Italijanski jadralci so pluli po Sredozemskem morju. Tik pred izbruhom epidemije koronavirusa so bili na Cipru. Oblasti so jim prepovedale nadaljnje bivanje na otoku. Prepovedali so jim stike z domačini. Vso potrebno opremo so morali naročiti z dostavo na plovilo. Cene so bile seveda bistveno višje kot v trgovinah. Odredili so jim čas, v katerem morajo izpluti z otoka. Ker so bile meje v vseh državah zaprte, so se morali pripraviti za plovbo s Cipra vse do Italije. Plovbo naj bi opravili v osem do deset dneh. Vse od začetka priprav na plovbo so snemali in nastal je odličen video. Prvi del, od izplutja s Cipra vse do grških otokov, si lahko ogledate spodaj.

Vir: youtube - When Sailing

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Končno mi je prekipelo čakanje na dvig jadrnice v marini Lanzarote. Pošteno sem se sprl s šefom internacionalne marine, ki ne zna niti malo angleško, in mi je zato pri pogovoru s prevodom pomagala Tanja z Amsterdama, ki sicer živi na tem otoku in govori kar šest jezikov, medtem ko njen šef govori le špansko. Pogovor je potekal tako, da sem jaz stal na sredini, na moji levi je bil šef marine, na desni pa Tanja. Pogovor se je stopnjeval do točke, ko mi je dokončno prekipelo in sem Tanji rekel, naj dobesedno prevede, da je totalen nesposobnež in še kaj ... Tanja je začela prevajati, se nato ustavila in me vprašala, ali naj prevede tudi to. »Seveda!« sem ji pokimal z glavo in opazoval njegov obraz, ki se je drastično spremenil. Ogorčen je začel razlagati, da kaj takega še ni doživel, pa sem mu mirno odgovoril, da tudi jaz še ne. Že dva meseca čakam v marini na dvigalo za barko in dvigalo za jambor!? Njegov uslužbenec, vodja ladjedelnice, bi mi moral dodeliti datum, pa verjetno ni in ni utegnil, saj je ves čas posedal po kafičih marine in se napajal s kavo. Ime mu je bilo Kristjan in bil je celo mlajši od mene. Kasneje sem izvedel, da čisto vsi na tem otoku pridejo na take službene položaje samo preko vez. Kristjan je dobil to službo zato, ker je njegov oče zobozdravnik zdravil zobe lastniku marine in vsej njegovi družini. Tanja je naslednji dan pristopila do mene in mi povedala, da je globoko v sebi uživala pri prevajanju, saj kaj takega lastniku marine še nikoli ni nihče rekel, čeprav si natanko to zasluži. Dala mi je kontakt marine Rubicon na drugi strani otoka, kjer dela njena prijateljica Elsa, prav tako doma iz Nizozemske.

Z avtobusom sem se odpeljal v Marino Rubicon, kjer sem v 20 minutah dobil termin za dvigalo jambora in dvigalo barke. Jambor je bilo treba namreč dvigniti zato, ker so mi v Geroni nov jambor postavili narobe, pa sem to želel urediti na tej strani Atlantika, kjer so cene še nekako sprejemljive. Po treh dneh sem tako zapustil marino Lanzarote in se prestavil v Rubicon. Čez noč sem na pomolu pospravil vsa jadra in vse vrvi, odstranil bum, odvil vse pripone in navijalne sisteme. Zjutraj sem se tako samo prestavil na pomol, kjer me bo čakalo dvigalo. Vse skupaj sem pospravil v barko in ostalo mi je le toliko prostora, da sem se lahko ulegel in odpočil, v kuhinji pa pripravil jutranjo kavo. Ves preostali prostor na barki je bil popolnoma zapolnjen. Ob 8. uri naj bi bilo dvigalo na pomolu in ob 9. uri bi lahko barko že dvignili iz vode na suho brez jambora. Dvigala ni bilo od nikoder in na koncu sem zaspal ves utrujen kar na klopci pred pisarno. Dvigalo je prispelo ob 14.30 in barka je bila ob štirih popoldan končno na suhem. Nato se je začelo delo. Ob misli na kup dela me je bolela glava. Bil sem sam, dan pa dolg le 24 ur. Vsa orodja, kar sem potreboval, mi je posodil prijazni lastnik ladjedelnice Avgusto, ki mi je preskrbel tudi vse rezervne dele. Zamenjal sem celo osovino in manšeto, nacentriral motor, popravil nosilce, ki so bili polomljeni že od Malage, zategniti je bilo treba tudi vijake na kobilici, saj je bila popolnoma razmajana. V barko je bilo vgrajeno tako malo materiala, da ko smo jo postavili na stojalo, se je vse skupaj upogibalo. Kaj takega še niso videli, jaz pa sem jim razložil, kako škrti so Slovenci, češ: poglej, iz komaj kaj materiala so naredili jadrnico. Ravno toliko, da voda ne pride čez kalup.

Po štirinajstih dneh trdega dela in prehranjevanja s prahom antifaulinga smo barko znova postavili v vodo. Vse je bilo tip top: preverjena kobilica, krmilo, vsi ventili itd. Tudi krma barke je bila ojačena zaradi tolčenja valov na sidriščih. Augusto mi je naredil uslugo in mi zastonj preveril vitalne dele barke z nekakim rentgenom: preveril je kobilico, ali so vijaki trdno zasidrani in preveril je tudi krmilni list. Vse je bilo urejeno, le še jambor postavimo. Edina firma, ki je imela na tem otoku dvigalo, se 14 dni ni javljala na telefon. Na sidrišču sem tako čakal brez jambora, izgubljal živce in veselje. Zmanjkovalo mi je že denarja, ki sem ga razporedil za porabo max 10 evrov na dan. Še za 150 dni s tem načinom življenja, ki mi je po dveh letih že nekaj normalnega. Pa vendar: negotovost in čakanje na dvigalo mi je presedalo. Obstal sem na mrtvi točki čakanja. Na pomolu sem opravljal kakšna malenkostna opravila in ker smo se v marini dobro razumeli, sem jim pomagal razstavljati in postavljati jambore ter varil razne dele inoxa v njihovi delavnici. Ladjedelnica je postala moj dom in čeprav nisem imel barke privezane na pomolu, ampak na sidrišču, sem dobil ključe od majhne delavnice, kjer sem lahko delal vse do 10. ure zvečer, imel pa sem na voljo tudi wc in tuš. Ko smo le postavili jambor, sem bil presrečen kot še nikoli in spet sem imel polno dela. Namestiti je bilo treba vse vrvi in pripone, medtem pa sem čakal na rezervni del za sprednji navijalni sistem. Čakanje se je spet vleklo, tako da sem obupal in del izdelal sam. Kot darilo sem dobil od Augusta anteno za AIS ter vso napeljavo in inštalacijo, po polovični ceni pa še AIS.

Naslednje jutro sta me obiskali prijateljici Maria in Andrea in skupaj smo odpluli nazaj v marino Lanzarote, kjer je moj prijatelj Lolo praznoval rojstni dan. Od tam sem naslednji dan nameraval odpluti proti Cape Verdom. Toda naslednji dan sem se zbudil ves prepoten, z visoko vročino in nesposoben za karkoli, kaj šele za nadaljevanje poti. Maria je štiri dni skrbela zame in če kdaj rečem »Marija, pomagaj«, zdaj vem, da je to čisto mogoče.

Ko sem se le pozdravil in ko je bilo vse pripravljeno, je bil čas za odhod. Kar s težkim srcem sem se odpravil na svojo barko. Pred barko se je zbralo kar nekaj prijateljev, ki so mi prišli zaželet srečno pot. Na vrhu betonskega pomola pa je stala Maria, ki je samo dodala: »Nice to meet you!« To je bil isti stavek, ki sem ji ga rekel, ko sva se spoznala.

Vrv je padla na pomol, barka je zapustila svoje mesto v marini in kmalu je vse ostalo za menoj, tudi roza Mariin pulover je postal samo še pika na obali. Tisti trenutek sem se odločil, da se nikoli, nikoli v življenju, ne bom več ustavljal na enem otoku ali mestu za toliko časa. »To je že drugič!!!« sem si rekel, prej Torriveja, kjer so me sprejeli takšnega, kot sem in sem se počutil odlično, in zdaj na tem otoku, kjer sem spoznal toliko dobrih in prijaznih ljudi.

Izplul sem 2. decembra ob 16. uri. Vremenska napoved je bila sprejemljiva: veter stalno med 6 in 9. Počutil sem se odlično. Na barki sem imel dovolj vode in hrane vse do J Amerike in ves čas sem premišljeval, ali bi se sploh ustavil na Cape Verdih. Kakorkoli, moral sem pluti proti njim in kurz sem nastavil točno na Mindelo. Vse dokler ne bom 100 nm pred otočjem, se lahko odločim, v katero smer bom plul. Do takrat pa bova le jaz in ocean.

Barka je drsela po valovih kot nikoli prej. V zadnjem mesecu sem iz barke odstranil vse mogoče stvari, ki jih nikoli nisem rabili in ki si jih tudi nisem želel več voziti s seboj. Zato sem sosedi Marti, ki je pripravljala svojo barko in trdo garala, saj sama ni imela prav veliko denarja, pustil prav vse: stari life raft, 40 m verige, pečico, vrvi, bokobrane, nekaj starih jader, polno kuhinjskega pribora, saj sam nisem potreboval več kot en kozarec, ene vilice, eno žlico, en nož in dve posodi za kuhanje. Barka je bila lažja kot kadarkoli in končno mi je uspelo delati povprečje 7 vozlov na 24 ur brez najmanjšega napora.

Zjutraj sem bil že mimo Fuerteventure in od tu naprej ni več nič vse do otočja Cape Verde. Veter je končno nehal spreminjati smeri. Sedaj samo naravnost 700 nm! Vsako jutro sem jadra dvignil, kolikor je dopuščalo, čez noč sem jadral bolj umirjeno z glavnim jadrom, po navadi drugo krajšavo, da sem genovo lažje in predvsem hitreje reguliral. Vsako jutro so me lovili deževni oblaki, ki so me pošteno namočili, zato sem čez dan sušil obleke na palubi. Vse bližje ekvatorju sem prihajal in sonce je hitreje vzšlo in zašlo. Stalno so me spremljali delfini in na vsake toliko časa sem slišal v bližini barke kita, kako je sopihnil vodo. Po navadi se je to dogajalo proti večeru ali sredi noči, da me je prebudil, ko sem spal v kokpitu. Jasne noči, polne zvezd, ki so krasile nebo – počutil sem se, kot da ni na svetu nič drugega, le jaz, ki potujem na konec sveta, morje, zvezde, delfini in ta kit.

Vsak dan zapišem prevožene milje, na vsake 4 ure zapišem pozicijo barke in smer vetra, preverim vremensko napoved in računam, koliko bi rabil do obale v kakršnemkoli primeru. Računam smer toka in smer valov. Plul sem že mimo rta, kjer se konča Zahodna Sahara, vendar vse to je bilo več kot 200 nm daleč. Veter se je dvignil na 9 in že ob 5. uri popoldne so bila jadra skrajšana na vse krajšave. Sedel sem v kokpitu in premišljeval o viharnem floku in stalno opazoval hitrost vetra ter hitrost barke. Spet so me prišli pozdravit kit in delfini. Čas je bil za pozno kosilo in pripravil sem si mojo specialiteto – tunino in ne več tako mehak kruh. Preverim na AIS, okoli mene ničesar. Preverim še pozicijo barke. Opazim, da me tok zanaša proti zahodu, zato nastavim kurz 10 stopinj bolj proti vzhodu, saj nočem, da zaradi toka zgrešim otočje, kajti medtem sem se le odločil, da se bom na Cape Verdih ustavil.

V kontaktu sem s svojo mamo in sestro, ki ima danes rojstni dan, saj je 7. december. In preko Garmina mi pošlje sporočilo: »Lansko leto sva bila za moj rojstni dan skupaj, pogrešam te in želim, da bi bilo letos isto.«

»Ne skrbi sestra, bova pa naslednje leto spet skupaj, sedaj sem tu na barki, plujem po Atlantiku in sem srečen in tudi ti bodi, saj je tvoj rojstni dan, se ti javim še kaj, lepo praznuj.« 

Medtem ko sem ležal v postelji in se skušal malo odpočiti, sem slišal močan pok, ki pa se mi tisti trenutek ni zdel prav nič sumljiv, saj je barka stalno pokala in škripala.

»Kaj pa vem, po navadi so vrata ali podnice ...,« si mislim, se obrnem, zakopljem glavo v vzglavnik ter zadremam nazaj. Zbudim se kakšno uro kasneje in čas je, da zapišem pozicijo, preverim hitrost in veter, ter se sprehodim po palubi. Veter se še vedno ni ustalil, njegova moč še vedno narašča, jadram s prijaznimi 35 in valovi točno od zadaj, kar barko pošteno nagiba sedaj v levo in sedaj v desno. Navigacijska zelena luč osvetljuje razburkano morje, iz katerega skačejo delfini, ki so v zeleni luči videti bele barve. Uživam v jadranju, opazujem, kako se noči, visoko na nebu so še vidni oblaki, in zdi se, da prihajajo vsi prav k meni in mi sledijo z vseh strani. Tangun sem že zdavnaj pospravil in v primeru, da se veter dvigne na 40, bom genovo pospravil in odvil viharni flok. In to sem naredil kakšno uro kasneje. Okoli 11. ure zvečer pa se mi je pred očmi podrl ves svet! Barka se je začela vrteti kot pirueta. Takoj sem vedel, kaj je vzrok, saj se mi to ni naredilo prvič: krmilo! Pa vendar sam sebi nisem mogel verjeti. Preklel sem vse, kar je na tem svetu, vse, kar še bo, in vse, kar je bilo. Valovi so se zapirali iz strani v bok barke, da se je barka nagibala močno v morje, jaz pa sem medtem privezan na jamboru vlekel glavno jadro iz zadnje krajšave in ga povil na bum z vrvjo, tako da je nehalo plapolati. Valovi so tolkli v krmo barke tako močno, da se je cela barka tresla, kot si nikoli nisem mogel predstavljati, da se sploh lahko trese. Stopil sem na spojler barke in se skušal z nogo dotakniti krmila, vendar s tem nisem naredil prav nič, razen tega da sem se pošteno urezal na odlomljeno osovino. Vrgel sem vrv v vodo in se je prijel, skočil v vodo, da preverim, ali je to mogoče, saj sam sebi nisem verjel, da sem spet ostal brez krmilnega lista. »Pa saj je nemogoče!!!?« Tisti trenutek mi je bilo vseeno za življenje. Skok v vodo bi bil lahko usoden, sploh s krvavečo rano – mogoče ti sledi morski pes, ki se prehranjuje s hrano, ki jo odvržeš v morje, ali pa bi se le po naključju pojavil tam. V mislih si rečem: »Kakršno srečo imam jaz ..., bi ga bil prav vesel, saj bi me rešil vseh muk, kajti točno vem, kje sem in kaj sledi.«

Barka se še vedno nagiba, krma tolče v vodo in tudi spojler je že počil. Barka ni rabila prav veliko udarcev. Pohitim z viharnim sidrom, ga vržem v morje, a spojler še vedno tolče, hitrost barke s tokom in valovi je bila 2 kn in to v prav »prisrčni« smeri proti sredini Atlantika. V primeru, da bi barka zdržala vse te udarce, bi bil na Karibih zagotovo enkrat do februarja.

Kaj narediti? Preverim AIS in iščem kakršnakoli plovila. Tisti trenutek jih ne najdem nikjer. Nato pošljem tisto, kar nikoli nisem hotel, niti si želel, da bi bilo to potrebno – DISTRESS, ki se pošilja in pošilja ... dokler ga nekdo ne sprejme.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

San Sebastian, 193. dan

Danes občutno manj piha kot prejšnje dni. Zdi se, da se vreme malo umirja, in da bova jutri lahko odplula na La Palmo. To je točno po planu, saj sva marino pred enim tednom plačala do jutri. Razmere ne bodo idealne, a bodo razmeroma ugodne za prečenje. Upam, da ne bo preveč severne komponente v vetru, saj si ostre orce res ne želim. Na boljši veter bi lahko čakal še tedne. Ko sem včeraj zapisal, da me noben od krajev ni posebej navdušil, sem seveda mislil le na naselja. Naselja niso nič posebnega. Je pa narava zato toliko bolj osupljiva. Res je prav vsak otok med Kanarskimi drugačen od drugih in vsak navduši s čim novim.

Špancem moram priznati, da se trudijo, da se turisti tu počutijo dobro. Za to poskrbijo med drugim z dobrimi cestami (za otoške razmere) in velikimi zaščitenimi naravnimi parki, kjer je vse podrejeno ohranitvi narave in čim bolj prvobitni flori in favni. V ta namen so zgradili kilometre in kilometre dobro označenih planinskih poti. Po Gomeri bi lahko hodil nekaj tednov, pa ne bi prehodil vseh poti.

Ob cestah so počivališča na lepih razglednih točkah. Na ta način ljudje ne rinejo z avti v gozd, saj ni treba, če so povsod urejeni parkirni prostori s smetnjaki. Da se izognejo nevarnosti kurjenja ognja na prostem, so uredili prostore za piknike, kjer so postavljena zidana kurišča in klopi in mize. Vse to pa je na voljo vsakomur brezplačno. Danes sem prilepil nekaj slikic z lepega prostora za piknik, kjer bi lahko imel žurko za 50 ali sto ljudi, če bi želel.
Ima lepo teraso, pod njo pokriti del (bolj za zaščito pred soncem kot pred dežjem, saj dežuje bolj malo), urejeno ločeno zbiranje odpadkov, tam je celo voda in elektrika in ne le kurišča za raženj, ampak celo prava pravcata krušna peč. Očitno oni turistično takso in davke uporabijo v korist turistov. Pa tudi domačini precej uporabljajo to ponudbo.

Jutri je torej pred nama plovba do La Palme. Otok leži severozahodno od Gomere in do tja imava dobrih 50 milj poti. Upam, da tok (ta je s severa) ne bo premočan in da bodo valovi znosni, saj pričakujem, da bo treba kar malo orcati. Bolj, kot bova pozna, bolj ostro orco bova tolkla. Vsaj po napovedi. Kaj pa se v resnici dogaja v okolici tako visokih gora, kot so tule, je pa meni nemogoče napovedati.

Danes sem izvedel, da je na La Palmi karneval, ki je znan daleč naokrog, zato sem poklical marino in poskusil rezervirati. Ni bilo enostavno, saj sicer mirna in mala marina jutri pričakuje naenkrat 50 plovil. Komaj sem ga prepričal, da je sprejel rezervacijo, saj so polni. Upam, da ne bomo na vplutje čakali več ur kje zunaj na 30 vozlih vetra...

Gomera: San Sebastian–La Palma: Marina La Palma, 194. dan

Vstaneva zgodaj, še v trdi temi. Veter se bo namreč čez dan obračal od severovzhodnika proti severniku in kasneje, kot greva, težje bo. Spijeva kavo, pojeva ene kosmiče, potem pa zaprosiva za prehod skozi luko. Timing je bil idealen, Fred Olsen je ravno odhajal in midva za njim. Ko zapeljeva okrog luškega valobrana, vzide sonce. Pričakujeva, da bo prvi del poti neugoden, saj med Tenerifom in Gomero vedno močno vleče. Več tisoč metrov visoke gore povsem zmešajo veter.

Motorsailava proti severu in čeprav je napovedano 10 vozlov s severovzhoda voziva na levih uzdah. Se pravi, da je veter s severozahoda. A to je lokalni obrat vetra zaradi visokih hribov na otoku. Hitrost in smer se precej spreminjata, a dosti čez 20 navideznega vetra k sreči ni bilo. Ko se prebijeva mimo rta, se veter obrne in jadramo na desnih uzdah. Usmeriva se proti cilju. Poskušava pridobiti nekaj višine, zato ne jadrava naravnost v cilj, ampak v loku malo bolj proti severu. Ta poteza se nama je kasneje zelo obrestovala.

Valov je po napovedi 2 do 3 m, a velik del tega je swell. Prva ura je težka, saj so valovi povsem zmešani. Oceanski val se meša z valovi odbitimi od Gomere in tistimi odbitimi od Tenerifa. Na to pride še vetrni val. Skratka malo mešano. Nikoli ne veš, od kod ga boš dobil in gibanje po barki je zelo neprijetno. Ko se oddaljimo od Gomere, postane veter bolj stabilen in valovi bolj urejeni. Seveda je orca, kaj sem si pa mislil. A gre lepo in dokaj hitro v pravi smeri. Ne smem se pritoževati. In ni ostra orca, tako bolj 50 do 60 stopinj navideznega vetra imamo. Tako lahko jadramo kljub valu. Prometa je ravno toliko, da nam ni dolgčas. Dva trajekta vozita sem in tja, nekaj jadrnic vidimo na obzorju in še ene par na AIS-u. Ena je hitrejša od nas. To jasno vidim na AIS-u, saj se nam vztrajno bliža. 

Natrimava jadra v nulo in žrtvujeva nekaj udobja, da pridobimo nekaj desetink vozla. Ne lovijo nas več. Kasneje skrajšava glavno jadro, da nismo preveč nagnjeni, hitrost ne pade preveč, le Expresso (tako se jadrnica imenuje) se nam prav počasi bliža. Verjetno bomo na cilju skoraj istočasno. Veter je zdržal in se celo držal napovedi. Vsi, ki niso vozili v loku, so ostali daleč zadaj, saj so pred La Palmo imeli težave z vetrom v nos. Heron pa je suvereno vozil proti cilju, medtem ko sva na premcu gledala veliko jato atlantskih delfinov, ki so naju prišli pozdravit in so se prerivali v premčnem valu. Večino dneva sva imela med 10 in 15 vozlov vetra, kar je za orco ravno prav. 

Pred luko spustiva jadra in prižgeva motor. Pridobiva dovoljenje za prehod skozi luko (kanal 06) in ko pokličem še marino (kanal 09), me pričakujejo in mi povedo, na kateri ponton naj se vežem. Organizacija deluje. Če bi še na pontone napisali oznake, ki bi se videli z barke, bi bila pa čista zmaga. V marini še ni kakšne gneče, očitno sva priplula med prvimi. Dva marinerota sta naju pomagala vezat, a sta delala vsak po svoje. Če bi tadva veslala, bi se čoln samo vrtel v krogu. Seveda pa oba delata čisto drugače, kot bi si jaz želel. Ko smo že bili vezani, sta skoraj podrsala barko, ker sta kar nekaj brez veze vlekla štrike. Očitno slabo deluje, če imamo trije tri različne ideje in vsak fura svojo, pogovarjamo se pa ne med sabo. 

Na cilju sva bila kar dobro utrujena, čeprav je bila pot zelo lepa. A 50 milj orce naredi svoje. Najbolj pa me je utrudilo vezanje, ko sem poskušal marinerotoma kaj povedati, pa nista upoštevala niti malo. Skočim na recepcijo po WC kartico in električni adapter, medtem Lili pripravi odlično večerjo. Danes sploh ne greva ven. Jutri je še en dan. Če bi bilo vsako jadranje tako lepo, kot danes, bi z lahkoto večkrat skakal z otoka na otok. Ampak na tole vreme smo čakali cel teden. 

Za naslednje dni spet napovedujejo dosti vetra (do 30 vozlov), tako da tu ostaneva gotovo cel teden. Vsaj toliko pa rabiva, da si dobro ogledava otok. Pa še karneval je v ponedeljek. Do srede ni na voljo nobenega avta (vsaj on-line ne), očitno je tale karneval resna zadeva. 

Danes smo prepluli 54 milj s povprečno hitrostjo 5,7 vozla. Na motorju sva pridelala 4 nove ure in jih ima zdaj 5734. Kar nekaj od tega na račun izplutja in vplutja, saj po luki in v marini vozim na motor, valobrani pa so dooolgi.

La Palma: Marina La Palma, 195. dan

Tole je bila pa verjetno najslabša noč, odkar spim na barki. Marina ima že od nekdaj težave zaradi swella, zato so celo zgradili zapornice in vhod v marino zaprejo ter s tem fizično ločijo marino od pristanišča. To naj bi težavo rešilo. Naj bi. V določeni kombinaciji smeri in velikosti valov zadeva ne deluje, morje najde pot v marino skozi valobran in skozi morsko dno. In to noč je bila taka kombinacija. Valovi so bili napovedani. Pet metrov je napovedoval zgrib in smo jih tudi dobili. In to iz neugodne smeri. 

Ko sva včeraj privezala barko, je bilo vse OK, pa takrat niti še niso zaprli zapornic. Ponoči pa se je začel ples.  Štriki so se zategovali s tako močjo, da celo noč nisem mogel spati zaradi sunkov in zaradi škripanja in pokanja štrikov na bitvah. Resno sem se bal, da mi bo kako bitvo odtrgalo z barke. Ob prvem svitu sem bil že na tem, da odideva kljub hudemu vetru in petmetrskim valovom zunaj. Sosedu na 56-čeveljskem katamaranu je pretrgalo eno privezno vrv debeline pribl. 3 cm. Malo naprej po pomolu je odtrgalo en finger z barko na njem. Na srečo so pravočasno provizorično zvezali vse skupaj, tako da barka ni imela škode. Ko sem hodil po plavajočem pontonu, sem večkrat skoraj padel. Cel ponton (širok in zgrajen iz masivnih kovinskih segmentov) je valoval in se poskušal odtrgati od stebrov. Barke so se nagibale kot na slabem sidrišču in treskale druga v drugo. Ena je dobro razbila tik na pontonu in svoj premec. Skratka marina groze.

Zjutraj sem bil siten, ko driska. Eni kruzerji, ki so večkrat tu, so mi povedali, da se to pač dogaja v tej marini. A odkar so zapornice, je to redko in da bo že zmanjšanje valov s 5 na 4 m prineslo pomembno izboljšanje. Res upam. Čez kak dan naj bi se valovi še zmanjšali. Sicer pa La Palma živi v znamenju karnevala 'Los Indianos'. Los Indianos pravijo izseljencem s Kanarskih otokov, ki so šli s trebuhom za kruhom v novo odkrite dežele – Karibe, za katere so takrat mislili, da so del Indije. Nekateri so se vrnili z denarjem in to je razlog za karneval. Značilnost karnevala pa je, da se vsi oblačijo v belo, ter da se ljudje obmetavajo s smukcem. Karneval je v ponedeljek. Danes je bila matineja – karnevalček za otroke. Vsaj uradno. Vsak otrok ima namreč starše, ti imajo prijatelje, eni pa pridejo kar tako. Saj je vendar karneval. Nekako nama je uspelo, da naju niso zasuli s smukcem, le do kolen sva bila bela, saj so vse ulice prekrite z otroškim pudrom. Doze otroškega pudra so bile danes glavni prodajni artikel, ki ga je šele popoldan začela prehitevati 'cana', to je kozarec piva. Po naše bi mu rekli italijanček. Glasba na vsakem koraku in veselje, ples, ritmi sambe, salse in ponekod tehno glasbe. Popoldan so po glavni ulici 'vadili za jutri' bobnarski ansambli. A nam je bilo povsem vseeno, če gre zares, ali pa je to le generalka. Smo se pa še mi šli generalko uživanja in zabave. Hudo. Kakšno bo šele jutri.Skratka, dan, ki se je res slabo začel, se je kar dobro razvil. Po nekaj kozarčkih sem tudi jaz pozabil, da sem neprespan.

La Palma: Marina La Palma, 196. dan

Tale noč je bila precej boljša. Valovi so se zmanjšali s 5 na 4m in v marini se da živeti. Ne bom rekel, da ne gunca, a bivanje je znosno. Ker sva sama med dvema fingerjema (kjer je prostora za dve barki), sem se privezal bolj na bogato – več kot meter od fingerja, vsi štriki so zelo postrani in dolgi, da omogočajo dober raztezek. Uporabil sem oba štrika z gumijastimi amortizerji. Sedaj je veliko boljše.

Zjutraj poskuša odpluti en Poljak z lastniškim Pogo 36. Za nepoznavalce: Pogo je francoska firma, ki dela zelo hitre jadrnice. Model 36 je kruzerska barka, a je zelo lahka in sposobna glisiranja ob ugodnem vetru. Tudi sicer dosega odlične potovalne hitrosti. Seveda je pa ne smeš preveč obtežiti. Pogo nekaj mečka pred rampo, semafor je rdeč. Potem slišim, da se po VHF-u pogovarjajo z marino. Zapornica se je zataknila. In to v skoraj odprtem položaju. Swell gre čez, a ker ne vedo, koliko je globina nad zapornico, jih ne spustijo čez. Za njih to pomeni, da ne morejo ven (pravzaprav nihče ne more ne ven ne not), za nas ostale to pomeni, da se bolj guncamo. Na srečo v kakih dveh urah napako odpravijo (servisni kombi se je pojavil prej kot v pol ure) in Poljaki lahko odplujejo, zapornico pa potem dvignejo in zmanjšajo valove.

Peščeni vihar, ki je prizemljil vsa letala na Kanarskih otokih, je seveda tudi pri nas pustil posledice: vse je v barvi Sahare. Včeraj je bila vidljivost katastrofalna – ni se videlo več kot nekaj sto metrov daleč, če si pogledal v nebo, si videl namesto sonca neko oranžno svetlobo. V medijih piše, da tako hudega peščenega viharja na Kanarskih otokih ni bilo že dolga leta. Nekaj govorijo o vetrovih, ki naj bi pihali 75 mph in skoraj prevračali avtobuse. Kaj jaz vem. Tule je kar pihalo, a kakšne groze z vetrom ravno ni bilo. Sperem barko, potem pa greva na karneval. 

Oblečeva se v belo, kolikor nama omejen nabor kruzerske garderobe to omogoča in se pogumno podava v gnečo. Mesto ima sicer pribl. 20.000 prebivalcev, a v dneh karnevala je tu 40.000 ljudi. Scena je kar odbita. Vsi so oblečeni v belo (bolj ali manj), veliko jih je napravljenih v obleke, ki spominjajo na lahke obleke izpred nekaj sto let. Nekateri nosijo starinske kovčke ali vreče, kot da se ravno vračajo iz Amerike. Za klobuk imajo zataknjen šop (fotokopiranih) dolarjev, kar naj bi ponazarjalo njihov uspeh v novem svetu. Dekleta in ženske nosijo čipkaste bele obleke. Zdrenjava se v vrsto za mohito.

Tu zadevo vzamejo resno. Pred nami prešajo palice sladkornega trsa in iz njih iztiskajo sok, iz katerega potem delajo mohito. Rum pa je Havana Club, ki je prisoten na vsakem vogalu. Toliko plakatov in reklam za Havana Club še nisem videl na enem mestu. Še Lili si je izborila dva reklamna slamnika in zraven dobila še dve dozi smukca. Če bi slamnike kupila, kar sva prej na štantih skoraj naredila, bi bil mohito zastonj. In smukec tudi. Jasno, da sva kasneje pijačko ponovila. Kje pa še lahko dobiš originalni mohito, kjer pred tabo stisnejo sok iz palice trsa. Vrhunsko. Pa še pokrovček ti dajo na kozarec, kar je odličen varnostni mehanizem, saj potem res piješ mohito, ne pa mohito s smukcem. 

Smukca je danes ogromno. Jasno, da sva tudi midva fasala nekaj. Celo mesto je kar v oblaku. Zunaj je rdečkast oblak saharskega peska, v centru pa bel oblak smukca. V največjo gnečo pa nisva šla, saj se je tam težko dihalo od vsega smukca v zraku. Staro in mlado, vsi se zabavajo. Lokalce spoznaš takoj po tem, da jim je vnaprej vse jasno. S seboj prinesejo lastno pijačo in si sproti mešajo koktejle. Na travi blizu enega od odrov, kjer sva poslušala koncert, je bila gruča deklet, ki so se postavile v krog, na sredo dale svoje nahrbtnike in so imele vse: led, rum, neke pink likerje, razne gazirane pijače za ustrezne mikse. Svoje kozarce, slamice, skratka cel program. Mislim, da so bile bolje opremljene od nekaterih uradnih šankov, ki so prodajali pijačo. Lili se je zapletla v pogovor z eno Španko, ki je prišla s celine prav na ta žur. So se pa v mestu na dogodek seveda dobro pripravili. Vozil prve pomoči je na stranskih ulicah veliko, policije pa še več. Policaji imajo črne uniforme. No, ne danes. Skoraj vsi so bili poprašeni s smukcem, tako da so bile njihove uniforme nekaj med belo in sivo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Jasmin Čauševič je zaključil svojo plovbo na Novi Kaledoniji. Prejšnji teden smo objavili zadnji njegov blog. Jadrnica Indigo je dvignjena iz morja in na kopnem čaka nadaljevanje plovbo, ko bo to mogoče. Med plovbo proti Novi Kaledoniji in na njej je nastal kratek video, kjer so strnjeni utrinki s plovbe in potovanja po otočju.

Video:

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Na otoku Lanzarote sem spoznal veliko ljudi, med njimi tudi Francoza Steva, ki se je naveličal načina življenja v Franciji. Službeno je prepotoval skoraj ves svet. Ukvarjal se je z urejanjem razsvetljave in light showov, ki ste jih imeli možnost videti na Evroviziji in tudi na posnetku nekega ognjemeta, ki je bil vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov.

Steve je pred mesecem dni kupil rabljeno jadrnico Elan Impression, ki je že enkrat objadrala svet. Med plovbo je imel bivši lastnik skupaj s posadko številne nevšečnosti z barko, med drugim tudi s krmilom, ker se je odlomil krmilni list, tako da jim je ostalo samo še 30 cm krmilnega lista in s tem so se trudili prepluti 400 nm do prvega pristanišča, kar jim je na srečo tudi uspelo. Po tem je lastnik izgubil vso ljubezen do svoje barke in jo zaradi razočaranja tudi prodal takšno, kakršna je bila – brez krmila.

Steve je kupil barko, popravil krmilo in se odločil z njo jadrati okoli sveta, čeprav je bil brez vsakršnega znanja o jadranju. Izplul je na Atlantik skupaj s svojim prijateljem Georgom, ki je imel precej znanja o jadranju, saj je pred leti plul ob vsej vzhodni obali Amerike. Skupaj sta prijadrala do Lanzaroteja, kjer smo se spoznali. Dogovorili smo se, da skupaj odjadramo na Gracioso, otok severno od Lanzaroteja. Zgodaj zjutraj sem se odpravil z moje barke na sidrišče pred Grand hotelom, kjer me je Steve čakal z gumenjakom, kot sva bila dogovorjena. Ko smo zapustili sidrišče, sta me prosila, naj pogledam glavno jadro, ki se je zdelo predolgo za to barko in genovo. Ko je Steve kot vedno dvignil jadro, sem takoj opazil napako: nikoli ga ni natrimal z bumom in zato je bilo jadro preveč ohlapno. Plapolalo in butalo je ob jambor. Jadro je bilo originalno in bi bilo nemogoče, da bi bilo preveliko, le nevešči Steve ga ni znal dobro namestiti.

Jadrali smo v orco in nekako sem jim skušal razložiti filozofijo jader in vetra: z vetrom se premika vsaka stvar, tudi če imaš namesto jamborja lesen kol in na njem obešeno kakšno krpo. Jadranje z Impressionom je bilo zelo udobno in nič kaj razburljivo. Ko smo prispeli na sidrišče, sem opazoval francoski način sidranja in si po tihem rekel: »Kaj takega! Sem mislil, da sem že vse videl ...!«

Tisti večer sem užival v francoski kulinariki, h kateri spada seveda tudi odlično vino. Steve in George sta imela vsak svojo kabino, jaz pa sem spal v salonu. Na sidrišču je bilo malo vala s strani, zato se je barka prijetno zibala in zaspal sem, kot bi mignil. Zbudim se seveda prvi in to zgodaj zjutraj, se prestavim iz barke v kokpit, kjer nadaljujem moje prebujanje. Medtem opazujem jadrnico, ki se približuje sidrišču: dvojambornica z ameriško zastavo. Nekam znana se mi je zdela. Vzamem daljnogled in ugotovim, da je to ena izmed najbolj slavnih jadrnic – jadrnica Delos, ki objavlja svoje potovanje okrog sveta na kanalu Youtube in ki je pravkar prijadrala iz Evrope.

Ob tej zgodnji uri so na tem sidrišču še vsi spali, mene pa je ob pogledu na ribe, ki so plavale okrog barke, zamikal ribolov. Vedel sem sicer, da je tukaj ribolov prepovedan, saj je to območje narodni park, vedel pa sem tudi, da ta zaliv vsako jutro obišče policija, zato sem jih tudi počakal. Kmalu so pripluli, pa tudi zelo kmalu odpluli. Medtem ko sem opazoval, kako bodo izginili za rtom otoka, sem se že oblekel v neoprem in ko jih ni bilo več videti, sem skočil v vodo. Sprva sem se le potapljal in opazoval lepoto morskega dna, nato pa sem se odločil, da vendarle ulovim nekaj rib za večerjo. Izkazalo se je, da sem nalovil rib za ves teden in s temi ribami sem dva dni kasneje v baru pripravil večerno pojedino za prijatelje.

Ko sem se vrnil na barko, sem čistil ribe vse do kosila. Po kosilu sem odplaval do obale in se sprehodil čez vse tiste sipine na otoku do majhne prijetne vasice, kjer sem se zamotil z fotografiranjem in opazovanjem tamkajšnjega. Na tem otoku je znano, da po končani turistični sezoni ostanejo le domačini in vse skupaj postane zelo pusto – kot iz kakšnega filma Ghost town. Še vedno se nasmejem ob dogodku iz te vasice: sedel sem na terasi malega lokalnega bara in kadil cigareto. Na mizi sem imel škatlo cigaret in kavo. K moji mizi pristopi starejši možakar in prisede. Vpraša me, ali bi lahko dobil eno cigareto, ki mu jo seveda ponudim. Možakar z užitkom prižge cigareto, pa ga že nekaj trenutkov kasneje izza sosednje mize okrega prijatelj, češ da ne bi smel kaditi zaradi operacije na pljučih. V tistem trenutku možakar dvigne majico in pokaže trebuh, ki je bil po vsej dolžini prerezan, šivi pa so bili videti zelo sveži, saj je imel operacijo le sedem dni nazaj. Pravi, da zdaj pokadi samo eno cigareto na dan. No, si mislim, in od vseh ljudi je našel ravno mene za to cigareto! Pa si znova rečem: »No, sem mislil, da sem že vse videl!« Komaj so mu rešili življenje, on pa kar nadaljuje ... No, vsak po svoje, pravimo.

Vrnil sem se na barko in čas je bil, da začnem pripravljati večerjo. Moja jadralska prijatelja sta bila navdušena nad slastnimi ribami.  Po končani večerji  sem tako kot dan prej, hitro zaspal in se zjutraj znova zbudil prvi.  To noč me je stalno motilo škripanje stropa točno nad mojo glavo.  Pravzaprav sem opazil, da barka škripa na vseh koncih in pomislil sem, kako  je sploh mogoče spati v kabini med jadranjem. »Toliko denarja, pa vse škripa?« sem si na tihem mislil.  Na moji barki škripa samo ena podnica, kar rešim tako, da pod njo zataknem eno japanko.  Koliko japank bi rabil tu???

 Razmišljam o tem ali sem sposoben jadrati  z več ljudmi na barki. Ko se enkrat navadiš, da si sam na barki in sam svoj gospodar, zna biti družba  po večih dneh zelo neprijetna. Mogoče  še nisem spoznal take osebe ali pa je problem v meni? Po pravici povedano, po dveh dneh bivanja na tuji barki v družbi, si nisem želel nič drugega kot samo svojo barko in svoj mir. Lahko imaš najbolj udobno ležišče, toplo vodo na barki in vse udobnosti, ki jih daje Impression, ampak mislim, da vse to ni vredno toliko kot je vredna svoboda. Na svoji barki točno vem kam sem kaj pospravil in točno vem kje lahko kaj najdem. Izjemoma seveda temu ni tako...  

 To jutro sem se odpravil na jutranje plavanje po vsem sidrišču, tokrat brez puške. In seveda, ko plavaš brez puške, srečaš najlepše in največje ribe.  Vrnil sem se na barko in treba je bilo dvigniti sidro. Ne vem zakaj Steve ni dvigoval sidra in je to delo prepustil Georgu,  ki je imel funkcionalno le eno roko, saj je po prometni nesreči z motorjem druga ostala hroma. Delal sem se kot da ne opazim, on je lastnik barke in ne morem se vmešavati v to, pa četudi je videti resnično neumno.  Nato smo jadrali z rahlim vetrom  in jadranje je bilo naravnost pravljično: pred  nami so stalno plavali delfini in na vsake toliko časa se je iz vode vrgel nejvečji delfin iz jate. Na morju smo počakali sončni zahod in nato vpluli nazaj v pristanišče. Jaz sem natovoril ribe in jih prestavil v hladilnik mojega prijatelja, kjer so počakale na vroči žar.

 Jadranje s slovensko barko me  je navdušilo in lepo je bilo po dolgem času brati kakšen napis v slovenščini. Na primer opozorilo pri pokrovu motorja. Jadranje je bilo zelo udobno in popolnoma drugačno kot na primer z mojo malo yilonko, ki je sicer ne bi zamenjal za nič, saj je moja in poznam vsak centimeter barke. Na njej se na Atlantiku počutim zelo udobno, tudi če je kokpit včasih pod vodo.  

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gomera: San Sebastian – 189. dan

Upam, da nisva včeraj spustila obiska plaže na najtoplejši dan sploh. Danes je namreč precej hladneje. Pa tudi nekaj bolj piha in imaš občutek, da je še hladneje.

Ogled tržnice je potrdil, da je tole majhno mestece v resnici bolj vas kot mesto. Tri stojnice z enako izbiro so vse, kar premore, ribarnica je mala in z omejenim izborom rib, mesar pa je imel polovico artiklov zamrznjenih. Očitno sva razvajena s tržnic s Tenerifa in Gran Canarie. Mercadona in Dino (dve veliki trgovski verigi) tu nista prisotna, Spar ima eno trgovino, a jo ravno prenavljajo. Druge trgovine pa imajo normalno izbiro, tako da lačni ne bomo.

V železnini sem našel tesnilno maso (podobno kot Sikaflex), tako da lahko začnem moje projekte brez bojazni, da mi zmanjka materiala. A danes so projekti še čakali. Malo sva lenarila, malo klepetala s simpatičnimi sosedi z Nizozemskega. Edina koristna stvar, ki sva jo naredila, je bila ta, da sva locirala eno malo puščanje vode. Ne gre za velik problem, a nekaj kapljic pronica notri, ko perem barko. Resnega dežja tukaj še nisva imela, pršec in morje ob pasažah pa tudi nista prišla tu notri. Razpokica je nastala na spoju panoramskega stekla in palube. Tu je že resno puščalo, a sva sanirala. A sanirala sva lahko le od zgoraj, saj je panoramsko steklo prilepljeno. Očitno različni koeficienti raztezanja naredijo svoje in na spoju je nastala kot las tanka razpoka. Morda pri popravilu nisem dovolj dobro očistil podlage ali pa je raztezka pač več, kot ga Kent lahko kompenzira.

Sedajle zvečer je začelo resno žvižgati po marini. Piha z zahoda, čez otok. Tu smo v zaprti dolini in vetra je 15 vozlov s sunki do 20, kako je zunaj, pa ne vem. Vremenska napoved se ves čas spreminja, očitno so cikloni na severu precej zmešali ustaljene vetrove in modeli dajejo različne rezultate. Za zdaj tukaj trajekti vozijo redno, ne tako kot v Angliji, kjer je baje odpovedana polovica vseh letov. Od vremena je odvisno, do kdaj bova tu. Omejevalni faktor za obisk La Palme so valovi. Zdaj so napoved sicer malo omilili, saj valovi ne bodo čez 5 metrov, ampak 'le' 4,5 m. To je tako ali tako preveč, da bi rinili tja in v slabo zaščiteno marino. V 5 m valove grem le, če ni druge možnosti. Raje ostaneva varno pospravljena tule.

Gomera: San Sebastian, 190. dan

Zjutraj grem pogledat, kako trajekt obrača v luki. Pogledam na vozni red in ga pričakam. Trajekt je moderna zverina, ki lahko pluje s hitrostjo 38 vozlov, sprejme pa 1291 potnikov in 340 avtomobilov. Zasnova je večtrupna – trimaran, ki ima odlične lastnosti tudi na valovih. Poganjajo ga motorji skupne moči 49.000 konjev. To je moči za kakih 500 solidnih avtomobilov. 

Luka ima ozek vhod med valobranom in čermi pred obalo. Za valobranom se malo razširi, a se razdeli v tri področja: mestno plažo, ograjeno z bojami, koridor za dostop do marine, ki je tik ob bojah za kopalce in ni posebej širok, ter v komercialni del luke.

Danes piha bolj kot včeraj. Dovolj, da veter nosi pesek po zraku in bode v odkrite dele kože in leze v oči. A trajekta to očitno niti najmanj ne moti. Tako suvereno je na mestu obrnil tam notri, kot da to dela vsak dan. Aja, saj dela vsak dan. Vsak dan trikrat. Za bočni potisk ima vgrajene tri motorje Rolls Royce KaMeWa wateryet. Že vedo zakaj. 

Zanimivo je, da v marini piha s severozahoda, zunaj na odprtem pa s severovzhoda. Visoke skale zadaj za marino očitno obrnejo veter za 90 stopinj. V marini sem nameril danes 35 vozlov (večino časa je sicer manj – dobrih 20), kako je zunaj, ne vem iz prve roke. Sem pa vprašal jadralce, ki so bili danes zunaj. V marino so prišli precej mokri, vsi so imeli oblečene rešilne jopiče čez jadralsko obleko za slabo vreme in vsi so imeli pasove za pripenjanje na barko. Videti so bili dobro prepihani. Žal niso znali angleško, a so rekli, da zelo piha, precej čez 30. 

Štriki malo zategujejo, a marina je precej mirna. Dostop do razgledne točke 'la Gila' takoj vzhodno od marine je bil danes zaprt. Valovi so preveč zalivali del, kjer so skale prenizke in bi lahko koga odplaknilo v morje. Tudi na zunanji plaži ni nikomur prišlo na misel, da bi šel v vodo ali blizu vode. Morje je kotalilo kamne po plaži, valovi pa so se lomili v velikem loku.  Vprašanje, ali bi prišel ven, če bi bil enkrat notri.

Gomera: San Sebastian, 191. dan

Ponoči sem se nekajkrat zbudil ob zategovanju in škripanju štrikov. Dan sva začela pozno in se odločila, da greva na izlet z avtobusom. Plan je, da greva na najvišji vrh otoka in za to se ne splača najemati avta, saj redni avtobus ustavlja tam, kjer bi sicer parkirala avto, stane pa precej manj. Preden je avtobus zapeljal vzvratno s postaje, je enkrat zatrobil. Admiralica je takoj pripomnila, da bi moral potrobiti trikrat, ne le enkrat. Profesionalna deformacija jadralke. V ladijskem prometu namreč en pisk pomeni, da obrača desno. Trije piski pa pomenijo, da gre vzvratno. Ampak avtobus ni ladja in je uspešno 'odplul' s postaje. 

Cesta se vzpenja iz serpentine v serpentino in avtobus se v dobre pol ure dvigne od morske gladine na dobrih 1000 m. Izstopiva na krožišču, kjer se cesta deli in pričakoval sem, da bo tam kak kraj, če je že avtobusna postaja. Pa razen krožišča in parkirišča za avtomobile ni ničesar. Najdeva pravo peš pot proti vrhu in se podava na pot. Začetek je ravno v meji deževnega oblaka. Precej hladno je in zelo vlažno. 

Pot naju vodi skozi oblačni gozd. Razlika med deževnim gozdom (rain forest) in oblačnim gozdom (cloud forest) je v tem, da pri deževnem veliko dežuje. Ima tudi zelo gosto podrast. Gozd oblaka pa nima dežja, ampak vodo dobiva iz oblaka. Podrasti je malo in pod krošnjami dreves je dokaj suho. Ko se pot dovolj dvigne, da pridemo nad oblak, tudi gozda ni več, le še redkejše grmičevje je ob poti. Sonce sije močno in nad mejo oblaka se nam odpre pogled v daljavo. Še malo in sva na vrhu. Tu je bilo starodavno svetišče prejšnjih prebivalcev otoka, preden so jih Evropejci v 15. stoletju pobili. Ta zgodba je enaka po vseh otokih. Kamor so prišli Evropejci, so povsod iztrebili prvotne prebivalce. Sedaj so ostanke razvalin svetišča po natančnem popisu prekrili z betonom, da jih zaščitijo in na vrhu tega naredili razgledno ploščad.

Ko pogledava okrog, vidiva na severozahodu La Palmo, otok, ki je najin naslednji cilj, na jugozahodu iz oblaka malček kuka El Hiero, kamor še ne veva, ali nama bo uspelo priti. Proti vzhodu se lepo vidi gorovje na otoku Tenerife, od koder sva priplula. V daljavi za Tenerifom se zdi, da se vidi Gran Canaria, a je tako v meglici, da nisva prepričana, če ni samo oblak malo drugačne oblike. Presenečena sva bila nad raznolikostjo flore in favne. Toliko ptic nisva videla in slišala na nobenem drugem od Kanarskih otokov. Čebel in drugih žuželk je v izobilju, ravno tako cvetečih rožic. (Zapisek zame: Kupi med z Gomere). Zame je bila večina cvetlic čisto običajnih rož (latinsko 'rožus navadnos'), Lili pa mi je ves čas govorila, naj pogledam to ali ono rožo, pri čemer je v upanju, da mi bo kaj jasno, velikokrat uporabila slovensko, angleško in (pravo) latinsko ime. Zame so bile vse le 'rožus navadnos'. Ene lepše, ene manjše, ene rumene, ene dišeče itd itd.

Vrnitev je bila bolj adrenalinska, saj vozni red avtobusa obstaja le za odhod z začetne ali končne postaje, ne pa za karkoli vmes. Do tu je potreboval 40 min. Pri vrnitvi ima nekaj daljšo cesto, torej bo potreboval več. Ampak koliko več? Čakava. Lili se med čakanjem kratkočasi s fotkanjem flore, meni pa postane dolgčas in rečem, da bi rad štopal. Ona ne bo štopala pod nobenim pogojem, jaz pa lahko, če hočem. Samo ona ne gre zraven. Dvignem palec in že čez nekaj minut mi ustavi avto. Prijazen domačin gre v San Sebastian (moj cilj) in me vzame s seboj. Malo se pogovarjava, a moja španščina je na ravni njegove angleščine, tako da nisem prepričan, če sva se pogovarjala o istih stvareh. Včasih pozdravi voznika v avtu, ki gre nasproti. Ker je iz njegove vasi, pravi. Pozna pa tako ali tako vse, razen turistov. Tu se vsi poznajo, pravi. Saj jih je le 20.000 na otoku. 

V San Sebastianu rezerviram avto za jutri in se vrnem na barko. Lili medtem še čaka na bus, a ga potem kmalu dočaka in pride za mano. Še en lep dan je za nama. Aja, piha pa še zmeraj tako kot včeraj.

Gomera: San Sebastian, 192. dan

Malo po deveti zjutraj prevzameva avto. Dobila sva Fiat 500X. To je povišana verzija petstotke. Sicer sem rezerviral najcenejšo grupo, a na srečo niso imeli nič takega in sva za isti denar dobila avto, ki je sicer dve grupi višje. Fiati mi sicer ne ustrezajo prav posebej, saj niso grajeni za zlorabe rentacar voznikov. Po navadi so nemški avti bolje ohranjeni.A avto je OK, saj je dokaj nov (17k km). 

V celem dnevu sva naredila 150 km, kar se sliši malo, a sva bila pri tem tolikokrat od 0 do 1000 m nadmorske višine in nazaj dol, da sploh ne znam zračunati. Otok je namreč povsem razčlenjen, čeprav je po površini okrogel. Ozke in globoke doline so ločene z visokimi grebeni in cesta nima druge možnosti, kot da se vzpenja gor in spušča nazaj dol. Večino časa se voziš po serpentinah. Recimo med San Sebastianom in Playo Santiago (oba kraja sta na obali) je manj kot 10 km zračne razdalje, po cesti pa je to več kot trikrat dalj in traja tri četrt ure. Vmes se povzpneš na 1000 m višine. Danes me noben od krajev ni navdušil. Pozna se, da tu ni bilo velikih mest in razcveta, kot na primer na Tenerifu ali Gran Canarii. Prevladovalo je kmetijstvo. Še največ so zaslužili s prodajo banan in pomaranč, ki so jih pridelovali v dolinah na severu otoka. Cest takrat ni bilo, zato so zgradili v vsakem mestecu žičnico ali veliko jekleno konstrukcijo, ki se je dvigala nad morje, da so banane lahko naložili na manjše ladje. Pristanišč ali varnih zalivov tam ni. Večina tega je zdaj v ruševinah, saj cesta omogoča prevoz do resne luke. Je pa tudi nasadov precej manj, saj ljudje najdejo lažje in bolje plačano delo v turizmu in podobnih panogah.

Razčlenjenost otoka in odsotnost infrastrukture (ni bilo ne cest ne pristanišč) sta botrovali temu, da so razvili poseben jezik s pomočjo žvižganja. Tako so izmenjevali sporočila preko dolin (baje tudi do 5 km daleč). Zdaj, ko je cesta, in ko so telefoni, komuniciranje z žvižganjem ni več nujno in bi izumrlo, če ga ne bi ohranjali s tem, da to učijo v šoli. Žvižganje je na Gomeri učni predmet v osnovni in srednji šoli. Zvečer sva dobro utrujena vrnila avto.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Današnja noč je bila dolga. Zelo slabo sem spal, najedala me je putika. Sinoči sem večerjal pri Billu in njegova sojadralka je skuhala zelenjavo, v kateri je bilo precej graha, precej čebule, notri je bila še svinjina, zraven sem spil še dva mala piva… pa vem, da je vse našteto smrt zame in je bilo očitno že 3x preveč.

Zjutraj pred šesto vstanem  in se uredim, že drugič v tej noči sem na naklofenu. Še pred kavo snamem genovo, jo lepo zvijem in zložim, zvijem vrvi od genove in sem zadovoljen, saj tako zgodaj zjutraj ni veliko vetra. Za enega samega človeka je to delo na barki in na vodi kar zahtevno, če želiš to narediti tako kot je potrebno. Ob sedmih pride Bill na kavo in jo spijeva skupaj, naredim nama zajtrk, malo debatirava in ura je 8:30, ko moram dalje. Do boatyarda imam okoli 6 NM, kar pomeni cca 1:15 ure motoriranja.

Pridem do dvigala, a tu ni nikogar. Tesno je, da bi krožil ali čakal, zato s krmo naprej izplujem iz zaliva in se vrtim okoli, dokler le ne vidim, da se je dvigalo prestavilo. Zaplujem pod njega in na premcu privežemo Indigo za kopno. Potem pa me mojster v Francoščini sprašuje, če sta traka za dvig v redu naravnana. Ja kako pa naj to jaz vem? Stručko, je ta možakar! Nimam druge, kot da grem v vodo pogledat kako stoji trak pod barko, da mi pri dvigu ne bo porinil saildrive pogon v barko in potem bom imel v barki vodo in tudi znotraj plul. 100x sem si že rekel, da si bom naredil malo nalepko, kjer pridejo pasovi… Malo sutra Đasmine! Še danes je nimam. Bom jo pa zdaj, morda.

Končno dvignemo Indigo iz vode in počutim se tako bedno, da ni za nikamor. Gremo do mesta, kjer bom delal in mi barko res les lepo pripravijo, ter nastavijo na stojalo. Oni gredo, jaz pa se vržem v delo. Menda jim od včeraj naprej ne dela več stroj za pranje pod pritiskom in sedaj moram prati na roke, postrgati školjke in očistiti trup Indiga. OK, ni zelo poraščen, slabi dve uri dela bosta dovolj. Potem vse operem, očistim, s šestimi vrvmi privežem barko iz bitve na sponko v  betonskih tleh, kajti tu vedno močno piha in še ciklonska sezona je tu. Ob štirih je vsega konec in jaz sem utrujen. Moram še v trgovino, zato bo za danes dovolj.

Pred slovesom 

Dragi moji bralci, sledilci, ljubitelji jadranja in vsi ki me spremljate še iz drugačnih, vam znanih razlogov. Barka je zunaj, dela je na pretek in mi ga v naslednjih dneh ne bo zmanjkalo, saj je potrebno barko pripraviti za nove jadralske podvige. Tokratna plovba bo bolj hitra in avanturistična, vsekakor ne bo nič več umirjena, kot je bila ta, na moji četrti ruti od Tonge do Nove Kaledonije. Ko končam z delom, moram čez nekaj  dni odleteti v Slovenijo in čez dobra dva meseca se vrnem nazaj.

Z današnjim blogom se poslavljam od vas za ta čas. Vsi, ki ste prijavljeni na novice preko moje spletne strani, boste obveščeni o dogajanjih, izvedeli boste vse v zvezi s predstavitvami knjig in potopisov. Nekaj terminov  je že rezerviranih, nekaj pa je še prostih za naša srečanja. Prav tako je načrtovanih kar nekaj sestankov z raznimi podjetji, novinarskih srečanj in tako bo še premalo časa za vse kar načrtujem. Kdor si želi izvedeti več, naj se prijavi na novice, v kolikor še ni. Novice bomo pošiljali samo po emailu. 

Kmalu bo na spletni strani objavljena tudi predvidena nova, peta ruta v kateri pa bo novost to, da bom sprejemal na barko jadralce (največ dva na enkrat), ki si želijo jadralskih izkušenj na oceanu ali na daljnih morjih, ki skrivajo samotne in čudovite otoke. Nekaj bo daljših plovb, ena tudi dvotedenska non-stop plovba,…O tem kaj več napišem drugič. Bom pa ves čas še vedno v kontaktu preko emaila.

Hvala in se morda vidimo v Sloveniji!

Jasmin

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Na otoku Lanzarote sem spoznal Pipota. Pipo je star 35 let, doma iz Alicanteja, vendar se je preselil na Kanarske otoke, kjer je za njega raj. Kupil si je malo barčico, ki je že s prejšnjim lastnikom objadrala Atlantik vse do Cape Towna in nazaj do Kanarskih otokov. Prejšnji lastnik je bil Norvežan in je s tisto majhno plastično lupinico jadral sam. Barka je bila dolga 8 metrov in prepeljati jo je bilo treba s Teneriffa nazaj na Lanzarote, kjer bi bila spet dom Pipotu, saj je dobil službo na tem otoku.

Prosil me je, če bi mu jo lahko pomagal prepeljati, češ da ni dovolj izkušen, da bi jo pripeljal sam in za povrh na barki ne dela notranji motor, ima pa dva zunanja motorja, za katera pa ni prepričan, ali sploh delujeta. Moja barka je čakala na dvigalo v marini Areciffe in ker kaj bolj pametnega nisem imel početi, sem mu bil seveda pripravljen pomagati. Kupila sva letalski karti in v soboto sva imela let. Dogovorila sva se, da se dobro spočijeva, zato sem se odpravil spat precej zgodaj in ker je bil v marini vsak petek velik koncert, sem noč prespal v mestu pri prijateljici, on pa na prijateljevi barki v marini, vendar od njegovega počitka ni bilo kaj prida, saj se je odpravil spat precej pozno ali zgodaj kakšno uro pred odhodom. Trkal sem mu po barki in ga skušal prebuditi, vendar brez uspeha. Tri ure kasneje je le prilezel iz kabine in seveda sva na letališče odhitela v naglici.

Ko sva prispela v pristanišče, kjer je imel privezano barko, se mi je pristanišče zdelo zelo znano, saj sem pred leti na terasi te marine pil kavo zadnji dan, preden sem imel let za Slovenijo.

Ko sem videl njegovo barko, sem vse skupaj po tihem obžaloval, obenem pa sem se dogodivščine tudi veselil. Na barki je imel dva pomožna motorja, eden je bil ameriški, znamke Mercury, drugi pa legendarni Tomos 4. Oba motorja je imel montirana na deski zadnje ograje, tako da je bilo vse skupaj videti precej smešno. Balkan in Amerika – odlična kombinacija. Tomosa sem razstavil in sestavil nazaj. Prižgal je le za minuto, nato pa ugasnil in kakorkoli sem se trudil, mi ni uspelo, saj je v uplinjaču manjkal manjši del, ki ga ni bilo moč najti nikjer. Kasneje mi je Pipo pojasnil, da je njegova soseda poskušala popraviti motor in ga popolnoma razstavila in sestavila nazaj, vendar, kot kaže, medtem tudi izgubila ta del. Slika je postala jasna in motor je bil na ograji samo še za okras.

Šla sva v pisarno in prosila, da naju marinero s čolničem odvleče iz marine. Tisti dan je še pihal veter z juga in jadranje v kanalu med Tenerrifom in Las Palmasom bi bilo s tem vetrom precej lažje.

Marinero je kmalu potrkal na barko in čas je bil, da odveževa vrvi in se odšlepava iz marine. Ujela sva rahel vetrič, ki pa je po dveh urah popolnoma popustil. Poskušala sva usposobiti še Američana, vendar kot je bil Pipo nespreten, se je peta motorja zataknila in potrebno je bilo kopanje sredi kanala v Atlantiku. Nekaj časa se gledava, češ kdo bo skočil v vodo, on pravi, da so v Atlantiku morski psi, jaz pa mu odgovorim:

»Tudi kiti so in ali si prebral, pred tednom dni je na severni strani otoka naplavilo gromozansko hobotnico. Glava hobotnice je bila večja kot kabina kamiona, lovke pa daljše kot cel kamion, je pisalo v novicah.«

Pipo seveda ni hotel v vodo.

Pa mu pravim: »Misliš, da si kaj bolj varen na tej barki kot v vodi? V primeru, da si te poželi taka hobotnica? Poleg tega je pa barka še rumene barve in zato še bolj mamljiva.«

Kakorkoli – skočim v vodo, odtaknem peto motorja in si spotoma še ogledam podvodni del barke, ki me je zelo navdušil, saj ni bil skoraj nič zaraščen. Motor nama v prvo uspe vžgati, nato pa ugasne. Pipo potegne še enkrat vžigalno vrv, ki mu ostane v roki, motor pa deluje. Sedaj je samo vprašanje, kdaj bo ugasnil in ko bo ugasnil, ga ne bo več mogoče prižgati, saj na barki ni orodja, s katerim bi lahko vsaj za silo popravil vrv.

Motor je ugasnil čez 30 sekund, midva pa sva se samo spogledala in nasmejala. Hjahhhh Američani! Ostala sva brez motorja, brez vetra, v popolni bonaci in nisva mogla narediti nič drugega kot opazovati, kako naju tok nosi nazaj proti jugu, od koder sva prišla. Nisva imela kaj drugega, kot da sva opazovala sončni zahod, si medtem kuhala večerjo in odprla staro steklenico vina, ki sva jo našla zabrskano med starimi filtri motorja in drugo kramo v njegovi barki. Čez noč naju je prišel obiskat kit, ki je sopihal okoli barke. Zjutraj so naju prišli pozdravit še delfini. Vetra še od nikoder, ura pa je že poldne. Omenil sem mu, da če bi včeraj prej vstal, bi bila sedaj že na severu otoka, kjer bi ujela veter in bi sedaj lahko jadrala že proti Lanzaroteju. No, kar je, je in treba se bo soočiti s tem.

Po radio postaji se je začel vrteti rdeči alarm za kanal med otokoma. Ponavljali so force 9, veter s S SV. Samo čakala sva in opazovala, kako so se oblaki zbirali okoli otoka, najprej je začelo deževati, ob sončnem zahodu pa je zapihalo. Na barki ni imel nobenih navtičnih kart, imel je samo telefon, na katerem je imel Navionics, vendar ni imel polnilca za telefon, baterijo pa je spraznil že včeraj za instagram. Zato sva si pomagala z googlovimi mapami, ki pa ne kažejo prav veliko. Veter je zapihal in jadrala sva v veter s tistimi preperelimi jadri, ki sem jih natrimal, kakor se je le dalo, da je barka le plula v orco. Začeli so se valovi in iz minute v minuto so postajali večji. Barka pa je brez problemov plula čez njih s hitrostjo med 3 in 6 vozlov. Jaz na krmilu, Pipo na vinču in ko sva obračala smer, je bila potrebna popolna usklajenost in hitro menjanje strani jader v pravem času, ko barka doseže vrh vala in nato hiter obrat.

»Uno, dos, tres ... ahora (sedaj) Pipo!« in barka se obrne, jadra zaplapolajo na drugo stan, priteg na vinč in bum gremo dalje v drugo smer. Obračala sva na vsake pol ure, medtem pa je Pipo počival v kabini in na vsake toliko časa skočil do vrat, češ kaj je to, saj se je barka včasih, ko so prišli trije zaporedni valovi, močno stresla. V Španiji jim pravijo 3 Marije in to z razlogom, še posebej na tako majhni barki. Rdeči alarm se stalno ponavlja po VHF-postaji in ob treh ponoči javijo, da je v kanalu prišlo do trčenja tovorne in ribiške ladje. Ribiška ladja je potonila, na palubi pa je bilo 12 ribičev, ki jih iščejo po morju.

Glavno jadro je bilo že toliko natrgano, da od njega ni bilo prav več veliko, zato sem odvil še malo genove. Kmalu za tem se je sistem za navijanje polomil in odvila se je cela genova. Barka se je polegla in takoj za tem sem spustil vrv iz vinča, pustil krmilo Pipotu in mu rekel, naj ne pluje z glavnim ostro proti vetru, saj si nisem hotel premočiti moje obleke. Vendar je bila ta želja zaman. Visoki valovi so se podirali čez premec, jaz pa se oklepam z nogo okoli ograje in z obema rokama skušam popraviti navijalni sistem. Pravijo ena roka zase, ena za barko. To v tistem trenutku ni bilo mogoče. Obe roki sem imel za barko, ki ni bila niti moja. Vendar – bila je od prijatelja in to je bilo edino, kar je imel v življenju.

Pipo mi vpije: »Walter, to je nemogoče popraviti!«

»Nič ni nemogoče, verjemi mi!«

Po desetih minutah kopanja, tuširanja in premetavanja na premcu barke, kjer so me valovi dobro presolili, mi je le uspelo popraviti navijalni sistem in se splazil nazaj v kokpit. Jadrava dalje, Pipotu naročim, naj javi na kanal 16 najino pozicijo in najino situacijo: ni motorja, veter, jadra itd. Nadaljujeva pot, jaz spet na krmilu, Pipo na vinču. V krmilu je nastajalo vse več praznega prostora, kar pomeni, da je le vprašanje časa, kdaj bo jeklena žica popustila in krmilo bo tam le še za to, da nekaj visi in nič drugega. Postalo nama je jasno, da ta barka ne bo videla Lanzaroteja in da bova morala nekako pristati v prvem pristanišču.

Uro in pol pred sončnim zahodom sva le prijadrala na S otoka pred mesto San Andreas, kjer je Pipo poznal ljudi v marini. Nisva mogla vpluti v pristanišče, saj kakor koli sva se približala vhodu, je vetra zmanjkalo in tok naju je znova odnesel nazaj. Pipo je vrgel sidro, zelo jezen, z vso verigo in to 40 m globoko. Jaz ga opazujem in si mislim: oh ti Španci ...

»Veš Pipo, več verige boš spustil, težje jo bo dvigniti!«

»Ja, ja Walter,« mi je žalostno odgovoril. Ko je sonce vzšlo, nama je prišel na pomoč marinero s svojim gliserjem, da naju potegne do pomola v marini. Vendar je bilo treba sedaj potegniti na palubo verigo in sidro. Pipo je znova rekel: »To je nemogoče!« Jaz pa sem mu znova razložil, da ni nič nemogoče in sva vse skupaj s skupnimi močmi le potegnila na palubo.

Parkirala sva barko v marini. Pipo je šel v pisarno, jaz pa v prvo kavarno, kjer sem rezerviral dve letalski karti na let nazaj na Lanzarote. Ko sva privezala barko, sem si upal dvigniti plastike na priponah in si ogledal pripone, ki jih prej sploh nisem hotel preveriti, saj sem si rekel – bolje, da ne vidim. In ko sem videl back stay, kako je že poln rje in se aluminijasti del komaj še drži, mi je postalo kar slabo, obenem pa sem bil najbolj srečen, da sem tu. Lahko bi izgubila jambor, nato verjetno še krmilo, in bila bi tam na razburkanem morju kot plastenka, ki bi jo morje neusmiljeno premetavalo. In ko pade jambor, po navadi naredi še kakšno luknjo v barko, dokler ne porežeš vseh pripon in odvržeš jambor v vodo. Seveda orodja za rezanje ali ščipanje pripon na tej barki ni bilo, zato sva bila na koncu oba srečna, da sva tam, kjer sva.

Rezervirala sva letalsko karto še isti dan in vse skupaj je šlo precej hitro in srečno. Ko sva pristala v marini, nisva imela denarja za avtobus, imela sva sicer bančno kartico, ampak bankomata nikoder. Sam sem ga iskal 3 ure in se obupan vrnil v marino. Pipo me je s prtljago že čakal na avtobusni postaji in ko sem mu povedal, da nisem našel bankomata, sva prosila za 4 evre v pekarni, kjer nama je prijazna Španka brez problema pomagala in nama za na pot dala še dve plastenki vode. Peljala sva se do glavnega mesta, presedla po tem na avtobus do letališča, kamor sva prišla pol ure pred poletom. Najbolj zanimivo pri letalih na tem otočju je, da niso preveč natančni pri pregledu sicer prepovedanih stvari na letalih. Ko sem bil že na barki, sem segel z roko v žep in v njem našel moj nož, ki ga imam vedno v žepu jadralne jakne Luxury Marina za primer, da bi moral prerezati vrv ali katero koli stvar. Na pregledu pred vstopom na letalo ga niso odkrili. Na poti nazaj pa sva imela rezervno jadro, prepojeno z bencinom, ki se je Pipotu med premetavanjem po valovih polil po celi kabini in seveda tudi po jadru. Pred vkrcanjem so naju poklicali na pregled in rekli, naj odpreva jadro, da preverijo, kaj ima tak vonj, češ da je vonj sumljiv po eksplozivu. Midva sva se temu pošteno nasmejala in poskušala odvozlati tisti vozel na vreči jadra, vendar so se policisti premislili, ko so videli, kako močno je zavozlan, in preprosto vrgli prtljago v letalo.

Vrnila sva se na Lanzarote in nazaj v marino. Kot zanimivo: kaj se je zgodilo tej jadrnici kasneje, ko sem jaz svojo barko barval v Rubiconu, je Pipota in njegovo barko privlekla obalna policija. Med otokoma Teneriffe in Lanzarote mu je namreč odpovedalo krmilo, ker se je strgala jeklena žica – prav tista, na katero sem ga opozoril, pa me ni poslušal. No, vse se je le končalo srečno in sedaj ima svojo barko zasidrano pred Playa Blanco na Lanzaroteju.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Montana Roja–Los Cristianos, 186. dan

Zvečer se je veter unesel. Z 20 je šel na 15 vozlov, čez noč še manj. Pustil sem prižgane instrumente in celo noč veter ni presegel dvajsetice.

Je pa malo poguncavalo. Montana Roja je okrogel hrib in val se upogne mimo rta v zaliv. Veter pa malo z leve, malo z desne okrog hriba. Jaz sem spal dobro, Lili je spala nekaj manj. Zjutraj piha okrog, najprej pod 10, sonca ni. Čudna rumeno-oranžna meglica je nad morjem, vidljivost je slaba. Vidimo obalo in vznožja hribov, potem pa le še meglico. Občasno se kaka gora sramežljivo prikaže skozi oblak. Potem nekaj bolj zapiha in odločim se, da dvignem sidro. Lili še spi. Takoj ko prižgem motor, je zunaj in mi pomaga z motorjem, da lažje izvlečem sidro.

Odkar imava Rocna Vulkan uporabljam nekaj več verige – min. 1:4, pa še kak m za povrh. Sidro dobro drži, najboljše pa je, da ni na njem za eno samokolnico peska ali blata. Ker nima loka, se med dvigom lepo očisti.

Lepo piha. Ker piha v krmo in je nekaj vala, razvijem le genovo. Hitrosti so 6 in več, nato celo 7 vozlov. Ko vetrnice na obali ostajajo daleč za nami, pa tudi veter popušča. Navidezni veter pade pod 10, potem pod 8, potem pod 6 in na 4. In hitrost pod 2 vozla. Takrat je žal jadranja konec. Pri 4 ali 5 vozlih vetra v krmo in oceanskem valu jaz ne znam narediti kaj bolj pametnega, kot zviti jadro in prižgati motor. Na motor gre počasi. Očitno je dosti nasprotnega toka. Log se mi ne vrti, tako da ne vem natančno koliko. A pri 2000 obratih, ko bi morali imeti 6 vozlov hitrosti, jih imamo slabe 4.

Danes nimava dolge poti. Le okrog rta do Los Cristianosa greva. Na sidru pred plažo je hecno to, da so barke obrnjene vsaka v svojo stran. Tepeta se tok in veter. Občasno se malo guncamo, a ne preveč. Ravno toliko, da se odločiva ostati tu.

Spustim čoln in grem v mesto. Lili ostane na barki. Los Cristianos je novo turistično mesto. Ljudi je vse polno tako na plaži kot na trgih in v lokalih. Živahen utrip masovnega turizma. Sicer nič zanimivega. Kmalu imam mesta dovolj in se vrnem na barko. Še na sladoled ali na pivo nisem šel, bom raje spil pivo na Heronu v dobri družbi. Od izleta mi je bilo še najbolj všeč veslanje tja in nazaj. Malo rekreacije ne škodi.

Danes je bila kratka pot. Preplula sva 12 milj. Motor ima 5726 ur (eno novo).

Tenerife: Los Cristianos–Gomera: San Sebastian, 187. dan

Ponoči je bilo vetra malo. Pihljalo je z obale in hrup z neke terase se je slišal bolj, kot bi bilo meni pogodu. Glasba je bila primerna instant turistom. Val pa seveda ni ponehal in je udarjal v trup. Spali nismo najboljše, a je šlo.

Zjutraj je bilo vetra res malo. Le 5 vozlov. To se je povsem ujemalo z vremensko napovedjo, kjer so zapisali, da bo pihalo do 5 vozlov iz raznih smeri. Pričakoval sem, da bova motorirala celo pot, a je takrat pihalo točno z juga, midva pa sva morala na zahod.

Bok! Ker imava le 20 milj, imava čas in lahko jadrava tudi počasi. Čisto dobro nama je šlo. Počasi, kake 4 vozle z vsemi jadri. Navideznega vetra je bilo med 5 in slabih 10 vozlov. Po dveh urah pa je veter crknil in zapel je motor. Ko sem že mislil, da je bilo to vse, kar se vetra tiče za danes, je zapihalo s severa. Spet je šlo nekaj časa prav lepo, a se je veter krivil in pihal vedno bolj z zahoda. Točno od tam, kamor sva morala.

V začetku sva orcala in je kar šlo, a se je val povečal tako, da je barko preveč zaustavljal. Poleg tega je veter spreminjal smer hitreje, kot sva lahko popravljala smer in jadra. Okrepil se je na 20 in več vozlov max., 15-sekundno povprečje je bilo 27 vozlov. V takem se ni več dalo orcati ostro v veter. Dobro je zalivalo čez palubo in špricalo po sprayhoodu. Po kaki uri mučenja sva prižgala motor, da sva lahko vozila bolj v smeri. Prednja jadra so bila zvita, glavno je na drugi krajšavi stabiliziralo barko.

A tudi na motor je šlo zelo počasi. Le okrog 3 vozle sva imela pri 2000 obratih najinega 75-konjskega turbodizla. Res je, da v pilotu piše, da tu vmes lahko dobro zapiha, ampak da imava pri napovedi 0 do 5 vozlov midva 25, je pa malo prehuda. Le kako bo tukajle čez nekaj dni, ko napovedujejo 30 vozlov? Videti je, da bova prikovana v marini kar kak teden, če že jutri ne greva nazaj. Bova že počakala. Saj baje je otok zanimiv. Bolj divji in nekaj let za časom. Vhod v marino je tudi tu skozi luko. Od port kontrol moraš dobiti dovoljenje, da greš skozi. Kadar tam ven pelje križarka ali obrača trajekt, ni prostora še za nekaj jadrnic.

Za valobranom je tudi mestna plaža. Ograjena je z nizom boj, takoj zraven pa je z bojami označen ozek kanal za nas, ta male, da ne bi rinili preveč po sredini. Prostora je namreč malo, komercialnega prometa pa veliko. Hitri trajekt (35 vozlov) vozi non stop. Marinica je mala, a je videti simpatična. Skrita je povsem na koncu bazena komercialne luke, zatlačena pod visoke skale. Pontoni (razen za najmanjše čolne) imajo prste (fingerje) za privez. Le-ti so kratki – ne dosegajo niti polovice dolžine Herona.

Tudi sicer je prostora bore malo. Očitno je bila marina zgrajena za precej manjša plovila. Prav vesel sem bil, da ob času mojega pristanka ni skoraj nič pihalo, saj bi sicer brez bow-trusterja tule tenko piskal. Prvi vtis San Sebastiana je pozitiven, bomo videli, kaj nam prikaže La Gomera v prihodnjih dneh.

Danes sva preplula 22 milj s povprečno hitrostjo le 4,2 vozla. Motor ima 5730 ur (4 nove).

Gomera: San Sebastian, 188. dan

Najprej dva popravka: Lili me je nadrla, da nismo vozili le 4 vozle z vsemi jadri pri 10 vozlih vetra (ni se mi zdelo, da se tako razume iz včerajšnjega dnevnika). Seveda ne. Pri 10 vozlih je šlo hitreje – najvišja izmerjena hitrost je bila 7,8 vozla.

A veter je nihal in v začetku, ko je bil le 5 ali 6 vozlov, je šlo 4 vozle le po valu navzdol. Na oceanu je treba jadra nastaviti drugače kot na zaprtih morjih. Zaradi večjega vala in swela jadra potrebujejo več moči, da dvignejo barko po valu navzgor, pa tudi, da prebijejo vetrne valove. Zato je potrebno malo več trebuha. Zaradi tega je tudi nemogoče z našo barko voziti 45 stopinj v veter (to bi bilo pribl. 30 navideznega). Kaj takega je možno le na gladki vodi. Tu pa lahko vozim približno 60 stopinj v veter (navidezni veter je takrat kakih 40 stopinj).

Tudi zato je orcanje in cikcakanje na odprtem morju tako težavno. Pred dnevi sem govoril z jadralcem, ki je šel na pot proti Karibom in imel na krovu članico posadke, ki ji je bilo zelo slabo. Po enem dnevu so se obrnili, saj so se bali medicinskih zapletov. Za vrnitev so potrebovali dobre 3 dni. Se pravi trikrat toliko kot z vetrom. Pa so precej motorirali in motor-sailali. Po vrnitvi so bili vsi izmučeni. Nabijanje v val je problematično tako za ljudi kot za opremo.

Drugi popravek se nanaša na komentar k sliki stolpa: 'Kar neki stolp v parku' sploh ni kar neki stolp, ampak je najstarejša vojaška zgradba na Kanarskih otokih. Datira v leto 1477. Verjetno je najpomembnejši zgodovinski vojaški objekt na celih Kanarskih otokih. Očitno je predobro ohranjen in lepo obnovljen in sem mislil, da je nov.

No, zdaj pa na današnji dan:
Zibali se ponoči nismo. To pa ni bil zadostni pogoj za dobro in dolgo spanje. Karnevalski nastop kakih 100 m od marine, ki je bil že v začetku glasen, se je sprevrgel v težak žur do jutranjih ur. Bobnarji so kar tekmovali, kdo bo bolj razbijal po bobnih, Mix pult pa je dokazoval, da je bila investicija v močnejše ojačevalce uspešna.

Proti jutru je končno zavladala tišina. Za nekaj ur. Še pred svitom sta prvi desni in drugi levi sosed začela ogrevati motorje svojih gliserjev za lov na velike ribe. Potem so (ne v tišini) nakrcali opremo in ljudi in se odpeljali. Pristanek trajekta sploh ni bil moteč faktor pri vsem kažinu okoli nas. Vseeno sva ujela dovolj spanja, da sva imela lep in miren dan. Tu je topleje. Ponoči se ne ohladi tako zelo (hribi so nižji), zato je takoj zjutraj že toplo. Popoldan sta se prav prilegla gin tonik z ledom in hladno pivce. Kdo ve, mogoče greva kmalu še na plažo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Po vetrovni noči se danes zbudim ob svoji normalni jutranji uri. Spet je veter, kakšnih 18 vozlov jih bo tako na občutek. Občutek me ne vara kaj dosti, 17 jih je.

Ne vem, kaj bi počel danes. Kar nekaj dela imam, za pospravljati, prestavljati, a nekako se mi nič ne ljubi. Zjutraj pridejo v zaliv večji otroci, danes je na vrsti jadranje na jadrnici laser. Ura in pol, pa zaključijo. Tokrat je trener nekdo drug in ves čas vpije na njih, kot da je kupil grlo na razprodaji v Lidlu. Verjetno ima dve grli še v rezervi doma. Zdaj vidim, da je marsikaj odvisno tudi od trenerja. Že meni kot opazovalcu ni bilo prijetno. Preveč vetra je za te mladičke, zato so po moje končali, ali pa je trener ostal brez glasu.

Prižgem AIS, da me kolega Bill lažje najde, saj če tega zaliva ne poznaš, ne vidiš vanj in ga zgrešiš. Upam, da se prikaže, kajti pri njem nikoli ne veš, je kot vremenska napoved, in pri njem je vse rahlo spremenljivo.

Okoli poldneva piha, da se trese jadrnica. Valov je komaj za 20 ali slabih 30 cm. Ravno toliko da se malo čuti premikanje barke, ampak pri jamboru in priponah pa piha, da kar žvižga. Seveda pogledam, koliko ga je največ napihalo. 28,3 vozla ga je trenutno na sidrišču.

Ker imam čas, se lotim popravila ročne radijske VHF-postaje, saj jo večkrat primem kar za anteno, ker je shranjena v posebnem žepu. Napaka! Zdaj se mi je pri anteni zrahljal oz. se mi je zlomil del, ki drži anteno z ohišjem. Vse odvijačim, demontiram in vidim, da ni druge pomoči, kot da vse skupaj zalepim s epoxi lepilom in s strani ojačim, da se to ne bo več ponavljalo. Vse skupaj potem sestavim in preizkusim delovanje. Dela, a imam problem s polnjenjem. Od kar sem zamenjal polnilne baterije, mi polnilec ne dela več. A mislim, da ni kriv polnilec, temveč je krivda pri meni, ker sem izbral in namestil neustrezne polnilne baterije. Zdaj jih moram polniti v baterijskem polnilcu, ki ima samo štiri polnilna mesta, postaja pa ima pet baterij. Tako je vedno ena baterija prazna.

Včeraj sem med drugim vprašal trenerja, da z daljnogledom vidim neko ploščad na morju in vidim, da tja odhaja veliko motornih čolnov. Je tam kakšna ribarnica, ki goji ribe? Nasmeje se in mi pravi, da je tam zelo zanimiva restavracija, ki si jo moram ogledati. Pa sva danes z Norvežanom želela tja, a nama veter ni dovolil. Bo morala počakati na boljše čase. Sem si jo pa ogledal na internetu in nekaj fotk delim z vami, kakor tudi fotko otoka Uere iz zraka. Te fotke niso moje.

Kmalu mi alarm AIS javi, da je blizu Bill. Počasi le pripluje, sidra med mano in Norvežanom, kar je res blizu, ampak upajmo na najboljše. Po postaji pravi, da je zunaj 35 vozlov vetra in sunki dosegajo do 40 vozlov. Valov ravno ni visokih, a je plul z vetrom v nos in pri 2800 obratih motorja, se je premikal komaj 2,7 vozla. Zdaj ko je sidran in je bolje kot zunaj, je srečen. Samo da je vse v redu. No, danes tudi meni ni najbolj pri srcu, ko tako piha, saj še vedno nisem našel ustreznega gambeta med sidrom in verigo. To je nujno, kar moram kupiti.

Zvečer, ko se veter vsaj malo poleže in piha 21 vozlov, se z dingijem odpravim na sosednjo barko do Billa. Po dolgem času se srečava, spijeva pivo, Billova sojadralka nam pripravi dobro večerjo, nato pa preživimo večer ob prijetnem pogovoru, kasneje pa še ob kitari in petju, saj Nemka obvlada oboje in to zelo dobro.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević