Novice
Novice
Zadnje iz eTrgovine
Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.
»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš
Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.
Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.
Miran Tepeš - Z jadrnico čez ArktikoSlovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji, 6. dan
Ker sem včeraj, po aplikaciji sodeč, pri svojem triatlonu izgubil preveč kalorij, moram danes počivati. Izgubil sem celih 648 kalorij in če vzamemo pivo v marini in potem večerjo, sem jih pridobil cca 800. Samo da sem v plusu, pa ni važno na kateri strani gledam.
In ker sem počival, nisem nič počel, kar bi me spravilo k izgubi trebušnih maščob. Nasprotno,večino dneva sem sedel, pisal za revijo o atolih Tuamotus in se večkrat zasanjano ozrl proti fotografijam v mapi, ki me spominjajo na meni enega najlepših krajev južnega Tihega oceana. In toliko časa je že preteklo od takrat? Velikokrat rečem, če bi lahko, bi prestavil barko še enkrat na Markeze in bi res počasi plul do Avstralije naslednjih 5 ali 7 let. Ostali svet me nekako ne zanima več. Zdi se mi, da je vsa lepota tega sveta zbrana ravno tu. Pa to ni samo moje mnenje, to je mnenje marsikoga, ki je preplul ta čudoviti del oceana in se je bojeval z odhodom na druge otoke. A enkrat pač zapustiš Raj, le redki so, ki v njem ostanejo.
Tako sem pisal, dokler me ni zmotil kolega z norveške barke in me povabil na popoldansko kavo. Ravno ko že hočem oditi, prejmem sporočilo in fotko svoje barke. Poslala mi jo je kolegica Helena, Američanka, ki je pravkar na katamaranu vplula v naš zaliv. Dogovoriva se za jutrišnje srečanje na moji barki in jutranjo turško kavo.
S kolegom ugotavljava, da je danes v ta zaliv prišlo neverjetnih 9 novih bark, na že 8 bark podlage. Torej nas je že 17 in v njem ni nobene gužve. Očitno postaja ta varni zaliv zelo popularen.
Zvečer si naredim pozno kosilo oz. večerjo, nato pa grem spet k pisanju. Pišem in potem me premami ogled dobrega filma, ki ga pogledam in nato odidem spat.
Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji, 7. dan
Danes je sončen dan in če je sončen je pri človeku tudi drugačen, boljši. Zato hitro vstanem, da ga ne zamudim niti minutke. A najprej bo na vrsti kava, tokrat v družbi Američanke Helene, ki jo spet vidim po dveh mesecih. O koliko sva si imela za povedati, se nasmejati in uživati v kavi.
Ko je odšla, sem si naredil dober pozen zajtrk, nato pa se lotil pisanja. Danes moram zaključiti in tekst, skupaj s fotografijami poslati v Slovenijo. Upam, da bo internet dovolj dober in bo vlekel z vsaj razumno hitrostjo.
Najprej se mi je upiralo, nato pa mi je na enkrat »zalaufalo« in potem sem se ustavil šele ob štirih popoldan, ko sem vse končal in poslal. Jupiii! Ena skrb manj. Zaslužil sem si kavo, zato si jo skuham, a dokler se shladi skočim v vodo in zaplavam. Vendar danes bolj s previdnostjo. Očitno je tukaj nekaj rib, ki ne prijemljejo na vabo in trnek, a jih nekaj občasno preganja in skačejo kot nore iz vode, včasih ujamem samo velik kolobar vode, ko je vse že mimo. Po zvoku sodeč pa ni nič kaj majhnega v vodi.
Zvečer povabim Norvežana na barko in mi prinese slabo novico. Najprej mi jo pove, potem mi da za prebrati. Na Tahitiju smo vsi poznali Danski par Gwen in Uddi. Moj kolega se je kar precej časa celo družil z njima. Imela sta veliko 50 čeveljsko jadrnico in bila sta oba pozitivna. Potujeta že nekaj let in ker je Uddi glasbenik, sta poznana kamor koli prideta. Plula sta iz Cookovih otokov proti Tongi in sta približno 50 NM od otoka Nuie zadela v neznan predmet, ki jim je naredil luknjo v trupu in barka se je začela hitro potapljati. Rešila sta se tako, da sta aktivirala rešilni splav in se prestavila v njega, saj je po njunih besedah jadrnica zelo hitro potonila. Ker je Uddi preko Epirba oddal klic za reševanje, je operativni center na tem delu morja priklical dve jadrnici, ki sta bili cca 10 NM oddaljeni od mesta dogodka. Obe sta se odzvali in prišli na kraj nesreče, ter pomagali Gwen in Uddiju, da sta se vkrcala na barko in sta tako na varnem. Zdaj že plujeta proti Tongi. Spet še ena žalostna zgodba med mnogimi, ki se dogajajo vsak dan.
Zvečer še napišem ta blog in grem počasi v posteljo. Jutri je nov dan.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Zjutraj se že zgodaj zbudim, čeprav sploh ne vem zakaj. Lahko bi spal vsaj do sedme ali osme ure, saj hodim zelo pozno spat, vedno čez pol noč.
A če sem že vstal, potem nimam kaj in si skuham jutranjo kavo. Spijem jo v kokpitu in gledam v zaliv, saj iz njega odhajajo barke. Pregledam tudi nekaj emilov in sporočil in eden od njih je od mojstra, ki se spozna na Raymarine instrumente. Z njim sem se dogovoril, da mi na »črno« pogleda zakaj mi avtopilot ne dela. Dogovorjena sva, da pridem v ponedeljek v marino in bova to preverila. A sedaj mi piše, da prihaja okoli 30 in več jadrnic iz t.i. New Zelland Fiji Relly-a, tako da naj bi šel v marino že danes, če želim dobiti mesto v njej. OK, pa grem.
Dvignem sidro, ter zaplujem v nekaj čez 5 NM oddaljeno marino Vuda. Na plovbi ni nobenih posebnosti in ob 11. uri sem že pred vhodom. Pokličem jih po VHF postaji na kanal 11 in mi pravijo naj počakam zunaj, saj imajo notri delo. Pripravim bokobrane, sprednji dve in dolgi zadnji dve vrvi. Tukaj ni muringov, vse se vežeš s svojimi vrvmi, zato potrebuješ zadnji vrvi res dolgi.
Ker je vhod v marino ozek, je potrebno dobiti dovoljenje za vplutje, poleg tega pa je zelo plitko. Pod mojo kobilico je včasih meter spet drugič samo 70 cm morja, zato plujem z 2,5 vozla hitrosti. Ko pridem notri, me že čaka marinero na čolnu in me usmerja. Ti šmenta, točno na bok HIR3 barke. No, če bi se zmenili, se nam ne bi tako izšlo.
Najprej se seveda s fantoma pozdravim, malo se pogovorimo, potem pa gremo vsak k svojemu delu. Jaz si napeljem elektriko, a nimam Fidžijskega priključka. Torej najprej v trgovino in kupim vodotesen vtikač, ki stane slaba 2€. Poceni. Potem ko imam priklopljeno in vse dela na elektriko, razen polnjenja baterij, ker nimam polnilca, ki ga je uničila Tonga, se vržem na delo z verigo. Box za verigo je poln mulja in veriga je umazana. Spustim jo v vodo, nato pa operem box, potem pa potegnem verigo nazaj vanj, s tem, da pred barko perem verigo in je tako čista. Operem še barko in jo razsolim. Malo mi je nenavadno, ker lahko uporabljam vodo, saj sem v marini in na zadnje sem bil v njej konec leta 2017 na Bonairju. Torej ves čas na sidru, nekaj malega pa letos tudi na boji. Ko končam, si skuham kavo in se zleknem v kokpit, ravno takrat pa me obišče mlada muca, za katero kasneje izvem, da je od desne sosede, Američanke. Upam le, da mi ne poje mojih dveh gekotov (plazilcev), Toma in Jerrya. Vseeno jo že zaradi tega, da se ne navadi hoditi k meni, želim odnesti k lastnici, a se že sama prej pobere in najde svoj dom.
Zvečer gremo s fanti ven, spijemo eno pivo, saj smo si le-tega zaslužili, se še podružimo z drugimi jadralci in kmalu je večer, ko gremo vsak po svoje.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Očitno nisem več navajen marin in ropotanja okoli barke. Ob 4:10 minut me zbudi cviljenje pasarele, ki cvili po palubi premca. Grem ven, da jo prestavim in v temi zagledam razlog cviljenja: oseka, vsaj 1,5 metra se pozna.
Potem nisem več zaspal in skuham si zeloooo zgodnjo kavo. Berem knjigo in ko nastopi normalen čas okoli sedme ure se uredim, ter grem do elektronika. Presenečenje! Danes je sobota in elektronik ni prišel v službo. Pravijo, da ga verjetno danes tudi ne bo. OK, potem pač ne bo danes nič.
Zjutraj pred pisarno marine srečam Hirovca in dogovorimo se, da gremo v mesto. Malo v trgovino po nakupih, malo po nekaj drugih stvari, ki se vedno potrebujejo, itd. Vmes grem na internet in tam me čaka email, ki mi pomeni veliko in mi ponuja posebno ponudbo. A moram v Singapur in potem z avtobusom naprej do marine Pangkor v Maleziji. Bom premislil, čeprav se mi zdi, da že poznam odgovor, saj vse plačajo.
Ob pol enajsti uri gremo vsi trije na avtobus in se peljemo v mesto. Kupimo nekatere stvari za njih, nekaj malega še za mene in potem se sprehodimo še trgovskega centra, kamor gremo na kavo.
Popoldan se vrnemo nazaj na barko in dejansko smo vsi skupaj na Indigu do polnoči, ko se razidemo in gremo spat. Nič poseben dan, dan v marini.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Danes ponoči so me komarji skoraj pojedli. A o komarjih sem že toliko pisal in dobil kar nekaj nasvetov v e-mailih in sporočilih. Napišem lahko le to, da so ti komarji že imuni na vse kar nastavljam in špricam. Največ pa sem kriv sam, ker se mi ne ljubi spustiti mreže proti komarjem in jo pričvrstiti okoli postelje. Pravijo, če se ti ne ljubi, potem naj te pikajo. Danes jo bom navil okoli postelje, obljubim.
Zjutraj sem zaradi neprespane noči, potegnil s spancem v jutro in si potem skuhal kavo. Nabralo se mi je ogromno perila in ker je tukaj voda vključena v ceno marine, sem iz skladišča potegnil pralni stroj in opral perilo. Kasneje sem ga še obesil po barki, po kateri sem prej napeljal vrv. Veter in sonce sta poskrbela, da je bilo perilo kaj kmalu suho.
Vmes me je obiskal še jadralski kolega, Belgijec, ki je prišel k meni v marino, da bi se pogovoril z mano, kdaj bi odšla v Malezijo pogledati rabljeno barko, ki bi jo morala dostaviti novemu lastniku. Novi lastnik je kupil dobro 54 čeveljsko barko, katero je sedaj potrebno dostaviti na mesto, ki ga bo sam izbral. Vse skupaj je mamljivo, zato se zna zgoditi, da bom že čez kakšen dan odletel z letalom v Singapur in potem bomo videli, kako se bomo pogajali za vse skupaj. Začetek je že zelo obetaven.
Sinoči sem se s Hirovcema pogovarjal še o eni moji norosti, da bi šel z njima kot tretji član posadke, od Nove Zelandije po južnem Pacifiku do rta Cape Horn, ter okoli njega do Argentine. To je samo dve in pol mesečni Novo letni preskok iz ene celine na drugo, vmes pa je samo zelo valoviti mrzli južni ocean brez kopnega. Vse skupaj me kar mika, saj plovba ni tako pogojena s stroški, čeprav je izredno zahtevna, saj poteka v kontra smer, po kateri sam jadram. Osvojiti Cape Horn je za jadralca enako, kot za alpinista osvojiti Mt. Everest. Torej, pogovori še potekajo.
Tretja verzija je, odpluti z barko na jug do Nove Zelandije in se vrniti nazaj za dva meseca v Slovenijo. Četrta pa je počakati še malo na Fidžiju, da se stanje zaradi malarije na otokih Vanuatu vsaj malo umiri in potem pluti po že zdavnaj začrtani poti mimo Indonezije do Malezije in morda še naprej do Rdečega morja.
Kaj se bo od vsega tega naredilo ne vem, a se bo kmalu pokazalo tisto pravo. Poleg tega mora urednik moje spletne strani predelati spletno stran, kajti, le ta se je že tako razvila, da moramo spremeniti marsikaj na njej, predvsem pa povečati prostor, ter narediti drugačen dostop do vas bralcev. Bila je celo ideja, da bi pisal skrajšan tednik, saj je vsakdanje pisanje precejšna obveza, a s tem bi prikrajšal vsakdanje branje skoraj 360-tim rednim bralcem bloga. Druga verzija je, da bi naredili dodelitev posebnega gesla za branje bloga že zvestim bralcem. Tistim, ki vedo več o meni kot vem sam, pa bi malo otežili zadevo. Tako bi za njih imel plačljiv blog z minimalno naročnino v znesku enega piva na mesec. Le-ti bi na ta način prišli še do dodatnih, a žal plačljivih informacij o meni. No kaj vse bo kolega čaral, bomo videli kmalu. Pravzaprav bi bilo najbolje, da bi se blog ustavil za ta čas, ko bom jaz v Singapurju oz. v marini Pangkor, ker moje potovanje na Malezijo ne spada v jadranje z Indigom. O vsem pa vas vsekakor obvestimo, kako se bo urednik odločil, saj ima on glede bloga zadnjo besedo.
Popoldanska pozna kava, druženje s kolegi in pospravljanje barke, to je delo do večerje, nato pa sledi lahkoten nedeljski večer, ki se potegne vse do spanca.
< Vuda marina, otok Viti Levu, 2. del | Vuda marina, otok Viti Levu 4. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
32. dan: Santa Marinella–Cala Galera
No, tokrat se enačba ni izšla in verjetnostni račun je pokazal, da so vremenarji krepko usekali mimo, ali pa jaz ne znam dobro brati napovedi. Ponoči je namreč od nekod prišel prav nemaren swell. Valovanje je bilo blizu lastne frekvence naše barke in spati se ni dalo. Kozarci so žvenketali v omari, po postelji sem se kotalil levo in desno. Če že spati ne morem, sem se odločil, potem pa raje grem naprej.
Ob 02.00 zjutraj dvigneva sidro in odplujeva dalje. Proti Cala Galeri. Tam je ognjenik naredil otok, ki pa se je pozneje zaradi zasipavanja spojil s kopnim. Tako imajo dve lepi plaži – ena na sever in ena na jug. Plovba je bila zoprna zaradi valovanja, tako da tudi off-duty član posadke ni kaj dosti spal. A še vedno je bilo bolje kot na sidru v Santa Marinelli. Tam sem ves čas poslušal, ali sidro še drži – namreč na tleh so veliki, do pol metra veliki gladki kamni delno zasuti v muljem in mivko. Nemogoč teren za sidranje, če se mene vpraša, pa še tako plitvo je, da sem ves čas poslušal, ali bomo udarili v dno. V Cala Galero prideva okrog devete ure zjutraj in sidrava pred peščeno plažo blizu marine. Dan je bil lenoben (seveda, po neprespani noči) z nekaj pospravljanja barke, kopanjem in počivanjem. Zvečer oddingirava v marino. Prijazno nama dovolijo pustiti dingača v marini, Lili se ne hodi kaj daleč, tako da nakupiva stvari kar v marini v mini trgovinici in greva na večerjo v marini. Napovedano je, da bo ponoči še pihalo s severa, tako, da bi moralo biti v redu, zjutraj, ko se bo veter obrnil, bova pač šla. Če se bo obrnil prej, bova šla pa malo prej.
Preplute milje danes 38 (po logu 42) skupaj 1270, motor ima 5506 ur (7 novih).
33. dan: Cala Galera–Santa Liberata–Castiglione Dalla Pescaia–Punta Ala
Prvi plov:
Napovedano je res bilo, da bo ponoči še pihalo s severa, ampak ni. Že ko sva se vračala z večerje v marini, je pihalo z jugovzhoda. Ni bilo še nič hudega, a v uri ali dveh se bodo ob takem vetru naredili valovi. In jasno, da smo povsem odprti na jugovzhod. Nič, gremo pa okoli vulkana na severno stran. Samo, da ta vulkan ni tako majhen. Tri ure vožnje je okrog. Vožnja je bila v začetku adrenalinska: lune ni, seveda je čista tema. Najprej se izogibamo ribji farmi in nekaj plovilom, ki imajo zelo čudne luči, ko pa zavijemo okrog rta, v nas posveti noro močna luč. Kaj je to? Nič ne vidiva. Vse se blešči. Drugih luči (svetilnikov in plovil) nenadoma ne vidiva več, ker sva zaslepljena. Ni prijeten občutek. Čez nekaj časa se nekako izmaknemo glavnemu snopu svetlobe in vidimo, da osvetljujejo hrib. Saj je lepo, če gledaš s pravega konca, ne pa, če zapelješ direktno v snop svetlobe. Drugi del plovbe je potekal rutinsko. Sidrava v povsem mirno vodo okrog pol enih zjutraj. Lili je rekla, da se skoraj ne spomni, kdaj je bila barka tako na miru.
Drugi plov:
Lepo spiva do jutra, ko se odpraviva do naslednjega cilja: Castiglione Dalla Pescaia, da pogledava, ali je tu smiselno vkrcavanje. V soboto namreč dobiva obiske. Še vedno piha z juga, plovba z vetrom v polkrmo je lepa in hitra. Sicer je nekaj valov, a ni prehudo. Luka je v izlivu reke Bruna. Problem so globine. Sidrava v 5 m blizu valobrana in grem z dingijem pogledat.
Na sidru naju hudo premetava in vkrcanje v čolniček je pravi adrenalinski podvig.
V marini ni dovolj globine: 1,7 m globine je največ, kar ponujajo. Naš grez je 2,1 m in verjetno še kak cm več, ker smo otovorjeni. V boatyadru zraven pravijo, da bi 1,9 m pri njih še šlo, več pa ne, ampak da vhod je dovolj globok in če veš kje, lahko spraviš notri tudi barko z grezom do 2,3 m. Naj vprašava v kapetaniji, oni imajo zadnje podatke. Na Agipovi črpalki najdem večjo jahto in skipper mi potrdi, da je na črpalki je maks. 1,6 m, v kanalu na tranzitnih privezih pa nad 2 m, a naj vprašam luškega kapitana. Seveda luški kapitan ne dela več. Dela zjutraj, samo ob torkih še malo popoldan.
Ko zapeljem iz zavetja kanala, vidim, da so se medtem valovi močno povečali. Heron skače na sidru kot podivjan kozliček. Uboga Lili. V takem vremenu je prenevarno, da poskusiva vpluti v kanal. Lahko naju grdo nabije in potem naju samo še vrže na obalo. Nekako se mi uspe prestaviti iz dingača na Herona. Kakih 10 minut sem se matral, da mi je uspelo. Ni šans, da v takem dvigneva čolniček. Je prenevarno. Ga bova vlekla za sabo in upala, da se ne prevrne. Motor sem pustil spuščen v vodi. Če ga dvignem, se lahko Walker bay postavi zelo pokonci, motor pa ob zajemu vode in dodatno vleče krmo navzdol.
S spuščenim motorjem se čoln presenetljivo dobro vleče za Heronom. Lili je celo rekla, da bi šla na dingača, ker se manj ziblje kot Heron. Odjadrava do Punta Ale. Okrog rta je voda bolj mirna. Sidrava blizu vhoda v marino in pojeva odlično večerjo (skuhala Lili).
Preplute milje
Prvi plov: danes 15 (po logu 17), skupaj 1285, motor ima 5509 ur (3 nove).
Drugi plov: danes 24 (po logu 24), skupaj 1309, motor ima 5510 ur (4 nove).
Tretji plov: danes 9 (po logu 8), skupaj 1318, motor ima 5511 ur (1 nova). To je prvič po dolgem času, da ne plujeva proti toku.
Skupaj danes: danes 48 (po logu 49), skupaj 1318, motor ima 5511 ur (8 novih).
34. dan: Punta Ala–Castello Rocchette
Noč je bila mirna. Okolica Punta Ale je lepa. Zvečer sem šel malo na sprehod po okolici in bil prijetno presenečen nad urejenostjo. Tudi marina je lepo urejena.
Danes pridejo k nama prijatelji. Na srečo mi pustijo v marino, da jih naložim. Spotoma natočiva še nekaj nafte. Prvič sem tankal, odkar sva šla pred mesecem dni na pot iz Monfalconeja. Heron ima dva rezervoarja za nafto in en rezervoar smo izpraznili (235 l), v drugega pa sem dotočil 103 l. Glede na to, da je kazalec kazal skoraj polno, sem bil kar presenečen, ko mi je črpalkar povedal cifro. Prijatelji imajo za sabo dolgo pot iz Ljubljane, zato danes ne gremo daleč. Zapeljemo se le okrog rta in do edinega kolikor toliko zaščitenega »zaliva«. Tu ni zalivov, kot jih poznamo recimo iz Hrvaške ali Grčije, ko gledaš kopno na tri strani okrog sebe. Italijanska obala je zelo ravna in odprta in swell te dobi povsod. Izkoristiti je treba vsak mali zobček na sicer ravni obali, da si vsaj delno zaščiten.
Ohladilo se je. Ob 22. uri zvečer je le še 26 °C.
Preplute milje danes: danes 6 (po logu 6), skupaj 1324, motor ima 5511 ur (0 novih).
35. dan: Costello Rocchette–Elba
Potem ko smo ponoči preživeli napad z obale (krajši ognjemet), je na sidrišču zavladal mir. Zjutraj je začelo malo pozibavati, predvsem potem ko so se pripeljali prvi gliserji. Po kavici in kopanju smo odpluli proti Elbi. Bil je lep plov z laško orco. Beseda laška pride iz »lažja«, ne iz laška/italijanska in pomeni vožnjo v veter, a ne pod ostrim kotom, ampak nekaj med vožnjo ostro v veter in vožnjo z vetrom v bok. Vetra ni bilo veliko, tako da smo imeli pozen zajtrk med plovbo brez hudih nagibov in brez špricanja vode po hrani in posadki.
Končno spet enkrat kulturno jadranje, kot na kaki luži. Sidramo se v zalivu Golfo Stella na jugovzhodnem (SE) delu otoka. Sledi kopanje, uživanje in piknik. Nič se ne zibamo. Res. NIČ SE NE ZIBAMO. Tu je čisto pravi zaliv. In na srečo ni edini na Elbi.
Preplute milje danes: danes 23 (po logu 23), skupaj 1346, motor ima 5514 ur (3 nove).
36. dan: Elba: Golfo Stella–Golfo Stella
Tako mirne noči že dolgo ni bilo. Dan mine ob plavanju, raziskovanju okolice in lenarjenju. Popoldne se premaknemo na drugo stran zaliva, da bomo nekaj bolje zaščiteni za SE, ki naj bi pihal ponoči. Jaka je sam naredil navigacijo za premik, dvignil sidro in odjadral na novo lokacijo. Trakci na genovi so bili ves čas kot zalepljeni na jadro. Bravo Jaka.
Preplute milje danes: danes 2 (po logu 1), skupaj 1348, motor ima 5514 ur (0 novih).
37. dan: Elba: Golfo Stella–Golfo di Procchio
Čez noč kakega hujšega vetra ni bilo, posledično niti valov ne. Napovedan pa je veter z juga in to kar konkretno. Torej se premikamo na severno stran Elbe. Odkar se admiralica Lili ukvarja z vremenom, jaz pa imam skiperskega pripravnika, je moj delovnik bolj lenoben. Oziroma je bil, dokler ni pripravnik povozil ribiške boje in smo jo vlekli za sabo. Takrat sem pač šel v vodo pogledat, ali je še kaj štrika navitega na vijak. Tako ali tako sem se moral umiti. Vse je bilo v redu in smo postanek izkoristili za kopanje sredi modre vode. Veter se je lepo okrepil in jadranje okrog Elbe je bilo prav dobro. Na dnu zaliva, kjer nameravamo prespati, je kar dosti plovil in plaže so povsem polne. Za povrh je tam malo nižji hrib in tam najbolj vleče čez otok. Seveda gremo malo bolj na rob (na zahodni del zaliva) pred manjšo plažo in votlino. Gozd in samota je bolj po našem okusu kot pa glasba in marele na plaži.
A dno ni najboljše. Gosta trava raste na mehki podlagi, pod tem pa je trda podlaga in sidro ne drži dobro. Trikrat sidramo, preden sem zadovoljen. Je le napovedano 20 vozlov vetra, kdo ve, koliko ga bo zares, ker se vetru zaradi fronte pridruži še termični veter s planin in se zadeva skanalizira po gorskih dolinah ... Terena ne poznam, tako da sem raje previden. Zvečer se nas vseh pet nabaše v dingota in na štiri vesla dobro napredujemo proti vetru. Če bi dal gor še motor, je vprašanje, ali bi bili še nad vodo. Na obali pa nas čaka dolg pohod do mesta. Kazen za sidranje v samoti.
No, je pa pica toliko bolj prijala. Polni pice in sladoleda (in nekaj manj polni vtisov mesteca, ki je turistični instant in ga bom do jutri že pozabil) se vrnemo na Herona. Še kratko nočno kopanje, in spat.
Lep dan je bil.
Preplute milje danes: danes 22 (po logu 22), skupaj 1370, motor ima 5517 ur (3 nove).
< Heron: Capri - Santa Marinella | Golfo di Procchio - Golfo di Campo > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
27. dan: Capri–Sorrento
Zjutraj se na vesla odpraviva v mesto. Kar daleč je za veslati, kake pol milje. Na srečo je s tokom, vetrom in valovi (mogoče se bo za nazaj veter obrnil). Pri neki restavraciji vprašava, ali lahko tam pustiva čoln. Seveda ne. Naj greva okoli rta, tam je za čolne. Priveslava okoli rta, tam pa velika tabla: Samo za vkrcanje/izkrcanje, prepovedano zadrževanje v tem območju ...
Vseeno grem nekam vprašat, pa mi povejo, da tam policija računa po 250 evrov, če pustiš čoln in da so dosti tu.
Očitno naju Capri noče. Midva pa sedaj tudi Caprija ne. V petih minutah, kar sva bila, je ob malem pomolčku pristalo in odložilo ali naložilo človeški tovor kar nekaj plovil.Do zdaj še nisem videl, da bi imeli dingiji bow trusterje. Očitno je vse mogoče in tu jim pride zelo prav.Veslanje nazaj je bilo nekaj težje. Morje je tu zelo valovito zaradi nenehnega prometa. Najhujše so turistične ladjice, ki plujejo v polizpodrivnem načinu in po zvočnikih glasno nekaj razlagajo.
Dvigneva sidro in izplujeva. Greva še okrog otoka. Ker lepo piha, seveda jadrava. Skoraj čista krma, najprej na genovo, potem pokrajšam genovo, potem jo nadomestim s solentom. Na severni strani otoka pa je veter seveda v nos, zato pospravim jadra in vključim motor. Tako ali tako si ogledujeva okolico in to je lažje, če si bolj okreten med slalomsko vožnjo med ovirami. Tu je res dosti prometa.
Nato eno lepo prečenje nazaj na celino v Sorrento. Uboge motornjake (tiste pod 20 m) je kar dobro razmetavalo, nama je samo tu in tam malo zalilo palubo. V Sorrentu sidrava blizu marine Piccola. Marina Piccola je večja od obeh marin, v mestu je še ena manjša in ne boste verjeli, manjši se reče marina Grande. Da se lažje orientiraš. Nekaj se igram z motorčkom na čolnu in mi ga uspe vrniti med žive. A ker ne vem natančno, kaj je bilo narobe, imam slab občutek.
Zvečer greva v luko (marino Piccolo) in spet je tar cirkus najti prostor, kjer bi lahko pustil dingija. Pa se narediva malo Francoze in vprašava, ali lahko postiva čoln zraven gliserja obalne straže (Guardia Costiere). Ravno toliko je bilo še prostora za njim. Fantje v uniformah (majčka z napisom Guardia Costiera) na moje začudenje rečejo, da lahko. A samo, če bova v bližini. Ker sicer nama bo kaj zmanjkalo. Motor, bencin, vesla ali pa cel čoln...
Ja, ves čas ga morava imeti na očeh, ker tukaj kradejo kot srake. Ne morem verjeti. Sem mislil, da so oni tam, ker so v pripravljenosti za akcijo na vodi – očitno čuvajo samo svoj čoln.
No, ja greva pač v restavracijo s pogledom na čoln. Tako ali tako, da pričakujeva visoko ceno. Edini nobel lokal v marini, mize nad vodo, debeli in čisti prti, pa še pogled na najin čolnič. Pa je bilo še znosno. Kakovost znosna. Potem jo jaz mahnem gor v hrib do prve trgovine (Lili pa čuva čoln). Tale Sorrento je namreč na vrhu visokih skalnih klifov. Splošni vtis kraja: turistična konfekcija. Nič posebnega. Še najbolj zanimive so v skalo vklesana in s predori opremljena stopnišča od hotelov do morja.
Preplute milje danes 15 (po logu 16) skupaj 1072, motor ima 5486 ur (1 nova ura).
28. dan: Sorrento–Baia
No, pa se je zgodilo tudi nama.
Nama, ki z nasmehom gledava čartriste, ki ne znajo sidrati. Nama, ki sva se že rodila pametna in potem je šlo samo še na bolje ...
Ponoči se zbudim, pogledam ven in ugotovim, da nisva več tam, kjer sva bila zvečer. Popustilo nama je sidro. Lepa reč. Prižgem instrumente, globina utripa – se pravi več kot 100 m. Prižgem radar – okoli naju nič, v kar bi lahko trčila prihodnjih nekaj minut. Lili je seveda tudi zunaj.
Zgodba v glavi se mi počasi sestavlja: Obala Sorrenta je strm 50 m visok klif. Obala spodaj je ozek pas plitvine (globina 5 do 10 m), potem pa se le-ta strmo spusti v globino. Le 100 m od 10-metrske obale je globina že čez 30 m.
Ko sva sidrala, je pihal veter z morja proti klifom. Prostora ni bilo prav dosti. Na 10 m vrževa sidro, malo zategneva, da se veriga napne, potem zategneva še bolj. Vsaj 1800 obratov je dala Lili (jaz sem bil spredaj na sidru). Sidro se zakoplje v pesek in drži, kot bi ga zabetoniral. Dam še snubber (sidrni amortizer, ki blaži sunke) in to je to. Enaka procedura, kot vedno. Kaj me briga, kaj piše na karti – vedno zategneva sidro, da vidiva, če drži. Izjema je lahko le kratek postanek za kopanje.
Ponoči nas je prešla fronta, veter se je okrepil in obrnil, verjetno je svoje prispeval še katabatični učinek visokih klifov. Skratka, ko je barka potegnila stran od obale, se je sidro (kot je normalno pri obratu za 180 stopinj) izruvalo, se obrnilo in se hotelo ponovno vkopati. A tu je bil problem. Bili smo že na klancu. Na strmem klancu. Čeprav je sidro poskusilo riti navzdol, ga je veriga vlekla navzgor, klančina pa mu je jemala material. Možno je, da tu tudi dno ni bilo več kompaktno, saj se pesek ves čas usipa v globino. In globina je bila takoj 20 m, kar je seveda premalo za dobrih 30 m verige. In potem je bilo takoj nad 50 m globine in sidro je viselo v vodi.
Očitno sva se brez praske odpeljala med večmilijonsko jahto (dolžine precej nad 50 m) in veliko jadrnico (ocenjujem, da je bila dolžine pribl. 25 m) in morda še mimo koga tretjega. Stanje: ura je 3.45. Počasi drsiva s premcem obrnjena v veter. Hitrost 1,6 vozla. Smer severovzhod (NE). Od obale sva oddaljena morda 500 m. Neposredne nevarnosti ni. Piha jugozahodnik (SW) 20 vozlov z nekaj močnejšimi sunki in (po napovedi) s tendenco obračanja v zahodnik (W) in čez dan v severozahodnik (NW). Tudi okrepil naj bi se. Najin cilj za ta dan je na sever, čez Neapeljski zaliv. Odločitev pade skoraj v trenutku. Če smo že zbujeni, je najbolje, da gremo na pot zdaj, ko je veter še iz prave smeri in so valovi še znosni. Čez dan bo težje.
Tedaj opazim v bližini luči. Velika jadrnica je – tista, ki je bila sidrana zraven nas. Proti nam gre. Hitro prižgem motor, Lili prižge navigacijske luči in ugasne sidrno luč. Oni zapeljejo mimo naju na razdalji dobrih100 m, potem pa začno obračati nazaj proti obali. Očitno so opazili, da driftamo v noč in so prišli pomagat, ali pa je odsidralo tudi njih in so se šli nazaj sidrat. Ne vem. Na VHF-u je tišina, AIS-a oni nimajo prižganega. Dvignem sidro, zmeniva se, kdo bo prevzel prvo izmeno in greva na pot. Lili gre spat, jaz pa ugasnem motor in razvijem malo jadro solent. Kot vetra je najprej 110 stopinj, a se kmalu spremeni v 90. Valovi so vedno večji in imava jih skoraj v bok. Ni udobno, a je še varno. Veter se okrepi na 25 občasno nekaj malega nad 30 vozlov. A to niso sunki kot od burje. Tukaj veter zvezno narašča, doseže maksimum in potem zvezno upade. Če ne bi bilo neudobno, bi bilo to krasno nočno jadranje. Nekateri valovi po moji presoji presegajo 3 m, v glavnem pa so med 1,5 in 2 m. Ne znam dobro oceniti višine valov, a če stojim v kokpitu so moje oči pribl. 2,5 m nad gladino. Ko mi val povsem zakrije otok Capri, je torej val visok več kot 2,5 m. Noč je bila nemirna, jadranje dokaj hitro. Vmes smo imeli bližnje srečanje z eno ogromno potniško ladjo. Moral sem upočasniti in malo spremeniti smer, ker pred njih se pa že ne bom metal, čeprav imam po pravilih prednost (sem na jadra, pa še z leve prihajajo).
Še nekaj velikih jaht je bilo na vodi – iskali so bolj varen pristan. Okrog sedmih sidrava za svetilnikom pred mestom Baia na severni strani Neapeljskega zaliva. Tu bi moralo biti varno, da prebrodimo ta dan in noč, ko so napovedani močni severni in severozahodni vetrovi. Čez dan se sidrišče napolni s še nekaj barkami. V glavnem so to velike jadrnice in jahte. Po mojem smo tule edini pod 20 ali 25 m. Dan mine brez zapletov, z nekaj plohami in nekaj močnejšimi sunki vetra. Upam, da bo noč mirna, ker zdajle žvižga kot pri norcih (aja, to ni uradna mera za hitrost vetra). Pač piha.
Preplute milje danes 17 (po logu 20 – ker smo bili zelo nagnjeni, lahko log kaže malo narobe) skupaj 1090, motor ima 5487 ur (1 nova ura).
29. dan: Baia–Gaeta
Ponoči se je veter malo unesel in spalo se je kar dobro. Zjutraj se odločiva: greva pogledat okrog rta. Če bo pregrdo, se vrneva, če pa bo znosno, potujeva naprej. Rt Capo Miseno je kar prometen, pa še školjčišča so nametali povsod. Prebijeva se med linijskimi ladjami in školjkami in zaplujeva proti otočku Procida. Tam se žal nikjer ne sme sidrati (lahko bi šel v marino, če bi našel prostor in imel nekaj sto evrov viška), lahko pa si ga pogledaš z vode. Ko zaplujeva izza rta, je na morju črta. Sedaj sva v normalni temno modri vodi, za črto pa je mlečno svetlo zelena. Črta je skoraj digitalna. Fascinantno. Procida je z morja lepa. Enkrat, ko bo več časa, si jo ogledava.
V prelivu med Procido in celino se zdijo valovi znosni. Vremenska napoved (GRIB datoteke) napovedujejo valove 2,5 m in ta večje 3 m. Frekvenca je le 6 ali 8 sekund. To pomeni, da bodo valovi kratki in strmi. 3 m na 15 sekund ne bi bilo panike.
Veter je napovedan za 15 to 18 vozlov iz zahoda (W). Najina smer je severozahod (NW). Se pravi orca v 3 m valove. Se že veselim :-(
Ampak, kar gre. Glavno jadro na prvi krajšavi, pa mali solent. Genova ostane zvita. Na srečo je veter malenkost bolj z juga in vozimo laško orco – pribl. 55 stopinj navideznega vetra. Seveda nosi pršec. Seveda naju zaliva. Ampak, jadramo pa dokaj hitro. Tok je proti nama, razlika v hitrosti, ki jo kaže GPS in hitrosti skozi vodo, ki jo kaže Raymarin, je večji del poti med 1,5 do 2 vozla. Na morju ni žive duše, le v daljavi je kaka linijska ladja. V Gaeti sva hotela sidrati precej globoko v zalivu, saj je na karti videti bolj zaščiten. A takoj, ko zaplujeva mimo rta, se nama odpre pogled na čudovito mestece – očitno stari del Gaete. Morje je za rtom mirno, kot na jezeru. Ob pol osmih zvečer sidrava zraven še ene male jadrnice (samo dvoji smo tu na sidru). Dvesto metrov od nas je velika starinska trijambornica in nekaj vojaških manjših ladij. Na obali je pomorska šola. Nad mestom se bohoti grad. Res je lepo. Umivam si obraz, pa sem še kar slan. Seveda, ko nas je pa 8 ur solilo. Sem bil soljen kot pršut.
Danes se nama ne da v mesto. Pot je bila naporna. Morda jutri...
Preplute milje danes 42 (po logu 49) skupaj 1131, motor ima 5488 ur (samo 1 nova ura, pa še ta je bila pokurjena v glavnem za ogled Procide).
30. dan: Gaeta–Anzio
Danes je na sporedu daljša etapa, zato je bil plan, da se odpraviva bolj zgodaj. A Lili tako lepo spi, da je nimam srca zbuditi in plani so vendar za to, da vemo, ali smo pred ali za planom, ne pa za to, da se jih držimo. Sidro dvigneva šele ob devetih.
Vetra skoraj ni, motorirava. Nato se pojavi nekaj vetra in najprej motorirava in potem jadrava. Morje je gladko in lep dan izkoristiva za žehto. Pred nekaj dnevi sva naredila dovolj vode, sonce pa nama daje elektriko. Lili je zelo zadovoljna s pralnim strojem. To je res velika pridobitev na Heronu. Jaz seveda ulovim vodo, ki izteče iz stroja in dodobra razsolim barko. Vse je čisto, kot iz škatlice. Potem veter malo pade in se greva med plovbo kopat. Smejim se Liliki, ki ima težave zlesti na barko pri hitrosti skoraj 3 vozle, potem pa le obrnem v veter, da malo upočasnimo. Ne bi je rad razjezil, ona ni za take štose.
Potem pa se začne veter obračati. Najprej je bil v bok, potem leze vse bolj naprej. Kmalu je orca na polno, potem ne moreva več držati smeri in naju rine proti obali. Tokrat je na morju bolj živahno, saj v prvih petih urah srečava že tri jadrnice. Pred obalo sledi obrat proti vetru in okrog rta. Veter se je nesramno okrepil, valovi tudi. Zvijeva genovo. Prvi večji val pljuskne čez krov. Kako sem žalosten. A sem zato čistil palubo? Seveda kmalu zaliva na vse pretege. Veter se še obrne, piha naravnost iz smeri najinega cilja. K vragu. Zvijem še jadro solnet in spustim glavno jadro. Poje motor. Ampak nikamor ne pridemo. 1800 obratov normalno Herona potiska po gladki vodi s hitrostjo skoraj 6 vozlov. Naša hitrost je 2 vozla. Nabijem plin. 2000 obratov. 2,3 vozle. Nabijem še več plina: 2200, pa 2300, pa potem 2500. To so že obrati, ko je motor nemarno glasen. Še vedno pa gremo le 4 vozle, občasno 5. Ti kratki visoki valovi nas neverjetno ustavljajo. Pogled na log pokaže hitrost okrog 6. Tok je močno proti nam. Nabijamo v valove. Vsake toliko nas zalije. Pršec nas soli. Je.emti, spet je vse slano skoraj do prvega križa.
Še ena jadrnica se prebija v isto smer. Tudi oni nabijajo v val. Občasno vidim njihovo kobilico, ko so na najvišji točki skoka, potem pa sledi vodna zavesa, ko treščijo spet dol. Kdaj se bo to vreme že stabiliziralo? Voda je tu zelo plitva, zadnjih 5 milj vozim na globini pod 20 m. Če hočeva v zavetje rta in blizu obale morava sidrati v plitvo vodo. Sidro vrževa na globino pod 4 m. Še vedno sva skoraj 400 m od obale. Anzio je iz vode videti bedno. Sami neki soc-bloki. Ne greva na obalo. 400 m z dingijem v tem vetru in nekaj vala pomeni, da si moker ko cucek. Saj ničesar ne rabiva. Vile Borgijcev pač danes ne bova videla, če je še kaj drugega v Anziu, pa ne vem. Jutri je spet na sporedu 50 milj. Konec tedna sva zmenjena in bi rada prišla na kraj zmenka. Saj veste, kako pravijo: z jadralcem se lahko zmeniš bodisi kdaj ali pa kje se dobiš. Nikakor se ni dobro zmeniti kdaj in kje. Zato pa tolčeva v to vreme. Tako ali tako hočeva nadoknaditi mesec dni zamude pri odhodu.
Preplute milje danes 50 (po logu 56) skupaj 1181, motor ima 5494 ur (6 novih ur, od tega 2 za zadnjih 6 milj).
31. dan: Anzio–Santa Marinella
Zjutraj prižgem motor in začnem dvigati sidro. Lili še spi. Nisem potegnil še niti nekaj metrov, ko pogledam nazaj in jasno, Lili je v kokpitu za komandami. V pižami. Itak, da jo zbudi že pisk, ki ga dajo od sebe instrumenti, ko dobijo elektriko. Na barki so zvoki, ki se jih naučiš ignorirati in so zvoki, ki jih slišiš tudi med spanjem. Veter je šibak, naravnost v nos, motorirava. Nekaj čez 50 milj imava danes pred sabo. Navigacija in plovba na splošno je zame zanimiv matematičen problem.
Imaš polno neznank, nekaj konstant, nekaj parametrov, dosti spremenljivk in nekaj verjetnostnega računa. Iz tega iščeš optimum. Pri regatah je problem poenostavljen, saj je veliko neznank spremenjenih v konstante. Recimo: start je določen, način pogona (samo jadra) je določen, optimum je tudi enolično določen: čim hitrejši prihod na cilj (ki je tudi enolično določen).
Pri potovanju pa so vse to spremenljivke. Tudi optimum ni enostavno najhitrejši čas. Optimum je lahko: čim lažje jadranje (veter po možnosti ne v nos, ne premočan in ne prešibak, čim manjši valovi, brez dežja, da barka pride na cilj čista, da pot preveč ne uniči časov spanja, obrokov, da ni prevroče, da ni premrzlo, da ne skuriš preveč goriva, da ne raztrgaš jader itd. itd. Skratka že določitev optimuma ni enostavna. Potem so tu obrobni pogoji – recimo odhod ne pred osmo zjutraj, da admiral ni nesrečen. Prihod ne po temi ali ne prepozno za večerjo na kopnem itd.
Pri napovedi vremena (vetra in valov) je treba upoštevati verjetnost napak. No, na podlagi vseh teh parametrov pač motorirava že zjutraj v upanju, da bo napoved držala in bo čez nekaj ur že nekaj vetra. Če bi čakala na veter, bi prišla prepozno in imela preveč valov in sidrala bi v nepoznanem kraju v temi. Veter se dvigne. Ne preveč, ravno prav. Tok ob Italiji navzdol je očitno kar močan. Log mi hitrost kaže prav samo v luki. Čim sem zunaj na odprtem, je razlike do GPS-a tudi do 2 vozla – predvsem na plitvejših delih morja ob kakih rtih.
Danes je jadranje krasno. Cel dan naju niti enkrat ne poškropi v obraz, vetra je dobrih 10 vozlov v bok. Heron zlahka dela 7, na trenutke 8 vozlov po vodi, žal je po GPS-u to le 5 do 6. Heron ni regatna barka in orca ni njena kvaliteta. V bok pa razpreva 3 jadra (genovo, solent in glavno jadro), jih primerno natrimava in letimo. Zložljiv propeler je tu zlata vreden. Pogosta napaka je, da ljudje preveč zategujejo jadra. V bok naj ostanejo precej odprta, in če je kaj vala, dovolj trebušasta za moč. Krmilo praktično nima odklona. Če izključim avtopilota, bo šla barka sama naravnost. Sidrava v zelo plitvo vodo, da dobiva nekaj zaščite za valobranom marine. Zelo sem živčen, saj so na tleh med peskom in travo skale. Ne bi rad poškodoval nove zaščite Coppercoat. Potopim se pod barko in si ogledam okolico. Pod kobilico je dobrega pol metra vode. Zdaj je skoraj najnižja oseka – proti jutru bo 3 cm manj. Sva že na tem, da se presidrava, a na koncu zmaga lenoba in želja po noči z manj guncanja.
Gledava, kam bi šla ven jest, na koncu zmaga kuhinja na Heronu. Lili je naredila vrhunsko črno rižoto. Dvomim, da bi na kopnem dobil kaj boljšega.
Preplute milje danes 51 (po logu 62) skupaj 1232, motor ima 5499 ur (5 novih).
< Heron: Tropea - Capri | Heron: Santa Marinella - Golfo di Procchio > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji, 2.dan
Spet še ena mirna noč, brez valovanja, brez premikanja barke,… ufff, res zna biti tudi prijetno. Ta zaliv je »čista petka«.
Sobota je in danes dopoldne je bilo bolj oblačno, torej ravno prav za pospravljanje barke. A najprej je na vrsti zajtrk in nekaj sporočil, katera še moram prebrati. Med njimi me najbolj preseneti sporočilo od kolega, ki mi je prilepil povezavo za mojo naslednjo etapo Vanuatu. Piše, da je na severnih otokih dobro izbruhnila malarija, za katero so najbolj krivi komarji. Spet drugi članek, ki se navezuje na prejšnjega, pa spet pravi, da država Fidži ne dovoljuje vstopa vsem, ki prihajajo iz otočja Vanuatu, ali tistim, kateri so bili tam 3 mesece pred to odredbo. In kaj naj zdaj? Še čakam? Naj spustim Vanuatu in znameniti vulkan na otoku Tana? Samo tja bi rad šel. Morda bi mi uspelo le »na črno«, brez prijave. Malo bom še počakal in videl, kaj se bo iz tega izcimilo.
Ko sem končal s pospravljanjem in čiščenjem barke, najbolj pa brisanjem plesni (do cca 70 cm od tal) sem opazil, da že lepo sije sonce. Pokličem Norvežana in ker sem mu posodil zunanji disk s cca 300 filmi, možakar nima časa. On zdaj presnemava vse datoteke na svoje diske, zato nima časa, da bi šla na obalo, da bi se šla potapljat do koralnega grebena,… Kaj pa če bi si tudi sam naredil popoldan za lenarjenje? Morda branje kakšne dobre knjige? Dan je naravnost pravšnji.
No ja, marsikaj sem počel ves ta popoldan, proti večeru pa sem si še skuhal dobro večerjo. Zvečer sem še nekaj pisal, saj sem dobil eno idejo, zaradi moje spletne strani. Prihajajo spremembe in to v kratkem.
Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji, 3. dan
Zjutraj se z Norvežanom pokličeva in se dogovoriva, da greva v marino Vuda. On ima nekaj smeti in veliko perila, ki ga mora oprati. Dogovorjeno. Verjetno bova šla z dingijem do obale, nato peš do marine, nazaj pa s taksijem.
Ob dogovorjeni uri pride kolega do mene z dingijem in pravi, da greva kar z njim do marine. OK. Ne bo tako dolga, a vseeno kakšnih dobrih 5 NM pa je do marine. Spet gre kot sneta sekira po morju in dingi bolj leti po zraku kot pa reže morsko gladino. Prideva na pol poti in pojavijo se mrtvi valovi, kateri upočasnijo najino plovbo, saj dingi nabija ob gladino. Tokrat sva potrebovala 20 minut za 5 NM. Greva v pralnico in on polni dva pralna stroja, jaz odnesem smeti. Dogovorila sva se, da se dobiva čez dve uri na terasi pred pisarno marine.
Zdaj grem najprej do posadke Hir3. Najdem ju na barki, ravno končujeta delo, saj sta menjala impeler na vodni črpalki. Ker je vroče, gremo na to famozno teraso in naročimo kavo. Kmalu se nam pridruži tudi Irec, kateri pride izpod tuša, saj je slišal naše glasove. Steče prijetna debata, pridružita se nam še mlada, še ne 30 let stara Američana, ki sta par in plujeta okoli sveta. Njega sem spoznal na Tongi, saj je imel v Boatyardu svojo barko, tri barke stran od mene, njo pa sem spoznal šele zadnjič. Danes mi še kapetan Hir3 pokloni majico in zdaj sem častni član Hir3 posadke, saj se že pogovarjamo, da bi šel z njima jadrat kos poti. Res me mika naslednja etapa od Nove Zelandije do Argentine, saj tu ni nikjer kopnega, ni ustavljanja, le dvo in pol mesečno jadranje. Bistvo je, da se jadra okoli rta Horn. Ta je za jadralce enak podvig, kot za alpiniste vzpon na Mt. Everest. A o tem še ne bi.
Kasneje pride še Norvežan z opranim in že suhim perilom, ter se dogovorimo, da gremo na kosilo. Čudovit krožnik z morskimi sadeži je popestril današnji popoldan in ker je bil v akciji, smo ga dobili za polovično ceno. Res spet nekaj dobrega in poceni.
Nazaj grede so se valovi povečali, zato sva plula bolj počasi in ko sem prišel na barko, sem bil že kar precej slan. Slečem se, skočim v vodo in zaplavam. Kasneje se stuširam že skoraj v temi, nato se oblečem in si skuham kavo.
Večer je in v tem zalivu je spet nekaj novih bark na sidru. Kljub temu, da nas je tu zdaj že kar nekaj, je tukaj mir in prijetno je, ker je varen zaliv.
Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji, 4. dan
Dopoldan sedem v dingija in se odpeljem do obale. Plima je, gladina morja pa kot jezero v tišini. Zvlečem dingija skupaj z motorjem na obalo, ga privežem za drevo in grem na cesto. Dogovorjen sem s fanti, da se dobimo v mestu, ker vsak od nas potrebuje nekaj. Nekdo tesnilno maso za motor, spet drug nekaj za v hladilnik, tretji kakšno malenkost za obleči, morda si moramo napolniti dobroimetje za telefon in internet,… vedno pa se dobimo na kavi v novozgrajenem trgovskem centru.
Tokrat imam res srečo. Komaj stopim na cesto, že pripelje avtobus. Ustavim ga, plačam 42 centov in sedem na prvi prost sedež ter se peljem kakšna dva kilometra in pol po prašni makadamski cesti, do glavne ceste. On gre desno, jaz levo za Lautoko. Nisem stal niti 7 minut za cesto, ko pride drug avtobus, ki me za 80 centov zapelje 11 km do Lautoke. Danes je gneča na cesti in ko se avtobus brez oken ustavi ob tovarni sladkornega trsa, mi v nosnice požene vonj, ki ni ravno prijeten. Lautoka ima tudi drugo ime, Sugar City. Fidži ima ogromne plantaže sladkornega trsa in zato je tudi eden glavnih izvoznikov le-tega. Včasih so ga vozili po ozki progi, ki še danes poteka vse do mesta. Lokomotiva in nepregledna kolona vagonov, natovorjenih s palicami, kot bi vozili bambus ali pa navadne lesene fižolovke. Danes pred tovarno stoji nepregledna kolona tovornjakov, naloženih s sladkornim trsom. Včasih tega ni bilo veliko, potem pa so sredi prejšnjega stoletja začeli na Fidži hoditi Indijci, da bi pomagali pri žetvi sladkornega trsa, katerega so potem še sami sadili in presajevali v ogromne, danes nepregledne plantaže oz. nasade. Ti Indijci so tu ostali za vedno, izpodrinili avtohtone prebivalce in danes prevladujejo v gospodarstvu Fidžija. A nikoli ne bodo postali lastniki zemljišč, ti so lahko le avtohtoni prebivalci. Lahko pa si kupijo hišo ali stanovanje, zemljišče pa imajo v najemu.
Končno se odpeljemo naprej in prispemo v mesto. Mesto je v gibanju, vse polno je ljudi, taksistov, avtomobilov, avtobusov,… Pogledam levo, desno, naravnost,…vsi so črni, a vseeno prevladujejo Indijci. Takoj jih spoznaš, saj so očitno drugačni. Ustavim se v dveh trgovinah, iščem nekaj za barko, a ne najdem. Ker se bliža dogovorjena ura, grem v trgovski center Tappoo City in počakam jadralce. Kmalu se snidemo, spijemo kavo, rečemo kakšno gospodarsko in potem gremo skupaj po mestu. Vsak od nas pozna kakšno trgovino, kjer se kupi tisto, kar potrebujemo. Pa saj pravijo, da v slogi je moč. Med sprehodom se mi strgajo japonki in moram kupiti druge. Tu se prodajajo na vsakih 10 metrov, saj so glavna obutev teh prebivalcev. Cena pa je odvisna od materiala in kakovosti, a se giblje med 1,50 do največ 8 Eur. Najdražji že morajo biti delno usnjeni in njihova dobra blagovna znamka.
Ko opravimo z nakupi, se vrnemo spet do trgovskega centra in gremo v prvo nadstropje na pozno kosilo. Tu je podobno kot v Ljubljani v BTC oz. City Parku. Le da je v Ljubljani vse drago, tu pa je nenavadno poceni. Jaz si naročim indijsko hrano, spet nekdo drug kitajsko vegetarijansko, tretji z veliko mesa, itd. Lepo je, če je velika izbira. Moje kosilo danes stane slabe 3 Eur, brez pijače seveda. Lautoka je drugo največje mesto na tem glavnem otoku, a ne boste verjeli, v njem ne boste mogli spiti piva, vina ali žganih pijač. Vse restavracije strežejo samo brezalkoholne, po navadi zelo sladke pijače. Alkohol lahko kupite le v zamreženih in varovanih trgovinah, še banke so manj varovane.
Potem gremo skupaj domov, jaz se poslovim od Irca, ki jutri odleti domov za kar nekaj mesecev, vprašanje je kdaj ga bom spet videl, če ga še sploh bom kdaj. Pridem do dingija, počasi se dela noč. Zdaj je že oseka in plujem proti Indigu. Naenkrat nekaj zaropoče, motor dvigne zadaj v zrak, nato spet v vodo, ter brni v prazno. Seveda, 150 metrov od obale sem naletel na koralno glavo, za katero nisem vedel. Bila je le dobrih 20 cm pod gladino. Ugasnem motor, dvignem motor postrani iz vode in se primem vesel ter veslam. Še dobrih 600 metrov imam do Indiga. A vseeno še enkrat ali dvakrat potegnem z dingijem po koralah in ko pridem do barke, čutim, da dingi spušča. Dvignem motor na barko, dingija na premec in jutri bo dan za popravila. Nekaj se mora dogajati, če ne je to stran vržen dan.
Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji, 5. dan
In kaj je moja prva naloga danes? Seveda, pregledati dingi in ugotoviti kje spušča. Dingija imam že na palubi, zato ga samo obrnem, iz kuhinje prinesem posodo v kateri je voda in cet, najdem gobico in že se vse peni. »Simpl!« Peni se ja, a balončka ni nobenega. Po cca pol ure obupam in skoraj ne verjamem, da ne najdem kjer spušča zrak. Zagotovo vem da ga, kajti jutri mu bom spet moral dodati nekaj fidžijskega zraka v obe tubi.
Očistim palubo in se lotim motorčka. V vseh 15 letih še nikoli nisem menjal zatiča v notranjosti propelerja motorčkov. No, saj tudi nisem nikoli nasedel z njim na koralne glave. Sem pa imel samo dva motorčka, tega 11 let in prejšnjega 4 leta. Vseeno mi gre to hitro od rok, rezervni zatič imam tudi, torej je čez nekaj minut motor brezhiben. No brezhiben tudi ni, saj ima še nekaj drugih napak, a važno je, da propeler dela.
Potem opravim še nekaj zadev na barki in okoli 13. ure se spomnim, da bi lahko na obalo odpeljal smeti in opravil sprehod. Hitro snamem motorček s stojala, a ga kaj hitro dam nazaj. Veslal bom do obale in nazaj. Na telefonu vključim aplikacijo za merjenje razdalje, saj bom tudi hodil, hoja je zdrava za telo. Že včeraj sem po mestu naredil kar nekaj kilometrov, lahko bi jih nekaj še danes. In grem. Najprej veslam do obale in na obali me vrže na rit, saj je od Indiga do trenutnega mesta točno 987 metrov. Torej sem veslal skoraj 1 km. Ufff daleč sem sidran od obale. Nato grem proti srednjemu zalivu, da vidim kako je tam. Stopim med železniška tira, po katerih vozijo sladkorni trs in pešačim. Opazujem sladkorni trs, nekje še raste, nekje so ga že poželi in leži spravljen na vagončkih, spet drugje je že vse pospravljeno in tudi njiva je že preorana. Hodim že kilometer, dva,…skoraj že tri in me še vleče naprej. Grem peš do marine. Ko prispem v marino mi pokaže 5.444 metrov. Minus kilometer veslanja, pomeni da sem 4,5 km prehodil. Bravo jaz! Najdem jadralce, se malo pogovarjamo in kmalu bom moral nazaj, da bom na barki še pred temo.
Kasneje se le odpravim in hodim, tokrat se mi zdi, da sem hitrejši in vse se mi zdi že blizu. In ja, hodim v novih japonkih, katere sem kupil včeraj za 4 Eur in nič me ne boli podplat, saj so dovolj debeli in udobni za hojo. Pridem do dingija, ga nekaj metrov dlje nesem do vode, saj je zdaj oseka in zaveslam kilometer do barke. Vmes me dolgobradi Novozelandec povpraša, če motorček ne dela in mu povem, da bo jutri. Zakaj bi se razpravljal z njim. Tukaj je vsem čudno, če kdo z dingijem vesla, na barki pa ima motorček. Zdaj še zvežem dingija, se slečem, saj sem moker od potu in skočim v vodo. Zaplavam še kakšnih 30 metrov okoli barke, se stuširam in grem v kuhinjo, da si pripravim večerjo, nato pa že kaj napišem, pogledam film in grem spat.
Moj triatlon je tako danes vseboval skoraj 2 km veslanja, 9 km hoje in 30 m plavanja. Zato v kopalnici ugotavljam, da je moje salo okoli trebuha še vedno na mestu in razočarano ugotavljam, da to nima nobenega pomena. »Matrarija.« Kot rečejo bratje z juga: Radio ili ne radio, isto se ti piše.
< Vuda marina, otok Viti Levu, 1. del | Saweni Beach, otok Viti Levu 3. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Zjutraj se prebudim kot običajno. Ob 10. uri sem dogovorjen na obali, da se dobim s kolegi in gremo v Lautoko, do takrat so še skoraj tri ure, katere bom izkoristil za popravilo okna na barki, ki spušča vodo. Marsikaj sem že počel, zato bom tudi njega poskušal popraviti. A to bom videl šele pri prvem dežju, kakšen uspeh je moje popravilo.
Malo pred 10. uro grem z dingijem na obalo in spet pozabim izključiti sidrni alarm. Počutim se kot naš policijski patruljni čoln, saj mi ves čas igra policijska sirena. Pa saj tudi oni nimajo kaj dosti večji čoln kot je moj dingi. Pridem do obale in piše 678 metrov. No kar daleč sem.
Kolega me že čakata in gremo s taksijem v mesto, saj si bomo znesek tega stroška razdelili na tri dele. Ona dva tega taksista že poznata in zato sta ga poklical, ker je »kao« dober do njiju. Pripeljemo se v mesto in potem spoznam, da je dražji od ostalih, zato se z njim pogodim za novo ceno in na koncu mu povem, da ga ne kličemo več.
Ogledamo si mesto, odidemo še po nekaterih opravkih, nato gremo še v trgovino in zaključimo pol dnevno potepanje po mestu. Ker imamo veliko stvari, polnih vrečk iz živilskih trgovin ter iz lokalne tržnice, najdem taksista, ki nas zapelje v marino za res mizerno ceno. Razmišljam, da bi mu dali malo več, a ostanem samo pri razmišljanju.
Stvari odnesem do dingija in nato se z njim zapeljem do barke. Valovi so kar veliki za moj dingi, zato sem tudi precej moker, preden pridem do barke. Vse pospravim in postavim na svoje mesto, nato pa razmišljam kako bom preživel noč na sidru, saj je zunaj zelo rolly, barko pa kar lepo prestavlja na sidrišču. Začne me že boleti glava, zato nekaj na silo pojem, pijem vodo in tudi ne gledam v komp, ne v telefon, saj ni prijetno. Jutri bo morda bolje.
Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji
Po sinočnjem guganju na dokaj visokem mrtvem valu, se zjutraj prebudim z rahlo bolečino v glavi, a v pol manjšem gibanju barke. Umirilo se je, pa ne preveč, a se je.
Spijem kavo, zajtrkujem in grem z dingijem na obalo, čeprav je ura komaj 8 zjutraj. Včeraj sem se s Hirovci dogovoril, da gremo danes do Musket Cova in si ogledamo otok. Turizem je pač turizem. In ko sem prispel na obalo, sta me že čakala. Hitro se z njima vrnem nazaj na barko, dingi zvežemo na palubi, nato dvignemo sidro in imamo okoli 15 milj plovbe do cilja. Ker mi je pot poznana, poznane so mi tudi prepreke na te poti, vse skupaj hitro preplujemo in smo po slabih treh urah že sidrani na sidrišču otoka. Shladimo se v vodi, nato pa se oblečemo in gremo z dingijem na obalo. Kar nekaj poti moramo prepluti, saj je od Indiga do dingi pontona krepko čez 700 metrov.
Na obali se sprehodimo, si vse ogledamo in smo zadovoljni nad videnim. Vroče je, zato si popoldne v enem od mnogih gostinskih lokalov privoščimo še pivo. Zdaj smo uradno vsi tudi člani Yacht Cluba.
Popoldne skuham kosilo na barki in sledi kar dolg in obsežen pogovor o marsičem, kar se nam je dogajalo v naših življenjih.
Ko je ura primerna za spanje, gremo v posteljo in jutri bo spet dan za raziskovanje otoka.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Po današnji mirni noči smo se zbrali vsi trije v kokpitu, naspani in spočiti. Pri kavi smo se pogovarjali kaj bi počeli danes, a sem zasledil, da ni bilo nekega interesa, da bi se tudi danes sprehodili po tem otoku. No na koncu, sta gosta izrazila željo, da bi rada šla nazaj v marino.
Malo pred poldnevom dvignemo sidro in po isti poti, po kateri smo prišli sem, se tudi vrnemo. Plovba je bila vseh teh 15,5 NM zelo umirjena, čeprav včasih ni bilo dovolj vetra.
Ko smo pripluli do marine, sem se na varni razdalji pred njo sidral, kljub temu, da vem, da tukaj ne bo v redu, zaradi valov. A en dan in eno noč bom še zdržal. Naredimo še dobro kosilo, spijemo kavo in potem še pred večerom odidemo z dingijem na kopno. Tam nas pričaka Irec, kateri ima danes rojstni dan. A ga nima samo on, ima ga tudi član HIR3 posadke, Nebojša. Seveda smo se v baru malo poveselili, ko pa je padla temna noč, smo šli k Ircu na barko, ki je naredil za vse nas večerjo.
Do enajste ure zvečer smo še zdržali skupaj, nato pa smo šli vsak na svojo barko. No jaz sem imel še kar daleč in 100 metrov pred barko mi je ugasnil motor. Nisem ga mogel prepričati, da bi še enkrat vžgal, zato mi ni preostalo nič drugega, kot da sem zaveslal teh 250 metrov (zdaj me je že tok odnesel za 150 metrov) proti barki. Zvečer sem se še oprhal, napisal blog in tudi sam legel k počitku.
Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Tu je tako, kot bi se nekdo igral z nami in nastavljal veter, odvisno od razpoloženja. Ko preverjam vreme, vem kdaj in kje moram biti, kje bo še znosno na sidru in vem, kje bo držalo sidro ter koliko vetra naj bi zdržala veriga. A vendar me včasih vremenska napoved preslepi, kot se je to zgodilo sinoči oz. danes ponoči.
Vetra je bilo preveč, okoli 22 vozlov, čeprav veter ni nič kriv, krivi so previsoki valovi na sidrišču in spet je bila veselica. Spet je bilo zelo, zelo rolly. Zdržati bo potrebno do jutra. In ko se je naredil beli dan, sta veter in val malo popustila, zato sva z Norvežanom odšla na kopno, da si urediva nekatere stvari. Kupiti bi si morala vsaj kruh in še ostale nujne potrebščine, pogledat sva šla še Irca Billa, ki je šel v iz vode v luknjo, ter zaključil sezono jadranja. Preveč stvari se mu je nabralo in pač ne zdrži pritiska, poleg tega pa noče jadrati sam. Spet zapiha veter in sonce se prekrije z oblaki, zato skočiva v dingi in se že po visokih valovih zapeljeva do moje barke in nato gre on naprej še na svojo. Pogledam dingija, ki čudno stoji in vidim, da je spredaj, kjer je rinka za privezno vrv, le-to odtrgalo zaradi valov in nategovanja. Pravzaprav je strgalo zanko na tubi in zdaj ni več mogoče privezati dingija spredaj, potreben bo nov način. Dvignem ga na palubo in skoraj sam padem v vodo, ker je veter močan, dingi pa zajema veter. Še nikoli se nisem odsidral 70 metrov stran od grebena pri 27 vozlih vetra. Da sem bil koliko toliko varen na premcu sem se privezal z oprsnikom in od tu naprej s pasom na »life line«. 75 metrov verige je zategovalo, le takrat, ko je premec padel nižje od vala, takrat se je dala veriga potegniti na barko. Ufff…
Končno je vse gotovo in zaplujem z vso hitrostjo stran od grebena. Zdaj imam val od zadaj in se preliva v kokpit. Pogledam na merilnik vetra in kaže mi dobrih 30+ vozlov vetra, s sunki pa krepko čez. Valovi pa… saj če povem da so bili dva metra in malo več, to marsikomu ne pomeni nič ali pa kdo reče kaj pa je to dva, tri metra vala. No ja, valovi znajo biti različni.
Hitro se prestavljava do varnega zaliva Saweni Beach, kjer naj bi bil varen zaliv za veter in valove z juga, kakor tudi z JV. Razvito imam samo sprednje skrajšano jadro, da le to stabilizira barko, da ne poskakuje kot besna kobila. Včasih vidim Norvežana oz. trup barke, spet drugič ne, pa ima 56 feetno barko. Po radiu se pokličeva in fotografirava, on mene, jaz njega. Jaz zanj posnamem še kratek filmček. Končno le prispeva in preplujeva teh slabih 5 NM in si med barkami izboriva prostor za sidro. Komaj priplujeva v varen zaliv, kjer je vsekakor veliko bolje kot je bilo tam, ko se z leve strani od barke približuje nevihta. No tudi ta je bila dokaj pestra in smo vsi poplesavali na sidrišču. Kot je prišla je čez dobre pol ure odšla, barka se je posušila in pristopil sem k delu.
Najprej moram pogruntati kako rešiti dingi. No tudi to sem uredil z vrvmi, nekaj sem moral vrtati v zadnjo, že tako ali tako ubogo steno, nekaj prepletati, a sem vse uredil. Potem je na vrsti motorček, ki je mrknil sinoči in odpovedal poslušnost. V uplinjaču najdem smeti in vse dobro spiham, ter preklinjam kot vsi drugi, to gorivo s Tonge. Preizkusim in motorček dela. Hmmm, le koliko časa bo delal? Ne zaupam mu več. Narediti še moram vodo in postavim čarovnika v delovno pozicijo, ter naredim dobrih 220 litrov vode. Zdaj sem skoraj vse končal, a se mi ne da kuhati, ker sem vmes pojedel štiri banane. No vsaj nekaj toplega moram in si na silo pripravim večerjo, katero tudi na silo pojem.
Zvečer pride Norvežan na mojo barko, posodim mu disk s filmi, da si jih presname. Predebatirava sinočnjo nesrečo katamarana na otoku Niue, saj je ta pristal na kopnem in to na najtežje dostopnem delu otoka. Potem spet močno zapiha, a veter me ne moti, ker ni visokega vala. Veselim se današnjega mirnega spanca na sidru.
Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
… in res je bil miren spanec, morda celo preveč miren, da skoraj ne verjameš, da se vse to dogaja. Naspal sem se in zjutraj me ni bolela glava od poskakovanja barke. To je res huje, kot pa če pluješ pri 20-tih vozlih vetra in temu vetru primernimi valovi.
Zjutraj se uredim, pospravim po barki, nato pa moram na kopno, da si nekje uredim dobroimetje za telefon. Pogledam na zemljevid, prvo naselje je nekje 2,5 km stran od zaliva. Bom šel tja, ni druge. Hočem pogledati še na internet za poslovalnice mobilnega operaterja, pa mi internet ne dela več. Samo sporočilo je ostalo v inboxu, da mi je ob 9:40 prenehala veljavnost dobroimetja, ter da si lahko napolnim le-to v vsaki njihovi poslovalnici.
Sedem v dingija in Tohatsu zaprede, zato se zapeljem kakšnih 750 metrov do obale, a tu ni nobenega pomola, zato moram dingi z motorjem zvleči po mivki do varnega mesta, kjer me bo počakal. Včasih je bil tu resort, a zdaj je tu samo še neka podrtija in v eni od na pol podrtih hišk, nekdo biva, saj se zunaj suši perilo. Prehoditi moram pot po plaži, nato me pot vodi na makadamsko cesto. Pripelje se avto in jaz dvignem palec, možakar pa ustavi. Sedem v avto in zdi se mi, da je možakar malo vinjen. Ura je šele poldne. Pod nogami je velika mačeta za sekanje sladkornega trsa. Ko ga vprašam kam gre, mi reče, naj mu plačam 20 dolarjev, pa me pelje. Nasmehnem se, zahvalim in grem ven, ter pešačim naprej. Avto gre ves čas počasi za mano in me ne prehiti. Po 300 metrih vidim malo potko in zavijem v goščavo, njega pustim na cesti, kjer se ustavi. Malo kasneje grem spet na cesto in pešačim vse do glavne ceste in nato do bližnje bencinske črpalke. Vroče mi je, saj je že poldne. Na bencinski črpalki mi gospa zamahne z glavo, ker tega dobroimetja ne prodajajo na bencinskih črpalkah. Zakaj pa bi to sploh prodajali?? Verjetno se poleg klasičnih artiklov z bencinskih črpalk, bolj spodobi, oz. je bolj donosno če imaš zunaj svojo stojnico in prodajaš jajca, krompir, čebulo, špinačo, itd. Kartico bom pa dobil v mestu. Bravo teta!
Grem na drugo stran ceste in počakam avtobus. Namesto njega se kaj kmalu pripelje večji kombi, sedem v njega in plačam minimalni znesek. Skoraj zastonj je ta prevoz, cca 12 km. Pridem v mesto, najdem poslovalnico, uredim vse kar potrebujem, grem še v trgovino in po telefonu vprašam Norvežana če kaj potrebuje iz marketa. Kar mi reče mu kupim in grem nazaj na avtobusno. Pred mano ustavi taksi, v njem pa taksist Kem, ki nas je že peljal do Vuda marine. Na vsak način me hoče peljati, zniža tudi ceno in potem je to samo malo več kot avtobus, zato sedem poleg njega in se že peljeva.
Ko prispem do dingija zaplujem najprej do Norvežana, da mu dam nakupljeno, nato pa do Indiga. Ves sem moker od potu, zato se najprej shladim v vodi, nato pa si skuham pozno popoldansko kavo. Pride sporočilo in v njem vabilo, da naj pridem v kino k Norvežanu. Seveda lahko, a po večerji.
Ko sem pojedel večerjo in vse pospravil, sedem v dingija in grem na 56 čeveljsko barko v kino. Platno je že v kokpitu in je veliko 2,2 x 1,10 metra. Mali projektor, dobri zvočniki za zvok in gledava film. Ja ni kaj, ljudje imajo ogromne barke, zato imajo prostor za marsikaj, kar jim olajša življenje in preživeta leta na barki. Po filmu se še malo pogovarjava, nato pa grem na barko in počasi bo potrebno štet delfine v sanjah.
< Otok Malolo Lailai in Mana 2.del | Otok Viti Levu, Saweni Beach, 2. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
22. dan Tropea–Cetraro
Zjutraj nekaj malega pihlja, napovedan je zahodnik. Veter bo torej v bok, ne bo pa ga veliko. Pred sabo imava dolgo pot čez zaliv sv. Evfemije in še malo naprej na sever, zato ob osmih dvignem glavno jadro in se odsidram.
Večkrat glavno jadro dvignem, dokler sem še na sidru. Odkar sem prevezal sidrni vinč tako, da dela tudi ob ugasnjenem motorju včasih tudi sidro dvignem brez motorja. Dvignjeno glavno jadro pri tem lepo pomaga, saj barka pleše na sidru in vsakič malo zajadra v orco in se obrne v veter. Takrat lepo sprosti verigo, tako da z vinčem ne vlečem 12-tonske barke, ampak le neobremenjeno verigo.
Vetra ni dosti, kakih 6 do 7 vozlov, a z veliko genovo in polnim glavnim jadrom Heron lepo napreduje proti cilju. Nekaj ur gre, potem pa se veter začne obračati proti jugu. Kmalu je 120, pa potem 150 stopinj glede na našo plovbo, jakost pa 5 vozlov in pada. Ah, si bo treba pomagati z motorjem.
Kako že pravijo za Sredozemlje: to je tisto morje, ko piha preveč ali pa sploh ne. Nekaj bo na tem. Kako bi mi prav prišlo, če bi si od tistih 30 in več vozlov izpred tedna, dveh lahko ene 10 prenesel na danes ... Tako pa: bonaca. Hitrost navideznega vetra na instrumentu je enaka naši hitrosti. Torej je pravi veter 0. Še celo bližje obali, kjer bi pričakoval vsaj malo termičnega vetra, se ne zgane niti sapica.
Morje je prazno. Na AIS-u imam 1 (en) target, pa še ta je več kot 20 milj daleč. V isto smer plujeta še dve jadrnici (oddaljeni sta več milj), sicer pa je vse prazno. Dan je minil brez vznemirjenja in če bi ga preskočil, ne bi ničesar zamudil.
Ob šestih zvečer sidramo v neposredni bližini vhoda v malo marino v Cetraru. Tu je obala zanimiva – globina pade 300 ali 400 m od obale pod 4 metre, potem pa se znova proti obali poveča na 6 do 9 m. Zanimivo. Vhod v marino se nenehno zasipava, zato je tam bager, ki poglablja, ko je treba.
Vroče je, kopanje prija kot že dolgo ne.
Preplute milje danes 51 (po logu 55), skupaj 931, motor ima 5470 ur (6 novih ur).
23. dan: Cetraro–Scario
Noč je bila mirna, skoraj sem pogrešal močno zibanje. Zjutraj nič ne piha, z glavnim jadrom se niti ne trudim in ostane lepo v vreči. Večji del poti motoriramo. Morje je prazno, prometa tu skoraj ni.
Edino vznemirjenje je bilo, ko smo videli želvo. Potem malenkost zapiha in Lili odpre genovo, medtem ko jaz s Tonetom rešujem probleme z Windowsom.
Genova je dodala med 0,3 do 0,5 vozla hitrosti, popoldan pa se je veter »okrepil« na 5 vozlov polkrme.
Ugasneva motor in imava uživanje pri hitrosti 2 vozla. Našla sva eno dobro radijsko postajo s staro glasbo iz šestdesetih let.
Počasi pripujsava v Scario. Sedaj pa na slavno pico. Zvečer se mi zagotovo ne bo dalo napisati dnevnika do konca, bom kar objavil in jutri poročam, kakšen je Scario.
Preplute milje danes 38 (po logu 37), skupaj 969, motor ima 5476 ur (6 novih ur).
24. dan: Scario–Pioppi
V »slavni« piceriji sva srečala Švede, s katerimi smo bili sosedi že na Cetrari. Zdi se, da tudi oni berejo Heikkla.
Pica je bila dobra, cene budget – 6 evrov za vrhunsko pico in 3 evre za 0,66 l piva je za Italijo res malo. Napoved vetra je taka kot prejšnje dni: 0 od 5 vozlov v krmo.
Vendar piha blizu 10. Sicer je natanko v nos, a vsaj je. Do rta imava le nekaj milj, potem bo veter v bok. Veselo tekam, a se veter ves čas obrača v smeri urnega kazalca, in nikakor ne prideva mimo rta. Ne upam pa si predaleč ven v napačno smer, saj pričakujem, da bo veter vsak čas crknil. Raje večkrat tackam bližje moji predvideni smeri. Tack na Heronu je kar delo, saj imava solent stay in solent jadro, ki sta precej blizu forestaya. Za tack (obrat proti vetru) je treba naviti genovo, narediti obrat in jo potem znova razviti. Težka genova ima več kot 60 kvadratnih metrov in to je kar težko fizično delo.
Končno se prebijeva mimo rta v upanju na lep veter z boka, ko ugotoviva, da na drugi strani rta piha drugače. Seveda naravnost v premec. Joj, me že malo mineva in premišljujem o motorju, ko se za mano pojavita dve jadrnici pod polnimi jadri. Če zmorejo oni, zmorem tudi jaz. Lili je rekla, da ima dovolj rekreacije in naj si kar sam vlečem jadra.
Bilo je lepo jadranje. Ena od tistih dveh jadrnic me je šišala kot šolarčka. Tolažil sem se s tem, da je bila precej daljša od Herona, jambor je bil po moje dvakrat višji od Heronovega, genova pa se jim je skoraj dotikala palube po celem spodnjem robu. Seveda so imeli na glavnem jadru tekmovalno številko ITA ... In seveda so znali in se jim je dalo. Nekajkrat smo celo prišli v položaj, ko smo morali paziti na pravila prednosti (port/starboard tack), enkrat so se oni umikali, enkrat jaz, potem pa so mi ušli naprej.
Veter je upadel in ravno, ko je bil samo še kakih 4 do 5 vozlov, sva bila blizu lepega zaliva z impresivnimi skalami.
Zvijeva solent jadro, zvijeva genovo in se samo z glavnim bližava mestu, kjer želiva sidrati. Pripraviva se na sidranje pod jadri – saj včasih, ko še niso imeli motorjev, so tudi sidrali, a ne.
Lili je spredaj na sidru, jaz za krmilom. Globine: 9 m, 8 m, 7 m, 6 m – obrat v veter, glavno jadro zatrepeta, sprostim dvižnico in spustim jadro. Heron se poslušno ustavi s kljunom obrnjenim v veter. Lili spusti sidro. Veter naju malo obrne, ravno prav, da smo bočno obrnjeni na veter in lepo vkoplje sidro v pesek. Lojtra v vodo, kopanje.
Spustim še čoln in odveslam do votlin – res je, da smo videli že sto lukenj, a te so videti kar lepe. Lepo je, ker je notri polno hudournikov, ki se glasno jezijo name, ko se bližam njihovim gnezdom v votlinah med kapniki, najlepše pa je to, da je tam senca in da je precej hladneje kot zunaj. Eden izmed lepših krajev za sidranje in kopanje, kar sva jih videla v Italiji do sedaj. Lili me že prepričuje, da bi skrajšala turo in ostala kar tam. Skoraj se vdam, ko ponovno zapiha. Hitro jadra gor in naprej ...
Ahh, pihalo je 5 minut. potem pa piha 3 vozle. V polkrmo. Nekaj se trudim in motoriram, a se mi zdi, da so jadra bolj za okras, kot za resno pomoč motorju.
Ustaviva se pri kraju Pioppi, za katerega še nihče ni slišal in tudi, če ga ne bi bilo, ne bi nihče nič zamudil. Imam kar slabo vest, da sem Lili zvlekel s krasnega sidrišča samo zato, da sva naredila še enih 12 milj v smeri. Ampak imava en sestanek na določen dan na določenem kraju. In do tja je še daleč ... Kako dolga je tale Italija.
Preplute milje danes 31 (po logu 35), skupaj točno 1000,0, motor ima 5479 ur (le 3 nove ure – kar dobro, glede na slab veter danes).
25. dan: Pioppi–Amalfi
Spali smo kar v redu, ni preveč guncalo.
Po jutranjem kopanju odplujeva. Napoved ni obetala kaj prida jadranja, a se je kmalu, potem ko smo zavili okrog rta, dvignil čisto soliden vetrič treh boforov.
Kot je bil dobrih 100 stopinj, in smo lepo napredovali. Čez čas se je okrepil in proti koncu smo vozili z glavnim jadrom na prvi krajšavi in s skrajšano genovo. Dokler je delal pralni stroj (Lili je oprala perilo), so bila jadra malo bolj popuščena in smo pluli kakih 6 vozlov, po končanem pranju pa sem malo bolj strimal jadra, nagnil barko in med sedmicami so se občasno pojavile osemke v vozlih.
Lepo. Razen, da je pri tej hitrosti običajno, da malo šprica čez palubo.
V Amalfi sva prišla okrog 18. ure in spoznal sem, kaj je to gneča. Če mi je pred kakim dnevom AIS našel le dva cilja, je bila tu številka ves čas trimestna. Sidrala sva pod hotelom Miramalfi, pred navpičnimi skalami in verjetno je bilo malo bolj razburkano tudi zaradi odboja valov od skal. Potniške in turistične ladje so vozile tako na gosto, da je bila za vplutje v luko čakalna vrsta. Pri odhodu pa so tako ali tako vsi dali gas na polno in glisirali že nekaj metrov od valobrana. Vmes pa še nešteto malih čolnov in gliserjev, nekateri s težkim egom za krmilom. To se je trobilo na vse strani, glisiralo v nasprotne smeri na razdaljo bokobrana, izsiljevalo prednost ... Vmes se je znašel še lesen čoln na vesla. Kako je ta preživel, mi ni jasno, je pa med gliserskimi brazdami poskakoval kot kozliček.
Zvečer sva šla v mesto. Arhitektura je impresivna – v zelo strme skale so nekako zgradili mestece, kjer gre vse v višino in kjer ribiči z druge serpentine na cesti lovijo ribe. Tako ali tako je vse nad vodo.
Turistov je bilo preveč. Sem je treba priti verjetno pozimi. Sprehodila sva se še do Atranija, ki nama je bil še bolj všeč kot Amalfi. Jutri gremo pa na Capri, verjetno z dežja pod kap. Pa sploh še ni avgust.
Preplute milje danes 37 (po logu 42), skupaj 1037, motor ima 5482 ur (3 nove ure).
26. dan: Amalfi–Capri
V Amalfiju sem na sidru ulovil hotelski WiFi, ki je bil odprt. To je bilo doslej prvič v Italiji, da sem našel delujoč WiFi brez gesla. Sicer imam 4 GB podatkov na mesec vključeno v ceno GSM paketa, a Windows update je tako požrešen, da bi pokuril vse podatke. Posodobil sem še aplikacije na tablici in telefonu in naložil navtične karte. Šlo je počasi, okrog polnoči je bil Windows download na pribl. 15 %. Ponoči sem se zbudil in šel gledat – seveda je nehal delati, da bi šparal baterijo (ki je je bilo še dovolj do jutra). Butec. Kako sovražim, če hoče biti mašina preveč pametna. Sem pač vklopil inverter in ga pognal naprej. Zjutraj sem imel update Windowsov, saj sredi noči WiFi dela hitreje.
Človek se na potovanju razveseli stvari, ki so doma same po sebi umevne. Ko bomo zunaj EU, bo stvar še precej bolj drastična.
Zjutraj vetra ni, motorirava ob slikoviti strmi obali. Blizu Caprija zapiha rahla sapica in celo malo jadramo. Capri je lep. Če ne bi bilo take gneče, bi bil krasen. Vrževa sidro v 14 m vode med nekaj sto drugih plovil. Če imaš tukaj 30-metrsko trinadstropno jahto, te nihče ne opazi, ker si mala riba. Opazijo tiste precej nad 50 m ali nad 100 m. Pomaga, če imaš na krovu helikopter ali dva. Če na sidru ne daš v vodo vsaj pet »igrač« (jetov, gliserjev, podvodnih skuterjev, motornih desk itd.), se raje ne sidraj. No, midva sva dala v vodo dingija in bokobran. »Nek se vidi razkoš.«
Sva pa montirala na dingača tube. Do sedaj sva le veslala v trdem čolničku brez tub, sedaj pa sva montirala tube, novo prevleko za tube. Saj če sva pa v Capriju. Saj ne vedo, da je narejena iz stare Sunbrele od razpadlega biminija. Od daleč je videti fensi. Potem montiram še motorček in grem malo raziskovat.
Nekaj jam, nekaj norih skal in ravno se bližam eni, ki ima skozi luknjo, ko motorček zamre. Ne morem reči, da takoj ugasne, ampak se nekako zaduši. Presneto, ta motor je bil 10 dni na servisu, ima zamenjan impeler, svečko, olje v motorju, olje v peti, nov vplinjač, vse v nulo očiščeno in namazano. Bencin je svež (no ja, en mesec je v rezervoarju, ki je bil do suhega očiščen, ravno tako cevi in pumpica.
Sreča v nesreči, da sem v čolnu pustil dobra vesla (poleg malih pomožnih vesel, ki ne gredo nikoli iz čolna. No, pa sem lepo veslal mimo megajaht nazaj do Herona. Zdi se, da večerni izlet v Capri danes odpade.
Preplute milje danes 20 (po logu 20), skupaj 1057 motor ima 5485 ur (3 nove ure).
< Heron: Vulcano - Tropea | Heron: Capri - Santa Marinella > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
17. dan: Volcano
Ležim v postelji in zdi se mi, da sanjam Dantejev Pekel.
Potem ugotovim, da ne sanjam, ampak da sem v peklu.
Močno smrdi po žveplu, barka se ziba levo desno tako, da v kuhinji žvenketa posoda, val vsake toliko udari v bok barke, kot bi udaril na boben. V ozadju slišim rožljanje verig.
Ampak v peklu bi moralo biti vroče. Tu pa je prijetnih 24 °C.
Nekako se prebijem iz kabine v kokpit. Pri tem me dvakrat napade podboj vrat, stopnice pa se mi poskušajo izmuzniti. Ne, nisem pil. Zunaj je še tema, rožljanje verige je še močnejše.
Aha, oskrbovalna ladja je na otok pripeljala vodo in meče sidro 100 m od nas. Potem se z motorji potegne bližje pomola, s čolnom peljejo na pomol vrv in se potem vlečejo toliko blizu pomola, kot jim grez dopušča.
Nisem še videl ladje s tako malo nadvodja. Spredaj in zadaj je ladja normalno visoka, srednji del pa je praktično cel v vodi. Frajer stopi iz dingija na ladjo navzdol!
Šele nekaj ur pozneje (ko po cevi prečrpajo že veliko vode, se ladja prikaže iz vode. Grda je, a lepota ni njen namen. Vodo vozi po otokih in to dela dobro, čeprav je grda.
Čez noč je veter popustil, barke v zalivu so obrnjene vsaka v svojo smer. Ko pogledam jambore in sidrne luči pa se zdi kot mečevanje vojne zvezd. Vsi se tako majemo, da je videti, kot da se jambori mečujejo med sabo.
Ahh, še ena neprespana noč.
Danes »pasaža« kratka: 1,65 milje. Ja, prav sem postavil decimalno vejico. Zavila sva le okrog Vulcana v zaliv na nasprotni strani otočka. Tu je videti bolj mirno. Čez dan tudi je, zdajle zvečer, ko tole pišem, pa se že guncamo. Če bo šlo tako naprej, bomo neprespani in tečni. Lili računa, ali je ceneje iti z barko v marino in se naspati ali pa sidrati in najeti sobo za prespat.
Za zdaj bomo poskusili tretjo možnost: dvojni whiskey pred spanjem. Danes je flaška Bushmillsa dala dušo, da midva bolje spiva ...
Preplute milje danes 2 (log po vodi 2), skupaj 808 od Bernardina. Motor ima 5451 uro (1 novo uro).
18. dan: Vulcano–Salina Lipari
Noč je bila bolj mirna. Ali je pomagal whiskey, ali pa je zahodna stran boljša. Do štirih zjutraj smo dobro spali, saj je veter še držal in smo viseli na sidru s kljunom v val. Okrog štirih je veter ponehal, obrnilo nas je počez na val in zibanje se je začelo. A precej bolj nežno, kot prejšnje dni. Po kakih dveh, treh urah se je veter spet postavil na noge in nas pravilno obrnil v val. Očitno se bomo morali na tem delu Sredozemlja navaditi, da se ob 4. uri zjutraj pač ne spi, ker ni globokih zalivov in ker ima morje na voljo 500 milj, da razvije val.
Ob vsaj za silo stabilnem vremenu je očitno celo boljše, če si povsem izpostavljen vetru in valu, saj te veter drži v val in se da spati. Če sidraš na zavetrni strani otoka pa otok blokira in delno obrne veter, val pa se priplazi okrog ovinka in te dobi z boka. Današnja pot je bila precej daljša od včerajšnje. Obiskala sva kar tri otoke, a sva jim namenila le pogled z barke, na kopno nisva šla. Sidrana sva na NE delu otoka Lipari na 5 metrih na enem od redkih delov, kjer se morje ne spusti z obale takoj na nekaj sto metrov globine.
Vulcano je danes nekaj manj aktiven, kot je bil včeraj, zato pa Stromboli malo bolj pokašljuje kot po navadi. Bomo videli, ali se bo ponoči videlo od tukaj, kako meče v zrak žareče kamne.
Preplute milje danes 15 (log po vodi 15 – zdi se, da le ni nič narobe z mojim logom, le toliko toka smo imeli prejšnje dni), skupaj 823 od Bernardina. Motor ima 5454 ur (3 nove ure). Danes smo jadra izvlekli le za vzorec, 95 odstotkov časa je pel motor.
P. S.
Včeraj sva naredila poličko za začimbe, tako da je s seznama odkljukan še en projektek.
19. dan: Lipari–Panarea
Stromboli nas ni razočaral.
Ko se je stemnilo, je vsake toliko pljunil v zrak goreč steber. Intervali so bili različni, intenziteta tudi. V bistvu je bilo, kot bi gledal tekmo in bi vsake toliko padel gol. Samo, da je zame gledanje vulkana bolj zanimivo. Očitno nismo bili edini, saj se je ob vsakem izbruhu s sosednjih bark slišal glas odobravanja. Res, kot bi gledali isto tekmo. Dan je bil miren in odločil sem se, da se lotim izboljšave pri sidrni verigi. Vinč ima namreč vodoravno os in je nameščen nižje kot koleščki na premcu. Zato ga veriga objame manj kot četrt kroga. Posledično veriga preskakuje. To se dogaja, že odkar imam barko, a se mi zdi, da je vedno slabše. Med vinč in vodilo verige bom dodal še eno kolesce, ki bo verigo vleklo navzdol.
Ta projekt mi je vzel več kot pol dneva, a z rezultatom nisem najbolj zadovoljen. Je bolje, a daleč od perfekcije. Verjetno bodo potrebne izboljšave. Po končanem projektu vinča in kopanju se prestaviva na Panareo. To je sosednji otok, na pol poti do Strombolija.
Sidrava na vzhodni strani otoka, južno od glavnega pristanišča. Začeli so nameščati boje, en dober zaliv so že napolnili z bojami, upam, da ostane še dovolj prostora za nas, ki bolj zaupamo lastnemu sidru.Vreme je zanimivo: povsod okrog so oblaki, na celini in na Siciliji celo občasno dežuje, tule na Eolskih otokih pa imamo lepo vreme.
Preplute milje danes 9, skupaj 832 od Bernardina. Motor ima 5456 ur (2 novi uri). Malo sva jadrala, a je bilo vetra premalo.
20. dan Panarea–Stromboli
Spala sva dobro. Zjutraj se odločiva, da greva pogledat glavno mesto Panaree, torej se odsidrava in plujeva mimo glavne luke. A že pogled z vode naju prepriča, da se tu ni vredno ustavljati. Tipično turistično naselje in nobenega starega mestnega jedra ni videti. Greva pač takoj naprej. Cilj Stromboli. Vetra ni, motorirava. Plujeva po zahodni strani otoka, tik ob prepovedanem območju. Stromboli je bolj aktiven, kot ga imava v spominu. Veselo kašlja in pljuva v zrak kamne, ki se kotalijo po bregu navzdol. Nekateri so dovolj veliki, da jih vidiš, ko se kotalijo, pri večini vidiš le kadečo se sled. Ko pade izstrelek v morje voda na tistem mestu vre še nekaj sekund.
Sidrava na severnem delu pred plažo pri starem pomolu (severno od Punte della Lene). Imava krasen pogled na Strombolicchio, majhen otoček s svetilnikom in navpičnimi stenami okrog in okrog. Voda je krasna. Sidro je na 16 metrih globine, a ga vidim, kako je vkopano. Malo pomaga to, da je pesek črn. Sprehod po mestecu je simpatičen, turistov je občutno več, kot pred leti. Utrip ribiško obrtniške vasice izginja. Zgrešila sva lokal, kamor sva hotela iti na kanole. Ko je Lili zagledala v nekem lokalu, kako izgledajo pice, jo je kot magnet potegnilo noter in ni je sile na svetu, ki bi jo takrat prepričala, da narediva še 50 m do "najinega" lokala. Pica je bila dobra, kanoli pa – no, ja OK.
Se pa seveda pri cenah pozna to, da je polno turistov. Ko sva čez dan sidrala, je bila v zalivu samo še ena jadrnica, zvečer pa nas je bilo že sedem. Ob mraku so mimo nas vozile horde čolnov gledat nočni spektakel, ki ga pripravi vulkan. Ponoči namreč kotaleči se kamni lepo žarijo. Midva sva gledala kar s sidrišča. Sicer ne vidiš vsega, le večje izbruhe, a nama je bilo to ravno prav. Zjutraj sem celo našel en mali (2 cm) lahek vulkanski strdek na palubi. Tudi nekaj črnega prahu je bilo po barki. A nič kritičnega.
Preplute milje danes 15, skupaj 847 od Bernardina. Motor ima 5458 ur (2 novi uri).
21. dan: Stromboli–Strombolicchio–Tropea
Na obali, kjer sva bila sidrana, je bil neki klub. Ponoči se je izkazalo, da je nočni klub z glasno glasbo. Ravno sva že zaspala, ko so oni začeli na polno. Zdi se, da sem res že star, saj me niti slučajno ni prešinilo – oh, a greva v lajf?. Edina misel je bila – pa ne že spet. Ali bi lahko prosim enkrat v miru spal ...
Pa ni bilo hujšega.
Zjutraj dvignem sidro, Lili se še nekaj premetava po postelji in odplujem do otočka Strombolicchio. Z vseh strani se iz vode dvigajo navpične stene, na vrhu je svetilnik. Tja je napeljana žična vrv. Verjetno naredijo žičnico z ladje na svetilnik, če morajo kaj dostaviti tja gor. Na eni strani so v skalo vklesane ozke stopnice in videti je, da vodijo do vrha. Voda je že nekaj metrov od otočka globoka 100 m. Barko usmerim proti Tropei. Vetra ni niti za vzorec. Potem začne rahla sapica v krmo in ko ta doseže 5 vozlov, postane nevzdržno vroče, saj je naša hitrost enaka hitrosti vetra. Ugasnem motor in začne se ena najpočasnejših pasaž v zgodovini Herona. Pujsamo z noro hitrostjo dveh vozlov. Nad bimini napeljeva še dodatno zaščito pred soncem – tisto plastično mrežo za senco – in razlika je očitna. Dan je krasen. Lilika pere perilo v našem lepem novem pralnem stroju, jaz vrtam neke luknje v jeklo, potem pomijem celo palubo z vodo iz pralnega stroja.
Vmes imava pozen zajtrk, še kako kavico, gin-tonik, lenarjenje na »plaži«. Ko hitrost še malo pade, se greva pa kopat. Voda je kristalno čista, a do dna se ne vidi, saj je globina tu kakih 1300 metrov. Nikjer nobenih turistov, dretja, glasnih motorjev, glisiranja »na kol« – 2 m od barke. Aja, a veste, kakšna je razlika med italijanskim motornim čolnom in drugimi motornimi čolni? Pri italijanskem najprej slišiš Italijane, šele potem motor. Ob pol sedmih zvečer sidrava pred Tropeo. Sva natanko 200 m od kopnega pred označeno in z bojami ograjeno plažo. Med nama in obalo pa divjajo gliserji, kot da tekmujejo, kdo bo naredil večji val. Na srečo bo kmalu večerja in takrat se scena umiri. V Italiji dajo veliko na tradicionalne ure kosila in večerje. Če kdo ne verjame, naj poskusi dobiti odprto gostilno in kaj za pojest ob petih popoldan. Ni šans.
Še midva pojeva in se odpraviva v mesto. Lili je uporabila besedo »čarobno«. Tropea je sicer polna turistov, a mesto ima neki čar. Od cerkve na osamljeni pečini pred mestom, do neskončno stopnic, ki vodijo v hrib do mesta in utripa, kjer se meša staro in novo, a na neki nevsiljiv način. Ulice so polne, lokali tudi, a še vedno se najde trgovinica stare šole, kjer hči pomaga mami pri strežbi, kjer je vse malo nametano, nimajo klime, a imajo vse, kar rabiš, kjer ne govorijo tujih jezikov in kjer lahko pokusiš delikatese, če jih ne poznaš. In cene so normalne. Niso turistične. Sem bi pa še kdaj prišel. Zdajle zvečer je tu popolno brezvetrje, morje je v relativno mirno, le ladje, ki vozijo mimo nas, vsakih nekaj minut zazibljejo. Sidramo pač na odprtem – tu ni zaprtih zalivov.
Preplute milje danes 33, skupaj 880, motor ima 5464 ur (6 novih ur).
< Heron: Galipoli - Milazzo | Heron: Tropea–Capri > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Yaro Beach, otok Malolo , Fidji, 1. dan
Do svita je bila noč prijetna, sicer malo valovita, a bilo je prijetno spati na sidru, sploh ker je bilo na sporedu brezvetrje. Ob svitu pa so začeli brneti čolni domačinov, ki so odhajali v službo, na sosednji otok Malolo. Takole blizu resortov si pa res ne želim sidrati, pa ne zato, da jih ne maram, ampak hrup in glasba sta tista, ki me tudi po polnoči zmotita.
Zjutraj delujem v ustaljenem ritmu, dokler me močno ne zaziba mali trajekt za prevoz oseb. No hvala, takole pa res ne bo šlo. Ko se barka umiri spoznam, da ni mogel drugače. Ozko je in ko želi pristati ob pomol, mora z enim motorjem pritisniti na vso moč, da lahko zavije in pristane. Pa še jaz sem se mu nastavil v neposredni bližini. Pogledam na tablico in grem na internet, da bi videl, kdaj je največja plima. No pa sem jo zamudil pred nekaj urami, a še vedno ni popolna oseka. Zato vključim motor, dvignem sidro in po poti kjer sem priplul, tudi odplujem. Stisne me le pri grebenu, kjer je ovira najvišja. Pridem ven in se zahvalim bogovom morja za srečno izplutje.
Zvečer in naslednje tri dni spet pričakujem JV veter, ki bo pihal z močjo od 17 do 22 vozlov in še z močnejšimi sunki. Tukaj tako ali tako ni nič zaščiteno od vetra, zato sem še bolj vesel, da odhajam. Že včeraj, ko sem plul mimo otoka Malolo sem videl na severni strani čudovito plažo in tri plovila, ki so očitno sidrana pred njo. Dobro zavetrje je tam od J in JV vetra, zato grem tja. A kako čez plitvine? Počasi. Plujem in ko pridem do grebena grem res počasi in morda si nisem izbral ravno pravo pot, saj je bilo spet malo stresno, ko sem priplul do dobra tri metra globine. Pa spet mine in grem v globoko vodo. Plujem levo od večjega katamarana in sidram 60 m stran od njega. V vodo spusttim vseh 74 m verige in vsaj 10 metrov bi jo še, če bi jo imel. Globina je tu namreč 22 metrov. Kljub temu sidro lepo prime in jaz dodam na verigo le še varovalo verige z amortizerji.
Sonca danes ni, je nekakšno oblačno vreme, ki ni ne prevroče in ne hladno. Zaradi vetra sem cca 100 metrov oddaljen od grebena pri kopnem, če me zasuče, bom imel še veliko prostora, vsaj 35 ali več metrov do krme. Preoblečem se v kratek neopren, vzamem podvodno puško, namestim si nož na nogo pod desno koleno, s pasu si snamem tri kilograme svinčenih uteži in menim, da bosta dva kilograma dovolj. Napihnem še potapljaško bojo, si jo zavežem z vrvico na pas, nataknem si še ribiško mrežo za ulov okoli pasu, rokavice, plavutke ter še maska z dihalko. Ufff… še ko pišeš je tega precej, kaj šele ko vse to pripravljaš in natikaš na sebe. Pa potem pereš s sladko vodo in pospravljaš.
Voda je prijetna in topla, morda 27 stopinj. Čeprav ne maram potapljanja v globinah nad 20 metrov, moram preplavati v bližino grebena. Po nekaj minutah sem tam in ne vidim nobene večje ribe. Bolje bi bilo, če bi vzel s sabo večji podvodni aparat, tako pa sem vzel le mali K4 aparat in še njemu bijejo zadnje ure na bateriji. Korale so lepe, ribice tudi, sploh tiste male, modre. Nato pa jih zagledam, štiri večje srebrne lepotice v vrsti. Bahato plavajo proti meni in jaz se ne premikam, ne diham. Potem pa namerim in eno zadanem v zadnji del trupa. Moja je. Odtrgam ji škrge, da se ne muči, snamem s harpune in jo položim v mrežo ob desni nogi. Dovolj bo za danes, bom pa šel jutri spet, kajti riba je najboljša ko je frišna, tako pravi prjatu Gregor.
Zvečer si naredim pečeno ribo, ki sem jo na barki dobro očistil, nato pa si spečem se mlad krompir in naredim zeljno solato. Zvečer pišem in se ob določenih dogodkih prijetno nasmejim. Življenje zna biti lepo!
Yaro Beach, otok Malolo , Fidji, 2. dan
V prvem delu noči je JV veter kljub hribčku pred mano zapihal z močjo okoli 20 vozlov. Slišalo se ga je med priponami in vrvmi, vsekakor pa tudi pri obračanju vetrnega generatorja. Tega sem seveda pred spanjem izklopil in ostala je le glasba na jamborju. Barka se je zelo rahlo zibala, zato niti nisem slišal, kdaj je veter skoraj potihnil.
Jutro je bilo prijazno. Sončno, s tistim vetrom, ki malo hladi, na morski gladini pa so bili rahli kodri, ki jih je naredil ta veter. Ob kavi me zdrami dvigovanje sidra in pogledam v sosednjega francoskega katamarana, ki se je odločil zapustiti ta kraj. Pravzaprav so čez dan vsi zapustili to sidrišče in danes ostajam tukaj sam.
Zjutraj se odločim, da očistim sprednji tank za vodo, saj imam občutek, da pri zadnji količini vode vedno dobim malenkost rjavo vodo. Spomnim se gospe iz Savusavu, ki mi je rekla, da je voda rjava, pa ji nisem verjel. Morda pa je res nekaj na tem. Razdreti moram posteljo, dvigniti podnice in pod njimi je rezervoar za vodo. Odvijačim velik cca 25 velik čep in pogledam v notranjost. Seveda, usedline od peska, ki naredijo vodo rjavo. Vse lepo očistim in kolikor se le da obrišem s krpo, katero sem pomočil v mešanico kisa in vode. Pustim, da se malo prezrači, popoldne pa vse pospravim in spravim v red. V posebnem prekatu ob rezervoarju imam 22 plastenk po 5 litrov vode, katero imam za rezervo, a ta voda je že stara eno leto. Videti je čisto v redu, zato eno plastenko vzamem, preberem, da ji je rok že potekel in jo dam v kuhinjo, ter si jo natočim v kozarec. Vodo izmerim in ima 9 ppm, kar je fantastično. Ph te vode izmerim in znaša 7,3 kar je spet super. Voda je čista, ni motna, nima nekih »blekov«, zato jo poskusim. Meni se zdi okus v redu, čeprav se zavedam, da voda v plastenkah po tako dolgem času vsebuje mikroorganizme in zato je zdravstveno oporečna. Vendar če bi jo prekuhal, bi bila voda v redu. Vsekakor jo pustim notri za rezervo, pa tudi že za balast, dokler ne bom odšel na daljšo pasažo in jo bom zamenjal za novo.
Zdaj očistim še filter pred črpalko vode in v njem je kar nekaj nesnage in drobnega peska. Vesel sem, da mi filter čuva črpalko, ki je dejansko zelo draga, če bi kdaj moral kupiti novo. A tudi ta ima samo določen rok trajanja.
Ker je še lepo vreme, za čuda pa vetra sploh ni kaj dosti, se spet oblečem v neopren, nataknem masko in plavutke in grem raziskovat koralni greben. Grem gledat ribe, jih fotografirati in še kaj. Ko pridem do grebena sem kar malo razočaran. Ta se kot strma stena dvigne iz 20 metrov globine in na vrhu je nekaj koral in rib, vsekakor pa ni tako barvito, kot je to bilo na Fakaravi ali še kje drugje. Plavam kakšno uro in fotografiram, čeprav me nekaj muči zoom in ostrina na fotoaparatu. Malo sem tudi jezen, ker nisem dal na sebe niti enega kilograma uteži, zato se z neoprenom težko potopim globlje.
Na barki najprej postavim Rainmana, da si naredim vodo, ta čas ko on dela, si jaz ogledujem v vodi posnete fotografije. Nisem najbolj zadovoljen, zato bom to moral ponoviti drugič. Do večera sčaram 200 litrov pitne vode in čas bo za večerjo. Tokrat moram porabiti nekaj zelenjave, zato bo ta danes vegetarijanska.
Yaro Beach, otok Malolo, Fidji, 3.dan
Jutranje sonce in tista prijetna temperatura me privabita v kokpit, kjer pijem svojo jutranjo kavo. Sam sem na sidrišču, če se temu sploh lahko reče sidrišče. Ne moti me, če nisem z ljudmi, ne moti me, če nisem ob velikem mestu. Ne moti me, če sem sam. Imam svoj pogled na to in znam si urediti misli, ter duševno stanje. To ni isto, kot biti sam doma en dan, morda dva. A meni je tukaj v redu, da lahko pišem, delam. Spet nastaja članek, reportaža, spet imam delo, ki ga rad opravljam, delo, katero me veseli. A moram malo razmigati mišice tudi po kopnem.
Sedem v dingija in zaveslam proti obali. Oglasi se alarm na telefonu, sirena zavija, a telefon je v vodoodpornem nahrbtniku. Vem kaj je, pozabil sem izklopiti sidrni alarm in sedaj sem prekoračil varno razdaljo od sidra. Bom izklopil na obali. Šel bi tudi z motorčkom do obale, a je koralni greben širok vsaj 100 metrov ali več, zato raje veslam, ker je voda tam zelo nizka.
Pridem na obalo in potegnem dingija do mangrov. Vseeno ga privežem za vejo mangrove, čeprav voda ne pride tako visoko. V nahrbtnik sežem po telefon in ugasnem alarm. No za nekaj pa je bil dober, zdaj vsaj vem, da sem 378 metrov oddaljen od barke, saj toliko kaže sidrni alarm.
Bos se odpravim po obali, ki je dolga vsaj tri kilometre v mojem vidnem polju. Jaz sem nekje na sredini in počasi grem po desni strani peščene bele plaže, katera je posuta z drobnimi belimi koralami, kakršno eno imam tudi sam okoli vratu. Zamislim se, kako bi na tej plaži užival moj vnuk. Bela mivka, korale, tisoč školjk raznih oblik in barv, ogromno sence pod mangrovami. Voda je 30 metrov od obale do kolen, nato se začne plitvi koralni greben v katerem je na tisoče malih ribic in modrih morskih zvezd. Užitek za otroke, raj za starše. Jaz imam svoj cilj, da si od blizu pogledam Likuliku Lagoon resort. Ta je na lestvici desetih resortov na svetu rangiran na 9. mesto. No to pa je nekaj posebnega! Cena nočitve v apartmaju po osebi pa znaša že od 900 $ dalje. Najdražji je King Deluxe bungalow na svojem lastnem otočku, ki stane 2.990 $ po osebi na noč. Ufff.
Sredi poti med mangrovami naletim na možaka, Fidžijca, ki sedi v senci le-teh s svojim vnukom. Kasneje izvem, da stanuje v vasi ne daleč od tu, a je danes prišel čuvat sinovo družino, ker je le-ta odšel za nekaj dni na velik otok. Ime mu je Ratu, vnuku ob njemu pa Timoci. Pogovarjava se o življenju na tem otoku, delu, ribištvu in turizmu. Vsemu po malem. Potem se poslovim in grem naprej. Zavijem okoli rta in jih zagledam, hiške na vodi, kot drugje v južnem Tihem oceanu. A te so veliko večje, drugačne. Spet grem naprej in pridem do plaže, kjer vidim, da v vodi umetno sadijo mladike mangrov. Pot me pripelje do mosta, kjer fotografiram vse, kar se mi zdi prijetno za oko. Tudi bungalov s svojim zunanjim bazenom in ležalniki ob plaži najdem. Fijuuuu, zdaj vem, da je Bora Bora mala malica za Fidži. Spet grem dalje, srečujem ljudi, oskrbovalce, čistilke, sobarice, vrtnarje,… upsss in varnostnika. Ta me po kratkem in nič kaj prijaznem pogovoru pospremi po poti, po kateri sem prišel. Seveda, resort je privat in 100% samo za goste. Tudi to, da bom spil eno pivo v njihovi restavraciji, napisal reportažo za zelo znano revijo, novinarska izkaznica,… nič ne pomaga. Ven! Ok, no, pa grem.
Ko sem zunaj resorta, čeprav ni ograjen, se po poti povzpnem na 164 metrov visok hrib, s katerega imam čudovit razgled na resort, na drugo stran, kjer je Indigo, na bližnje otoke in res lepo se vidijo pod vodo nakopičeni koralni grebeni s čermi. Šele zdaj vidim, koliko je tega v morju. Minsko polje v Bosni je šala mala za Fidži. Spet grem nazaj do dingija in odveslam na barko. Dober sprehod je bil, dolg in še v hrib sem šel.
Na barki si zvečer skuham kitajske rezance z zelenjavo, saj moram porabiti še zadnjo svežo zelenjavo, ki jo imam na barki. Kasneje se spravim k delu in pišem. Prijeten dan je bil in jutri bo nov, morda bo čas za premik. Potrebno bo že iti tudi v trgovino po sveže stvari. Poleg tega me v Vudi čaka legendarni HIR3 in kolega Saša Fegić s svojo posadko. Obeta se prijetno SLO – CRO druženje jadralcev na Fidžiju…
Yaro Beach, otok Malolo , Fidji, 4. dan
No ja, še vedno drži tisti pregovor, da ne delaj računa brez krčmarja. On je tisti, ki pove koliko kaj stane. Tako nekako je tudi z mojim odhodom proti Vudi, pri katerem se je vmešalo vreme. Zato sem še danes na sidrišču, kjer sem bil včeraj.
Celo noč je deževalo in skozi moje sidrišče je pihnil na trenutke veter, ki se je obdržal pri nekaj več kot 27 vozlih. Tudi zdaj piha in ne preneha, kot tudi dež ne, že celih 23 ur. Vreme je zelo oblačno, daleč se ne vidi, poleg vsega pa se ne spomnim, da bi bilo kdaj na južnem Tihem oceanu tako hladno. Nameril sem samo 22°C in napoved za današnjo noč pa je še bolj hladna. Naj bi bilo samo 18°C. Se šalite? Očitno se je vreme obrnilo na glavo?
Danes ne bom spal v svoji postelji, saj mi je kar naenkrat začelo spuščati veliko okno na palubi in kar nekaj deževnice je pricurljalo na mojo posteljo. Potrebno bo zatesniti tudi to. Enkrat, ko bo sonce. Del na barki nikoli ne zmanjka.
V današnjem dnevu, ko samo dežuje ni kaj početi, razen, da berem, pišem, pogledal sem tudi en dober film in veliko časa sem namenil pripravi ter kuhanju dobre večerje. Tako je to, ko se nič ne dogaja. Čakam na nov dan, jutrišnji, ki bo morda boljši od današnjega.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji
Jutro. Jutro obsijano s soncem. Le kako ga človek ne bi bil vesel. Po dežju vedno posije sonce, a ne?
Vetra ni veliko, sonce je, torej je pravi dan za premik. Dvignem sidro in zaplujem po kanalu. Kot vedno ob kartografiji na ploterju, ter ob satelitski sliki na Google maps. Nič posebnega se ne dogaja, saj je med obalo in koralnim grebenom dovolj prostora za plutje. Po skoraj treh miljah, zaplujem iz obroča in plujem po »globokem morju«. Tukaj je morje globoko med 25 in 50 metri. Nekako se ne morem navaditi na to globino, ves čas se mi zdi, da je voda prenizka. Navajen sem na drugačne globine, na drugo barvo oceana, vse kar je pod 1000 metrov je zdaj zame nizka voda.
Po petnajstih miljah jadranja, se približam obali »velikega otoka«. Kot bi šel iz kopnega na celino. Sidram pred Vuda marino, sam sem, nikogar ni tukaj. Seveda, marina je tu zato, da se v njej privežeš, ne pa da si zunaj in se gugaš na valovih. A kaj čem, jaz sem drugačen. Stuširam se, oblečem in se z dingijem zapeljem dobrih 500 metrov do marine. Sprehodim se med barkami in jo zagledam, rdeča barka z imenom HIR 3. Na njej plapola Hrvaška zastava. Potrkam in iz barke pride lastnik barke Saša, nato za njim še drugi član posadke, Nebojša. Bil je še tretji, a je včeraj odletel domov v Hrvaško. Že dolgo se s Sašo poznava in zdaj, ko je na poti okoli sveta si seveda tudi dopisujeva. Zdaj pa sva se končno srečala na oceanu.
Spijemo kavo na barki, a ker je prevroče, gremo v restavracijo, saj sem jaz lačen, ker cel dan nisem nič jedel. Devet dni nisem bil v trgovini, restavraciji, devet dni nisem zapravil niti centa. Tokrat si privoščim kosilo za 8 €. O kako prija! Kasneje se nam pridruži še Bill in skupaj preživimo čudovit popoldan. Le ta nas kasneje povabi na svojo barko, kjer na hitro pripravi nekaj z večerjo in druženje se nadaljuje do poznih ur, a zaključi na barki HIR3.
Jaz se še »dostavim« na svojo barko in grem spat, saj smo že sredi noči in kmalu bo spet nov dan.
< Otok Malolo Lailai | Otok Viti Levu, Saweni Beach > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
12. dan: Galipoli
Spala sva dobro. Veter se je držal napovedi in na sidrišču ni bilo valov. Proučiva vreme in narediva načrt: čez dan ostaneva še tu, odplula bova zvečer.
Galipoli je kar lepo staro mesto. Na severni strani so marine, za katere je Rod Heikell moral dodati še »price range 6 in 7«. To ni za naju. Čez dan se lotiva štedilnika. Do sedaj je bil montiran le za silo na stare nosilce. Še dobro, da sva se ga lotila pravi čas, saj je že razpadal. Tile Italijani delajo štedilnike tako, kot so včasih avte. Videti so lepi in hitri, a bolje, da kupiš dva, ker bo eden pri mehaniku. Banda površna.
En nosilec je že skoraj odpadel – matica se je že odvila, še dobro, da se je vijak nekako zataknil, sicer bi vse padlo na tla. Vrata pečice se že od začetka ne zapirajo, kot je treba. Da nastavim vrata pečice morava vse razstaviti. Še dobro, da sva, saj ugotoviva, da pol vijakov sploh ni zategnjenih, ene matice so že na pol odvite, v pečici najdeva še eno matico, za katero ni jasno, od kod je padla. Skratka, pečico sva morala skoraj zgraditi na novo. Pločevina je izredno tanka in vse skupaj deluje tako, bolj za izložbo kot za na resno morje. Še škatlica za baterijo (za vžig) je iz tako cenene plastike, da vzmet izvrže pokrovček, ko vstaviš baterijo. Navoje sem moral tesniti z malo papirja. Skratka, projekt se je zavlekel na skoraj cel dan. Proti večeru je štedilnik uspešno sestavljen, vsi vijaki zategnjeni, vratca se odpirajo tako, kot je treba, kabli vžiga so zaščiteni z božirkami …
Lili na hitro skuha odlično večerjo, jaz pa medtem napeljem krajšave na glavno jadro. Tega namreč do zdaj še nisva naredila.
Okrog 18. ure se odpraviva na pot. Kakih 100 milj imava pred sabo.
13. dan: Galipoli–Roccella Ionica
Ko sva zvečer dvignila sidro, je deževalo. Super, sol nam bo spralo z barke. V začetku je še nekaj pihalo, a jadrali smo le kaki dve uri. Potem je veter popustil in povsem zamrl. Lili je imela prvo stražo, jaz sem šel spat.
Stražo prevzamem šele ob treh zjutraj. Lepo od Lili, da je potegnila in mi pustila spati malo več.
Vetra ni niti za vzorec. Ravno še vidim zahod lune, drugega ni nič. Tovornega prometa tu ni videti, še ribiških bark ni nikjer. Sama sva, kot sredi Atlantika. To naredi plovbo precej lažjo, saj lahko nastavim radar alarm. Ker ni velikih valov, tudi ni lažnih alarmov. Šele zjutraj dobimo malček vetra, pa še ta ne traja dolgo. Le toliko, da dvignem prav vsa jadra in ugasnem motor. Za slabo uro. Potem pa spet nič. Cunje gor, cunje dol.
Ko motorirava mimo rta Capo Rizzuto zavijeva k obali in se zaveževa na bojo parka. Sledi kratko kopanje, potem pa naprej.
Zaliv Golfo di Squillace je upravičil svoje ime in postregel z vetrom. V začetku orcava še kar v smeri, potem naju krivi vedno bolj v zaliv. Veter je precej nestabilen, ves čas spreminja smer in jakost. Sem mislil, da bom lahko kaj počival, ne pa ves čas vlekel štrike.
Danes se je motor dobro nadelal, saj vsa večino časa vozila na motor. Drugi del poti nama je nagajal še tok, ki je bil med enim in skoraj dvema vozloma. Ob 22. uri sidrava pred marino pri Roccelli Ionici.
Sva kar utrujena od poti. Malo se pozibavamo, saj smo povsem odprti na jug in vzhod do Tripolija in Benghazija.
Bilanca poti: preplute milje 135 (po vodi celo 147) cela pot 686. Motorne ure 5441 (kar 18 novih ur). Danes smo videli nekaj delfinov, velike tune, ki so skakale iz vode in eno veliko želvo. Lepo.
Zdaj pa en whisky za lažji spanec.
14. dan: Roccella Ionica–Scila
Včeraj sva se z Lili ločila. Od postelje. Za eno noč. Iz Libije se namreč še vedno valijo valovi in ker pričakujeva rolanje, greva spat vsak v svojo kabino. Tako se lahko uležeš počez ali pa na pajka: na trebuh in vse štiri od sebe. Kljub valovom sva spala kar dobro. Zjutraj se veter in valovi malo okrepijo in ojačijo zibanje. Valovanje je namreč z juga, veter pa z vzhoda. Ob sedmih dvignem sidro. Motorja ne prižigam, da ne bi zbudil Lili. Ha, ha. Kot da bo lahko spala, ko bo ropotala veriga.
Veter me lepo obrne, potegnem ven genovo in kmalu ima Heron dovolj hitrosti čez vodo, da krmilo prime. Plujem ob obali – kako miljo stran samo na genovo. Pravi veter je med 10 in 15 vozlov, Heron mehko drsi s +- petimi vozli. Lili se še dela, da spi. Ko se zbudi in se mi pridruži, si narediva zajtrk in nato planirava za danes. Bova poskusila priti do Mesinske ožine. Vsa jadra gor in na polno. Veter nama dobro služi in lepo napredujeva. Tokrat je večino časa tok najin zaveznik.
V ožini se uspeva izogniti vsem trajektom in preostalemu prometu. Ko že mislim, da so hudi tokovi in vrtinci za mano, ožina še enkrat pokaže, da ni kar tako in nama postreže z nekaj poslasticami. Enkrat hitrost preko vode 7, po GPS-u 4, potem pa obratno … Pa nekaj vrtincev, ki zmedejo smer, za konec še nekaj refulov do 30 vozlov iz čistega mira. Z raznih smeri seveda.
Ampak to zgodbo smo dali skozi že dvakrat in se ne zmedemo. Sonce zaide in že v temi sidrava pred Scilo. Sem kar pošteno utrujen, upam, da bomo dobro spali.
Preplute milje 74 (po vodi 80 – morda bom moral umeriti instrument). Skupaj pot 760 NM, motor ima 5546 ur (5 novih ur).
16 .dan: Scila–Milazzo
Kako je že rekel tisti nogometaš: Ova noč nije bila naš dan. Veter je bil močan SW in bili smo le delno zaščiteni. Tu okrog so tokovi še močni, hribi pa zelo visoki. Sicer so zadržali nekaj vetra, a so se ponoči po bregovih podili katabatični sunki in ustvarjali zmedo. Nekako smo se delali, da spimo.
Okrog štirih pa se je razvila nevihta, ki je udarila s severa. Veter je bil močan (ko sem pogledal, je bilo nekaj čez 30 vozlov), potem pa je med dežjem še padala drobna toča, tako da nisem več hodil ven. Močno je lilo je in se bliskalo, morje je besnelo. Malo me je bilo strah, saj zaliva ne poznam in ne vem, kakšno je dno in kako dobro zares drži sidro. Zvečer, ko sva sidrala, je bila že tema in ko sem zategnil, je sidro dobro prijelo. Ampak, ali se je vkopalo v mivko, ali pa le zataknilo za rob skale? Nevihta je seveda prišla z druge smeri. Na karti ne piše, kakšno je dno. Za povrh je na karti še opozorilo, da so v zalivu nevrisane čeri.
Vem, da sem prekršil cel kup pravil dobrega morjeplovstva. V neznano luko sem prišel ponoči, sidral na nepoznanem dnu in to med nevrisanimi čermi. Ampak druge izbire ni bilo. To je bila edina kolikor toliko primerna lokacija za trenutno vreme in glede na napoved sva morala pobegniti izpod podplata Italije. Izbral sem pač najmanj slabo od slabih možnosti.
Za povrh smo dobivali še nekaj vode v barko. Zvito palubno in še eno okno v prednji kabini sta malo puščali, pa eno okno v salonu. Saj sem že kupil novo okno, a še ni bilo časa, da ga zamenjam. Tudi nova tesnila imam za preostala okna. Ja, bom zamenjal v kratkem ...
Ko je nevihta minila, sem ujel še kako uro spanca, potem pa sva dvignila sidro in naprej. Nevihta je pustila nekaj posledic: Povsem novo sidro Rocna Vulkan ima sedaj prifrknjen nosek. Špica se je namreč (očitno na skali) malo zvila. Sploh si nisem mislil, da je to mogoče. Na vagi sidrnega rolerja pa je en kolešček precej postrani. Bom popravil, ko spet sidramo.
Današnji cilj: Milazzo, saj bo veter po napovedi SW v obračanju na W. Nimava daleč, napovedano je 10 do 15 vozlov vetra v bok. Pogled na bele pene na morju pa mi pravi, da bo vetra več. Mislim si, da je to zaradi efekta lijaka (Mesinske ožine). Bo že boljše, ko bova čez in v zavetju Sicilije. No, ja. Valovi so se sicer res malenkost zmanjšali, vrtincev in tokov tudi ni več, vendar vleče pa še vedno kot pri norcih. S skrajšanim solent jadrom (in brez genove ali glavnega jadra) drvimo 6 do 7 vozlov v laško orco. Vetra je med 25 in dobrih 30 (navideznega). Pršec meče čez palubo, ki jo je ponoči dež razsolil, okna sprayhooda so že tako slana, da se skozi ne vidi nič več uporabnega. Vsakih nekaj minut se kak val odloči, da nas pride pozdravit v kokpit. O, vsaj spere nekaj soli s sprayhooda. Pa je spet vse slano. Pa je spet vse mokro. V Milazzu sidrava severno od glavne marine. Nekaj je še valov, a se da zdržati. Popravim "vago" za dvigovanje sidra. Na srečo ni bilo nič hujšega, le en vijak se je odvil in je bil roler postrani. Zategnem ga z zverinsko močjo in za povrh še udarim s točkalom med glavo vijaka in okovjem, da naredim vdolbino (nepravilnost). S tem delno "pokvarim" ležišče glave vijaka in zmanjšam možnost, da se odvije. Sile so tu namreč velike.
V mesto sploh ne greva. Se nama ne ljubi.
Preplute milje danes 25 (log po vodi 27), skupaj 785 od Bernardina. Motor ima 5448 ur (2 novi uri).
< Heron: Mola di Bari – Galiupoli | Heron: Vulcano - Tropea > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji 4. dan
Po zelo deževni noči se je naredilo oblačno jutro, brez sonca in južni veter je pridobival na moči. Tudi vetrni generator se že obrača in proizvaja elektriko, ter zraven proizvaja visoke zvoke, ki jih proizvajajo njegove lopatice. En dan pred napovedjo o večjem vetru, ki bo danes ponoči prihrumel z juga, se le ta nabira, kot se nabirajo plovila v zalivu. Danes so tu že tako gosta, da je zmanjkalo boj in je sidrišče nabito polno vse do zunanjega grebena. Že dolgo nisem videl toliko plovil na enem mestu.
Naredim si kavo, kasneje še obrežem nekaj sadja in moj današnji zajtrk bo smuti. Kokpit je moker, zato knjigo berem v salonu. Nekaj čez enajsto uro pa le posveti sonček in se odločim, da grem malo na otok, hodit in raziskat drugi turistični kompleks z imenom Plantation Island Resort (PIR).
Pridem na obalo, potem pa pot pod noge, najprej mimo kompleksa Musket Cove, nato čez letališko stezo, in že sem pri tabli PIR. Zdaj grem še malo naprej in zagledam prve bungalove, ki so za razliko od prvih zidani. Lepi so, tako na prvi pogled celo malo večji. Kompleks je zelo velik, zato imajo kar tri bazene, ki so med sabo kar oddaljeni. Bolj kot grem v center tega kompleksa bolj spoznavam razliko. Prvi MC je namenjen bolj bogatim, starejšim ljudem, ki si želijo mir in ki imajo veliko denarja. Drugi kompleks PIR pa je namenjen bolj družinam, otrokom, ter ljudem, ki si želijo zabave. Tako naletim na poseben otroški bazen s spiralnim toboganom, na drevesne gugalnice, na razna igrala, na mize za namizni tenis ter na pravi minigolf. Restavracij je več kot jih ima prvi in tukaj je res bolj za otroke, saj jih kar nekaj je francoski krompirček, pice ali kar sendviče.
Ob vračanju do dingija, začne pihati močan veter in potem se ulije dež. Seveda vedrim pod streho in nisem moker. Pogledam v smer, kjer je kar nekaj ljudi in vidim napis »Market«. Grem še njega pogledat in ta je veliko manjši, kot je v kompleksu MC. Presenečen sem, ker opazim več vrst piva in vina. Še bolj sem presenečen ko opazim cene. Te so enake, kot v ceniku vsakega bistroja. Torej v bistroju kupiš pivo in ti ga odprejo, tu pač kupiš pivo in si ga odpreš kadar hočeš in kjer koli hočeš. Cena je enaka. Nimajo pa mesa in mesnih izdelkov, le čipsi, ter sladkarije se najdejo na policah.
Ko dež preneha grem dalje. Kako čudno je to, da zemlja lahko tako hitro posrka vso to vodo od dežja in kako lepo je, ko je spet skoraj vse suho. Pridem do dingija in odplujem do barke, a na pol poti mi ugasne motor. Že po zvoku sem vedel, da je nekaj v gorivu in je ostalo v uplinjaču. Zato odveslam do barke, vzamem motor v kokpit in pogledam kaj je narobe. Najdem nekakšen skupek umazanije, vse razpiham očistim in motor spet dela, a mi spet malo teče gorivo ob strani. Danes je že noč, zato ne bom več delal, bom jutri.
Zvečer se je veter še malo okrepil, v zaliv še vedno prihajajo nove jadrnice in tokrat je že tako poln, da se nekateri sidrajo vmes med druge jadrnice, zato ne vem kako bo, če veter spremeni smer, ter jadrnice zasuče okoli svoje osi. No noč je še pred nami, veter, ki je napovedan pa tudi. Jutri bom že vedel kako je bilo. Preden grem spat, bom ugasnil vetrni generator, da bom slišal, kaj se zunaj dogaja.
Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji, 5. dan
Kot se je pričakovalo je bila noč res malo naporna. Veter z juga jo je krepko primahal na naše sidrišče in ob pol četrti uri zjutraj dosegel moč 29,4 vozla. Nisem mogel več spati, ker mi je ves čas uhajala misel k verigi, tja, kjer je spojena stara z novo. Res je, da je spojena in 2x ojačana, a vseeno. Ko veter barko porine nekaj metrov nazaj, vseh 70 metrov verige pa se napne v 18 m globoki vodi, ni prijetno. Sploh če se zavedaš, da imaš samo nekaj sekund časa, da zaženeš motor, v kolikor gre slučajno kaj narobe. Če bi bilo za mano prosto morje sploh ne bi mislil na to, tako pa imam samo nekaj metrov za krmo koralni greben, kjer bi Indigo dobro nasedel nanj in polomil od krmila do motornega pogona, pa še kaj. No črne misli sem potisnil stran in pričakal jutro. Ob sedmi uri je veter padel za 10 vozlov in življenje takoj postane lepše, čeprav tudi okoli 20 vozlov vetra ni malo.
Zaspim nazaj in se čez dve uri spet prebudim. Veter piha, jaz si kuham kavo in gledam ven. Vidim obrnjen dingi, verjetno še posadka spi, saj je glava motorja v vodi. Hmm, to ne bo dobro, saj to poznam iz lastnih karibskih izkušenj.
Veter je in ker nimam kaj početi, dodatno lepim še zadnjo steno dingija, saj mi je spet začela spuščati. Motor, ki je ostal še nedokončan od sinoči, sestavim skupaj in upam, da bo zdaj vse držalo, kot mora.
Nedelja je, Bill mi piše, da je bilo tudi pri njemu hudo in da je njegova sidrna veriga že tako izrabljena, da mora kupiti novo. Tudi on preklinja klimo na Tongi, saj tudi njemu ne dela sidrni vinč, motor na avtopilotu in še kaj. Tako je. Zaradi let, sonca, vročine in še česa, je tudi njegov dingi za odpis. Napisal sem mu: »Dobrodošel v moj klub«. Danes pišem še Norvežanu in pravi, da je šel v marino, kajti tudi njegova veriga kliče po zamenjavi, sinoči mu je kompresor v hladilniku in zamrzovalniku izpustil dušo, tako da rešuje hrano po najetem hladilniku, pralni stroj mu ne dela, itd. Ja to so vsakdanji problemi nas, ki uporabljamo plovila vsak dan in so vsak dan v letu izpostavljena naporom, soncu, vetru, valovom in predvsem uničujoči vlagi.
Popoldan berem knjigo in zadremam. Ne vem ali me ta vetrni generator moti, ali pa me prav on uspava. Kakorkoli, danes ne grem na kopno in ostajam na barki. Skuhal sem si še kavo in dodal dva piškota, kasneje pa začnem pripravljati večerjo. Čas imam, zato kuham počasi.
Zvečer veter ne pojenja, a menda bo jutri ob tem času ugasnil, kot bi ga izklopil na stikalu. Potem sledi dva dni brezvetrja in potem spet nekaj vetra… No samo napoved je takšna, kakšna bo v resnici pa ne vem.
Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji, 6. dan
Danes zjutraj se je veter umiril, a ne za dolgo. Nekaj čez 11. uro je začel spet vrteti barke na sidrišču in napenjati verige ter tistim na bojah, napenjati mooringe. Pa ravno sem mislil iti na kopno. Pri 23-tih vozlih pa res ne grem, če mi to ni potrebno. Vse imam na barki, ne potrebujem ničesar, bi se pa šel malo razmigati. Valovi so tukaj ravno pravšnji, da lahek dingi spredaj dvignejo in ga potem veter dokončno obrne. Poleg tega pa gledam, da so tudi tisti z večjimi dingiji mokri.
Čez dan berem, urejam fotografije, nič ne pišem (polenil sem se), potem pa se po popoldanski kavi lotim kuhanja jagnječjega Fidžijskega karija. Po mesu sodeč je bila to bol ovčetina. Na koncu je bil kari čudovit in dober, zraven sem skuhal še cassavo (ima še imena: manioka, jucca, … ) za prilogo. Skuhal sem ga za dva krat, jutri bo z rižem. Cassavo pa ne bom več kuhal, ker sem jo danes kuhal čez dve uri, da je bila ravno prav mehka. Preveč gre plina.
Po večerji pa sem šel z arašidi v kino in si pogledal dober film.
Če kdo želi recept, ki je čisto enostaven:
Fiji (Indian) Lamb curry
(za cca 3 osebe) cca 50 minut priprave in kuhanja na plinu
- 2 žlici olivnega olja (meni je še boljši na dveh jušnih žlicah masla)
- 1 tanko narezana čebula
- 500 gr na srednje velike kocke narezano meso ovčetine (jagenjček bo bolj za na žar)
- 5 narezanih strokov česna
- 1 žlica narezanega svežega ingverja
- ½ večjega korenčka narezanega na drobne kocke
- 3 čajne žlice currya
- 1 čajna žlica dimljene paprike
- 1 čajna žlica kurkume
- 1 čajna žlica koriandra v prahu
- ½ čajne žlice kumine v prahu
- ½ čajne žlice cimeta v prahu
- 400 gr zmiksanega paradižnika ( jaz vzamem pelate v konzervi)
- Ščepec soli (kari je že sam malo slan)
- Poper in pekoč čili po okusu (jaz dam oboje, čili imam pa svež in pekoč)
Priloga: basmati riž ali kruh naan ali roti (spečeš jo kot palačinko z vodo in testom)
Če pa kuham piščančji kari, pa uporabim piščančje prsi, narežem na kocke, vse ostalo je enako, le čas kuhanja se zmanjša za cca 20 minut.
Dober tek!
Otok Mana, Fidji, 1. dan
No pa se je veter umiril. Vse se enkrat zgodi z razlogom. S sidrišča odhajajo barke, kot bi gledal konvoj, ena za drugo. Ja tudi jaz grem danes, a šele po zajtrku in kavi.
Končno le dvignem sidro in tudi sam odplujem s sidrišča. Moj današnji cilj je… brez cilja, kjer bo lepo se bom sidral. Morda bom le za cilj izbral otok, ki nima veliko koralnih grebenov in glav. A najprej moram obpluti te, ki me obdajajo. Če kdo reče, da mu je enostavno pluti po Fidžiju, potem je hvalisavec ali pa je nekaj z njim narobe. Tukaj se zgodi več nasedanj na koralne glave in grebene, kot pa sem do sedaj sploh slišal za to, kaj šele videl. A tako je. Plujem na ploter, GPS mi kaže točko plovbe, zraven imam še aktivno satelitsko sliko z Google maps, in seveda točko plovbe. Obe sta si različni, jaz bolj plujem po slednji, zraven pa seveda uporabljam oči, polarizirana očala, daljnogled in še kaj.
Pridem iz objema otoka in zaplujem med oba koralna grebena. Plovba tu teče umirjeno nemoteno, globina pa skoraj 50 metrov. Čez čas se na ploterju pokaže plitvina, ter štirje križci, ki naj bi ponazarjali visoke koralne glave v vodi. Satelitska slika tega nima in tega ni videti. Pogledam po gladini in meni se zdi morje globoko. Plujem za vsak slučaj ob tej plitvini na ploterju in morda malo znotraj, ko jih zagledam. Zavijem ostro v levo, saj so pred mano cca 30 m in morda bolj desno 15 m. Bele boje, ki plutajo na gladini, velikosti nogometne žoge. Štiri so v vrsti. Najprej vidim prvo in drugo, kasneje še ostali dve. Pa saj to ni res! Če bi avtopilot delal, če bi šel zdaj lulat in bi se ob dotiku na koralno glavo polulal v hlače. Hlače so za enkrat še suhe, jaz pa moker po čelu, utrip imam 130 na minuto, stres pa je večji kot včasih v službi. Zaplujem mimo in bemtim, čeprav sem vesel, da se ni nič naredilo.
Plujem dalje in si ogledujem otoke, čeprav mislim, da ne bom šel daleč, saj me že malo boli križ. Bom pa šel na otok Mana. Zaplujem desno in se bližam otoku. Pogled na ploter z Jappesen kartografijo mi kaže jasen zmazek (slika spodaj), satelitska slika pa mi kaže nekaj drugega (slika spodaj). Zdaj sem že malo zbegan, ker ne vem kakšne so globine in kolikšna je širina tega dolgega kanala oz. vhoda v laguno. Priplujem do vhoda, ki je lepo označen s krivimi koli za stročji fižol in plujem po cca 12 m širokem kanalu. Globina 19 m, nato 16 m, nato 14 m, in lepo gre…. Kar naenkrat 4,2 metra!!! Potem pa spet 8 m in 12 m… Plujem slalom med količki, a varno priplujem v laguno. Še sreča da je plima. Tisto s 4,2 m ob oseki ne bi bilo ravno v redu. Sidram na 15 metrih globine in v vodo spustim 60 metrov verige. Edina jadrnica v laguni je Indigo. Sami motorni čolni v vodi, na obali pa turistični resort z glasno glasbo. No za en dan in noč bo za zdržat, sploh že zaradi tega, ker bo spet zapihal veter z juga in tukaj je odprto na jug, bolj kot sem si mislil.
Zvečer si skuham riž, kari imam od včeraj in ga samo pogrejem. Odlična večerja je to. Po večerji je spet zapihal veter dobrih 15 vozlov, a to ni veliko, važno je da sidro drži in da ni večjega vala.
< Suva, otok Malolo, 1. del | Otok Mana 2. dan > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Najbolj brane novice
Bencinska črpalka v Marini Dalmacija v Sukošanu je zaprta.
Bencinska črpalka v marini se prenavlja. Prenova naj bi bila zaključena do glavne turistične sezone. Upajo, da bo dela uspelo opraviti prej. Zato goriva ni možno natočiti na bencinski črpalki. Marina zato omogoča natakanje goriva s pomočjo prenosne črpalke. Če potrebujete gorivo, morate vsaj 24 ur pred točenjem poklicati v marino in naročiti gorivo. Sporočiti morate točen datum in uro prihoda in okvirno količino goriva.