Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Na otoku Lanzarote sem spoznal Pipota. Pipo je star 35 let, doma iz Alicanteja, vendar se je preselil na Kanarske otoke, kjer je za njega raj. Kupil si je malo barčico, ki je že s prejšnjim lastnikom objadrala Atlantik vse do Cape Towna in nazaj do Kanarskih otokov. Prejšnji lastnik je bil Norvežan in je s tisto majhno plastično lupinico jadral sam. Barka je bila dolga 8 metrov in prepeljati jo je bilo treba s Teneriffa nazaj na Lanzarote, kjer bi bila spet dom Pipotu, saj je dobil službo na tem otoku.

Prosil me je, če bi mu jo lahko pomagal prepeljati, češ da ni dovolj izkušen, da bi jo pripeljal sam in za povrh na barki ne dela notranji motor, ima pa dva zunanja motorja, za katera pa ni prepričan, ali sploh delujeta. Moja barka je čakala na dvigalo v marini Areciffe in ker kaj bolj pametnega nisem imel početi, sem mu bil seveda pripravljen pomagati. Kupila sva letalski karti in v soboto sva imela let. Dogovorila sva se, da se dobro spočijeva, zato sem se odpravil spat precej zgodaj in ker je bil v marini vsak petek velik koncert, sem noč prespal v mestu pri prijateljici, on pa na prijateljevi barki v marini, vendar od njegovega počitka ni bilo kaj prida, saj se je odpravil spat precej pozno ali zgodaj kakšno uro pred odhodom. Trkal sem mu po barki in ga skušal prebuditi, vendar brez uspeha. Tri ure kasneje je le prilezel iz kabine in seveda sva na letališče odhitela v naglici.

Ko sva prispela v pristanišče, kjer je imel privezano barko, se mi je pristanišče zdelo zelo znano, saj sem pred leti na terasi te marine pil kavo zadnji dan, preden sem imel let za Slovenijo.

Ko sem videl njegovo barko, sem vse skupaj po tihem obžaloval, obenem pa sem se dogodivščine tudi veselil. Na barki je imel dva pomožna motorja, eden je bil ameriški, znamke Mercury, drugi pa legendarni Tomos 4. Oba motorja je imel montirana na deski zadnje ograje, tako da je bilo vse skupaj videti precej smešno. Balkan in Amerika – odlična kombinacija. Tomosa sem razstavil in sestavil nazaj. Prižgal je le za minuto, nato pa ugasnil in kakorkoli sem se trudil, mi ni uspelo, saj je v uplinjaču manjkal manjši del, ki ga ni bilo moč najti nikjer. Kasneje mi je Pipo pojasnil, da je njegova soseda poskušala popraviti motor in ga popolnoma razstavila in sestavila nazaj, vendar, kot kaže, medtem tudi izgubila ta del. Slika je postala jasna in motor je bil na ograji samo še za okras.

Šla sva v pisarno in prosila, da naju marinero s čolničem odvleče iz marine. Tisti dan je še pihal veter z juga in jadranje v kanalu med Tenerrifom in Las Palmasom bi bilo s tem vetrom precej lažje.

Marinero je kmalu potrkal na barko in čas je bil, da odveževa vrvi in se odšlepava iz marine. Ujela sva rahel vetrič, ki pa je po dveh urah popolnoma popustil. Poskušala sva usposobiti še Američana, vendar kot je bil Pipo nespreten, se je peta motorja zataknila in potrebno je bilo kopanje sredi kanala v Atlantiku. Nekaj časa se gledava, češ kdo bo skočil v vodo, on pravi, da so v Atlantiku morski psi, jaz pa mu odgovorim:

»Tudi kiti so in ali si prebral, pred tednom dni je na severni strani otoka naplavilo gromozansko hobotnico. Glava hobotnice je bila večja kot kabina kamiona, lovke pa daljše kot cel kamion, je pisalo v novicah.«

Pipo seveda ni hotel v vodo.

Pa mu pravim: »Misliš, da si kaj bolj varen na tej barki kot v vodi? V primeru, da si te poželi taka hobotnica? Poleg tega je pa barka še rumene barve in zato še bolj mamljiva.«

Kakorkoli – skočim v vodo, odtaknem peto motorja in si spotoma še ogledam podvodni del barke, ki me je zelo navdušil, saj ni bil skoraj nič zaraščen. Motor nama v prvo uspe vžgati, nato pa ugasne. Pipo potegne še enkrat vžigalno vrv, ki mu ostane v roki, motor pa deluje. Sedaj je samo vprašanje, kdaj bo ugasnil in ko bo ugasnil, ga ne bo več mogoče prižgati, saj na barki ni orodja, s katerim bi lahko vsaj za silo popravil vrv.

Motor je ugasnil čez 30 sekund, midva pa sva se samo spogledala in nasmejala. Hjahhhh Američani! Ostala sva brez motorja, brez vetra, v popolni bonaci in nisva mogla narediti nič drugega kot opazovati, kako naju tok nosi nazaj proti jugu, od koder sva prišla. Nisva imela kaj drugega, kot da sva opazovala sončni zahod, si medtem kuhala večerjo in odprla staro steklenico vina, ki sva jo našla zabrskano med starimi filtri motorja in drugo kramo v njegovi barki. Čez noč naju je prišel obiskat kit, ki je sopihal okoli barke. Zjutraj so naju prišli pozdravit še delfini. Vetra še od nikoder, ura pa je že poldne. Omenil sem mu, da če bi včeraj prej vstal, bi bila sedaj že na severu otoka, kjer bi ujela veter in bi sedaj lahko jadrala že proti Lanzaroteju. No, kar je, je in treba se bo soočiti s tem.

Po radio postaji se je začel vrteti rdeči alarm za kanal med otokoma. Ponavljali so force 9, veter s S SV. Samo čakala sva in opazovala, kako so se oblaki zbirali okoli otoka, najprej je začelo deževati, ob sončnem zahodu pa je zapihalo. Na barki ni imel nobenih navtičnih kart, imel je samo telefon, na katerem je imel Navionics, vendar ni imel polnilca za telefon, baterijo pa je spraznil že včeraj za instagram. Zato sva si pomagala z googlovimi mapami, ki pa ne kažejo prav veliko. Veter je zapihal in jadrala sva v veter s tistimi preperelimi jadri, ki sem jih natrimal, kakor se je le dalo, da je barka le plula v orco. Začeli so se valovi in iz minute v minuto so postajali večji. Barka pa je brez problemov plula čez njih s hitrostjo med 3 in 6 vozlov. Jaz na krmilu, Pipo na vinču in ko sva obračala smer, je bila potrebna popolna usklajenost in hitro menjanje strani jader v pravem času, ko barka doseže vrh vala in nato hiter obrat.

»Uno, dos, tres ... ahora (sedaj) Pipo!« in barka se obrne, jadra zaplapolajo na drugo stan, priteg na vinč in bum gremo dalje v drugo smer. Obračala sva na vsake pol ure, medtem pa je Pipo počival v kabini in na vsake toliko časa skočil do vrat, češ kaj je to, saj se je barka včasih, ko so prišli trije zaporedni valovi, močno stresla. V Španiji jim pravijo 3 Marije in to z razlogom, še posebej na tako majhni barki. Rdeči alarm se stalno ponavlja po VHF-postaji in ob treh ponoči javijo, da je v kanalu prišlo do trčenja tovorne in ribiške ladje. Ribiška ladja je potonila, na palubi pa je bilo 12 ribičev, ki jih iščejo po morju.

Glavno jadro je bilo že toliko natrgano, da od njega ni bilo prav več veliko, zato sem odvil še malo genove. Kmalu za tem se je sistem za navijanje polomil in odvila se je cela genova. Barka se je polegla in takoj za tem sem spustil vrv iz vinča, pustil krmilo Pipotu in mu rekel, naj ne pluje z glavnim ostro proti vetru, saj si nisem hotel premočiti moje obleke. Vendar je bila ta želja zaman. Visoki valovi so se podirali čez premec, jaz pa se oklepam z nogo okoli ograje in z obema rokama skušam popraviti navijalni sistem. Pravijo ena roka zase, ena za barko. To v tistem trenutku ni bilo mogoče. Obe roki sem imel za barko, ki ni bila niti moja. Vendar – bila je od prijatelja in to je bilo edino, kar je imel v življenju.

Pipo mi vpije: »Walter, to je nemogoče popraviti!«

»Nič ni nemogoče, verjemi mi!«

Po desetih minutah kopanja, tuširanja in premetavanja na premcu barke, kjer so me valovi dobro presolili, mi je le uspelo popraviti navijalni sistem in se splazil nazaj v kokpit. Jadrava dalje, Pipotu naročim, naj javi na kanal 16 najino pozicijo in najino situacijo: ni motorja, veter, jadra itd. Nadaljujeva pot, jaz spet na krmilu, Pipo na vinču. V krmilu je nastajalo vse več praznega prostora, kar pomeni, da je le vprašanje časa, kdaj bo jeklena žica popustila in krmilo bo tam le še za to, da nekaj visi in nič drugega. Postalo nama je jasno, da ta barka ne bo videla Lanzaroteja in da bova morala nekako pristati v prvem pristanišču.

Uro in pol pred sončnim zahodom sva le prijadrala na S otoka pred mesto San Andreas, kjer je Pipo poznal ljudi v marini. Nisva mogla vpluti v pristanišče, saj kakor koli sva se približala vhodu, je vetra zmanjkalo in tok naju je znova odnesel nazaj. Pipo je vrgel sidro, zelo jezen, z vso verigo in to 40 m globoko. Jaz ga opazujem in si mislim: oh ti Španci ...

»Veš Pipo, več verige boš spustil, težje jo bo dvigniti!«

»Ja, ja Walter,« mi je žalostno odgovoril. Ko je sonce vzšlo, nama je prišel na pomoč marinero s svojim gliserjem, da naju potegne do pomola v marini. Vendar je bilo treba sedaj potegniti na palubo verigo in sidro. Pipo je znova rekel: »To je nemogoče!« Jaz pa sem mu znova razložil, da ni nič nemogoče in sva vse skupaj s skupnimi močmi le potegnila na palubo.

Parkirala sva barko v marini. Pipo je šel v pisarno, jaz pa v prvo kavarno, kjer sem rezerviral dve letalski karti na let nazaj na Lanzarote. Ko sva privezala barko, sem si upal dvigniti plastike na priponah in si ogledal pripone, ki jih prej sploh nisem hotel preveriti, saj sem si rekel – bolje, da ne vidim. In ko sem videl back stay, kako je že poln rje in se aluminijasti del komaj še drži, mi je postalo kar slabo, obenem pa sem bil najbolj srečen, da sem tu. Lahko bi izgubila jambor, nato verjetno še krmilo, in bila bi tam na razburkanem morju kot plastenka, ki bi jo morje neusmiljeno premetavalo. In ko pade jambor, po navadi naredi še kakšno luknjo v barko, dokler ne porežeš vseh pripon in odvržeš jambor v vodo. Seveda orodja za rezanje ali ščipanje pripon na tej barki ni bilo, zato sva bila na koncu oba srečna, da sva tam, kjer sva.

Rezervirala sva letalsko karto še isti dan in vse skupaj je šlo precej hitro in srečno. Ko sva pristala v marini, nisva imela denarja za avtobus, imela sva sicer bančno kartico, ampak bankomata nikoder. Sam sem ga iskal 3 ure in se obupan vrnil v marino. Pipo me je s prtljago že čakal na avtobusni postaji in ko sem mu povedal, da nisem našel bankomata, sva prosila za 4 evre v pekarni, kjer nama je prijazna Španka brez problema pomagala in nama za na pot dala še dve plastenki vode. Peljala sva se do glavnega mesta, presedla po tem na avtobus do letališča, kamor sva prišla pol ure pred poletom. Najbolj zanimivo pri letalih na tem otočju je, da niso preveč natančni pri pregledu sicer prepovedanih stvari na letalih. Ko sem bil že na barki, sem segel z roko v žep in v njem našel moj nož, ki ga imam vedno v žepu jadralne jakne Luxury Marina za primer, da bi moral prerezati vrv ali katero koli stvar. Na pregledu pred vstopom na letalo ga niso odkrili. Na poti nazaj pa sva imela rezervno jadro, prepojeno z bencinom, ki se je Pipotu med premetavanjem po valovih polil po celi kabini in seveda tudi po jadru. Pred vkrcanjem so naju poklicali na pregled in rekli, naj odpreva jadro, da preverijo, kaj ima tak vonj, češ da je vonj sumljiv po eksplozivu. Midva sva se temu pošteno nasmejala in poskušala odvozlati tisti vozel na vreči jadra, vendar so se policisti premislili, ko so videli, kako močno je zavozlan, in preprosto vrgli prtljago v letalo.

Vrnila sva se na Lanzarote in nazaj v marino. Kot zanimivo: kaj se je zgodilo tej jadrnici kasneje, ko sem jaz svojo barko barval v Rubiconu, je Pipota in njegovo barko privlekla obalna policija. Med otokoma Teneriffe in Lanzarote mu je namreč odpovedalo krmilo, ker se je strgala jeklena žica – prav tista, na katero sem ga opozoril, pa me ni poslušal. No, vse se je le končalo srečno in sedaj ima svojo barko zasidrano pred Playa Blanco na Lanzaroteju.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Montana Roja–Los Cristianos, 186. dan

Zvečer se je veter unesel. Z 20 je šel na 15 vozlov, čez noč še manj. Pustil sem prižgane instrumente in celo noč veter ni presegel dvajsetice.

Je pa malo poguncavalo. Montana Roja je okrogel hrib in val se upogne mimo rta v zaliv. Veter pa malo z leve, malo z desne okrog hriba. Jaz sem spal dobro, Lili je spala nekaj manj. Zjutraj piha okrog, najprej pod 10, sonca ni. Čudna rumeno-oranžna meglica je nad morjem, vidljivost je slaba. Vidimo obalo in vznožja hribov, potem pa le še meglico. Občasno se kaka gora sramežljivo prikaže skozi oblak. Potem nekaj bolj zapiha in odločim se, da dvignem sidro. Lili še spi. Takoj ko prižgem motor, je zunaj in mi pomaga z motorjem, da lažje izvlečem sidro.

Odkar imava Rocna Vulkan uporabljam nekaj več verige – min. 1:4, pa še kak m za povrh. Sidro dobro drži, najboljše pa je, da ni na njem za eno samokolnico peska ali blata. Ker nima loka, se med dvigom lepo očisti.

Lepo piha. Ker piha v krmo in je nekaj vala, razvijem le genovo. Hitrosti so 6 in več, nato celo 7 vozlov. Ko vetrnice na obali ostajajo daleč za nami, pa tudi veter popušča. Navidezni veter pade pod 10, potem pod 8, potem pod 6 in na 4. In hitrost pod 2 vozla. Takrat je žal jadranja konec. Pri 4 ali 5 vozlih vetra v krmo in oceanskem valu jaz ne znam narediti kaj bolj pametnega, kot zviti jadro in prižgati motor. Na motor gre počasi. Očitno je dosti nasprotnega toka. Log se mi ne vrti, tako da ne vem natančno koliko. A pri 2000 obratih, ko bi morali imeti 6 vozlov hitrosti, jih imamo slabe 4.

Danes nimava dolge poti. Le okrog rta do Los Cristianosa greva. Na sidru pred plažo je hecno to, da so barke obrnjene vsaka v svojo stran. Tepeta se tok in veter. Občasno se malo guncamo, a ne preveč. Ravno toliko, da se odločiva ostati tu.

Spustim čoln in grem v mesto. Lili ostane na barki. Los Cristianos je novo turistično mesto. Ljudi je vse polno tako na plaži kot na trgih in v lokalih. Živahen utrip masovnega turizma. Sicer nič zanimivega. Kmalu imam mesta dovolj in se vrnem na barko. Še na sladoled ali na pivo nisem šel, bom raje spil pivo na Heronu v dobri družbi. Od izleta mi je bilo še najbolj všeč veslanje tja in nazaj. Malo rekreacije ne škodi.

Danes je bila kratka pot. Preplula sva 12 milj. Motor ima 5726 ur (eno novo).

Tenerife: Los Cristianos–Gomera: San Sebastian, 187. dan

Ponoči je bilo vetra malo. Pihljalo je z obale in hrup z neke terase se je slišal bolj, kot bi bilo meni pogodu. Glasba je bila primerna instant turistom. Val pa seveda ni ponehal in je udarjal v trup. Spali nismo najboljše, a je šlo.

Zjutraj je bilo vetra res malo. Le 5 vozlov. To se je povsem ujemalo z vremensko napovedjo, kjer so zapisali, da bo pihalo do 5 vozlov iz raznih smeri. Pričakoval sem, da bova motorirala celo pot, a je takrat pihalo točno z juga, midva pa sva morala na zahod.

Bok! Ker imava le 20 milj, imava čas in lahko jadrava tudi počasi. Čisto dobro nama je šlo. Počasi, kake 4 vozle z vsemi jadri. Navideznega vetra je bilo med 5 in slabih 10 vozlov. Po dveh urah pa je veter crknil in zapel je motor. Ko sem že mislil, da je bilo to vse, kar se vetra tiče za danes, je zapihalo s severa. Spet je šlo nekaj časa prav lepo, a se je veter krivil in pihal vedno bolj z zahoda. Točno od tam, kamor sva morala.

V začetku sva orcala in je kar šlo, a se je val povečal tako, da je barko preveč zaustavljal. Poleg tega je veter spreminjal smer hitreje, kot sva lahko popravljala smer in jadra. Okrepil se je na 20 in več vozlov max., 15-sekundno povprečje je bilo 27 vozlov. V takem se ni več dalo orcati ostro v veter. Dobro je zalivalo čez palubo in špricalo po sprayhoodu. Po kaki uri mučenja sva prižgala motor, da sva lahko vozila bolj v smeri. Prednja jadra so bila zvita, glavno je na drugi krajšavi stabiliziralo barko.

A tudi na motor je šlo zelo počasi. Le okrog 3 vozle sva imela pri 2000 obratih najinega 75-konjskega turbodizla. Res je, da v pilotu piše, da tu vmes lahko dobro zapiha, ampak da imava pri napovedi 0 do 5 vozlov midva 25, je pa malo prehuda. Le kako bo tukajle čez nekaj dni, ko napovedujejo 30 vozlov? Videti je, da bova prikovana v marini kar kak teden, če že jutri ne greva nazaj. Bova že počakala. Saj baje je otok zanimiv. Bolj divji in nekaj let za časom. Vhod v marino je tudi tu skozi luko. Od port kontrol moraš dobiti dovoljenje, da greš skozi. Kadar tam ven pelje križarka ali obrača trajekt, ni prostora še za nekaj jadrnic.

Za valobranom je tudi mestna plaža. Ograjena je z nizom boj, takoj zraven pa je z bojami označen ozek kanal za nas, ta male, da ne bi rinili preveč po sredini. Prostora je namreč malo, komercialnega prometa pa veliko. Hitri trajekt (35 vozlov) vozi non stop. Marinica je mala, a je videti simpatična. Skrita je povsem na koncu bazena komercialne luke, zatlačena pod visoke skale. Pontoni (razen za najmanjše čolne) imajo prste (fingerje) za privez. Le-ti so kratki – ne dosegajo niti polovice dolžine Herona.

Tudi sicer je prostora bore malo. Očitno je bila marina zgrajena za precej manjša plovila. Prav vesel sem bil, da ob času mojega pristanka ni skoraj nič pihalo, saj bi sicer brez bow-trusterja tule tenko piskal. Prvi vtis San Sebastiana je pozitiven, bomo videli, kaj nam prikaže La Gomera v prihodnjih dneh.

Danes sva preplula 22 milj s povprečno hitrostjo le 4,2 vozla. Motor ima 5730 ur (4 nove).

Gomera: San Sebastian, 188. dan

Najprej dva popravka: Lili me je nadrla, da nismo vozili le 4 vozle z vsemi jadri pri 10 vozlih vetra (ni se mi zdelo, da se tako razume iz včerajšnjega dnevnika). Seveda ne. Pri 10 vozlih je šlo hitreje – najvišja izmerjena hitrost je bila 7,8 vozla.

A veter je nihal in v začetku, ko je bil le 5 ali 6 vozlov, je šlo 4 vozle le po valu navzdol. Na oceanu je treba jadra nastaviti drugače kot na zaprtih morjih. Zaradi večjega vala in swela jadra potrebujejo več moči, da dvignejo barko po valu navzgor, pa tudi, da prebijejo vetrne valove. Zato je potrebno malo več trebuha. Zaradi tega je tudi nemogoče z našo barko voziti 45 stopinj v veter (to bi bilo pribl. 30 navideznega). Kaj takega je možno le na gladki vodi. Tu pa lahko vozim približno 60 stopinj v veter (navidezni veter je takrat kakih 40 stopinj).

Tudi zato je orcanje in cikcakanje na odprtem morju tako težavno. Pred dnevi sem govoril z jadralcem, ki je šel na pot proti Karibom in imel na krovu članico posadke, ki ji je bilo zelo slabo. Po enem dnevu so se obrnili, saj so se bali medicinskih zapletov. Za vrnitev so potrebovali dobre 3 dni. Se pravi trikrat toliko kot z vetrom. Pa so precej motorirali in motor-sailali. Po vrnitvi so bili vsi izmučeni. Nabijanje v val je problematično tako za ljudi kot za opremo.

Drugi popravek se nanaša na komentar k sliki stolpa: 'Kar neki stolp v parku' sploh ni kar neki stolp, ampak je najstarejša vojaška zgradba na Kanarskih otokih. Datira v leto 1477. Verjetno je najpomembnejši zgodovinski vojaški objekt na celih Kanarskih otokih. Očitno je predobro ohranjen in lepo obnovljen in sem mislil, da je nov.

No, zdaj pa na današnji dan:
Zibali se ponoči nismo. To pa ni bil zadostni pogoj za dobro in dolgo spanje. Karnevalski nastop kakih 100 m od marine, ki je bil že v začetku glasen, se je sprevrgel v težak žur do jutranjih ur. Bobnarji so kar tekmovali, kdo bo bolj razbijal po bobnih, Mix pult pa je dokazoval, da je bila investicija v močnejše ojačevalce uspešna.

Proti jutru je končno zavladala tišina. Za nekaj ur. Še pred svitom sta prvi desni in drugi levi sosed začela ogrevati motorje svojih gliserjev za lov na velike ribe. Potem so (ne v tišini) nakrcali opremo in ljudi in se odpeljali. Pristanek trajekta sploh ni bil moteč faktor pri vsem kažinu okoli nas. Vseeno sva ujela dovolj spanja, da sva imela lep in miren dan. Tu je topleje. Ponoči se ne ohladi tako zelo (hribi so nižji), zato je takoj zjutraj že toplo. Popoldan sta se prav prilegla gin tonik z ledom in hladno pivce. Kdo ve, mogoče greva kmalu še na plažo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Po vetrovni noči se danes zbudim ob svoji normalni jutranji uri. Spet je veter, kakšnih 18 vozlov jih bo tako na občutek. Občutek me ne vara kaj dosti, 17 jih je.

Ne vem, kaj bi počel danes. Kar nekaj dela imam, za pospravljati, prestavljati, a nekako se mi nič ne ljubi. Zjutraj pridejo v zaliv večji otroci, danes je na vrsti jadranje na jadrnici laser. Ura in pol, pa zaključijo. Tokrat je trener nekdo drug in ves čas vpije na njih, kot da je kupil grlo na razprodaji v Lidlu. Verjetno ima dve grli še v rezervi doma. Zdaj vidim, da je marsikaj odvisno tudi od trenerja. Že meni kot opazovalcu ni bilo prijetno. Preveč vetra je za te mladičke, zato so po moje končali, ali pa je trener ostal brez glasu.

Prižgem AIS, da me kolega Bill lažje najde, saj če tega zaliva ne poznaš, ne vidiš vanj in ga zgrešiš. Upam, da se prikaže, kajti pri njem nikoli ne veš, je kot vremenska napoved, in pri njem je vse rahlo spremenljivo.

Okoli poldneva piha, da se trese jadrnica. Valov je komaj za 20 ali slabih 30 cm. Ravno toliko da se malo čuti premikanje barke, ampak pri jamboru in priponah pa piha, da kar žvižga. Seveda pogledam, koliko ga je največ napihalo. 28,3 vozla ga je trenutno na sidrišču.

Ker imam čas, se lotim popravila ročne radijske VHF-postaje, saj jo večkrat primem kar za anteno, ker je shranjena v posebnem žepu. Napaka! Zdaj se mi je pri anteni zrahljal oz. se mi je zlomil del, ki drži anteno z ohišjem. Vse odvijačim, demontiram in vidim, da ni druge pomoči, kot da vse skupaj zalepim s epoxi lepilom in s strani ojačim, da se to ne bo več ponavljalo. Vse skupaj potem sestavim in preizkusim delovanje. Dela, a imam problem s polnjenjem. Od kar sem zamenjal polnilne baterije, mi polnilec ne dela več. A mislim, da ni kriv polnilec, temveč je krivda pri meni, ker sem izbral in namestil neustrezne polnilne baterije. Zdaj jih moram polniti v baterijskem polnilcu, ki ima samo štiri polnilna mesta, postaja pa ima pet baterij. Tako je vedno ena baterija prazna.

Včeraj sem med drugim vprašal trenerja, da z daljnogledom vidim neko ploščad na morju in vidim, da tja odhaja veliko motornih čolnov. Je tam kakšna ribarnica, ki goji ribe? Nasmeje se in mi pravi, da je tam zelo zanimiva restavracija, ki si jo moram ogledati. Pa sva danes z Norvežanom želela tja, a nama veter ni dovolil. Bo morala počakati na boljše čase. Sem si jo pa ogledal na internetu in nekaj fotk delim z vami, kakor tudi fotko otoka Uere iz zraka. Te fotke niso moje.

Kmalu mi alarm AIS javi, da je blizu Bill. Počasi le pripluje, sidra med mano in Norvežanom, kar je res blizu, ampak upajmo na najboljše. Po postaji pravi, da je zunaj 35 vozlov vetra in sunki dosegajo do 40 vozlov. Valov ravno ni visokih, a je plul z vetrom v nos in pri 2800 obratih motorja, se je premikal komaj 2,7 vozla. Zdaj ko je sidran in je bolje kot zunaj, je srečen. Samo da je vse v redu. No, danes tudi meni ni najbolj pri srcu, ko tako piha, saj še vedno nisem našel ustreznega gambeta med sidrom in verigo. To je nujno, kar moram kupiti.

Zvečer, ko se veter vsaj malo poleže in piha 21 vozlov, se z dingijem odpravim na sosednjo barko do Billa. Po dolgem času se srečava, spijeva pivo, Billova sojadralka nam pripravi dobro večerjo, nato pa preživimo večer ob prijetnem pogovoru, kasneje pa še ob kitari in petju, saj Nemka obvlada oboje in to zelo dobro.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Santa Cruz, 182. dan

Do danes sva imela plačano marino. Vreme očitno ve, kdaj planirava premik in se temu primerno pripravi, da naju ovira. Swel se je precej povečal, kar je verjetno posledica nevihte Ciara, ki povzroča preglavice po Evropi. Veter se je tudi okrepil in z njim seveda višina vetrnega vala. 

Barke v marini poplesujejo in zategujejo štrike. Na srečo je marina zelo zaščitena. 

Skratka, marino sem podaljšal. Takoj, ko se vreme uredi, se bova premaknila. Danes se po jutranjih opravilih (pranje perila itd.) odpraviva spet v gore. Kot se za prave turiste spodobi, se na 2.000 m zapeljeva z avtom in potem greva malo na sprehod.

Ob obali je delno oblačno in toplo. Ko se dvigujeva, temperatura drastično pada in nato zapeljeva v oblak. Tokrat se voziva skozi krasne borove gozdove. Malo pod gozdno mejo pridemo iz oblaka, potem pridemo nad gozdno mejo in sonce pripeka na polno. Krasno vreme je. Tudi temperatura je višja. Gre za toplotno inverzijo, ki je tu stalni pojav. Vlažen in topel zrak z oceana se ob pobočjih dviguje, se ohlaja in kondenzira. Ker je hladnejši od zraka v višjih plasteh, se ne more več dvigovati, zato na višini kakih 1000 m nastane oblak.

Otoki, ki so nižji od 1000 m (Lanzarote), so zato izrazito suhi, saj nimajo tega pojava. Otoki, ki so višji, pa imajo območja oblačnega gozda z veliko vlage. Oblačni gozd je malo podoben deževnemu gozdu, le da pri deževnem vodo zagotavlja dež, pri oblačnem pa oblak. Več razlage je na eni od slikic.

Parkirava in greva na enega od mlajših vulkanov. Pot je lahka in lepo urejena. Pelje okrog vulkana, v krater in nazaj. Ampak sonce žge. In ker smo na morju in na 2000 m višine žge zares. Zjutraj sem se malo namazal, a v tilnik me kar peče. Zadevo rešiva po taborniško. Vrečka iz blaga se spremeni v pokrivalo zame (Lili pravi, da sem videti kot član skupine Laibach), majica z dolgimi rokavi pa v pokrivalo za Lili. Ona je videti kot Micka za rahlim pridihom muslimanstva. Njene slike seveda ni, ker je cenzura ne dopušča.

Vračava se po novi poti, spet skozi lepe borove gozdove. Tu nabirajo borove iglice. Malo pograbijo in naložijo na kamione. Verjetno jih imajo za steljo. Še en lep izlet je za nama. Zvečer pa na večerjo na Stabo.

Ne mi zameriti, če so v današnjem dnevniku, ki ga pišem v zgodnjih jutranjih urah, kake pravopisne napake – krivo je špansko vino in ne jaz.

Marina Santa Cruz, 183. dan

Dan se je na Heronu začel bolj pozno. Vino ni pustilo posledic in pri kavi se odločava, kako bi izkoristila zadnji dan avta. Danes je prvi dan, ko je vidljivost proti oblačnemu gozdu dobra. Veter piha drugače in oblak se ni formiral.
Greva na sever, morda danes s kakega 'miradorja' celo kaj vidiva. Izbereva si pot skozi tunel proti Taganani. To 'skozi tunel' se sliši, kot da gre cesta skozi otok. Seveda ne, najprej se privijugaš na 900 m, potem pa je tik pod grebenom čisto kratek tunelček. Od tam se cesta spusti do morja na severni strani otoka.

Peljeva se mimo krajev, kjer sva že bila in google naju vodi proti mali vasici povsem na severovzhodu otoka, ki se (zanimivo) imenuje Las Palmas. Le da se cesta štiri kilometre pred vasico konča. Google ne ve, da je cesta zaprta in je vožnja dovoljena le domačinom. Verjetno zato, ker ni nikjer možnosti, da bi parkiral avto, saj se cesta vije med krušljivimi prepadi. Napotiva se peš. Lep sprehod je, srečava vojaški kamionček (ki ga vozi vojakinja) in nato še kolono vojakov v polni opremi. Prav veselo se pozdravimo. Na poti je še nekaj turistov pohodnikov.
Po dveh kilometrih prideva do prvega od dveh zaselkov in se odločiva, da je to ravno prav. Če bi nadaljevala še dva kilometra naprej, bi pač prišla še do drugega zaselka. Verjetno sestavljenega iz enakih nekaj hišic in kolib, ki so obkrožene z malimi strmimi vrtički.
Kako in zakaj ljudje živijo ravno tam? Sredi strmega pobočja, brez dostopa do morja, brez trgovine, gostilne ... praktično sredi melišča, ki se ves čas kruši. Še mobilnega signala v glavnem ni. Prideva nazaj do avta – v civilizacijo, kjer imajo celo tri gostilnice. Izbereva si najbolj oddaljeno. Tam mimo sva se peljala že prej, ko sva zgrešila en odcep. Saj so vse cestice tam ozke in slepe. Takrat so pred gostilnico v senci na stopnicah sedeli eni trije modeli, ki so verjetno stalni inventar lokala. Ko sva nekaj ur kasneje prišla tja midva (peš, ker avta tam nimaš kje pustiti), jih ni bilo več. Na zunaj neugledna hiša, kjer so v en prostor postavili šank in nekaj miz, takoj čez cestico pa nekaj miz na malo teraso stisnjeno ob njihov vrt. Za mizo je sedel en gost in jedel. Kasneje se je izkazalo, da je bil to gazda (verjetno hkrati tudi kuhar in vse drugo, razen strežbe). Stregla pa je mamka, ki bi lahko bila že dolgo v penziji.

Hitro se zmenimo, kaj bova jedla – vsekakor sva hotela školjke latvice, ki so tu specialiteta, zraven pa sva vzela še kanarski krompir in mesno pojedino. Pivo je po 1,3 evra. Pošteno. To, kako mamka odpre steklenice, razkrije, da je ta gib res naštudirala do potankosti. Verjetno dosti trenira, ko vaški znameniteži sedijo na stopnicah. Za začetek postrežejo ... Narobe: za začetek si sam neseš čez cesto k mizi zeleno in rdečo omako, pijače, kruh, pribor in krožnike. Si obrišeš mizo in sedeš. Jasno, saj mamka nima časa, ker zgine v kuhinjo, tudi ata, za katerega sem mislil, da je gost, izgine v kuhinjo in čez cesto zadiši. Hrana je bila dobra, morda malo premastna za moj okus, ampak meni ni treba vsak dan kopati v njivi. Za njih pa je verjetno ravno prav.

Ko se vračava, se ustaviva pri skalah 'Roque de Las Bodegas'. Tokrat je swela precej več in valovi grmijo čez skale in na obalo. Lili opazuje v varni razdalji, jaz grem po potki (ki je ponekod mokra) naprej. Za visokimi skalami sem varen in pogled na razpenjeno vodo je veličasten. Notri pa ne bi bilo dobro pasti. Te zmelje med skale tako, da te lahko samo z žličko postrgajo s skal. Grem po Lili in ji povem, kako je lepo. Ona je mislila, da sem bil na koncu potke (tam, kjer je pod nami pomol), jaz pa sem bil le do prvega zavoja, kjer voda dere iz neke luknje.
In gre naprej.
In jaz za njo.
In pride val.
In naju zalije.
In to konkretno.
Pa sva bila na tlakovani potki kakih 5 m nad morjem, ki ima na privetrni strani še 10 m visoke skale. Zaradi skal nisva videla, kako jih je val preskočil, in ker je za skalo zatišje, veter ni odnesel vode čez naju, ampak je je veliko padlo tudi dol na naju. Tako od srca se že dolgo nisem smejal. Zdaj sva tudi razumela, zakaj toliko turistov ob cesti suši mokre superge. Tako ali tako sva bila že na poti domov, tako da škoda ni bila velika. Malo zmočene hlače in majica, pokvarjena frizura, slana sončna očala. Tako sem bil dobre volje, da je admiralica celo privolila v objavo njene slike. Zvečer sva vrnila avto in oprala en stroj perila. Še en poln in zanimiv dan je za nama.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 184. dan

Danes je prvi dan brez avta. Po svoje sem kar vesel, saj nisva pod pritiskom, da si morava kaj ogledati. To je moja 'gorenjska' plat. Če že plačam avto, ga hočem izkoristiti. Sprehodiva se po Santa Cruzu. Ulice že poznava, ne rabiva google maps, ne rabiva pomoči. To je znak, da je čas, da se premakneva naprej.

Vreme pravi, da je možno. Ni idealno, a bo jutri boljše kot čez dva dni, torej greva jutri. Čez dan ne piha močno, a barke v marini zategujejo štrike in pontoni škripljejo. Chiara se še ni čisto iznihala in swell ni majhen. Upam, da bomo jutri na sidru lahko kaj spali. Zvečer imamo poslovilno večerjo s Stabom (slik ni, oni se ne marajo slikati). Onadva gresta jutri proti Gambiji, midva pa proti otokom na zahodu – Gomeri, Hierru in La Palmi.
Ker imamo oboji jutri odhod, se odločimo, da bo pijače manj. Ja, seveda. Koga mi to farbamo. Še sami sebi ne verjamemo, zato privlečemo na plano kanarski rum in nadaljujemo s Pata Negro in dobrim črnim vinom za ugodno ceno.
Danes je dan za piknik, žar (žal plinski) dela brezhibno in pujsek in kravica sta odlična.
Tudi druge dobrote iz kuhinje so dobro sprejete. Za konec Lili postreže še z dvojno sladico – oboje tipično špansko: pomaranče z olivnim oljem (recept iz Ayamonteja) in gofio mousse (recept inspiriran iz kanarskih sladic). Za prste obliznit. Prav lep večer je bil.
Dolgo časa se ne bomo videli, onadva gresta v Gambijo, potem na Zelenortske otoke in potem nekam v Južno Ameriko. Mogoče se vidimo konec leta kje na Karibih. Upam, saj se imamo vedno super, ko smo skupaj. V zgodnjih jutranjih urah spišem še tale dnevnik, potem pa spat.
Jutri je velik dan.

Santa Cruz–Montana Roja, 185. dan

Vremenska napoved se ni spremenila. Plačava marino in se odpraviva. Prej še sperem palubo, saj se je nabralo dosti črnega prahu. Vedno, ko so kje v bližini velike ladje, je polno tega črnega prahu.
Le kdaj bodo ladje imele izpuh tako čist kot avtomobili? Dokler bodo kurili to svinjarijo z visoko vsebnostjo žvepla, gotovo ne. Sicer so postavljeni neki kratki roki, a kdo bo lahko kontroliral ladijski promet na odprtem morju v mednarodnih vodah?

Bojim se, da bodo predpisi sicer sprejeti, a bo izvajanje šepalo. Zdi se mi celo, da mi je žveplena kislina malo poškodovala gel-coat.
Nisva zgodnja, malo pred enajsto se odveževa. Sledi motoriranje skozi komercialno luko (ob predhodni odobritvi preko VHF-a).

Zapeljeva na odprto. Val me kar malo preseneti, saj sem se ga že odvadil. Pa ga sploh ni dosti. Meter do dva swela je in precej manj kot meter vala od vetra. Vetra bi bilo ravno prav, če bi šla proti jugovzhodu na Gran Canario, saj bi šlo v bok hitro. Ampak greva na jugozahod.
Skoraj čista krma je in v začetku je vetra le slabih 10 vozlov. Na srečo vala od vetra ni dosti in se da jadrati. Najprej voziva polkrmo na polno glavno in genovo. Gre blizu 5, a nisva v smeri.
Ko sva dovolj daleč od obale, da sva v čistem vetru poskusiva celo metuljčka. Deluje! Občasno se genova sicer malo zapre in zaplahuta, a ni sile. Glavno se nekaj upira (bum pleše), a ga fiksiram s preventerjem in potem da mir. Hitrost je malo manjša kot prej v polkrmi, a je smer toliko boljša, da hitreje napredujemo proti cilju.

Čez dan se veter malo okrepi in jadranje je prav prijetno. Nekje sem prebral, da pri vožnji v krmo nekateri odprejo še jadro cutter (jadro na notranji priponi) na isto stran kot glavno jadro. Pa poskusim. Moje solent jadro ni pravi cutter, saj je pripeto visoko, skoraj tam, kjer genova. škotine so postavljene dokaj ozko, saj je to jadro za orco. Poskus popustiti škotine, da bi jadro dobilo trebuh, ne deluje. Jadro se napenja v napačno stran – proti genovi. Bolj iz obupa kot v upanju na dober rezultat poskusim škotino zategniti kot za orco. Jadro je napeto z napačne strani, saj glavno jadro tam zelo obrne veter. Jadro skoraj zapre žep do glavnega jadra.
Hitrost se ne poveča, a tudi ne pade več kot za desetinko. Se pa za čuda barka precej umiri. Presenečeno ugotovim, da stvar deluje. Jadro je napeto in zelo zavre nagibe barke v obe strani. Zato se tudi genova ne zapira več, se pravi, da vleče ves čas. Kombinacija jader mi deluje nekako 'narobe'. Grdo in čudno se mi zdi. A zadeva dela. Peljemo se enako hitro, le valja nas manj. To kombinacijo pustim gor več ur.

Šele popoldne, ko se veter še bolj okrepi, ga raje zvijem, da imava več kontrole nad barko. Veter se je najbolj okrepil blizu Mantanje Roje. Tu je na otoku cel kup vetrnic. Že vedo, zakaj ravno tukaj. Za rtom (Punta Roja) vetrnega vala skoraj ni, vleče pa dobro. 20 vozlov piha, ko se sidrava. Ena barka je že tam, a je prostora dovolj.
Videti je, da bo v redu. Malo se zibamo, a ni prehudo. Upam, da se ponoči še malo umiri. Taka je napoved. Bomo videli.
Lep jadralski dan je za nami. Ob sončnem zahodu si natočiva en rumček s Tenerifa in opazujeva, ali sva dobro sidrana. Zvečer na AIS-u vidiva Stabo, ki pluje z več kot petimi vozli hitrosti mimo nas proti Gambiji. Morda se še kje ustavita, da očistita 'podvozje', morda pa gresta direktno. Danes sva preplula 34 milj v sedmih urah in pol – to je bolj počasi za našo barko, a je bilo vse na veter. Motor je pel le za vožnjo iz marine in med sidranjem. Motor ima 5725 ur (ena nova).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Danes sem spal osem ur skupaj in nadoknadil včerajšnje pomanjkanje spanja. Zjutraj sem se prebudil v sončno in v ne tako vetrovno vreme. Sicer zadnje čase ne vem več, kaj je zmeren veter, saj tu v Noumei večinoma piha nad 15 vozlov, včeraj s sunki celo več kot 28 vozlov. 

Sidrišče se je spet izkazalo za dobro, torej zaščiteno proti valovom in nekaj tudi proti vetru. Najbolj pomembno je, da nisem nekje v gneči in da je tukaj sidranje zastonj. Res pa je, da obstaja slaba stran vsega, da ni blizu nobene trgovine. V prihodnjih dneh bom le moral obiskati kakšen supermarket, saj sem nazadnje kupoval hrano še nekaj dni pred božičem. Pa saj ne potrebujem veliko, pa tudi človek navadi se iz skromnosti na še večjo skromnost. V življenju obstajajo še druge lepše in prijetne prioritete.

Že ob osmi uri zjutraj pridejo na otok otroci v spremstvu svojih učiteljev jadranja in tokrat se eden od učiteljev pripelje tik ob Indigu. Ustavim ga, a pravi, da trenutno nima časa in se bo kasneje oglasil pri meni. In res se čez dve uri ustavi z velikim dingijem in ga privežem na barko, a on kar ostane v njem, saj pravi, da nima veliko časa. Zanima me seveda ta šola jadranja za otroke. Pove mi, da sprejemajo v šolo jadranja otroke starosti od 4 do 5 let, odvisno od njihove sposobnosti. Eni so že sposobni sedeti v jadrnici od četrtega leta naprej, a so res redke izjeme. So pa zelo dobri jadralci s šestimi leti in z osmimi leti tekmujejo v razredu Optimist med tremi jadralskimi klubi v Novi Kaledoniji, z desetimi leti pa že tekmujejo v Avstraliji in Novi Zelandiji. Pravi, da so tukajšnji otroci zelo nadarjeni za jadranje in zato dosegajo zelo dobre rezultate. Ko mu omenim, da se mi zdi, da so otroci videti majhni, krhki in na trenutke boječi, se mi le nasmehne. Povem mu, kako jih gledam in občudujem, a večkrat le vidim, kako je tukaj veter le premočan za njihove nežne roke in njihove mišice še niso sposobne obdržati jadra na vrvi. Tu mi prikima in pravi, da je letos tu kar precej vetrovno, drugače pa ni toliko vetra, čeprav se morajo otroci navaditi na vse vremenske razmere. Zanimivo je to, da otroci nikoli ne obupajo, ampak jih neuspeh žene še naprej. Vprašam ga še, kako to, da otroci tukaj vadijo jadranje vsak dan in ali ne hodijo v šolo. Razlaga pa je nekako takšna, jadrajo štiri skupine, trikrat tedensko. Vsak drug dan jadra ena skupina, enkrat dopoldne 3 ure in naslednji teden popoldne 3 ure, tudi ob sobotah. Ko je otrok star 10 let, gre v drug klub, kjer jih prevzamejo drugi trenerji in tam se potem ločijo na uspešne in manj uspešne jadralce. Uspešni in talentirani jadralci tam trenirajo tudi po 6 ur na dan. Možakar se poslovi, potem pa se spomnim, da ga niti za ime nisem vprašal, niti če bo spil kavo. Moram enkrat preveriti na internetu, ko bom na wifiju, kako so sploh dobri ti Francozi v jadranju. Nikoli me to ni zanimalo, a za te otroke me res zanima.

Kasneje se odločim za ležerno preživljanje dneva, zato namenim čas pregledovanju fotografij in videa z Nove Kaledonije, predvsem pa z otoka Ile des Pins. Na koncu me vse skupaj tako povleče v sebe, da sem porabil kar dobrih 6 ur, da sem vse pregledal, odstranil balast in potem sem se lotil izdelave videa za moje jadranje po Novi Kaledoniji. Kar nekaj časa mi je vzelo tudi to in ko me je že od sedenja vse bolelo, sem z barke spravil dingija in se zapeljal z njim do soseda Norvežana. Tam sem spil kavo, se malo pogovoril, nato pa šel nazaj in se spet lotil tega dela ob računalniku.

Zvečer si naredim še večerjo in kasneje še dokončam že začeto današnje delo. Ura je že pozna in jutri verjetno ne bo časa, saj menda pride tudi Irec Bill na to sidrišče.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 178. dan

Drugi dan raziskovanja otoka. Raziskovanje mogoče ni najbolj posrečen izraz. Otok so raziskovali v srednjem veku.
Danes gre za utečeno turistično industrijo. 

Otok je prepreden z odličnimi cestami (tudi nekaj avtocest imajo), google maps ti pove točno, kje si, kam moraš zaviti, kje se lahko izogneš zastoju in kdaj boš prišel na cilj. Na netu se prej lahko pozanimaš, kaj se splača videti, kdaj je manj gneče in če je vstopnina, si lahko vstopnico kupiš kar s telefona. Prebereš ocene drugih turistov in si na podlagi tega ustvariš mnenje.

Ob cesti te turistično informacijske table usmerjajo in ti predlagajo, kje se ustavi, kaj slikaj in kaj vidiš okrog sebe.
In seveda sploh nisi edini. Otok ima kar dve veliki letališči, da lahko zvozijo gor vso maso turistov. Nizkocenovniki letijo od vsepovsod. No, seveda ne iz Ljubljane. Ljubljana je premajhna vas in Brnik je zamudil 50 let razvoja. 

Takole ogledovanje ni najbolj izvirno in je celo preveč enostavno. Ampak otok ni zaradi tega nič manj lep. Danes sva se odpravila po sredinskem grebenu otoka. Te del je višji kot hribi na severu. Cesta se vzpne visoko, večino časa se voziš okrog 2.000 m nad morjem, občasno pa se cesta dvigne do 2.300 m nadmorske višine. Kmalu po začetnem vzponu smo prišli nad mejo oblakov, ki so nam včeraj zameglili poglede.

Lepi borovi gozdovi se raztezajo levo in desno od ceste, a jih kmalu zamenja bolj odporno rastje. Ruševje, trave in podobne rastline kljubujejo višini, vetru in občasnemu mrazu. No, danes sploh ni bilo mraz. Ohladilo se je sicer na kakih 16 ali 17 stopinj, a ob močnem soncu so bili kljub vetru kratki rokavi dovolj. Ceste imajo postavljene visoke rumeno-črne kole za pluženje snega in prometni znaki opozarjajo na sneg. Danes ni bilo ne duha ne sluha o tem, da je tu gori kdaj sneg.

Razgledi so osupljivi. Vidi se na vse strani. Proti vzhodu se nad oblake in meglico nad morjem dviga Gran Canaria, proti zahodu pa se vidi La Gomero, La Palmo in celo El Hierro, vse tri manjše otoke, ki jih še nameravava obiskati.
Pot naju seveda pelje blizu gore Teide, 3.718 metrov visoke najvišje gore Španije. Tam je turistov več kot drugod.
Cesta pelje dobrih 2.000 m visoko, tam je spodnja postaja gondole. Gondola te odpelje blizu vrha. Za ogled vrha je treba preko neta urediti rezervacijo (3 mesece vnaprej je zasedeno), saj omejujejo število ljudi na vrhu.

Že za gondolo je bila dolga vrsta. Spomnil sem se 'najboljših' časov na Krvavcu in dolgih vrst za žičnico. Parkirišča so velika, a nabito polna. Res je to huda masovka. Sploh nisem prepričan, ali še hočem gor. Saj čisto na vrh tako ali tako ne morem, ker nisem rezerviral karte pred tremi meseci, a baje so od zgornje postaje žičnice lepe poti okrog gore. Je pa zrak tam redek in višinska bolezen ni nemogoča. Meni se je zdelo, da je že na 2.300 m avtomobilček malo bolj hlastal za zrakom, pa še strme ceste so bile.

Midva pa sva hodila normalno, nič se mi ni zdelo, da je zrak bolj redek. Ampak seveda je med 2.300 in 3.718 velikanska razlika. To še bolj občutiš, ker se vzpneš z 0 m nad morjem. Normalno štartaš v hribe z višjega izhodišča. Pokrajina v bližini Teide je čisto nora. Vegetacije je malo, okolica spominja na Lanzarote. Vulkanski izbruhi so tu nekaj starejši in je erozija že bolj razjedla lavo in kamenine, a barve in oblike so neverjetne. Vidiš lahko povsem rumene (barva žvepla), oranžne, rjave, čisto bele, sive in povsem črne skale, kamne, pesek in mivko.
Edino, kar moti to noro pokrajino, je 500 avtomobilov in 1000 turistov. Brez njih bi bilo enkratno. Za vožnjo navzdol sva si izbrala vijugasto cestico med Vilaflorjem in Granadilo. 

Južna pobočja gorovja so poraščena s precej redkejšim gozdom, ki prehaja v kmetijske površine. Pokrajina ni tako zanimiva. Vasi in naselja so precej brezoblična. Dosti je slabo vzdrževanih, napol razpadlih objektov brez duše, razpadajočih rastlinjakov in splošno degradiranega območja. Po vsem, kar sva videla na vrhu, naju ni nič kaj mikalo, da bi se predolgo zadrževala tam.

Zapeljala sva se še povsem na jug otoka in si ogledala Montano Rojo (rdečo goro) in plažo Playa de la Tejita pod njo. Glavni razlog za ogled je bil v tem, da bi ocenila primernost plaže za sidranje. Tam je namreč skoraj edino vsaj za silo primerno sidrišče. No, navdušena ravno nisva bila. Severni swel najde pot okrog ovinka in pride v zaliv, a tudi valovi vetra (če piha s severovzhoda) pridejo v sidrišče. Primernost: le za lepo vreme. Tale Tenerife je namreč presneto velik otok brez dobrih sidrišč. Od tu, kjer sva sedajle, do La Gomere je precej daljša pot, kot jo je možno narediti v enem dnevu. Če se da na pol poti zasidrati in prespati se lahko izogneš nočni plovbi (ko ne moreš gledati kitov). Bova videla, kaj porečejo vremenoslovci. Ti so si glede valov za ta konec tedna že zelo premislili. Napoved valov so zmanjšali s 4 m in več na 2 do 2,5 m. To še vedno pomeni težko plovbo, a ni več misija nemogoče. Tako ali tako pa sva avto vzela za cel teden, bova videla, kaj prinesejo naslednji dnevi.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 179. dan

Tretji dan, ko imava avto. Ko prvič sedim v avtu, ki ga ne poznam in ne poznam ne cest ne navad in prometa se mi zdi, da ljudje na splošno vozijo še kar hitro. Včasih me morajo malo počakati, da se, kot pač vsak neumen turist, lahko vključim v pravi prometni pas. Drugi dan vozijo ljudje še kar za silo, vmes so seveda že mečkaši, ki ne znajo voziti. Tretji dan se pa že negodujem nad 'turisti', ki nimajo pojma in samo ovirajo promet. Zanimivo, kako vse gledamo le skozi svoje oči. V prometu obstajajo počasnele, ki ovirajo promet, in norci, ki jim ni mar za varnost. Samo jaz vozim ravno prav hitro ...

Danes greva pogledat zahodni del otoka. Garachico je baje lep kraj z malo marino. Skoraj edino na severni obali. V vodniku piše, da sprejemajo barke do 14 m. Naša je skoraj 15. In ker je kraj baje zanimiv greva pogledat, kako je to videti v naravi. Imajo finger pontone, a fingerji so dolgi le 6 m, se pravi, da bi naša barka skoraj cela gledala ven. Tudi prostora med pontoni ni v izobilju. Pa še vhod je ozek in baje je vplutje možno le ob lepem vremenu. Izkaže se, da so naredili še nekaj pontonov za večje barke, ki v glavnem še samevajo. Ena jahta je privezana, prostora imajo za kakih 6 do 8. Harbor master potrdi, da ni problema, da smo dobrodošli, in da bo zagotovo prostor. Glede vplutja pa pravi, da je treba pač gledati na plimo in oseko in opazovati valove, a da se da priti noter tudi v slabšem vremenu.

Danes ni dosti swela – mogoče dober meter, meter in pol in vhod je videti kar v redu. Ob plimi ne bi smelo biti surfa in znotraj valobrana je dovolj prostora. Verjetno je varno vpluti tudi ob dosti večjem valu. Mestece pa je prikupno. Pred dobrimi tristo leti je bilo to najpomembnejše pristanišče na otoku in pomembno trgovsko križišče. Tu se je natovarjalo in pretovarjalo blago iz Azije (v glavnem začimbe), Afrike (sužnji), Amerike (zlato) in Evrope (tekstil). Zraven je prišlo še lokalno vino, sladkor in drugi pridelki Kanarskih otokov. Mesto je bilo zelo pomembno križišče z varno luko in je bilo bogato.

Potem pa je pred tristo leti izbruhnil vulkan. Lava je zalila zaliv in mesto. Varne luke in zaliva ni bilo več, mesta tudi ne. Zdajšnja ribiška luka in marina je zgrajena umetno za visokim obrambnim valobranom. Naravne luke ni več. Mesto so na novi lavi zgradili na novo. Od stare slave je ostala ena trdnjava in nekaj ostankov, luka pa ni bila več primerna za navigacijo.

Kljub vsemu je zdajšnje mestece prijetno. Tu sva jedla do sedaj najboljši sladoled v Španiji. Če bo vreme primerno, se morda z barko ustaviva tu za kak dan na najini poti do La Palme in drugih otokov. Mimo plantaž bananovcev se peljeva naprej proti zahodu. Povsem do konca ne moreva, saj je cesta odprta le do 10. ure zjutraj, potem pa jo zaprejo in dovolijo prehod le avtobusu in taksijem. Očitno ozka cestica ni primerna za dvosmerni promet. Zavijeva v hribe. Serpentine se vijejo od morja do višine okrog 1000 m.

Pokrajina je spet zelo drugačna od tiste, ki sva jo videla do zdaj. Ustaviva se v vasici Masca, ki je res sredi ničesar. Strmi hribi na vse strani, proti morju se skoraj ne vidi zaradi oblakov. Le kdo bi si tu ustvaril dom? Je pa vasica krasna. Ozke in strme uličice ji dajo šarm, ki ga težko opišem. Greva nekaj pojest. Najdem gostilnico, ki ima dobre ocene in greva poskusit srečo. Malo s poti je. V 70. letih prejšnjega stoletja sta v stari vaški šoli gostilnico odprla Nemec in njegova žena Filipinka.

Še vedno se ji reče 'Alte Schule' in v njej delajo njuni potomci. In še vedno tu znajo kuhati. Ponudba je tipična klasična kanarska kuhinja. Veliko hrane pride na mizo z domačega vrta za hišo. Za prste obliznit. Tu pojem 'lokalno' vzamejo zelo zares.

Možak je na križišču prodajal nekaj sadja in med in se pohvalil, da so mandarine 's tegale drevesa za ograjo'. Pa ga vprašam, ali so banane tudi lokalne in mi odgovori: Ne, kje, pa. Tu gori banane ne rastejo. Je premrzlo. Te so iz doline ob morju. Torej po njegovo niso lokalne, saj so pripeljane nekaj km daleč.

Pozna sva že, dosti hočeva še videti, a se nama že mudi nazaj, saj se zvečer dobimo s Stabom. Tako preskočiva kar nekaj krajev, ki jih bova (ali pa tudi ne) obiskala kdaj drugič. Večer s Stabom je bil spet prijeten.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 180. dan

Doma imajo danes kulturni praznik. V čast Prešerna sem zjutraj opral barko. Gledava vremensko napoved. Proučujeva, kdaj in kam bova odrinila naprej.

Danes piha bolj z vzhoda in naju tišči v prst (finger), zato sem zjutraj napeljal še dve vrvi na sosednji prst, da naju ne nabija tako močno na bokobrane. Zdaj, ko imajo nove oblekice, si ne želim, da jih takoj strgamo. Potem sem videl, da nisem bil edini in so enako naredili še nekateri drugi.

Če je sosednji privez prost, je to možno narediti. Če bi na sosednji vez prihajala barka, pa bi marinero lahko vrvi odstranil. Še kak dan bo malo bolj pihalo, potem bo vetra nekaj manj. Ne ljubi se nama voziti kam daleč, zato se raje odpraviva na sprehod po Santa Cruzu. Včeraj sva prevozila toliko serpentin, da potrebujeva en dan, da se nama neha vrteti v glavi.

V mestu je polno ljudi – danes je sobota in precej več je domačinov. Na splošno je utrip v mestu živahen. Sprehodiva se do enega od parkov in tam uživava v naravi in malici, ki sva jo kupila spotoma. Park je lepo urejen, ima senčne poti in dovolj klopi za počitek. Kar dosti časa sva se sprehajala po njem, posebej zato, ker ima veliko število različnih vrst rastlin in dosti napisov, za katere rastline gre. V krošnjah kričijo papige, v mlakah pa na ves glas regajo žabe. Na koncu se sprehodiva po za naju še neodkritih ulicah mesta in se prijetno utrujena vrneva na barko.

Proti večeru pa se odpraviva v 'šoping'. Izropava Carrefour in Mercadono in naloživa avto, kot da greva čez Atlantik. Treba je izkoristiti avto, zato sva se založila s težkimi stvarmi – predvsem pivom, mlekom in podobnimi zadevami, da jih ni treba nositi peš.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 181. dan

Dopoldne sva končno obiskala lokalno tržnico. Samo 10 minut je sprehoda do tam, a do zdaj še nisva našla časa za to.

Tržnica je zanimiva, a meni se je zdela tista v Las Palmasu bolje založena. Sicer tudi tale ni bila slaba, dosti je bilo lokalnega sadja in zelenjave, sirov, mesa in rib. Mogoče so bile cene nekaj višje kot v Las Palmasu, a to je morda zato, ker je danes nedelja. Cene pa se oblikujejo dnevno glede na ponudbo in povpraševanje.

Ob tržnici je bil danes tudi bolšji trg. Ne morem verjeti, kaj vse so tam prodajali. Recimo nekdo je imel polno škatlo starih baterij za mobilne telefone. A res kdo kupi staro baterijo na bolšjaku, za katero se ne ve, ali sploh dela? Jasno pa, da je bilo dosti tudi šverc-commerca. Predvsem črnci so imeli veliko izbiro fake cenene robe od kdo ve kod.

Popoldne pa sva se spet odpeljala v gore na sever otoka. Tokrat sva našla drugi izhod iz luke, ki ga Google ne pozna. Ta je sicer 2 km krajši, a traja enako dolgo, saj se voziš 5 km med kontejnerskimi terminali, gradbišči in luškimi žerjavi, preden prideš na javno cesto. Ista pašta.

Pot se od San Andresa začne strmo vzpenjati in kmalu privijugaš v začaran gozd. Začaran zato, ker je videti, kot iz kake bajke o čarovnicah. Drevje steguje krošnje čez cesto in zapira pogled proti nebu, povsod je polno mahu in lišajev. Zaradi oblaka, ki se tu tvori, je cesta mokra, od dreves pa kaplja. Na steklu se nabere kondenz. Občasno je treba vključiti brisalce. Temperatura se je spustila s 25 na 13 °C. Čez cesto pa občasno veter zanese gost oblak in je videti, kot bi zapeljal v meglo.

Dežja tu sicer ni veliko, a stalna vlaga spodbuja bujno rast lovorovega gozda. Praoblike lovora in lovoru podobnih sort iz družine lovorov tu rastejo v obliki resnih dreves. Gre za rastje oblačnega gozda, za katerega je značilna zelo visoka zračna vlaga in dovolj toplo podnebje. Tokrat ne greva skozi tunel in dol proti obali in Almacigi, ampak se napotiva še naprej gor v hribe, čez prelaz in proti odmaknjeni vasici Chamorga. Tam se cesta konča. Sredi gozda na pobočju ene od dolin se rastje malo razredči in tam je v breg postavljena vasica. Imajo celo eno gostilnico, za katero piše, da je hrana dobra, a ne smeš pričakovati postrežbe z nasmehom.

Midva tam pustiva avto in se naprej odpraviva peš po stezi po grebenu nekam v generalni smeri proti vzhodu. Za pot piše, da je dolga 1,3 km in da rabiš do konca in nazaj 2 uri. Halo? A res? 2,6 km bomo pa le naredili hitreje. No, izkaže se, da so imeli skoraj prav. Pot ima nešteto vzponov in spustov, stopnic, skal in napreduješ počasi.

Ker sva bila pozna in vsekakor nisva hotela, da naju ujame mrak, sva šla po poti le do vrha grebena, zadnjih nekaj sto metrov spusta do razvalin nekaj hiš pa sva spustila. Pot nama je bila všeč. Morja ne vidiš, razen občasno v daljavi med dvema dolinama zaslutiš, da je tam verjetno morje. Vidljivost je namreč zaradi vlage v zraku dokaj slaba, pa še pot poteka po razgibanem terenu in se ne vidi čez okoliške hribe. Vidi pa se lepa dolina, ki je zaprta med visoke hribe. Male njivice, nekaj raztresenih hiš. Tako odmaknjeno nekateri celo živijo.

Na barko sva se po celem dnevu potepanja vrnila kar dobro utrujena. 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Otok Uere, Nova Kaledonija

Driiiiiiinnnn ….. prebudi me budilka na telefonu, ura pa je komaj 4 in 30 minut. Vstanem, pospravim posteljo, se umijem, uredim, skuham kavo in jo spijem, le vremenske karte ne morem pogledati še enkrat, ker nimam interneta.

Ura je 5:10 zjutraj, jaz dvigujem sidro, malo naprej ga dviguje tudi Norvežan. Zapuščava otok Raja, Ile des Pins. Norvežan pravi, da se bo sem še vrnil, ker ostaja tukaj do maja, jaz vem, da tukaj ne bom več sidral. Žal, mene čakajo drugi plani in druge poti.

Zaliv je zelo zaščiten, sidrišče je veliko in prijetno, ni globoke vode, saj je globina nekje med 5 in 6 metrov. Voda je čista, na obali je zvečer mir in ni vetra. Rajsko sidrišče. Dvomim, da na Novi Kaledoniji obstaja še eno takšno. Plujeva na motor, zjutraj tukaj ni vetra, a ga že ob pozni sedmi uri začutiva, a še vedno ne dovolj za jadranje. Šele nekaj čez osmo razprem jadra in jadram ob vetru devetih in desetih vozlov in vsake pol ure pogledam na merilnik vetra in veter raste. Sicer imava valove v krmo in to nama še dodatno pospeši plovbo. 

Srečam se s potniško ladjo, ki pluje le 100 metrov stran od mene. Ni velika, a tudi mala ni, verjetno prevaža precej gostov, ki si želijo ogledati tukajšnje otoke. Od 8:30 do 9:30 dvakrat zagrabi riba, potegne vabo na silo, nato pa spusti. Pametne so te novodobne ribe! Naslednjič riba prime in me skoraj potegne z barke, nekaj velikega se je ujelo in res zataknilo. Začnem vleči, palica se upogne, zavora na roli ne deluje in laks se še kar odvija. Zdaj ga je zunaj že vsaj 250 metrov, riba ne odneha. Zavoro pritegnem na silo do konca, zategnem in …. Se poslovim od ribe in vabe. Le riba ima po novem piercing v ustih. Pa je šla ena dražjih vab. Za ta denar bi lahko kupil kar lep kos tune. To je šport, preživetje in tudi relaksacija. Torej ne smem obupati, zato namestim novo vabo, tokrat zadnjo. Zadnjo od boljših. Tistih nekaj drugih še imam dovolj, kakor tudi nekaj ribiškega pribora in trnkov, ki so namenjeni ribičem, domorodcem na oddaljenih otokih. To pa je bil tudi zadnji ugriz ribe v tem dnevu, kajti nova rumenkasta vaba ni privabila niti trave, ki plava na gladini. In kaj bo za večerjo? Tuna, 100-odstotno, če ne sveža, pa iz konzerve.

Ko po dobri polovici poti prideva v kanal, kjer je tok zelo močan, se pojavi tudi močnejši veter. Jadram samo z genovo in sem že hiter, čeprav nimam več najbolj čistega podvodnega dela barke. Pogovarjava se, kam bi še zavila in sidrala, a veter je vedno lepši in boljši. Pa še v pravo smer piha, kar zna biti redkost. Zato kar vlečeva in vlečeva, dokler ne prideva 20 milj do Noumee, ko piha že 20 vozlov, nato 22, 23 …, sunki do 28 vozlov. Bavaria leti kot sneta sekira …, 7,4 vozla na trenutke, v povprečju pa 6,5 do 7 vozlov. Kolega ima večjo barko, boljšo, večja jadra in mi uide za dve in pol milje po AIS. Oba s kolegom sva se strinjala, ko sva se po radiu pogovarjala, da je Noumea vetrno mesto. Tu po moje nikoli ne piha pod 17 vozli. Vsaj čez dan ne, se pa zato ponoči lepo umiri na lepih 12 ali malo več vozlov. 

Zadnjih sedem milj so bili kar veliki valovi in barko je precej zibalo, na koncu sem ob vstopu v zaliv mislil, da mi je odpovedal motor, saj barka ni šla nikamor, ker je bil tok močan vsaj dva vozla, če ne več. Tukaj mi začne delati tudi internet, sicer bolj 2 G, le včasih se prižge 3 G. Kje so časi, ko je letelo po ekranu s hitrostjo LTE 4G.

Po natanko 12 urah in 67,8 preplute milje sem sidral v meni že znanem zalivu ob otoku Uere, ki se nahaja 5 NM južneje do vstopa v Port Moselle. Kolega je bil dobre pol ure pred mano in to prednost je pridobil samo v zadnjem delu 15 milj. Rekel je, da je danes letel 10,1 vozla. Tukaj sta v zalivu dva katamarana, a sta oba blizu obale. Jaz sidram za njima, a sem bolj na sredi zaliva, zato kar precej čutim veter. Še sreča, da nimam večjih valov. Utrujen sem, naredim si testenine s tuno. Okoli 23. ure zvečer se veter res malo umiri, a ne toliko, kot je napoved. Še vedno piha 17 vozlov in pred polnočjo že zelo utrujen odidem v posteljo.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević