Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Pasaža proti Kanarskim otokom, 114. dan

Lili je imela večerno smeno od 20:00 do 01:00. Očitno je športno nastrojena, saj prav krasno letimo in nabiramo milje. Še vedno je orca, a se lepo počiva. Proti koncu njene smene pa veter slabi. Zbudim se pred 01:00, ker veter pade. Zanimivo, kako se jadralec zbudi, ko se spremeni veter.

Moja smena je eno umiranje na obroke. Vetra je vedno manj in ne preostane mi drugega, kot da kresnem motor.
Po nekaj urah luna zaide in na nebu se zasvetijo neštete zvezde, ki jih prej niti nisem opazil. V vodi je nekaj bioluminiscence, a nič spektakularnega. Prav počasi nas prehiteva en velik tanker na razdalji nekaj milj. Celo noč je potreboval, da se nam je približal in nas končno prehitel. Lepo vidim njegove navigacijske luči. Sprednjo belo motorno, zadnjo belo motorno (jasno, ker je daljši od 50 m) in zeleno bočno luč. Na AIS-u ga je enostavno spremljati, tudi na radarju je ves čas lepo viden. Itak, 300 m železa. Če tega ne bi videl, bi bil pa radar samo še za okras. 

Zjutraj in čez dan se da jadrati, celo veter je zdaj skoraj iz prave smeri. Je pa oceanskega vala precej in jadra se s pokom napenjajo. Upam, da material vzdrži. Igrava se s smermi in nastavitvami jader, a če je vala bistveno več kot vetra, pač nič ne pomaga. Veter je zdaj bolj od zadaj (navidezni kot je med 120 in 150) in proti večeru obupam nad glavnim jadrom in ga pospravim. Genova sedaj dobi čist veter in se manj podira. Hitrost je za kak vozel manjša, vendar je gibanje barke mehkejše.

V prvih 24 urah smo prepluli 137 nmi, kar znese povprečno hitrost 5,7 vozla. Ni nekak dosežek za našo barko, ampak je v redu.

Pasaža proti Kanarskim otokom, 115. dan

Straže določava malo tudi glede na to, kdo manj kašlja ali nima vročine. Jaz sem se iz prehlada pretežno izvlekel, a še vedno kašljam. Lili pa je ravno na pasaži sredi prehlada. Pomanjkanje spanca, nenehno guncanje in veter 24 ur na dan sicer nista dober recept pri prehladu, a kaj hočemo. Takole imamo. 

Jaz imam zato nočno stražo od enih ponoči do šestih zjutraj. Če se mi da, pa malo potegnem. Luna zaide vsak dan kasneje, tako da lepo osvetljuje pretežni del noči. Je pa tema do pol devetih zjutraj. Kanarski so sicer za eno uro za Španijo, a midva ladijskega časa še nisva spreminjala. Ga bova, ko prideva na cilj.

Z vetrom pa je tako, da ga je občasno za silo dovolj, občasno ga je premalo in si pomagava z motorjem. Je pa smer dokaj konstantna – polkrmo vozimo ves čas. 

Večji swell nas nagiba počasi, to barka lepo požre in tudi ni tako naporno. Valove vetra nekako pospravimo brez hujše škode, če je le vetra takrat dovolj. Vmes pa se delajo neki manjši valovi, ki pridejo od strani in nas dobro zatresejo. Pridejo po tudi trije v skupini, potem je nekaj minut mir, potem pa spet usekajo. Če teh ne bi bilo, jih ne bi nič pogrešal.

V drugih 24 urah smo prepluli vsega 123 nm, kar je komaj nekaj čez 5 vozlov povprečja. Celo noč smo pluli le na genovo, saj je bil veter preveč od zadaj za dve jadri. In takrat, ko je pihalo manj, je šlo res počasi – 4 vozle. Če je padlo pod 4, sva prižgala motor.

Takle veter v polkrmo in dokaj veliki valovi so kombinacija, ko bi bil bolj srečen z navijalnim glavnim jadrom. Klasično dvižno glavno jadro, ki ga imamo, je super, ker ima boljšo obliko in lepše vleče, a ga je težje dvigniti in pospraviti. Za tak manever je treba obrniti barko v veter, pri velikih valovih pa se tudi potem rado jadro zatakne v lazy line – v vrvice, ki držijo vrečo za jadro in ki imajo sicer nalogo, da jadro spustimo v vrečo in ne mimo.

Pasaža proti Kanarskim otokom, 116. dan

Končno imamo nekoliko močnejši veter in se jadra nekaj hitreje. V tretjih 24 urah smo prepluli 144 nmi, torej je bilo povprečje točno 6 vozlov. Motorja je bilo v zadnjih 24 urah za eno uro. Veter je toliko od zadaj, da je možno jadranje z dvema prednjima jadroma. Genova na port strani (levo), solent na starboard (desno), oba podprta s tanguni. Glavni pa pospravljen v vreči.

To je sicer tipična postavitev za atlantske pasatne vetrove. Večji del dneva je šlo OK, popoldan pa je veter oslabel in jadra so začela udarjati na valovih. Cela barka se ob tem tako strese, da me zaboli. Zato je bilo treba genovo pospraviti, solenta pa precej zmanjšati in si pomagati z motorjem. Saj mi je kar žal gonit motor, če piha 10 od zadaj (pravega vetra), a to je premalo, da bi jadra držala v tem velikem atlantskem valu. 

Vsako delo na barki je v valovih oteženo. Narediti kavo brez polivanja in stresanja kave povsod okrog je umetnost. Dve kavi je pa sploh težko narediti, ker moraš skodelico ves čas držati, da se ne prevrne. Kljub temu vsak dan kuhava in dobro jeva. Nimava pa velikega apetita.

Pasaža proti Kanarskim otokom–Isla Graciosa, 117. dan

V četrtih 24 urah smo prepluli 142 nmi, torej je bilo povprečje okrog 6 vozlov. Motorja je bilo v zadnjih 24 urah ogromno, kar 12 ur. Vetra je toliko od zadaj (v glavnem 150 do 160°, desne uzde), da glavno jadro ne pride v poštev, ker bi povsem zakrilo genovo. Vetra je en čas dovolj, en čas pa premalo. V glavnem je tako:

• Če je navideznega vetra 10 vozlov ali več, potem jadramo.
• Če ga je med 6 in 10, potem motorsailamo, če valovi to dopuščajo. Če se jadra podirajo in s pokom napenjajo, potem pospravimo cunje, če pa držijo, potem si z njimi izboljšamo hitrost. Včasih je potrebno 10° ali nekaj več iz smeri, da jadra lepše stojijo.
• Če je navideznega vetra manj kot 6, naša težka genova ne stoji – vsaj ne na valovih. V takem primeru poje samo motor.

Ponoči se je zelo težko spalo, saj sva se kotalila sem in tja. Nekoliko se je umirilo po tretji uri zjutraj. Jutro je oblačno, celo turobno. Sonca ni videti, vse je sivo. Je pa že topleje in manj vlažno. Danes bomo preizkusili sidrišče med Lanzarotejem in Gracioso – bomo videli, kako se obnese.

Trenutno je do preliva še 5 milj. Morda sledi zvečer dodatek dnevnika, a nič ne obljubim.

Isla Graciosa–Lanzarote (marina Rubicon), 118. dan

Zvečer sva se sidrala ob otočku Isla Graciosa, ki je z ozkim prelivom ločen od Lanzaroteja. Pravijo, da je to najlepše, predvsem pa najbolj mirno sidrišče na celih Kanarskih otokih, je pa zaradi tega dokaj obljudeno. In res, ko zaplujeva v zaliv, se oceanskega swela skoraj ne čuti, valov vetra pa sploh ni.

S pomočjo radarja najdeva dovolj velik košček proste vode in vrževa sidro na 13 m globine. Še enkrat preveriva najnovejšo vremensko napoved, ki pravi, da bo veter ostal nespremenjen cel večer, celo noč in večji del drugega dneva. Odlično. Super bomo spali.

Napaka: vremenska napoved še ne pomeni, da jo veter bere in upošteva. Prav kmalu veter pade in celo spremeni smer.

Seveda nas obrne počez na swell in seveda se v zaliv prikradejo valovi. In se guncamo celo noč. To sicer ni bilo neko močno zibanje, le rahlo pozibavanje. Mene ni motilo. Liliko pa je. In če njo kaj moti, potem se razjezi, če se razjezi, jo pa vse moti. To je začaran krog, zaradi katerega je slabo spala. Pa bi res oba potrebovala eno dobro noč spanja.

Kakorkoli, zjutraj spijeva kavico in dvigneva sidro. Vetra je le za vzorec, je treba motorirati. Do Rubikona na drugem koncu otoka imava dobrih 30 milj. Dobro polovico odmotorirava. Namesto napovedanega severnika 10 do 15 vozlov imamo jugovzhodnik 3 vozle. Šele blizu jugozahodnega dela otoka se pojavi nekaj vetra. In to iz severa, kot je bilo napovedano. Razen, da so napovedali, da bo popoldan crknil. Vsaj malo jadramo. Jadranje v oceanskem swelu, a hkrati blizu otoka je zanimivo. Mi se le dvigamo in spuščamo, malo se nagibamo, a ni nič hudega. Na obali pa se voda peni in leti visoko v zrak. Vodni pršec pa veter odnaša visoko na otok.

Nasproti pride jadrnica. Zdaj jo vidiš, zdaj je ne vidiš (oziroma vidiš le jambor). Zapeljemo okrog rta in z vetrom v krmo proti marini. Tu se je veter lepo okrepil in komaj imam dovolj časa, da pripravim bokobrane in vrvi.

Popoldan sva lepo vezana v marini in zvečer se dobimo s prijatelji, ki so tu že nekaj dni.

Za slike mi je zmanjkalo časa. Mogoče jih dodam jutri.

Lanzarote (marina Rubicon), 119. dan

Ja, v marini se spi brez zibanja. Rubicon je kar živahna marina, polno je restavracij, lokalčkov, trgovinic in podobnega in v marini vlada neko pozitivno vzdušje. Ljudi je po lokalih kar dosti, zvečer je precej žive glasbe. A ob enajstih ali malo kasneje se glasba umiri in kdor hoče, lahko spi.

Danes je bil v marini kramarski sejem. Vsaj sto stojnic so postavili in prodajalo se je vse živo. Od usnjenih izdelkov (pasovi, torbice, denarnice) do nakita iz vseh materialov, oblačil, pokrival, dresov, lutk, igrač, spominkov in kaj vem česa vse ni bilo tam. Nekaj zanimivih črncev je prodajalo ure, očala in podobno robo – verjetno ponaredke, pa ročno izrezljane lesene figurice ...

Edino, kar mi ni jasno, je, kako se to ekonomsko splača, saj smo vsi samo hodili mimo, kupil ni pa nihče nič. Očitno tu pa tam le kdo kaj kupi. Dan je minil na 'easy'. Malo sva prala perilo, dotočila vodo v akumulatorje, malo pospravila po barki, predvsem pa sva se odločila, da v tej marini ostaneva še en mesec. Tu bo najina baza za dokončanje ladijskih projektov, ki jih je kar nekaj na seznamu. Vmes pa še skočiva malo domov.

Danes se oba počutiva precej bolje. Tu je tudi občutno topleje, kot je bilo na celinski Španiji. Dolge hlače lahko pozabiš, sonce čez dan greje in iščeš senco, a vseeno ni prevroče. Marina ima tudi bazen, a danes nisva šla. Jutri je še en dan.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 2. dan

Vse enkrat potihne, tako je potihnil tudi tukajšnji veter. Danes je tukaj skoraj brezvetrje, kar pa tudi ni v redu. Sparno je. Ker barka miruje, se po šestih dneh obrijem, postrižem si brado in spet sem bolj podoben civiliziranemu in urejenemu človeku, kot pa kosmatemu brodolomcu Tomu Hanksu, ko je  tukaj na Fidžiju snemal film Cast Away (Brodolom je bil naslov pri nas).

Ker ves čas dežuje v presledkih, enkrat manj, drugič več, je dan bolj lenoben in nimam kaj početi zunaj, prav tako ne pomišljam, da bi šel na obalo. Da pa mi ni čisto dolgčas, si najdem nekaj dela. Tako sem že kar zjutraj zamenjal štiri ključavnice za vrata in predale, ki se niso dobro odpirale in zapirale, no zdaj se vse odpira kot se mora. Te sem še kupil v Ljubljani in jih imam za rezervo, kupil pa sem jih več ravno zaradi tega, ker so bile izredno poceni. 

Nato sem še zamenjal kabel na motorju barke in enega sem rešil elektro spojke, ter na tem mestu spajkal dva kabla skupaj,  pričvrstil ter izoliral z grelno gumijasto cevko. Zdaj je saj videti lepše in predvsem bolj varno.

Ker mi je zadnjič v 12V cigaretnem polnilcu za napajanje laptopa, »crknila« cevna varovalka, sem jo zamenjal za novo in še edino, ki sem jo imel v rezervi. A dokler ne najdem nove, sem želel staro popraviti. Našel sem približno enake debeline žičko, jo odrezal, ter želel spajkati na zunanji kovinski del cevne varovalke.  Celo zbrusil sem en del, a ni šlo. Morda nekaj noče in mi pravi, naj raje kupim novo varovalko, preden se kaj zakadi iz laptopa.

Potem sem bral navodila za moj novi AIS in prebiral tudi forume, a nikakor ne morem najti, kako se zamenja MMSI številka. To sem že počel, a ker imam danes časa na pretek, sem se tega lotil še bolj podrobno. Zdaj je vse skupaj malo čudno, čeprav je meni važno, da deluje na pasaži. Kaže mi ime barke Indigo, kaže moj Call sign, kaže velikost barke, kaže lokacijo, od prejšnjega lastnika pa kaže MMSI in zastavo države, kjer je njegova barka registrirana. Poleg tega se lahko zgodi, da imava oba vključen AIS in bi potem lahko kdo našel dve enaki številki MMSI registracije. Poslal sem kar nekaj povpraševanj tudi o tem problemu in upam na vsaj en dober odgovor.

Ker imam večerjo kuhano že od včeraj, sem to samo pogrel in pojedel. Manjkal mi je le kruh, ki ga ne jem velikokrat, a kadar je hrana na žlico, mi odgovarja, če ga imam na mizi. No danes ga nisem imel, zato sem jedel kar s krekerjem, katere tukaj jedo za zajtrk. Ker ni slan, je še užiten,  ne more pa se primerjati s kruhom. Uporabil sem le enega, nato pa odnehal, ker ni bilo dobro. Pomišljal sem, da bi kruh zamesil ter spekel v pečici. A po drugi strani se zavedam, da bi ga še vročega vsaj pol pojedel, druga polovica pa bi bila za jutrišnji zajtrk. Ne hvala, to bi bilo preveč.

Pravkar spet dežuje. Da preženem dolgčas do spanja, si bom danes pogledal kakšen film iz svoje domače kinoteke, imam še eno pest arašidov in potem bo na vrsti postelja. Zunaj je mirno in še vedno sem sam v zalivu.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 3. dan

Jutro brez dežja, sicer oblačno, a zdi se mi, da je vreme lepše in boljše, kot je bilo zadnje dni. Tudi vetra ni danes, niti za 5 vozlov, kar pomeni, da bo v barki soparno. Potem pač ne bom v barki in bom zunaj. 

Najprej pomijem posodo od zajtrka in kave, obrišem in jo zložim na svoje mesto. Ne vem kako imate vi na barkah urejen odcejevalnik  posode, jaz imam samo en umivalnik. Odcejevalnik imam zato na pultu, tistega plastičnega, v katerega zlagam posodo in jo po navadi obrišem, še preden se posuši sama. A ta odcejevalnik kmalu postane umazan, nabere se posebna črna umazanija, za katero jaz mislim, da so nekakšne bakterije ali glivice. Zato ga vsak drug dan obrišem sproti, vsak teden ali na deset dni pa generalno očistim. To pomeni, da vzamem prav zato zbrušeno tanko staro zobno krtačko, posebno malo cev na kateri imam na koncu samo staro zeleno površino od glitzi gobice in z detergentom drgnem kot nor. Pol ure traja, če hočem vse med rebri očistiti v nulo in da se ta plastična stvarca sveti. Moral bom pobrskati po netu, da vidim, če obstaja kaj bolj preprostega in je lažje za čistiti. In malo za šalo in pa tudi zares… Ko sem vse očistil, sem se spomnil, da imam na barki možnost čiščenja z vodo pod pritiskom od Rainmana in vem, da bi zagotovo vse izginilo v dveh minutah. Ahhh Jasmin… 

Zdaj grem pa ven, na zrak. Odlašal sem s pranjem perila, a v nedogled to ne gre. Zato je danes tisti dan, ko bom opral perilo, torej najprej majice, spodnjice, kratke hlače,… Kot rečemo doma, dve »žehti« sem opral, nato pa tudi posušil. Do sedaj sem uporabljal tekoči in dišeč pralni prašek, a ga tu nisem našel več v trgovinah. Tu imajo samo prašek za toplo in hladno pranje perila. Kupil sem tega za hladno pranje, pa se je izkazalo, da se ni čisto raztopil. Zdi se mi da so na majicah mikro delci praška. Upam, da se bo to dalo sprhati, ko se perilo posuši, če se pa ne bo dalo, bom pač snel očala in gledal v oblačila brez njih. Z dioptrijo +3 tako ali tako nič ne vidim, če nimam očal na nosu.

Ker je ura šele tri popoldan, spijem kavo in grem z dingijem na obalo. Sprehodim se, povzpnem se na edini hrib tukaj, ki ni višji od cca 70 metrov. Pogled po okolici mi pričara čudovit pogled na Saweni zaliv, na morje v daljavi in škoda, da je vreme oblačno. Verjetno bi se morje videlo drugače, prav tako bi se videli tudi številni koralni grebeni. Čeprav sem postal kar domač v teh mesecih na Fidžiju in sem že nič kolikokrat prejadral ta rajon, me je vedno znova strah, da bom naletel na kakšen novi greben. Ste brali, da je Tonga prejšnji teden dobila spet nov vulkanski otok? Jaz sem in potem kartografija spet ni v redu. Tako je pač v teh krajih, ko še domačini niso več 100% skipperji. Kmalu se bo zvečerilo, zato grem nazaj na barko. Na barki se slečem, skočim v vodo in zaplavam z nekaj zamahi, nato pa se vrnem in se na krmi stuširam. Tako malo kot sem se letos kopal, se nisem še nikoli. Zdi se mi, da sem bil tudi na dvotedenskem dopustu večkrat v vodi, kot pa zdaj v pol leta.

Kočerja? Ker imam še en paket vakumsko zaprte jagnjetine, moram to na hitro porabiti, zato si skuham čudovit in dober kari po Fidžijsko. Skuhal si bom še riž in jed bo naravnost čudovita. V kuhanju in pripravljanju karija sem postal pravi maček. Sem pa danes brskal po starem časopisu od prejšnjega tedna in sem našel notri domači recept za kuhanje indijskega piščančjega biryania. To še nisem kuhal, a bom naslednjič, da vidim kako je to, ko ješ bolj suh riž in pečeno kurje meso v večjih kosih. Čeprav, kakor piše teta kuharica, si lahko pripraviš tudi gosto omako iz karija in kokosovega mleka. Hmmm, potem pa je to že kot kari, a ne?

Zvečer sem moral za dve uri vseeno prižgati motor, kajti če ni veliko sonca, potem ni energije in če ni energije, potem tudi hladilnik ne dela, telefon se ne polni, komp ne dela… Zato upam, da se jutri pokaže sonce. In če bi bilo v hladilniku še kakšno pivce… Pa drugič! 

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 4. dan

Zelo sem vesel, da ima večina bralcev tega bloga, moje potopise v knjižni obliki. Prodaja knjig v Sloveniji je trdo delo, razen če ni to učbenik, ki ga morajo imeti vsi učenci v šoli. Pa še tu se najdejo izjeme, ki kupijo rabljenega, od nekoga, ki ga ne potrebuje več. Zato se zahvaljujem dvema osebama, ki sta kupili kar nekaj knjig za poslovna darila. Morda ob branju potopisov, še navdušimo koga, da odjadra iz Slovenije. Pa tudi nakup elektronike za  avtopilota bo lažji, saj mi 2.400 € predstavlja kar precejšnjo luknjo v denarnici, katero skrbno čuvam na moji poti.

Dobil sem sporočilo od Iztoka iz Harpoon d.o.o., da je moje naročilo že na poti. Prav tako sem se razveseli tudi njegovega drugega emaila, v katerem mi je poslal to, kar mi ne morejo dati na Fidžiju (morali bi poklicati v servis v ZDA), pa tudi ne nobena od Slovenskih in Hrvaških družb, ki so »uradni« zastopniki Simrada. Namreč Iztok mi je poslal eno majhno datoteko, s katero sem na preprost način odklenil Simradov AIS, ter izbrisal staro MMSI številko. Zelo preprosto pa je bilo vpisati mojo MMSI in ostale podatke. Tudi glede antene VHF, ki jo potrebuje ta naprava, je bil kar najbolj enostaven in priročen, tako da zdaj vse deluje kot mora. Želim si, da bo tudi avtopilot kmalu deloval kot mora. Meni je Iztok že velikokrat pomagal na poti, v stresnih in meni brezizhodnih situacijah, vedno sem lahko z njegovo pomočjo nadaljeval pot, zato tudi javno:  Hvala! Vesel sem, da imam ob sebi »online« strokovnjaka za elektroniko, ekipo za motor, kakor tudi zdravnike in vse ostalo kar potrebujem na tej poti. 

Moj dan je bil danes sončen in vroč. Vetra je bilo bolj malo, zato je bilo na barki precej soparno, sploh pa okoli druge ure popoldan, ko je temperatura dosegla 31°C. Včeraj sem se nerodno udaril v desno koleno, katerega si mažem s kremo. Spomnim se mladostnih dni, ko sem se kje udaril in mi je mama dala kakšno domačo kremo, da mi bo pomagala odpraviti bolečine. Nikoli se nisem želel namazati, ker nisem verjel v neke domače »žaube«. Danes pa bi na boleče koleno namazal tudi »d**k«, če bi vedel, da mi bo to pomagalo. Tako pač je, z leti rastemo in poskusimo dorasti. Enim to uspe, spet drugim nikoli ne, sploh če imamo malo otroka v sebi. 

Takšno čakanje na rezervne dele, če nisi ravno v marini, ki jo je potrebno plačati, je lahko zelo dolgočasno. Sicer se na barki vedno najde kakšno delo, vendar ga danes zaradi kolena niti nisem iskal. Bolj sem se posvetil lenobnemu branju knjige, katero pa bom tudi kmalu prebral in v moji, res obsežni knjižnici skoraj ni več knjige, katere ne bi prebral. Zato bom moral v eno od marin, kjer imajo knjige za menjavo. Odnesti bom moral nekaj svojih knjig in tam vzeti druge. Sicer sem že v nekaterih marinah pustil kar nekaj Slovenskih knjig, vzeti pa sem moral Angleške. Tukaj je sistem takšen, da se knjige ne tovorijo v večjih količinah po barkah, zato se knjige, ki se preberejo, oddajo na določeno mesto v marinah in potem vzameš kakšno drugo knjigo, ki jo nisi prebral. Praktično in zanimivo, zato na teh mestih najdemo knjige skoraj vseh jezikov. Obstajajo pa tudi redke izjeme, ki vsako knjigo v teh knjižnicah odprejo, pregledajo le kolofon na začetku knjige, ostala vsebina pa jih ne zanima. Zakaj? Ja, tudi jaz sem se tega vprašal, dokler nisem zadnjič izvedel in videl zakaj. V knjižnici je našel knjigo, ki jo napisal avtor Stephen King, je iz prve naklade ter je zelo iskana knjiga na Amazonu. Ko jo je dal na internet, jo je prodal v roku štirih dni za 430 US$. Zadnjič je našel v hotelski knjižnici Mosket Cove tukaj na Fidžiju, kjer si tudi izmenjujejo knjige, prvo edicijo knjige, ki jo je napisal avtor George Romero, ki je vredna 300 US$, če pa bi bila podpisana pa vsaj še enkrat več. Torej, če tudi ne bereš knjig, lahko z nekaj prostega časa in znanja, ko brskaš po njih lepo zaslužiš. 

Pri nas letajo res velike žuželke. V barki sem imel že enega 5 cm velikega rjavega hrošča , sinoči sem videl še enega – enakega, ki pa mi je ušel in se skril. Od kod in zakaj priletijo ti hrošči res ne vem, morda zaradi svetlobe na barki. Vsekakor pa so vsi ti več kot pol manjši od tega, ki sem ga zadnjič ulovil na kopnem, ki je pa zame med hrošči že pravi monstrum, saj je meril približno 14 cm.

Zvečer si skuham samo riž, kari pa si pogrejem. Uporabil sem novo vrečko riža, saj mi je starega  zmanjkalo. Če pa kaj sovražim pri kuhi je to slab riž ali slaba pašta. Tokrat je bil riž tako pacast, da sem od jeze stresel celo vrečko od 2 kg v morje. Pa še vprašal sem eno od lokalnih žensk v trgovini, ki je bila slučajno pri policah z rižem, kateri riž ona uporablja in če je dober. Tukaj imajo vsaj 30 vrst riža, čeprav skoraj ves prihaja iz Vietnama, nekaj pa iz Balija. Ni kaj, nategnila me je kot elastiko. Za danes je kar je, za naslednjič pa si kupim novega. Tukaj so osnovna živila kot so riž, krompir, kruh, moka, sladkor in rastlinsko olje zelo poceni. Vlada drži roko nad cenami in se bori, da tudi revni prebivalci ne bi bili lačni.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 5. dan

Danes bo blog spet drugačen, čeprav mi takšen blog vzame veliko več časa, kot mi ga vzame moje dnevno pisanje, katero mi tako ali tako vzame vsak dan uro in pol dragocenega časa. Da ne bo spet videti, da je jadranje eno samo brezskrbno uživanje, bom danes dodal zapis o nevarnostih, ki prežijo na jadralce v Atlantskem oceanu. Tudi tam lokalno prebivalstvo misli, da imamo jadralci veliko denarja, kajti že same jadrnice so zelo drage. Dejansko pa vedno ni vse rožnato. 

Na srce polagam previdnost vsem našim jadralcem (trenutno so 4 SLO jadrnice pripravljene za prečkanje Atlantika na Karibe), ki se odpravljajo v te kraje, na ta otočja. Zaklepajte vhode v plovila, skrijte denar in kreditne kartice na vsaj dve različni mesti, skrijte razne USB ključke s katerih ste prenesli fotografije, da ne boste ostali brez spominov, zaklepajte izvenkrmne motorje, kupite si verigo ali jeklenico ter zaklepajte dingije na obali, na sidrišču pa jih dvignite pred vhod na barko zaradi težjega dostopa na njo in ga zaklenite. Če pa se že zgodi kakšen rop, ne tvegajte življenj, pripravite si tisto, kar boste najmanj pogrešali, nikakor pa se ne spuščajte v konflikte z njimi. Sam na srečo nisem imel nikoli problemov z domačini, čeprav sem se z njimi veliko družil, a očitno se časi spet spreminjajo in gredo po starih tirih. 

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 6. dan

Ker se včeraj napisal »drugačen« blog, nisem opisal, kaj sem sam delal čez dan. Pravzaprav bi bil moj včerajšnji blog res kratek. Dobil sem spet naročilo, da napišem novih 13 strani za revijo Navtika Plus in ker je to moja »služba« s pisarno na oceanu, je ravno zdaj pravi čas za pisanje, ko čakam na elektroniko za avtopilota. Včeraj sem imel ta »delodiš« in ko sem zvečer pogledal na uro, sem sam sebi rekel, da sem malo čez les. Točno 13 ur sem sedel in pisal in pisal, dokler nekaj strani nisem spisal, katere so mi bile všeč. Potem sem napisal še blog in prebral nekaj strani iz knjige, spremljal pošiljanje mojega paketa proti Fidžiju in ob dveh zjutraj se je zaključil dan tudi zame.

A že zjutraj sem se prebudil ob sedmi uri in sedel s pravkar kuhano in vročo kavo v senci kokpita. Prijetno toplo je že zjutraj, sonce sije s polno močjo, vetra pa je danes za vzorec. Ta zaliv je res enkraten. Povsod je veter, povsod so valovi na sidriščih, le tu tega ni. Sploh ne, kadar piha kot po navadi iz JV strani, saj je zaliv zaščiten, da res bolj ne more biti. Poleg tega pa ga ščitijo tudi dokaj visoki hribi in veter se le s težavo prebije vanj. 

V smeri zunanjega grebena, na rtu pred vhodom v zaliv vidim pluti jadrnico, ki res malo kasneje zavije proti meni. Očitno je, da ne bom več sam. Kmalu je plovilo blizu mene in vidim kakšnih 40 čevljev veliko aluminijasto barko na kateri plapola Francoska zastava. Ko priplujejo do mene, začutim da gre kar naprej proti obali. Na barki sta dva člana, moški in ženska. Pozdravim ju in ob enem zavpijem, naj ustavita konje in plujeta počasi točno po sredini, ker je  prehod dokaj ozek do obale, ter da sta na obeh straneh koralna grebena, ki sta ob tej plimi skrita nekaj deset centimetrov pod vodo. Francoz res zmanjša hitrost plutja, a je še vedno kar hiter. In bolj kot gledam, bolj se mi zdi da se ta idiot poleg tega da je Francoz, dela še večjega francoza in pluje preveč desno. Zažvižgam, maham in kažem naj gre bolj levo…. Nič. In kar naenkrat vidim, ko krmo jadrnice dvigne za slabih pol metra v zrak. No pa je usekal! Skočim v dingija, čeprav je desna tuba slabo napolnjena z zrakom in poženem motor. Ko pridem do njiju, je možakar z vzvratno plovbo delno zavil v levo in stoji na mestu. Vprašam ga če je vse v redu in pravi, da saj ni bilo nič. Kljub vsemu ga še enkrat vprašam, če potrebuje pomoč in pravi da ne. Zdaj ima živ sonar na premcu. Če bi ga imel prej, se to ne bi zgodilo. Vem, sram ga je, ampak zakaj? Tega ne razumem. Šele sedaj sem videl, da je na premcu polinezijsko dekle, stara kakšnih slabih 30 let. Možakar je star kakšnih 45 let, morda kakšno leto več, saj je bil neobrit in tako težko določiš leta. Očitno jo je pobral iz kakšne revščine na enem od polinezijskih otokov in ji je omogočil lepše življenje, vsekakor pa tudi sebi. Francoz gre še malo nazaj, spusti sidro v vodo in kot da se nikoli ni nič zgodilo. Srečo je imel, da se tu greben strmo vzpenja od dna do gladine vode in da je tu voda globoka samo 4 metre. Tako je v koralni greben s kobilico najprej udaril, ni pa nasedel. Čeprav sumim, da je moral slišati tudi, kako je drsel s trupom po koralah in kamenju. Vem, da je pred kobilico sonar in kolešček za hitrost plovbe, zato se bojim, da jima bo kljub aluminijasti barki pricurljalo morje v kabino. A o aroganci francozov sem se že večkrat sam prepričal na svoji koži, zato ne bom več drezal vanj. Ker je bilo očitno, da ne mara moje prisotnosti ob barki, sem se zapeljal proti svoji barki in v daljavi spoznal meni znano večjo jadrnico kolega Norvežana. Spet ga bom videl po petih dneh.

Seveda ga pričakam kar v dingiju, sidra ne daleč od mene, a še vedno v precej varni razdalji. Spijeva  kavo, se pogovarjava, nato pa ker vidim da je utrujen, zapustim njegovo barko in grem na svojo. Popoldan mi mine spet v pisanju in popravljanju zapiskov.  Zvečer si naredim samo solato iz zelja in čičerike, saj mi je zelje pričelo ob straneh črneti in potrebno ga je porabiti.

Zvečer vidim ogromno krvavo oranžno luno nad mestom Lautoka. Sedem v kokpit in jo opazujem kakšnih pol ure. Romantika v… solo izvedbi!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 7.dan

Ker sem za danes ob 9:00 uri dogovorjen, da grem s kolegom v mesto, sem si sinoči za vsak slučaj pripravil bujenje na telefonu za ob 7:00 uri. A sem se prebudil pol ure prej, čeprav sem šel spat ob dveh zjutraj, zato bujenja z alarmom nisem potreboval. Kava in zajtrk, nekaj besedila sem še na laptopu prebral in ura je bila kmalu 9:00, a kolega še ni. Počakal sem še 10 minut, nato pa sem mu poslal sporočilo. Ker v naslednjih desetih minutah ni odgovoril, sem vedel da spi in bo spal še vsaj dve uri. Takšen je ta moj kolega, klasika.

Sam sem se preoblekel, potem pa sem se lotil dela v spalnični kabini in sem dvignil podnice, da prezračim spodnji »bunker« kjer imam tank za vodo, rezervnih 90 litrov trgovinske vode v plastenkah, orodje, rezervno glavno jadro, itd. V glavnem precej je tega in dobro je, če se vsaj en krat na mesec malo prezrači. Pregledam tudi, če so vsi zamaški na plastenkah v redu, če rezervoar za vodo kje spušča,… Slekel  sem posteljnino, ter na slabem vetru in močnem soncu prezračil tanko odejo, vzglavnik pa sem opral v velikem vedru. Ker imam en rezervoar vode prazen, drugega pa sem že načel pred dvema dnevoma, sem se odločil, da naredim še vodo. Komaj postavim ven mojega čarovnika, slišim zvonjenje telefona. Seveda, kolega se je prebudil, zdaj pa se mi opravičuje, da je zaspal. »Greva čez eno uro?« me vpraša. Odgovorim mu, da sem pričel delati vodo, da jo bom delal vsaj tri ure, morda malo več, da pospravljam spalnico, morda kasneje. Kaj naj? Sedeti in gledati v zrak, ter čakati njega res ne morem.

Delam vodo, pospravljam, v omari pregledujem perilo. Kar nekaj je od sonca zbledelih in že starih majic in tudi kakšna srajca se najde, ki jo je načel zob časa. Večina jih bo še v redu za brisanje motorja ali čiščenje česa drugega na barki. Nič ne vržem v smeti.

Umazane posteljnine imam tudi že polno vrečo, zato ni druge, kot da jo enkrat, ko bom v marini operem. Mislim da bo pranje kje drugje dražje, kot je tu na Fidžiju. Sam posteljnine ne perem, ker potem bi lahko pral vsako stvar posamezno in to bi bilo zelo zamudno, poleg tega pa bi porabil veliko vode. Pravzaprav pa imam pet parov posteljnine na barki, torej ker sem sam, lahko to uporabim za deset krat.

Ob pol štirih končam z delom, naredil sem tudi 230 litrov vode in ravno pospravljam, ko se pripelje kolega Norvežan, ki bi rad šel v Lautoko. Dobro, zdaj lahko grem, ko sem vse končal. Stuširam se, preoblečem in greva. Po slabih dvajsetih minutah sva z njegovim hitrim dingijem v Lautoki, čeprav tokrat zaradi valov nisva mogla divjati. Namesto da bi zavila v center mesta, njega vleče na desno v Mc Donalds. Povem mu, da jaz te hrane ne jem, zato bi raje šel v mesto. Vseeno me prepriča, da grem zraven, a pojem samo en mali hamburger (bljak), on pa si je naročil nekakšen paket s polnim pladnjem hrane in pijače. Ker bo to trajalo, grem jaz v mesto in se dobiva v trgovskem centru v samopostrežbi. Teden dni je minil in jaz večinoma vsako soboto hodim v trgovino in kupim kar potrebujem do naslednje sobote.

Na cesti, skoraj pred trgovskim centrom, srečam sedem mladih sončkov (deklet) ki imajo okoli rame  nekakšno lento iz rož, ena pa nosi venček na glavi. Ustavim jih in vljudno vprašam, če lahko izvem, zakaj imajo te lente in če je slučajno kakšen praznik, morda poroka. Tudi one se ustavijo, nato mi povedo, da gredo na rojstni dan sošolke iz srednje šole in da je pri njih to z venčki ter lentami tradicija oz. navada. Seveda, bolj praznično je videti. Super, spet vem nekaj novega. Nato pa me ena preseneti in vpraša od kod sem in ko sem jim povedal, da iz Slovenije, sem takoj vedel, da nobena ne ve kje je to. Vsaka pa je vsaj slišala za Evropo in Italijo. Še bolj sem bil presenečen, ko me ena od njih vpraša, če bi šel z njimi in videl kako poteka pri njih praznovanje. Nasmehnem se in pravim da ne morem, da sem jaz prestar za njihovo družbo ter da imam že sina starejšega od njih. Pravzaprav bi jim lahko bil moj sin tudi oče, tako mlade so. Jaz pa sem tako ali tako star ata. Potem pa me začnejo vleči za roko in skoraj me že odvlečejo z njimi. Ves nasmejan se izvijem iz objema nekaj rok, čeprav mi je bilo na ulici kar malo nerodno, saj nismo bili sami. Rečem jim, da pa lahko naredimo eno skupno fotografijo za spomin. Naredimo jo in sončki gredo naprej, jaz pa v trgovino. Res so prijazni ti ljudje na Fidžiju.

V trgovini kupujem in ogledujem razno njihovo hrano, ko pride kolega. Kupiva kar potrebujeva, nato pa se vrneva do dingija ter zaplujeva naprej do barke. Ravno je padla noč na morje, ko sva prispela. Vse lepo pospravim na svoje mesto, pojem še nekaj za večerjo, nato pa se spravim pisati besedilo za časopis. Vem, da bo noč spet dolga, a jutri bo končano. Morda…

Prihaja Valentinovo

Knjiga je lepo darilo. Podarite svoji ljubljeni osebi navtični, ljubezensko, erotični roman Ljubezen pod jadri.

 - Redna cena: 16,90 EUR

 - Akcija za Valentinovo 2020: 12,00 EUR

Naroči na tej povezavi.

*Knjige so na zalogi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Rota, 107. dan

Bibavica. V Dalmaciji nikoli nisem gledal na plimo in oseko, tudi v Karibih ne. Tistih 30 cm gor ali dol skoraj ne igra vloge. Na severu Jadrana je razlika že nekaj večja in če si vezan na fiksen pomol, moraš paziti, kako privežeš barko, da ne narediš kakšne škode. Tudi za plovbo po kanalu iz Monfalconeja do morja sem moral upoštevati plimo in oseko.
A vse to ni nič v primerjavi s plimo Atlantika tukaj, na jugu Španije in Portugalske. Tule je razlika zlahka 4 m in včasih 4,5 m.
Obstajajo sicer kraji, kjer je razlika še večja – vse do 12 m, a tam še nisem plul.
Zanimiva je recimo laguna pred mestom Faro na Portugalskem. Ob oseki večji del lagune štrli meter ali dva iz vode, tam domačini hodijo po blatu in nabirajo školjke. Z barko se lahko premikaš le po najglobljih kanalih in glede na to, kolikšen je na Atlantiku val, je morda onemogočeno izplutje na odprto.
Ob plimi pa z barko lahko pluješ počez čez laguno, tam, kjer pomorska karta prikazuje recimo do +1 m višine.
Če ob plimi sidraš v 5 m globoki vodi, ob oseki nasedeš in se nagneš.
Marsikatera luka omogoča vplutje in izplutje le ob nekaj višji vodi. Ponekod le takrat, ko se plimni tok ustavi (to je takrat, ko se plima obrača). Ponekod se pojavljajo tudi močni plimni tokovi.
Ko recimo 5 vozlov hiter tok pride do globljega morja, se lahko naredijo prav zoprni lomeči valovi, ki lahko prevrnejo barko.
Tu plovba postane resno načrtovanje. V pilotu si ogledaš, kdaj je možno izplutje iz startne luke in kdaj je možno vplutje v ciljno luko. Ti podatki so po navadi izraženi kot odmik od HW glede na referenčno točko. Potem si ogledaš čase plime in oseke za obe referenčni točki. Na podlagi napovedi vetra in predvidene potovalne hitrosti barke in razdalje si izračunaš potreben čas in potem poskusiš najti primerno časovno okno za izplutje. Seveda načrtuješ prihod na cilj v času dnevne svetlobe – sploh, če je vplutje bolj komplicirano.
No, tule v Roti je odhod enostaven. Kadarkoli lahko gremo ven ne glede na plimo in tudi v temi bi šlo. Izhod je ozek, a osvetljen.
Ampak jutri verjetno še ne gremo.

Rota, 108. dan

Tale nadležen prehlad se me še kar drži. Nič pametnega ne naredim čez dan, takoj se utrudim in težje se skoncentriram. Grlo je boleče in težko požiram. Pravijo, da prehlad traja en teden, če ga ne zdraviš, ali pa sedem dni, če ga zdraviš. Admiralica je tako ali tako dala veto na kakšno resnejšo pasažo, dokler nisem povsem dober. Hja, se boji, da bo ona delala solo pasažo na Kanarske otoke, medtem ko bom jaz spal.

Naprej proti meji med Španijo in Portugalsko pa te dni nima smisla rinit, saj piha natanko od tam. Nekaj dni ni nič pihalo, zdaj pa lepo piha – okrog 15 vozlov z občasnimi sunki do 20. Ja, proti Kanarskim bi šlo danes zelo hitro ...

Prijatelji so v tretjem poskusu res na poti na Kanarske otoke. Sedajle imajo nekaj čez 100 milj za sabo.
1) Prvi poskus direktno iz LaLinee (pri Gibraltarju). Najprej sta jih nekaj zafrkavala veter in tok, ki se nista zmenila za njihove izračune in so napredovali zelo počasi, potem pa jih je 'izsilil' en športni ribič in peljal s palicami tik pred njimi. Ker niso bili prepričani, ali imajo laks navit okrog vijaka, so raje zavili v bližnjo marino v Barbate za čez noč, da zjutraj v miru stvar pogledajo.
2). Drugi poskus: odplujejo iz Barbata, a njihova sled na AIS-u je zelo čudna. Sem mislil, da imajo kakšne težave z jadri, ali pa da imajo Španci spet manevre in morajo počakati na konec. Ne. Kasneje sem izvedel, da so imeli gosto meglo (Američani bi rekli: vidljivost kot v grahovi juhi). Pa so se obrnili in prišli spet nazaj v Barbate.
3) Tretji poskus je bil v redu in so lepo na poti.

Pa niso neki kekci novinci, kruzajo že štirinajst let. Z leti so se naučili, da se ne splača riniti z glavo skozi zid, če ni nujno.
Na dolgi rok se po navadi splača.
In res. Imeti moraš jajca, da se odločiš, da se obrneš in se vrneš, potem ko si vsem rekel, da greš.
Vsak začetnik zna riniti naprej. Saj imamo vsi radarje, ta velike ladje imajo AIS in si lahko misliš: Kaj pa gre lahko narobe ... Res je, a če si le nekaj ur od obale, za naslednji dan pa je napovedano boljše vreme, je po moje zrela odločitev, da se obrneš in greš nazaj. Tako je pasaža lažja, bolj zabavna in bolj varna.
In kruzamo vendar zato, da se imamo lepo, ne pa zato, da nekomu nekaj dokazujemo.
Aha, danes sem se zabaval s španskimi kurirskimi službami. Na koncu mi je uspelo plačati, da jutri poberejo moj paket v marini v Cartageni in ga dostavijo v 24 urah od prevzema sem v marino v Roto. Vsaj upam, da sem plačal to. Uporabljal sem namreč Google translate španskih strani. Denar so vzeli, me prav zanima, ali bodo še pošiljko spravili do sem.

Rota, 109. dan

Dan brez posebnosti. Malo kašljam, malo sem tečen, sicer vse po starem. Danes sva se lotila enega malega boat-projekta, ki je bistveno lažje izvedljiv tukaj, ko smo s premcem na pontonu. Naša sidrna veriga je namreč že precej raztegnjena. To pride od trenja med členi verige. Sčasoma tam pobere cink, potem korozija pomaga razjedati železo in v vseh teh letih je rezultat tu. Veriga je bila sicer enkrat vmes že ponovno cinkana, a ne more skriti dejstva, da je stara že štirinajst let in da je veliko časa aktivno držala barko.

Te verige je 50 m. Podaljšana je s 25 m 'nove' verige – iz leta 2011. Ta zadnji konec je še lepo ohranjen, prvih 20 m je pa ubogih. Zato sva danes odpela sidro in vseh 75 m verige zložila na ponton.
Primerjava pokaže, da so eni deli tako izrabljeni, da je razlike v dolžini skoraj 10 odstotkov. Ni čudno, da je veriga preskakovala pri dvigovanju. Hkrati odstraniva še stare iztrošene in obledele oznake dolžine verige. Midva imava na verigo navezane trakove blaga različnih barv. Gibsy to lepo požre, vidi se dobro tako podnevi kot ponoči in v morje ne odmetavamo plastike (če bi uporabila vezice bi le-te kmalu razpadle in padle v vodo).

Tak trak iz blaga zdrži tudi deset let. Edino barve zbledijo.

Najine oznake:
10 m – rdeč trak – pozor nevarno – ni dovolj. Ne vem, ali sem kdaj sidral s samo 10 m verige.
20 m – rumen trak – tole je na meji, primerno za plitvo vodo brez bibavice in swela.
30 m – zelen trak – zelena luč. OK za nezahtevno sidranje v plitvejši vodi.
40 m – moder trak – modra odločitev – boš bolje spal.

Nad 40 m do zdaj nisva imela oznak, ker se je pri 50 začela druga veriga in je bilo to vidno. Še največji problem je bil najti trakove ustreznih barv. Natančno vem, kje v garaži doma imam take zadeve. Ampak garaža je daleč. Sedaj je prvi del verige – ta, ki se vedno uporablja, neiztrošen in lepo teče brez preskakovanja – no, vsaj tule, ko ni bil obremenjen. Pravi test bo, ko zapustiva marino in končno spet sidrava. 

Jaz pri sidranju uporabljam za izračun dolžine verige tole formulo: veriga je = (prava globina vode + morebiten prirastek zaradi plime + 1,7 m od gladine do rolčkov) krat 3 do 5. Faktor je odvisen od vrste dna, pričakovane moči vetra in morebitnih valov. S ta staro Rocno (35 kg) sem po navadi uporabil kar faktor 3, s tole novo Rocna Vulcan (25 kg) pa mi je osnova bolj 4 kot 3. V plitvi vodi dodam še malo za dobro vago, na koncu pa tako ali tako navežem še snubber (sidrni amortizer), ki za nekaj metrov podaljša verigo.

Rota, 110. dan

Aleluja. Saj ne morem verjeti: Danes je prišla pošiljka. Tri tedne sem rabil, da jo dobim. In to vse znotraj EU. Sedaj imam višek rezervnih delov za vetrnico, saj sem medtem že rešil zadevo. Imam pa tudi originalne dokumente zavarovanja barke. Do zdaj sem imel le sprintane kopije. 

Danes se tule ni kaj dosti dogajalo. Vreme je še kar ugodno za prečenje na Kanarske, a dokler prehlad ne bo čisto mimo, bomo še bivakirali tukaj. Vsekakor sem danes že boljše, ampak se takoj utrudim. Enkrat po stopnicah, pa moram počivati. Že sam sebi grem na živce. Lilika me razvaja, mi kuha čajčke in dobro papico, jaz pa ždim in grem sam sebi na živce. Še dobro, da za silo loviva WiFi trajektne čakalnice, da lahko malo gledava Youtube in TV2go. Sicer se nekaj zatika in občasno pade dol, ampak je pa lepo, da ne kuriš preveč omejenih EU podatkov.

V marini ni v tem delu žive duše. Na našem pontonu sta dve barki, a le Heron je obljuden. Druga je prazna. Edini ljudje na pontonu so marineroti, ki vsak dan čistijo galebje iztrebke – galebi pa v nekaj minutah poskrbijo, da lahko naslednji dan perejo na novo. V marini se pod pontoni in med fingerji vozijo prav velike ribe. V glavnem so ciplji, vmes pa se najde tudi kakšna bolj žlahtna riba. Morda orada ali kaj podobnega. Nekatere so take, da bi ena bila večerja za dva lačna. Ampak v marini ne bom lovil – te ribe obirajo školjke z bark in jedo s tem tudi antifouling. Za galebe so pa dobre. Cele dneve posedajo po pontonih in občasno potegnejo ven kakšno manjšo ribo. Potem je pa vik in krik, ko se kregajo zanjo.
Je pa voda v marini zelo čista. Jasno, ko dvakrat na dan 4 m oseke potisne vodo ven in plima natoči 4 m nove oceanske vode v marino. No, pa marineroti hodijo okrog z mrežico na palici in poberejo, če prinese noter kako plastiko. Lepo.

Potihoma upam na odhod jutri, a pojutrišnjem je bolj verjetno. Da le veter proti Kanarskim zdrži. To je to za danes.

Rota, 111. dan

Že včeraj se je v marini pojavil neki neprijeten swel. Zvečer in ponoči se je zatekanje morja še okrepilo. Verjetno je to ostanek hurikana Lorenza, ki se je podil preko Azorov in nato proti Irski, kjer je zamrl. Morda se je napil irskega whiskeyja, meteorologi pa pravijo, da mu je zmanjkalo goriva. Gorivo za hurikane je namreč toplo morje. Če temperatura ni dovolj visoka, se ne more napajat in zamre. V marini se ne vidi nobenega valovanja, le barke zategujejo štrike in pontoni škripljejo ob stebrih. Šele, ko pogledaš nasip, vidiš, da morje narašča in pada v 15 sekundnih intervalih. Okrog bark in pontonov se delajo kar mali vrtinci. Še dobro, da je vhod ozek in zavit, sicer bi bilo slabo. Da sem ublažil nihanje, sem napeljal še dva daljša štrika na sosednji finger (tako ali tako je vse prazno), na vse krajše štrike pa sem navezal gumijaste amortizerje. Na srečo imam tri na barki. Sedaj je situacija precej bolj umirjena.

Danes je na naš ponton priplula še ena jadrnica. Skiper pravi, da je bil prejšnjo noč na sidru, in da je bilo grozno. Valovilo je celo noč. Pa ima veliko – 60-feetno aluminijasto barko. Meni se prehlad izboljšuje, a raje še kak dan počakamo tule. Saj se nam ne mudi.

Rota, 112. dan

Danes sem spal celo noč brez zbujanja zaradi prehlada. Saj res, kmalu bo 7 dni in prehlad je očitno premagan. Mi pa Lilika nekaj kašlja cel dan. Kakorkoli, plačam marino do jutri (do nedelje). Zjutraj samo še vrneva kartico za vrata in to je to. Potem pa na morje.

Vremenska napoved kaže, da bo veter zdržal do konca pasaže. Swell bova imela sicer z boka, valove vetra pa bolj v rit oziroma polkrmo. Tako, kot veter. Bomo videli, kako bo. Če bo vetra dovolj, bo OK, če ga bo premalo, bo guncalo. Danes je marina kar nekako oživela. V delu s stalnimi privezi je živahneje, saj je vikend, pa tudi na naš ponton je priplulo še nekaj bark. Pomol je že skoraj do tretjine zaseden (6 od 22 privezov). Popoldne greva na sprehod in končno najdeva nekaj tistih slavnih kameleonov. Baje je to vrsta sredozemski kameleon, čeprav smo že dobro na Atlantiku. Kameleonov to očitno nič ne briga. Luštkani so, a bolj počasni, saj ni več tako toplo. Jih je pa vseeno težko slikati, ker so skriti med vejicami in je težko ostriti nanje.

Še eno živalsko vrsto sva danes videla v marini: Box jellyfish, vrsta meduze. Verjetno gre za sredozemsko vrsto, ki je manj nevarna od zloglasne avstralske vrste, a baje tudi ta zelo močno ožge. Če kdo kaj več ve o tem, naj mi prosim sporoči (klikneš kontakt in dobiš tam vse podatke). 

OBVESTILO: Tale dnevnik, ki je objavljen danes, je zadnji za prihodnjih 5 do 6 dni. Toliko namreč traja pasaža do Kanarskih otokov in vmes ne bova imela prav nobene možnosti komunikacije z zunanjim svetom. Satelitskega telefona tokrat nimava, GSM-signala pa seveda na odprtem morju ni. Jaz bom sicer dnevnik že napisal, le na internetu ne bo objavljen.

Bomo videli, kakšno bo jutri zdravstveno stanje posadke – če bo vsaj za silo OK, potem jutri odplujemo na Kanarske otoke.

Rota–pasaža proti Kanarskim otokom, 113. dan

Ko se zjutraj zbudim, je nekaj drugače kot po navadi. Vetra ni. Do sedaj je vsak dan pihal veter iz severa, danes pa ga ni. Napoved pa je bila enaka kot prejšnje dni. Priprave na odhod so zato počasnejše, saj upava, da se bo veter še naredil.
Marino zapustiva ob 10:30. Zunaj je nekaj oceanskega vala, poskušava jadrati, a ne gre, ker val preveč podira jadra. Kako uro motorirava, potem je za silo dovolj vetra. A le za eno uro. Motor potem poje do popoldneva, ko končno lahko zajadramo na polna jadra. A veter ni s severa, kot so napovedovali, ampak z juga. Tolčemo orco, kakih 10 do 20° morava iz smeri. Sčasoma se smer popravlja in kmalu lahko jadramo v smeri. A čisto na ostro. Približujeva se vodni avtocesti – koridorju, kjer je polno tovornih ladij, ki hitijo v ali iz Sredozemlja. Tu ni več 'trafic separation zone', kar je še slabše. Ladij ni nič manj, le plujejo bolj razpršeno. Ob vseh teh plovilih sem se počutil kot ježek, ki teče čez polno avtocesto. Oba sva imela polne roke dela. Lili je bila na jadrih in krmilu in je skrbela, da se ognemo ladjam, ki so bile blizu (ranga 30 minut do najbližje točke), jaz pa sem spodaj na AIS-u, ki ima za srečanja boljšo grafiko kot chartploter, spremljal tiste, ki bodo problem postale malo kasneje.
Tako sva odcikcakala na jadra med drvečimi velikani. Večkrat na manj kot pol milje, saj drugače ni šlo, ker so vozile na gosto.

Proti večeru skrajšava glavno jadro na drugo krajšavo, da ponoči ne bo cirkusov, pa tudi zato, da se lažje spi. Hitrost ni padla prehudo – še vedno plujemo s šestimi vozli. Je pa še vedno orca. Malo manj ostra, a vendar. Do zdajle smo prepluli 61 milj (v 10 urah).

Slik danes nimam, se izgovarjam na prehlad. Kako mi to prav pride. Se bom še navadil. Seveda za pivo s Kanadčani pa nisem bil nič prehlajen.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Port Denarau,  1. dan

Po slabo prespani noči, se zbudim ob 6:00 uri zjutraj. Najprej se uredim, skuham in spijem kavo, potem pridejo na vrsto tabletke, nato še zajtrk in ob 7:30 dvignem sidro. Zapuščam Saweni Bay. Kar nekaj mirnih dni sem preživel v njemu in če bo kdo jadral na Fidžiju, je to verjetno najbolj miren in varen zaliv daleč naokoli. Res je, da se tu nič ne dogaja, a če se malo sprehodim, pridem do glavne ceste in potem pridem kamor mi srce poželi.

Kakorkoli, barka lepo teče, valovi zunaj zaliva so malo večji, a ne preveliki. Ko pridem ven, naravnam ploter, točka cilja je označena, nato še prižgem avtopilota. Ta je tokrat rekel, da ne bo delal. In ni! Noče! Izklopim, prižgem, ne dela. Ta zavija nekam v levo, kot da je spil cel rezervoar ruma iz sladkornega trsa. Ročico dam v nevtralno, potem grem po orodje, prinesem ga v kokpit, odvijačim komandno ploščo, pregledam kontakte… vse je v redu. OK, morda nima dovolj elektrike? Potegnem 20 metrov  2,5 mm2 debelega kabla, na hitro dam na njega kabel sponke na eno stran, na drugo pa ga s posebnimi ščipalkami priklopim direktno na akumulator. Elektrika je, a avtopilot še naprej ne dela. Iz leve krmne kabine znosim vse stvari v salon, ta je zdaj videti kot bi živeli cigani v barki, a me to ne briga. Splazim se v krmni del barke, odprem zadnjo steno in se potegnem k avtopilotu. Odmontiram Raymarinov kompas, morda pa ga moti kakšen kos kovine. Potegnem ga ven, »provizoriš« ga montiram kar v  kokpit in potem ga kalibriram. En krog, dva kroga, in na instrumentu pokaže da je kalibriran. No dobro, zdaj ga še ugasnem na stikalu, počakam 5 sekund, potem prižgem,… ne dela! Zdaj pa že letijo tudi moje Slo in YU kletvice. Žal se ne morem več zadržati. Pogledam še enkrat vse kable, stike, vse v redu. Premerim z instrumentom, vse v redu. On pa ne dela, zavija v levo in se ne ustavi. Obrnem kable za krmilni list, zdaj se obrača v desno. Spet nastavim nazaj, on spet v levo. Točno vem da me malo viju-viju. Prepričan sem, da ni velika napaka, a je trenutno ne vidim.

Ni kaj, naslednjih 6 NM krmarim na roke, ker drugače bom stal tu na morju cel dan, naredil ne bom nič, le živci mi bodo popustili, psihiatrične bolnice pa tudi ni v bližini. Priplujem na sidrišče pred Port Denarau, barko gunca na več kot 60 ali 70 cm visokih valovih. Pokličem po radijski postaji marino, povem, da potrebujem privez v njej in mehanika, gospa na drugi strani pa reče, da naj počakam ter da me pokliče nazaj… Jaz čakam na klic, kot osnovnošolec, ki je prvič zaljubljen, na klic svoje prve ljubezni. Po eni uri ni klica, ni ljubezni, zato gre dingi s palube v vodo, motor na njega, nalijem gorivo do vrha, napumpam ga in že grem proti marini. Če ne pride gora k Muji, gre Mujo k gori, baje je to lažje. Daleč je ta gora! Po 2,2 NM, ki sem jo preplul v 21-tih minutah in kjer je bila največja hitrost 13 km/h, se privežem v marini. Pumpo in rezervno gorivo imam za vsak slučaj v večji vrečki, spredaj v dingiju. Vzel sem tudi smeti iz barke, ki jih odvržem v prvi keson. Pridem v pisarno marine, tam sedi črni Ali (tako mu piše na znački). Vprašam ga za gospo, pa pravi, da je šla na kosilo. Seveda, enako kot pri ženski. Najprej se z njo dogovoriš, potem pa te pusti čakati akademski dve uri. Če jo imaš rad počakaš, če greš, pomeni, da jo nimaš rad (to je ženska logika). Ampak, jaz nisem prišel na zmenek, le prostor v marini bi rad. Zato malo razočarano povem, kaj se mi je zgodilo in kako me je gospa pustila na cedilu,… Pove, da žal nima prostora, a ga tako milo pogledam, skoraj se mi utrne solza iz levega očesa in magični Ali najde prostor. Jeeee! Če bi bil ta Ali Bosanec, bi ga klical Alija, tolk je fajn dečko. Ampak ta je črn, kot bi bil dvakrat žgan, torej ni moj rođo. »Ena mega jahta je šla ven in je nekaj dni ne bo, tja te bom dal.« mi pravi možakar. Super, pridem z barko čez eno uro, ti mi pa čuvaj prostor. Grem še na servis za Raymarina, najdem mehanika, a danes nima časa. Jutri. OK, pridi jutri. Upam, da to ni Fiji time, ali španska manjana, kar pomeni da pride nekje do petka.

Spet grem v dingija, spet 2,2 NM do Indiga, potem dam motor na barko, dingija na barko, ob strani navežem bokobrane, pripravim vrvi in  dvignem sidro. Zdaj že plujem v marino. Pridem tja, pokličem po radiu in že me čaka marinero, ki mi pomaga, da zvežem barko. Sem na plavajočem pontonu, prostora imam 14 metrov v širino. V dolžino pa zgleda, kot da sem privezal dingi za mega jahto. Ni važno kje sem, važno je, da sem v marini in da jutri pride mehanik. Če ga popravi grem naprej, a samo tokrat še brez vetrnega avtopilota, potem pa nikoli več nikamor. Pa tudi če ga sam naredim doma, kar tudi to ne bi bil problem zame. 

V marino odnesem dokumente, tokrat je šel Ali na kosilo, za pultom pa je ona. Takoj ko sem jo zagledal, nisem bil več jezen nanjo. Ženska je tako lepa, da je še lepša od najlepše Fidžijke. Pa ni blond, ampak meni je full všeč. Mlada, temna, črni lasje, velike rjave oči, nežen obraz, nežne roke, lepo oblečena, sexy,…. In ko me vpraša kaj mi lahko pomaga, sem ji že v startu vse oprostil, kajti tudi glas je tak nežen, žameten. Lepo sva se dogovorila, izpolnila obrazce, cena marine je v redu, … Dobim še kartico za odpiranje vrat na pomolu, a ko pridem do tja, kartica ne dela. Spet grem nazaj. Spet ona in spet jo vidim. Popravi kartico, se opraviči, jaz pa spet do vrat in kartica spet ne dela. Spet grem v pisarno in rečem da ne dela. Ona me gleda in jaz ji pravim, da lahko greva skupaj preveriti, pa še na kavo lahko greva. V tem trenutku se spomnim, da nimam več niti centa od Fidžijskega denarja, torej kava odpade. Samo do vrat lahko greva skupaj. Ona da meni novo kartico in tokrat se vrata odprejo. Šele na barki ugotovim, da sem na njej vse videl, le ime na tablici sem izpustil. Ni važno, klical jo bom Lepa.

Popoldne spijem kavo in berem na Raymarinovem forumu, kaj bi mi lahko nagajalo. Najdem vse mogoče stvari, saj ima vsak svoj pogled in svojo rešitev. Da pa bi kdo napisal, da mu je od predloga začel avtopilot delati, tega pa nisem zasledil. 

V marini se vedno kdo sprehaja, vedno kdo kaj govori, vse je nasprotje mirnemu sidranju v zalivih. Najhujše je današnje spoznanje, da danes ne bom izplul proti otokom Vanuatu. Očitno me ima Fidži rad in me ne izpusti iz svojega objema.  

Port Denarau,  2. dan

Mirno spanje v marini, dokler nekdo v zgodnjem jutru z vozičkom ne zaropoče na pontonu in me prebudi. Nič hudega, tako ali tako bi se čez pol ure prebudil na nastavljeno budilko. Uredim se, skuham kavo in čakam. Ob 8:45 uri prideta dva mladeniča na barko, oba iz servisa. Takoj sem ugotovil,  da eden od njiju nima pojma, drugemu se malo svetlika, čeprav je kasneje pokazal, da nekaj ve in se trudi. A to mi ne prinese rešitve. Po eni uri testiranja in merjenja ugotovimo, da je verjetnost, da je šel avtopilotov instrument z ekranom, precej velika. Kliče še v Novo Zelandijo za pomoč strankam Raymarina in ti mu nekako potrdijo, da je morala v instrument pricurljati voda ali pa se je prikradla vlaga. Zdaj celo na kateri koli gumb pritisnem, le-ta menja številke stopinj na ekranu. Sranje!

Plačam račun za to testiranje in potem se lotim iskanja tega instrumenta preko interneta. Bolj slabo mi kaže, tudi preko Amazona in E-Baya. Kar nekaj tega sem našel, ampak ali je predaleč, ali ne pošiljajo izven svoje države, ali je sumljivega izvora, ker ni novo, ali pa je že prodano… Teh »ali« se na koncu nabere kar nekaj, a iščem naprej. Sprašujem po marini, oddam oglas na spletno jadralsko stran Fidžija in pošljem email Iztoku in Tomažu v Slovenijo, morda me ona dva rešita.

Pri nas na pomolu se dogaja marsikaj in najprej me preseneti točenje goriva v veliko jahto. Ko sem šel mimo, je bilo na števcu 91.843 iztočnih litrov. Vprašam mojstra, koliko čez 9.000 litrov bo natočil, pa se mi nasmehne in pravi, da je že zdaj čez 91.000 litrov. Ne morem verjeti. Pravi, da mora natočiti 120.000 litrov. Mislim da me malo heca, zato grem do 51 m velike jahte z imenom Pursuit, kjer vzdrževalec budno spremlja potek polnjenja. Vprašam ga, koliko litrov bo natočil in pravi enako kot mojster,  120.000 litrov. V rezervoar pa gre 190.000 litrov. Šest cistern s prikolico bo danes natočeno v to jahto, znesek pa bo nekaj čez 100.000€. Ima se, može se! 

Malo naprej vidim iznajdljiva delavca, ki polirata trup barke do vodne linije kar na vodnem splavu. Polirka je seveda električna, napetost pa 220V. Vse skupaj mi malo deluje na risanko A je to. Verjamem, da jima ni to prvič in da bo vse v redu, lastnik pa bo imel sijoč trup barke.

Zelo zanimivo je bilo videti tudi čiščenje podvodnega dela druge večje jahte. Z vozičkom prideta dva možakarja, ki imata svojo firmo za čiščenje trupa. Na pomol sta postavila velik bencinski kompresor za zrak, na koncu 60 metrov dolge zračne cevi je posebni rotacijski čistilec in eden od njiju ima potapljaško opremo ter čisti trup pod vodo. Cca 3 minute potrebuje za kvadratni meter, če ni preveč školjk. Cene mi nista želela povedati, verjetno pa ni poceni, a vseeno ceneje, kot če bi dali takšno veliko jahto ven iz vode.

Zvečer si naredim preprosto večerjo, sladko zelje v omaki, nekaj koščkov narezanega piščanca in pire krompir. Ko se najem, vse pospravim, nato pa grem na sprehod po marini, da si malo prevetrim glavo, saj se je nabralo kar nekaj jeze v njej zaradi avtopilota. V enem od 15-tih barov imajo akcijo, malo točeno pivo za 1,70€. Privoščim si en vrč, nato pa grem nazaj na barko. Med potjo me ogovori mlada gospodična, po videzu ne spada v kategorijo domačink in skoraj niti ne med Indijke. Bolj mi je podobna Indonezijskim obrazom. Zanima jo od kod sem in če sem tu z »jahto« kot oni rečejo našim plovilom. Pogledam jo bolje, dobra postava, suha, nima ravno nekih prsi, ima pa dobro rit. Oblečena je v oblekico, ki komaj seže čez srednji del telesa. Nosi visoke pete, kar mi je za tukaj res nenavadno. Takoj se zavem, kam spada. In res, vpraša me, če bi si lahko pogledala mojo »jahto«. Povem ji, da jaz nimam ne jahte, ne denarja in da si bo morala poiskati pravega »jahtaša«. Nisem želel reči, da si mora poiskati drugo stranko. Ona meni spet nabija, da sem jaz v redu in da če želim, me bo lepo zmasirala. Jaz se nasmehnem, še enkrat rečem, da za takšne stvari nimam denarja in grem naprej. Ona pa za mano in ko se obrnem se mi zdi malo čudna v hoji, celo v postavi in skoraj roko dam v ogenj, da je to »ON«. Ustavim se in jo vprašam kaj bi pravzaprav rada, ona pa odgoori, da naj povem kaj bi jaz rad, da če greva na jahto, dobim vse za 150 F$ (kar je cca 66€). Pravzaprav vem, da je ta cena zelo visoka, kajti tukaj se vrtijo cene za takšne »masaže« od 40 do 60 F$. Ampak mlada »gospodična« pač poskusi in morda ji uspe. Povem ji še enkrat da jaz nimam toliko denarja in ona spet meni nabija, da naj povem koliko imam in koliko ji lahko dam. Zdaj ne vem ali je potreba pri njej tako huda ali pa je nastala finančna kriza in zdaj že dekleta spuščajo ceno, samo da bi dobila, kar hočejo. Ker ne vem, koga ima še s ali za sabo, se lepo obrnem in poslovim, z malo hitrejšimi koraki pridem do zaklenjenih vrat na pomolu in hitro švrknem naprej po pomolu. Uff, tega mi res ni bilo treba. In zdaj si zamislim res kakšnega jadralca, ki bi si jo privoščil in namesto da bi on njo, bi verjetno ona njega… saj veste na kaj mislim.

Zvečer še pregledam emaile, katere sem poslal zaradi avtopilota in povsod je odgovor negativen. Nekje se bo že nekaj našlo. Če ne pa bom prisiljen ostati tukaj še nekaj časa. Fidži mi je očitno pisan na kožo.

Port Denarau,  3. dan

Zjutraj se zbudim in spijem kavo, zajtrkujem ter čakam, da bo ura osem, da lahko grem do servisa Raymarine, da vidim, če so morda včeraj kaj našli za mene. Saj vem, če bi našli bi me poklicali, ampak vseeno, kaj če so pozabili. Nič ni novega, celo roke so dvignili. Elektronika za avtopilota je že malo zastarela in potrebno bo najti nekaj novega in z novimi deli zamenjati.

Ker nimam več kaj početi v marini, si natočim vodo, elektrike tako ali tako nisem imel, nato pa grem v marino, da plačam ta dva dni. Marina je tukaj draga, saj stane za Indigo na dan z vodo in davki nekaj manj kot 20€. Škoda da sem tukaj, bolje, da sem na sidru, je pač ceneje. Ampak nekaj noče, sesul se jim je program in zdaj nekaj urejujejo. Prosijo me, naj pridem ob 14. ali 15. uri. Žal ne morem, grem v Nadi v Imigracijski urad, lahko pridem po 17. uri. Nekako se dogovorimo, da imam za danes 50% popusta, plačam pa vse skupaj jutri. Tudi prav, saj zunaj malo piha, pa je biti bolje notri, v zaščiteni marini.

Ob dogovorjeni 10:30 uri pride Norvežan do mene in greva skupaj na letališče, ker mora preveriti svojo vizo. On gre v pisarno, jaz pa poiščem frizerja in se ostrižem, saj mi tistih nekaj las precej štrli na vsako stran. Tokrat je frizer malo dražji kot v Savusavu in plačam 80 centov več, torej 3,20€. Potem grem do kolega, ki čaka, da pride na vrsto in posledično z njim, čakam tudi jaz. Končno se ga le usmilijo in  zanj še viza ni gotova. Svašta, po 21 dneh!

Greva malo po trgovinah, iščeva filtre za vodo, a jih ne najdeva. Kot da je to nek luksuz, ne pa potreba. Potem sedeva na avtobus in se zapeljeva do mesta Nadi. Od tu naprej pa peš nekaj minut, da prideva do Sri Siva Subramaniya Swami templja. To je največji indijsko hindujski tempelj na južni polobli sveta, kateri je morda edina zanimiva znamenitost v mestu Nadi. Ker je na Fidžiju veliko indijske populacije, so tu naredili res čudovit in velik tempelj. Številni Indijci so prišli kot hlapci med letoma 1879 in 1916, ki so jih Britanci pripeljali na plantaže sladkornega trsa. Danes ljudje indijske populacije predstavljajo več kot 40% prebivalstva na Fidžiju. Tempelj so zgradili na temeljih nekega starega templja, tako da je ta star komaj 20 let. Njegova barvitost je dopolnjena z zapletenimi rezbarijami in podrobnostmi, ki bi jih lahko ure in ure ogledovali. Za dokončanje dekoracije so iz Indije pripeljali obrtnike, saj tu nihče ni znal dokončati zapletenih rezbarij, zanimivih slik na stropu templja, kakor tudi ne obvladati skladnost barv. Že prej sva vedela, da se morava obleči v dolge hlače, ter da morava imeti rokave, da prekrijeva ramena. Pač njihov »dress code«. Najprej greva kupiti vstopnici za ogled in ena stane 2,20€. Ko naju možakar pogleda, pove da sva dobro oblečena in da lahko greva do vstopne hiške, kjer se morava sezuti, naprej pa morava iti bosa. Če nameravate kdaj obiskati Fidži in ta tempelj, nosite konzervativna oblačila ali pa si sposodite »sarong«, ko pridete do mesta, kjer prodajajo vstopnice. Potem še sledi učna minuta o fotografiranju, kjer nama pove, da se lahko tempelj od zunaj fotografira, v notranjosti pa je to strogo prepovedano. Dogovorjeno! Na voljo je tudi restavracija, kjer lahko proti plačilu dobiva čaj in lahkotno vegetarijansko hrano, za katero pa se nisva odločila. Tempelj je res barvit, kaj takšnega še nisem videl. Naredim kar nekaj posnetkov, srečam lokalnega in dežurnega meniha, s katerim se pogovarjam in pri katerem dobim veliko podatkov o templju. Ogledam si skoraj vse, le v molitveni del me ne spustijo, zato pa sem lahko gledal, kako je prišla mlada hindu družina v tempelj na molitev in posvetitev. Pravzaprav so za boga prinesli tudi že v naprej pripravljeno hrano, katero so kupili zunaj pri blagajni. Zanimivo je bilo gledati cca 10 minutno posvetitev z molitvijo, nato pa sva tudi midva zapustila ta sveti kraj. 

Odpravila sva se še v trgovino, kjer sem jaz bil bolj za družbo, saj imam veliko hrane na barki, nato pa sva se odpeljala nazaj v Denarau, kjer sva utrujena odšla vsak na svojo barko. Jaz sem pričel kuhati kočerjo, katero sem kasneje slastno pojedel. Po njej sem naredil kratek sprehod po marini, kajti jutri  to ne bo več mogoče.

Port Denarau,  4. dan

Zjutraj najprej preverim email od Iztoka in ga zlahka najdem. Sicer ni preveč obetaven, a očitno ne gre drugače. Moja elektronika za avtopilot ST4000+ je očitno prestara (18 let) in zdaj je ni več na tržišču. Da kupujem nekaj nepreverjenega preko eBaya pa mi tudi ni, kjer ni garancije, vsa ta roba je že rabljena, morda je tudi ta bila v stiku  vodo in bo delovala še samo mesec ali pol leta,… Iztok mi predlaga močnejšo in boljšo elektroniko (Raymarine komplet T70155) , predvsem novo, ki mi bo delovala. Ker nimam druge rešitve, pač grem tudi v to. Jutri se še dogovoriva kako in kaj bo z nabavo, zaslužku se je odpovedal, morda bi se še država DDVju ☺. Potem bi bilo pa že kar lažje. ☺

Jaz se še zjutraj sprehodim do Raymarinovega servisa, tokrat serviserja ne najdem. V marini piha 26,8 vozla in v nezaščiteno marino prihajajo kar lepi manjši valovi. Indigo je še s krmo obrnjen v veter, tako da tudi v notranjost barke lepo piha. Zunaj na sidrišču so menda večji valovi in več je vetra. Norvežan mi pravi, da če ni nujno, naj ne izplujem ven iz marine. Tudi njegova 26 tonska in 17 m dolga barka poskakuje na valovih, zato mi je čez nekaj časa javil, da se je moral prestaviti oz. presidrati. Sicer tudi tam menda ni najboljše, a ker se že danes ponoči veter umiri, bo potrpel. Torej še en dan marine, upam, da bom tudi za današnji dan imel 50% sconto.

Dan mi v večini dneva mineva v raziskovanju cen, modelov ter vsega kar je povezano z avtopilotom. Iščem zadevo v Novi Zelandiji, Avstraliji, Ameriki, pa tudi po Evropi. Cene se gibljejo približno enako, le popusta ne da nihče. Morda je le bistvena razlika v poštnini, kajti določene države so bližje in potem jasno, da pride vse ceneje.

Ker sem že pred nekaj meseci kupil od Belgijca rabljen Simradov AIS sprejemnik in oddajnik Ai50 z monitorjem (do zdaj sem imel samo sprejemnik) se tega lotim danes in ga pregledam, ter preučujem. Priklopim ga na elektriko, nato še nastavim nekaj stvari, a ne morem zamenjati MMSI številke. Lahko zamenjam ime plovila, Call sign, velikost in širino plovila,… ni da ni. Očitno mora biti za vnos tega osnovnega podatka odgovoren pooblaščen servis. Ko bom na wifi-ju pobrskam malo po Googlu, forumih in po Youtubu, morda pa najdem kakšno bližnjico.  Po navadi se skoraj vse najde, je pa kar nekaj izjem, ko pač ne gre.

Zvečer si skuham nekaj na žlico in dan končam kot sem ga začel, z mislijo na avtopilota. Proti 22:00 uri je spet grmelo, bliskalo se je in spet je prihrumel veter z močjo skoraj 30 vozlov. Ker je barka obrnjena v veter, sem moral zapreti celo barko, saj je dež prinašalo v salon in bilo je že vse mokro. Kakor je prišlo, tako je tudi odšlo in sedaj le še piha srednje močan veter.

Ker se približujejo prazniki, bom kar tukaj (čeprav to ne rad počnem) ponudil bralcem tega bloga nakup kakšne moje knjige, ki je lahko lepo darilo za rojstni dan, darilo za prihajajoče Božične in Novoletne praznike. Vsekakor pa bi bil tudi kakšen poslovni partner zelo vesel prejetega poslovnega darila v obliki knjige. Morda je med vami kdo, kakšno podjetje, ki lahko kupi več knjig skupaj.

Na zalogi je še nekaj knjig (prve le nekaj kosov), za večjo količino ali za komplete nudim popust. Vsekakor pa gre ves izkupiček od prodaje za nakup avtopilota, saj je cena vrtoglava. Če koga zanima nakup knjig, jih lahko naroči v spletni trgovini eNavtika.

Port Denarau,  5. dan

Po res vetrovni noči, sem se prebudil v valovito jutro. Verjamem, da na tem mestu kakšna velika jahta sploh ne čuti takšnega valovanja ali pa vetra, ki je pihal vso noč. Poleg tega je deževalo tudi ponoči in kot sem že napisal, je veter nosil dež v salon. Zato sem barko zaprl  in sem spal v zaprtem prostoru, brez zraka, le malo okno v spalnici sem imel odprto, ker je bilo varno pred dežjem zaradi dingija, kateri je bil narobe obrnjen nad njim. 

Dopoldne grem v pisarno marine, da plačam bivanje v njej, a tudi danes jim računalnik nagaja. Nekako se dogovorimo, da mi bodo račun poslali po emailu, jaz pa jim potem že nekako plačam znesek z računa. Očitno gremo tukaj na veliko zaupanje. Potem grem še v trgovino, kjer kupim nekaj nujnih drobnarij. Veliko vsega potrebnega imam že na barki, zato ne potrebujem drastičnih nakupov. Ko se vrnem do barke, vse zložim na svoje mesto, natočim še vodo, katero sem v tem času porabil, nato pa razmišljam, ali bi šel zdaj ven ali kasneje. Veter je še vedno močan, piha mi v krmo in bok pri pomolu,  jaz pa moram ven vzvratno. Končno pride mimo barke starejši par iz Kanade in ju prosim, če mi pomagata, da se odvežem, kajti tu so bitve daleč narazen, saj je privez namenjen velikim jahtam. Pomagata mi in tako elegantno izplujem ven, čeprav se kar nekaj morske vode nabere v kokpitu, ker je val od zadaj, jaz pa prav nanj vzvratno plujem.

Po kanalu izplujem teh  2,2NM in se sidram poleg barke Norvežana. Komaj me je dočakal in me že od daleč povabi na večerjo. O super, to pomeni, da imam jaz čas in bom delal. Iz desne krmne kabine vzamem vezane plošče in poiščem primerno velikost, jo odnesem v kokpit in odrežem en kos, ki mi ustreza. Potrebujem ga, da si naredim kos pohištva (blendo), na katero bom montiral AIS instrument. Želim, da se na barki ne vidi nobena sprememba v barvi pohištva, zato se moram res dobro potruditi. Ker potrebujem poleg GPS antene še anteno od VHF postaje, bo najboljše, da to naredim pod njo. V kokpitu z vbodno žago odrežem kos deske, nato izrežem še luknjo velikosti instrumenta, ter z vrtalnikom izvrtam luknje za vijake. Ta moj inverter je zlata vreden, kakor tudi vso električno orodje, katerega ni malo. Delo tukaj je težavno, zaradi valovanja in guganja barke, zato se bo marsikdo spraševal, zakaj tega nisem naredil v marini. Vem zakaj ne, ker bi potem vso žagovino nosilo v salon in barko, ker je bila obrnjena s krmo v veter. Zdaj še z električnim brusilnikom vse zbrusim, odlepim z »lica deske« lepilni trak, katerega sem nalepil, da se mi ne bi trgal furnir in da ne bi po njej delal kakšnih brazgotin.

Vse pospravim, pometem, očistim, zložim in nato se stuširam. Dingija spravim s premca v vodo in kar odveslam do kolega, saj se mi v tem valovitem morju ne da dajati motorčka na njega. Preveslam teh 100 metrov, kolega pa ravno zaključuje s kuhanjem. Pojeva norveško domačo jed z zeljem, korenčkom i ostalo zelenjavo, kakor tudi s kuhanim mesom ovčetine, katero pa je bilo tokrat tako mastno, da je dejansko pokvarilo dobro jed in dober namen. Vseeno je bilo najino druženje v redu in pozno zvečer se zahvalim za vse in obljubim, da bom naslednjič jaz kuhal.

Ko se vrnem na Indigo, prelakiram še izrezano desko, da se do jutri počasi posuši. Napišem še blog in odgovoriti moram na nekaj mailov. Tako se končuje dan na nemirnem sidrišču pred vhodom v marino, jutri pa je že nedelja, katera upam, da postreže z bolj mirnim morjem.

Saweni Bay, 1. dan

Ko upaš na boljše ali na kaj posebnega, je verjetnosti rezultat po navadi ravno obraten. Ko sem bil še mlad fant sem upal, da se bo na prvem zmenku z novo punco že marsikaj zgodilo. Pa se ni. Tako je tudi danes, upal sem, da bo prenehal veter, upal sem na manjše valove, na prijetno bivanje na sidru. Pa ni bilo nič od tega! »Sovražim to sidrišče!!! Grrrr!!!« Tu sem mirno spal, le če je bila popolna bonaca, a ker te danes ni, je spanje nemogoče. Me pač ne izuči. In kot bi rekla moja mama: »Kdor ne uboga, ga tebe nadloga!« in mene so celo noč tepli valovi. Barka je poskakovala, jaz pa sem ob pol petih zjutraj od utrujenosti zaspal v salonu, čeprav sem ne vem, koliko krat sem se prestavil iz spalnice, do salona, ter nato do kokpita. Najboljši je še bil kokpit, a kaj ko sem takoj moker od dežja, notri v barki pa od vlage, ki je pritisnila v barko.  Poleg tega je v njej obilo težkega zraka, saj so okna spet zaprta.

Ni kaj, prišlo je poletje na Fidži in tukajšnje poletje je deževno, z veliko vlage. Danes se je spremenila tudi ura in je šla eno uro naprej, tako, da smo sedaj spet 12 ur narazen. Jaz sem pred vami, da ne bo pomote ☺ Seveda to prestavilo ure traja pol manj kot pri nas, saj bodo po dveh dobrih mesecih , točneje 13.1.2020, spet prestavili kazalce nazaj za eno uro.

Zjutraj se zbudim in ob 9:15 uri dvignem sidro ter zapustim sidrišče. Moč severnega vetra je 18 do 20 vozlov, včasih so sunki vetra tudi močnejši. Odplujem mimo dveh koralnih grebenov v 10 NM oddaljen Saweni Bay. Moj najbolj varen zaliv. Po dveh urah spet sidram, tokrat ni tu nikogar. V vodi imam zaradi valov in mehkega mulja točno sedem kratnik dolžine verige na globino, ki tukaj znaša 9 metrov. Ravno sem končal s sidranjem, ko me pokliče Norvežan in me sprašuje kam sem se izgubil, čeprav dobro ve, kje je dober in varen zaliv. Njemu diši Musket Cove, kajti tam se vsak dan nekaj dogaja, tukaj v tej luknji bogu za hrbtom, pa ni ničesar. Mi je pa vsaj za pol bolje, čeprav je zaliv odprt ravno na sever, a je pred zalivom otok pred Lautoko, ki pobere večino valov.

V zalivu spijem najprej kavo, prestavim uro na nov poletni čas, nato pa grem delati. Zmontiram in povežem AIS transponder in ko je vse gotovo sem zelo vesel. Lepo je videti, ko je vse lepo narejeno in ko je vse v enaki barvi pohištva. Nov les nič ne odstopa in meni je res prav to lepo. Tudi lak je naredil svoje, zato ni nič narejenega površno, ampak je vse urejeno v detajle. (zdaj si lahko zamislim, ker nekateri razmišljate, kaj vse jaz prevažam po svetu v tej mali Bavarii, tudi les, žage, brusilke….) Poleg tega nov instrument lepo dela in zdaj bom viden tudi po oceanu, ko se bom srečeval z jadrnicami ali z večjimi ladjami. Do sedaj nisem bil viden, sem pa zato jaz videl druge.

Ker je že ura štiri popoldan, vse pospravim, kajti danes ne bom več delal. Stuširam se pol v dežju, pol na krmi pod tušem in čas je, da vsaj za pol ure zadremam. A komaj malo zadremam, se ulije dež in preden so moji možgani registrirali spremembo, je bilo že kar nekaj pohištva mokrega od dežja, ki je prihajal skozi okna. Pobrišem in se hudujem na sebe, kajti res ne maram, kadar je pohištvo mokro, saj lahko pusti sledi in spremembe na njemu.

Ker imam tudi sam v hladilniku nekaj jagnjetine oz. ovčetine, si v ekonom loncu skuham nekakšno različico bosanskega lonca. Ker bom meso skupaj z zelenjavo kuhal dve uri v ekonomu, se bo po moje meso kar topilo v ustih. Tudi ekonom lonec je zelo dobrodošel na plovbi.

Veter se je zvečer malo umiril in iz 20 vozlov je padel na 15 vozlov. Mala sprememba na števcu, a velika na morju, saj so se valovi precej umirili in vem, da bom danes ponoči prijetno spal. Še prej pa preberem nekaj strani dobre knjige in upam, da jo kdaj vzamete v roke tudi vi. Če je nimate,  imam jaz nekaj svojih še vedno na zalogi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

La Linea zaliv, 101. dan

Včerajšnja provokacija je obrodila sadove. Stabo je demantiral trditev, da smo jim spili vse vino. Še jih bomo obiskali. :-)

Še včeraj je vreme kazalo na to, da bo danes lahko prečenje Gibraltarske ožine, da bo vetra prej premalo kot preveč, vendar da bo v redu. Danes zjutraj pa so si malo premislili. Dva dni bo pihalo bolj kot ne v nos, če gremo na zahod.Sprememba plana: danes ostanemo še tu, jutri pa pogledamo kako naprej. Trenutni plan: jutri tankat in le do Tarife, pojutrišnjem pa naprej. Čas imamo.

Kruzanje je čisto drugačno od čarteriranja. Tam imaš 7 dni in si ne moreš (nočeš) privoščiti treh dni čakanja na ugoden veter.Tu pa imaš to svobodo, da se lahko ustaviš, če hočeš ali če ti to narekuje vreme. Občutno se je ohladilo. Najnižja jutranja temperatura je bila celo pod 20 °C! Smo pa zato spali zelo dobro. No, potem ko sem sredi noči vstal in komarjem napovedal kemično uničenje.

Lili je zjutraj zaplavala v morju, jaz sem previdno ostal na barki. Atlantik že priliva hladnejšo vodo v Sredozemlje in me ni nič mikalo, da bi se zmočil. Pa še prav mrzel veter piha kakih 25 °C.
Sva pa zato danes impregnirala sprayhood. Upam, da bo zdaj držal vodo tudi v hujših nalivih. Lili je skuhala črno rižoto. Malo pogoljufan recept, a rezultat je super. Tule v Španiji sva enkrat po naključju odkrila konzervice sipe v črnilu. Prvič, ko je delala črno rižoto, sva bila oba skeptična, a moram reči, da je zadeva odlična, pa še hitro je narejeno: postekleniš čebulo, dodaš nekaj strokov nasekljanega česna, riž in zaliješ. Takoj dodaš konzerve sipe v črnilu, posoliš, dodaš provansalske začimbe in skuhaš. Na krožniku lahko po želji dodaš parmezan. Jaz nisem opazil, da je sipa iz konzerve.

Danes nisem nič slikal, zato pa pripenjam nekaj slikic iz leta 2013, ko sva bila v Gibraltarju drugič.

La Linea zaliv, 102. dan

Zjutraj je kazalo, da bo pravi dan za naprej petek. Torej imava čas in greva malo peš v Gibraltar.

Tule je kar problem, kje pustiti dingija. V marino ne smeš, na plažo tudi ne, drugod pa je precej grobo in ni nujno, da bo čolnič še tam, ko se vrneš. To so rešili v navtičnem klubu, kjer sicer za to storitev računajo, a če veš, da boš plačal in če veš, da je čoln varovan, to potem ni problem. So pa podražili za 20 % od zneska, ki je naveden v vodniku (s 5 na 6 evrov). Dobiš pa zato: uporabo sanitarij in kopalnic, WiFi in seveda privez na pontonu varovanem z ograjo in pod videonadzorom. 

Midva sva uporabila le privez. Zadeve se lotijo, kot za matično barko: dve strani dolg formular z vsemi podatki o čolniču, fotokopije osebnih dokumentov, kontaktni telefon ...

Kakorkoli, človek je lahko prepričan, da bo s čolničkom vse v redu, ko pride nazaj. 

Danes je bilo v Španiji kar vroče in sončno in komaj sem čakal, da prečkam mejo in pridem v pregovorno oblačno in deževno Veliko Britanijo. Pa ni bilo nič od tega. Danes je sonce žgalo tudi v Gibraltarju.

Najdeva prvo čendlerijo, a tam koleščkov, ki jih iščeva niso imeli. Imeli so nekaj z malo večjim radijem. Sicer se je pa užitek sprehoditi po dobro založeni navtični trgovini. Druga čendlerija je precej naprej. Na poti do tam se ustaviva v marini Queenway Quay, na eno pivce. Tam je vezana Spindrift, Oyster 53 naših znancev Američanov iz Otranta. Seveda jih povabiva na pivo in se malo zaklepetamo. Potem on prinese z barke ene koleščke in – ima to, kar jaz iščem in česar nimajo v nobeni čendleriji, kjer sem iskal. Še dobro, saj so čendlerijo medtem že zdavnaj zaprli. Nisem jaz kriv, da se je začel happy hour.

Ampak, to je prava roba z odtisnjenim SWL (največjo varno delovno obremenitvijo), ne pa poceni plastika, ki je bila vgrajena do zdaj. Sledi še ogled Oystra, potem pa nazaj in vmes še v trgovino. Danes sva prehodila več kot 10 km. Lep sprehod je bil.

Ko zvečer pogledava vreme, vidiva, da so si spet premislili. Jutri ne bo vetra v nos, torej je možen odhod že jutri. Zdaj mi je pa res žal, da nisem danes tankal, ker zaradi plimnih tokov bi morali oditi že zelo zgodaj. Ali pa pozno popoldan. Pravi čas za odhod proti zahodu je namreč Gibraltar Hi-water +2 uri. Ker je naša barka hitra, gremo lahko tudi še kako uro kasneje.Bomo videli, če si bodo vremenkoti do zjutraj spet premislili.

Danes nisem nič slikal, lahko pa kliknete na »kje smo« in si iz zraka pogledate Gibraltar in La Lineo.

La Linea zaliv–Gibraltar in nazaj, 103. dan

Takrat, ko za večino bark na sidrišču veš, kdaj so sidrale, ugotoviš, da si že predolgo na enem mestu.
Jutri vsekakor gremo. Plima se je med čakanjem na vreme toliko zamaknila, da nama omogoča odhod ob 6. uri zjutraj.

Plima se namreč ravna po luni. Vsak dan se visoka plima zamakne skoraj za eno uro. Tudi luna vsak dan vzhaja skoraj eno uro kasneje. V enem luninem mesecu (28 dni) pride ravno naokrog. Medtem seveda zamenja vse štiri faze – odvisno od tega, s katere strani jo osvetljuje sonce.
Preden sem jadral, mi to ni toliko pomenilo, a na barki je človek precej bližje naravi. Odvisen si od vetra, valov, plime in oseke, od lune, sonca in dežja. To noč recimo lune dolgo ne bo, saj vzide šele ob štirih zjutraj. Pa še takrat je bo le za majhen krajec. Če bi na primer plul to noč, bi bilo zelo temno. Kadar pa je na nebu luna, se vidi skoraj kot podnevi. Oko se navadi na temo, na odprtem ni moteče svetlobe mest in plovba z luno je prav čarobna.
Malo manj čaroben je tale Gibraltar. Vonj po nafti je čutiti ves čas. Če piha od Skale, je to zaradi prečrpavanja tankerjev, če pa piha iz Španije, pa zaradi rafinerije in industrije v okolici. Čez čas se na to sicer navadiš in po nekaj dneh pozabiš na vse skupaj.
Danes sva šla tankat. Jasno, da v Gibraltar, kjer je nafta trenutno po 65 penijev liter (73 evro centov) za male porabnike. Če bi točil nad tisoč litrov, bi bila cena nižja. Natankali smo oba rezervoarja, skupaj skoraj 350 l. Se pravi, da smo imeli prej slabih 100 l. 100 l sem natočil v Italiji po 1,7 evra za l. Ampak do ničle ne grem več, ker nikoli ne veš, kdaj boš moral motorirat.

Pojavil pa se je problem pri drugem rezervoarju. Videti je, da je zamašen oddušnik. Morda je kaka žuželka tam naredila gnezdo, ali pa je kaj drugega zamašilo cev. Ko bom porabil to nafto, bom saniral zadevo. Zdaj seveda ne morem. Se je pa v zaprtem tanku naredil tak nadtlak, da je malo napihnilo rezervoar in pri odprtini za čiščenje je primezelo ven nekaj nafte. Zadeva bo rešena takoj, ko jutri odmotoriramo kakšno uro ali dve. Se bo pa treba zadeve enkrat lotiti in vse skupaj dobro sanirati. Dobra stran Gibraltarja je, da se v barki sploh ne čuti vonja po nafti, ker smrdi tudi zunaj.
Danes smo dvakrat prečkali državno mejo, a pri tem naredili le kaki dve milji.
Plula sva tik ob vzletni stezi letališča – med stezo in črpalko je le ozek kanal. Ko sva odhajala, je ravno pristajalo letalo. No, anteno imamo še vedno na vrhu jambora. Je pa zanimiv občutek, ko velik reaktivec pristaja 100 m od barke. Žal sem pozabil slikati.
Sem se pa popoldan kopal v morju, čeprav se je voda občutno ohladila. To je bilo kratko kopanje. Maksimalna razdalja od barke 1 m. Ampak je bilo prijetno.
Jutri pa na pot, če bo zneslo kar naravnost do Rote. Kakih 70 navtičnih milj naju čaka.

La Linea zaliv–Rota, 104. dan

Spim.
Zbudi me zelo glasen motor. Nato se barka zaziba. In nato ZARES ZAZIBA. Še dobro, da se držim, da se ne udarim. Okna so šla do vode, val je ogromen in to natanko s strani. Kozarci žvenketajo.

Seveda sva oba takoj zunaj. Ura je ena zjutraj.

En kreten se vozi z veliko barko po sidrišču v polizpodrivnem načinu. Tudi na drugih barkah se prižigajo luči in glave kukajo iz kokpitov. Nekdo se dere na vsiljivca, a ta ga tako ali tako ne sliši, ker ima najglasnejši motor na vasi. Vozi se brez kakršnekoli luči s hitrostjo, ki niha po moji oceni med 5 in 15 vozli. Zglisira, se ustavi, spet zglisira. Škoda, da nimam minometa. 

Naslednjič, ko pluje mimo, uspem na boku razločit črke ..Guardia... in še nekaj. Aha. Ti kreteni so uradniki. Pa saj niso normalni.Potem jih vidimo glisirat tik ob plaži, pa še nekajkrat počez in podolgem med barkami. Potem izginejo.

Pa kdo jih je prosil, da delajo zgago. Če iščejo tihotapce, bi morali imeti tišjo barko. Tako so me razburili, da dolgo nisem mogel zaspati. Tudi Lili se le obrača po postelji. Pa ravno to noč, ko morava tako ali tako zgodaj vstati, da ujameva ugoden čas glede na plimo.

Budilka me zbudi ob 5:45.

Ob enih zjutraj sploh nisem bil zaspan in takrat bi zlahka odplul, a ni bil pravi čas. Zdaj malo pred šesto sem pa kot zombi. Prižgem instrumente, VHF, motor, dvigneva sidro, dvigneva glavno jadro in greva. Tale nočni odhod iz Gibraltarja je kar adrenalinski. Ta veliki nikoli ne spijo. Velike tovorne ladje, ki so sidrane tu okoli, se prestavljajo, ene odhajajo, druge prihajajo. Vmes nekaj ribiških bark, pa pilot, pa nekaj neidentificiranih plovil in tudi nekaj jadrnic. Ko imaš na ploterju 200 AIS targetov, ko ti radar med velikanskimi jeklenimi ladjami daje interferenčne odboje in ko ne vidiš navigacijskih luči od bleščave delovnih nakladalnih luči v ozadju, je stvar kar zanimiva. Oba sva zunaj in za oba je dovolj dela.
Svetilnikov se ne vidi, ker so ladje sidrane tako na gosto, da zakrijejo vse. Proste poti se ne vidi niti na radarju niti na AIS-u niti s prostim očesom. Zapluješ med dve ladji in upaš, da bo naprej prehod. Saj mora biti, ker ladje se na sidru ne dotikajo.
Šele takrat, ko prideva iz zaliva, čez dobro uro, se gostota plovil toliko razredči, da se vidi kakšen svetilnik.

Dobro se vidijo luči v Afriki in lepo se vidi potujočo kolono ladij v obe smeri na trafic separation coni. Vetra je malo, zato motorsailava. V začetku je še nekaj protitoka, a ni močan. Ko se začne daniti, opazujem vodo. Vrtinci so.

Avtopilot kar dobro dela, da vsaj približno drži smer. Na istih vrtljajih je hitrost padla s 6 na 3,5 vozla. Moram iz slabega toka. Bližje obali opazim gladko vodo, proti sredini ožine pa je nakodrana.

Veter je od zadaj – iz vzhoda. Če je voda gladka, to pomeni, da teče voda v isto smer, kot piha veter – da je torej hitrost vetra čez vodo majhna. Če so valovi visoki in ostri, to pomeni, da sta tok in veter v nasprotni smeri. Prebijem se čez območje vrtincev iz valov v gladko vodo in res, hitrost se mi poveča (pri istih vrtljajih) s 3,5 na 8 in več.

Čez čas tudi nad 9. Pri tem vozimo po dokaj plitvi vodi in izkoriščamo to, da glavni tok dela ob obali vrtince in se obrača nazaj. Planiranje se je splačalo. Zadela sva pravi čas in pravi vozni pas. Sedaj je treba z ugodnim tokom potovati čim dalj, ker tok ne traja večno. Naraščajoča plima Atlantika bo namreč kmalu rinila vodo v Sredozemlje in se bomo borili s protitokom.

Malo se igram z jadri in blizu Tarife je vetra dovolj, da lahko ugasnem motor. Za Tarifo piše v pilotu, da je to kraj, ki ima 300 dni na leto veter močnejši kot 30 vozlov! Zaradi tega podatka sva čakala nekaj dni v Gibraltarju na ugodne razmere. Danes piha 15 od zadaj. Idealno. Ne piha pa dovolj dolgo. Spet motoriramo in to kar dolgo. Nočem, da hitrost pade pod 6, saj bova sicer dočakala 3 vozle protitoka. Na srečo se vse v redu konča in ob pol sedmih zvečer lepo prijadrava v Roto.

Danes prepluto: 74 milj. Od začetka poti že 2596. Motor ima 5667 ur. Danes smo ga kar dobro kurili – kar 10 ur.

P.S. Poglejte naslov – ni več Sredozemlje.

Rota (trajektni izlet v Cadiz), 105. dan

Dobro in dolgo smo spali. Danes greva na izlet v Cadiz in to s trimaranom. Redna linija vozi prav iz naše marine – manj kot 100 m od barke in te za 5,20 evra odpelje v Cadiz. Tam pristane v centru. Bolje skoraj ne bi moglo biti. 

Cadiz je staro špansko mesto z lepim mestnim jedrom. Morda je celo najstarejše mesto Španije. Kljub temu da je bila v mestu kruzerka (Tone jim pravi sardina ship), so se nekako porazgubili, če si se izognil označenim (s črto narisanim) standardnim turističnim potem. Mestno jedro je veliko in proti koncu dneva so me že pošteno bolele noge.

Tržnica je vredna obiska. Ribji del ponuja toliko različnih dobrot, da sem kar gledal. Žal nisva mogla česa kupiti, ker bi se nama v vročini pokvarilo, preden bi prišla nazaj v Roto, sva pa jedla tam pripravljene ribe iz kioska. V tistem kiosku imajo samo ribe. Niti pijače ali kruha nimajo. Po pijačo greš 3 m naprej do drugega kioska, in po kruh v eno od številnih pekarn tam okrog. 

Točeno pivo je po 1 evro. Res, da je to malo pivo, a ga vsaj spiješ, preden se segreje in greš z veseljem po naslednjo rundo. Gneča za mize in stole je bila kar huda, a nama je nekako uspelo dobiti prostor. Praktično nihče ne govori nič, razen španščine, a smo se vse takoj zmenili.
Zanimivo je, da za rimsko gledališče (ja, tudi tu ga imajo) sploh ne računajo vstopnine, čeprav je vse lepo urejeno.

Starih kamnov je, kolikor hočeš (in več), lepih ulic in lokalčkov tudi. Imajo še tobačno tovarno, ki je po videzu skoraj enaka ljubljanski, le da je videti, da ta še obratuje. Za češnjo na torti je bila v luki še starinska argentinska vojaška trijambornica. Pravokotna jadra, leseni jambori itd.
Imeli so dan odprtih vrat, pa sva se sprehodila še po ladji. Pripone in vrvi imajo dosti debelejše, kot so na Heronu, sidrna veriga je tudi konkretna, sidrni vinč pa je večji, kot Heronov glavni motor. 

Imajo lepo obnovljeno tikovo palubo. Le jadra so videti precej stara in blago zelo tanko za to velikost barke. Morda so v glavnem za okras in nikoli ne jadrajo, ali pa imajo en komplet lahkih jader za sončit v luki, na morju pa razobesijo prava jadra. Ne vem.

Rota, 106. dan

Danes nisem čisto dober. Zdi se, da sem se malo prehladil zadnjih nekaj večerov, ko smo sedeli zunaj pozno v noč. Čeprav je čez dan lepo toplo, se po sončnem zahodu ohladi do 20 °C. Če cel večer sediš nekje na vetru v sami majici, bos in v kratkih hlačah, niti na opaziš, kdaj se ohladiš. Tale wind-chill faktor je kriv. No, ali pa to, da se nisem malo oblekel.

Zjutraj se dobimo še z enimi novimi znanci. Kanadčani so prijatelji naših prijateljev in se zmenimo za zvečer. Lili gre v botanični vrt, jaz pa se izgovorim na prehlad, da mi ni treba zraven. Postorim nekaj malenkosti na barki, a to-do lista se nikakor noče zmanjšati. Zvečer gremo s Kanadčani ven. Dobra družba so, kruzajo kaki dve leti. Začeli so na velikih jezerih, pluli po kanalu do New Yorka, od tam pa na Karibe in potem čez v Evropo. Onadva gresta v obratni smeri in bosta v prihodnjih dneh zaplula v Sredozemlje.

Za večerjo smo šli v eno malo boljšo restavracijo, kjer se nad vrati bohotijo neke Michelinove nalepke za 2018 in 2019. Sem se zelo bal pogledati na jedilnik (tam desno, kjer so cene), pa ni bilo nekih šokov. So pa bile jedi na povsem drugem nivoju, kot street food ali tapasi, kot običajno jeva v Španiji. Ko sem videl hladno mandljevo juho s česnom ali lička iberijskega pujsa v omaki iz jabolk in s črnimi trobentami, sem res pričakoval višje cene. Moja počasi pečena rebrca so bila brez kosti – samo meso, na debeli blazini jurčkov. Ko na koncu daš po 20 evrov na osebo s pijačo vred, si lahko vidno zadovoljen. V Ljubljani bi tole bilo vsaj dvakrat dražje.

In kam greva midva zdaj? Jutri nikamor, potem bomo pa videli. Trenutno se blizu Kanarskih otokov še smuka hurikan Lorenzo, in preden gremo za en teden na morje, bi se rad prepričal, kam jo bo mahnil. Baje je to najbolj vzhodni hurikan četrte kategorije, odkar beležijo. Začel se je pod Zelenortskimi otoki, šel relativno blizu Kanarskih otokov in sedaj gre na sever. Tukaj se njegov vpliv nič ne pozna, me pa ne mika tvegati, da bi Lorenzo spremenil smer in se srečal z nami. Če je že najbolj vzhoden, odkar merijo, se lahko tudi sicer obnaša malo drugače, kot smo vajeni.

Slik danes nimam, se izgovarjam na prehlad. Kako mi to prav pride. Se bom še navadil. Seveda za pivo s Kanadčani pa nisem bil nič prehlajen.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 7. dan

Ravno včeraj sem hodil po palubi barke, ter opazoval drobno umazanijo, katero je veter nanesel na barko in se nabira po barki, največ po robovih in kotih. Razmišljal sem že, da bi barko opral s slano vodo, a sem zamahnil z roko, ter tako leno izrekel v mislih, saj jo bo dež. A kaj ko dežja že nekaj časa ni bilo, tistega pravega, tistega z nalivom. No pa sem ga očitno z mislijo ponoči priklical. Prišel je dež, tisti res pravi dež, katerega je najprej najavil severni veter. Tega je bilo kar za 23 vozlov, morje pa le rahlo nakodrano. Moj zelo dober znanilec vetra je vetrni generator. On je tisti, ki se oglasi, ko je vetra okoli 10 vozlov, nato pa, več ga je, bolj je glasen. Včasih tudi tako, da me zbudi, kot me je tokrat, včasih pa ga je tako težko poslušati, da ga enostavno ugasnem, blokiram. Po kakšni uri je močan dež prenehal, nato pa se je trudil z rahlim rosenjem še kakšno uro, ostal pa je še veter, a za polovico slabši.

Zjutraj veter spet malo okrepi svojo moč, spremeni smer in zdaj piha z juga, kar je meni veliko bolje. Manj valov, bolj sem zaščiten z obale in najraje imam, če imam krmo obrnjeno proti širnemu morju, kot pa proti kopnemu ali kakšnemu koralnemu grebenu. Čeprav je bil dokaj močan naliv, deževnica v spalnično kabino tokrat ni pritekla. Tako da zdaj vem, kje moje spalnično okno spušča. Zato sem se po zajtrku lotil najprej njega. Sonce je in ni še tako peklensko vroče, je pa zato precej vetrovno, a to me ne moti. Najprej odlepim ves sivi trak, ki sem ga nalepil okoli okna na stiku s steklom, ki naj bi bil le prva pomoč, da vidim, kje to spušča. Enkrat sem na enem jadralskem blogu prebral, ko je nekdo napisal: »Kar ne popraviš s sivim trakom v 15-tih minutah na morju, ne boš popravil niti v marini.« Nekako to tudi drži. Sivi trak je zakon in če je to še Gorilla, potem je uspeh zagotovljen. Okno očistim, potem z ličarskim trakom zaščitim in označim do kje bom lepil s silikonom, silikoniziram res na debelo, nato pa vse še s prstom popravim in naredim še za oko lepše. Odstranim ličarski trak in sem zadovoljen z delom. Zdaj pa počakam na naslednji dež v upanju, da ne bo več curljalo. Verjetno sem moral kar nekajkrat stopiti na okno, to pa se je s časom na določenem mestu odlepilo in zdaj tam spušča vodo. Torej, ne stopajte na palubna okna.

Kakšnih dobrih 800 metrov ali pa malo več je od mene oddaljen  rt, ob njem pa lep dolg koralni greben. Ker že dolgo nisem snorkljal, se odločim, da grem malo v vodo. Pripravim podvodni fotoaparat, plavutke, masko, oblečem se v kratek 3 milimetre debel neopren, okoli pasu pa si dam pas, na katerem sta dve svinčeni uteži, težki po en kilogram. Seveda brez potapljaškega noža okoli desne noge ne grem nikamor. Ker imam v hladilniku vakumirana še dva kosa, že pečenega piščanca, se odločim, da podvodne puške ne bom vzel s sabo, tako ne bom lovil rib in metal drugo meso v morje.

Z dingijem se odpeljem do grebena, tam pa ga dobro sidram na globini dveh metrov. Glede na to, da piha, mi je malo žal, da nisem vzel večje, 6 kg težko sidro, tako pa sem vzel le kilogram in pol težkega mačka, katerega največkrat uporabljam, kadar se vežem s krmo na obalo. Mislim, da sem o tem že pisal, a vseeno. Potrebujemo 15 do 20 m, 10 mm debele vrvi in kilogram in pol težko sidro (maček). Tega z roko vržemo na obalo, potegnemo vrv da se sidro vkoplje ali nekje zagrabi, zavežemo vrv za bitvo in se kasneje vežemo iz barke na obalo z debelo vrvjo. Nič skakanja v vodo, plavanja, nič veslanja z dingijem do obale, nič stresa,… 

Ker se bom potapljal v bližini, ne bo problem, za vsak slučaj pa spustim v vodo kar 10 metrov vrvi in če drugače ne, se bo pa vrv kje zataknila. V vodi je kar precej rib, nekaj tistih vsakdanjih, nekaj pa je tudi takšnih bolj eksotičnih, kot jaz temu rečem. Fotografiram jih, nekatere od blizu, nekaj od daleč. Na barki bom v programu posnetke približal, kakšnega pa tudi obdelal z raznimi pripomočki, da bodo posnetki videti lepši. V vodi ostanem kar dobro uro, saj me marsikaj zanima, čeprav moram priznati, da ko sem dvakrat srečal morsko kačo strupenjačo, mi ni bilo ravno vseeno. Vem, da ima mala usta, da zelo težko ugrizne človeka, vem, da jo potapljači celo v vodi primejo, kadar so dobro zaščiteni. A že sama misel, da je to najbolj strupena morska kača na svetu, pa me kljub vsemu prej naštetemu, ne pusti ravnodušnega. Ne vem od kod so se vzele želvice, katerih je bilo kar nekaj, a so te kar hitre plavalke, zato jih je težko ujeti v objektiv, čeprav plavajo v plitvini. Tukaj želve še nisem videl, zato so mi zdaj one bolj pomembne, kot pa ribe. Najlažje je fotografirati morsko zvezdo, ona stoji na miru in ne bo nikamor pobegnila. Še dobro da nisem vzel s sabo podvodne puške, kajti v tem času pod vodo nisem videl niti ene večje ribe, katera bi bila primerna za večerjo.

Pozno popoldan še vedno piha, tokrat še bolj  kot prej (sunki do 28 vozlov), zato mi je ob topli kavi zelo prijetno v salonu, kjer iščem najboljše med posnetki, a teh sem naredil kar 174. No, veliko je slabih, ne čistih, vsaj 10% pa vem, da bo čudovitih. Na koncu res izberem 16 najlepših. 

Zvečer se poigram z video posnetki, ki sem jih posnel na vetru, ter sestavim zase en video. Okoli 21. ure je vetra za 33 vozlov in vetrnica se sploh ne da več avtomatsko ustaviti. Tudi prikazovalnik polnjenja je na ničli, zato predvidevam, da je nekaj šlo k vragu. Bom jutri raziskal, saj je danes že temna noč. Okoli polnoči veter pade in postane spet prijetno na sidru.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 8. dan

Ob 4:10 uri je zapihalo kot že dolgo ne. Ker vetrnega generatorja sinoči nisem mogel ustaviti, sem ga pustil, da se je celo noč obračal. Ko si utrujen, zaspiš in ne slišiš več njegovega ropotanja. Ko je zapihalo 38 vozlov, pa je hudič na sidru vzel šalo, barka je nategovala verigo in vetrnica se je tresla skupaj z ogrodjem, kot da bi se želela rešiti in uiti iz pritrdilnega objema. Pa saj je že včeraj pri 33 vozlih spustila dušo in ne deluje več.  A kot je veter prišel, tako je po slabe pol ure izginil. 

Zjutraj grem do premca, pogledam vrv, katera drži sidrno verigo in tudi ta je malo obrabljena, saj precej trpi. Čeprav imam na tej vrvi dva gumi blažilca, se od poskakovanja barke na valovih varovalna gumi cev obrača, sname in potem pride na tem mestu, kjer se stikata vrv in aluminijast rob barke, do obrabe vrvi. Ko se vračam proti kokpitu pogledam tudi proti vetrnici in vidim, da je veter odtrgal in odpihnil zaščitno »kapo«, spredaj pred navoji. Dan je in drugače je kot ponoči, vetra je komaj za 15 vozlov, zato privežem list vetrnice, da ta ne ropota v prazno. Tudi pogled na državno zastavo mi prikaže žalosten prizor, saj je zastava vsa v franžah.

Danes ne bom šel na obalo, zato bom naredil nekaj vode, ki mi jo je sinoči zmanjkalo v krmnem  rezervoarju. Postavim Rainmana v kokpit, vse zvežem in čez tri minute že voda lepo curlja v tank. Da pa ne bom gledal v zrak, se odločim, da pregledam jambor. Sicer piha nekje do 15 vozlov, včasih je tudi kak sunek vetra močnejši, a morje ni kaj dosti valovito. Opremim se z naramnim oprtačem, vzamem še varovalni pas, vzamem naramno torbo v katero dam nekaj orodja in manjši fotoaparat. Vem, da ne bom mogel priti do vseh zadev na križih jambora, zato vedno vzamem fotoaparat in zadevo približam z objektivom na  fotoaparatu, tako mi se ni treba izpostavljati. Vidim pa čisto vse, res od blizu. Pa tudi kak selfi naredim in dobro fotko z višine. Na vrhu se sicer jambor odklanja v razdalji kakšnega slabega metra, a to ne naredi name prevelikega strahu. Zato na vrhu niti ne ostanem predolgo, le pregledam, če je vse v redu privijačeno, če vse drži , pregledam zgoraj vpete pripone in se začnem spuščati po stopnicah z jambora. Enostavno, hitro, brez stresa in brez obremenjevanja, kdo me bo potegnil na vrh. Stopnice so »cool«..

V tem času, ko sem bil na jamboru, se je naredilo kar nekaj vode, na koncu pa sem še napolnil dva dodatna kanistra z vodo, tako da imam zdaj še rezervo za zadnji tank. Seveda še napolnim plastenke za pitno vodo, teh imam za 25 litrov ter zaključim pri 230 litrih proizvedene vode v dobrih treh urah. Vsa čast tistemu, ki si je izmislil tega čarovnika. Pregledam še vpetost rešilnega splava, pregledam avtomatski hidro-ključavnici (katerima je žal rok uporabnosti že potekel), a saj imam med plovbo vedno žepni nožek v žepu, če bi se kje kaj zategnilo. Pravzaprav imam na barki pričvrščene kar tri »Mora« nože s Sandvik inox rezilom. To so plavajoči noži v nožnici, ki ga pričvrstite kjer koli na barki, ali pa ga imate v predalu. Jaz imam enega pričvrščenega v kokpitu, drugega na jamboru in tretjega v boxu, za sidrno verigo. Ti noži vam ne bodo rjaveli, cenovni razpon pa je od 7 do 30€, odvisno vse od velikosti in modela. Nekateri imajo na drugi strani rezila celo žagico, s katero lahko prerežemo kovinsko pletenico. Ko  pride do problema, da se vrv zatakne, ali če kaj ne zmorem potegniti sam, lahko vzamem nož ki je pri roki, prerežem vrv in tako rešim nastalo situacijo. Poleg tega je v kokpitu dobrodošel pri ujetih ribah. Jaz sem te nože kupil cenovno ugodno za 9€/kos na razprodaji na Arubi, saj je bil ravno takrat 50% popust do odprodaje zalog. Seveda pa veljajo tudi drugi noži, ne samo te znamke, pa tudi plavati ni potrebno da znajo. Le namig sem vam ponudil in svojo izkušnjo.

Po napisanem blogu, ki ga pošljem vsak dan nepogrešljivemu Sebastjanu, grem v posteljo in zaključim še en oktobrski dan, zadnji. Jutri je 1. November, Dan mrtvih. Spomnil se bom pokopanega očeta, čeprav se ga spomnim večkrat, a še raje se spomnim vseh živih, kateri so mi blizu in jih imam rad.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 9. dan

Pa smo v novembru. Wow, kako hitro čas teče, še malo pa bo Novo leto. Sploh nimam občutka za zimo, ker je tukaj toplo. Vreme se počasi umirja, se stabilizira in prva serija jadralcev je danes odplula proti Novi Zelandiji, nekaj jih bo šlo v ponedeljek, pa v torek,… No v ponedeljek popoldan ali v torek zjutraj, bi rad odjadral tudi jaz. Sicer bo zdaj nekaj dni pomanjkanje vetra, sploh ker je vremensko okno zelo mirno na sredini poti do  Nove Zelandije. Tega pa je kar 400 do 500 NM.

Dopoldne se ravno pripravljam da grem v vodo, kajti rad bi očistil vodno linijo in propeler od barke, ko pride do mene plovilo na katerem piše Bio Security. Na njemu so trije uradniki in eden mi pove, da opravljajo kontrolo dokumentov in če lahko pridejo na Indigo. Seveda lahko. Na barko prideta le dva, tretji ostane na svojem plovilu in ta dobiva podatke od uradnika, ki sedi za mojo mizo. Na njihovem plovilu imajo računalnik in tako pridejo hitro do podatkov, ki so jim potrebni. Vseeno pa želijo videti moj potni list, mojo že drugo, a veljavno vizo, vse druge dokumente od plovila in dokumente o prijavi na otočje Fidži. Vsega skupaj okoli 20 strani obrazcev. Po 15-tih minutah ugotovijo, da je vse v redu, zato napišejo poročilo, pod njim se še podpišem in že želijo oditi, ko jih presenetim s skromnimi darili, katerih so bili zelo veseli. 

Kasneje sem videl, da so opravili preglede še na ostalih plovilih v zalivu in po dobri uri in pol so zapustili zaliv. Jaz sem takrat ravno končal čiščenje barke v vodi, ter opravil pregled vsega, kar je pod vodo. Za enkrat kaže, da je vse v redu in upam, da sem pripravljen za na plovbo.

Okoli druge ure popoldan pripluje v zaliv še moj kolega Norvežan, se sidra poleg mene in me povabi na kavo. Omenim mu, da bom v začetku naslednjega tedna zapustil Fidži. Ko mu povem, da sem gledal vremensko napoved za Novo Zelandijo, ki bo zdaj s slabim vetrom, mu povem za alternativo, da bi pa vseeno šel z dobrim pasatom do otočja Vanuatu in potem naprej do Nove Kaledonije. Ta mi ni nikoli dišala in ni bila nikoli na moji začrtani poti. A sem zadnje čase od drugih jadralcev slišal toliko lepega o njej, da sem začel brati o teh otokih, pregledovati zapiske, forume, pravila in še kaj. Morda pa se vreme popravi in grem od tam naprej za Novo Zelandijo ali pa jo celo potegnem za bližnjo Avstralijo do Sydneya. Hmmm, dočakati Novo leto pod mostom v Sydneyu, neposredno ob operni hiši, gledati največji ognjemet na svetu,… Zdaj mi tudi Avstralija diši. Kar naenkrat, čudno a ne?  Norvežan mi omeni, da bi tudi on rad zapustil Fidži in bi morda šel isti dan na pot, kot grem jaz. Presenečen sem nad njim, ker tega prej ni nikoli omenil, poleg tega je šele vložil prošnjo za drugo vizo in jo je tudi plačal. Njemu so za ciklonsko sezono bolj dišali Maršalovi otoki. Nič ne rečem, le to, da se do nedelje pogovoriva. Povem mu, da na otokih Vanuatu ne bom ostal dolgo, ker me to otočje z malarijo preveč ne zanima in se ga bojim. Obiskal bi le otok Tanna in še delujoči vulkan Mt. Yasur. Hehehehe, zanimivo, tudi njega je to zdaj začelo zanimati. Malo se pohecam z njim in mu omenim, da bo zdaj Irec Bill žalosten, ker ga bova oba zapustila, on pa se vrne na Fidži šele čez dobra dva tedna.

Za jutri sva se dogovorila, da greva v mesto v nabavo hrane za teh nekaj dni celodnevnega jadranja. Do prvih otokov imam nekaj okoli 500 NM plovbe, to je okoli 4 dni in štiri noči jadranja. Morda nekaj ur več ali manj, odvisno od vetra, valov in seveda od oceanskega toka. Potem naprej pa še dobrih 350 NM do Noumee. Pravzaprav si moram nabaviti svežo hrano za vsaj 9 ali 10 dni, nekaj jo bom tako ali tako moral skriti, saj če me Bio Security na otoku Tanna dobi s svežo hrano, mi jo bodo vso odvzeli. Prav tako bo v Novi Kaledoniji, kjer so še bolj strikni. Francozi pač, ki jih ne maram. Imam pa rad njihov Carrefour supermarket. Spet bom več ur v njem.

Zvečer si na barki naredim večerjo, po večerji pa prelakiram z ladijskim lakom vse spodnje robove pohištva, ki sem jih zadnjič barval. Robovi so zaradi vlage, vode in seveda zaradi let izgubili barvo in sijaj, zato sem se odločil, da pohištvu le-tega povrnem nazaj. Čez noč se bo lak posušil in zjutraj bo  videti vse veliko lepše.

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 10. dan

Oblačno jutro in na sidrišču ni niti malo vetra. Menda ga po napovedi ne bo do 13:00 ure, zato je tudi morje v zalivu skoraj ravno kot olje, ko se polije po mizi.

Pokliče me Norvežan, da bi odšla prej v mesto in da bi popoldne rad zamenjal nekatere stvari na jamboru, a ker sva skupaj, bi bilo to idealno, da ga lahko potegnem gor. Ne vprašam kaj ima zopet za zamenjati, le prikimam, saj imam čas. Čeprav sem danes želel sam menjati Seldnov gibljivi del na boomu, ker je ta že obrabljen, zato ga bom pač jutri.

Kolega pride do moje barke z dingijem in nato se zapeljeva do Lautoke. Kakšnih 5 NM je do tja. Ker greva spet hitro po tem »olju« od morja, vzamem telefon in preko aplikacije izmerim s kakšno hitrostjo glisirava. Po aplikaciji sva dosegla maksimalno hitrost 47,1 km/h, kar je okoli 25 vozlov. Če primerjam, da večji gliserji glisirajo s takšno hitrostjo, potem sva midva s komaj 3,5 metra dolgim gumenjakom bolj letela po zraku, kot pa plula. Do mesta se sprehodiva, vmes se še ustaviva na sejmu, kjer prodajajo razno robo, a nič ne kupiva. Le »firbec« si napaseva. Kolega v mestu kupi nekaj stvari za barko, nato pa greva najprej do tržnice. Danes je na tržnici vse črno, toliko ljudi še nisem videl v teh prostorih, morda pa tudi zato, ker ob 9:30 uri še nikoli nisem bil tam. Vedno prihajam kasneje. Kupim nekaj zelenjave in sadja, potem pa greva še v trgovino. On napolni voziček, jaz le košaro, saj ne potrebujem veliko.

Ko prideva nazaj na barko, vse nakupljeno pospravim na svoje mesto, piščančje meso razdelim na štiri dele, enega za danes, tri pa vakumiram v tri pakete, katere bom imel za tri kovečerje (baje se tako temu reče po moderno, kosilo+večerja=kovečerja). Morda pa ko mi zmanjka mesa, na plovbi ujamem tudi kakšno ribo. Če pa ne, pa bo tudi kakšna zelenjavna jed dobra, saj imam razne zelenjave in podobnih stvari kar precej tudi v konzervah.

Potem grem na njegovo barko in pričneva z delom. Potegnem ga do tretjega križa, kjer zamenja notranjo pripono, ki mu je zacvetela. Vse pripone ima v rezervi in ko vidim njegove 14 mm debele zunanje pripone, ter 10 mm debele notranje pripone, se sprašujem, če bi mu sploh pokazal moje 8 in 7 mm debele pletenice. Uhhh, kot bi imel kitajsko barko, ne pa nemško. Ko končava z delom, spijeva kavo, nato pa grem jaz delat na svojo barko. Sicer nimam dovolj časa, da bi zamenjal nosilec med jamborjem in boomom, saj bo prej padla noč, imam pa čas, da vsaj preverim napetost mojih »otroških« pripon. Na pripono nastavim napravo za merjenje nateznosti in trdnosti pripon. Ker so se pripone malo raztegnile, sem moral vse skupaj malo zategniti, vmes tudi popustiti in spet zategniti na drugi strani, saj se mi je jambor malenkost usločil v levo stran. Do večera sem vse to dobro naravnal in zategnil, čeprav se nisem ravnal po Seldnovih navodilih, kjer tabela kaže, da bi morale biti moje zunanje pripone za moj jambor zategnjene vsaj za 15% več, kot sem jih jaz zategnil. Že zdaj so napete kot struna, zato se vprašam, če bo zdržalo vpenjanje? Ko vse končam, namažem še z oljem za šivalne stroje, ki ni kislinsko, zavarujem proti odvijanju tako da prelepim zaščitne sornike z lepilnim trakom, potem pa spustim še plastično cevno zaščito.

Ker se pri nas kar hitro stemni, temno je že ob 18:15 uri, končam z delom, vse pospravim, se stuširam in začnem pripravljati večerjo. Zvečer po večerji si pogledam še kakšno malenkost o otokih Vanuatu, preberem nekaj v pilotu za to plovno območje, nato pa bo spet čas za spanje.

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 11. dan

Danes je spet oblačno vreme, sicer je na sidrišču nekaj vetra, a mislim da ga ni več kot za 10 vozlov. Ker sem se zbudil zelo zgodaj, sem že zgodaj pričel z delom, saj na sidrišču nikogar ne motim. Čeprav sem kasneje izvedel, da se je udarjanje s kladivom slišalo verjetno tudi v kakšno vas naprej od sidrišča.
Najprej sem se lotil menjave nosilca na boomu. Mislil sem, da bo to »šala mala« in bo vse skupaj zmetano narazen in skupaj v nekaj minutah. Dejansko je tako, ko nekaj računaš, se tudi ušteješ. Narazen je šlo zelo utečeno in po planu, saj sem popustil vse vrvi, tako da ni bilo nobene obremenitve, ki bi to držalo. Najprej ločim sornik, ki drži boom, nato pa izbijem dolgi sornik, ki drži trikotni nosilec na jamboru. Zamenjam ga za novega, namažem vse s Harken mastjo, ter nato sestavim prvi del. Tako dobro se je izšlo, kot pri mojem vnuku, kadar sestavlja lego kocke. Zdaj še sestavim vse skupaj z boomom, pa bo. No tu se je zataknilo, ker nisem videl, da odstopa tudi obrabljeni nosilec booma, tega pa nimam v rezervi. Le kdo ga ima? Ker je to narejeno iz zlitine gusa, ne smem vstaviti inox podložke, poleg tega sploh ne vem, če imam kakšno večjo podložko z luknjo 12 ali 13 mm. Malo si ogledujem vse skupaj, nato pa se odločim, da naredim podložko iz trdega teflona. Grem v kuhinjo, iz omare vzamem 5 mm debelo teflonsko desko za rezanje zelenjave in jo skrajšam za 4 cm. Potem odrežem kos 4×4 cm, z vrtalnim strojem in svedrom zavrtam v sredino luknjo 10 mm, nato pa malo povrtam, da sem dobil 13 mm veliko luknjo. Zdaj še z ene strani zbrusim za 1 mm, ker potrebujem 4 mm debelo podložko. Potem to vstavim in »paše kot ata na mamo«. Vse skupaj na novo privijačim, zavarujem in končal sem s tem delom.

Čeprav še ni minilo 24 ur od zategovanja pripon, grem še enkrat z merilcem na palubo in izmerim pripone. Malo se je očitno vse skupaj poleglo, raztegnilo, zato še vse enkrat nastavim, notranje pripone pa za 10% še bolj zategnem, tako kot piše v navodilih za Selden jambore. Ko vse uredim, pregledam še enkrat z dvižnico za boom, če je jambor na sredini. Nastavim na določeno točko, nato enako na drugi strani barke in jambor res lepo stoji na sredini. Tudi pogled od spodaj proti vrhu mi da vedeti, da je ta raven. Tako, zdaj sem to končal, zdaj grem pa reševati problem v notranjost barke, saj ko sem zategnil pripone in s tem jambor malo poglobil na palubi, je ta pritisnil v notranjost in zdaj se vrata pri jamboru (pri meni vrata od kopalnice in premčne spalnice) ne dajo lepo zapirati oz. odpirati. Najprej s konico noža začrtam, kje se vrata žulijo, nato jih odvijačim, snamem in jih odnesem v kokpit. Spet prižgem inverter, vzamem centrifugalno električno brusilko in zbrusim samo rob vrat, kjer se zatika. Vrata pobrišem, jih odnesem v barko, privijačim in tokrat se lepo zapira. Vzamem še majhen čopič, vse skupaj pobarvam z lakom, da se ne bi »les« napil vlage in jutri bo že vse suho.
Pospravim posodo in na tla mi pade steklen kozarec in se razbije. Tako ali tako sem hotel danes pomesti salon, zdaj ga pa res moram in to takoj. Poberem velike kose stekla, nato pometem po tleh in vse 2x krat pobrišem, da mi ne bi ostal kakšen košček stekla na tleh. Nič kolikokrat sem rekel, da potrebujem na barki manjši, a dovolj močan električni sesalnik, nekje do 1300W, katerega potrebujem pri vrtanju, rezanju, pa tudi pri razbitih kozarcih ali pa za sesanje preprog. Jaz sem na »ić« in potem je jasno, da tudi v barki ne morem brez preprog. Kot bi rekla moja stara mama: »Lepše je in bolj toplo«. Hahaha.
Spijem še pozno popoldansko kavo, s tremi piškotki, tokrat so boljši in vsebujejo koščke čokolade. Med kavo brskam po internetu in gledam vreme, vmes pa me kolega Norvežan vabi na večerjo. Včeraj je kupil velikeeeega piščanca in ga peče na žaru v ponvi. Sprašuje me, kakšen krompir bi jedel. Francoski krompirček bo kar v redu, a ne? Torej bo danes kar dobra večerja.
Najprej se stuširam, preoblečem, nato pa grem ob 18:30 uri z dingijem k njemu na barko, kjer povečerjava, spijeva vsak po eno pivo, malo debatirava. Ponudim se mu, da mu pomijem posodo, ampak to je samo »blef«, saj sem vedel, da bo rekel ne. Je pa lepo če se ponudiš, a ne? Zato se lepo zahvalim za vse, se vrnem nazaj na Indgo, saj je že čas, da se gre v posteljo.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 12. dan

Včeraj pri večerji se je kolega spomnil, da bi moral dati še dva sornika v vrh jambora. Prosil me je, če mu lahko pomagam pri delu, preden odplujem od tu, kajti jaz sem mu rekel, da se bom jutri prestavil na sidrišče pred Port Denarau. Obljubim mu, da pridem in dogovor je ob 9:00 uri.

Ob dogovorjeni 9:00 uri sem z dingijem prišel do njegove barke. Ker ga ni na krovu, potrkam po barki in možakar se javi iz spalnice. Vedel sem, da še spi. Ve pa tudi on, da se meni mudi, ker sem rekel, da bi se šel danes odjaviti iz Fidžija. OK, je kar je, bom pa to naredil popoldan, kolegu je pač treba pomagati. In tako on najprej spije dve veliki kavi, da pride k sebi, potem pa se po eni uri le spravi k delu. Jaz ga potegnem gor na vrh jambora in en sornik gre lepo v jambor kakor tudi škripec, drugi pa je malo zvit in ne gre in ne gre. Gledam na uro, pozno je že, ko mi pravi naj ga spustim dol. Zmenjeno, očitno mu je uspelo, spustim ga dol, a on drži sornik v roki. Prevrtati morava luknje za vijake in potem se bo morda dalo vijačiti. Bravo, zdaj vem, da danes ne grem nikamor. Ne delaj računa brez krčmarja! (star slovenski pregovor, ki vedno drži)

Zavrtava dve luknji, malo poravnava zgornji nosilec sornika, nato ga spet potegnem gor, čisto do vrha. Menja namreč škripec od genove, ki je v jamborju. Spet postavi kolešček v jambor, ga drži s prstom, z drugo roko vstavlja sornik in …. Sliši se glasna kletvica. Kolešček mu je padel v jambor. Bravo, zdaj bo pa veselica. Kam je kolešček šel, nimam pojma, ampak ga ni. Zdaj ga spustim dol, rezerve ni več. Vzame starega, ki je najmanj obrabljen in gre spet gor. Tokrat sem mu jaz okoli koleščka navil bakreno žico, ki jo bo lepo držal in dvigoval kolešček, dokler sornik ne pade v luknjo. Kot jaz rad rečem, vse se uredi v sekundi dvajset, če se lepo spraviš k delu. In ko pride dol, jih poslušam malo v angleščini malo v norveščini, zakaj mu tega z bakreno žico nisem prej povedal. Tiho sem, saj ne vem, kako je gor, koliko prostora ima in kako lahko to montira. 

No zdaj je ura že dve popoldan, dve uri imam časa da se odsidram in priplujem do novega sidrišča, pol ure da pridem z dingijem do pisarne. In če bi šlo vse po planu, ugotovim, da sem za danes točno 10 minut prepozen. Torej, Jasmin ostani tukaj na sidrišču, spij pivce za živce in se ne jezi! Če sem od junija tukaj na Fidžiju, je vseeno če sem še en dan več. Vremenska karta kaže ves čas v redu vreme, torej 16 do 20 vozlov vetra in do 2,7 m valov. In če rečemo, da bo zunaj v reali do 25 vozlov vetra v krmo in malo čez 3 metre 7 in 8 sekundnih valov v bok, to bo super. Malo me bo pozibavalo, šlo bo pa lepo z metuljčkom. Na genovo nastavim tangun, glavno jadro pa pod kotom zvežem, da se ne premika.

Na barki namesto pivca spijem vodo, si skuham kitajsko instant juho, potem pa si dam polnit oba satelitska telefona Iridium in Inmarsat, tablico kjer imam rezervno navigacijo, telefon s povezavo za Iridium,  in še svoj laptop. Kablov je polna miza. Ker sem že tretji dan v oblačnem vremenu, prižgem motor za eno uro in pol, torej vsaj za čas polnjenja.

Pripravim si odjavne dokumente, obrazce, katere sem že izpolnil, pregledam in potem dopolnim še Grab Bag (vodotesna torba v kateri imam nekaj zdravil ostale dokumente, en telefon za rezervo in v katerega bom dal še en satelitski telefon, dve majice in ene hlače). V drugo enako torbo dam 5 litrov vode v njej imam cca 20 manjših konzerv hrane in tri paketa krekerjev. Pripravim vse k vratom, naj me čaka in nikoli dočaka, ker si ne želim, da bi to kdaj potreboval. Ampak, naj bo pripravljeno. Preverim še Epirb, letos mu poteče naročnina in tudi baterijo bo potrebno zamenjat, ki menda drži samo 5 let. Tudi bombice za samonapihljivi rešilni jopič bi moral menjati, pa bombico s plinom v rešilnem splavu tudi. Ufff…. 

Zvečer vse pospravim, si naredim večerjo ter pogledam še en film. 

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Agua Amarga–Almerimar, 93. dan

Noč na sidru je bila za silo.
Meni se je zdelo OK, Lili pravi, da je slabo spala zaradi guncanja. Seveda malo gunca, če pa je vse do Afrike odprto.
Jutro je sivo, sonca ni. Vetra je v začetku premalo za jadranje, kasneje naraste na dobrih 10 vozlov v krmo in lahko za nekaj časa ugasnemo motor. Oblaki so črni, plujemo v dež.
Ampak dežja je ravno toliko, da razmoči rdečkast pesek, ki se je usedel na barko. Boljši opis kot pesek bi bil prah, saj je ta pesek droben kot moka.
Prej je bila paluba rahlo rdečkasta, zdaj je rdeče belo flekasta. Bomo že oprali ob priložnosti.
Deževni oblak je okrepil in malo obrnil veter, tako da je plovba povsem spodobna. Voziva samo na genovo. Veter je preveč v krmo, da bi lahko jadrali na glavno jadro in genovo. Nekaj časa voziva metuljčka (genova na levo, solent na desno).
Valovi se počasi krepijo, veter pa popušča. Kmalu se genova na vsakem valu napenja, vmes pa se podira. Čas je, da pospravimo jadra in prižgemo motor. Te kombinacije se čez dan še nekajkrat ponovijo, le da dežja ni več in sije sonce.
Na vodi je vse polno naplavin. Vidi se, da so nevihte sprale precej robe v morje. Palice vseh velikosti in oblik, celi otočki trave in grmičevja, pa tudi plastika in podobno.
Mojo idejo o sidranju pred marino admiralica gladko zavrne in prostora za pogajanje tukaj ni. Na vodi je počasen swell, na njem pa manjši valovi vetra. Vmes občasno pride še neko tretje valovanje. Glede na to, kako se ti trije med sabo ujamejo, je lahko barka nekaj časa precej stabilna, potem pa se dobro zagunca. Torej spet marina.
Marino v Almerimarju že poznava. Žal je septembra tukaj še visoka sezona, čez dva tedna bo marina na pol zastonj, sedaj pa kar zaračunajo. Tolažim se s tem, da je to vseeno le tretjina cene marin na Hrvaškem.
Večerni sprehod dobro dene. Locirala sva čendlerijo (navtično trgovino) in velik supermarket. Plan za jutri je torej nakupovanje.
Španska zelenjava, ki jo sicer kupujemo v slovenskih trgovinah, raste takoj za marino in je tukaj cenejša, predvsem pa je izbira odlična.
Obali se tukaj reče Costa del Sol (sončna obala) s 300 sončnih dni na leto. Takoj za obalo se začnejo obsežni rastlinjaki. Kamor seže oko je vse pokrito s plastiko in tam delavci, v glavnem ilegalni priseljenci iz Afrike, v napol suženjskih razmerah za malo denarja pridelujejo zelenjavo. To potem kupujemo po vsej Evropi.

Danes prepluto: 50 NM, skupaj 2386. Motor ima 5633 ur (6 novih).

Almerimar, 94. dan

Dan v marini zame ni jadranje, a še vedno je to boljše kot biti v službi.
Šla sva v čendlerijo (navtično trgovino) in feraterijo (železnino) in kupila nekaj malenkosti, ki jih rabiva.
V čendleriji imajo tudi servis za Raymarine in povejo, da imajo tiskano vezje, ki ga čakava, oni celo na zalogi, a ni nujno, da je krivo tiskano vezje.

Skočiva do barke, grem na jambor in z vrha jambora odmontiram vetrni instrument ter ga nesem na servis.
Tam ga priključijo na diagnostiko in ugotovijo da:
- je tiskano vezje OK,
- so magneti in drugo v glavi vetrnice OK,
- je napaka verjetno v žičkah, ki gredo iz instrumenta do jambora.
Verjetno je notri prišla voda in so žice korodirale.
Popravilo bi bilo tukaj predrago, zato se zmenim za zamenjavo instrumenta.
Na barki pa ugotovim, da je paket, ki ga čakam iz Ljubljane (v katerem je rezervno tiskano vezje in rezervne žičke), medtem prispel v Cartageno.
Hja, ampak Cartagena je 200 km daleč. Tudi, če bi hotel tja, danes ne morem (avtobusov ni več, na rent-a-car pa lahko avto dobim šele jutri popoldan).
Tako se odločiva, da vseeno počakava, da jutri dostavijo rezervni instrument.
Ko bova nekako prišla do najinega paketa iz Ljubljane, bova pa popravila obstoječ instrument.
Bova potem pač imela dva, če se slučajno eden spet pokvari, ali če ga skljuvajo vrane. Ne vem, kaj imajo vrane proti vetrnim instrumentom, ampak nama so mehansko puščico dodobra skljuvale.
Ostanek dneva mine ob manjših popravilih, pranju perila in druženju s prijatelji.
Jutri pa, če bo vse v redu z dostavo vetrnega instrumenta, naprej proti zahodu.
Danes nismo pluli.

Almerimar – smer Gibraltar, 96. dan

Zjutraj, ko je na barki še rosa in je paluba tako ali tako razmočena, operem barko od zunaj. Na barki je namreč polno drobnega rdečkastega peska. Dotočim še vodo v rezervoar, ker če je voda v ceni veza, pa res moram napolniti do roba, a ne?
Potem grem plačat marino – po vodi čisto blizu, po cesti je daleč. Od tam pa v čendlerijo po vetrni instrument.
Jasno, da je čendlerija čiiiisto na drugem koncu. Lili gre medtem v trgovino.
Novi instrument montiram na vrh jambora. Lep razgled je od tam, škoda, da nisem vzel fotkiča s seboj.
Potem pa na pot. Ura je že poldan. Ja, te stvari se vlečejo in instrument smo kar dolgo čakali.

Tako sva že pozna, da ne bova prišla do predvidenega sidrišča do noči. Prej ni nobenega sidrišča.
Plan B: Bova pač potegnila nočno. Jutri bova videla, kako nama gre, verjetno bova šla kar v enem skoku do Gibraltarja.
Vmes malo delava kroge (umerjanje novega instrumenta), nekaj se da jadrat, v glavnem pa motorirava ali motorsailava, saj je vetra premalo. Na žalost imava tudi dober vozel toka v nos. V Sredozemlje po navadi teče tok iz Atlantika, ker je tukaj izhlapevanje večje, kot pa prispevajo vode reke, ki se izlivajo v Sredozemlje. Tok je tukaj, kjer je morje še široko kakih 70 NM, zmeren. Bližje Gibraltarja pa je že treba gledati plimne tabele, in na podlagi plime in oseke izbirati pravo pot. Če to ignoriraš, je možno, da imaš srečo, lahko pa imaš nekaj vozlov toka v nos.
V vodi je polno naplavin. Upam, da ne dobiva kake plastike v vijak ali v zajem hladilne vode za motor ali hladilnik.
Zdajle sva blizu rta Cabo Sacratif (blizu Motrila). Lovimo nekaj GSM signala. Ne vem, ali bodo šle slike gor, bomo videli.
Tune se mečejo iz vode, ko lovijo, a mi jih žal ni uspelo slikati. Tudi delfinov ne, ki sva jih videla prej.
Več pa jutri, ko bomo spet blizu civilizacije.
Danes nismo pluli.

Almerimar – La Linea, 97. dan

Včasih bi rekel, da je bila tale pasaža slaba, saj ni bilo dovolj vetra.
Po vseh premočnih vetrovih v zadnjem času, pa se sploh nisva preveč sekirala, ker je večino časa pel motor.
Morda imajo kar prav tisti, ki pravijo, da je Sredozemlje tisto morje, kjer piha premalo ali pa preveč.
Včeraj, čez noč in danes je pač pihalo premalo.

Na 16. kanalu so Španci v rednih presledkih obveščali o čolnu, na katerem je neznano število oseb, in ki pluje, ali ki ga nosi od Maroka proti španski obali. Naj imamo oči na pecljih in naj jim sporočimo, če kaj vidimo, pravijo. To novico so objavljali preko nujnega sporočila pan-pan. To pomeni, da je vsakič naša VHF-postaja sprožila zelo glasen alarm. Postaja je spodaj v salonu. Kdor je vozil, je moral dol in pritisniti gumb za potrditev in s tem utišati piskanje. Zadeva mi je šla čez nekaj ur že tako na živce, da sem pač ugasnil VHF-postajo. Ne vem, zakaj ne morejo takega rutinskega obvestila (ki je že tri dni povsem enako) sporočati z navadno objavo.
Ponoči je bila plovba mirna in skoraj dolgočasna. Le nekaj ur je bilo mogoče jadrati. Je pa zanimivo, da se je ladijski promet že kar zgostil. Ne le velike ladje, ki vozijo skozi Gibraltar. Dosti je tudi lokalnega prometa. Imela sva nekaj srečanj z jadrnicami in gliserji. Dve jadrnici celo na manj kot 100 m, kar je za ponoči za odprto morje zelo blizu.
Kar je zanimivo pri tej plovbi, je tok, ki se zelo spreminja. Na iste obrate je hitrost včasih 7, včasih pa dobre 4 vozle. Če pa je tok delno z boka, je treba smer plovbe spremeniti za 10 ali 20 stopinj, da ohranjaš pravo smer plovbe.
Pozna se tudi, da smo precej bolj na zahodu, saj se je zdanilo šele proti osmi uri zjutraj. Imamo pa še vedno isti časovni pas kot Ljubljana.
Pred Gibraltarjem so nas prišli pozdravit vsi delfini, ki smo jih prej videvali zelo redko. Vsakih nekaj minut je priplavala kakšna jata. Tudi tune, ki so lovile in skakale iz vode, smo videli. Pa seveda ogromno nesnage – v glavnem lesa in trstičja.
Kot se za angleški teritorij spodobi, je bila skala v megli, deževalo pa danes ni.
Je pa cel dan kar visoka vlaga.
V marini v La Linei smo se dobili s posadko STABO za pet minut. Hja, ni bilo ravno pet minut. Pa še dosti se imamo za pomeniti. Tudi Dream time je tu. Z njimi se dobimo jutri.
Joj, skoraj bi pozabil: Ker je bila plovba tako mirna, sem izkoristil priložnost in zlezel v "podzemlje" Herona in (za zdaj provizorično) povezal dva instrumenta: Chart plotter in AIS. Še malo sprehajanja po nastavitvah obeh naprav in HURA.
Sedaj na chart ploterju vidimo barke, ki oddajajo AIS-signal. Ni treba več dol v salon, da vidiš, kdo te »napada«.
S tem projektom sem odlašal v nedogled, ker pač ni bil nikoli na vrhu spiska, čeprav bi to lahko naredil že pred leti.
Danes pa malo prej spat, da nadoknadimo prepluto noč.

Od izplutja v Almerimarju včeraj opoldan do pristanka pri Gibraltarju v La Linei danes ob 14:00 (se pravi v zadnjih 26 urah) smo prepluli 133 milj, motorirali kar 23 ur. Od starta smo prepluli 2519 NM, motornih ur je 5656.

La Linea, 98. dan

Danes je za naju poseben dan. 21. septembra sva si namreč pred mnogo leti rekla ja.
Dan se je začel kaotično. Hotel sem na WC, a nisem našel kartice, ki odpira vrata. Vse sva preiskala, a kartice ni in ni bilo. To se meni po navadi ne dogaja. Ne izgubljam ključev in podobnega ...

Kličem na recepcijo, kjer mi povejo, da so mi kartico izdali in da sem jo očitno nekje izgubil. Tam je niso našli. Grem pač po novo. Po vodi je recepcija čisto blizu, po kopnem pa je pot okrog cele marine kar dolga. Dajo mi novo kartico, samo še čakam, da mi zaračunajo 10 evrov za izgubljeno, ko gospodična ugotovi, da stare kartice ne more stornirati, ker je ni v sistemu. Očitno je (druga) gospodična včeraj sicer vzela kavcijo, a mi je nekako pozabila dati kartico. Jaz pa po celonočni pasaži tudi nisem opazil, da je ni. No, glavno, da sedaj kartico imamo in lahko hodimo po marini.
Dopoldan greva na sprehod po La Linei.
V vodniku piše, da je mesto precej razštelano in imajo prav. Mesto nima neke duše. Ni starega mestnega jedra, ni neke zgodovine. Vse je videti kot nekaj na hitro na kup zmetanih spalnih naselij.
Trgovina, v katero sva zavila po kruh in nekaj malenkosti, me je spomnila na stare socialistične čase pred tridesetimi leti. Prodajalcev je bilo v trgovini več kot kupcev, a kljub temu je bila storitev slaba. Vsi prodajalci so se zbrali namreč na zelenjavnem oddelku (in s tem praktično preprečili kupcem, da bi kupovali zelenjavo) in vneto debatirali. Spominjalo me je na socialistične samoupravne sestanke kolektiva. Čakali smo na kruh, čakali smo, da odklenejo omaro z vini (to, da je ves alkohol pod ključem, tudi kaže to, v kakšnem stanju je La Linea), čakali smo na blagajni, čeprav smo bili skoraj edini, a je blagajničarka pozabila kodo za odklepanje aplikacije in so ji prišli trije na pomoč.

No, občasno je treba to spet videti, da se zavemo, kako dobra je storitev povsod drugod. Proti večeru smo se dobili z Američani, potem pa sva si pripravila slovesno večerjo.
Glede na videno v mestu raje nisva tvegala z večerjo kje zunaj. Na Heronu se vedno dobro jé. Spomnil sem se barke Mala, ker danes bi si pa celo jaz vzel čas in bi zakuril pravi žar na pravo lesno oglje. Tak krasen kos dobro uležane govedine bi si to zaslužil. No, tudi na plinu pečeno meso je bilo izvrstno. Poplaknjeno s požirkom španskega vina, ki je bilo povsem spodobno, kar pri Špancih ni vedno slučaj.

Slikal danes nisem, ker kaj pametnega tule tako ali tako ni. Bom dal jutri kakšno slikico z Gibraltarja (mogoče).

La Linea, 99. dan

Današnji izlet v Gibraltar se je začel v oblačnem vremenu, vmes je celo majčkeno rosilo in sva celo vedrila na barki Stabo. Šla sva peš. V Gibraltarju sva bila že dvakrat, a sva obakrat bila z barko nastanjena v marini. Tokrat pa smo vezani v Španiji.

Sprehod do meje in čez mejo je zanimiv (za prvič), najbolj razburljivo pa je, ko prečkaš vzletno pristajalno stezo. Če pristaja ali vzleta letalo, prižgejo rdečo luč in avti ter pešci počakajo, da letalo švigne mimo. Nam ni bilo treba čakati.

Gibraltar je tako angleški, kot je na jugu Španije lahko. Angleško obarvani avtobusi, stara rdeča telefonska govorilnica, koši, korita rož in ograje so enaki kot v Londonu, bobiji imajo podobne uniforme kot na otoku. Hiše imajo imena, valuta je britanski funt.
Ampak: vozijo pa po desni in večina ljudi, s katerimi pride turist v stik, bolje govori špansko kot angleško. Jasno, saj so Španci, ki se vsak dan vozijo na delo v Gibraltar.
Ponudba v gostinskih lokalih je mešanica različnih kultur, v trgovinah pa je odvisno od tega, v katero verigo sodi trgovina.
Ko sva prišla v Morrison, je bilo v glavnem vse angleško.
Takrat sem bil že pošteno lačen in v trgovini imajo menzo. Na jedilniku pa dosti pravih angleških jedi. Vem, da bi moral poslušati admiralico, ki je rekla, naj greva kam drugam, ampak lakota je bila pri obeh huda in sva naročila kar tam. No, ja, ponovili ne bomo. Saj se je dalo pojesti, ampak ni bilo na nivoju. Edino angleško točeno pivo je bilo dobro. No, pa čaj tudi, ampak kaj lahko zamočiš, ko daješ vrečko v vročo vodo.
Vseeno pa je bilo to bolje, kot iti lačen v trgovino, če moraš potem vse nakupljeno nositi dobre tri kilometre daleč.
Kupila sva nekaj »nujnih« angleških stvari, brez katerih Lili ne zna živeti (Custard, lemon curd, Bushmills, Ginger kukije ...).
Sprehod je bil lep, a ko sva stopila nazaj na Herona, sva bila super vesela. Zvečer pa na kratko na en klepet k prijateljem, zato raje napišem dnevnik že zdaj.

La Linea – iz marine v zaliv, 100. dan

Tisto »zvečer pa na klepet k prijateljem« se je seveda zavleklo. Na Stabo imajo eno dobro hišno vino in so nabavili zaloge. Hja, danes ga nimajo več.
Dopoldan greva na potep po La Linei in v Mercadono po nekaj stvari (med drugim po nekaj tistega vina, ki se ga pije na Stabo). Na poti tja opaziva lokalček, kjer domačini jedo churros in papitas.

To je značilna jed teh krajev in seveda je treba pokusiti.
To je neko testo (voda, sladkor, sol, olje, moka), ki ga stiskajo skozi vrečko za okraševanje in ocvrejo v olju.
Ocvrtki so kot dolge klobase in to se potem namaka v vročo čokolado.
Stvar je bila (vsaj v tem lokalu) zelo, zelo mastna.
Po taki malici naju je resno minila želja po mastni ali sladki hrani – vsaj za cel dan.
Plan za popoldan je bil spet izlet v Gibraltar. Malo pogledat čendlerije in spit kako dobro pivo. A po tisti malici se nama ni dalo nikamor. Zato sva plačala marino in se premaknila ven na sidro. Vreme se je stabiliziralo, oboji prijatelji pa so nekam šli (eni na dvodnevni izlet s trajektom v Afriko, drugi pa so odpluli naprej). Ni več razloga, da visiva v marini. Meni je življenje na sidru stokrat lepše kot pa v marini.
Ideja je bila, da se malo skopava v morju. A veter je pihal ravno dovolj, da človek ni imel prav nobene želje, da bi se zmočil. Proti večeru sva celo oblekla dolge rokave (Lili flis in dolge hlače). Če bo šlo tako naprej, bomo potrebovali še čevlje in nogavice.
Ko sem Američana pred dnevi vprašal, ali imajo na barki gretje, je rekel, da seveda ne. Če bi potrebovali gretje, to pomeni, da so na napačni geografski širini. On kruza že dolga leta in bo že vedel, kaj je prav.
Jutri pa tankat v Gibraltar – duty free – in premik malo naprej.
Plovba skozi ožino zahteva nekaj planiranja – proučitev plime in oseke. Če greš po napačni poti ali v napačnem času, imaš v nos 3 in več vozlov toka, če pa še malo piha, je toka lahko 6 vozlov. Tako vsaj piše v pilotu. Žal je najboljši čas za prehod jutri dokaj pozno v dnevu, tako da se bova morala kar potruditi, da prideva še podnevi do naslednjega postanka.
Zdaj vstopamo v Atlantik in tu je plovba precej drugačna. Plima in oseka krojita čase vplutja in izplutja v marsikatero luko. Če zamudiš, moraš čakati dolge ure, da lahko spet navigiraš preko vhoda.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Saweni Bay, 1. dan

Sinoči sem šel spat že ob 22:30 uri in še sreča da sem šel, kajti dve uri kasneje je zaropotal veter. Pravzaprav se je najprej oglasila vetrnica, ki je obračala svoje tri elise, kot bi želela, da se krma dvigne v zrak. Vedno bolj in bolj je začelo valovati, čez pol ure, pa je bilo že skoraj nevzdržno. Valovi so bili večji od enega metra, barko pa je zategovalo na verigi, da sem imel občutek, kot da premec pada in se potem dviga za dva metra. Noro! Mislil sem, da je vetra vsaj za 35 vozlov, pa ga je bilo komaj za 21 vozlov. Kaj je to? Barka na 21 vozlov vetra na sidrišču še ni nikoli zacvilila, škripala,… tukaj danes ponoči, pa je vse to in še več. Na trenutek sem mislil, da bo iztrgalo desno premčno bitev, na kateri imam zaradi svoje »lenobe«, zataknjena kar oba dela vrvi, ki držita verigo, da sidrni vitel ne trpi. Namesto da bi ju razdelil na obe prednji bitvi, sem dal vse na eno, kajti vreme za naslednje dni ne prinaša obilice vetra v tem delu kopnega. Pa sem se uštel. Še sreča, da imata obe vrvi gumijaste amortizerje, da je vse bilo lažje in bolje.

Po Windiju je bila napoved zelo mila, nekje okoli 8 vozlov JV vetra, kar je zanemarljivo. AccuWeather aplikacija mi je po urah kazala največ 28 km/h (cca 15 vozlov) JV vetra in še to naj bi bili samo sunki tako močni. Instrument na barki mi kaže 21 vozlov JV vetra, valov pa je kot bi bilo 50 vozlov vetra. Edino kar je držalo je smer vetra in to je res povsod enako. Že nič kolikokrat sem rekel, da ne bom več sidral pred marino Vuda. Zakaj ne? Zato ker moram tam sidrati vsaj 300 ali več metrov od obale, kajti tam se nahaja širok greben ob obali, ki ob oseki pokaže skoraj ves svoj hrbet. Celo sidrišče pa je razen na  SV odprto z vseh strani in valovi imajo možnost nabirati moč in velikost, preden pridejo do barke. Dve uri sem bedel, nato pa sem ugasnil vetrni generator in vsaj psihološko je bilo bolje za mojo glavo in telo. Za dve uri sem zaspal in ob svitu dvignil sidro, katerega res ni bilo lahko izvleči iz mulja, kajti nagajal mi je veter, smer vala in še dobro zakopano sidro. Ko sem ga dvignil, sem zaplul v dobrih 5 NM oddaljen Saweni zaliv. Tu pa kot da je drugi svet, drugi kontinent, drugo morje. Bonaca, vetra ni čutiti in barka je za moje trenutne pojme skoraj preveč mirna. Ne, čisto, čisto na miru je. Norvežan se je odločil, da gre v marino, kajti tudi njegova 17 metrov in 25 ton težka barka je poskakovala to noč.

Hotel sem malo še zatisniti oči, pa ni šlo. Zato sem spil kavo, zajtrkoval in nekaj prebral. Ker mi je bilo dolgčas, sem odprl skladišče, kjer imam spravljene akumulatorje in vse tri odklopil, ter jim izmeril napetost. Vsi trije so v redu, zato sem samo kontakte očistil, namazal in privijačil kabelske vodnike nazaj na njihovo mesto. Privijačil sem tudi kljuki, kateri sem včeraj kupil v mestu, ter zamenjal še dve gumici na vratih.

Po popoldanski kavi sem brskal po internetu in raziskoval alternativne možnosti svojega nadaljnjega jadranja, nato pa sem še naredil večerjo. Ravno v tem času je veter malo ojačal in malo kasneje se je že ulil dež. Trajal je kakšne pol ure, nato pa se je vse umirilo. Tukaj je res zaščiteno, zato je tudi vse drugače in bivanje na barki postane lažje.

Na sidrišču bom danes mirno spal, vsaj to vem.

Saweni Bay, 2. dan

Prebudil sem se ob svitu, ki je bil tako lep, da sem ga moral fotografirati (foto zgoraj). Meni so že od nekdaj sončni vzhodi lepši od sončnih zahodov, kateri so po navadi navaden kič. Enostavno se ob pogledu na tako lep prizor sprostim in dan se mi začne lepše ter bolje. Če je bila včerajšnja noč zame pestra in še danes zaradi valov s tako majhnim vetrom dokaj nerazumljiva, je bila ta, ki se je pravkar končala, zelo prijetna. Sploh ne vem, če se je barka na sidrišču premaknila. Stoji v vodi, kot bi bila zalepljena z lepilom, čeprav po vrhovih palm vidim, da nekaj malega vetra je, a ne pri nas v zalivu. Ko sem včeraj priplul v zaliv, sta bili tukaj sidrani dve barki, popoldne in zvečer sta prišli še dve, tako da nas je zdaj pet, čeprav nas bi lahko bilo tudi petdeset, toliko prostora je tukaj. 

Sinoči me je kolega Gaute poklical in prosil, če bi lahko prišel v Vuda marino, kjer ima nekaj dela in rabi pomoč. V marini nikogar več ne pozna, zato se je pač obrnil name. Daleč sem, z dingijem nikakor ne gre, s taksijem bo predrago, torej mi ostane le peš. OK, obljubim mu, da pridem. Pa saj jaz sem takšen, da rad vedno drugim pomagam, jim kaj naredim, postorim, ko pa pomoč sam potrebujem, takrat po navadi ljudje nimajo časa. Ampak res obvladam, kličem vedno takrat, ko imajo ljudje obveznosti in to se mi dogaja že skoraj 40 let.

Zato zjutraj po kavi in zajtrku zaplujem z dingijem do obale in ker je oseka, pustim le-tega privezanega na bojo od nekega lokalca. Vem, da ne bo nič narobe, poleg tega pa je tako močna oseka, da on svojega čolna ne spravi v tako nizko vodo. Pot poznam do marine, zato jo mahnem kar korajžno in bolj ko ne hitro. Tako sem 7,78 km (meril sem si pot z aplikacijo sport tracker) prehodil v eni uri in 18-tih minutah. Mislil sem, da sem za to pot porabil vsaj 2000 kalorij, zato sem bil kar razočaran, ko mi je pokazalo rezultat štirih napolitank (411 kalorij). Tako sem spoznal, da se ne splača hoditi, razen če nisi res primoran. ☺ Dan je oblačen in ravno pravšnji za tako dolg sprehod. Pridem na barko, zbudim kolega, ki še spi, nato skupaj spijeva kavo in se lotiva dela. Na vrh jamborja bo treba iti in popraviti dva škripca ali pa jih zamenjati, ter zamenjati dve 14 mm debeli vrvi, zamenjati eno 16 mm vrv in na koncu še natakniti oz. privijačiti merilec vetra. Pa sva šla do jamborja, on po jamborju gor, jaz sem ga od spodaj spuščal in dvigoval. Ni lahko plezati na 22 m visok jambor s tremi križi. No tudi moja odgovornost je bila precejšnja, a ne? Dvigniti, varovati, spuščati in spet varovati,… Kar 4 krat je šel možakar gor in dol, enkrat je ostal na vrhu kar dve uri skupaj, kajti nekaj se ni dalo odvijačiti in potem to ni kot doma, da lahko malo na sedežni počakaš in rečeš, da boš to naredil kasneje.

Ko sva vse končala, sva opravila še nekaj dela na tleh, potem pa sem spil kavo in pivo, ter jo mahnil nazaj na barko. Tokrat si razdalje nisem meril, saj sem vedel koliko moram prehoditi. Pa še tiste kalorije so me malo razočarale. Po moje se je ta aplikacija precej zmotila. Oblačno vreme se je spremenilo v deževno in kakšnih 10 minut me je prav lepo pralo in kot da je zakleto, v bližini ni bilo nobene strehe, kjer bi lahko vedril. Ker imam vodotesni nahrbtnik, sem to z lahkoto sprejel, le mobilnik sem dal v torbo in se sprehodil po dežju, kot da se sprehajam po soncu. (očitno Fiji že pušča posledice v glavi ☺ ) Pridem do obale in gledam dingi, moj je seveda, še vedno privezan, samo 50 metrov je zdaj dlje kot je bil prej. Plima je in to res velika.  Ne ostane mi drugega, da se slečem ter grem v vodo, ter zaplavam do dingija. Na barki sem pogledal karto plimovanja in ugotovil, da je bila danes plima za 1.78 metra višja od oseke. Torej 1,78 metra na 70 cm podlage,… pomeni plavanje. 

Ko sem priplul na barko, sem se najprej stuširal, saj ta obalna voda ni lepa in ne čista. Mivka se meša z vodo, na površini plavajo listi, ter druge stvari, pretežno iz dreves. Nato sem moral še splakniti oblačila, ter jih obesiti da se sušijo.

Zvečer si naredim dobro večerjo, napišem še ta blog in ker sem malo utrujen, bom danes zagotovo šel kakšno uro prej spati. Pravkar pa je začelo grmeti, se bliskati, kar za te kraje ni ravno redek pojav, ter čez nekaj minut je že padal dež. Vetra ni, barka pa je spet kot zalepljena na površini morja. Obožujem Saweni Bay…

Saweni Bay,  3. dan

Mirna noč na sidru je za mano, kako pa naj bi bilo tukaj drugače. Dopoldne pometem po tleh cele barke, potem še tla pobrišem z vlažno krpo. Prahu ni, je pa nekaj malega sive plesni od vlage. Tudi to pobrišem zamenjam si še brisačo, posteljnino sem prejšnji teden menjal, torej nimam kakšnih potreb po nadaljnjem sobotnem čiščenju. Zato pa grem v vodo, da pogledam kakšna je barka v vodi. Temperatura vode je skoraj 29 stopinj, na dobrih sedmih metrih pa je vidljivost zelo slaba. Skočim v vodo in ja, nekaj školjk se je spet nabralo, pa tudi rob na vodni liniji je rahlo umazan. Vse lepo očistim, pregledam še enkrat saildrive in propeler in zdaj vem, da je z njim vse v redu. Očitno so te fidžijske školjke in druga golazen, ki se nabira na trup barke, zelo trdoživa, da je še dodatni bakreni prah v antifaulingu ne ustavi.

Začelo je pihati in zdaj piha vzhodnik z močjo 19 vozlov. Morje je rahlo nakodrano, barka stoji skoraj pri miru. Razlika med tukajšnjim in sidriščem Vuda je kot noč in dan. Ne vem kaj je bilo zadnjič, kaj je sprožilo takšno valovanje. Preko interneta gledam prihajajoče vreme in v torek mi je kazalo v redu, zdaj pa se je spet malo sfižilo. Pošljem v marino Port Denarau email s povpraševanjem po prostoru za dan ali dva in mi odgovorijo, da so zaradi vetra  polni. Naj pa tudi ne spregledam državnega praznika, ki je v ponedeljek, zato tudi ni vseh uslužbencev v službi, marsikaj v portu pa je tudi zaprto. V tej marini so pisarne za odjavo in tukaj ni potrebe po plačilu odjave, ki znaša 75 FJ$. Važno je le, da sem vsaj en dan v marini in potem sem oproščen plačila. To se mi za en dan izplača, ker dobim vodo zastonj, napolnim akumulatorje in tudi trgovine za svežo hrano imam tam. Poleg tega pa marina stane le 2/3 cene odjave. Torej spet šparam s kalkulacijo.

V zaliv priplujejo še dve barki in sidrajo globoko v zalivu. Ena se mi zdi, da je zelo blizu desnega grebena, ki se sedaj ob plimi ne vidi, saj je cel meter pod vodo. Ga bodo pa videli jutri, ko bodo lahko iz barke sestopil na greben in se sprehodil po njemu. Res ne razumem ljudi, pa tako dobro barko ima kapetan, ketch Hans Christian 43, verjetno letnik okoli `79 do` 85. Ko tako na sidrišču gledam barke in razmišljam, kakšne barke plujejo v Jadranu in kakšne na poti okoli sveta, pridem do spoznanja, da je na svetu ogromno dobrih in močnih bark. Pri nas je 80% bark znamk Bavaria, Elan, Hanse, Jeanneau, Beneteau,… Zdaj je menda tam kar nekaj katamaranov v čarterju, a pravih bark je zelo malo. Če bi pisal, kakšna barka je dobra za na pot okoli sveta, kakšno opremo naj ima, kakšen dingi, kaj naj ima v rezervi,… bi bilo tega za en cel priročnik. A ljudje pač odrinemo v svet s tistim kar imamo. In tudi pridemo do nekega mesta, cilja, eni okoli sveta, drugi do polovice, spet tretjim je cilj tukaj prodati barko, saj je tukaj konec vsega lepega in varnega.

Zvečer si naredim večerjo, nekaj preberem, pogledam film, katerega kar nekajkrat prekinem, saj je na kopnem ogromno ognjemetov. Predvidevam, da je to zaradi prihajajočega ponedeljkovega praznika Diwali, ki se praznuje zaradi zmage dobrega nad slabim, čistosti nad nečistostjo duše in srca, svetlobe nad temo,… Takrat Fidžijci prižigajo sveče, postavljajo in aktivirajo ognjemete, preživljajo ta dan s svojimi družinami ter se veselijo življenja. Vsekakor pa sem kasneje prebral, da je to bolj indijski praznik, kot pa fidžijski, a kaj ko je na Fidžiju že 38% Indijske populacije. Ko še malo brskam in iščem naprej, najdem podatek, da ima Fidži vsakih 96 minut enega novega indijskega migranta. Torej, nima samo EU probleme z njimi.

Saweni Bay, 4. dan

Ura je sedem zjutraj in ko tako pijem kavo v kokpitu v popolni bonaci, se mi pogled ustavi na zelo veliki potniški ladji, ki pluje mimo našega zaliva proti Lautoki. Prvič vidim takšno veliko ladjo tukaj in to mi je res nekaj novega. Vzamem daljnogled in na premcu ji piše Majestic Princess. Poiščem jo na internetu in jo najdem, 330 metrov je dolga in sprejme lahko do 3560 potnikov. Priplula je iz glavnega mesta na Fidžiju Suve, v Lautoko in pojutrišnjem zjutraj bo že v 800 NM oddaljeni Noumei v Novi Kaledoniji.

Možgani mi začnejo funkcionirati, čeprav je zgodnja ura in še nedelja po vrhu. Moral bi si naložiti nekaj dobroimetja za internet, kateri mi jutri poteče. Ta tedenska varianta se tako hitro obrača, da ji že težko sledim. Ampak jutri je praznik in če je prišla tako velika potniška križarka v mesto, potem je celo mesto odprto, kljub nedelji. Zagotovo in 100% to drži kot pribito. Zato zajtrkujem, se uredim in grem malo kasneje z dingijem do obale. Tokrat ga odvlečem na travo med palme in ga zvežem kot Indijci kravo za drevo in če krava počaka, bo tudi dingi. Zdaj imam pred sabo še lep 2,2 km dolg sprehod po makedamu, dokler ne pridem do glavne ceste. Tam je avtobusna postaja in z lahkoto bom počakal avtobus. Ta res pride ekspresno hitro, saj nisem čakal niti tri minute. Sedem v njega in se tako pomešan z domačini zapeljem do Lautoke. Že med vožnjo sem v pristanišču videl to veliko ladjo in ob cesti kot kačo dolgo kolono taksistov. Seveda, danes bo njihov dan, kakor tudi ljudi, ki prodajajo spominke s Fidžija.

Najprej se napotim do Tappoo trgovskega centra, kajti po moji logiki je ta zagotovo tisti, ki obratuje. V mestu sem opazil, da vrata vseh prodajaln le niso odprta. Po ulicah se že sprehajajo bledolični turisti, veliko je upokojencev, ki mi v tem mestu delujejo malo izgubljeni in verjetno začudeni. Ja dragi moji, Fidži ni samo tisto z razglednic,… palme, bungalovi na vodi, kristalno čista voda,… Najprej napolnim dobroimetje za 3€, nato pa že hočem iti proti trgovini, ko me ustavi posrečen manjši in močnejši par. Moški me ogovori in sprašuje, če vem kje se lahko zamenjajo avstralijski dolarji v lokalni denar. Povem mu, da je notri menjalnica in tudi bankomat, pa naj izbire, kaj mu je lažje in boljše. Potem me previdno vpraša, če sem z njihove ladje, pa pravim, da ne. In tako se začne pogovor, od kod sem, kaj delam, kako dolgo sem že tu,… Povabita me na sok, a ga najprej odklonim, potem pa se dogovorimo, da naj ona dva uredita svoje stvari, jaz pa bom šel v trgovino in bom nakupil nekaj najnujnejših stvari. Po nakupu pridem izza vogala in me že čakata. Gremo v prvo nadstropje, jaz spijem črno kavo, ona dva kavo z mlekom. Med pogovorom izvem, da je možakar včasih jadral, zdaj pa ne more več in je jadrnico prodal, ima pa še vedno večji motorni čoln, namenjen ribičiji. Menda je to v Sydneyu in po celi Avstraliji prav nekaj normalnega. Več kot pol ure smo tako sedeli, potem pa sem se opravičil, da bi moral še na tržnico in na avtobus. Moja sogovornika se mi zahvalita za družbo, Adam pa mi da še svojo vizitko, ter pravi, da če pridem v Sydney, naj ga pokličem in da bom njegov gost. Povem mu da imam v predmestju Sydneya sorodnike in da sem tam že bil pred štirinajstimi leti, a zagotovo še pridem tja. Obljubo sem dal še nekaj našim rojakom, ki živijo v Avstraliji, da jih pokličem in gremo na kakšno pivo, saj smo v kontaktu zaradi mojega bloga in jadranja. Nato mi on pove, da če se ne moti, je v njihovi ulici tudi eden iz Slovenije in ve, da imajo Slovenci ne daleč stran kjer stanuje, svoje Slovensko kulturno društvo. Vzamem vizitko, dam mu svojo in se poslovimo. Prijetno druženje, kratko in morda se res še kdaj vidimo.

Jaz moram res še do prodajalne, kjer prodajajo pečene piščance, nato še v pekarno po kruh, ko pa pridem do tržnice je pa ta znotraj zaprta. Na zunanji strani najdem nekaj branjevk, ki prodajajo domače pridelke. Tako še kupim banane, ki so še zjutraj visele na drevesu, nekaj zelenjave in grem na avtobus. Spet imam srečo in že čez 5 minut se peljem do naselja Sawuni, kjer izstopim in jo spet peš mahnem proti zalivu. Danes bom spet prehodil veliko, nekaj tu po poti, nekaj po mestu in se bo nabralo dobrih 6 km. Če spijem eno malo pivo, bom s kalorijami že v minusu. Torej nikoli ne bom shujšal! Na obali je ogromno avtomobilov, zraven njih pa sedijo družine, ki se med sabo pogovarjajo, otroci letajo ob obali, nekateri se kopajo. Moški v glavnem sedijo, nekateri odpirajo hladilne torbe, nekaj pa sem jih videl z manjšimi žari in očitno bodo tu pekli. Vsi so prijazni, me prvi pozdravijo in tudi jaz jim odzdravljam in zaželim prijeten praznik Diwali. Kar zasmeji se jim, ko jim tujec vošči za njihov praznik.

Pridem do dingija, ki me čaka lepo privezan, zato nahrbtnik položim v njega in ga odvlečem do vode. Hmmm, če bi imel dingi s trdim dnom in motorjem vsaj z 6 ali 10 konji, bi jaz težko vlekel po plaži do vode 80 kg. Tako pa teh 40 kg (dingi + motorček) z lahkoto prestavim kamor želim.

Na barki spijem kavo in si vzamem dva keksa, da sem še vedno pod povprečkom dodatno porabljenih kalorij (hecam se, da res ne bo kdo mislil, da gledam na to). Zvečer si naredim še četrt pečenega piščanca, katerega sem še malo pokapljal s sojino omako, spečem si še v krhljih krompir, ter pripravim solato iz kumaric in naribanega ingverja.

Če napišem, da sem alergičen ko pri nas pokajo petarde in ognjemeti, potem vam lahko povem, da to ni nič. Danes tukaj od 19. do 24. ure non stop letijo rakete v nebo. Vsa obala v vidnem polju je v raketah, to ni normalno. Kot da tekmujejo kdo jih bo več poslal v nebo. To se mi zdi čisto ekološko, zato se res ne sprašujem več, zakaj so mi ob prihodu na Fidži pobrali svežo zelenjavo in sadje. Še sreča, da nisem imel mesa ali kakšnih salam. Res dajejo veliko na ekologijo in se bojijo stranskih učinkov, katere lahko prinesemo jadralci iz drugih otokov. Po moje se do Novega leta ta dim ne bo premaknil iznad mesta. Upam, da ne bom več tukaj, ko bo prišlo to Novo leto.

Nocoj je vreme brez vetra, morje je mirno in Slovenija je že tudi v nedelji, le da zdaj po novem času, po katerem smo sedaj 11 ur narazen. Lep dan vam želim, jaz pa odhajam spat, moje nedelje je konec in pozno je že.

Saweni Bay, 5. dan

Včasih imam problem napisati blog za vsak dan. Težko je pisati nekaj, kar bi vas, moje bralce zanimalo, sploh če sem ves čas na istem mestu in se dejansko nič kaj posebnega ne dogaja. Vem, da imate dovolj branja o slabem vremenu, o tem kdo kaj pije in kaj je,… Zato včasih zaidem iz svoje  tematike ter pišem o temi, ki je za vse nas zanimiva ali celo poučna. Pridejo pa trenutki, ko pišem o pomorskih nesrečah, ki se dogajajo tukaj okoli mene. Pravzaprav se za vse te nesreče niti ne ve, kajti enim pade jambor, pa se nekako uspejo vrniti v eno od pristanišč ali marin kar na motor. Nekateri nimajo te sreče, nimajo jamborja, ne motorja, ne satelitske komunikacije in potem se za njih sploh ne sliši več. Le plakati o poizvedovanju barke in posadke krožijo po marinah, pristaniščih in po oglasnih deskah, večkrat tudi v dnevnih časopisih. Včasih so oglasne deske preplavljene s plakati, s katerimi svojci ali prijatelji iščejo pogrešano osebo in barko. Nikoli ne bom pozabil oglasne deske na Barbadosu, vsaj 30 takšnih plakatov je tam viselo, vsaj 100 ljudi je hrepenelo po pozitivnih podatkih in vsaj 1000 ljudi gre včasih lahkoverno čez ocean. Med njimi sem bil tudi sam, ki sem mislil, da se lahko Atlantik prepluje kot bi zamahnil z levo roko.

Tukaj je zadnje čase vreme res noro in čudno. Vremenska napoved sploh ne drži več niti za en dan vnaprej. Včasih bi na napoved 2-3 metrskega vala v roku 6 ali 7 sekund šel na pot, če tudi je ta s strani, danes se tega več ne grem. Vsi ki se vračajo nazaj v marine pravijo, da to ni več 3 metrski val,  ampak je ta val vsaj 50% večji. Veter zunaj naj bi bil po napovedi 25 vozlov s sunki do 30 ali več vozlov, v resnici pa je veter od 30 vozlov s sunki do 40 in občasno do 50 vozlov. Za marsikoga, ki to bere je to smešno, tisti, ki pa to na oceanu doživljajo, pa jim nasmeh z lica izginja z obraza. Na njemu se vidita le zaskrbljenost in žalost. 

Kmalu bo november in zadnji čas za varen prihod na Novo Zelandijo, Vanuatu, Avstralijo ali gor na PNG. Dež in slabo vreme sta se začela, še sreča da ni ciklonov, kateri menda pridejo konec februarja. 

In že včeraj je nekaj pisalo o tukajšnji novi nesreči pri nas, danes piše malo več, morda bo jutri še kaj več znanega. Piše pa takole: »Fidžijska vojna mornarica je uspešno koordinirala in izvedla operacijo iskanja in reševanja treh nemških državljanov na krovu prizadete jadrnice, 180 NM JZ od Suve. Kapitan jadrnice je oddal klic v stiski, potem ko je v četrtek, 24. oktobra popoldne jadrnici zlomil jambor in je ta padel v ocean.  Vojaška ladja Kikau se je kmalu zatem odzvala, prav tako tudi letalo z osebjem FMSRCC, katero je pomagalo pri iskanju jadrnice v nesreči. Kikau je reševanje izvedla popoldne okoli 14:00 ure. Nemška jadrnica naj bi po reševanju potonila (jaz mislim, da je moral kapetan odpreti ventile na barki in jo sam potopiti, da bi predstavljala oviro na morju in bi s tem povzročila še kakšno nesrečo. Veliki valovi in veter so verjetno onemogočili vleko barke. Pravzaprav pa je to marsikje pogoj pri reševanju). Kljub izredno neugodnim vremenskim razmeram in razdalji je vojaška ladja Kikau s svojo  posadko rešila preživele jadralce, ter se skupaj z njimi, srečno vrnila nazaj v Suvo.«

Današnje jutro na obali zaznamuje še enkrat večja gneča, kot je bila tu včeraj. Vidim konje s konjeniki, ki galopirajo ob obali, vidim  osebna vozila, ki se vozijo kar po plaži, kjer se je voda umaknila, saj je oseka, pesek pa je tako od nje bolj trd. Pikniki so, ljudje so prosti in so prišli na plažo. Opoldne je že takšna gneča na obali, da je vse črno v vodi. Otroci postajajo glasni in uživajo v prazničnem kopanju. Vreme se je sicer malo pooblačilo, a to jih ne zmoti. Tudi sem sem prvič videl, da je toliko domačinov na plaži.

Zvečer pa kot včeraj, rakete letijo v nebo. Sicer ne v takšnem številu kot sinoči, a letijo in nebo je svetlo. Očitno je ta njihov praznik nekaj velikega, saj se tudi na mojem telefonu pozna praznično vzdušje, kajti včeraj, ko sem napolnil dobroimetje sem dobil vse podvojeno. Res je da moje dobroimetje velja samo teden dni, a takšne količine interneta v tem času ne bom mogel porabiti. 

Saweni Bay, 6. dan

Sončno jutro, ampak res sončno in toplo že od sedme ure dalje. Sedim v kokpitu, pijem kavo in berem knjigo. Rahlo, res rahlo valovanje je nakodralo gladino morja, tu in tam pa se po njem pripelje kakšen palmin list, kokosov oreh ali pa kakšna malenkost z obale. Zaliv je res velik in predvsem varen. Na Fidžiju sem prespal in sidral že v veliko zalivih, a ti so po navadi majhni. Sidra pa se večinoma ob obali, kakšni dobri plaži, a to je že na odprtem in na ne zaščitenem območju. Če je lepo vreme, potem je takšno sidranje na sidriščih s plažo res prijetno. Pravkar s sidrišča odhaja včeraj prispela Nizozemska barka in to direktno iz sidra s sprednjim jadrom. Fantastična scena v tem jutru. Ker barke nisem prepoznal, sem vprašal lastnika, kateri je le 15 m stran plul od mene, katera barka je to. »Baba 40, 1984 letnik.« mi pravi. Črna barka z svetlo rjavo obrobo na trupu, bela jadra s svetlo rjavo obrobo, bimini s svetlo rjavo obrobo, wow. Pogledam jo na internetu in ostanem brez besed, še ena barka za ocean in če je še obnovljena, potem je to res pravi biser. Pravi les, pravi mahagonij, okrogline in nič modernega svetlega Ikea pohištva v notranjosti, kakršno se zadnje čase najde v modernih barkah.

Kasneje pišem na laptop v senci biminija in se zavedam, da imam čudovito pisarno. Pisati na barki, sredi zaliva, … neprecenljivo. Ni kaj, delo se ne bo opravilo samo, zato je prijetno, ko združiš jadranje in delo (pisanje), se pravi tisto, kar te veseli in ti nariše nasmeh na obraz. Prejšnji teden je izšla nova revija Navtika plus, v njej pa je na več straneh moja reportaža s Tuamotu atolov, bisera moje plovbe po Tihem oceanu. V njej je tudi še en moj članek in seveda obilica prijetnih fotografij. Zdaj je potrebno napisati nekaj stavkov, kateri se bodo razširili po nekaj straneh nove reportaže za novo številko revije.

Popoldan se uredim in grem z dingijem na obalo, potem pa po levi strani ob obali naredim daljši sprehod. Konec je praznikov in tukaj spet vse normalno funkcionira. Po obalni makadamski in od zemlje suhi cesti, ne najdem nič prijetnega za oko. Pravzaprav tukaj prvič naletim na divja manjša odlagališča smeti, predvsem pa vidim nekaj zavrženih steklenic, nekaj plastike in nekaj pločevink piva. Žalostno odkritje. Naletim tudi na nekaj samotnih hiš, ki imajo res dobro lokacijo, kar pomeni da so na Fidžiju, ter da so blizu obale. A te samotne hiše so samo ena sama beda. Tu živijo avtohtoni Fidžijci, ki se več ali manj ukvarjajo s sladkornim trsom, poljedelstvom in dejansko živijo res borno življenje. Borne so tudi njihove hiše, prej bi lahko rekel kolibe. Fotografiram od daleč, saj se od blizu ne upam. Nočem jih s tem užaliti, morda celo razjeziti. Zdaj sem se že navadil na novinarsko (paparazzi) zvijačo, katero pridno že tri leta izkoriščam. Vklopim kamero na telefonu, telefon prislonim k ušesu in se počasi premikam, kot bi govoril po telefonu. Kamera teče, snema, jaz pa bom potem naredil iz posnetega videa nekaj screenshootov in tako dobil ven nekaj slik, ki pa niso tako kvalitetne, kot bi jih lahko dobil s fotoaparatom. To je manj vpadljivo in če te kdo vidi, da »telefoniraš«, se sploh ne zmeni zate. Pravzaprav tako naredim večkrat, tudi kadar hočem imeti kakšno svojo fotografijo, le da takrat postavim telefon na trdo podlago in se posnamem. Jaz sem sam, zato imam bolj malo svojih fotografij. Če še tega niste počeli in bi radi naredili kakšno skrito fotografijo, potem je to tudi namig za vas.

Sprehodim se še do naselja, kjer so na obrobju podobne hiše kot so bile ob poti, nekatere so boljše, nekatere slabše. V glavnem prebiva tu revščina, verjamem pa, da je tu prisoten tudi alkohol. Dvomim pa, da je prisotna tudi droga, katere je zadnja leta vse več in več na teh otokih. Pravzaprav je ta postala že nacionalni problem, kateri jim je ušel iz rok.

Da zna biti res hudo, priča trgovina, katero vodi Indijec. Od zunaj ima ograjo iz visoke mreže, na vrhu bodečo žico, ko pa prideš v notranjost trgovine, pa ima zagrajen prodajni prostor s trdo in močno gradbeno mrežo, da stranka ne bi prestopila čez prodajni pult. Pa saj pravega pulta sploh nima, namesto njega je neka miza iz neke obrabljene in umazane deske, na katero polaga stvari, katere želiš kupiti. Fuj! Blagajne nima, ima le kalkulator in kolikor ti zaračuna, toliko plačaš. Prodaja tudi pivo, njihov rum, ter njihov viski, ki je vprašljive kvalitete. Ko plačaš, ti da prodajalec izroči nakupljeno blago skozi lino v mreži, ki meri kakšnih 40×40 cm. Notranjost trgovine s policami je bolj borna, a ima tiste najbolj nujne izdelke, ki jih ljudje potrebujejo, da jim ni treba za vsako malenkost v mesto. Ko to gledam, stoji pred mano domačin, v raztegnjenih in umazanih oblačilih. Bos je in kupil je samo 2 kilogramsko vrečo riža in zavitek petih instant juh z nudli.

Da tudi to je Fidži in ne samo čarobne plaže s palmami, kristalno čisto vodo in bungalovi na vodi. Da tudi to je kruta realnost, kot jo najdeš povsod (ne samo na Fidžiju), ko se sprehodiš izven glavnih poti.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

88. dan: Cartagena, 2. dan (besedilo ni lektorirano)

Vreme je tako, da danes ne gremo nikamor. Vsake toliko malo dežuje, vmes pa občasno celo posije kak žarek sonca.
Še v mesto se nam ne ljubi.
Ponoči je dobro deževalo. Končno je opralo palubo tako, kot je treba. Jaz dokončam razsoljevanje Herona s tem, da operem še kokpit in tiste konce, ki so več ali manj pod streho in jih dež ni dobro dosegel.
Ob brisanju vitlov (vinčev) pomislim na primerjavo različnih modelov.
Nekaj izkušenj imam s tremi proizvajalci: Harken, Lewmar in Antal. Pri vseh treh poznam samonavijalne dvohitrostne izvedbe velikosti tam nekje do dobrih 50.
V vsem jadranju sem imel dvakrat ali trikrat delne okvare - vedno z Lewmar vinči. Vedno se je zlomila neka plastika, ki potiska vrv iz samonavijalnega primeža. To mora biti pogosta okvara, saj imajo navtične trgovine na Hrvaškem tovrstne rezervne dele večkrat celo na zalogi (po mojih izkušnjah za več velikosti, a nikdar za tisto, ki jo rabiš).
Tako Harken, kot Antal imata ta del kovinski in še nisem slišal, da bi se kdaj zlomil.
Ko sem pozimi kupoval dva nova vinča (da lahko hkrati jadramo z genovo in solentom) sem imel to v mislih.
Moja prva izbira bi bil Harken, saj imam take vinče na barki tudi sedaj, a me je cena kar motila. Predvsem električni je bil precej drag. Za dvig glavnega jadra sva si namreč zamislila električni vinč. Staro glavno jadro je tehtalo skoraj 100 kg (z letvicami in vrvmi) in to potegnit na 18m višine je kar konkretno delo.
Na koncu je prevladala škrtost in sem kupil dva Antalova vinča.
Prva izkušnja:
Za vzdrževanje ni velike razlike, Antal se hvali, da je najenostavnejši za razstavit, a je razlika komaj opazna.
Stari Harken vinči se vrtijo s precej manj upora - mogoče zato, ker so stari in že utečeni, lahko pa, da je design boljši.
Antalovi so težji, robustno narejeni a delujejo nekako robato.
Glavna razlika, ki pa se mi zdi zelo pomembna pe je v tem, kako se odpirajo čeljusti samonavijalnega mehanizma.
Pri Harknu se gviga zgornja čeljust, spodnja pa je fiksna.
Pri Antalu se spušča spodnja čeljust, zgornja pa je fiksna.
Ta navidez nepomembna razlika je v resnici velika konkurenčna prednost Harkna.
Če je vrv na vinč navita bolj visoko (kar se zgodi recimo takrat, ko popuščaš škoto genove) pri Harknu ni težav.
Pri Antalu pa, če je vrv čisto do čeljusti in se čeljust ne more več spustiti navzdol to otežuje namestitev škote v čeljust.
To otežuje rokovanje in je velik minus za Antal.
Druga zadeva pa je hitrost. Antal navija (pri višji hitrosti) 12m/m. To je zelo počasi. Res, da je zato zelo močan, a v praksi nižje hitrosti (večje moči) sploh nikoli ne rabim. Harken navija dosti hitreje. 27m/min.
Razlika je očitna. Z Antalom rabim celo minuto, da potegne gor glavno jadro (prvih par metrov ga potegnem na roke), če bi imel Harkna, pa bi rabil manj kot pol minute. To se mi zdi precejšnja šibka točka Antala.
Še ena pa so stikala: Antal sploh ni razvil stikal za vinče ampak uporablja kar nožna stikala za sidrni vinč. Na stikalih tako ne piše hitro in počasi ampak gor in dol. Šlamastika. Pa še zelo trda so in si skoraj polomiš prst preden je jadro gor.
No, tudi tu je tako, da pol cenejše pač ni boljše.

Danes nismo pluli.

89. dan: Cartagena, 3. dan

Ponoči ni deževalo. Ponoči je lilo.
Lilo je tako močno, da me je zaskrbelo, če bo lahko voda sproti odtekala skozi čep v dingiju.
Že pred leti sva kupila nova tesnila za okna in letos še eno novo okno (staro je precej zvito). A ta projekt še ni prišel na vrsto, zato pol oken na barki še ne tesni 100%.
Tale naliv je bil dober test kje vse nama barka pušča. Podstavili smo par loncev in par brisač in se probali ne sekirat. Saj je samo sladka voda.
Pušča tudi pri jamboru. Najin jambor stoji na kobilici, za razliko od tistih, ki stojijo na palubi.
Da pride do kobilice mora seveda skozi palubo. Ob jadranju se jambor nekoliko premika, paluba pač ne. Tesnenje stikov na tem delu je večen problem bark z jamborom na kobilici.
Tudi Heron pušča ob jamboru. Danes sem pregledal stike in očitno bo potrebno resnejše popravilo. Sika, Kent in karkoli je že tam je razpokano in bo treba vse spraskat ven in naredit na novo. Seveda ne zdaj. Za to rabimo stabilno vreme brez dežja.
Danes sem se lotil popravila izvenkrmnega motorja. Dobiva preveč goriva in ga včasih zalije. Vzrok je lahko smet v vplinjaču. Smet se zatakne pred luknjico in preprečuje vplinjaču, da bi dovolj zaprl dotok goriva, zato motor dobiva prebogato mešanico. Rezultat je slabše izgorevanje, saje in mastna svečka. Nama včasih zaradi tega crkuje.
Uspel sem vse odmontirat in razstavit ne, da bi mi kak vijak ali matica padla v vodo. In to kljub temu, da je peterk trinajsti.
V vplinjaču je bilo nekaj smeti, a ne morem zagotovo reči, če je zdaj problem dokončno odpravljen. Bomo videli.
Ko preizkusim motor ta vžge lepo na drugi poteg (pri prvem je moral še do konca spravit gorivo v sistem). Upam, da bo sedaj nekaj časa delal kot je treba.
Motorček dingija je za kruzerja tako važen, kot je za normalne ljudi avto. Barka je naša hiša, dingi je naš avto. Z njim gremo v trgovino, na izlet in podobno. Brez motorja se sicer da živeti, a je radij gibanja omejen z voljo veslačev.
Pri nama največkrat vesla Lili. Ta tradicija se je začela, ko sem imel težave z vnetjem karpalnih kanalov. Prav zelo se ne trudim, da bi jo prekinil. Le na daljše ture veslava izmenično.
V marino pričakujem dve poštni pošiljki. Danes ni bilo še nič. Na recepciji mi je punca rekla, da pošta zelo zamuja, saj so veliki problemi s prevoznostjo cest. Močni nalivi in veter so očitno tudi na kopnem povzročili nekaj preglavic.
Upam, da se bo vreme v nekem doglednem času uredilo.
Danes nismo pluli.

90. dan: Cartagena, 4. dan

Vreme je letos res posebno.
Ponoči smo doživeli točo. In to resno točo. Glede gostote in trajanja.
Nisem si mislil, da je toča lahko tako glasna, ko bobna po barki. Z enim tonom po palubi, z drugim po ceradah in s tretjim po sončnih celicah. Cel bobnarski koncert.
Meni se ni zdela nič nenavadno velika - morda velikost češenj, a eni so pravili, da tako velike še niso videli. No ja, naj pridejo v Slovenijo, tam je včasih toča velikosti jajca.
Zjutraj je bil na WCju možak, ki naj bi včeraj odpotoval z letalom domov. Pa ni prišel niti do letališča, ker je preveč cest pod vodo.
Zvečer in ponoči smo pogosto slišali sirene in videli gasilske avtomobile, ki so drveli mimo marine.
Zjutraj so ob novicah povedali, da se je 5 ljudi utopilo na cestah. Še dobro, da imamo barko. Mi plavamo, tudi če dežuje.
V novicah je pisalo, da je količina dežja prejšnjo noč bila največja količina dežja v Španiji odkar beležijo, kar je nekako 150 let.
Meni se je vsekakor zdelo, da resno dežuje.
Čez dan je dež prenehal in sva šla pogledat tržnico, ki je "must see" znamenitost.
Saj je OK, a za moj okus je Ljubljanska tržnica lepša. Možno je, da je bila ponudba nekaj manjša zaradi neurij, saj je bilo precej stojnic praznih, en del (pokrite) tržnice pa je bil ograjen s cerado, ker jim je puščala streha.
Ponudba rib je bila dobra, mesnice so zgledale v redu založene, zelenjava je bila komaj kaj boljša, kot v samopostrežbah. Vseeno je bil lep sprehod po sveže opranem mestu.
Popoldne smo se družili s posadkami dveh dugih bark in ugotavljali, da imamo podobne plane glede postankov proti Gibraltarju. Jasno, saj nam vsem kroji pot isto vreme in razpoložljivost marin in sidrišč.
Večer pri sosedih, Nemcih je bil prava Bavarska večerja vključno z bavarskimi klobasicami krompirjevo solato in sladko gorčico. Edino pivo je bilo Špansko. Prav luštno smo se imeli.
Barka je aluminijasta, narejena po meri tudi za severna morja in sosed jo je po zanj srečnem naklučju kupil zelo poceni.
Prejšnji lastnik je namreč namesto žene na kruzanje vzel ljubico, ki je veselo objavljala na družabnih omrežjih in ko so prispeli na cilj so ga tam že čakali ločitveni papirji.
Barka je težka in ima dvojno kobilico (levo desno), torej kaj hitra ne more biti, v orco pa tudi ne gre. Je pa težka in polna nekoliko posebnih rešitev. Ima recimo kar pet načinov ogrevanja barke, nima pa plina in kuhajo na elektriko z generatorja.
Za jutri končno napovedujejo nekaj boljše vreme. Precej bark bo odplulo. Midva počakava še do ponedeljka, če slučajno uspe priti pošta, ki jo čakava.
Danes nismo pluli.

91. dan: Cartagena, 5. dan

Človek bi si mislil, da če je pa skoraj cel teden v marini, da se bo pa res bo sitega naspal.
Pa ni čisto tako. Zaradi dostopa do interneta pozno v noč gledam videe in podobno povsem nepotrebno navlako, celo TV (budala).
Ponoči se pa vedno kaj zgodi. Najprej je tako lilo, da smo podstavljali sklede tam, kjer je teklo v barko, potem je bila toča tako glasna, da se ni dalo spati. No, to noč pa je vreme dalo mir.
Ne pa lokal zraven marine. Seveda: Sobota je in dogaja se žur. Glasen. Do jutranjih ur.
No, ja, enkrat sredi noči sem vseeno lahko zaspal.
V jutro se končno zbudimo v normalno vreme. Ne dežuje. Topleje je.
Po zajtrku greva v mesto (brez dežnika), da si ogledava še par znamenitosti. Slavno dvigalo žal ne dela. V paketu sva dobila tudi karte za to dvigalo in če že imamo vstopnico se je treba peljat gor.
Razen, da dvigalo danes ne dela. Voda jih je zalila. Vsak izgovor jim prav pride, da jim ni treba delat. Malo se pozna, da je to južna Španija. Povdarek na južna.
No, gremo pa peš na grajski hrib. Vse ceste niso odprte. Vsulo se je kar dosti kamenja in plazov in so nekaj poti zaprli, da se jim turisti ne potolčejo. Vseeno prideva na vrh in greva v grad. Nisem si obetal kaj dosti od ogleda gradu (a ker imava karte je treba not) a sem bil prijetno presenečen. Simpatična razstava oblačil in lepi opisi zgodovinskih dogodkov.
Nisem vedel, da je bila Isabella I of Castile ena prvih ženskih vladark v Evropi. Ko je njen brat umrl je takoj po pogrebu s krono na glavi in z mečem (ki ga je nesel njen človek) prevzela prestol. Kasneje se je politično pametno poročila in s tem združila Španijo. Uvedla cel kup reform, izvelka kraljestvo iz dolgov, sponzorirala Kolumba, da je odkril Ameriko, ...Skratka kar huda babnica. Kot recimo MarijaTerezija v Avstriji dvesto let kasneje.
Tudi razgledi z gradu so vredni vzpona na hrib.
Danes je nedelja in ob nedeljah se tukaj je caldera.
To je jed, ki je baje podobna paelji, a je nekaj posebnega. Povsod je na menijih, a povsod so nama rekli, da so kuhajo samo ob nedeljah. In danes je nedelja in greva na caldero.
Ampak: Pozabili so nama povedat, da se caldera je za kosilo, ne pa za večerjo.
Tako sva speet ostala brez. Še en teden pa ne bom vedril v Cartageni zaradi enega kosila.
Sva šla pač na tapase. Zadnjič smo našli super lokal, kjer te cene vržejo na tla (v pozitivnem smislu):
Tapas + pivo stane od 1,9€ do slabe 3€ (odvisno od vrste tapasov). Pa to je dobra cena samo za pivo, ali samo za tapas, kaj šele za oboje skupaj. Res, da moraš naročat notri za šankom, ampak greš z veseljem not, ker je lokal super, pa kelnarce tudi.
In sva šla spet v isti lokal. In nama ni bilo žal.
Upam, da jutri pošta pride, ker jutri greva naprej. Sicer vetra ne napovedujejo kaj dosti, a po zadnjih tednih se nama premalo zdi boljše kot preveč. Prav zgodaj ne greva, saj bova čakala še poštarja.
Danes nismo pluli.

92. dan: Cartagena - Agua Amarga

Danes je dan za odhod.
Danes je tudi dan, ko sva prvič natočila vodo odkar sva pred dvema in pol mesecema štartala iz Monfalcona.
Sicer vodo tukaj računajo posebej, ampak je cena tako nizka, da se mi ne da poslušat watermakerja, kako ropota, ko dela vodo. Ko prideš ti povejo katera pipa je tvoja, gor ti dajo števec in odčitajo porabo, ko greš. Sosednja pipa je bila prazna (brez števca) in če bi hotel, bi lahko točil mimo števca. Ker ti tako zaupajo pač niti ne pomisliš, da bi to zlorabil.
Za vodo sem plačal cela 2,32€ in za elektriko 1,33€.
Pa sva oprala ene par žeht perila na pralni stroj in nasploh trošila na veliko in bila tu cel teden.
Nasploh so marine v tem delu Španije cenejše. Še zdaj, ko je visoka sezona je tale po 30€ na dan za 15m. In to na top lokaciji v središču mesta.
Po kavici grem do recepcije poravnat račun.
Pisma in paketa še ni. Presneto. Mar bi odšel včeraj, ko je bil dober veter v polkrmo, ne pa da čakam poštarja.
Zaplujeva na odprto.
Morje je čisto drugačno, kot pred enim tednom. Počasen swell barko le rahlo dviguje in spušča, vala od vetra ni (no, ja 10cm res ni val).
V začetku motorirava. Sonca ni, neka meglica se vleče naokrog. Vidljivost je sicer čisto OK, a če gledaš v daljavo ni črte obzorja. Meglica zabriše mejo med morjem in nebom. Tudi obala je nekoliko zgubljena, vidiš pa hribe. Vetra ni niti za vzorec.
Glede na meglice ne pričakujem termičnega vetra. Res ga ni, začne pa rahlo pihati iz juga. Ni veliko, dobrih 5, morda 7 vozlov pravega. A ker je orca (najina smer je na jugozahod) je to dovolj, da Heron nežno drsi s petimi, kasneje tudi šestimi vozli. Kako malo vetra je treba, da barka lepo pluje, kadar ni valov, ki jo ustavljajo. Tudi nagnjeni nismo skoraj nič. To je idealno jadranje za Lili. Meni bi prav prišel kak vozel več, a tudi tako se da živet.
Žal se veter obrača in je vedno bolj v nos. Parkrat narediva obrat v veter, proti večeru pa pospraviva prednja jadra (genovo in solent) in prižgeva motor.
Nisva še odločena, kam greva. Prvotni plan je bil sicer Garrucha, a kraj nama je antipatičen in marina je slaba - nakaj so narobe konstruirali in swell se v marini okrepi. To celo piše v pilotih. Če ne bo preveč swela bova morda vrgla sidro (prvi pogojno primeren kraj je za punto de los Muertos) in malo odspala, sicer potegneva čez noč do Almerimara.
Trenutno plujemo. Do sedaj (21:30) sva danes naredila 63 NM.
Slikali pa danes nismo nič.
Dopolnitev:
On 22:30 vrževa sidro pred krajem Agua Amarga (grenka voda).

Danes prepluto: 67NM, skupaj 2335. Motor ima 5627 ur (8 novih).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 4. dan

Mirna noč na sidru in prijetno spanje. Sonce je posijalo že dopoldne, res tisto pravo sonce, katerega sem čakal že nekaj časa. Zato sem z veseljem spil kavo v senci kokpita in njegovega biminija, zajtrkoval in si privoščil branje knjige in časopisa.

Današnji časopis razkriva, da je bila nesreča pred Novo Zelandijo res grozna. O dogodkih so povedali preživeli, ter razkrili kaj se je dogajalo. Preživeli so žena od umrlega, ki je še vedno na intenzivni negi v bolnišnici, njun zet in še eden moški, ki je bil član posadke. Jadrali so po otokih Fižija in ker so imeli dogovorjen datum za prodajo te barke, šlo naj bi za Bavario 47 cruiser, bi morali biti 16.10.2019 v Aucklandu, kjer naj bi se prodaja zgodila in tako bi barka prešla v roke novemu kupcu. Preživeli so povedali, da je bil lastnik barke, ki je umrl, zelo dober jadralec, tudi predsednik jadralnega kluba, politik in dober poznavalec jadranja in tudi vremena. Vedeli so, da jih je pred Novo Zelandijo ujelo slabo vreme. Aplikacija PredictWind jim je podala »grib file« in s tem razmere na oceanu, a ko so prišli le 20 NM do kopnega so bile te razmere vedno slabše in slabše, daleč od tega kar je pokazala aplikacija. Na koncu je že pihal veter s sunki več kot 60 vozlov, valovi pa so se prelivali, kot v filmih za srfanje. Bila je sama bela pena, na več kot 6 metrov visokih valovih, reševalci pa pravijo, da so bili veliki tudi do 9 metrov. Kaj se je dogajalo sem že opisal, v enem od prejšnjih blogov, morda le to, da so preživeli povedali, da jim je od prevelikih valov in upora vode zlomilo nosilec  (tubo) krmila, kjer je začela vdirati voda, le-te pa niso mogli več obvladovati, zato se je nesrečna Bavaria potopila.

Okoli poldneva me pokliče Gaute, če mu grem pomagati spraviti barko v marino, saj nima več pitne vode, bolj slab pa je tudi pri gorivu. Bencinska črpalka v marini je zelo ne praktična za velike barke. Ker ima 17 metrov dolgo jadrnico, je to za enega človeka kar velik zalogaj, zato grem z njim. Jaz krmarim njegovo barko, on veže bokobrane, pripravlja privezne vrvi in tako po dobri milji plutja po označeni in ozki plovni poti, priplujeva v marino. Prosim ga, naj on prevzame krmilo, saj bolje pozna barko od mene, on pa se samo smeji in se dela gluhega. Nazadnje sem krmaril 54 čeveljsko Amel, ko sem jo dostavil za nekega novega kupca. Ta je nekaj čevljev veča in skoraj še enkrat večja od Indiga. Na koncu le po polžje pristanem, tudi brez uporabe bočnega motorja, ki ga nisem znal aktivirati. Po pristanku, ko ga vprašam, kako se aktivira bočni sprednji motor, mi ta pove, da ga sploh ni priključil, ker ima slabe akumulatorje, ti pa so 24V. Bravo, če bi se na ta motor zanašal, bi me še kap. Vseeno sem moker od potu, a ne od sonca, ampak od meni stresne situacije. Je pa res, da se 26 tonska barka veliko bolje obnaša pri manevriranju, čeprav je bimini za moje pojme previsok in zgrešen. Na trenutke, če ne bi stal na palubi, ne bi videl kje plujem.

Ker je barka privezana na bencinski črpalki in bo kar nekaj časa trajalo nalivanje goriva, sploh pa 1250 litrov vode v njena dva rezervoarja, grem na pomol in obiščem Saša, ki je ravno na svojem katamaranu. Po kakšni uri prijateljskega pogovora, ga zapustim in se vrnem na barko,  a vode se je nakapljalo komaj pol, saj je tukaj slab pritisk. Še sreča, da ni bilo pretirane gneče na bencinski, če ne bi naju že kam poslali. Končno se po treh urah le odveževa in tokrat je izpluti stran od bencinske veliko lažje. Malo mi dela problem le veter, ki me nosi bočno v ponton od bencinske, a me bokobrani varujejo, dokler nisva izven tega področja. On pospravi vrvi, jih zloži, kakor tudi bokobrane, cev za vodo, itd. Na sidrišču še on spusti sidro in verigo in tako sva sidrana. Sledi še kava in nekaj pogovora, nato pa me zapelje z dingijm do Indiga, kjer si naredim večerjo v zelo nemirni barki, saj so se od nekod prikradli valovi. Le ti se okoli pol noči malo umirijo, čeprav pa se potem veter obrne in zapiha še močneje. Upam, da bo saj spanje mirno.

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 5. dan

Danes je nedelja, lepo vreme je in v kokpitu se nedeljsko tudi počutim. Razmišljal sem že, da bi šel malo na obalo, a so zaradi 16-tih vozlov vetra valovi za moj dingi kar prehudi, pot do marine oz. do kopnega pa predolga. Zato nekaj brskam po netu, ter najdem članek od NOAA, katera se ukvarja s preiskovanjem in zaščito svetovnih oceanov. Na nek način me to branje spodbudi, da napišem v današnji blog nekaj besed o tem onesnaženju. Morda ni vse v tem, kaj delam, kaj jem, kaj sem videl. Morda je dobro tudi to, kaj sem prebral, kaj sem se iz tega naučil in kaj od tega koristnega deliti tudi z drugimi, torej z vami.

Vsi vemo, da je v morjih in oceanih ogromno plastike, ta pa je največja grožnja onesnaženja naših oceanov. Ne pišem o temu zato, da bi bil nekakšen ambasador ekologije, kot je to želela biti mladoletna Greta Thunberg (žal se staršem ni izšlo in je Greta izpadla pri glavni nagradi za Nobelove nagrajence za mir in ekologijo), ampak pišem zaradi tega, da tudi vi spoznate »sedmi kontinent« v Tihem oceanu. Sam ga osebno nisem videl, saj se le-ta nahaja nad Hawaii, te pa nikoli nisem obiskal ali plul v njihovi smeri. Me je pa navdušil pogovor nekaterih jadralcev, ki so tod pluli in poznajo to zadevo. 

Strokovnjaki zdaj navajajo, da je v morjih že toliko onesnaženja, da to pokriva 25% vse zemeljske površine. Otok odpadkov v severnem Pacifiku, ki ga pogosto imenujejo kar »sedmi kontinent«, pokriva 1,6 milijona kvadratnih kilometrov površine, oz. je to primerjalna velikost cca 80 Slovenij! Gre za področje na katerem se v tem delu oceana zbira ta ogromna količina odpadkov. Tam se na enem mestu zbirajo in zadržujejo zaradi morskih tokov. Ko se tako vrti ta plastična nesnaga, se zaradi fizikalnega procesa vrtenja, veliko plastike združi tudi pod vodo, katera zaradi procesa vrtinčenja, vleče predmete vse nižje in nižje.

Zaradi UV žarkov se ta plastika razgrajuje in potuje v okolici kot nekakšni plastični mikro delci. Za lažje razumevanje, je to podobno kosmičem, katere težko opazimo s prostim očesom. Te kosmiče jedo razne morske živali in zaradi tega umirajo, kar posledično pripelje do tega, da bodo nekatere morske živali kmalu izumrle. Morske naplavine lahko prevažajo alge, ribe, školjke in rake , katere se naselijo na naplavine in se prevažajo čez ocean. Če je ta vrsta invazivna in je močna, se lahko naseli in ustvari nov dom  v novem okolju, nato pa ustvari premoč nad domačo vrsto in tako uniči tamkajšnji ekosistem. Prav tako so za živali nevarne zapuščene ribiške mreže, razni ročaji plastičnih vrečk, nosilci za 6 pločevink, itd. Veliko takšnih fotografij, ki so srce parajoče smo že vsi videli na internetu, s tem posledično pa deformirano ujete živali.

Prav tako so te naplavine nevarne za nas jadralce, kajti tudi mi lahko naletimo na njih, ter se te ribiške mreže, razni polivinili, vrvi, itd,… navijejo na naše propelerje, razne plastične vrečke nam zamašijo odprtine za slano vodo, ki potem več ne hladijo naših motorjev. Ni težko v vodi zadeti razne večje kose plastike, ki lahko pustijo poškodbe na našem plovilu,…

In še to, ta otok v Tihem oceanu ni edini. V naših oceanih je pet takšnih otokov. Dva sta v Tihem oceanu, od teh je eden največji na svetu, dva manjša sta v Atlantskem oceanu in eden se nahaja v Indijskem oceanu. 

Torej, če vsak od nas jadralcev in tudi drugih prebivalcev sveta le malo pretehta, kaj lahko vrže v reke, ki se potem prelivajo v morje, vrže v morja ali oceane, potem zavestno naredimo veliko za ta ekosistem in varnost nas jadralcev.

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 6. dan

Na sidrišču sploh ni veliko vetra, morda samo za dobrih 12 do 13 vozlov, a barka skače na pol metrskih, morda na trenutke tudi malenkost večjih valovih. Prihajajo iz SZ, zato smo s te strani na sidrišču vsi čisto na odprtem, val pa ima za pridobivanje višine kar nekaj prostora po površini in seveda po tej nizki globini. 

Ker sem včeraj bil cel dan na barki in imam tega guganja več kot dovolj, sem se danes odločil, da grem na kopno, pa tudi če grem s svojim dingijem. Bo pač šlo počasi in še špricalo bo en čas, dokler ne pridem v zavetje, kjer se vse po malem umiri. Ravno se začnem pripravljati, ko zazvoni telefon, kliče me Norvežan in me sprašuje, če grem z njim na kopno, saj je njemu zmanjkalo nekaj stvari, ki jih mora kupiti v trgovini z rezervnimi deli za plovila. Super, seveda grem!

Odplujeva na kopno in potem gre on svojo pot, jaz svojo. Nekako sva se že prej dogovorila, da bo on šel nazaj na barko in čez 4 ure pride po mene. Torej imam dovolj časa za sprehod, potem morda obiščem še kolega v marini, nato pa še opravim obisk trgovine, pa tudi telefon si moram napolniti z dobroimetjem, kajti zdaj podaljšujem v tedenskemu paketu.

Naredim kratek sprehod, saj je zunaj kar vroče, pozabil pa sem si nadeti kapo. Zato se vrnem v marino, poiščem Saša in ga na srečo najdem, saj se je ravno vrnil na barko, ker je bil od jutra odsoten. Debatirava in prav lepo nama je, teme za obdelati je veliko. Čas hitro mine in zavem se, da sva že dve uri skupaj. Poslovim se in grem proti prodajalni mobilne telefonije, kjer si naložim dobroimetje za internet in nato zavijem proti trgovini. Pred vhodom srečam kapetana iz barke Lady Di, s katerim sem se večkrat srečal in družil na sidrišču pred mestom Papeete, na Tahitiju. Sedeva v senco, ter se pogovarjava. Pokliče me Norvežan in pravi, da bo malo zamudil, jaz pa nimam nič proti temu. Zato grem v trgovino, kupim dva piva in se z Gregom pogovarjam še kar nekaj časa v prijetni senci palm, katera se nahaja v parku Port Denarau.

Ker je že pozna ura, kontaktiram kolega kje se je zadržal da ga ni, a se ravno po poslanem sporočilu pokaže izza vogala. Poslovim se od enega jadralca in grem z drugim. Najprej še enkrat v navtično prodajalno, saj mu je zmanjkalo nekaj delov. Pot do barke je spet hitra in rahlo valovita. Na barki si najprej skuham pozno kavo. Kasneje si skuham še večerjo in danes je dobro teknila zelenjavna rižota. 

Sem se pa spomnil, da do sedaj še nisem pisal o vodi v marinah in točenju vode v naše rezervoarje. Zato bom danes nadoknadil zamujeno z drobnim nasvetom iz svojih izkušenj. Na svoji plovbi po oceanih, sem moral iti nekajkrat tudi v marino, tam sem vodo nalival iz njihovih pip v svoje rezervoarje. Pravzaprav naj bi bila voda v marinah bolj ali manj čista in tako sem tudi sam mislil, dokler nisem prišel do videnega, kako je pravzaprav umazana. Na prosto oko se dejansko ne vidi, ko pa na cev priključimo samo 5 mikronski filter, pa zgodba dobi drugačno sliko. Zato če imate možnost, si naredite pred filter pred točenjem v plovilo, s tem bo manj trpela vodna črpalka v barki, pipa in tudi filter pred črpalko vam bo hvaležen. Danes se filtri s prozornim ohišjem dobijo že v vseh tehničnih trgovinah večjih trgovcev. Niso dragi, so pa v razponu od 18 pa nekje do 40€ po kosu. Dovolj je že, če imate samo en 5 mikronski filter in s tem bo v vaš rezervoar prišlo veliko manj drobnih rudninskih delcev, umazanija bo ostala na filtru, sam filter pa stane okoli 3€, kar je skoraj 150 krat manj, kot stane vodna črpalka za pitno vodo. Če boste na sistem dodali še filter z ogljem, pa ste iz vode ločili skoraj ves klor, še dodano umazanijo in takšna voda vam bo lahko tudi dlje stala v rezervoarju, brez bojazni, da bo naredila na robu zeleno ali rjavo črto, kjer je bil prej rob oz. nivo vode. V rezervoar tako ne bo potrebno več vlivati dragih kemikalij ali kisa za vlaganje, telo pa bo dobilo v sebe čisto vodo. Torej najprej odrežemo meter in pol cevi, nato za njo priključite filtre, za njim pa še dodajte preostanek cevi, ki je po navadi dolg 15 m. S tem sistemom ohranite tudi cev čisto, kar v obratni smeri ne pride do tega, kajti v drugem načinu se nesnaga nabira tudi v cevi. Po uporabi cev za vodo spihate z zrakom (na pumpo ali z usti), da vsa voda odteče iz nje. Ohišje od filtrov odprite, spraznite vodo iz njih, filtre pa posušite na zraku. Kakšen euro dražji je filter z vrvico (ne na harmoniko), ki je pralni, njega lahko pod tekočo vodo z roko operete in s tem veliko nesnage sperete z njega, zato vam bo lahko že samo en filter služil dlje časa. Vse skupaj pospravite v eno večjo nakupovalno vrečko, kakršne se zdaj dobijo v trgovinah, namesto plastičnih vrečk ter vse skupaj spravite na svoje mesto v vaši barki.

Sidrišče Vuda marina,  otok Viti Levu, Fidži

Zjutraj se ob kavi odločim, da se spet malo premaknem, tokrat grem iz enega konca zaliva na drug. Pokličem še kolega, a ta spi, zato mu samo pustim sporočilo, da bom dvignil sidro in da grem sidrati pred Vuda marino. Upam, da bo vreme  v redu in ne bo preveč valov, saj je ta del odprt in ni kot zaščiten zaliv, kjer bi se dalo sidrati in uživati na sidru. Če bo tukaj vsaj 15 vozlov vetra, bo že 3x preveč valov.

Ob 10:00 uri dvignem sidro in se jezim, ker je veriga blatna od mulja. Potreboval bi električno črpalko za slano vodo in cev, da bi lahko spiral verigo. No te nimam, imam pa zato vedro, katerega bom uporabil na cilju, saj gre veriga spet v vodo, kar pa bo ostalo blata v skladišču verige, ga bom pa spravil ven s slano vodo. Plujem mimo koralnega grebena na desni strani, malo kasneje mimo enega na levi strani in ko sem nekje na varnem, preizkusim delovanje avtopilota. Nekaj mi ne kaže na dobro, zato še enkrat kalibriram kompas, kateri je v povezavi z avtopilotom. Po pravilih bi moral narediti najmanj dva kroga, tukaj pa mi že kaže na opravljeno kalibriranje po dobrem krogu. Ali je tu slab ali dober magnetizem nimam pojma, a nekaj mora biti, eno ali drugo. Potem še nastavim stopinje, da se izenačijo z GPS-jem in spet preizkusim avtopilota. Spet nekaj ni v redu, čeprav sumim, da imajo akumulatorji premalo energije. Za vsak slučaj za 10 sekund izklopim vse instrumente, da si avtopilot zapomni zadnjo nastavitev in potem jih spet vključim. Sicer avtopilot dela, a nekaj piska, tu in tam napiše »No data«, pa spet dela. Potem prestavim obrate motorja na 1800 obratov in takrat več ne piska, dobiva podatke in očitno je vzrok to, da cel teden nisem prižgal motorja, saj imam dovolj energije za tisto kar potrebujem. Je pa res, da je bilo nekaj dni slabo vreme in potem padejo amperi pod polovico, kar ni nič kaj dobro za akumulator.

Zdaj avtopilot sam dela in to je dobro, nov kompas pa se izkaže za dobro naložbo. Po slabih petih miljah plovbe priplujem pred Vuda marino in tukaj sidram na globini 13 metrov. Takoj se počutim bolje, ker je pod kobilico vsaj nekaj vode, kar je bolje kot na prejšnjem sidrišču. V vodo spustim 65 metrov verige in potem s slano vodo operem premec barke od mulja, kakor tudi skladišče sidrne verige. Zdaj se moram še jaz skopati, zato po dolgem času skočim v vodo, na kratko zaplavam in si operem glavo s šamponom, kasneje pa sol sperem s sebe še s sladko vodo. Skuham si kavo, berem, čeprav barka ni najbolj na miru, saj piha že 16 vozlov SZ vetra in zato je posledično pod barko nekaj valov, katero le-ti pozibavajo na sidru. Ko tako sedim in gledam občasno na obalo, se spomnim, da je danes torek in v tukajšnji restavraciji v marini je danes zvečer pica po polovični ceni. Napolnim dingi z zrakom, nanj montiram motorček in se preoblečem. Ko vse uredim, zapustim barko in se slabe pol milje zapeljem do marine. Najprej se sprehodim po marini, nekaj bark je tu še od zadnjič, nekaj je novih, marina pa je v glavnem na pol prazna. Potem obiščem še Billovo jadrnico, ki je v luknji in pogledam, če je z njo vse v redu, fotkam in fotke pošljem Billu na email. 

Evo zdaj sem že za mizo, naročil sem pico in malo pivo. Vse po pol cene, saj je tudi happy hour za pijačo. Ko pojem pol pice, ne vem ali je pica prevelika, ali pa se je meni želodec po malem skrčil, ker že težko jem. Ko pogledam proti trebuhu, nič ne kaže o kakšnem krčenju, verjetno bo vse bolj na velikosti pice. Počasi se le potrudim in spravim vse v sebe, plačam in grem nazaj na barko. Zadaj nad hribi se dela nekaj črnega in ne rad v takšnem puščam barko samo na sidrišču. Nazaj grede so valovi še malo višji in zdaj me že lepo skoraj vsak val poškropi.

Na barki se slečem, še enkrat splahnem s sladko vodo in potem sedem v kokpit, ter razmišljam, gledam v temno noč ter po svoje zaključujem današnji dan.

Sidrišče Vuda marina,  otok Viti Levu, Fidži, 2. dan

Površina oceana je več ali manj mirna, gladka, a mrtvi val, ki se prikrade od ne vem kje, naredi svoje. Barko guga, ravno toliko da čutim to guganje v glavi, v malih možganih ali kjer se to že čuti. Ni prijetno.

Zjutraj pride na sidrišče Norvežan in že sinoči sva se dogovorila, da greva skupaj v mesto Lautoka. Sem še pri kavi, katero pijem v kokpitu in gledam vreme. Vremenska napoved za Novo Zelandijo je res čudna. Včeraj in danes je okoli  severnega dela otoka vse rjavo in rdeče, kar pomeni, da je tam spet ogromno vetra in valov. Potem se vse očisti in v nedeljo ima pol oceana brezvetrje. Od četrtka naprej v naslednjem tednu pa ves veter piha v nos, torej je potrebno orcati in se boriti z valovi v nos. Spet v petek se veter spremeni in je v prvič v redu. Kaj bo čez 10 dni pokazalo vreme ne vem, pa saj tudi marsikdo ki čaka na plovbo na jug, ne ve. Veliko nas je v tem delu ki bi radi odjadrali  in vse bolj in bolj zmigujemo z glavo, čeprav se je nekaj hrabrih že spustilo proti otoku vetra. Počasi mi to vreme preseda in pričel sem razmišljati še o drugih alternativah, če ne mi bo prej potekla druga viza, preden se vreme uredi. In ko še pogledam video iz Aucklanda, ki ga je posnel danes Sasa, potem vidim leden dež, morje ki ima komaj 11°C, ozračje je mrzlo in neprijetno. Vse bolj in bolj se mi zdi, da Nova Zelandija sploh ni več na moji poti, čeprav tudi nikoli ni bila, saj sem zelo jezen na njo, ker so mi Bio Security vzeli 5 salam in sem še moral plačati 400 NZ$ kazni zaradi enega sendviča s salamo, ki sem ga pozabil v nahrbtniku. A nekam se moram umakniti pred cikloni.

Pospravim kuhinjo in kolega mi sporoči, da pride po mene. Greva z dingijem do marine in naprej z avtobusom do Lautoke. Jaz ne potrebujem kaj velikega ali pretresljivega, moram pa zamenjati dva že zarjavela ročaja na vhodnih  vratih v barko, prav tako pa si moram kupiti eno naglavno svetilko. Na barki imam štiri naglavne svetilke, a nobena ne dela. Čeprav sta dve dražji in jih odlikuje dober in znan brand ter vodotesnost, sta očitno spustili vlago v sebe in delovanje je onesposobljeno. Žal mi jih je, a morajo romati v koš, saj ne mislim imeti na barki ne delujoče opreme.

V mestu najdem kar potrebujem, on še kupi stvari za na svojo barko, nekaj še drugih stvari ogleduje, a ne kupi. Seveda, kar je iz uvoza je zelo drago, kvaliteta pa je tudi vprašljiva. Potem še greva v trgovino in jaz potrebujem samo piščančje meso. Tokrat imajo v akciji na ražnju pečenega celega piščanca in odločim se zanj. Tako bom privarčeval na plinu, olju, pa še na čistilu za posodo. 

Prideva na avtobus za Vudo in naju šofer brez magnetne kartice ne spusti na avtobus. Pokažem mu denar, kot vedno, on pa mi pravi, da z denarjem ne gre, da on tega ne počne. Potem pa se oglasita možakarja iz prve vrste in takoj ju prepoznam kot kontrolorja. No ja, zdaj vsaj vem, zakaj šofer »nikoli« ne jemlje gotovine. Avtobus gre, jaz za vsak slučaj napolnim magnetno kartico z nekaj dobroimetja, da se lahko z naslednjim vrnem do Vude.

Cel dan je že oblačno, skoraj brez vetra, zato je vseeno sparno in vroče. Kot bi po domače rekli, dol tišči. Ko sva v avtobusu, prične rahlo deževati. Dežuje tudi ko pridem na barko in tako je še preostanek dneva.  Barka se zopet guga in sam pri sebi rečem, da se jutri prestavim v Saweni bay. Tam je verjetno bolje in tudi ni tako daleč od tu.

Zvečer si privoščim četrt piščanca, skuham še prilogo in večerja je kot iz najboljše restavracije. Potem si ogledujem še odjavne papirje in ne ljubi se mi pisati in izpolnjevati 10 strani papirjev. Verjetno bom en drug dan izpolnil samo pol, pol pa fotokopiral, ker potrebujejo uradniki vse to v dveh izvodih.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević