Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

17. dan: Volcano

Ležim v postelji in zdi se mi, da sanjam Dantejev Pekel. 

Potem ugotovim, da ne sanjam, ampak da sem v peklu.
Močno smrdi po žveplu, barka se ziba levo desno tako, da v kuhinji žvenketa posoda, val vsake toliko udari v bok barke, kot bi udaril na boben. V ozadju slišim rožljanje verig.
Ampak v peklu bi moralo biti vroče. Tu pa je prijetnih 24 °C.

Nekako se prebijem iz kabine v kokpit. Pri tem me dvakrat napade podboj vrat, stopnice pa se mi poskušajo izmuzniti. Ne, nisem pil. Zunaj je še tema, rožljanje verige je še močnejše.
Aha, oskrbovalna ladja je na otok pripeljala vodo in meče sidro 100 m od nas. Potem se z motorji potegne bližje pomola, s čolnom peljejo na pomol vrv in se potem vlečejo toliko blizu pomola, kot jim grez dopušča.

Nisem še videl ladje s tako malo nadvodja. Spredaj in zadaj je ladja normalno visoka, srednji del pa je praktično cel v vodi. Frajer stopi iz dingija na ladjo navzdol!
Šele nekaj ur pozneje (ko po cevi prečrpajo že veliko vode, se ladja prikaže iz vode. Grda je, a lepota ni njen namen. Vodo vozi po otokih in to dela dobro, čeprav je grda.
Čez noč je veter popustil, barke v zalivu so obrnjene vsaka v svojo smer. Ko pogledam jambore in sidrne luči pa se zdi kot mečevanje vojne zvezd. Vsi se tako majemo, da je videti, kot da se jambori mečujejo med sabo.

Ahh, še ena neprespana noč.

Danes »pasaža« kratka: 1,65 milje. Ja, prav sem postavil decimalno vejico. Zavila sva le okrog Vulcana v zaliv na nasprotni strani otočka. Tu je videti bolj mirno. Čez dan tudi je, zdajle zvečer, ko tole pišem, pa se že guncamo. Če bo šlo tako naprej, bomo neprespani in tečni. Lili računa, ali je ceneje iti z barko v marino in se naspati ali pa sidrati in najeti sobo za prespat.
Za zdaj bomo poskusili tretjo možnost: dvojni whiskey pred spanjem. Danes je flaška Bushmillsa dala dušo, da midva bolje spiva ...

Preplute milje danes 2 (log po vodi 2), skupaj 808 od Bernardina. Motor ima 5451 uro (1 novo uro).

18. dan: Vulcano–Salina Lipari

Noč je bila bolj mirna. Ali je pomagal whiskey, ali pa je zahodna stran boljša. Do štirih zjutraj smo dobro spali, saj je veter še držal in smo viseli na sidru s kljunom v val. Okrog štirih je veter ponehal, obrnilo nas je počez na val in zibanje se je začelo. A precej bolj nežno, kot prejšnje dni. Po kakih dveh, treh urah se je veter spet postavil na noge in nas pravilno obrnil v val. Očitno se bomo morali na tem delu Sredozemlja navaditi, da se ob 4. uri zjutraj pač ne spi, ker ni globokih zalivov in ker ima morje na voljo 500 milj, da razvije val.

Ob vsaj za silo stabilnem vremenu je očitno celo boljše, če si povsem izpostavljen vetru in valu, saj te veter drži v val in se da spati. Če sidraš na zavetrni strani otoka pa otok blokira in delno obrne veter, val pa se priplazi okrog ovinka in te dobi z boka. Današnja pot je bila precej daljša od včerajšnje. Obiskala sva kar tri otoke, a sva jim namenila le pogled z barke, na kopno nisva šla. Sidrana sva na NE delu otoka Lipari na 5 metrih na enem od redkih delov, kjer se morje ne spusti z obale takoj na nekaj sto metrov globine.

Vulcano je danes nekaj manj aktiven, kot je bil včeraj, zato pa Stromboli malo bolj pokašljuje kot po navadi. Bomo videli, ali se bo ponoči videlo od tukaj, kako meče v zrak žareče kamne.

Preplute milje danes 15 (log po vodi 15 – zdi se, da le ni nič narobe z mojim logom, le toliko toka smo imeli prejšnje dni), skupaj 823 od Bernardina. Motor ima 5454 ur (3 nove ure). Danes smo jadra izvlekli le za vzorec, 95 odstotkov časa je pel motor.

P. S.
Včeraj sva naredila poličko za začimbe, tako da je s seznama odkljukan še en projektek.

19. dan: Lipari–Panarea

Stromboli nas ni razočaral.

Ko se je stemnilo, je vsake toliko pljunil v zrak goreč steber. Intervali so bili različni, intenziteta tudi. V bistvu je bilo, kot bi gledal tekmo in bi vsake toliko padel gol. Samo, da je zame gledanje vulkana bolj zanimivo. Očitno nismo bili edini, saj se je ob vsakem izbruhu s sosednjih bark slišal glas odobravanja. Res, kot bi gledali isto tekmo. Dan je bil miren in odločil sem se, da se lotim izboljšave pri sidrni verigi. Vinč ima namreč vodoravno os in je nameščen nižje kot koleščki na premcu. Zato ga veriga objame manj kot četrt kroga. Posledično veriga preskakuje. To se dogaja, že odkar imam barko, a se mi zdi, da je vedno slabše. Med vinč in vodilo verige bom dodal še eno kolesce, ki bo verigo vleklo navzdol.

Ta projekt mi je vzel več kot pol dneva, a z rezultatom nisem najbolj zadovoljen. Je bolje, a daleč od perfekcije. Verjetno bodo potrebne izboljšave. Po končanem projektu vinča in kopanju se prestaviva na Panareo. To je sosednji otok, na pol poti do Strombolija.

Sidrava na vzhodni strani otoka, južno od glavnega pristanišča. Začeli so nameščati boje, en dober zaliv so že napolnili z bojami, upam, da ostane še dovolj prostora za nas, ki bolj zaupamo lastnemu sidru.Vreme je zanimivo: povsod okrog so oblaki, na celini in na Siciliji celo občasno dežuje, tule na Eolskih otokih pa imamo lepo vreme.

Preplute milje danes 9, skupaj 832 od Bernardina. Motor ima 5456 ur (2 novi uri). Malo sva jadrala, a je bilo vetra premalo.

20. dan Panarea–Stromboli

Spala sva dobro. Zjutraj se odločiva, da greva pogledat glavno mesto Panaree, torej se odsidrava in plujeva mimo glavne luke. A že pogled z vode naju prepriča, da se tu ni vredno ustavljati. Tipično turistično naselje in nobenega starega mestnega jedra ni videti. Greva pač takoj naprej. Cilj Stromboli. Vetra ni, motorirava. Plujeva po zahodni strani otoka, tik ob prepovedanem območju. Stromboli je bolj aktiven, kot ga imava v spominu. Veselo kašlja in pljuva v zrak kamne, ki se kotalijo po bregu navzdol. Nekateri so dovolj veliki, da jih vidiš, ko se kotalijo, pri večini vidiš le kadečo se sled. Ko pade izstrelek v morje voda na tistem mestu vre še nekaj sekund.

Sidrava na severnem delu pred plažo pri starem pomolu (severno od Punte della Lene). Imava krasen pogled na Strombolicchio, majhen otoček s svetilnikom in navpičnimi stenami okrog in okrog. Voda je krasna. Sidro je na 16 metrih globine, a ga vidim, kako je vkopano. Malo pomaga to, da je pesek črn. Sprehod po mestecu je simpatičen, turistov je občutno več, kot pred leti. Utrip ribiško obrtniške vasice izginja. Zgrešila sva lokal, kamor sva hotela iti na kanole. Ko je Lili zagledala v nekem lokalu, kako izgledajo pice, jo je kot magnet potegnilo noter in ni je sile na svetu, ki bi jo takrat prepričala, da narediva še 50 m do "najinega" lokala. Pica je bila dobra, kanoli pa – no, ja OK.

Se pa seveda pri cenah pozna to, da je polno turistov. Ko sva čez dan sidrala, je bila v zalivu samo še ena jadrnica, zvečer pa nas je bilo že sedem. Ob mraku so mimo nas vozile horde čolnov gledat nočni spektakel, ki ga pripravi vulkan. Ponoči namreč kotaleči se kamni lepo žarijo. Midva sva gledala kar s sidrišča. Sicer ne vidiš vsega, le večje izbruhe, a nama je bilo to ravno prav. Zjutraj sem celo našel en mali (2 cm) lahek vulkanski strdek na palubi. Tudi nekaj črnega prahu je bilo po barki. A nič kritičnega.

Preplute milje danes 15, skupaj 847 od Bernardina. Motor ima 5458 ur (2 novi uri).

21. dan: Stromboli–Strombolicchio–Tropea

Na obali, kjer sva bila sidrana, je bil neki klub. Ponoči se je izkazalo, da je nočni klub z glasno glasbo. Ravno sva že zaspala, ko so oni začeli na polno. Zdi se, da sem res že star, saj me niti slučajno ni prešinilo – oh, a greva v lajf?. Edina misel je bila – pa ne že spet. Ali bi lahko prosim enkrat v miru spal ...

Pa ni bilo hujšega.

Zjutraj dvignem sidro, Lili se še nekaj premetava po postelji in odplujem do otočka Strombolicchio. Z vseh strani se iz vode dvigajo navpične stene, na vrhu je svetilnik. Tja je napeljana žična vrv. Verjetno naredijo žičnico z ladje na svetilnik, če morajo kaj dostaviti tja gor. Na eni strani so v skalo vklesane ozke stopnice in videti je, da vodijo do vrha. Voda je že nekaj metrov od otočka globoka 100 m. Barko usmerim proti Tropei. Vetra ni niti za vzorec. Potem začne rahla sapica v krmo in ko ta doseže 5 vozlov, postane nevzdržno vroče, saj je naša hitrost enaka hitrosti vetra. Ugasnem motor in začne se ena najpočasnejših pasaž v zgodovini Herona. Pujsamo z noro hitrostjo dveh vozlov. Nad bimini napeljeva še dodatno zaščito pred soncem – tisto plastično mrežo za senco – in razlika je očitna. Dan je krasen. Lilika pere perilo v našem lepem novem pralnem stroju, jaz vrtam neke luknje v jeklo, potem pomijem celo palubo z vodo iz pralnega stroja. 

Vmes imava pozen zajtrk, še kako kavico, gin-tonik, lenarjenje na »plaži«. Ko hitrost še malo pade, se greva pa kopat. Voda je kristalno čista, a do dna se ne vidi, saj je globina tu kakih 1300 metrov. Nikjer nobenih turistov, dretja, glasnih motorjev, glisiranja »na kol« – 2 m od barke. Aja, a veste, kakšna je razlika med italijanskim motornim čolnom in drugimi motornimi čolni? Pri italijanskem najprej slišiš Italijane, šele potem motor. Ob pol sedmih zvečer sidrava pred Tropeo. Sva natanko 200 m od kopnega pred označeno in z bojami ograjeno plažo. Med nama in obalo pa divjajo gliserji, kot da tekmujejo, kdo bo naredil večji val. Na srečo bo kmalu večerja in takrat se scena umiri. V Italiji dajo veliko na tradicionalne ure kosila in večerje. Če kdo ne verjame, naj poskusi dobiti odprto gostilno in kaj za pojest ob petih popoldan. Ni šans.

Še midva pojeva in se odpraviva v mesto. Lili je uporabila besedo »čarobno«. Tropea je sicer polna turistov, a mesto ima neki čar. Od cerkve na osamljeni pečini pred mestom, do neskončno stopnic, ki vodijo v hrib do mesta in utripa, kjer se meša staro in novo, a na neki nevsiljiv način. Ulice so polne, lokali tudi, a še vedno se najde trgovinica stare šole, kjer hči pomaga mami pri strežbi, kjer je vse malo nametano, nimajo klime, a imajo vse, kar rabiš, kjer ne govorijo tujih jezikov in kjer lahko pokusiš delikatese, če jih ne poznaš. In cene so normalne. Niso turistične. Sem bi pa še kdaj prišel. Zdajle zvečer je tu popolno brezvetrje, morje je v relativno mirno, le ladje, ki vozijo mimo nas, vsakih nekaj minut zazibljejo. Sidramo pač na odprtem – tu ni zaprtih zalivov.

Preplute milje danes 33, skupaj 880, motor ima 5464 ur (6 novih ur).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Yaro Beach, otok Malolo , Fidji, 1. dan

Do svita je bila noč prijetna, sicer malo valovita, a bilo je prijetno spati na sidru, sploh ker je bilo na sporedu brezvetrje. Ob svitu pa so začeli brneti čolni domačinov, ki so odhajali v službo, na sosednji otok Malolo. Takole blizu resortov si pa res ne želim sidrati, pa ne zato, da jih ne maram, ampak hrup in glasba sta tista, ki me tudi po polnoči zmotita.

Zjutraj delujem v ustaljenem ritmu, dokler me močno ne zaziba mali trajekt za prevoz oseb. No hvala, takole pa res ne bo šlo. Ko se barka umiri spoznam, da ni mogel drugače. Ozko je in ko želi pristati ob pomol, mora z enim motorjem pritisniti na vso moč, da lahko zavije in pristane. Pa še jaz sem se mu nastavil v neposredni bližini. Pogledam na tablico in grem na internet, da bi videl, kdaj je največja plima. No pa sem jo zamudil pred nekaj urami, a še vedno ni popolna oseka. Zato vključim motor, dvignem sidro in po poti kjer sem priplul, tudi odplujem. Stisne me le pri grebenu, kjer je ovira najvišja. Pridem ven in se zahvalim bogovom morja za srečno izplutje.

Zvečer in naslednje tri dni spet pričakujem JV veter, ki bo pihal z močjo od 17 do 22 vozlov in še z močnejšimi sunki. Tukaj tako ali tako ni nič zaščiteno od vetra, zato sem še bolj vesel, da odhajam. Že včeraj, ko sem plul mimo otoka Malolo sem videl na severni strani čudovito plažo in tri plovila, ki so očitno sidrana pred njo. Dobro zavetrje je tam od J in JV vetra, zato grem tja. A kako čez plitvine? Počasi. Plujem in ko pridem do grebena grem res počasi in morda si nisem izbral ravno pravo pot, saj je bilo spet malo stresno, ko sem priplul do dobra tri metra globine. Pa spet mine in grem v globoko vodo. Plujem levo od večjega katamarana in sidram 60 m stran od njega. V vodo spusttim vseh 74 m verige in vsaj 10 metrov bi jo še, če bi jo imel. Globina je tu namreč 22 metrov. Kljub temu sidro lepo prime in jaz dodam na verigo le še varovalo verige z amortizerji.

Sonca danes ni, je nekakšno oblačno vreme, ki ni ne prevroče in ne hladno. Zaradi vetra sem cca 100 metrov oddaljen od grebena pri kopnem, če me zasuče, bom imel še veliko prostora, vsaj 35 ali več metrov do krme. Preoblečem se v kratek neopren, vzamem podvodno puško, namestim si nož na nogo pod desno koleno, s pasu si snamem tri kilograme svinčenih uteži in menim, da bosta dva kilograma dovolj. Napihnem še potapljaško bojo, si jo zavežem z vrvico na pas, nataknem si še ribiško mrežo za ulov okoli pasu, rokavice, plavutke ter še maska z dihalko. Ufff… še ko pišeš je tega precej, kaj šele ko vse to pripravljaš in natikaš na sebe. Pa potem pereš s sladko vodo in pospravljaš.

Voda je prijetna in topla, morda 27 stopinj. Čeprav ne maram potapljanja v globinah nad 20 metrov, moram preplavati v bližino grebena. Po nekaj minutah sem tam in ne vidim nobene večje ribe. Bolje bi bilo, če bi vzel s sabo večji podvodni aparat, tako pa sem vzel le mali K4 aparat in še njemu bijejo zadnje ure na bateriji. Korale so lepe, ribice tudi, sploh tiste male, modre. Nato pa jih zagledam, štiri večje srebrne lepotice v vrsti. Bahato plavajo proti meni in jaz se ne premikam, ne diham. Potem pa namerim in eno zadanem v zadnji del trupa. Moja je. Odtrgam ji škrge, da se ne muči, snamem s harpune in jo položim v mrežo ob desni nogi. Dovolj bo za danes, bom pa šel jutri spet, kajti riba je najboljša ko je frišna, tako pravi prjatu Gregor.

Zvečer si naredim pečeno ribo, ki sem jo na barki dobro očistil, nato pa si spečem se mlad krompir in naredim zeljno solato. Zvečer pišem in se ob določenih dogodkih prijetno nasmejim. Življenje zna biti lepo!

Yaro Beach, otok Malolo , Fidji, 2. dan

V prvem delu noči je JV veter kljub hribčku pred mano zapihal z močjo okoli 20 vozlov. Slišalo se ga je med priponami in vrvmi, vsekakor pa tudi pri obračanju vetrnega generatorja. Tega sem seveda pred spanjem izklopil in ostala je le glasba na jamborju. Barka se je zelo rahlo zibala, zato niti nisem slišal, kdaj je veter skoraj potihnil.

Jutro je bilo prijazno. Sončno, s tistim vetrom, ki malo hladi, na morski gladini pa so bili rahli kodri, ki jih je naredil ta veter. Ob kavi me zdrami dvigovanje sidra in pogledam v sosednjega francoskega katamarana, ki se je odločil zapustiti ta kraj. Pravzaprav so čez dan vsi zapustili to sidrišče in danes ostajam tukaj sam.

Zjutraj se odločim, da očistim sprednji tank za vodo, saj imam občutek, da pri zadnji količini vode vedno dobim malenkost rjavo vodo. Spomnim se gospe iz Savusavu, ki mi je rekla, da je voda rjava, pa ji nisem verjel. Morda pa je res nekaj na tem. Razdreti moram posteljo, dvigniti podnice in pod njimi je rezervoar za vodo. Odvijačim velik cca 25 velik čep in pogledam v notranjost. Seveda, usedline od peska, ki naredijo vodo rjavo. Vse lepo očistim in kolikor se le da obrišem s krpo, katero sem pomočil v mešanico kisa in vode. Pustim, da se malo prezrači, popoldne pa vse pospravim in spravim v red. V posebnem prekatu ob rezervoarju imam 22 plastenk po 5 litrov vode, katero imam za rezervo, a ta voda je že stara eno leto. Videti je čisto v redu, zato eno plastenko vzamem, preberem, da ji je rok že potekel in jo dam v kuhinjo, ter si jo natočim v kozarec. Vodo izmerim in ima 9 ppm, kar je fantastično. Ph te vode izmerim in znaša 7,3 kar je spet super. Voda je čista, ni motna, nima nekih »blekov«, zato jo poskusim. Meni se zdi okus v redu, čeprav se zavedam, da voda v plastenkah po tako dolgem času vsebuje mikroorganizme in zato je zdravstveno oporečna. Vendar če bi jo prekuhal, bi bila voda v redu. Vsekakor jo pustim notri za rezervo, pa tudi že za balast, dokler ne bom odšel na daljšo pasažo in jo bom zamenjal za novo.

Zdaj očistim še filter pred črpalko vode in v njem je kar nekaj nesnage in drobnega peska. Vesel sem, da mi filter čuva črpalko, ki je dejansko zelo draga, če bi kdaj moral kupiti novo. A tudi ta ima samo določen rok trajanja.

Ker je še lepo vreme, za čuda pa vetra sploh ni kaj dosti, se spet oblečem v neopren, nataknem masko in plavutke in grem raziskovat koralni greben. Grem gledat ribe, jih fotografirati in še kaj. Ko pridem do grebena sem kar malo razočaran. Ta se kot strma stena dvigne iz 20 metrov globine in na vrhu je nekaj koral in rib, vsekakor pa ni tako barvito, kot je to bilo na Fakaravi ali še kje drugje. Plavam kakšno uro in fotografiram, čeprav me nekaj muči zoom in ostrina na fotoaparatu. Malo sem tudi jezen, ker nisem dal na sebe niti enega kilograma uteži, zato se z neoprenom težko potopim globlje.

Na barki najprej postavim Rainmana, da si naredim vodo, ta čas ko on dela, si jaz ogledujem v vodi posnete fotografije. Nisem najbolj zadovoljen, zato bom to moral ponoviti drugič. Do večera sčaram 200 litrov pitne vode in čas bo za večerjo. Tokrat moram porabiti nekaj zelenjave, zato bo ta danes vegetarijanska.

Yaro Beach, otok Malolo, Fidji, 3.dan

Jutranje sonce in tista prijetna temperatura me privabita v kokpit, kjer pijem svojo jutranjo kavo. Sam sem na sidrišču, če se temu sploh lahko reče sidrišče. Ne moti me, če nisem z ljudmi, ne moti me, če nisem ob velikem mestu. Ne moti me, če sem sam. Imam svoj pogled na to in znam si urediti misli, ter duševno stanje. To ni isto, kot biti sam doma en dan, morda dva. A meni je tukaj v redu, da lahko pišem, delam. Spet nastaja članek, reportaža, spet imam delo, ki ga rad opravljam, delo, katero me veseli. A moram malo razmigati mišice tudi po kopnem.

Sedem v dingija in zaveslam proti obali. Oglasi se alarm na telefonu, sirena zavija, a telefon je v vodoodpornem nahrbtniku. Vem kaj je, pozabil sem izklopiti sidrni alarm in sedaj sem prekoračil varno razdaljo od sidra. Bom izklopil na obali. Šel bi tudi z motorčkom do obale, a je koralni greben širok vsaj 100 metrov ali več, zato raje veslam, ker je voda tam zelo nizka. 

Pridem na obalo in potegnem dingija do mangrov. Vseeno ga privežem za vejo mangrove, čeprav voda ne pride tako visoko. V nahrbtnik sežem po telefon in ugasnem alarm. No za nekaj pa je bil dober, zdaj vsaj vem, da sem 378 metrov oddaljen od barke, saj toliko kaže sidrni alarm.

Bos se odpravim po obali, ki je dolga vsaj tri kilometre v mojem vidnem polju. Jaz sem nekje na sredini in počasi grem po desni strani peščene bele plaže, katera je posuta z drobnimi belimi koralami, kakršno eno imam tudi sam okoli vratu. Zamislim se, kako bi na tej plaži užival moj vnuk. Bela mivka, korale, tisoč školjk raznih oblik in barv, ogromno sence pod mangrovami. Voda je 30 metrov od obale do kolen, nato se začne plitvi koralni greben v katerem je na tisoče malih ribic in modrih morskih zvezd. Užitek za otroke, raj za starše. Jaz imam svoj cilj, da si od blizu pogledam Likuliku Lagoon resort. Ta je na lestvici desetih resortov na svetu rangiran na 9. mesto. No to pa je nekaj posebnega! Cena nočitve v apartmaju po osebi pa znaša že od 900 $ dalje. Najdražji je King Deluxe bungalow na svojem lastnem otočku, ki stane 2.990 $ po osebi na noč. Ufff.

Sredi poti med mangrovami naletim na možaka, Fidžijca, ki sedi v senci le-teh s svojim vnukom. Kasneje izvem, da stanuje v vasi ne daleč od tu, a je danes prišel čuvat sinovo družino, ker je le-ta odšel za nekaj dni na velik otok. Ime mu je Ratu, vnuku ob njemu pa Timoci. Pogovarjava se o življenju na tem otoku, delu, ribištvu in turizmu. Vsemu po malem. Potem se poslovim in grem naprej. Zavijem okoli rta in jih zagledam, hiške na vodi, kot drugje v južnem Tihem oceanu. A te so veliko večje, drugačne. Spet grem naprej in pridem do plaže, kjer vidim, da v vodi umetno sadijo mladike mangrov. Pot me pripelje do mosta, kjer fotografiram vse, kar se mi zdi prijetno za oko. Tudi bungalov s svojim zunanjim bazenom in ležalniki ob plaži najdem. Fijuuuu, zdaj vem, da je Bora Bora mala malica za Fidži. Spet grem dalje, srečujem ljudi, oskrbovalce, čistilke, sobarice, vrtnarje,… upsss in varnostnika. Ta me po kratkem in nič kaj prijaznem pogovoru pospremi po poti, po kateri sem prišel. Seveda, resort je privat in 100% samo za goste. Tudi to, da bom spil eno pivo v njihovi restavraciji,  napisal reportažo za zelo znano revijo, novinarska izkaznica,… nič ne pomaga. Ven! Ok, no, pa grem.

Ko sem zunaj resorta, čeprav ni ograjen, se po poti povzpnem na 164 metrov visok hrib, s katerega imam čudovit razgled na resort, na drugo stran, kjer je Indigo, na bližnje otoke in res lepo se vidijo pod vodo nakopičeni koralni grebeni s čermi. Šele zdaj vidim, koliko je tega v morju. Minsko polje v Bosni je šala mala za Fidži. Spet grem nazaj do dingija in odveslam na barko. Dober sprehod je bil, dolg in še v hrib sem šel. 

Na barki si zvečer skuham kitajske rezance z zelenjavo, saj moram porabiti še zadnjo svežo zelenjavo, ki jo imam na barki. Kasneje se spravim k delu in pišem. Prijeten dan je bil in jutri bo nov, morda bo čas za premik. Potrebno bo že iti tudi v trgovino po sveže stvari. Poleg tega me v Vudi čaka legendarni HIR3 in kolega Saša Fegić s svojo posadko. Obeta se prijetno SLO – CRO druženje jadralcev na Fidžiju…

Yaro Beach, otok Malolo ,  Fidji, 4. dan

No ja, še vedno drži tisti pregovor, da ne delaj računa brez krčmarja. On je tisti, ki pove koliko kaj stane. Tako nekako je tudi z mojim odhodom proti Vudi, pri katerem se je vmešalo vreme. Zato sem še danes na sidrišču, kjer sem bil včeraj.

Celo noč je deževalo in skozi moje sidrišče je pihnil na trenutke veter, ki se je obdržal pri nekaj več kot 27 vozlih. Tudi zdaj piha in ne preneha, kot tudi dež ne, že celih 23 ur. Vreme je zelo oblačno, daleč se ne vidi, poleg vsega pa se ne spomnim, da bi bilo kdaj na južnem Tihem oceanu tako hladno. Nameril sem samo 22°C in napoved za današnjo noč pa je še bolj hladna. Naj bi bilo samo 18°C. Se šalite? Očitno se je vreme obrnilo na glavo?

Danes ne bom spal v svoji postelji, saj mi je kar naenkrat začelo spuščati veliko okno na palubi in kar nekaj deževnice je pricurljalo na mojo posteljo. Potrebno bo zatesniti tudi to. Enkrat, ko bo sonce. Del na barki nikoli ne zmanjka.

V današnjem dnevu, ko samo dežuje ni kaj početi, razen, da berem, pišem, pogledal sem tudi en dober film in veliko časa sem namenil pripravi ter kuhanju dobre večerje. Tako je to, ko se nič ne dogaja. Čakam na nov dan, jutrišnji, ki bo morda boljši od današnjega.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji

Jutro. Jutro obsijano s soncem. Le kako ga človek ne bi bil vesel. Po dežju vedno posije sonce, a ne?

Vetra ni veliko, sonce je, torej je pravi dan za premik. Dvignem sidro in zaplujem po kanalu. Kot vedno ob kartografiji na ploterju, ter ob satelitski sliki na Google maps. Nič posebnega se ne dogaja, saj je med obalo in koralnim grebenom dovolj prostora za plutje. Po skoraj treh miljah, zaplujem iz obroča in plujem po »globokem morju«. Tukaj je morje globoko med 25 in 50 metri. Nekako se ne morem navaditi na to globino, ves čas se mi zdi, da je voda prenizka. Navajen sem na drugačne globine, na drugo barvo oceana, vse kar je pod 1000 metrov je zdaj zame nizka voda.

Po petnajstih miljah jadranja, se približam obali »velikega otoka«. Kot bi šel iz kopnega na celino. Sidram pred Vuda marino, sam sem, nikogar ni tukaj. Seveda, marina je tu zato, da se v njej privežeš, ne pa da si zunaj in se gugaš na valovih. A kaj čem, jaz sem drugačen. Stuširam se, oblečem in se z dingijem zapeljem dobrih 500 metrov do marine. Sprehodim se med barkami in jo zagledam, rdeča barka z imenom HIR 3. Na njej plapola Hrvaška zastava. Potrkam in iz barke pride lastnik barke Saša, nato za njim še drugi član posadke, Nebojša. Bil je še tretji, a je včeraj odletel domov v Hrvaško. Že dolgo se s Sašo poznava in zdaj, ko je na poti okoli sveta si seveda tudi dopisujeva. Zdaj pa sva se končno srečala na oceanu.

Spijemo kavo na barki, a ker je prevroče, gremo v restavracijo, saj sem jaz lačen, ker cel dan nisem nič jedel. Devet dni nisem bil v trgovini, restavraciji, devet dni nisem zapravil niti centa. Tokrat si privoščim kosilo za 8 €. O kako prija! Kasneje se nam pridruži še Bill in skupaj preživimo čudovit popoldan. Le ta nas kasneje povabi na svojo barko, kjer na hitro pripravi nekaj z večerjo in druženje se nadaljuje do poznih ur, a zaključi na barki HIR3. 

Jaz se še »dostavim« na svojo barko in grem spat, saj smo že sredi noči in kmalu bo spet nov dan.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

12. dan: Galipoli

Spala sva dobro. Veter se je držal napovedi in na sidrišču ni bilo valov. Proučiva vreme in narediva načrt: čez dan ostaneva še tu, odplula bova zvečer.

Galipoli je kar lepo staro mesto. Na severni strani so marine, za katere je Rod Heikell moral dodati še »price range 6 in 7«. To ni za naju. Čez dan se lotiva štedilnika. Do sedaj je bil montiran le za silo na stare nosilce. Še dobro, da sva se ga lotila pravi čas, saj je že razpadal. Tile Italijani delajo štedilnike tako, kot so včasih avte. Videti so lepi in hitri, a bolje, da kupiš dva, ker bo eden pri mehaniku. Banda površna.

En nosilec je že skoraj odpadel – matica se je že odvila, še dobro, da se je vijak nekako zataknil, sicer bi vse padlo na tla. Vrata pečice se že od začetka ne zapirajo, kot je treba. Da nastavim vrata pečice morava vse razstaviti. Še dobro, da sva, saj ugotoviva, da pol vijakov sploh ni zategnjenih, ene matice so že na pol odvite, v pečici najdeva še eno matico, za katero ni jasno, od kod je padla. Skratka, pečico sva morala skoraj zgraditi na novo. Pločevina je izredno tanka in vse skupaj deluje tako, bolj za izložbo kot za na resno morje. Še škatlica za baterijo (za vžig) je iz tako cenene plastike, da vzmet izvrže pokrovček, ko vstaviš baterijo. Navoje sem moral tesniti z malo papirja. Skratka, projekt se je zavlekel na skoraj cel dan. Proti večeru je štedilnik uspešno sestavljen, vsi vijaki zategnjeni, vratca se odpirajo tako, kot je treba, kabli vžiga so zaščiteni z božirkami …

Lili na hitro skuha odlično večerjo, jaz pa medtem napeljem krajšave na glavno jadro. Tega namreč do zdaj še nisva naredila.

Okrog 18. ure se odpraviva na pot. Kakih 100 milj imava pred sabo.

13. dan: Galipoli–Roccella Ionica

Ko sva zvečer dvignila sidro, je deževalo. Super, sol nam bo spralo z barke. V začetku je še nekaj pihalo, a jadrali smo le kaki dve uri. Potem je veter popustil in povsem zamrl. Lili je imela prvo stražo, jaz sem šel spat.

Stražo prevzamem šele ob treh zjutraj. Lepo od Lili, da je potegnila in mi pustila spati malo več.

Vetra ni niti za vzorec. Ravno še vidim zahod lune, drugega ni nič. Tovornega prometa tu ni videti, še ribiških bark ni nikjer. Sama sva, kot sredi Atlantika. To naredi plovbo precej lažjo, saj lahko nastavim radar alarm. Ker ni velikih valov, tudi ni lažnih alarmov. Šele zjutraj dobimo malček vetra, pa še ta ne traja dolgo. Le toliko, da dvignem prav vsa jadra in ugasnem motor. Za slabo uro. Potem pa spet nič. Cunje gor, cunje dol.

Ko motorirava mimo rta Capo Rizzuto zavijeva k obali in se zaveževa na bojo parka. Sledi kratko kopanje, potem pa naprej.

Zaliv Golfo di Squillace je upravičil svoje ime in postregel z vetrom. V začetku orcava še kar v smeri, potem naju krivi vedno bolj v zaliv. Veter je precej nestabilen, ves čas spreminja smer in jakost. Sem mislil, da bom lahko kaj počival, ne pa ves čas vlekel štrike.

Danes se je motor dobro nadelal, saj vsa večino časa vozila na motor. Drugi del poti nama je nagajal še tok, ki je bil med enim in skoraj dvema vozloma. Ob 22. uri sidrava pred marino pri Roccelli Ionici.
Sva kar utrujena od poti. Malo se pozibavamo, saj smo povsem odprti na jug in vzhod do Tripolija in Benghazija.

Bilanca poti: preplute milje 135 (po vodi celo 147) cela pot 686. Motorne ure 5441 (kar 18 novih ur). Danes smo videli nekaj delfinov, velike tune, ki so skakale iz vode in eno veliko želvo. Lepo.

Zdaj pa en whisky za lažji spanec.

14. dan: Roccella Ionica–Scila

Včeraj sva se z Lili ločila. Od postelje. Za eno noč. Iz Libije se namreč še vedno valijo valovi in ker pričakujeva rolanje, greva spat vsak v svojo kabino. Tako se lahko uležeš počez ali pa na pajka: na trebuh in vse štiri od sebe. Kljub valovom sva spala kar dobro. Zjutraj se veter in valovi malo okrepijo in ojačijo zibanje. Valovanje je namreč z juga, veter pa z vzhoda. Ob sedmih dvignem sidro. Motorja ne prižigam, da ne bi zbudil Lili. Ha, ha. Kot da bo lahko spala, ko bo ropotala veriga. 

Veter me lepo obrne, potegnem ven genovo in kmalu ima Heron dovolj hitrosti čez vodo, da krmilo prime. Plujem ob obali – kako miljo stran samo na genovo. Pravi veter je med 10 in 15 vozlov, Heron mehko drsi s +- petimi vozli. Lili se še dela, da spi. Ko se zbudi in se mi pridruži, si narediva zajtrk in nato planirava za danes. Bova poskusila priti do Mesinske ožine. Vsa jadra gor in na polno. Veter nama dobro služi in lepo napredujeva. Tokrat je večino časa tok najin zaveznik.

V ožini se uspeva izogniti vsem trajektom in preostalemu prometu. Ko že mislim, da so hudi tokovi in vrtinci za mano, ožina še enkrat pokaže, da ni kar tako in nama postreže z nekaj poslasticami. Enkrat hitrost preko vode 7, po GPS-u 4, potem pa obratno … Pa nekaj vrtincev, ki zmedejo smer, za konec še nekaj refulov do 30 vozlov iz čistega mira. Z raznih smeri seveda.

Ampak to zgodbo smo dali skozi že dvakrat in se ne zmedemo. Sonce zaide in že v temi sidrava pred Scilo. Sem kar pošteno utrujen, upam, da bomo dobro spali.

Preplute milje 74 (po vodi 80 – morda bom moral umeriti instrument). Skupaj pot 760 NM, motor ima 5546 ur (5 novih ur).

16 .dan: Scila–Milazzo

Kako je že rekel tisti nogometaš: Ova noč nije bila naš dan. Veter je bil močan SW in bili smo le delno zaščiteni. Tu okrog so tokovi še močni, hribi pa zelo visoki. Sicer so zadržali nekaj vetra, a so se ponoči po bregovih podili katabatični sunki in ustvarjali zmedo. Nekako smo se delali, da spimo.
Okrog štirih pa se je razvila nevihta, ki je udarila s severa. Veter je bil močan (ko sem pogledal, je bilo nekaj čez 30 vozlov), potem pa je med dežjem še padala drobna toča, tako da nisem več hodil ven. Močno je lilo je in se bliskalo, morje je besnelo. Malo me je bilo strah, saj zaliva ne poznam in ne vem, kakšno je dno in kako dobro zares drži sidro. Zvečer, ko sva sidrala, je bila že tema in ko sem zategnil, je sidro dobro prijelo. Ampak, ali se je vkopalo v mivko, ali pa le zataknilo za rob skale? Nevihta je seveda prišla z druge smeri. Na karti ne piše, kakšno je dno. Za povrh je na karti še opozorilo, da so v zalivu nevrisane čeri.

Vem, da sem prekršil cel kup pravil dobrega morjeplovstva. V neznano luko sem prišel ponoči, sidral na nepoznanem dnu in to med nevrisanimi čermi. Ampak druge izbire ni bilo. To je bila edina kolikor toliko primerna lokacija za trenutno vreme in glede na napoved sva morala pobegniti izpod podplata Italije. Izbral sem pač najmanj slabo od slabih možnosti.

Za povrh smo dobivali še nekaj vode v barko. Zvito palubno in še eno okno v prednji kabini sta malo puščali, pa eno okno v salonu. Saj sem že kupil novo okno, a še ni bilo časa, da ga zamenjam. Tudi nova tesnila imam za preostala okna. Ja, bom zamenjal v kratkem ...

Ko je nevihta minila, sem ujel še kako uro spanca, potem pa sva dvignila sidro in naprej. Nevihta je pustila nekaj posledic: Povsem novo sidro Rocna Vulkan ima sedaj prifrknjen nosek. Špica se je namreč (očitno na skali) malo zvila. Sploh si nisem mislil, da je to mogoče. Na vagi sidrnega rolerja pa je en kolešček precej postrani. Bom popravil, ko spet sidramo.

Današnji cilj: Milazzo, saj bo veter po napovedi SW v obračanju na W. Nimava daleč, napovedano je 10 do 15 vozlov vetra v bok. Pogled na bele pene na morju pa mi pravi, da bo vetra več. Mislim si, da je to zaradi efekta lijaka (Mesinske ožine). Bo že boljše, ko bova čez in v zavetju Sicilije. No, ja. Valovi so se sicer res malenkost zmanjšali, vrtincev in tokov tudi ni več, vendar vleče pa še vedno kot pri norcih. S skrajšanim solent jadrom (in brez genove ali glavnega jadra) drvimo 6 do 7 vozlov v laško orco. Vetra je med 25 in dobrih 30 (navideznega). Pršec meče čez palubo, ki jo je ponoči dež razsolil, okna sprayhooda so že tako slana, da se skozi ne vidi nič več uporabnega. Vsakih nekaj minut se kak val odloči, da nas pride pozdravit v kokpit. O, vsaj spere nekaj soli s sprayhooda. Pa je spet vse slano. Pa je spet vse mokro. V Milazzu sidrava severno od glavne marine. Nekaj je še valov, a se da zdržati. Popravim "vago" za dvigovanje sidra. Na srečo ni bilo nič hujšega, le en vijak se je odvil in je bil roler postrani. Zategnem ga z zverinsko močjo in za povrh še udarim s točkalom med glavo vijaka in okovjem, da naredim vdolbino (nepravilnost). S tem delno "pokvarim" ležišče glave vijaka in zmanjšam možnost, da se odvije. Sile so tu namreč velike.

V mesto sploh ne greva. Se nama ne ljubi.

Preplute milje danes 25 (log po vodi 27), skupaj 785 od Bernardina. Motor ima 5448 ur (2 novi uri).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji 4. dan

Po zelo deževni noči se je naredilo oblačno jutro, brez sonca in južni veter je pridobival na moči. Tudi vetrni generator se že obrača in proizvaja elektriko, ter zraven proizvaja visoke zvoke, ki jih proizvajajo njegove lopatice. En dan pred napovedjo o večjem vetru, ki bo danes ponoči prihrumel z juga, se le ta nabira, kot se nabirajo plovila v zalivu. Danes so tu že tako gosta, da je zmanjkalo boj in je sidrišče nabito polno vse do zunanjega grebena. Že dolgo nisem videl toliko plovil na enem mestu.

Naredim si kavo, kasneje še obrežem nekaj sadja in moj današnji zajtrk bo smuti. Kokpit je moker, zato knjigo berem v salonu. Nekaj čez enajsto uro pa le posveti sonček in se odločim, da grem malo na otok, hodit in raziskat drugi turistični kompleks z imenom Plantation Island Resort (PIR).

Pridem na obalo, potem pa pot pod noge, najprej mimo kompleksa Musket Cove, nato čez letališko stezo, in že sem pri tabli PIR. Zdaj grem še malo naprej in zagledam prve bungalove, ki so za razliko od prvih zidani. Lepi so, tako na prvi pogled celo malo večji. Kompleks je zelo velik, zato imajo kar tri bazene, ki so med sabo kar oddaljeni. Bolj kot grem v center tega kompleksa bolj spoznavam razliko. Prvi MC je namenjen bolj bogatim, starejšim ljudem, ki si želijo mir in ki imajo veliko denarja. Drugi kompleks PIR pa je namenjen bolj družinam, otrokom, ter ljudem, ki si želijo zabave. Tako naletim na poseben otroški bazen s spiralnim toboganom, na drevesne gugalnice, na razna igrala, na mize za namizni tenis ter na pravi minigolf. Restavracij je več kot jih ima prvi in tukaj je res bolj za otroke, saj jih kar nekaj je francoski krompirček, pice ali kar sendviče.

Ob vračanju do dingija, začne pihati močan veter in potem se ulije dež. Seveda vedrim pod streho in nisem moker. Pogledam v smer, kjer je kar nekaj ljudi in vidim napis »Market«. Grem še njega pogledat in ta je veliko manjši, kot je v kompleksu MC. Presenečen sem, ker opazim več vrst piva in vina. Še bolj sem presenečen ko opazim cene. Te so enake, kot v ceniku vsakega bistroja. Torej v bistroju kupiš pivo in ti ga odprejo, tu pač kupiš pivo in si ga odpreš kadar hočeš in kjer koli hočeš. Cena je enaka. Nimajo pa mesa in mesnih izdelkov, le čipsi, ter sladkarije se najdejo na policah.

Ko dež preneha grem dalje. Kako čudno je to, da zemlja lahko tako hitro posrka vso to vodo od dežja in kako lepo je, ko je spet skoraj vse suho. Pridem do dingija in odplujem do barke, a na pol poti mi ugasne motor. Že po zvoku sem vedel, da je nekaj v gorivu in je ostalo v uplinjaču. Zato odveslam do barke, vzamem motor v kokpit in pogledam kaj je narobe. Najdem nekakšen skupek umazanije, vse razpiham očistim in motor spet dela, a mi spet malo teče gorivo ob strani. Danes je že noč, zato ne bom več delal, bom jutri.

Zvečer se je veter še malo okrepil, v zaliv še vedno prihajajo nove jadrnice in tokrat je že tako poln, da se nekateri sidrajo vmes med druge jadrnice, zato ne vem kako bo, če veter spremeni smer, ter jadrnice zasuče okoli svoje osi. No noč je še pred nami, veter, ki je napovedan pa tudi. Jutri bom že vedel kako je bilo. Preden grem spat, bom ugasnil vetrni generator, da bom slišal, kaj se zunaj dogaja.

Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji, 5. dan

Kot se je pričakovalo je bila noč res malo naporna. Veter z juga jo je krepko primahal na naše sidrišče in ob pol četrti uri zjutraj dosegel moč 29,4 vozla. Nisem mogel več spati, ker mi je ves čas uhajala misel k verigi, tja, kjer je spojena stara z novo. Res je, da je spojena in 2x ojačana, a vseeno. Ko veter barko porine nekaj metrov nazaj, vseh 70 metrov verige pa se napne v 18 m globoki vodi, ni prijetno. Sploh če se zavedaš, da imaš samo nekaj sekund časa, da zaženeš motor, v kolikor gre slučajno kaj narobe. Če bi bilo za mano prosto morje sploh ne bi mislil na to, tako pa imam samo nekaj metrov za krmo koralni greben, kjer bi Indigo dobro nasedel nanj in polomil od krmila do motornega pogona, pa še kaj. No črne misli sem potisnil stran in pričakal jutro. Ob sedmi uri je veter padel za 10 vozlov in življenje takoj postane lepše, čeprav tudi okoli 20 vozlov vetra ni malo.

Zaspim nazaj in se čez dve uri spet prebudim. Veter piha, jaz si kuham kavo in gledam ven. Vidim obrnjen dingi, verjetno še posadka spi, saj je glava motorja v vodi. Hmm, to ne bo dobro, saj to poznam iz lastnih karibskih izkušenj.

Veter je in ker nimam kaj početi, dodatno lepim še zadnjo steno dingija, saj mi je spet začela spuščati. Motor, ki je ostal še nedokončan od sinoči, sestavim skupaj in upam, da bo zdaj vse držalo, kot mora.

Nedelja je, Bill mi piše, da je bilo tudi pri njemu hudo in da je njegova sidrna veriga že tako izrabljena, da mora kupiti novo. Tudi on preklinja klimo na Tongi, saj tudi njemu ne dela sidrni vinč, motor na avtopilotu in še kaj. Tako je. Zaradi let, sonca, vročine in še česa, je tudi njegov dingi za odpis. Napisal sem mu: »Dobrodošel v moj klub«. Danes pišem še Norvežanu in pravi, da je šel v marino, kajti tudi njegova veriga kliče po zamenjavi, sinoči mu je kompresor v hladilniku in zamrzovalniku izpustil dušo, tako da rešuje hrano po najetem hladilniku, pralni stroj mu ne dela, itd. Ja to so vsakdanji problemi nas, ki uporabljamo plovila vsak dan in so vsak dan v letu izpostavljena naporom, soncu, vetru, valovom in predvsem uničujoči vlagi.

Popoldan berem knjigo in zadremam. Ne vem ali me ta vetrni generator moti, ali pa me prav on uspava. Kakorkoli, danes ne grem na kopno in ostajam na barki. Skuhal sem si še kavo in dodal dva piškota, kasneje pa začnem pripravljati večerjo. Čas imam, zato kuham počasi.

Zvečer veter ne pojenja, a menda bo jutri ob tem času ugasnil, kot bi ga izklopil na stikalu. Potem sledi dva dni brezvetrja in potem spet nekaj vetra… No samo napoved je takšna, kakšna bo v resnici pa ne vem.

Otok Malolo Lailai (Musket Cove),  Fidji, 6. dan

Danes zjutraj se je veter umiril, a ne za dolgo. Nekaj čez 11. uro je začel spet vrteti barke na sidrišču in napenjati verige ter tistim na bojah, napenjati mooringe. Pa ravno sem mislil iti na kopno. Pri 23-tih vozlih pa res ne grem, če mi to ni potrebno. Vse imam na barki, ne potrebujem ničesar, bi se pa šel malo razmigati. Valovi so tukaj ravno pravšnji, da lahek dingi spredaj dvignejo in ga potem veter dokončno obrne. Poleg tega pa gledam, da so tudi tisti z večjimi dingiji mokri.

Čez dan berem, urejam fotografije, nič ne pišem (polenil sem se), potem pa se po popoldanski kavi lotim kuhanja jagnječjega Fidžijskega karija. Po mesu sodeč je bila to bol ovčetina. Na koncu je bil kari čudovit in dober, zraven sem skuhal še cassavo (ima še imena: manioka, jucca, … ) za prilogo. Skuhal sem ga za dva krat, jutri bo z rižem. Cassavo pa ne bom več kuhal, ker sem jo danes kuhal čez dve uri, da je bila ravno prav mehka. Preveč gre plina.

Po večerji pa sem šel z arašidi v kino in si pogledal dober film.

Če kdo želi recept, ki je čisto enostaven:

Fiji (Indian) Lamb curry
(za cca 3 osebe) cca 50 minut priprave in kuhanja na plinu

• 2 žlici olivnega olja (meni je še boljši na dveh jušnih žlicah masla)
• 1 tanko narezana čebula
• 500 gr na srednje velike kocke narezano meso ovčetine (jagenjček bo bolj za na žar)
• 5 narezanih strokov česna
• 1 žlica narezanega svežega ingverja
• ½ večjega korenčka narezanega na drobne kocke
• 3 čajne žlice currya
• 1 čajna žlica dimljene paprike
• 1 čajna žlica kurkume
• 1 čajna žlica koriandra v prahu
• ½  čajne žlice kumine v prahu
• ½  čajne žlice cimeta v prahu
• 400 gr zmiksanega paradižnika ( jaz vzamem pelate v konzervi)
• Ščepec soli (kari je že sam malo slan)
• Poper in pekoč čili po okusu (jaz dam oboje, čili imam pa svež in pekoč)

Priloga: basmati riž ali kruh naan ali roti (spečeš jo kot palačinko z vodo in testom)

Če pa kuham piščančji kari, pa uporabim piščančje prsi, narežem na kocke, vse ostalo je enako, le čas kuhanja se zmanjša za cca 20 minut.

Dober tek!

Otok Mana, Fidji, 1. dan

No pa se je veter umiril. Vse se enkrat zgodi z razlogom. S sidrišča odhajajo barke, kot bi gledal konvoj, ena za drugo. Ja tudi jaz grem danes, a šele po zajtrku in kavi.

Končno le dvignem sidro in tudi sam odplujem s sidrišča. Moj današnji cilj je… brez cilja, kjer bo lepo se bom sidral. Morda bom le za cilj izbral otok, ki nima veliko koralnih grebenov in glav. A najprej moram obpluti te, ki me obdajajo. Če kdo reče, da mu je enostavno pluti po Fidžiju, potem je hvalisavec ali pa je nekaj z njim narobe. Tukaj se zgodi več nasedanj na koralne glave in grebene, kot pa sem do sedaj sploh slišal za to, kaj šele videl. A tako je. Plujem na ploter, GPS mi kaže točko plovbe, zraven imam še aktivno satelitsko sliko z Google maps, in seveda točko plovbe. Obe sta si različni, jaz bolj plujem po slednji, zraven pa seveda uporabljam oči, polarizirana očala, daljnogled in še kaj. 

Pridem iz objema otoka in zaplujem med oba koralna grebena. Plovba tu teče umirjeno nemoteno, globina pa skoraj 50 metrov. Čez čas se na ploterju pokaže plitvina, ter štirje križci, ki naj bi ponazarjali visoke koralne glave v vodi. Satelitska slika tega nima in tega ni videti. Pogledam po gladini in meni se zdi morje globoko. Plujem za vsak slučaj ob tej plitvini na ploterju in morda malo znotraj, ko jih zagledam. Zavijem ostro v levo, saj so pred mano cca 30 m in morda bolj desno 15 m. Bele boje, ki plutajo na gladini, velikosti nogometne žoge. Štiri so v vrsti. Najprej vidim prvo in drugo, kasneje še ostali dve. Pa saj to ni res! Če bi avtopilot delal, če bi šel zdaj lulat in bi se ob dotiku na  koralno glavo polulal v hlače. Hlače so za enkrat še suhe, jaz pa moker po čelu, utrip imam 130 na minuto, stres pa je večji kot včasih v službi. Zaplujem mimo in bemtim, čeprav sem vesel, da se ni nič naredilo. 

Plujem dalje in si ogledujem otoke, čeprav mislim, da ne bom šel daleč, saj me že malo boli križ. Bom pa šel na otok Mana. Zaplujem desno in se bližam otoku. Pogled na ploter z Jappesen kartografijo mi kaže jasen zmazek (slika spodaj), satelitska slika pa mi kaže nekaj drugega (slika spodaj). Zdaj sem že malo zbegan, ker ne vem kakšne so globine in kolikšna je širina tega dolgega kanala oz. vhoda v laguno. Priplujem do vhoda, ki je lepo označen s krivimi koli za stročji fižol in plujem po cca 12 m širokem kanalu. Globina 19 m, nato 16 m, nato 14 m, in lepo gre…. Kar naenkrat 4,2 metra!!! Potem pa spet 8 m in 12 m… Plujem slalom med količki, a varno priplujem v laguno. Še sreča da je plima. Tisto s 4,2 m ob oseki ne bi bilo ravno v redu. Sidram na 15 metrih globine in v vodo spustim 60 metrov verige. Edina jadrnica v laguni je Indigo. Sami motorni čolni v vodi, na obali pa  turistični resort z glasno glasbo. No za en dan in noč bo za zdržat, sploh že zaradi tega, ker bo spet zapihal veter z juga in tukaj je odprto na jug, bolj kot sem si mislil.

Zvečer si skuham riž, kari imam od včeraj in ga samo pogrejem. Odlična večerja je to. Po večerji je spet zapihal veter dobrih 15 vozlov, a to ni veliko, važno je da sidro drži in da ni večjega vala.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

8. dan: Mola di Bari

04:00 zjutraj. V luko se mimo valobrana valijo valovi in Herona rolajo tako, da kozarci žvenketajo v omari. Spati se ne da. Ja, sam sem kriv. Včeraj ponoči (pravzaprav že danes zjutraj ponoči) sem sidral malo preblizu valobrana. Ni druge, kot da spet dvigneva sidro in se prestaviva za 50 m. Razlika je kot noč in dan. Nazaj spat za nekaj ur. 

Po jutranji kavici pa se prestaviva do mesteca Monopoli, dobrih 12 milj naprej. Veter je v začetku ugoden, a vztrajno pada in kmalu je hitrost tri vozle. To ne bi bil problem, saj ne gremo daleč, a ker dobro rola se genova sunkovito napenja in podira. Ni druge, kot da zloživa jadra, dokler so še cela in odmotorirava v Monopoli. Veževa se na mestni privez (zastonj in dobro zaščiten). Ker sva zgodnja, sva še dobila prostor.

Monopoli je videti prav lepo staro mestece. V minimarketu kupiva nekaj sveže hrane in sva prijetno presenečena nad kakovostjo sirov in drugega, kar sva kupila.

Vroče je. Vroče je. Aja, a sem rekel, da je vroče? Pomol ima 5 m visok zaščitni zid, ki blokira veter in dobro odbija sonce nazaj v nas, tako da dobimo dvojno porcijo vročine.

Danes preplute milje: 13. Motorne ure: 5406 (+3 ure) za ubogih 13 milj in nekajkratno presidranje, ki je očitno naneslo eno miljo. Celotna pot: 420.

9. dan: Monopoli–Otranto

Noč je mirna in vroča. Pred svitom se iz luke odpravijo ribiči. Nekateri naredijo dovolj vala, da me zbudi. S prvim svitom se v luki pojavijo veslači. Seveda, čez dan je prevroče za trening. Eden ima trenerja na pomolu, kjer smo vezani in trener teka gor in dol po pomolu in ga glasno vzpodbuja in se dere nanj, če naredi kaj narobe. No, ja. Saj kmalu bomo tako ali tako vstali.
Ob 7.30 se odvežem. Manever je malo težji, ker me na pomol tišči 15 vozlov vetra in ker je takoj za mano vezan širok motornjak. Zunaj pričakujem pestro vreme (valove), a ko zapustiva luko, je morje gladko. Kmalu veter pade pod 10 vozlov polkrme. Motorirava proti Brindisiju in se sproti odločava, ali greva v Brindisi ali potegneva do Otranta…

Hitro sva pri Brindisiju in mesto je z vode videti zelo industrijsko. Vreme je tudi OK in odločiva se, da nadaljujeva. Veter gre vedno bolj v nos, pa še prav dosti ga ni. Yanmarček poje in pomaga proti cilju. V Otrant prideva okrog 21. ure in vrževa sidro v luki (v W delu luke se sme sidrati). Napovedan je rahel vetrič s kopnega, torej bi moralo biti mirno.

Preplute milje danes: 77, motorne ure: 5416 (+10 ur), celotna pot 497 NM.

10. dan: Otranto

Dan se začne zgodaj. Veter se namreč ni držal napovedi in je zapihal s severovzhoda (NE). To je točno smer, na katero je zaliv odprt. Seveda se je hitro naredil kar velik val. Na sidrišču smo 4 barke in vsi poskakujemo v ritmu valov. Veliki katamaran ni nič na boljšem, Američana v kotu pa s kosnikom zajemata morje, ko si mečeta vodo čez palubo. Spati se ne da. Za zdaj je še varno, a za vsak primer prižgem instrumente in sem pripravljen, če bo treba izpluti. Proti jutru se veter umiri in se obrne bolj na jugovzhod (SE), a valovi se še kar valijo v zaliv. Zdaj jih dobivamo z boka. Super. Vse se vozi levo in desno, na srečo se nič ne razbije. Zdaj je že svetlo in pogledava najine opcije. Glede na vreme se odločiva, da se prestaviva v luko. Upam, da bova dobro spala naslednjo noč. Dobila sva dober sconto in bova vezana čez noč za 50 evrov.

Preplute milje danes: 0, motorne ure: 5416 (0 ur), celotna pot 497 NM.

Dodatek:
Ko se priveževa, greva v mesto. Impresivna trdnjava, a preveč turistov. Lokalni utrip mesta je izginil. Vse je podrejeno množici instant turistov. Osamljen lep primerek starega je možak, ki s svojega Vespa kamiončka prodaja pridelke z vrta. Kupiva kilo paradižnikov. Dobri so in cenejši kot v trgovini. 

V luki sva vezana med dvema ameriškima barkama. In kazalo se je, da so prav v redu. Eni kruzajo že devet let, eni dobre tri leta in vsi trije imamo namen decembra čez Atlantik. Zagotovo se še kje srečamo.

Ker sva že plačala vez izkoristiva še zastonj vodo in opereva barko, opereva dva stroja perila in natočiva vodo. Brez zveze sem včeraj tri ure gonil watermaker.
Vroče je. Zvečer se nama sploh ne da v mesto. Za jutri planirava odhod nekje med 7. in 8. uro.

11. dan: Otranto–Galipoli

Ob osmih šele vstaneva. Veter še vedno goni valove v luko, pa grem pogledat do obzidja, kako je zunaj. Valovi se razbijajo na skalah in veter nosi pršec več deset metrov daleč. Malo me zmoči. Vseeno greva danes naprej. Spijeva kavico in se odveževa. Izplutje je malo triki, saj imam 15 vozlov vetra v desni bok, na levi pa je 53 čeveljski Oyster, čigar muring je zelo postrani skoraj pred mojim premcem. Premčnega motorja Heron nima. Z malo več plina in na hitro se poženem z veza in uspem priti za las mimo muringa. Potem pa ven.
Zunaj je vožnja športna. Odločiva se samo za jadro solent, saj leti 7 do 8 vozlov (veter je skoraj v krmo, hitrosti pa dobrih 25 realnega vetra). Čez nekaj ur veter malo popusti, pa izvlečem še nekaj genove, da ne izgubiva hitrosti. Užitek pokvari le en večji val, ki se zruši čez kopalno ploščad in pristane v kokpitu in nama zmoči brisače, ki jih imava za po tleh. Rad jadram bos in da ne stojim na plastiki imava po kokpitu na tleh nekaj brisač. Ravno včeraj sva jih oprala. Grr. Pa kokpit tudi. Zdaj je pač vse slano.

Proti koncu pete je morje zelo konfuzno. Globine tu niso velike in mešajo se vetrovi in tokovi, zato so valovi precej zmešani. Zapustiva Jadransko in zaplujeva v Jonsko morje. Obrneva na zahod (W) in kmalu nato na NW. Sedaj je seveda veter v nos in tolčeva orco in nabijava v valove. Trda je peta italijanskega škornja. A midva se ne dava, zavlečeva se k obali, vrževa sidro in se skopava in pojeva kosilo. Po kosilu se niti ne trudim z jadri. Čisto v veter morava in še dobrih 20 milj imava. Zapoje motor in se kar muči, da zmore proti vetru in valovom. Shladilo se je. V barki je le še 28 stopinj.

Nadaljujeva proti Galipoliju. Veter se malenkost umiri, a še vedno po zraku leti pršec. Vsake toliko nabijeva v kak večji val, ki se razlije po palubi. Po najini včeraj oprani palubi. Šmrc. Sprayhood, pripone in stebrički so okrašeni s solnim cvetom. Ah, bomo že še kdaj oprali. Ali pa bo opral dež. Galipoli se bliža in kmalu po sončnem zahodu sidrava na južni strani mesta. 

Sidrišče je videti še kar v redu zaščiteno pred valovi, če bo le veter vztrajal in pihal v severa, kot mu napovedujejo prav vsi vremenski modeli, kar sva jih proučila.

Gledava vremenske napovedi in študirava, kako se prebiti čez podplat in prste Italije. Do Mesinske ožine (in še malo naprej) so sidrišča in celo marine redke, vreme pa je zelo nestabilno. Samo čez zaliv imava dobrih 70 milj. To je več, kot je širina Jadrana. Mater je velika tale Italija.

Ah, bomo jutri še enkrat pogledali kako naprej.

Preplute milje danes 54, ta mesec 551, motorne ure: 5423 (danes +7)

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji 1. dan

Ponoči se je veter malo umiril in proti jutru, ko bi ga potreboval, je utihnil in se skril. Čakal sem ga do 11. ure, a ga ni bilo. Nabere se ga komaj za 5 do 6 vozlov in tako bo cel  dan, morda še nekaj naslednjih dni. 

Želim se posloviti od kolega Norvežana, pa ga ni na spregled. Po moje spet spi. Ircu pošljem sporočilo, da grem dalje ter vprašam, kdaj bo on prišel za mano, pa ni odgovora. Morda tudi on spi.  Ni druge, dvigujem sidro, katerega vlečem iz črnega mulja in ga potegnem na krov. Cel premec imam zaradi tega umazan, a ga že kasneje očistim. Tako, zdaj pa grem.

Kar nekajkrat se mi je zdelo, da vidim med plovbo temne lise, ki naj bi predstavljale koralni greben pod vodo, a na srečo tega ni bilo. Do cilja imam približno 16 NM in to bom moral motorirati. Pa saj potrebujem nekaj elektrike, akumulatorje imam na pol prazne. Zarišem si pot plovbe in plujem po njej. Ko si povečam na ploterju plovbo, se mi pokaže na ekranu en prehod točno čez sredino koralnega grebena, kateri naj bi bil viden in plul naj bi ob drugem, kateri je malo pod vodo. In res, čez dobro uro in pol plujem mimo prvega in ta je lepo označen z bojami po celi dolžini. Drugi, ki bi se moral videti pa ga ni. Izdajo ga le valovi, ki se rahlo penijo nad njim. Tu na Fidžiju so oznake čeri in na splošno vse kardinalne oznake zelo slabo urejene. A očitno bo to še dolgo tako.

Kolega iz Slovenije me je prosil, če mu pošljem ponudbo čarter firme s Fidžija in cene. Morda bi pa šel s prijatelji jadrat v to čudovito deželo. Čarter imajo, tudi cene so, a na Fidžiju ni dovoljeno jadrati oz. pluti na najetih plovilih brez domačega skipperja. Na moje začudenje zakaj ne, so mi povedali, da je Fidži specifičen ravno zaradi grebenov, koralnih glav in na splošno zaradi nevarnosti, katere domači skipperji poznajo. A menda še njim kakšna malenkost uide in se tudi njim včasih zgodi nesreča.

Priplujem do otoka Malolo Lailai in zdaj moram biti previden. Tudi prava polarizirana jadralska očala z dobro refleksijo včasih ne pomagajo, da bi opazil spremembe na vodi. Glavni ploter ima navigacijo C-Map z Jeppesen kartografijo, ki se mi je pokazala za najboljšo do sedaj. Poleg sebe imam na tablici CPN kartografijo z vdelano Googlovo sliko otoka, na telefonu pa gledam Google maps v satelitski sliki z GPS. Po malem se držim slednje, saj je na njej narisana pot trajekta (to so mali potniški trajekti), a oni najbolje vedo, kje je dobro pluti. Plujem in lepo mi gre do cilja, pravzaprav zdaj ko to pišem, se mi zdi, da sploh ni neke večje nevarnosti. Morda bi bilo le čudno, če bi plul po napotkih Navionicsa, ki bi me verjetno zapeljal na čeri ali pa bi šlo samo za dva prsta razlike v dobro. Globok sem že 210 cm (15 cm imam višjo vodno linijo zaradi teže v barki).

Pridem do sidrišča in do boj, katere pa so plačljive. Niso ravno drage, a ne mislim še tega plačevati. Spustim sidro na 18 metrov globine in v vodo spustim 70 metrov verige. Ko pogledam ostale karte, mi na njih pokaže, da sem nasedel na koralni greben in tam verjetno ne bi potreboval sidra. To je to, kartografija pač ni povsod točna in nekje več ali manj odstopa (glej sliko spodaj). 

Komaj spustim dingija v vodo, se iz sivega oblaka nad mano spusti dež. Dolgo ga že nisem občutil, kar nekaj dni, zdaj pa dežuje že cel popoldan in večer v presledkih. Upam, da opere prostor okoli sidra, saj je tam ostalo kar nekaj mulja. Ob dežju bo lepše zaspati.

Otok Malolo Lailai (Musket Cove),  Fidji 2. dan

Pravijo, da bo danes popoldne zapihalo čez 20 vozlov s sunki nad 25 vozlov. Zato je bolje, da grem kar dopoldan na kopno in popoldan preživim na barki. Pripravim vodo, nahrbtnik in grem do dingija. Hočem natočiti gorivo in pogledam, pa ne vem ali bi se jezil ali smejal. Zadnja letev na dingiju, kjer je pričvrščen motor je odstopila od tube. Ja pa kaj se bo še naredilo? Očitno material popušča, saj se ob vsakodnevni rabi troši. Doma morda ne vidimo obrabe avtomobila, pralnega stroja ali česa drugega v gospodinjstvu. Ta barka in ostalo je pač moj dom in potrebno je ta dom ter ostalo v domu vzdrževati.

Nič ne bo s kopnom. Potegnem dingija na premec in ga najprej očistim, zbrusim, potem pa oba dela premažem s PVC cementom. Nisem ravno prepričan, če je to pravo lepilo, a poskusiti moram. Potem še vzamem električni vrtalni stroj, potegnem kable na premec in zavrtam luknje v gumo in v zadnjo desko. Privijačim vse z inox vijaki, na sredini še namestim vrv, da ne pride do raztezanja in do popoldne bo suho ter fiksirano. 

Zdaj ne morem na kopno, zato se lotim še motorja. Odrežem debelejšo cev in manjšo zlepim z epoxi lepilom, nato preko objemk pričvrstim obe cevi in upam, da bo vse v redu. Vidim, da mi malo spušča gorivo na tesnilu od uplinjača, a ker tesnila nimam, bo pač moralo vse skupaj malo počakati in bo občasno kapljalo v morje. 

Zdaj se lotim še avtopilota, saj mi kaže napako »No Data«. Preberem vse forume na internetu, a ne najdem nič pametnega. Pišem Iztoku od Harpoona in se mi javi. Napiše mi kaj vse moram narediti in kaj vse premeriti ali preveriti. OK, pa bom, ampak se sprašujem, če zna to vse narediti vsaj 30% jadralcev po svetu, potem so carji. Odpreti in pregledati, če je v aparaturi in displayu voda. OK, to ni težko. Pogledati in premeriti moram kompas od avtopilota. Kje je kompas? Ga sploh imam? Kako pa je videti? Najti ga je potrebno. Najbolje je da grem po kablu in bom videl kako zgleda. A to tako ne gre, ker so kabli pričvrščeni v ceveh in se hitro izgubijo. Logika mi da vedeti, da je nekje blizu pogona avtopilota, torej skrit nekje v krmi. Evo ga, najdem ga in zdaj ga moram razstaviti. Pazi na vijake, pazi na magnetizem, pazi na kontakte iz folije, ne dotikaj se s kovino, izmeri z instrumentom koliko ohmov ima vsak pretok, sestavi skupaj, pazi da ne pretrgaš tanke folije, nastavi nazaj kot je bilo,… itd.

Ko vse opravim, še vedno ne dela, še vedno javlja napako »No Data«. Morda je kriva povezava »Sea Talk«. Odstranim jo in zdaj moram vsak instrument zvezati direktno na 12V napetost. OK, kabel sponk imam vseh vrst in dimenzij, a ravno teh, ki jih potrebujem nimam. Naredim male sponke iz velikih. Čarovnija je to, vam pove, še dobro da sem tehničen tip. Ker nimajo izolacije, vzamem termo cevke za kable in jih nastavim na kabel sponko, pogrejem z vžigalnikom in evo, vse je izolirano. Spet preverim in ne dela, kot bi moralo. Skoraj noč bo, zato sestavim še motor, dam dingija v vodo, da bi vse preizkusil, ko nekdo po kanalu 16 kliče na pomoč, ker je nasedel na rif. Pogledam kje je to in je komaj 150 metrov od mene. Upam, da ni vdora vode. Usedem se v dingija in se poženem proti barki. Za mano tudi drugi s sidrišča in kmalu nas je 6. Vode nima v barki, a ne more iz oklepa koralnega grebena. Pridejo še ribiči in ga dva večja čolna le potegneta v globoko vodo. Zgodba s srečnim koncem. Ribič potem pove, da je v zadnjem mesecu to že njegovo sedmo posredovanje. Res je, Fidži je lep, a nevaren, kar se tiče morja in koralnih grebenov. 

Popoldne in zvečer precej piha, krepko čez 25 vozlov, a menda se do jutri že umiri. Jutri je nov dan in vse bo lepše. Tako pač pravijo.

Otok Malolo Lailai (Musket Cove),  Fidji 3. dan

Kot se je veter včeraj okrepil, tako je tudi danes padel in pihljala je samo tista prijetna sapica, katere si vesel, da ti ni prevroče. Zjutraj se prebudim v to mirno Fidžijsko jutro, si nastavim na štedilnik džezvo z vodo in dokler voda ne zavre, si ogledujem okolico v ranem jutru. 

»Naj me koklja brcne!« prav naglas izgovorim, ko zagledam poleg mene na sidrišču Slovensko zastavo na jamborju večjega katamarana. Pogledam stran in spet v plovilo. Zastava je še gor, grb ima, torej ni Ruska. No ta pa je dobra. Sinoči sem ga še videl, kako malo pred mrakom sidra poleg mene, ampak prisežem, da še ni imel zastave, zdaj pa kar Slovensko in ne vem če ne, malo večjo od mene. Na katamaranu ni nikogar in verjetno še spijo.

Po kavi in zajtrku vidim gibanje na sosednji barki. Malo jih še pustim, da se uredijo v tem sončnem jutru. Čez pol ure sedem v dingija in zaplujem do katamarana. Na njem je gospa, malo mlajša od mene in jo ogovorim Slovensko, ona mene Angleško. Potem jo jaz ogovorim v Angleščini in povem, da sem prišel zaradi zastave ter s prstom pokažem proti njej. »A Marjana bi rad.« mi pravi in gre v salon, pokliče tega Marjana, ki kmalu pride iz notranjosti plovila. Povabi me na barko in tako se spoznava, ter pogovarjava v Slovenščini. Tako izvem, da možakar jadra s svojim katamaranom že nekaj let, prej pa je imel tudi on Bavario 36, a jo je na Karibih prodal in kupil tega večjega katamarana. Živi v Luksemburgu in tam dela za EU že vrsto let, a je vesel vsakega rojaka, ki ga vidi v tujem svetu. Spijemo čaj, naredimo nekaj fotk, potem pa grem nazaj na barko in se uredim, da grem na otok in ga raziščem. 

Do dingi pontona imam kakšnih 800 metrov in moj motorček lepo teče, dingi pa tudi drži in ne razpada več. Otoček je čudovit, turističen in pravzaprav je namenjen vsem ljudem dobre volje. Njegov namen je turizem in zato imajo na otoku hotel, ter večje in manjše apartmaje. Vse kar vidiš je urejeno, dodelano in narejeno z okusom. V hotelu vidim za steklom lep star avto, notri pa pohištvo, katero je res čudovito. Pravzaprav mi ambient popestri še osebje, ki za pravkar prihajajoče goste igrajo na kitaro in pojejo pesem dobrodošlice. Bravo!

Pogledam si še otok, naredim nekaj fotk, obiščem tudi plažo, bazen, restavracijo in seveda se kar nekaj časa zadržim pri gorišču, kjer na ražnju pečejo prašička. Mmmm, tega bi tudi jaz, a žal ga ne bom, ker nisem gost resorta. Na koncu še obiščem trgovino, ki je tako lepo založena, da jo je kar lepo gledati. Pritegneta me zelenjava in sadje, zato kar nekaj stvari kupim, ko pa plačam, pa sem kar malo jezen, ker nisem vprašal za cene posameznega artikla. Tukaj pač nimajo cen, vzameš kar rabiš, oni stehtajo in plačaš. Seveda, bogataši ne sprašujejo koliko kaj stane, le jaz sem takšen. A ker sem namesto na boji na sidru, se tolažim, da sem s sidranjem že veliko več prišparal.

Ko sem na barki se ravno pripravljam, da bi delal vodo, ko me obiščeta Marjan in Sue. Prišla sta, da bi me osebno povabila k njima na barko na večerjo. Seveda sprejmem povabilo in da ne gremo kar narazen, še malo poklepetamo ter spijemo kozarec vina. 

Zdaj na hitro naredim še 190 litrov vode, napolnim tank in nekaj plastenk, potem se stuširam in grem na večerjo. 

Pri Marjanu na barki je super, čudovita večerja, za posladek flambirane palačinke in vsi štirje se imamo lepo. Marjan s Sue celo zapleše. Midva z Lauro se drživa bolj pogovora in kar škoda je, ko je že ura pozna in je potrebno oditi spati. Res čudovit večer, lahko rečem, celo nepozaben.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

5. dan: Vieste - Cala di Pugnochiuso - Barleta

Prvi plov:
Dan se začne zgodaj. Ponoči je začelo barko na sidru rolati in proti jutru se ne da več spati. Veter je še vedno SZ, a valovi se ukrivijo okrog rta in nas zadenejo z boka. Niso veliki, a očitno so ravno prave frekvence, da nas pošteno ziblje. Ker ob 4. zjutraj Lili ni za to, da se “zarolam” nanjo, pač vstanem in dvignem sidro. Najprej sem mislil direktno JV proti Bariju, pa si premislim in zavijem na JZ ob obali ostroge. Kmalu je val precej manjši in po 7 miljah najdem lep zalivček Cala di Pugnochiuso. Vržem sidro.
Zaliv je lep, žal je tako lep, da mimo nas pluje cel kup turističnih čolnov. To so neki odprti avtobusi na vodi. 50 to 70 turistov natlačijo na odprt čoln, ki nima prav nobene sence in jim razlagajo lokalne znamenitosti, kot so recimo luknja v skali ali ozek prelivček med čerjo in obalo. Sidro ni najbolje prijelo, zdi se, da je na dnu tanka plast peska na gladki skali, zato greva pogledat, ko greva tako ali tako šnorkljat. Pa žal sidra ne najdeva. Vsega dobrih 10 m globine je, a vidljivost je morda meter do dva. Jaz pogledam še pod barko: za zdaj Coppercoat dela odlično – ampak saj je šele dobra dva meseca v vodi. Tudi drugo je BP. Propeler se lepo in mehko zlaga, krmilo je OK., cev za hlajenje osi je cela polna vode in notri ni zraka. OK.
Voda je topla in odločiva se, da tu ostaneva čez noč. Ampak popoldne se veter malo okrepi in mene ima, da bi odrinil naprej. Smer vetra je ugodna za prečenje zaliva. Rečem zaliv, a v resnici je to skoraj manjše morje – zaliv je širok več kot 35 nm. Za povrh nisem prepričan o tem, kako bi držalo sidro, če bi se veter okrepil. Pa odplujeva. Še prej pa odplavava do znamenite “špilje”, ki si jo je čez dan ogledalo na stotine in stotine turistov. No ja, nič posebnega. Mala vdolbina v skali, notri gnezdijo hudourniki, voda v jami je polna ptičjih iztrebkov.v.

Drugi plov:
Ob 15. uri dvigneva sidro in se usmeriva proti Barletti. V navtičnem vodniku piše, da lahko tam sidraš znotraj valobrana. Nisva želela še ene slabe noči. Ko spet dobimo GPS signal, Lili ugotovi (na noonsite), da v Barleti ne dovolijo več sidranja znotraj luke. Šment (no, uporabil sem drugo besedo, a ta je lepša za napisati). Tu ni ravno zalivov za vsakim vogalom, tako kot na V obali Jadrana. Usmeriva se v Trani, nekaj milj vzhodneje. Bomo videli, kako je. Če bo za sidro neudobno, lahko greva še zmeraj v marino. Poskusiva sidrati vzhodno od luke, a dno izredno slabo drži. Greva raje zahodno od luke, kjer je mivka. Sidrava pod veliko katedralo. Če so naju včeraj zbudili valovi, naju bodo jutri zvonovi. A tega vsaj ne pričakujem ob štirih zjutraj.
Spi se dovolj dobro. Malo rola, a ni prehudo.

Preplute milje: 7 + 34 =41, motorne ure 5401. 4 nove ure za 41 milj je OK, če računam, da smo dvakrat iskali primerno sidrišče.

6. dan: Barleta - Mola di Bari

Okrog 10. ure startava. Valov praktično ni, vetra je slabih 10 vozlov z boka. Na vsa tri jadra Heron drsi s petimi vozli kot po oblaku. Za zajtrk pojeva še zadnja sosedova prepeličja jajčka. Hvala Irena. Med plovbo grem malo spucat barko pod podnicami – prej ni bilo časa. Popoldne se zasidrava za eno kopanje. Veter se medtem obrne čisto v nos, tako da zadnjih 8 milj odmotorirava, da prideva še ob svetlobi v Mola di Bari. Tu je možno sidrati znotraj luškega valobrana. Kar dobro je zaščiteno (razen s severa). Voda je tudi znotraj valobrana primerna za kopanje. Danes spustiva čoln in prvič po enem tednu stopiva na kopno. Mestece je živahno, ljudje so super prijazni in ko en par vprašava, katera picerija je dobra presenečeno ugotoviva, da par dobro govori angleško (sta delala nekaj let v ZDA).

Po nasvetu greva od skoraj praznih picerij do picerije Angelo. Tu se tare ljudi, vrsta pred vrati, pice nosijo tudi domov. Kljub gneči se nekako prebijeva blizu vhoda, prijazna šefica ravno pred nama odslovi en par, češ da ni več prostora. Odločim se, da vseeno še jaz vprašam. Najprej reče, da so čisto polni, ko pa vidi najin žalosten izraz, si premisli in poklice natakarico in ji nekaj naroči. Slediva ji, in ona od rezervirane sestavljene mize za dva prsta odmakne eno mizo, preuredi stole in nama pokaže, kam se lahko stisneva. Yeees. Svetuje, katero pivo je dobro – ker ne poznam teh znamk, se ji prepustim, Lili pa vzame rdeče pivo. Moje je bilo odlično klasično nemško pivo (4 sestavine in nič drugega), malo močnejšega okusa in izrazitejše hmeljeve grenčine. Super za ta vroč večer. Lilkino “birra rosso” pa je še bolj prijetno presenetilo z rahlim dimljenim priokusom oglja (jaz bi ga opisal kot malo zažgano pivo). Naročiva eno pico in eno lokalno specialiteto, za katero se ne spomnim, kako se ji reče, a je podobno ocvrti pici kalcone. Oboje je odlično. Potem pa še na sladoled. Lep večer. Odveslava nazaj do barke in kmalu mrkneva.

Preplutih 37 milj, motorne ure 5403 (dve novi uri), trip do sedaj 406 milj.

7. dan: Mola di Bari

Spiva v redu, saj je mirno, ko me prebudi močan pok. Stresem se in pomislim, ali se je strgal snubber, ali je počila veriga, ali pa je nekaj udarilo ob našo barko. Skočim iz postelje in zdrvim ven. Ne nosi nas proti valobranu, nič ni ob naši barki, ko še enkrat močno poči.
Aha. V pozdrav prazniku ribičev streljajo z močnimi petardami. Ob svitu. Mamu jim …
Na valobranu je parkiran en kombi, ob zidu valobrana pa nekaj, kar je videti, kot razstava topovske municije s soške fronte. Okrog tega se potika pet ljudi. Očitno bo še pokalo.

Zjutraj se praznik nadaljuje. V pristanišču imajo cel žur. Mažoretke, povorke z zastavami, orkestri in toliko ljudi, da je čudno, da noben ne pade s pomola v vodo. V pristanišču je precej več kot 20 ribiških bark (ki so okrašene z zastavicami in na novo pobarvane ali vsaj očiščene do sijaja) in na vse se krcajo ljudje. Na vhodu v luko je čoln obalne straže z modrimi lučmi, ki preprečuje množici čolničkov, da bi povsem zaprli izhod iz luke. Barke druga za drugo zapuščajo luko. Me prav zanima, koliko je registrirana kapaciteta ljudi za take barke, a nekaj sto na barko zagotovo ne. Ena zadnjih gre ven večja barka s kipom madone, za njimi pa še vse, kar ima motor in plava na vodi.

Fantje na valobranu začnejo s kanonado. Upam, da mi ne zažgejo novih jader! V vodo ob Heronu (jasno, da piha proti nam) padajo ostanki petard, zrak je poln vonja po smodniku, ob močnih pokih pa se trese cela barka. Fantje mislijo resno.

Pijeva kavico in se poskusiva vživeti v splošno praznično vzdušje. Ven ne izplujeva, da ne izgubiva mesta na sidru za valobranom. To se je pokazalo kot dobra odločitev, saj se, potem ko se povorka vrača, sidrišče napolni do zadnjega kotička. Sidrišče je znotraj valobrana v samem vhodu v luko – torej ni dosti prostora, pa še precej plitvo je. Midva sva sidrana na 4 metrih, večina je okrog 2 m, velik del pod 2 metra.

Danes ostaneva še kar tukaj.

Nadaljevanje sledi, do zdaj danes preplute milje: 0.

Zvečer odveslava v mesto, čoln pustiva na sipini ribiškega pomola. Mestece je res lepo, še vedno pa se čuti praznični vrvež. V vsaki drugi ulici je cerkev in v večini poteka maša, ljudje lepo pojejo. Noge naju kar same zanesejo do picerije Angelo (drugič). Danes pica s školjkami. Nikoli ne jem pice s školjkami, a stalni gostje pravijo, da je odlična. Imajo prav.

Še na sladoled, kratek sprehod po mestu in domov na barko. Ravno se spravljava spat, ko do naju prideta dva Italijana in nekaj govorita. Nekako se sporazumemo: Zvečer bo pa res velik ognjemet, policija mu je naročila, naj izprazni sidrišče, da nam ne zažgejo barke. Naj mu slediva. Se bomo vezali v luki ob bok kake ribiške barke. Vmes je, kot pravi Italijan, ves čas na telefonu. Verjetno s policijo, port capitanom in gasilci. Nekako mu sledim, da se izognemo plitvinam. Še enkrat me vpraša, koliko imam greza (2,1 m). Lili medtem v temi namešča bokobrane, na glavnem trgu je žur v polnem razmahu, tako da zaradi silnega hrupa in bliskanja luči ne vidim dobro njegove male celke, sploh pa ne slišim, kaj govori. Aha, dobil je obvestilo, da s takim grezom ne moreva v luko. Zastonj sva vlačila ven bokobrane in vrvi. Nama bo odkazal sidrišče čisto blizu luke, kjer je še dovolj globoko, a hkrati dovolj daleč od linije ognja. Veter kar dobro vleče, on se ustavi in mu ni jasno, da jaz brez bowtusterja ne morem zaviti v veter, če nimam vsaj nekaj hitrosti, tudi tega ne, da če se ustavim, me veter odnaša na skale. Malo sem že živčen, pa še bojim se, da bi Lili, ki v temi skače po palubi in enkrat namešča in potem pospravlja vrvi in bokobrane, v zibanju brcnila v kako bitvo. Vmes še igra relejno postajo komunikacije med gliserjem in mano. Možak se je namreč spravil tako blizu mojega premca, da ga ne vidim več. Še dobro, da ga lovim na radarju, da ga ne povozim. V 2,4 m vode vržem sidro. V meni vre. To ni pametno! Če se veter obrne, bova na skalah! On bi pa, da grem še nekaj metrov naprej. Potem mu spet zvoni telefon. Potem se mi na dolgo opravičuje. Obalna straža ga je ravno obvestila, da tudi tam ne smemo biti in da moramo zapustiti luko vsaj do 01. ure zjutraj, ko se lahko vrnemo. Ura je že krepko čez 23., ognjemet se bo vsak čas začel.

Dvigneva sidro, in se ob glasni glasbi z glavnega trga in popolni temi v luki odplaziva med čermi ven. Izhod iz luke je le nekaj metrov od ognjemeta, ki so ga postavili na valobran.

Prideva iz luke, preden se ognjemet začne. Odplujeva malo proti SZ in vrževa sidro v 7 m vode. Natočiva si en dober whisky in se pripraviva na ognjemet. Spektakel je bil neverjeten. V vodo, kjer sva bila sidrana čez dan so padali goreči ostanki petard. Še dobro, da so naju prepodili.

Ko se je ognjemet malo pred pol eno zaključil se vrneva nazaj na sidrišče v luki in greva spat.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji - 4. dan

Sinoči mi je spet telefon izpustil dušo. Zato grem zjutraj z dingijem na obalo in potem z avtobusom do Lautoke. Poiščem servis, serviser pravi, da pride šef čez eno uro in da me obvestijo o ceni in roku popravila. Pustim jim telefon, dobim servisni listič in grem. Klica dve uri ni bilo, zato grem spet tja. Skoraj pridem do vrat, ko mi zazvoni telefon. Kot da bi me izza ovinka videli na kameri. Vstopim in serviser mi pove, da je »crknil motherboard«. Kako crknil, ga vprašam. Pravi, da je še enkrat naložil nov softwear in da pač nekaj dela, potem spet ne dela in se kar sam spreminja nekatere nastavitve. Popravilo stane kot pol novega telefona, zato se mu zahvalim in mu želim lep dan.

Odidem še malo po mestu, iščem pipico za zapiranje bencina na motorčku Tohatsu, a je vse več trgovin zaprtih, saj je sobota. Danes mi nekako ne gre od rok. Zato najdem zelo dobro kavarno v novem trgovskem centru in najprej sem razočaran, saj mi jo na mizo prinesejo v papirnatem lončku. Espresso ima lepo rjavo smetano, prava količina, ampak ljudje dragi,… v papirnatem lončku namesto v debeli keramični skodelici. No ja, spijem jo in se malo ogledujem po okolici. Čas je da grem še v eno od specializiranih trgovin, nato pa zavijem na avtobusno postajo.

Po 45 minutah z avtobusom brez oken in vrat ter naravno klimo, se le pripeljem do marine. Še sreča, da je šlo do konca, saj sem podvomil v šoferja, še bolj pa v avtobus. Menjalnik je ob prestavljanju prestavne ročice tako ropotal, da sem se že zbal, da bodo vsi zobniki iz menjalnika postali gladki.

Tokrat sem malo v strahu, kako bo z motorčkom na dingiju, saj je zunaj precej vetra, med 15 in 20 vozli. Ko sem priplul izven grebena, je morje dvignilo valove, saj ni imelo več ovire. Val je segal krepko čez pol metra in bil sem v trenutku moker. Moj dingi z malimi tubami pač ni primeren za takšno vratolomno glisiranje po razburkanemu morju. A uspelo nama je priti do Indiga. Zdaj je problem priti iz dingija na barko, saj ta zaradi valov, ki ji gredo točno v premec, skače kot besna kobila. No tudi to mi uspe, dvignem še dingija na krmo in zdaj smo rešeni. Veter obrača vetrni generator in ne dvomim, da danes ne bo dovolj elektrike.

Zvečer si naredim nekaj za večerjo pogledam po novicah, ter zaključim današnji dan.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji - 5. dan

Po zelo vetrovnem delu noči, se ta po eni uri zjutraj spremeni v umirjeno noč. Barko je na sidru obrnilo na drugo stran, zdaj imam marino spet na svoji desni. Piha spet JV pasat, kateri je tukaj najbolj običajen veter in proti temu vetru sem na sidru najbolj zaščiten. Zato so se tudi valovi zmanjšali in spanje postaja prijetno. Vsaj za nekaj pa je bil ta 28 vozlov močan veter v redu, testiral sem verigo, sidro se je pokazalo, da je dobro vkopano, torej je Indigo varen.

Prebudim se v nedeljsko jutro, normalno kot vsak dan. Včasih sam sebe sprašujem, zakaj jaz ne morem dolgo spati, kot lahko spijo moji prijatelji tukaj na morju. Vstanem, se uredim in že sem ob svoji opojni in dišeči tekočini… kava Barcaffe. Zunaj sije sonce, morje je rahlo vzvalovano, a prijetno, v barki pa je prijetnih, skoraj hladnih 24 stopinj. Sonce je še nizko, zato sije v oči in je bolje biti notri v barki. Ob kavi izkoristim čas ter napišem nekaj besed, na svoj že star in z lepilnim trakom polepljen laptop. Še sam ne vem, koliko krat se je zvrnil na tla, koliko krat ga je poškropilo morje, tipke so že zmešane, saj pritisnem črko A, pa ni nič. Pritisnem še enkrat, pa mi napiše dva krat AA. Očitno se je moj kolega laptop navlekel fidžijskih navad in zdaj gre pri njemu vse na počasi.

Tukaj pred marino je res prijetno in to so očitno opazili tudi drugi, zato je zdaj okoli mene že sedem bark. Pravzaprav sta mono trupni le dve, Indigo in barka od kolega Norvežana. Vse ostalo pa so danes katamarani, vseh možnih zastav. Čeprav je nedelja, se odločim za delo in zdrgnil bom ves tik v kokpitu, saj je že temen od umazanije. Drgnem s krtačo na sedalih, potem po tleh, polivam z vodo, včasih kar zalivam. Vsaj vode je okoli mene na pretek. Potem vzamem tuš s krme, dodam mu še dva metra cevi od pralnega stoja in vse še enkrat sperem s sladko vodo. Pobrišem kar je mokrega, ostalo bo posušilo sonce. Še skok v vodo, malo zaplavam in se stuširam.

Pogledam na telefon, kjer je sporočilo, na večerjo me vabi Bill, ki ima barko v marini. Tudi najinega kolega Norvežana je povabil, a ker se mu ne odzove, mu bom jaz povedal. Skočim v dingija, motorček ne kresne. Goriva ni, kako pak. Natočim nekaj goriva, preostanek se bo tako nakapljal v morje, katerega ne namerno onesnažujem (oprosti Neptun) in grem k njemu. Po dolgem času sem prvič na njegovi barki, ki ima novega člana posadke, mačko. Spijeva kavo, se malo pogovoriva in potem grem nazaj, kajti čas bo za premik k Billu. Čez 20 minut pride kolega po mene in greva z njegovim dingijem. Tri metre dolg dingi, plastično dno, ter motor s tridesetimi konji. Po desetih metrih zglisirava in imava veter v laseh. V roke vzamem telefon, odprem aplikacijo in glisirava s 14 vozli hitrosti. Ko vidi kaj počnem, počasi zavije nazaj na odprto morje in ima gas do konca. Mislim… 27,1 vozla!!! To postaja že nevarno, če bi malo skrenil, bi vsi trije plavali, midva in ta motor z dingijem vred. Ko primerjam moj Tohatsu z njegovim Mercruiserjem je to podobno, kot če bi primerjal vlak Shanghai Maglev in Muzejski vlak iz Slovenije, ki enkrat na leto pelje iz LJ do Bleda in nazaj. A tudi počasi se daleč pride. Ko sem krenil z Bavario okoli sveta so se vsi križali, no pa je presenetila in zdaj sva na Fidžiju.

Zvečer se družimo ob prijetni večerji piščančjega karija, pivom in prijetnimi spomini na Francosko Polinezijo, katero smo večino prepluli skupaj. Ob enajsti uri nas prežene soseda z ameriške barke, ki žal zaradi našega pogovora ne more spati, zato se poslovimo in gremo na barko, tudi midva… spat.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji - 6. dan

Kljub temu, da sem sinoči dolgo bedel, sem se zjutraj zbudil okoli pol osme ure zjutraj. Včerajšnji dogovor med mano in kolegom Norvežanom je bil, da bi šla dopoldne v mesto. Ko sem mu poslal sms na telefon, sem čakal točno do 11,30 ure, da se je možakar zbudil. Ni kaj, nekateri radi spijo in potrebujejo veliko spanca. Ta čas sem namenil branju in izobraževanju o otokih Yasawa skupine, torej zahodnih otokih.

Končno se je le pripeljal z dingijem do mene, a pravi, da v mesto ne bi šel, bi pa šel v Port Denarau. 

»Z barko ali s taksijem?«  ga vprašam. 

»Ne z dingijem greva, saj je samo 6 milj ali pa malo več.« 

No ja, pa greva. Čeprav morje ni ravno gladko, sva po 25 minutah vratolomnega plutja in skakanja, le priglisirala do marine Port Denarau. Večja marina z velikimi jahtami, med katerimi vidim veliko jahto Indigo, ki sem jo videl in fotografiral na Tahitiju, ko je bila v marini. Med velikimi jadrnicami, čez 100 in več čevljev, se spomnim tudi sive lepotice z imenom My Princess, katero sem videl na Tongi. Seveda je nekaj manjših plovil in med njimi najdem tudi Elan E4. Ima jo Novozelandec, ki z ženo uživa v hitrem jadranju. Ko mu povem, da sem iz Slovenije, mi reče, naj pozdravim Elan, dobre barko delajo. 

S kolegom greva v čendlarijo, saj oba iščeva kakšen rezervni del za barko, jaz bolj za moj Tohatsu motorček. Nič nimajo in vam povem, da so naše čendlarije dobro založene, kakršne imajo tukaj. Obiščeva še trgovski kompleks, saj je tudi tam ena večja čendlarija. Že samo napis od zunaj nama da upanje, saj je širok 4 metre, z velikimi črkami pa piše Yacht Shop. Ampak o velikosti je to tudi vse. Ni vsaka riba velika, če tudi ima 10 cm med očmi. Ta trgovina je res velika, kot tabla, 4×4 metre.

Spijeva vsak eno fanto v vrtu Hard Rock Cafe-ja in se vrneva nazaj v dingija. Ko prideva iz zaščitenega zaliva, jo moj skipper potegne kar naravnost in pri zelo veliki hitrosti skozi očala opazim, da se barva na morju spreminja. Pokažem mu naj takoj ustavi in res, cca 10 do 15 metrov naprej je bil pol metra pod vodo neoznačen in dolg greben. Plima je in se ne vidi. Zavijeva na drugo stran in čez 500 metrov ista zgodba, kot da sva ujeta. Greva nazaj in takrat priglisira mimo naju gliser in ga opazujeva. Ker gre normalno naprej, greva za njim tudi midva. Končno le prideva do najinih bark, se posloviva in jaz sem precej moker od morske vode. Zato se najprej stuširam, preoblečem in si naredim nekaj malega za jesti.

Zvečer si pogledam film, dvignem dingija visoko pri krmi in jutri zjutraj bo čas, da zaplujem drugam. Dovolj je velikih otokov, zdaj je čas za manjše in lepše, čeprav so vsi zelo turistično obarvani. 

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Proti mestu Nadi, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji – 1. dan

Komaj sem dejansko dočakal, da sem lahko začel »šraufati« motorček. Nekaj vseeno naredim, očistim uplinjač, očistim cevi, zamenjam svečko, malo posprejam z WD40 in motorček dam na dingija. Bolj ko vlečem vrvico, manj bi on kresnil. Kot da se je odločil, da me po 11.-tih letih zapušča. Spomnil sem se mehanika in balkanskega izreka: Drži vodu, dok majstori odu. Tako tudi ta motorček. Na Savusavu je delal v nulo, zdaj pa še vžgati noče. Ni kaj, zdaj gre na ograjico, potem pa ga bom enkrat dal spet narazen, ko se mi bo dalo. Očitno je napaka manjša, a je zdaj površinsko ne vidim.

Pripravim še barko in ob 11,30 uri dvignem sidro, ter izplujem s sidrišča. Moj novi cilj je pluti ob otoku do vhoda med dvema koralnima grebenoma, katerega bi moral doseči jutri zjutraj, torej po tej nočni plovbi. Potem pa še naprej po ožini in med ovirami do cilja. Ko pridem ven iz zaliva imam komaj 6 vozlov vetra, zato jo mahnem kar naravnost ven na odprto. Kakšnih 15 milj daleč na odprtem, sem ujel veter kakšnih 11 do 13 vozlov. To je tisti pravi JV pasat. Jadri sta obe zunaj in jadram na polno. Vala je komaj za dobrega pol metra in jadram od 5,8 do 6,3 vozla. Je lahko še bolje? Nemogoče!

Vmes lovim ribe in po treh urah se oglasi rola, s katere se odvija flaks. Potegnem in navijam, a že po pol minute spusti. Vem, da je riba prosta. Potegnem flaks do konca na barko in vidim, da je vaba še vedno gor. Spustim jo v morje in spet čakam. »Lušta« se mi sveže ribe, če bi bila tuna bi bilo najbolje. Odrezal bi tanke kose ribe, malo pokapljal z limono, dal za eno uro v hladilnik in potem namočil v sojino omako. Mmmm, kako dolgo že nisem tega jedel.

Počasi se bližam otoku Beqa, ki je zaščiten okoli sebe z velikim in širokim koralnim grebenom. Od Žareta sem izvedel, da so tam še stara plemena s starimi običaji. Eden najbolj znanih, ki je sedaj že prerasel v turistično atrakcijo, zaradi denarja seveda, je hoja po vročih kamnih in žerjavici. Žal se na tem otoku ne bom ustavil, zato si tega tudi ne bom ogledal. Poleg tega je voda okoli otoka zelo lepa in čista, je pa menda ta otok znan tudi po morskih psih, imenovanih morski biki. 

Spet zapoje rola in se odvija. Zategnem in riba skoči v zrak. Na kakšnih 80 metrov razdalje vidim značilne barve in to bo mahi mahi, ki pa je precej velik. Že zdaj vem, da ga ne bo na barki. Palica se usloči, na trenutke sploh ne morem navijati. Po moje ima med 12 in 15 kg. Vlečem in se borim jaz in bori se on. Naenkrat se vrže iz vode in ostane površinsko na vodi, takrat pa jaz navijam in spet se potopi, odide na desno in potem se flaks na vabi utrga, kakšnih 30 metrov pred barko.

Zdaj sem že za otokom in kuham si kavo. Spet zapoje rola in kava me ne zanima več. Zdaj pa res ne vem, ali je bil to isti mahi mahi, ki želi delati samomor, ali pa še eden takšen. V glavnem »prava zver«. Tokrat se mi ne mudi in ga utrujam, utruja tudi on mene. Pobrskam po spominu in takšnega ribolova, ki bi bil tako težak se ne spomnim. Zdi se mi, da sem že jaz bolj utrujen od njega. Končno ga po pol ure, če ne več, potegnem 8 metrov do barke, ko ga spet izgubim. Do tega trenutka sploh nisem vedel, da znam operirati tako dobro tudi s kletvicami. Tudi kočijaši mi ne bi bili do kolen. Potegnem flaks na barko, a na koncu je ostala vaba. Pogledam in ne verjamem očem, trnek je skoraj raven. Sem vedel, da za takšno vrsto ribolova potrebujem boljšo opremo. To niso več ribe ampak »beštije«. Palico zvijem in me mine ribolov. Razmišljam če bi sardine pokapljal s sojino omako.

Malo pred nočjo moram spremeniti kot plovbe in zdaj bom imel veter čisto v krmo. Torej potegnem na plano tangun in ga obesim na sprednje jadro, boom od glavnega jadra pa privežem na drugo stran barke in ga učvrstim na srednji bitvi. Skoraj je že polna tema, jaz pa jadram metuljčka. Nastavim si razdaljo in ugotovim, da jadram prehitro. Pa ne prehitro, da barka ne bo zmogla, le ob tem jadranju bi bil ob štirih zjutraj na prehodu. Nikoli še nisem zanalašč ustavljal barke, da bi jadral počasi, a vse je enkrat prvič. Noč je in morda bodo na vodi tudi ribiči. Zato zvijem glavno jadro in samo z genovo počasi jadram med otoki. Kam? Do zahodnega rta otoka Viti Levu. Val je v krmo, zato barko ziblje desno in levo, torej bom do jutra precej zmiksan.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji - 2. dan

Jadranje je danes naravnost fenomenalno, čeprav priznam, da nisem ravno ljubitelj nočnega jadranja. A če se jadra, se pač mora jadrati, da ujamem tisto kar načrtujem. Po polnoči sem jadral počasi in nekaj čez četrto uro zjutraj sem prišel do dela, kjer moram spremeniti smer. Že prej sem imel malo problemov z avtopilotom, ker je tukaj v kotu otoka ogromno vrtincev, smer toka se nekajkrat spremeni in valovi se mešajo med sabo. Na vse to opozarjajo v knjigah, pilotih, na ploterjih,… le jaz nisem tega jemal precej resno. Zato sem skoraj eno uro krmaril na roke. Kot sem izračunal, se mi je tokrat računica izšla in točno ob svitu, okoli 6:30 ure sem bil pri prehodu Navula. Prehod je dovolj širok in popolnoma miren, zato ni bilo nobenih skrbi ne problemov.

Ko sem preplul čez prehod, ni bilo več vala, zato sem se privezal in stopil na palubo, ter snel s sprednjega jadra tangun in ga pospravil. Brez njega sem jadral še kakšni dve uri, potem pa sem motoriral do sidrišča ob Vuda marini. Sidral sem poleg Norvežana in mojega dobrega kolega Gauteja. V 22 urah in 55 minutah sem preplul 125,2 NM. Tokrat bolj počasi in malo, a sigurno.

K meni je prišel kolega, sledila je kavica, domača limonada in seveda obvezen pogovor, saj se nisva videla že eno leto. Ko mu povem o vseh problemih z barko se prime za glavo in pove, da je od drugih slišal, da je bilo letošnje leto za marsikoga zelo pogubno. Tudi tukaj na Fidžiju se je pripetilo mnogo nesreč, saj so ljudje s plovili zadeli ob greben ali ob koralno glavo. Potem se mi ponudi, da preveriva moj Tohatsu motorček. Razdreva ga na prafaktorje in vidi se, da Gauteju to ni prvič. Jaz vse lepo skeniram in naslednjič bom znal sam. Ko vse skupaj nazaj sestavljava, očistiva še tako majhne luknjice na uplinjaču, vse zatesniva s posebno visoko temperaturno silikonsko maso, zamenjava še novo svečko za staro in motor res kresne. Bravo!

Malo kasneje, ko pospravljam pripluje z barko mimo mene še Bill in pravi, da gre v marino, saj gre od tu njegov prijatelj z Irske domov. Dogovoriva se, da se vidiva na kopnem. Zato pokličem Gauteja in greva na kopno, na Coca Colo. Malo kasneje se nama pridružita Bill in njegov kolega, povečerjamo, spijemo pivo oz. dva in okoli osme ure zvečer sem že na barki. Nisem še utrujen, a vem, da bo utrujenost kmalu prišla za mano. 

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji - 3.dan

Nekako sem pričakoval, da bom spal 12 ur, ali pa vsaj 10 ur. Pa ni šlo, spal sem samo 8 ur, ampak to res kvalitetnih 8 ur. Po moje se še obrnil nisem. Po neprespani noči in po triindvajsetih urah plovbe, je očitno to zame dovolj za počitek. Malo je krivo tudi sidrišče, saj barko rahlo ziblje in me je morda to, še prej uspavalo. Sidro dobro drži, nova sidrna veriga pa tudi.

Zjutraj se odpravim na kopno, nekoliko s strahom, a plujem z dingijem na motorček. Ta rohni in samo čakam, kdaj bo ugasnil. Do kopnega imam dobrih 500 metrov in jih bom tudi preveslal, če bo potrebno. A je bilo vse v redu in privežem se na dingi ponton v marini. Počakam še Billa in dve kolegici in gremo s taksijem v Lautoko – mesto sladkornega trsa. Tako je tudi bolje, če si stroške delimo in za 15 km plačam 1,50 €, kolikor znaša moj delež. Mesto je veliko in v njem je veliko ljudi ter avtomobilov. Nekako se mi zdi, da je to bolj Indijsko mesto, saj me vse spominja bolj na njih, kot na domorodce, Fidžijce. Dekleti gresta za sebe, midva za sebe in si ogledujeva trgovine s tehničnimi stvarmi. Na koncu ugotoviva, da je tu vse ceneje kot kjer koli sva do sedaj bila, tudi od Paname. Bill nekaj kupi, nekaj meri in si zapisuje, kajti morda bo jutri nabavil kar potrebuje. Sprehodiva se še do pokrite tržnice, mimo ribje tržnice, kjer me že vonj odbije, kaj šele riba, po kateri se podijo muhe in drugi mrčes. Za Fidži je to očitno nekaj normalnega. Ustaviva se le pri školjkah, črne so, ne poznam njihovega imena, a so zelo poceni. Tudi če bi bile zastonj, jih ne bi vzel, saj niso na ledu in ne v hladilniku. Sprehodiva se do sadne in zelenjavne tržnice, ki je res zelo velika. Gledam živila in vse deluje nekako sveže in videti je prav lepo. Cene? Cene pa so zelo različne. Trgovci, ki uvažajo papriko, paradižnik in drugo zelenjavo ter sadje, ki ne uspeva na Fidžiju, imajo zelo visoke cene. A nikjer ne dobite tistega kar želite, razen pri njih. Jaz sem kupil domače sadje pri domačinih. Tri velike ananase, ki tehtajo skupaj 5,7 kg, drugje kupim papaje, kar 1,8 kg jih je v petih kosih in kupim spet drugje še dobra 2 kg banan. Skupaj skoraj 10 kg sadja za 3,87 €. Cenovno ugoden je še paradižnik v grozdih, ki je tu veliko cenejši od debelega paradižnika. Ustavim se pri prodajalcu začimb. Ni da ni. Cena pa mizerna, nizka, le pakiranje je bolj slabo, zato me niti ne mika, da bi kaj kupil.

Potem se sprehodiva do novega velikega trgovskega centra, kjer dobiva kavo, ki pa bolj zanič kot ne, cena pa enaka našim cenam v Sloveniji. Se že pozna, da je tudi drugačna klientela v teh trgovskih centrih, kot pa je klientela v samem mestu. Trgovin si sicer nisem ogledal, a me mika, da bi šel še enkrat v mesto, saj je še marsikaj za pogledat, ne samo tehnične trgovine.

Kasneje še greva na kosilo, tokrat pa sva se slabo odločila in oba sva bila izredno razočarana. Indijska restavracija je bila zelo slaba, hrana hladna ter pri Billu tudi premalo pečena. Slabe volje sva odšla do točke, kjer smo se zmenili, da se vsi štirje dobimo, a pride le ena ženska iz Billove posadke. Druga je menda našla druge prijatelje. Gremo na avtobus in ta nas zapelje za mizerno ceno do marine. Jaz grem še do dingija in zopet s strahom pričakujem, kako se bo odločil. Bo delal ali spet ne. No pa je bil priden in je zaverglal iz prve. Na barki se še stuširam in zvečer ob narezanem ananasu pogleda še en film.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

V članku Kje vse jadramo Slovenci smo objavili, katere slovenske jadrnice trenutno plujejo po svetu, kje se nahajajo in kdo jadra na njih.

Med njimi ste lahko zasledili tudi jadrnico Heron. Na njej plujeta zakonca Lili in Tomaž Pelko. Pred poletno sezono sta jadrnico prenovila in posodobila, sedaj pa sta se odpravila na plovbo. Njun trenutni cilj je na drugi strani Atlantika. Letos bi rada prečkala Atlantski ocean in pristala na Karibskih otokih. Kam ju bo vodila pot prihodnje leto, še ne vemo. Njuno plovbo bomo redno spremljali na naši spletni strani. Kje se nahaja jadrnica, kaj se dogaja na njej, katere kraje obiskujeta, bomo pisali redno vsak teden.

Kdo je Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

0. dan - Izplutje iz marine Nautec Mare proti Portorožu

Odhod iz Žabnice kmalu po poldnevu, Nejc naju je peljal z najinim avtom. Naloženi smo bili do roba predvsem s hrano – ko sprazniš oba hladilnika, zamrzovalno omaro in shrambo, gre to komaj v malo BMW enko. Hladilnik na barki se je izkazal, saj je na naše veliko navdušenje vso to hrano pospravil.
Ob visoki plimi okrog 18. ure izplujemo iz marine Nautec Mare, Monfalcone proti Portorožu.

Vožnja po kanalu je adrenalinska, kot vedno – ne bi rad poškodoval povsem novega Coppercoat antifaoulinga na kaki sipini. Uspešno se prebijemo ven brez dotika dna. Veter: pod 3 vozle, čez Tržaški zaliv motoriramo. Prihod na sidrišče med jadralnim klubom in skladiščem soli kmalu po mraku – okrog 22. ure, prepluli 20 milj.

Hladilnik: malo je še nagajal ventil, kompresor je bil zelo mrzel. Zategnil sem ga za pol obrata in potem je bilo OK.

1. dan - Izplutje iz marine Portorož

S tem začenjamo našo pot po svetu. Hočem, da je start v Sloveniji, zato je bil včeraj dan 0 in še ni štel. Izpod Bernardina tik ob arbitražni meji plujemo blizu hrvaškega policijskega čolna, ki čaka lepo na »svoji« strani meje. Vem, da bi s Heronom lahko izkoristil pravilo »neškodljivega prehoda teritorialnega morja« in zaplul tik ob savudrijskem svetilniku, a Hrvatu ne dam možnosti, da me ustavi in preverja dokumente in mi zapravlja čas. Dokler sem v Sloveniji, me ne sme ustaviti. Dvignemo jadra in jadramo proti Italiji. Ne gre na jug proti Anconi, smer je bolj proti Riminiju, včasih celo proti Benetkam. Preizkušam nova jadra in za zdaj je videti vse super. Električni vinc je OK, želel bi si, da bi bil hitrejši in da bi bil gumb mehkejši.

Med potjo instaliram vrvi, ki jih potrebujem, potem Lili jadra, jaz pa se lotim plinske napeljave, ki je seveda tudi nova in še ni bila instalirana. Ta projekt še ni prišel na vrsto do odhoda. Kmalu imamo na barki delujoč plin in preizkusim (nov) štedilnik. Dela. 

59 milj, sidranje pri ustju reke Pad. Večino časa na jadra. Sidrava na relativno odprtem (zalivov tu tako ali tako ni), napovedano je brezvetrje. Žal se od nekod rolajo neki z valovi, tako da se odločiva dvigniti sidro. Če ne moreš dobro spati, je vseeno, če se voziš. Cilj nočne pasaže: Rimini. Veter je točno v nos, valovi tudi, tako da poje motor. Aktivna straža je obvezna, saj voziva slalom med številnimi naftnimi platformami in ribjimi gojišči ter gojišči školjk. Številne kočarice, ki križarijo naokrog, dodajo k statičnim še leteče ovire. Off-duty član slabo spi, saj nas malo rola in malo nabija v val. Vmes dvakrat poskus jadranja, a se ni obneslo. Prihod na sidrišče pred Riminijem ob 6. uri zjutraj.

Motorne ure ob pristanku: 5380. Preplutih 110 milj.

2. dan - Rimini - Ancona

Po triurnem počitku startamo ob 10:00. Cilj Ancona, kakih 50 milj daleč. Napovedan je spremenljiv šibak veter najprej v nos, potem 5 do 10 v krmo. Pričakujem, da bo spet pel motor, a začne se bolje: 6 kn vetra z boka je dovolj, da plujemo s 4 vozli, nato se veter še malenkost okrepi in imamo dobrih 5 vozlov hitrosti. Razpeta so 3 jadra: velika genova, solent jadro in glavno jadro. Za genaker je veter preveč spremenljiv in slalom med gojišči školjk bi zahteval posadko kot na regati. Nama se ne da. 
Sidrava ob 22. uri v zalivu Portonovo, južno od Ancone.

Motorne ure 5386. Preplute milje danes 55.

3. dan - Ancona - Tremiti

Piha rahel NNW, ob 9.30 dvignem glavno jadro in nato sidro, motorja sploh ne prižgem. Dobrih 10 vozlov realnega vetra v krmo je OK za Herona. 15 do 20 bi bilo boljše. Cilj so Tremiti – otočki dobrih 120 milj daleč. To bo cel dan in cela noč. Tam bova že po svetlem naslednji dan. Veter je počasi slabel in ob 16. uri je zapel motor. 6 vozlov v krmo, naša hitrost tudi 6, se pravi vohamo izpuhe. Ob sedmih zvečer se spravim spat. Lili vozi. Rola kar pošteno, dizel smrdi, kako naj ob 19. uri zaspim. Potem so se z obale začele valiti nevihte. Lili je uspešno cikcakala med njimi (radar je tu zlata vreden). No ja, premetavam se do polnoči, potem pa začutim, da rahlo piha. Za prvimi nevihtami je prišel veter. Zamenjam Lili za krmilom. Čez kake pol ure dvignem genovo in ugasnem motor. Veter je točno v krmo in se krepi. Čez čas dodam genovi še eno jadro – solent in poskušam metuljčka. Ne gre, ker preveč rola. Raje vozim polkrmo na obe prednji jadri – tako je barka bolj stabilna. Glavnega ponoči sam ne grem dvigovat v takem slabem vremenu. Če bi bil rol, potem ja, full batten pa ni šans. Sploh pa Heron zelo lepo jadra samo na prednja jadra. Sploh v polkrmo. Držim lahko 120 navideznega vetra (pribl. 150 pravega) in lepo napredujemo. VMG je v glavnem čez 6. Malo nam pomaga še tok. Veter se krepi, zato najprej zvijem solent, potem pa še krajšam genovo. Vetra je precej čez 20 ves čas, maks. sem videl 29 (realnega). Ker plujemo 7 vozlov in več, je navideznega ravno prav. Ni pa ravno prav valov. Pa kaj je zdaj to? Saj še nismo na oceanu. Dobro nas rola in Lili je malo na eni postelji malo na drugi.

Zjutraj se veter malo poleže (pod 20), valovi pa so ostali. Ob 7.30 sidrava v prelivu med Capraro in S. Nicolo in spijeva kavico. Planirala sva ostati kak dan, a Tremiti so otočki za lepo vreme in krotko morje. Kopanje je na hitro (bolj umivanje). Preveč piha. Je pa treba paziti, da te ne odnese tok. 

Motorne ure 3595 (9 novih ur). Preplute milje: 130.

4. dan - Tremiti - Vieste

Čeprav se je dan začel formalno že od 00.00 med plovbo, ga v dnevniku začenjam po kavici, ko dvigneva sidro. Zapeljeva se med otočki. Splošen vtis: zelo lepo, če ne bi bilo toliko turistov. Kaj bo šele avgusta. Lili prevzame krmilo, jaz grem malo počivat. Cilj: Vieste dobrih 80 milj daleč. Veter je še vedno v krmo, poskušava razne kombinacije jader. Saj napredujemo dobro, ampak rola nas pa, kot da smo v pralnem stroju. Vmes veter spet malo popusti, pa se okrepi, pa jadra gor, pa jadra dol … Tik pred mestom Vieste gledava, kako se nad celino zdivja nevihta. Najbrž so veseli dežja. Nevihta seveda obrne veter in ko mečeva sidro, piha kot v vetrovniku. Saj sva prej malo upočasnila, da bi nevihta šla mimo, preden prideva, ampak je za nami ena jadrnica … Tako ne morem jadrati počasi, če me nekdo dohiteva.

Lili naredi odlično večerjo in ko jeva, že spet sije sonce, nevihta je mimo. Gremo se še skopat. 

Motorne ure 3597 (samo 2 novi uri). Preplute milje: 81. Od ponedeljka iz Portoroža 329.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron