Novice
Novice
Zadnje iz eTrgovine
Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.
»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš
Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.
Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.
Miran Tepeš - Z jadrnico čez ArktikoSlovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
15. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija
Sinoči sem odšel na boat party in še sreča, da se je vse dogajalo na veliki 17 m dolgi jadrnici z velikim kokpitom, kajti moja ne bi mogla sprejeti 11 ljudi različnih narodov: pet Norvežanov, en Irec, dva Francoza, dva Katalonca (ne Španca!!), ter moja malenkost iz slovenske podalpske državice. Bilo je luštno, tudi Prešeren se je recitiral, da so lahko slišali kako se v Slovenščini sliši recital Povodnega moža. Ura je bila kaj kmalu dve zjutraj in odšel sem na svojo barko, danes pa sem izvedel, da so ostali potegnili do petih zjutraj. Super!
Zjutraj po kavi se zapeljem z dingijem do kopnega. Nič kaj prijeten pomol ob oseki, ki je precej visok za sestop iz dingija na kopno. A se nekako znajdem in pridem ven, čeprav je pomol kar spolzek. Ob pomolu imajo montirano pipo s pitno in zelo dobro vodo. Ogledam si tablo mesta in tam piše, Fatuiva in ne kot je napisano v peljarju in zemljevidih – Fatu Hiva. Sprehodim se skozi naselje z nekaj hišami, trgovinico, šolo in seveda pravega naselja ni, če ni v njem tudi cerkev. Včasih o imeli Polinezijci svoje bogove, pred tristo in več leti pa z osvajanjem Francoske kraljevine le-ti postanejo kristjani, ali ubiti Polinezijci, če niso hoteli sprejeti nove vere. Presenečen sem nad čistočo, kajti kaj takšnega pa že dolgo nisem videl. Nikjer ni bilo nič na tleh, nikjer ni bilo nič umazano, okolica okoli hiš pa lepo urejena in negovana. Srečam nekaj ljudi, ki se sprehajajo po ulici in vsi me z nasmeškom pozdravijo in počutim se dobrodošel. Bravo Fatuiva! Moja ocena za ta otok je 5+.
Vzpnem se po vzpetini in hodim po betonirani a ozki cesti. Nimam cilja, a grem nekam, samo da se sprehodim, pretegnem noge in da spravim srce v pospešen ritem. Tri dni že nisem bil na kopnem, zato mi bo današnji sprehod dobrodošel. Hodil sem kakšno uro dokler nisem prišel do tja, ko se tudi poteptana zemeljska pot konča. Po tej poti sem si nabral kakšen kilogram limon, eno pomarančo, dva pomela, dve rumeni banani za kuhanje ali pečenje, ter vsaj 4 kg zelenih banan, ki bodo že v nekaj dneh rumene. Vsega skupaj slabih 10 kg sadja. Nazaj grede grem spet čez naselje in ustavi me prijazen možakar, in me nagovori v dobri angleščini in me vpraša, če potrebujem kaj sadja. Nič ni za plačat, pravi, samo menjava za uporabne stvari iz barke. Povem mu da imam sadja dovolj, a pridem jutri še po kakšen mango.
Pozno popoldan pridem na barko, si najprej sperem majico, ki je mokra od potu in potem si skuham že skoraj večerno kavo. Zvečer si naredim še večerjo, saj mi od zajtrka ni bilo potrebno jesti, kajti zajtrk je bil kaloričen in močan.
Moji kolegi na barkah danes počivajo in ko sem se ustavil pri Katalonski barki, sem izvedel, da so vsi na postu, kajti nič jim ne paše ne jest ne piti. Seveda, saj je včeraj pasalo Hinano pivo, rum punč, nato je bilo potrebno testirati tequilo Patron, ki je narejena iz 100% agave, Braastad konjak, Jinro – korejski sake, ki je menda nekaj najboljšega iz Koreje in še bi lahko našteval. Vsaj spoznal sem, da so Norvežani tu bolj sproščeni kot doma in sploh ne škrti.
Jutri je nov dan in menda bo spet sijalo sonce.
16. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija
Vremenska napoved je danes napovedala prijetno vreme za daljši sprehod. Zato sem se po kavi in zajtrku odpravil z dingijem na obalo, kjer srečam 78 let starega Nemca, ki že 23 let potuje po svetu na t.i. štop. Danes pravi da je čakal mene, če se slučajno pokažem, ker je zvedel, da plujem sam in bi šel z mano vsaj do Tahitija. Žal mu odklonim, saj niti ne vem kdaj grem naprej in kdaj bom na Tahitiju, se pa bolj izgovorim s tem, da plujem sam in ne sprejemam nikogar. Da ga sicer vzamem za kak dan ali dva na barko da prespi, če nima kje prespati, mu dam hrano ali pa mu posodim dingija, da gre od barke do barke na sidrišču in vpraša, če bi ga kdo vzel s sabo. Vedno se kdo najde, ki potrebuje posadko. Skoraj malo žalosten pravi da bo počakal na trajekt ter se odpeljal na Hiva Oa. Žal Ditrich…
Nadaljujem peš pot, saj sem se odločil da danes obiščem slap, skoraj edino top destinacijo na otoku. Do slapa je sicer slaba ura in pol dobre hoje. Ne vem kdo sestavlja to vremensko napoved, a za danes jo je precej falil, saj je na sredi moje poti začel padati dež. Nekaj časa sem vedril pod enim drevesom, nato pa je pojenjal dež in jaz sem šel dalje, saj nisem iz cukra in ne bom se stopil. Zdaj je bila pot s kamenjem spolzka in nevarna. Po eni uri in pol, sem po enem zgrešenem poskusu le prišel do slapa in ker je v tem času malo vode, je ta slap bolj neprimeren za videti, sploh ko sem zagledal spodnje zajetje vode, ki je bilo polno pene in nečesa rdečega. Bljak! Na hitro vseeno fotografiram in grem nazaj v dolino. Potem mi vmes še spodrsne in padem z nogo v eno luknjo in na srečo ostane noga cela, le na nekaterih mestih se je pokazala kri, saj sem zgulil kožo. Vesel sem, da ni kaj hujšega.
Nadaljujem pot skoraj do čistine, tam se v potoku umijem in spet se ulije dež, še bolj kot prej. Hitro skočim pod eno veliko drevo, zraven pa je hiša (bolj kot ne skupaj zbita koliba) in vedrim. Čez čas me mlad fant pokliče in pravi naj pridem v hišo. Res grem izpod kapi na suho in tam vidim še enega manjšega Polinezijca, kako reže neko gumo. Ker znata bolj malo Angleško, jaz pa skoraj nič Francosko še manj pa Polinezijsko, se vseeno nekaj pogovorimo. Tako zvem da živita tukaj, da sta si v sorodu in da nabirata kokos. Včasih ribarita, spet drugič prodajata banane ali limone. Na vprašanje zakaj imata okoli hiše vsaj 6 psov, pa pravita, da je v gorovju veliko divjih prašičev in jih gresta včasih lovit zaradi mesa, psi pa prašiča kar hitro izsledijo in ga obkolijo. Ogledam si še hišo, ki je zelo velika, a narejena iz dveh samo z eno leseno steno ločenih prostorov. Eden prostor je kuhinja s starim namiznim plinskim štedilnikom, nerazpoznavne barve, saj je po njemu iz lonca kipelo nič kolikokrat in je zdaj rjav in zažgan. Namesto omare sta tu dve polici in na njih je zloženo več vrst olj in začimb ter nekaj prehranskih potrebščin. Lesena, skupaj zbita miza in dva plastična stola, to je jedilnica. Za steno pa je še spalnica z dvema širokima posteljama, namesto omar pa so zabiti žeblji in to služi kot obešalnik. Meni se je zdelo vse skupaj bolj žalostno in upam, da sta tukaj bolj malo in imata še kje drugje kakšen dom. Sredi sobe je obešen velik šop že zrelih banan in mlajši mi odtrga 6 banan in mi jih da. Zahvalim se in ko želim plačati, pa pravi da so banane zastonj. Hvala! Potem naredimo še eno skupno fotografijo in ker je dež pojenjal sem odšel iz hiše ter ves moker po tri četrt ure prišel do porta in se z dingijem odpeljal do barke.
Za pozno malico sem pojedel pol pomela in kasneje popil kavico z dvema piškotoma od Lane in Žana. Domača in dobra! Ker danes že celo popoldne dežuje se je spustila tudi megla, a je vseeno prijetno toplo, zrak pa ni tako neprijeten. Veliko ljudi na sidrišču pospravlja barke in verjetno se bodo prestavili na otok Hiva Oa, saj je tukaj veliko bark, ki še niso prijavljene, saj se na tem otoku ne da prijaviti. Danes bom verjetno bolj kratek z elektriko saj ni ne sonca, ne vetra in morda bo potrebno pred spanjem za kakšno uro prižgati motor
17. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija
Včeraj je več ali manj cel dan padal dež, danes sije sonce. Očitno tisti rek drži, da za vsakim dežjem posije sonce. Kot sem že včeraj po tihem najavil, se je res zgodilo, danes je zapustilo sidrišče vsaj 8 plovil in na sidrišču so do večera vztrajale le tri barke, potem pa se je pokazala še ena in sidrala med nas.
Današnji dan se je začel zelo zgodaj, saj sem že zgodaj zamesil kruh in ga do pol devete zjutraj tudi spekel. Čez celo pečico ga je bilo. Res je dober ko je še svež in na takšnega mi najbolj odgovarja namazati maslo in na njega natresti malo popra in soli. Mmmmm….
Okoli poldneva sem šel na obalo na sprehod, da se pozanimam, če kateri od domačinov prodaja tradicionalno tapo. Ne bi kupil kaj velikega, raje nekaj manjšega. Že na San Blasih sem naredil napako, da nisem od indijancev Kune kupil tradicionalne mole. Pogovarjam se z nekaj domačini in eden jih ima res doma, eno veliko in ducat manjših, a samo ena manjša je dokončana in še ta mi ni všeč. Bom videl kaj lahko najdem še v naslednjih dveh treh dneh, kolikor mislim ostati še na tem otoku.
Nazaj grede se zapeljem mimo SY Savonaja, barke, na kateri sta Katalonca. Povabim ju zvečer na Indigo na kavo ali na pivo in se z veseljem odzoveta. Prav tako se ustavim še ob SY Cajusito, kjer danes popravljajo sidrni vinč, ki se je žal pokvaril. Seveda tudi ti trije pridejo in spet bo prijeten večer. Vendar pri meni ni toliko alkohola kot ga je bilo pri Norvežanih, zato verjamem, da bomo ob primerni uri zaključili naš party.
Proti večeru si naredim večerjo in porabiti je potrebno nekaj zelenjave, ter dve banani za kuhanje in pečenje. Ne bo problem v tem, sem se že navadil podobne hrane, le kokosova voda mi še manjka in bo jed čudovita.
< Tihi ocean - (Fatu Hiva 1.del) Tihi ocean (Fatu Hiva 3. del) >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
12. dan, plovba z otoka Hiva Oa na Fatu Hiva
Zgodnje jutranje bujenje z budilko, nato je sledila kavica in moral sem v mesto še pred sedmo uro zjutraj. Seveda ustavim na štop prvi avto, ki je pripeljal mimo, nato pa v mestu skočim na pošto.
Po obisku pošte in urejenih stvareh se dobim še z mojo novo začasno posadko, ki sem ji obljubil, da jih prepeljem s Hiva Oa na Fatu Hivo. Hitro še kupimo kruh in gremo na barko. Ura je pol devetih zjutraj. Dvignem najprej krmno sidro, nato še s premca in zaplujem proti otoku Fatu Hiva, ki je okoli 48 nm oddaljen od otoka Hiva Oa. Z mano sta dva Francoza in ena Švedinja. Posadka, ki je samo začasna, recimo temu štoparji na vodi, kar je od Kanarskih otokov dalje čisto vsakdanja stvar, le v Jadranu tega nismo navajeni.
Veter je precej močan, saj piha med 18 in 24 vozlov, valovi pa niso kaj dosti visoki, le redki dosegajo dva metra. Ampak, kam piha veter in kam se podijo valovi, si lahko samo mislite. Želel sem si, da bi bilo drugače, a žal ni bilo. Imam napeta jadra in orcam, kot da imam performance barko. Trenutno se mi zdi, da je s trupa odpadlo kar nekaj balasta. To ugotovim jutri. Po devetih urah in pol že v popolni temi sidram v Deviškem zalivu na otoku Fatu Hiva, ki je moj današnji cilj. Sidrišče je kar polno in težko je najti prazno mesto na primerni globini in ravno v tem času me spozna kapetan SY Zana, ki je na desnem boku in mi pravi, naj sidram desno od njega. Globina pri njem je 30 m, pri meni okoli 22, saj sem bližje obali. Ni kaj, sidram, za vsak primer v vodo vržem še krmno sidro. Prav nerad sidram ponoči v trdi temi, še bolj pa je nerodno, če je sidrišče polno bark, še bolj nerodno pa je, ker imam samo 50 m verige za to globino. Če mi prostor ne bo všeč, se jutri prestavim. Sidro za zdaj drži.
V tej kotanji od zaliva imam slabo povezavo z Iridiumom, zato upam, da bo šel današnji blog normalno čez satelit do moje spletne strani.
13. dan Fatu Hiva – Francoska polinezija
Jutranje prebujanje na otoku Fatu Hiva, na sidrišču v Deviškem zalivu. Moja Francoza sta besedo Vierges prevedla drugače, da je to zaliv treh penisov, saj če pogledaš na levo stran, tam res stojijo trije penisi. Kakorkoli, morda so pa vsi trije še nedolžni in zato Deviški zaliv.
Moji trije štoparji so sinoči prespali pri meni, zjutraj pa smo se učili, kako pripraviti turško kavo iz barcaffeja. In vsi so bili navdušeni nad mojo skuhano turško kavo, saj sem jo njim pripravljal prvič na tradicionalen način, torej, kako v džezvi kavo popečemo, potem kako dodamo vrelo vodo in kako se pena dvakrat dvigne in ostane kompaktna. Nato pa je, malo zatem ko je videl barko na sidrišču, prišel z dingijem še Norvežan Gette, ki je kar povedal, da je prišel na turško kavo, ki je zdaj edina dobra kava, ter kje naj kupi barcaffe ali kavo, kjer je naslikana džezva. Malo smo se še pošalili z njim, nato pa sem mu seveda skuhal želeno kavo in druženje se je nadaljevalo še kakšno uro. Z Gettejem se poznava še z otoka Hiva Oa, kjer smo bili dvakrat skupaj in se imeli presenetljivo prijetno, tam je že pil mojo kavo in se navdušil nad njo.
Potem sem kot po dogovoru potegnil iz skladišča še ene plavutke, še dve maski za potapljanje in tri lopatice, s katerimi smo vsi trije moški odšli v vodo in očistili podvodni trup barke in del kobilice. Zdaj je barka čista in gladka, ter pripravljena za nadaljnjo plovbo, ki pa še ne bo kmalu, saj nameravam na tem otoku ostati vsaj nekaj dni.
Moja začasna posadka me je kot po dogovoru nato zapustila in so odšli svojo pot, jaz pa ostajam sam na barki. Malo za tem pride kapetan SY Zane in malo poklepetava, nato pa me povabi na njihovo barko na kosilo, kot v zahvalo, ker sem jim pripeljal nakupljene stvari z otoka Hiva Oa. Ok, sprejmem in ob določeni uri sem tam. Malo poklepetamo, sploh se poveselim z otrokoma, nato pa mi naredijo presenečenje in mi voščijo za nedavni rojstni dan. Dobim čudovito in uporabno darilo, regulator za vetrni generator, saj je Borut prebral na blogu, da se mi je pokvaril. Super darilo, ki sem ga bil zelo vesel. Nato pa sem dobil še darilo od otrok, ki pa sta v tistem času žal morala s sosedi oditi na dogovorjen izlet. Ufff … dobil sem celo posodico originalnih domačih keksov, narejenih z njunimi rokami, in pakirani so bili v lepi embalaži s trakom in mašnico. Baje je bila to njuna želja in ker vesta, da imam rad kekse ob popoldanski kavi, sta se potrudila in spekla kekse samo zame. Potem mi dajo še sedem let star rum, ki sta mi ga za rojstni dan preko Boruta poslala Nivia in Rok iz Paname. Kaj naj rečem? Nekatera nova prijateljstva so res čustvena in lepa. Hvala vsem prijateljem za darila in ker so se že vnaprej spomnili mojega rojstnega dne!
Zvečer sem že montiral nov regulator za vetrni generator in upam, da bo sedaj dovolj elektrike tudi od vetra, ne samo od sonca.
Danes piha močan veter s hribov na sidrišče in ni nič kaj prijetno, upam le, da bo sidro zdržalo.
14. dan – Fatu Hiva – Francoska Polinezija
Pa sem se končno naspal, niti slišal nisem, kdaj je SY Zana dvignila sidro in odplula. Bili smo le kratek čas skupaj, a bilo ga je dovolj za prijaznost in druženje.
Dopoldne sem šel v vodo in očistil vodno linijo, kajti v tem Tihem oceanu se očitno barka zelo umaže, čeprav je videti voda dokaj čista in bistra. Nadenem si plavutke, masko, vzamem posebno gobico v roke in že sem v vodi. Včeraj je vpila ena gospa, ko je videla več kot dvometrskega skata. Borut mi je včeraj rekel, da je videl dva velika. Jaz tukaj nisem videl še nobenega in važno je samo, da ne pridejo tisti, ki imajo plavut na hrbtu, čeprav jih je kar precej povsod v Pacifiku. No ja, povsod je isto in enako, nad tri metre ali nad trideset metrov … le dol ne smeš gledati, vedno gor in potem je vse v redu. V dobre pol ure sem očistil vodno linijo in barka je spet lepa. Hitro skočim ven iz vode, se stuširam, potem pa delam vodo, saj mi je je zmanjkalo v zadnjem tanku, kakor mi je zmanjkalo pitne vode. Mimo barke se pripelje Gottejev sin in me povabi na njihovo barko, da si ogledam 55 čevljev veliko lepotico, čeprav je stara trideset let. Barka je res lepa, lep je les, lep je salon, kopalnice, spalnice … ni da ni. V centralnem kokpitu spijem še coca colo, se malo pogovorim in grem na svojo barko. Barki sta narazen dobrih 100 metrov in spet me dobi dež, saj je danes že 10-krat deževalo.
Na barki pregledam še zelenjavo in sadje ter ugotovim, da sta dva manga bolj mehka, zato si naredim sadno malico, da mi sadje ne propade.
Pozneje demontiram še vetrni generator na drogu, pogledam, če so žice dobro spojene, če vse štima in vse privijačim nazaj, kot je bilo. Zdi se mi, kot da nekaj ni v redu, a vse kaže, da je. Vmes me na radijsko postajo kliče še Bill, ki z novo posadko prihaja sem. Pravi, da je na Hiva Oa dolgčas, ker sem šel in je priplul za mano. In res v dobre pol ure je sidral pred mano. Spet bo pestro!
Zvečer si naredim tunin steak po angleško v poprovi omaki, za prilogo pa solato. Na barko nekdo potrka in še preden pogledam ven, mi pravi: »Jasmin, danes je pri meni party in bar se odpira ob osmih zvečer. Udeležba obvezna!« To je bil viking Gotte in še preden sem lahko kaj rekel, mi je le pomahal in odšel dalje. Tako je to, ko imaš na 3 metre dolgem dingiju vpeto 15-konjsko zverino in potem bolj letiš po zraku, namesto da bi plul po vodi.
Blog je napisan, ura je že nekaj čez sedem, pošljem še slikco našega zaliva (penisi so na levi) in se grem uredit za party. Ta čas pa bo Iridium že verjetno zmlel in poslal tekst in fotko. Vam pa želim lep in prijeten četrtkov dan, jaz je tu še vedno sreda.
< Tihi ocean - 19. del Tihi ocean (Fatu Hiva 2. del) >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
9. dan, Hiva Oa, Francoska Polinezija
Danes sem še dolgo v jutro pisal in končno napisal sedem strani besedila za 38. številko revije Navtika plus. Saj ste 37. Številko že brali, a ne? Izbral sem tudi nekaj fotk in vse skupaj spravil v datoteko.
No tako, dopoldan lahko grem v mesto, kupim kakšno zadevo, ki jo potrebujem in oddam besedilo in fotke preko interneta. Kako je to praktično, se počutim kot vojni dopisnik z bojišča. Pridem na pošto, se s prijazno uslužbenko dogovarjam za internet, če bi lahko od njih to poslal, ker je povsod internet zelo počasen. »Ni problem, vam tudi plačam. « ji pravim. Vendar mi potem prijazen direktor pravi, da naj nič ne plačujem, niti preko posebne internetne kartice ne, saj nikjer na otoku ne bom dosegel želene hitrosti. Internet je pač pri njih preko satelita, mi pravi. Wauuu… a vaš tudi? No zdaj pa ne vem kako in kaj dalje, očitno je edini hitri internet na Tahitiju, do tja pa me še čaka cca 1000 NM plovbe in vmes je še skoraj toliko atolov. Se že dogovorim, če pa mi ne uspe, mi pač ne, ni moja krivda.
Ker sem že v mestu, kupim danes samo nekaj mesa in kruh, saj vse ostalo že imam na barki. Odidem še v specializirano trgovino, kjer imajo v njej železnino, gradbeni material, posodo za v kuhinjo, gospodinjska čistila, zraven pa še prodajajo oblačila za vsak dan in tudi za k nedeljski maši. Kot bi rekel, so univerzalni in imajo vse od gramofona do aviona. Jaz potrebujem regulator za plin za francosko jeklenko gospodinjskega plina, cev za plin na metre in objemke ter tanko bakreno cev za plin. Vse imajo, cena pa ni pretirana, zato kupim.
Kasneje v mestu srečam še nekdanjo posadko ene od tukajšnjih bark, se z njima malo pomenim in potem grem dalje. Zdaj imam vse v nahrbtniku, zdaj lahko grem na barko. Na cesti dvignem palec in prvi avto ustavi. Tokrat pa Jasmin ne bo šel peš, ne ne…. Prijeten možakar štiridesetih let me zapelje do zaliva, vmes se malo pogovarjava, čeprav pravi, da ne zna angleško a se vseeno nekako pogovoriva, kar sva želela. Pravim mu, da verjetno zna več angleško kot jaz francosko.
Na dingi pontonu skočim v dingija, pa na barko, zložim stvari iz nahrbtnika in se napotim z vozičkom do bencinske črpalke, kjer kupim 15 kilogramsko jeklenko gospodinjskega plina in jo pripeljem na barko. Hitro ji najdem mesto v bokaportu kokpita in vam povem, da so imeli Francozi prste vmes, ko sta Jakopina konstruirala Bavario 34. Jeklenka paše v višino in širino, kot da je že tam določeno tovarniško mesto za njo. Pri plinu se mi seveda ne sme muditi, zato najprej pregledam kje in kako bom zavrtal luknjo, da bom spravil dolgo cev do jeklenke, vmes pa ne zavrtal luknje čez barko in v morje. Vse uredim, cev spravim za vsak slučaj še v eno drugo debelo gumijasto cev, če bi slučajno v bokaportu kaj vrgel na plinsko cev ali če bi jo stisnilo, nataknem novo cev na ventil, povežem, in zavrtim ventil. Zdaj preverim če še kje spušča in z vžigalnikom in odprtim ognjem preverjam na stikih če se bo kaj vžgalo in če bo počilo. Pa ni! No tudi ne more, saj nisem z vžigalnikom poskusil ampak z gobico in čistilom za posodo, kot se menda to dela. Poskusim na štedilniku… Dela! Sam svoj mojster v hiši! Prav takrat ko že želim vse pospraviti nazaj v bokaport, pa pride nov sosed s sosedo ženo in me kar iz dingija nagovori, kje sva se že midva videla? Ja kje le hudiča? Pogledam na barko, zastava je Švicarska, barka rumena kot mnogo njih. Ne spomnim se. Vpraša me če sem bil tega in tega datuma na Bonairju? Drži, bil. Pravi da se me spomni in spomni se imena barke, ki je napisano čez krmni bok. Malo se še pogovarjamo vsi trije, nato pa me spoštljiva gospa že zelo zrelih let povabi na večerjo na njihovo barko, ker bo danes pekla poprov steak. Oja, pridem, moj favorizirani kos mesa. No jaz pa prinesem vino in sprejmeta tudi mojo ponudbo. Kako malo je treba, da smo ljudje srečni in da se družimo.
Zato blog prej napišem, oddam in grem na večerjo… že vonjam da mama kuha, ata pa od dolgega časa sedi v kokpitu in verjetno čaka, da prinesem vino. Že tečem…. Dijoooooo…..
10. dan, Hiva Oa, Francoska Polinezija
Sinočnja večerja se je potegnila krepko v naslednje jutro in ob pol dveh zjutraj sem šel spat. Večerja je bila dobra in predvsem okusna. Torej prijetno druženje, združeno s kulinariko. Šele sinoči sem izvedel, da je to poslovilna večerja, saj je danes gospa odletela domov, ker se slabo počuti in verjetno se ne bo vrnila na barko. Torej še en jadralski samec na barki in če povzamem samo to kar vem, je trenutno v zalivu 17 bark, od tega smo štirje solo jadralci. Dober povpreček, ni kaj!
Danes sem po jutranji kavi pohitel v mesto, saj sem želel na pošto, a je bila ta zaprta. Nič mi ni ostalo drugega, kot da pozdravim zaprta vrata in se od tam odpravim v trgovino, saj sem moral kar nekaj zadev kupiti za tretjo osebo. Ker sem bil zelo obložen z vrečkami sem spet štopal in tudi tokrat po 500 metrih hoje le dobil prevoz.
Na barki sem se najprej stuširal saj sem bil moker od potu, kajti tu že dva dni pripeka sonce na polno. Potem sem se lotil popravila ročne črpalke na WCju, kajti pri ročki mi spušča vodo. Po slabi uri sem zamenjal semering in črpalka dela kot nova. Vmes me zmotita in mi spet prineseta en velik sadež pomelo, črnka Susane in Francoz Robert, oba že starejša jadralca, ki sta mi že prvi dan prinesla polno vrečko sadja. Prvi dan mi je to zelo odgovarjalo, saj sem bil na barki čisto brez sadja. V zameno pa sem jima dal 200 gr Barcaffe kave. In res, ni dneva, da ne bi pozdravila, se ustavila ob barki, povprašala kako sem, in ja, res smo srčni ljudje mi jadralci. Kar težko mi bo zapustiti ta zaliv, ker se nekako navežem na tukajšnje ljudi.
Kasneje naredim še dobro pozno kosilo in že je padla noč. Danes bom verjetno miroval in počival, morda pa se odpravim celo v hišni kino, saj v njemu že nisem bil kar lep čas.
11. dan, Hiva Oa, Francoska Polinezija
Nedelja je in danes sem si privoščil malo več spanja kot po navadi. Danes nimam kaj delati, zato bom užival in bral knjigo, ki se je že razvlekla kot čigumi. Jupiiii!
Pri kavi me zmoti glas it VHF postaje, kanal 17: »Indigo – Indigo!« Prepoznam glas francoza Gilla in se pogovorim z njim. Ker smo se enkrat pogovarjali, kako je tukaj drag renta a car (cca 120 € za en dan) me Gill in Renatte povabita da grem z njima in enim domačinom en giro po otoku. Seveda sem takoj za in dobimo se ob 12,30 uri na dingi pomolu. Kmalu pride domačin Soni in nas v velikem belem trucku odpelje po vijugastih betonskih cestah otoka.
Otok je vulkanskega izvora in je zato več ali manj strm, a poraščen z zelenjem. Če ne vidiš, ne moreš verjeti kontrastu barv zelene in vse do črne. Sploh kadar se v del hriba upre sonce so barvni kontrasti še močnejši. Ob cesti je veliko Noni dreves in sadeži ležijo kar po tleh, sam pa vem, da je pri nas sok iz Noni sadeža zelo drag in menda zdravilen. Peljemo se čez dve manjše vasi, si ogledamo hiše, poslopja, a ker je nedelja je vse zaprto, ljudje pa so vse povsod drugje, samo doma ne.
Kaj hitro se vrnemo v glavno mesto otoka Atuona in nas odpelje še daleč v hrib do pokopališča. Tu sta dva slavna groba, ki ju obišče veliko ljudi. Prvi je grob šansonjerja Jackques Brela, drugi slavnega slikarja Paula Gauguina. Pri prvem grobu sedi pet oseb in dva od njih pišeta s flomastrom po belem kamnu. Kaj kmalu ugotovim, da pišeta eno od mnogih sporočil, ki ga bosta pustila na grobu. Priznam, da sem to ime nekje že zasledil, a vsaj mislim, da njegove pesmi ne poznam nobene. Zato ga poznajo drugi in se še danes prihajajo poklonit njegovemu imenu. Pravo nasprotje je grob slikarja, ki je zapuščen in ni tako oblegan kot prvi, saj na njemu ni kamnov s sporočili, ne rož, ne rožnih vencev. Oba imata v mestu svoj muzej in vem da sem enega videl, drugega pa še nisem zasledil.
Zvečer se še ustavimo na pivu v edini restavraciji na hribu, ki je odprta na nedeljski večer in spijemo eno pijačo. Ker sem gost v tem avtu se ponudim, da plačam pijačo v zameno za gorivo, pa mi domačin tega ne dovoli. Soni je prijazen domačin in očitno ga pozna več ljudi, saj vsakih nekaj minut kdo pride do njega in se želi pogovoriti z njim. Po popiti pijači se odpeljemo do dingi pontona, se zahvalim vsem trem in grem do barke pozdraviti irskega kolega Billa, spijem eno pivo skupaj z njim, potem pa grem na svojo barko, kjer si pripravim pozno kosilo z večerjo in uredim nekaj stvari za verjetnostni jutrišnji premik na otok Fatu Hiva, kjer mene in za njih nakupljene stvari nestrpno pričakuje SY Zana.
Večer kaj hitro mine in počasi bo treba spet v posteljo.
< Tihi ocean - 18. del Tihi ocean 20. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Hiva Oa, Francoska Polinezija, 7. dan
Danes bo blog na spletni strani očitno bolj pozen, a kaj naj, če se dogaja?
Že zjutraj je v naš zaliv priplula večja dostavna in oskrbovalna ladja, ki pride na 14 dni in pripelje naročeno blago za trgovine, gostince, gradbince in seveda za ostale prebivalce otoka. Cel dan se je z ladje raztovarjalo, kamioni pa so vozili blago po cestah otoka.
Dopoldan sem bil spet delaven in sem očistil še desno stran barke nad vodo, kot se reče v nulo, nato pa sem še nazaj montiral reševalni splav, saj sem očistil palubo, da se sveti skoraj kot nova. Splav ima zdaj nove trakove in nove inox nosilce. Uredil sem še nekaj zadev v notranjosti barke, kasneje sem si naredil še solato in po obroku odšel na sprehod v mesto. Tri kilometre sem prepešačil do trgovine, kjer sem kupil najnujnejše stvari in potem sem poiskal wifi ter si v bifeju naročil malo pivo. Želel sem poslati na You tube tri filmčke, a je povezava tako počasna, da ne vem če ni moj IridiumGo hitrejši. Kar hitro me je pošiljanje minilo, zato sem se odločil, da pošljem video naslednjič, ko bo povezava boljša.
Zvečer sva s kapetanom SY Cajusito odšla na BBQ party, kjer sem bil prvič v družbi s kar nekaj posadkami drugih plovil. Spoznal sem kar nekaj novih ljudi in lahko rečem, da sem se imel lepo. Najbolj me je inpresioniral kvartet, trije moški in ena mlajša ženska, ki so preko dveh kitar in enega bobna igrali lepe francoske pesmi, mlada gospodična pa je zapela tudi kakšno špansko pesem in me res navdihnila. Danes sem prvič poskusil sadež kruhovec, ki so ga nekateri spekli kar na ognju, menda pa se da speči tudi v pečici, če mu dodaš malo olja. Ker ga je tukaj veliko in prosto visi na drevesih, si vsekakor kakšnega uberem in ga prinesem na barko.
Zdaj napišem blog in vam zaželim še lahko noč!
Hiva Oa, Francoska polinezija, 8. dan
Pa smo v zadnjem dnevu meseca Maja, meseca v katerem se je kar nekaj dogajalo. Ostal mi bo zapisan kot mesec dooooolge plovbe po delu Tihega oceana, mesec ko sem prišel do prvih otokov Francoske Polinezije, itd.
Danes zjutraj sem odšel po oprano perilo in roko na srce sem prvič res zadovoljen z opranim perilom. Lepo oprano, zloženo, dišeče in vsekakor ne pretirano drago, kot sem pričakoval. 15 kg pranja perila vseh vrst in oblik me je stalo 3.800 PF, kar je cca 31,80 €.
Ko sem pospravil perilo na svoje mesto, tam kjer pač mora biti, sem ga še dodatno zavaroval zaradi vlage, ki je tukaj zelo prisotna. Že tako ali tako imam večino zadev, kot so brisače, posteljnina, boljše polo majice, itd v PVC zabojih s pokrovom, zdaj pa sem dal še nekatere stvari v vrečke. Vlaga se na perilu še prehitro pozna.
Kasneje sem šel v mesto in sama od sebe mi ob cesti ustavi okoli 40 let stara ženska, ki pa me preseneti, saj je imela tiaro za desnim ušesom, kar pomeni da je prosta, da išče moža ali fanta. No fantje, ženske se same ponujajo na otoku sreče in to z dobrim avtom, samo pogledati je treba kje stoji tiara (roža).
V mestu najprej odidem do meni znanih domačinov, kjer na njihovem dvorišču dobim za nekaj P.Frankov sadje, kot so pomelo, banane, mango, papaja, pomaranče,…. Potem skočim še v trgovino po kruh in korenček, ter skočim še na internet, da vidim kaj se novega dogaja v podalpski deželici.
Nazaj grede štopam, saj imam poln nahrbtnik in ustavi mi prijazen domačin s katerim se vpletem v pogovor. Med drugim mi pove, da je veliko moških na otoku odsotnih in odhajajo na delo na razne atole, na Tahiti, ter na druge otoke. Tukaj na otoku je cca 3000 prebivalcev in menda so si vsi več ali manj v sorodu. Na vprašanje kako se potem poročajo pa pravi, da se normalno ženijo, saj je tudi on poročen s sorodnico v tretjem kolenu in to ni več problem. Menda ima tudi on sorodnico, ki še ni poročena, dobro kuha in je poštena, zato mi kar ponudi, da bi se spoznal z njo. Dobra je ta! Pravim mu, da se zagotovo za dlje časa ustavim tukaj, ko bom šel drugič z barko okoli sveta. Ste vedeli da so še v prejšnjem stoletju na tem otoku živeli kanibali?
Popoldne mi na barki mine ob drobnem popravilu boxa v kokpitu, saj se mi je odlomila ključavnica in sedaj je vse funkcionira kot mora. Nato po današnjem zgodnjem kosilu malo počivam, opazujem ljudi, berem, skuham si kavo in poglej ga zlomka, spet je večer, kot vsak dan.
Zvečer moram tudi nekaj delati, torej moram spet napisati kar nekaj strani za novo številko Navtike plus, saj sem spet dobil novo naročilo. Čaka me še nedokončana zgodba eNavtike,… potem pa še nekaj novega za enega novega naročnika. No, očitno se dogaja in ob večerih mi res ni dolgčas.
< Tihi ocean - 17. del Tihi ocean 19. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Hiva Oa, Francoska Polinezija, 4. dan
Nedeljsko jutro… in že zjutraj se je pričelo sončno in lepo vreme. Čisto nasprotje včerajšnjemu dnevu in oblačnosti, ki je žal tukaj zelo prisotna.
Takoj po popiti kavi, okoli 9,30 ure sem odšel v mesto, saj je nedelja in želel sem videti kako je tukaj ob nedeljah. Najprej me iz sosednjega hriba pozdravi glasna avtohtona glasba in dim, ki se je valil iz velikega BBQ, ob katerem je bilo kar nekaj moških in ob tej uri že s pivom v roki. Komaj sem dobro prišel na glavno cesto mi kar sama od sebe ustavi prijazna starejša gospa, kasneje sem izvedel, da jih šteje 72 let in me vpraša, če grem v mesto, da me odpelje tja, če želim. No ja, ni kaj, prijaznost je tukaj res vidna vse povsod. Pripeljeva se v mesto, do prvega supermarketa in pred njim sedita dva domačina in igrata na tukajšnje instrumente in čudovito pojeta avtohtone pesmi. Potem grem naprej in pridem do cerkve, a žal maše ni, zato si cerkev ogledam le od zunaj in potem ker sem videl da le-ta nima oken, ker je pač vroče podnebje, naredim fotko ali dve še z notranje strani. Odpravim se še v trgovino in tudi tam so vsi prijazni in več ali manj so vsi praznično – nedeljsko oblečeni. Ko sem šel mimo Gendarmerie, me pozdravi policist, pri katerem sem se prijavil, ko sem prišel na otok in me vpraša kako mi je otok všeč, mi svetuje kaj je potrebno še videti: muzej in grob Paula Gauguina, tržnico z ročnimi izdelki domačinov, morda se povzpeti na hrib do letališča, itd.
V tem lepem in sončnem dnevu naredim še nekaj posnetkov in se vrnem na barko. K meni pride kapetan SY Cajucito, ki ima za mene sveže novice, čeprav je komaj 12 ur kar se nisva videla. Skuham kavo in že steče pogovor, ki je trajal kar nekaj časa. Potem pride na idejo, da bi šla na pico, a ga debelo gledam, saj včeraj zaradi kolena še hodit ni mogel, danes pa bi rad pešačil 3 km do restavracije, kjer pečejo pico. Super! No pa greva in si naročiva pico, ki je kar velika in zadovoljivo dobra, čeprav se mi zdi, da sem jedel do sedaj najboljše pice v Sloveniji. Draga pa kot da sem jedel suho zlato. Pica in pivo staneta 2.750 Pol. Fra. ali 23 eur!
Nazaj vsaj nisva pešačila, saj naju je kar pri izhodu povabila k prevozu francoska družina, ki je s svojo aluminijasto barko sidrana tik ob Indigu in tako mi je minil še en dan na Hiva Oa. Za jutri imam že plane in morda ta teden odplujem drugam, saj so Markezi tudi na drugih otokih lepi.
5. dan
Danes je prvi delovni dan v tednu in verjeli ali ne, sem si sinoči pripravil bujenje na telefonu, saj bi rad bil ob osmih zjutraj na kopnem, ko pride ena gospa, ki obvladuje vse kar popotniki potrebujemo. Jaz potrebujem pralnico oz. pranje perila, potrebujem plin in počasi bom potreboval tudi gorivo.
Ker pa sem se sinoči preveč najedel, sem spal komaj do petih zjutraj, ker sem imel preveč napet trebuh. No sem si skuhal kavo, kasneje sem še zajtrkoval, zato tudi budilke nisem potreboval. Na kopnem srečam to famozno žensko in se dogovoriva za pranje. Jutri pravi da lahko, ker danes ne more, saj se ji nekam mudi. OK, jutri zjutraj prinesem celo vrečo umazanega perila, dobim ga čez dva dni – opranega, posušenega in zloženega. Cena? 300 PF ali 2,51 €/kg. Če je vse drago ne vem zakaj ne bi bilo tudi pranje. Na Martiniku sem plačal še več po kg. Plina tukaj nimajo v majhnih jeklenkah in bo treba odpluti na Nuko Hivo, tam baje nekdo polni male jeklenke. Gorivo pa lahko dobim po Tax free ceni, a dokument stane 156.000 PF. Halooo, saj nimam tankerja, da se mi to splača. Bom kar natočil v kanistre na bencinski črpalki in jih zvozil na barko, ter plačal tudi davek. Žal tukaj še ni pomola in bencinske črpalke na pomolu, zato je potrebno vso gorivo natočiti v kanistre in zvoziti iz bencinske do dingija in nato še na barko. Danes z dizlom ne bo nič, ker ga je zmanjkalo, jutri ga menda pripeljejo.
Popoldan odstranim s palube rešilni splav, saj sta mi dve rinki na nosilcih spustil rjo, kajti očitno nista bili pravilno galvanizirani in sta zarjaveli, rjava pa je posledično tudi moja paluba. Za prvi dan sem zadovoljen, kajti Cif je delno opravil svoje delo, inox rinke in ostalo pa sem dal v eno plastično posodo in jih zalil s Coca Colo. Jutri pričakujem čudež…
Zvečer sem še povabljen na večerjo, na dober piščančji curry z rižem, ob tem pa spijem še dva kozarca vina, saj se večerja potegne malo dlje. Z možakarjem se še en čas pogovarjava, potem pa le odidem, saj vidim, da mu že vleče oči v spanec. Tudi sam bom šel malo kasneje spati, saj sem zjutraj kar zgodaj vstal.
6. dan
Ker sem šel sinoči prej v posteljo, sem danes zjutraj zato še malo poležal, da se izravna moja kvota spanja. Po kavi sem odpeljal vrečo z umazanim perilom do gospe s katero sem se dogovoril, da mi bo oprala perilo, nato pa sem šel še na bencinsko črpalko, da vidim če je dizel že na razpolago. Seveda so že nekateri avti, ki so v vrsti stali pred črpalko, veselo točili le-tega v svoje jeklene konjičke.
Tudi sam sem odšel na barko, vzel dva kanistra po 20 litrov, vzel še voziček in odšel v nabavo po meni manjkajoče gorivo, dizel. Natočim dva kanistra, ju dam na voziček, zapeljem cca 350 m do dingi pontona, naložim v dingija, se zapeljem do barke, raztovorim, pretočim v glavni tank, nato spet naložim v dingija, se odpeljem do dingi pontona, naložim na voziček kanistra in grem 350 m do bencinske črpalke… in tako ponovim ves postopek 5 krat. Po treh urah sem bil že pošteno utrujen, poleg tega me je zdelalo tudi današnje močno sonce, zato si potem privoščim na barki dobro kavo in nato vzamem še dva modra kansitra za vodo, ki sem si ju sposodil s sosednje barke in grem še 4 krat po 40 litrov vode, le da je ta stacionirana bližje. Ker je voda tukaj v zalivu zaradi del na novem pomolu zelo umazana in motna, nočem več delati vode z desolinizatorjem.
Popoldan še enkrat drgnem raster na barki in čistim pohodno pot po palubi, nato pa na mojo srečo, že ob mraku pride k meni obisk s sosednje barke in spijem z njimi po eno pivo. Še sreča da so prišli, saj ne vem če bi se me drugače dalo ustaviti od dela. Ko so odšli sem si pripravil že zelo pozno kosilo oz. večerjo in nato sem še pospravil ter zložil perilo, ki sem ga pral včeraj na roke.
Ni kaj, dan je bil deloven, šel je v nič, videl nisem nič, utrujen pa sem kot da sem garal v rudniku. Jutri je nov dan in jutri moram v mesto, morda najdem regulatorski ventil za veliko plinsko jeklenko, saj je tu 15 kilogramska aluminijasta jeklenka s plinom vred kar poceni. Vsaj ena stvar, ki se mi ni zdela draga.
< Tihi ocean - 16. del Tihi ocean 18. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Hiva Oa, Francoska Polinezija
Mirna noč na sidru, nato pa jutranji rituali, ki so že kot vam, tudi meni počasi prišli v navado. Po popiti kavi sem odpeljal Gregorja na kopno, ki je šel v raziskovanje mesta, saj je še samo danes tukaj, jutri pa odpotuje domov. Jaz sem se lotil dela in najprej sem očistil do konca še svojo spalnico, nato sem se lotil predala v kateri imam jedilni pribor, ga očistil, nato opral ves pribor, ga dobro zdrgnil, nato pa še »spoliral«, da je takšen kot nov. Enako sem naredil še s posodo, saj se je med plutjem po oceanu kaj polilo in se je zapeklo na posodo, zato sem enako kot s priborom naredil tudi s posodo. Ko je bilo vse opravljeno je bilo res lepo videti zloženo in sijočo posodo.
Dopoldne je bilo še delno oblačno, nekajkrat je celo poškropilo, zato se mi je zdel idealen čas da naredim nekaj vode za v rezervoar, čeprav mi je bilo kasneje žal, saj je bil filter čisto umazan. A zdaj je kar je. Starega vržem stran, ter montiram novega za drugič, vsekakor pa tega ne bom umazal tukaj v tem zalivu. Ta čas ko se je voda sama delala sem odšel v dingija in se lotil čiščenja druge strani barke. Eno stran je že včeraj Gregor očistil na grobo, jaz pa bom svojo stran očistil na fino in potem se še jutri lotim druge strani in jo sfinaliziram, da bo Indigo spet lep in svetleč. Malo bom še počakal, če bo kaj samo odpadlo s podvodnega dela, nato pa se en dan lotim še tega, kolikor pač bom naredil sam. Po končanem tri urnem delu sem bil vesel osupljivega rezultata.
Po opravljenem čiščenju in narejeni vodi, sem se lotil popravila nekaterih drobnih zadev kot so zamenjava vijakov na pokrovu od sidrne verige, menjal sem nekatere zaščitne gume, itd,… nato pa sem se stuširal in šel na SY Cajucito, saj je kapetan obležal z zvitim kolenom. Po dve urni debati in obnavljanjem angleščine, sem Irca zapustil in odšel sem na svojo barko, kjer sem si naredil dobro kosilo, nato pa sem se lotil še peke kruha.
Zvečer sva povabljena še enkrat na SY Cajucito na pivo in kašen čvek s celo tričlansko mednarodno posadko (Irec, Francoz in Švedinja), saj sta zadnja dva bila tudi v mestu.
Dan se bo zaključil tako v prijetnem vzdušju in kasneje še spanju.
P.S.- Včeraj se mi je naredil lapsus in sem napisal, da smo deset ur in pol narazen, pravilno je enajst ur in pol. Sorči
25. Maj
Včasih smo temu dnevu rekli Dan mladosti in mi, takratni Titovi pionirji smo zvečer na TV gledali še zadnji del vsakoletne serije: Titova štafeta. Bili so to lepi časi moje mladosti,… zdaj pa bi lahko zavrteli še tisto drugo stran serije – Še pomnite tovariši….
Še dolgo pa bo pomnil in si zapomnil 60 dni življenja na Indigu moj kolega Gregor. Žal je danes moral nazaj v Slovenijo, a sem ga vseeno potolažil, da ko prispe domov, bo obkrožil svet, jaz pa ga še verjetno en lep čas ne bom. Od doma do Benetk, Amsterdama in Paname, z Indigom preko Tihega oceana do Hiva Oa, od tu do Tahitija, Nove Zelandije, Dubaja, Zagreba in na koncu spet doma. Evo, pa bo res obkrožil svet. Najino druženje je bilo prijetno, zanimivo in na sploh pozitivno. Če se najde še kakšna takšna oseba, jo z veseljem sprejmem na barko.
Zdaj je sigurno, da bom plovbo nadaljeval sam. Sam sem tudi odšel v mesto, saj sem potreboval nekaj osnovnih potrebščin iz trgovine. Moral pa sem obiskati tudi stojnice domačinov, ki prodajajo sadje in zelenjavo. Če rečem, da je osnovno sadje, banana, pomelo, mango,… zelo dostopno in ceneje kot pri nas v Sloveniji, so ostale cene v trgovini tako drage, kot v najboljših trgovinah sredi Pariza. Za enkrat še ne vem od česa ti ljudje živijo, videvam pa jih v trgovini in mestu, a se mi zdi da so kar dobri kupci v teh trgovinah. Mesto je več ali manj zaspano, vse je narejeno na 33 obratov, torej počasno, ljudje se vozijo z velikimi avti – Pick up tracki, itd. Najbolj zanimive so ženske, saj ima vsaj 90% žensk ki jih videvam, v laseh ali za ušesom rožo, tiaro.
Ko sem se vrnil na barko sem se lotil dela in prestavil skladišče iz ene v drugo krmno kabino, nato pa sem se lotil montaže napajalnega kabla za avtopilota, tako da sem starega eliminiral, da bom imel zdaj v nadaljevanju plovbe mir z napetostjo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem potegnil kabel od krmilne konzole, preko zadnjega prekata in krmne kabine do komandne plošče v salonu. Potem sem odprl še display za avtopilota, saj se je steklo potemnilo. Ugotovil sem, da je zaslon potrebno zamenjati, saj je očitno, da ga je zažgalo sonce. Zvečer sem si naredil kar pozno večerjo in ker sem utrujen, bom verjetno po nekaj prebranih straneh knjige sladko zaspal.
Slika spodaj – zaliv in sidrišče
Zjutraj me je prebudil dež in oblačno vreme se je vilo skozi ves dan. In danes sem šele izvedel, da na otoku Hiva Oa veliko dežuje in da je njegovo drugo ime, oblačen otok. Vseeno pa je današnja sobota zame malo drugačna, praznična.
Dopoldan sem počistil kar še nisem počistil v salonu, montiral sem nove ročke na izhodne in vhodne ventile, saj jih je nekaj požrla vlaga in sol, nato sem postoril še nekaj po barki in se tako zamotil globoko v opoldanski čas, ko me je na kavo povabil kapetan SY Cajucito, saj kot sem že napisal, sam ne more nikamor zaradi poškodovanega kolena. Nič hudega pač pridem jaz na njegovo barko. Vmes sem si še pisal s SY Zana in se dogovarjal za srečanje, saj so oni še vedno na poti proti Markezom.
Po obisku sem povabil kapetana in njegovo posadko na svojo barko na večerne druženje in na večerjo, a zaradi poškodbe kapetana smo se dogovorili, da jaz nekaj skuham na njihovi barki. Skuhal sem kar na svoji in v loncih prinesel na njihovo barko, kjer sem samo dokončal že začeto kuhanje. Skuhal sem tri vrste rižote: z jurčki, z belušmi in črno rižoto z lignji v črnilu. Prinesel sem tudi vino in pivo. Lepo smo se povečerjali, se družili, spili kozarec ali dva in potem so mi še zapeli Happy Birthday pesem, ter mi podarili eno zapestnico, ročno delo Davida, ki sem jo prejel v trajen spomin. Ja, danes sem praznoval svoj rojstni dan.
Po večernem druženju sem odšel na barko, zdaj napišem še blog in počasi tudi jaz odidem v meževo deželo. Jutri je nedelja in baje se v nedeljo ne sme delati, a že najdem zamenjavo za delo.
Zahvaljujem se za številna voščila preko sporočila in emaila, res prijetno presenečenje, pa čeprav sem dosegljiv samo na satelitskem telefonu in emailu. Hvala ker ste!
< Tihi ocean - 15. del Tihi ocean 17. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Hiva Oa, Markeško otočje, Francoska Polinezija
Kopnooooooo!
Indigo je na sidru, na sidrišču otoka Hiva Oa. Priplula sva v jutranjih urah, zdrava in dobro razpoložena. Pričakal naju je vulkanski otok, poraščen in visok, v vseh barvah in odtenkih zelene in črne. Občutek je krasen. Ker je barka ves čas pospravljena in več ali manj od znotraj čista, ne bova imela veliko začetnega dela, zato bova vzela ohlajeno steklenico penine iz hladilnika in jo odprla in nazdravila uspešni in srečni plovbi do FP.
Še nekaj podatkov:
- 4204 NM sva preplula čez Tihi ocean
- 40 dni in 22 ur sva plula neprekinjeno iz Paname do Hiva Oa
- 30 dni ali 2932 NM neprekinjenega jadranja, saj sva imela še samo cca 50 litrov goriva
- 5817 NM preplutih v III. etapi od Martinika (Karibi) do Hiva Oa Francoska Polinezija
- 3114 NM preplutih v I. etapi od Poreča do Las Palmasa, Grand Canaria Kanarski otoki
- 3779 NM preplutih v II. Etapi od Las Palmasa preko Atlantskega oceana do Martinika, Karibi
- 6000 NM še do konca III. etape, Avstralija
In še zanimivost… s sabo voziva 7 polnih vrečk smeti! (vem da o tem dejstvu nihče ne razmišlja!) V morje sva metala le organske odpadke!
Hiva Oa, 2. dan
Saj veste kako to gre, ko sidraš po dolgem času v zalivu z mnogo bark, ki so vse več ali manj preplule ocean in ko pluješ mimo njih te vsi pozdravljajo kot zmagovalca, čeprav so tudi oni enkrat zmagali.
Po sidranju sva si z Gregorjem privoščila malico in kozarec penine. Kar nekaj časa sva sedela in se pogovarjala, kot da se že dolgo nisva videla. Nato malo zaspala in zvečer sva uredila najnujnejše stvari na barki. Po večernem spanju sva se prebudila v nov dan, ki ga spremlja petje petelinov, hrup z drugih bark, gradbišča ob obali kjer delajo valobran in pomole,…
Kasneje je prišla na barko posadka iz SY Cajucita in smo malo proslavili njihov jutranji prihod iz Galapagosa na Hiva Oa, potem pa smo skupaj odšli v mesto, da smo opravili formalnosti okoli prijave pri tukajšnjih oblasteh. Sledil je še obisk v trgovini in seveda smo vsi skupaj odšli še na obvezno Hinano pivo.
Dan je hitro minil, jutri je nov dan in nova doživetja.
Blog bo prihajal morda bolj pozno zaradi tega ker smo narazen 10 ur in pol. No te pol ure tudi meni ne gre v glavo, a tako pač je. Ko je pri vas jutro je tukaj noč pred spanjem.
< Tihi ocean - 14. del Tihi ocean 16. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Vabimo vas na predstavitev nove, že četrte knjige SKRITI PARADIŽ, ki jo bo predstavil avtor in solo jadralec Jasmin Čauševič.
Datum: v torek, 5.3.2019 ob 18:00 uri,
Kraj: Ljubljana, Cesta na Brdo 85.
Predstavitev bo organizirana v učilnici, 1. nadstropje, vhod iz strani pri travniku. Brezplačno parkiranje!
Velenjski jadralec in popotnik Jasmin Čaušević je na svoji štiri letni solo plovbi od Poreča do otokov Tonge v Tihem oceanu spisal tri, od njegovih štirih knjig. Ta del plovbe je le del njegovega življenjskega jadralskega projekta. Njegova želja je, da bi obplul svet na klasični, serijski družinski jadrnici Bavaria 34. S svojim jadranjem si želi dobiti nekaj posnemovalcev, zato poskuša v zapisih navesti čim več koristnih podatkov, iz katerih je razvidno, da se lahko sanje uresničijo tudi z zmerno količino denarja.
Na predstavitvi bo možno kupiti vse štiri njegove knjige.
Ker je število mest omejeno, so potrebne predhodne rezervacije na email: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Vsi pravočasno prijavljeni bralci eNavtike imajo z rezervacijo in prejeto kodo brezplačno predstavitev, ki traja eno uro in pol!
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean, 39. dan
Po prijetni in za čuda topli noči, ter pasatom, ki je končno napolnil jadra Indiga, je prišlo jutro. Sicer malo oblačno, z nekaj kapljami dežja, ter s konstantnim vetrom do 12 vozlov. Barka je z vetrom poletela in s premcem rezala valove, ki so se znašli pred njo. Morje je pršilo in kapljice so od časa do časa priletele v kokpit, včasih pa se je kakšen večji val razlil tudi po barki.
Zato pa je bil čudovit pogled na merilce vetra in hitrosti, kakor tudi na preplute milje. Važno je, da se je Indigo premaknil s točke brezvetrja, kjer sva obstala tri dni. Zdaj kaže na bolje in zdaj že optimistično ugibava, kdaj bova na cilju. Okoli poldneva se je pokazalo sonce in tudi plovba tako postane bolj prijazna. Morda me po treh dneh mirovanja spet zmoti iskanje ravnotežja med hojo po barki, saj so valovi večji, barka pa se ziblje na vse strani. Najtežje je kuhati, pa naj bo to kava ali priprava kosila. Ni kaj, spet se moram navaditi na to. Danes je bilo spet nekaj problemov s pridobivanjem elektrike in ugotovil sem, da je dokončno spustil dušo regulator za vetrni generator, ki očitno že kliče po novem.
Do večera se veter ni spremenil in močno upam, da tako ostane še naprej. Prišla je tudi temna noč in danes zvečer ni bilo potrebno pospravljati palic za ribolov, saj danes nisem niti namočil trnka v morje. Le zakaj bi ga, saj imava mesa tune v izobilju. Za pozno kosilo sva si pripravila čudovite kose tune s prilogo in solato, vse skupaj pa sva zalila s cabernetom.
Tihi ocean, 40. dan
Ura je bila 7:31 zjutraj. Začel se je famozni štirideseti dan na Tihem oceanu. Torej 39 dni je že Indigo na morju in reže valove Pacifika, kot reže plug še v nezorano njivo. Danes samo nekaj minut kasneje je Indigo zaplul v novo tisočico preplutih milj. 4000 milj je že za njegovo krmo! Wauuu… In danes lahko skoraj zagotovo rečem, pojutrišnjem sva z Gregorjem na kopnem. Lahko si zamislim prizor enega od mnogih filmov, ko mornar sedi na jamboru in ko zagleda kopno, ko se uščipne in je slika še vedno ista, torej ne halucinira, zavpije: »Kopnoooooo!!!« Res mora biti čudovit občutek, čeprav iskreno povem, da me ta in takšna plovba zadnjih treh dni sploh ne moti. Moj vnuk bi mi rekel: »Dedi, 2x še spim pa gremo na morje!« Jaz bi mu rekel drugače, da še 2x spim na neskončnem Pacifiku in nato sidram na otoku Hiva Oa. Ahhh ti Francoska Polinezija kako si daleč. Ni čudno, da se tukaj začne najlepši del sveta in vsak od morjeplovcev ki je že obiskal te otoke je rekel, da so to rajski otoki ter najlepši na plovbi okoli sveta.
Na barki danes ni bilo kaj početi, vse je tako kot mora biti in ker je nedelja se tudi midva počutiva nedeljsko. Sonce je na nebu, ki žari kot žareča krogla. Nad kokpit sva raztegnila tendo, saj bi bila drugače rdeča kot kuhana raka. Še vedno je v senci 29 stopinj Celzija. Veter je spremenljiv, a še vedno dovolj ugoden za plutje proti začasnemu cilju. Nad barko se je pravkar prikazal bel galeb, ki kroži nad barko, kot bi jo želel pozdraviti v temu delu sveta. Nato odide dalje in vsi nadaljujemo svojo pot.
Tihi ocean, 41. dan
41 dan, zadnji dan na Tihem oceanu. Pravzaprav na tem oceanu ostanem še kar dolgo, saj je na njem veliko čudovitih otokov, ki se nahajajo na moji poti. Se je pa pričel zadnji dan prečenja oceana med Panamo in Francosko Polinezijo. Ko se ozrem nazaj, bilo je že zdavnaj, ko sem zadnjič stopal po trdnih tleh, ko sem bil še na kopnem v Panami. Kar malo mi je žal, da se končuje ta več dnevna plovba, ki je bila zame nekaj novega, saj sem prvič imel ob sebi člana posadke, kolega Gregorja. Samotar, ki plujem sam se težko prilagajam in verjamem, da se je tudi meni težko prilagoditi. A pokazalo se je, da sva se z Gregorjem čudovito ujela in kar žal mi je, da bo Gregor zapustil mojo barko in odletel domov v Slovenijo. V sebi bo odnesel lepo preizkušnjo ter uresničeno željo za okroglo obletnico, »Moj ocean«, ki si ga je tako močno želel prepluti. Vesel sem, da sem mu lahko izpolnil to željo in da so se mu uresničile sanje. Jaz ostajam tu in nadaljujem pot, kako pa drugače kot sam, saj sem tako navajen. Morda se mi na moji poti okoli sveta še kdo pridruži, kdo od jadralcev, ki ga ni strah zemljepisnih širin, ne dolžin in ne več tisoč metrskih globin.
Čeprav je bila ta plovba počasna zaradi vedno večje obraščenosti barke (ne pozabimo, da je bil barka dva dni pred vstopom v Panamski prekop očiščena s strani potapljačev in da so mi menjali cinke), kakor tudi zaradi brezvetrja, zaradi vseh drugih akterjev, ki so bili deležni te plovbe. Lahko le rečem, da je le-ta potekala sorazmerno dobro in da sem zadovoljen z njo. Malo nas je, ki smo prepluli več kot 4000 navtičnih milj v enem kosu, pluli več kot 40 dni in noči skupaj. Za takšne dneve je potrebna dobra logistika, ter dobra psiha.
Pravzaprav sem srečen, da je z barko vse dobro, ter da sva oba člana posadke cela in zdrava. Največ je pripomogel »tretji član posadke«, neumorni avtopilot, ki je kljub temu, da mi je zadal mnogo preglavic, le zmogel ostati na krmilu do konca. Šele zdaj je v pravi in najboljši kondiciji. Veliko je pomagala tudi kakšna topla in srčna beseda znancev in prijateljev, kakšen nasvet v prejetem e-mailu, katerih sem dobil res veliko, sploh od meni do sedaj ne poznanih ljudi. Hvala vam! Veliko mi pomeni, da sem lahko računal na Sebastjana, ki je vsak dan objavljal tekst za blog, fotko in lokacijo, da ste bili vedno na tekočem, kje se nahaja Indigo in kaj se na njem dogaja. Vedno sem se lahko obrnil na Damjana, Mitjo in Iztoka, ko sem potreboval strokovno ali tehnično pomoč, kakor tudi na Eda, ki je še vedno dežurni vremenar. Hvala tudi drugim, katerih nisem potreboval, a so kot zdravniška in druge ekipe vedno ostali pripravljeni in on-line. In ne nazadnje hvala vsem sponzorjem in donatorjem, da smo s skupnimi močmi postavili ta del projekta do realizacije! Hvala vsem vam, ki me berete in me spremljate na blogu, številke so presegle pričakovanja.
Danes zjutraj je ostalo še malo manj kot 100 milj do kopnega, do otoka Hiva Oa. Torej lahko upravičeno postavim steklenico penine v hladilnik, da bo primerno ohlajena, po končanem sidranju na omenjenem otoku.
< Tihi ocean - 13. del Tihi ocean 15. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Tihi ocean, 36. dan
Cesar je rekel: »Cesarstvo za tistega, ki mi priskrbi zdravilo…«
Jaz pa bi danes najraje zavpil: »Ves Tihi ocean za tistega, ki mi pripelje 100 litrov nafte ali priskrbi 15 vozlov vetra!«
No, danes ostaja ocean tam kjer je, saj ni moj, goriva tudi nimam, vetra pa je komaj od 4 do 6 vozlov. Indigo pač pluta, skupaj z vetrom in tokom, okoli dva vozla hitrosti. Kaj takšnega pa še ne, niti v sanjah. Vedel sem, da se bo naredila luknja brez vetra, saj tako kažejo Gribi, ampak da bo pa takole… tega pa ne! Takšno in podobno vreme je napovedano vse do petka zvečer, zato močno upam, da se kje najde vsaj kakšna močnejša sapica, ki naju bo pripeljala do cilja.
Popoldan sem se odločil, da skočim v ta več tisoč metrov globok ocean s plavutkami in masko, ter privezan za barko očistim vsaj en del trupa, morda vodno linijo. Ko sem se potopil pod barko me je skoraj kap, trup so zasedli vsaj 10 do 12 cm dolgi morski podvodni teroristi, ter se res prisesali na trup z neko sluzasto in gumijasto vsebino. Ko sem poskušal to odstraniti s ploščkom, sem takoj videl da je to delo za več ur. To se kar tako na hitro ne da, saj je barka obraščena po celem trupu, kobilici, krmilnem listu,… Gregor mi doda moj podvodni fotkič in fotografiram, a tudi fotke niso ne vem kako dobre. Torej do Markezov plujem v bolj zimskem profilu, kar se tiče podvozja Indiga!
Dan brez vetra in nekaj valov mi mine v delu. Najprej naredim nekaj pitne vode, nato pa zamesim kruh, ter ga kasneje spečem. Kosilo sem tudi pripravil zelo okusno, namesto zeljne solate, ki je pač ni več, jeva rdečo peso iz konzerve, katero sem dobro pripravil in začinil, tako da je vsak dan zmanjka, če tudi nisva ljubitelja te rdeče rastlinice. Na oceanu po toliko dneh pač nisi več izbirčen in ti je na koncu vse zelo dobro.
V noč odhaja Indigo z ropotom jader in guganjem, saj nekaj vala vseeno je… vetra pa niti za vzorec.
Tihi ocean, 37. dan
Drugi dan brezvetrja na oceanu. Sedim v kokpitu in razmišljam, čeprav z očmi zrem tam nekam daleč za krmo. Morje je rahlo valovito, tu in tam se najde kakšen val, ki je malo večji in zaguga barko, ta zaguga jadra, spet pa od tega zaplapolajo, udarijo v prazno,… beda.
Trenutno pač »uživam« v tem zavestnem lebdenju in recimo temu, navideznem obvladovanju situacije. A raje bi imel veter, kot da si domišljam, da me ta droben korak stran od popolnega jadranja in izgubljenega vetra ohranja pri miselni prispodobi, da bo jutri bolje. Verjamem v plimovanje sreče, ki mi je večkrat kazala svoj nasmejani obraz. Prav ta sreča me je do sedaj pripeljala v ta veliki črni biser, Tihi ocean. Globoko vdihnem, kot da bi preizkušal prožnost majice, ki jo nosim na sebi in pogledam na ploter. »Bemti, samo 1,8 vozla se premikam!« Pogledam v zastavico, nekje nad mojo glavo, ki plapola v vetrcu. Spustim pogled do merilnika vetra in pogled na prikazovalnik mi skoraj spusti iz ust še eno kletvico. 3,2 vozla vetra piha v krmo. Presežek!
Pogledam v nebo tega megličastega popoldneva, kjer je sonce kot neka razbeljena krogla samevalo na čistem in brezmadežnem nebu. Nikjer oblačka. Sam pri sebi se nasmehnem in se spomnim kako sem kot otrok in mlad fant odrasel v mestu, daleč stran od morja in vetra. Zdaj pa že nekaj časa drsim z Indigom čez vodne prostranosti tega sveta. Slan morski zrak, veter, ki biča obraz, jadra, ki so napeta a se ne strgajo, svoboda,… in predvsem zaupanje v barko. Zdaj pa dobrih 390 milj pred ciljem, po skoraj preplutih 4000 miljah, spet nova življenjska preizkušnja, ki preizkuša mojo glavo, moj že 37 dan na oceanu, kateremu ni in ni konca.
Še naprej mi oči počivajo s pogledom iz premca na to mirno in prostrano vodo… Jutri je nov dan in jutri bo zapihal veter… Morda pa res…
Tihi ocean, 38. dan
Tretji dan brezvetrja na oceanu.
A danes naj bi bilo drugače, vsaj proti večeru, ko naj bi zapihal močnejši pasat. A vendar sem veter začutil že prej, saj je nekje ob 15. uri prvič napolnil plapolajoča jadra. Sicer je bil še nesramno sramežljiv, ni si upal pokazati kaj mi bo danes namenil. No čez eno uro je že spodobno pihljalo in barka je dobila prve slabe 4 vozle na hitrosti, nato več, pa več in… in potem je ena od dveh ribiških palic sprožila znak odvijanja laksa in laks se je odvijal kot nor. Poletim k palici in zategnem zavoro, povlečem. Palica se upogne, a se ne zlomi. Odvito imam skoraj 300 metrov laksa in zdaj vem da je to lahko le tuna ali mečarica. Čakam, če skoči iz vode bo to mečarica, če pa gre v globino, bo tuna. Upira se, vlečem in vlečem. Utrujam jaz njo, utruja ona mene. Vsake toliko časa si spočijem in otresem roko. Spet potegnem, spustim, navijam. Ne vem koliko krat sem to že danes naredil. Palica je ukrivljena in samo čakam da poči. Gregor snema to borbo med ribo in mano. Potem vidim, da ne bo lahka, mislim, da je ne bom potegnil na barko, kajti prej bo počil laks ali pri vozlu na vabi. Nimam upanja da bo to uspešen ulov. Spet vlečem in takrat se začne odvijati leva palica. Zavpijem Gregorju, naj jo prevzame. Tudi on ima enake probleme kot jaz, le da je ta palica in rola močnejša. Počasi se riba utruja in jo vlečem, a ona gre vse bolj globoko. Tuna je, pravim… Nato jo čez nekaj dolgih minut potegnem v kokpit. Kot pravi Gregor, kot bi v kokpit vrgel veliko poleno. Bila je tuna. Gregor še vleče svojo, jaz pa svojo počasi rešujem muk. Kokpit je krvav kot da imava koline. Gregor privleče še svojo tuno do barke, potem jo jaz potegnem v kokpit. Tudi njo rešim muk in ji spustim kri pod stransko plavutjo. Ne moreva se nagledati današnjega ulova. Stehtava ribi in obe skupaj tehtata nekaj čez 14 kg. Wauuu… Nareževa meso, narediva karpačo, nato pa se začne shranjevanje mesa, ki ga res ni malo. Nekaj ga spečem še za današnje res pozno kosilo in oba sva zadovoljna s svežimi dobrotami, ki jih nama ponuja morje.
Jaz sem že ulovil večjo tuno, Gregor pa ima svojo prvo trofejo. Pravzaprav imava trofeji oba, a največja je, da je veter že pihnil čez 10 vozlov in že spodobno plujeva proti cilju. Zdaj kaže da bo vetra do cilja.
Še malo več kot 300 NM …
< Tihi ocean - 12. del Tihi ocean 14. del >
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
Najbolj brane novice
Bencinska črpalka v Marini Dalmacija v Sukošanu je zaprta.
Bencinska črpalka v marini se prenavlja. Prenova naj bi bila zaključena do glavne turistične sezone. Upajo, da bo dela uspelo opraviti prej. Zato goriva ni možno natočiti na bencinski črpalki. Marina zato omogoča natakanje goriva s pomočjo prenosne črpalke. Če potrebujete gorivo, morate vsaj 24 ur pred točenjem poklicati v marino in naročiti gorivo. Sporočiti morate točen datum in uro prihoda in okvirno količino goriva.