zapuščamo severni ocean in se spuščamo v južnega. Zvečer se na nebu spet pokaže ozvezdje južnega križa, katerega zdaj tudi sam poznam. Pojavi se spodnji krajec Lune ob njej pa močna Venera. Sonce pade v vodo in vem, da se jutri dvigne na drugi strani…
Tihi ocean – 8. dan
Ob pol šesti uri zjutraj sem šel spat. Bila je noč dela in noč navdiha. Pisal sem in pisal, ter napisal šest in pol strani. Jaz pošljem tekst, fotografije pa bodo poslane od doma. Evo, vse se da tudi sredi oceana. Kako lepo je ko združiš prijetno s koristnim, jadranje in delo. Še preden bo posvetil dan, moram malo zaspati, da se spočijem.
Ura je osem in kako kratek spanec sem imel, sem videl šele v kopalnici, ko sem se zagledal v ogledalu. Nenaspan, neobrit, zaležan, tri mesece se že nisem postrigel, zato imam petarda frizuro,… Hja, nekje bo treba začeti. Po dobrih petnajstih minutah sem videti že bolje. Res je, da ne morem skriti žepov pod očmi, zato pa sem se obril, uredil, lase lepo potegnil nazaj po glavi, še mesec ali dva in Polinezijke mi bodo lahko spletle kitke… ne ne, šalim se, tega pa ne bom nosil. Morda le čop čez vedno večjo plešo, to sem videl pri nogometaših in je menda moderno. Preko satelita pošljem trenutno lokacijo Indiga in spet smo prepluli 108 NM. Nekam malo se mi zdi, saj so bili kar nekaj ur dobri pogoji za hitro jadranje v orco. Večkrat je Indigo poletel s šestimi vozli, kar je za trenutno težo plovila kar dobra hitrost. Je kar je, saj je potrebno tudi čuvat pripone, vrvi in še kaj, saj ni vse v hitrosti in nismo na dirkah.
Veter pade in ob deseti uri dopoldan je jadranja konec. Pri dveh vozlih hitrosti, od katerih je morda vozel in pol posledica morskega toka, se res ne da jadrati, pa če tudi sem v špar programu zaradi goriva. Okoli Indiga je spet jezerska bonaca in Gregorju naročim naj kresne makino. Ta lepo zaprede in gremo dalje. Kasneje še pretočim 40 litrov nafte iz kanistra v glavni tank. Za en dan bo dovolj, tank pa je spet skoraj poln. Cilj mi je še vedno naravnan na otoke Galapagos, morda mi sreča potrka na vrata in si uredim vsaj 100 litrov goriva.
Čez dan pospravim kopalnico in potem še pobrišem sprednjo spalnico. Nabralo se je spet nekaj tiste sive vlage, katero moraš pobrisati, odpreti omare, prezračiti in pogledati, če je na oblačilih že kaj sivih madežev od vlage. Ni kaj, to je cena tega področja in s tem se je potrebno slej ko prej sprijazniti. V salonu imam dva okrasna vzglavnika, ki v popoldanski siesti pašteta točno pod mojo glavo. Še včeraj se mi zdi da sta bila lepa in rjava, danes je na njima nekaj sivih krogov.
Še vedno lovim ribe z dvema palicama, z dvema različnima vabama, ki jih vsak dan vneto menjam in iščem ter iščem kombinacije. Po dobrem ribiškem začetku je sedaj klavrno obdobje, ko postajam vegetarijanec. Riba se noče ujeti, pa da jo prosiš. Moja zadnja ugotovitev je, da v Pacifiku sploh ni več rib. Ni hudič, da če bi bile, da si ne bi katera želela biti na meniju Indiga.
Pozno zvečer padeva pod 100 NM do navideznega prvega cilja, otoka San Cristobal na Galapagosu, še prej pa bomo prečkali Ekvator. Vse to bo jutri. Veliki dogodki… Eden je tudi ta, da je danes spet tri mesece, od kar sem šel od doma.
< Tihi ocean - 2. del Tihi ocean 4. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Najbolj brane novice
Bencinska črpalka v Marini Dalmacija v Sukošanu je zaprta.
Bencinska črpalka v marini se prenavlja. Prenova naj bi bila zaključena do glavne turistične sezone. Upajo, da bo dela uspelo opraviti prej. Zato goriva ni možno natočiti na bencinski črpalki. Marina zato omogoča natakanje goriva s pomočjo prenosne črpalke. Če potrebujete gorivo, morate vsaj 24 ur pred točenjem poklicati v marino in naročiti gorivo. Sporočiti morate točen datum in uro prihoda in okvirno količino goriva.