Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Nedelja je in časa je več kot dovolj. Slovenija ima z vsakim dnem več pravil in več prepovedi. Če jih bomo upoštevali bomo ostali zdravi, vsaj tako pravi vlada. Nisem iz medicinske stroke, zato se tudi ne bom vtikal v virus, a je poguben ali ne? Tudi borzni posrednik in doktor ekonomije nisem, zato ne vem, ali je virus umeščen med ljudi zaradi zloma Kitajske, ali svetovne borze. Morda je vse skupaj zato, da so lahko kitajski mogotci zaradi padca delnic že pokupili nazaj svoje kitajske delnice in postajajo nazaj 100% lastniki svojih podjetij. Kdo ve? Marsikaj berem na tem internetu in poleg informacij je ogromno dezinformacij.

Vem le to, da je moja prva letalska karta za povratek, ker bi moral leteti iz Dunaja v Urumqi in  Guangzhou (oba Kitajska) do Sydneya, stornirana. Ker je višja sila, vračila denarja ni in ga verjetno nikoli ne bo. Zato pohitim in kupim novo karto, z drugimi vmesnimi postanki, kjer še ni krize. A zdaj že Slovenija zapira letališča, država ima corona virus, druge države pa vse bolj in bolj zapirajo meje in potnikom iz držav, kjer je več virusa, prepovedujejo vstop ali zahtevajo 14-dnevno karanteno na stroške obiskovalca. Slovenija je v Avstraliji in v Novi Kaledoniji na črni listi, torej je država z velikim rizikom. Moj povratek je še v zraku, verjetno tudi letalska karta, ki naj bi bila koriščena v času prepovedi letenja, a občutek imam da je za njo vedno manj upanja. Ostane mi le, da sem strpen in da čakam. Slišal sem, da gredo stvari naprej šele v tretje. Nova Kaledonija se hvali, da so še vedno 100%  varna država pred corono. In kaj če bo pri nas enkrat bolje, tam pa se šele začne pekel?

In kot da ne bi bilo že tega dovolj, je že danes Novo Kaledonijo prešel tropski cikolon  Gretel. Ker mu tu že napovedujejo tretjo stopnjo moči, je že dobil ime. Upam le, da ne bo kaj hujšega, saj je tu napovedan veter  okoli 45 vozlov, s sunki do 65 vozlov. Ker prihaja z vzhodne strani Avstralije in bo prizadel zahodno stran Nove Kaledonije, upam, da bo šel dovolj daleč od Noumee in bo tako Indigo ostal cel na stojalu suhe marine.

Blog pišem od tu naprej zvečer in do sedaj sem dobil že nekaj novih informacij. Malo prej mi je Norvežan poslal sporočilo, da je v zalivu noro. Morje menda vre, izmerjen je sunek vetra 72 vozlov, pod 60 vozlov se veter ne spušča. Klici »mayday« po VHF radiu se vrstijo v Angleščini, Francoščini,… trga barke z boj – ker imajo preparele vrvi, sidra na sidriščih popuščajo in plovila gredo po svoje, tudi na kopno. Plovila v marini so še najmanj varna, saj je morje tako nemirno, da trga privezne vrvi, jambori in pripone udarjajo skupaj, kakor tudi trupi od plovil. Letošnje računalniško predvidevanje o ciklonih je bilo za Novo Kaledonijo 100% varno, a kot vidimo, je to že drugi ciklon v dveh mesecih! Le kaj še bo? Komaj čakam naslednji dan, morda dva, da izvem, kako je z Indigom. Bova še nadaljevala skupno pot ali ne? Občutil je že Mario na Karibih, zdaj še Gretel na zadnjem otoku pred Avstralijo…

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife – Marina Lanzarote, 206. dan

Napoved o močnem vetru se je uresničila. Cel dan nam žvižga okrog jambora. Res dobro, da sva se vezala s premcem v veter.

Šel sem malo na sprehod, vendar sem bil hitro nazaj. Veter dviguje pesek in na splošno hoja ni prijetna. Vetra je ves čas čez 20 in večkrat čez 30 vozlov – to je 6 do 7 Beaufortov. Največ sem ga danes izmeril 36 vozlov (67 kmh).

Danes ne bi rad delal pasaže proti vetru. Še Olsen (super moderni in hitri trajekt) je vozil počasneje in spremenil običajno ruto. Med Las Palmasom na Gran Canarii in Arrecifom na Lanzaroteju po navadi vozi po ravni črti – se pravi severozahodno od Fuerteventure. Danes pa je šel naokrog – se pravi pod Fuerteventuro. Na ta način je vsaj del poti imel manjše valove in posledično manj bruhanja na krovu. Ravno sem ga videl, ko je prihajal. Presenečen sem bil, ker je vkrcal pilota. Ne vem, ali so to kakšni predpisi ali je to zaradi vremena, ampak ta kapitan vozi v to isto luko dvakrat na dan. Le zakaj rabi pilota.

Mora pa biti tale pilot kar akrobat. Medtem ko se je prekrcaval, so valovi zalivali njegovo pilotino in voda je brizgala nekaj metrov višje, kot je bila streha pilotine. Ni lahka tale služba, če so zunaj 4- do 5-metrski valovi.

Danes sem malo brkljal po barki. Sestavil sem električni adapter s 30 A na 10 A in se lotil vgradnje še zadnjega vinča. Tega sem se do danes otepal, ker bi moral narediti precej zakomplicirano polico zanj (in seveda dovolj trdno) na mestu, kjer je trenutno star, pokvarjen chart-ploter.

Danes pa sem še enkrat meril in ugotovil, da ga pravzaprav lahko postavim tudi naprej od glavnega vinča, le precej stran mora biti, da ne ovira poteka vrvi in odpiranja pokrova skladišča za splav. Na tem mestu je paluba narejena v sendvič konstrukciji (plastika-balsa-plastika). Balsa je premehka, da bi kar montiral vinč, zato sem izvrtal večje luknje (10 mm za 6 mm vijake) in s posebnim orodjem za kopanje balse (odlomljen imbus ključ vpet v vrtalnik) izkopal vso balso še dober cm naokrog. To votlino pod luknjo in samo luknjo sem nato napolnil z zgoščenim epoksijem.

Ko se strdi, samo še zvrtam notri 6 mm luknje in montiram vinč. Na ta način bo epoksi povsod okrog vijaka in bo naredil most med spodnjo in zgornjo plastiko. S tem bom dobil dovolj trdno in vodotesno osnovo za montažo. Jutri, ko bo epoksi trd, pa naprej.

Lanzarote: Arrecife – Marina Lanzarote, 207. dan

Veter je malo popustil. Še včeraj je pihalo okrog 30 vozlov, danes pa okrog 20. Temu primerno se je zmanjšal tudi val od vetra. 

Če je zygrib še včeraj napovedoval do 5 m visoke valove, so ti danes do 4 m. Od tega swell le 1,5 m in od vetra 2,5 m. To velja za okolico Kanarskih otokov. Tule v Arrecifu swella skoraj ni čutiti in če pogledam na morje, se mi na splošno zdi, da je vala precej manj. A to je lahko lokalna posebnost zaradi konfiguracije terena. V vsakem primeru sem vesel, da sva v varni marini, kjer se skoraj ne premikamo.

Dopoldan sva šla pogledat lokalno tržnico. Ni me prepričala, je zelo majhna, mogoče šest stojnic. Pri večini imam občutek, da so šli v Lidl kupit sadje in zelenjavo in ga tule prodajajo turistom po dvakratni ceni. Ne vem, zakaj bi dal za kg banan na trgu 2,5 evra, če so enake (kanarske), prav lepe v supermarketu bile 1 evro. Tu se pač vidi, da na otoku ni vode. Lokalna ponudba na drugih otokih je bila neskončno boljša. Ribarnica pa je bila zaprta, čeprav bi naj bila odprta še dve uri. Mogoče zaradi vetra ribiči niso šli ven. Kaj pa vem. 

Razstavil in očistil sem tisti vinč, ki ga montiram. Se vidi, da je bil ta najbolj zapostavljen. Prej je bil na kabini namenjen krajšavam glavnega jadra. In, ker je bil ves čas pod streho (pod sprayhoodom) in se je malo uporabljal, sem ga večkrat preskočil pri rednih servisih. A malo čiščenja z nafto in mazanje s specialno mastjo za vinče ter oljem za vinče za občutljive zobke, pa je bil kot nov. Zvrtam luknje in pomerim vijake, ki so seveda prekratki. Jasno, budala. Prej je bil montiran na mestu, kjer ni balse v palubi in je zato paluba tanjša. Tule pa je vmes balsa in so vijaki prekratki. Tako, kot so bili na drugi strani. Saj se sedaj spomnim. A pravih vijakov nisem našel v moji zalogi. Če bi bili osmica, ne bi bil problem, a moj nabor šest-mm vijakov je bolj omejen. Imam samo krajše in enako dolge. Čendlerije so danes popoldan in v nedeljo zaprte, bo pač projekt počakal na ponedeljek.
Proti večeru sem šel na daljši sprehod po industrijskem delu mesta. Kakšno razsulo je to. Nekoč se je tu moralo nekaj dogajati, saj je polno bivših birtij, a dandanes je vse zapuščeno in razpadajoče.

Lanzarote: Arrecife–Marina Lanzarote, 208. dan

Za nami je lepa, sončna nedelja, ko se pri nas ni kaj dosti dogajalo. Malo sva delala po barki, med drugim sem zamenjal ogljeni filter razsoljevalnika, oprala sva eno žehto perila in podobne drobnarije. Sicer pa je nedelja dan za počitek. Predvsem dopoldan je veter še upadel, zdaj zvečer spet malo bolj vleče, a ni nič v primerjavi z vetrom izpred dveh treh dni. 

Marina se je res izkazala s tem, da nič ne zateguje vrvi – swell praktično ne pride noter. Povsem na južnem koncu (vhod je s severa) se globine precej zmanjšajo in ob oseki pogleda ven nekaj kupov kamenja. Tam je pod cesto narejen tudi tunel proti odprtemu morju. Posebnost tunela je v tem, da bi ob oseki po njem lahko peljal z motorjem (ker je na suhem), na pol plime bi se lahko skozi peljal s čolnom, ob plimi pa samo s podmornico, saj je zalit do stropa. Ker sem bil prijetno presenečen nad tem, kako malo swel pride marini do živega, sem malo študiral, zakaj je tako. Prvič je marina na pravi strani otoka, tako da precej swela blokira že otok sam. Zanimiv pa je vhod. Čeprav je valobran kratek, ima marina zanimive posebnosti – poglej skico za lažje razumevanje. Swel se okrog valobrana sicer lomi in zavije notri, a en del ga kmalu ustavita plitvina in zob Isla de Crudes.
Kar ga ostane, se razdeli na dva kraka in del gre v tovorno luko. Del, ki prodre v levi (zahodni) krak, pa ima prosto pot, da se razlije na sever in potuje v vedno plitvejši zaliv. Tam se razlije na obali in se mu energija s tem izniči.Nazaj na jugozahod pa gre res težko že zaradi plitvine na ovinku in ozkega prehodu v bazen pred marino. Tu se sreča s še enim pomolom, ki ga dokončno ubije v nameri, da bi guncal barke. 

Bazen marine je najprej globok, proti jugu pa se postopoma globina zmanjšuje in se morebitna preostala energija porazgubi in se ne more odbijati od sten, ker navpičnih sten ni.
Res, lepo narejeno. Jutri skočim v čendlerijo po tiste vijake, da lahko končno montiram vinč, in po nekaj vrvi. Za navijalec genove bova uporabila debelejšo vrv. Sedaj imava 8 mm, ki je pretanka za prste in je težko pospraviti genovo. Potrebujem tudi debelejše vrvice za 'lazy-line'. To so vrvice, ki držijo vrečo glavnega jadra in poskrbijo, da jadro pade v vrečo in ne zraven. Nabavil sem 4 mm, a sem pri viharju med Sardinijo in Menorko ugotovil, da morajo biti močnejše. Sicer se mi ni strgala ta nova vrcica, strgala se je ena stara, utrujena od sonca in soli, a dalo mi je misliti, saj so tudi tukaj sile lahko zelo velike, če se glavno jadro spet napolni z nekaj sto litri vode. Bom raje dal 6 mm vrvice, ki imajo 800 kg nosilnosti. To bi moralo biti dovolj.

Lanzarote: Arrecife–Marina Lanzarote, 209. dan

Dopoldan sva besno poskušala najti cenejši prevoz iz Benetk v Ljubljano, saj je bila cena za GoOpti trikrat višja od normalne. Ni nama uspelo in sva pač kupila to, kar je bilo. Z nakupom sem čakal do zadnjega, saj sem hotel biti prepričan, da let bo. Jutri zvečer namreč planirava prihod v Slovenijo (preko Benetk!). Nisem vedel, da je treba GoOpti kupiti dovolj vnaprej, če hočeš imeti normalno ceno. Dan pred odhodom so samo še drage variante, so mi povedali, ker morajo dati poseben avto. Nas vsaj ne bo spet devet v avtu. Po vseh teh kolobocijah sva končno šla v čendlerijo po vijake in vrvi. Vse sva dobila in nato zavila v odštekano birtijo zraven ribarnice. Mislim, da sva bila edina turista, drugi so bili lokalci. Nihče od osebja ni govoril nobenega od jezikov, ki jih znava midva, a smo se hitro zmenili. Lokal je poln presenečenj.

Na zunaj je grd, saj je nameščen v delu opuščene industrijske hale, terasa pa je na dvorišču pod bivšim nadstreškom za avtomobile. Ko pa sva prišla notri, sva bila pa prijetno presenečena. Vse čisto in urejeno, stoli na terasi so povsem novi, oblazinjeni in bolj primerni za hotel visoke kategorije kot za delavsko menzo. Punca prinese lepe pogrinjke, vse je na nivoju. Za moje pivo vzame leden kozarec iz zamrzovalne skrinje in dobim res hladno pivo v pravem kozarcu. Lili dobi svoje vino v visokem pecljatem kozarcu, ki spet bolj sodi v top hotel kot v delavsko menzo. Postrežba je bila top, hrana odlična, edino, kar je spominjalo na delavsko menzo, je bila cena. 9,5 evra na osebo za predjed, glavno jed, sladico in pijačo. Verjetno naju bodo še videli.

Popoldan končno zmontiram vinč. Vse je šlo gladko. Videti je, kot da tam mora biti. Končno lahko normalno jadrava z obema prednjima jadroma naenkrat na obeh uzdah. Prej sem za desne uzde moral škotino napeljati na vinč na kabini barke. Zvečer pa šok: Postala sva žrtev koronavirusa. Ne, nisva okužena, a tik pred zdajci so odpovedali najin jutrišnji let v Benetke. Pa ravno zaradi tega sva rinila nazaj na Lanzarote, da lahko barko v miru pustiva v varni marini in poceni odletiva domov. Marina je plačana vnaprej (zaradi popusta), ne verjamem, da se bo tu dalo kaj narediti. Na GoOpti so bili zelo fer in so nama celotno kupnino dali v dobroimetje pri njih. Čisto po črki njihovih pogojev odpoved leta ni krita. Zamuda je zavarovana in bi naju počakali ali poslali po naju nov prevoz, če bi pri odhodu zamudila let, bi nama uredili nov let in po potrebi hotel, a to, da letalski prevoznik odpove let, formalno ni razlog za vračilo kupnine na Optiju. Vseeno so nama dali dobropis. Pametna poteza od njih, saj sva redni stranki.

Kako naprej? Bova videla. Plan je plovba na Madeiro, a za to morava še malo počakati, da se uredi vreme. Od tam pa bodisi v Sredozemlje ali pa na Portugalsko, celo Škotska ni povsem izključena. Bomo videli. Tale korona nama je prekrižala račune in sva trenutno obtičala na Lanzaroteju.

Lanzarote: Arrecife–Marina Lanzarote, 210. dan

Marina se je izkazala. Pripravljeni so nama vrniti plačilo, če odrineva pred koncem plačanega meseca in to brez odbitkov. Seveda izgubiva tistih 20 odstotkov popusta, ki sva ga dobila za celih 30 dni, a to je logično. Tako, da zaradi marine nisva obtičala tukaj in lahko odrineva na Madeiro kadarkoli. Sva pa do nadaljnjega obtičala zaradi vremena. Včeraj ali danes zjutraj bi bilo idealno vremensko okno za prečenje na Madeiro. Madeira se nahaja severozahodno od naju. Včeraj, danes in jutri piha iz 60°, kar pomeni, da bi dva dni in pol, kolikor traja pasaža, če si normalno hiter, imela veter v bok. Valovi so relativno majhni. Val vetra je meter do meter in pol, swella je dober m, jakost vetra pa je normalna, okrog 15 vozlov. A bi morala odpluti najkasneje danes zgodaj zjutraj. Ampak tega sem se domislil šele danes dopoldan, ko je kavica dobro prijela in sem v marini preveril možnosti odpovedi. Kdaj bo naslednja taka priložnost ne vem, a en teden nič ne kaže na njo. Ciklon na severnem Atlantiku mora biti dovolj močan, da premakne azorski anticiklon. To se zgodi velikokrat – a ne vsak teden.

Danes zjutraj sva si komaj opomogla od odpovedi leta in sploh še nisva vsega uredila. Na barki nobene sveže hrane, saj sva hotela domov in sva porabila vse zaloge, da se ne pokvari. Torej: tudi, če bi se tega domislil že včeraj zvečer, bi bilo prepozno. Danes bi morala nabaviti hrano in pijačo, natočiti vodo, urediti vse v marini in še kup drobnarij. Med drugim tudi naštudirati Madeiro – saj niti ne vem, v katero marino naj se napotim in kje so dobre lokacije. Še najtežje pa bi bilo admiralico pripraviti do tega, da sprejme spremembo plana. Ona res ne mara presenečenj in spontanih odločitev. Če ni pripravljena na pasažo (ali karkoli drugega), ne bo nič iz tega. Pa še jaz že kritično potrebujem frizerja. Tako sva si raje namesto panike in hitenja vzela čas za počasen dan.

Obvestila sva prijatelje, da ne prideva, jaz sem se šel ostrič in malo sva spremljala po netu, kakšna panika se dogaja povsod po svetu zaradi tega virusa. Zanimivo je, kako se zaradi plime in oseke (te dni je plime 3 m, ker je skoraj polna luna) spremeni videz lagune, kjer imajo domačini svoje čolne. Ko sem šel k frizerju (pa niti ni bila več polna plima), so čolnički lepo plavali sredi vode. Ko sem se čez kako uro ali dve vračal, pa jih je polovica že čepela na suhem. Ob oseki jih je na suhem velika večina. Voda pa je pod mostom tako tekla iz lagune, da na vesla ne bi mogel notri. Pravi vrtinci so se delali ob stebrih mosta.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Nakup stare zapuščene železne barke je obetal varno plovbo, obenem pa tudi veliko dela. Marsikaj je bilo potrebno obnove. Ostal sem na Nizozemskem in medtem je prišla korona. Domov nisem mogel, na Lanzarote tudi ne, tukaj pa se mi je obetalo popolnoma samotno outsidersko življenje v okolju, kjer ljudje ne sprejemajo drugačnih ljudi, še posebej ne ljudi iz drugih držav. Tako sem se lahko posvetil svoji novi barki 24 ur na dan.

Zakaj sem si izbral prav to barko? Barka Scorpion Flush 2 je barka grajena v tovarni Feltz v Hamburgu, kjer so med vojno gradili oklepna vozila, kot so tanki, neprebojna vozila in plovila za vojaške namene, kasneje pa so se posvetili izdelavi plovil za policijo, reševalce in gasilce, ki jih gradijo še danes. Barke so grajene iz zelo kakovostnega železa, ki ne rjavi tako hitro kot normalno železo. Debelina trupa je 6 mm, kobilice 10 mm, palube, kupole in kokpita pa 3 mm. Jambor ima višino 12,50 m. Razlog, zakaj sem se odločil za nakup barke na Nizozemskem, je preprost: karkoli kupiš na obali Jadrana, je večinoma iz plastike in narejeno za nizka morja, oprema na barki pa zadošča le za priobalno plovbo, za pridobitev vseh dokumentov za oceansko območje pa gredo stroški v višave in pogosto presežejo celo ceno barke. Če pa le naletiš na kakovostno barko, so pa cene vrtoglave.

Za nakup železne barke se na Jadranu ne bi nikoli odločil, saj so marine tako drage, da lastniki zato začnejo varčevati na barki in barka, zlasti železna, vsako leto postaja slabša, saj v slani vodi začne rjaveti veliko hitreje. Na Nizozemskem so marine v sladkih vodah in so zelo poceni. Običajno so barke v vodi le štiri mesece na leto, preostale mesece so shranjene na suhem ali po možnosti celo v hangarjih, popolnoma pokrite in konzervirane. Ko sem si prvič ogledal barko, je bila popolnoma zapuščena in pokrita s PVC-pokrivali. Paluba je bila porasla z mahom, notranjost barke pa je bila v odličnem stanju. Vsi trije rezervoarji za gorivo, ki skupaj znašajo 370 l, so bili polni nafte. V barki so bili shranjeni fascikli od prvega lastnika, ki je shranil vsak dokument od prvega dne nakupa leta 1992, ko je bila barka zgrajena. Kasneje so vgradili motor in postavili jambor ter vgradili opremo. Barka je bila prvič v vodi leta 1996. Za vsak izdelek, ki ga je lastnik kupil za barko, je v enem fasciklu shranil originale, v drugem pa fotokopije. Nemška natančnost in redoljubnost, sem si mislil in najprej pregledal vso dokumentacijo. Pri tem sem moral tudi obnoviti svoje znanje nemščine. V dokumentih in priloženih knjigah za aparature je bil opisan vsak najmanjši detajl. Prva lastnika barke sta bila Nemca iz okolice Berlina. Z barko sta enkrat plula na Karibe, od tam pa je bila barka s tovorno ladjo pripeljana do Palma de Mallorce. Od tam so jo pripeljali v Marseille, kjer so jo pobarvali »po francosko«. Tam sta lastnika barko prodala svojemu sodržavljanu, ki je barko naložili na kamion in jo pripeljal na Nizozemsko – v marino v Flevo, kjer jo je začel obnavljati. Opremil jo je s super windom, sončnimi celicami, watermakerjem, vgradil je novo električno inštalacijo, nove pripone, nova jadra in vinče in še bi lahko našteval.

Na barki so tudi neuporabljene zastave vsega sveta, kar daje jasno vedeti, kam je želel pluti prejšnji lastnik. Po shranjenih računih sodeč je v barko vložil čez 35.000 evrov. Vendar sadov svojega vlaganja ni mogel uživati, saj je nenadoma zbolel in kmalu za tem umrl. Barka je ostala njegovemu sinu, profesorju na nemški univerzi, ki pa ni imel nobene strasti do jadranja in se je odločil barko prodati. Cena je bila tako visoka, da je ni hotel nihče kupiti in barka je pristala v kotu peščenega parkirišča v družbi številnih bark, ki so zimovale na suhem, potem ko so vsako leto za nekaj mesecev malo »zaplavale« do atlantske obale in nazaj v marino. Barka je ostala tam na tistem parkirišču pozabljena in zapuščena kar trinajst let. V vseh teh letih sta jo prišla pogledat le dva kupca. Cena je medtem padala in padala. Pa vendar je bila zame in moje skromne prihranke še vedno predraga. Sledila so pogajanja, tako zelo sem si želel te barke in vedel sem, da je čakala name – ali pa jaz na njo. Barka je bila opremljena z vsem, kar je potrebno za plovbo in kruzanje, edino, kar je manjkalo, je bil pomožni čoln in motor, kar pa je predstavljalo še najmanjši problem. V barki je bilo vse od sekstanta do knjig, novega štedilnika, hladilnika, alternatorja, rezervnih oken itd. Očitno je bilo, da je bil lastnik človek, ki je želel imeti najboljše – zanesljivo opremo, preverjeno nemško kakovost, pa še za vsak primer rezervo za primer, da se kaj pokvari.

Po napornih pogajanjih sem si le izboril meni dostopno ceno, kar je pomenilo, da sem pri pomanjkljivostih moral zamižati na eno oko, pri motorju pa sem trmasto zahteval, da deluje brezhibno. V barko je namreč vgrajen legendarni Mercedesov motor OM 636. Ko so ga pri pregledu barke vžgali, so ugotovili, da bo treba obnoviti črpalko za gorivo. Po obnovljeni črpalki motor še vedno ni deloval, kot bi moral, in opazili smo, da pušča gorivo pri šobah, zato je bilo treba odviti šobe, kar pa sploh ni bilo tako enostavno: uspelo nam je odviti tri, zadnja pa se ni in ni pustila odviti, zato je bilo treba odmontirati glavo motorja in jo peljati do specialista, ki jo je popolnoma obnovil. Vendar so na Nizozemskem specialisti, ki se ne spoznajo na stare motorje in šobe je zmontiral nazaj brez lepila, kar je povzročilo, da so puščale nafto še bolj kot prej. Pa smo vendarle tudi to rešili, vendar motor še vedno ni deloval kot bi moral. Nato so odpovedale še grelne svečke. Smo jih zamenjali, pa motor še kar ni deloval. Nizozemski mehaniki so ugotovili, da se pri tem motorju njihovo znanje konča in da ne vedo, v čem je problem. Šefu delavnice sem predlagal, naj odvijejo še šobe in jih preverijo, kar so naredili in izkazalo se je, da so popolnoma pregorele. Še vedno jim ni bilo nič jasno in ob kavi s šefom sem mu pojasnil, da je edina možnost samo še to, da ko so »profesionalno« obnavljali črpalko za gorivo, je niso postavili v pravilni položaj, zato motor ne dobiva goriva v pravem trenutku in tu je najverjetneje razlog za prekurjene šobe in grelne svečke. Po dveh dneh razmisleka so se le odločili odmontirati črpalko in izkazalo se je, da je bil ves čas problem prav v tem. Oni so izgubljali čas, prejšnji lastnik denar in to kar 5.500 evrov, jaz pa sem dobil popolnoma obnovljen motor, ki pa še vedno ni deloval, kot bi moral. No, ko sem jih imel že dovolj, sem še sam dokončal menjavo impelerja, filtrov, vseh semeringov, popravil električno napeljavo okoli alternatorja in zaganjača. Motor je deloval, ob tem, da je bilo za to potrebno toliko časa, pa sem se tolažil s tem, da so mi vsaj kupili vse nove baterije.

Čas je bil, da gre barka nazaj na parkirišče, kjer bom obrusil podvodni del in tiste dele po palubi, kjer je malo rje. Odločil sem se, da se ne bom prav veliko ukvarjal z barko, kot sem se s prejšnjo Lady Ivano, kjer me je potem izdala najbolj preprosta stvar, kar ne moreš vedeti, vse dokler se vse skupaj ne odlomi. Vendar: prišla je korona, namišljeni virus, ki je zamrznil ves svet in zaradi katere ljudje še vedno hodijo drug mimo drugega, kot da bi bili kužni. Ostal sem sam in se ukvarjal z barko. Postalo mi je jasno, da domov ne bom mogel, meje so bile zaprte, razmere na Nizozemskem pa še najbolj normalne. Zato sem se lotil vsakega centimetra barke, jo vso prebrusil, odrezal rjaveče dele, jih zavaril in pobarval, zamenjal vsa okna, kar sploh ni bilo enostavno, saj pri tem delu potrebuješ eno roko zunaj barke, drugo roko pa znotraj. Tisti, ki se je kdaj lotil obnove barke popolnoma sam, bo točno vedel, o čem govorim. Samo za primer: ko pozabiš nekaj na palubi, ti si pod barko, lahko rečeš svojemu prijatelju ali sodelavcu: »Mi lahko vržeš tisto stvar dol?« No, če si sam, greš lahko samo sam ponjo in barka se spremeni v drevo, na katerega plezaš gor in dol po 30-krat na dan, tako da se ti noge skoraj oblikujejo kot noge kakšnega papagaja, ki se z njimi oklepa tiste svoje najljubše veje.

Kako kupovati barke na Nizozemskem, kjer je že pred korono več ali manj potekalo vse preko interneta? Brez stalnega naslova na Nizozemskem in kreditne kartice je bilo zame nemogoče, zato mi je pri tem pomagal broker. V njegovi pisarni je delala privlačna tajnica, ki mi je pri vseh tistih tujih in hladnih ljudeh edina dajala občutek, da ji je mar zame in mi je brez problema naročevala razna orodja. Za vse druge sem bil samo tujec, čudak, ki ga niso mogli razumeti, češ sam daleč od doma in popolnoma sam iz dneva v dan. Tudi meni to ni bilo najljubše, vendar pred sabo sem imel samo en cilj – samo en cilj: ta barka mora videti morja, mora videti obljubljene dežele, zato je ustvarjena, zato ima tudi ime Orplid (obljubljena ali sanjska dežela). Ta želja mi je dajala moč. Vse meje so bile zaprte, tako da so v tem času na svoje barke lahko prihajali le ljudje, ki so živeli v okraju Lelystad, kjer je marina Flevo. Pred marino so visele zastave: belgijska, angleška in nemška. V pogovorih z domačini mi je postalo jasno, da ti ljudje ne marajo nobene druge zastave kot le nizozemsko, kaj šele koga z juga – na primer Slovenije. Mehanik Marko mi je tako rekel: »Veš Walter, večina ljudi v tem okolišu ne mara spodnjih ljudi, ljudi z juga.« Po minutnem molku sem mu odgovoril: »Veš Marko, za vsakogar je nekdo spodnji, tako kot so Nemci za vas spodnji, ste vi spodnji za Norvežane!« Marko se je zamislil in nato odgovoril: »Na to pa nisem nikoli pomislil!« Nič mu nisem odgovoril, le pomežiknil sem in se mu nasmejal.

Delal sem vsak dan, v mali trgovini v marini sem lahko kupil kakšen liter barve, za vse drugo sem moral čakati, saj mi je prodajalka barv vedno priporočila napačno barvo, ne le meni, ampak vsakomur. To sem žal opazil šele kasneje, ko sem videl, da je vsakemu kupcu prodala primer internacional, češ da je po njenem mnenju dober za lesene, plastične, aluminijaste in železne barke. Videl sem, da ženska nima pojma in sem šel raje v veliko delavnico, kjer so barvali barke in se posvetoval tam s profesionalcem za barve. Prodajalki barv sem potem povedal, da če želiš kaj pobarvati, moraš tudi vedeti nekaj o barvi, ne pa le prebrati navodila. Sledila je užaljenost in zamera, zatožila me je v marini in dosegla celo, da so mi vzeli ključe od kopalnice in wc-ja. Naslednji dan sem imel zato sestanek z lastnikom marine, ki sem mu omenil, da sem pač povedal točno tako, kot je in da ne vidim razloga, zakaj bi bila užaljena. Pa vendarle mi je postalo jasno, da so tu ljudje sicer prijazni, a bolj ko so prijazni, bolj so lahko zahrbtni, če nekaj ni po njihovi volji. Z lastnikom marine sva se pošteno nasmejala in vrnil mi je ključe za wc in kopalnico. Potem ko je začel veljati zakon o varnostni razdalji 1,5 m, so se mene v marini izogibali na 3 m. Le z lastnikom marine sva si prijateljsko delila vrečko čipsa in segala v njo z rokami enkrat on, enkrat jaz, brez kakršnihkoli predsodkov, medtem ko so naju vsi ogorčeno opazovali. Jaz pa sem jim pripomnil, da se počutim nekako nostalgično, ko si dva delita hrano iz iste vrečke!

Pet tednov je bila barka na suhem. Vsi v marini so me imeli že dovolj – na meni niso kaj prida zaslužili, ker sem vse naredil sam. Opazovali so vsak moj korak, saj v tistem dolgčasu niso imeli drugega opravila, in pri tem pripominjali: »Ne smeš sedeti tu, ta pepelnik je za delavce marine, ta klop je namenjena za malico delavcev, zakaj se zbujaš tako zgodaj, zakaj delaš po cele dneve, ta obešalnik je preblizu mojega, zato ni varno …!?« Verjetno me je prav v dno srca zasovražil eden izmed zaposlenih v marini, ki mu ni bila všeč moja glasba, ki sem si jo predvajal med tuširanjem. Prijavil me je tečni ženi lastnika, s katero si že od začetka nisva bila simpatična. No, vseeno se je do takrat pri srečanju lepo, narejeno sicer, pa vendarle, nasmejala. Potem pa me je poklicala v pisarno in mi očitala, da si prisvajam tuš kabino, kot da bi bila moja in da si ne smem predvajati glasbe, medtem ko se tuširam! Vedel sem, od kod ta informacija. Razložil sem ji, da se po celodnevnem delu na barki zvečer stuširam s toplo vodo in pri tem za sprostitev poslušam glasbo – to je ne nazadnje edini užitek, ki ga imam. V resnici mi je bilo že čisto vseeno, kaj bo naredila, zato sem ji rekel: »Kaj vi mislite, da moja glasba ni primerna za prostore, kjer se tuširamo? Ključe ima le šest ljudi, ki živimo v marini. Gospod, ki vam je povedal, da med tuširanjem poslušam glasbo, vam zagotovo ni povedal tega, da si je pred ogledalom, kjer so skupni lijaki za umivanje rok, bril lase, brado in telo do pasu ravno v času strogih ukrepov zaradi koronavirusa!?« Ženska je bila osupla in šokirana, skušala se mi je opravičiti, vendar je bilo za vse skupaj prepozno! Dobil sem jasno sliko o teh »prijazno zahrbtnih« ljudeh in prosil sem jo, da mi pripravi račun za marino, rekoč: »Končal sem z deli, za katere je bilo potrebno, da je barka na suhem. Takoj, ko bo barva suha, me dajte v vodo in to bo to. Nasvidenje! Račun pa mi pošljite po e-mailu.«

Precej zamerili so se mi tudi zato, ker je po moji barki, medtem ko sem na klopici (na kateri seveda ne bi smel sedeti, vendar sem imel le tam signal) pošiljal maile, hodila policija, ki je iskala lonček barve!!! Nekomu je zmanjkala ta barva in ne vem, kdo je prišel na idejo, da naj bi ta barva prišla meni v poštev, saj imam belo barko!? Hmmmm … skoraj vse barke so bele in jaz rabim 20 l iste barve, ne pa 3 dcl neke bele barve, s katero bom lahko pobarval – kaj ???????

V tej marini (bogu za hrbtom, bi lahko rekel, saj je najbližja trgovina s hrano oddaljena kar 6 km), sem živel od sredine februarja do konca maja, sam in tujec tistim čudnim ljudem, deležen zahrbtnih pogledov in nezaželen v njihovem udomačenem samoljubju. Nikoli v življenju se nisem počutil tako nedobrodošel kot tukaj … no, razen morda v četrtem razredu osnovne šole …

Barka je zdaj v vodi in prestavil sem se v sosednjo marino, ki je precej bližje mesta.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Pred štirinajstimi dnevi smo pisali o italijanskih jadralcih, ki so jih v času epidemije koronavirusa izgnali s Cipra. Od Cipra so uspešno prepluli vse do prvih grških otokov (1. del na tej povezavi). Jadralci s plovbo nadaljujejo. Počasi napredujejo proti Italiji.

Četrti dan jadranja se je vreme umirilo in valovi so padli. Pripluli so v bližino otoka, kjer upajo, da jim bodo oblasti dovolile, da pristanejo in natočijo gorivo. V mestu Lerapetra na otoku Kreta so jim oblasti dovolile, da pristanejo v luki, kjer so si lahko priskrbeli zaloge goriva. V mestu ni prave bencinske črpalke. Gorivo so jim natočili kar iz tovornjaka. Bili so zelo prijazni. Prinesli so jim tudi nekaj hrane. Gorivo je bilo presenetljivo drago. Za 105 l so plačali 385 evrov.

Oglejte si drugi del plovbe v spodnjem videoposnetku (video je v angleškem jeziku).

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Na otoku Lanzarote sem po vrnitvi iz Las Palmasa ostal 14 dni in premišljeval, kaj naj sploh s svojim življenjem, kako naprej in kaj bi sploh lahko počel drugega kot jadral in ostal na morju.

Premišljeval in premleval sem iz dneva v dan. Misli so mi begale, notranji glas pa mi je vztrajno govoril: na morje, na morje! Um pa je vedel: nimaš več jadrnice! In ob tem se je vmešal še spomin na brodolom. Zmeda v glavi in žalost v srcu. Razmišljal sem, da bi se pridružil posadki na tovorni ladji Hansa Baltica, ki me je rešila, in plul s Filipinci po svetu. Vabili so me, naj se jim pridružim, plujem po svetu z njihovo veliko ladjo, videl bi ves svet in pri tem še dobro zaslužil. Ribati palubo in prekladati tovor ter videti samo najbolj umazana pristanišča po svetu me ni prav nič mikalo.

Potem sem razmišljal, da bi šel delat v kakšno ladjedelnico, kjer gradijo in popravljajo plovila. Lahko bi šel v Dubrovnik, kamor me lastnik ladjedelnice vabi že od lani in mi ponuja dobro službo. Imel bi svojo jadrnico 40 ft in svoje stanovanje. Jadrnica je bila narejena za regate, z njo pa naj bi vozil razne turiste na dnevne izlete, team buildinge in podobno. Imel bi stanovanje, imel bi barko in bil bi na morju, kar si že od nekdaj želim. Tudi Dalmacija mi je všeč, moram priznati, da med vsemi kraji najbolj. Tam bi se lahko ustalil, sem si mislil. Ko sem v mislih že vse nekako domislil, se je oglasil moj notranji glas:

»Imel boš vse, pa vendarle ne boš imel nič. Ti potrebuješ svobodo! Kje je tu svoboda: vozil boš barko, imel boš celo stanovanje v enem izmed najlepših mest na svetu, imel boš redno plačo, vendar na koncu dneva boš moral poslušati nekoga! Če ga ne boš, boš ostal brez vsega!«

In kakšen je ta nekdo, bo pošten? To možnost sem dal v rezervni plan. Vedel sem le nekaj: vsekakor nočem živeti v Sloveniji!

Po nekaj dneh samotnega razmišljanja in iskanja smisla svojega življenja sem se odpravil v Lolo bar. Tam sem srečal vse prijatelje in med njimi je bil tudi Dave. Posebnež, rojen v Španiji v bogati bankirski družini, odraščal pa je v Ameriki. Po očetovi smrti je podedoval zelo veliko denarja. Bil je pač sin bogatega očeta in matere, vendar sta bila oba starša alkoholika. Dave je podedoval tudi to slabo razvado. Oče mu je pred smrtjo kupil jadrnico, na kateri je Dave živel. Prej je bil skipper v Barceloni, iz njegovih pripovedi pa sem nekako sklepal, da so ga verjetno v vseh službah kmalu odpustili zaradi alkohola. Ko je pil, je bil namreč nadvse nemogoč. Zaradi ogromnih količin alkohola se mu je osebnost popolnoma spremenila. Živel je v namišljenem svetu in na svoji barki izobešal piratsko zastavo. Spoznal sem ga, ko je bil v treznem stanju in če bi ga bolje poznal, bi se ga vsekakor na daleč ognil. Dave se je odločil, da bo treba po mnogih letih njegovo barko dvigniti in jo zaščititi z antifaulingom, da bo lahko jadral po Atlantiku kot še nikoli. In dogovorila sva se, da mu bom barko spravil v stanje, da bo lahko jadral in tudi pobarval naj bi jo z novo barvo. Dorekla sva datum za začetek dela. Vedno sem se držal dogovora, morda kdaj zamudil kakšno uro, ampak delo sem izpeljal v roku in tako, kot je bilo dogovorjeno. Dave je določil datum sredi januarja.

Konec decembra sem se tako odpravil domov, kjer sem preživel praznike s svojo družino in prijatelji. Vse se je odvijalo, kot se pač odvija v naših krajih. S prijatelji smo zahajali v gostilne in imeli tudi prometno nesrečo med prevozom iz gostilne v gostilno.

Nobenega smisla nisem našel v tem pohajkovanju in vedel sem, da se moram »zasidrati« v svoji nameri obpluti svet. Dneve in dneve sem brskal po spletu in iskal novo barko. Zdaj sem imel drugačne kriterije, iskal sem barko, ki je trdno grajena, zanesljiva in primerna za plovbo po oceanih. In našel sem jo! To je bila barka mojih sanj, pa tudi cena je bila zame sanjska. Počutil sem se kot majhen palček, ki ne doseže niti prve police, pa tudi če stopi na stol, ta barka pa je bila na vrhnji polici. Kako jo doseči? Želje imajo svojo moč, to vem, ampak so pa tudi na prodaj. Najprej bi jo rad videl, sem si mislil. Mama je morala v začetku januarja službeno na sever Nemčije, moja sanjska barka pa je bila na Nizozemskem. In sva šla skupaj.

Ko sem zagledal barko, sem vedel, da me čaka. Bila je čudovita, sicer precej zapuščena, kar nekaj popravil bo potrebnih, ampak točno takšno barko sem si želel. Vso pot do doma sem razmišljal, ali me bo počakala. Zaslužiti bo treba denar. Jo bodo medtem prodali? V glavi so se mi podile vse mogoče misli. Mi bo uspelo? Nemogoče, toliko denarja … Nekaj let bom moral varčevati. Medtem se mi lahko zgodi marsikaj, lahko da celo spoznam žensko, dobim otroka, pa bodo moje želje pluti po širnih oceanih potonile kot moja Lady Ivana. NE, NE, NE! To ne bi bil jaz. Videl sem samega sebe v neki zabačeni vasi, v stalnem prepiru s sosedi … NE, NE, NE, to ne bom jaz! Imel sem dovolj vsega, svoje vasi, kjer sem odraščal, videl sem vse, vse je isto, nič se ne spreminja, samo ljudje se starajo, vedno ko sem se vrnil v mojo vas, je bil kakšen manj in tudi mladega se nisem počutil več tako, kot sem bil včasih. Odgnal sem te črne scenarije in se odločil. Uspelo mi bo! Poklical sem prijatelja Matica in mu naročil, naj mi rezervira letalsko karto za Lanzarote. Sporoči mi, da je cena povratne karte 140 evrov.

»Ne potrebujem povratne karte,« mu sporočim. Odločen sem, da se ne bom vračal. Davu sporočim, da prihajam, naj pripravi barko. Ko sem imel v rokah letalsko karto, sem se že počutil bolje. Odletel sem z Benetk in čez nekaj ur pristal na otoku, kjer sem končal. Vse me je spominjalo na mojo barko. Vendar sem skušal gledati samo naprej in se ne ozirati nazaj. Nekje daleč »tam na vrhnji polici«, nedosegljiva, je bila moja sanjska barka.

Lotil sem se dela na Davovi barki. Pozabil pa sem na nekaj, kar se je v nekaj dneh izkazalo kot velik problem: delo z alkoholikom, ki je bil tudi onkološki bolnik, zaradi česar je še bolj segal po svoji pijači – rumu. Ojoj, pa tudi živeti bo treba z njim na barki …? Ko se je Dave zjutraj prebudil, je najprej spil pivo, češ da samo s pivom lahko poje svoja zdravila. Nato je sledila kava, ki seveda ni bila normalna kava z mlekom, ampak z rumom. Do poldneva je spil še tri kave, ki jih je popoldan zamenjal z rumom in coca colo. Sprla sva se že tretji dan, saj me po celodnevnem pijančevanju zvečer ni niti več prepoznal. Zato me je večkrat vrgel z njegove barke, kjer sem imel po njegovi želji svojo sobo. Tako sem kar pogosto spal na pomolu ali klopi pred wc-jem marine. Potrebovala sva 14 dni, da sva uskladila ta ritem: jaz, kot priden delavec, sem po njegovem mišljenju delal preveč. Pokazala se je razlika v mentaliteti različnih narodov. Delo v Španiji se začne ob 9. uri in na vsaki dve uri je pavza za kavo, pivo, malo hrane in nato siesta, pa potem še malo dela. Vse skupaj je to sanjska služba, če v življenju ne želiš doseči prav veliko. Ko sva se končno prestavila iz marine v Arrecifu v marino Rubicon, se je izkazalo, da bo na njegovi barki veliko dela.

Tistih 25 nm sva vozila ves dan, saj je bila barka tako zelo zaraščena in porasla z vsemi vrstam školjk, da je le s težavo plula. Dave je živel pač v marini in prav vseeno mu je bilo tudi to, da je imel tri leta lestev spuščeno v vodo, ker se mu enostavno ni dalo dvigniti. Na tej lestvi so se nabrali organizmi vsega tega planeta (Nacional Geographic kanal pred mojimi očmi).

Delo na barki je potekalo v isti ladjedelnici, kjer sem pred tremi meseci barval svojo barko. V Rubiconu so me bili vsi zelo veseli in kar niso mogli verjeti, da sem znova tukaj. O mojem brodolomu so brali v časopisu in zdaj so mislili, da imam že novo barko. Razložil sem jim, da je to barka od Dava in da mu jo bom tu pomagal urediti. V ladjedelnici sem našel še veliko stvari, ki sem jih pustil tu od moje barke – staro osovino in razna orodja, vse skupaj me je vsak dan spominjalo na Lady Ivano in na življenje pred brodolomom. Kot da je bilo to v prejšnjem življenju …

Delo se je začelo. Najprej sem obrusil vso barko. Izkazalo se je, da je polna osmoze, pa tudi, da so jo precej »našminkali«, preden so jo prodali. Delal sem vsak dan od 8. do 18. ure, po končanem delu pa posedal na isti klopi ali v istem baru in premišljeval o novi barki: Orplid, moja obljubljena dežela. Po mesecu dni dela sem Davu predlagal, naj se odloči: kaj bova sedaj z njegovo barko – jo našmikava in jo vrževa v vodo z osmozo, kot je, ali se bo odločil za bolj celovito in kakovostno prenovo, kar pomeni, da jo bo treba še enkrat obrusiti in pustiti sušiti vsaj mesec dni? Medtem bi šel jaz na Nizozemsko in položil aro za jadrnico, vse, kar sem zaslužil, bi bilo morda dovolj, da me počaka, dokler ne zaslužim za nakup. Tako sva se dogovorila, da obrusim barko vse do plastike in jo pobarvam na temno modro, kot je želel. Čez mesec dni se vrnem, nanesem epoxy kit, obrusim podvodni del, pobarvam in barka bo plula kot nova.

Z otoka sem odletel 14. februarja. S seboj sem imel le tisto, kar sem imel, ko sem priletel na Lanzarote in to v istem nahrbtniku, ki mi ga je podaril Lolo: dvoje hlač, tri majice, nekaj nogavic in spodnjega perila, ter zelo tanko, pretanko jakno, pod katero sem se tresel kot premražen pes.

S prodajalcem sva se dogovorila, da položim aro in v roku štirih mesecev plačam barko. Dovolil mi je, da lahko na barki živim in jo usposobim že prej, preden jo dokončno plačam. Na barki sem ostal en mesec in se medtem privajal nanjo in na novo okolje. Vse je potekalo, kot sem si želel. Imel sem letalsko karto za Lanzarote, tam bom končal delo na Davovi jadrnici, znova zaslužil, morda našel še kakšno delo v ladjedelnici, komu splezal na jambor, pa bom počasi nakupčkal … Vse se bo lepo izteklo, sem si govoril … Dokler me ni poklical Dave. Slišati je bil popolnoma nepriseben, čisto mentalno »poslabšan«. Iz zmešanega govorjenja in vpitja v telefon sem razbral, da bo barko pobarval sam in naj mu ne hodim blizu. Povedal sem mu, da sem že kupil karto in bi prišel na delo tri dni prej, kot sva se dogovorila, on pa je še kar vpil, film mu je preskakoval kot pri stari kaseti v videorekorderju. Nekaj dni sem premleval vse to, čakal, da se vsaj toliko strezni, da mu bo um spet deloval, pa ni bilo nič. Moja zgodba z Davom se je tako končala. Precej razočaran sem bil. Isti dan, ko sem imel let, je bila razglašena pandemija koronavirusa, let je bil odpovedan. In ugotovil sem, da je bilo vse skupaj z Davom pravzaprav zame dobro, čeprav je sprva kazalo prav nasprotno. Če bi šel namreč na Lanzarote, zaradi epidemiološkega stanja ne bi mogel priti z otoka.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina La Palma, 201. dan

Že nekaj dni študirava vreme in vse kaže, da imava jutri vsaj za silo ugodno vremensko okno. Veter bo bolj ugoden kot do danes, saj bo več severne komponente. Prej je pihalo skoraj z vzhoda, za jutri in pojutrišnjem pa napovedujejo smer vetra s 35°, kar je boljše kot s 70.

Najin plan je, da potegneva na Lanzarote. To pomeni 210 navtičnih milj proti vzhodu. Smer 87°, če smo natančni. In ker je po navadi veter s severovzhoda, morski tok pa nagaja s severa, moramo biti natančni, saj vsaka stopinja šteje. To je ostra orca kakorkoli obrneš.

Jutri naj ne bi bilo preveč vetra (za orco je bolje, da je pravega vetra 10 vozlov in ne 25), valovi naj bi bili le okrog enega metra, smer vetra pa prvi dan s 35°, drugi dan pa še malo bolj s severa (10 do 30°). Potem bo še en dan za silo OK, proti koncu tedna pa se okno zapre in spet pridejo močnejši veter in večji valovi.

Bomo videli, ali lahko tole zvozimo na levih uzdah brez cikcakanja. Malo nama bo napoti Tenerife in pričakujem, da bo v začetku težje, saj se okoli Tenerifa obrne in okrepi veter in naredi precej zmešano morje. Bomo videli, kako bo šlo.

Če se izkaže, da bi bilo prehudo, imava plan B: Garaciko na Tenerifu.

A če izbereva plan B, sva potem tam zabetonirana za kar nekaj časa glede na trenutne vremenske napovedi.

Torej, jutri odplujeva. Če se bo dalo iz marine.

Sedajle imajo namreč pokvarjeno zapornico. Sicer je obtičala v skoraj odprtem položaju. Nad njo je dovolj vode za naju. A pravijo, da jo bodo ponoči popravljali. Kdo ve, v kakšnem stanju bo jutri zjutraj. Če jo uspejo dvignit in potem ne bo šla več dol, ne bova mogla nikamor. Bomo videli.

Danes so v mestu maškare. Jaz sem mislil, da je pust že mimo, a očitno tukaj še ni. Se je pa shladilo. Očitno je vzhodni veter, razen peska prinesel tudi višje temperature, sedaj pa se veter že obrača. Čeprav imava pasažo, sem danes vseeno opral barko, saj s peskovnikom ne mislim iti na pot. Sedaj se spet ločijo štriki po barvah. Prej so bili vsi oranžni. Jambor in zajle sem opral le do prvega križa. Toliko namreč nese curek vode. Višje je še vse oranžno. Dežja letos še ni bilo, če se prav spomnim. Le enkrat je padlo nekaj kapljic.

Ker bova dva dni na pasaži, dnevnika jutri verjetno ne bo na netu. Pojutrišnjem najbrž tudi še ne, saj bova verjetno pripluja sredi noči. Edino v primeru, da bova slučajno dovolj blizu Tenerifa, da ujameva GSM-signal, obstaja možnost, da pošljem nekaj besed.

Pasaža La Palma–Lanzarote, 202. dan

Vstaneva ob 7. uri, vrneva kartico in električni adapter in odplujeva. Ponoči niso zapornice nič popravljali. To pomeni, da je ostala pokvarjena v skoraj odprtem položaju (spuščena skoraj do dna). Nad njo je več kot dovolj vode za nas. Globinomer je pokazal 7 m, okrog zapornice pa pribl. 10 m.

Dovoljenje za prehod luke sva dobila takoj, saj je danes nedelja in tako Armasa kot Freda Olsena zjutraj ni na La Palmi in je v luki le ena ladja. Takoj ko izplujeva okrog valobrana, imava celo nekaj lokalnega burina, ki je popravil generalno smer vetra in lahko plujeva malo bolj na sever in pridobivava višino, ki jo bova še krvavo potrebovala. Le nekaj milj kasneje lokalnega vetra ni več in prevladuje pasat s severovzhoda. Tenerife ga malo obrne in zvrtinči in napredujemo počasi. Valov ni dosti, le kak meter, a so precej kratki in strmi in zelo ustavljajo barko. Ker je vetra malo, si pomagava še z motorjem, da prebijeva valove.

Smer pa je čedalje bolj katastrofalna. Najprej smo malo pridobivali na višini, potem je šlo v smeri, potem pa je šla smer v maloro in smo ciljali v Tenerife, kasneje v kanal med Tenerifom in Gomero, nazadnje celo v Gomero. Takrat sva zložila prednja jadra in spremenila smer za 90 stopinj. Sedaj imamo smer 50°T. Glavno jadro malo pomaga, saj je kot vetra 30° na desnih uzdah. Pričakoval sem, da bo tale kanal med Tenerifom in La Palmo problematičen. Hitrost je uboga. 3,5 do 4,5 vozla, pa imava 2000 obratov motorja in glavno jadro. Na srečo to traja malo časa in bolj ko se dvigava proti severu, bolj čist je veter in bolj urejeni so valovi.

Kmalu lahko jadramo v smeri, tokrat na levih uzdah. Še vedno pa si malo pomagava z motorjem. In takrat ga zagledava: kita. Juhu! Končno. Velik je. Ni pilotski kit, nekaj večjega je. Žal nimava s seboj knjige, da bi ga lahko identificirala. Lepo mirno plava blizu gladine, ko izdihne puhne vodo v zrak. A se ne potopi globoko. Repa ne pokaže iz vode, plava tako blizu gladine, da na trenutke vidiva njegov hrbet skozi vodo. Res je veličasten. Kmalu je vedno bolj oddaljen – ima malo drugačno smer in izgine iz najinega obzorja v daljavi.

Veter se je dovolj okrepil, da sva lahko ugasnila motor. Proti oceanskemu valu in toku je težko orcati. Največ, kar nama uspe spraviti iz Herona v teh razmerah, je jadranje s kotom navideznega vetra 45°. Čim hočeva bolj ostro v veter, hitrost pade, saj naju valovi zelo ustavljajo. Jadra potrebujejo dovolj trebuha, da imajo moč. Če je navidezni veter 45°, je pravi veter vsaj 60°, verjetno še kaj več.

Nekako nama uspe voziti skoraj v smeri, a se ves čas boriva s tem, ali bova prišla mimo Tenerifa ali ne. Proti večeru večkrat malo zmanjka vetra, pa poje motor, pa veter spet pride, pa ugasnemo ... in tako nekajkrat. Ta trenutek smo dobrih 15 milj oddaljeni od Tenerifa in zdi se, da lovimo nekaj signala.

Lanzarote, playa Papagayo, 203. dan

Že dolgo nisem tako dobro spal. Malo je sicer pomagalo, da sem bil po pasaži neprespan, ampak rahlo zibanje na sidru je bilo to noč odlično. Nič ni zategovalo štrikov od strani, nič niso ropotali kamioni, ki bi se vkrcavali na trajekt, ni bilo velikega svela in niso ves čas spuščali in dvigovali zapornic.

Odločila sva se, da ostaneva en dan tule na sidrišču, saj naj bi bil jutri veter še dokaj normalen in se bo v sredo dalo priti do Arrecifa. Za kasneje pa spet napovedujejo več vetra in velike valove. Čez dan sva malo brkljala po barki, zvečer pa sva imela odličen piknik. Lili se je celo kopala! Imam sliko, pa je ne pusti objaviti, ker ni spodobna. Če se opogumim, grem jutri v vodo malo pogledat 'podvozje'.

Vijak smo namreč zaščitili s CooperCoatom. Muči me to, ker je z ene lopatice barva odpadla in sedaj vijak ni uravnotežen. Pri vrtljajih nad 2000 trese in majčkeno spušča vodo pri Volvovem tesnilu. Bom pogledal, kaj lahko naredim. Tudi sicer ne bi škodilo, če pogledam, ali je spodaj vse v redu. Ker sva dosti po marinah, obstaja možnost, da je pojedlo cinke. To se lahko zgodi, če ima kakšna barka v bližini slabo narejeno elektriko. Pa kolešček za log je treba očistiti, pa pregledati vsise in odstraniti školjke iz njih. Notri se namreč rada ugnezdi kakšna školjka. Ko školjka zraste, je vsis skoraj zamašen. V umivalniku v zadnji kopalnici sem že opazil zmanjšan pretok.

Aja, pa preveriti je treba, če sta vsis in cev za hlajenje osi motorja dovolj lepo prepustna in če ni notri zračnega mehurja. Tako ali tako me pa zanima, v kakšnem stanju je trup pod vodo in malo ga moram očistiti. Naštel sem že toliko, da bi lahko bil cel dan pod vodo, pa ne bi polovico naredil. Sicer pa bomo videli, ali bom sploh imel korajžo, da grem v to mrzlo vodo. Na plaži je sicer nekaj ljudi, ki se kopajo. A večina jih gre raje v vodo le do gležnjev.

Lanzarote, playa Papagayo–Arrecife marina Lanzarote, 204. dan

Tudi druga noč na sidru je bila v redu. Malo je pozibavalo, a ni bilo nič hudega. Zvečer in ponoči je veter občasno dobro zažvižgal, a nikoli ni to trajalo dalj kot nekaj minut. Jutro je lepo in sončno, vetra je malo. Ne najdem nobenega izgovora in se spravim v vodo. Seveda v tankem neoprenu, da ne bo pomote. Dovolj mrzlo zame je že to, da sem s celo glavo pod vodo pri 18 °C in kapuce nimam na neoprenu.

Vijak je precej obraščen in ga z lopatico očistim, kolikor gre. V mrzli vodi namreč nimam veliko sape pod vodo. Malo počistim tudi podvodni del trupa. Je še kar obraščen, ni pa prehudo. Verjetno smo Coopercoat premalo na gladko brusili. Tudi Lili se je kopala (brez neoprena) in to za razliko od včeraj več kot 3 sekunde. Danes imava kratko pot, le 16 milj do Arrecifa. A smer je točno proti vetru, toku in valovom. Bomo že nekako.

Odsidrava brez problema – sidrišče ima namreč precej skal, v katere se lahko zatakne veriga ali sidro. En katamaran zraven naju se je kako uro neuspešno mučil. Ko sva šla, so bili še tam, verjetno so čakali pomoč. Do rta gre odlično, veter je v bok. Potem obrneva na severovzhod, a za čuda je veter skoraj v krmo. Ne vem, kako je to mogoče, a veter je 180° drugačen, kot je napovedano. Jaz se ne pritožujem! Stresem obe krajšavi z glavnega jadra (ob napovedanem vetru 20 vozlov v nos sem startal konservativno z glavnim jadrom na drugi krajšavi), natrimam genovo in gremo.

A hitrost je res majhna, med 2,5 do 3 vozle po GPS-u, hitreje ne gre. Čeprav veter je. Ne dosti, a pribl. 10 vozlov realnega imamo. Res je, da imamo čas, a ker takle veter v krmo ne more dolgo trajati (verjetno je kakšna lokalna posebnost), bi rad naredil čim več poti, dokler je veter še v rit, zato prižgem motor, da nama pomaga. Valovi so kratki, špičasti in točno v nos. Kar dobro nabijamo in valovi nas tako ustavljajo, da kljub jadrom in motorju napredujemo zelo počasi. Očitno je tudi dosti toka proti nama. Pred nama je v daljavi katamaran, ki nekaj motovili. Vozi v vse smeri. Potem vidiva. Velika jata delfinov lovi ribe.

Naredili so velik krog in zganjajo ribe skupaj. Zelo živahno je na površini. Kdo ve, kaj vse se dogaja pod vodo. Delfini puhajo zrak, veliko repov vidiva, a ne skačejo visoko iz vode. Jasno, saj so na misiji. Lovijo ribe. In ribe so pod vodo. Visoko v zrak skačejo, ko se zafrkavajo in igrajo.

Seveda peljeva blizu. Del jate se odcepi in nama pride naproti. Malo se igrajo okrog barke, potem pa odbrzijo nazaj v svoje lovišče. Krasen prizor so dodatno popestrili še ptiči, ki so seveda tudi prišli na gostijo. Razen galebov so bili zraven še eni večji, zelo beli ptiči z daljšim kljunom. Lili verjetno ve, kako se jim reče. Dopolnitev: sem jo vprašal in pravi, da so to strmoglavci. Wikipedija pravi, da imajo čez krila skoraj dva metra. Meni so se zdeli veliki, a ne tako veliki.

Še nekaj časa jadramo z vetrom bolj ali manj od zadaj ali v bok, potem pa se veter obrne v napovedani severovzhodnik. Sedaj imava proti sebi tok, valove in veter. Cikcakati se nama ne da, saj tako ne bi prišel daleč v tako močnem toku. Le še 6 milj je do kardinalne oznake malo pred luko. Dobra ura, si mislim glede na dosedanjo hitrost. A morje si misli drugače. Po dobri uri je najina hitrost 3 vozle, kljub motorju na 2000 obratih, do oznake pa je še 3 milje. Aha, še vedno ena ura. In nabijamo v val in skačemo, ko čez čas spet pogledam, je do oznake le še dve milji, a naša hitrost je le še 2 vozla. Še vedno ena ura. Ali bomo sploh kdaj prišli?

Končno se prebijemo še ti zadnji dve milji in se znajdemo delno zaščiteni z luškim valobranom. Toka očitno ni več, valovi so dosti manjši in hitrost se poveča z 2 na skoraj 5 vozlov. Le veter nama še nabija v nos z 20 do 25 vozli. Maksimalno je bilo 27. Je pa zelo konstanten, brez refulov. Odcikcakamo mimo dveh kruzeric in po kanalu med oznakami v marino. Zunaj oznak so plitvine pod 1 m. Marina je res dobro zaščitena pred swelom in valovi z odprtega. Pred vetrom sicer ni zaščitena, a so pontoni postavljeni tako, da je prevladujoč veter v premec (ali krmo) in ne od strani.

Na finger se veževa s premcem naprej, da imava veter v premec in ne od zadaj. Sicer pa nismo v Sredozemlju, kjer se vsi vežemo s krmo ob ponton. Na ta način imava v kokpitu dobro zaščito pred vetrom in precej več zasebnosti na barki, za vstop s fingerja na bok pa imava tudi stopnice. Tako prijaznega sprejema v recepciji marine še nisem doživel. Punca je res simpatična in je postregla s celim kupom koristnih informacij. Od tega, kje so čendlerije, kje se dobro jé, kam se splača iti v mesu na sprehod, pa do tega, kje so kakšne trgovine z živili in koliko katera trgovina računa za dostavo na barko. Vse pospremljeno z nasmehom in dobro voljo. Preizkusila sva njeno priporočilo za nekaj na hitro pojest v bližini in bila sva zadovoljna. Cena ugodna, kakovost odlična.

Pa še ena zanimivost: ko tole pišem, se nič ne guncamo. Hura. Veter pa veselo žvižga in shladilo se je. Ampak to smo pričakovali in zato sva danes že v marini. Danes imam celo nekaj slik.

Lanzarote, playa Papagayo–Arrecife marina Lanzarote, 205. dan

Dobro in mirno sva spala. Zjutraj se odločim, da se priklopiva na elektriko, a imava 10 A vtikač, marina pa ima večje 30 A vtičnice. Potrebujem adapter. Ker je tako v večini marin se odločim, da si ga ne sposojam več v marinah (kavcija, vračanje ...), ampak da bi imel svojega. Tak adapter prodajajo v lokalni trgovinici 50 m od barke, a jaz ženski 10 A kos in kabel že imam v zalogi. Potrebujem le moški 30 A vtič. Torej, namesto da kupim celo zadevo, bom kompliciral v nedogled in naredil sam isto za 30 evrov ceneje.

Ko pogledam omarico, preden se odpravim v čendlerijo, me sosed pobara, če morda potrebujem adapter. Pravim, da ga bom naredil, pa mi ponudi svojega (jih ima ene par) za vmesni čas. Do junija naj mu ga vrnem. Ta pa ve, kako se projekti na barki lahko zavlečejo. V tankih imava odlično vodo iz La Palme, tule pa je zelo klorirana, zato napeljem Liliki cev direktno v pralni stroj, da lahko pere z lanzarotsko slabšo vodo, pijemo pa boljšo iz La Palme.

Operem še barko in potem se spraviva malo ven. Silim v čendlerije. Lili malo vzdihuje, a gre z mano. Težko zapravljava: v prvi kupim 30 A konektor za 12 evrov, v drugi pa božirko za pol evra.

Tale industrijski del Arrecifa je arhitektonsko katastrofa. Če bi se trudil, mi ne bi uspelo narediti grše četrti. Kot bi iz aviona stresel ulice in hiše, kamor bi padle, tam bi bile. Recimo: širok pločnik se nenadoma konča kar nekje sredi ulice. Naprej ni ne pločnika, niti ni nikjer prehoda čez cesto. Legalno lahko pešci samo obrnejo in gredo nazaj, od koder so prišli. Ali pa ena široka štiripasovnica, ki ima na sredi zelo široko sprehajališče s klopcami in drevesi, po katerem pa se še ni nihče sprehajal, ker tam nič ni. In ta štiripasovnica se nenadoma spremeni v ozko uličico. Čisto brez zveze.

Potem greva v bolj turistični del mesta. Je malo boljše. Poudarek na 'malo'. Tale Arrecife se jim ni povsem posrečil. Še dobro, da otok ponuja toliko drugih lepih stvari. Vseeno je bil dober sprehod okrog mestne lagune, kjer domačini puščajo svoje čolničke, pa do trdnjave in sidrišča poleg trdnjave. Tisto sidrišče je zanimivo. Danes sta bili tam dve barki in se nista nič zibali, pa veter žvižga tako, da je veselje.

Ima pa to sidrišče precej slabih plati in jaz ga nikoli nisem resno jemal kot potencialno sidrišče za Herona: dno je katastrofa in sidro ne drži. Večinoma so po dnu skalnate plošče z nekaj razpokami in kako zaplato z majčkeno mivke čez skale. Čeprav je videti, kot da je sidrišče veliko, je le majhen košček (morda za dve, tri barke) dovolj globok. Večinoma pa je globina pod 1 m ob oseki. Kje natanko boš ob oseki še plaval in kje boš sedel na skali, pa vedo bolj domačini. Pa na tleh je veliko betonskih blokov od opuščenih boj. Skratka: ne, hvala.

Sva pa danes videla kita. No, ne čisto celega, le njegov skelet, ki je razstavljen na koncu mandrača. Sedaj ga uporabljajo golobi in z njega spuščajo v vodo svoje iztrebke. Na kratko: čisto zanimiv dan. Za naprej napovedujejo še močnejše vetrove in valove čez 5 m. Midva bova do nadaljnjega ostala v marini.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Naslov starega YU filma (orig: Ne okreči se sine), ki je drugačne zvrsti od mojega namenjenega naslova, me je spodbudil k naslovu mojega današnjega bloga. Zakaj? Zato, ker ko pripravim barko na dvomesečno počivanje, ko bo samevala med drugimi barkami na kopnem, je slovo vedno težko od nje. Nekako me to slovo, ki se je zgodilo kar nekajkrat, spominja na dan, ko sem šel v vojsko in sem se tisto noč poslovil od svojega dekleta. Vedno visi v zraku vprašanje, a me bo le (po)čakala? Na barko sem navajen, to je moj dom, to je moj drugi del mene. Bo vse kot mora biti?

Barko pripravim na ta dolg počitek, potem zaprem vrata, zaklenem, vse še enkrat pregledam, pregledam ciklonske trakove, če so res dobro pritrjeni na tla, preverim dodatne vrvi, vse ostalo kar je potrebno in grem. Do sedaj me je barka vedno počakala takšna, kot sem jo zapustil, pa saj me bo tudi tokrat, vem. Le enkrat me je pošteno skrbelo, ko sem imel še barko na Karibskem Martiniku, takrat pa sta se po Atlantiku podili dve ženski, Irma in Maria. Prva je obšla Martinik, a je opustošila le druge otoke, kot opustoši vse za sabo ranjena ženska ob ločitvi od svojega moža. Druga je dosegla severni del Martinika, a na srečo v marini ni naredila prevelike škode. Indigo je odnesel z rahlimi praskami in poškodovano pripono.

In jaz sem odšel, se obrnil in jo zagledal na kopnem, privezano, kot da sem mazohist. Spomnil sem se pregovora oz. modre misli, ki pravi nekako tako: »Ladje so v pristanu varne, toda niso zgrajene za ta namen.« Težko je ko se posloviš od svojega doma in odhajaš nekam samo na obisk. A drugače ne gre.

Odšel sem na letališče in iz Noumee odletel na odročno otočje Vanuatu, a to je bila še edina povezava, ki sem jo takrat lahko dobil. Po 12 urnem čakanju na priročnem letališču, se le odpravimo z nekaj domačini in turisti proti Sydneyu. Spet 11 ur čakanja na tamkajšnjem letališču. Vmes med polnjenjem telefona srečam dva slovenska fanta, ki sta tudi polnila telefon in eden pravi drugemu: »Ej, a ni to un stari, ki je bil zadnjič na RTV?« Potem steče začetna komunikacija, dolg pogovor, skupen selfi in ona dva gresta na svoj let, jaz sedem na letalo kitajskega prevoznika in se v zraku 10 ur cijazim do kitajskega letališča Guangzhou. Spet nekaj urno čakanje na notranji let in potem sledi nekaj urni polet do letališča Urumqi, kjer me pričakata sneg in -17 °C. Brrrr…. Jaz tako vroč v kratkih rokavih, potem pa naenkrat podhladitev. Že tako me ubija klima v letalih. Spet nekaj urno čakanje pri Kitajcih in spet 8 urni let do Dunaja. Tam me kombi prevoznik pusti čakati nekaj ur in končno po 86 urah potovanja od vrat do vrat, ves utrujen in premražen (zdaj že precej prehlajen) stopim na zemljo te naše lepe podalpske deželice.

Še dobro nisem zadihal mrzel slovenski zrak, že me kličejo iz Nove Kaledonije in mi povedo žalostno novico, da so mi razbili vhodna vrata na barki, vdrli v njo, ter da naj se povežem z nekom, da mi pogleda, kaj mi manjka in koliko je škode ter da nekdo namesto mene na policiji naredi zapisnik. No ja, živemu človeku se tudi to zgodi. Prvič… in kot pravijo, vse s svojim namenom. Tolaži me le to, da v tej noči Indigo ni bil edini. Še štiri barke so doživele podoben kolaps. Pokličem Norvežana, ta mi pogleda barko, poslika in ugotovim, da skrivališča z »grab bagom«, nepridiprav ni našel, torej so manjše komunikacijske zadeve kot sta oba satelitska telefona, ploter, pametni telefon, daljinci, itd,… ostali na celem. Po fotkah sodeč, je odstal v barki tudi Rainman, vse ostalo je nadomestljivo. Odnesel je le ročno uro A700, podvodni fotoaparat in seveda tudi sinovo darilo, fotoaparat Olympus za dnevne posnetke. Verjetno je odšlo z njim še kaj, kar sedaj preko fotografij ne vidim. Norvežan mi bo naredil nova vrata in popravil bo nastalo škodo ter naredil prijavo namesto mene. Če bo ostalo samo na tem, bo še v redu in zaradi tega ne bom odletel na vrat na nos nazaj.

Nekaj kratkih tednov ostajam tukaj, ta čas imam nekaj predstavitev knjig, nekaj predavanj, tudi na Hrvaškem, nekaj je rezervacij za predavanja, a vse postavim na spletno stran, nekaj dni pred izvedbo le-teh. Še vedno je kar nekaj prostora za predavanja ali za knjige. Tudi teh je še nekaj na zalogi, žal pa je prva že pošla.

In za konec  še ena od tistih žalostnih zgodb, ki se končajo srečno, a vseeno  za vsakega skipperja tragično. Potopila se je še ena Slovenska jadrnica Lady Ivana, barka mladega Slovenskega skipperja Walterja Terška. Danes sva se pogovarjala po telefonu in saj ne vem, kdo od naju ni mogel dojeti, kaj se je pravzaprav dogajalo, kaj se je zgodilo. Oba polna čustev, oba polna še tistih svežih zadev, čeprav se je vse skupaj dogajalo pred več kot mesecem dni in Walter se je odločil, da šele danes spregovori o tem. Med jadranjem iz Kanarskih otokov proti Kapverdskim otokom, se mu je nekje na sredi poti odlomilo krmilo. Ker je imel v tem slabem vremenu za sabo tudi vodno oz. viharno sidro, se je je jadrnica nagnila in zajela vodo, na koncu pa tudi počasi potopila. Kot sam pravi, »rešil je svojo neumno rit« s kopanjem v mrzlem Atlantiku  in na srečo je ravno takrat priplula mimo velika ladja, ki ga je rešila iz te, za vsakega kapitana težke situacije. Lady Ivana je odšla na dno, Walter pa nazaj na Kanarske otoke. Danes mi je po telefonu zatrdil, da ne bo odnehal, ko kupi naslednjo barko, gre po začrtanem cilju in si želi sanjati svoje sanje. Srečno Walter!

Kako je Walter Teršek doživljal brodolom lahko preberete v članku: 10 m svobode: Brodolom 2. del

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Jadranje po oceanih že dolgo ni več samo neke vrste šport, potovanje ali hedonistični užitek, kot ga marsikdo rad opredeljuje. Pravzaprav je jadranje po neznanih morjih in oceanih, zaradi hitro spremenljivih vremenskih razmer, postalo zadnje čase nevarno in vse kaj prej kot hedonizem. Pravzaprav ni niti izzivanje, ampak vse večkrat na večtedenskih pasažah postaja boj za preživetje. Vse večkrat sem bral komentarje o mojem solo jadranju kot o norosti. Dejansko pa v tem ni filozofije. Zame je poanta vsega samo ena beseda: sreča. Ne želim filozofirati o znanju, jadrnicah, znamkah, opremi … V zadnjega pol leta sem bral o toliko jadralskih nesrečah, kot jih prej nisem bral vseh šest let, kar sem na morju in oceanih. Niso vedno krivi ljudje, ki sami naredijo napake, zdaj je največkrat krivo vreme, ki se iz ne vem kakšnega razloga spremeni v nenapovedano neurje. Ljudje so prejadrali okoli sveta, enkrat, dvakrat, trikrat … pa se jim zgodi nesreča. Profesionalni štirje jadralci, ekipa, ki opravlja svoje dobro plačano delo, dostavo jadrnice po severnem Atlantiku od točke A do točke B … ni jih več. 36-krat se je izšlo vse kot po maslu, 37-tič se je zalomilo in to na 82-čeveljski jadrnici Oyster. 

Spomnimo se mojega pisanja o nemški jadrnici, ki se je potopila nekaj milj od Fidžija. Nenapovedano vreme se je samo stopnjevalo. Bilo je vedno slabše, morje se je dvigalo. Skipper, ki je na morju že 30 let, je na podlagi vremena ocenil plovbo kot varno. Postala je ne-varna!

Pa reševanje nemške družine 300 nm južno od Suve. Na srečo so ostali samo brez jadrnice, ohranili so svoja tri življenja. Manj sreče je imela posadka na Bavarii pred Novo Zelandijo, kjer je en član posadke umrl, jadrnica pa se je potopila. Lani septembra se sedem članov posadke vlačilca, ki ga je zajel hurikan Lorenzo, ni vrnilo v svoje tople in ljubeče domove.

Zdaj v zadnjih nekaj tednih spet odmeva nesreča petih jadralcev, pri katerih se je morje v bonaci spremenilo v nekajurno nevihto in boj za preživetje. Odtrgan jambor, pokvarjen motor, veter, valovi … Je tu kriva vremenska napoved? Oh, kako mi je vse to znano. Podobno, a manj strašno sem tudi sam doživel med jadranjem s Fuerteventure na Gran Canario. Večkrat bi moral slediti profesorjema pri fiziki in zemljepisu, da bi lahko prepoznal geografsko pozicijo plovbe in bi vedel, kdaj se lahko zgodi Venturijev efekt. Če ostaneta cela, ti in barka, je rezultat enačbe: Sreča! Šele kasneje narediš koktajl, v katerega pomešaš nekaj hedonizma in kanček izziva.

Spet drugod se naredi nesreča iz čiste neumnosti in neprevidnosti. David Moore je odplul s svojo jadrnico Egoist iz marine Watchet. Plul je po Bristolskem kanalu, saj je ravno takrat v njem največja, a močna plima. Kam je bil namenjen, ne ve nihče, a tistim, s katerimi je nazadnje govoril, je povedal, da mora v vodo, ker se mu je na propeler navila vrv. Ker je rad pil alkohol, domnevajo, da tudi tokrat ni bil brez alkoholnih substanc, zato je odšel v vodo, ne da bi se privezal ali kako drugače poskrbel za svojo varnost. Jadrnica je zaradi močnega toka odplula naprej in so jo našli nasedlo na plaži Berrow. Še vedno je imela vrv navito okoli propelerja. Davida Moora pa je našel sprehajalec mrtvega ob obali kakšnih 14 dni ni po tem dogodku.

Zdaj odmeva izginotje 67-letnega škotskega jadralca, potem ko so njegovo jadrnico Simba (vredno 350.000 evrov) 13. decembra našli prazno in zapuščeno na koralnem grebenu 300 nm pred Egiptom. Škot Colb Finnie se je odpravil na 5.000 milj dolgo solo jadranje od Avstralije do Port Ghaliba v Egiptu. Nazadnje se je njegov AIS signal videl, ko je plul mimo Božičnih otokov. In spet ga je ujelo neurje, preko satelita je javil domačim, da je okoli jadrnice morje vzkipelo in da ima zelo malo goriva … To so bile njegove zadnje besede.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina La Palma, 197. dan

Dan potem. Zabava je trajala pozno v noč in v zgodnje jutro. Pred spanjem sem šel še na en sprehod in ugotovil, da se je zabava nekoliko spremenila. Kubanske in španske ritme so na večini lokacij zamenjali tehno ritmi. Veliko mladine je bilo vidno utrujene od alkohola. Ceste so bile polne smeti, predvsem embalaže. Smukca je toliko, da bi ga lahko pobiral z žlico s cest. A kakšnih hujših ekscesov nisem opazil. Nisem videl, da bi kdo koga nadlegoval, ali da bi v pijanosti preveč težil vsem naokrog. Po manj svetlih ulicah so se zbirali parčki, ambulantni avtomobili so odvažali najbolj 'utrujene'. Ponoči so še nekajkrat odprli zapornice, da je v marino prišlo še nekaj bark.

Zjutraj sva šla na sprehod. Velike gasilske cisterne in smetarski avtomobili so poskušali sprati smukec z ulic, a jim seveda ni uspelo očistiti vsega. Sicer pa je bilo v mestu mirno in počasno. Večina stvari je zaprtih. Pač, tipičen dan potem.

Marina se je danes dodobra izpraznila, na trajekte pa so čakale množice ljudi in avtomobilov. Včeraj sem pozabil prilepiti slike barke, ki jo je na oranžno pobarval peščeni vihar, ki mu tu rečejo 'calima'. Danes ni bilo novega peska, je pa bilo nekaj smukca, čeprav je marina kar oddaljena od dogajanja, a veter je smukec nosil daleč naokrog.

In še eno napako moram popraviti: mesto nima 20, ampak le 14 tisoč ljudi in na karneval ne pride 40 tisoč ljudi, ampak jih je bilo že pred leti 85 tisoč in jih je vsako leto več.

Kakorkoli, karnevala je konec in življenje teče dalje. Danes sva rezervirala avto in jutri greva raziskovat otok. Baje so tu ceste še bolj vijugaste in se vzpenjajo na višino nad 2 tisoč metrov. Ko mi Google Maps za dobrih 40 km po glavni cesti naračuna skoraj uro in pol časa, vem, da bodo ovinki. Pa sem izbral avto in ne kolo.

La Palma: Marina La Palma, 198. dan

Ker so bili avti v pristanišču nesramno dragi, sva spet uporabila trik z naročilom avta pri istem podjetju na poslovalnici na letališču z opcijo brezplačne dostave v hotel. Namesto hotela pa sva navedla njihovo poslovalnico v pristanišču. In sva prihranila 30 evrov. Rezervirala sva trivratno Corso (najcenejši avto), dobila pa (za isti denar) veliko Opel Zafiro z avtomatskim menjalnikom in sedmimi sedeži.

Namesto da bi bil vesel kot radio, se mi je skoraj zdelo brez zveze.

Avto je prevelik samo za naju in po serpentinah se obnaša kot avtobus. Težje parkiraš, težje se srečuješ na ozkih gorskih cestah in skoraj dvakrat toliko bencina pokuri. So pa prednosti: ker je visok iz avta več vidiš, na parkirišču ga takoj najdeš, z avtomatikom se manj zmatraš in boljše je opremljen od poceni malčka.

In serpentin je bilo danes v izobilju. Cesta se namreč od morja hitro vzpne na več kot 2400 m nadmorske višine.
Mogoče sem od La Palme pričakoval preveč, a danes me ni posebej navdušila.

Potem ko sva obiskala že vse Kanarske otoke, razen El Hiera, sem verjetno prenasičen z vtisi. Mogoče je krivo tudi to, da vidljivost ni bila najboljša, cel otok pa je bil še malo prekrit s saharskim peskom in so barve verjetno zaradi tega bolj ubite. Na prvi pogled mi je otok videti geološko nekaj starejši. Lava je že dodobra preperela in velik del otoka prekriva debela plast prsti.

Očarala pa me je velikanska kaldera (notranjost vulkanskega kraterja), ki zavzema kar dober del otoka. Z višine okrog 2500 m se spuščajo skoraj navpične stene v dolino, kjer se razteza velika ravnica, ki je na višini kakih 1000 m nad morjem in je na tri četrt kroga obdana z visokimi gorami.

Na splošno se zdi, da je treba z 0 na 1000 m višine vedno, ko greš iz enega mesta v drugo mesto na otoku. Izjeme so mesteca, ki so zelo blizu skupaj, tam je treba mogoče le na 500 m. Vsaka pot je podobna, kot bi šel iz Kranjske Gore v Bovec.

Na primer: otok ime dve marini. Med njima je 18 km zračne linije, po cesti pa je pot dolga 40 km. Edini raven kos ceste pa je tunel. Ker pelje nova cesta skozi dolg tunel, se vzpneš le na dobrih 1000 m, po stari cesti pa bi moral na 1500 m in bi bila pot še precej daljša.

Zelo zanimivi so bili zvezdni observatoriji raztroseni okrog najvišjega vrha otoka. Baje je tu (kar se Evrope tiče) zrak najbolj čist in najmanj onesnažen s svetlobo, kar omogoča odlične razmere za opazovanje zvezd. Verjetno ne te dni, ko je v zraku še nekaj saharskega peska pomešanega s smukcem z žurke.

Sprehod v okolici najvišjega vrha je zelo lep, poti so speljane lepo in so dobre, morda niso za tiste s preveč vrtoglavice, a midva sva uživala.

Ogledala sva si še marino na drugi strani otoka. Tako je, kot pišejo. Je lepa, a sredi ničesar. Nad njo je lepo mestece, a je skoraj predaleč za peš. Je pa zelo mirna – nimajo ne hrupa ne swela. Tule pri nas je namreč guncanje brez doplačila.

La Palma: Marina La Palma, 199. dan

Drugi dan potepanja po otoku. Tokrat ne greva čisto na vrh, ampak se zapeljeva čez otok po sredini, potem pa okrog hribov po severni strani otoka.

V začetku slučajno naletiva na točko, ki sva jo včeraj zgrešila, saj nisva vedela, da je v eno stran cesta speljana skozi predor na višini pribl. 1000 m, v drugo stran pa se vzpne še ene deset serpentin višje in gre skozi stari tunel, ki je bil nekoč dvosmeren.

Razgled je bil vrhunski, fotke pa niso uspele, saj svetloba tam ni bila najboljša in človek s fotke sploh ne dobi tiste prave 3D-predstave. Potem si želiva ogledati kaldero.

Najino idejo, da si ogromno Caldero De Taburiente ogledava z znamenite razgledne točke Mirador De La Cumbrecita je žal preprečila mitnica. Pa sploh nočejo denarja. Zgoraj je prostora za 20 avtov in toliko jih je lahko hkrati gor. In če hočeš gor, moraš prej narediti rezervacijo preko neta. Na mitnici se ne da. Lahko pa greš naprej peš (5 km v vsako smer). To bi nama vzelo preveč časa in bi morala izpustiti preveč preostalega. Takoj greva na net, a žal je za danes že vse zasedeno. Je pa jutri eno prosto mesto med 13.00 in 13.30. Pa rezervirava. Tako ali tako imava jutri še avto.

Na tak sistem sva v Španiji naletela že večkrat. Kjer je gneča, uvedejo pravila. Ogled je še vedno brezplačen, a omejen. Hrvati bi zadevo reševali raje z visoko vstopnino, a bi spuščali gor neomejeno množico ljudi. Pot naju vodi skozi lepe gozdove in uživava vsako minuto in kmalu sva na zahodni strani v mestecu Tazarcote. Simpatično.

Napotiva se proti severu otoka. Sva v deželi vinske trte in na neki razgledni točki vidiva tablo, ki opisuje 'vinsko cesto', ki se vije med vinogradi, a zanjo je treba imeti primeren avto. Midva pa z 'avtobusom' Zafiro. Konzultirava še Google maps, ki se mu cesta zdi smiselna. Takoj na začetku je grozilna tabla z napisom 'gorska cesta', a midva sva še kar na asfaltu.

Malo ožja je že bila, ampak poseben avto? Ne ga lomit! Cela cesta je bila asfaltirana in nakloni so bili čisto običajni. Je bilo pa nenormalno lepo. Srečala sva en (1) avto na celi poti. Sicer pa sva se vozila med vinogradi, mandljevimi nasadi in po nedotaknjenem gozdu. Najlepša pot na otoku za moj okus.

Če pelje cesta okrog najvišjih hribov, še ne pomeni, da je manj strma ali manj vijugasta. V glavnem se voziš na nadmorski višini med 500 in dobrih 1000 m in premaguješ eno sotesko za drugo. Ko se voziš po eni strani soteske, vidiš prav blizu cesto na drugi strani, kjer se boš peljal dosti kasneje. Večina krajev ob morju pa ima do tam speljano le slepo cesto in se moraš vrniti na planoto, da greš v sosednji kraj. Ogledala sva si še starodavne izklesane vzorce na skalah, ki so jih naredili prvotni prebivalci otoka pred prihodom Evropejcev. Prvi val priseljencev je bil nekaj sto let pred našim štetjem iz Afrike in nekaj stoletij kasneje še en val iz Afrike. Španci so prišli v petnajstem stoletju. Skoraj celo stoletje so potrebovali, da so naredili to, kar povsod. Prvotne prebivalce so pobili ali prodali v suženjstvo.

Baje ni znano, kaj natanko pomenijo v bazalne skale vklesani simboli. Meni je povsem jasno: koncentrični krogi pomenijo: tule je voda (ko daš prst v vodo, se naredijo koncentrični krogi). Tam, kjer pa so zraven še neke vijuge, pa to pomeni. da je tam tekoča voda. Vse najdbe, ki sva jih danes videla, so namreč blizu vodnih izvirov. Mogoče bi pa moral postati arheolog.

Za nama je še en krasen in poln dan potepanja po otoku, več pa naj povedo slike.

La Palma: Marina La Palma, 200. dan

Tretji in zadnji dan, ko imava avto. Tokrat je na vrsti ogled kaldere z drugega konca in nato na jug otoka. Pri vhodu v nacionalni park nama je uspelo včerajšnjo polurno rezervacijo parkirišča podaljšati na celo uro. Tako sva si lahko vsaj privoščila celourni sprehod do lepe razgledne točke.

Kaldera je name naredila velik vtis. Na sliki se ne vidi pravih razsežnosti te kotline, a ko stojiš na prepadnih robovih in gledaš na drugo stran, občutiš vso veličino tega naravnega pojava. Ves čas sem si predstavljal, kako so tu živeli prvotni prebivalci otoka, preden so jih premagali Španci s pomočjo prevare.

Teren je precej nestabilen in se ves čas kruši v dolino. Zanimivo je videti borovce, ki imajo korenine že kak meter ali več v zraku in so videti, kot bi stali na konicah prstov.

Urica je minila, kot bi trenil in bil je čas, da greva na mlade vulkane na jug otoka.

In eden je res mlad. Velik izbruh se je tu zgodil za časa mojega življenja. Če bi kot majhen otrok bil na La Palmi, bi jo videl precej manj, saj je vulkan na jugu povečal otok. Tega sva si ogledala le od daleč iz ptičje perspektive, saj nisva imela dovolj časa in energije, da bi šla še tja. Sva si pa ogledala enega malenkost starejšega (300 let), kar je v geologiji tudi povsem malo.

Tu pobirajo celo vstopnino (5 evrov), a imajo lepo multimedijsko predstavitev. Ker je najmlajši vulkan, so nam lahko kazali filme pravega izbruha. Zdaj, v času Youtuba se nam zdi normalno, da je vsak dogodek zabeležen na videu. A večina zgodovine se je zgodila pred iznajdbo filma.

Po vseh neštetih vulkanih na Lanzaroteju sem bil skoraj presenečen, da so me tile spet tako prevzeli in navdušili. Nekaj magičnega je v stopljenih in v trenutku časa zamrznjenih kamnih. Tako majhen se počuti človek ob tem.

S tega vulkana se lepo vidi najmlajši vulkan (star manj kot 50 let) in to, kje je povečal otok. Prav neverjetno pa je, da so soline in stari svetilnik na južnem rtu preživeli izbruh. Lava se je malo pred njima razcepila in ju obšla. Stojita le nekaj metrov od nove lave. Seveda je tudi sol iz teh solin 'najboljša na svetu', tako kot piranska, in skoraj katerakoli, kjer sva obiskala soline. Vsak solinar najde razlog, zakaj je ravno njegova sol boljša od vseh drugih. Seveda sva kupila pol kilce, sicer ne bi bila prava turista.

Dan je bil odličen. Vse nama je šlo kot po maslu. Do sedaj.

Za konec sva si zamislila večerjo v gostilnici v bližini, ki ima dobre ocene in simpatičen jedilnik in nato izlet nekam, kjer bi gledala zvezde. Restavracijo najdeva brez težav, težava je v tem, da so zaprti. In to do prvega julija. To pa so počitnice. Očitno jim gre dobro, če lahko zaprejo za pol leta.
Vijugava po glavni cesti nazaj proti marini in googla vprašava za gostilne v bližini. Najde jih pribl. dvajset na zahodni strani otoka, pri nas na vzhodni pa eno samo. In še to s slabimi ocenami.

Res se voziva po čisti divjini. Nisem si mislil, da je ta del otoka tako nenaseljen. Saj smo le nekaj km južno od glavnega mesta in letališča. Takrat zagledava ob cesti gostilno, ki je videti celo odprta.

Na daleč ni videti kaj prida, od blizu tudi ne. Pa naju prevzame pustolovski duh in greva poskusit srečo. Dva gosta za šankom, jedilnica prazna. Natakar na telefonu. čez pet minut je natakar še vedno na telefonu. Na hitro pokuka v jedilnico (ne neha govorit niti za sekundo) in s prstom pokaže na telefon, češ: Vidita, telefoniram, ko končam, pridem morda do vaju.

Na mizah je polivinil, da se ne bi slučajno umazal kak prt, stoli so različni, nekateri leseni, drugi plastični, mize pa, kot bi jih kak amater delal za šolsko učilnico.

GSM-signala tu ni. Smo preveč na koncu sveta.

No, na koncu niti ni bilo tako slabo. Ribo je sicer malo ubil s tem, da jo je preveč zapekel in v solati je bilo za moj okus občutno preveč čebule, ampak vino je bilo pa dobro. Celoten vtis je v stilu: Na večerjo se sem ne bi ravno vozil, a če bi se slučajno znašel tu in bi bil lačen, bi si pa upal kaj pojesti.

S tem pa najinih zapletov še ni konec. Ker hočeva gledat zvezde, hočeva nekam višje, kjer se dobro vidi. Odločiva se za razgledno točko, kjer sva že bila podnevi – pri starem tunelu na sredini otoka (tunel de la Cumbre), ki leži na 1000 m višine.

Tam je situacija taka: dvosmerna cesta se vzpenja dokaj visoko, potem pa se razcepi v dve enosmerni cesti. Če potuješ na zahod, se vzpenjaš precej višje in greš skozi stari tunel, če potuješ na vzhod, pa že zapelješ že precej nižje v novi tunel.

In razgledna točka je blizu starega tunela. Vendar jo uspeva zgrešiti. Ker je cesta enosmerna ni nobene možnosti, da bi obrnil in šel malo nazaj. Edina opcija bi bila, da se dvigneva do starega tunela, greva na drugo stran gore, se spustiva do novega tunela, se zapeljeva na drugo stran gore in se potem spet vzpneva proti staremu tunelu, kjer bi gledala zvezde. Ne iz tunela, ampak z razgledne točke pred njim. Potem bi pa morala spet skozi oba tunela, da bi se lahko vrnila.

Ugotoviva, da je to preveč cirkusa za nekaj zvezd, posebej zato, ker je na nebu še nekaj meseca, ki precej pokvari pogled na zvezde. Bova raje gledala zvezde z barke na pasažah. Tam ni nič svetlobnega onesnaženja. In čeprav nisi na 1000 m višine, se zvezde odlično vidijo.

Utrujena se vrneva na barko, ravno ko je nad mestom ognjemet. Krasen dan je za nama.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Sedim za navigacijsko mizo in nimam druge opcije, kot da čakam na zvok iz VHF-radijske postaje. Premišljujem, kaj bi lahko še naredil. Tolčem se po glavi. Zgodilo se mi je prav tisto, kar se mi je že naredilo enkrat: krmilo, krmilo, krmilo!? Izgubil sem ga na Jadranu, vendar tam tudi brez krmila slej kot prej prideš do obale. Tukaj pač ne. Takrat sem se rešil s pomožnim motorjem, ki sem ga montiral na zadnji del barke in jo z njim nekako usmerjal. Takrat je bilo to možno. Morje je bilo v primerjavi s tem, kar imam tukaj zunaj, prava milina. Danes to ne bo mogoče, nikakor ne! Že takrat, na mirnem Jadranu, se je barka zavrtela v krogu že ob najmanjšem valu, ki je ji spremenil smer. Držati smer v podivjanem morju samo z motorjem na spojlerju barke je zgodba, ki ji lahko verjameš le za gostilniško mizo. Krmilo!!! Spet se tolčem. Že mesec pred odhodom sem premišljeval, da bi staro krmilo odstranil in naredil dve krmili – na vsako stran barke. Lahko bi uporabil krmila od barke J80, ampak dela je bilo ogromno in vseeno sem zaupal svojemu novemu krmilu, ki je bilo staro samo tri leta in res nisem pričakoval, da se bo tako kmalu zlomilo. Če je staro krmilo zdržalo trideset let, zakaj ne bi novo vsaj deset let? Nisem pa upošteval dejstva, da se barka ni vozila po takem morju, niti po takem vetru, pa tudi če je bilo kdaj Jadransko morje viharno, je v takšnih razmerah plula le nekaj ur.

Prižgem si cigareto in javim preko Garmina domov, kaj se je zgodilo, da sem oddal DSC klic in da čakam na glas iz radia, ki bi mi povedal, da je bil klic sprejet. Vendar se vse skupaj ne odvije tako enostavno. Še vedno sem za navigacijsko mizo in preverjam ekrane AIS. Še vedno ne najde nič! Antena je na vrhu jambora, zato bi moral biti doseg kar precejšen. Počutim se kot igralec pokra, ki je imel vse karte, pa vseeno izgubil igro in sedaj nimam nobene druge možnosti, kot da čakam. Čakam in razmišljam: bi lahko še kaj naredil? In vem, kakršno koli delo na krmi barke lahko samo še poslabša situacijo. Padec z barke, poškodba, karkoli … bilo bi samo še slabše in v primeru, da ne najdem nobene radijske zveze, bi bil to samo še dodatek tej slabi situaciji. Varnost je sedaj na prvem mestu, ohraniti prisebnost, umirjenost in razum je nujno, da ostanem živ. Še vedno imam life raft, na steni gledam EPRIP in še vedno imam klic SOS na Garminu. EPRIP je registriran na mojo barko. Ko se aktivira, bodo vedeli, da sem sam na barki. Vendar: kdo bo prišel pote na tako oddaljene koordinate? Samo po enega človeka? Teh zgodb je nešteto, pri tovornih ladjah je čas denar in se navadno ne ozirajo prav veliko na takšne nesreče. Spomnim se zgodbe treh francoskih jadralcev, ki so se vračali z Bermudov in so bili že na drugi strani Atlantika, 400 nm pred portugalsko obalo. Barka je potonila, vsi trije so bili na rešilnem splavu z EPRIPOM. Dve tovorni ladji sta pluli 200 nm od signala, vendar se nobena od njiju ni odzvala na klic na pomoč, čeprav bi jih lahko rešila, če bi le malo spremenila kurz proti njihovi smeri. Njihovi prijatelji so sprožili reševalno akcijo, za katero so zbrali denar preko družbenih omrežij, iskali so jih s helikopterjem in letalom, vendar jih niso nikoli našli.

Da bi prišli samo pome s helikopterjem ali ladjo, se že sliši nemogoče. Stroški reševanja bi bili pa tako ali tako tako visoki, da bi si samo želel, da me nikoli ne bi rešili. Sam sebi ne morem verjeti, ne morem verjeti, da je to, kar se mi je zgodilo, sploh mogoče. V sekundi postaneš popolnoma nemočen. Občutek, ko letaš tako visoko in potem padeš nižje od sploh mogočega, občutek stanja, ki ga sploh ne moreš razumeti kot mogočega – to je zdaj postalo resnično in prav ničesar ne moreš spremeniti. Če se ti pokvari avto, to ne predstavlja nobene posebne nevarnosti – pač izstopiš iz avta in nadaljuješ pot peš. Pomolim glavo z barke, slišim samo zavijanje in tuljenje vetra v priponah. Za 43 ga je in še narašča. Pogledam na ekran. Zavem se, da vsi ti ekrani postanejo nepomembni. Saj ne morem spremeniti ničesar, piha, kakor piha! Vrnem se za mizo in nastavim alarm na največji možni domet. Še enkrat pogledam na EPRIP in si rečem: »To bom sprožil takrat, ko bo rešilni splav v vodi, jambor pa do polovice pod vodo, torej ne še zdaj!« Vse je mokro. Prekinem električno napeljavo postaje in ploterjev iz akumulatorjev, ki jih bo vsak čas zalila voda in preklopim na akumulator, ki je visoko ležeč v barki, tako da ga voda zalije šele, ko je že vse skupaj pod vodo.

Vodne črpalke črpajo vodo iz spojlerja in za zdaj še dohitevajo vdor vode. Koliko časa bo še tako, ne vem, ne zaupam več tej barki, mogoče bo, mogoče ne bo. Te barke so bile grajene tako ekonomično (škrto), da so iz materiala za tri barke naredili štiri. Manjkajoča četrtina je postala tukaj zame usodna in ko se zavem, da je v tem trenutku moje življenje odvisno od barke, ki ne bo zdržala sile razbesnelega Atlantika, se javi alarm iz AIS. Ena ladja je vzhodno od mene. Poskušam vzpostaviti radijsko zvezo, vendar po klicu SOS izgine z ekrana. Izklopili so oddajanje signala, ne morem verjeti … Preklinjam, kolnem in nato še malo preklinjam. Seveda, če se ne javijo, jim ni treba izvesti reševanja, češ nismo videli in zato nič ne vemo. Na ekranu se mi medtem pojavi še ena ladja iz smeri vzhodne Afrike. Še enkrat pošljem DSC in seveda – tudi ta se odklopi. No, pri tej sem že nehal preklinjati in si rajši prižgal cigareto ob misli »kajenje ubija!« Pa naj, kaj zato! Čez 20 minut pa se na ekranu pojavi tretja ladja z imenom Hansa Baltica. Oddam klic v sili in nato po 16. kanalu začnem oddajati MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ?

MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME?

MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME? Nihče se ne javi. Over.

Znova začnem zaporedje kletvic in stopim iz kabine. Iz kokpita si ogledujem morje in ko je barka na vrhu vala, skušam najti kakšne luči okoli mene, vendar zaman. Valovi so previsoki, ne vidim nič. Tako strmim v temo in poslušam zavijanje vetra. Iz škatle vzamem rakete in eno spustim v zrak. Sedem na stopnico pod sprayhudom, opazujem moj »ognjemet« in nato zaslišim iz postaje zvok: »Lady Ivana, do you here me? This is Hansa Baltica. We recived your DSC call!« Ne morem verjeti svojim ušesom!!! Sedem za postajo in oddam vse podatke, svojo pozicijo in razložim, v čem je težava. Dobim odgovor: »Lady Ivana, you will have to wait. I go to wake up capitan.« Kaj drugega pa lahko počnem, kot čakam??? Čez 5 minut se javi kapitan v angleščini z vzhodnoevropskim naglasom.

Oba se predstaviva, pove mi, da je poslal DSC call na Cape Verde, v Las Palmas in v Mavretanijo, javili so se samo z Las Palmasa, kjer so povedali točno tisto, kar sem že sam vedel – da helikopter ne bo letel, ker sem že predaleč od njih. Mavretanija se ne javi, tudi če bi se, ne bi bilo nikakršne razlike, Cape Verde pa prav tako. Kapitan mi pove, da je kontaktiral helikopter, ki je trenutno nad nami, vendar ni nikakršenga odziva. Svetoval mi je, naj poskusim še enkrat z raketo, mogoče bo helikoper le prišel na pomoč. Izstrelil sem raketo in le malo za tem mi kapitan Hansa Baltice javi, da je helikopter izklopil signal, Hansa Baltica pa je spremenila kurz in plujejo proti meni. Gledam jo na ekranu: dolga je 180 m, široka pa 30 m. Kar ne morem verjeti: ta velika ladja pride pome??? Med čakanjem govorim s kapitanom, ki mi razloži, da je morje previsoko in zato ne bo mogoče z ladje spustiti rešilnega čolna, da bi prišel pome. Pove mi tudi, da moje barke ne bodo mogli vleči, saj je morje previsoko in tudi v primeru, če bi jo lahko, od nje ne bi ostalo prav veliko. Težko sem se sprijaznil s tem, da bom moral zapustiti svoje »sanje«, vendar sem vedel, da ima kapitan prav. Opozoril me je, naj ne pozabim vzeti dokumentov, da bi jemal s seboj še kaj drugega, pa mi odsvetuje, saj bi kakšna priročna prtljaga, ki bi jo želel vzeti s seboj, lahko ogrozila reševanje in moje življenje. V potovalko zato natrpam vse, kar se je dalo, vse, kar je bilo vredno, pa v žep z zadrgo: potni list, trdi disk, garmin in obeske, ki so me spremljali vso pot. V žep z zadrgo na levi strani reševalnega jopiča sem dal denar, v desnega pa nož za primer, da bom moral kaj prerezati. Po uri čakanja se mi ladja približa in se po treh poskusih parkira bočno od mene. Kapitan zahteva, da odrežem viharno sidro, saj barko nosi prehitro proti zahodu, kar otežuje manevriranje njegove ladje.

Vprašam kapitana: »Kako pa bom sploh prišel na vašo ladjo?«

Odgovori mi: »Vrgli ti bomo vrvi, ti pa jih boš skušal ujeti in po tem te bomo nekako potegnili k ladji, vrgli ti bomo mrežo, po kateri boš lahko prišel na krov.«

Ladja je ogromna, še bolj se mi približa z leve strani. Nadenem si rešilni jopič in varovalni pas, okoli rame navežem blisk lučko in vzamem potovalko, v kateri imam vse, kar mi bo ostalo poleg mojega življena, seveda v primeru, da se le nekako rešim na njihovo ladjo. Kapitanu povem, da se ta način reševanja sicer sliši zelo enostaven, ko sedim v kabini, ko pa pogledam iz nje, je slika popolnoma drugačna … In povem mu: »Zdaj zapuščam radijsko postajo, vidimo se na vaši ladji!«

Še zadnjič se ozrem po kabini mojega doma in si rečem: »Lepo sva se imela, dokler je trajalo, sedaj te moram zapustiti!« S solzami v očeh gledam po stenah, tam so ostali spomini na najino plovbo, na ves trud, ki sem ga vložil v to mojo lepotico, na koncu me je izdalo samo krmilo. Solza je kapnila v morje, ki se je že prelivalo po tleh kabine, in dodalo še eno kapljo moji Ivani. To je bilo moje slovo, treba je bilo iti. Levo od moje barke je ogromna ladja s prižganimi vsemi lučmi. Osvetlijo me z reflektorjem, ki pa po dveh minutah preneha delovati. Ladja se še bolj približa, jaz pa na moji barki drsim mimo njihove krme. Izstrelijo svetlečo vrv, ki pa zaradi vetra pristane okoli njihovega radarja in se zavije okoli njega. Postalo mi je jasno, da če me ne uspejo potegniti ven, ostanem sam v vodi in edino, kar mi preostane je, da se skušam vrniti na mojo jadrnico, kjer bi nekako spet lahko kontaktiral preko postaje, saj preko radarja zagotovo ne bo šlo. Zato v morje zmečem vse vrvi na vsak konec barke, na konce vrvi pa privežem tiste tri bokobrane, ki jih je Ivana še premogla. Barka se nagiba močno po valovih in jaz se komaj še držim palube. Gledam potovalko in si rečem: »Marš! Kaj bom plaval s tem in utonil zaradi teh materialnih stvari?« Vržem jo v kabino. Z ladje slišim glasove: »My friend, can you swim?«

»Yes, I can« jim odgovorim, pa še kako dobro, več kot deset let sem treniral plavanje in waterpolo. Mečejo vrvi, ki padejo v vodo kakšen meter od njihove ladje. Mečejo obroče, jaz pa zaman čakam na njihov znak, kdaj naj skočim. Vendar glasu od nikoder. Poskušajo in poskušajo z vrvmi, vendar zaman. Ničesar nisem mogel, barka je drsela že mimo več kot polovice ladje in bil sem že skoraj pri premcu njihove ladje. In čakal na znak, da naj skočim. Znaka pa od nikoder. In si rečem: »Walter, now or never!« Stojim na premcu moje barke, držim se genove, jo objamem in poljubim: »Oprosti, moram iti!« In se odrinem od lesene deske, ki sem jo prav strastno oblikoval še v Puli in nikoli si nisem mislil, da bo to zadnji stik z mojo barko. Les, iz katerega je bila narejena, je bil iz drevesa, ki je raslo na domačem vrtu. Občutek, kot da bi skočil iz visoke pečine, s katere ne upaš skočiti, ko pa se le odrineš in si v zraku, se zaveš, da od tu ni več poti nazaj. Pristanem v vodi in začnem plavati proti ladji na vso moč, vendar je moč morja tako silna, da se zdi, kot da se sploh ne premikaš naprej. Vržejo mi vrv, ki pristane 1 meter od mene in nato izgine. Za las je šlo. Nato še ena vrv, spet ni uspelo, nato še obroč. Ne morem verjeti: kako mečejo te vrvi??? Nato zagledam močnejšega možaka, ki je videti popolnoma drugače od drugih. Vrže mi vrv, ki jo ujamem. Občutek, ki se ga sploh ne da opisati … Rešitev! Nato me povleče do mreže, oprimem se je in dvignejo me na palubo. Moj prvi stavek je bil: »You have a big boat!«

On pa mi odgovori: »Ja, je malo večja od tvoje!«

»Kaj počneš s to malo barko na tem visokem morju?« me je jezno vprašal v angleščini z ruskim naglasom.

Vpraša me, če imam kaj orožja pri sebi in takoj mu izročim nož, se nato obrnem in gledam mojo barko, kako jo premetavajo valovi in na koncu še s križem udari v premec ladje. Po radiu slišim, da je kapitan vprašal: »Is the sailboat tuching the boat?« in možak odgovori: »No!« Pospremijo me v komandni most, kjer se predstavim kapitanu in mu izročim potni list. Skozi okna opazujem, kako moja jadrnica pluta po morju, sama s prižganimi lučmi. Obrnem se s solzami v očeh in stopim na stopnišče. To je bilo zadnjič, ko sem jo videl. 

Dodelili so mi kabino, prinesli topel obrok, ki se ga nisem niti dotaknil, in mi dodelili dva varnostnika, da me stalno čuvata. Kapitan mi je podaril šteko kitajskih cigaret, ki sem jih kadil drugo za drugo, vse dokler nisem zaspal – in to je bilo nekako čez tri dni. Ladja je plula iz Argentine in gre v Las Palmas. Pred tem pa je prišla iz Kitajske, kjer je bila zgrajena leta 2019.

Po dveh dneh smo vrgli sidro pred Las Palmasom, kjer so morali načrpati nafto in pretovoriti neke surovine, mene pa so izkrcali na manjšo dostavno ladjico, ki me je pripeljala do pomola, kjer me je že čakal avtomobil, ki me je pripeljal na Policijo oddat poročilo in kjer so mi voščili vse dobro. Zapustil sem Las Palmas s trajektom in se vrnil na Lanzarote, kjer sem lahko spal na prijateljevi barki. Odločiti se je bilo treba, kako bom nadaljeval življenje. Vse, kar mi je ostalo, je črna vreča za smeti, v kateri imam star rešilni jopič in varovalni pas, ter malenkosti, ki sem jih imel v žepu. Denar, ki sem ga shranil v levi žep, pa je izginil skupaj z žepom, saj se je jakna raztrgala, ko so me potegnili na krov. Tisti trenutek mi je bilo popolnoma vseeno, sedaj pa je situacija malo drugačna, saj sem v civilizaciji, kjer brez denarja pač ne gre, niti domov se ne morem vrniti. Zaslužiti bo treba denar za novo barko – to sem se že odločil! Sedel sem na pomolu, v žepu nisem imel niti evra, nakar se ob meni pojavi prijatelj Lolo. Pred odhodom mi je podaril jadralno jakno in hlače. S solzami v očeh mi je vrgel nahrbtnik, v katerem mi je rekel, da mi podarja hlače, brisačo, toaletne stvari in da upa, da se še kdaj srečava, saj ima danes let za Francijo. In da mora oditi. Objela sva se in poslovila s solzami v očeh. Tudi moški jokajo! Odpravil sem se tuširat in ko sem pospravljal stvari nazaj v nahrbtnik, sem našel 200 evrov s sporočilom: »Walter, to bi moralo biti dovolj, da se vrneš v Slovenijo in zaslužiš za novo jadrnico. Nato se spet srečava. Srečno! Lolo.«

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek