Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Otok Uere, Nova Kaledonija

Jutro v zalivu ob otoku Uere je danes drugačno. Sončno, svetloba je pokukala skozi vsa okna in tudi v barki je za odtenek topleje. Morda že sam občutek in misel na sonce naredi drugačnost, ki se občuti zaradi težko pričakovanega sonca. Prijazno je, kot temu rečemo. Stopim ven iz barke in zunaj se je za spoznanje umirilo tudi morje. Vetra je malo manj, a upam, da bo še pojenjal. Pogled na obalo je drugačen, ni več meglen in turoben. Zdaj se mi zdi obala še lepša in še bolj zelena.

Dopoldan so v zaliv priplule štiri jadrnice in dve večji motorni barki. Prišli so domačini in vidi se da poznajo vsako luknjo, kje se da sidrati. Veliko je tu tudi mladih, ki so prišli s hitrimi manjšimi čolni in smučajo na vodi, ter izvajajo vragolije. In ob soncu oživi obala, oživi plaža in seveda morje. Oživijo moji sončni paneli in posredno z njimi tudi moji akumulatorji. Skoraj teden dni že nisem prižgal motorja, niti za toplo vodo ne.

Pokliče me kolega, če grem z njim v trgovino. Že spet? Pa saj je zadnjič prinesel dve polni vreči na barko. Pravi, da je vse pojedel in da je na sidru vedno lačen. Seveda grem z njim, čeprav sam nič ne potrebujem in vem, če stopim v trgovino, bom nekaj malega vseeno kupil. Z njegovim dingijem sva kar hitro na obali, na drugi strani velikega zaliva. Najdeva primerno mesto zanj in ga pustiva na peščeni plaži, midva pa greva po urejenem pločniku ob obali do supermarketa. Vmes srečujeva ljudi ki tečejo, rolkajo, se sprehajajo in kar nekaj je tudi kolesarjev. Nedeljsko lepo vreme je privabilo ljudi na prosto in verjamem, da so vsega tega tudi navajeni.

Ko kolega vse nakupi se vrneva do dingija in ob vrnitvi na barko je več vetra in valov. Večkrat naju kakšen val poškropi, enkrat več, drugič manj. Tako mokra kot sva bila zadnjič res nisva, postajava pa vedno bolj podobna temu dnevu, dokler ne prideva do nasprotne obale, kjer za manjšim hribom plujeva v dokaj mirnem morju do svojih bark. Seveda sledi kava, pogovor in veter se še kar krepi. Zdaj ga je spet za 20 vozlov in kakšen sunek ga prinese še za tri vozle več. A sonce še vedno vztraja. Pri njemu spet vidim, kaj pomeni 25-tonska barka in kaj lupinica ki ima komaj 6-7 ton. Indigo na sidrišču rahlo premetava na manjših valovih, ta pa je stabilna in mirna.

Čas je da grem na svojo barko, da še kaj postorim, preberem, napišem… saj potem grem spet na kopno na drugi del otoka. Kar dolgo sem hodil po otoku se povzpel tudi tu na vrh hriba, ki ne vem če ima kaj več kot 60 ali 70 m višine. Je pa zelo obrasel in ker je prepuščen sam sebi je skoraj ne prehoden, zaradi goščave, ki se je sama nasadila in obrasla v nekaj letih. Prijeten je pogled na morje, na zaliv in lepo je videti kristalni lesket gladine, katera odseva v tem sončnem poznem popoldnevu. Pogled na drugo stran, kjer je odprto na ocean, pa je drugačen, valovit, vse je belo od pene na morju, ob obali buči, ker se metrski valovi zlivajo na njo. Vesel sem, da sem se dobro sidral. Potem se vrnem nazaj na barko, si naredim večerjo, pojem, pospravim,… čas je da napišem ta blog…

Pozno je že, čas bo za spanje, ki bo verjetno dobro, valov je manj, ne bo me zibalo, veter pa bo še malo zavijal in verjamem, da se bo utrudil.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Ko sem sinoči odšel spat, je veter še pošteno robantil po zalivu, a ob treh zjutraj, ko sem moral na WC, je bilo že veliko tišje. Zato sem si uro navil za ob 4:30 zjutraj in ko sem se prebudil, sem videl, da vreme sploh ni tako slabo. Dežja ni, vetra je za 15 vozlov in morda je res čas za premik, zato sem si skuhal še kavo. Pregledal sem na vremensko napoved in videl, da če ujamem vreme do 11:00 ure preko kanala na jugu, sem na konju. Po radiu pokličem še kolega in ta se komaj zbujen odloči, da gre tudi on proti jugu. Ura je 5:15 zjutraj, ko dvigneva sidro in z vetrom odjadrava iz zaliva proti jugu. 

Že zelo zgodaj naletim na potniško ladjo Pacific Explorer, družbe P&O, ki pluje v Noumeo. Ta pluje tik ob meni in ko sva čisto skupaj, se mi zdi kot da je stolpnica zakrila vso obzorje. Plujem naprej in ker imam ugoden in močan veter sem zelo hiter. Kolega me dohaja in ne more verjeti, da sem ves čas tempiran na hitrost 6,6 vozla. Ob 10:45 prideva do kanala, kjer je ta ozek in plitek, zato ima zelo močan tok. Ker je oseka, mi ravno ta odgovarja za plutje v mojo smer. Tok ima moč 2,5 do 3,0 vozla, kar me požene z barko na dobrih 8,6 vozla hitrosti po GPS. Predvidevam, da je bilo vsaj 2,5 vozla moč pretoka vode, zato je bila hitrost večja. Oh, ko bi lahko plul ves čas tako, a ne gre. Ko pridem iz kanala, imam veter v nos, zato je z jadranjem končano in od tu naprej samo motoriram. Veter se je spet malo okrepil in zdaj piha med 17 in 19 vozli juga, včasih presežejo sunki tudi 22 vozlov. Valove imam v premec, zato barko občasno nabije v val, da ta zaječi. Po radiu se dogovoriva, da bova lovila tudi ribo. Kdor izgubi, da pri večerji za pivo, ribič pa da ujeto ribo za večerjo. Meni je 3x riba zagrabila, pa potem spustila, enkrat pa je veliki galeb zamenjal vabo za pravo ribo in skoraj sem njega ujel na trnek. Torej z mojim ulovom danes ne bo nič.

Ko sva prišla do velikega zaliva, sva bila priča čudovitemu pogledu na dva kita. Jaz sem naredil en posnetek, nato pa sem snemal, a se nič ne vidi na videu, kolega pa je pozabil fotografirati od navdušenja. Že naslednji trenutek mu je vabo potegnila riba in ki se je ujela. Zato jo je potegnil na krov svoje barke in ko sva jo kasneje izmerila je imela v dolžino 128 cm in težka je bila 14,2 kg. Bil je pravi velikan, ta mahi-mahi. Zdaj imava oba mesa za nekaj dni.

Po dvanajstih urah in petnajstih minutah, sva po 68,7 preplutih miljah sidrala v meni že znanem zalivu Kuto, ob otoku Ile Des Pins. Po sidranju sem  z dingijem odhitel pomagati kolegu, da sva ribo pospravila, si naredila večerjo, spila pivo in ker sva utrujena, bova šla danes tudi prej spati.

Jutri je nov in drugačen dan, tudi časa bo več za pisanje, kakor tudi za branje, torej se beremo tudi jutri, na Božični dan. 

Dragi bralci bloga, rad vam bi zaželel prijetne Božične praznike in preživite jih s svojimi dragimi osebami kar se da prijetno!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 2. dan

Sinoči sem bil utrujen, zeblo me je, kljub temu, da sem se zasidral na otoku večnega poletja. Zato sem šel kmalu spat in zaspal sem kot dojenček, tudi obrnil se verjetno nisem.

Zjutraj sem se prebudil spočit, kljub svoji rani uri, saj kjerkoli sem, vstajam zelo zgodaj. Že drugič sem tukaj, čeprav je kar daleč za pluti in moja včerajšnja hitra plovba je bila res dobra, saj sem imel povprečno hitrost 5,7 vozla. Veliko je k temu pripomogel močan veter in seveda morski tok, ki me je ves čas spremljal in mi dodajal hitrost.

Ko sem šel na internetno stran Noumee, sem prebral, da bo veliko ljudi praznovalo Božične in Novoletne praznike prav tu, na tem otoku. Morda me je ravno to vleklo sem, čeprav sem že bil tukaj, ker me zanima, kako bo tu čez praznike. Ko sem sinoči priplul sem, sem bil presenečen, ker je tu v zalivu vsaj 15 plovil in vem, da jih nekaj še pripluje. Ko sem bil prvič tu, so naša plovila štela le do številke štiri. Danes zjutraj je priplula še ena velika potniška križarka, ki se je zasidrala pred našim zalivom. Gneča bo, vem!

In kaj je tako posebnega ne tem otoku? Otok L’Île des Pins (pravilni zapis imena ali po naše otok borovcev) je dragulj južne Nove Kaledonije. Pravijo mu tudi »otok raja«, čeprav podobno ime nosi tudi njihov severni atol Ouvéa. Otok se že zjutraj kopa v kristalnih vodah Tihega oceana, turkizni zalivi pa prav bodejo v oči.

Otok je odkril James Cook, ko je leta 1774 sidral pred obalo tega otoka. Ko je zagledal te velike, visoke in ozke borovce, se je zaradi njihove posebnosti in značilnosti odločil, da mu bo dal ime Otok borovcev. Kasneje postane Nova Kaledonija prekomorski teritorij Francije. Leta 1872 je Francija v tem zalivu otoka ustvarila zaporno kolonijo, da bi nastanila najkrutejše morilce in upornike iz Pariza in njegove okolice, ter jih deportirala v Novo Kaledonijo. Razvaline kazenske kolonije sem že zadnjič fotografiral, jih ogledoval, a sem mislil, da je to neka novejša izvedba zidu, saj je zdaj v veliki meri zaraščen z rastlinjem. Tukaj je označenih točno 230 anonimnih grobov deportirancev, ki so našli svoj zadnji počitek na tem pokopališču.

Danes je otok predvsem naravnan na turizem. Dostopen je s trajektom in ima tudi manjše letališče. Središče otoka zaseda rahlo dvignjena planota,najvišji vrh pa je visok kar 262 m, ki ponuja razgled na svoje osupljivo lepe zalive. Slednji se ponašajo z velikimi plažami neverjetno čistega belega peska in izredno bistro turkizno vodo, v kateri lahko občudujemo izjemno morsko floro in favno. Jaz sem že zadnjič obiskal dva od teh lepih zalivov, Kuto in Kanumera, obiskati bi še moral zaliv Oro in Upi. Oro je eno izmed legendarnih lokacij otoka, saj ima naravni bazen z morsko vodo. Ta bazen je ločen od zaliva z enostavno pregrado iz kamenja, zato je turistično zelo oblegan.

Dopoldne sem šel na obalo, a je bilo na njej ogromno ljudi in sploh ni bilo prijetno. Potniki iz potniške luksuzne križarke so se izkrcali na kopnem in še sami niso vedeli kam bi šli in kam bi se dali. Veliko jih je odšlo na plažo in so uživali v lepotah tega zaliva, nekateri so se odpeljali na turno vožnjo, drugi na ogled edine vasi, itd. Malo sem hodil, si ogledoval okolico, nato pa sem se vrnil na barko. Oblekel sem si kratek neopren in si nadel masko in plavutke. Odločil sem se, da očistim barko na vodni liniji, na kateri se je nabralo nekaj malega alg. Nato sem očistil še propeler, ter na koncu še počistil pod vodo kakšno školjko, ki se je nalepila na trup. Vseeno je vse skupaj trajalo dobro uro in kar dobro sem se naplaval v tem času.

Skuhal sem si kavo, ter bral knjigo v senci kokpita. Ne morem reči koliko velikih želv sem danes videl, a zagotovo jih je bilo veliko, čez 20, predvsem pa okoli 80 cm velikih. Potem smo si z bark ogledali manjšega kita, ki je prišel v zaliv in plaval po površini, se potopil, nato pa to ponovil kar nekajkrat. Poskusil sem ugotoviti kateri kit bi to bil, kajti če je mladič, potem mora biti nekje v bližini tudi velika mama. A na žalost tega nisem ugotovil, a mislim, da bi lahko bil manjši kit, t.i. pilot.

Zvečer sem povabljen na Božično večerjo k Norvežanu in pri nas bo Božič točno 10 ur prej kot je v Sloveniji. Tokrat ne bom sam na ta večer, kot sem bil točno pred tremi leti, 2016 leta, ko sem ravno na današnji dan, sam preplul Atlantik in si v varnem zalivu na otoku Barbados podaril najlepše možno darilo za Božični večer.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 3. dan

Hvala vsem, ki ste mi poslali voščila ob prihajajočih praznikih, vsakemu bom odpisal, a je tega enostavno preveč, da bi lahko napisal naenkrat. Res hvala!

Praznično jutro je tukaj kot vsak drug dan. Sonce sije in veter rahlo pihlja, ob obalo se zaletavajo valovi t.i. mrtvega vala. Sliši se rahlo bučanje, a barka je lepo stabilna na sidru. Ob kavi, katero sem pil v kokpitu v senci biminija, sem spet videl želvo tik ob barki. Odločil sem se, da ko bom zunaj, bom imel pripravljen večji fotoaparat in bom poskusil posneti kakšno od njih. 

Po zajtrku se odločim, da nekaj pregledam in naredim, kar odlašam že nekaj dni. Zato sem spraznil eno od krmnih kabin in odšel do zadnjega dela, komore, ki loči kabino z leseno steno in odprtino z vratci, kakšnih 50 x50 cm. Pregledal sem vse cevi, vijake, matice, stike in tudi objemke. Našel sem dve objemki z zarjavelimi in še »penastimi« vijaki, zato sem ti dve objemki zamenjal. Še sreča, da jih imam veliko, čeprav so dobre inox objemke zelo drage, a vedno jih je dobro imeti na zalogi. Malo sem še pregledal zadnji del, spoje, podmazal, kar se mora podmazati z mastjo in zdaj upam, da sem za pol leta spet dober in se mi ne bo potrebno plaziti skozi to res majhno odprtino. Če ima kdo podobno zadevo na svoji barki, mu toplo priporočam, da od časa do časa pogledate tudi v tisti del, za katerega vem, da mnogi sploh ne vedo kaj sploh je tam notri.

Zadnjih nekaj dni, me moj zvesti član posadke na kopnem, Sebastjan, ki skrbi za mojo spletno stran, dodaja bloge, fotke in vse kar lahko vidite in preberete, obvešča o porastu branosti na blogu. Vsekakor je k temu botroval tudi zadnji članek v medijih, katerega skeniranega objavlja Sebastjan tudi na mojem blogu pod rubriko mediji. Podrli smo nov rekord o branosti v enem dnevu, saj je mojo spletno stran v samo enem dnevu obiskalo 13.887 bralcev z različnimi IP-iji!  Veliko njih se je naročilo na spletne novice, blog in nekaj na kanal Youtube. Vsak dan me zdaj bere med 2.500 in 3.600 bralci. Verjamem, da bo številka še malo padla, a vsekakor je dosežen velik napredek in zdaj je že spletna stran zanimiva za oglaševanje zunanjih sodelavcev. Morda tudi za kakšnega sponzorja ali pa za večji nakup knjig. 

Danes je priplulo v zaliv še nekaj bark, tako da je sidrišče več ali manj polno, na plaži se kopa nekaj turistov, kateri so prišli sem na praznične počitnice, a je vse bolj ali manj tiho. Popolnoma drugačen dan od včerajšnjega. Dopoldan grem še h kolegu Norvežanu, da skupaj zakrpava njegov dingi, saj je zadnjič, ko sva šla v trgovino z otoka Uere, podrsal na nečem ostrem in je pričel malo spuščati. Ker imam dobro dvokomponentno lepilo sva to kmalu uredila in zadevo popravila. Ni kaj, tudi najboljšim dingijem se to dogaja.

Za nagrado dobim kavo, in obujava spomine na Markeške otoke, ko je on prvič slišal zame in za mojo bosansko kavo, ki sem jo kuhal iz našega Barcaffea.  Takrat smo res povsod pili to kavo in se družili z veliko jadralci, Ko sva tako sedela v barki sem na površini zagledal nekaj črnega in spet je bil v zalivu manjši kit. Tokrat sem ga fotografiral s telefonom, kakor tudi kolega s svojim. Tako sva združila svoje posnetke in imava vsaj predstavo kaj je bilo v vodi. Zanimiva je tudi želva, kot da ve, da je v objektivu in že naslednji trenutek izgine pod vodo, tako da mi na posnetku ostane samo krogec na vodi od potopljene želve. Žal imajo moji možgani kar precejšnjo zakasnitev in preden pride informacija iz očesa do možganov, ti to sporočijo prstu, ta pritisne na fotoaparat, ….je skoraj enako, kot bi v Španiji naročil pivo in ga ta potem prinese toplega čez dobre pol ure. Leta pač naredijo svoje.

Ker je včeraj on naredil večerjo, sem danes jaz na vrsti in zato naredim enostavno večerjo iz dveh zadnjih svinjskih zrezkov, katere sem spekel, nanj položil poširano jajce, ter vse skupaj zalil z domačo gosto omako s poprom, zraven pa dodal široke rezance z maslom in zelišči, katere sem navil na dve vilici za pečenko in bilo je videti res, res izvrstno in gurmansko. Čeprav me je stala večerja slabe štiri eur je bila videti kot bi stala v dobri restavraciji 12 ali več eur.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 4. dan

Danes spet malo več piha, tudi veter je spremenil svojo smer, a sem lepo zaščiten z obale. Sonce je na nebu še danes, morda ga bo nekaj še jutri, potem pa do zadnjega dne v mesecu napovedujejo oblake in rahel dež. Vsekakor pa je napovedan veter do 40 km/h, kar pa ni nič pretresljivega, saj sem že marsičesa navajen. Tukaj imamo kar srečo in bolj nam je dano z vremenom kot na Fidžiju. Tja jutri prihaja ciklon, pričakujejo pa 50+ vozlov vetra. A to je le eden od mnogih, ki se bo letos znesel nad Fidžijem, saj tam pričakujejo letos (računalniška predvidevanja) vsaj dva zelo močna ciklona. Nova Kaledonija je letos na srečo izvzeta od »napadov« ciklonov in naj bi bila varna,  a verjamem, da bo tudi sem prišlo nekaj močnega vetra.

Čas imam, zato se lotim dela z vetrnim generatorjem. To delo sem vedno odlašal, saj se bojim spoznanja, da mu tokrat res ni več pomoči. 42 vozlov na sidrišču ga je ubilo, vem.  Odvijačim ga z nosilca, prekinem vse tri žice (vetrni generator ima tri faze oz. tri pluse) ter z instrumentom izmerim upornost vseh treh, kot piše v navodilih za test vetrnih generatorjev. In že na tem prvem testu je padel. Preverim še drugi test, t.i. blokado in tudi tu pade. Ostane mi le, da se poslovim od njega in da še tretjič pade… v kanto za smeti. Tako bom imel na barki nekaj kilogramov manj balasta. Naslednje leto se bom bolj posvetil še kakšnemu sončnemu panelu več in upam, da bo v tem sončnem podnebju bolje z njimi, kot z vetrnim generatorjem. Pravzaprav pa je tukaj v Novi Kaledoniji veliko bolje kot na Fidžiju, saj je dan daljši za celi dve uri, kar pomeni vsak dan dve uri več polnjenja akumulatorjev.

Na obalo moram odnesti smeti, zato se z dingijem odpeljem do pomola. Danes sem sam, včasih paše biti malo sam, da se sprehodim, da si uredim misli in se ves čas ne pogovarjam in podrejam. Poslovim se od vetrnega generatorja, ki zdaj res roma v smeti, odložim tudi smeti in grem po cesti. Nekdo me kliče in vidim kolega. No Jasmin, pa vseeno ne boš sam. Videl me je kako sem šel na obalo in je pohitel za mano. Skupaj sva odšla do resorta, ki se nahaja v sosednji laguni, malo si ogledala plažo, bungalove, restavracijo, se pogovarjala z domačinom, ki nama je razložil, da lahko kupiva kruh in manjše živilske potrebščine v mali trgovini na drugi strani zaliva Kuto. Ko ga vprašava če drži za pivo, vino in ostali alkohol, da se le-ta ne da kupiti tukaj, pa nama pove, kot so nama povedali že v Noumei, da tukaj res ne prodajajo alkoholnih pijač. To pa menda zato, da zaslužijo od gostov, ki bivajo v resortih. Morda se kaj najde na črnem trgu, a tudi tu ni poceni. Na srečo nisva velika potrošnika alkohola in tistih nekaj piv, katere imam na barki, bo zadostovalo za morebitne obiske prijateljev, ob prihajajočih praznikih.

Komaj se vrnem na barko in ob skuhani kavi počivam, ko prihrumi močnejši veter, kateri je s sabo prinesel dež. Zato sedim v varnem zavetju Indiga in si ogledujem pilote (knjige), ter načrtujem pot za naslednje leto. Prebiram, gledam, na računalniku merim daljave in potem se odločam. Ne bo lahko, kar dolga in hitra plovba bo pred mano.

Zvečer si kuham kočerjo, svoj vsakodnevni drugi obrok, ko mi sredi kuhe zmanjka plina. Bravo jaz, pa saj se to verjetno vsem dogaja. Murphy!  Večerjo dokončam na malem rezervnem kamp štedilniku, jutri pa bom prevezal regulator na drugo cev in uporabil manjšo jeklenko v kateri mislim da imam vsaj kilogram ali več plina. Pravzaprav je tu celo problem, ker ne polnijo plina razen v svoje jeklenke, moja pa je še iz Fidžija. Vsaka jeklenka je drugačna, vsaka ima svoj regulator, tako da sem postal že zbiratelj regulatorjev. Poleg tega pa je ta francoska usmerjenost drugačna, saj tukaj ne samo da ne polnijo drugih jeklenk, temveč nimajo niti propana, ampak samo butan. Vesel sem, da me nič ne preseneti in imam ogromno stvari v rezervi. Ta štedilnik sem na zadnje uporabljal na Curasau (Nizozemski antili), ampak vedno pride prav, saj je v svojem plastičnem kovčku, mala bombica plina pa mi drži kar nekaj časa, da si lahko pripravim nekaj hitrih obrokov. Cena pa nekaj čez 30 € v Obiju ali Bauhausu.

Večer prinese nekaj pisanja, branja, spet se sprehajam po zemljevidu in vedno bolj severno gledam… Pravzaprav pa je vsa pot tako ali tako nekje v okvirih že zarisana na zemljevidu, ki je na moji spletni strani.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Rubicon–Gran Tarajal, 150. dan

Zjutraj pogledam po jamboru navzgor in vidim, da se vetrni instrument ne vrti. Upam, da ga niso skljuvali ptiči. Potem opazim, da se tudi na drugih barkah ne vrtijo. Bonaca. To pa je nekaj posebnega. Pojavil pa se je precej močnejši swel, kot včeraj. Saj v marini ni panike, samo štriki škripljejo, ko se zategujejo, zunaj pa bo verjetno bolj pestro. Ker sva namenjena le na Lobos, se nama ne mudi preveč.
Po tuširanju natočiva v Heronove rezervoarje vodo, kupiva svež kruh in vrneva v recepcijo kartice in adapter za elektriko. Še zadnji pregled barke (po tako dolgem bivanju v marini se človek razvadi in kakšna stvar morda ni dobro pospravljena za valove), potem sva pripravljena za odhod. Barka se je na žalost v tem času dobro obrasla – tudi Copercoat ni pomagal. Tule v marini tako ali tako ne grem v vodo, mogoče kje na sidru, če me ne bo preveč zeblo (jasno, da v neoprenu).

Motor vžge brez problema. Seveda je bilo bonace konec takoj zjutraj po petih minutah in zdaj spet lepo vleče 15 vozlov s sunki do 20. Pa sem že mislil, da bo izplutje čisto lahko.
Najprej greva pogledat sidrišče pri punti Papagayo. Že od daleč se vidi, da precej buta ob obalo in zato obrneva na Lobos. Tam je na sidru nekaj bark, a se vse kar pošteno zibajo.
Zaokroživa po sidrišču in se v trenutku odločiva, da greva raje naprej. Veter je odličen in valovi niso preveliki. 

Do tu sva jadrala le z genovo, saj je bilo vse blizu. Naslednje primerno sidrišče pa je 40 milj daleč. Heron zelo lepo jadra v polkrmo samo z genovo. V tem vetru in valu je hitrost med 5 in 6 vozli. Po gladki vodi bi bilo 7, a oceanski val Herona močno zaustavlja. Zato dvigneva še glavno jadro, previdno najprej na drugo krajšavo. Hitrost naraste, a ne dovolj. Povečava jadro na prvo krajšavo. Bolje, a nisem povsem srečen. Na koncu se odločim za polna jadra. Heron kljub poraščenosti lepo napreduje. Hitrosti so v glavnem nad 7 vozli, občasno osem. Ja, po valu dol že gre malo čez 10 (GPS je napisal 10,4), a celodnevno povprečne je bilo 6,1. Pač, tisto mečkanje po marini in ogledi dveh sidrišč zbijajo povprečje. Pot je bila lepa. Vožnja je precej 'poskočna', a saj smo vendar na odprtem oceanu.

Na poti sva videla družinico treh 'risso delfinov'. Slovensko ime je 'okrogloglavi delfin. So večji od velike pliskavice in jasno precej večji od atlantskega delfina. Eden je bil skoraj povsem bel, mladič siv, tretji pa je bil tudi siv. Imajo zanimivo obliko. Povsem drugačno glavo imajo od meni poznanih delfinov in nenavadno veliko hrbtno plavut. Najprej sva mislila, da so pilotski kiti (zaradi kroglaste glave), zvečer pa je stric Google dal odgovore. Plavali so za barko in surfali po valu. Niso skakali iz vode in zelo dolgo so držali sapo. Meni so se zdeli veliki 5 m, čeprav so baje normalno veliki do 4 m. Super doživetje, ki ga seveda nisem slikal, kot tudi ne želve, ki sem jo videl kasneje. Že v temi sva sidrala v zalivu ob mestecu Puerto de Gran Tarajal. Zraven je sicer marina (ki je baje poceni), a v zadnjem času je več jadralcev v tej marini dobilo na barko podgane. Torej je marina odpadla.

Zaliv je videti lepo zaščiten pred valovanjem s severa, a vseeno naju tule dobro valja. Zdi se, da se val upogne okrog rta in bočno prileti v barko. Ko tole pišem, moram veliko popravljati za sabo, saj prsti večkrat udarijo mimo tipk, nas pač gunca. Odločiva se, da poskusiva tukaj prespati, jutri pa naprej. Če bo prehudo in se ne bo dalo spati, pa še vedno lahko dvigneva sidro in greva dalje. Veter je super, luna je skoraj polna in izplutje iz tega zaliva ponoči ni problematično. 

Danes sva v slabih osmih urah preplula 48 NM, cela pot pa je bila 3262. Motor ima 5709 ur. Danes smo motorirali le iz marine in za ogled dveh sidrišč.

Fuerteventura: Gran Tarajal–Morro Jable–Punta de Jandia, 151. dan

Ponoči se valovanje ni kaj dosti umirilo in sem se med spanjem večkrat prebujal zaradi zibanja barke. Okrog druge ure sem se spomnil, da sem pri računanju potrebne verige pozabil prišteti plimo in me je malo skrbelo, ali imamo dovolj verige. Potrebna dolžina verige je namreč enaka osnova krat faktor: osnova je trenutna globina + razdalja med gladino in rolerjem + pričakovan dvig vode v času sidranja. Faktor pa je za 3 do 5 (odvisno od pričakovanega vetra, vrste sidra, vrste dna, možnih valov) oziroma v težkih razmerah tudi več. Z novo Rocno Vulkanom normalno uporabljam faktor 4, razen če je napovedano res kako težko vreme. To izračunano dolžino včasih povečam še za nekaj metrov, če nisem prepričan o podlagi. Ker je tukaj plime te dni slabe 3 metre (glede na luno je včasih do 4 m) in sva sidrala ob stanju plime slab meter nad oseko, mi je torej manjkalo skoraj 10 m verige, da bi bil zares varen.
Nismo drseli, imel sem vključen sidrni alarm, a vseeno mi to (in rolanje) ni dalo spati. 

Prvi plov: 

Do treh sem se delal, da spim, potem pa sem si rekel, da je bolje dobro pluti kot slabo spati in sem dvignil sidro in odplul. Razpel sem le genovo. Ponoči ne dvigujem glavnega jadra, če sem sam in če ni nujno, saj nočem zapuščati kokpita, če nočem zbuditi Lilike. Imava namreč pravilo, da mora biti drug član zbujen, če gre eden neprivezan iz kokpita. Pihalo je dovolj za udobno plovbo z dobrimi petimi vozli. Barka se je med jadranjem umirila in Lilika je lahko dobro spala.  Vmes je malo zmanjkalo vetra in sem si kake pol ure pomagal z motorjem, potem se je veter vrnil. Fuerteventura je dokaj hribovit otok in visoki hribi precej vplivajo na veter. Okrog osmih zjutraj sem po 22 preplutih miljah sidral pred luko Gran Tarajal.

Ni slabo: 22 milj za jutranji plov do osme ure samo na genovo. Šel sem malo počivat, a se nisem dobro počutil, ker sta v luko priplula dva velika trajekta in obračala vsega dvesto m od nas. Na starejših kartah je tu narisano sidrišče, saj so manjši trajekti obračali v luki, a večji očitno obračajo zunaj, saj notri ni dovolj prostora. Na najnovejši elektronski karti je že označeno, da je tu sidranje prepovedano. Po dobrem zajtrku sva se zato raje premaknila še malo naprej – nisem hotel po nepotrebnem izzivati luškega kapitana ali kapitana trajekta.

Drugi plov:

Prestavila sva se do konca otoka in sidrala na sidrišču ob najbolj jugozahodnem svetilniku na Fuerteventuri. To je vsega 7 milj plovbe na zahod. Ker smo delno zaščiteni pred oceanskim valom, je plovba (samo na genovo) hitra in udobna. V dobri uri vsa na sidrišču. Tu je na žalost manj mirno kot pri Morro Jable in tudi veter precej bolj vleče. Verjetno se pozna tudi učinek tako imenovane 'exceleration zone' – cone pospešenja, kjer se ob določenih otokih veter okrepi glede na siceršnjo napoved. Sicer naj bi bili mi še zunaj te cone, a kdo ve, kako široka je zares. Tule celo popoldne ne pade pod 20 vozlov, sunki pa so močnejši. Bo pa jutri dobra ura manj plovbe do Gran Canarie.

Danes prepluto: 22+7=29 NM. Motor ima 5710 ur (danes skupaj 1 ura)

Fuerteventura–Gran Canaria (Las Palmas), 152. dan

Ponoči se veter ni umiril. V glavnem je pihalo okrog 20 vozlov s sunki do 25. Valovanje je bilo zmerno, a ker sva bila utrujena, sva pač spala. Vstala sva uro pred sončnim vzhodom, da bi prišla na Gran Canario zagotovo še pri svetlem, saj imava dobrih 50 milj dolgo pot. Pripraviva barko za prečenje. To pomeni, da v miru spijeva kavo in nekaj pojeva, pregledava, ali je vse dobro zaprto, dvigneva glavno jadro in sidro. Od svetilnika na jugozahodu Fuerteventure se čeri raztezajo v morje še dobre pol milje. Vmes je sicer en prehod (karta pravi, da je globina vode 3,5 m, a tam čez se povsod lomijo valovi. Tudi slučajno ne greva skozi. Sicer je že svetlo, a valovi so veliki. 3,5 m je odločno premalo za varen prehod. Raje greva še nekaj sto metrov na jug.

Veter je malo upadel in je okrog 15 vozlov s sunki do 20, val je napovedano dva metra, kar je precej manj, kot prejšnje dni, torej lahko pričakujeva hitro pasažo. Najprej morava čez cono pospešenega vetra (accelaration zone), zato sva z jadri konservativna: glavno jadro je na drugi krajšavi, genova je sicer cela zunaj, a je vse pripravljeno za hitro krajšanje, če bo treba. Pa gre kar dobro. Prvih 30 milj imava povprečno hitrost 7 vozlov, kar je za tako stanje morja zelo veliko.
Pri tem zamenjava skoraj vse možne kombinacije jader (razen genakerja) in vse možne krajšave. Vreme je oblačno, vmes občasno tudi malo dežuje, a smer vetra je odlična. V glavnem imava veter z boka (80 do 120°), valove žal tudi z boka. Malo preliva čez palubo, a ni hujšega. Občasno naju kak poskočen val obišče v kokpitu, a postavljene imava vse zaščite, tako da ostaneva pretežno suha. AIS nas opozarja na nevarnost trčenja, še preden vidiva velik trajekt, ki drvi z 20 vozli naravnost na naju. Njemu se ne zdi vredno, da bi popravil smer in tudi na najin klic po VHF-postaji se ne odziva.

Praviloma naj bi se barke izogibale vsaka v svojo desno (če odmislimo dejstvo, da bi se morala motorna barka umikati jadrnici), a midva prav dosti v desno ne moreva, saj z desne piha veter. Zato se odločim, da popraviva kurz za 20° v levo (proti jugu). To tudi sporočim po VHF-postaji, a odziva trajekta ni. Očitno je navajen, da se mu druge barke umaknejo, če le dovolj dolgo vztraja pri svojem kurzu. Srečamo se na dovolj varni razdalji in popraviva svoj kurz spet proti cilju. Po kakih 30 miljah veter malo popusti in hitrost nama pade na 6 in deloma celo na 5 vozlov. Po navadi se mi zdi 5 vozlov kar v redu, a danes sem se tako navadil na 7, 8 ali celo 9 vozlov hitrosti, da se mi zdi, da smo se skoraj ustavili. Ko se približujeva Gran Canarii, se ladijski promet precej zgosti. Kar dosti se morava prilagajati okoliškemu prometu, ker tik pred premec velikanske tovorne ladje se pa že ne bom metal. Tu velike ladje spreminjajo smer, vkrcavajo se piloti, ene sidrajo, druge se odpravljajo v luko ali iz nje, skratka, kar živahno je in res sem vesel, da imava vse elektronske pripomočke, kot so radar in AIS. S tem je slalom med velikani dosti lažji. 

Na sidrišču je dovolj prostora in Lili zmanevrira točno na sredino najboljše luknje med barkami. Tudi pri tem si pomagava z radarjem. Ko vržem sidro in zategneva verigo, sva enako oddaljena od vseh štirih sosednjih bark. Ne le, da sva uspela priti še pred temo – ob 16. uri sva že zasidrana. Čas je za kosilo in kasneje še obisk prijateljev v marini. Toliko za danes, če se mi bo dalo, bom jutri dodal še slikice. Zdajle je prepozno.

Danes prepluto: 51 NM. Motor ima 5712 ur (danes 1 ura).

Gran Canaria (Las Palmas), 153. dan

Sidrišče tule med marino in navtičnim klubom je dobro zaščiteno pred prevladujočimi vetrovi in oceanskim valom z dolgim valobranom tovorne luke in nekaj tovornimi in potniškimi pomoli. Končno enkrat na sidru spimo tako, kot smo navajeni na zaprtih morjih ali bolj razvejanih obalah. Ne motijo naju niti tovornjače, niti remarkerji niti velike kruzerice in trajekti, ki manevrirajo le nekaj sto metrov daleč. Še pristaniški stroji niso moteči. Na zahodni strani pa je takoj za plažo štiripasovnica, a tudi od tam ni pretiranega hrupa. Edina nezaščitena smer je jugovzhod (SE). Takrat na sidrišču naredi val in postane lahko nevarno. Skratka, tole sidrišče je najbolj zaščiteno na vsem arhipelagu. Je pa v samem mestu Las Palmas, v mestni tovorni luki. Od narave gledamo lahko le pristaniške žerjave, kontejnerje, avtomobile in stolpnice. 

Dolgo sva spala. Zjutraj opazujeva flotilje optimistov, pa surferjev, pa laserjev, pa 470 (ali nekaj podobnega). Sidrišče je poligon na vodi in veselje je gledati mladino, kako trenira. Na sosednji jadrnici imajo tudi Walker baya in so postavili jadro. Trije nizozemski otročki so se vozili naokrog in se tako zabavali, da jih je bilo veselje gledati in poslušati. Popoldan pa so zganjali vragolije z dingijem. Motor počez, gas na polno in imaš vrtiljak. Sem mislil, da bodo od smeha popadali v vodo. Na barki sem uredil nekaj stvari. Med drugim končno instaliram merilec ogljikovega monoksida. Od tiste nesreče na Hrvaškem preteklo sezono z nekaj mrtvimi sem se odločil, da bom to montiral. Kaj pa, če mi pri Wallas grelcu ali ali pri Yanmar motorju kaj odpove in se zjutraj ne bi več zbudili ... 

Z leti sem morda postal bolj previden. Ali pa morda bolj poznam možne nevarnosti. Kakorkoli, dan je bil sončen, topel miren in lep. Zdaj pa še na Stabo na en kozarček, potem pa spat. Prilagam par slikic, ki pa so v glavnem od včeraj. Včeraj zvečer se mi ni dalo.

Gran Canaria (Las Palmas), 154. dan

Današnji zapis je daljši, ker je bilo toliko akcije. Lahko polovico pustiš za kdaj drugič. Prevladujoči vetrovi na Kanarskih otokih pihajo s severa in severovzhoda. Vsake toliko pa kak močan vremenski pojav poruši ravnovesje. In nekaj takega se dogaja danes. Zahodno od Velike Britanije je močan ciklon in tam imajo res hud veter. To vpliva na vreme vse do Kanarskih otokov in še naprej. Veter se je obrnil in danes piha z jugovzhoda. To je edina smer, iz katere naše sidrišče ni dobro zaščiteno. Vala še ni preveč in razen tega, da sva se ponoči nekajkrat zbudila, je vse lepo. Po kavici se odpraviva proti marini, da se prijaviva. Sidrišče je namreč tudi del marine in je plačljivo. Le, da tukaj nihče ne pobira denarja po barkah, ampak se greš prijavit v recepcijo. 

To se mi zdi v redu, saj so morali zgraditi kilometre valobranov, da je sidrišče dobro zaščiteno iz treh strani. Razmišljava, ali naj greva v marino s Heronom ali s čolničkom. Ker imava odlično mesto na sidrišču in ker je zelo možno, da je marina polna, greva s čolničkom. Dilema: vesla ali motor. Motor je pospravljen v podpalubju, vesla pa so že na čolnu. Greva kar na vesla. Tokrat je to precej večji podvig, kot prejšnje dni, saj kar dobro vleče. Tako po oceni 10 do 15 vozlov imava v nos, a morava premagati le kakšnih 500 m, v veter, ostalo pa bo lažje. Lepa rekreacija je bila, a nama je uspelo priti skoraj suha do vhoda v marino. Zdaj naju je čakal le še en dvojni zavoj okrog dveh svetilnikov in sva v mirni vodi. Recepcija je potem takoj za ovinkom. Meni ni bilo težko, tako ali tako je, kot po navadi, v glavnem veslala Lili. Val in veter se je medtem okrepil in zmeniva se, da se preseliva kar v marino, če bo prostor. Na sidru je sicer lepše, a če zaradi valov ne moreš z barke, je pa tudi brez zveze. V recepciji je bilo nekaj ljudi, a tam gre vse takooooooooooooooo počasi, da ne moreš verjeti. Vzameš listek s številko in čakaš. Delata dva šalterja. V recepciji sedi sicer 5 do 6 uslužbencev, a le dva delata s strankami. Strank je kakih 10.
Po več kot pol ure sta bili na šalterjih še vedno isti dve stranki, kot takrat, ko sva prišla. Najpočasnejša obdelava, kar sem jih videl. 

Po skoraj dveh urah prideva na vrsto. Na srečo so nekateri imeli za urediti le kako malenkost – recimo podaljšati kartico za tuše ali kaj podobnega. Tako stvar naredijo 'hitro'. Manj kot 15 minut traja, da vtakne dečva kartico v strojček in vtipka nov datum. Potem sva na vrsti midva. Vsi so super prijazni, a super neučinkoviti. Prostor v marini za najino dolžino danes imajo in odločiva se prestaviti kar danes. Ta marina je kronično prezasedena in po navadi prideš najprej na čakalno listo in po tednu, dveh greš lahko notri. Stabo je menda čakal 14 dni. In to po odhodu ARC-a, ker prej je tako ali tako nemogoče. V dobrih 15 minutah dobim račun. Optimistično sem si mislil, da je to šlo še kar hitro. A to je šele račun za prvi dve noči na sidru. Najprej se je celo zmotila in je ven prišla ena hudo velika številka, potem je računala še enkrat. Tokrat je bil rezultat dobrih 10 EUR za dve noči na sidru in smo se strinjali, da je to v redu. V ceno je vključena uporaba sanitarij in dinghy pontona, smeti, pristaniške takse, taksa za svetilnike, za SAR itd. 

Zdaj bo začela delati prihod v marino. Na vprašanje, koliko stane en dan, pravi, da ne ve in da bo to jasno, ko bo naredila račun. Še ene 15 minut (vmes nekaj posvetovanj ali se pritisne eno ali drugo tipko) in dobiva račun. Nad ceno sva prijetno presenečena. Za 21 dni plačava 271 evrov (13 evrov na dan). Račun je dolg 5 gosto popisanih listov formata A4. Ne bom ugovarjal. Medtem se je veter resno okrepil in ne vem, kako bova s čolničkom na vesla prišla nazaj do barke. Greva najprej malo na sprehod, kavico in sladico, morda veter poneha. A veter se ne da. Nič, akcija: Lili počaka pri recepciji, jaz grem sam na čoln, da vidim, če se bo dalo priti iz marine. En sam lažje obvlada čoln, saj je čoln precej bolj nad vodo in ga ne zaliva toliko.
Proti vetru in valu imam zelo kratko pot – le tisti dvojni zavoj med svetilnikoma in okrog svetilnika moram spraviti skupaj, potem v bok, potem pa z vetrom. 

Čolnič se na vesla obnaša odlično. Po marini drsim pot puščica, saj ni vala, pa še vetra ni prav dosti za valobranom. Ko priveslam okrog prvega svetilnika, me udari na polno. A jaz se ne dam. Bele pene so vsepovsod, napredujem zelo počasi. Meter naprej, pol metra nazaj. Za čuda nisem skoraj nič moker. Pršec je zelo nizko nad vodo in ga večinoma kljun čolnička odrine. Če pa se kak val zlomi, je pa že prej klanec navzgor po valu, tako da val zadene v spodnjo stran čolna. Kdo bi si mislil, da bo tale Walker Bay tako lepo jahal čez valove. Upam le, da zdržijo plastične vilice in nosilci vesel. Če mi zdaj kaj poči, me bo razbilo na skalah valobrana. Oprema vzdrži in ko sem mimo drugega svetilnika obrnem z vetrom. Skoraj mi ni treba več veslati. Le še malo krmarim in prav lepo napredujem proti Heronu. Upam le, da ga ne zgrešim in me odnese mimo. Uspem se prijeti za rob Herona in hitro vržem vrv čez bitvo. Potem se spustim do krme. Pri vkrcanju se malo zmočim, saj valovi zalivajo krmno polico, ki je sicer 30 cm nad vodo. Prvi del pustolovščine je za mano. Zdaj je treba pripraviti bokobrane in vrvi ter dvigniti sidro.  Ko prižgem instrumente, vidim, da veter piha na sidrišči s 25 vozli in sunki do 30. Če bi to vedel že prej, se verjetno ne bi upal v mali čolniček. 

Odsidranje pri takem vetru ni povsem enostavno, če si sam, a na srečo imam daljinca za sidrni winch. Tako lahko z motorjem in krmilom rinem v veter in hkrati navijam verigo vsakič, ko se barka spusti na valu. Malo me skrbi, ker je sidro le nekaj m od naslednje barke, a se je vse srečno končalo. V veter in val rinem z dobrimi 2000 obrati motorja, pa se premikam le z dvema vozloma hitrosti. Okrog svetilnika obrnem v varni razdalji. Če mi slučajno odpove pogon, imam dovolj prostora za manever izogibanja valobranu. Veter mi je odpihnil privezno vrv s palube in je delno že padla v morje. Zadnji hip sem jo ujel. En konec je privezan na srednjo bitvo in vrv bi lahko prišla v vijak, če bi cela padla v vodo, saj je dovolj dolga. Potegnem jo nazaj in jo držim s prosto roko. Pokličem marino po kanalu 11, tako kot smo se zmenili. Nič. Kličem večkrat. Ni odziva. Očitno bom moral solo pristati pri 25 do 30 vozlih bočnega vetra. Na srečo je Lili na pomolu. Vržem ji vrv. A ker je bila to vrv, ki mi je prej ušla v morje, je bila napeljana pod bokobrani in ne nad njimi. Vrv pade v vodo pred pomolom. Spet vržem. Vrv pade na pomol kak meter od Lili, a jo veter takoj odpihne v vodo. Tretji poskus uspe. Medtem se je Heron žal že malo oddaljil od pomola.
Lili zategne vrv okrog bitve na pomolu in zadrži barko. Malo predaleč smo od pomola in veter me neusmiljeno odriva stran. Preveč piha, da bi se dalo 12-tonsko in 15 m dolgo barko na roke pritegniti k pomolu. Kako bi si zdaj želel še nekoga na pomolu, da bi prijel drugo vrv. A marineroti se na kanalu 11 niso odzvali. Barka je ustavljena, s krmilom in motorjem jo držim v stabilnem položaju, ko visimo na eni vrvi s sredinske bitve. 

Vržem Liliki krmno vrv in medtem seveda spustim krmilo. Sunek vetra bolj zagrabi premec barke in malo se obrnemo. Ni panike, si mislim, saj imam zadaj velik bokobran. Se bomo pač naslonili na pomol. A glej ga zlomka: ravno tam, kjer je bokobran, je v pontonu 60cmX60cm velika luknja. In bokobran gre točno v luknjo. Zato se s trupom naslonimo na oster rogelj bitve na pomolu. Zelo grdo prasko sem naredil na trupu. Majhno, a globoko. Mene ni tako bolelo, ker vsega tega iz kokpita nisem videl, Lili pa, ki je zadevo gledala s pol metra, je pa zelo trpela. Naša barka je kruzerska. Ne hodi na lepotna tekmovanja. Malo bom pobrusil, malo pokital z epoksijem in prekril z gel coat reparaturo. Pa bo spet kot nova. Ne splača se sekirati zaradi praske. Verjetno bo s tem manj dela, kot s čiščenjem črnih lis, ki so jih pustili stari bokobrani. Do večera sva ostala na čakalnem pontonu in čakala, da veter malo upade. Marinero pravi, naj ostaneva tu čez noč, kaj bi se mučili v tem vetru. Se bomo že jutri prestavili na naše mesto.Meni je prav. Zdajle se je stemnilo in veter je že malo popustil. A ponoči se ne bom prestavljal. Jutri je še en dan.

Gran Canaria (Las Palmas), 155. dan

Na visitor pontonu se lepo spi. Ponton je za ovinkom v mirnem delu marine brez vala. Veter sicer žvižga okrog jambora, a trup barke je v zavetju recepcije. Veter nas potiska stran od pontona, vezani smo bočno. Škoda, da ne morem ostati kar tukaj.
Zjutraj je vetra občutno manj – okrog 15 vozlov ga je in sunki pridejo le do 18. Po kavici se pojavi v bližini en marinero na čolnu. Kot vsako jutro so delali obhod marine in sidrišča. Vprašam ga, ali se bomo danes prestavili in pritrdi. Vprašam kdaj? Pa pravi, da lahko takoj. Odlično. Vse imam tako ali tako pripravljeno. Kresnem motor in se odvežem. Veter me odmakne in vzvratno peljem tistih 100 m do mojega mesta. Takrat pa marinero začne s čolna mahati, naj ne hodim. Luknje namreč ni bilo več, ker so se ostale barke na pontonu pač malo razširile in porabile še moje muringe. Ni čudno, v močnem vetru se pač malo razmakneš in porabiš vse možne štrike, če so prosti. Pravi, da bodo uredili v 10 minutah. 

Ja. Španskih 10 minut traja malo dlje, pa ker smo na otoku, je treba prišteti še 'island time', pa ker smo zelo na jugu, gre vse še malo bolj počasi. Skratka, tam sredi bazena sem barko držal na motorju skoraj celo uro. Če bi to vedel, bi se šel nazaj privezat. Končno so razmaknili barke in naredili luknjo zame. En marinero je pripravljen na čolnu, da odigra vlogo krmnega potisnika, eden pa čaka na pomolu z muringi in čaka na naše privezne vrvi. Za čuda se veter v tej uri še ni okrepil. Piha bočno in rabim dovolj hitrosti, da mi krmilo drži smer. Pristajam pa zavetrno od velikega katamarana (Katana 53) in vem, da bo za njim bonaca. S krmo je najlažje je pristati, če je luknja ravno dovolj velika za barko. Samo švigneš not, se ustaviš in veter te nasloni na sosede. Potem imaš ves čas na svetu, da se ukvarjaš s štriki. Lili pravi, da je marinero kar z odobravanjem prikimaval mojemu manevru. Očitno so tukaj navajeni raznih kljukcev. Dejstvo je, da precej resnih svetovnih morjeplovcev ne zna dobro manevrirati po marinah, saj večino časa preživijo na sidru in v marine zaidejo le izjemoma. Lastniki katamarana so simpatični Američani. Ne samo, da so že slišali za Slovenijo, odkar so v penziji pozimi smučajo v Dolomitih in poleti jadrajo po Sredozemlju – torej se večkrat vozijo čez Slovenijo. Ni slabo tako življenje ...

Pravijo, da imamo eno najlepših držav na svetu (pa so že dosti videli), in da imamo zelo lepe ženske. Z obojim se strinjam. Pravijo pa tudi, da jim ni jasno, kako ima tako lepa ženska, kot je Melanija, lahko tako slab okus za moške. Po mojem lepota moškega za nekatere narašča z debelino njegove denarnice. Na splošno je na našem pontonu zbrana kar zanimiva druščina. Vsake toliko časa pa pride kdo vprašat, ali potrebujemo posadko za čez Atlantik. Te ponudbe je res očitno veliko v Las Palmasu. Nekateri od njih spijo kar na plaži in se švercajo v kopalnice in WC-je v marini. Lep sončen dan je, veter pa se je spet okrepil. Na sidrišču se nekatere barke kar dobro zibljejo, tule pa je v redu. Razsolim barko, ki je vsa slana še od pasaže, prej in potem greva še na dolg sprehod in lep dan je pri kraju. Edino, kar mi gre na živce, pa je grozno škripanje pontona. Nekaj swela prihaja v marino in ponton valovi ob stebru in pri tem spušča take zvoke, kot bi ga trgal na kose. Saj se samo plastika drgne po kovini, ampak škripa pa konkretno. Upam, da se bom zvoka navadil in bom lahko spal. Čez dan sem mesto drgnjenja malo namočil z vodo in 10 minut je bilo vse tiho. Potem pa se je voda posušila. Slikal pa danes nisem.

Gran Canaria (Las Palmas), 156. dan

Zvečer sem kolešček pontona, ki je glasno škripal ob stebru posprejal z WD40 in za čuda je bil mir celo noč. Ponoči sem se zbudil, ker se mi je zdelo, da so vrvi zelo napete, saj je ponoči prišla še višja plima, kot prej čez dan. Dosegla je 2,69 m. Zadaj je barka vezana na plavajoči ponton, spredaj pa na muringe. Ti so postavljeni precej pokonci. Ob plimi se mi zdi, da so pod kotom skoraj 45°. Za vsak meter dviga vode torej potegne barko meter bolj stran od pontona. V resnici je kot nekaj manjši, a vseeno je treba imeti dovolj vrvi, da kompenzirajo dvig vode. Zadaj sva barko privezala z vrvmi, ki imajo nameščene gumijaste blažilce. Ti dovolijo nekaj dodatnega raztezka. Torej, ponoči se mi je po zvoku pokanja vrvi zdelo, da so zelo napete. Ampak vstati se mi pa ni dalo. Škode nismo imeli. Dan je bil lep, a še vedno kar vetroven. Sosed s katamarana je nameraval opoldan odpluti proti Karibom, a si ni upal zapustiti priveza. Bal se je, da ga bo močan bočni veter zanesel v mojo barko in muringe, in da bo naredil štalo v marini s svojo 25-tonsko zverino. Meni se je sicer zdelo, da bi bil manever možen, saj ima dva motorja. Jaz bi dal gas le z levim motorjem in krmilo obrnil rahlo v levo.

Ta kombinacija bi morala katamaran izstreliti naravnost naprej brez prehudega zanosa v levo. A gospod je v penziji in je previden. Se je raje odločil, da bo izplul proti večeru, ko naj bi se veter malo polegel. Midva sva oprala eno žehto perila in odšla na dolg sprehod po mestu. Naloga: najti kakšne trgovine, ki imajo bolj normalne cene kot v Corte Ingles. Saj tam je vse lepo in urejeno, a cene so precej višje, kot sva jih sicer vajena. Nekatere so kar dvojne od normalnih. Recimo ingver (in to enak) je celo 15 evrov na kilo namesto slabih 5 evrov. Misija je bila danes uspešno izpolnjena. Našla sva en Super Dino, ki je lepo dostopen peš in v redu založen, en Spar itd. Celo Mercadona ni preveč daleč. Slabe pol urce hoda. Ogledala sva si tudi zahodno mestno plažo. Ljudi je bilo na mivki kar nekaj, a v vodi, razen surfarjev na valovih, ni bilo kakšne gneče. Le peščica je šla v hladno vodo in med valove. Posedela sva na sončku in pojedla en mali tapas z mini pivcem. Prijetno. Popoldan je sosed odplul. Prej sem bil v zavetju velikana, zdaj dobim ves veter naravnost v bok. Napeljal sem še en špring, da me ne nabija preveč v soseda. Sicer je v marini prijetno, ljudje so v redu. Le mornarji, ki iščejo barko 'za čez' so nadležni. Vsake pol ure kdo pride vprašat, ali rabimo koga. Nekateri so taki, da jih ne bi ravno vzel na barko, nekateri pa so na prvi pogled videti čisto OK. No, midva trenutno nimava v planu prečenja. Aha, zdaj, ko ni soseda, sva lahko čolnič, ki je bil prej privezan na premcu dvignila zadaj na nosilce. Ponton je dovolj nizek, da se da vseeno na barko.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 8.dan

Danes sem mislil odjadrati iz Noumee, pa ni šlo. Zjutraj sem prejel email, da naj se zglasim v tukajšnjem Boatyardu, da podpišem pogodbo, ki mi je odobrena, kjer bom dal barko takoj po novem letu na kopno, saj moram zamenjati nekatere dele na pogonu, kakor tudi menjati olje v pogonu, zamenjati ventile in še kakšno stvar. Mislim, da ventili in prirobnice za luknje na barki še nikoli v 18-tih letih niso bile zamenjane, videl pa sem že, kako se zaradi njih barka potaplja. Zato se oblečem in grem tja. Avtobus vozi vsakih pol ure, cena vozovnice pa ni tako poceni kot na Fidžiju, a je še vedno zmerna. Po pravem bi tudi tu moral imeti brezstično kartico in v naprej plačano dobroimetje, a ker ga nimam in sem turist, je tudi to v redu, da jim plačam z gotovino.

Ko pridem do tja, se vse dogovorimo, podpišemo pogodbo, fotokopiramo vso dokumentacijo in stvar kar hitro zaključimo. S prijazno namestnico direktorice, ki je poročena z Nemcem in tukaj živi že nekaj let se pogovarjava o carinikih, policistih, kako pregledujejo barke in kako so pregledali tudi mojo. Pravi, da to ni nič takšnega, da pa so v pregledu 75% uspešni. Vedno nekaj najdejo, po navadi so to mamila. Tako mi pokaže ograjen prostor v njihovem Boatyardu, kjer stoji 6 plovil. Čez cesto je zapor, kjer lastniki ne vidijo svojih plovil, vidijo pa vsekakor jambore. Drugo leto konec meseca Januarja bo tukaj licitacija in prodaja zaseženih plovil. Eno od teh plovil je imelo v trupu skritih kar 436 kg kokaina, ki so ga zasegli pred nekaj meseci. Rekorderka je menda jadrnica Afalina, ki stoji za ograjo. Štirje moški (dva iz Litve in dva iz Latvije) so tihotapili leta 2017 v jadrnici neverjetnih 1,4 tone kokaina, vrednega 100 milijonov USD. Dobili so po 7 in 6 let zapora. Tako pač v neobveznem pogovoru z mlado in lepo damo izvem marsikaj zanimivega.

Ko pridem nazaj v marino, me že čaka kolega, ki mora na internet, saj se dogovarja z Biosecurity uslužbenci zaradi mačke. Ampak roko na srce, res ima težave zaradi ene mačke, katero je pobral pred enim letom na eni od Tahitijskih cest. Zdaj je prišlo tako daleč, da mora plačati kazen zaradi nezakonitega bivanja v Novi Kaledoniji ali pa, da gre mačka na uspavanje. Končno se dogovorijo, da gre mačka za 14 dni v karanteno, za katero je plačal 15€ na dan in če v tem času ne najdejo novega lastnika, ki jo bo posvojil, jo bodo uspavali in mu poslali račun po emailu. Odločil se je za drugo varianto, saj ima vsepovsod težave zaradi nje, čeprav ima vse papirje, čip in je tudi sterilizirana. Ne razume pa kako je on ne more imeti, čez 14 dni karantene pa lahko gre v posvojitev tretji osebi in ne njemu. Zanimivo je tudi to, da je ne sme sam pripeljati na kopno, ker bi potem bil v postopku. Zato prideta dva veterinarja po njo z njihovo kletko in v spremstvu policista, ki bo budno varoval ta postopek. Res neverjetna pravila in zakoni. In vse bolj in bolj se mu dozdeva, da mačka ne bo dočakala večera. Nisem ga še videl tako žalostnega in besnega hkrati.

Dopoldne, ko sem bil jaz v Boatyardu se je zgodila še ena nesreča, a na srečo s srečnim koncem. Na prijavnem pontonu je včeraj malo pred nočjo pristala aluminijasta barka, na kateri so trije manjši otroci. In eden je menda danes dopoldne porinil drugega in ta je padel z jadrnice v vodo. OK, nič ne bi bilo tragičnega, saj takšni otroci znajo plavati in se znajdejo v vodi. A tu je drugače. Tu je stroga prepoved kar koli početi v vodi v celem območju vseh marin in mooringov z bojami. V neposredni bližini tega pontona pa je tudi ogromna ribja tržnica za celo mesto in nasproti nje tudi družba za lov rib. Zato je v neposredni bližini dopoldan menda vsaj 20 morskih psov (bull shark), ki pa niso ravno domači ljubljenčki. Seveda, hrane za njih je tu dovolj, prav tako krvi ki jih privablja, ne razumem pa kako to da so postavili tržnico v marino. No saj ne vem kdo je bil prvi tu, tržnica ali marina. Važno je, da je z otrokom vse v redu.

Popoldne grem še na sprehod, nekaj še v trgovino, kasneje pa se pred marino pogovarjam s Tomassom, Francozom, ki živi z družino na jadrnici že 12 let in to ves čas v Novi Kaledoniji. Vidim ga preprosto oblečenega, z otroci in partnerko vsak večer, se pozdravimo in kakšno spregovorimo. Vsako jutro pa ga vidim kako gre v obleki in kravati po pomolu do parkirišča, kjer ima parkiran skuter in gre v službo. Pravi da mu je tu dobro, znanje jezika ima, kako bo naprej ne ve, kajti naslednje leto mora hči v šolo in se še niso odločili kako bodo to izvedli. Stanovanja in hiše so v Noumei in okolici zelo draga. Za stanovanje moraš odšteti od 3.000 do 6.000 € za m2, kar je res drago. Tega si ne more privoščiti in zato biva kar na barki, ker mu je to veliko ceneje. Tukaj so zgradili neko zgrešeno kopijo hotela Burj Al Arab, ki ima nadstandardna stanovanja, ki stanejo 15.000€ za kvadratni meter, menda pa je kar nekaj ljudi v čakalni vrsti, če bi se kdo želel izseliti in bi se oni vselili. Še en znak, da je ta država zelo draga, pravzaprav so nekatere cene večje kot v Parizu.

Otok Uere, Nova Kaledonija, 1. dan

Pravzaprav bi moral biti zgoraj »e« z apostrofom, a ga na tipkovnici ne najdem, čeprav imam francosko tipkovnico, saj sem jo pred nekaj dnevi menjal, ker mi je tipkovnica na laptopu po sredini izgubila kontakt. Pravzaprav gre za majhen otoček z odlično zavarovanim zalivom, ki se nahaja v večjemu zalivu Sainte Marie. 

No danes ponoči sem izredno slabo spal, saj kot pravijo je dovolj samo en komar, da ti pokvari noč. In današnjo noč je pokvaril samo en komar, ki sem ga kasneje našel. A ker se je napil moje krvi, kako naj ubijem nekoga z mojo krvjo? Pustim ga živeti v upanju, da se bo zastrupil z njo. Do jutra sem bral knjigo, nato pa sem pospravil posteljo in začel urejati barko za odhod. Danes moram zapustiti to mesto in oditi na novega. Najprej sva s kolegom mislila da bi šla kar do Isla Des Pine, a potem ima on 163 izgovorov in tako sem po skoraj 6 NM priplul do tega zaliva. Zunaj piha 15 vozlov, med plovbo skoraj točno v nos, zato se nisem niti trudil razviti jadra.

Tukaj ni ničesar, razen šole jadranja za otroke, šole srfanja in morda še česa podobnega. Zaliv je miren, pred mano sta bili tu še dve barki, a je ena zapustila sidrišče in eno uro za mano pride še kolega in sidra poleg mene. Povabi me na kavo in to je pravi trenutek, da preizkusim dingija, ki se je kasneje obnesel odlično v obeh smereh. Morda pa bo le zdržal še nekaj časa, kot drži motorček, ki zdaj dela kot švicarska ura.

Pa še nekaj o trgovinah, čeprav danes nisem bil v nobeni. Tukaj je nekaj supermarketov, najde se kakšna manjša, a dražja kitajska trgovina, ki je odprta vsak dan. Kolikor sem lahko videl, nekih trgovskih centrov v samem središču mesta ni, ne vem pa kako je v predmestju. Najbolj pogrešam Carrefour kakršen je bil v Papette na otoku Tahiti. Bil sem prepričan, da imajo tu vsaj dva takšna, kot jih imajo tam. A čeprav je tukaj večje mesto, drugačno, moderno, tega nisem videl do sedaj. Supermarket Carrefour je, a je manjši in res imajo veliko izbiro, a to ni to. Tudi cene niso manjše, od drugih supermarketov, zato se ne čudim, zakaj je trgovska veriga Johnston veliko bolj obiskana. Ta veriga ima artikle iz Nove Zelandije, Avstralije in Francije. Nekaj artiklov najdeš tudi od drugod, a osnovni so od naštetih. Ko stopiš v trgovino je v tem času res prvo na kaj naletiš, novoletno okrasje in vse kar spada zraven za ta praznični čas. A kasneje najdeš kar nisi videl že dolgo, dolgo časa. Recimo smetano za kuhanje nisem videl od Tahitija. Salame so redke in jih do tu ne priporočam, klobase še manj, suhih salam do N. Kaledonije ne poznajo. Siri so osnovni, gavda in pizza, potem pa se konča. Tukaj pa je kot v pravljici. Hladilna vitrina z 100 različnimi siri in različnimi cenami. Tukaj najdeš od francoske salame, pa vse vmes do najboljšega pršuta. Imaš več vrst klobas v naravnem črevu, meso je raznovrstno, čokolad  in pralin je na tone,… Zelenjava je raznovrstna, sveža in lepa na oko in prijetna na otip. Vina so njihova specialnost, saj imajo na stotine vrst francoskega vina, Avstralskega in Novo Zelandskega. Vmes se najde še Špansko in Portugalsko vino, ter kakšno še iz Južne Afrike. Največji problem pri vsem pa so cene. Cene niso niti približno primerljive z našimi cenami, lahko rečem da je vse vsaj 100% dražje kot v Sloveniji. Veliko stvari pa je tudi 200% in več dražje. A ljudje kupujejo in se ne sekirajo. Očitno je njihov standard sorazmeren s plačami, podobno kot je to v Franciji. Zato je tudi za nas jadralce vse dražje in smo primorani izbirati med cenejšimi stvarmi, prav tako pa si med sabo izmenjamo informacije, kje je kaj dobro in kje je kakšna akcija.

Naslednjič pa še kakšna beseda o avtih in cestah… 

Otok Uere, Nova Kaledonija, 2. dan

Tako dobro na sidru pa že dolgo nisem spal, a se je že ob 9:00 uri začelo »fižiti« vreme, saj je za danes napovedano vetrovno vreme, jutri pa še dež in nevihte. Ob 9:30 me pokliče Norvežan, če greva z dingijem v mesto. Dobro, ni problem, le da bova kmalu nazaj, ker bi rad bil na barki, ko bo zapihalo na sidrišču med 25 in 30 vozli vetra, ali pa morda še več. Seveda mi vse obljubi, samo da bi šel z njim. Še sreča da nisem punca, ker sem tak tip osebe, da nasedem za vsako in bi verjetno kar veliko krat kot punca nasedla ali pa »se nasadila«. 

Že na začetku mi je bilo sumljivo, zakaj ni zavil desno, ampak levo iz velikega zaliva, potem pa direktno proti 5 NM oddaljeni marini. Za zdaj je videti vreme še v redu, veter se  je sicer okrepil in valovi se že malo dvigujejo, upam le, da se vreme ne spremeni prehitro. Premalo časa sem tukaj, da bi vsaj malo spoznal te spremembe. Tiho sem in plujem tja, kamor on hoče. Vmes ogledujem okolico, kristalno čisto modro vodo, ki je na tem delu zelo plitka, po nekod komaj tri metre. Vmes vidiva kar nekaj želv, večjih in manjših, se ustaviva in jih opazujeva. A so kar hitre. Ko slišijo v bližini zvok motorja, oz. propelerja v vodi, se poženejo na dno. Očitno jih že ob rojstvu mati narava nauči preživeti. 

Prideva do mesta in greva v prvo trgovino z navtično opremo. Njega zanima vse, kar potrebuje in kar ne, rad pogleda, zato sva ostala v dveh trgovinah več kot eno uro. Potem je sledil še njegov nakup v supermarketu, jaz imam vse, zato sem ostal zunaj. Nato greva spet v dingija in namesto na barko, greva proti suhi marini Neptun. No lepo. On ima tudi nekaj za narediti na barki, pa zdaj razmišlja, kjer bi bilo ceneje in bolje. Spet mine ena ura, Boatyard ga nekako ne potegne, ker je zelo neurejen, zato greva nazaj, a tokrat so valovi večji, piha pa že krepko okoli 20 vozlov. Počasi postajava mokra, slana in res ni prijetno. Dobro, dingi je velik 3,60 m, ki ima trdo plastično dno in motor je hud, saj ima 30 konjev, a vseeno ni prijetno. Vsakič, ko sva v kakšnem zavetju hriba je znosno, ko pa prideva na prosto, pa je že težje. A dokler sva v objemu porta je še vse v redu. Ko pa sva prišla na odprto, se je začela veselica. Valovi so bili visoki in marsikateri je presegel en meter, voda se je zlivala v dingi, mokra sva že tako ali tako…shitt… Njegova francoska bageta, ki štrli iz nahrbtnika, je dobra še samo za ribe in galebe, saj od nje teče morska voda.  Ah, upam le, da bo vse v redu, preden prideva do zaliva Uere.

 V vsako smer je bilo 7,4 NM in na koncu se je nabralo za skoraj 15 NM plovbe. Ko sem prišel do barke, sem se oddahnil, kajti res ni bilo prijetno skakati po valovih, biti moker in se sušiti na vetru. Najprej sem se kar oblečen stuširal, da sem spral sol z oblačil, nato pa sem spral še sebe. Tudi sonce je bilo danes precej močno, zato se mi že kar zdaj pozna rdečica na rokah in nekaj na obrazu.

Popoldne na sidru že piha 23 vozlov  vzhodnika in sunki dosežejo 27 vozlov. Kmalu naj bi bil še dež po napovedi in spet ne bo luštno. Na srečo je vsaj otok pred mano in čeprav ni visok, je dober vsaj zato, da ni previsokih valov. Sicer je v barko ves čas uprt veter, tako da je veriga ves čas napeta, a če ne bo kaj hujšega bo to še v redu. Tukaj po peti uri popoldan ni nikogar in tudi pluje ne nihče, tako da je na sidrišču res mir. Dva, tri dni bom še moral biti tukaj, potem pa se bom že prestavil kam drugam, bolj južno.

Zvečer si naredim preprosto večerjo, nato pa ker nimam kam iti na večerni sprehod, pogledam kakšen film v varnem salonu barke. Počasi mi že zmanjkuje filmov, ostajajo še samo neki čudni filmi, katere ne vem zakaj sem posnel na zunanji disk. Naslednjič bom moral bolj paziti pri izbiri le-teh.

Otok Uere, Nova Kaledonija, 3. dan

Spanje na sidru se spreminja, kot se spreminja vreme. Tokrat sem slabo spal, saj je veter zavijal med križi in priponami jambora. Ob dveh zjutraj pa smo imeli še manjšo nevihto z dežjem, ki je še samo okrepila veter. Pač pridejo takšni dnevi, katerih se žal ne veselim, a tudi to moram vzeti v zakup.

Jutro je še vedno vetrovno, veter ves čas vztraja med 19 in 22 vozli, sunki so pa za kar nekaj vozlov višji. Danes dopoldne ni otrok v tej laguni, ki bi se v tukajšnji šoli jadranja učili jadrati na manjših tekmovalnih jadrnicah, kakor tudi ne učenja na deski oz. surfu. V oddaljenem zalivu vidim le nekaj kajtarjev, ki se spopadajo z vetrovi in raznobarvnimi padali. Je pa zato tak dan dober za zračenje posteljnine in tudi penastih vložkov na postelji.

Ker sem zadnjič v marinski izmenjavi knjig zamenjal nekaj knjig, imam vsaj teh spet nekaj na zalogi, čeprav je potrebno kar brskati, da najdeš dobro angleško knjigo, saj je večina knjig v francoščini.  Zato sem nekaj časa namenil branju knjige v zavetrju zaščite nad vhodom v jadrnico. 

Popoldan se je vreme pooblačilo in malo kasneje je bila tu že prva nevihta, potem naslednja in tretja,… a nobena ni bila ne vem kako huda, saj je veter prišel le do 25 ali 26 vozlov. Sicer se takrat valovi malo dvignejo, a to še vedno ni nekaj hudega. Se pa najprej naredi meglica od rosenja in potem pride dež, takoj za tem pa še malo hladnejši veter.

Zvečer okoli 20:20 ure je bilo morda za odtenek več vetra, saj ga je instrument nameril tja do 28,4 vozle in dež je padal malo bolj obilno. Sunki so na sidrišču kar pogosti in res ni prijetno. Vedno razmišljam kaj če sidro popusti… ampak upam, da ne bo.

Ker imam čas, sem danes skuhal kari (curry) s svinjskim mesom, saj sem imel v hladilniku 400 gr  plečeta. Sicer ne vem, kam bi lahko uvrstil kari s svinjskim mesom, morda le v mojo kuhinjo, a vseeno je bil zelo dober. Zraven sem si skuhal še riž in vsega imam še dovolj za jutri.

Še nekaj o tukajšnjih avtomobilih in cestah, kar sem jih videl v samem mestu in bližnji okolici. Po otoku še nisem potoval, zato o tem ne morem pisati. Ceste so tukaj urejene s pločniki in kolesarskimi stezami. Po mestu je veliko cest enosmernih, krožišč nimajo, zato pa imajo res veliko semaforjev. Parkirišča so velika in plačljiva ter dražja kot pri nas. Prav tako imajo lepo urejene garažne hiše, za ne previdne in ne vestne šoferje pa poskrbi služba za odvoz avtomobilov s svojimi t.i. pajki. Avtomobili so tukaj dobri, večinoma ne tako stari in verjetno zaradi oddaljenosti od mame Francije je tukaj zelo malo francoskih vozil, a se najdejo. Največ je korejskih, japonskih, nekaj tudi različic z drugimi imeni, vsekakor pa se najdejo lepi SUVi in tudi mali tovornjački. Skoraj ne vidim starih ali pa demoliranih avtomobilov, katerih je ogromno na Fidžiju in na Tongi. Sem pa zadnjič videl retro kombi pred eno slaščičarno, katerega uporabljajo za svoje potrebe. Stari dobri citroen in vprašam se, katerega leta je bil izdelan. In še nekaj o šoferjih. Tukaj so šoferji kar hitri in tudi v mestu vozijo precej hi

tro. Imajo pa zelo veliko kulturo do pešcev in se na daleč začno ustavljati, če vidijo pešca ob cesti. Res pohvalno.

Otok Uere, Nova Kaledonija, 4. dan

Zelo deževna in vetrovna noč je za mano na sidru. A zjutraj se vsaj dež umiri in le občasno škropi, pada 10 ali 15 minut in potem tam zgoraj, za pol ure zaprejo pipo. Kako naj tistemu zgoraj dopovem, da je dovolj in da naj spusti sonce, da se dotakne sončnih panelov, ti pa napolnijo moje akumulatorje. Veter je napovedan dopoldan v zatišju in napoved je držala, saj je pihnilo le do 14 vozlov.

Sinoči sem si nastavil na telefonu budilko za ob 5:00 uri in sem nekako pričakoval, da če bo lepo vreme in manj vetra, bi se prestavil na jug. Ampak v takšnem vremenu se mi pa res ne da 64 NM jadrat. Dež, slabo vreme in še veter,… Preveč vsega za 13 ur premika na enkrat. Bom počakal še kakšen dan ali dva, saj je po novi napovedi že v nedeljo vreme bolj prijazno s soncem.

Dopoldne je do 11:00 ure deževalo, nato pa se je pokazalo tudi sonce. V zaliv so verjetno iz mesta prišli otroci na treh čolnih in čez nekaj minut so že vadili jadranje v svojih malih jadrnicah. Zaliv je lepo zaščiten proti valovom,  je pa kar odprt za veter, ki se upre v jadra malih jadralcev. Nekateri od njih so tako mali, morda stari le 7 let, a jadrajo, kot bi se rodili v jadrnici. Gledam jih in občudujem, sploh zaradi tega, ker se ne bojijo vetra, ki je čez dve uri zapihal v zalivu. Roko na srce, ti mali jadralci niso dovolj močni, da bi se upirali tako močnemu vetru, zato od časa do časa, kakšnemu od njih jadrnica zapluje po svoje in pluje proti obali. Sta pa učitelja vsak v svojem čolnu in budno pazita na njih, jih rešujeta, ter spravljata nazaj na varno.

Popoldne je zapihal veter še bolj in se približal 30-tim vozlom, do 22:00 ure pa je spet padel na dobrih 22 vozlov. Za jutri je že napovedano pojenjanje vetra, pa tudi občasne padavine se bodo umirile.

Sem pa danes bral v brošuri najmočnejšega združenja marin v Novi Kaledoniji pod imenom Plasiance, da je bilo včasih na grebenih okoli Nove Kaledonije 70% več morskih psov kot jih je danes. Menda je nova in zadnja študija, ki je podkrepljena z več kot 350-timi podvodnimi kamerami dokazala, da se koralni morski psi bojijo ljudi. Koralni morski pes je bil včasih v teh vodah kar neustrašen predator, saj je tudi njegova velikost kar velika, saj zraste do 2,50 metra v dolžino. Če se bo tako nadaljevalo, se bojijo, da bo to slabo vplivalo na ostali podvodni svet, predvsem za t.i.ekosistem. Ta vrsta morskega psa izginja in morda ga bodo že čez nekaj let proglasili za ogroženo vrsto.

Otok Uere, Nova Kaledonija, 5. dan

Danes zjutraj, ob prvem pogledu skozi okno, dobim občutek, da sem v Ljubljani. Na kratko: dež, močan veter in zelo gosta megla. Tudi ta noč je vsebovala dež in veter s premikanjem barke, le za meglo nisem prepričan ali je bila prisotna celo noč ali ne. Vsekakor pa sem se že navadil vsega tega v teh nekaj dneh tukaj na sidru in očitno mi je ta nemirni veter že prišel v kri. Ne moti me več, a moti me dež, saj je vse v kokpitu mokro. S posebno cerado pokrivam instrumente na krmilni konzoli, saj si ne želim, da pride vlaga do njih.

Vsekakor pa sem se spomnil, da je pred 12-timi leti, natančneje 19.12.2007 iz Taurange na Novi Zelandiji izplul solo jadralec Jure Šterk, na svojo zadnjo plovbo. Načrtoval je 15 mesečno plovbo okoli sveta brez postanka in s tem si je želel postaviti dva rekorda. Prvi bi bil, objadral bi svet brez postanka s tako malo jadrnico kot je Lunatic (9,27m) in kot drugo, postal bi najstarejši Zemljan, ki bi mu uspel takšen podvig. Sam osebno ga nisem poznal, a pravijo, da je bil poseben. 377 dni je zapisanih v dnevniku,… telovadba, zarjavele konzerve, prekuhavanje, šteje ptic, šivanje jader z zadnjo šivanko in na koncu pogrešanje družine do fizične bolečine. Igra usode je vsekakor njegova bitka z vetrom, ki mu na koncu zlomi flok. Izdela lestev iz vrvi, da se povzpne na vrh jambora,… plezanja pa dnevnik več ne zabeleži. Ostane le dnevnik in zadnji naslov ali zapis z Indijskega oceana, ki ga je želel zapisati za ta dan: »378. dan, 89. dni pred načrtovanim ciljem, novoletni dan.« R.I.P. Jure in moj poklon!

Danes ni tukaj nikogar, ni otrok, ne drugih plovil. Verjetno so tudi ljudje v tem čudnem vremenu doma, čeprav je vikend, ali pa se pripravljajo in nakupujejo v trgovinah, kar potrebujejo za prihajajoče praznike.

Popoldne se je vsaj dež umiril, a še vedno je škropilo, veter je za nianso oslabel in s sosedom sva se odpeljala na kopno, da vidiva, kakšna je obala. Pravzaprav se v tem rahlem dežju sploh ni problem sprehajati, saj ko si dlje časa na Tihem oceanu, je to nekaj čisto vsakdanjega, kadar pade dež. Na obali je veliko školjk, zlomljenih koral in najdejo se tudi kosi stekla, ki pa žal ne spadajo na takšna tla. Kmalu naletiva na tablo, žal je napis v francoščini in razbereva lahko le, da je tukaj rezervat, zaščiteno območje, zato jer dovoljen vstop na otok le ljudem, domačim ljubljenčkom (psom) pa ne. Drugače pa na obali ni nič posebnega, kar bi privabilo mojo pozornost. Morda sem se ustavil ob zanimivem drevesu, katero je imelo res ogromne sadeže, morda posebne storže, ali kako bi temu rekel. Drevo sem videl že velikokrat, sadež ali storž pa je na trenutke, tudi po velikosti podoben sadežu z imenom kruhovec. Verjamem, da bi bilo vse povsem drugače, če bi bil danes lep dan, saj je vikend in bi bilo tukaj veliko več plovil. Na barkah bi prižgali žare, morda bi kakšnega prižgali tudi na obali, ljudje bi plavali v morju in se sprehajali po pesku.

Zvečer se dež umiri in pred nočjo hoče posijati sonce, a ga oblaki ne spustijo skozi njih. Veter še ne popušča pod 20 vozlov, kar je precej manj od 28 vozlov, a vseeno preveč za mojo plovbo, da bi imel valove in veter v nos. Čakam.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Walter Teršek je eden izmed tistih Slovencev, ki se je odločil, da uresniči svoje sanje. Že v otroštvu je sanjal o tem, da jadra in se poda na širne oceane. Ko se mu je ponudila prva priložnost, jo je izkoristil. Ni odlašal, ni se prestrašil, temveč se je napotil k uresničitvi svojih sanj.

Pri eNavtiki smo stopili v stik z njim in se dogovorili, da bo svojo razburljivo zgodbo delil z nami in našimi bralci. Poleg Jasmina Čauševiča in Tomaža Pelka, ki ju že spremljamo na njuni plovbi, bo Walter Teršek že tretji slovenski jadralec, ki bo svojo zgodbo delil na naši spletni strani. Svoje dogodivščine nam bo pošiljal redno tedensko.

Walter Teršek se predstavi

Moje ime je Walter Teršek, star sem 28 let. Sem eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi, ki so morda vzrok za mojo radovednost – kaj leži za tistim hribom. Na morju sem se zato vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem.

Razlog, da sem prišel do odločitve, da bom imel svojo barko in odjadral daleč od Jadranskega morja, izvira že iz mladih let, saj sem kot tretji, najmlajši, otrok v družini jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic sem »puzal« že pri osmih mesecih. Jadrali smo na mali angleški jadrnici, dolgi komaj 7 m in z njo smo prejadrali ves Jadran. Že kot otrok sem stal na palubi in strmel v obzorje, se čudil lepoti sončnih zahodov in si že takrat obljubil, da nekega dne odjadram sam tja za obzorje.

Osemnajst let kasneje se mi je življenje spremenilo. Kupil sem svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. Star sem bil 22 let in končno sem spet stal na barki in to na svoji barki! Na barki nisem bil vse od osmega leta, zato seveda nisem imel tudi nobenega znanja o pomorstvu. Vse skupaj sem premleval in vračal spomine, kako sta jadrala moja starša, kako vpluti in izpluti, kako z jadri itd. Za prvo izplutje sem poklical svojega očeta, ki mi je kot izkušen mornar pomagal obnoviti spomine. Oče je prišel v Pulo, stopil na barko in šola se je začela: »Tako sine, odveži tisto vrv, primi krmilo, ja, ja vrzi vrv v morje, no, daj malo gasa, obrni v argolo, v nasprotno stran, kot hočeš iti, no vidiš, že plujeva … No, sedaj pa v veter, jadra gor, pazi tam se malo zatika, no vidiš, dobro obrni tja, ugasni motor, no že jadrava …« Pogledal sem v kokpit in že je dremal. Sem in tja je odprl oči, mi naročil, naj držim kurz, gledam jadra in zastavico, kam piha.

»Oče, imam videks na vrhu jambora!«

»Ajhhh, mladina, mi smo včasih obesili spodnje hlače gor, da smo vedeli, kam piha, vi pa imate videks … Dobro pluj sine!«

To je bilo moje šolanje jadranja. V življenju sem se moral večino stvari naučiti sam z izkušnjami, napakami in neprestanim razmišljanjem. Človek se vsega lahko nauči, vendar le če si želi in v to vloži dovolj truda in časa. Vsepovsod sem opazoval jadralce, ni me bilo sram vprašati, česar nisem znal. Na primer: kako se reče temu in tistemu, jadralski izrazi so pač izrazi in zame niso bili nikoli pomembni, ogromno stvari na barki je bilo zame tisto in to. S časom sem jih sam poimenoval po svoje, saj če sam jadraš na barki in se dereš v veter, tisto posebno ime škopca prav nič ne olajša situacije. Nihče se ni rodil z znanjem in samo sebičen bedak ga bo obdržal sam zase.

Potopis boste lahko spremljali le na eNavtiki pod naslovom "10 m svobode".

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote – marina Rubicon, 145. dan

Čez dan skoraj ni bilo vetra in je bilo toplo. Malo me je že zamikalo, da bi šel na bazen, vendar je bil zaseden. Popoldne se je veter malo okrepil, predvsem pa je spremenil smer. Že od včeraj po malem obrača iz severnika proti zahodniku, zdaj pa je jugozahodnik. Ta obrat je bil napovedan, zato so se sidrišča tu okrog precej spraznila. Ostali so le še najbolj zagrizeni in tisti, ki ne spremljajo vremenske napovedi. Čeprav vetra ni veliko, je v marino začelo nositi swell. Mi smo vezani bočno na valovanje, zato nas nosi levo-desno in malo zateguje štrike. Nič posebnega, le škripanje mi gre malo na živce, pa štriki se obrabijo. Mi smo po mojem vezani kar v redu – nekako med nemško in dalmatinsko šolo.

- Nemška šola: vse štrike napneš tako, da barka ne mrda.

- Dalmatinska šola: vse štrike zelo popustiš, da barka pleše svoj ples na valovih, štriki pa so ji le okvirno vodilo, kje naj pleše.

Jaz sem poskrbel, da čim več delajo tiste vrvi, ki imajo gumijaste blažilce, ki zmehčajo sunke, preostale vrvi pa so nekaj bolj popuščene. Ko pogledam po pomolu, sem zadovoljen s svojim umotvorom. Gibanje barke je mehkejše kot nekaj sosednjih bark.

Motornjak, sosed na istem fingerju je privezan bolj na kratko in ga kar dobro nabija v finger. Bokobrani delajo na polno. Pa da ne bo kdo mislil, da je kakšna resna štiga tu notri – sploh ne. Kozarec je z lahkoto na mizi in ne bojim se, da bi se kaj prevrnilo ali polilo. Zanimivo pa je, ker kljub zelo ozkemu vhodu in veliki laguni pride notri swell.

To je posledica fronte na severnem Atlantiku, ki je dovolj močna, da je potisnila azorski anticiklon proti jugu nekako do geografske širine Kanarskih otokov. Na Azorih pa je še en manjši ciklon. To povzroča, da portugalskih pasatov ni (veter je tam obrnil) in da na Kanarskih piha z zahoda in z juga namesto s severa in vzhoda. Zato so vsi (tudi mi) pobegnili s sidrišč v marine.

Lanzarote: marina Rubicon, 146. dan

Razsoljevalnik (watermaker) je treba vsakih nekaj dni uporabljati: delati sladko vodo iz morja, ali pa ga splahniti s sladko vodo. S tem preprečimo rast alg na membrani. Če se to zgodi, smo ob 600 evrov ali več.  Alternativa je še konzerviranje membrane, a ta kemični proces tudi ni najboljši za membrano, pa še kemikalije so dokaj drage in postopek konzervacije in izpiranja dokaj zamuden. Včasih sem izpiral ročno, potem pa sem si nabavil avtomatiko, ki splahuje cel sistem vsakih pet dni tudi, če me ni na barki.

Žal se ta avtomatika ne razume najbolje z MPPT kontrolerjem. MPPT kontroler je naprava, ki upravlja energijo sončnih celic in polni akumulatorje s pravilnim tokom in napetostjo. Na ta način so akumulatorji optimalno napolnjeni. Enkrat na mesec MPPT kontroler v akumulatorje za eno uro spusti večjo napetost (v našem primeru 15,3 V). Temu postopku se reče ekvilizacija in s tem preprečujemo nabiranje žvepla na ploščah v akumulatorjih.
Žal pa je 15,3V več, kot avtomatika razsoljevalnika sprejme za dobro napetost in sproži alarm. Nekaj časa piska, potem pa utripa rdeča LED-dioda. To samo po sebi ni nič hudega.

Vendar če se to zgodi ravno takrat, ko izpira sistem, potem pa nastane problem. Da bi zaščitili svoje vezje, motorje in elektroventile pred previsoko napetostjo, se avtomatika resetira in gre v stanje pripravljenosti. In nič več ne izpira. Sploh. Niti takoj, niti čez pet dni. Nada. Niente. Samo čaka, da pridem in ga 'potolažim'. Ga ne briga, da je napetost čez eno uro spet normalna. Verjetnost, da se to zgodi, ni velika (ena ura enkrat na mesec se mora ujeti s petminutnim izpiranjem vsakih 5 dni). A ravno to se je zgodilo, medtem ko sva bila nazadnje odsotna za 14 dni. 

Ko prideva nazaj na barko, je kontroler razsoljevalnika čakal na moje ukaze, namesto da bi spiral sistem vsakih 5 dni! Grrr. Upam, da ni kaj narobe z membrano, ki ni bila izprana 16 dni. Na srečo je voda tukaj bolj hladna. Če bi se to zgodilo v tropih ...

Da se to ne bi ponovilo, sem se odločil, da spremenim režim ekvilizacije na MPPT kontrolerju. Od sedaj bom to sprožal samo ročno. Ko naju ni na barki, tako ali tako ni skoraj nobene porabe in ekvilizacija ni potrebna. Preprogramiranje pa se lahko naredi le na stikalcih (DIP switchih) v samem kontrolerju, ko ta ni pod napetostjo (celice ne proizvajajo in je tudi odklopljen z akumulatorjev). Zato sem moral počakati na noč (da celice niso proizvajale elektrike), odklopil kontroler z akumulatorjev, prestavil stikala in sestavil zadevo nazaj. Upam, da je vse v redu. Bomo videli takoj zjutraj.

Lanzarote: marina Rubicon, 147. dan

Danes zjutraj je deževalo. Mogoče je že čez noč, a jaz sem spal in ne vem. Tokrat je bil čisto pravi dež, ki je celo naredil nekaj luž po tleh, ne le nekaj kapljic, ki bi se posušile v eni minuti. Ni pa ga bilo dovolj, da bi spral prah in pesek z barke, saj smo vendar na najbolj sušnem od Kanarskih otokov.Verjetno je bil dež posledica motnje, ki je prinesla med drugim zahodne vetrove.

A ob devetih zjutraj že sije sonce in MPPT kontroler polni akumulatorje tako, kot mora. Videti je, da sem včeraj vse pravilno povezal. Večkrat sem se spraševal, ali bi morda bilo bolje imeti kako stikalo (ali varovalko) med MPPT kontrolerjem in akumulatorji, a kontrolerja tako redko odklapljam, da verjetno to nima smisla. Novejši MPPT kontrolerji imajo možnost programiranja preko mreže ali preko Wi-Fi, moj tega pač nima. Ima pa stikala. Tudi tako gre. Pač malo lezeš po skladiščih in se zvijaš po skritih kotičkih barke, da prestaviš nekaj stikal. 

Danes popoldne greva po avto, saj jutri letiva domov. Avto za 24 ur je pač cenejši, kot katerikoli drug prevoz do letališča, zato izbereva to možnost. Tole najino 'kruzanje' je res hecno. Več sva po marinah kot na sidru in skoraj več sva doma kot na barki. Ampak žal je stvar taka, da človek obrača, narava pa obrne (nekateri bi namesto 'narava' rekli 'bog', a jaz bolj verjamem v naravo). Na žalost imamo bolezen v družini in naju potrebujejo doma. Kruzanje lahko počaka, družina ne more. Tako pač je in plani so za to, da jih spremenimo.

Če bi mi prej kdo rekel, da bo Heron tri mesece na Lanzaroteju, bi se mu smejal. Kakorkoli, obrnilo se je tako, da letiva spet domov. Ko popoldan dobiva avto, se malo zapeljeva naokrog. Najdeva košček otoka, kjer še nisva bila. To je najbolj južni del otoka, malo vzhodno od plaže Papagayo. Rentič se mi malo smili, ko sveže opran, še malo moker, vozi po makadamu proti cilju. Vzela sva najmanjši (in najcenejši) avto, a ker ga niso imeli, so nama za isto ceno dali Opel Zafiro s sedmimi sedeži. Ob kaki drugi priložnosti bi vriskal od veselja, da imam sedem sedežev in ogromno prostora, a tokrat tega pač ne rabiva. Za kratek izlet po otoku in za pot do letališča bi bila vsaka kripa dobra. Tokrat sva ob sončnem zahodu doživela res dober 'green flash'. Najbolj izrazit v vseh letih kruzanja po svetu. V Karibih pravijo, da je pojav bolj izrazit, če prej spiješ nekaj koktajlov, a tokrat sva ga doživela trezna. To je naravni pojav, ko gledaš, kako sonce izginja za obzorjem. V trenutku, ko izgine rumenordeča svetloba, se na obzorju pojavi zelena svetloba, na kratko posveti in potem izgine.

Baje ima zadeva čisto fizikalno osnovo. Oko se navadi na rumeno in rdečo svetlobo. Ko sonce izgine, takrat izgine tudi ta svetloba. Ostane odblesk sončeve svetlobe, ki se odbije od atmosfere, ali pa se morda ukrivi zaradi loma svetlobe ob stiku z atmosfero, kdo bi vedel. Človeško oko takrat to lomljeno svetlobo zazna kot zeleno svetlobo. Na Karibih sva večkrat lovila ta pojav, a se nama je vedno izmuznil, čeprav smo poskušali tudi s koktajli, ki baje okrepijo to videnje. Tokrat pa je brez dvoma v trenutku, ko je sonce izginilo za obzorjem posijal izrazito zelen žarek svetlobe, ki je trajal morda slabo sekundo. Jasno, da nimam slike. Kdo bi takrat mislil na sliko, sploh pa pojav traja manj kot sekundo. Midva sva bila navdušena. 

Zvečer smo se dobili na barki Stabo, da smo preverili ladijsko klet. Steklenice, ki smo jih preverjali, niso bile pokvarjene. Bil je prav zabaven večer. Pripenjam nekaj slik z izleta. Jutri bomo na poti, dnevnika torej ne bo. Morda jutrišnje dogajanje opišem kak dan kasneje, sicer pa se spet beremo, ko se vrnem na Herona.

Lanzarote: marina Rubicon, 148. dan

Spet smo nazaj na barki! Po dolgem premoru sva spet nazaj na barki. December smo doživljali drugače, kot druga leta. Liliki je po dolgi bolezni umrl oče, poleg tega pa je umrl še sosed, ki je bil eden izmed najboljših ljudi, kar jih poznam. Razpeta sva bila med Žabnico, Ljubljano in Mursko Soboto in prazniki pač niso bili taki, kot bi morali biti.
Zdaj pa sva nazaj. 

Go-Opti je prišel 10 minut prezgodaj, na hitro sem srknil še zadnji požirek kave in smo se odpeljali proti Benetkam. Razen manjšega zastoja zaradi nesreče pred Logatcem je pot minila brez posebnosti. Celo pot sva klepetala z Borutovo sestro (Borut je jadralec, ki ravno končuje pot okrog sveta z barko Zana). Kako je Slovenija majhna. Heron naju je dočakal prekrit z rjavim prahom (peskom). Zunaj sem ga opral in je zdaj precej boljše. Na stari brisači, ki sva jo pustila pred vhodom, so sledi črnih mačjih dlak. Verjetno je tja hodil dremat marinski mačkon, ki sicer vedno spi pred našim pontonom. Dobro je opravil svojo službo, saj na barki ni bilo nobenih sledi ptičjih iztrebkov ali podgan ali ščurkov. Tudi sicer je bilo vse na svojem mestu.

Znotraj je bilo vse brez napake:

• akumulatorji imajo še dovolj destilirane vode,
• celice so polnile akuje tako, kot je treba (ne preveč ne premalo),
• hladilnik je ves čas deloval brez problema (mali hladilnik sva pustila vključen),
• watermaker se je spiral brez napak (ostala je še ena tretjina rezervoarja vode), 
• kaluža je suha kot poper, 
• vse privezne vrvi in bokobrani so še na svojem mestu in niso strgani/počeni,
• AIS sem pustil med odsotnostjo prižgan, da sem vsak dan lahko preveril, ali je barka še v marini, ali je še nad vodo in ima delujočo elektriko. Kabel za elektriko pa sem pospravil – nisem rad priključen na zunanjo elektriko, če me ni na barki, čeprav nekateri to počnejo.

Skratka, vse je OK.

Lanzarote: marina Rubicon, 149. dan

Lepo se spi na barki. Zvečer se je malo ohladilo, a ni sile. Ker sva na elektriki, sva celo prižgala mali kalorifer, a bi šlo tudi brez njega. Ponoči je zunanja temperatura padla na dobrih 14 °C, v barki pa sva imela celo noč toplo. Takoj, ko je zjutraj posijalo sonce, pa se je zrak ogrel in smo lahko hodili naokrog v kratkih hlačah in majici. Danes sva imela še avto in to je treba izkoristiti. Na barki ni bilo dosti hrane, pa še plina nama je zmanjkalo v prvi bombi.

Pet kg plina nama je zdržalo pol leta – no, ja od tega sva bila skoraj dva meseca odsotna, torej štiri polne mesece. Ni slabo. Našla sva 'plin fabriko' (tega se spomniva še izpred osmih let) in tam so nama uspešno napolnili slovensko jeklenko. Uspeh. Zapeljala sva se še skozi Arecife in si ogledala mestno marino – sploh ni videti slabo, a ni dosti cenejša od Rubikona.

Na poti v Mercadono (supermarket) se ustaviva še v Ikei. Nič ne rabiva, a vseeno kupiva za eno naročje stvari. Imava nov predpražnik, pladnje ...

Iz Mercadone pa sva odnesla toliko, da je ubogi Fiat 500 kar malo počepnil. Najmanj za teden ali dva hrane sva kupila. Naredila sva klasično napako in šla v trgovino malo lačna.  Skoraj bi si upal čez Atlantik s tem, kar je na barki.

Vožnja po otoku razkriva njegovo novo plat. Marsikje iz zemlje poganja nekaj zelenega, tudi na njivah že bodejo ven prve sadike. Obdobje izrazite suše je na Lanzaroteju nekako do konca oktobra. Od novembra do marca pa pade nekaj malega dežja (2 do 3 cm na mesec, da ne bo kdo pomislil, da tu dolgo in resno dežuje). V teh nekaj mesecih imajo rastline nekaj možnosti, da zrastejo. Tako kot v Sloveniji rastline počivajo pozimi zaradi mraza, tukaj poleti nič ne raste zaradi suše.

Jutri končno zapuščamo marino Rubikon!

Cilj: Isla de Lobos ob Fuerteventuri. Upam, da ne bo preveč swela (zibanja). Vremenska napoved pravi, da se bo dalo v prihodnjih dneh lepo jadrati do Gran Canarie, a ne smemo izgubiti preveč časa. 

Prečenje v soboto bi bilo idealno, v nedeljo bo verjetno še mogoče. Potem pa se veter obrne in naredi vzhodno stran Fuerteventure neprimerno za sidranje, prečenje pa precej slabše kot prej.

Upam, da vreme zdrži tako, kot so napovedali.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 3.dan

Zjutraj me preseneti glasna glasba, ampak res, res glasna. Mislil sem, da se je »strgalo« ojačevalcu v tukajšnjem bližnjem baru, a sem ugotovil, da glasba prihaja od drugod. Ker sem se odločil, da grem danes bolj zgodaj na teren, zaradi vročine, katera je tukaj zadnje dni kar precej vroče čez dan, grem za zvokom. Pridem 200 metrov nižje do državne stavbe, kjer se pripravljajo za protest proti »nevemžekomuinzakaj«. Protesti pač. Zbralo se je nekaj ljudi, imajo ogromno glasbeno mašinerijo in ko nekoga vprašam zakaj je to, mi pove, da je to zakonit in najavljen protest proti nekim zakonom, kateri niso pisani na kožo državljanom. Predvsem so tu beli ljudje, po moje Francozi. Vprašam ga, če je ta »feršterkerija« moči 1000W, ker je zelo glasna in močna, pa mi pove, da je 15.000W sinusa. In ob 9:00 uri jim bodo spustili dve tretjini, kar pomeni 10.000W , a zdaj je glasnost komaj 2.000W. Pri tej glasbi se midva komaj pogovarjava, zato dvomim, da bodo potem lahko uradniki delali, če jih slučajno ne bo odpihnil veter iz boxov, ali če ne bodo popokala stekla na stavbi.  Delati v takšnem hrupu zagotovo ne bodo mogli. Policija postavlja ograjo okoli vhoda v stavbo, trije kombiji in nekaj policije se tam nabira, upam le, da bo vse potekalo v redu in naj zmaga najmočnejši, ljudstvo seveda.

Zapustim prizorišče in se odpravim na obisk pokrite tržnice s sadjem in zelenjavo, ter nato še do pokrite ribarnice. Obe stavbi sta veliki in v njej je res kaj videti. Rad imam tržnice, rad se potikam in razgledujem po prodajnih artiklih in seveda po cenah. Ker sem obiskal ne vem že koliko desetin tržnic po svetu, primerjam cene in potem ugotavljam ali je drago ali ne. Dejansko je tukaj vse veliko dražje kot na Fidžiju. Je pa primerljivo, a nekoliko ceneje s Francosko Polinezijo. Denar je tako ali tako enak, jezik tudi, torej ni nekih posebnih razlik. Sadje in zelenjava sta kar precej dražja kot v trgovini, verjetno tam kupujejo na veliko in lahko korigirajo cene. A tu je verjetno vse več ali manj lokalna pridelava, zato je bolj zdrava, če ni že BIO. 

V ribarnici me presenetijo cene rib, ki se gibljejo od 4.50€ in dalje, do najdražjih jastogov po nekaj manj kot 40€ za kilogram. Sam še imam en kos tune v hladilniku, ki bo dovolj za današnjo večerjo, nato pa bom verjetno bolj posegal po ribi, kot po piščancu ali rdečemu mesu, saj je riba vsaj za 50% cenejša od drugega mesa. Poleg tega pa verjamem, da je bolj zdrava. Kilogram fileja tune, stane tukaj 12€, kar je proti Sloveniji vsaj dva krat ceneje. Skuša stane 4,50 €, druga riba okoli 6 do 7€. Zanimivo je to, da ljudje precej kupujejo ribo, tudi mladi in mlade družine, kar pomeni, da so ljudje precej dobro osveščeni o zdravi prehrani. Pravzaprav pa je tu tako, da kar vidiš ljudi bele rase, ne vidiš debelih in pretežkih ljudi, kar pa je temnih, pa je vse drugače. Skoraj težko najdeš koga, ki je s težo v mejah zdravega človeka.

Pot me zanese naprej in grem proti zunanji marini, ki je popolnoma na drugi strani mesta in zaliva. Peš je to cca 4 km v eno stran. Vmes si ogledujem stavbe, saj imajo kar nekaj stavb visokih in precej lepih ter urejenih. Ko pridem do suhe marine, kjer so barke zunaj in jih nekateri že barvajo in popravljajo, sem začuden, ker imajo vse urejeno in čisto. Tu je vsaj deset trgovin, kjer prodajajo vse mogoče, kar potrebuješ za barko. Skoraj nemogoče je, da česa nimajo. Sam iščem specialno dvokomponentno lepilo za dingija in ga najdem. Cena je primerljiva z drugimi trgovinami po otokih, zato zdaj samo pogledam in se do petka odločim ali bom kupil ali ne, saj to lepilo ni ravno poceni. Malo si še pogledam ostale artikle in sem vesel, da sem našel prodajalne, ki imajo res vse.

Popoldne se vrnem nazaj na barko in sem utrujen, kot da sem prepešačil 90 in ne 9,2 km. Spijem ohlajeno vodo iz hladilnika in zadremam za dobro uro. Popoldne potem še čistim barko po palubi, zvečer pa si naredim kočerjo in grem malo ven, da vidim, kaj se dogaja v tem mestu, ko so tukaj večerne ure. 

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 4.dan

Danes je oblačno, v zraku in glavi se čuti nizek pritisk, morda je to samo znak, da bo padal dež. Kdo ve? Ker je takšno vreme, ravno pravšnje za dolgo hojo, se odpravim do druge in potem še naslednje, tretje marine. V tem drugem zalivu sta kar dve veliki marini, ena do druge.

Najprej moram malo v hrib, potem pa spet po hribu dol in dejansko padem v marino Port de Sud. Najdem pisarno in vprašam, če kdo ve za kakšno prosto bojo, ali pa če ve, kje bi se dalo sidrati, da ne bi plačal kakšne kazni. Pri njih je vse sidrišče, a na teh sidriščih je 300 boj, ki so v privatni lasti. Možakar v recepciji mi ves čas razlaga, da je tu sidrišče in če najdem prostor, se lahko sidram. Najraje bi ga vprašal, kdaj je bil nazadnje tam, kajti na »sidrišču« so boje tako na gosto, da so po moje merili vse do decimetra natančno in sidranje vmes je misija nemogoče. Kjer pa je oznaka za konec sidrišča, pa se tako ne sme več sidrati in je sidranje prepovedano, kar sem že izkusil sam na lastni koži. Vidim, da si z njim nimam  kaj pomagati, zato iščem marinera v marini, kajti po navadi takšni ljudje največ vedo. Žal tudi on nič ne ve, ali pa se boji za službo. Zato grem okoli zaliva in stopim do druge marine. Tam pa so na recepciji tako neprijazni, da mi prepotentni samovšečnež pove v obraz, da to njega ne zanima. Marino imajo polno in nimajo več prostora, zato se za sidrišča ne zanima. Pa saj ne potrebujem marine, a on to presliši, nato se obrne in gre v drugo pisarno. A ni danes polna luna? Ej, tako neprijazen pa tudi ne moreš biti do strank. 

Ker nisem nič uredil, grem nazaj do barke po stranskih ulicah kjer je veliko hiš, trgovin in raznih butikov. Ogledujem si izložbe, trgovine, morda najdem kaj zanimivega. Tako zagledam veliko St. Joseph katedralo. To je menda mestna znamenitost in jo kar velikokrat omenjajo, zato se povzpnem do nje, a je na žalost zaradi obnove zaprta. Katedrala je bila zgrajena in posvečena leta 1890 ter je od zunaj videti zelo lepo ohranjena. 

Nato se sprehodim še do velikega parka, kjer je že vse pripravljeno za prihajajoče praznike. Tudi velika umetna smreka se bohoti sredi parka, okoli nje pa kot stražarji stojijo palme. V parku je ob tem času okoli poldneva kar precej ljudi, ki posedajo po klopcah, travi ali pa kar po kakšni škarpi. Zelo veliko je tudi skupin, ki so po moje družinsko povezane med sabo. Ampak moja hitra ugotovitev je, da so to samo črni ljudje. Niti enega med njimi ni, ki bi bil bel. Očitno so to ljudje s socialne podpore, morda so celo t.i. »drugorazredni državljani«, ki so težje zaposljivi. Med tem svojim dolgim sprehodom in raziskovanjem mesta, najdem tudi pralnico za perilo, katero bi tudi sam potreboval. Dve polni vreči kličeta po pranju večjih kosov perila, kot je to npr. posteljnina. Ta je bolj delikatna za pranje v mojem majhnem pralnem stroju. Cena za pranje, sušenje in zlaganje perila (5 kg) znaša 10€, kar je precej drago. Torej bom še malo počakal, saj dvomim, da je to edina pralnica v mestu.

Počasi se vrnem nazaj na barko in se lotim dela. Kar nekaj ga je in še ta teden ga moram opraviti, kajti naslednji teden bi rad šel nazaj proti jugu. Tam je vsekakor lepše.

Danes sem dobil tudi družbo, iz Fidžija je priplul Norvežan Gaute in zdaj bo družabno življenje potekalo drugače. Dokler je on urejal prijavo pri uradnikih, sem jaz šel v mesto na banko, da bi zamenjal denar, saj imam 200 avstralskih dolarjev (cca 135€), katere bi rad menjal v lokalni denar. In doživim šok, kajti na štirih bankah v mestu mi ne morejo zamenjati denarja, ker ne menjajo tujcem. Ker tega ne razumem, jih vprašam zakaj takšna striktna in meni ne razumljiva poteza bank. Pravijo, da lahko menjajo denar le domačinom, če ga ti položijo na svoj račun. Obstaja le ena menjalnica v celi Noumei, a ta je v enem hotelu, cca 11 km stran, kjer mi bodo z veseljem menjali vsako valuto. Zdaj vem malo več, kot sem vedel prej, tudi razočaran in presenečen sem malo več, kot sem bil prej. Se pač učim iz dneva v dan. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem se vrnil na pomol, kolega pa ni bilo več tam. Poskusim ga doklicati in dobim sporočilo preko Iridiuma, da mu Biosecurity ne dovoli vstopa v državo, ker ima na barki mačko, ki je bila pred tem na Fidžiju. Tudi papirji za cepljenje s Fidžija ne veljajo, ker niso izdani od nekakšnih pridruženih članic EU. Jezen je, da kar piha. Zdaj se bo za to noč poskusil nekje sidrati, potem pa… še sam ne ve kaj bo. Kaj je s to državo? So res Francozi, ali pa se samo delajo francoze?

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 5.dan

Vem, ko bo dež, ga bom preklinjal, zakaj je, zakaj ni sonca, itd. Zdaj pa ko sonce sije z neizmerno močjo pa bi verjetno že vsi radi ohladitev. Čez dan je res nevzdržno.

Zjutraj sva s kolegom Gautejem skupaj odšla en del poti, kajti on gre na Policijo odjaviti dve članici posadke, da lahko gresta po svoje. Jaz grem v navtično trgovino in kupim posebno dvokomponentno lepilo za dingija. Končno sem ga našel na teh otokih in zdaj bo verjetno vse popravljeno in bo mir za dolgo časa. Tudi omenjal ga več ne bom več ☺.

Na svoji poti najdem tablo, ki nakazuje, da je nekoč na tem mestu kjer stojim, stala hiša v kateri je živel Gerolimo Draghiceviz. Ta priimek me je sicer malo potegnil, da sem začel brati kaj piše na tabli, a sem naletel na oviro, imenovana francoščina. Očitno pa je, da je bil možakar zelo pomemben leta 1885, da so mu postavili spominsko tablo. Tudi muzej je zaprt zaradi obnove, a ga bodo menda kmalu odprli, česar se zelo veselim. Noumea je danes zelo prometna. Na cestah je ogromno avtomobilov, nastajajo zastoji in verjetno se ljudje pripravljajo za vikend, ki je za njih nastopil že danes popoldne.

Spotoma sem šel v trgovino, da bi kupil štiri piva, da se najdejo čez vikend v hladilniku in spet naletim na čudna pravila. V petek po 12:00 uri, pa vse do jutri zjutraj do 9:00 ure, se v trgovinah ne sme prodajati alkohol. Prav tako v soboto, v nedeljo pa je supermarket zaprt. Najprej sem čudno gledal list, napisan v francoščini in znak prepovedano, nato pa sem vprašal varnostnika, kaj to pomeni. V polomljeni angleščini mi je razložil, kar sem tudi sam razbral iz napisanega. A zakaj je tako? Zato menda, da se med vikendom ljudje ne opijajo in da lahko gredo v ponedeljek normalno v službo. Ampak gospod, če se bom želel napiti, si bom kupil pijačo v četrtek. V večini primerov menda to ne gre, saj je v petek plačilni dan, saj imajo tedensko plačo. Ampak sorry, res so čudni ti Francozi…

Ko se vrnem pred marino, srečam gospo iz recepcije, katera me sama vpraša, če je kolega rešil zadevo z mačko. Povem ji realno stanje, ob enem pa popljuvam državo in državni sistem, ki ima takšna zasebna pravila. Gospa me sicer malo čudno gleda, nato pa pravi, da bo ona poklicala nekam in mi javi, kaj je uredila. Če sem iskren ji tega nisem verjel. A ko je prišel kolega do mene na barko, ga je videla skozi steklo in prišla do naju ter mu naročila, naj bo jutri ob 11:00 uri tukaj pred marino, da se bodo nekaj pogovorili in uredili. Skoraj nisem verjel svojim ušesom, da se nekateri ljudje le potrudijo za druge. Morda pa ji je bil moj kolega, kot šarmantni dolgolasi in bradati »viking« všeč. Le kdo ve?

Jaz popoldne lepim čoln in tokrat se smejim sam sebi, ker mi gre tako gladko in dobro od rok. Dva dni bo trajalo in bo vse, kot mora biti. Če človeku ni težko in ne obupa, se rodijo sadovi dobrega dela.

Dejansko se danes ni kaj posebnega dogajalo, razen to, da sem moral napisati nekaj strani odgovorov za nek intervju. Zvečer pa sem si naredil dobro večerjo in to pojedel v kokpitu ob zvokih dobre žive glasbe, ki je igrala pred barom v marini. Nato pa sem šel tudi sam malo bližje in poleg poslušanja pogledal veliko številno skupino, katera je res dobro izvajala pesmi, katere je igrala v živo. Ne vem od kod so prišli vsi ti ljudje, a bilo jih je veliko. Moški so več ali manj popivali, ženske pa so spredaj migale z boki in poplesavale v ritmu res dobre glasbe, enajst članske skupine. Tukaj ni prepovedi točenja alkohola, nasprotno, točijo ga v velikih količinah, cene pa so v nebo leteče….

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 6. dan

 Noč je bila res zanimiva, saj je bila živa glasba aktualna do enih zjutraj, oder pa je oddaljen komaj 50 metrov stran od mene. Francozi se ne dajo, zato žurajo še do treh zjutraj in po sklepanju o alkoholiziranosti, so ti dobri potrošniki, predvsem piva. So zelo nepreračunljivi, saj imajo raje umirjen videz z malim hladnim pivom, ki je le nekoliko cenejši od večjega piva. Zato pa je bolj elegantno poklicati natakarja vsakih 20 minut, da prinese novo pivo ali novo rundo. Zdaj tudi vem, zakaj se pomfritu reče francoski krompirček. Tu ga pojedo nenormalne količine ob pivu. Skoraj normalno je, da si naročiš pivo in skodelico oz. porcijo krompirčka. A če malo pomislim, potem pridem do spoznanja, da škrob nasiti človeka, maščoba od olja naredi oblogo na vrhu želodca in morda se še malo pomeša ter pride do sten želodca, zato ne bodo tako hitro vinjeni in bodo lahko spili tudi več piva. Pri nas je ta krompirček bolj dobrodošel pri otrocih, kajti tudi sam vprašam vnuka, če bi ga jedel. Mi odrasli pa tega že ne bomo, sploh pa ne kar tako samega. Tukaj pa to slastno hrano tukaj uživa staro in mlado, le redki si vzamejo kakšno tanko kuhano klobaso poleg njega.

Zelo redki so lokali, bari ali restavracije, kjer bi se želel usesti za mizo in naročiti pivo. Najprej se ti natakar opraviči, ker ve, da si od drugod in da tega nisi navajen, nato pa ti pove, da moraš naročiti nekaj od hrane. Šele nato lahko dobiš pivo ali vino, oz vse kar se šteje kot alkoholna pijača. Ko naročiš hrano, dobiš ob hrani (nič prej), naročeno in potem lahko naročiš pivo še koliko krat hočeš. Takšna je njihova gostinska licenca in držijo se jo striktno kot pijanec plota. Zato se zdaj ne sprašujem več, zakaj je lokal ob marini vsak večer nabiti poln, kljub temu da je vse drago. Tam lahko naročiš alkoholno pijačo ne da bi jedel in ni važno koliko krat.

Okoli 11:00 ure se odpravim v trgovino, saj je sobota, ter kupim nekaj več hrane, kajti v ponedeljek ali torek, ko bo vreme ugodno, bi rad izplul od tu in verjetno bom obiskal otok Ile des Pins. Tam je otok naravnan bolj turistično in zato je vse dražje, je pa izredno lepo. 

Danes sem končno opral barko, ter jo pošteno zdrgnil. Zdaj je lepa in čista. Komaj pospravim čistila in krtače, dobim obisk, saj me obiščeta rdečelaska iz Nove Zelandije in manjša, a temnolasa Avstralka. Tako smo sedeli na moji barki, se pogovarjali, dokler ni prišel Norvežan. Skupaj smo odšli v mesto, saj so danes odprli park, v katerem je vse pripravljeno za novo leto. Res je ogromno lučk, ogromno ljudi in zelo čudno se sliši, ko preko zvočnikov odmeva pesem o Božiču, zunaj pa je 24 stopinj in pretežno vsi smo v kratkih rokavih in kratkih hlačah.

Kasneje se sama vrneva do barke, jaz grem pisati blog, kolega pa gre utrujen na svojo barko. Noč je danes zelo vetrovna, a upam, da se do jutra vse umiri. No ja, še vseeno je bolje pri nas kot pa v Sloveniji, saj prej ko sem bil na wi-fi-ju, sem prebral, da je Slovenija vsa bela.

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 7. dan

Sredi decembra smo in še dober teden nas loči do Božiča. Tukaj pa ne vem kaj bo. Domačini pravijo, da je to eden najtoplejših mesecev. Danes je bil zame eden najbolj vročih dni na oceanu, saj je bilo ob 13:00 uri 34°C v senci in 32°C v barki. Vroče je za znoret. A v takšnem vremenu ne morem ne delati, ne nedeljsko lenariti. Kaj naj počnem?

Sedim v kokpitu in gledam, kako ima sosed oblečeno zaščito proti soncu na zgornji strani dingija. Super zadeva, a takšno pokrivalo stane kot moj dingi. Spomnil sem se, da imam staro sunbrello v dveh kosih na barki in jo poiščem. Po moje bo ravno prav velika vsaj za zadnji del, ki je občutljiv in sploh sedaj, ko je pokrpan in je kar grdo za videti. Blago sicer hitro najdem, ker jaz res vem kje je kaj na barki. A se zataknem ob dve vreči umazanega perila. Verjetno ga je krepko čez 25 kg. Odločim se, da dam pralni stroj v kokpit in ob 8:30 se že pere prva žehta perila. In to v topli vodi, lepo prosim. Tega še ta pralni stroj ni okusil. Prvo pranje je z vročo vodo, spiranje s hladno in potem sledi centrifuga. In ko opravim s prvim in drugim pranjem, si rečem, zakaj ne bi še s tretjim…. In okoli poldneva sem končal s pranjem šeste žehte. Toliko še nikoli nisem opral toliko perila na enkrat, a tukaj imam zastonj vodo in elektriko. Zakaj pa ne bi? Ker je zunaj vroče in okoli poldneva je pričelo pihati, se perilo suši s svetlobno hitrostjo. Prvič od kar imam pralni stroj sem pral tudi posteljnino, pa ni bilo nič narobe in nič pretežko za ta pralni stroj. Opral sem vse skupaj približno 20 kg perila, kar pomeni, da sem privarčeval 40€, to pa je zame že precej denarja. Denar za pralni stroj pa se je že povrnil, večkrat v tem letu in pol kar ga imam.

Vmes ko je stroj pral, sem rezal, krojil in urejal sunbrello. To je tisto modro blago, ki ga uporabljamo za tende in druge zaščite na barki. Počasi in sigurno sem se lotil dela in tudi okoli poldneva končal z delom. Sicer ni izdelano tako kot je narejen original pri profi šiviljstvu, ampak zame je več kot dobro. In ko pogledam dingi, ki je zdaj cel in ne spušča, ko pogledam kako je čist, ker sem celega poribal in očistil, zdaj pa še ta modra sunbrella na koncih… Počutim se čist francosko: »Je suis le meilleur!« Ko vse končam, si natočim še dva kanistra vode, napolnim tudi sprednji rezervoar, čeprav ga bom jutri še enkrat in ura je že krepko čez drugo popoldan. Torej čas za nedeljsko lenarjenje.

Lenaril res nisem dolgo, saj sem kasneje moral pobrati še perilo, ga zložiti na svoje mesto, dingija dvigniti na premec barke, jutri ga še zvežem. Nedelja je pač nedelja in dejansko je zame kot vsak drug dan. Vsekakor pa ni to enako za tukajšnje prebivalce. Danes je tukaj nastala precejšnja gneča, ki se je pričela že nekaj po šesti uri zjutraj. Potem pa se je nadaljevala čez ves dopoldan, saj je bilo v marini kar precej domačinov. Le ti so odšli na svoje barke in v večini so z njimi tudi izpluli s pomola. Dejansko lahko rečem, da so tukajšnji prebivalci kljub temu, da so na morju, radi na svojih plovilih.

Popoldan pride še kolega na kavo, malo načrtujeva plan plovbe, nato pa se jaz oblečem in grem na sprehod. Žal moram sam, kolega pravi da ne gre z mano, saj pravi, da bi bil ob moji prehrani in mojih sprehodih že zdavnaj kost in koža. No ne vem zakaj tako misli, kajti na meni se ne pozna več kot 8 kg, pa še imam vedno veliko preveč špeha okoli trebuha.

Zvečer si naredim še dobro kočerjo, saj mi je ostal še lep kos bele tune, skuham si še široke rezance v smetanovi omaki, dva paradižnika in res imam nedeljsko dobro in zame poceni kosilo z večerjo. Zvečer pregledam ribiški pribor, malo si uredim palice, kajti jutri bo potrebno spet nekaj ujeti, kajti mesa nimam več v hladilniku. Če jutri nič ne ujamem, bom spet nekaj dni vegetarijanec. Potem še pregledam navtične karte, peljar za Novo Kaledonijo in iščem bližnja varna sidrišča. Ob 23. uri je spet čas za spanje in morda tudi za sanje.

Vabimo te na predavanje: Otoki zahodnega Tihega oceana, ki bo potekalo 25.3.2020. Rezervacije na tej povezavi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote–marina Rubicon 139. dan

Danes je zadnji dan, ko še imava avto. Popoldne ga vračava.
Google pravi, da je zjutraj manj ljudi na Timanfayi kot kasneje, zato sva tam že malo po deveti, ko odpirajo park.
Na rampi, kjer pobirajo vstopnino, res ni gneče. Prehitiva tri avte, ki se rinejo v enosmerno cesto z napačne smeri in jih čuvaj zavrne (dober občutek na polno). Dva kilometra v hrib in že se znajdeva na parkirišču. Vse je organizirano. Redarji usmerjajo promet. Tu levo, tam naprej, tu parkiraj. Mozek na pašo, drugi mislijo namesto tebe.
Ampak ni panike, ker vse deluje, kot je treba. Preden se zaveš, si že v avtobusu. To je masovni turizem, ampak drugače tu ne gre. Timanfaya je pač turistična točka otoka številka ena. Avtobus odpelje po ozki cestici med vulkani. Žal nisva dobila sedežev v prvi vrsti, zato vprašam šoferja, če se lahko usedem zraven njega na sedež za vodnika. Ne gre. Čez pet minut se ustavi (da slikamo) in mi namigne, da lahko grem sedet naprej zraven njega. Super sedež. Vse vidim iz prve vrste in sem večkrat nad prepadom, ko polaga ovinke med vulkani. Ja, to se splača videti. Vsega tristo let je, odkar je izbruh povsem spremenil otok. Prvi lišaji šele zdaj zaraščajo črno lavo. Oblike in barve so nore. Tura traja dobre pol ure, potem nas izkrcajo.

Ob restavraciji je še nekaj zanimivosti, ki pa me prijetno presenetijo.
1. Dračje v luknji: v luknjo v tleh vržejo šop dračja, ki se zaradi vročine v tleh vžge.
2. Gejzir: v luknjo zlijejo vedro vode, nato vulkan brizgne gejzir pare in vode visoko v zrak.
3. Vroč pesek: odmakneš prgišče peska in spodaj je vroč pesek (jasno, da sem se malo opekel, to spada zraven). Očitno je vulkan še zelo živ. Tu pride do izraza moja termalna kamera na telefonu. Vesel sem kot otrok, ko merim vročino tal in sploh vsega naokrog. Kompas pa tu sploh ne dela. Vedno kaže v kak kup peska namesto na sever.
4. Pečenje mesa na vulkanu: nad luknjo imajo postavljeno rešetko, na kateri se pečejo piščanci in krompir. Takega roštilja nimajo niti na Mali. Greje 24X7, 2655 dni na leto.

Jasno, da si v restavraciji zaželiva piščanca pečenega na vulkanu. Sva dokaj zgodnja in zato morava čakato, da je prva runda pečena. Dobiva prvo porcijo, ki je bila spečena danes. Med čakanjem sva spila kavico in si ogledovala arhitekturo objekta. Tudi to stavbo je načrtoval César Manrique, tako kot večino dobrih stvari na otoku.
Piščanec je bil spečen korektno, prav tako krompir in paprika. Zelenjava, kot priloga je bila bolj instant varianta, ampak OK. Edina zamera je, da se pri piščancu opazi, da so to tisti instant piščanci iz hitre reje. Škoda, da ne nudijo opcije za free-range vesele piščance.
Ko se vračava, vidiva, kakšno srečo sva imela, ko sva šla na Timanfayo takoj zjutraj. Za vstop na parkirišče čaka nepregledna množica avtomobilov. Redarji spustijo notri toliko avtov, kot jih zapelje ven, saj je parkirišče polno. Vrsta za vstop je dolga več kot kilometer. Res dobro, da zdaj že odhajava. Reveži bodo čakali ure, preden bodo notri.
Imava še kake štiri ure, pa se zapeljeva v El Golfo. Vmes se nekajkrat ustaviva na obali. Jaz se sploh ne naveličam gledati, kako morje buta ob lavo in jo oblikuje.
Pri El Golfu opazujeva dve jadrnici, ki plujeta proti jugu. Ena je slovenska barka Stabo na poti okrog sveta. Špioniram za njimi po AIS trackerju. Jasno, da jih pokličeva in zvečer že sedimo na Heronu na »eni pijački«.
Dnevnik zato pač malo zamuja, ampak bil je tako super večer, da se mi potem res ni dalo še pisati.
Danes za pokušino nekaj slik z moje termo kamere, več slik pa jutri.

Lanzarote–marina Rubicon, 140. dan

Dan je bil »na easy«. Malo pobezam po barki, Lili opere nekaj žehte, greva še na sprehod in v trgovino, in to je to za danes.
Danes je občutno hladneje, kot včeraj. Včeraj sem po marini čez dan hodil v japankah, kratkih hlačah in majici in pozno v noč smo še lahko sedeli zunaj in barko sva čez noč pustila na stežaj odprto. Danes pa imam cel dan dolge hlače in dolge rokave in zvečer barko zapreva, saj piha neki zoprno mrzel veter.
Kot sem obljubil, je tule še malo fotografij s Timanfaye od včeraj – nekaj pa sem jih dodal še včerajšnjemu dnevniku.

Lanzarote–marina Rubicon, 141. dan

Jutri naj bi zapustila marino in šla ven na sidro.
Ampak:Veter se še ni umiril in valovi zunaj so še veliki. Glede na datoteke GRIB so visoki okrog 4 m, max pa skoraj 5 m. Piha okrog 20 do 25 vozlov večino časa, včasih potegne do 30. Atlantik je premrzel za plavanje (zame sploh).

Vseeno si želim ven na sidro. Tu v marini bom še segnil. Kot bi imel apartma, ne pa jadrnico. Vendar se bo čez nekaj dni veter obrnil in bodo sidrišča povsem neuporabna. Takrat bo treba nazaj v marino.In to v eno od takih, ki je varna za vetrove iz drugega in tretjega kvadranta. Vse niso.

Lahko greva za dva ali tri dni iz marine in se vrneva, ko se obrne veter, a potem izgubiva popust, ki ga imava sedaj, saj sva tu že dalj časa. Torej naju stane povsem enako, če ostaneva tu še en teden, ali pa če greva ven za 2 ali 3 dni in pobegneva nazaj noter za 4 dni, ko bo zunaj najhujše. Ob takem izračunu nekako ni prave volje, da bi zapustili marino. Saj se da, dosti ljudi je zunaj na sidru, a ko si enkrat pospravljen, se ti enostavno ne da v slabo vreme, sploh, če enako stane, če ostaneš. Raje bova šla kdaj ven na dnevni izlet. Prvotni plan (Fuertaventura) ob zdajšnji vremenski napovedi ni dobra opcija. Sidrišča so preveč odprta – sploh, če bo veter obrnil tako, kot je napovedano. Obe marini, kamor bi se dalo po potrebi umakniti, pa imata probleme s podganami. Me ne mika, zares.
Do Gran Canarie bi se sicer dalo priti (malo na silo) pred obratom vetra, ampak dokler so tam še ARC barke (Atlantic Rally for Cruisers) je nemogoče dobiti prost vez v marini ali prostor za sidranje. Morda bi se našel kak prostor povsem na jugu Gran Canarie, a od tam je težko priti spet nazaj na sever proti vetru, toku in valu.
Tako bova ostala tu še en teden. Nekako se ne premakneva z Lanzaroteja.

Lanzarote–marina Rubicon, 142. dan

Že celo večnost imam čez kokpit in salon speljan kabel od chartploterja (ki je pri krmilu) do AIS-a, ki je na navigacijski mizici v salonu. Ta kabel omogoča, da se obe napravi med sabo pogovarjata in da mi ploter nariše ladje na karto in me opozori, če obstaja nevarnost trčenja. To sva napeljala še v Gibraltarju. Ker nisem bil prepričan, da bo stvar delala (povezava dveh starejših naprav različnih proizvajalcev v mrežo lahko dela ali pa ne), kabel sva napeljala kar po vrhu in ga malo prilepila, da ne skače naokrog.

Danes ga bom prestavil tja, kamor spada. Speljan bo nevidno, da ne bo v napoto in da se ne poškoduje. Na prvi pogled je dela za pol ure: odklopiš kabel (in si seveda prej zapišeš, katera žička od štirih gre kam) in ga potegneš po podpalubju. Ampak ne na barki, ki je naložena za pot okrog sveta in na kateri živiš. Skladišča so vsa polna in vso robo je treba zložiti ven, da sploh prideš blizu zadnjih sten, ki jih je treba odviti, da prideš do šopov kablov. Po dobri uri prelaganja krame šele lahko začnem. Kabel nekako spravimo iz enega skladišča v drugega, skozi dve steni in že smo v zadnji kabini. Jasno, postelje so založene s kramo. Vse gre ven. Potem gredo ven jogiji in spodnje deske, da se lahko s kablom prebijem nekaj metrov naprej. Preboj v kopalnico je težak (črni rezervoar in vse cevi so mi v napoto, zadnji razpoložljivi prostor je zapolnila cev ogrevanja), od tam proti salonu je še težje. Kabla nekako ne morem prepričati, da bi se preko treh vogalov znašel za električno omarico. Nekako nama s skupnimi močmi na koncu uspe. Potem je le še en meter in smo na konju.

Zvežem vse kable, stestiram povezavo in na srečo vse dela. Za nagrado lahko spet pospravim vso robo. No, ko je bil ta 'polurni' projekt končan, se je zunaj že mračilo. Torej, kaj sem danes naredil v celem dnevu: eno žico sem prestavil. Bolje kot nič. S tem tempom bo barka povsem gotova čez kakšnih 30 let. Zato pa plujemo z barkami, ki nikoli niso povsem gotove. Ali pa sploh ne plujemo in samo rihtamo barko.

Lanzarote: marina Rubicon–playa Papagayo in nazaj, 143. dan

Danes se vreme za čuda drži napovedi in res manj piha. Takoj je topleje in okrog hodimo v kratkih hlačah in majici. Odlično. Danes je namreč dan za piknik. Ker manj piha, operem barko. Pod peskom se skriva bela paluba. Nisem drgnil, le s cevjo sem splahnil pesek. Tako ali tako bo v nekaj dneh spet vse peščeno. V lokalni trgovini v marini danes ni dobre izbire mesa in zelenjave, zato se odpraviva v malo večji Dino 2 km daleč. Prav prijeten sprehod je, le malo bova zamudila na piknik zaradi tega izleta. 
Odveževa barko in odplujeva. Barka ne more biti zelo zaraščena, saj je hitrost normalna. Videti je, da Coppercoat deluje. Pogledat pa v vodo ne grem, Atlantik je zame premrzel. Eni se sicer še kar kopajo, a prav dosti jih ni. Stabo je na sidru kaki dve milji daleč. Vidim jih na AIS-u in plujem točno na njih. Sidram blizu. Preblizu za normalno sidranje za čez noč, a saj bomo tu le nekaj ur in bomo ves čas na barki. Posadka Staba privesla na Herona oblečena v uniforme (še dobro, da sem opral barko).

Piknik je bil v redu, družba še boljša in stemnilo se je že, ko sva se vračala v marino. Vrniti se po lastni sledi izpred nekaj ur z delujočim radarjem v marino, ki jo poznaš, ni tak problem. Če pa bi ponoči prvič priplul v to marino, bi se pa pošteno bal, saj vhod ni čisto enostaven, če ne veš, kako je videti. Za povrh je pred vhodom na sidru nekaj bark – nekatere med njimi so povsem brez luči, vhod pa je okrog ovinka in je dokaj ozek. Nasip je iz črnega peska in v črni noči težko opaziš vhod, če ne veš, kje je.

Na valobranu je en večji zelen svetilnik, a tam še ni konec valobrana. Je treba pluti še naprej proti zahodu. Šele ko prideš do konca valobrana, se izza ovinka prikaže mali rdeči in nato še mali zeleni. Vhod je med obema malima lučkama. Če bi zavil pri velikem zelenem, bi se znašel na nasipu valobrana (če ne bi gledal na radar in globinomer seveda). Vetra ni kaj dosti – med 5 in 10 vozlov in prostora v marini je dovolj, da zlahka obrneva barko v kanalu in se vzvratno veževa na najin finger. Lep dan je bil.

Lanzarote: marina Rubicon, 144. dan

Kljub temu da je vhod v marino precej ozek, je voda v marini presenetljivo čista. Dvometrska razlika med plimo in oseko pač poskrbi za to, da velik del vode iz marine dvakrat na dan odteče in se nadomesti s svežo vodo iz oceana. Tako videvamo v marini tudi velike ribe.

Niso samo ciplji, ki so znani po tem, da živijo tudi v umazani vodi, ampak videvamo tudi ribe, ki spominjajo na orade ali brancine. Jaz jih z obale ne prepoznam. Nekateri primerki so dolgi čez pol metra. Ljudje radi hranijo ribe v marini tako, da mečejo v vodo kruh. Nekateri mečejo cele kile in opazujejo ribe, kako jedo. Iz restavracij mečejo v vodo ostanke hrane. Ribe očitno vedo, kdaj pride večerja, saj se že vnaprej zbirajo pod restavracijo. Kljub temu očitno ne pride do prenasičenosti vode s hranljivimi snovmi in s tem do pomanjkanja kisika in porušitve ravnovesja. Očitno bibavica dobro opravi svojo nalogo. 

Danes je nekaj manj pihalo in voda se je še dodatno zbistrila, saj je bilo manj valovanja, ki bi dvigovalo mivko. Lilika je naredila nekaj makro slik kar z našega pontona. Jaz pa se nekaj trudim z zamenjavo tesnil na oknih, a sem šele dobro začel. Sicer dan brez posebnosti.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Tihi ocean

Sem razmišljal, kako naj napišem naslov, saj ne vem ali je danes prvi ali že drugi dan plovbe. Pa saj sem že včeraj jadral proti Novi Kaledoniji. Zato naj kar ostane drugi dan, prvi pa se je izgubil kot podnaslov včerajšnjega dne.

Noč je minila mirno, kot pravijo, bila je noč za počivanje. In res sem počival, saj sem bil od prejšnje noči precej neprespan. Jadranje po odprtem oceanu meni ne dela težav, zato se držim svojih navad in ustaljenega ritma. Manjših ribičev, ki bi šli lovit ribe na odprt ocean brez AIS ni, vse ostalo pa elektronske naprave zaznajo, tako mene, kot jaz njih. Zjutraj se je spustila megla in barka je vsa v vlagi. Tudi ocean se je ohladil za dobre 3 stopinje in sedaj jih premore komaj 25°C.

Prav lepo je ko se ti poklopi smer vetra in njegov moč. Tako lahko izvedeš dobro in hitro jadranje, kot  že dolgo ne, pravzaprav se spomnim podobnega le še enkrat in to ko sem jadral na Atlantiku od otoka Bequia do otoka St. Lucia, kjer sem potem sidral pod skalo Pitonov zob. Jadra so napeta in zategnjena, jadram brez tanguna, saj ne jadram s pasatom v krmo, ampak imam lep 75 stopinjski bok, vetra pa od 12 do 15 vozlov. Ves čas sem nagnjen na desno, avtopilot drži smer zelo suvereno, valovi so visoki komaj nekaj čez en meter, zato sem ob osmi uri zjutraj, po 17-tih urah plovbe, preplul že 97 NM, kar je zelo dobro povprečje 5,7 NM na uro. Na ograjici na premcu imam slepega potnika. Galeb, sicer ne vem katere vrste je, je bel, krila ima temno rjava in izrazit svetlomoder kljun. Prišel se je spočit in nabrati novih moči. Upam le, da mi ne bo premca preveč posvinjal s svojimi ribjimi iztrebki.

Dopoldan sem ob kavi spet malo kalkuliral in kakor koli obračam ure in milje, vedno pride tako, da sem tokrat prepozen. Torej, edino mesto na otočju Nove Kaledonije, kjer se lahko prijavim je glavno mesto Noumea, na otoku Grande Terre. Do tja imam še 242 NM jadranja in tja naj bi prišel v soboto. Če se prijavim med vikendom ali ob praznikih, mi lahko uradniki zaračunajo dodatno takso zaradi dela izven delovnega časa, kar je povsod ustaljena praksa. Torej ta opcija odpade, ker ne mislim plačevati dodatnih taks. Zato mi vedno bolj diši, da se jutri okoli poldneva ustavim nekje na koncu koralnega grebena, na enem od najlepših otokov Nove Kaledonije, Ile Des Pins, saj upam, da med vikendom ne bo kontrole. Morda bi tam počakal dan ali dva in priplul v ponedeljek, ter se prijavil po pravilih. Najbolje pa se bo o tem odločiti jutri, ko bom nekje ob otoku.

Pa še nekaj besed o Novi Kaledoniji, o kateri tudi sam nisem kaj dosti slišal, zato nisem do nedavnega nič kaj vedel o njej. Nova Kaledonija je Melanezijsko otočje blizu Avstralije, ki je proti vzhodu manj kot 800 NM (1500 km) oddaljeno od nje. To je prekomorski teritorij Francije, kar pomeni, da bom tam moral izobesiti francosko zastavo in poslušati francoščino. Čeprav je to teritorij Francije, ni EU, zato pravila podležejo zakonom drugih držav. To je otočje večnega poletja, saj imajo ves čas poletno klimo, ki pa nima ne previsokih in ne prenizkih temperatur. Samo mesto Noumea je po nekaterih zapisih viden kot francoski St. Tropez s svojo Riviero. Upam le, da cene niso tako navite, kot so na Rivieri. Pravzaprav se zelo veselim po dolgem času videti eno veliko spodobno mesto, ki pa ni zasnovano kot velemesto, ampak se ta sovpada in zliva s samo tukajšnjo pokrajino. Rad bi si ogledal enega najlepših muzejev iz zgodovine pomorstva, prav tako pa so tukaj ponosni na bogato knjižnico s 7 metrov visokimi stenami, polnimi knjig. Ker imam na barki kar nekaj že prebranih knjig v slovenščini, jih bom nekaj dobro ohranjenih s trdimi platnicami odnesel v knjižnico, saj je bolje da ostanejo tam, kot da takšne knjige pustim v marini za zamenjavo. Na srečo imam do knjig poseben odnos in posebno spoštovanje, čeprav žal tudi sam spoznavam, da bom moral s časom naprej in si kmalu nabaviti »kindla«. To otočje se ponaša tudi z drugim največjim koralnim grebenom na svetu (prvi je Great Barrier Reef) in meri neverjetnih 1500 km v dolžino. V njem pa je toliko lepega podmorskega življenja in sveta, da tudi najbolj zahtevni potapljači postanejo zadovoljni. Sama Noumea je skrita globoko za koralnimi grebeni in je dobro zaščitena pred visokimi valovi. Zato ni čudno, da je tam več marin in kljub njim je na sidrišču pred mestom več sto jadrnic, katere so tam brezplačno na sidru. Kako točno bo tam, pa bom videl in občutil sam v nekaj naslednjih dneh.

Ob 15:00 uri preverim kolikšno pot sem preplul v 24-tih urah in zadovoljen sem z videnim. Indigo je izjemen, saj sva pustila za krmo dolgih 138,4 NM, kar je na tej plovbi najboljši povpreček. Zato sem že ob 16:40 uri plul mimo otoka Mare, katerega sem prav lepo videl ob desnem boku barke, kar pomeni, da se že nahajam v vodah Nove Kaledonije.

Pripravlja se večer in spet si najdem primerno mesto, da si pogledam že tolikokrat viden, a nikoli naveličan prizor sončnega zahoda. Tu na oceanu je drugačen, poseben. V pričakovanju nanj, me zmoti zvok galebov, ki nizko prhutajo in silno zadovoljno grulijo ter opozarjajo druge galebe na ogromno količino naravne hrane, letečih rib. Tudi sam jih vsako jutro pobiram že posušene in vračam tja, od kod so prišle, nazaj v morje. V zraku se že čuti prihajajoča vlaga in z valovi nakodrano morje ima ob teh zadnjih sončnih žarkih biserne konice, ki se leskečejo kot razbit kristalni kozarec pod svetlobo. Trenutek za tem je sonce zdrsnilo za neizogibne bele oblake in nato utonilo tam nekje za obzorjem. Morje se je pomračilo in kmalu bo temna noč, še ena od mnogih na tem oceanu. Jaz pa kljub temi, z Indigom režem valove, ki si med vodno brazdo utira pot k novemu cilju.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Veter se je sinoči okoli polnoči malo okrepil in da ne bi imel problemov, sem glavno jadro skrajšal za polovico. Tako sem se malo upočasnil, nagnjenost barke sem s tem reguliral in zdaj čakam, kako bo naprej. Ta okrepitev vetra je trajala samo slabo uro, potem pa je veter padel na 10 vozlov, včasih še manj. Ampak, zdaj se mi ne ljubi iz postelje popraviti jadra, če tudi plujem samo dobre štiri vozle, včasih še manj. Nisem na regati, pa tudi nisem tempiran na uro, kdaj moram prispeti na cilj. Jadranje v to smer je pravi užitek. V salonu na mizi imam tablico in na njej vse podatke o hitrosti, smeri plovbe, času,… Torej enako kot zunaj na komandni konzoli in če pogledam izpod kože, imam podatke na dlani. Vse lahko počaka do jutra. Jaz sem zdaj po novem dve uri bližje času Slovenije in zdaj smo samo 10 ur narazen. Tukaj ne prestavljajo ure kot na Fidžiju za eno uro naprej, tako odpade ta ena ura in tudi časovni pas se je zamenjal ter zmanjšal za eno uro.

Dobro jutro v Miklavževo jutro! Zjutraj sem bil zelo presenečen, ker je tudi mene obiskal Miklavž. Le kako je prišel na jadrnico, da jaz tega nisem začutil? Hvala tistemu, ki je pisal zame, saj mi je prinesel jabolko, kekse – verjetno za h kavi, ter nekaj arašidov. Hvala Miklavž! Le kaj je dobil moj vnuk? Kar stoži se mi, ko pomislim nanj, kako bo v pričakovanju jutra, saj še vedno verjame v Miklavža, Božička, Dedka Mraza,… Otoški trenutki, ki se jih ne da kupiti.

Jutro je sončno, danes sem sončni vzhod prespal, zato pa sem ob osmi uri, ko je preko satelita odšla lokacija v Slovenijo (zdaj jo vi vidite na spletni strani), preveril preplute milje. Lokacija naj bi pokazala razdaljo točno 224 NM od Tanne v 1 dnevu in 18-tih urah. Do Noumee mi še kaže še cca 120 NM.

Med samim jadranjem ni bilo nič pretresljivega, lahko bi rekel, da sem plul počasi. Ker sem imel ves čas v glavi Noumeo, sem plul po skrajnem jugu, da se izognem grebenom. Vendar sem se zaradi že navedenega premislil in  zaplul proti otoku Ile Des Pins. Med plovbo sem se strogo držal pravil in vplul sem točno po zarisani črti, ki vodi do zaliva De Kuto. Tako sem ob 15:10 vplul v zaliv in se pridružil štirim že sidranim jadrnicam in enemu katamaranu. Sidram na globini 6 metrov v čisto svetlo modro vodo. Okolica na prvi pogled ne pove nič posebnega, razen na drugačnost in urejenost. Otok ni velik, zato sem bil začuden, ker sem videl kar nekaj avtomobilov, ki vozijo po obalni cesti. Tako sem v dveh dneh in 10 minutah preplul 266,5 NM od otoka Tanne do tega sidrišča. Zadnjih 24 ur je bila plovba presenetljivo dobra, saj sem preplul 128,1 NM, kar me je na koncu res pozitivno presenetilo, saj sem mislil, da jih bo vsaj 10 NM manj.

Kakorkoli, zdaj sem tu in upam, da me Žandarmerija pusti na miru in me ne bo spraševala po dokumentih. Za vsak slučaj sem namesto rumene zastave obesil kar Francosko in upam, da bodo mislili, da sem prijavljen. Do nedelje bom vsekakor tu, potem pa se bom verjetno prestavil, a ne vem še kam in za koliko. Danes sem pogledal karto in tukaj imajo lepo označeno pot med grebeni. Razmišljam, da bi udaril bližnjico in plul kar med njimi.

Preko Iridium emaila se mi je javil še kolega Gaute in mi sporočil, da je danes le uspel odriniti iz marine in da bo v četrtek zjutraj tu. On ne gre na Tanno, ampak je našel dve štoparki (par) in zdaj bo jadral direktno do sem, kar z njima. Javil mi je tudi, da je Bill odplul pred dvema dnevoma iz Fidžija proti otokom Vanuatu. A on mora na otok Efata, v mesto Port Vila, saj mu dva od treh oseb iz posadke tu izstopita in nadaljujeta pot z letalom.

Ko sem prihajal v zaliv je pihalo preko 20 vozlov, čeprav ne vem kako ta »downwind« točno deluje, a vedno se najde tam, kjer ga ne potrebujem, ko je potrebno sidrati ali pa se vezati v marino. Tukaj v zalivu tega vetra več ne čutim, prav tako ne valov, si pa danes, ko sem se sidral, privoščim eno mrzlo pivo iz borne zaloge, zaslužil sem si ga.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Valov sploh ne čutim, a se ti zaganjajo v peščeno obalo in delajo hrup. Povzpnem se v kokpit, ki je ves moker od vlage, pogledam na obalo, nato okoli barke. Morje je mirno, okoli barke ni nobenega vala, a na obalo se zliva mrtvi val. Tako lepe in bistre vode že dolgo nisem videl, zato zjutraj skočim v vodo, da se po dolgem času okopam in zaplavam. Letos ne vem, če sem se več kot 10x kopal. A naredil sem napako, saj sem najprej skočil, ne da bi preveril temperaturo vode. Seveda hitro se povzpnem na barko, pogledam na instrument in… ti šment, komaj 23,7°C ima voda. Hladnooo za mene, ki prihajam iz tropov in sem navajen vode okoli 29°C. Tudi zunaj ni tako toplo, kot je bilo na Fidžiju.

Skuham si kavo in se s šalico v roki sprehajam po palubi barke ter si ogledujem ta paradiž okoli sebe. Čeprav sem šele na prvem otoku Nove Kaledonije, pobrskam po spominu in se spomnim, da sem bral, da je ta otok najlepši. Zagotovo ne morem pritrditi ne ovreči te trditve, a že zdaj lahko povem, da kdor ni videl atolov Tuamotus, potem ne ve, kaj je lepota in podvodni živalski svet. Pravzaprav pa so vsi atoli lepi. Pijem kavo, se držim z eno roko za roll od prednjega jadra, ko se v tej bistri in plitki vodi zapodita dva večja delfina in se pravzaprav igrata. Prideta do barke, pod njo, okoli nje in odplavata dalje. V tej bistri in nizki vodi ju ni problem slediti. Čakam, da skočita, a tega ne naredita. Spet prideta nazaj, gresta k drugi barki in potem izgineta. Razmišljam, kdaj sem nazadnje videl delfina? Lani? Ja lani, letos še ne.

Kmalu začne škropiti in se umaknem v notranjost, pade dež, a ne za dolgo. Spet posije sonce, jaz napolnim z zrakom dingija, nanj montiram motorček in grem na obalo. Na plavajoči ponton ga privežem in grem po cesti, mimo njihove policije, ki je tik ob pomolu. Najdem zid, ki bi lahko bil obrambni zid v starih časih, ima tudi line za puške, a ne vem, nekaj mi pravi, da je novejše izdelave. Najdem še lesen kanu, lepo obalo, čudovit zid z masko i školjkami… naredim na desetine posnetkov. Spet sije sonce in voda v zalivu dobi turkizno barvo, ki se meša naprej z indigo modro, na levi pa se vidi temna senca, ki ponazarja koralni greben. In tista čudovita bela barva te mivke ob obali, ki pravzaprav loči to turkiznost od zelene barve dreves, največ, zelenih iglavcev, po katerih je ta otok dobil tudi ime.

Sprehodim se kak kilometer in pol ob obali in naletim na letoviški dom za otroke in mladino. Na vhodni stavbi je čudovita fasadna poslikava, restavracija in napis, »Free Wi-Fi«. No, čisto zastonj ni, a ker nimam francoskih frankov, ne morem plačati pijače, zato je tudi ne naročim, a kodo vseeno dobim.  Pogledam, odgovorim najnujnejše, na sporočila in druge stvari bom drugič. Grem naprej, saj je dan prekratek. Najdem letoviški resort, a v njem po moje prevladujejo Japonci. Mlado in staro, vse ima drobne oči, ki so zunaj potegnjene navzgor, telo pa majhno in suhljato. Zalivi so čudoviti, turkizni, čisti, na sredi je velika skala kot manjši otok, okoli katere so se z leti nabrale korale in zdaj je tu raj za snorkljanje. Do glavnega naselja, kjer je bankomat, pošta, trgovine, je več kot 5 km. Najprej ob cesti poskusim s štopom, a nihče ne ustavi. Vsi me le pozdravljajo. Francozi, kako pa.
Dovolj imam in pozno popoldan se vrnem na barko, leva tuba na dingiju je že na pol prazna. Do barke še pridem, potem pa za vsak slučaj z njega spravim motor. Ni kaj, star je že, koralni grebeni so se ga že nič kolikokrat dotaknili, sonce in vročina ga talita na spojih, pa tudi iz PVC-ja je in ne iz modernih ter močnih materialov. To sezono bo še moral zdržati, »milom ili silom«. Dvomim če ima pikapolonica toliko pik, kot ima moj dingi krp. Moker sem, ker se je ravno ulil dež, zato se slečem in grem v vodo, se potem stuširam in šele zdaj se zavem, da tudi tokrat s sabo nisem imel ne plastenke z vodo, ne nahrbtnika za vodo. Zdaj me bo bolela glava in se bom spraševal od česa imam v tem raju bolečine?
Kava s keksi, kočerja in potem počitek. Čutim, da me bo danes prej kot po navadi odneslo v sanje.

Baie Des Manguiers, otok Grande Terre, Nova Kaledonija

Zjutraj se prebudim še pred svitom, zato najprej spijem kavo in ker sem se že sinoči odločil, da grem danes vsaj pol poti proti cilju, grem proti sidru, saj se že dani. Kar naenkrat mi pozornost prevzame zajemanje zraka v vodi. Pogledam, kdo plava ob tako zgodnji uri, ko v vodi vidim ogromno želvo, kakšnih 7 metrov stran od barke. Videti je bila večja od tistih največjih v parku Tobago Cays na Karibih. Tako na »uč, brez ribiškega pretiravanja« je bila večja od premera 90 cm, pravo prazgodovinsko bitje. Obrnem se, da bi vzel fotoaparat in fotografiral, a želva še enkrat zajame zrak in se potopi. Še nikoli nisem slišal, da bi želva tako glasno zajela zrak, pa sem jih že kar nekaj desetin videl. Dvignem sidro in v tem na pol meglenem, polnem vlage dnevu, odplujem iz zaliva. Zapustim ta otok in si med grebeni ter plitvinami najdem plovno pot, ki me vodi proti cilju.

Za današnji cilj sem si izbral malo več kot pol poti plovbe do Noumee, vendar, ko sem gledal sidrišča, so se mi zdela malo sumljiva, saj so bila globoka, nato pa so se strmo dvigovala do obale. Če spustim sidro na 20 ali več metrov globine sem hitro pri obali, če veter spremeni smer.

Plovba je bila na začetku skoraj nezanimiva, saj sem več kot 6 NM motoriral, nato pa se je pojavil veter s skromnih 8,5 vozla in odvijem obe jadri. Tako postane vse bolj tiho, drugače in prijetno. Tudi veter se je malo okrepil in je pihal okoli 10 vozlov, kdaj več, kdaj manj. Ravno dovolj za plovbo od 3,6 do 5,2 vozla, čeprav je največkrat merilec hitrosti pokazal 4,3 vozla. No ja, mudi se mi ne, zato me takšno jadranje ne obremenjuje. Vmes me prehiti še hitri trajekt, ki verjetno pluje iz Noumee proti otoku Ile Des Pins. Ker že dva ali tri dni nimam nobenega mesa, že drugi dan lovim ribe, a čutim, da je to misija nemogoče. Menjam vabe – malo ribica, malo umetni ligenj, malo še dolgi laski, pa svetleč trnek, pa…., rezultat je vedno nič. No ja, saj imam hrano na barki, tudi ribe v konzervah se najdejo, ampak kot je rekel dolenjski prijatelj  Gregor: »Frišno je pač najboljše.«

Plujem po t.i. Le Grand Lagon Sud (veliki južni kanal), kjer je globina kar precejšnja, tudi preko 600 metrov ob vhodu, drugače pa 300 ali 400 metrov ves čas. Včeraj sem na eni od mnogo tabel ob obali prebral, da je tu meja med tropskim in subtropskim življenjem v morju. Menda je tu tudi meja za belega morskega psa, zato pa se v hladnem obdobju najdejo kiti, kateri radi prihajajo sem. No jaz nisem videl ničesar, še ribe ne. Nekaj milj kasneje, je potrebno malo vijugati med grebeni in oznakami, a je na elektronski karti lepo označena in tudi začrtana pot. Tokrat sem spremljal moje karte (C-MAP) in  karte Navionics in lahko rečem, da so tu identične. Očitno imajo Francozi denar in so posvetili kartografiji več pomena, kot na Fidžiju. Včasih postanem malo trd, a bolj pozoren, ko plujem mimo grebenov v svoji neposredni bližini in vidim, kako se na njih ustvarjajo rahli, beli in penasti  valovi. Res ni prijetno.

Končno priplujem do velikega zaliva, ki naj bi imel kar pet stranskih zalivov, primernih za  sidranje. Prvo in drugo sidrišče sta neprimerni, zavijem v tretje, a mi ne diši sidranje zaradi globine in zato zavijem iz njega.  Zavijem v peto in tu sidram. Jutri zjutraj bom videl če je bilo sidranje v redu. Sicer je sidro lepo prijelo na 15 metrov globine, jaz pa imam v vodi 60 metrov verige in upam, da kje ne podrsam s kobilico ali celo s krmilnim listom, saj se obala kot sem predvidel, res strmo dviga proti obali. Če bo pihal SV veter kot sedaj, bo vse v redu, le Zahodnik ne sme pihati, a ta piha res malokrat. Lahko pa me preseneti tudi brezvetrje in potem gre plovilo vedno nekam po svoje oz. po toku.

Ura je 16:00 in po skoraj desetih urah sem preplul 44,5 NM. Ni kaj, počasno jadranje ne more dati boljšega povprečka, kot je 4,45 NM na uro. Naredim še spominsko fotko zaliva, ki je tokrat v barvah res drugačna od včerajšnje. Ta je bolj temna in podobna zalivom na Fidžiju. Hitro pripravim čarovnika in začnem delati vodo, saj je tukaj čista voda, ker tukaj ni nobenega naselja. Sprednji tank je še poln, a rad imam vode v izobilju, zato napolnim še zadnji rezervoar in si natočim pitno vodo v plastenke. Zdaj je čas za kavo in ogled poti za jutrišnjo plovbo do Noumee, kasneje pa še naredim kočerjo in grem v večer. No ja, tudi blog je potrebno napisati, čeprav ni posebnega dogajanja, a nekako že spravim to stran in jo pošljem v branje. Žal so za čas plovbe tudi fotke manjše in slabše kvalitete, a morate razumeti, da je pošiljanje le-teh preko satelita zelo počasno in povrh vsega še drago. Pa saj bo kmalu bolje, čez dan ali dva, morda tri….

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija

Zelo slabo sem spal, če se temu sploh lahko reče spanje. Veriga je celo noč opletala po dnu, po nekakšnih kamnih, ki so prenašali zvok po verigi vse do mene, ki potem nisem mogel niti očesa zatisniti. Zato sem od jeze že ob 3:45 vstal in spil kavo dokler se ni zdanilo, to pa je že ob 5:15 uri. Dvignem sidro in odplujem iz tega zaliva, ki res ni podoben ničemur, kar bi me lahko v naslednjih dneh spominjalo nanj.

Noč je bila očitno vlažna, zato je v kokpitu vse mokro in komaj čakam na sonce, da to posuši. Ko bi bilo vsaj kaj vetra, a tu med hribi, ga res ne more biti. Merilnik vetra mi kaže neverjetnih 0,0 vozla,  kar pomeni, da ni niti sapice. Plujem na motor in čakam, da pridem iz zavetja, kjer bom našel veter. V vodo vržem vabo za ribe in jo vlečem za sabo. Sicer nimam prevelikega upanja, da se bo ujelo kaj na trnek, a vseeno, upanje umre zadnje. 

Plujem med nizkimi bregovi, poraslimi z zelenjem, tu in tam pa se vidi kako je plaz odnesel del tega hriba, zdaj pa je tam rjava luknja. Nikjer ni nobene hiše, barake, ali vsaj nekaj, kar bi dalo vedeti, da je tukaj življenje. Vse je pusto, pa čeprav se tu in tam vidi lepa in bela peščena plaža. Pred mano je še zadnja ožina, potem pa pridem bolj na odprto, kjer me čaka veter in sonce. Plujem izredno počasi, saj je za celih 2,5 vozla močan tok. A tudi počasi se daleč pride, zato priplujem do konca in že sem v širokem delu, kjer bo jadranje brezskrbno. Zapoje rola, laks se odvija in nasmeje me ta melodija. Potegnem palico, ter začnem navijati. Nekaj je gor, čeprav ni težko. Vlečem in gre kar s težavo, saj se riba upira. A ko jo nekako spravim na površje, da samo drsi po boku, sva hitro skupaj pri barki. Potegnem jo na barko in ko ugotovim, da bo riba v redu, ji prerežem škrge in del trupa pri glavi, da se kri lepo steče iz nje. Mislim da je to ena od vrst tune in velika je nekaj več kot 60 cm, kar je za moj prazen hladilnik, več kot merska. Iz nje narežem štiri lepe fileje, ostalo vrnem od tja, kjer sem dobil, v morje. Fileje še med plovbo vakumiram v vrečko in dam v hladilnik.

Zdaj imam tudi veter, zato razprem jadra in jadram pri 14-tih vozlih vetra. Plovba je prav lepa in spodobna, zato sem vesel, da je pred mano zadan današnji cilj. Po skoraj sedmih urah zaplujem v Port Noumeo, ker iščem prostor za sidranje. Skoraj ne morem verjeti da ga ni. V samem Portu pred mestom so tri marine in dva Boatyarda, poleg tega pa je na privatnih bojah vsaj še 200 plovil. Jaz pa ne najdem prostora za sidranje. Končno se odločim, da zaplujem v levi krak tega zaliva, ter na koncu boj vržem sidro in sidram na prepovedanem mestu. Briga me, vetra je za 22 vozlov in ne da se mi premikati ne levo ne desno. Komaj ugasnem instrumente in motor, že je tu policija v malem črnem, a verjetno hitrem čolnu. Opozori me, da tu ne smem sidrati in če se takoj ne premaknem, bom moral plačati kazen. Torej mi ne preostane drugega, kot da požrem obljubo in se le premaknem drugam, a kam naj grem? Ni druge, kot da pokličem eno od marin. VHF postaja in kanal 67 mi opravita čudež, da dobim prostor v marini, ki še včeraj ni imela prostora in ga ne bo imela še nekaj naslednjih dni. Kako se zasedenost spreminja, a ne? V marini je vetra za pol manj, na privezu pa ga skoraj ni. Barko mi pomagata privezati dve brhki dami, ki sta tukaj v vlogi marinera. Po končanem postopku, me napotita v pisarno, kjer izpolnim nekaj formularjev za marino in jutrišnjo prijavo. Za danes bodo čez eno uro naredili le pregled barke, katerega bo izvedel Biosecurity. No tudi ti zamudijo za pol ure in če pregledajo barko, ter izpolnijo obrazce v pol ure, bo to še vedno v rednem delovnem času in ne bom podlegel plačilu izven normalnega delovnega časa.

V 15-tih minutah so mi pobrali vso čebulo, česen, korenček, krompir, ingver, nekaj svežega sira, itd, ter odšli iz barke. Zdaj lahko grem v trgovino, saj nimam nič od sveže zelenjave in ne od sadja. Srečam mlad par iz Švice, ki sem ju srečal na Taahi. Takrat sta mi pripeljala sadje, ker sta ga imela preveč in po dobrem letu se spet srečamo, zato ju povabim na barko na klepet. Dve uri smo se pogovarjali in obujali spomine, potem pa sta odšla. Jaz si naredim še nekaj za jest, se stuširam in utrujen odidem v posteljo. Jutri je nov dan.

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija

Zjutraj se odpravim na Policijo in Carino, da si uredim še zadnje papirje za začasno bivanje z barko v Novi Kaledoniji. Približno en kilometer se moram sprehoditi do tja, a ker še ni vroče, me to sploh ne moti. Pride v pisarno in res prijazna uslužbenka se potrudi, da je vse hitro opravljeno.

Vrnem se nazaj na barko in se odločim, da bom danes privijačil ograjico oz. pritrdil stebričke za ograjico na barki, da se ne bo več premikala. Pravzaprav sta mi dva inox nosilca že počila in potrebno jih bo zvariti, do takrat pa se že potrudim, da bo vse trdno in da bo držalo kot mora. Po dveh urah in pol dela sem vesel, ker sem se tega lotil. Zdaj je končano.

Ko se umijem, grem še do pekarne po bageto in se vrnem na barko. Skuham si kavo in si jo nalivam iz džezve v skodelico, ko nekdo trka na barko. Pa ne trka, razbija. Pridem ven in me skoraj vrže na rit. Pred barko stojijo policisti in cariniki v uniformah, vsi so oboroženi in imajo na sebi neprebojne jopiče. Zraven imajo še nemškega ovčarja z nagobčnikom. Vseh skupaj je sedem in mislim, da so se zmotili. Snemajo kakšen film? Je, skrita kamera? Prijazen gospod, očitno šef, mi pokaže dokument, da mora preiskati barko. Kaj naj? Naj začnem s prepovedjo, da je barka tuja država in da nimajo vstopa na njo. Pravljice… Ni kaj, povem, da lahko pridejo in opravijo svoje delo. Spomnil sem se, da se mi je podobno zgodilo na Martiniku, a takrat so bili le trije gospodje in so to opravili v roku pol ure. Francozi pač. Nič pretresljivega. Potem prideta za njim dve ženski, ki me navzkrižno sprašujeta, ena si nekaj piše v beležko, druga mi pravi, da se neke zgodbe ne ujemajo, zakaj sem bil v Panami, koliko časa sem bil na Fidžiju, katere otoke sem obiskal, če lahko vidi log book barke od prvega dne do danes, kdo je bil prejšnji lastnik barke, itd…itd. Potem me pokličejo v notranjost in ves čas imam spremstvo enega od carinikov, ki ves čas budno pazi name. Vprašajo me po denarju, orožju, drogi in ker nič nimam, mi povedo, da bo v barko prišel pes, da ne bo nič poškodoval, ker ima na sebi nogavičke, a pregled mora opraviti tudi on. Rečem mu, da naj naredijo kar morajo. Pes pride v barko, vonja, potem pa na enem mestu znori in začne kopati v enem kotu od barke. Postavijo neko oznako in pes znori še na drugem delu barke, ter kasneje še na tretjem, podnici v zadnji kabini, kjer imam skladišče. Pes gre ven, povedo mi da je pes nekaj odkril in če imam kaj za povedati. Ker nimam nič skrivnosti, pač povem, da naj delajo še naprej svoje delo. Morda sem tisti trenutek malo pomislil na to, da večkrat pustim barko v marini v vodi ali v suhi marini na stojalu in marsikdo bi lahko prišel na barko, kaj skril, jaz pa ne vedoč vozim nekaj v barki, kar sploh ni moje. Ampak, upam, da se to ni zgodilo, a misel ostaja. Dva možakarja prineseta orodje in mi povesta, da bodo »razstavili vse kar se da razstaviti«, na treh mestih, kjer je pes lajal. Pa začno z delom. Še vedel nisem, da se dajo nekatere stvari odvijačiti. Potem sledi kamera na dolgi cevi, snemanje, pregled, vijačenje nazaj, pri drugi točki naletijo na zdravila, katera je očitno pes zamenjal za kaj drugega. Sprašujejo za morfij, posebna zdravila, pokažem jim vsako škatlo, a tega je ogromno. Majhna lekarna, saj imam dva večja zaboja zdravil in prve pomoči. Najdejo večjo količino igel, brizgalk, ampul s tekočino, za katere jim povem, da je adrenalin, nekaj imam blokad proti bolečinam, pravzaprav imam tudi vse za manjši operativni poseg, lokalno anestezijo, oni pa vse fotografirajo in iščejo dalje. Odvijačijo, privijačijo, premetavajo, prestavljajo, delajo malo nereda, ker ne dajo vse na svoje mesto, a se trudijo. Če kaj ne vedo, me pokličejo in takrat se spočijem od vprašanj, kajti  dami v uniformi, ki me v kokpitu ves čas sprašujeta in jima ne gredo nekatere zadeve skupaj, mi že malo presedata. Zanima jih, zakaj plujem z barko in se vračam v Slovenijo, ter zakaj puščam barko samo v neznanih deželah.

Odgovarjam, kar jim znam razložiti, kar se mi zdi butasto, sem raje tiho. Sledi pregled v zadnji kabini in možakarji nosijo vse v salon, a ker je robe ogromno, morata dva ven iz salona v kokpit. Vse pregledujejo, odvijačijo mi podnico, nato privijačijo na pol in kar tako pustijo, vse stvari zložijo po svoje, tako da moram kasneje vse saj še enkrat znositi ven in nazaj notri, ter zložiti po svoje, da vem, kje imam kakšno zadevo. Potem so mi fotografirali vse možne dokumente, pregledali serijske številke od satelitskih telefonov, verjetno bodo iskali plovno pot… Potem sledi še pregled zunaj. Ogledujejo si rešilni splav na palubi, jaz pa gledam kaj bodo naredili, saj odpreti ga ne smejo. Če ga odprejo, ga bodo sprožili in potem bo zanič. Ampak me presenetijo, spet gledajo s kamero na cevi v notranjost, obračajo,… potem sledijo še bokaporti, pa raziskovanje skladišča za sidrno verigo. Iskanje dvojne palube in dvojnega dna… Dve uri in pol so me mrcvarili in razdejali so barko ter vsako stvar pregledali na barki vsaj dvakrat,… Na koncu so mi pojasnili, da je to rutinski pregled in da se bomo še videli, ko preverijo nekatere stvari in me prosijo, naj do takrat ne zapuščam Nove Kaledonije. Povem jim, da bom morda šel domov, pa mi pravijo, naj se jim prej javim. Ja potem pač ne bom šel. Napišejo mi še zapisnik, kjer piše koliko ljudi je bilo, kdo je vodil postopek, koliko časa so bili na barki in da s podpisom potrjujem, da je bil postopek korekten in da niso naredili nobene škode. In na koncu sem mislil, da bo šefa na rit vrglo, ko sem ga vprašal, če lahko naredimo eno skupinsko fotko za v knjigo. Samo vprašal sem, no,…

Zdaj, ko to pišem, sem se spomnil, da me je zjutraj policistka pri prijavi vsaj tri krat vprašala, če sem sto procenten, da nisem bil še nikoli tukaj. Kajti v evidenci ima zapisano: Indigo, jadrnica, nemška zastava. Morda pa je nekdo že imel kakšne probleme z jadrnico pod istim imenom, kdo ve? V glavnem ni prijetno in sploh ne, ker je bilo veliko opazovalcev na obali, ki so spremljali dogajanje. 

Ker sem jim dal log book in vse ostalo, imajo tudi naslov te spletne strani, zato vem, da me bodo jutri tudi oni brali, morda celo nekaj naslednjih dni. Pričakujem vsaj 5 ogledov več vsak dan v naslednjih dneh. Prevod jih bo malo motil, ker Google prevajalnik res slabo prevaja. 

Končno je čas za večerjo in moj tunin file… a pri večerji razmišljam,… Norvežan prihaja v Noumeo čez dva dni, njegova barka nosi ime Isis II… Po moje ga bodo pričakali z vojsko, kajti s takšnim imenom, lahko gre »komot« samo mimo arabskih držav, ko bo v Rdečem morju… tukaj bo to težko izvedljivo, ker jim je v Franciji gospod Macron zagodel z arabskimi migranti. 

Vabimo te na predavanje: Otoki zahodnega Tihega oceana, ki bo potekalo 25.3.2020. Rezervacije na tej povezavi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote (marina Rubicon), 133. dan

Kot sem napisal: včeraj nekaj časa ni nič pihalo. Za danes je napovedano še manj vetra. Manj kot nič?
Ne, a za včeraj je bilo napovedano 10 do 15 vozlov. Za danes pa pravijo, da bo 0 do 5 vozlov. Zato zjutraj odklopiva elektriko, pospraviva stranske senčnike, vklopiva instrumente in se pripraviva, da izplujeva iz marine na dnevni izlet s Heronom na kopanje. Napovedano je sonce in temperature nad 25 °C (ena optimistična napoved pravi, da bo celo 30 °C).

Ko pijeva kavo v kokpitu, nama pa žvižga okrog ušes. Pogledam na instrumente in vidim, da so sunki vetra do 17 vozlov (v glavnem pa piha okrog 10). Ja kakšna bonaca pa je zdaj to?
Sonca sploh ni videti. Nebo je do konca prekrito z oblaki. Ne, to ni vreme za kopanje. To je vreme za sprehod. Heron bo očitno ostal še tu. Ravno ko se odpraviva, začne deževati. No, 'deževati' je premočna beseda za teh nekaj kapljic. Ne greva nazaj v barko zapirat oken in ne razmišljava o tem, da bi bilo dobro imeti dežnik ali kapo. To je tak lanzarotski dež. Majica bo bolj mokra od švica kot od dežja.

Greva na vzhod, na plažo Papagayo. Lep sprehod je bil, Google pravi, da sva naredila okrog 8 km. Lili je bila celo do gležnjev v vodi, jaz sem se oceanu približal na 5 m (sem bil v supergah). Ko bo voda imela potrjeno 27 stopinj, grem pa bližje. Otrok mrzla voda očitno nič ne moti. Nekatere morajo starši skoraj vleči iz vode, ko imajo že čisto plave ustnice od mraza.
Temperatura je bila ravno pravšnja, da sem z veseljem spil pivo, kopanje pa sem raje preskočil. Ko se vračava, spet malo dežuje, tokrat celo toliko, da se zmoči cesta. V barki je bilo pet kapljic dežja pod odprtim oknom v WC-ju, drugače pa nič. Res pa je proti večeru še malo deževalo.

Jutri se bova pa spet malo potepala naokrog z avtom. Se že veselim.

Lanzarote (marina Rubicon), 134. dan

Zjutraj je v marini swel. To je prvič, odkar sva prišla, da barke poplesujejo in resno zategujejo štrike. Do zdaj je bilo bistveno manj. Pa sploh ne piha kaj dosti. To valovanje je očitno od ciklona nad Azori. Ups, napaka – vidim, da je ciklon 'napredoval' v hurikan po imenu Pablo. Zdaj vsaj vem, kdo nas gunca. Ni pa to zategovanje tako, da bi bilo res moteče. Edina škoda, ki jo je povzročilo danes, je bila, ko sem delal kavo in sem stresel malo kave mimo skodele. To se mi tako ali tako večkrat zgodi, tudi če je povsem mirno, a danes je lahko vsaj nekdo drug kriv. 

V torek greva domov. Taksi je tu kar drag, rent-a-car za cel dan je cenejši od ene vožnje s taksijem. In ker so rentakarovci zviti, je prvi dan najema dražji, če vzameš za dva dni, pa ne doplačaš dosti. In jasno vzameš za dva dni. Ker imajo v nedeljo popoldan zaprto, sva avto vzela že zjutraj (in doplačala res samo nekaj evrov). Klasičen win-win, ko smo oboji zadovoljni. Rentakarovci imajo nekaj evrov več, midva pa avto za skoraj tri dni.

Še vedno je precej cest in krajev na otoku, ki jih še ne poznava. Danes je bil otok drugačen. Videla sva precej rojev metuljev. Dosti je tudi rastlin, ki so na hitro zacvetele. Nekaj kapljic dežja, pa narava že hiti. Med črnim vulkanskim peskom poganja zelenje. Zvečer se vračava kar dobro utrujena, čeprav sva večino dneva presedela. Več pa naj povedo slike.

Lanzarote (marina Rubicon), 135. dan

Izlet po otoku (spet). Za danes se odločiva, da greva pogledat Timanfayo, eno izmed glavnih atrakcij otoka, potem pa obiščeva še vinarno El Griffo. Timanfaya je kar velik vulkan v nacionalnem parku (vstopnina 10 evrov), kjer te z avtobusom peljejo po robu kraterja vulkana. Na parkirišču, kjer se presedeš iz avta na avtobus, pa je restavracija, kjer lahko ješ meso, pečeno na delujočem vulkanu. V luknjo obesijo meso in počakajo, da ga vulkan speče. Ideja je sicer super, a na žalost jo je masovni turizem povozil. Ker je to ena izmed glavnih znamenitost, je tam vedno gneča. In kjer je gneča, meni ni všeč.

Peljeva se po dobri asfaltni cesti zgrajeni na polju lave skozi nacionalni park. Ko se bližava vulkanu, že vidiva, kako se avtobus prebija po ozki prepadni cestici na vrhu vulkana. Na Google maps sem malo gledal satelitske posnetke in sem videl, da je tam gori bilo zgrajenih več cestic, a so se nekatere podrle. Vulkan je namreč čisto mlad (manj kot 300 let) in se teren še poseda in spreminja. Bližava se odcepu in tu naletiva na gnečo. Do mitnice pripelje več avtov, kot jih možakar lahko poservisira.

V trenutku spremeniva plan in se odločiva za rezervno lokacijo. Vulkanov namreč na Lanzaroteju ne manjka. Tokrat greva do vulkana El Cuervo. Ta ima nekaj dobrih lastnosti:
1) Zraven je parkirišče (s ceste speljane po morju lave ne moreš kar zaviti na lavo, ker je teren neprimeren tudi za hojo, kaj šele za avto. Je pa tudi prepovedano (ne toliko zaradi varnosti, kot zaradi ohranitve habitata).
2) Blizu sva.
3) Okrog vulkana in v krater je speljana pot.
4) Vulkan je razneslo in ker ga en velik kos manjka, je možno priti v krater relativno enostavno.
5) Vulkan je relativno mlad. Je iz istega obdobja kot Timanfaya, torej je lava še dobro ohranjena in je erozija še ni preoblikovala.
6) Povsem blizu ne moreš z avtom (kar odbije mase) in tam ne vozi noben bus.

Vulkan si lahko ogledaš lahko le peš, tako da prehodiš nekaj kilometrov po žgočem soncu po črnem vročem pesku brez kakršnekoli sence. Danes je bil namreč lep, vroč sončen dan. Vsekakor je bil vulkan vreden ogleda. Vzemite s seboj dovolj vode. Midva sva imela pol litra za oba – bolj za silo. 

Pri več vulkanih na Lanzaroteju mi ni bilo jasno, kako je mogoče, da je en del živa skala, en del grobi kamni, en del pa drobci veliki slab cm. In to včasih en del črn, en del bel, en del rdeč ...

Danes sem se naučil, da sta za to potrebna dva pogoja: izbruh vulkana in hkrati stabilen veter. Ko vulkan meče v zrak lavo, letijo delci visoko v zrak. Kako visoko je odvisno od tega, kako veliki so in kakšna je njihova specifična teža. Če zraven še piha veter, se zgodi to, da recimo žažki in veliki kosi padajo na en kup, majhni in težki kosi na drug kup (veter jih odnaša dalj), majhni in lahki kosi pa na tretji kup še bolj z vetrom. 

Če pogledam melišče v slovenskih hribih, so tam večji in manjši kamni pomešani med sabo, s tem da se večji kamni po navadi zakotalijo nekoliko bolj v dolino. A prehod je dokaj povezan in melišče je videti povsem naravno. Tule pa se zdi, kot bi neko gradbeno podjetje naredilo separacijo materiala in bi s stroji narinili lepe kupe povsem enakega materiala. Sploh ni videti, da bi to naredila narava sama. Edino v kraterju vulkana je videti tako, kot sem vajen iz naših gora. To pač zato, ker to ni več neposredna posledica izbruha, ampak posledica erozije in se kamni luščijo z vrhov in se kotalijo v dolino (kot v naših hribih).

Vulkan naju je dobro utrudil in zlakotnil in greva k vinarju. Na netu piše, da imajo tudi solidno hrano. Pa nimajo kuhinje, le kak sir in pršut ti dajo k vinu. Prijazni vinar nama svetuje, kje lahko kaj pojeva in se odpeljeva v tisto vas. Lokal je videti tako, da samoiniciativno ne bi nikoli stopil notri. Oprema in stil: nekako tako, kot predalpske gostilne sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Malo lesa, malo plastike, naj je videti malo rustikalno, bo že nekako.Notri nisi slišal drugega, kot španščino. Sami lokalci. Vse mize polne, na srečo so eni ravno pojedli in vstali. Eni jedo kar za šankom. Televizija igra na steni.

En model, ki bi ga z veseljem slikal, pa si nisem upal, je stal za igralnim avtomatom in metal not kovance, kot v transu. Na glavi je imel pošvedran klobuk, zajeten trebuh mu je visel čez pomečkane in rahlo zamaščene hlače, škornji, karirasta srajca, kosmat in rahlo nabuhel v obraz, karikatura stalnega gosta vaške gostilne. Ko se mu je vsula iz avtomata lepa količina kovancev, sem si mislil – danes pa ne bo žejen.

Jedilni list je seveda le v španščini in tudi natakarica ne zna nič drugega. Glavna pa je tako ali tako tabla na steni, kjer je s kredo napisano, kaj je danes za kosilo. Dve možnosti za predjed, dve za glavno jed in dve za sladico. Kombiniraj, kakor hočeš. Pivo je vključeno v ceno, kava verjetno tudi. Cena pa 8,40 evra.

Pa poskusiva srečo. Bila sva prijetno presenečena tako nad kakovostjo kot nad količino. Čisto naju je minilo, da bi šla po tem še v vinarno na degustacijo vin in pršut. Samo še ogled sončnega zahoda v solinah in domov. Sem utrujen, a zelo zadovoljen z dnevom.

Lanzarote (marina Rubicon), 136. dan

Danes je dan za odhod v Slovenijo. V čendleriji dvignem filtre Racor (ki so končno prišli) in zapravim še malo za neke fedre, ki bodo držali manjša okna v odprtem položaju. Po mojem je to, da naročenega blaga po navadi še ni na dogovorjen dan, del njihove uspešne marketinške strategije. Večkrat kot greš k njim, večkrat kaj zapraviš. Malo še porihtava po barki in spakirava prtljago za na pot.

Tokrat potujeva le z ročno prtljago. Pot na letališče je hkrati lep izlet, saj ne greva po najbolj glavni cesti. Vrnitev avta je enostavna in hitra (v garaži pustiš avto, v pisarni zraven vrneš ključe, nihče ne gre nič pogledat. Let je pravočasen in letalo le na pol polno, Go-Opti pride po naju in ob dveh zjutraj sva doma. S tem se dnevnik za 14 dni poslavlja. 

Se beremo spet čez dva tedna.

Lanzarote (marina Rubicon), 137. dan

Po dveh tednih sva nazaj na barki in s tem se dnevnik vrača v redne dnevne objave. Go-Opti je zjutraj zamujal, pa še devet nas je bilo v kombiju in smo se kar stiskali. Tista klopca zraven šoferja je res bolj za silo, če tam sediva dva. Za enega bi bilo super, tako pa me je do Benetk že vse bolelo. Še dobro, da bo na letalu veliko prostora (za tiste, ki ne potujete z letali: to je mišljeno izrazito sarkastično). Vseeno nas je šofer v rahlem dežju pravočasno pripeljal v Benetke. Let je bil v redu (malo turbulenc, a brez zamud). Letalo pa je bilo polno do zadnjega sedeža.

Že iz višine se vidi, da so valovi okrog Lanzaroteja kar veliki in je morje precej penasto. Očitno piha. Avto vzameva pri najinem dvornem rent-a-carju: Cabrera Medina in tokrat za čuda dobiva Corso z ročnim menjalnikom. Za moj okus je to boljša izbira. Avtomatski menjalnik je za boljše avte, take z dovolj moči in dobro avtomatiko. Prvi vtisi: Ja, na Kanarskih otokih piha. Piha že kar nekaj časa in nekaj dni še bo. Nič ni vroče in zlahka ostanem v čevljih in dolgih hlačah. Celo dolge rokave sem obdržal. Zvečer pa jakno čez, ko greva ven.

Zvečer ni več posedanja ob pivu v japankah, kratkih hlačah in majici. Barka naju pričaka nad vodo in privezana tako, kot sem jo pustil. Nobena vrv se ni razrahljala ali pretrgala. Ni pa čista. Prekrita je s plastjo mivke. Tam je v zraku precej drobne mivke in prahu, kadar piha, zdaj pa je bil veter močnejši in so imeli pravi peščeni vihar. Vsaj tako so nama rekli prijatelji v marini. Optimist bi rekel, da je to super, ker sploh ni treba na plažo, saj je plaža prišla na barko. No, jaz nisem ta optimist in bomo jutri verjetno čistili.

Zvečer pa greva ven. Ker imava avto, greva malo ven iz marine. Sezona je na vrhuncu, a restavracija, kamor sva se namenila (dobre ocene na Googlu), je bila zaradi dopusta zaprta. Lili najde v bližini tapas bar, ki ji je bil simpatičen in njena ženska intuicija je delovala. Karkoli sva dobila na mizo, je bilo daleč nad povprečjem in povsem po najinem okusu. Ne vem, zakaj imajo oceno samo 4,4. No, prav dolgo nisva ostala. Dolg dan je bil in postelja vabi.

Lanzarote (marina Rubicon), 138. dan

Dolgo sva spala. Ponoči sem se sicer malo zbujal, ker sem se že odvadil normalnih zvokov na barki: Škripanje štrikov, ki jih zateguje, ropotanje vrvi s sosednjih bark (naši so vzorno zategnjeni in ne ropotajo), občasno kak bokobran zaškripa ali pa ponton, ko se podrgne ob steber. Verjetno danes tega ne bom več slišal. Ker še vedno piha, sva se odločila, da še nekaj dni ostaneva tukaj. Urediva vse na recepciji in se podava po otoku, saj imava še avto. Nisva se še naveličala vulkanov in kamenja.
Na Timanfayi je že na vhodu nekaj avtobusov, torej danes ne greva tja. Bova poskusila, če bo jutri takoj zjutraj manj gneče.

Na splošno se pozna, da je ljudi povsod po otoku več. Sezona je očitno v polnem razmahu. Zavijeva pa (prvič) v visitor center narodnega parka Timanfaya, ki je nekaj km naprej ob cesti. Vstop je prost, kar me preseneti, saj je predstavljeno dosti vsebine. Od simulacije izbruha vulkana, filmskih predstav pa do maket in poučnih programov o flori in favni, predvsem pa o vulkanih in geološkem razvoju Lanzaroteja. Zadeva je primerljiva z manjšim muzejem. Skočiva še na en grad, v katerem je tudi muzej o piratih. Ravno so ga zapirali in se ni bilo treba odločiti, ali greva notri ali ne. Razgled z grajskega griča je lep, piha pa tako, da je Lili rekla, da ji bo odneslo ušesa. Peljala sva se vse do severa otoka do turistične atrakcije Mirador del Rio. Saj je bilo lepo, a tu sem se prvič počutil, da za vstopnino 4,5 evra nisem dobil dovolj. To je v bistvu ena zanimiva stavba z lepim razgledom na vse strani, v kateri sta bife in prodajalna spominkov.

Plačaš torej za razgled in vstop v bife v stavbi z zanimivo arhitekturo. Pošteno bi bilo recimo, če bi bila vstopnina konzumacija. Visitor center recimo ponuja precej več, pa sploh nima vstopnine. Kaktus garden ponuja stokrat več, pa je le kak evro dražji. No, ja, toliko časa smo že tu, pa je bilo treba iti pogledat. Lepo se vidi sidrišče in vasica na Graciozi ter manjše soline pod klifi. Ampak vse to se vidi tudi s ceste brez vstopnine.

Nazaj grede sva šla spet na odlično sladico v restavracijo La Puerta Verde v Hariji. Tam se gredo slow food in mi je bilo kar malo žal, da nisva tam tudi jedla, a je bilo ravno nekako med obroki. Res znajo kuhati in presenetijo z dobrim izborom vin. Ni pa to budget varianta. Priporočam, če koga zanese mimo. Lili spet naroči kupo gofio, jaz pa mangovo kupo s kozjim jogurtom in medom. Zraven pa polsladko vino – eno iz Španije in malvazijo iz Lanzaroteja – da se občuti razlika. Vse spet vrhunsko. Tako zelo, da sva pozabila slikati. To pove vse.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Ker sem šel zgodaj spat, sem se tudi zgodaj prebudil. Ne zgodaj, prezgodaj, saj je ura kazala komaj  4:25. No, ker sem naspan, sem vstal, spil kavo in kot sem si zamislil, ob sedmi uri dvignem sidro in odplujem proti Port Denarauu. Vreme je mirno, vetra je komaj za 6 vozlov, valov ni, zato motoriram. Komaj pridem iz kanala izza otoka, dobim sporočilo od Norvežana, da se je zaspal in tudi on pravkar dviguje sidro. Nič ne komentiram, le napišem, da se vidiva. Jaz plujem počasi naprej, on meni piše, da pluje na polno, verjetno misli na 7 vozlov in več, kolikor pač gre njegova barka na motor.

Priplujem na sidrišče pred vhod v Port Denarau, sidram na globini 5 metrov in čakam kolega. Ta res kmalu pride in sidra poleg mene. Sedeva v njegov dingi in se zapeljeva do marine, nato poiščeva pisarno, kjer se bova odjavila. In potem se začne burleska dneva. Pisarna je zaprta, zato pokličem po telefonu številko, ki je napisana na vhodu v pisarno. Javi se uradnik, a pravi, da danes ne bo nič z odjavo, ker nisva najavila odjave 24 ur pred odhodom. Ko mu razložim, da to nikjer ne piše, on meni reče, da lahko pridem jutri ali pa v ponedeljek. O jutri pa ne, ker vem da je vikend in to stane 105 dolarjev. Denar pa ne bom čez okno metal, če ravno ga tudi nimam. Potem mu piham na dušo, da zdaj ko pa grem naprej, pa en uradnik pokvari vso lepo sliko s Fidžija. Očitno sem se ga dotaknil in on meni pravi, da pride ob 13:00 uri. Nasmejem se na glas, ker vem, da me želi speljati na limanice. Od 13:00 do 14:00 ure imajo kosilo, a na zahtevo ti opravijo storitev in to stane 40 dolarjev. Rečem mu, da pridem ob 14:00 uri, a on meni pove, da ga potem ni, ker ima pregled ene velike potniške ladje in 240 potnikov. Pogledam kolega in pravi, OK, dava vsak po 20 dolarjev in naj pride. Še vedno je to ceneje, kot da čakava na ponedeljek. Zmenjeno. Greva malo okoli na sprehod in čez dve uri je ura 13:00. Prideva v pisarno, jaz imam izpisanih vseh 6 listov A4 formata, kolega nima nič. Dokler izpisujejo moje podatke in pripravljajo odjavno dokumentacijo, kolega izpolnjuje vseh šest obrazcev in sika čez usta kot kača. Jezen je! Ko vse opravimo, vidi možakar, da ima kolega papirje od mačke, ki jo ima na barki. Zdaj pa je vse drugače, mora pogledati barko, mačko in še mojo barko, če imam jaz kakšno žival. No pa gremo. Zraven vzame še tajnico in vsi štirje oddingiramo proti barkam, kateri sta na sidrišču. A vreme se je spremenilo, čeprav tako zelo drugače pa tudi ni bilo napovedano. Že na pol poti, smo bili vsi štirje mokri kot miši. Dva vala sta nas prav zalila. Valovi so visoki cca 70 cm in več in če sem iskren, meni se je zdelo prav super, da sta mokra. Zakaj pa tiščita nos, kamor ni treba. Pridemo na barko, pogleda mačko in kliče njihov Biosecurity. Zdaj mora še on na barko, a se dogovorijo, da poslikajo mačko, pregledajo barko in ker moja barka skače na sidrišču kot pobesnela kobila, ga mine do obiska. Plačava 40 dolarjev, a zdaj pravi, da je to na barko in nama kaže uradni cenik. Nima se smisla prepirati z njimi in plačava zahtevano. Vsi trije se potem usedejo v dingija in gredo nazaj, jaz pa ostanem na barki, ker se na trenutke bojim, da mi bo odtrgalo vezni člen med sidrom in verigo. Moram si nabaviti novega, edinega, za katerega garantirajo 99% zagotovilo o varnosti. 

Kolega pride čez eno uro nazaj in pravi, da ne more urediti ničesar, da mora pokazati mačko v marini, kar pomeni, da si je uredil privez in gre z barko v marino. Vetra je za slabih 20 vozlov in jaz pustim barko na sidrišču, ter greva z njegovo barko do marine. Po 2,2 NM dolgi plovbi, priplujeva do marine, priveževa barko na ponton, sedeva v dingi in greva še po mojo barko. Po radiu pokličem marino in dovolijo mi privez na ponton št.32. Očitno je moj pogovor po radiu slišal tudi uradnik in ko sem prišel do pontona, me je čakal in mahal, da sem se odjavil in da zdaj moram zapustiti Fidži. Ker je bil ravno tam, mu vržem privezne vrvi in naj bo vsaj malo od koristi. Možakar res pomaga privezati barko v tem vetru in potem mu obljubim, da pridem jutri v pisarno. Seveda je to nemogoče, ker me jutri tja zagotovo ne bo. Zdaj pride še na privez uradnik iz Biosecuriy in pravi, da bodo odjavni papirji za mačko poslani v ponedeljek iz Suve in v torek bodo tu. Jaz mu rečem, da če ne gre danes, ali jutri dopoldan, bova mačko dala kar na ponton in naj se oni ukvarjajo z njo. Meni se zdi, da sta lastnik mačke in uradnik ob tej moji izjavi izbuljila oči od tega kar sem rekel. (roko na srce, ampak res, milijon težav zaradi ene mačke… je bela cesta, pa saj ni to mačka na dveh nogah!)

Ni kaj, kolega bo očitno moral ostati, jaz pa bom šel (morda). Zvečer nama naredim hitro večerjo, malo se še pogovoriva, ker se verjetno nekaj časa ne bova videla in potem je skoraj polnoč, ko pišem ta blog. Zdaj pa moram še jaz v posteljo.

Tihi ocean 1. dan, Proti otokom Vanuatu

Celo noč je po malem deževalo, sobotno jutro pa vseeno nagradi sonce. A ni to lepo? Vstanem, se uredim in še preden si skuham kavo, pogledam vremensko karto za danes in naslednje dni. Nič kaj se ni spremenilo. Za danes je napovedan veter 15+ še kakšen vozel, valovi pa 2 metra+ še kak decimeter. Vreme kot se šika. Se pravi, da lahko pričakujem  veter do 20 vozlov in valove do 2,5 m. Vedno je v naravi drugače kot pa na vremenski karti. Pravzaprav aplikacija Predict Wind kaže še na manj vetra in valov. Nič čakat, kar marino plačat in grem.

Spijem kavo, zajtrkujem, pripravim smeti in grem plačati marino. Opsa, ta se odpre šele ob devetih. Grem nazaj, počakam in ob 9:15 uri sem tam. Vendar jim spet nekaj nagaja pri programu. Končno vse uredijo, jaz bi se rad poslovil od Norvežana, a ga žal ni, je še vedno na Biosecurity, zato pripravim barko, se odvežem in izplujem. Kasneje ga pokličem, si izmenjava nekaj besed in žalostno pove, da on ne more oditi z mano, ter da bo odrinil v torek. Nič ne moreš, če ne gre ne gre.

Zato meni lepo kaže, saj odrinem ob 10:30 uri in imam do prehoda Navaula slabih 18 NM, kar zna biti tudi slabe 4 ure. Veter se malo dvigne na 20 vozlov, a piha direktno v nos. Valovi so nizki a močni, tok je proti meni. Vse gre lepo do »zadnjega ovinka«. Najprej sem mislil da stojim, kajti tok je bil tako močan, da sem najprej mislil, da je lahko tudi z motorjem kaj narobe. Zunaj imam le pol glavnega jadra, ki zaradi vetra v nos kar precej ropota, a morda ga bom pri izhodu rabil in glede na 20+ vozlov, ga bo pol dovolj. Dokler nisem za 50 stopinj obrnil v desno je šlo zelo težko, potem pa se je veter zajedel v jadro, barko je nagnilo kar precej in Indigo je poletel s 7,6 vozli proti izhodu. Hitro zmanjšam hitrost na motorju in že plujem dobrih 6 vozlov na odprti ocean. A tu se začnejo valovi, veter se okrepi na slabih 30 vozlov, valovi na 3+ metre in kar je najhujše, le-ti prihajajo z boka. Jupi, veselica bo!

Zvijem glavno jadro in odprem genovo za kakšne 4 kvadratne metre in že vleče. Pod 6 vozlov ne pade. Včasih je še več, zato za pol metra skrajšam jadro, da barka ne trpi. Še sreča, da sem že v marini za vsak slučaj zmontiral tangun na genovo, ker bom imel veter bolj v krmo. Tu na tem morju bi ga res težko.  Čeprav sem si sam pri sebi mislil, če bo prehudo bom pa obrnil. Miljo po miljo in potem je bilo že škoda, da bi obrnil. Kar nekajkrat je val precej udaril v trup barke, da se je morje dvignilo v zrak, zalilo barko in nekajkrat zalilo kokpit z mano vred. Moram pa pohvaliti avtopilota. Zdaj vem, da ta barka še nikoli ni imela avtopilota! Pri takšnih valovih sem moral na 10 minut popravljati smer, izklopilo ga je, piskalo je, ni da ni… Zdaj drži smer in je trenutno moj najboljši član posadke. Kljub visokim in neprijetnim valovom, barka lepo reže valove. Okoli 20:00 ure, se veter malo umiri in pade na dobrih 20 vozlov, valovi se še ne umirijo. Upam, da se ti umirijo, če tudi se veter malo okrepi.

Predolgo sem bil na miru brez off shore jadranja in to se zdaj pozna tudi na meni. Nisem več navajen valov, ne vetra. A očitno se bo potrebno hitro navaditi. Noč je že in za mano je po prvih 12-tih urah 68 NM. Kar je lepa hitrost, okroglih 6 vozlov v povprečju. Potrebujem jih slabih 500 NM do cilja, kar je normalno slabe 4 dni in noči. Če bo takole, bom moral zadnjo noč zelo upočasniti, da bom prišel v zaliv otoka Tanna v ranem jutru in svitu. Plovba je zahtevna, a v takšnem morju je še bolj zahtevno pisanje tega bloga.

Tihi ocean 2. dan, Proti otokom Vanuatu

Prva noč na poti proti otokom Vanuatu je bila do pete ure zjutraj zelo podobna večeru. Bilo je precej vetra in kar nekaj valov. Barka se je zato gugala levo in desno in ustvarjala neprijetnost v človeku. Je bila pa zato hitrost plovbe ves čas okoli 6 vozlov in več, kar pa je kar lepo za takšno barko in še vedno skrajšanim jadrom.

Zjutraj ob peti uri začne veter pojenjati in pade na 8 do 10  vozlov, s tem pa pade tudi hitrost plovbe in to na okoli 4 vozle. Ko bi se še zmanjšali valovi, bi bilo še najboljše, a vem, da se bodo tudi ti, čez nekaj ur. Pogledam napoved in sploh ne vidim, da bi bil kje kakšen zračni žep. Pustim jadra tako kot so do sedme ure zjutraj, ko se je že zdanilo v nedeljskem jutru in potem poskušam narediti čudež z metuljčkom, a ne gre. Vedno nekaj plapola, eno jadro prekrije drugo, drugo zakrije prvega, itd. Zato pustim kot je in se prepustim toku plovbe. Skuham si kavo, a čuvam, da se kljub nihajočem štedilniku ta ne izlije iz džezve in me poškropi po telesu z vročo vodo. Nekaj malega še zajtrkujem in grem v kokpit.

. Bom pa danes ponoči.JOb 10:30 uri pogledam koliko sem preplul v prvih 24-tih urah in pokaže mi 131,8 NM. No to je manj kot sem pričakoval, a je tudi v redu. Pozna se teh zadnjih 6 ur slabega vetra. Kasneje, okoli 13:00 ure se veter spet dvigne na 16 vozlov in zdaj je spet druga pesem, spet sva z Indigom kar hitra. Valovi so se spet dvignili in zdaj prihajajo iz JV in ne več iz Juga, direktno na bok. Sonce je zunaj in to polni sončne celice, ti pa moje akumulatorje. Avtopilot dela odlično in tokrat je on res čudoviti pomočnik. Tudi AIS transponder je dober, a ne daje alarma, kar pomeni, da ni nobene ladje v bližini. Zato sem si tudi dovolil ponoči malo več spati kot po navadi, čeprav je bila plovba izredno nemirna. Spal sem v salonu na postelji in ne bo me hudič vzel, ker danes ponoči nisem spal v svoji srečni pižami z medvedki

Popoldan si skuham kitajsko juho z nudli, saj je nedelja in nekaj toplega bi res prijalo mojemu želodcu. Kuhanje juhe v teh valovih je res posebno doživetje, saj še naprej precej valovi. Vse se je s kuhanjem dobro izteklo in tudi juha je bila dobra. Morda sem bil zgoraj malo prehiter, ko sem napisal da ni nobene ladje v bližini. Ob 15:07 začne piskati alarm na AIS in na ekranu mi kaže večjo ribiško ladjo z imenom Yongxing 3, ki me bo prehitela čez 11 NM, saj je hitrejša in pluje z 8,3 vozla hitrosti. Sledim ji s pogledom in daljnogledom kakšne dobre pol ure, nato pa izgine ladja in signal.

Popoldan v kokpitu berem staro knjigo, katero sem našel še neprebrano v ladijski knjižnici. Kave ne bom kuhal, ker se mi zdi nepotrebno izpostavljati vroči vodi ob štedilniku, saj so valovi kar veliki in barko še vedno premetava v levo in desno. Zato vzamem kozarec Cole iz hladilnika in tako dobim kofein v sebe. Zvečer si še pripravim večerjo, tokrat bosta že narejeni tortilji, zelenjava, piščančje meso in domač namaz iz majoneze in zelišč. Dovolj bo za danes.

Ravno si ogledujem vreme in fotografiram sončni zaliv, ko v daljavi opazim še eno ribiško ladjo. Tokrat mi AIS nič ne pokaže, zato se mi zdi zelo čudno. Ker je manjša od prejšnje, ne more biti ista, zato bo nocojšnja previdnost večja od sinočnje. Očitno je tukaj veliko rib, a jaz jih ne bom lovil, saj imam nekaj mesa in tudi pri teh valovih se mi ravno ni za igrati z nožem na krmi. Zvečer spet malo več zapiha in sedaj imam spet 20 vozlov vetra. Ta veter je napovedan, zato za današnjo noč spet malo skrajšam jadro, da me kaj ne preseneti. Druga noč je šele pred mano in še dobrih 291 NM.

Tihi ocean 3. dan, Proti otokom Vanuatu

Druga noč na Tihem oceanu, ki sploh ni tih. Le kdo mu je dal takšno ime? Največjo težavo so mi ponoči delali valovi v pol krmo. Včasih kakšen tako udari, da se jadrnica prestavi za 50 stopinj in dejansko iztiri iz svoje smeri. Ob tem se sliši udarec, kot bi zadel v nekaj trdega. A vem, to je samo val. Avtopilot popravi smer in spet plujem proti cilju. Pod mano je več kot 3000 metrov globok ocean, v njemu plava marsikaj velikega, a nič od tega mi nikoli ne pride v negativno misel. Še včerajšnji šok, ko sem videl veliko ribiško ladjo brez AIS signala, me je čez nekaj ur potolažila misel, da je šla naprej. Ribiči brez AIS signala v Maleziji ne pomenijo nič dobrega, saj so definitivno bolj roparji na morju kot ribiči, zato se jim je potrebno izogniti, če se le da.

Zjutraj se je ocean umiril na tisto nekaj normalnega, kar zna ocean biti v normalnih pogojih. Sonce je nad mano in prijetno je. Tudi sam sem naspan, saj sem od tretje do sedme ure spal kar v enem kosu. Noči so kar hladne, zato nimam kaj delati zunaj, pa še v barki imam dolg rokav, katerega potem slečem ob jutru.  Po kavi si zaželim trdo kuhanih jajc, zato si jih skuham kar šest. Tri za danes, tri za jutri. Če jih ne bom pojedel, mi jih bo na otoku tako ali tako Biosecurity vzel in jih vrgel kot okuženo in zaplenjeno blago skupaj s sadjem, mesom, zelenjavo, medom, itd… v  keson.

Ura je spet 10:30 in na ploterju pogledam preplute milje. Skoraj neverjetno je, da je po 24-tih urah prepluto v desetinko milje enako kot včeraj. Torej je za mano spet novih 131,8 NM, kar pomeni skupaj več kot polovica poti. Danes plovba lepo teče in jo pustim takšno kot je. Jutri pa bom videl, ali bom moral zanalašč iti počasneje, ali morda celo hitreje, v kar pa močno dvomim. Pravkar imam vetra med 12 in 14 vozli, valovi so padli na meter in pol. Zunaj imam še naprej razvito samo genovo v celoti, ta pa je napeta še na tangun, da ne opleta in ne »poka«, kot radi rečemo. Elektrika mi je sicer malo padla pod 50%, upam, da bo sonce napolnilo nekaj prepotrebne energije.

Na čebuli, česnu in korenčku sem spekel pol kilograma mlete govedine, katero sem si sam vakumiral, da jo lahko imam dlje časa. A danes jo je treba predelati, dati pečeno v vakumsko plastično posodo in doliti nekaj olja, nato pa postaviti v hladilnik. Tako bo meso zdržalo še vsaj dva ali tri dni. V hladilniku je ostal še kos piščančjega mesa, kateri je bil danes za večerjo, zraven pa sem si skuhal drugi del domačih njokov. Še do konca ne pojem večerje, ko me zmoti pisk alarma na AIS-u. Spet ribiška ladja, tokrat novo ime Lurong Yuanyu. Ribolovno področje na Tihem oceanu je očitno kar močno, kar pomeni, da je še vedno veliko rib v teh vodah.
Za eno dobro uro prižgem motor na 1700 obratov, a brez potiska, saj ga ne potrebujem. Akumulatorji so bili preveč prazni, da bi jih pustil takšne kot so, tudi čez noč. Pozna se, da avtopilot dela 24 ur na dan, VHF postaja, AIS in ploter z GPS tudi, še en AIS sprejemnik, tridata, vetrni instrument in ne nazadnje tudi največji uporabnik, moj hladilnik, za katerega sumim, da mu je že zdavnaj odpovedal termostat. Zvečer gorijo še LED luči v barki in zunaj na barki signalne luči, čeprav imam zaradi valov med plovbo vključeno tudi sidrno luč na vrhu jambora, kar sicer ni po pravilih, a je zato za mojo varnost.

Oddajanje bloga preko Iridium satelitov je bilo že dva dni brezupno, kot da so vsi sateliti drugje in nobenega ni nad Indigom. Sebastjan se bo že znašel in bo uredil blog ter spletno stran tako, da bo lepo uporabna, jaz pa se na njih vrnem čez kakšen teden ali več.

Tihi ocean 4. dan, Proti otokom Vanuatu

Včasih smo ljudje res nezadovoljni z vsem kar dobimo. Recimo jaz sem trenutno nezadovoljen z vremenom ali bolje rečeno z vetrom. Prvi dan imam 30 vozlov nenapovedanega vetra, drugi dan imam 22 vozlov pričakovanega vetra, tretji dan imam idealen veter med 12 in 14 vozli,… Ob enih zjutraj sem dremal in se zbudim, ker mi jadro ropota. Seveda, ni vetra, oz. je vetra komaj za 4,7 vozla. Ni druge, kot prižgati motor. Meni Predict Wind kaže 12 vozlov vetra, moj zvesti star program Passage Weather pa mi kaže to dejansko stanje. Če bi vedel da bo tako, ne bi prej za eno uro prižigal motorja. Ker ni vetra je tudi občutno bolj toplo zunaj, v barki pa za kakšno stopinjo ali dve pogreje tudi sam motor.

Po lepo prespani noči (saj se večkrat zbudim in malo pogledam po oceanu ter na instrumente, da ne bo kdo mislil da spim neprekinjeno kot v domači postelji), se zjutraj obrijem brez bojazni, da bi si v valovih prerezal vratno žilo. Kuham kavo in med tem ko jo pijem, gledam vreme. S satelita si potegnem zadnje stanje vremenske napovedi in spet je ta Predict Wind usekal mimo. 10 vozlov mi kaže, jaz pa imam ves čas pod 4 vozle vetra. Nič od nič. Nekaj valov sicer je, a to je nekaj manjših in kratkih, ki me zibajo, vsakih cca 10 do 12 sekund pa pride kakšen metrski ali malo večji dolg val, ki dvigne barko in jo potem spusti dol. Prav kičasto je danes vse skupaj. Ta narava si ne zna razdeliti veter na dneve, ki bi bili vsi enaki.

Motor je ob 9:00 uri opravil svoj »šiht«, saj že prede celih 8 ur. Sicer je res na nizkih obratih, saj mi ne odgovarja maksimalna hitrost, pri kateri bi prišel v temni noči v nepoznan Resolution Bay na otoku Tanna. Ob tej uri imam do cilja še komaj nekaj več kot 100 NM, zato bom moral še bolj upočasniti plovbo, da pridem na cilj v jutru, ko bom videl kam in kako vpluti v ta plitek zaliv, saj je v njemu na sredi komaj 4 do 5 metrov globoko morje. Ob 9:45 se pokaže malo več vetra, ki je s svojih 6 do 7 vozli še vedno sramežljiv. Jadram s 3,6 vozla. Le kdo bi si mislil?

Stanje plovbe za zadnjih 24 ur mi ob 10:30 uri pokaže komaj 123,1 NM. No ja, tudi polž je rekel, da počasi daleč pride in še revež hišico nosi na hrbtu. Pravzaprav je danes proti pričakovanju za mano zelo veliko milj. 15 ur sem jadral kar hitro in potem bolj počasi, pa se nekje izenači. No tudi jaz bom moral še počasneje napredovati. Čez dan sem plul tudi pod 3 vozle, a se ne sekiram, saj imam časa na pretek. Nekako je potrebno uskladiti plovbo, vreme in preostanek časa do cilja.

Prišel je tudi čas večerje in končno toplega obroka. Zjutraj je bil samo zajtrk (jogurt s svežim ingverjem, nekaj žitaric in žlička cimeta), kasneje jabolko in ob popoldanski kavi štirje keksi. Zdaj sem vzel tretjino že pečene mlete govedine, katero sem spekel dan prej, dodal paradižnikovo omako iz konzerve, nekaj začimb in skuhal sem si testenine. Pravzaprav je bilo to vse skupaj res dobro. Ker sem naredil vsega še več, kot lahko pojem, je ostalo nekaj testenin v omaki za jutri.

Zvečer plujem nekaj milj stran od otoka Futuna, otoka sicer ne poznam in kolikor vem se nihče ne ustavlja na njem. Jaz plujem dalje in uživam v počasni plovbi. Plujem z 4,1 vozla in do cilja je še 43 NM.

Port Resolution, otok Tanna, Vanuatu

Zadnji večer je postregel z oslabljenim vetrom, kateri mi je pripomogel, da brez preračunavanja v namernem zaviranju plovbe, priplujem na otok Tanna v svetlem jutru. Pravzaprav pa sem jaz verjetno eden redkih jadralcev, ki se ne veseli jutranjega prihoda na otok, saj je ob tem vedno prisoten nekakšen strah, da bi zaspal. Za boljše razumevanje: barka je usmerjena proti kopnu – otoku, do otoka je nekaj deset milj, plujem ponoči, ko je organizem navajen spati in če zaspim, lahko zlahka nasedem na otok in se razbijem. Torej ne smem zaspati, ne smem biti utrujen in v tem primeru bom  buden še veliko ur. To je pač cena solo jadranja, pri katerem je veliko več minusov, kot plusov. Sem pa to noč imel možnost opazovati zvezde. Tako čisto je bilo nebo, brez oblačka, da so se videle vse zvezde in zvezdice. Milijarde pikic na nebu. Nepopisno lepo. Tega drugače res ne vidiš, kot le tako.

Ob 8:20 sem že sidran v zalivu Resolution (ne vem zakaj se imenuje Port Resolution, saj nima niti pomola, kaj šele da bi bil port), v njem sem sam, nikjer ni žive duše. Zaliv me po malem spominja na Jadranske zalive, saj je globok, širok in obraščen z zelenjem. Tukaj ne bi rad ostal dolgo, saj sem tu samo iz enega samega razloga, povzpeti se in videti vulkan Mt. Yasur. Se da še kje drugje videti delujoč vulkan in stati na robu kraterja? Bil sem že na pol delujočem, Vulkano na Eolskem otočju. A to ni enako. Za mano je skoraj 500 NM plovbe in v zadnjih 22-tih urah sem pridelal še 106,9 NM. Zdaj jih je skupaj 494 NM v treh dneh in 22 urah neprestanega jadranja. Povpreček je 5,25 NM na uro, kar tudi ni tako slabo, saj je bilo vreme enako, kot slabo premešane karte. Vsega po nekaj.

Odločim se, da zadremam za dve uri, nato pa grem na obalo, da poiščem to kočo, ki se imenuje »kao« Yacht Club ter se povzpnem na vulkan. Pa je šlo vse drugače, kot sem pričakoval. Spati nisem mogel niti sekunde od muh, katere so se pritihotapile na barko in kaj tako sitnega pa še ne. Še komarji iz Vude so pravi vajenci za te muhe. Zato dam dingi v morje, nanj nastavim motorček in si v nahrbtnik pripravim velik fotoaparat s teleobjektivom, vodo in za vsak slučaj še tanko jakno z dolgimi rokavi. Obujem športno obutev, sledita še kapa in očala.

Najprej plovba do obale, ki nima nobenega pontona ali mostička. Pred leti je menda bil, pa ga je pred tremi leti podrl močan ciklon. Zato moram na plažo, a tu se nahaja tudi koralni greben, po katerem lepo podrsam z dingijem, ki že tako ali tako vidno spušča zrak. Povlečem dingi na obalo in ugotovim, da je z njim vsaj na oko, vse v redu. Najprej pridem do manjšega naselja, pred hišo stoji taksi, zato grem vsaj po informacije. Tako spoznam možakarja z imenom Stanlly in po pogovoru izvem, da je on starešina vasi, da je taksist in pokaže mi tudi, da dela za agencijo, s katero lahko grem organizirano na vulkan Mt. Yasur. A tukaj nastane velik problem. Kot prvo, je do sobote vstop na vulkan prepovedan, ker prihaja do močnih erupcij kategorije 4. Takrat je vulkan zaprt za vse. Poleg tega ni vse odvisno od njega, ampak od starešine (poglavarja) vasice, ki je pod vulkanom. Siten sem in prigovarjam možaka, naj mi uredi da vidim vulkan. Pravi, da bo poskusil, saj gre v vasico pri vulkanu čez pol ure in če želim, lahko grem z njim in mu nekaj prispevam za gorivo. Dogovorjeno.

Počakam ga in po dobrih 15-tih minutah se peljeva po bolj zemljeni kot pa makadamski cesti v taksiju, ki ga v Sloveniji še na odpad ne bi vzeli. Cesta pa, luknja do luknje, luža, nekaj metrov suhega in spet enako. Na trenutke se mi zdi, da mi bodo odpadli ledvici, hrbtenico pa mi nabija skupaj in verjetno sem se pomanjšal vsaj za en centimeter. Prideva do naselja in bradati gospod z večjim trebuhom je tisti, ki vodi vse niti okoli vulkana. Ne dovoli mi na vulkan in tudi če bi mu plačal obisk vulkana (normalna cena z vodiči in programom je 125 US$) me ne bi spustil gor, saj individualnih vzponov na vulkan ni in nikoli ne bo. Poleg tega je zdaj mrtva sezona in menda je edini, ki me v tem trenutku lahko pelje do vulkana, helikopterski prevoz AIR Tanna. Tako bi lahko videl v krater, videl vulkan in naredil še en krog okoli otoka. Helikopterski prevoz stane 800 US$. Pa saj vem da sem po svoje nor, če sem priplul sam po morju do sem, ampak za tak denar jaz živim skoraj dva meseca. Ne, hvala za takšno ponudbo! Vse skupaj že meji na grenko šalo in en kup nesreče. Prišel sem do otoka, potem do podnožja vulkana, naredil nekaj posnetkov od spodaj in zdaj lahko grem nazaj. Vanuatu, hvala!

Ko prideva s Stanlliyem nazaj do njegovega doma, mi ta zaračuna polno taksi ceno, a se potem prepirava in pristane na 40 AU$, kar je približno 25€. Zdaj sem še bolj jezen. Toliko sem bral o teh otokih, zdaj pa od tega ni nič. Vem kaj bom. Sedem v dingija, se zapeljem čez koralni greben z vesli, nato z motorčkom, dvignem dingi na barko in pričvrstim motorček na ograjico. Spijem kavo, nato pa dvignem sidro  in ob 14:30 uri odplujem proti Novi Kaledoniji. Tako hitrega obiska otoka še nisem naredil, res ne. Še sam sebe sem presenetil s to hitro odločitvijo in še teh dobrih šest ur na Tanni mi je zdaj odveč.

Nadaljujem plovbo, katera ima pred sabo spet okoli 340 NM, kar pomeni slabe tri dni. Go Indigo, go!

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević