Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Jadranje po oceanih že dolgo ni več samo neke vrste šport, potovanje ali hedonistični užitek, kot ga marsikdo rad opredeljuje. Pravzaprav je jadranje po neznanih morjih in oceanih, zaradi hitro spremenljivih vremenskih razmer, postalo zadnje čase nevarno in vse kaj prej kot hedonizem. Pravzaprav ni niti izzivanje, ampak vse večkrat na večtedenskih pasažah postaja boj za preživetje. Vse večkrat sem bral komentarje o mojem solo jadranju kot o norosti. Dejansko pa v tem ni filozofije. Zame je poanta vsega samo ena beseda: sreča. Ne želim filozofirati o znanju, jadrnicah, znamkah, opremi … V zadnjega pol leta sem bral o toliko jadralskih nesrečah, kot jih prej nisem bral vseh šest let, kar sem na morju in oceanih. Niso vedno krivi ljudje, ki sami naredijo napake, zdaj je največkrat krivo vreme, ki se iz ne vem kakšnega razloga spremeni v nenapovedano neurje. Ljudje so prejadrali okoli sveta, enkrat, dvakrat, trikrat … pa se jim zgodi nesreča. Profesionalni štirje jadralci, ekipa, ki opravlja svoje dobro plačano delo, dostavo jadrnice po severnem Atlantiku od točke A do točke B … ni jih več. 36-krat se je izšlo vse kot po maslu, 37-tič se je zalomilo in to na 82-čeveljski jadrnici Oyster. 

Spomnimo se mojega pisanja o nemški jadrnici, ki se je potopila nekaj milj od Fidžija. Nenapovedano vreme se je samo stopnjevalo. Bilo je vedno slabše, morje se je dvigalo. Skipper, ki je na morju že 30 let, je na podlagi vremena ocenil plovbo kot varno. Postala je ne-varna!

Pa reševanje nemške družine 300 nm južno od Suve. Na srečo so ostali samo brez jadrnice, ohranili so svoja tri življenja. Manj sreče je imela posadka na Bavarii pred Novo Zelandijo, kjer je en član posadke umrl, jadrnica pa se je potopila. Lani septembra se sedem članov posadke vlačilca, ki ga je zajel hurikan Lorenzo, ni vrnilo v svoje tople in ljubeče domove.

Zdaj v zadnjih nekaj tednih spet odmeva nesreča petih jadralcev, pri katerih se je morje v bonaci spremenilo v nekajurno nevihto in boj za preživetje. Odtrgan jambor, pokvarjen motor, veter, valovi … Je tu kriva vremenska napoved? Oh, kako mi je vse to znano. Podobno, a manj strašno sem tudi sam doživel med jadranjem s Fuerteventure na Gran Canario. Večkrat bi moral slediti profesorjema pri fiziki in zemljepisu, da bi lahko prepoznal geografsko pozicijo plovbe in bi vedel, kdaj se lahko zgodi Venturijev efekt. Če ostaneta cela, ti in barka, je rezultat enačbe: Sreča! Šele kasneje narediš koktajl, v katerega pomešaš nekaj hedonizma in kanček izziva.

Spet drugod se naredi nesreča iz čiste neumnosti in neprevidnosti. David Moore je odplul s svojo jadrnico Egoist iz marine Watchet. Plul je po Bristolskem kanalu, saj je ravno takrat v njem največja, a močna plima. Kam je bil namenjen, ne ve nihče, a tistim, s katerimi je nazadnje govoril, je povedal, da mora v vodo, ker se mu je na propeler navila vrv. Ker je rad pil alkohol, domnevajo, da tudi tokrat ni bil brez alkoholnih substanc, zato je odšel v vodo, ne da bi se privezal ali kako drugače poskrbel za svojo varnost. Jadrnica je zaradi močnega toka odplula naprej in so jo našli nasedlo na plaži Berrow. Še vedno je imela vrv navito okoli propelerja. Davida Moora pa je našel sprehajalec mrtvega ob obali kakšnih 14 dni ni po tem dogodku.

Zdaj odmeva izginotje 67-letnega škotskega jadralca, potem ko so njegovo jadrnico Simba (vredno 350.000 evrov) 13. decembra našli prazno in zapuščeno na koralnem grebenu 300 nm pred Egiptom. Škot Colb Finnie se je odpravil na 5.000 milj dolgo solo jadranje od Avstralije do Port Ghaliba v Egiptu. Nazadnje se je njegov AIS signal videl, ko je plul mimo Božičnih otokov. In spet ga je ujelo neurje, preko satelita je javil domačim, da je okoli jadrnice morje vzkipelo in da ima zelo malo goriva … To so bile njegove zadnje besede.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina La Palma, 197. dan

Dan potem. Zabava je trajala pozno v noč in v zgodnje jutro. Pred spanjem sem šel še na en sprehod in ugotovil, da se je zabava nekoliko spremenila. Kubanske in španske ritme so na večini lokacij zamenjali tehno ritmi. Veliko mladine je bilo vidno utrujene od alkohola. Ceste so bile polne smeti, predvsem embalaže. Smukca je toliko, da bi ga lahko pobiral z žlico s cest. A kakšnih hujših ekscesov nisem opazil. Nisem videl, da bi kdo koga nadlegoval, ali da bi v pijanosti preveč težil vsem naokrog. Po manj svetlih ulicah so se zbirali parčki, ambulantni avtomobili so odvažali najbolj 'utrujene'. Ponoči so še nekajkrat odprli zapornice, da je v marino prišlo še nekaj bark.

Zjutraj sva šla na sprehod. Velike gasilske cisterne in smetarski avtomobili so poskušali sprati smukec z ulic, a jim seveda ni uspelo očistiti vsega. Sicer pa je bilo v mestu mirno in počasno. Večina stvari je zaprtih. Pač, tipičen dan potem.

Marina se je danes dodobra izpraznila, na trajekte pa so čakale množice ljudi in avtomobilov. Včeraj sem pozabil prilepiti slike barke, ki jo je na oranžno pobarval peščeni vihar, ki mu tu rečejo 'calima'. Danes ni bilo novega peska, je pa bilo nekaj smukca, čeprav je marina kar oddaljena od dogajanja, a veter je smukec nosil daleč naokrog.

In še eno napako moram popraviti: mesto nima 20, ampak le 14 tisoč ljudi in na karneval ne pride 40 tisoč ljudi, ampak jih je bilo že pred leti 85 tisoč in jih je vsako leto več.

Kakorkoli, karnevala je konec in življenje teče dalje. Danes sva rezervirala avto in jutri greva raziskovat otok. Baje so tu ceste še bolj vijugaste in se vzpenjajo na višino nad 2 tisoč metrov. Ko mi Google Maps za dobrih 40 km po glavni cesti naračuna skoraj uro in pol časa, vem, da bodo ovinki. Pa sem izbral avto in ne kolo.

La Palma: Marina La Palma, 198. dan

Ker so bili avti v pristanišču nesramno dragi, sva spet uporabila trik z naročilom avta pri istem podjetju na poslovalnici na letališču z opcijo brezplačne dostave v hotel. Namesto hotela pa sva navedla njihovo poslovalnico v pristanišču. In sva prihranila 30 evrov. Rezervirala sva trivratno Corso (najcenejši avto), dobila pa (za isti denar) veliko Opel Zafiro z avtomatskim menjalnikom in sedmimi sedeži.

Namesto da bi bil vesel kot radio, se mi je skoraj zdelo brez zveze.

Avto je prevelik samo za naju in po serpentinah se obnaša kot avtobus. Težje parkiraš, težje se srečuješ na ozkih gorskih cestah in skoraj dvakrat toliko bencina pokuri. So pa prednosti: ker je visok iz avta več vidiš, na parkirišču ga takoj najdeš, z avtomatikom se manj zmatraš in boljše je opremljen od poceni malčka.

In serpentin je bilo danes v izobilju. Cesta se namreč od morja hitro vzpne na več kot 2400 m nadmorske višine.
Mogoče sem od La Palme pričakoval preveč, a danes me ni posebej navdušila.

Potem ko sva obiskala že vse Kanarske otoke, razen El Hiera, sem verjetno prenasičen z vtisi. Mogoče je krivo tudi to, da vidljivost ni bila najboljša, cel otok pa je bil še malo prekrit s saharskim peskom in so barve verjetno zaradi tega bolj ubite. Na prvi pogled mi je otok videti geološko nekaj starejši. Lava je že dodobra preperela in velik del otoka prekriva debela plast prsti.

Očarala pa me je velikanska kaldera (notranjost vulkanskega kraterja), ki zavzema kar dober del otoka. Z višine okrog 2500 m se spuščajo skoraj navpične stene v dolino, kjer se razteza velika ravnica, ki je na višini kakih 1000 m nad morjem in je na tri četrt kroga obdana z visokimi gorami.

Na splošno se zdi, da je treba z 0 na 1000 m višine vedno, ko greš iz enega mesta v drugo mesto na otoku. Izjeme so mesteca, ki so zelo blizu skupaj, tam je treba mogoče le na 500 m. Vsaka pot je podobna, kot bi šel iz Kranjske Gore v Bovec.

Na primer: otok ime dve marini. Med njima je 18 km zračne linije, po cesti pa je pot dolga 40 km. Edini raven kos ceste pa je tunel. Ker pelje nova cesta skozi dolg tunel, se vzpneš le na dobrih 1000 m, po stari cesti pa bi moral na 1500 m in bi bila pot še precej daljša.

Zelo zanimivi so bili zvezdni observatoriji raztroseni okrog najvišjega vrha otoka. Baje je tu (kar se Evrope tiče) zrak najbolj čist in najmanj onesnažen s svetlobo, kar omogoča odlične razmere za opazovanje zvezd. Verjetno ne te dni, ko je v zraku še nekaj saharskega peska pomešanega s smukcem z žurke.

Sprehod v okolici najvišjega vrha je zelo lep, poti so speljane lepo in so dobre, morda niso za tiste s preveč vrtoglavice, a midva sva uživala.

Ogledala sva si še marino na drugi strani otoka. Tako je, kot pišejo. Je lepa, a sredi ničesar. Nad njo je lepo mestece, a je skoraj predaleč za peš. Je pa zelo mirna – nimajo ne hrupa ne swela. Tule pri nas je namreč guncanje brez doplačila.

La Palma: Marina La Palma, 199. dan

Drugi dan potepanja po otoku. Tokrat ne greva čisto na vrh, ampak se zapeljeva čez otok po sredini, potem pa okrog hribov po severni strani otoka.

V začetku slučajno naletiva na točko, ki sva jo včeraj zgrešila, saj nisva vedela, da je v eno stran cesta speljana skozi predor na višini pribl. 1000 m, v drugo stran pa se vzpne še ene deset serpentin višje in gre skozi stari tunel, ki je bil nekoč dvosmeren.

Razgled je bil vrhunski, fotke pa niso uspele, saj svetloba tam ni bila najboljša in človek s fotke sploh ne dobi tiste prave 3D-predstave. Potem si želiva ogledati kaldero.

Najino idejo, da si ogromno Caldero De Taburiente ogledava z znamenite razgledne točke Mirador De La Cumbrecita je žal preprečila mitnica. Pa sploh nočejo denarja. Zgoraj je prostora za 20 avtov in toliko jih je lahko hkrati gor. In če hočeš gor, moraš prej narediti rezervacijo preko neta. Na mitnici se ne da. Lahko pa greš naprej peš (5 km v vsako smer). To bi nama vzelo preveč časa in bi morala izpustiti preveč preostalega. Takoj greva na net, a žal je za danes že vse zasedeno. Je pa jutri eno prosto mesto med 13.00 in 13.30. Pa rezervirava. Tako ali tako imava jutri še avto.

Na tak sistem sva v Španiji naletela že večkrat. Kjer je gneča, uvedejo pravila. Ogled je še vedno brezplačen, a omejen. Hrvati bi zadevo reševali raje z visoko vstopnino, a bi spuščali gor neomejeno množico ljudi. Pot naju vodi skozi lepe gozdove in uživava vsako minuto in kmalu sva na zahodni strani v mestecu Tazarcote. Simpatično.

Napotiva se proti severu otoka. Sva v deželi vinske trte in na neki razgledni točki vidiva tablo, ki opisuje 'vinsko cesto', ki se vije med vinogradi, a zanjo je treba imeti primeren avto. Midva pa z 'avtobusom' Zafiro. Konzultirava še Google maps, ki se mu cesta zdi smiselna. Takoj na začetku je grozilna tabla z napisom 'gorska cesta', a midva sva še kar na asfaltu.

Malo ožja je že bila, ampak poseben avto? Ne ga lomit! Cela cesta je bila asfaltirana in nakloni so bili čisto običajni. Je bilo pa nenormalno lepo. Srečala sva en (1) avto na celi poti. Sicer pa sva se vozila med vinogradi, mandljevimi nasadi in po nedotaknjenem gozdu. Najlepša pot na otoku za moj okus.

Če pelje cesta okrog najvišjih hribov, še ne pomeni, da je manj strma ali manj vijugasta. V glavnem se voziš na nadmorski višini med 500 in dobrih 1000 m in premaguješ eno sotesko za drugo. Ko se voziš po eni strani soteske, vidiš prav blizu cesto na drugi strani, kjer se boš peljal dosti kasneje. Večina krajev ob morju pa ima do tam speljano le slepo cesto in se moraš vrniti na planoto, da greš v sosednji kraj. Ogledala sva si še starodavne izklesane vzorce na skalah, ki so jih naredili prvotni prebivalci otoka pred prihodom Evropejcev. Prvi val priseljencev je bil nekaj sto let pred našim štetjem iz Afrike in nekaj stoletij kasneje še en val iz Afrike. Španci so prišli v petnajstem stoletju. Skoraj celo stoletje so potrebovali, da so naredili to, kar povsod. Prvotne prebivalce so pobili ali prodali v suženjstvo.

Baje ni znano, kaj natanko pomenijo v bazalne skale vklesani simboli. Meni je povsem jasno: koncentrični krogi pomenijo: tule je voda (ko daš prst v vodo, se naredijo koncentrični krogi). Tam, kjer pa so zraven še neke vijuge, pa to pomeni. da je tam tekoča voda. Vse najdbe, ki sva jih danes videla, so namreč blizu vodnih izvirov. Mogoče bi pa moral postati arheolog.

Za nama je še en krasen in poln dan potepanja po otoku, več pa naj povedo slike.

La Palma: Marina La Palma, 200. dan

Tretji in zadnji dan, ko imava avto. Tokrat je na vrsti ogled kaldere z drugega konca in nato na jug otoka. Pri vhodu v nacionalni park nama je uspelo včerajšnjo polurno rezervacijo parkirišča podaljšati na celo uro. Tako sva si lahko vsaj privoščila celourni sprehod do lepe razgledne točke.

Kaldera je name naredila velik vtis. Na sliki se ne vidi pravih razsežnosti te kotline, a ko stojiš na prepadnih robovih in gledaš na drugo stran, občutiš vso veličino tega naravnega pojava. Ves čas sem si predstavljal, kako so tu živeli prvotni prebivalci otoka, preden so jih premagali Španci s pomočjo prevare.

Teren je precej nestabilen in se ves čas kruši v dolino. Zanimivo je videti borovce, ki imajo korenine že kak meter ali več v zraku in so videti, kot bi stali na konicah prstov.

Urica je minila, kot bi trenil in bil je čas, da greva na mlade vulkane na jug otoka.

In eden je res mlad. Velik izbruh se je tu zgodil za časa mojega življenja. Če bi kot majhen otrok bil na La Palmi, bi jo videl precej manj, saj je vulkan na jugu povečal otok. Tega sva si ogledala le od daleč iz ptičje perspektive, saj nisva imela dovolj časa in energije, da bi šla še tja. Sva si pa ogledala enega malenkost starejšega (300 let), kar je v geologiji tudi povsem malo.

Tu pobirajo celo vstopnino (5 evrov), a imajo lepo multimedijsko predstavitev. Ker je najmlajši vulkan, so nam lahko kazali filme pravega izbruha. Zdaj, v času Youtuba se nam zdi normalno, da je vsak dogodek zabeležen na videu. A večina zgodovine se je zgodila pred iznajdbo filma.

Po vseh neštetih vulkanih na Lanzaroteju sem bil skoraj presenečen, da so me tile spet tako prevzeli in navdušili. Nekaj magičnega je v stopljenih in v trenutku časa zamrznjenih kamnih. Tako majhen se počuti človek ob tem.

S tega vulkana se lepo vidi najmlajši vulkan (star manj kot 50 let) in to, kje je povečal otok. Prav neverjetno pa je, da so soline in stari svetilnik na južnem rtu preživeli izbruh. Lava se je malo pred njima razcepila in ju obšla. Stojita le nekaj metrov od nove lave. Seveda je tudi sol iz teh solin 'najboljša na svetu', tako kot piranska, in skoraj katerakoli, kjer sva obiskala soline. Vsak solinar najde razlog, zakaj je ravno njegova sol boljša od vseh drugih. Seveda sva kupila pol kilce, sicer ne bi bila prava turista.

Dan je bil odličen. Vse nama je šlo kot po maslu. Do sedaj.

Za konec sva si zamislila večerjo v gostilnici v bližini, ki ima dobre ocene in simpatičen jedilnik in nato izlet nekam, kjer bi gledala zvezde. Restavracijo najdeva brez težav, težava je v tem, da so zaprti. In to do prvega julija. To pa so počitnice. Očitno jim gre dobro, če lahko zaprejo za pol leta.
Vijugava po glavni cesti nazaj proti marini in googla vprašava za gostilne v bližini. Najde jih pribl. dvajset na zahodni strani otoka, pri nas na vzhodni pa eno samo. In še to s slabimi ocenami.

Res se voziva po čisti divjini. Nisem si mislil, da je ta del otoka tako nenaseljen. Saj smo le nekaj km južno od glavnega mesta in letališča. Takrat zagledava ob cesti gostilno, ki je videti celo odprta.

Na daleč ni videti kaj prida, od blizu tudi ne. Pa naju prevzame pustolovski duh in greva poskusit srečo. Dva gosta za šankom, jedilnica prazna. Natakar na telefonu. čez pet minut je natakar še vedno na telefonu. Na hitro pokuka v jedilnico (ne neha govorit niti za sekundo) in s prstom pokaže na telefon, češ: Vidita, telefoniram, ko končam, pridem morda do vaju.

Na mizah je polivinil, da se ne bi slučajno umazal kak prt, stoli so različni, nekateri leseni, drugi plastični, mize pa, kot bi jih kak amater delal za šolsko učilnico.

GSM-signala tu ni. Smo preveč na koncu sveta.

No, na koncu niti ni bilo tako slabo. Ribo je sicer malo ubil s tem, da jo je preveč zapekel in v solati je bilo za moj okus občutno preveč čebule, ampak vino je bilo pa dobro. Celoten vtis je v stilu: Na večerjo se sem ne bi ravno vozil, a če bi se slučajno znašel tu in bi bil lačen, bi si pa upal kaj pojesti.

S tem pa najinih zapletov še ni konec. Ker hočeva gledat zvezde, hočeva nekam višje, kjer se dobro vidi. Odločiva se za razgledno točko, kjer sva že bila podnevi – pri starem tunelu na sredini otoka (tunel de la Cumbre), ki leži na 1000 m višine.

Tam je situacija taka: dvosmerna cesta se vzpenja dokaj visoko, potem pa se razcepi v dve enosmerni cesti. Če potuješ na zahod, se vzpenjaš precej višje in greš skozi stari tunel, če potuješ na vzhod, pa že zapelješ že precej nižje v novi tunel.

In razgledna točka je blizu starega tunela. Vendar jo uspeva zgrešiti. Ker je cesta enosmerna ni nobene možnosti, da bi obrnil in šel malo nazaj. Edina opcija bi bila, da se dvigneva do starega tunela, greva na drugo stran gore, se spustiva do novega tunela, se zapeljeva na drugo stran gore in se potem spet vzpneva proti staremu tunelu, kjer bi gledala zvezde. Ne iz tunela, ampak z razgledne točke pred njim. Potem bi pa morala spet skozi oba tunela, da bi se lahko vrnila.

Ugotoviva, da je to preveč cirkusa za nekaj zvezd, posebej zato, ker je na nebu še nekaj meseca, ki precej pokvari pogled na zvezde. Bova raje gledala zvezde z barke na pasažah. Tam ni nič svetlobnega onesnaženja. In čeprav nisi na 1000 m višine, se zvezde odlično vidijo.

Utrujena se vrneva na barko, ravno ko je nad mestom ognjemet. Krasen dan je za nama.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Sedim za navigacijsko mizo in nimam druge opcije, kot da čakam na zvok iz VHF-radijske postaje. Premišljujem, kaj bi lahko še naredil. Tolčem se po glavi. Zgodilo se mi je prav tisto, kar se mi je že naredilo enkrat: krmilo, krmilo, krmilo!? Izgubil sem ga na Jadranu, vendar tam tudi brez krmila slej kot prej prideš do obale. Tukaj pač ne. Takrat sem se rešil s pomožnim motorjem, ki sem ga montiral na zadnji del barke in jo z njim nekako usmerjal. Takrat je bilo to možno. Morje je bilo v primerjavi s tem, kar imam tukaj zunaj, prava milina. Danes to ne bo mogoče, nikakor ne! Že takrat, na mirnem Jadranu, se je barka zavrtela v krogu že ob najmanjšem valu, ki je ji spremenil smer. Držati smer v podivjanem morju samo z motorjem na spojlerju barke je zgodba, ki ji lahko verjameš le za gostilniško mizo. Krmilo!!! Spet se tolčem. Že mesec pred odhodom sem premišljeval, da bi staro krmilo odstranil in naredil dve krmili – na vsako stran barke. Lahko bi uporabil krmila od barke J80, ampak dela je bilo ogromno in vseeno sem zaupal svojemu novemu krmilu, ki je bilo staro samo tri leta in res nisem pričakoval, da se bo tako kmalu zlomilo. Če je staro krmilo zdržalo trideset let, zakaj ne bi novo vsaj deset let? Nisem pa upošteval dejstva, da se barka ni vozila po takem morju, niti po takem vetru, pa tudi če je bilo kdaj Jadransko morje viharno, je v takšnih razmerah plula le nekaj ur.

Prižgem si cigareto in javim preko Garmina domov, kaj se je zgodilo, da sem oddal DSC klic in da čakam na glas iz radia, ki bi mi povedal, da je bil klic sprejet. Vendar se vse skupaj ne odvije tako enostavno. Še vedno sem za navigacijsko mizo in preverjam ekrane AIS. Še vedno ne najde nič! Antena je na vrhu jambora, zato bi moral biti doseg kar precejšen. Počutim se kot igralec pokra, ki je imel vse karte, pa vseeno izgubil igro in sedaj nimam nobene druge možnosti, kot da čakam. Čakam in razmišljam: bi lahko še kaj naredil? In vem, kakršno koli delo na krmi barke lahko samo še poslabša situacijo. Padec z barke, poškodba, karkoli … bilo bi samo še slabše in v primeru, da ne najdem nobene radijske zveze, bi bil to samo še dodatek tej slabi situaciji. Varnost je sedaj na prvem mestu, ohraniti prisebnost, umirjenost in razum je nujno, da ostanem živ. Še vedno imam life raft, na steni gledam EPRIP in še vedno imam klic SOS na Garminu. EPRIP je registriran na mojo barko. Ko se aktivira, bodo vedeli, da sem sam na barki. Vendar: kdo bo prišel pote na tako oddaljene koordinate? Samo po enega človeka? Teh zgodb je nešteto, pri tovornih ladjah je čas denar in se navadno ne ozirajo prav veliko na takšne nesreče. Spomnim se zgodbe treh francoskih jadralcev, ki so se vračali z Bermudov in so bili že na drugi strani Atlantika, 400 nm pred portugalsko obalo. Barka je potonila, vsi trije so bili na rešilnem splavu z EPRIPOM. Dve tovorni ladji sta pluli 200 nm od signala, vendar se nobena od njiju ni odzvala na klic na pomoč, čeprav bi jih lahko rešila, če bi le malo spremenila kurz proti njihovi smeri. Njihovi prijatelji so sprožili reševalno akcijo, za katero so zbrali denar preko družbenih omrežij, iskali so jih s helikopterjem in letalom, vendar jih niso nikoli našli.

Da bi prišli samo pome s helikopterjem ali ladjo, se že sliši nemogoče. Stroški reševanja bi bili pa tako ali tako tako visoki, da bi si samo želel, da me nikoli ne bi rešili. Sam sebi ne morem verjeti, ne morem verjeti, da je to, kar se mi je zgodilo, sploh mogoče. V sekundi postaneš popolnoma nemočen. Občutek, ko letaš tako visoko in potem padeš nižje od sploh mogočega, občutek stanja, ki ga sploh ne moreš razumeti kot mogočega – to je zdaj postalo resnično in prav ničesar ne moreš spremeniti. Če se ti pokvari avto, to ne predstavlja nobene posebne nevarnosti – pač izstopiš iz avta in nadaljuješ pot peš. Pomolim glavo z barke, slišim samo zavijanje in tuljenje vetra v priponah. Za 43 ga je in še narašča. Pogledam na ekran. Zavem se, da vsi ti ekrani postanejo nepomembni. Saj ne morem spremeniti ničesar, piha, kakor piha! Vrnem se za mizo in nastavim alarm na največji možni domet. Še enkrat pogledam na EPRIP in si rečem: »To bom sprožil takrat, ko bo rešilni splav v vodi, jambor pa do polovice pod vodo, torej ne še zdaj!« Vse je mokro. Prekinem električno napeljavo postaje in ploterjev iz akumulatorjev, ki jih bo vsak čas zalila voda in preklopim na akumulator, ki je visoko ležeč v barki, tako da ga voda zalije šele, ko je že vse skupaj pod vodo.

Vodne črpalke črpajo vodo iz spojlerja in za zdaj še dohitevajo vdor vode. Koliko časa bo še tako, ne vem, ne zaupam več tej barki, mogoče bo, mogoče ne bo. Te barke so bile grajene tako ekonomično (škrto), da so iz materiala za tri barke naredili štiri. Manjkajoča četrtina je postala tukaj zame usodna in ko se zavem, da je v tem trenutku moje življenje odvisno od barke, ki ne bo zdržala sile razbesnelega Atlantika, se javi alarm iz AIS. Ena ladja je vzhodno od mene. Poskušam vzpostaviti radijsko zvezo, vendar po klicu SOS izgine z ekrana. Izklopili so oddajanje signala, ne morem verjeti … Preklinjam, kolnem in nato še malo preklinjam. Seveda, če se ne javijo, jim ni treba izvesti reševanja, češ nismo videli in zato nič ne vemo. Na ekranu se mi medtem pojavi še ena ladja iz smeri vzhodne Afrike. Še enkrat pošljem DSC in seveda – tudi ta se odklopi. No, pri tej sem že nehal preklinjati in si rajši prižgal cigareto ob misli »kajenje ubija!« Pa naj, kaj zato! Čez 20 minut pa se na ekranu pojavi tretja ladja z imenom Hansa Baltica. Oddam klic v sili in nato po 16. kanalu začnem oddajati MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ?

MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME?

MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME? Nihče se ne javi. Over.

Znova začnem zaporedje kletvic in stopim iz kabine. Iz kokpita si ogledujem morje in ko je barka na vrhu vala, skušam najti kakšne luči okoli mene, vendar zaman. Valovi so previsoki, ne vidim nič. Tako strmim v temo in poslušam zavijanje vetra. Iz škatle vzamem rakete in eno spustim v zrak. Sedem na stopnico pod sprayhudom, opazujem moj »ognjemet« in nato zaslišim iz postaje zvok: »Lady Ivana, do you here me? This is Hansa Baltica. We recived your DSC call!« Ne morem verjeti svojim ušesom!!! Sedem za postajo in oddam vse podatke, svojo pozicijo in razložim, v čem je težava. Dobim odgovor: »Lady Ivana, you will have to wait. I go to wake up capitan.« Kaj drugega pa lahko počnem, kot čakam??? Čez 5 minut se javi kapitan v angleščini z vzhodnoevropskim naglasom.

Oba se predstaviva, pove mi, da je poslal DSC call na Cape Verde, v Las Palmas in v Mavretanijo, javili so se samo z Las Palmasa, kjer so povedali točno tisto, kar sem že sam vedel – da helikopter ne bo letel, ker sem že predaleč od njih. Mavretanija se ne javi, tudi če bi se, ne bi bilo nikakršne razlike, Cape Verde pa prav tako. Kapitan mi pove, da je kontaktiral helikopter, ki je trenutno nad nami, vendar ni nikakršenga odziva. Svetoval mi je, naj poskusim še enkrat z raketo, mogoče bo helikoper le prišel na pomoč. Izstrelil sem raketo in le malo za tem mi kapitan Hansa Baltice javi, da je helikopter izklopil signal, Hansa Baltica pa je spremenila kurz in plujejo proti meni. Gledam jo na ekranu: dolga je 180 m, široka pa 30 m. Kar ne morem verjeti: ta velika ladja pride pome??? Med čakanjem govorim s kapitanom, ki mi razloži, da je morje previsoko in zato ne bo mogoče z ladje spustiti rešilnega čolna, da bi prišel pome. Pove mi tudi, da moje barke ne bodo mogli vleči, saj je morje previsoko in tudi v primeru, če bi jo lahko, od nje ne bi ostalo prav veliko. Težko sem se sprijaznil s tem, da bom moral zapustiti svoje »sanje«, vendar sem vedel, da ima kapitan prav. Opozoril me je, naj ne pozabim vzeti dokumentov, da bi jemal s seboj še kaj drugega, pa mi odsvetuje, saj bi kakšna priročna prtljaga, ki bi jo želel vzeti s seboj, lahko ogrozila reševanje in moje življenje. V potovalko zato natrpam vse, kar se je dalo, vse, kar je bilo vredno, pa v žep z zadrgo: potni list, trdi disk, garmin in obeske, ki so me spremljali vso pot. V žep z zadrgo na levi strani reševalnega jopiča sem dal denar, v desnega pa nož za primer, da bom moral kaj prerezati. Po uri čakanja se mi ladja približa in se po treh poskusih parkira bočno od mene. Kapitan zahteva, da odrežem viharno sidro, saj barko nosi prehitro proti zahodu, kar otežuje manevriranje njegove ladje.

Vprašam kapitana: »Kako pa bom sploh prišel na vašo ladjo?«

Odgovori mi: »Vrgli ti bomo vrvi, ti pa jih boš skušal ujeti in po tem te bomo nekako potegnili k ladji, vrgli ti bomo mrežo, po kateri boš lahko prišel na krov.«

Ladja je ogromna, še bolj se mi približa z leve strani. Nadenem si rešilni jopič in varovalni pas, okoli rame navežem blisk lučko in vzamem potovalko, v kateri imam vse, kar mi bo ostalo poleg mojega življena, seveda v primeru, da se le nekako rešim na njihovo ladjo. Kapitanu povem, da se ta način reševanja sicer sliši zelo enostaven, ko sedim v kabini, ko pa pogledam iz nje, je slika popolnoma drugačna … In povem mu: »Zdaj zapuščam radijsko postajo, vidimo se na vaši ladji!«

Še zadnjič se ozrem po kabini mojega doma in si rečem: »Lepo sva se imela, dokler je trajalo, sedaj te moram zapustiti!« S solzami v očeh gledam po stenah, tam so ostali spomini na najino plovbo, na ves trud, ki sem ga vložil v to mojo lepotico, na koncu me je izdalo samo krmilo. Solza je kapnila v morje, ki se je že prelivalo po tleh kabine, in dodalo še eno kapljo moji Ivani. To je bilo moje slovo, treba je bilo iti. Levo od moje barke je ogromna ladja s prižganimi vsemi lučmi. Osvetlijo me z reflektorjem, ki pa po dveh minutah preneha delovati. Ladja se še bolj približa, jaz pa na moji barki drsim mimo njihove krme. Izstrelijo svetlečo vrv, ki pa zaradi vetra pristane okoli njihovega radarja in se zavije okoli njega. Postalo mi je jasno, da če me ne uspejo potegniti ven, ostanem sam v vodi in edino, kar mi preostane je, da se skušam vrniti na mojo jadrnico, kjer bi nekako spet lahko kontaktiral preko postaje, saj preko radarja zagotovo ne bo šlo. Zato v morje zmečem vse vrvi na vsak konec barke, na konce vrvi pa privežem tiste tri bokobrane, ki jih je Ivana še premogla. Barka se nagiba močno po valovih in jaz se komaj še držim palube. Gledam potovalko in si rečem: »Marš! Kaj bom plaval s tem in utonil zaradi teh materialnih stvari?« Vržem jo v kabino. Z ladje slišim glasove: »My friend, can you swim?«

»Yes, I can« jim odgovorim, pa še kako dobro, več kot deset let sem treniral plavanje in waterpolo. Mečejo vrvi, ki padejo v vodo kakšen meter od njihove ladje. Mečejo obroče, jaz pa zaman čakam na njihov znak, kdaj naj skočim. Vendar glasu od nikoder. Poskušajo in poskušajo z vrvmi, vendar zaman. Ničesar nisem mogel, barka je drsela že mimo več kot polovice ladje in bil sem že skoraj pri premcu njihove ladje. In čakal na znak, da naj skočim. Znaka pa od nikoder. In si rečem: »Walter, now or never!« Stojim na premcu moje barke, držim se genove, jo objamem in poljubim: »Oprosti, moram iti!« In se odrinem od lesene deske, ki sem jo prav strastno oblikoval še v Puli in nikoli si nisem mislil, da bo to zadnji stik z mojo barko. Les, iz katerega je bila narejena, je bil iz drevesa, ki je raslo na domačem vrtu. Občutek, kot da bi skočil iz visoke pečine, s katere ne upaš skočiti, ko pa se le odrineš in si v zraku, se zaveš, da od tu ni več poti nazaj. Pristanem v vodi in začnem plavati proti ladji na vso moč, vendar je moč morja tako silna, da se zdi, kot da se sploh ne premikaš naprej. Vržejo mi vrv, ki pristane 1 meter od mene in nato izgine. Za las je šlo. Nato še ena vrv, spet ni uspelo, nato še obroč. Ne morem verjeti: kako mečejo te vrvi??? Nato zagledam močnejšega možaka, ki je videti popolnoma drugače od drugih. Vrže mi vrv, ki jo ujamem. Občutek, ki se ga sploh ne da opisati … Rešitev! Nato me povleče do mreže, oprimem se je in dvignejo me na palubo. Moj prvi stavek je bil: »You have a big boat!«

On pa mi odgovori: »Ja, je malo večja od tvoje!«

»Kaj počneš s to malo barko na tem visokem morju?« me je jezno vprašal v angleščini z ruskim naglasom.

Vpraša me, če imam kaj orožja pri sebi in takoj mu izročim nož, se nato obrnem in gledam mojo barko, kako jo premetavajo valovi in na koncu še s križem udari v premec ladje. Po radiu slišim, da je kapitan vprašal: »Is the sailboat tuching the boat?« in možak odgovori: »No!« Pospremijo me v komandni most, kjer se predstavim kapitanu in mu izročim potni list. Skozi okna opazujem, kako moja jadrnica pluta po morju, sama s prižganimi lučmi. Obrnem se s solzami v očeh in stopim na stopnišče. To je bilo zadnjič, ko sem jo videl. 

Dodelili so mi kabino, prinesli topel obrok, ki se ga nisem niti dotaknil, in mi dodelili dva varnostnika, da me stalno čuvata. Kapitan mi je podaril šteko kitajskih cigaret, ki sem jih kadil drugo za drugo, vse dokler nisem zaspal – in to je bilo nekako čez tri dni. Ladja je plula iz Argentine in gre v Las Palmas. Pred tem pa je prišla iz Kitajske, kjer je bila zgrajena leta 2019.

Po dveh dneh smo vrgli sidro pred Las Palmasom, kjer so morali načrpati nafto in pretovoriti neke surovine, mene pa so izkrcali na manjšo dostavno ladjico, ki me je pripeljala do pomola, kjer me je že čakal avtomobil, ki me je pripeljal na Policijo oddat poročilo in kjer so mi voščili vse dobro. Zapustil sem Las Palmas s trajektom in se vrnil na Lanzarote, kjer sem lahko spal na prijateljevi barki. Odločiti se je bilo treba, kako bom nadaljeval življenje. Vse, kar mi je ostalo, je črna vreča za smeti, v kateri imam star rešilni jopič in varovalni pas, ter malenkosti, ki sem jih imel v žepu. Denar, ki sem ga shranil v levi žep, pa je izginil skupaj z žepom, saj se je jakna raztrgala, ko so me potegnili na krov. Tisti trenutek mi je bilo popolnoma vseeno, sedaj pa je situacija malo drugačna, saj sem v civilizaciji, kjer brez denarja pač ne gre, niti domov se ne morem vrniti. Zaslužiti bo treba denar za novo barko – to sem se že odločil! Sedel sem na pomolu, v žepu nisem imel niti evra, nakar se ob meni pojavi prijatelj Lolo. Pred odhodom mi je podaril jadralno jakno in hlače. S solzami v očeh mi je vrgel nahrbtnik, v katerem mi je rekel, da mi podarja hlače, brisačo, toaletne stvari in da upa, da se še kdaj srečava, saj ima danes let za Francijo. In da mora oditi. Objela sva se in poslovila s solzami v očeh. Tudi moški jokajo! Odpravil sem se tuširat in ko sem pospravljal stvari nazaj v nahrbtnik, sem našel 200 evrov s sporočilom: »Walter, to bi moralo biti dovolj, da se vrneš v Slovenijo in zaslužiš za novo jadrnico. Nato se spet srečava. Srečno! Lolo.«

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Italijanski jadralci so pluli po Sredozemskem morju. Tik pred izbruhom epidemije koronavirusa so bili na Cipru. Oblasti so jim prepovedale nadaljnje bivanje na otoku. Prepovedali so jim stike z domačini. Vso potrebno opremo so morali naročiti z dostavo na plovilo. Cene so bile seveda bistveno višje kot v trgovinah. Odredili so jim čas, v katerem morajo izpluti z otoka. Ker so bile meje v vseh državah zaprte, so se morali pripraviti za plovbo s Cipra vse do Italije. Plovbo naj bi opravili v osem do deset dneh. Vse od začetka priprav na plovbo so snemali in nastal je odličen video. Prvi del, od izplutja s Cipra vse do grških otokov, si lahko ogledate spodaj.

Vir: youtube - When Sailing

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Končno mi je prekipelo čakanje na dvig jadrnice v marini Lanzarote. Pošteno sem se sprl s šefom internacionalne marine, ki ne zna niti malo angleško, in mi je zato pri pogovoru s prevodom pomagala Tanja z Amsterdama, ki sicer živi na tem otoku in govori kar šest jezikov, medtem ko njen šef govori le špansko. Pogovor je potekal tako, da sem jaz stal na sredini, na moji levi je bil šef marine, na desni pa Tanja. Pogovor se je stopnjeval do točke, ko mi je dokončno prekipelo in sem Tanji rekel, naj dobesedno prevede, da je totalen nesposobnež in še kaj ... Tanja je začela prevajati, se nato ustavila in me vprašala, ali naj prevede tudi to. »Seveda!« sem ji pokimal z glavo in opazoval njegov obraz, ki se je drastično spremenil. Ogorčen je začel razlagati, da kaj takega še ni doživel, pa sem mu mirno odgovoril, da tudi jaz še ne. Že dva meseca čakam v marini na dvigalo za barko in dvigalo za jambor!? Njegov uslužbenec, vodja ladjedelnice, bi mi moral dodeliti datum, pa verjetno ni in ni utegnil, saj je ves čas posedal po kafičih marine in se napajal s kavo. Ime mu je bilo Kristjan in bil je celo mlajši od mene. Kasneje sem izvedel, da čisto vsi na tem otoku pridejo na take službene položaje samo preko vez. Kristjan je dobil to službo zato, ker je njegov oče zobozdravnik zdravil zobe lastniku marine in vsej njegovi družini. Tanja je naslednji dan pristopila do mene in mi povedala, da je globoko v sebi uživala pri prevajanju, saj kaj takega lastniku marine še nikoli ni nihče rekel, čeprav si natanko to zasluži. Dala mi je kontakt marine Rubicon na drugi strani otoka, kjer dela njena prijateljica Elsa, prav tako doma iz Nizozemske.

Z avtobusom sem se odpeljal v Marino Rubicon, kjer sem v 20 minutah dobil termin za dvigalo jambora in dvigalo barke. Jambor je bilo treba namreč dvigniti zato, ker so mi v Geroni nov jambor postavili narobe, pa sem to želel urediti na tej strani Atlantika, kjer so cene še nekako sprejemljive. Po treh dneh sem tako zapustil marino Lanzarote in se prestavil v Rubicon. Čez noč sem na pomolu pospravil vsa jadra in vse vrvi, odstranil bum, odvil vse pripone in navijalne sisteme. Zjutraj sem se tako samo prestavil na pomol, kjer me bo čakalo dvigalo. Vse skupaj sem pospravil v barko in ostalo mi je le toliko prostora, da sem se lahko ulegel in odpočil, v kuhinji pa pripravil jutranjo kavo. Ves preostali prostor na barki je bil popolnoma zapolnjen. Ob 8. uri naj bi bilo dvigalo na pomolu in ob 9. uri bi lahko barko že dvignili iz vode na suho brez jambora. Dvigala ni bilo od nikoder in na koncu sem zaspal ves utrujen kar na klopci pred pisarno. Dvigalo je prispelo ob 14.30 in barka je bila ob štirih popoldan končno na suhem. Nato se je začelo delo. Ob misli na kup dela me je bolela glava. Bil sem sam, dan pa dolg le 24 ur. Vsa orodja, kar sem potreboval, mi je posodil prijazni lastnik ladjedelnice Avgusto, ki mi je preskrbel tudi vse rezervne dele. Zamenjal sem celo osovino in manšeto, nacentriral motor, popravil nosilce, ki so bili polomljeni že od Malage, zategniti je bilo treba tudi vijake na kobilici, saj je bila popolnoma razmajana. V barko je bilo vgrajeno tako malo materiala, da ko smo jo postavili na stojalo, se je vse skupaj upogibalo. Kaj takega še niso videli, jaz pa sem jim razložil, kako škrti so Slovenci, češ: poglej, iz komaj kaj materiala so naredili jadrnico. Ravno toliko, da voda ne pride čez kalup.

Po štirinajstih dneh trdega dela in prehranjevanja s prahom antifaulinga smo barko znova postavili v vodo. Vse je bilo tip top: preverjena kobilica, krmilo, vsi ventili itd. Tudi krma barke je bila ojačena zaradi tolčenja valov na sidriščih. Augusto mi je naredil uslugo in mi zastonj preveril vitalne dele barke z nekakim rentgenom: preveril je kobilico, ali so vijaki trdno zasidrani in preveril je tudi krmilni list. Vse je bilo urejeno, le še jambor postavimo. Edina firma, ki je imela na tem otoku dvigalo, se 14 dni ni javljala na telefon. Na sidrišču sem tako čakal brez jambora, izgubljal živce in veselje. Zmanjkovalo mi je že denarja, ki sem ga razporedil za porabo max 10 evrov na dan. Še za 150 dni s tem načinom življenja, ki mi je po dveh letih že nekaj normalnega. Pa vendar: negotovost in čakanje na dvigalo mi je presedalo. Obstal sem na mrtvi točki čakanja. Na pomolu sem opravljal kakšna malenkostna opravila in ker smo se v marini dobro razumeli, sem jim pomagal razstavljati in postavljati jambore ter varil razne dele inoxa v njihovi delavnici. Ladjedelnica je postala moj dom in čeprav nisem imel barke privezane na pomolu, ampak na sidrišču, sem dobil ključe od majhne delavnice, kjer sem lahko delal vse do 10. ure zvečer, imel pa sem na voljo tudi wc in tuš. Ko smo le postavili jambor, sem bil presrečen kot še nikoli in spet sem imel polno dela. Namestiti je bilo treba vse vrvi in pripone, medtem pa sem čakal na rezervni del za sprednji navijalni sistem. Čakanje se je spet vleklo, tako da sem obupal in del izdelal sam. Kot darilo sem dobil od Augusta anteno za AIS ter vso napeljavo in inštalacijo, po polovični ceni pa še AIS.

Naslednje jutro sta me obiskali prijateljici Maria in Andrea in skupaj smo odpluli nazaj v marino Lanzarote, kjer je moj prijatelj Lolo praznoval rojstni dan. Od tam sem naslednji dan nameraval odpluti proti Cape Verdom. Toda naslednji dan sem se zbudil ves prepoten, z visoko vročino in nesposoben za karkoli, kaj šele za nadaljevanje poti. Maria je štiri dni skrbela zame in če kdaj rečem »Marija, pomagaj«, zdaj vem, da je to čisto mogoče.

Ko sem se le pozdravil in ko je bilo vse pripravljeno, je bil čas za odhod. Kar s težkim srcem sem se odpravil na svojo barko. Pred barko se je zbralo kar nekaj prijateljev, ki so mi prišli zaželet srečno pot. Na vrhu betonskega pomola pa je stala Maria, ki je samo dodala: »Nice to meet you!« To je bil isti stavek, ki sem ji ga rekel, ko sva se spoznala.

Vrv je padla na pomol, barka je zapustila svoje mesto v marini in kmalu je vse ostalo za menoj, tudi roza Mariin pulover je postal samo še pika na obali. Tisti trenutek sem se odločil, da se nikoli, nikoli v življenju, ne bom več ustavljal na enem otoku ali mestu za toliko časa. »To je že drugič!!!« sem si rekel, prej Torriveja, kjer so me sprejeli takšnega, kot sem in sem se počutil odlično, in zdaj na tem otoku, kjer sem spoznal toliko dobrih in prijaznih ljudi.

Izplul sem 2. decembra ob 16. uri. Vremenska napoved je bila sprejemljiva: veter stalno med 6 in 9. Počutil sem se odlično. Na barki sem imel dovolj vode in hrane vse do J Amerike in ves čas sem premišljeval, ali bi se sploh ustavil na Cape Verdih. Kakorkoli, moral sem pluti proti njim in kurz sem nastavil točno na Mindelo. Vse dokler ne bom 100 nm pred otočjem, se lahko odločim, v katero smer bom plul. Do takrat pa bova le jaz in ocean.

Barka je drsela po valovih kot nikoli prej. V zadnjem mesecu sem iz barke odstranil vse mogoče stvari, ki jih nikoli nisem rabili in ki si jih tudi nisem želel več voziti s seboj. Zato sem sosedi Marti, ki je pripravljala svojo barko in trdo garala, saj sama ni imela prav veliko denarja, pustil prav vse: stari life raft, 40 m verige, pečico, vrvi, bokobrane, nekaj starih jader, polno kuhinjskega pribora, saj sam nisem potreboval več kot en kozarec, ene vilice, eno žlico, en nož in dve posodi za kuhanje. Barka je bila lažja kot kadarkoli in končno mi je uspelo delati povprečje 7 vozlov na 24 ur brez najmanjšega napora.

Zjutraj sem bil že mimo Fuerteventure in od tu naprej ni več nič vse do otočja Cape Verde. Veter je končno nehal spreminjati smeri. Sedaj samo naravnost 700 nm! Vsako jutro sem jadra dvignil, kolikor je dopuščalo, čez noč sem jadral bolj umirjeno z glavnim jadrom, po navadi drugo krajšavo, da sem genovo lažje in predvsem hitreje reguliral. Vsako jutro so me lovili deževni oblaki, ki so me pošteno namočili, zato sem čez dan sušil obleke na palubi. Vse bližje ekvatorju sem prihajal in sonce je hitreje vzšlo in zašlo. Stalno so me spremljali delfini in na vsake toliko časa sem slišal v bližini barke kita, kako je sopihnil vodo. Po navadi se je to dogajalo proti večeru ali sredi noči, da me je prebudil, ko sem spal v kokpitu. Jasne noči, polne zvezd, ki so krasile nebo – počutil sem se, kot da ni na svetu nič drugega, le jaz, ki potujem na konec sveta, morje, zvezde, delfini in ta kit.

Vsak dan zapišem prevožene milje, na vsake 4 ure zapišem pozicijo barke in smer vetra, preverim vremensko napoved in računam, koliko bi rabil do obale v kakršnemkoli primeru. Računam smer toka in smer valov. Plul sem že mimo rta, kjer se konča Zahodna Sahara, vendar vse to je bilo več kot 200 nm daleč. Veter se je dvignil na 9 in že ob 5. uri popoldne so bila jadra skrajšana na vse krajšave. Sedel sem v kokpitu in premišljeval o viharnem floku in stalno opazoval hitrost vetra ter hitrost barke. Spet so me prišli pozdravit kit in delfini. Čas je bil za pozno kosilo in pripravil sem si mojo specialiteto – tunino in ne več tako mehak kruh. Preverim na AIS, okoli mene ničesar. Preverim še pozicijo barke. Opazim, da me tok zanaša proti zahodu, zato nastavim kurz 10 stopinj bolj proti vzhodu, saj nočem, da zaradi toka zgrešim otočje, kajti medtem sem se le odločil, da se bom na Cape Verdih ustavil.

V kontaktu sem s svojo mamo in sestro, ki ima danes rojstni dan, saj je 7. december. In preko Garmina mi pošlje sporočilo: »Lansko leto sva bila za moj rojstni dan skupaj, pogrešam te in želim, da bi bilo letos isto.«

»Ne skrbi sestra, bova pa naslednje leto spet skupaj, sedaj sem tu na barki, plujem po Atlantiku in sem srečen in tudi ti bodi, saj je tvoj rojstni dan, se ti javim še kaj, lepo praznuj.« 

Medtem ko sem ležal v postelji in se skušal malo odpočiti, sem slišal močan pok, ki pa se mi tisti trenutek ni zdel prav nič sumljiv, saj je barka stalno pokala in škripala.

»Kaj pa vem, po navadi so vrata ali podnice ...,« si mislim, se obrnem, zakopljem glavo v vzglavnik ter zadremam nazaj. Zbudim se kakšno uro kasneje in čas je, da zapišem pozicijo, preverim hitrost in veter, ter se sprehodim po palubi. Veter se še vedno ni ustalil, njegova moč še vedno narašča, jadram s prijaznimi 35 in valovi točno od zadaj, kar barko pošteno nagiba sedaj v levo in sedaj v desno. Navigacijska zelena luč osvetljuje razburkano morje, iz katerega skačejo delfini, ki so v zeleni luči videti bele barve. Uživam v jadranju, opazujem, kako se noči, visoko na nebu so še vidni oblaki, in zdi se, da prihajajo vsi prav k meni in mi sledijo z vseh strani. Tangun sem že zdavnaj pospravil in v primeru, da se veter dvigne na 40, bom genovo pospravil in odvil viharni flok. In to sem naredil kakšno uro kasneje. Okoli 11. ure zvečer pa se mi je pred očmi podrl ves svet! Barka se je začela vrteti kot pirueta. Takoj sem vedel, kaj je vzrok, saj se mi to ni naredilo prvič: krmilo! Pa vendar sam sebi nisem mogel verjeti. Preklel sem vse, kar je na tem svetu, vse, kar še bo, in vse, kar je bilo. Valovi so se zapirali iz strani v bok barke, da se je barka nagibala močno v morje, jaz pa sem medtem privezan na jamboru vlekel glavno jadro iz zadnje krajšave in ga povil na bum z vrvjo, tako da je nehalo plapolati. Valovi so tolkli v krmo barke tako močno, da se je cela barka tresla, kot si nikoli nisem mogel predstavljati, da se sploh lahko trese. Stopil sem na spojler barke in se skušal z nogo dotakniti krmila, vendar s tem nisem naredil prav nič, razen tega da sem se pošteno urezal na odlomljeno osovino. Vrgel sem vrv v vodo in se je prijel, skočil v vodo, da preverim, ali je to mogoče, saj sam sebi nisem verjel, da sem spet ostal brez krmilnega lista. »Pa saj je nemogoče!!!?« Tisti trenutek mi je bilo vseeno za življenje. Skok v vodo bi bil lahko usoden, sploh s krvavečo rano – mogoče ti sledi morski pes, ki se prehranjuje s hrano, ki jo odvržeš v morje, ali pa bi se le po naključju pojavil tam. V mislih si rečem: »Kakršno srečo imam jaz ..., bi ga bil prav vesel, saj bi me rešil vseh muk, kajti točno vem, kje sem in kaj sledi.«

Barka se še vedno nagiba, krma tolče v vodo in tudi spojler je že počil. Barka ni rabila prav veliko udarcev. Pohitim z viharnim sidrom, ga vržem v morje, a spojler še vedno tolče, hitrost barke s tokom in valovi je bila 2 kn in to v prav »prisrčni« smeri proti sredini Atlantika. V primeru, da bi barka zdržala vse te udarce, bi bil na Karibih zagotovo enkrat do februarja.

Kaj narediti? Preverim AIS in iščem kakršnakoli plovila. Tisti trenutek jih ne najdem nikjer. Nato pošljem tisto, kar nikoli nisem hotel, niti si želel, da bi bilo to potrebno – DISTRESS, ki se pošilja in pošilja ... dokler ga nekdo ne sprejme.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

San Sebastian, 193. dan

Danes občutno manj piha kot prejšnje dni. Zdi se, da se vreme malo umirja, in da bova jutri lahko odplula na La Palmo. To je točno po planu, saj sva marino pred enim tednom plačala do jutri. Razmere ne bodo idealne, a bodo razmeroma ugodne za prečenje. Upam, da ne bo preveč severne komponente v vetru, saj si ostre orce res ne želim. Na boljši veter bi lahko čakal še tedne. Ko sem včeraj zapisal, da me noben od krajev ni posebej navdušil, sem seveda mislil le na naselja. Naselja niso nič posebnega. Je pa narava zato toliko bolj osupljiva. Res je prav vsak otok med Kanarskimi drugačen od drugih in vsak navduši s čim novim.

Špancem moram priznati, da se trudijo, da se turisti tu počutijo dobro. Za to poskrbijo med drugim z dobrimi cestami (za otoške razmere) in velikimi zaščitenimi naravnimi parki, kjer je vse podrejeno ohranitvi narave in čim bolj prvobitni flori in favni. V ta namen so zgradili kilometre in kilometre dobro označenih planinskih poti. Po Gomeri bi lahko hodil nekaj tednov, pa ne bi prehodil vseh poti.

Ob cestah so počivališča na lepih razglednih točkah. Na ta način ljudje ne rinejo z avti v gozd, saj ni treba, če so povsod urejeni parkirni prostori s smetnjaki. Da se izognejo nevarnosti kurjenja ognja na prostem, so uredili prostore za piknike, kjer so postavljena zidana kurišča in klopi in mize. Vse to pa je na voljo vsakomur brezplačno. Danes sem prilepil nekaj slikic z lepega prostora za piknik, kjer bi lahko imel žurko za 50 ali sto ljudi, če bi želel.
Ima lepo teraso, pod njo pokriti del (bolj za zaščito pred soncem kot pred dežjem, saj dežuje bolj malo), urejeno ločeno zbiranje odpadkov, tam je celo voda in elektrika in ne le kurišča za raženj, ampak celo prava pravcata krušna peč. Očitno oni turistično takso in davke uporabijo v korist turistov. Pa tudi domačini precej uporabljajo to ponudbo.

Jutri je torej pred nama plovba do La Palme. Otok leži severozahodno od Gomere in do tja imava dobrih 50 milj poti. Upam, da tok (ta je s severa) ne bo premočan in da bodo valovi znosni, saj pričakujem, da bo treba kar malo orcati. Bolj, kot bova pozna, bolj ostro orco bova tolkla. Vsaj po napovedi. Kaj pa se v resnici dogaja v okolici tako visokih gora, kot so tule, je pa meni nemogoče napovedati.

Danes sem izvedel, da je na La Palmi karneval, ki je znan daleč naokrog, zato sem poklical marino in poskusil rezervirati. Ni bilo enostavno, saj sicer mirna in mala marina jutri pričakuje naenkrat 50 plovil. Komaj sem ga prepričal, da je sprejel rezervacijo, saj so polni. Upam, da ne bomo na vplutje čakali več ur kje zunaj na 30 vozlih vetra...

Gomera: San Sebastian–La Palma: Marina La Palma, 194. dan

Vstaneva zgodaj, še v trdi temi. Veter se bo namreč čez dan obračal od severovzhodnika proti severniku in kasneje, kot greva, težje bo. Spijeva kavo, pojeva ene kosmiče, potem pa zaprosiva za prehod skozi luko. Timing je bil idealen, Fred Olsen je ravno odhajal in midva za njim. Ko zapeljeva okrog luškega valobrana, vzide sonce. Pričakujeva, da bo prvi del poti neugoden, saj med Tenerifom in Gomero vedno močno vleče. Več tisoč metrov visoke gore povsem zmešajo veter.

Motorsailava proti severu in čeprav je napovedano 10 vozlov s severovzhoda voziva na levih uzdah. Se pravi, da je veter s severozahoda. A to je lokalni obrat vetra zaradi visokih hribov na otoku. Hitrost in smer se precej spreminjata, a dosti čez 20 navideznega vetra k sreči ni bilo. Ko se prebijeva mimo rta, se veter obrne in jadramo na desnih uzdah. Usmeriva se proti cilju. Poskušava pridobiti nekaj višine, zato ne jadrava naravnost v cilj, ampak v loku malo bolj proti severu. Ta poteza se nama je kasneje zelo obrestovala.

Valov je po napovedi 2 do 3 m, a velik del tega je swell. Prva ura je težka, saj so valovi povsem zmešani. Oceanski val se meša z valovi odbitimi od Gomere in tistimi odbitimi od Tenerifa. Na to pride še vetrni val. Skratka malo mešano. Nikoli ne veš, od kod ga boš dobil in gibanje po barki je zelo neprijetno. Ko se oddaljimo od Gomere, postane veter bolj stabilen in valovi bolj urejeni. Seveda je orca, kaj sem si pa mislil. A gre lepo in dokaj hitro v pravi smeri. Ne smem se pritoževati. In ni ostra orca, tako bolj 50 do 60 stopinj navideznega vetra imamo. Tako lahko jadramo kljub valu. Prometa je ravno toliko, da nam ni dolgčas. Dva trajekta vozita sem in tja, nekaj jadrnic vidimo na obzorju in še ene par na AIS-u. Ena je hitrejša od nas. To jasno vidim na AIS-u, saj se nam vztrajno bliža. 

Natrimava jadra v nulo in žrtvujeva nekaj udobja, da pridobimo nekaj desetink vozla. Ne lovijo nas več. Kasneje skrajšava glavno jadro, da nismo preveč nagnjeni, hitrost ne pade preveč, le Expresso (tako se jadrnica imenuje) se nam prav počasi bliža. Verjetno bomo na cilju skoraj istočasno. Veter je zdržal in se celo držal napovedi. Vsi, ki niso vozili v loku, so ostali daleč zadaj, saj so pred La Palmo imeli težave z vetrom v nos. Heron pa je suvereno vozil proti cilju, medtem ko sva na premcu gledala veliko jato atlantskih delfinov, ki so naju prišli pozdravit in so se prerivali v premčnem valu. Večino dneva sva imela med 10 in 15 vozlov vetra, kar je za orco ravno prav. 

Pred luko spustiva jadra in prižgeva motor. Pridobiva dovoljenje za prehod skozi luko (kanal 06) in ko pokličem še marino (kanal 09), me pričakujejo in mi povedo, na kateri ponton naj se vežem. Organizacija deluje. Če bi še na pontone napisali oznake, ki bi se videli z barke, bi bila pa čista zmaga. V marini še ni kakšne gneče, očitno sva priplula med prvimi. Dva marinerota sta naju pomagala vezat, a sta delala vsak po svoje. Če bi tadva veslala, bi se čoln samo vrtel v krogu. Seveda pa oba delata čisto drugače, kot bi si jaz želel. Ko smo že bili vezani, sta skoraj podrsala barko, ker sta kar nekaj brez veze vlekla štrike. Očitno slabo deluje, če imamo trije tri različne ideje in vsak fura svojo, pogovarjamo se pa ne med sabo. 

Na cilju sva bila kar dobro utrujena, čeprav je bila pot zelo lepa. A 50 milj orce naredi svoje. Najbolj pa me je utrudilo vezanje, ko sem poskušal marinerotoma kaj povedati, pa nista upoštevala niti malo. Skočim na recepcijo po WC kartico in električni adapter, medtem Lili pripravi odlično večerjo. Danes sploh ne greva ven. Jutri je še en dan. Če bi bilo vsako jadranje tako lepo, kot danes, bi z lahkoto večkrat skakal z otoka na otok. Ampak na tole vreme smo čakali cel teden. 

Za naslednje dni spet napovedujejo dosti vetra (do 30 vozlov), tako da tu ostaneva gotovo cel teden. Vsaj toliko pa rabiva, da si dobro ogledava otok. Pa še karneval je v ponedeljek. Do srede ni na voljo nobenega avta (vsaj on-line ne), očitno je tale karneval resna zadeva. 

Danes smo prepluli 54 milj s povprečno hitrostjo 5,7 vozla. Na motorju sva pridelala 4 nove ure in jih ima zdaj 5734. Kar nekaj od tega na račun izplutja in vplutja, saj po luki in v marini vozim na motor, valobrani pa so dooolgi.

La Palma: Marina La Palma, 195. dan

Tole je bila pa verjetno najslabša noč, odkar spim na barki. Marina ima že od nekdaj težave zaradi swella, zato so celo zgradili zapornice in vhod v marino zaprejo ter s tem fizično ločijo marino od pristanišča. To naj bi težavo rešilo. Naj bi. V določeni kombinaciji smeri in velikosti valov zadeva ne deluje, morje najde pot v marino skozi valobran in skozi morsko dno. In to noč je bila taka kombinacija. Valovi so bili napovedani. Pet metrov je napovedoval zgrib in smo jih tudi dobili. In to iz neugodne smeri. 

Ko sva včeraj privezala barko, je bilo vse OK, pa takrat niti še niso zaprli zapornic. Ponoči pa se je začel ples.  Štriki so se zategovali s tako močjo, da celo noč nisem mogel spati zaradi sunkov in zaradi škripanja in pokanja štrikov na bitvah. Resno sem se bal, da mi bo kako bitvo odtrgalo z barke. Ob prvem svitu sem bil že na tem, da odideva kljub hudemu vetru in petmetrskim valovom zunaj. Sosedu na 56-čeveljskem katamaranu je pretrgalo eno privezno vrv debeline pribl. 3 cm. Malo naprej po pomolu je odtrgalo en finger z barko na njem. Na srečo so pravočasno provizorično zvezali vse skupaj, tako da barka ni imela škode. Ko sem hodil po plavajočem pontonu, sem večkrat skoraj padel. Cel ponton (širok in zgrajen iz masivnih kovinskih segmentov) je valoval in se poskušal odtrgati od stebrov. Barke so se nagibale kot na slabem sidrišču in treskale druga v drugo. Ena je dobro razbila tik na pontonu in svoj premec. Skratka marina groze.

Zjutraj sem bil siten, ko driska. Eni kruzerji, ki so večkrat tu, so mi povedali, da se to pač dogaja v tej marini. A odkar so zapornice, je to redko in da bo že zmanjšanje valov s 5 na 4 m prineslo pomembno izboljšanje. Res upam. Čez kak dan naj bi se valovi še zmanjšali. Sicer pa La Palma živi v znamenju karnevala 'Los Indianos'. Los Indianos pravijo izseljencem s Kanarskih otokov, ki so šli s trebuhom za kruhom v novo odkrite dežele – Karibe, za katere so takrat mislili, da so del Indije. Nekateri so se vrnili z denarjem in to je razlog za karneval. Značilnost karnevala pa je, da se vsi oblačijo v belo, ter da se ljudje obmetavajo s smukcem. Karneval je v ponedeljek. Danes je bila matineja – karnevalček za otroke. Vsaj uradno. Vsak otrok ima namreč starše, ti imajo prijatelje, eni pa pridejo kar tako. Saj je vendar karneval. Nekako nama je uspelo, da naju niso zasuli s smukcem, le do kolen sva bila bela, saj so vse ulice prekrite z otroškim pudrom. Doze otroškega pudra so bile danes glavni prodajni artikel, ki ga je šele popoldan začela prehitevati 'cana', to je kozarec piva. Po naše bi mu rekli italijanček. Glasba na vsakem koraku in veselje, ples, ritmi sambe, salse in ponekod tehno glasbe. Popoldan so po glavni ulici 'vadili za jutri' bobnarski ansambli. A nam je bilo povsem vseeno, če gre zares, ali pa je to le generalka. Smo se pa še mi šli generalko uživanja in zabave. Hudo. Kakšno bo šele jutri.Skratka, dan, ki se je res slabo začel, se je kar dobro razvil. Po nekaj kozarčkih sem tudi jaz pozabil, da sem neprespan.

La Palma: Marina La Palma, 196. dan

Tale noč je bila precej boljša. Valovi so se zmanjšali s 5 na 4m in v marini se da živeti. Ne bom rekel, da ne gunca, a bivanje je znosno. Ker sva sama med dvema fingerjema (kjer je prostora za dve barki), sem se privezal bolj na bogato – več kot meter od fingerja, vsi štriki so zelo postrani in dolgi, da omogočajo dober raztezek. Uporabil sem oba štrika z gumijastimi amortizerji. Sedaj je veliko boljše.

Zjutraj poskuša odpluti en Poljak z lastniškim Pogo 36. Za nepoznavalce: Pogo je francoska firma, ki dela zelo hitre jadrnice. Model 36 je kruzerska barka, a je zelo lahka in sposobna glisiranja ob ugodnem vetru. Tudi sicer dosega odlične potovalne hitrosti. Seveda je pa ne smeš preveč obtežiti. Pogo nekaj mečka pred rampo, semafor je rdeč. Potem slišim, da se po VHF-u pogovarjajo z marino. Zapornica se je zataknila. In to v skoraj odprtem položaju. Swell gre čez, a ker ne vedo, koliko je globina nad zapornico, jih ne spustijo čez. Za njih to pomeni, da ne morejo ven (pravzaprav nihče ne more ne ven ne not), za nas ostale to pomeni, da se bolj guncamo. Na srečo v kakih dveh urah napako odpravijo (servisni kombi se je pojavil prej kot v pol ure) in Poljaki lahko odplujejo, zapornico pa potem dvignejo in zmanjšajo valove.

Peščeni vihar, ki je prizemljil vsa letala na Kanarskih otokih, je seveda tudi pri nas pustil posledice: vse je v barvi Sahare. Včeraj je bila vidljivost katastrofalna – ni se videlo več kot nekaj sto metrov daleč, če si pogledal v nebo, si videl namesto sonca neko oranžno svetlobo. V medijih piše, da tako hudega peščenega viharja na Kanarskih otokih ni bilo že dolga leta. Nekaj govorijo o vetrovih, ki naj bi pihali 75 mph in skoraj prevračali avtobuse. Kaj jaz vem. Tule je kar pihalo, a kakšne groze z vetrom ravno ni bilo. Sperem barko, potem pa greva na karneval. 

Oblečeva se v belo, kolikor nama omejen nabor kruzerske garderobe to omogoča in se pogumno podava v gnečo. Mesto ima sicer pribl. 20.000 prebivalcev, a v dneh karnevala je tu 40.000 ljudi. Scena je kar odbita. Vsi so oblečeni v belo (bolj ali manj), veliko jih je napravljenih v obleke, ki spominjajo na lahke obleke izpred nekaj sto let. Nekateri nosijo starinske kovčke ali vreče, kot da se ravno vračajo iz Amerike. Za klobuk imajo zataknjen šop (fotokopiranih) dolarjev, kar naj bi ponazarjalo njihov uspeh v novem svetu. Dekleta in ženske nosijo čipkaste bele obleke. Zdrenjava se v vrsto za mohito.

Tu zadevo vzamejo resno. Pred nami prešajo palice sladkornega trsa in iz njih iztiskajo sok, iz katerega potem delajo mohito. Rum pa je Havana Club, ki je prisoten na vsakem vogalu. Toliko plakatov in reklam za Havana Club še nisem videl na enem mestu. Še Lili si je izborila dva reklamna slamnika in zraven dobila še dve dozi smukca. Če bi slamnike kupila, kar sva prej na štantih skoraj naredila, bi bil mohito zastonj. In smukec tudi. Jasno, da sva kasneje pijačko ponovila. Kje pa še lahko dobiš originalni mohito, kjer pred tabo stisnejo sok iz palice trsa. Vrhunsko. Pa še pokrovček ti dajo na kozarec, kar je odličen varnostni mehanizem, saj potem res piješ mohito, ne pa mohito s smukcem. 

Smukca je danes ogromno. Jasno, da sva tudi midva fasala nekaj. Celo mesto je kar v oblaku. Zunaj je rdečkast oblak saharskega peska, v centru pa bel oblak smukca. V največjo gnečo pa nisva šla, saj se je tam težko dihalo od vsega smukca v zraku. Staro in mlado, vsi se zabavajo. Lokalce spoznaš takoj po tem, da jim je vnaprej vse jasno. S seboj prinesejo lastno pijačo in si sproti mešajo koktejle. Na travi blizu enega od odrov, kjer sva poslušala koncert, je bila gruča deklet, ki so se postavile v krog, na sredo dale svoje nahrbtnike in so imele vse: led, rum, neke pink likerje, razne gazirane pijače za ustrezne mikse. Svoje kozarce, slamice, skratka cel program. Mislim, da so bile bolje opremljene od nekaterih uradnih šankov, ki so prodajali pijačo. Lili se je zapletla v pogovor z eno Španko, ki je prišla s celine prav na ta žur. So se pa v mestu na dogodek seveda dobro pripravili. Vozil prve pomoči je na stranskih ulicah veliko, policije pa še več. Policaji imajo črne uniforme. No, ne danes. Skoraj vsi so bili poprašeni s smukcem, tako da so bile njihove uniforme nekaj med belo in sivo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Jasmin Čauševič je zaključil svojo plovbo na Novi Kaledoniji. Prejšnji teden smo objavili zadnji njegov blog. Jadrnica Indigo je dvignjena iz morja in na kopnem čaka nadaljevanje plovbo, ko bo to mogoče. Med plovbo proti Novi Kaledoniji in na njej je nastal kratek video, kjer so strnjeni utrinki s plovbe in potovanja po otočju.

Video:

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Na otoku Lanzarote sem spoznal veliko ljudi, med njimi tudi Francoza Steva, ki se je naveličal načina življenja v Franciji. Službeno je prepotoval skoraj ves svet. Ukvarjal se je z urejanjem razsvetljave in light showov, ki ste jih imeli možnost videti na Evroviziji in tudi na posnetku nekega ognjemeta, ki je bil vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov.

Steve je pred mesecem dni kupil rabljeno jadrnico Elan Impression, ki je že enkrat objadrala svet. Med plovbo je imel bivši lastnik skupaj s posadko številne nevšečnosti z barko, med drugim tudi s krmilom, ker se je odlomil krmilni list, tako da jim je ostalo samo še 30 cm krmilnega lista in s tem so se trudili prepluti 400 nm do prvega pristanišča, kar jim je na srečo tudi uspelo. Po tem je lastnik izgubil vso ljubezen do svoje barke in jo zaradi razočaranja tudi prodal takšno, kakršna je bila – brez krmila.

Steve je kupil barko, popravil krmilo in se odločil z njo jadrati okoli sveta, čeprav je bil brez vsakršnega znanja o jadranju. Izplul je na Atlantik skupaj s svojim prijateljem Georgom, ki je imel precej znanja o jadranju, saj je pred leti plul ob vsej vzhodni obali Amerike. Skupaj sta prijadrala do Lanzaroteja, kjer smo se spoznali. Dogovorili smo se, da skupaj odjadramo na Gracioso, otok severno od Lanzaroteja. Zgodaj zjutraj sem se odpravil z moje barke na sidrišče pred Grand hotelom, kjer me je Steve čakal z gumenjakom, kot sva bila dogovorjena. Ko smo zapustili sidrišče, sta me prosila, naj pogledam glavno jadro, ki se je zdelo predolgo za to barko in genovo. Ko je Steve kot vedno dvignil jadro, sem takoj opazil napako: nikoli ga ni natrimal z bumom in zato je bilo jadro preveč ohlapno. Plapolalo in butalo je ob jambor. Jadro je bilo originalno in bi bilo nemogoče, da bi bilo preveliko, le nevešči Steve ga ni znal dobro namestiti.

Jadrali smo v orco in nekako sem jim skušal razložiti filozofijo jader in vetra: z vetrom se premika vsaka stvar, tudi če imaš namesto jamborja lesen kol in na njem obešeno kakšno krpo. Jadranje z Impressionom je bilo zelo udobno in nič kaj razburljivo. Ko smo prispeli na sidrišče, sem opazoval francoski način sidranja in si po tihem rekel: »Kaj takega! Sem mislil, da sem že vse videl ...!«

Tisti večer sem užival v francoski kulinariki, h kateri spada seveda tudi odlično vino. Steve in George sta imela vsak svojo kabino, jaz pa sem spal v salonu. Na sidrišču je bilo malo vala s strani, zato se je barka prijetno zibala in zaspal sem, kot bi mignil. Zbudim se seveda prvi in to zgodaj zjutraj, se prestavim iz barke v kokpit, kjer nadaljujem moje prebujanje. Medtem opazujem jadrnico, ki se približuje sidrišču: dvojambornica z ameriško zastavo. Nekam znana se mi je zdela. Vzamem daljnogled in ugotovim, da je to ena izmed najbolj slavnih jadrnic – jadrnica Delos, ki objavlja svoje potovanje okrog sveta na kanalu Youtube in ki je pravkar prijadrala iz Evrope.

Ob tej zgodnji uri so na tem sidrišču še vsi spali, mene pa je ob pogledu na ribe, ki so plavale okrog barke, zamikal ribolov. Vedel sem sicer, da je tukaj ribolov prepovedan, saj je to območje narodni park, vedel pa sem tudi, da ta zaliv vsako jutro obišče policija, zato sem jih tudi počakal. Kmalu so pripluli, pa tudi zelo kmalu odpluli. Medtem ko sem opazoval, kako bodo izginili za rtom otoka, sem se že oblekel v neoprem in ko jih ni bilo več videti, sem skočil v vodo. Sprva sem se le potapljal in opazoval lepoto morskega dna, nato pa sem se odločil, da vendarle ulovim nekaj rib za večerjo. Izkazalo se je, da sem nalovil rib za ves teden in s temi ribami sem dva dni kasneje v baru pripravil večerno pojedino za prijatelje.

Ko sem se vrnil na barko, sem čistil ribe vse do kosila. Po kosilu sem odplaval do obale in se sprehodil čez vse tiste sipine na otoku do majhne prijetne vasice, kjer sem se zamotil z fotografiranjem in opazovanjem tamkajšnjega. Na tem otoku je znano, da po končani turistični sezoni ostanejo le domačini in vse skupaj postane zelo pusto – kot iz kakšnega filma Ghost town. Še vedno se nasmejem ob dogodku iz te vasice: sedel sem na terasi malega lokalnega bara in kadil cigareto. Na mizi sem imel škatlo cigaret in kavo. K moji mizi pristopi starejši možakar in prisede. Vpraša me, ali bi lahko dobil eno cigareto, ki mu jo seveda ponudim. Možakar z užitkom prižge cigareto, pa ga že nekaj trenutkov kasneje izza sosednje mize okrega prijatelj, češ da ne bi smel kaditi zaradi operacije na pljučih. V tistem trenutku možakar dvigne majico in pokaže trebuh, ki je bil po vsej dolžini prerezan, šivi pa so bili videti zelo sveži, saj je imel operacijo le sedem dni nazaj. Pravi, da zdaj pokadi samo eno cigareto na dan. No, si mislim, in od vseh ljudi je našel ravno mene za to cigareto! Pa si znova rečem: »No, sem mislil, da sem že vse videl!« Komaj so mu rešili življenje, on pa kar nadaljuje ... No, vsak po svoje, pravimo.

Vrnil sem se na barko in čas je bil, da začnem pripravljati večerjo. Moja jadralska prijatelja sta bila navdušena nad slastnimi ribami.  Po končani večerji  sem tako kot dan prej, hitro zaspal in se zjutraj znova zbudil prvi.  To noč me je stalno motilo škripanje stropa točno nad mojo glavo.  Pravzaprav sem opazil, da barka škripa na vseh koncih in pomislil sem, kako  je sploh mogoče spati v kabini med jadranjem. »Toliko denarja, pa vse škripa?« sem si na tihem mislil.  Na moji barki škripa samo ena podnica, kar rešim tako, da pod njo zataknem eno japanko.  Koliko japank bi rabil tu???

 Razmišljam o tem ali sem sposoben jadrati  z več ljudmi na barki. Ko se enkrat navadiš, da si sam na barki in sam svoj gospodar, zna biti družba  po večih dneh zelo neprijetna. Mogoče  še nisem spoznal take osebe ali pa je problem v meni? Po pravici povedano, po dveh dneh bivanja na tuji barki v družbi, si nisem želel nič drugega kot samo svojo barko in svoj mir. Lahko imaš najbolj udobno ležišče, toplo vodo na barki in vse udobnosti, ki jih daje Impression, ampak mislim, da vse to ni vredno toliko kot je vredna svoboda. Na svoji barki točno vem kam sem kaj pospravil in točno vem kje lahko kaj najdem. Izjemoma seveda temu ni tako...  

 To jutro sem se odpravil na jutranje plavanje po vsem sidrišču, tokrat brez puške. In seveda, ko plavaš brez puške, srečaš najlepše in največje ribe.  Vrnil sem se na barko in treba je bilo dvigniti sidro. Ne vem zakaj Steve ni dvigoval sidra in je to delo prepustil Georgu,  ki je imel funkcionalno le eno roko, saj je po prometni nesreči z motorjem druga ostala hroma. Delal sem se kot da ne opazim, on je lastnik barke in ne morem se vmešavati v to, pa četudi je videti resnično neumno.  Nato smo jadrali z rahlim vetrom  in jadranje je bilo naravnost pravljično: pred  nami so stalno plavali delfini in na vsake toliko časa se je iz vode vrgel nejvečji delfin iz jate. Na morju smo počakali sončni zahod in nato vpluli nazaj v pristanišče. Jaz sem natovoril ribe in jih prestavil v hladilnik mojega prijatelja, kjer so počakale na vroči žar.

 Jadranje s slovensko barko me  je navdušilo in lepo je bilo po dolgem času brati kakšen napis v slovenščini. Na primer opozorilo pri pokrovu motorja. Jadranje je bilo zelo udobno in popolnoma drugačno kot na primer z mojo malo yilonko, ki je sicer ne bi zamenjal za nič, saj je moja in poznam vsak centimeter barke. Na njej se na Atlantiku počutim zelo udobno, tudi če je kokpit včasih pod vodo.  

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gomera: San Sebastian – 189. dan

Upam, da nisva včeraj spustila obiska plaže na najtoplejši dan sploh. Danes je namreč precej hladneje. Pa tudi nekaj bolj piha in imaš občutek, da je še hladneje.

Ogled tržnice je potrdil, da je tole majhno mestece v resnici bolj vas kot mesto. Tri stojnice z enako izbiro so vse, kar premore, ribarnica je mala in z omejenim izborom rib, mesar pa je imel polovico artiklov zamrznjenih. Očitno sva razvajena s tržnic s Tenerifa in Gran Canarie. Mercadona in Dino (dve veliki trgovski verigi) tu nista prisotna, Spar ima eno trgovino, a jo ravno prenavljajo. Druge trgovine pa imajo normalno izbiro, tako da lačni ne bomo.

V železnini sem našel tesnilno maso (podobno kot Sikaflex), tako da lahko začnem moje projekte brez bojazni, da mi zmanjka materiala. A danes so projekti še čakali. Malo sva lenarila, malo klepetala s simpatičnimi sosedi z Nizozemskega. Edina koristna stvar, ki sva jo naredila, je bila ta, da sva locirala eno malo puščanje vode. Ne gre za velik problem, a nekaj kapljic pronica notri, ko perem barko. Resnega dežja tukaj še nisva imela, pršec in morje ob pasažah pa tudi nista prišla tu notri. Razpokica je nastala na spoju panoramskega stekla in palube. Tu je že resno puščalo, a sva sanirala. A sanirala sva lahko le od zgoraj, saj je panoramsko steklo prilepljeno. Očitno različni koeficienti raztezanja naredijo svoje in na spoju je nastala kot las tanka razpoka. Morda pri popravilu nisem dovolj dobro očistil podlage ali pa je raztezka pač več, kot ga Kent lahko kompenzira.

Sedajle zvečer je začelo resno žvižgati po marini. Piha z zahoda, čez otok. Tu smo v zaprti dolini in vetra je 15 vozlov s sunki do 20, kako je zunaj, pa ne vem. Vremenska napoved se ves čas spreminja, očitno so cikloni na severu precej zmešali ustaljene vetrove in modeli dajejo različne rezultate. Za zdaj tukaj trajekti vozijo redno, ne tako kot v Angliji, kjer je baje odpovedana polovica vseh letov. Od vremena je odvisno, do kdaj bova tu. Omejevalni faktor za obisk La Palme so valovi. Zdaj so napoved sicer malo omilili, saj valovi ne bodo čez 5 metrov, ampak 'le' 4,5 m. To je tako ali tako preveč, da bi rinili tja in v slabo zaščiteno marino. V 5 m valove grem le, če ni druge možnosti. Raje ostaneva varno pospravljena tule.

Gomera: San Sebastian, 190. dan

Zjutraj grem pogledat, kako trajekt obrača v luki. Pogledam na vozni red in ga pričakam. Trajekt je moderna zverina, ki lahko pluje s hitrostjo 38 vozlov, sprejme pa 1291 potnikov in 340 avtomobilov. Zasnova je večtrupna – trimaran, ki ima odlične lastnosti tudi na valovih. Poganjajo ga motorji skupne moči 49.000 konjev. To je moči za kakih 500 solidnih avtomobilov. 

Luka ima ozek vhod med valobranom in čermi pred obalo. Za valobranom se malo razširi, a se razdeli v tri področja: mestno plažo, ograjeno z bojami, koridor za dostop do marine, ki je tik ob bojah za kopalce in ni posebej širok, ter v komercialni del luke.

Danes piha bolj kot včeraj. Dovolj, da veter nosi pesek po zraku in bode v odkrite dele kože in leze v oči. A trajekta to očitno niti najmanj ne moti. Tako suvereno je na mestu obrnil tam notri, kot da to dela vsak dan. Aja, saj dela vsak dan. Vsak dan trikrat. Za bočni potisk ima vgrajene tri motorje Rolls Royce KaMeWa wateryet. Že vedo zakaj. 

Zanimivo je, da v marini piha s severozahoda, zunaj na odprtem pa s severovzhoda. Visoke skale zadaj za marino očitno obrnejo veter za 90 stopinj. V marini sem nameril danes 35 vozlov (večino časa je sicer manj – dobrih 20), kako je zunaj, ne vem iz prve roke. Sem pa vprašal jadralce, ki so bili danes zunaj. V marino so prišli precej mokri, vsi so imeli oblečene rešilne jopiče čez jadralsko obleko za slabo vreme in vsi so imeli pasove za pripenjanje na barko. Videti so bili dobro prepihani. Žal niso znali angleško, a so rekli, da zelo piha, precej čez 30. 

Štriki malo zategujejo, a marina je precej mirna. Dostop do razgledne točke 'la Gila' takoj vzhodno od marine je bil danes zaprt. Valovi so preveč zalivali del, kjer so skale prenizke in bi lahko koga odplaknilo v morje. Tudi na zunanji plaži ni nikomur prišlo na misel, da bi šel v vodo ali blizu vode. Morje je kotalilo kamne po plaži, valovi pa so se lomili v velikem loku.  Vprašanje, ali bi prišel ven, če bi bil enkrat notri.

Gomera: San Sebastian, 191. dan

Ponoči sem se nekajkrat zbudil ob zategovanju in škripanju štrikov. Dan sva začela pozno in se odločila, da greva na izlet z avtobusom. Plan je, da greva na najvišji vrh otoka in za to se ne splača najemati avta, saj redni avtobus ustavlja tam, kjer bi sicer parkirala avto, stane pa precej manj. Preden je avtobus zapeljal vzvratno s postaje, je enkrat zatrobil. Admiralica je takoj pripomnila, da bi moral potrobiti trikrat, ne le enkrat. Profesionalna deformacija jadralke. V ladijskem prometu namreč en pisk pomeni, da obrača desno. Trije piski pa pomenijo, da gre vzvratno. Ampak avtobus ni ladja in je uspešno 'odplul' s postaje. 

Cesta se vzpenja iz serpentine v serpentino in avtobus se v dobre pol ure dvigne od morske gladine na dobrih 1000 m. Izstopiva na krožišču, kjer se cesta deli in pričakoval sem, da bo tam kak kraj, če je že avtobusna postaja. Pa razen krožišča in parkirišča za avtomobile ni ničesar. Najdeva pravo peš pot proti vrhu in se podava na pot. Začetek je ravno v meji deževnega oblaka. Precej hladno je in zelo vlažno. 

Pot naju vodi skozi oblačni gozd. Razlika med deževnim gozdom (rain forest) in oblačnim gozdom (cloud forest) je v tem, da pri deževnem veliko dežuje. Ima tudi zelo gosto podrast. Gozd oblaka pa nima dežja, ampak vodo dobiva iz oblaka. Podrasti je malo in pod krošnjami dreves je dokaj suho. Ko se pot dovolj dvigne, da pridemo nad oblak, tudi gozda ni več, le še redkejše grmičevje je ob poti. Sonce sije močno in nad mejo oblaka se nam odpre pogled v daljavo. Še malo in sva na vrhu. Tu je bilo starodavno svetišče prejšnjih prebivalcev otoka, preden so jih Evropejci v 15. stoletju pobili. Ta zgodba je enaka po vseh otokih. Kamor so prišli Evropejci, so povsod iztrebili prvotne prebivalce. Sedaj so ostanke razvalin svetišča po natančnem popisu prekrili z betonom, da jih zaščitijo in na vrhu tega naredili razgledno ploščad.

Ko pogledava okrog, vidiva na severozahodu La Palmo, otok, ki je najin naslednji cilj, na jugozahodu iz oblaka malček kuka El Hiero, kamor še ne veva, ali nama bo uspelo priti. Proti vzhodu se lepo vidi gorovje na otoku Tenerife, od koder sva priplula. V daljavi za Tenerifom se zdi, da se vidi Gran Canaria, a je tako v meglici, da nisva prepričana, če ni samo oblak malo drugačne oblike. Presenečena sva bila nad raznolikostjo flore in favne. Toliko ptic nisva videla in slišala na nobenem drugem od Kanarskih otokov. Čebel in drugih žuželk je v izobilju, ravno tako cvetečih rožic. (Zapisek zame: Kupi med z Gomere). Zame je bila večina cvetlic čisto običajnih rož (latinsko 'rožus navadnos'), Lili pa mi je ves čas govorila, naj pogledam to ali ono rožo, pri čemer je v upanju, da mi bo kaj jasno, velikokrat uporabila slovensko, angleško in (pravo) latinsko ime. Zame so bile vse le 'rožus navadnos'. Ene lepše, ene manjše, ene rumene, ene dišeče itd itd.

Vrnitev je bila bolj adrenalinska, saj vozni red avtobusa obstaja le za odhod z začetne ali končne postaje, ne pa za karkoli vmes. Do tu je potreboval 40 min. Pri vrnitvi ima nekaj daljšo cesto, torej bo potreboval več. Ampak koliko več? Čakava. Lili se med čakanjem kratkočasi s fotkanjem flore, meni pa postane dolgčas in rečem, da bi rad štopal. Ona ne bo štopala pod nobenim pogojem, jaz pa lahko, če hočem. Samo ona ne gre zraven. Dvignem palec in že čez nekaj minut mi ustavi avto. Prijazen domačin gre v San Sebastian (moj cilj) in me vzame s seboj. Malo se pogovarjava, a moja španščina je na ravni njegove angleščine, tako da nisem prepričan, če sva se pogovarjala o istih stvareh. Včasih pozdravi voznika v avtu, ki gre nasproti. Ker je iz njegove vasi, pravi. Pozna pa tako ali tako vse, razen turistov. Tu se vsi poznajo, pravi. Saj jih je le 20.000 na otoku. 

V San Sebastianu rezerviram avto za jutri in se vrnem na barko. Lili medtem še čaka na bus, a ga potem kmalu dočaka in pride za mano. Še en lep dan je za nama. Aja, piha pa še zmeraj tako kot včeraj.

Gomera: San Sebastian, 192. dan

Malo po deveti zjutraj prevzameva avto. Dobila sva Fiat 500X. To je povišana verzija petstotke. Sicer sem rezerviral najcenejšo grupo, a na srečo niso imeli nič takega in sva za isti denar dobila avto, ki je sicer dve grupi višje. Fiati mi sicer ne ustrezajo prav posebej, saj niso grajeni za zlorabe rentacar voznikov. Po navadi so nemški avti bolje ohranjeni.A avto je OK, saj je dokaj nov (17k km). 

V celem dnevu sva naredila 150 km, kar se sliši malo, a sva bila pri tem tolikokrat od 0 do 1000 m nadmorske višine in nazaj dol, da sploh ne znam zračunati. Otok je namreč povsem razčlenjen, čeprav je po površini okrogel. Ozke in globoke doline so ločene z visokimi grebeni in cesta nima druge možnosti, kot da se vzpenja gor in spušča nazaj dol. Večino časa se voziš po serpentinah. Recimo med San Sebastianom in Playo Santiago (oba kraja sta na obali) je manj kot 10 km zračne razdalje, po cesti pa je to več kot trikrat dalj in traja tri četrt ure. Vmes se povzpneš na 1000 m višine. Danes me noben od krajev ni navdušil. Pozna se, da tu ni bilo velikih mest in razcveta, kot na primer na Tenerifu ali Gran Canarii. Prevladovalo je kmetijstvo. Še največ so zaslužili s prodajo banan in pomaranč, ki so jih pridelovali v dolinah na severu otoka. Cest takrat ni bilo, zato so zgradili v vsakem mestecu žičnico ali veliko jekleno konstrukcijo, ki se je dvigala nad morje, da so banane lahko naložili na manjše ladje. Pristanišč ali varnih zalivov tam ni. Večina tega je zdaj v ruševinah, saj cesta omogoča prevoz do resne luke. Je pa tudi nasadov precej manj, saj ljudje najdejo lažje in bolje plačano delo v turizmu in podobnih panogah.

Razčlenjenost otoka in odsotnost infrastrukture (ni bilo ne cest ne pristanišč) sta botrovali temu, da so razvili poseben jezik s pomočjo žvižganja. Tako so izmenjevali sporočila preko dolin (baje tudi do 5 km daleč). Zdaj, ko je cesta, in ko so telefoni, komuniciranje z žvižganjem ni več nujno in bi izumrlo, če ga ne bi ohranjali s tem, da to učijo v šoli. Žvižganje je na Gomeri učni predmet v osnovni in srednji šoli. Zvečer sva dobro utrujena vrnila avto.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Današnja noč je bila dolga. Zelo slabo sem spal, najedala me je putika. Sinoči sem večerjal pri Billu in njegova sojadralka je skuhala zelenjavo, v kateri je bilo precej graha, precej čebule, notri je bila še svinjina, zraven sem spil še dva mala piva… pa vem, da je vse našteto smrt zame in je bilo očitno že 3x preveč.

Zjutraj pred šesto vstanem  in se uredim, že drugič v tej noči sem na naklofenu. Še pred kavo snamem genovo, jo lepo zvijem in zložim, zvijem vrvi od genove in sem zadovoljen, saj tako zgodaj zjutraj ni veliko vetra. Za enega samega človeka je to delo na barki in na vodi kar zahtevno, če želiš to narediti tako kot je potrebno. Ob sedmih pride Bill na kavo in jo spijeva skupaj, naredim nama zajtrk, malo debatirava in ura je 8:30, ko moram dalje. Do boatyarda imam okoli 6 NM, kar pomeni cca 1:15 ure motoriranja.

Pridem do dvigala, a tu ni nikogar. Tesno je, da bi krožil ali čakal, zato s krmo naprej izplujem iz zaliva in se vrtim okoli, dokler le ne vidim, da se je dvigalo prestavilo. Zaplujem pod njega in na premcu privežemo Indigo za kopno. Potem pa me mojster v Francoščini sprašuje, če sta traka za dvig v redu naravnana. Ja kako pa naj to jaz vem? Stručko, je ta možakar! Nimam druge, kot da grem v vodo pogledat kako stoji trak pod barko, da mi pri dvigu ne bo porinil saildrive pogon v barko in potem bom imel v barki vodo in tudi znotraj plul. 100x sem si že rekel, da si bom naredil malo nalepko, kjer pridejo pasovi… Malo sutra Đasmine! Še danes je nimam. Bom jo pa zdaj, morda.

Končno dvignemo Indigo iz vode in počutim se tako bedno, da ni za nikamor. Gremo do mesta, kjer bom delal in mi barko res les lepo pripravijo, ter nastavijo na stojalo. Oni gredo, jaz pa se vržem v delo. Menda jim od včeraj naprej ne dela več stroj za pranje pod pritiskom in sedaj moram prati na roke, postrgati školjke in očistiti trup Indiga. OK, ni zelo poraščen, slabi dve uri dela bosta dovolj. Potem vse operem, očistim, s šestimi vrvmi privežem barko iz bitve na sponko v  betonskih tleh, kajti tu vedno močno piha in še ciklonska sezona je tu. Ob štirih je vsega konec in jaz sem utrujen. Moram še v trgovino, zato bo za danes dovolj.

Pred slovesom 

Dragi moji bralci, sledilci, ljubitelji jadranja in vsi ki me spremljate še iz drugačnih, vam znanih razlogov. Barka je zunaj, dela je na pretek in mi ga v naslednjih dneh ne bo zmanjkalo, saj je potrebno barko pripraviti za nove jadralske podvige. Tokratna plovba bo bolj hitra in avanturistična, vsekakor ne bo nič več umirjena, kot je bila ta, na moji četrti ruti od Tonge do Nove Kaledonije. Ko končam z delom, moram čez nekaj  dni odleteti v Slovenijo in čez dobra dva meseca se vrnem nazaj.

Z današnjim blogom se poslavljam od vas za ta čas. Vsi, ki ste prijavljeni na novice preko moje spletne strani, boste obveščeni o dogajanjih, izvedeli boste vse v zvezi s predstavitvami knjig in potopisov. Nekaj terminov  je že rezerviranih, nekaj pa je še prostih za naša srečanja. Prav tako je načrtovanih kar nekaj sestankov z raznimi podjetji, novinarskih srečanj in tako bo še premalo časa za vse kar načrtujem. Kdor si želi izvedeti več, naj se prijavi na novice, v kolikor še ni. Novice bomo pošiljali samo po emailu. 

Kmalu bo na spletni strani objavljena tudi predvidena nova, peta ruta v kateri pa bo novost to, da bom sprejemal na barko jadralce (največ dva na enkrat), ki si želijo jadralskih izkušenj na oceanu ali na daljnih morjih, ki skrivajo samotne in čudovite otoke. Nekaj bo daljših plovb, ena tudi dvotedenska non-stop plovba,…O tem kaj več napišem drugič. Bom pa ves čas še vedno v kontaktu preko emaila.

Hvala in se morda vidimo v Sloveniji!

Jasmin

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević