Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote – marina Rubicon, 145. dan

Čez dan skoraj ni bilo vetra in je bilo toplo. Malo me je že zamikalo, da bi šel na bazen, vendar je bil zaseden. Popoldne se je veter malo okrepil, predvsem pa je spremenil smer. Že od včeraj po malem obrača iz severnika proti zahodniku, zdaj pa je jugozahodnik. Ta obrat je bil napovedan, zato so se sidrišča tu okrog precej spraznila. Ostali so le še najbolj zagrizeni in tisti, ki ne spremljajo vremenske napovedi. Čeprav vetra ni veliko, je v marino začelo nositi swell. Mi smo vezani bočno na valovanje, zato nas nosi levo-desno in malo zateguje štrike. Nič posebnega, le škripanje mi gre malo na živce, pa štriki se obrabijo. Mi smo po mojem vezani kar v redu – nekako med nemško in dalmatinsko šolo.

- Nemška šola: vse štrike napneš tako, da barka ne mrda.

- Dalmatinska šola: vse štrike zelo popustiš, da barka pleše svoj ples na valovih, štriki pa so ji le okvirno vodilo, kje naj pleše.

Jaz sem poskrbel, da čim več delajo tiste vrvi, ki imajo gumijaste blažilce, ki zmehčajo sunke, preostale vrvi pa so nekaj bolj popuščene. Ko pogledam po pomolu, sem zadovoljen s svojim umotvorom. Gibanje barke je mehkejše kot nekaj sosednjih bark.

Motornjak, sosed na istem fingerju je privezan bolj na kratko in ga kar dobro nabija v finger. Bokobrani delajo na polno. Pa da ne bo kdo mislil, da je kakšna resna štiga tu notri – sploh ne. Kozarec je z lahkoto na mizi in ne bojim se, da bi se kaj prevrnilo ali polilo. Zanimivo pa je, ker kljub zelo ozkemu vhodu in veliki laguni pride notri swell.

To je posledica fronte na severnem Atlantiku, ki je dovolj močna, da je potisnila azorski anticiklon proti jugu nekako do geografske širine Kanarskih otokov. Na Azorih pa je še en manjši ciklon. To povzroča, da portugalskih pasatov ni (veter je tam obrnil) in da na Kanarskih piha z zahoda in z juga namesto s severa in vzhoda. Zato so vsi (tudi mi) pobegnili s sidrišč v marine.

Lanzarote: marina Rubicon, 146. dan

Razsoljevalnik (watermaker) je treba vsakih nekaj dni uporabljati: delati sladko vodo iz morja, ali pa ga splahniti s sladko vodo. S tem preprečimo rast alg na membrani. Če se to zgodi, smo ob 600 evrov ali več.  Alternativa je še konzerviranje membrane, a ta kemični proces tudi ni najboljši za membrano, pa še kemikalije so dokaj drage in postopek konzervacije in izpiranja dokaj zamuden. Včasih sem izpiral ročno, potem pa sem si nabavil avtomatiko, ki splahuje cel sistem vsakih pet dni tudi, če me ni na barki.

Žal se ta avtomatika ne razume najbolje z MPPT kontrolerjem. MPPT kontroler je naprava, ki upravlja energijo sončnih celic in polni akumulatorje s pravilnim tokom in napetostjo. Na ta način so akumulatorji optimalno napolnjeni. Enkrat na mesec MPPT kontroler v akumulatorje za eno uro spusti večjo napetost (v našem primeru 15,3 V). Temu postopku se reče ekvilizacija in s tem preprečujemo nabiranje žvepla na ploščah v akumulatorjih.
Žal pa je 15,3V več, kot avtomatika razsoljevalnika sprejme za dobro napetost in sproži alarm. Nekaj časa piska, potem pa utripa rdeča LED-dioda. To samo po sebi ni nič hudega.

Vendar če se to zgodi ravno takrat, ko izpira sistem, potem pa nastane problem. Da bi zaščitili svoje vezje, motorje in elektroventile pred previsoko napetostjo, se avtomatika resetira in gre v stanje pripravljenosti. In nič več ne izpira. Sploh. Niti takoj, niti čez pet dni. Nada. Niente. Samo čaka, da pridem in ga 'potolažim'. Ga ne briga, da je napetost čez eno uro spet normalna. Verjetnost, da se to zgodi, ni velika (ena ura enkrat na mesec se mora ujeti s petminutnim izpiranjem vsakih 5 dni). A ravno to se je zgodilo, medtem ko sva bila nazadnje odsotna za 14 dni. 

Ko prideva nazaj na barko, je kontroler razsoljevalnika čakal na moje ukaze, namesto da bi spiral sistem vsakih 5 dni! Grrr. Upam, da ni kaj narobe z membrano, ki ni bila izprana 16 dni. Na srečo je voda tukaj bolj hladna. Če bi se to zgodilo v tropih ...

Da se to ne bi ponovilo, sem se odločil, da spremenim režim ekvilizacije na MPPT kontrolerju. Od sedaj bom to sprožal samo ročno. Ko naju ni na barki, tako ali tako ni skoraj nobene porabe in ekvilizacija ni potrebna. Preprogramiranje pa se lahko naredi le na stikalcih (DIP switchih) v samem kontrolerju, ko ta ni pod napetostjo (celice ne proizvajajo in je tudi odklopljen z akumulatorjev). Zato sem moral počakati na noč (da celice niso proizvajale elektrike), odklopil kontroler z akumulatorjev, prestavil stikala in sestavil zadevo nazaj. Upam, da je vse v redu. Bomo videli takoj zjutraj.

Lanzarote: marina Rubicon, 147. dan

Danes zjutraj je deževalo. Mogoče je že čez noč, a jaz sem spal in ne vem. Tokrat je bil čisto pravi dež, ki je celo naredil nekaj luž po tleh, ne le nekaj kapljic, ki bi se posušile v eni minuti. Ni pa ga bilo dovolj, da bi spral prah in pesek z barke, saj smo vendar na najbolj sušnem od Kanarskih otokov.Verjetno je bil dež posledica motnje, ki je prinesla med drugim zahodne vetrove.

A ob devetih zjutraj že sije sonce in MPPT kontroler polni akumulatorje tako, kot mora. Videti je, da sem včeraj vse pravilno povezal. Večkrat sem se spraševal, ali bi morda bilo bolje imeti kako stikalo (ali varovalko) med MPPT kontrolerjem in akumulatorji, a kontrolerja tako redko odklapljam, da verjetno to nima smisla. Novejši MPPT kontrolerji imajo možnost programiranja preko mreže ali preko Wi-Fi, moj tega pač nima. Ima pa stikala. Tudi tako gre. Pač malo lezeš po skladiščih in se zvijaš po skritih kotičkih barke, da prestaviš nekaj stikal. 

Danes popoldne greva po avto, saj jutri letiva domov. Avto za 24 ur je pač cenejši, kot katerikoli drug prevoz do letališča, zato izbereva to možnost. Tole najino 'kruzanje' je res hecno. Več sva po marinah kot na sidru in skoraj več sva doma kot na barki. Ampak žal je stvar taka, da človek obrača, narava pa obrne (nekateri bi namesto 'narava' rekli 'bog', a jaz bolj verjamem v naravo). Na žalost imamo bolezen v družini in naju potrebujejo doma. Kruzanje lahko počaka, družina ne more. Tako pač je in plani so za to, da jih spremenimo.

Če bi mi prej kdo rekel, da bo Heron tri mesece na Lanzaroteju, bi se mu smejal. Kakorkoli, obrnilo se je tako, da letiva spet domov. Ko popoldan dobiva avto, se malo zapeljeva naokrog. Najdeva košček otoka, kjer še nisva bila. To je najbolj južni del otoka, malo vzhodno od plaže Papagayo. Rentič se mi malo smili, ko sveže opran, še malo moker, vozi po makadamu proti cilju. Vzela sva najmanjši (in najcenejši) avto, a ker ga niso imeli, so nama za isto ceno dali Opel Zafiro s sedmimi sedeži. Ob kaki drugi priložnosti bi vriskal od veselja, da imam sedem sedežev in ogromno prostora, a tokrat tega pač ne rabiva. Za kratek izlet po otoku in za pot do letališča bi bila vsaka kripa dobra. Tokrat sva ob sončnem zahodu doživela res dober 'green flash'. Najbolj izrazit v vseh letih kruzanja po svetu. V Karibih pravijo, da je pojav bolj izrazit, če prej spiješ nekaj koktajlov, a tokrat sva ga doživela trezna. To je naravni pojav, ko gledaš, kako sonce izginja za obzorjem. V trenutku, ko izgine rumenordeča svetloba, se na obzorju pojavi zelena svetloba, na kratko posveti in potem izgine.

Baje ima zadeva čisto fizikalno osnovo. Oko se navadi na rumeno in rdečo svetlobo. Ko sonce izgine, takrat izgine tudi ta svetloba. Ostane odblesk sončeve svetlobe, ki se odbije od atmosfere, ali pa se morda ukrivi zaradi loma svetlobe ob stiku z atmosfero, kdo bi vedel. Človeško oko takrat to lomljeno svetlobo zazna kot zeleno svetlobo. Na Karibih sva večkrat lovila ta pojav, a se nama je vedno izmuznil, čeprav smo poskušali tudi s koktajli, ki baje okrepijo to videnje. Tokrat pa je brez dvoma v trenutku, ko je sonce izginilo za obzorjem posijal izrazito zelen žarek svetlobe, ki je trajal morda slabo sekundo. Jasno, da nimam slike. Kdo bi takrat mislil na sliko, sploh pa pojav traja manj kot sekundo. Midva sva bila navdušena. 

Zvečer smo se dobili na barki Stabo, da smo preverili ladijsko klet. Steklenice, ki smo jih preverjali, niso bile pokvarjene. Bil je prav zabaven večer. Pripenjam nekaj slik z izleta. Jutri bomo na poti, dnevnika torej ne bo. Morda jutrišnje dogajanje opišem kak dan kasneje, sicer pa se spet beremo, ko se vrnem na Herona.

Lanzarote: marina Rubicon, 148. dan

Spet smo nazaj na barki! Po dolgem premoru sva spet nazaj na barki. December smo doživljali drugače, kot druga leta. Liliki je po dolgi bolezni umrl oče, poleg tega pa je umrl še sosed, ki je bil eden izmed najboljših ljudi, kar jih poznam. Razpeta sva bila med Žabnico, Ljubljano in Mursko Soboto in prazniki pač niso bili taki, kot bi morali biti.
Zdaj pa sva nazaj. 

Go-Opti je prišel 10 minut prezgodaj, na hitro sem srknil še zadnji požirek kave in smo se odpeljali proti Benetkam. Razen manjšega zastoja zaradi nesreče pred Logatcem je pot minila brez posebnosti. Celo pot sva klepetala z Borutovo sestro (Borut je jadralec, ki ravno končuje pot okrog sveta z barko Zana). Kako je Slovenija majhna. Heron naju je dočakal prekrit z rjavim prahom (peskom). Zunaj sem ga opral in je zdaj precej boljše. Na stari brisači, ki sva jo pustila pred vhodom, so sledi črnih mačjih dlak. Verjetno je tja hodil dremat marinski mačkon, ki sicer vedno spi pred našim pontonom. Dobro je opravil svojo službo, saj na barki ni bilo nobenih sledi ptičjih iztrebkov ali podgan ali ščurkov. Tudi sicer je bilo vse na svojem mestu.

Znotraj je bilo vse brez napake:

• akumulatorji imajo še dovolj destilirane vode,
• celice so polnile akuje tako, kot je treba (ne preveč ne premalo),
• hladilnik je ves čas deloval brez problema (mali hladilnik sva pustila vključen),
• watermaker se je spiral brez napak (ostala je še ena tretjina rezervoarja vode), 
• kaluža je suha kot poper, 
• vse privezne vrvi in bokobrani so še na svojem mestu in niso strgani/počeni,
• AIS sem pustil med odsotnostjo prižgan, da sem vsak dan lahko preveril, ali je barka še v marini, ali je še nad vodo in ima delujočo elektriko. Kabel za elektriko pa sem pospravil – nisem rad priključen na zunanjo elektriko, če me ni na barki, čeprav nekateri to počnejo.

Skratka, vse je OK.

Lanzarote: marina Rubicon, 149. dan

Lepo se spi na barki. Zvečer se je malo ohladilo, a ni sile. Ker sva na elektriki, sva celo prižgala mali kalorifer, a bi šlo tudi brez njega. Ponoči je zunanja temperatura padla na dobrih 14 °C, v barki pa sva imela celo noč toplo. Takoj, ko je zjutraj posijalo sonce, pa se je zrak ogrel in smo lahko hodili naokrog v kratkih hlačah in majici. Danes sva imela še avto in to je treba izkoristiti. Na barki ni bilo dosti hrane, pa še plina nama je zmanjkalo v prvi bombi.

Pet kg plina nama je zdržalo pol leta – no, ja od tega sva bila skoraj dva meseca odsotna, torej štiri polne mesece. Ni slabo. Našla sva 'plin fabriko' (tega se spomniva še izpred osmih let) in tam so nama uspešno napolnili slovensko jeklenko. Uspeh. Zapeljala sva se še skozi Arecife in si ogledala mestno marino – sploh ni videti slabo, a ni dosti cenejša od Rubikona.

Na poti v Mercadono (supermarket) se ustaviva še v Ikei. Nič ne rabiva, a vseeno kupiva za eno naročje stvari. Imava nov predpražnik, pladnje ...

Iz Mercadone pa sva odnesla toliko, da je ubogi Fiat 500 kar malo počepnil. Najmanj za teden ali dva hrane sva kupila. Naredila sva klasično napako in šla v trgovino malo lačna.  Skoraj bi si upal čez Atlantik s tem, kar je na barki.

Vožnja po otoku razkriva njegovo novo plat. Marsikje iz zemlje poganja nekaj zelenega, tudi na njivah že bodejo ven prve sadike. Obdobje izrazite suše je na Lanzaroteju nekako do konca oktobra. Od novembra do marca pa pade nekaj malega dežja (2 do 3 cm na mesec, da ne bo kdo pomislil, da tu dolgo in resno dežuje). V teh nekaj mesecih imajo rastline nekaj možnosti, da zrastejo. Tako kot v Sloveniji rastline počivajo pozimi zaradi mraza, tukaj poleti nič ne raste zaradi suše.

Jutri končno zapuščamo marino Rubikon!

Cilj: Isla de Lobos ob Fuerteventuri. Upam, da ne bo preveč swela (zibanja). Vremenska napoved pravi, da se bo dalo v prihodnjih dneh lepo jadrati do Gran Canarie, a ne smemo izgubiti preveč časa. 

Prečenje v soboto bi bilo idealno, v nedeljo bo verjetno še mogoče. Potem pa se veter obrne in naredi vzhodno stran Fuerteventure neprimerno za sidranje, prečenje pa precej slabše kot prej.

Upam, da vreme zdrži tako, kot so napovedali.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 3.dan

Zjutraj me preseneti glasna glasba, ampak res, res glasna. Mislil sem, da se je »strgalo« ojačevalcu v tukajšnjem bližnjem baru, a sem ugotovil, da glasba prihaja od drugod. Ker sem se odločil, da grem danes bolj zgodaj na teren, zaradi vročine, katera je tukaj zadnje dni kar precej vroče čez dan, grem za zvokom. Pridem 200 metrov nižje do državne stavbe, kjer se pripravljajo za protest proti »nevemžekomuinzakaj«. Protesti pač. Zbralo se je nekaj ljudi, imajo ogromno glasbeno mašinerijo in ko nekoga vprašam zakaj je to, mi pove, da je to zakonit in najavljen protest proti nekim zakonom, kateri niso pisani na kožo državljanom. Predvsem so tu beli ljudje, po moje Francozi. Vprašam ga, če je ta »feršterkerija« moči 1000W, ker je zelo glasna in močna, pa mi pove, da je 15.000W sinusa. In ob 9:00 uri jim bodo spustili dve tretjini, kar pomeni 10.000W , a zdaj je glasnost komaj 2.000W. Pri tej glasbi se midva komaj pogovarjava, zato dvomim, da bodo potem lahko uradniki delali, če jih slučajno ne bo odpihnil veter iz boxov, ali če ne bodo popokala stekla na stavbi.  Delati v takšnem hrupu zagotovo ne bodo mogli. Policija postavlja ograjo okoli vhoda v stavbo, trije kombiji in nekaj policije se tam nabira, upam le, da bo vse potekalo v redu in naj zmaga najmočnejši, ljudstvo seveda.

Zapustim prizorišče in se odpravim na obisk pokrite tržnice s sadjem in zelenjavo, ter nato še do pokrite ribarnice. Obe stavbi sta veliki in v njej je res kaj videti. Rad imam tržnice, rad se potikam in razgledujem po prodajnih artiklih in seveda po cenah. Ker sem obiskal ne vem že koliko desetin tržnic po svetu, primerjam cene in potem ugotavljam ali je drago ali ne. Dejansko je tukaj vse veliko dražje kot na Fidžiju. Je pa primerljivo, a nekoliko ceneje s Francosko Polinezijo. Denar je tako ali tako enak, jezik tudi, torej ni nekih posebnih razlik. Sadje in zelenjava sta kar precej dražja kot v trgovini, verjetno tam kupujejo na veliko in lahko korigirajo cene. A tu je verjetno vse več ali manj lokalna pridelava, zato je bolj zdrava, če ni že BIO. 

V ribarnici me presenetijo cene rib, ki se gibljejo od 4.50€ in dalje, do najdražjih jastogov po nekaj manj kot 40€ za kilogram. Sam še imam en kos tune v hladilniku, ki bo dovolj za današnjo večerjo, nato pa bom verjetno bolj posegal po ribi, kot po piščancu ali rdečemu mesu, saj je riba vsaj za 50% cenejša od drugega mesa. Poleg tega pa verjamem, da je bolj zdrava. Kilogram fileja tune, stane tukaj 12€, kar je proti Sloveniji vsaj dva krat ceneje. Skuša stane 4,50 €, druga riba okoli 6 do 7€. Zanimivo je to, da ljudje precej kupujejo ribo, tudi mladi in mlade družine, kar pomeni, da so ljudje precej dobro osveščeni o zdravi prehrani. Pravzaprav pa je tu tako, da kar vidiš ljudi bele rase, ne vidiš debelih in pretežkih ljudi, kar pa je temnih, pa je vse drugače. Skoraj težko najdeš koga, ki je s težo v mejah zdravega človeka.

Pot me zanese naprej in grem proti zunanji marini, ki je popolnoma na drugi strani mesta in zaliva. Peš je to cca 4 km v eno stran. Vmes si ogledujem stavbe, saj imajo kar nekaj stavb visokih in precej lepih ter urejenih. Ko pridem do suhe marine, kjer so barke zunaj in jih nekateri že barvajo in popravljajo, sem začuden, ker imajo vse urejeno in čisto. Tu je vsaj deset trgovin, kjer prodajajo vse mogoče, kar potrebuješ za barko. Skoraj nemogoče je, da česa nimajo. Sam iščem specialno dvokomponentno lepilo za dingija in ga najdem. Cena je primerljiva z drugimi trgovinami po otokih, zato zdaj samo pogledam in se do petka odločim ali bom kupil ali ne, saj to lepilo ni ravno poceni. Malo si še pogledam ostale artikle in sem vesel, da sem našel prodajalne, ki imajo res vse.

Popoldne se vrnem nazaj na barko in sem utrujen, kot da sem prepešačil 90 in ne 9,2 km. Spijem ohlajeno vodo iz hladilnika in zadremam za dobro uro. Popoldne potem še čistim barko po palubi, zvečer pa si naredim kočerjo in grem malo ven, da vidim, kaj se dogaja v tem mestu, ko so tukaj večerne ure. 

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 4.dan

Danes je oblačno, v zraku in glavi se čuti nizek pritisk, morda je to samo znak, da bo padal dež. Kdo ve? Ker je takšno vreme, ravno pravšnje za dolgo hojo, se odpravim do druge in potem še naslednje, tretje marine. V tem drugem zalivu sta kar dve veliki marini, ena do druge.

Najprej moram malo v hrib, potem pa spet po hribu dol in dejansko padem v marino Port de Sud. Najdem pisarno in vprašam, če kdo ve za kakšno prosto bojo, ali pa če ve, kje bi se dalo sidrati, da ne bi plačal kakšne kazni. Pri njih je vse sidrišče, a na teh sidriščih je 300 boj, ki so v privatni lasti. Možakar v recepciji mi ves čas razlaga, da je tu sidrišče in če najdem prostor, se lahko sidram. Najraje bi ga vprašal, kdaj je bil nazadnje tam, kajti na »sidrišču« so boje tako na gosto, da so po moje merili vse do decimetra natančno in sidranje vmes je misija nemogoče. Kjer pa je oznaka za konec sidrišča, pa se tako ne sme več sidrati in je sidranje prepovedano, kar sem že izkusil sam na lastni koži. Vidim, da si z njim nimam  kaj pomagati, zato iščem marinera v marini, kajti po navadi takšni ljudje največ vedo. Žal tudi on nič ne ve, ali pa se boji za službo. Zato grem okoli zaliva in stopim do druge marine. Tam pa so na recepciji tako neprijazni, da mi prepotentni samovšečnež pove v obraz, da to njega ne zanima. Marino imajo polno in nimajo več prostora, zato se za sidrišča ne zanima. Pa saj ne potrebujem marine, a on to presliši, nato se obrne in gre v drugo pisarno. A ni danes polna luna? Ej, tako neprijazen pa tudi ne moreš biti do strank. 

Ker nisem nič uredil, grem nazaj do barke po stranskih ulicah kjer je veliko hiš, trgovin in raznih butikov. Ogledujem si izložbe, trgovine, morda najdem kaj zanimivega. Tako zagledam veliko St. Joseph katedralo. To je menda mestna znamenitost in jo kar velikokrat omenjajo, zato se povzpnem do nje, a je na žalost zaradi obnove zaprta. Katedrala je bila zgrajena in posvečena leta 1890 ter je od zunaj videti zelo lepo ohranjena. 

Nato se sprehodim še do velikega parka, kjer je že vse pripravljeno za prihajajoče praznike. Tudi velika umetna smreka se bohoti sredi parka, okoli nje pa kot stražarji stojijo palme. V parku je ob tem času okoli poldneva kar precej ljudi, ki posedajo po klopcah, travi ali pa kar po kakšni škarpi. Zelo veliko je tudi skupin, ki so po moje družinsko povezane med sabo. Ampak moja hitra ugotovitev je, da so to samo črni ljudje. Niti enega med njimi ni, ki bi bil bel. Očitno so to ljudje s socialne podpore, morda so celo t.i. »drugorazredni državljani«, ki so težje zaposljivi. Med tem svojim dolgim sprehodom in raziskovanjem mesta, najdem tudi pralnico za perilo, katero bi tudi sam potreboval. Dve polni vreči kličeta po pranju večjih kosov perila, kot je to npr. posteljnina. Ta je bolj delikatna za pranje v mojem majhnem pralnem stroju. Cena za pranje, sušenje in zlaganje perila (5 kg) znaša 10€, kar je precej drago. Torej bom še malo počakal, saj dvomim, da je to edina pralnica v mestu.

Počasi se vrnem nazaj na barko in se lotim dela. Kar nekaj ga je in še ta teden ga moram opraviti, kajti naslednji teden bi rad šel nazaj proti jugu. Tam je vsekakor lepše.

Danes sem dobil tudi družbo, iz Fidžija je priplul Norvežan Gaute in zdaj bo družabno življenje potekalo drugače. Dokler je on urejal prijavo pri uradnikih, sem jaz šel v mesto na banko, da bi zamenjal denar, saj imam 200 avstralskih dolarjev (cca 135€), katere bi rad menjal v lokalni denar. In doživim šok, kajti na štirih bankah v mestu mi ne morejo zamenjati denarja, ker ne menjajo tujcem. Ker tega ne razumem, jih vprašam zakaj takšna striktna in meni ne razumljiva poteza bank. Pravijo, da lahko menjajo denar le domačinom, če ga ti položijo na svoj račun. Obstaja le ena menjalnica v celi Noumei, a ta je v enem hotelu, cca 11 km stran, kjer mi bodo z veseljem menjali vsako valuto. Zdaj vem malo več, kot sem vedel prej, tudi razočaran in presenečen sem malo več, kot sem bil prej. Se pač učim iz dneva v dan. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem se vrnil na pomol, kolega pa ni bilo več tam. Poskusim ga doklicati in dobim sporočilo preko Iridiuma, da mu Biosecurity ne dovoli vstopa v državo, ker ima na barki mačko, ki je bila pred tem na Fidžiju. Tudi papirji za cepljenje s Fidžija ne veljajo, ker niso izdani od nekakšnih pridruženih članic EU. Jezen je, da kar piha. Zdaj se bo za to noč poskusil nekje sidrati, potem pa… še sam ne ve kaj bo. Kaj je s to državo? So res Francozi, ali pa se samo delajo francoze?

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 5.dan

Vem, ko bo dež, ga bom preklinjal, zakaj je, zakaj ni sonca, itd. Zdaj pa ko sonce sije z neizmerno močjo pa bi verjetno že vsi radi ohladitev. Čez dan je res nevzdržno.

Zjutraj sva s kolegom Gautejem skupaj odšla en del poti, kajti on gre na Policijo odjaviti dve članici posadke, da lahko gresta po svoje. Jaz grem v navtično trgovino in kupim posebno dvokomponentno lepilo za dingija. Končno sem ga našel na teh otokih in zdaj bo verjetno vse popravljeno in bo mir za dolgo časa. Tudi omenjal ga več ne bom več ☺.

Na svoji poti najdem tablo, ki nakazuje, da je nekoč na tem mestu kjer stojim, stala hiša v kateri je živel Gerolimo Draghiceviz. Ta priimek me je sicer malo potegnil, da sem začel brati kaj piše na tabli, a sem naletel na oviro, imenovana francoščina. Očitno pa je, da je bil možakar zelo pomemben leta 1885, da so mu postavili spominsko tablo. Tudi muzej je zaprt zaradi obnove, a ga bodo menda kmalu odprli, česar se zelo veselim. Noumea je danes zelo prometna. Na cestah je ogromno avtomobilov, nastajajo zastoji in verjetno se ljudje pripravljajo za vikend, ki je za njih nastopil že danes popoldne.

Spotoma sem šel v trgovino, da bi kupil štiri piva, da se najdejo čez vikend v hladilniku in spet naletim na čudna pravila. V petek po 12:00 uri, pa vse do jutri zjutraj do 9:00 ure, se v trgovinah ne sme prodajati alkohol. Prav tako v soboto, v nedeljo pa je supermarket zaprt. Najprej sem čudno gledal list, napisan v francoščini in znak prepovedano, nato pa sem vprašal varnostnika, kaj to pomeni. V polomljeni angleščini mi je razložil, kar sem tudi sam razbral iz napisanega. A zakaj je tako? Zato menda, da se med vikendom ljudje ne opijajo in da lahko gredo v ponedeljek normalno v službo. Ampak gospod, če se bom želel napiti, si bom kupil pijačo v četrtek. V večini primerov menda to ne gre, saj je v petek plačilni dan, saj imajo tedensko plačo. Ampak sorry, res so čudni ti Francozi…

Ko se vrnem pred marino, srečam gospo iz recepcije, katera me sama vpraša, če je kolega rešil zadevo z mačko. Povem ji realno stanje, ob enem pa popljuvam državo in državni sistem, ki ima takšna zasebna pravila. Gospa me sicer malo čudno gleda, nato pa pravi, da bo ona poklicala nekam in mi javi, kaj je uredila. Če sem iskren ji tega nisem verjel. A ko je prišel kolega do mene na barko, ga je videla skozi steklo in prišla do naju ter mu naročila, naj bo jutri ob 11:00 uri tukaj pred marino, da se bodo nekaj pogovorili in uredili. Skoraj nisem verjel svojim ušesom, da se nekateri ljudje le potrudijo za druge. Morda pa ji je bil moj kolega, kot šarmantni dolgolasi in bradati »viking« všeč. Le kdo ve?

Jaz popoldne lepim čoln in tokrat se smejim sam sebi, ker mi gre tako gladko in dobro od rok. Dva dni bo trajalo in bo vse, kot mora biti. Če človeku ni težko in ne obupa, se rodijo sadovi dobrega dela.

Dejansko se danes ni kaj posebnega dogajalo, razen to, da sem moral napisati nekaj strani odgovorov za nek intervju. Zvečer pa sem si naredil dobro večerjo in to pojedel v kokpitu ob zvokih dobre žive glasbe, ki je igrala pred barom v marini. Nato pa sem šel tudi sam malo bližje in poleg poslušanja pogledal veliko številno skupino, katera je res dobro izvajala pesmi, katere je igrala v živo. Ne vem od kod so prišli vsi ti ljudje, a bilo jih je veliko. Moški so več ali manj popivali, ženske pa so spredaj migale z boki in poplesavale v ritmu res dobre glasbe, enajst članske skupine. Tukaj ni prepovedi točenja alkohola, nasprotno, točijo ga v velikih količinah, cene pa so v nebo leteče….

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 6. dan

 Noč je bila res zanimiva, saj je bila živa glasba aktualna do enih zjutraj, oder pa je oddaljen komaj 50 metrov stran od mene. Francozi se ne dajo, zato žurajo še do treh zjutraj in po sklepanju o alkoholiziranosti, so ti dobri potrošniki, predvsem piva. So zelo nepreračunljivi, saj imajo raje umirjen videz z malim hladnim pivom, ki je le nekoliko cenejši od večjega piva. Zato pa je bolj elegantno poklicati natakarja vsakih 20 minut, da prinese novo pivo ali novo rundo. Zdaj tudi vem, zakaj se pomfritu reče francoski krompirček. Tu ga pojedo nenormalne količine ob pivu. Skoraj normalno je, da si naročiš pivo in skodelico oz. porcijo krompirčka. A če malo pomislim, potem pridem do spoznanja, da škrob nasiti človeka, maščoba od olja naredi oblogo na vrhu želodca in morda se še malo pomeša ter pride do sten želodca, zato ne bodo tako hitro vinjeni in bodo lahko spili tudi več piva. Pri nas je ta krompirček bolj dobrodošel pri otrocih, kajti tudi sam vprašam vnuka, če bi ga jedel. Mi odrasli pa tega že ne bomo, sploh pa ne kar tako samega. Tukaj pa to slastno hrano tukaj uživa staro in mlado, le redki si vzamejo kakšno tanko kuhano klobaso poleg njega.

Zelo redki so lokali, bari ali restavracije, kjer bi se želel usesti za mizo in naročiti pivo. Najprej se ti natakar opraviči, ker ve, da si od drugod in da tega nisi navajen, nato pa ti pove, da moraš naročiti nekaj od hrane. Šele nato lahko dobiš pivo ali vino, oz vse kar se šteje kot alkoholna pijača. Ko naročiš hrano, dobiš ob hrani (nič prej), naročeno in potem lahko naročiš pivo še koliko krat hočeš. Takšna je njihova gostinska licenca in držijo se jo striktno kot pijanec plota. Zato se zdaj ne sprašujem več, zakaj je lokal ob marini vsak večer nabiti poln, kljub temu da je vse drago. Tam lahko naročiš alkoholno pijačo ne da bi jedel in ni važno koliko krat.

Okoli 11:00 ure se odpravim v trgovino, saj je sobota, ter kupim nekaj več hrane, kajti v ponedeljek ali torek, ko bo vreme ugodno, bi rad izplul od tu in verjetno bom obiskal otok Ile des Pins. Tam je otok naravnan bolj turistično in zato je vse dražje, je pa izredno lepo. 

Danes sem končno opral barko, ter jo pošteno zdrgnil. Zdaj je lepa in čista. Komaj pospravim čistila in krtače, dobim obisk, saj me obiščeta rdečelaska iz Nove Zelandije in manjša, a temnolasa Avstralka. Tako smo sedeli na moji barki, se pogovarjali, dokler ni prišel Norvežan. Skupaj smo odšli v mesto, saj so danes odprli park, v katerem je vse pripravljeno za novo leto. Res je ogromno lučk, ogromno ljudi in zelo čudno se sliši, ko preko zvočnikov odmeva pesem o Božiču, zunaj pa je 24 stopinj in pretežno vsi smo v kratkih rokavih in kratkih hlačah.

Kasneje se sama vrneva do barke, jaz grem pisati blog, kolega pa gre utrujen na svojo barko. Noč je danes zelo vetrovna, a upam, da se do jutra vse umiri. No ja, še vseeno je bolje pri nas kot pa v Sloveniji, saj prej ko sem bil na wi-fi-ju, sem prebral, da je Slovenija vsa bela.

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 7. dan

Sredi decembra smo in še dober teden nas loči do Božiča. Tukaj pa ne vem kaj bo. Domačini pravijo, da je to eden najtoplejših mesecev. Danes je bil zame eden najbolj vročih dni na oceanu, saj je bilo ob 13:00 uri 34°C v senci in 32°C v barki. Vroče je za znoret. A v takšnem vremenu ne morem ne delati, ne nedeljsko lenariti. Kaj naj počnem?

Sedim v kokpitu in gledam, kako ima sosed oblečeno zaščito proti soncu na zgornji strani dingija. Super zadeva, a takšno pokrivalo stane kot moj dingi. Spomnil sem se, da imam staro sunbrello v dveh kosih na barki in jo poiščem. Po moje bo ravno prav velika vsaj za zadnji del, ki je občutljiv in sploh sedaj, ko je pokrpan in je kar grdo za videti. Blago sicer hitro najdem, ker jaz res vem kje je kaj na barki. A se zataknem ob dve vreči umazanega perila. Verjetno ga je krepko čez 25 kg. Odločim se, da dam pralni stroj v kokpit in ob 8:30 se že pere prva žehta perila. In to v topli vodi, lepo prosim. Tega še ta pralni stroj ni okusil. Prvo pranje je z vročo vodo, spiranje s hladno in potem sledi centrifuga. In ko opravim s prvim in drugim pranjem, si rečem, zakaj ne bi še s tretjim…. In okoli poldneva sem končal s pranjem šeste žehte. Toliko še nikoli nisem opral toliko perila na enkrat, a tukaj imam zastonj vodo in elektriko. Zakaj pa ne bi? Ker je zunaj vroče in okoli poldneva je pričelo pihati, se perilo suši s svetlobno hitrostjo. Prvič od kar imam pralni stroj sem pral tudi posteljnino, pa ni bilo nič narobe in nič pretežko za ta pralni stroj. Opral sem vse skupaj približno 20 kg perila, kar pomeni, da sem privarčeval 40€, to pa je zame že precej denarja. Denar za pralni stroj pa se je že povrnil, večkrat v tem letu in pol kar ga imam.

Vmes ko je stroj pral, sem rezal, krojil in urejal sunbrello. To je tisto modro blago, ki ga uporabljamo za tende in druge zaščite na barki. Počasi in sigurno sem se lotil dela in tudi okoli poldneva končal z delom. Sicer ni izdelano tako kot je narejen original pri profi šiviljstvu, ampak zame je več kot dobro. In ko pogledam dingi, ki je zdaj cel in ne spušča, ko pogledam kako je čist, ker sem celega poribal in očistil, zdaj pa še ta modra sunbrella na koncih… Počutim se čist francosko: »Je suis le meilleur!« Ko vse končam, si natočim še dva kanistra vode, napolnim tudi sprednji rezervoar, čeprav ga bom jutri še enkrat in ura je že krepko čez drugo popoldan. Torej čas za nedeljsko lenarjenje.

Lenaril res nisem dolgo, saj sem kasneje moral pobrati še perilo, ga zložiti na svoje mesto, dingija dvigniti na premec barke, jutri ga še zvežem. Nedelja je pač nedelja in dejansko je zame kot vsak drug dan. Vsekakor pa ni to enako za tukajšnje prebivalce. Danes je tukaj nastala precejšnja gneča, ki se je pričela že nekaj po šesti uri zjutraj. Potem pa se je nadaljevala čez ves dopoldan, saj je bilo v marini kar precej domačinov. Le ti so odšli na svoje barke in v večini so z njimi tudi izpluli s pomola. Dejansko lahko rečem, da so tukajšnji prebivalci kljub temu, da so na morju, radi na svojih plovilih.

Popoldan pride še kolega na kavo, malo načrtujeva plan plovbe, nato pa se jaz oblečem in grem na sprehod. Žal moram sam, kolega pravi da ne gre z mano, saj pravi, da bi bil ob moji prehrani in mojih sprehodih že zdavnaj kost in koža. No ne vem zakaj tako misli, kajti na meni se ne pozna več kot 8 kg, pa še imam vedno veliko preveč špeha okoli trebuha.

Zvečer si naredim še dobro kočerjo, saj mi je ostal še lep kos bele tune, skuham si še široke rezance v smetanovi omaki, dva paradižnika in res imam nedeljsko dobro in zame poceni kosilo z večerjo. Zvečer pregledam ribiški pribor, malo si uredim palice, kajti jutri bo potrebno spet nekaj ujeti, kajti mesa nimam več v hladilniku. Če jutri nič ne ujamem, bom spet nekaj dni vegetarijanec. Potem še pregledam navtične karte, peljar za Novo Kaledonijo in iščem bližnja varna sidrišča. Ob 23. uri je spet čas za spanje in morda tudi za sanje.

Vabimo te na predavanje: Otoki zahodnega Tihega oceana, ki bo potekalo 25.3.2020. Rezervacije na tej povezavi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote–marina Rubicon 139. dan

Danes je zadnji dan, ko še imava avto. Popoldne ga vračava.
Google pravi, da je zjutraj manj ljudi na Timanfayi kot kasneje, zato sva tam že malo po deveti, ko odpirajo park.
Na rampi, kjer pobirajo vstopnino, res ni gneče. Prehitiva tri avte, ki se rinejo v enosmerno cesto z napačne smeri in jih čuvaj zavrne (dober občutek na polno). Dva kilometra v hrib in že se znajdeva na parkirišču. Vse je organizirano. Redarji usmerjajo promet. Tu levo, tam naprej, tu parkiraj. Mozek na pašo, drugi mislijo namesto tebe.
Ampak ni panike, ker vse deluje, kot je treba. Preden se zaveš, si že v avtobusu. To je masovni turizem, ampak drugače tu ne gre. Timanfaya je pač turistična točka otoka številka ena. Avtobus odpelje po ozki cestici med vulkani. Žal nisva dobila sedežev v prvi vrsti, zato vprašam šoferja, če se lahko usedem zraven njega na sedež za vodnika. Ne gre. Čez pet minut se ustavi (da slikamo) in mi namigne, da lahko grem sedet naprej zraven njega. Super sedež. Vse vidim iz prve vrste in sem večkrat nad prepadom, ko polaga ovinke med vulkani. Ja, to se splača videti. Vsega tristo let je, odkar je izbruh povsem spremenil otok. Prvi lišaji šele zdaj zaraščajo črno lavo. Oblike in barve so nore. Tura traja dobre pol ure, potem nas izkrcajo.

Ob restavraciji je še nekaj zanimivosti, ki pa me prijetno presenetijo.
1. Dračje v luknji: v luknjo v tleh vržejo šop dračja, ki se zaradi vročine v tleh vžge.
2. Gejzir: v luknjo zlijejo vedro vode, nato vulkan brizgne gejzir pare in vode visoko v zrak.
3. Vroč pesek: odmakneš prgišče peska in spodaj je vroč pesek (jasno, da sem se malo opekel, to spada zraven). Očitno je vulkan še zelo živ. Tu pride do izraza moja termalna kamera na telefonu. Vesel sem kot otrok, ko merim vročino tal in sploh vsega naokrog. Kompas pa tu sploh ne dela. Vedno kaže v kak kup peska namesto na sever.
4. Pečenje mesa na vulkanu: nad luknjo imajo postavljeno rešetko, na kateri se pečejo piščanci in krompir. Takega roštilja nimajo niti na Mali. Greje 24X7, 2655 dni na leto.

Jasno, da si v restavraciji zaželiva piščanca pečenega na vulkanu. Sva dokaj zgodnja in zato morava čakato, da je prva runda pečena. Dobiva prvo porcijo, ki je bila spečena danes. Med čakanjem sva spila kavico in si ogledovala arhitekturo objekta. Tudi to stavbo je načrtoval César Manrique, tako kot večino dobrih stvari na otoku.
Piščanec je bil spečen korektno, prav tako krompir in paprika. Zelenjava, kot priloga je bila bolj instant varianta, ampak OK. Edina zamera je, da se pri piščancu opazi, da so to tisti instant piščanci iz hitre reje. Škoda, da ne nudijo opcije za free-range vesele piščance.
Ko se vračava, vidiva, kakšno srečo sva imela, ko sva šla na Timanfayo takoj zjutraj. Za vstop na parkirišče čaka nepregledna množica avtomobilov. Redarji spustijo notri toliko avtov, kot jih zapelje ven, saj je parkirišče polno. Vrsta za vstop je dolga več kot kilometer. Res dobro, da zdaj že odhajava. Reveži bodo čakali ure, preden bodo notri.
Imava še kake štiri ure, pa se zapeljeva v El Golfo. Vmes se nekajkrat ustaviva na obali. Jaz se sploh ne naveličam gledati, kako morje buta ob lavo in jo oblikuje.
Pri El Golfu opazujeva dve jadrnici, ki plujeta proti jugu. Ena je slovenska barka Stabo na poti okrog sveta. Špioniram za njimi po AIS trackerju. Jasno, da jih pokličeva in zvečer že sedimo na Heronu na »eni pijački«.
Dnevnik zato pač malo zamuja, ampak bil je tako super večer, da se mi potem res ni dalo še pisati.
Danes za pokušino nekaj slik z moje termo kamere, več slik pa jutri.

Lanzarote–marina Rubicon, 140. dan

Dan je bil »na easy«. Malo pobezam po barki, Lili opere nekaj žehte, greva še na sprehod in v trgovino, in to je to za danes.
Danes je občutno hladneje, kot včeraj. Včeraj sem po marini čez dan hodil v japankah, kratkih hlačah in majici in pozno v noč smo še lahko sedeli zunaj in barko sva čez noč pustila na stežaj odprto. Danes pa imam cel dan dolge hlače in dolge rokave in zvečer barko zapreva, saj piha neki zoprno mrzel veter.
Kot sem obljubil, je tule še malo fotografij s Timanfaye od včeraj – nekaj pa sem jih dodal še včerajšnjemu dnevniku.

Lanzarote–marina Rubicon, 141. dan

Jutri naj bi zapustila marino in šla ven na sidro.
Ampak:Veter se še ni umiril in valovi zunaj so še veliki. Glede na datoteke GRIB so visoki okrog 4 m, max pa skoraj 5 m. Piha okrog 20 do 25 vozlov večino časa, včasih potegne do 30. Atlantik je premrzel za plavanje (zame sploh).

Vseeno si želim ven na sidro. Tu v marini bom še segnil. Kot bi imel apartma, ne pa jadrnico. Vendar se bo čez nekaj dni veter obrnil in bodo sidrišča povsem neuporabna. Takrat bo treba nazaj v marino.In to v eno od takih, ki je varna za vetrove iz drugega in tretjega kvadranta. Vse niso.

Lahko greva za dva ali tri dni iz marine in se vrneva, ko se obrne veter, a potem izgubiva popust, ki ga imava sedaj, saj sva tu že dalj časa. Torej naju stane povsem enako, če ostaneva tu še en teden, ali pa če greva ven za 2 ali 3 dni in pobegneva nazaj noter za 4 dni, ko bo zunaj najhujše. Ob takem izračunu nekako ni prave volje, da bi zapustili marino. Saj se da, dosti ljudi je zunaj na sidru, a ko si enkrat pospravljen, se ti enostavno ne da v slabo vreme, sploh, če enako stane, če ostaneš. Raje bova šla kdaj ven na dnevni izlet. Prvotni plan (Fuertaventura) ob zdajšnji vremenski napovedi ni dobra opcija. Sidrišča so preveč odprta – sploh, če bo veter obrnil tako, kot je napovedano. Obe marini, kamor bi se dalo po potrebi umakniti, pa imata probleme s podganami. Me ne mika, zares.
Do Gran Canarie bi se sicer dalo priti (malo na silo) pred obratom vetra, ampak dokler so tam še ARC barke (Atlantic Rally for Cruisers) je nemogoče dobiti prost vez v marini ali prostor za sidranje. Morda bi se našel kak prostor povsem na jugu Gran Canarie, a od tam je težko priti spet nazaj na sever proti vetru, toku in valu.
Tako bova ostala tu še en teden. Nekako se ne premakneva z Lanzaroteja.

Lanzarote–marina Rubicon, 142. dan

Že celo večnost imam čez kokpit in salon speljan kabel od chartploterja (ki je pri krmilu) do AIS-a, ki je na navigacijski mizici v salonu. Ta kabel omogoča, da se obe napravi med sabo pogovarjata in da mi ploter nariše ladje na karto in me opozori, če obstaja nevarnost trčenja. To sva napeljala še v Gibraltarju. Ker nisem bil prepričan, da bo stvar delala (povezava dveh starejših naprav različnih proizvajalcev v mrežo lahko dela ali pa ne), kabel sva napeljala kar po vrhu in ga malo prilepila, da ne skače naokrog.

Danes ga bom prestavil tja, kamor spada. Speljan bo nevidno, da ne bo v napoto in da se ne poškoduje. Na prvi pogled je dela za pol ure: odklopiš kabel (in si seveda prej zapišeš, katera žička od štirih gre kam) in ga potegneš po podpalubju. Ampak ne na barki, ki je naložena za pot okrog sveta in na kateri živiš. Skladišča so vsa polna in vso robo je treba zložiti ven, da sploh prideš blizu zadnjih sten, ki jih je treba odviti, da prideš do šopov kablov. Po dobri uri prelaganja krame šele lahko začnem. Kabel nekako spravimo iz enega skladišča v drugega, skozi dve steni in že smo v zadnji kabini. Jasno, postelje so založene s kramo. Vse gre ven. Potem gredo ven jogiji in spodnje deske, da se lahko s kablom prebijem nekaj metrov naprej. Preboj v kopalnico je težak (črni rezervoar in vse cevi so mi v napoto, zadnji razpoložljivi prostor je zapolnila cev ogrevanja), od tam proti salonu je še težje. Kabla nekako ne morem prepričati, da bi se preko treh vogalov znašel za električno omarico. Nekako nama s skupnimi močmi na koncu uspe. Potem je le še en meter in smo na konju.

Zvežem vse kable, stestiram povezavo in na srečo vse dela. Za nagrado lahko spet pospravim vso robo. No, ko je bil ta 'polurni' projekt končan, se je zunaj že mračilo. Torej, kaj sem danes naredil v celem dnevu: eno žico sem prestavil. Bolje kot nič. S tem tempom bo barka povsem gotova čez kakšnih 30 let. Zato pa plujemo z barkami, ki nikoli niso povsem gotove. Ali pa sploh ne plujemo in samo rihtamo barko.

Lanzarote: marina Rubicon–playa Papagayo in nazaj, 143. dan

Danes se vreme za čuda drži napovedi in res manj piha. Takoj je topleje in okrog hodimo v kratkih hlačah in majici. Odlično. Danes je namreč dan za piknik. Ker manj piha, operem barko. Pod peskom se skriva bela paluba. Nisem drgnil, le s cevjo sem splahnil pesek. Tako ali tako bo v nekaj dneh spet vse peščeno. V lokalni trgovini v marini danes ni dobre izbire mesa in zelenjave, zato se odpraviva v malo večji Dino 2 km daleč. Prav prijeten sprehod je, le malo bova zamudila na piknik zaradi tega izleta. 
Odveževa barko in odplujeva. Barka ne more biti zelo zaraščena, saj je hitrost normalna. Videti je, da Coppercoat deluje. Pogledat pa v vodo ne grem, Atlantik je zame premrzel. Eni se sicer še kar kopajo, a prav dosti jih ni. Stabo je na sidru kaki dve milji daleč. Vidim jih na AIS-u in plujem točno na njih. Sidram blizu. Preblizu za normalno sidranje za čez noč, a saj bomo tu le nekaj ur in bomo ves čas na barki. Posadka Staba privesla na Herona oblečena v uniforme (še dobro, da sem opral barko).

Piknik je bil v redu, družba še boljša in stemnilo se je že, ko sva se vračala v marino. Vrniti se po lastni sledi izpred nekaj ur z delujočim radarjem v marino, ki jo poznaš, ni tak problem. Če pa bi ponoči prvič priplul v to marino, bi se pa pošteno bal, saj vhod ni čisto enostaven, če ne veš, kako je videti. Za povrh je pred vhodom na sidru nekaj bark – nekatere med njimi so povsem brez luči, vhod pa je okrog ovinka in je dokaj ozek. Nasip je iz črnega peska in v črni noči težko opaziš vhod, če ne veš, kje je.

Na valobranu je en večji zelen svetilnik, a tam še ni konec valobrana. Je treba pluti še naprej proti zahodu. Šele ko prideš do konca valobrana, se izza ovinka prikaže mali rdeči in nato še mali zeleni. Vhod je med obema malima lučkama. Če bi zavil pri velikem zelenem, bi se znašel na nasipu valobrana (če ne bi gledal na radar in globinomer seveda). Vetra ni kaj dosti – med 5 in 10 vozlov in prostora v marini je dovolj, da zlahka obrneva barko v kanalu in se vzvratno veževa na najin finger. Lep dan je bil.

Lanzarote: marina Rubicon, 144. dan

Kljub temu da je vhod v marino precej ozek, je voda v marini presenetljivo čista. Dvometrska razlika med plimo in oseko pač poskrbi za to, da velik del vode iz marine dvakrat na dan odteče in se nadomesti s svežo vodo iz oceana. Tako videvamo v marini tudi velike ribe.

Niso samo ciplji, ki so znani po tem, da živijo tudi v umazani vodi, ampak videvamo tudi ribe, ki spominjajo na orade ali brancine. Jaz jih z obale ne prepoznam. Nekateri primerki so dolgi čez pol metra. Ljudje radi hranijo ribe v marini tako, da mečejo v vodo kruh. Nekateri mečejo cele kile in opazujejo ribe, kako jedo. Iz restavracij mečejo v vodo ostanke hrane. Ribe očitno vedo, kdaj pride večerja, saj se že vnaprej zbirajo pod restavracijo. Kljub temu očitno ne pride do prenasičenosti vode s hranljivimi snovmi in s tem do pomanjkanja kisika in porušitve ravnovesja. Očitno bibavica dobro opravi svojo nalogo. 

Danes je nekaj manj pihalo in voda se je še dodatno zbistrila, saj je bilo manj valovanja, ki bi dvigovalo mivko. Lilika je naredila nekaj makro slik kar z našega pontona. Jaz pa se nekaj trudim z zamenjavo tesnil na oknih, a sem šele dobro začel. Sicer dan brez posebnosti.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Tihi ocean

Sem razmišljal, kako naj napišem naslov, saj ne vem ali je danes prvi ali že drugi dan plovbe. Pa saj sem že včeraj jadral proti Novi Kaledoniji. Zato naj kar ostane drugi dan, prvi pa se je izgubil kot podnaslov včerajšnjega dne.

Noč je minila mirno, kot pravijo, bila je noč za počivanje. In res sem počival, saj sem bil od prejšnje noči precej neprespan. Jadranje po odprtem oceanu meni ne dela težav, zato se držim svojih navad in ustaljenega ritma. Manjših ribičev, ki bi šli lovit ribe na odprt ocean brez AIS ni, vse ostalo pa elektronske naprave zaznajo, tako mene, kot jaz njih. Zjutraj se je spustila megla in barka je vsa v vlagi. Tudi ocean se je ohladil za dobre 3 stopinje in sedaj jih premore komaj 25°C.

Prav lepo je ko se ti poklopi smer vetra in njegov moč. Tako lahko izvedeš dobro in hitro jadranje, kot  že dolgo ne, pravzaprav se spomnim podobnega le še enkrat in to ko sem jadral na Atlantiku od otoka Bequia do otoka St. Lucia, kjer sem potem sidral pod skalo Pitonov zob. Jadra so napeta in zategnjena, jadram brez tanguna, saj ne jadram s pasatom v krmo, ampak imam lep 75 stopinjski bok, vetra pa od 12 do 15 vozlov. Ves čas sem nagnjen na desno, avtopilot drži smer zelo suvereno, valovi so visoki komaj nekaj čez en meter, zato sem ob osmi uri zjutraj, po 17-tih urah plovbe, preplul že 97 NM, kar je zelo dobro povprečje 5,7 NM na uro. Na ograjici na premcu imam slepega potnika. Galeb, sicer ne vem katere vrste je, je bel, krila ima temno rjava in izrazit svetlomoder kljun. Prišel se je spočit in nabrati novih moči. Upam le, da mi ne bo premca preveč posvinjal s svojimi ribjimi iztrebki.

Dopoldan sem ob kavi spet malo kalkuliral in kakor koli obračam ure in milje, vedno pride tako, da sem tokrat prepozen. Torej, edino mesto na otočju Nove Kaledonije, kjer se lahko prijavim je glavno mesto Noumea, na otoku Grande Terre. Do tja imam še 242 NM jadranja in tja naj bi prišel v soboto. Če se prijavim med vikendom ali ob praznikih, mi lahko uradniki zaračunajo dodatno takso zaradi dela izven delovnega časa, kar je povsod ustaljena praksa. Torej ta opcija odpade, ker ne mislim plačevati dodatnih taks. Zato mi vedno bolj diši, da se jutri okoli poldneva ustavim nekje na koncu koralnega grebena, na enem od najlepših otokov Nove Kaledonije, Ile Des Pins, saj upam, da med vikendom ne bo kontrole. Morda bi tam počakal dan ali dva in priplul v ponedeljek, ter se prijavil po pravilih. Najbolje pa se bo o tem odločiti jutri, ko bom nekje ob otoku.

Pa še nekaj besed o Novi Kaledoniji, o kateri tudi sam nisem kaj dosti slišal, zato nisem do nedavnega nič kaj vedel o njej. Nova Kaledonija je Melanezijsko otočje blizu Avstralije, ki je proti vzhodu manj kot 800 NM (1500 km) oddaljeno od nje. To je prekomorski teritorij Francije, kar pomeni, da bom tam moral izobesiti francosko zastavo in poslušati francoščino. Čeprav je to teritorij Francije, ni EU, zato pravila podležejo zakonom drugih držav. To je otočje večnega poletja, saj imajo ves čas poletno klimo, ki pa nima ne previsokih in ne prenizkih temperatur. Samo mesto Noumea je po nekaterih zapisih viden kot francoski St. Tropez s svojo Riviero. Upam le, da cene niso tako navite, kot so na Rivieri. Pravzaprav se zelo veselim po dolgem času videti eno veliko spodobno mesto, ki pa ni zasnovano kot velemesto, ampak se ta sovpada in zliva s samo tukajšnjo pokrajino. Rad bi si ogledal enega najlepših muzejev iz zgodovine pomorstva, prav tako pa so tukaj ponosni na bogato knjižnico s 7 metrov visokimi stenami, polnimi knjig. Ker imam na barki kar nekaj že prebranih knjig v slovenščini, jih bom nekaj dobro ohranjenih s trdimi platnicami odnesel v knjižnico, saj je bolje da ostanejo tam, kot da takšne knjige pustim v marini za zamenjavo. Na srečo imam do knjig poseben odnos in posebno spoštovanje, čeprav žal tudi sam spoznavam, da bom moral s časom naprej in si kmalu nabaviti »kindla«. To otočje se ponaša tudi z drugim največjim koralnim grebenom na svetu (prvi je Great Barrier Reef) in meri neverjetnih 1500 km v dolžino. V njem pa je toliko lepega podmorskega življenja in sveta, da tudi najbolj zahtevni potapljači postanejo zadovoljni. Sama Noumea je skrita globoko za koralnimi grebeni in je dobro zaščitena pred visokimi valovi. Zato ni čudno, da je tam več marin in kljub njim je na sidrišču pred mestom več sto jadrnic, katere so tam brezplačno na sidru. Kako točno bo tam, pa bom videl in občutil sam v nekaj naslednjih dneh.

Ob 15:00 uri preverim kolikšno pot sem preplul v 24-tih urah in zadovoljen sem z videnim. Indigo je izjemen, saj sva pustila za krmo dolgih 138,4 NM, kar je na tej plovbi najboljši povpreček. Zato sem že ob 16:40 uri plul mimo otoka Mare, katerega sem prav lepo videl ob desnem boku barke, kar pomeni, da se že nahajam v vodah Nove Kaledonije.

Pripravlja se večer in spet si najdem primerno mesto, da si pogledam že tolikokrat viden, a nikoli naveličan prizor sončnega zahoda. Tu na oceanu je drugačen, poseben. V pričakovanju nanj, me zmoti zvok galebov, ki nizko prhutajo in silno zadovoljno grulijo ter opozarjajo druge galebe na ogromno količino naravne hrane, letečih rib. Tudi sam jih vsako jutro pobiram že posušene in vračam tja, od kod so prišle, nazaj v morje. V zraku se že čuti prihajajoča vlaga in z valovi nakodrano morje ima ob teh zadnjih sončnih žarkih biserne konice, ki se leskečejo kot razbit kristalni kozarec pod svetlobo. Trenutek za tem je sonce zdrsnilo za neizogibne bele oblake in nato utonilo tam nekje za obzorjem. Morje se je pomračilo in kmalu bo temna noč, še ena od mnogih na tem oceanu. Jaz pa kljub temi, z Indigom režem valove, ki si med vodno brazdo utira pot k novemu cilju.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Veter se je sinoči okoli polnoči malo okrepil in da ne bi imel problemov, sem glavno jadro skrajšal za polovico. Tako sem se malo upočasnil, nagnjenost barke sem s tem reguliral in zdaj čakam, kako bo naprej. Ta okrepitev vetra je trajala samo slabo uro, potem pa je veter padel na 10 vozlov, včasih še manj. Ampak, zdaj se mi ne ljubi iz postelje popraviti jadra, če tudi plujem samo dobre štiri vozle, včasih še manj. Nisem na regati, pa tudi nisem tempiran na uro, kdaj moram prispeti na cilj. Jadranje v to smer je pravi užitek. V salonu na mizi imam tablico in na njej vse podatke o hitrosti, smeri plovbe, času,… Torej enako kot zunaj na komandni konzoli in če pogledam izpod kože, imam podatke na dlani. Vse lahko počaka do jutra. Jaz sem zdaj po novem dve uri bližje času Slovenije in zdaj smo samo 10 ur narazen. Tukaj ne prestavljajo ure kot na Fidžiju za eno uro naprej, tako odpade ta ena ura in tudi časovni pas se je zamenjal ter zmanjšal za eno uro.

Dobro jutro v Miklavževo jutro! Zjutraj sem bil zelo presenečen, ker je tudi mene obiskal Miklavž. Le kako je prišel na jadrnico, da jaz tega nisem začutil? Hvala tistemu, ki je pisal zame, saj mi je prinesel jabolko, kekse – verjetno za h kavi, ter nekaj arašidov. Hvala Miklavž! Le kaj je dobil moj vnuk? Kar stoži se mi, ko pomislim nanj, kako bo v pričakovanju jutra, saj še vedno verjame v Miklavža, Božička, Dedka Mraza,… Otoški trenutki, ki se jih ne da kupiti.

Jutro je sončno, danes sem sončni vzhod prespal, zato pa sem ob osmi uri, ko je preko satelita odšla lokacija v Slovenijo (zdaj jo vi vidite na spletni strani), preveril preplute milje. Lokacija naj bi pokazala razdaljo točno 224 NM od Tanne v 1 dnevu in 18-tih urah. Do Noumee mi še kaže še cca 120 NM.

Med samim jadranjem ni bilo nič pretresljivega, lahko bi rekel, da sem plul počasi. Ker sem imel ves čas v glavi Noumeo, sem plul po skrajnem jugu, da se izognem grebenom. Vendar sem se zaradi že navedenega premislil in  zaplul proti otoku Ile Des Pins. Med plovbo sem se strogo držal pravil in vplul sem točno po zarisani črti, ki vodi do zaliva De Kuto. Tako sem ob 15:10 vplul v zaliv in se pridružil štirim že sidranim jadrnicam in enemu katamaranu. Sidram na globini 6 metrov v čisto svetlo modro vodo. Okolica na prvi pogled ne pove nič posebnega, razen na drugačnost in urejenost. Otok ni velik, zato sem bil začuden, ker sem videl kar nekaj avtomobilov, ki vozijo po obalni cesti. Tako sem v dveh dneh in 10 minutah preplul 266,5 NM od otoka Tanne do tega sidrišča. Zadnjih 24 ur je bila plovba presenetljivo dobra, saj sem preplul 128,1 NM, kar me je na koncu res pozitivno presenetilo, saj sem mislil, da jih bo vsaj 10 NM manj.

Kakorkoli, zdaj sem tu in upam, da me Žandarmerija pusti na miru in me ne bo spraševala po dokumentih. Za vsak slučaj sem namesto rumene zastave obesil kar Francosko in upam, da bodo mislili, da sem prijavljen. Do nedelje bom vsekakor tu, potem pa se bom verjetno prestavil, a ne vem še kam in za koliko. Danes sem pogledal karto in tukaj imajo lepo označeno pot med grebeni. Razmišljam, da bi udaril bližnjico in plul kar med njimi.

Preko Iridium emaila se mi je javil še kolega Gaute in mi sporočil, da je danes le uspel odriniti iz marine in da bo v četrtek zjutraj tu. On ne gre na Tanno, ampak je našel dve štoparki (par) in zdaj bo jadral direktno do sem, kar z njima. Javil mi je tudi, da je Bill odplul pred dvema dnevoma iz Fidžija proti otokom Vanuatu. A on mora na otok Efata, v mesto Port Vila, saj mu dva od treh oseb iz posadke tu izstopita in nadaljujeta pot z letalom.

Ko sem prihajal v zaliv je pihalo preko 20 vozlov, čeprav ne vem kako ta »downwind« točno deluje, a vedno se najde tam, kjer ga ne potrebujem, ko je potrebno sidrati ali pa se vezati v marino. Tukaj v zalivu tega vetra več ne čutim, prav tako ne valov, si pa danes, ko sem se sidral, privoščim eno mrzlo pivo iz borne zaloge, zaslužil sem si ga.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Valov sploh ne čutim, a se ti zaganjajo v peščeno obalo in delajo hrup. Povzpnem se v kokpit, ki je ves moker od vlage, pogledam na obalo, nato okoli barke. Morje je mirno, okoli barke ni nobenega vala, a na obalo se zliva mrtvi val. Tako lepe in bistre vode že dolgo nisem videl, zato zjutraj skočim v vodo, da se po dolgem času okopam in zaplavam. Letos ne vem, če sem se več kot 10x kopal. A naredil sem napako, saj sem najprej skočil, ne da bi preveril temperaturo vode. Seveda hitro se povzpnem na barko, pogledam na instrument in… ti šment, komaj 23,7°C ima voda. Hladnooo za mene, ki prihajam iz tropov in sem navajen vode okoli 29°C. Tudi zunaj ni tako toplo, kot je bilo na Fidžiju.

Skuham si kavo in se s šalico v roki sprehajam po palubi barke ter si ogledujem ta paradiž okoli sebe. Čeprav sem šele na prvem otoku Nove Kaledonije, pobrskam po spominu in se spomnim, da sem bral, da je ta otok najlepši. Zagotovo ne morem pritrditi ne ovreči te trditve, a že zdaj lahko povem, da kdor ni videl atolov Tuamotus, potem ne ve, kaj je lepota in podvodni živalski svet. Pravzaprav pa so vsi atoli lepi. Pijem kavo, se držim z eno roko za roll od prednjega jadra, ko se v tej bistri in plitki vodi zapodita dva večja delfina in se pravzaprav igrata. Prideta do barke, pod njo, okoli nje in odplavata dalje. V tej bistri in nizki vodi ju ni problem slediti. Čakam, da skočita, a tega ne naredita. Spet prideta nazaj, gresta k drugi barki in potem izgineta. Razmišljam, kdaj sem nazadnje videl delfina? Lani? Ja lani, letos še ne.

Kmalu začne škropiti in se umaknem v notranjost, pade dež, a ne za dolgo. Spet posije sonce, jaz napolnim z zrakom dingija, nanj montiram motorček in grem na obalo. Na plavajoči ponton ga privežem in grem po cesti, mimo njihove policije, ki je tik ob pomolu. Najdem zid, ki bi lahko bil obrambni zid v starih časih, ima tudi line za puške, a ne vem, nekaj mi pravi, da je novejše izdelave. Najdem še lesen kanu, lepo obalo, čudovit zid z masko i školjkami… naredim na desetine posnetkov. Spet sije sonce in voda v zalivu dobi turkizno barvo, ki se meša naprej z indigo modro, na levi pa se vidi temna senca, ki ponazarja koralni greben. In tista čudovita bela barva te mivke ob obali, ki pravzaprav loči to turkiznost od zelene barve dreves, največ, zelenih iglavcev, po katerih je ta otok dobil tudi ime.

Sprehodim se kak kilometer in pol ob obali in naletim na letoviški dom za otroke in mladino. Na vhodni stavbi je čudovita fasadna poslikava, restavracija in napis, »Free Wi-Fi«. No, čisto zastonj ni, a ker nimam francoskih frankov, ne morem plačati pijače, zato je tudi ne naročim, a kodo vseeno dobim.  Pogledam, odgovorim najnujnejše, na sporočila in druge stvari bom drugič. Grem naprej, saj je dan prekratek. Najdem letoviški resort, a v njem po moje prevladujejo Japonci. Mlado in staro, vse ima drobne oči, ki so zunaj potegnjene navzgor, telo pa majhno in suhljato. Zalivi so čudoviti, turkizni, čisti, na sredi je velika skala kot manjši otok, okoli katere so se z leti nabrale korale in zdaj je tu raj za snorkljanje. Do glavnega naselja, kjer je bankomat, pošta, trgovine, je več kot 5 km. Najprej ob cesti poskusim s štopom, a nihče ne ustavi. Vsi me le pozdravljajo. Francozi, kako pa.
Dovolj imam in pozno popoldan se vrnem na barko, leva tuba na dingiju je že na pol prazna. Do barke še pridem, potem pa za vsak slučaj z njega spravim motor. Ni kaj, star je že, koralni grebeni so se ga že nič kolikokrat dotaknili, sonce in vročina ga talita na spojih, pa tudi iz PVC-ja je in ne iz modernih ter močnih materialov. To sezono bo še moral zdržati, »milom ili silom«. Dvomim če ima pikapolonica toliko pik, kot ima moj dingi krp. Moker sem, ker se je ravno ulil dež, zato se slečem in grem v vodo, se potem stuširam in šele zdaj se zavem, da tudi tokrat s sabo nisem imel ne plastenke z vodo, ne nahrbtnika za vodo. Zdaj me bo bolela glava in se bom spraševal od česa imam v tem raju bolečine?
Kava s keksi, kočerja in potem počitek. Čutim, da me bo danes prej kot po navadi odneslo v sanje.

Baie Des Manguiers, otok Grande Terre, Nova Kaledonija

Zjutraj se prebudim še pred svitom, zato najprej spijem kavo in ker sem se že sinoči odločil, da grem danes vsaj pol poti proti cilju, grem proti sidru, saj se že dani. Kar naenkrat mi pozornost prevzame zajemanje zraka v vodi. Pogledam, kdo plava ob tako zgodnji uri, ko v vodi vidim ogromno želvo, kakšnih 7 metrov stran od barke. Videti je bila večja od tistih največjih v parku Tobago Cays na Karibih. Tako na »uč, brez ribiškega pretiravanja« je bila večja od premera 90 cm, pravo prazgodovinsko bitje. Obrnem se, da bi vzel fotoaparat in fotografiral, a želva še enkrat zajame zrak in se potopi. Še nikoli nisem slišal, da bi želva tako glasno zajela zrak, pa sem jih že kar nekaj desetin videl. Dvignem sidro in v tem na pol meglenem, polnem vlage dnevu, odplujem iz zaliva. Zapustim ta otok in si med grebeni ter plitvinami najdem plovno pot, ki me vodi proti cilju.

Za današnji cilj sem si izbral malo več kot pol poti plovbe do Noumee, vendar, ko sem gledal sidrišča, so se mi zdela malo sumljiva, saj so bila globoka, nato pa so se strmo dvigovala do obale. Če spustim sidro na 20 ali več metrov globine sem hitro pri obali, če veter spremeni smer.

Plovba je bila na začetku skoraj nezanimiva, saj sem več kot 6 NM motoriral, nato pa se je pojavil veter s skromnih 8,5 vozla in odvijem obe jadri. Tako postane vse bolj tiho, drugače in prijetno. Tudi veter se je malo okrepil in je pihal okoli 10 vozlov, kdaj več, kdaj manj. Ravno dovolj za plovbo od 3,6 do 5,2 vozla, čeprav je največkrat merilec hitrosti pokazal 4,3 vozla. No ja, mudi se mi ne, zato me takšno jadranje ne obremenjuje. Vmes me prehiti še hitri trajekt, ki verjetno pluje iz Noumee proti otoku Ile Des Pins. Ker že dva ali tri dni nimam nobenega mesa, že drugi dan lovim ribe, a čutim, da je to misija nemogoče. Menjam vabe – malo ribica, malo umetni ligenj, malo še dolgi laski, pa svetleč trnek, pa…., rezultat je vedno nič. No ja, saj imam hrano na barki, tudi ribe v konzervah se najdejo, ampak kot je rekel dolenjski prijatelj  Gregor: »Frišno je pač najboljše.«

Plujem po t.i. Le Grand Lagon Sud (veliki južni kanal), kjer je globina kar precejšnja, tudi preko 600 metrov ob vhodu, drugače pa 300 ali 400 metrov ves čas. Včeraj sem na eni od mnogo tabel ob obali prebral, da je tu meja med tropskim in subtropskim življenjem v morju. Menda je tu tudi meja za belega morskega psa, zato pa se v hladnem obdobju najdejo kiti, kateri radi prihajajo sem. No jaz nisem videl ničesar, še ribe ne. Nekaj milj kasneje, je potrebno malo vijugati med grebeni in oznakami, a je na elektronski karti lepo označena in tudi začrtana pot. Tokrat sem spremljal moje karte (C-MAP) in  karte Navionics in lahko rečem, da so tu identične. Očitno imajo Francozi denar in so posvetili kartografiji več pomena, kot na Fidžiju. Včasih postanem malo trd, a bolj pozoren, ko plujem mimo grebenov v svoji neposredni bližini in vidim, kako se na njih ustvarjajo rahli, beli in penasti  valovi. Res ni prijetno.

Končno priplujem do velikega zaliva, ki naj bi imel kar pet stranskih zalivov, primernih za  sidranje. Prvo in drugo sidrišče sta neprimerni, zavijem v tretje, a mi ne diši sidranje zaradi globine in zato zavijem iz njega.  Zavijem v peto in tu sidram. Jutri zjutraj bom videl če je bilo sidranje v redu. Sicer je sidro lepo prijelo na 15 metrov globine, jaz pa imam v vodi 60 metrov verige in upam, da kje ne podrsam s kobilico ali celo s krmilnim listom, saj se obala kot sem predvidel, res strmo dviga proti obali. Če bo pihal SV veter kot sedaj, bo vse v redu, le Zahodnik ne sme pihati, a ta piha res malokrat. Lahko pa me preseneti tudi brezvetrje in potem gre plovilo vedno nekam po svoje oz. po toku.

Ura je 16:00 in po skoraj desetih urah sem preplul 44,5 NM. Ni kaj, počasno jadranje ne more dati boljšega povprečka, kot je 4,45 NM na uro. Naredim še spominsko fotko zaliva, ki je tokrat v barvah res drugačna od včerajšnje. Ta je bolj temna in podobna zalivom na Fidžiju. Hitro pripravim čarovnika in začnem delati vodo, saj je tukaj čista voda, ker tukaj ni nobenega naselja. Sprednji tank je še poln, a rad imam vode v izobilju, zato napolnim še zadnji rezervoar in si natočim pitno vodo v plastenke. Zdaj je čas za kavo in ogled poti za jutrišnjo plovbo do Noumee, kasneje pa še naredim kočerjo in grem v večer. No ja, tudi blog je potrebno napisati, čeprav ni posebnega dogajanja, a nekako že spravim to stran in jo pošljem v branje. Žal so za čas plovbe tudi fotke manjše in slabše kvalitete, a morate razumeti, da je pošiljanje le-teh preko satelita zelo počasno in povrh vsega še drago. Pa saj bo kmalu bolje, čez dan ali dva, morda tri….

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija

Zelo slabo sem spal, če se temu sploh lahko reče spanje. Veriga je celo noč opletala po dnu, po nekakšnih kamnih, ki so prenašali zvok po verigi vse do mene, ki potem nisem mogel niti očesa zatisniti. Zato sem od jeze že ob 3:45 vstal in spil kavo dokler se ni zdanilo, to pa je že ob 5:15 uri. Dvignem sidro in odplujem iz tega zaliva, ki res ni podoben ničemur, kar bi me lahko v naslednjih dneh spominjalo nanj.

Noč je bila očitno vlažna, zato je v kokpitu vse mokro in komaj čakam na sonce, da to posuši. Ko bi bilo vsaj kaj vetra, a tu med hribi, ga res ne more biti. Merilnik vetra mi kaže neverjetnih 0,0 vozla,  kar pomeni, da ni niti sapice. Plujem na motor in čakam, da pridem iz zavetja, kjer bom našel veter. V vodo vržem vabo za ribe in jo vlečem za sabo. Sicer nimam prevelikega upanja, da se bo ujelo kaj na trnek, a vseeno, upanje umre zadnje. 

Plujem med nizkimi bregovi, poraslimi z zelenjem, tu in tam pa se vidi kako je plaz odnesel del tega hriba, zdaj pa je tam rjava luknja. Nikjer ni nobene hiše, barake, ali vsaj nekaj, kar bi dalo vedeti, da je tukaj življenje. Vse je pusto, pa čeprav se tu in tam vidi lepa in bela peščena plaža. Pred mano je še zadnja ožina, potem pa pridem bolj na odprto, kjer me čaka veter in sonce. Plujem izredno počasi, saj je za celih 2,5 vozla močan tok. A tudi počasi se daleč pride, zato priplujem do konca in že sem v širokem delu, kjer bo jadranje brezskrbno. Zapoje rola, laks se odvija in nasmeje me ta melodija. Potegnem palico, ter začnem navijati. Nekaj je gor, čeprav ni težko. Vlečem in gre kar s težavo, saj se riba upira. A ko jo nekako spravim na površje, da samo drsi po boku, sva hitro skupaj pri barki. Potegnem jo na barko in ko ugotovim, da bo riba v redu, ji prerežem škrge in del trupa pri glavi, da se kri lepo steče iz nje. Mislim da je to ena od vrst tune in velika je nekaj več kot 60 cm, kar je za moj prazen hladilnik, več kot merska. Iz nje narežem štiri lepe fileje, ostalo vrnem od tja, kjer sem dobil, v morje. Fileje še med plovbo vakumiram v vrečko in dam v hladilnik.

Zdaj imam tudi veter, zato razprem jadra in jadram pri 14-tih vozlih vetra. Plovba je prav lepa in spodobna, zato sem vesel, da je pred mano zadan današnji cilj. Po skoraj sedmih urah zaplujem v Port Noumeo, ker iščem prostor za sidranje. Skoraj ne morem verjeti da ga ni. V samem Portu pred mestom so tri marine in dva Boatyarda, poleg tega pa je na privatnih bojah vsaj še 200 plovil. Jaz pa ne najdem prostora za sidranje. Končno se odločim, da zaplujem v levi krak tega zaliva, ter na koncu boj vržem sidro in sidram na prepovedanem mestu. Briga me, vetra je za 22 vozlov in ne da se mi premikati ne levo ne desno. Komaj ugasnem instrumente in motor, že je tu policija v malem črnem, a verjetno hitrem čolnu. Opozori me, da tu ne smem sidrati in če se takoj ne premaknem, bom moral plačati kazen. Torej mi ne preostane drugega, kot da požrem obljubo in se le premaknem drugam, a kam naj grem? Ni druge, kot da pokličem eno od marin. VHF postaja in kanal 67 mi opravita čudež, da dobim prostor v marini, ki še včeraj ni imela prostora in ga ne bo imela še nekaj naslednjih dni. Kako se zasedenost spreminja, a ne? V marini je vetra za pol manj, na privezu pa ga skoraj ni. Barko mi pomagata privezati dve brhki dami, ki sta tukaj v vlogi marinera. Po končanem postopku, me napotita v pisarno, kjer izpolnim nekaj formularjev za marino in jutrišnjo prijavo. Za danes bodo čez eno uro naredili le pregled barke, katerega bo izvedel Biosecurity. No tudi ti zamudijo za pol ure in če pregledajo barko, ter izpolnijo obrazce v pol ure, bo to še vedno v rednem delovnem času in ne bom podlegel plačilu izven normalnega delovnega časa.

V 15-tih minutah so mi pobrali vso čebulo, česen, korenček, krompir, ingver, nekaj svežega sira, itd, ter odšli iz barke. Zdaj lahko grem v trgovino, saj nimam nič od sveže zelenjave in ne od sadja. Srečam mlad par iz Švice, ki sem ju srečal na Taahi. Takrat sta mi pripeljala sadje, ker sta ga imela preveč in po dobrem letu se spet srečamo, zato ju povabim na barko na klepet. Dve uri smo se pogovarjali in obujali spomine, potem pa sta odšla. Jaz si naredim še nekaj za jest, se stuširam in utrujen odidem v posteljo. Jutri je nov dan.

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija

Zjutraj se odpravim na Policijo in Carino, da si uredim še zadnje papirje za začasno bivanje z barko v Novi Kaledoniji. Približno en kilometer se moram sprehoditi do tja, a ker še ni vroče, me to sploh ne moti. Pride v pisarno in res prijazna uslužbenka se potrudi, da je vse hitro opravljeno.

Vrnem se nazaj na barko in se odločim, da bom danes privijačil ograjico oz. pritrdil stebričke za ograjico na barki, da se ne bo več premikala. Pravzaprav sta mi dva inox nosilca že počila in potrebno jih bo zvariti, do takrat pa se že potrudim, da bo vse trdno in da bo držalo kot mora. Po dveh urah in pol dela sem vesel, ker sem se tega lotil. Zdaj je končano.

Ko se umijem, grem še do pekarne po bageto in se vrnem na barko. Skuham si kavo in si jo nalivam iz džezve v skodelico, ko nekdo trka na barko. Pa ne trka, razbija. Pridem ven in me skoraj vrže na rit. Pred barko stojijo policisti in cariniki v uniformah, vsi so oboroženi in imajo na sebi neprebojne jopiče. Zraven imajo še nemškega ovčarja z nagobčnikom. Vseh skupaj je sedem in mislim, da so se zmotili. Snemajo kakšen film? Je, skrita kamera? Prijazen gospod, očitno šef, mi pokaže dokument, da mora preiskati barko. Kaj naj? Naj začnem s prepovedjo, da je barka tuja država in da nimajo vstopa na njo. Pravljice… Ni kaj, povem, da lahko pridejo in opravijo svoje delo. Spomnil sem se, da se mi je podobno zgodilo na Martiniku, a takrat so bili le trije gospodje in so to opravili v roku pol ure. Francozi pač. Nič pretresljivega. Potem prideta za njim dve ženski, ki me navzkrižno sprašujeta, ena si nekaj piše v beležko, druga mi pravi, da se neke zgodbe ne ujemajo, zakaj sem bil v Panami, koliko časa sem bil na Fidžiju, katere otoke sem obiskal, če lahko vidi log book barke od prvega dne do danes, kdo je bil prejšnji lastnik barke, itd…itd. Potem me pokličejo v notranjost in ves čas imam spremstvo enega od carinikov, ki ves čas budno pazi name. Vprašajo me po denarju, orožju, drogi in ker nič nimam, mi povedo, da bo v barko prišel pes, da ne bo nič poškodoval, ker ima na sebi nogavičke, a pregled mora opraviti tudi on. Rečem mu, da naj naredijo kar morajo. Pes pride v barko, vonja, potem pa na enem mestu znori in začne kopati v enem kotu od barke. Postavijo neko oznako in pes znori še na drugem delu barke, ter kasneje še na tretjem, podnici v zadnji kabini, kjer imam skladišče. Pes gre ven, povedo mi da je pes nekaj odkril in če imam kaj za povedati. Ker nimam nič skrivnosti, pač povem, da naj delajo še naprej svoje delo. Morda sem tisti trenutek malo pomislil na to, da večkrat pustim barko v marini v vodi ali v suhi marini na stojalu in marsikdo bi lahko prišel na barko, kaj skril, jaz pa ne vedoč vozim nekaj v barki, kar sploh ni moje. Ampak, upam, da se to ni zgodilo, a misel ostaja. Dva možakarja prineseta orodje in mi povesta, da bodo »razstavili vse kar se da razstaviti«, na treh mestih, kjer je pes lajal. Pa začno z delom. Še vedel nisem, da se dajo nekatere stvari odvijačiti. Potem sledi kamera na dolgi cevi, snemanje, pregled, vijačenje nazaj, pri drugi točki naletijo na zdravila, katera je očitno pes zamenjal za kaj drugega. Sprašujejo za morfij, posebna zdravila, pokažem jim vsako škatlo, a tega je ogromno. Majhna lekarna, saj imam dva večja zaboja zdravil in prve pomoči. Najdejo večjo količino igel, brizgalk, ampul s tekočino, za katere jim povem, da je adrenalin, nekaj imam blokad proti bolečinam, pravzaprav imam tudi vse za manjši operativni poseg, lokalno anestezijo, oni pa vse fotografirajo in iščejo dalje. Odvijačijo, privijačijo, premetavajo, prestavljajo, delajo malo nereda, ker ne dajo vse na svoje mesto, a se trudijo. Če kaj ne vedo, me pokličejo in takrat se spočijem od vprašanj, kajti  dami v uniformi, ki me v kokpitu ves čas sprašujeta in jima ne gredo nekatere zadeve skupaj, mi že malo presedata. Zanima jih, zakaj plujem z barko in se vračam v Slovenijo, ter zakaj puščam barko samo v neznanih deželah.

Odgovarjam, kar jim znam razložiti, kar se mi zdi butasto, sem raje tiho. Sledi pregled v zadnji kabini in možakarji nosijo vse v salon, a ker je robe ogromno, morata dva ven iz salona v kokpit. Vse pregledujejo, odvijačijo mi podnico, nato privijačijo na pol in kar tako pustijo, vse stvari zložijo po svoje, tako da moram kasneje vse saj še enkrat znositi ven in nazaj notri, ter zložiti po svoje, da vem, kje imam kakšno zadevo. Potem so mi fotografirali vse možne dokumente, pregledali serijske številke od satelitskih telefonov, verjetno bodo iskali plovno pot… Potem sledi še pregled zunaj. Ogledujejo si rešilni splav na palubi, jaz pa gledam kaj bodo naredili, saj odpreti ga ne smejo. Če ga odprejo, ga bodo sprožili in potem bo zanič. Ampak me presenetijo, spet gledajo s kamero na cevi v notranjost, obračajo,… potem sledijo še bokaporti, pa raziskovanje skladišča za sidrno verigo. Iskanje dvojne palube in dvojnega dna… Dve uri in pol so me mrcvarili in razdejali so barko ter vsako stvar pregledali na barki vsaj dvakrat,… Na koncu so mi pojasnili, da je to rutinski pregled in da se bomo še videli, ko preverijo nekatere stvari in me prosijo, naj do takrat ne zapuščam Nove Kaledonije. Povem jim, da bom morda šel domov, pa mi pravijo, naj se jim prej javim. Ja potem pač ne bom šel. Napišejo mi še zapisnik, kjer piše koliko ljudi je bilo, kdo je vodil postopek, koliko časa so bili na barki in da s podpisom potrjujem, da je bil postopek korekten in da niso naredili nobene škode. In na koncu sem mislil, da bo šefa na rit vrglo, ko sem ga vprašal, če lahko naredimo eno skupinsko fotko za v knjigo. Samo vprašal sem, no,…

Zdaj, ko to pišem, sem se spomnil, da me je zjutraj policistka pri prijavi vsaj tri krat vprašala, če sem sto procenten, da nisem bil še nikoli tukaj. Kajti v evidenci ima zapisano: Indigo, jadrnica, nemška zastava. Morda pa je nekdo že imel kakšne probleme z jadrnico pod istim imenom, kdo ve? V glavnem ni prijetno in sploh ne, ker je bilo veliko opazovalcev na obali, ki so spremljali dogajanje. 

Ker sem jim dal log book in vse ostalo, imajo tudi naslov te spletne strani, zato vem, da me bodo jutri tudi oni brali, morda celo nekaj naslednjih dni. Pričakujem vsaj 5 ogledov več vsak dan v naslednjih dneh. Prevod jih bo malo motil, ker Google prevajalnik res slabo prevaja. 

Končno je čas za večerjo in moj tunin file… a pri večerji razmišljam,… Norvežan prihaja v Noumeo čez dva dni, njegova barka nosi ime Isis II… Po moje ga bodo pričakali z vojsko, kajti s takšnim imenom, lahko gre »komot« samo mimo arabskih držav, ko bo v Rdečem morju… tukaj bo to težko izvedljivo, ker jim je v Franciji gospod Macron zagodel z arabskimi migranti. 

Vabimo te na predavanje: Otoki zahodnega Tihega oceana, ki bo potekalo 25.3.2020. Rezervacije na tej povezavi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote (marina Rubicon), 133. dan

Kot sem napisal: včeraj nekaj časa ni nič pihalo. Za danes je napovedano še manj vetra. Manj kot nič?
Ne, a za včeraj je bilo napovedano 10 do 15 vozlov. Za danes pa pravijo, da bo 0 do 5 vozlov. Zato zjutraj odklopiva elektriko, pospraviva stranske senčnike, vklopiva instrumente in se pripraviva, da izplujeva iz marine na dnevni izlet s Heronom na kopanje. Napovedano je sonce in temperature nad 25 °C (ena optimistična napoved pravi, da bo celo 30 °C).

Ko pijeva kavo v kokpitu, nama pa žvižga okrog ušes. Pogledam na instrumente in vidim, da so sunki vetra do 17 vozlov (v glavnem pa piha okrog 10). Ja kakšna bonaca pa je zdaj to?
Sonca sploh ni videti. Nebo je do konca prekrito z oblaki. Ne, to ni vreme za kopanje. To je vreme za sprehod. Heron bo očitno ostal še tu. Ravno ko se odpraviva, začne deževati. No, 'deževati' je premočna beseda za teh nekaj kapljic. Ne greva nazaj v barko zapirat oken in ne razmišljava o tem, da bi bilo dobro imeti dežnik ali kapo. To je tak lanzarotski dež. Majica bo bolj mokra od švica kot od dežja.

Greva na vzhod, na plažo Papagayo. Lep sprehod je bil, Google pravi, da sva naredila okrog 8 km. Lili je bila celo do gležnjev v vodi, jaz sem se oceanu približal na 5 m (sem bil v supergah). Ko bo voda imela potrjeno 27 stopinj, grem pa bližje. Otrok mrzla voda očitno nič ne moti. Nekatere morajo starši skoraj vleči iz vode, ko imajo že čisto plave ustnice od mraza.
Temperatura je bila ravno pravšnja, da sem z veseljem spil pivo, kopanje pa sem raje preskočil. Ko se vračava, spet malo dežuje, tokrat celo toliko, da se zmoči cesta. V barki je bilo pet kapljic dežja pod odprtim oknom v WC-ju, drugače pa nič. Res pa je proti večeru še malo deževalo.

Jutri se bova pa spet malo potepala naokrog z avtom. Se že veselim.

Lanzarote (marina Rubicon), 134. dan

Zjutraj je v marini swel. To je prvič, odkar sva prišla, da barke poplesujejo in resno zategujejo štrike. Do zdaj je bilo bistveno manj. Pa sploh ne piha kaj dosti. To valovanje je očitno od ciklona nad Azori. Ups, napaka – vidim, da je ciklon 'napredoval' v hurikan po imenu Pablo. Zdaj vsaj vem, kdo nas gunca. Ni pa to zategovanje tako, da bi bilo res moteče. Edina škoda, ki jo je povzročilo danes, je bila, ko sem delal kavo in sem stresel malo kave mimo skodele. To se mi tako ali tako večkrat zgodi, tudi če je povsem mirno, a danes je lahko vsaj nekdo drug kriv. 

V torek greva domov. Taksi je tu kar drag, rent-a-car za cel dan je cenejši od ene vožnje s taksijem. In ker so rentakarovci zviti, je prvi dan najema dražji, če vzameš za dva dni, pa ne doplačaš dosti. In jasno vzameš za dva dni. Ker imajo v nedeljo popoldan zaprto, sva avto vzela že zjutraj (in doplačala res samo nekaj evrov). Klasičen win-win, ko smo oboji zadovoljni. Rentakarovci imajo nekaj evrov več, midva pa avto za skoraj tri dni.

Še vedno je precej cest in krajev na otoku, ki jih še ne poznava. Danes je bil otok drugačen. Videla sva precej rojev metuljev. Dosti je tudi rastlin, ki so na hitro zacvetele. Nekaj kapljic dežja, pa narava že hiti. Med črnim vulkanskim peskom poganja zelenje. Zvečer se vračava kar dobro utrujena, čeprav sva večino dneva presedela. Več pa naj povedo slike.

Lanzarote (marina Rubicon), 135. dan

Izlet po otoku (spet). Za danes se odločiva, da greva pogledat Timanfayo, eno izmed glavnih atrakcij otoka, potem pa obiščeva še vinarno El Griffo. Timanfaya je kar velik vulkan v nacionalnem parku (vstopnina 10 evrov), kjer te z avtobusom peljejo po robu kraterja vulkana. Na parkirišču, kjer se presedeš iz avta na avtobus, pa je restavracija, kjer lahko ješ meso, pečeno na delujočem vulkanu. V luknjo obesijo meso in počakajo, da ga vulkan speče. Ideja je sicer super, a na žalost jo je masovni turizem povozil. Ker je to ena izmed glavnih znamenitost, je tam vedno gneča. In kjer je gneča, meni ni všeč.

Peljeva se po dobri asfaltni cesti zgrajeni na polju lave skozi nacionalni park. Ko se bližava vulkanu, že vidiva, kako se avtobus prebija po ozki prepadni cestici na vrhu vulkana. Na Google maps sem malo gledal satelitske posnetke in sem videl, da je tam gori bilo zgrajenih več cestic, a so se nekatere podrle. Vulkan je namreč čisto mlad (manj kot 300 let) in se teren še poseda in spreminja. Bližava se odcepu in tu naletiva na gnečo. Do mitnice pripelje več avtov, kot jih možakar lahko poservisira.

V trenutku spremeniva plan in se odločiva za rezervno lokacijo. Vulkanov namreč na Lanzaroteju ne manjka. Tokrat greva do vulkana El Cuervo. Ta ima nekaj dobrih lastnosti:
1) Zraven je parkirišče (s ceste speljane po morju lave ne moreš kar zaviti na lavo, ker je teren neprimeren tudi za hojo, kaj šele za avto. Je pa tudi prepovedano (ne toliko zaradi varnosti, kot zaradi ohranitve habitata).
2) Blizu sva.
3) Okrog vulkana in v krater je speljana pot.
4) Vulkan je razneslo in ker ga en velik kos manjka, je možno priti v krater relativno enostavno.
5) Vulkan je relativno mlad. Je iz istega obdobja kot Timanfaya, torej je lava še dobro ohranjena in je erozija še ni preoblikovala.
6) Povsem blizu ne moreš z avtom (kar odbije mase) in tam ne vozi noben bus.

Vulkan si lahko ogledaš lahko le peš, tako da prehodiš nekaj kilometrov po žgočem soncu po črnem vročem pesku brez kakršnekoli sence. Danes je bil namreč lep, vroč sončen dan. Vsekakor je bil vulkan vreden ogleda. Vzemite s seboj dovolj vode. Midva sva imela pol litra za oba – bolj za silo. 

Pri več vulkanih na Lanzaroteju mi ni bilo jasno, kako je mogoče, da je en del živa skala, en del grobi kamni, en del pa drobci veliki slab cm. In to včasih en del črn, en del bel, en del rdeč ...

Danes sem se naučil, da sta za to potrebna dva pogoja: izbruh vulkana in hkrati stabilen veter. Ko vulkan meče v zrak lavo, letijo delci visoko v zrak. Kako visoko je odvisno od tega, kako veliki so in kakšna je njihova specifična teža. Če zraven še piha veter, se zgodi to, da recimo žažki in veliki kosi padajo na en kup, majhni in težki kosi na drug kup (veter jih odnaša dalj), majhni in lahki kosi pa na tretji kup še bolj z vetrom. 

Če pogledam melišče v slovenskih hribih, so tam večji in manjši kamni pomešani med sabo, s tem da se večji kamni po navadi zakotalijo nekoliko bolj v dolino. A prehod je dokaj povezan in melišče je videti povsem naravno. Tule pa se zdi, kot bi neko gradbeno podjetje naredilo separacijo materiala in bi s stroji narinili lepe kupe povsem enakega materiala. Sploh ni videti, da bi to naredila narava sama. Edino v kraterju vulkana je videti tako, kot sem vajen iz naših gora. To pač zato, ker to ni več neposredna posledica izbruha, ampak posledica erozije in se kamni luščijo z vrhov in se kotalijo v dolino (kot v naših hribih).

Vulkan naju je dobro utrudil in zlakotnil in greva k vinarju. Na netu piše, da imajo tudi solidno hrano. Pa nimajo kuhinje, le kak sir in pršut ti dajo k vinu. Prijazni vinar nama svetuje, kje lahko kaj pojeva in se odpeljeva v tisto vas. Lokal je videti tako, da samoiniciativno ne bi nikoli stopil notri. Oprema in stil: nekako tako, kot predalpske gostilne sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Malo lesa, malo plastike, naj je videti malo rustikalno, bo že nekako.Notri nisi slišal drugega, kot španščino. Sami lokalci. Vse mize polne, na srečo so eni ravno pojedli in vstali. Eni jedo kar za šankom. Televizija igra na steni.

En model, ki bi ga z veseljem slikal, pa si nisem upal, je stal za igralnim avtomatom in metal not kovance, kot v transu. Na glavi je imel pošvedran klobuk, zajeten trebuh mu je visel čez pomečkane in rahlo zamaščene hlače, škornji, karirasta srajca, kosmat in rahlo nabuhel v obraz, karikatura stalnega gosta vaške gostilne. Ko se mu je vsula iz avtomata lepa količina kovancev, sem si mislil – danes pa ne bo žejen.

Jedilni list je seveda le v španščini in tudi natakarica ne zna nič drugega. Glavna pa je tako ali tako tabla na steni, kjer je s kredo napisano, kaj je danes za kosilo. Dve možnosti za predjed, dve za glavno jed in dve za sladico. Kombiniraj, kakor hočeš. Pivo je vključeno v ceno, kava verjetno tudi. Cena pa 8,40 evra.

Pa poskusiva srečo. Bila sva prijetno presenečena tako nad kakovostjo kot nad količino. Čisto naju je minilo, da bi šla po tem še v vinarno na degustacijo vin in pršut. Samo še ogled sončnega zahoda v solinah in domov. Sem utrujen, a zelo zadovoljen z dnevom.

Lanzarote (marina Rubicon), 136. dan

Danes je dan za odhod v Slovenijo. V čendleriji dvignem filtre Racor (ki so končno prišli) in zapravim še malo za neke fedre, ki bodo držali manjša okna v odprtem položaju. Po mojem je to, da naročenega blaga po navadi še ni na dogovorjen dan, del njihove uspešne marketinške strategije. Večkrat kot greš k njim, večkrat kaj zapraviš. Malo še porihtava po barki in spakirava prtljago za na pot.

Tokrat potujeva le z ročno prtljago. Pot na letališče je hkrati lep izlet, saj ne greva po najbolj glavni cesti. Vrnitev avta je enostavna in hitra (v garaži pustiš avto, v pisarni zraven vrneš ključe, nihče ne gre nič pogledat. Let je pravočasen in letalo le na pol polno, Go-Opti pride po naju in ob dveh zjutraj sva doma. S tem se dnevnik za 14 dni poslavlja. 

Se beremo spet čez dva tedna.

Lanzarote (marina Rubicon), 137. dan

Po dveh tednih sva nazaj na barki in s tem se dnevnik vrača v redne dnevne objave. Go-Opti je zjutraj zamujal, pa še devet nas je bilo v kombiju in smo se kar stiskali. Tista klopca zraven šoferja je res bolj za silo, če tam sediva dva. Za enega bi bilo super, tako pa me je do Benetk že vse bolelo. Še dobro, da bo na letalu veliko prostora (za tiste, ki ne potujete z letali: to je mišljeno izrazito sarkastično). Vseeno nas je šofer v rahlem dežju pravočasno pripeljal v Benetke. Let je bil v redu (malo turbulenc, a brez zamud). Letalo pa je bilo polno do zadnjega sedeža.

Že iz višine se vidi, da so valovi okrog Lanzaroteja kar veliki in je morje precej penasto. Očitno piha. Avto vzameva pri najinem dvornem rent-a-carju: Cabrera Medina in tokrat za čuda dobiva Corso z ročnim menjalnikom. Za moj okus je to boljša izbira. Avtomatski menjalnik je za boljše avte, take z dovolj moči in dobro avtomatiko. Prvi vtisi: Ja, na Kanarskih otokih piha. Piha že kar nekaj časa in nekaj dni še bo. Nič ni vroče in zlahka ostanem v čevljih in dolgih hlačah. Celo dolge rokave sem obdržal. Zvečer pa jakno čez, ko greva ven.

Zvečer ni več posedanja ob pivu v japankah, kratkih hlačah in majici. Barka naju pričaka nad vodo in privezana tako, kot sem jo pustil. Nobena vrv se ni razrahljala ali pretrgala. Ni pa čista. Prekrita je s plastjo mivke. Tam je v zraku precej drobne mivke in prahu, kadar piha, zdaj pa je bil veter močnejši in so imeli pravi peščeni vihar. Vsaj tako so nama rekli prijatelji v marini. Optimist bi rekel, da je to super, ker sploh ni treba na plažo, saj je plaža prišla na barko. No, jaz nisem ta optimist in bomo jutri verjetno čistili.

Zvečer pa greva ven. Ker imava avto, greva malo ven iz marine. Sezona je na vrhuncu, a restavracija, kamor sva se namenila (dobre ocene na Googlu), je bila zaradi dopusta zaprta. Lili najde v bližini tapas bar, ki ji je bil simpatičen in njena ženska intuicija je delovala. Karkoli sva dobila na mizo, je bilo daleč nad povprečjem in povsem po najinem okusu. Ne vem, zakaj imajo oceno samo 4,4. No, prav dolgo nisva ostala. Dolg dan je bil in postelja vabi.

Lanzarote (marina Rubicon), 138. dan

Dolgo sva spala. Ponoči sem se sicer malo zbujal, ker sem se že odvadil normalnih zvokov na barki: Škripanje štrikov, ki jih zateguje, ropotanje vrvi s sosednjih bark (naši so vzorno zategnjeni in ne ropotajo), občasno kak bokobran zaškripa ali pa ponton, ko se podrgne ob steber. Verjetno danes tega ne bom več slišal. Ker še vedno piha, sva se odločila, da še nekaj dni ostaneva tukaj. Urediva vse na recepciji in se podava po otoku, saj imava še avto. Nisva se še naveličala vulkanov in kamenja.
Na Timanfayi je že na vhodu nekaj avtobusov, torej danes ne greva tja. Bova poskusila, če bo jutri takoj zjutraj manj gneče.

Na splošno se pozna, da je ljudi povsod po otoku več. Sezona je očitno v polnem razmahu. Zavijeva pa (prvič) v visitor center narodnega parka Timanfaya, ki je nekaj km naprej ob cesti. Vstop je prost, kar me preseneti, saj je predstavljeno dosti vsebine. Od simulacije izbruha vulkana, filmskih predstav pa do maket in poučnih programov o flori in favni, predvsem pa o vulkanih in geološkem razvoju Lanzaroteja. Zadeva je primerljiva z manjšim muzejem. Skočiva še na en grad, v katerem je tudi muzej o piratih. Ravno so ga zapirali in se ni bilo treba odločiti, ali greva notri ali ne. Razgled z grajskega griča je lep, piha pa tako, da je Lili rekla, da ji bo odneslo ušesa. Peljala sva se vse do severa otoka do turistične atrakcije Mirador del Rio. Saj je bilo lepo, a tu sem se prvič počutil, da za vstopnino 4,5 evra nisem dobil dovolj. To je v bistvu ena zanimiva stavba z lepim razgledom na vse strani, v kateri sta bife in prodajalna spominkov.

Plačaš torej za razgled in vstop v bife v stavbi z zanimivo arhitekturo. Pošteno bi bilo recimo, če bi bila vstopnina konzumacija. Visitor center recimo ponuja precej več, pa sploh nima vstopnine. Kaktus garden ponuja stokrat več, pa je le kak evro dražji. No, ja, toliko časa smo že tu, pa je bilo treba iti pogledat. Lepo se vidi sidrišče in vasica na Graciozi ter manjše soline pod klifi. Ampak vse to se vidi tudi s ceste brez vstopnine.

Nazaj grede sva šla spet na odlično sladico v restavracijo La Puerta Verde v Hariji. Tam se gredo slow food in mi je bilo kar malo žal, da nisva tam tudi jedla, a je bilo ravno nekako med obroki. Res znajo kuhati in presenetijo z dobrim izborom vin. Ni pa to budget varianta. Priporočam, če koga zanese mimo. Lili spet naroči kupo gofio, jaz pa mangovo kupo s kozjim jogurtom in medom. Zraven pa polsladko vino – eno iz Španije in malvazijo iz Lanzaroteja – da se občuti razlika. Vse spet vrhunsko. Tako zelo, da sva pozabila slikati. To pove vse.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Ker sem šel zgodaj spat, sem se tudi zgodaj prebudil. Ne zgodaj, prezgodaj, saj je ura kazala komaj  4:25. No, ker sem naspan, sem vstal, spil kavo in kot sem si zamislil, ob sedmi uri dvignem sidro in odplujem proti Port Denarauu. Vreme je mirno, vetra je komaj za 6 vozlov, valov ni, zato motoriram. Komaj pridem iz kanala izza otoka, dobim sporočilo od Norvežana, da se je zaspal in tudi on pravkar dviguje sidro. Nič ne komentiram, le napišem, da se vidiva. Jaz plujem počasi naprej, on meni piše, da pluje na polno, verjetno misli na 7 vozlov in več, kolikor pač gre njegova barka na motor.

Priplujem na sidrišče pred vhod v Port Denarau, sidram na globini 5 metrov in čakam kolega. Ta res kmalu pride in sidra poleg mene. Sedeva v njegov dingi in se zapeljeva do marine, nato poiščeva pisarno, kjer se bova odjavila. In potem se začne burleska dneva. Pisarna je zaprta, zato pokličem po telefonu številko, ki je napisana na vhodu v pisarno. Javi se uradnik, a pravi, da danes ne bo nič z odjavo, ker nisva najavila odjave 24 ur pred odhodom. Ko mu razložim, da to nikjer ne piše, on meni reče, da lahko pridem jutri ali pa v ponedeljek. O jutri pa ne, ker vem da je vikend in to stane 105 dolarjev. Denar pa ne bom čez okno metal, če ravno ga tudi nimam. Potem mu piham na dušo, da zdaj ko pa grem naprej, pa en uradnik pokvari vso lepo sliko s Fidžija. Očitno sem se ga dotaknil in on meni pravi, da pride ob 13:00 uri. Nasmejem se na glas, ker vem, da me želi speljati na limanice. Od 13:00 do 14:00 ure imajo kosilo, a na zahtevo ti opravijo storitev in to stane 40 dolarjev. Rečem mu, da pridem ob 14:00 uri, a on meni pove, da ga potem ni, ker ima pregled ene velike potniške ladje in 240 potnikov. Pogledam kolega in pravi, OK, dava vsak po 20 dolarjev in naj pride. Še vedno je to ceneje, kot da čakava na ponedeljek. Zmenjeno. Greva malo okoli na sprehod in čez dve uri je ura 13:00. Prideva v pisarno, jaz imam izpisanih vseh 6 listov A4 formata, kolega nima nič. Dokler izpisujejo moje podatke in pripravljajo odjavno dokumentacijo, kolega izpolnjuje vseh šest obrazcev in sika čez usta kot kača. Jezen je! Ko vse opravimo, vidi možakar, da ima kolega papirje od mačke, ki jo ima na barki. Zdaj pa je vse drugače, mora pogledati barko, mačko in še mojo barko, če imam jaz kakšno žival. No pa gremo. Zraven vzame še tajnico in vsi štirje oddingiramo proti barkam, kateri sta na sidrišču. A vreme se je spremenilo, čeprav tako zelo drugače pa tudi ni bilo napovedano. Že na pol poti, smo bili vsi štirje mokri kot miši. Dva vala sta nas prav zalila. Valovi so visoki cca 70 cm in več in če sem iskren, meni se je zdelo prav super, da sta mokra. Zakaj pa tiščita nos, kamor ni treba. Pridemo na barko, pogleda mačko in kliče njihov Biosecurity. Zdaj mora še on na barko, a se dogovorijo, da poslikajo mačko, pregledajo barko in ker moja barka skače na sidrišču kot pobesnela kobila, ga mine do obiska. Plačava 40 dolarjev, a zdaj pravi, da je to na barko in nama kaže uradni cenik. Nima se smisla prepirati z njimi in plačava zahtevano. Vsi trije se potem usedejo v dingija in gredo nazaj, jaz pa ostanem na barki, ker se na trenutke bojim, da mi bo odtrgalo vezni člen med sidrom in verigo. Moram si nabaviti novega, edinega, za katerega garantirajo 99% zagotovilo o varnosti. 

Kolega pride čez eno uro nazaj in pravi, da ne more urediti ničesar, da mora pokazati mačko v marini, kar pomeni, da si je uredil privez in gre z barko v marino. Vetra je za slabih 20 vozlov in jaz pustim barko na sidrišču, ter greva z njegovo barko do marine. Po 2,2 NM dolgi plovbi, priplujeva do marine, priveževa barko na ponton, sedeva v dingi in greva še po mojo barko. Po radiu pokličem marino in dovolijo mi privez na ponton št.32. Očitno je moj pogovor po radiu slišal tudi uradnik in ko sem prišel do pontona, me je čakal in mahal, da sem se odjavil in da zdaj moram zapustiti Fidži. Ker je bil ravno tam, mu vržem privezne vrvi in naj bo vsaj malo od koristi. Možakar res pomaga privezati barko v tem vetru in potem mu obljubim, da pridem jutri v pisarno. Seveda je to nemogoče, ker me jutri tja zagotovo ne bo. Zdaj pride še na privez uradnik iz Biosecuriy in pravi, da bodo odjavni papirji za mačko poslani v ponedeljek iz Suve in v torek bodo tu. Jaz mu rečem, da če ne gre danes, ali jutri dopoldan, bova mačko dala kar na ponton in naj se oni ukvarjajo z njo. Meni se zdi, da sta lastnik mačke in uradnik ob tej moji izjavi izbuljila oči od tega kar sem rekel. (roko na srce, ampak res, milijon težav zaradi ene mačke… je bela cesta, pa saj ni to mačka na dveh nogah!)

Ni kaj, kolega bo očitno moral ostati, jaz pa bom šel (morda). Zvečer nama naredim hitro večerjo, malo se še pogovoriva, ker se verjetno nekaj časa ne bova videla in potem je skoraj polnoč, ko pišem ta blog. Zdaj pa moram še jaz v posteljo.

Tihi ocean 1. dan, Proti otokom Vanuatu

Celo noč je po malem deževalo, sobotno jutro pa vseeno nagradi sonce. A ni to lepo? Vstanem, se uredim in še preden si skuham kavo, pogledam vremensko karto za danes in naslednje dni. Nič kaj se ni spremenilo. Za danes je napovedan veter 15+ še kakšen vozel, valovi pa 2 metra+ še kak decimeter. Vreme kot se šika. Se pravi, da lahko pričakujem  veter do 20 vozlov in valove do 2,5 m. Vedno je v naravi drugače kot pa na vremenski karti. Pravzaprav aplikacija Predict Wind kaže še na manj vetra in valov. Nič čakat, kar marino plačat in grem.

Spijem kavo, zajtrkujem, pripravim smeti in grem plačati marino. Opsa, ta se odpre šele ob devetih. Grem nazaj, počakam in ob 9:15 uri sem tam. Vendar jim spet nekaj nagaja pri programu. Končno vse uredijo, jaz bi se rad poslovil od Norvežana, a ga žal ni, je še vedno na Biosecurity, zato pripravim barko, se odvežem in izplujem. Kasneje ga pokličem, si izmenjava nekaj besed in žalostno pove, da on ne more oditi z mano, ter da bo odrinil v torek. Nič ne moreš, če ne gre ne gre.

Zato meni lepo kaže, saj odrinem ob 10:30 uri in imam do prehoda Navaula slabih 18 NM, kar zna biti tudi slabe 4 ure. Veter se malo dvigne na 20 vozlov, a piha direktno v nos. Valovi so nizki a močni, tok je proti meni. Vse gre lepo do »zadnjega ovinka«. Najprej sem mislil da stojim, kajti tok je bil tako močan, da sem najprej mislil, da je lahko tudi z motorjem kaj narobe. Zunaj imam le pol glavnega jadra, ki zaradi vetra v nos kar precej ropota, a morda ga bom pri izhodu rabil in glede na 20+ vozlov, ga bo pol dovolj. Dokler nisem za 50 stopinj obrnil v desno je šlo zelo težko, potem pa se je veter zajedel v jadro, barko je nagnilo kar precej in Indigo je poletel s 7,6 vozli proti izhodu. Hitro zmanjšam hitrost na motorju in že plujem dobrih 6 vozlov na odprti ocean. A tu se začnejo valovi, veter se okrepi na slabih 30 vozlov, valovi na 3+ metre in kar je najhujše, le-ti prihajajo z boka. Jupi, veselica bo!

Zvijem glavno jadro in odprem genovo za kakšne 4 kvadratne metre in že vleče. Pod 6 vozlov ne pade. Včasih je še več, zato za pol metra skrajšam jadro, da barka ne trpi. Še sreča, da sem že v marini za vsak slučaj zmontiral tangun na genovo, ker bom imel veter bolj v krmo. Tu na tem morju bi ga res težko.  Čeprav sem si sam pri sebi mislil, če bo prehudo bom pa obrnil. Miljo po miljo in potem je bilo že škoda, da bi obrnil. Kar nekajkrat je val precej udaril v trup barke, da se je morje dvignilo v zrak, zalilo barko in nekajkrat zalilo kokpit z mano vred. Moram pa pohvaliti avtopilota. Zdaj vem, da ta barka še nikoli ni imela avtopilota! Pri takšnih valovih sem moral na 10 minut popravljati smer, izklopilo ga je, piskalo je, ni da ni… Zdaj drži smer in je trenutno moj najboljši član posadke. Kljub visokim in neprijetnim valovom, barka lepo reže valove. Okoli 20:00 ure, se veter malo umiri in pade na dobrih 20 vozlov, valovi se še ne umirijo. Upam, da se ti umirijo, če tudi se veter malo okrepi.

Predolgo sem bil na miru brez off shore jadranja in to se zdaj pozna tudi na meni. Nisem več navajen valov, ne vetra. A očitno se bo potrebno hitro navaditi. Noč je že in za mano je po prvih 12-tih urah 68 NM. Kar je lepa hitrost, okroglih 6 vozlov v povprečju. Potrebujem jih slabih 500 NM do cilja, kar je normalno slabe 4 dni in noči. Če bo takole, bom moral zadnjo noč zelo upočasniti, da bom prišel v zaliv otoka Tanna v ranem jutru in svitu. Plovba je zahtevna, a v takšnem morju je še bolj zahtevno pisanje tega bloga.

Tihi ocean 2. dan, Proti otokom Vanuatu

Prva noč na poti proti otokom Vanuatu je bila do pete ure zjutraj zelo podobna večeru. Bilo je precej vetra in kar nekaj valov. Barka se je zato gugala levo in desno in ustvarjala neprijetnost v človeku. Je bila pa zato hitrost plovbe ves čas okoli 6 vozlov in več, kar pa je kar lepo za takšno barko in še vedno skrajšanim jadrom.

Zjutraj ob peti uri začne veter pojenjati in pade na 8 do 10  vozlov, s tem pa pade tudi hitrost plovbe in to na okoli 4 vozle. Ko bi se še zmanjšali valovi, bi bilo še najboljše, a vem, da se bodo tudi ti, čez nekaj ur. Pogledam napoved in sploh ne vidim, da bi bil kje kakšen zračni žep. Pustim jadra tako kot so do sedme ure zjutraj, ko se je že zdanilo v nedeljskem jutru in potem poskušam narediti čudež z metuljčkom, a ne gre. Vedno nekaj plapola, eno jadro prekrije drugo, drugo zakrije prvega, itd. Zato pustim kot je in se prepustim toku plovbe. Skuham si kavo, a čuvam, da se kljub nihajočem štedilniku ta ne izlije iz džezve in me poškropi po telesu z vročo vodo. Nekaj malega še zajtrkujem in grem v kokpit.

. Bom pa danes ponoči.JOb 10:30 uri pogledam koliko sem preplul v prvih 24-tih urah in pokaže mi 131,8 NM. No to je manj kot sem pričakoval, a je tudi v redu. Pozna se teh zadnjih 6 ur slabega vetra. Kasneje, okoli 13:00 ure se veter spet dvigne na 16 vozlov in zdaj je spet druga pesem, spet sva z Indigom kar hitra. Valovi so se spet dvignili in zdaj prihajajo iz JV in ne več iz Juga, direktno na bok. Sonce je zunaj in to polni sončne celice, ti pa moje akumulatorje. Avtopilot dela odlično in tokrat je on res čudoviti pomočnik. Tudi AIS transponder je dober, a ne daje alarma, kar pomeni, da ni nobene ladje v bližini. Zato sem si tudi dovolil ponoči malo več spati kot po navadi, čeprav je bila plovba izredno nemirna. Spal sem v salonu na postelji in ne bo me hudič vzel, ker danes ponoči nisem spal v svoji srečni pižami z medvedki

Popoldan si skuham kitajsko juho z nudli, saj je nedelja in nekaj toplega bi res prijalo mojemu želodcu. Kuhanje juhe v teh valovih je res posebno doživetje, saj še naprej precej valovi. Vse se je s kuhanjem dobro izteklo in tudi juha je bila dobra. Morda sem bil zgoraj malo prehiter, ko sem napisal da ni nobene ladje v bližini. Ob 15:07 začne piskati alarm na AIS in na ekranu mi kaže večjo ribiško ladjo z imenom Yongxing 3, ki me bo prehitela čez 11 NM, saj je hitrejša in pluje z 8,3 vozla hitrosti. Sledim ji s pogledom in daljnogledom kakšne dobre pol ure, nato pa izgine ladja in signal.

Popoldan v kokpitu berem staro knjigo, katero sem našel še neprebrano v ladijski knjižnici. Kave ne bom kuhal, ker se mi zdi nepotrebno izpostavljati vroči vodi ob štedilniku, saj so valovi kar veliki in barko še vedno premetava v levo in desno. Zato vzamem kozarec Cole iz hladilnika in tako dobim kofein v sebe. Zvečer si še pripravim večerjo, tokrat bosta že narejeni tortilji, zelenjava, piščančje meso in domač namaz iz majoneze in zelišč. Dovolj bo za danes.

Ravno si ogledujem vreme in fotografiram sončni zaliv, ko v daljavi opazim še eno ribiško ladjo. Tokrat mi AIS nič ne pokaže, zato se mi zdi zelo čudno. Ker je manjša od prejšnje, ne more biti ista, zato bo nocojšnja previdnost večja od sinočnje. Očitno je tukaj veliko rib, a jaz jih ne bom lovil, saj imam nekaj mesa in tudi pri teh valovih se mi ravno ni za igrati z nožem na krmi. Zvečer spet malo več zapiha in sedaj imam spet 20 vozlov vetra. Ta veter je napovedan, zato za današnjo noč spet malo skrajšam jadro, da me kaj ne preseneti. Druga noč je šele pred mano in še dobrih 291 NM.

Tihi ocean 3. dan, Proti otokom Vanuatu

Druga noč na Tihem oceanu, ki sploh ni tih. Le kdo mu je dal takšno ime? Največjo težavo so mi ponoči delali valovi v pol krmo. Včasih kakšen tako udari, da se jadrnica prestavi za 50 stopinj in dejansko iztiri iz svoje smeri. Ob tem se sliši udarec, kot bi zadel v nekaj trdega. A vem, to je samo val. Avtopilot popravi smer in spet plujem proti cilju. Pod mano je več kot 3000 metrov globok ocean, v njemu plava marsikaj velikega, a nič od tega mi nikoli ne pride v negativno misel. Še včerajšnji šok, ko sem videl veliko ribiško ladjo brez AIS signala, me je čez nekaj ur potolažila misel, da je šla naprej. Ribiči brez AIS signala v Maleziji ne pomenijo nič dobrega, saj so definitivno bolj roparji na morju kot ribiči, zato se jim je potrebno izogniti, če se le da.

Zjutraj se je ocean umiril na tisto nekaj normalnega, kar zna ocean biti v normalnih pogojih. Sonce je nad mano in prijetno je. Tudi sam sem naspan, saj sem od tretje do sedme ure spal kar v enem kosu. Noči so kar hladne, zato nimam kaj delati zunaj, pa še v barki imam dolg rokav, katerega potem slečem ob jutru.  Po kavi si zaželim trdo kuhanih jajc, zato si jih skuham kar šest. Tri za danes, tri za jutri. Če jih ne bom pojedel, mi jih bo na otoku tako ali tako Biosecurity vzel in jih vrgel kot okuženo in zaplenjeno blago skupaj s sadjem, mesom, zelenjavo, medom, itd… v  keson.

Ura je spet 10:30 in na ploterju pogledam preplute milje. Skoraj neverjetno je, da je po 24-tih urah prepluto v desetinko milje enako kot včeraj. Torej je za mano spet novih 131,8 NM, kar pomeni skupaj več kot polovica poti. Danes plovba lepo teče in jo pustim takšno kot je. Jutri pa bom videl, ali bom moral zanalašč iti počasneje, ali morda celo hitreje, v kar pa močno dvomim. Pravkar imam vetra med 12 in 14 vozli, valovi so padli na meter in pol. Zunaj imam še naprej razvito samo genovo v celoti, ta pa je napeta še na tangun, da ne opleta in ne »poka«, kot radi rečemo. Elektrika mi je sicer malo padla pod 50%, upam, da bo sonce napolnilo nekaj prepotrebne energije.

Na čebuli, česnu in korenčku sem spekel pol kilograma mlete govedine, katero sem si sam vakumiral, da jo lahko imam dlje časa. A danes jo je treba predelati, dati pečeno v vakumsko plastično posodo in doliti nekaj olja, nato pa postaviti v hladilnik. Tako bo meso zdržalo še vsaj dva ali tri dni. V hladilniku je ostal še kos piščančjega mesa, kateri je bil danes za večerjo, zraven pa sem si skuhal drugi del domačih njokov. Še do konca ne pojem večerje, ko me zmoti pisk alarma na AIS-u. Spet ribiška ladja, tokrat novo ime Lurong Yuanyu. Ribolovno področje na Tihem oceanu je očitno kar močno, kar pomeni, da je še vedno veliko rib v teh vodah.
Za eno dobro uro prižgem motor na 1700 obratov, a brez potiska, saj ga ne potrebujem. Akumulatorji so bili preveč prazni, da bi jih pustil takšne kot so, tudi čez noč. Pozna se, da avtopilot dela 24 ur na dan, VHF postaja, AIS in ploter z GPS tudi, še en AIS sprejemnik, tridata, vetrni instrument in ne nazadnje tudi največji uporabnik, moj hladilnik, za katerega sumim, da mu je že zdavnaj odpovedal termostat. Zvečer gorijo še LED luči v barki in zunaj na barki signalne luči, čeprav imam zaradi valov med plovbo vključeno tudi sidrno luč na vrhu jambora, kar sicer ni po pravilih, a je zato za mojo varnost.

Oddajanje bloga preko Iridium satelitov je bilo že dva dni brezupno, kot da so vsi sateliti drugje in nobenega ni nad Indigom. Sebastjan se bo že znašel in bo uredil blog ter spletno stran tako, da bo lepo uporabna, jaz pa se na njih vrnem čez kakšen teden ali več.

Tihi ocean 4. dan, Proti otokom Vanuatu

Včasih smo ljudje res nezadovoljni z vsem kar dobimo. Recimo jaz sem trenutno nezadovoljen z vremenom ali bolje rečeno z vetrom. Prvi dan imam 30 vozlov nenapovedanega vetra, drugi dan imam 22 vozlov pričakovanega vetra, tretji dan imam idealen veter med 12 in 14 vozli,… Ob enih zjutraj sem dremal in se zbudim, ker mi jadro ropota. Seveda, ni vetra, oz. je vetra komaj za 4,7 vozla. Ni druge, kot prižgati motor. Meni Predict Wind kaže 12 vozlov vetra, moj zvesti star program Passage Weather pa mi kaže to dejansko stanje. Če bi vedel da bo tako, ne bi prej za eno uro prižigal motorja. Ker ni vetra je tudi občutno bolj toplo zunaj, v barki pa za kakšno stopinjo ali dve pogreje tudi sam motor.

Po lepo prespani noči (saj se večkrat zbudim in malo pogledam po oceanu ter na instrumente, da ne bo kdo mislil da spim neprekinjeno kot v domači postelji), se zjutraj obrijem brez bojazni, da bi si v valovih prerezal vratno žilo. Kuham kavo in med tem ko jo pijem, gledam vreme. S satelita si potegnem zadnje stanje vremenske napovedi in spet je ta Predict Wind usekal mimo. 10 vozlov mi kaže, jaz pa imam ves čas pod 4 vozle vetra. Nič od nič. Nekaj valov sicer je, a to je nekaj manjših in kratkih, ki me zibajo, vsakih cca 10 do 12 sekund pa pride kakšen metrski ali malo večji dolg val, ki dvigne barko in jo potem spusti dol. Prav kičasto je danes vse skupaj. Ta narava si ne zna razdeliti veter na dneve, ki bi bili vsi enaki.

Motor je ob 9:00 uri opravil svoj »šiht«, saj že prede celih 8 ur. Sicer je res na nizkih obratih, saj mi ne odgovarja maksimalna hitrost, pri kateri bi prišel v temni noči v nepoznan Resolution Bay na otoku Tanna. Ob tej uri imam do cilja še komaj nekaj več kot 100 NM, zato bom moral še bolj upočasniti plovbo, da pridem na cilj v jutru, ko bom videl kam in kako vpluti v ta plitek zaliv, saj je v njemu na sredi komaj 4 do 5 metrov globoko morje. Ob 9:45 se pokaže malo več vetra, ki je s svojih 6 do 7 vozli še vedno sramežljiv. Jadram s 3,6 vozla. Le kdo bi si mislil?

Stanje plovbe za zadnjih 24 ur mi ob 10:30 uri pokaže komaj 123,1 NM. No ja, tudi polž je rekel, da počasi daleč pride in še revež hišico nosi na hrbtu. Pravzaprav je danes proti pričakovanju za mano zelo veliko milj. 15 ur sem jadral kar hitro in potem bolj počasi, pa se nekje izenači. No tudi jaz bom moral še počasneje napredovati. Čez dan sem plul tudi pod 3 vozle, a se ne sekiram, saj imam časa na pretek. Nekako je potrebno uskladiti plovbo, vreme in preostanek časa do cilja.

Prišel je tudi čas večerje in končno toplega obroka. Zjutraj je bil samo zajtrk (jogurt s svežim ingverjem, nekaj žitaric in žlička cimeta), kasneje jabolko in ob popoldanski kavi štirje keksi. Zdaj sem vzel tretjino že pečene mlete govedine, katero sem spekel dan prej, dodal paradižnikovo omako iz konzerve, nekaj začimb in skuhal sem si testenine. Pravzaprav je bilo to vse skupaj res dobro. Ker sem naredil vsega še več, kot lahko pojem, je ostalo nekaj testenin v omaki za jutri.

Zvečer plujem nekaj milj stran od otoka Futuna, otoka sicer ne poznam in kolikor vem se nihče ne ustavlja na njem. Jaz plujem dalje in uživam v počasni plovbi. Plujem z 4,1 vozla in do cilja je še 43 NM.

Port Resolution, otok Tanna, Vanuatu

Zadnji večer je postregel z oslabljenim vetrom, kateri mi je pripomogel, da brez preračunavanja v namernem zaviranju plovbe, priplujem na otok Tanna v svetlem jutru. Pravzaprav pa sem jaz verjetno eden redkih jadralcev, ki se ne veseli jutranjega prihoda na otok, saj je ob tem vedno prisoten nekakšen strah, da bi zaspal. Za boljše razumevanje: barka je usmerjena proti kopnu – otoku, do otoka je nekaj deset milj, plujem ponoči, ko je organizem navajen spati in če zaspim, lahko zlahka nasedem na otok in se razbijem. Torej ne smem zaspati, ne smem biti utrujen in v tem primeru bom  buden še veliko ur. To je pač cena solo jadranja, pri katerem je veliko več minusov, kot plusov. Sem pa to noč imel možnost opazovati zvezde. Tako čisto je bilo nebo, brez oblačka, da so se videle vse zvezde in zvezdice. Milijarde pikic na nebu. Nepopisno lepo. Tega drugače res ne vidiš, kot le tako.

Ob 8:20 sem že sidran v zalivu Resolution (ne vem zakaj se imenuje Port Resolution, saj nima niti pomola, kaj šele da bi bil port), v njem sem sam, nikjer ni žive duše. Zaliv me po malem spominja na Jadranske zalive, saj je globok, širok in obraščen z zelenjem. Tukaj ne bi rad ostal dolgo, saj sem tu samo iz enega samega razloga, povzpeti se in videti vulkan Mt. Yasur. Se da še kje drugje videti delujoč vulkan in stati na robu kraterja? Bil sem že na pol delujočem, Vulkano na Eolskem otočju. A to ni enako. Za mano je skoraj 500 NM plovbe in v zadnjih 22-tih urah sem pridelal še 106,9 NM. Zdaj jih je skupaj 494 NM v treh dneh in 22 urah neprestanega jadranja. Povpreček je 5,25 NM na uro, kar tudi ni tako slabo, saj je bilo vreme enako, kot slabo premešane karte. Vsega po nekaj.

Odločim se, da zadremam za dve uri, nato pa grem na obalo, da poiščem to kočo, ki se imenuje »kao« Yacht Club ter se povzpnem na vulkan. Pa je šlo vse drugače, kot sem pričakoval. Spati nisem mogel niti sekunde od muh, katere so se pritihotapile na barko in kaj tako sitnega pa še ne. Še komarji iz Vude so pravi vajenci za te muhe. Zato dam dingi v morje, nanj nastavim motorček in si v nahrbtnik pripravim velik fotoaparat s teleobjektivom, vodo in za vsak slučaj še tanko jakno z dolgimi rokavi. Obujem športno obutev, sledita še kapa in očala.

Najprej plovba do obale, ki nima nobenega pontona ali mostička. Pred leti je menda bil, pa ga je pred tremi leti podrl močan ciklon. Zato moram na plažo, a tu se nahaja tudi koralni greben, po katerem lepo podrsam z dingijem, ki že tako ali tako vidno spušča zrak. Povlečem dingi na obalo in ugotovim, da je z njim vsaj na oko, vse v redu. Najprej pridem do manjšega naselja, pred hišo stoji taksi, zato grem vsaj po informacije. Tako spoznam možakarja z imenom Stanlly in po pogovoru izvem, da je on starešina vasi, da je taksist in pokaže mi tudi, da dela za agencijo, s katero lahko grem organizirano na vulkan Mt. Yasur. A tukaj nastane velik problem. Kot prvo, je do sobote vstop na vulkan prepovedan, ker prihaja do močnih erupcij kategorije 4. Takrat je vulkan zaprt za vse. Poleg tega ni vse odvisno od njega, ampak od starešine (poglavarja) vasice, ki je pod vulkanom. Siten sem in prigovarjam možaka, naj mi uredi da vidim vulkan. Pravi, da bo poskusil, saj gre v vasico pri vulkanu čez pol ure in če želim, lahko grem z njim in mu nekaj prispevam za gorivo. Dogovorjeno.

Počakam ga in po dobrih 15-tih minutah se peljeva po bolj zemljeni kot pa makadamski cesti v taksiju, ki ga v Sloveniji še na odpad ne bi vzeli. Cesta pa, luknja do luknje, luža, nekaj metrov suhega in spet enako. Na trenutke se mi zdi, da mi bodo odpadli ledvici, hrbtenico pa mi nabija skupaj in verjetno sem se pomanjšal vsaj za en centimeter. Prideva do naselja in bradati gospod z večjim trebuhom je tisti, ki vodi vse niti okoli vulkana. Ne dovoli mi na vulkan in tudi če bi mu plačal obisk vulkana (normalna cena z vodiči in programom je 125 US$) me ne bi spustil gor, saj individualnih vzponov na vulkan ni in nikoli ne bo. Poleg tega je zdaj mrtva sezona in menda je edini, ki me v tem trenutku lahko pelje do vulkana, helikopterski prevoz AIR Tanna. Tako bi lahko videl v krater, videl vulkan in naredil še en krog okoli otoka. Helikopterski prevoz stane 800 US$. Pa saj vem da sem po svoje nor, če sem priplul sam po morju do sem, ampak za tak denar jaz živim skoraj dva meseca. Ne, hvala za takšno ponudbo! Vse skupaj že meji na grenko šalo in en kup nesreče. Prišel sem do otoka, potem do podnožja vulkana, naredil nekaj posnetkov od spodaj in zdaj lahko grem nazaj. Vanuatu, hvala!

Ko prideva s Stanlliyem nazaj do njegovega doma, mi ta zaračuna polno taksi ceno, a se potem prepirava in pristane na 40 AU$, kar je približno 25€. Zdaj sem še bolj jezen. Toliko sem bral o teh otokih, zdaj pa od tega ni nič. Vem kaj bom. Sedem v dingija, se zapeljem čez koralni greben z vesli, nato z motorčkom, dvignem dingi na barko in pričvrstim motorček na ograjico. Spijem kavo, nato pa dvignem sidro  in ob 14:30 uri odplujem proti Novi Kaledoniji. Tako hitrega obiska otoka še nisem naredil, res ne. Še sam sebe sem presenetil s to hitro odločitvijo in še teh dobrih šest ur na Tanni mi je zdaj odveč.

Nadaljujem plovbo, katera ima pred sabo spet okoli 340 NM, kar pomeni slabe tri dni. Go Indigo, go!

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote (marina Rubicon), 127. dan

Zjutraj vrnem avto. Punca je ravno prihajala v službo in se srečava na parkirišču. Dam ji ključe, ona vpraša, ali je vse v redu z avtom in koliko je notri bencina. Povem, da je malo manj, kot takrat, ko sem ga dobil, pa pravi, če je le malo manj potem nič hudega. In to je to. Nobenega pregleda, zapisnika, česarkoli. Maksimalno uporabniku prijazno. Ja, tako se obdrži stranke.

Sicer pa se je danes zgodilo nekaj, kar se na Lanzaroteju ne zgodi pogosto: deževalo je. Štejem kapljice na panoramskem oknu in jih je nekaj. Nekdo bi rekel 42. Morda je bila celo kakšna več. Že razmišljam, da bi slikal to čudo, ko vidim, da se na pontonu, ki je lesen, sploh ne pozna, da dežuje. Tistih nekaj kapljic je tik vpil in sploh ni bil moker. Sploh pa je bilo čez dve minuti vse spet suho kot poper.

V takem podnebju je verjetno kar težko kmetovati. Vendar so ponosni na lokalno pridelano hrano in jo tudi cenijo. V trgovini so na voljo poceni španska vina in precej dražja lokalna vina. Poceni španske pomaranče in drage kanarske. Poceni uvožene banane in dražje kanarske banane. Enako velja za sire in druge artikle. So pa lokalni pridelki po navadi bistveno boljši. Pri bananah recimo ni primerjave. Tule sva v glavnem jedla dobro. Nekatere jedi so nenavadne.

Najbolj nenavadna je bila ena predjed, ki je narejena iz koruzne moke. Koruzno moko in dodatke kar dolgo kuhajo v gost močnik. To se potem zajema s čebulo, ki je le nasoljena in rahlo okisana. Čebulo uporabiš namesto žlice, le da jo potem odgrizneš in poješ. Baje je ta jed zelo kalorična in krepčilna. Je pa tudi nenavadno dobra. Ta kombinacija čebule in močnika je res nekaj posebnega. Nikoli si ne bi mislil, da lahko taka kombinacija uspe priti na jedilnik restavracije.

Rakci v olju s česnom so španska klasika, povsod jih servirajo v zelo veliko olja. Dodajo pa v olje svež čili, tako da olje dobi prijetno pekoč okus. Zanimive so mi bile tudi tele školjke (dagnje), ki so pripravljene zelo naravno. Skoraj brez začimb in nepotrebnih dodatkov, a so školjke neverjetno debele in sočne. Ne vem, kaj je razlog. Morda to, da je Atlantik precej manj slano morje, kot Sredozemlje, morda to, da je voda čista, mogoče pa je to kakšna druga podvrsta.

Lanzarotčani so zelo ponosni tudi na svoj krompirček – posebna vrsta drobnega, malo bolj sladkega krompirja. V preteklosti so v gostilnah pogosto goljufali in prodajali navaden krompir za kanarskega, zdaj pa so baje pogoste kontrole in je tovrstna zamenjava hud prekršek. Kaj vem, ali so izkoreninili goljufije s krompirjem ali pa so s tem le pomirili turiste.
Na splošno je bila danes lenobna nedelja, kot se za nedeljo spodobi.

Lanzarote (marina Rubicon), 128. dan

Zjutraj greva podaljšat marino, da bo Heron lahko še tu, ko se vrneva iz Slovenije. V nekaj let starem navtičnem priročniku piše, da je marina Rubicon velika marina in tu ni nikoli težav s prostorom. Stvari pa so se spremenile. Marina je polna do zadnjega priveza in komaj so nama našli prostor še za dodatne tri dni in to za tri tedne vnaprej! Celo potem, ko ARC odpujsa čez Atlantik, bo marina povsem polna. In polni so z razlogom. Tu se res počutiš dobro. Že od prihoda, ko urediš papirje in greš na svoj privez, te pospremi čoln z marineroti, da ti pokažejo kam. Dva sta se izkrcala, da primeta štrike, dva sta ostala v čolnu, da pomagata, če bi bilo treba odigrati vlogo premčnega motorja / vlačilca / zaviralca / bokobrana. Vsi pa prijazni in nasmejani.

Pontoni so vsi s fingerji, torej ni umazanih muringov, lahko se vežeš s premcem ali s krmo in vseeno brez težav prideš z boka barke na svoj finger. V recepciji me je punca vprašala, kakšen konektor imam za elektriko in mi dala adapter s 50 na 30A. V neki drugi marini so pustili, da sam ugotovim, da imam nekompatibilen konektor, in mi potem le ponudili, da lahko pri njih kupim konektor in si predelam kabel. Vsaka barka ima svoj priključek za vodo in elektriko in ni pretepanja za prosto vtičnico, kot ponekod na Hrvaškem. To je razlika v kakovosti storitve.
Osebje je vedno prijazno in vzdušje sproščeno. WC-ji in kopalnice so bili doslej vedno čisti, koši za smeti (ki so diskretno umeščeni tik ob vsakem pontonu) pa nikoli niso bili polni ali smrdeči.

Spotoma se ustaviva v čendleriji, da dvigneva naročene Racor filtre. A filtri so napačni. Naročil sem filtre za tip B, jaz pa imam tip A. Punca se sploh ne sekira, da filtre na polico – pravi, da jih bo že prodala – in naroči prave filtre. Tu bodo čez dan ali dva. Ker tu tudi velja otoški čas, pričakujem filtre čez kake štiri dni. Današnji projekt pa je bil ugotoviti, kje Heron zares pušča. Potrdila sva sum, da pušča tudi veliko panoramsko okno, ki se razteza čez celo širino salona in je s Siko pritrjeno na palubo. Paluba in okno sta iz različnih materialov in imata torej različne toplotne raztezke. Vsak dan se na soncu barka segreje in ponoči ohladi in v 14 letih krat 365 dni je to veliko raztezkov in skrčitev. Ko k temu dodamo še sol in močno sonce z UV-žarki, je jasno, da sčasoma pametnejši odneha. In odnehala je Sika. Danes pustiva, da se vse dobro posuši, jutri bova spraskala ven staro Siko in na novo zatesnila.
Slikala danes nisva, zato dajem nekaj slikic iz prejšnjih dni. Upam, da se ne podvajam s katero od njih.

Lanzarote (marina Rubicon), 129. dan

Končno sem se lotil spet malo bolj resnega projekta. Panoramsko okno v salonu pušča. Razlog je (upam) v tem, da je popustila tesnilna masa med tem oknom in palubo. V fazi izdelave barke to veliko pleksi steklo zalepijo na palubo. Ker je paluba ukrivljena, morajo zvrtati v palubo kup luknjic, da potem pleksi upognejo in privijačijo na pravo mesto. Ko se spodnje lepilo strdi, te začasne vijake odstranijo. Potem stranske fuge zafugirajo s tesnilno maso. Sčasoma je ta masa popustila in videti je, da voda prodira v barko skozi luknjice od vijakov. Po moji oceni je spodnje lepilo še povsod dobro zalepljeno. Vsaj tako se zdi. 

Odstranila sva staro tesnilno maso (orodje: olfa, mali izvijači, pribor za urejanje nohtov), očistila fugo z brusnim papirjem, vse dobro posesala in potem očistila z isopropanolom. Dobro je vsako topilo, ki ni preveč agresivno za pleksi, ki ne pušča oljnega filma in ki dobro razmasti podlago in odstrani prah od brušenja. Potem sem fugo oblepil na obeh straneh z maskirnim lepilnim trakom. Na ta način je rob fugiranja lep, sicer je videti zelo amatersko (vsaj, kadar delam jaz). Za tesnjenje sem uporabil Kent fast seal. To je enokomponenta MS polimerna masa, za katero pravijo, da je boljša od Sike. Bomo videli. Kent kar dosti uporabljam na barki tako za tesnjenje nad kot pod vodno linijo. Tudi pult v kuhinji sem zatesnil z rjavim Kentom. Za zdaj se me še ni izneveril. Fugiranje sva zaključevala že v mraku in jutri bom videl, kako je zares narejeno. 

Vmes sem (neroda) stopil na lepo poglajeno fugo in naredil celo štalo na fugi in po palubi, ko sem racal naokrog. Napol strjeno tesnilno maso je nemogoče znova lepo pogladiti. Ko površina enkrat začne dobivati kožico, je konec. In pri fast seal Kentu je to v nekaj minutah. Za povrh sem maso razmazal po palubi, saj nisem opazil, da imam na peti polno mase. Bova jutri videla, ali sva uspela dobro počistit moje odtise. V temi je bilo videti OK.

Lanzarote (marina Rubicon), 130. dan

Danes sem v dnevni svetlobi pogledal, kako je videti tisto fugiranje od včeraj. Res je bilo treba na nekaj mestih še malo popraviti, sicer pa ni bilo tako grozno. Ker sem vedel, da bo treba popravljati, včeraj tudi nisem odstranil maskirnega traku, dokler je bila masa še mehka. Za glajenje sem včeraj uporabil namiljen prst, zato sem moral pred popravljanjem sprati milnico s fuge. Pri tem se je seveda maskirni trak namočil in ga je bilo še težje odstraniti, ker se je še bolj trgal. Za tiste, ki boste kdaj fugirali: maskirni trak je najbolje odstraniti takoj po fugiranju, ko je masa še povsem mehka. Če to delaš kasneje, se masa na robu traku trga z nazobčanim robom, tam, kjer je masa nekaj debelejša, pa se trak rad pretrga. 

To sem sicer vedel tudi včeraj, a ker sem vedel, da bo treba popravljati, sem ga pač pustil. Danes sva odšla na daljši peš sprehod mimo plaže Playa Blanca in naprej v kraj Playa Blanca. Angleži se v Atlantiku kopajo, kot da je poletje. Mene pa ne mika. Voda se mi ne zdi prav topla. Mogoče ima 21 °C, a piha veter. Zrak ima okrog 24 °C. Zame je boljša temperatura vode 27 °C.

Zanimivo pa je, iz česa vse ljudje lahko naredijo atrakcijo. V eno ploščo iz pranega betona je zabetonirana žlica, ki malo gleda ven. Verjetno jim je padla notri pri izdelavi. Nekdo je to na pločniku opazil, objavil na netu kot atrakcijo in sedaj je to postala skoraj lokalna znamenitost. Google maps žlički namenja 184 fotografij, podanih je 150 mnenj in žlička ima povprečno oceno 4,5 od 5. No, in zdaj še jaz pišem o njej, pa še slikco bom dal. A nismo ljudje čudni.

Sicer pa je v kraju Playa Blanca tudi trgovina Spar, kjer imajo nekaj več izbire vin kot v lokalnem Dinotu. Tudi cene so bolj normalne. Lokalna trgovinica je namreč v sami marini in so cene za navadne artikle kar nekajkrat višje od cen v trgovskih centrih, kjer kupujejo domačini. Za pokušino sva vzela dve lokalni lanzarotski vini. Baje so kar vsa dobra, vendar vsa tudi držijo ceno. Pod 7 ali 8 evrov ni buteljke z Lanzaroteja. Saj se ne čudim, če mora vsak trs imeti svoje obzidje, da ga veter ne izsuši in če morajo še trto zalivati. In to z vodo, ki jo pridobivajo iz morja, kar je drag postopek. Lanzarote ima pač bolj malo dežja. Povprečna količina padavin je po mesecih takale: Junija, julija in avgusta ne dežuje. Septembra pade 2 mm in oktobra 7 mm dežja v celem mesecu (v Ljubljani recimo oktobra pade 147 mm dežja). Daleč najbolj deževen je december s celimi 35 mm dežja.

Toliko za danes.

Lanzarote (marina Rubicon), 131. dan

Občasno se v marino prikrade rahel swel (počasno valovanje), ki sicer ni čisto nič moteč, a ko nateguje štrike (privezne vrvi po slovensko), ti škripajo na bitvah. Pri tem se tudi drgnejo in sčasoma poškodujejo. Zato bom uporabil gumijaste blažilce, ki jih imam na barki (dva imam prosta, eden je namenjen za snubber – sidrni amortizer). Naredil bom privezne vrvi z blažilci. Na eni strani bo vpletena zanka (za lažje natikanje na bitvo), potem bo gumijast blažilec, nato pa še kakih 10 m vrvi. Za izdelavo sem uporabil obstoječe, stare privezne vrvi, zato je bilo vpletanje zanke nekaj težje kot pri novih.

Vplesti zanko ali spojiti dve vrvi skupaj je pri vrvi, ki je vita iz treh snopov, prav lahko. Za to ne potrebuješ nobenega posebnega orodja. Po moje bi moral to znati vsak, ki ima barko in ki sam skrbi zanjo. No, lahko daš to tudi komu narediti, a zadovoljstvo s tem, da narediš sam, je vredno truda, da se naučiš vpletanja vrvi. Naj priznam, da je trojna vita vrv edina vrv, ki jo znam vpletati. Vplet oplaščene vrvi (sredica in okrog nje pleten plašč) je precej težja naloga in zahteva tudi nekaj posebnega orodja in se tega nisem nikoli naučil (lenoba). Danes je bil kit na panoramski steni povsem strjen in sem porezal stran robove, kjer se mi je strgal maskirni trak. Nisem stoodstotno zadovoljen z rezultatom (ne bom več tega delal v mraku), a fuga je videti bistveno lepše kot barka okrog. Heron je pač kruzerska barka in ne šminkerska.

Racor filtrov danes še ni bilo. Od ponedeljka do četrtka je očitno manj, kot 'dan ali dva'. Verjetno bodo v soboto popoldan, pravijo. Sicer se ne dogaja kaj dosti. Meni tole svaljkanje po marini ne leži preveč, vendar greva čez nekaj dni domov in zdaj se ne bomo prestavljali drugam. Imamo pa tule WiFi. Ker je sicer na barki internet redka in draga dobrina, me je kar zasvojilo in preveč visim na netu. Ure in ure izgubim, ko gledam bedarije, namesto da bi naredil kaj pametnega po barki. Na sidru je drugače. Net je v EU omejen (nekaj GB na mesec) in ne moreš recimo gledati televizije ali Youtuba. Pogledaš vreme, kakšne novice, pošto, nekaj porabiš za dnevnik in to je to. Ker so GB omejeni, jih pametno izkoristiš. Tule sem pa ko pijanček na all inclusive paketu. Verjetno ste že videli tiste, ki že zjutraj zabuhli in z rdečim nosom visijo za šankom, ker je pač zastonj. No, tak sem jaz na netu. Upam, da me kmalu mine.

Lanzarote (marina Rubicon), 132. dan

Pod Azori se je ustvaril ciklon in okrog njega vetrovi do 8 boforov. Zahodno od Azorov piha proti jugu, vzhodno od njih pa proti severu. Ta veter je povsem ustavil tako imenovane 'portugalske pasate', ki normalno pihajo ob portugalski obali od severa na jug, tudi do Kanarskih otokov. Danes popoldan je povsem nehalo pihati. Zrak se je ustavil. 

To je prvič, odkar sva na Kanarskih otokih, da ne piha. Nisem prepričan, ali se le zdi (ker ne piha) ali pa je res topleje, saj se mi zdajle zvečer še nič ne zdi, da bi oblekel karkoli čez kratke hlače in majčko. Čez dan je to tako ali tako tudi sicer dovolj. Druge dni sem si zvečer po navadi nataknil še dolge rokave. Lili celo dolge hlače. Za jutri pa napovedujejo še toplejše vreme. Mogoče se gremo celo kopat. Sicer dan brez posebnosti. Slikal danes nisem.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 14. dan

Zjutraj je še vedno pihalo in pihalo je potem še čez cel dan. Če napišem pihalo, potem je to okoli 20 vozlov, kar ne pomeni, da me bo veter iztrgal s sidrišča. Pač piha malo več, kot po navadi.

Danes je sobota in moral bom spet v mesto po nekaj hrane, saj si ob sobotah kupujem zalogo za cel teden. Spomnim se še kakšnih  55 let nazaj, ko sta mama in oče po njegovi prejeti rudarski plači šla vedno v trgovino, »fasat« smo takrat rekli. Takrat so se nekatere stvari kupile za cel mesec, le osnovna živila so se kupila vsak drug ali tretji dan. Najprej je mama ob kavi napisala na listek kaj vse potrebuje, odpirala je predale, omare, kakšno plehnato škatlo vzela v roke, odprla pokrov in pokukala, koliko ima še tega in onega v njej,… Potem pa sta šla. Seveda sem šel z njima tudi jaz, kasneje pa še brat, ki je nekaj let mlajši od mene. Jaz sem  starejši in sem že vedel, da bom dobil kakšne cukre, brat pa je bil še majhen in je bil zadovoljen s svojo dudo v ustih. Takrat ni bilo samopostrežb, kot je to sedaj čisto normalno. Trgovci so takrat še moko tehtali, sladkor tudi, moji bomboni pa so bili na pultu v štirioglatih steklenih posodah z okroglo odprtino na strani, kjer je stal trgovec. Morda so bile dve ali tri različne vrste teh Šumi bombonov, žvečilni gumi Bazooka, od čokolade pa samo Kraševo »životinjsko carstvo« in morda kakšna draga riževa čokolada Zvečevo. Potem smo to s triciklom od trgovine peljali do našega bloka in starša sta znosila vse v stanovanje, mama pa je nosila še mene in brata pod pazduho. Takrat je bilo v Velenju le nekaj stavb in malo ljudi, ko sem se jaz rodil. Takrat je ata rekel, da so se skoraj vsi med seboj poznali. Ahh, zlati časi,  vam pravim.

No, to je bilo včasih, danes pa bo drugače. Tudi jaz imam listek na katerem piše, kaj moram kupiti, le da jaz danes očitno ne bom šel nikamor. Moj dingi ima desno tubo čisto prazno. Še sreča da je leva tuba skupaj z napihljivim dnom cela, tako da na zadnji stranici še vedno stoji motorček, ki bi drugače lahko padel v morje. Ni kaj, rešiš se enega problema, pa se že pokaže drugi. Nikoli dokončana zgodba in nikoli mi ne more biti dolgčas. S tlačilko napolnim desno tubo in čez čas opazim, da hitro spušča zrak. Torej, da grem na obalo in se po treh, štirih urah vrnem iz mesta nazaj do obale – misija nemogoče. Do takrat bo dingi prazen in če bom imel tlačilko v dingiju jo lahko kdo vzame in potem je več ne bom imel. Ni kaj, motor odvijačim in ga dam na stojalo na barko, dingija pa potegnem na premec. Samo tu ne bom mogel delati in zakrpati mesto kjer spušča zrak, saj preveč piha. Dingi se dviguje, prestavlja, zato ga odnesem v kokpit. Še sreča, da je kokpit dovolj velik, da lahko v njega postavim napolnjen 240 cm dolg dingi. Tukaj sem v zavetrju, zato bo delo veliko lažje kot na premcu. Brusim, režem krpe, mažem, sušim, lepim in vsakič se mi zdi da spušča kje drugje. Od danes naprej sovražim vse mehurčke in balone. Očitno je včeraj na krmi dingi preveč premetavalo v vetru in valovih, zato se je med testno plovbo avtopilota, moral le-ta dotakniti kakšnega ostrega dela in posledice so vidne tudi danes.

Cel dan sem se mučil z njim in upam, da mi je proti večeru uspelo vse popraviti, tako da bo zdržal še kakšen mesec ali dva. Potem pa bo potrebno videti, kako bom naprej. Vmes, ko se mi je lepilo sušilo sem iskal dingije po internetu in tukaj okoli na teh otokih so le-ti zelo dragi. Najcenejša varianta je Kitajska, a je dobavni rok dva meseca. No nekaj že pogruntam do takrat, ko bo to izvedljivo. Za zdaj je dingi v tretjem planu.

Zvečer si naredim večerjo iz tistega, kar imam vedno v omarah in predalih, testenine in kakšna konzerva, tako da lačen res ne bom. Bom šel naslednji teden v mesto, v ponedeljek, če mi uspe zakrpati dingi. Zvečer me pokliče še Bill in me povabi, da bi še nekaj dni skupaj jadrala po Fidžiju, kajti on ima na barki novo posadko in rad bi jim pokazal vsaj dva ali tri tukajšnje otoke. Kar malo razočaran je, ko mu povem, da jaz ne grem nikamor, le še skozi prehod Navula, kjer je izhod iz objema otočja Fidži na odprti ocean. Kdaj bo to ne vem, v ponedeljek naj bi že nastopil ciklon Rita, ki bo malo pomešal štrene nam jadralcem, še bolj pa prebivalcem severnih otokov otočja Vanuatu.

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 15. dan

Vsakemu od nas se včasih zgodi, da se prebedi in potem ne more zaspati. Menda obstaja kar nekaj teorij, kako pretentati svoje možgane, da je potrebno zaspati. Tudi sam imam eno teorijo, ki se je že velikokrat pozitivno izkazala v praksi. Knjiga. Ko vzamem v posteljo knjigo, takrat bom po desetih minutah zagotovo zaspal. Sploh če ni zanimiva.

Tokrat sem šel v posteljo s knjigo in na 100% sem bil, da me bo hitro premagal spanec. Pa me ni. Knjiga je bila napeta kot elastika in najraje bi bil zdaj ob video predvajalniku in vse skupaj dal na hitro previjanje, da bi videl kaj se bo zgodilo. Radovednost pač. Očitno imam v sebi preveč ženskih hormonov in se mi potem dogajajo takšne ženske »firbčne« zadeve. Toda knjiga ni video predvajalnik in če nekaj strani preskočim, potem izgubim nit. Edina stvar ki mi še ostane je branje, katero me vedno pripelje do konca. In jaz sem bral in bral ter na koncu ugotovil, da je ura že pol štiri zjutraj. Zato sem se obrnil na stran in končno tudi zaspal, do zame poznega jutra.

JZjutraj skoraj nisem mogel verjeti, da je ura že pošteno čez osmo zjutraj, zato sem hitro vstal in si skuhal kavo. Na telefonu vidim sporočilo od Gautea, ki bi rad šel v Vuda marino, ker je tam nekaj pozabil. OK, najprej kava, potem zajtrk in ja, čez dobrih pol ure lahko grem. Zmenjeno. Preverim še vreme, a zunaj ne kaže dobro, saj še vedno piha. Čez eno uro od začetnega dogovora pride kolega z dingijem po mene in greva v marino. Do tja je cca 6 NM in na začetku je bilo super, dokler nisva prišla izza rta. Potem so se začeli valovi in vsakič ko me dobro pošpricalo ali malo zalilo, mi je rekel: »Sorry.« Okay, je kar je in zdaj greva do konca. Prideva v marino in vidiva Irca Billa. Pokličem ga, nato gremo na njegovo barko, se malo pogovarjamo, pridružijo se nam še Slovak, Nemka in mlada Indonezijka. Pravzaprav so vsi trije mladi, a slednja je res najmlajša. Zelo zanimiv je bil pogled v kokpitu. Od šestih ljudi imajo štirje med pogovorom telefon v rokah, brskajo po netu, pišejo,… V glavnem, družijo se

Tudi Bill ima probleme z dingijem, zato grem z njim pogledati kaj se mu dogaja. Zdaj sem že mojster v lepljenju in mu lahko kaj svetujem. V dingiju se nahaja mali gecko (kuščar) in Bill zbeži stran, ker se ga boji. No ja, on se boji tudi mačke, pravzaprav jih sovraži, ker ga je ena kot otroka opraskala. Gledam ga a nič ne rečem. Prileti Indonezijka in ga pokrije z nekakšno krpo, ta pa odskoči in gre v travo. Vse skupaj mi je smešno, zato stegnem roko in ga zagrabim. Odnesem ga na barko in ga spustim v njo, kajti gecko je zelo dobra zadeva, če ga imaš na barki. Najprej sem mislil, da se bo Billu strgalo, a ko smo mu vsi dopovedali da je to v redu, se je malo vdal. Mislim pa, da mi je malo zameril, ter dodal nekaj te zamere še na staro zamero, ker nisem z njim v marini.

Kasneje greva s kolegom po jeklenko za potapljanje, ki jo je pozabil vzeti, ko jo je dal polniti z zrakom, nato pa greva nazaj v Saweni Bay. Najprej greva na njegovo barko na kavo, sam pa pogledam, če je še njegova muca živa, kajti predvčerajšnjim jo je veterinar moral operirati kar na barki v kokpitu, ker mačka nima papirjev in zato ji veterinarska inšpekcija ne dovoli na kopno. Zdaj po novem ima čip, je cepljena, na lastnikovo željo sterilizirana, ima vsa dovoljenja, papirje in zdaj lahko gre kamorkoli. Mačka je v redu, kot prava mačka, lenobno zdrava.

Pozneje me pripelje še na mojo barko, kjer se lotim dingija. Še najdem štiri male luknje in jih zakrpam. Naredim še nekaj fotk Rainmana, katerega imam na premcu barke in prav lepe fotke so ob sončnem zahodu. Zdaj pa je že ura pozna in čas bo za večerjo. Zadnjič sem našel na dnu plastičnega zaboja še nekaj konzerv iz Kanarskih otokov, kjer sem v Las Palmasu kupil koščke lignjev v lastnem črnilu. Konzerve so bile v akciji in jaz sem jih takrat kupil kar nekaj. Tanko narezana čebula, česen, malo svežega ingverja, čajna žlica sladkorja, vsebina te konzerve, korenček na trakce narezan, ki se kuha zraven špagetov in ko sem jedel… da prste oblizneš.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 16. dan 

Mirno jutro z nekaj malega vetra. Počasi ugaša veter, ki je bil nadležen nekaj zadnjih dni. Zjutraj sem že zgodaj vstal, boli me gleženj. Ne vem kaj bi to bilo, morda sem nerodno stopil, morda je samo revma. Ker je bolečina kar močna, sem se odločil, da po zajtrku vzamem naklofen in upam, da bo z nogo res bolje. Tako se najprej uredim, se obrijem, kajti danes bi rad šel v mesto, potem pa opravim robotska dela, vse po vrstnem redu, kot vsak dan.

Po kavi in zajtrku pogledam svojega dingija v kokpitu in še vedno najdem kakšno luknjo, ki malo prepušča zrak. Spet krpam in se trudim, želim da mi uspe, ter da bo dingi vsaj še nekaj časa v redu. Pravzaprav vem kaj me ves čas muči, lepilo. Če bi imel pravo dvokomponentno PVC lepilo bi to bilo že zdavnaj gotovo, a ga tukaj ni za dobiti. Zato se trudim lepiti s tistim kar imam.

Ob 10. uri sem dogovorjen z Norvežanom, da se dobiva in greva v mesto. Ura je 9:45 njega pa še ni nikjer na spregled. Verjetno spi. In tako je bilo do 11. ure, ko se le prikaže. Jaz še hitro napolnim čoln z zrakom, dam smeti v dingija in že letiva po manjših valovih v Sugar City. Danes je res nizka oseka, zato po plitvinah plujeva zelo previdno, dokler ne prispeva na cilj.

Najprej moram v Hydaulic Shop kjer kupim visokotlačni priključek, ter nekaj drobnih stvari, da zamenjam obrabljene stvari z novimi. Ko končno najdem kar iščem, kupim in grem zadovoljen naprej. Zadnjič sem že bil tukaj in možakar mi je povedal ceno za en kos. Danes sem kupil priključek in cena je bila 33% nižja od zadnjič. No ja, tudi prodajalec je bil drug, artikel in trgovina pa ista. Profitiral sem ravno za 50m Gorilla traku, ki ga tudi potrebujem. Super, a ne?

Zdaj grem iskati še ta Gorilla lepilni trak (extra strong power tape). Ker ga imajo v celem mestu samo v eni specializirani trgovini, zato moram tja. A ker sem bil tam samo dva krat, se ne spomnim točno, kje je ta trgovina. S kolegom se razdvojiva, jaz grem iskat trgovino, on pa gre iskat druge stvari za sebe, ki jih potrebuje na barki. Mislim, da sem prehodil 4 do 5 kilometrov, preden sem le našel trgovino, katero iščem. Poleg tega sem na koncu ugotovil, da če bi bolj pobrskal po spominu, bi je našel že veliko prej, a raje se včasih mučim. Kupim lepilni trak in grem poiskat kolega, katerega čez slabih pol ure najdem v trgovskem centru. Greva še v samopostrežbo, kjer kupim nekaj hrane in greva nazaj na barko.

Na barki si skuham kavo, potem pa povabim kolega na večerjo, saj bom spekel dve pici in se bova malo družila. Nekako se mu moram zahvaliti za večkratno plovbo do mesta z njegovim dingijem. Vmes še nalepim eno krpo na dingija in mislim, da je to zadnja. Upam, da je res.

Hitro zamesim testo za dve pici, pripravim salame, potem naribam sir, s paličnim mešalnikom zmeljem pelate in po vzhajanem testu pripravim vse za pico. Nato pogrejem pečico, spečem in kolega je tu. Pojeva nekaj kosov pice, a vsega ne moreva, zato mi nekaj kosov ostane za jutri za zajtrk. Zvečer še vse pospravim, dingija napolnim z zrakom in ga dam do jutri v vodo. Mislim, da bo v redu. Jaz še napišem ta blog in danes grem v posteljo pred polnočjo.

Pred spanjem si pogledam še vreme, zraven pa pobrskam še po danes rojenem ciklonu Rita, ki pa mi za enkrat ne predstavlja večjih skrbi, saj je kar daleč stran od mene. Upam le, da bom lahko mirno in dobro zaspal.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 17. dan

Zjutraj se prebudim in prvo stopim do dingija, da vidim kako drži. Že na prvi pogled sem videl, da še vedno spušča zrak, a je že veliko bolje, kot je bilo. Nekje mi je nekaj ušlo, ali pa se je kakšna krpa vdala, da ni dobro zalepljena in je spušča zrak. Kakorkoli, če sem že na krmi, se vržem v morje in zaplavam nekaj zamahov, potem pa se vrnem nazaj na barko. Voda je tukaj malo motna, pri sedmih metrih globine ne vidim do dna, morda le kakšne tri metre se vidi še v redu, potem pa je vse motno. Glede na to, da vsak večer slišim kako večje ribe roparice skačejo iz vode in lovijo manjše ribe, ni rečeno da še kakšen »nesocializiran kuža« plava tod okoli. Kaj pa on ve na daleč, kdo tam maha v vodi, človek ali riba. No šalo na stran, prijetno res ni, ker je okoli nas res veliko morskih psov. Ne dolgo nazaj je tukaj nasedel manjši kit pilot, dolg morda kakšne tri metre. Torej nič nenavadnega ni, da plavajo večje živali v teh naših divjih vodah in zalivih.

Še pred kavo se lotim dingija in poiščem luknjo. Seveda, kot sem si mislil, je ena krpa spustila, saj nimam dobrega lepila. Zato kar ob strani čez njo zalepim še eno krpo, menda bo ja bolje držalo. Nato si skuham kavo in gledam vreme. Orkan se je malo okrepil, a ne kaže, da bo kaj večjega. Pravzaprav meni kaže vremenska slika na treh aplikacijah kar v redu vreme za jadranje. Bom počakal do sobote, če si ta Rita, kot vsaka druga ženska še kaj namisli, potem pa bi jaz šel, čas je da se Fidži zapusti. Vsega lepega je enkrat konec, pa tudi neprijetnih situacij z opremo na barki bi moralo biti enkrat konec.

Dan je lep in prijeten, zato je čas tudi za delo, čeprav je zunaj kar vroče. Kakšnih 30°C je pod biminijem. Najprej zmontiram hitri priključek na Rainmana, nato še na membrane in seveda na cev za pranje barke pod pritiskom. Ko končam sem zadovoljen z narejenim in tako sem spet neodvisen od zunanjih dejavnikov za vodo. Nato se lotim pranja kokpita in res umazanega tika. Zato ga zmočim s slano vodo in zdrgnem s plastično krtačo, morda le malo manj agresivno, kot je prava sirkova krtača.

Zdaj sem dejansko gotov in začnem razmišljati kaj bi jedel za večerjo. Imam dva zgornja dela piščančje bedrce, imam tri krompirje,… Že vem, krompirja ni veliko, za enkrat pa ga je preveč, saj so ti kar veliki. Naredil bom domače njoke, saj imam čas. No ja, imel sem ga, kajti ravno takrat ko sem si vse pripravil me kliče kolega, če mu lahko grem nekaj pomagat, ker se mu je nekaj zgodilo s tangunom na barki. Pričvrstim motorček na dingija in se zapeljem na njegovo barko. Sanke so se mu ujele v spodnji del blokade, zato ne gre več ne gor ne dol. Pomagam mu in to hitro opraviva in ker sem že tam, spijeva še kavo, nato pa se vrnem na barko. Kokpit je delno suh, zato se lotim njokov. Pozabil sem že, koliko časa sem jih včasih delal doma, vendar vem, da sem jih danes delal skoraj slabo uro. Ker jih je 326 gramov, razdelim vse za dve kočerji. 

 Zdaj je v kokpitu vse čisto in suho, zato se odločim, da naoljim tik s tikovim oljem. Da pa ne bo olje stalo na tiku, vse skupaj delam s krpo in ne s čopičem. Ko vse končam, še s suho krpo dobro pobrišem, da zajamem odvečno olje in morebitno črnino od črne Sike, ki je v fugah. Na koncu je prav luštno videti, že dolgo ne tako. Do jutri pa se bo tudi vonj od tega olja razlezel in bo vse lepo in dobro.

Stuširam se, v kokpit nimam več potrebe hodit, zato si še skuham za jest, naredim si še dobro omako, piščančje meso pa sem narezal na kose, skuhal in nato malo opekel.  Jed je bila odlična, le njoki niso bili estetski kot tisti tovarniški. Pravzaprav pa kdo še jé italijanske njoke na Fidžiju. Oni sploh ne vedo kaj je to in tukaj se zagotovo ne prodajajo. Po večerji nekaj napišem, nato spet pogledam vreme in vedno bolj sem prepričan, da bo konec tedna dan D, dan za odhod.  

Jutri imava s kolegom v planu, da greva v Musket Cove, kar je približno od tu slabih 20 NM in to mi bo ravno v redu, da spet preizkusim avtopilota. Upam, da bo vse kot mora biti.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 1. dan

Slabo sem spal danes, bilo je enostavno prevroče. Niti sapice ni bilo vetra, ki bi naredil vsaj malo prepiha po barki. Na zadnje sem pogledal na uro ob pol treh zjutraj, potem pa sem le končno zaspal. A ne za dolgo, kajti ob 6:45 sem se prebudil in bilo je konec s spanjem. 

Zato sem si skuhal kavo, nekaj sem prebral, pospravil po barki in jo pometel, nato pa je bil že čas, da dvignem sidro. S kolegom sva rekla, da greva počasi, če bo veter bova jadrala, če ne bo bova pa 4 ure motorirala. Drugače pač ne gre. A glede na to, da celo noč ni bilo niti sapice od vetra, ter da ga tudi sedaj ne bo, bova polnila akumulatorje in seveda pogrela vodo v bojlerju. 

Tako sva res dvignila sidri in odplula proti Musket Covu, ki je tukaj poznan kot zelo lep kraj za jadralce, jaz pa bom tam že četrtič ali petič. Bolj se mi gre zato, da danes preizkusim avtopilota. Že od začetka je lepo držal smer in prav užival sem, ko sem videl, da je vse v redu. Če dam roko na srce, še zdaj nisem čisto sproščen, ker pričakujem, da je lahko vedno kaj narobe, a vseeno upam, da ne bo. Vmes sva se pogovarjala po radiu in ko je zapihalo nekih 6 do 7 vozlov vetra, sva prezračila glavni jadri, nato pa je kolega prosil, če ga fotografiram med plovbo in je sam še razvil genovo. Seveda je moral upočasniti plovbo z motorjem, da se le ta ni ves čas zapirala. Avtomatski pilot je delal, jaz pa sem šel na palubo in fotografiral kolegovo jadrnico, posnel sem mu še kratek video, kasneje pa je tudi on naredil fotko ali dve od Indiga.

Morje je bilo mirno, veter je pihal med 5 in 7 vozli,  kar je botrovalo temu, da sva ves čas oba motorirala. Po 18,60 NM sva prispela na cilj in v zalivu še nisem nikoli videl tako malo bark. In še med temi sta dve barki, ki jih res dobro poznam, to sta Cajucito od Billa in Calypso 2 od Rika. Oba sta na bojah, jaz pa pred njimi vržem sidro in se zasidram v globini 21 metrov. V morju imam vseh 75 metrov verige in upam, da bo varno, pa saj ne bom tukaj mesec dni, morda le dve noči.

Kasneje me po radiu pokliče Gaute, da pride na kavo. Pokličem še Billa, a ta pravi, da ga ne bo, da pride zvečer na večerjo. »Ja pa ja de, pa kaj še? Prinesi večerjo za oba, pa pridi.« mu pravim in ta reče, da prinese piščančji kari, jaz pa naj skuham riž. OK, to bo v redu. S kolegom spijeva kavo, ko me kliče Bill, če imam en posebni imbus vijak. Težka bo tokrat, a dokler ne vidim za kaj gre, ne morem vedeti. Včeraj ko je šel iz marine do Musket Cova, mu je na sredi poti zlomilo vijak na nosilcu za alternator in tako je ta padel na tla motornega prostora, posledično zaradi tega je scefralo jermen, zato vodna črpalka ni delala in ni hladila motorja, ta pa se je hitro pregrel in zatulil z vsemi mogočimi alarmi. Evo kaj naredi en vijak! Grem na njegovo barko pogledam, premerim vijak in grem nazaj na Indigo. Vijakov imam kar precej, tokrat pa tega nimam. Imam pa navadnega, a ne velja, ker mora priti v utor. Lahko pa s fleksom odrežem glavo in naredim velikost, ki jo potrebuje, pač improvizacija, ki bo zagotovo držala. No to pustiva za jutri, najprej naj skuha večerjo. 

Ob 19:30 kot sva  se dogovorila, pride na Indigo in  prinese ravno kuhan kari. Jaz še skuham riž, potem pa pripravim krožnika, da bova lahko večerjala. Po večerji pa sva se pogovarjala o vsem mogočem in če naju ne bi ob pol noči pregnal rahel dež, bi  verjetno še klepetala. Jaz še pospravim po barki, nato pa bo čas za sanje.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 2. dan

Noč je bila temna in deževna. Kar nekajkrat je padel dež, ki je potem proti jutru prenehal. Najprej je bilo oblačno jutro, kar je nekaj normalnega po dežju, a se je okoli devete ure dopoldne začelo prebijati sonce in kmalu je nastal lep sončen dan. Da ne bom stal brez dela, si naredim vodo, saj imam  tank prazen. Tu je precej čista voda in tudi bark ni veliko, zato se ne bom prestavljal in iskal še bolj čisto vodo, da si lahko napolnim zadnji tank, ki vsebuje 150 litrov vode. Poleg tega si moram pripraviti v plastenke malo več pitne vode, saj bom kmalu na morju vsaj 7 dni in noči.

Postavim čarovnika  na svoje mesto, povežem in v petih minutah že delam vodo. A kar naenkrat ni več pritiska. Odstranim cev iz črpalke do membrane in preizkusim delovanje čarovnika na prazno, a le tu in tam malo špricne voda. Vem kaj je. Šel je impeller. Upam, da ga imam v rezervi. Pogledam v paket, ki mi ga je pripravil moj serviser in zastopnik za Rainman desolinizatorje Grega in najdem nov, zapakiran impeller. Temu se reče dober suport za prodajo in servis. Pripravim še orodje, nato pa začnem z delom. Na tem aparatu ga še nikoli nisem menjal, a saj je podobno kot pri motorju na barki. Ko odvijačim pokrov najdem nekaj zlomljenih in odtrganih lopatic. Vse skupaj potegnem ven, lepo očistim, namažem z lubrikantom, namažem še impeller z njim in ga vstavim v ohišje črpalke. Ampak, pozabil sem kako ležijo lopatice, na levo ali na desno? Logika mi da vedeti da v levo in tako tudi naredim. Zamenjam še okroglo tesnilo, in skoraj privijačim vijake pokrova, a mi ne da miru, zato grem pogledati na računalnik v pdf navodila, če piše kaj o menjavi in če je kakšna slika v njih. Če potrgam še te lopatice, »bom v riti«. Navodila so zelo skopa, nič kaj ne piše, zato bom na to opozoril gospode v Avstraliji, kjer tudi proizvajajo Rainmana. Končno sem našel eno črno piko za njih. Privijačim vse vijake, nataknem in privijačim visokotlačno cev in preizkusim delovanje brez membran. Dela! Priklopim vse nazaj kot mora biti in delam vodo. Kdor zna, ta zna!

Da pa ne bom poslušal zvoka čarovnika, si nataknem plavutke, še masko in grem z lopatico v roki v vodo. V slabe pol ure sem očistil s trupa nekaj manjših školjk, ki skoraj niso omembe vredne, se je pa zato na določena mesta prijela nekakšna manjša črna trava. Tudi to na hitro očistim, nekaj malega jo ostane na bulbu, a se mi ne da več potapljat, saj sem se že vsaj 30 krat potopil pod trup barke. Kasneje sem se spomnil, da bi lahko marsikaj naredil kar z veslom, saj ima na koncu plastičen del, pa tudi kar dolgo cev ima. Bom to preizkusil naslednjič.

Zdaj še napišem nove odjavne obrazce za carino in policijo in ravno ko končam s pisanjem, je tudi čarovnik naredil vseh 240 litrov vode, saj sem si naredil še nekaj vode za rezervo. Zato pospravim vse v kokpitu in shranim na svoje mesto. Iz rezervnega kanistra prelijem v rezervoar 20 litrov nafte in mislim, da imam vse opravljeno za danes. No ne smem pozabiti na smeti, zato jih popoldne po kavi odnesem na kopno in naredim še kratek sprehod. Kar žalostno je bilo videti ponton s privezi, ker ni bilo bark. Sezona je minila, nekaj bark je ostalo, a tudi od teh jih bo še pol zapustilo Fidži, ostale pa se bodo potepale po zalivih. Tudi v resortu ni veliko gostov, zato je res vse videti bolj žalostno, nasprotno od tistega, kar sem tukaj navajen.

Zvečer si na barki pogrejem včerajšnji kari in riž, ter imam v petih minutah večerjo na krožniku. Pospravim še motorček z dingija na barko, ter napišem nekaj stavkov tega bloga. Pa je spet minil en dan.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote (marina Rubicon), 120. dan

Danes sva malo raziskovala okolico marine. Pokrajino sestavlja v glavnem črn vulkanski pesek. Tu zelo redko dežuje, zato rastlinja praktično ni. Še kaktuse zalivajo. Otoka se spomnim še od zadnjič, ko sva bila tukaj in name je naredil zelo dober vtis. Za naše pojme zelo nenavadna okolica. Gorska puščava z nešteto vulkanskimi kraterji. To bomo še detajlno raziskali.

Lanzarote (marina Rubicon), 121. dan

Čas je, da se lotim ladijskih projektov. Najprej operem barko, saj je revica še vedno slana in ima nekaj spominkov od galebov. Pa tudi drobnega peska in prahu je vse polno. Mi je že žal, da sem visokotlačni čistilec pustil doma. Držal sem ga v rokah in premišljeval, kolikokrat ga bom potreboval. Ker je premočan, da bi ga lahko napajal z inverterja, sem ga pač vrgel z barke v avto, saj sem zelo redko po marinah. Ja, razen v Španiji. Danes bi prišel zelo prav.

Potem se lotim nečesa rutinskega, da dobim zagon: redni servis motorja. Saj to je čisto enostavno, ampak da pridem do olja, moram razkopati pol barke, prazna kantica za odpadno olje je seveda čisto nekje drugje, filtri so pod podnicami v prednji kabini, črpalka za olje spet drugje, ključ za oljni filter čisto drugod, mast za volvov ležaj pa spet nekje drugje. Ko nalovim vse to, potrebujem že pavzo.

Potem izpraznim zadnje kabine, da lahko dvignem postelje in si zagotovim dostop do motorja. Namestim razsvetljavo, poiščem še star časopis, pa nekaj posodic za odpadne filtre in mastne krpe. In imam že vsega dovolj, pa še začel nisem. Ja, to je prekletstvo popravljanja barke, ko živiš na njej. Veš, da imaš vse, kar potrebuješ, a nisi prepričan, kam si to nazadnje skril, da ni v napoto. Vedno, ko eno stvar rabiš, moraš preložiti pol barke, da prideš do nje.

Nivo hladilne tekočine je prenizek. Eno uro sem iskal kantico z antifrizom, a je nisem našel. Mogoče ga pa nimam več. Ker tu ne zmrzuje, lahko dodam kar destilirano vodo. Ampak to sem pa vso porabil zadnjič za akumulatorje, v lokalni trgovini je pa nimajo. Namažem Volvovo tesnilo s posebno mastjo. To je gumi tesnilo, ki objema os motorja in preprečuje, da bi v barko vdirala voda ob vrteči se osi. Tesnilo se hladi in maže z vodo, a je vseeno potrebno vsakih nekaj sto ur tesnilne ustnice namazati. Za zdaj je tam vse suho kot poper. Vode ni niti za vzorec. Tako mora biti. Vmes na hitro poservisiram še črpalko WC-ja. Sedaj spet gladko teče. Potem se končno lotim menjave olja. Ta poceni električna pumpica rabi celo večnost, da izčrpa staro olje. Zamenjam še oljni filter in natočim novo olje. Premalo. Dodajam, še premalo, dodajam, še premalo, dodajam  .. Preveč.

Presneto. Grem zagnat motor, mogoče bo oljni filter spil dovolj, da bo olja ravno prav. Ne, še vedno ga je preveč. Preveč olja je baje ravno tako škodljivo kot premalo. Če je olja preveč, potem vrteči se deli motorja tolčejo po gladini olja in to ni v redu, ker ga stepajo kot smetano. Koliko nad zgornjo črtico je še sprejemljivo? Ah, bom zvečer poguglal, jaz pač nisem strojnik.

Dovolj za danes. Menjava olja v menjalniku mi ostane za jutri. Pa še kup drugih stvari (impeler, filtri goriva, vsi mrežasti filtri).

Grem sestavit postelje, da bova imela kje spati. Jutri je še en dan.

Lanzarote (marina Rubicon), 122. dan

Dan je bil nekaj daljši, bo pa dnevnik krajši. Danes sem imel rojstni dan. Vse najboljše, kapitan.

Lepo sva začela dan z rojstnodnevnim zajtrkom, ki je vključeval vse, kar je treba, seveda tudi pršut iberskega pujsa in na koncu sladico.

Za rojstni dan sem se med drugim počastil z obiskom marinske čendlerije, tako da zdaj imam destilirano vodo in še nekaj malenkosti, Racor filtre pa dobim čez nekaj dni. 

Zvečer smo se dobili z Dream Time posadko. Začeli smo na Heronu s pristno slovensko srebrno penino. Catherine je naredila pravo pravcato domačo torto, prinesla sta še party balone, skratka super žurka. Nadaljevali smo v oštariji, ki ima najboljše ocene na trip advisorju in je bilo dobro. Zaključili pa smo spet na Heronu z Bushmillsom in torto. Skratka, lep rojstni dan.

Lanzarote (marina Rubicon), 123. dan

Danes smo vstali malo kasneje. Oba sva brez posledic sinočnje proslave. Super. Končno mi je uspelo dokončati delo na motorju – izčrpal sem tisto motorno olje, kar ga je bilo preveč, saj sem zadnjič slabo pazil in natočil v motor preveč olja. Potem sem se lotil še menjalnika. Menjava ATF tekočine je potekala brez zapletov, edino težko je bilo izmeriti nivo, saj je tekočina bolj tekoča kot olje za motor in se je na palčki slabo poznalo. Sem si pač pomagal z leseno merilno paličico, ki sem jo izdelal v ta namen. Stara tekočina je bila še povsem lepa na pogled – a sem jo vseeno zamenjal, saj smo priporočen čas za menjavo tako ali tako krepko prekoračili.

Momentnega ključa nisem našel – morda ga pa res nimam na barki. Čep menjalnika je medeninast (ali nekaj podobnega) in prevrtan z nekaj malimi luknjicami za odzračevanje, torej je treba biti previden pri zategovanju te matice. Če si prenežen, se med delovanjem odvije, če si pregrob, jo pa zlomiš. Brez momentnega ključa sva improvizirala z navadnim ključem in tehtnico na vzmet. 20 Nm navora se na 14 cm dolgem ključu pretvori v slabih 15 kg mase na tehtnici. Če sem prav izračunal, je vijak zategnjen po navodilih proizvajalca.

Potem pa še najtežji del – vse pospraviti za sabo in barko spraviti v normalno stanje. Ta del mi je vedno odveč. No, sedaj je vse v normalnem stanju.

Proti večeru sva šla še na en sprehod. Bilo je že bolj pozno in bilo je oblačno, zato so fotke bolj črno-bele kot barvne.

Lanzarote (marina Rubicon), 124. dan

Nov lep, sončen dan na Lanzarotu.
Ko grem zjutraj po svež kruh, spotoma še odnesem odpadno olje, stare filtre in zaoljene krpe. Te stvari so posebne vrste odpadek, ki nikakor ne spada v navadno kanto za smeti. V ta namen ima vsaka resna marina posebno zbiralnico.

Rubicon jo ima tudi. Čisto na drugem koncu marine je, v ladjedelnici. Imajo celo ločene cisterne: ene za odpadni dizel in ene za odpadno olje. Potem imajo zbiralnik za stare oljne filtre, pa zbiralnik za zaoljeno embalažo. Odlično.

V nerazvitih državah me je vedno bolelo, saj niso ločeno zbirali teh odpadkov in je olje pogosto končalo na deponijah in pronicalo v zemljo in morda celo v podtalnico. Marsikje so staro olje zlivali kar na tla. Ko se sprehajam po ladjedelnici, si malo ogledujem plovila na suhem in naletim na eno majhno barkico (10 m) s koprsko registracijo. Malo pogledam, če je lastnik kje v bližini, a ga ne najdem. Medtem pride mimo upravnica in me prijazno povpraša, ali kaj potrebujem in kako mi lahko pomaga. Razumel sem, da je bil to lep način, da me je v resnici vprašala, kaj iščem tukaj in naj se poberem iz zaprtega dela ladjedelnice, kjer nimam kaj iskati. Pozitivno. Pomeni, da skrbijo za varnost.

Povem ji, da je moja barka tudi registrirana v Kopru in jo vprašam, ali slučajno ve, kje je lastnik. Pravi, da je lastnik Slovenec in da ne more biti daleč. Ker ga ne najdem, grem pač nazaj proti marini. Nisem še naredil 30 m, ko me ona pokliče in mi pokaže na fanta, ki je ravno prišel izza vogala.

Pokličem: Walter! (Iz registracije barke sem prej ugotovil, kdo je lastnik, pa sem ga lahko poklical po imenu).
Zmenimo se za eno kavo.

Poba gre okrog sveta. S tisto barko jaz verjetno ne bi želel več kot 50 milj od obale. Še dobro začel ni, pa je že menjal jambor, trenutno mora menjati pripone, ker so nekatere poškodovane, kobilica se mu je razmajala in jo je laminiral nazaj, krmilo je izgubil že v Jadranskem morju in so mu v Črni Gori naredili novo, os motorja je imel zvito in jo je menjal pred dobrim tednom. Motor je imel poškodovane nosilce ... Skratka, za moj okus veliko okvar, še preden se je resno podal čez Atlantik.
Želim mu vso srečo na poti in upam, da mu barka ne bo razpadla.

Lanzarote (marina Rubicon), 125. dan

Včeraj sva se zmenila za avto in ga danes prevzela. Na Lanzarotu je renta car poceni. Za dva dni vsega 50 evrov – in to polni kasko itd.
In ker malega avtomobilčka iz skupine A ravno niso imeli, so nama za isti denar dali avto iz ene skupine višje – Opel Corso avtomatik. Ampak kakšen avtomatik. To so jetra od menjalnika. 

Nazadnje sem vozil tak menjalnik pred 30 leti v Ameriki. Od takrat je šel razvoj avtomatskih menjalnikov strmo navzgor. Kar sem vozil zadnja leta, je bilo tako dobro, da mi ni bilo jasno, kako avto vnaprej ugane, kaj hočem od njega. 

A ne tale danes. Ta je še tak, kot tista jajca pred 30 leti. Menjalnik in cruise control se očitno ne marata med sabo, saj sta drug drugega zezala. Cruise dam na 80 km/h, motor tuli pri 4000 in več obratih. Ok, bilo je malček klanca, ampak ne toliko. Če dodam plin, se najprej dolgo časa ne zgodi nič, potem prestavi dol, pri tem cukne kot učenec na peti uri avtošole, potem šele začne pospeševati. A sem res tako razvajen? Če je avtomatika tako slaba, imam pa res raje ročni menjalnik. 

No, sicer je bil avto v redu. Za ta denar zelo v redu. Lanzarote je otok, ki je geološko izredno mlad. En del je nastal pred manj kot 300 leti. Poleg tega ima izredno malo padavin.

Rezultat je pokrajina, ki spominja na lunino površje. Ostri vulkanski kamni različnih barv, rastlinja skoraj ni, povsod vulkanski kraterji, morje pa se zaganja in oblikuje obalo.

Sicer pa, poglejte si slikice.

Lanzarote (marina Rubicon), 126. dan

Danes je drugi dan, ko se na polno greva turiste. Plan za danes je ambiciozen. Že vnaprej pa veva, da si vsega tega ne bova mogla ogledati v enem dnevu, a ni hudega, saj še ne gremo drugam.

Začela sva z vožnjo po stranskih cestah po sredini otoka. Ustaviva se pri enem manjšem vulkanu in splezava nanj. Razgled je super, v kraterju pa je njivica. Kmetje izkoristijo malo zavetja pred vetrom. Zanimive so tukajšnje njive. Večina jih je popolnoma praznih. Na njih ni ene rastlinice. Ko poberejo pridelek in nehajo zalivati, ne raste nič. Noben plevel ne preživi suhega črnega vulkanskega peska. Tam, kjer raste trta, jo zaščitijo tako, da okrog vsake trte naredijo ograjo iz kamenja. Danes sva videla kmeta, ki je s puhalnikom za listje pihal prah s svojih trt.  erjetno jim droben prah tako prekrije liste, da ne morejo več tvorit fotosinteze. Ta prah je nasilen. V barki ga imam celo znotraj, ker pride noter skozi okna.

Po hribolazenju greva v vrt kaktusov. Lili ima milijon (pesniška svoboda, da ne bi kdo štel) slik in moram priznati, da tudi meni ni žal, da sem si ogledal to čudo. 

Vrt je postavljen v kraterju vulkana. Naravno okolje so smiselno dopolnili in dogradili v oazo z lepo zbirko kaktusov. Neverjetno dosti jih cveti, imajo pa kaktuse iz celega sveta. Res vredno ogleda. 

Zapeljala sva se še na povsem severni del otoka na deskarsko plažo. Vmes sva šla mimo nenavadnih sipin, ki so bele. Tu je namreč ves pesek in mivka v raznih odtenkih temno rjave, črne in močne rdeče barve in tak 'navaden' pesek prav zbode v oči. Vračala pa sva se čez hribe. Cesta, ki je speljana čez hribe, je zelo dobra. Serpentine, vklesane v lavo, so impresivne. Prav škoda, da se malo bolje ne vidi okrog ovinka, ker tole bi z veseljem odpeljal na malo bolj športen način. Tako pa nikoli ne veš, če ti ne pride kdo nasproti, cesta pa je presneto ozka za srečevanje.

Povsem na vrhu, na grebenu so se delali oblaki. Vlažen zrak z Atlantika trči v več sto metrov visoke klife in se ob dvigovanju ohladi in v pravih razmerah pride do kondenza, kar je videti kot oblak ali megla. Tu je tudi edini del otoka, kjer rastejo rastline, ki so zelene. Celo prava drevesa so tu. Drugod so drevesa le tam, kjer jih človek zaliva. 

Razgled z vrha klifov je nor. Danes sva imela sicer nekaj slabšo vidljivost, a je bil pogled vseeno nor. En korak naprej bi naredil in bi padel nekaj sto metrov globoko. Čisto do roba si nisem upal, saj je tale vulkanska kamenina tako prhka, da jo včasih lahko zdrobiš v roki. Eni kosi pa so trdi kot granit. Raje nisem stavil na to, da so na robu trdi kamni, ker če bi bili mehki, bi jih že zdrobilo in odpihnilo.

Domov sva prišla dobro utrujena in polna vtisov. Še nekajkrat bo treba najeti avto, da si vse do konca pogledamo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 8. dan

Danes se je moje jutranje spanje kar hitro končalo, saj me je prebudila glasna glasba iz zvočnikov. Ko sem prišel v kokpit in pogledal proti obali, je bilo na njej kakšnih 5 avtomobilov in eden od njih je imel verjetno namesto sedežev montirano zvočno opremo za disco clube. Ljudje na plaži so plesali, se smejali, zabavali. Očitno se je njihova noč samo še podaljšala v novo nedeljsko jutro. Lepo je videti, tako srečne ljudi.

Ker več ne morem spati, si skuham kavo in sedem v kokpit, ter se prepustim jutru, sončnim žarkom in poslušanju glasbe iz obale. Ura je pol sedem zjutraj, ko prvič ugledam veliko potniško križarko, katere samo pol gleda izza z mangrovami in palmami poraščenega grebena. Prižgem AIS in jo vidim, Ruby Princess, 289 m dolga križarka, na kateri je lahko 3080 ljudi. Danes spet Lautoka praznuje, spet bo v njej veliko ljudi, taksisti imajo praznik, kakor tudi prodajalci spominkov.

Ker sem na večerjo povabil kolega Norvežana, na jedilnem listu pa imam pečenega piščanca iz pečice in francosko solato, sem moral slednjo pričeti delati že dopoldne. Ne vem če bo ravno francoska, saj nimam kislih kumaric, sem pa zato vlil v solato nekaj kisa. Ko sem vse naredil sem bil vesel z izdelkom, katerega sem hitro dal hladiti v hladilnik. Piščanca bom spekel v pečici, prej pa ga bom namazal z mešanico tukajšnjih začimb, medu in kančkom sojine omake. 

Okoli poldneva se blizu mene sidra starejša barka. V barki berem in popravljam tekst za časopis, ko nekdo trka na barko. Pridem ven in spoznam možakarja, Južno Afričana, čeprav sva se videla samo enkrat, na manjšem otoku v Savusavu. Malo se pogovarjava in pogovor nanese na Indigo, zato ga povabim, da si ogleda mojo barko, nato pa še on povabi mene, da vidim njegovo. Seveda se usedem v dingija in se zapeljem do njegove barke. Barka je res starejši letnik, 1986, Tayana 42 in čeprav je to ameriški brand, je narejena na Taiwanu. Centralni kokpit, ki ni ravno velik, a je prijeten, zelo visoka in čvrsta ograjica okoli barke, veliko oken in zračnikov ter predvsem zelo trdna paluba, čeprav je tudi sam trup barke narejen zelo trdno. Pohvalno ima vpetje pripon, ter prione, ki stojijo na treh straneh, spredaj, zadaj in na sredini. Torej če poči ena, jambor še vedno stoji. Predvsem varno. Notranjost je naravnana na pravi les, ki je še vedno po 33-tih letih sijoč in nič obrabljen. Drugače, kot Ikea pohištvo sodobnih in cenovno ugodnih bark. Ni mi všeč krmna spalnica, ker je previsoka, ima dve kabini in dve toaleti, čeprav je ena res stisnjena. Zato pa ima ogromno prostora za shranjevanje in pri prodaji še vedno drži dobro ceno. Sicer me barka ne navduši najbolj, a jo vseeno pohvalim, saj ima več minusov kot plusov. Spijem še kavo in se kasneje poslovim, saj bo že čas, da dam peči piščanca.

Zvečer pride k meni kolega na večerjo in ob dobri hrani in prijetnem kramljanju mine večer, ki se prevali v pozno noč.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 9. dan

Zjutraj sem potegnil s spanjem tja do osme ure, saj sem šel po odhodu kolega delati, popravljati tekst in spreminjati, kar se mi ni zdelo v redu napisano. Potem pa sem šel spat okoli druge ure zjutraj, a zaspal sem šele kar nekaj minut kasneje.

Zjutraj je bilo lepo sončno jutro in ker je bilo morje mirno, sem šel v vodo in nekajkrat zamahnil, da sem razmigal svoje telo. Potem sem se stuširal in si pogledal vreme. Pri nas ne kaže nič kaj posebnega za naslednje dni, zato pa je bolj posebno na vzhodni strani otokov Vanuatu, kamor sem tudi sam namenjen. Očitno sem že malo prepozen in ker se je ciklonska sezona že začela, prihajajo tudi prvi znanilci le-teh. Konec tega tedna se bo nad otoki Vanuatu formiral ciklon, ki bo že v sredo naslednji teden, se pravi čez deset dni dosegel srednje otoke tega otočja. Ali bo šel kot je napovedano ob otokih, ali pa bo zaradi klimatskih ter vetrovnih razmer potegnil čez otoke, še ni 100%.  Preden pride do otokov bo imel komaj drugo stopnjo, a že na sredini naj bi dosegel 3. stopnjo, zato so mu že dali ime Rita (vedno žensko ime, kakopak). Kako bo naprej bomo še videli, saj daljnosežne napovedi po navadi potem ne držijo več. Zato tudi, če bo ta teden prispel avtopilot in bo vse zmontirano do nedelje, bo potrebno še malo počakati, da se vreme umiri in da bo plovba varna. Tako hudo pa spet ni s časom, da bi moral pluti v ciklone.

Ker mi že nekaj zadnjih dni nagaja internet in mi prekinja, včasih pa sploh nimam povezave, sem šel do Norvežana na barko in preko njegove povezave z drugim operaterjem, poslal svoja napisana besedila s fotografijami na email uredništva revije. Vsekakor pa bom moral v mesto in si urediti internet, kajti tako je res nemogoče delati. Ker pa sem bil že tam, sva spila kavo, razglabljala o barkah  in še marsičemu, da je minil čas. Omenila sva tudi kolega Billa, ki se je ravno včeraj vrnil na Fidži in še malo pa bomo kompletni.

Jaz sem šel kasneje na obalo, da odvržem smeti v tam nastavljen zaboj, ki so ga ravno zaradi nas nautikov postavili ob obali. Tam vidim Andrewa, južno Afričana, kateri gre proti meni in pravi če greva skupaj pogledati do sosednje hiše, kjer je njegova žena našla neko indijsko gospo, ki riše po roki. Ker me je zadeva zanimala, sva šla do te hiše in tam sem videl, da je ta hiša tu zelo obiskana. Kljub temu, da sem šel po tej cesti kar nekajkrat, nisem zavil v tisto ulico in nikoli prišel do predzadnje bele hiše. Tam pa podjetna gospa preprodaja indijsko robo, razna oblačila, obutev, šampone, dišave, v glavnem ni da ni. Vse na enem mestu, kot en mali BTC. Poleg vsega pa gospa riše na roke s posebnimi zelišči, ki pa nimajo menda nobene zveze s kano, katero jaz edino poznam. Očitno pa je tukaj cela družina zelo podjetna, kajti njen mož za hišo popravlja karoserijo avtomobilov, oz. opravlja vsa ličarska dela. Samo pogled n okolico, na kompresor, na prostor pod milim nebom mi pokaže, da mu ne bi dal lakirati niti Pony kolesa, kaj šele avta. On vsa ličarska dela opravlja za hišo, oziroma tam, kjer ta dan ne piha veter. Če tega ne bi videl ne bi verjel. In vse to bi morali posneti za v kakšno rubriko, »saj ni res pa je«. Gospo sem vprašal če lahko fotografiram, pa mi je dovolila, zato pa je bil njen mož veliko bolj nasproten temu in mi ni dovolil fotografirati. Pravzaprav se mi je zdelo, da me je po tem vprašanju imel ves čas na očeh.

Zvečer si iz hladilnika vzamem včerajšnji ostanek francoske solate, kos piščanca, kateri je tudi ostal od včeraj in se najem do sitega. Danes sem imel za zajtrk samo jogurt, zato sem bil že pošteno lačen, kajti to je bila edina hrana od jutra do poznega večera. 

Kaj delati zvečer, po večerji, me je mučilo vprašanje, saj sem navajen, da sem ob večerih pisal, zdaj pa je vsega konec in danes sem potem za spremembo bral in prebral še zadnjo knjigo, ki je na moji polici. Zdaj pa v posteljo, tokrat malo prej kot po navadi.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 10. dan

V sanjah slišim dežne kaplje, ki padajo na palubo, potem pa se zlivajo po njej v potočku, ki na koncu preide kar v zajeten del vode. Če bi zdaj to vodo zajel in prefiltriral, bi vsekakor imel kar precej vode v tanku. Deževnica se je izlila v morje in se pomešala s slano vodo, kot se to zgodi vedno ob dežju.

Vstanem in se uredim, spijem svojo kavo, tokrat ne v kokpitu. Ob kavi napišem nekaj elektronske pošte, odgovorim na razna sporočila, nato pa se odpravim čistiti hladilnik. Vsake tri dni ga moram čistiti, saj se v njemu nabere nekaj vode. Ker imam v njemu tri večje plastične zaboje s pokrovom, da ne mečem stvari kar tako v njega, le te zdaj izvlečem, stvari iz njih pa zložim na mizo. Tako jih lažje očistim in tudi bolj higiensko je, če je vse očiščeno. Seveda je delo zamudno, a se vedno splača. Ta čas je nehalo deževati, nad Indigom pa se je nabralo kar nekaj sivih oblakov, ki ne spustijo sončnih žarkov skozi njih. Verjetno bo potrebno zvečer za kakšno dobro uro prižgati motor, da naredi nekaj, še prepotrebne elektrike.

Ura je že skoraj ena, čas ko sva s kolegom dogovorjena, da greva v mesto Lautoka. Potrebujem visokotlačni hitri spojni element, kateri se mi je zadnjič zaradi preutrujenosti materiala razletel. Ker je morje dokaj mirno sva z dingijem kar hitro v Lautoki. Poiščeva meni znano trgovino in servis, a nimajo tega dela, ki ga potrebujem. Pravzaprav imajo kar nekaj podobnih zadev, le tega ne kar jaz potrebujem, saj ima moj spojni element notranji konus drugačen od tistih, ki jih imajo tukaj. Nič ne bo. Poiščem še drugi dve trgovini, a ti imajo še manj kot prva. 

S kolegom grem zdaj še v trgovino, specializirano za električne elemente, saj on potrebuje nekaj specialnih zadev. A ker s trgovcem v eni uri ne najdeta skupnega jezika pri ceni, se razidemo brez da bi sklenili posel. Zato greva še v samopostrežbo, kjer on nakupi nekaj stvari, jaz kupim le kekse za ob kavi, ter paradižnik v konzervi.

Plovba do barke je počasna, saj se je nabralo nekaj valov. V tem času me pokliče kurir DHL-a in mi pove, da bodo morda že danes pripeljali paket na naslov, katerega sem jim dal za dostavo paketa.  Torej je moja elektronika za avtopilot le prispela. Danes zjutraj sem gledal v programu za sledenje, pa je bila še na letalu iz Sydneya za Fidži. Torej je paket prišel v dobrih petih dneh. Ker sem danes pozen,  se mi pot do cilja ne bo izšla. 

Ko prideva do njegove barke, me ta povabi na kavo in po kavi grem na svojo barko. Kar ne morem dočakati, da  pogledam drugi del cevi, če se da drugi priključni element odvijačiti. Takoj ko zagledam privijačen element na cevi se nasmejim od sreče. Očitno imam včasih tudi nekaj sreče. Sicer me bo vse skupaj nekaj finančno stalo, a vem, da bo normalno delovalo. Torej v nekaj naslednjih dneh moram spet v Lautoko.

Uredim še nekaj drugih zadev, nato pa si začnem pripravljati večerjo. Jutri moram v Vuda marino po paket, a se še nisem odločil kako bom prišel tja. Možnosti je veliko, vprašanje je, za katero se bom odločil jutri zjutraj. Prav tako pogledam na vreme in vidim, da se bo napovedani ciklon umaknil iz sredine otokov nazaj proti SZ, kar pomeni, da za nas ni nobene nevarnosti pri plovbi. A najprej po vrsti,… paket, montaža, test, potem pa odjava in naslednji teden bi res lahko odplul, če bo vse šlo kot mora.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 11. dan

Moja rana ura in sončno jutro. Ker sva se s kolegom dogovorila, da greva po moj paket z elektroniko od avtopilota šele po 12:00 uri, sem imel dopoldan veliko časa, ki sem ga izkoristil tako, da sem šel ped za pedjo po kablu, ki spaja moj ploter in 12V napajanje. Ko sem našel vezni člen, sem pogledal, zakaj se mi občasno izklaplja ploter. Pravzaprav se mi naredi, kot bi imel nekje kratek stik, a zanimivo je to, da se po kratki sekundi sam prižge nazaj. Seveda če iščem, tudi najdem in tako sem našel vzrok. Zelo tanek kabel se je na pol odtrgal, zaradi korozije, soli in verjetno zaradi vlage. Najbolje je, da vse odrežem, nato žičke, ki so že oksidirane zbrusim, na eno žičko nataknem gumi požirko, spojim na roko, nato pa s spajkalnikom spajkam (zalotam). Ko vse opravim, namažem s posebno mastjo, potegnem požirko čez spoj ter jo segrejem do te mere, da stisne vse okoli sebe. Upam, da je vsaj nekaj masti ostalo notri in ta ne bo dopustila hitre oksidacije. Preizkusim in zadeva dela. Upam le, da bo delala tudi na oceanu med nekaj dnevno plovbo.

Ura je 12 in jaz sem pripravljen. Tokrat vidim kolega, ki spušča dingi v vodo, katerega ima dvignjenega na boku barke. Pride do mene, nato pa se zapeljeva v skoraj 6 NM oddaljeno marino Vuda. Za to sva potrebovala dobrih 20 minut in ker ni bilo pretresljivo velikih valov, sva prišla v cilj skoraj suha. Najprej sem šel v pisarno marine do gospe Rabbel, katero sem že dopoldne klical ter prosil, če gre zame v sosednjo trgovino, kjer je včeraj kurir od DHL-a pustil moj paket, ter ga prinese v svojo  pisarno. Tu je skoraj vedno kdo in včeraj so mi že ob 16:00 uri zaprli trgovino, tako da ne bi mogel dvigniti paketa, če tudi bi šel ponj.

Pogledam paket, s katerim je očitno vse v redu in se dogovorim, da pridem kasneje do nje, preden grem nazaj v Saweni Bay. Odidem v trgovino, kupim kekse, katere bom ob dvigu paketa dal Rabbel. Tudi kolega Gaute je odšel v navtično trgovino in zdaj ko sva spet skupaj, greva skupaj poiskati irskega kolega Billa. Najdeva ga na barki, skupaj z njegovo posadko. Bill me je zelo vesel, zato sva se objela, sedla v kokpit njegove barke, katera je videti zunaj in znotraj, kot bi usekala atomska bomba. Ko pa mi pove, da ima dogovorjen spust barke v morje za jutri ob 10:00 uri, samo zavijem z očmi. Na trupu barke ima še ogromno dela, na barki prav tako, da o notranjosti sploh ne govorim. Ampak to je njegova stvar in želim mu, da bi mu vsaj 25% tega uspelo. Zato iz vljudnosti in ker vem, da ima delo zapustim barko ter grem na bencinsko črpalko po 10 litrov bencina za dingija, nato po paket in počakam kolega ki se je ravno pogovarja z enim potapljačem.

Prideva do njegove barke, sledi obvezna skupna kava, nato pa mu pomagam zamenjati hidravlično cev na vangu in odzračiti vse skupaj, da ne bo v sistemu zraka. Ko končava, me odpelje do barke, kjer takoj pregledam paket, ga odprem in  vse postavim na mizo. Za celo mizo je te zelo drage ropotije. Ta avtopilot je iz nove serije, drugačen je, zato bo potrebno kar nekaj dela, kajti obeta se mi ogromno sprememb. Veliko je kablov, vijakov, nov giro kompas, novi displayi, elektronika, rudder, za vsak slučaj sem nabavil še nov motor za pogon avtopilota, itd. Iztok mi je na vsak kabel napisal, kam gre katera stvar, pripravil mi je kar nekaj stvari, zato mi je ogromno dela tudi olajšal. Še enkrat hvala Iztoku in podjetju Harpoon d.o.o. iz Trzina, kateri je bil najcenejši ponudnik, cenejši tudi od tujine. Hvala za ves suport, hvala za velik popust in hvala ker ste zadevo zapakirali, ter odnesli do DHL-, da je paket lahko odpotoval še isti dan proti cilju. Prav tako bi se rad zahvalil gospe Romani na DHL, s katero sva bila ves čas v kontaktu in mi je dala ogromen popust pri DHL Express pošiljki, ki je bila tu v samo štirih dneh. Razmišljam, da bi se naslednjič jaz spravil v paket, saj do sem potujem tri dni, pa še v paketu bi lahko bilo veliko ceneje. ☺ 

Ker je že pozna ura vem, da mi ne bo uspel velik met, zato samo na zunanji konzoli zamenjam elektroniko z displayem, ter si pripravim nov kabel, ki ga bom jutri potegnil skozi konzolo v notranjost in potem v krmni del barke. Dela bo kar precej, a najprej bo potrebno izprazniti obe krmni kabini, zato se sprašujem, kam bom dal vso mojo ropotijo? 

Zvečer še sledi večerja in potem branje navodil za avtopilota, ter spremne literature. Ne bo mi dolgčas. 

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 12. dan

Ne vem če nisem slabo spal in se celo noč obračal smo zaradi tega, da bi čim prej bilo jutro in bi že začel delati ter montirati avtopilota. Končno je prišlo jutro in takoj po kavi, brez zajtrka, se vržem v delo. Iz obeh krmnih kabin znosim vso ropotijo v salon in lepo zalagam, tako da imam nekje kar visoko naloženo. Potem spravim iz obeh krmnih kabin blazine na sonce, da se malo pregrejejo, prezračijo in da gre morebitna vlaga iz njih v ozračje. 

Odmontiram pogon avtopilota in ga odnesem v kokpit na mizo. Tam ga razstavim, nato pa zamenjam nov zobnik, jermen in motor. Umazano delo, a se splača. Ker je ena od žic načeta in verjetno ni to dolgoročno v redu, zamenjam še žici za sklopko avtopilota. Sicer mi nagaja kitajski spajkalnik, morda tudi cin žica, a na koncu pameten popusti in uredim zadevo kot moram. Sestavim avtopilot kot je bil, nato pa ga zmontiram nazaj na njegovo mesto. Zamenjam tudi rudder senzor, napeljem zanj kabel, nato pa moram stare kable potegniti ven iz krmilne konzole v kokpitu in jih potegniti do konca, ter napeljati nove kable do mesta, kjer bo stala nova elektronska konzola. 

Ob enih popoldne se pripelje kolega z gumenjakom do Indiga in me že tako ali tako pozitivno preseneti s svojim obiskom. Ko pa vidim v dingiju pekač in v njem dve skodelici kuhane kave, pa ostanem brez besed. »Vem, da imaš vse nametano in nimaš kje kuhati kave, poleg tega vem, da si garač in morda si jo sploh ne bi skuhal, zato sem ti jo prinesel.« pravi Gaute. Hvala prijatelj. Sedeva v kopit, se malo pogovarjava in kar kmalu gre, ko spijeva kavo. Jaz pa se vržem nazaj v delo. Kar zamudno je vleči kable po skrivnih kotičkih in marsikje moram kakšno stvar odvijačiti, privijačiti in položiti nove kable ter jih zvezati z vezicami. 

Ko vse napeljem sem že bolj zadovoljen, zato pojem eno jabolko, nato pa grem spet v delo. Na konce kablov stisnem kontaktorje, vse lepo privijačim, z vezicami zaščitim, da se kabel ne more iztrgati ter nato krmilno konzolo privijačim na steno ene od krmnih kabin. Zdaj mi ostane še samo montaža kompasa, tega pa ne morem dati na mesto, kjer je bil stari kompas, saj ima ta prekratek originalni kabel. Zato ga montiram daleč od kovinskih delov, skoraj pod strop kabine. Priključim in vse dela. Nič ni počilo, nič se ni zakadilo, nič ni pregorelo. Super! Zadovoljen sem, da sem malo tehničen tip in da znam narediti kakšno stvar tudi sam, ter ne potrebujem klicati dragih serviserjev.

Potrebno je še nastaviti važne nastavitve, a kmalu pade noč in si rečem, da bom jutri nadaljeval. Tako ali tako moram vse še testirati, narediti nekaj milj testne plovbe,… Važno je, da je vse pod streho. Zdaj obe kabini še pometen, z vlažno krpo pobrišem, nato pa začnem zlagati stvari spet na svoje mesto. Ko je vse zloženo, še pometen in pobrišem salon ter kokpit, se stuširam in si odprem eno malo pivo, katerega spijem skoraj na dušek. Malo se moram nagraditi in tudi pocrkljati.

Kasneje si naredim še večerjo, da dobim vsaj nekaj toplega v želodec in bolj je ura pozna, bolj čutim  utrujenost. Najbolj me boli križ, za katerega nikoli nisem vedel kje je, kajti nikoli me ni bolel, kljub temu, da sem delal 14 let v rudniku. Očitno leta naredijo svoje.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 13. dan

Ponoči se je veter okrepil in proti četrti uri zjutraj je že pihalo 22 vozlov. Pa saj ne bi vedel koliko piha, če ne bi moral vstati zaradi vrvi, dvižnice, ki je prav lepo tolkla ob jambor. Občutek sem imel, kot bi me nekdo s tanko palčko tolkel po glavi… tok… tok… tok… Pa saj tisti, ki imate plovila, veste kako se to sliši. Popravim dvižnico, zategnem, grem v posteljo, a zdaj slišim da tolče nekaj drugega. Ne grem še enkrat ven, ne, to pa ne. En čas še živčno poslušam, a me premaga spanec in se zapodim v sanje.

Zjutraj poležim kakšnih pol ure dlje kot po navadi, saj se mi ne da dvigniti iz postelje. Odgovarja mi le en način ležanja, kajti takrat me ne boli križ. A želja po kavi me premami in skuham si svoj Barcaffe, ki ga čez mesec ali dva ne bo več. Zunaj piha kakšnih 25 vozlov, tudi nekaj valov je, a ne preveč. Če pomislim na vsa ostala sidrišča na Fidžiju, potem je tu bonaca. Prav pomislim, kakšni valovi so danes na sidriščih. Po zajtrku se še enkrat lotim branja navodil za avtopilota, nekatere stvari še nastavljam, enkrat celo nekaj povozim in se težko prebijem nazaj v tisti meni, ampak vsaka šola nekaj stane. Kasneje še pregledam material, ki je včeraj porabljen, ter si zapisujem, kaj še potrebujem. V prvi vrsti vsaj 2x po 20 metrov različnega električnega kabla, nekaj sponk, spajkalnik in cin s cinol pasto. Potreboval bom še kak vijak, da bo vse vedno na zalogi in da imam kaj v roke vzeti ko potrebujem.

Ura je 11:30 in prižgem motor, dvignem sidro in zaplujem iz zaliva. Priznam, malo s strahom, ker pač ne vem kaj se bo dogajalo zunaj na prostem. Najprej plujem ob rtu z motorjem in prestavljam stopinje na avtopilotu. Vse deluje kot mora. Potem raztegnem sprednje jadro, ugasnem motor  in plujem v zavetrju pri dobrih 12-tih vozlih s kar 5,1 vozla hitrosti, potem naredim en tack, spremenim smer jadra in uzd, nato plujem dobrih 5,7 vozla pri dobrih 20 vozlov vetra, saj nimam več zavetrja. Jadrnica se obnaša dobro, avtopilot tudi in upam, da bo ves čas držal smer. Pravzaprav je zdaj val s strani in ga ni več kot dober meter, a avtopilot drži smer v nulo. Tako na prvo oceno, se veliko manj muči, kot se je mučil stari in krmilno kolo se manj obrača, kot pri strem avtopilotu. Če bo porabil še manj energije bom zelo vesel. Morda se najbolj jaz mučim, ker se ne morem navaditi na manjše tipke pod LCD ekranom, ki imajo stik le na sredini tipke.

Prav dobro mi je prišla današnja plovba tudi za preizkus novega AIS transponderja, ki se je res izkazal  za učinkovitega. Alarm se sliši celo v kokpit, zato verjamem, da ko bom na več dnevni pasaži, se bo ta slišal tudi v utrujen spanec, ki me bo potem prebudil. Zdaj imam en AIS v salonu in enega zunaj na ploterju. Veselica ☺

Po slabih treh urah plovbe, preizkušanja, testiranja in na trenutke tudi že malo poigravanja z vetrom in jadri ter avtopilotom, se spet zasidram v zalivu. Še vedno piha, a meni nič ne manjka tukaj in je prav prijetno. Kljub temu, da je moj kolega včeraj moral v marino, ker mora veterinar cepiti mačko, katero ima na barki, se v zalivu spet nahajajo tri barke. Danes je prišel še en Najad 38, starejšega letnika pod Avstralsko zastavo. Dobra in trdna barka, takšno, a le malo mlajšo ima moj kolega iz Belgije.

Popoldne se spet lotim vrat od toalete in sprednje kabine, saj se mi zdi, da se spet trdo zapirata. Po moje sta napiti z vlago iz ozračja in se širita na vse strani. Malo ju na roke zbrusim, nato pa ko končam z delom, moram spet pomesti in pobrisati tla. Čas je za kavico in mojih pet keksov (včeraj nisem pojedel niti enega, zato se bom danes obdaril z večjo porcijo). Zvečer pa si skuham krasno rižoto v katero sem vmešal kar nekaj špargljev iz konzerve. Če bi imel še eno žlico kisle smetane in malo parmezana, bi bila rižotka za angele. No teh tukaj ni, kot ne smetane in ne parmezana, zato se pač zadovoljim s tem kar imam. Spet je noč in spet grem ob vetru v posteljo, a tukaj ni problem, saj sidro res dobro drži.

Prihaja Valentinovo

Knjiga je lepo darilo. Podarite svoji ljubljeni osebi navtični, ljubezensko, erotični roman Ljubezen pod jadri.

 - Redna cena: 16,90 EUR

 - Akcija za Valentinovo 2020: 12,00 EUR

Naroči na tej povezavi.

*Knjige so na zalogi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević