Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Saweni Bay, 1. dan

Sinoči sem šel spat že ob 22:30 uri in še sreča da sem šel, kajti dve uri kasneje je zaropotal veter. Pravzaprav se je najprej oglasila vetrnica, ki je obračala svoje tri elise, kot bi želela, da se krma dvigne v zrak. Vedno bolj in bolj je začelo valovati, čez pol ure, pa je bilo že skoraj nevzdržno. Valovi so bili večji od enega metra, barko pa je zategovalo na verigi, da sem imel občutek, kot da premec pada in se potem dviga za dva metra. Noro! Mislil sem, da je vetra vsaj za 35 vozlov, pa ga je bilo komaj za 21 vozlov. Kaj je to? Barka na 21 vozlov vetra na sidrišču še ni nikoli zacvilila, škripala,… tukaj danes ponoči, pa je vse to in še več. Na trenutek sem mislil, da bo iztrgalo desno premčno bitev, na kateri imam zaradi svoje »lenobe«, zataknjena kar oba dela vrvi, ki držita verigo, da sidrni vitel ne trpi. Namesto da bi ju razdelil na obe prednji bitvi, sem dal vse na eno, kajti vreme za naslednje dni ne prinaša obilice vetra v tem delu kopnega. Pa sem se uštel. Še sreča, da imata obe vrvi gumijaste amortizerje, da je vse bilo lažje in bolje.

Po Windiju je bila napoved zelo mila, nekje okoli 8 vozlov JV vetra, kar je zanemarljivo. AccuWeather aplikacija mi je po urah kazala največ 28 km/h (cca 15 vozlov) JV vetra in še to naj bi bili samo sunki tako močni. Instrument na barki mi kaže 21 vozlov JV vetra, valov pa je kot bi bilo 50 vozlov vetra. Edino kar je držalo je smer vetra in to je res povsod enako. Že nič kolikokrat sem rekel, da ne bom več sidral pred marino Vuda. Zakaj ne? Zato ker moram tam sidrati vsaj 300 ali več metrov od obale, kajti tam se nahaja širok greben ob obali, ki ob oseki pokaže skoraj ves svoj hrbet. Celo sidrišče pa je razen na  SV odprto z vseh strani in valovi imajo možnost nabirati moč in velikost, preden pridejo do barke. Dve uri sem bedel, nato pa sem ugasnil vetrni generator in vsaj psihološko je bilo bolje za mojo glavo in telo. Za dve uri sem zaspal in ob svitu dvignil sidro, katerega res ni bilo lahko izvleči iz mulja, kajti nagajal mi je veter, smer vala in še dobro zakopano sidro. Ko sem ga dvignil, sem zaplul v dobrih 5 NM oddaljen Saweni zaliv. Tu pa kot da je drugi svet, drugi kontinent, drugo morje. Bonaca, vetra ni čutiti in barka je za moje trenutne pojme skoraj preveč mirna. Ne, čisto, čisto na miru je. Norvežan se je odločil, da gre v marino, kajti tudi njegova 17 metrov in 25 ton težka barka je poskakovala to noč.

Hotel sem malo še zatisniti oči, pa ni šlo. Zato sem spil kavo, zajtrkoval in nekaj prebral. Ker mi je bilo dolgčas, sem odprl skladišče, kjer imam spravljene akumulatorje in vse tri odklopil, ter jim izmeril napetost. Vsi trije so v redu, zato sem samo kontakte očistil, namazal in privijačil kabelske vodnike nazaj na njihovo mesto. Privijačil sem tudi kljuki, kateri sem včeraj kupil v mestu, ter zamenjal še dve gumici na vratih.

Po popoldanski kavi sem brskal po internetu in raziskoval alternativne možnosti svojega nadaljnjega jadranja, nato pa sem še naredil večerjo. Ravno v tem času je veter malo ojačal in malo kasneje se je že ulil dež. Trajal je kakšne pol ure, nato pa se je vse umirilo. Tukaj je res zaščiteno, zato je tudi vse drugače in bivanje na barki postane lažje.

Na sidrišču bom danes mirno spal, vsaj to vem.

Saweni Bay, 2. dan

Prebudil sem se ob svitu, ki je bil tako lep, da sem ga moral fotografirati (foto zgoraj). Meni so že od nekdaj sončni vzhodi lepši od sončnih zahodov, kateri so po navadi navaden kič. Enostavno se ob pogledu na tako lep prizor sprostim in dan se mi začne lepše ter bolje. Če je bila včerajšnja noč zame pestra in še danes zaradi valov s tako majhnim vetrom dokaj nerazumljiva, je bila ta, ki se je pravkar končala, zelo prijetna. Sploh ne vem, če se je barka na sidrišču premaknila. Stoji v vodi, kot bi bila zalepljena z lepilom, čeprav po vrhovih palm vidim, da nekaj malega vetra je, a ne pri nas v zalivu. Ko sem včeraj priplul v zaliv, sta bili tukaj sidrani dve barki, popoldne in zvečer sta prišli še dve, tako da nas je zdaj pet, čeprav nas bi lahko bilo tudi petdeset, toliko prostora je tukaj. 

Sinoči me je kolega Gaute poklical in prosil, če bi lahko prišel v Vuda marino, kjer ima nekaj dela in rabi pomoč. V marini nikogar več ne pozna, zato se je pač obrnil name. Daleč sem, z dingijem nikakor ne gre, s taksijem bo predrago, torej mi ostane le peš. OK, obljubim mu, da pridem. Pa saj jaz sem takšen, da rad vedno drugim pomagam, jim kaj naredim, postorim, ko pa pomoč sam potrebujem, takrat po navadi ljudje nimajo časa. Ampak res obvladam, kličem vedno takrat, ko imajo ljudje obveznosti in to se mi dogaja že skoraj 40 let.

Zato zjutraj po kavi in zajtrku zaplujem z dingijem do obale in ker je oseka, pustim le-tega privezanega na bojo od nekega lokalca. Vem, da ne bo nič narobe, poleg tega pa je tako močna oseka, da on svojega čolna ne spravi v tako nizko vodo. Pot poznam do marine, zato jo mahnem kar korajžno in bolj ko ne hitro. Tako sem 7,78 km (meril sem si pot z aplikacijo sport tracker) prehodil v eni uri in 18-tih minutah. Mislil sem, da sem za to pot porabil vsaj 2000 kalorij, zato sem bil kar razočaran, ko mi je pokazalo rezultat štirih napolitank (411 kalorij). Tako sem spoznal, da se ne splača hoditi, razen če nisi res primoran. ☺ Dan je oblačen in ravno pravšnji za tako dolg sprehod. Pridem na barko, zbudim kolega, ki še spi, nato skupaj spijeva kavo in se lotiva dela. Na vrh jamborja bo treba iti in popraviti dva škripca ali pa jih zamenjati, ter zamenjati dve 14 mm debeli vrvi, zamenjati eno 16 mm vrv in na koncu še natakniti oz. privijačiti merilec vetra. Pa sva šla do jamborja, on po jamborju gor, jaz sem ga od spodaj spuščal in dvigoval. Ni lahko plezati na 22 m visok jambor s tremi križi. No tudi moja odgovornost je bila precejšnja, a ne? Dvigniti, varovati, spuščati in spet varovati,… Kar 4 krat je šel možakar gor in dol, enkrat je ostal na vrhu kar dve uri skupaj, kajti nekaj se ni dalo odvijačiti in potem to ni kot doma, da lahko malo na sedežni počakaš in rečeš, da boš to naredil kasneje.

Ko sva vse končala, sva opravila še nekaj dela na tleh, potem pa sem spil kavo in pivo, ter jo mahnil nazaj na barko. Tokrat si razdalje nisem meril, saj sem vedel koliko moram prehoditi. Pa še tiste kalorije so me malo razočarale. Po moje se je ta aplikacija precej zmotila. Oblačno vreme se je spremenilo v deževno in kakšnih 10 minut me je prav lepo pralo in kot da je zakleto, v bližini ni bilo nobene strehe, kjer bi lahko vedril. Ker imam vodotesni nahrbtnik, sem to z lahkoto sprejel, le mobilnik sem dal v torbo in se sprehodil po dežju, kot da se sprehajam po soncu. (očitno Fiji že pušča posledice v glavi ☺ ) Pridem do obale in gledam dingi, moj je seveda, še vedno privezan, samo 50 metrov je zdaj dlje kot je bil prej. Plima je in to res velika.  Ne ostane mi drugega, da se slečem ter grem v vodo, ter zaplavam do dingija. Na barki sem pogledal karto plimovanja in ugotovil, da je bila danes plima za 1.78 metra višja od oseke. Torej 1,78 metra na 70 cm podlage,… pomeni plavanje. 

Ko sem priplul na barko, sem se najprej stuširal, saj ta obalna voda ni lepa in ne čista. Mivka se meša z vodo, na površini plavajo listi, ter druge stvari, pretežno iz dreves. Nato sem moral še splakniti oblačila, ter jih obesiti da se sušijo.

Zvečer si naredim dobro večerjo, napišem še ta blog in ker sem malo utrujen, bom danes zagotovo šel kakšno uro prej spati. Pravkar pa je začelo grmeti, se bliskati, kar za te kraje ni ravno redek pojav, ter čez nekaj minut je že padal dež. Vetra ni, barka pa je spet kot zalepljena na površini morja. Obožujem Saweni Bay…

Saweni Bay,  3. dan

Mirna noč na sidru je za mano, kako pa naj bi bilo tukaj drugače. Dopoldne pometem po tleh cele barke, potem še tla pobrišem z vlažno krpo. Prahu ni, je pa nekaj malega sive plesni od vlage. Tudi to pobrišem zamenjam si še brisačo, posteljnino sem prejšnji teden menjal, torej nimam kakšnih potreb po nadaljnjem sobotnem čiščenju. Zato pa grem v vodo, da pogledam kakšna je barka v vodi. Temperatura vode je skoraj 29 stopinj, na dobrih sedmih metrih pa je vidljivost zelo slaba. Skočim v vodo in ja, nekaj školjk se je spet nabralo, pa tudi rob na vodni liniji je rahlo umazan. Vse lepo očistim, pregledam še enkrat saildrive in propeler in zdaj vem, da je z njim vse v redu. Očitno so te fidžijske školjke in druga golazen, ki se nabira na trup barke, zelo trdoživa, da je še dodatni bakreni prah v antifaulingu ne ustavi.

Začelo je pihati in zdaj piha vzhodnik z močjo 19 vozlov. Morje je rahlo nakodrano, barka stoji skoraj pri miru. Razlika med tukajšnjim in sidriščem Vuda je kot noč in dan. Ne vem kaj je bilo zadnjič, kaj je sprožilo takšno valovanje. Preko interneta gledam prihajajoče vreme in v torek mi je kazalo v redu, zdaj pa se je spet malo sfižilo. Pošljem v marino Port Denarau email s povpraševanjem po prostoru za dan ali dva in mi odgovorijo, da so zaradi vetra  polni. Naj pa tudi ne spregledam državnega praznika, ki je v ponedeljek, zato tudi ni vseh uslužbencev v službi, marsikaj v portu pa je tudi zaprto. V tej marini so pisarne za odjavo in tukaj ni potrebe po plačilu odjave, ki znaša 75 FJ$. Važno je le, da sem vsaj en dan v marini in potem sem oproščen plačila. To se mi za en dan izplača, ker dobim vodo zastonj, napolnim akumulatorje in tudi trgovine za svežo hrano imam tam. Poleg tega pa marina stane le 2/3 cene odjave. Torej spet šparam s kalkulacijo.

V zaliv priplujejo še dve barki in sidrajo globoko v zalivu. Ena se mi zdi, da je zelo blizu desnega grebena, ki se sedaj ob plimi ne vidi, saj je cel meter pod vodo. Ga bodo pa videli jutri, ko bodo lahko iz barke sestopil na greben in se sprehodil po njemu. Res ne razumem ljudi, pa tako dobro barko ima kapetan, ketch Hans Christian 43, verjetno letnik okoli `79 do` 85. Ko tako na sidrišču gledam barke in razmišljam, kakšne barke plujejo v Jadranu in kakšne na poti okoli sveta, pridem do spoznanja, da je na svetu ogromno dobrih in močnih bark. Pri nas je 80% bark znamk Bavaria, Elan, Hanse, Jeanneau, Beneteau,… Zdaj je menda tam kar nekaj katamaranov v čarterju, a pravih bark je zelo malo. Če bi pisal, kakšna barka je dobra za na pot okoli sveta, kakšno opremo naj ima, kakšen dingi, kaj naj ima v rezervi,… bi bilo tega za en cel priročnik. A ljudje pač odrinemo v svet s tistim kar imamo. In tudi pridemo do nekega mesta, cilja, eni okoli sveta, drugi do polovice, spet tretjim je cilj tukaj prodati barko, saj je tukaj konec vsega lepega in varnega.

Zvečer si naredim večerjo, nekaj preberem, pogledam film, katerega kar nekajkrat prekinem, saj je na kopnem ogromno ognjemetov. Predvidevam, da je to zaradi prihajajočega ponedeljkovega praznika Diwali, ki se praznuje zaradi zmage dobrega nad slabim, čistosti nad nečistostjo duše in srca, svetlobe nad temo,… Takrat Fidžijci prižigajo sveče, postavljajo in aktivirajo ognjemete, preživljajo ta dan s svojimi družinami ter se veselijo življenja. Vsekakor pa sem kasneje prebral, da je to bolj indijski praznik, kot pa fidžijski, a kaj ko je na Fidžiju že 38% Indijske populacije. Ko še malo brskam in iščem naprej, najdem podatek, da ima Fidži vsakih 96 minut enega novega indijskega migranta. Torej, nima samo EU probleme z njimi.

Saweni Bay, 4. dan

Ura je sedem zjutraj in ko tako pijem kavo v kokpitu v popolni bonaci, se mi pogled ustavi na zelo veliki potniški ladji, ki pluje mimo našega zaliva proti Lautoki. Prvič vidim takšno veliko ladjo tukaj in to mi je res nekaj novega. Vzamem daljnogled in na premcu ji piše Majestic Princess. Poiščem jo na internetu in jo najdem, 330 metrov je dolga in sprejme lahko do 3560 potnikov. Priplula je iz glavnega mesta na Fidžiju Suve, v Lautoko in pojutrišnjem zjutraj bo že v 800 NM oddaljeni Noumei v Novi Kaledoniji.

Možgani mi začnejo funkcionirati, čeprav je zgodnja ura in še nedelja po vrhu. Moral bi si naložiti nekaj dobroimetja za internet, kateri mi jutri poteče. Ta tedenska varianta se tako hitro obrača, da ji že težko sledim. Ampak jutri je praznik in če je prišla tako velika potniška križarka v mesto, potem je celo mesto odprto, kljub nedelji. Zagotovo in 100% to drži kot pribito. Zato zajtrkujem, se uredim in grem malo kasneje z dingijem do obale. Tokrat ga odvlečem na travo med palme in ga zvežem kot Indijci kravo za drevo in če krava počaka, bo tudi dingi. Zdaj imam pred sabo še lep 2,2 km dolg sprehod po makedamu, dokler ne pridem do glavne ceste. Tam je avtobusna postaja in z lahkoto bom počakal avtobus. Ta res pride ekspresno hitro, saj nisem čakal niti tri minute. Sedem v njega in se tako pomešan z domačini zapeljem do Lautoke. Že med vožnjo sem v pristanišču videl to veliko ladjo in ob cesti kot kačo dolgo kolono taksistov. Seveda, danes bo njihov dan, kakor tudi ljudi, ki prodajajo spominke s Fidžija.

Najprej se napotim do Tappoo trgovskega centra, kajti po moji logiki je ta zagotovo tisti, ki obratuje. V mestu sem opazil, da vrata vseh prodajaln le niso odprta. Po ulicah se že sprehajajo bledolični turisti, veliko je upokojencev, ki mi v tem mestu delujejo malo izgubljeni in verjetno začudeni. Ja dragi moji, Fidži ni samo tisto z razglednic,… palme, bungalovi na vodi, kristalno čista voda,… Najprej napolnim dobroimetje za 3€, nato pa že hočem iti proti trgovini, ko me ustavi posrečen manjši in močnejši par. Moški me ogovori in sprašuje, če vem kje se lahko zamenjajo avstralijski dolarji v lokalni denar. Povem mu, da je notri menjalnica in tudi bankomat, pa naj izbire, kaj mu je lažje in boljše. Potem me previdno vpraša, če sem z njihove ladje, pa pravim, da ne. In tako se začne pogovor, od kod sem, kaj delam, kako dolgo sem že tu,… Povabita me na sok, a ga najprej odklonim, potem pa se dogovorimo, da naj ona dva uredita svoje stvari, jaz pa bom šel v trgovino in bom nakupil nekaj najnujnejših stvari. Po nakupu pridem izza vogala in me že čakata. Gremo v prvo nadstropje, jaz spijem črno kavo, ona dva kavo z mlekom. Med pogovorom izvem, da je možakar včasih jadral, zdaj pa ne more več in je jadrnico prodal, ima pa še vedno večji motorni čoln, namenjen ribičiji. Menda je to v Sydneyu in po celi Avstraliji prav nekaj normalnega. Več kot pol ure smo tako sedeli, potem pa sem se opravičil, da bi moral še na tržnico in na avtobus. Moja sogovornika se mi zahvalita za družbo, Adam pa mi da še svojo vizitko, ter pravi, da če pridem v Sydney, naj ga pokličem in da bom njegov gost. Povem mu da imam v predmestju Sydneya sorodnike in da sem tam že bil pred štirinajstimi leti, a zagotovo še pridem tja. Obljubo sem dal še nekaj našim rojakom, ki živijo v Avstraliji, da jih pokličem in gremo na kakšno pivo, saj smo v kontaktu zaradi mojega bloga in jadranja. Nato mi on pove, da če se ne moti, je v njihovi ulici tudi eden iz Slovenije in ve, da imajo Slovenci ne daleč stran kjer stanuje, svoje Slovensko kulturno društvo. Vzamem vizitko, dam mu svojo in se poslovimo. Prijetno druženje, kratko in morda se res še kdaj vidimo.

Jaz moram res še do prodajalne, kjer prodajajo pečene piščance, nato še v pekarno po kruh, ko pa pridem do tržnice je pa ta znotraj zaprta. Na zunanji strani najdem nekaj branjevk, ki prodajajo domače pridelke. Tako še kupim banane, ki so še zjutraj visele na drevesu, nekaj zelenjave in grem na avtobus. Spet imam srečo in že čez 5 minut se peljem do naselja Sawuni, kjer izstopim in jo spet peš mahnem proti zalivu. Danes bom spet prehodil veliko, nekaj tu po poti, nekaj po mestu in se bo nabralo dobrih 6 km. Če spijem eno malo pivo, bom s kalorijami že v minusu. Torej nikoli ne bom shujšal! Na obali je ogromno avtomobilov, zraven njih pa sedijo družine, ki se med sabo pogovarjajo, otroci letajo ob obali, nekateri se kopajo. Moški v glavnem sedijo, nekateri odpirajo hladilne torbe, nekaj pa sem jih videl z manjšimi žari in očitno bodo tu pekli. Vsi so prijazni, me prvi pozdravijo in tudi jaz jim odzdravljam in zaželim prijeten praznik Diwali. Kar zasmeji se jim, ko jim tujec vošči za njihov praznik.

Pridem do dingija, ki me čaka lepo privezan, zato nahrbtnik položim v njega in ga odvlečem do vode. Hmmm, če bi imel dingi s trdim dnom in motorjem vsaj z 6 ali 10 konji, bi jaz težko vlekel po plaži do vode 80 kg. Tako pa teh 40 kg (dingi + motorček) z lahkoto prestavim kamor želim.

Na barki spijem kavo in si vzamem dva keksa, da sem še vedno pod povprečkom dodatno porabljenih kalorij (hecam se, da res ne bo kdo mislil, da gledam na to). Zvečer si naredim še četrt pečenega piščanca, katerega sem še malo pokapljal s sojino omako, spečem si še v krhljih krompir, ter pripravim solato iz kumaric in naribanega ingverja.

Če napišem, da sem alergičen ko pri nas pokajo petarde in ognjemeti, potem vam lahko povem, da to ni nič. Danes tukaj od 19. do 24. ure non stop letijo rakete v nebo. Vsa obala v vidnem polju je v raketah, to ni normalno. Kot da tekmujejo kdo jih bo več poslal v nebo. To se mi zdi čisto ekološko, zato se res ne sprašujem več, zakaj so mi ob prihodu na Fidži pobrali svežo zelenjavo in sadje. Še sreča, da nisem imel mesa ali kakšnih salam. Res dajejo veliko na ekologijo in se bojijo stranskih učinkov, katere lahko prinesemo jadralci iz drugih otokov. Po moje se do Novega leta ta dim ne bo premaknil iznad mesta. Upam, da ne bom več tukaj, ko bo prišlo to Novo leto.

Nocoj je vreme brez vetra, morje je mirno in Slovenija je že tudi v nedelji, le da zdaj po novem času, po katerem smo sedaj 11 ur narazen. Lep dan vam želim, jaz pa odhajam spat, moje nedelje je konec in pozno je že.

Saweni Bay, 5. dan

Včasih imam problem napisati blog za vsak dan. Težko je pisati nekaj, kar bi vas, moje bralce zanimalo, sploh če sem ves čas na istem mestu in se dejansko nič kaj posebnega ne dogaja. Vem, da imate dovolj branja o slabem vremenu, o tem kdo kaj pije in kaj je,… Zato včasih zaidem iz svoje  tematike ter pišem o temi, ki je za vse nas zanimiva ali celo poučna. Pridejo pa trenutki, ko pišem o pomorskih nesrečah, ki se dogajajo tukaj okoli mene. Pravzaprav se za vse te nesreče niti ne ve, kajti enim pade jambor, pa se nekako uspejo vrniti v eno od pristanišč ali marin kar na motor. Nekateri nimajo te sreče, nimajo jamborja, ne motorja, ne satelitske komunikacije in potem se za njih sploh ne sliši več. Le plakati o poizvedovanju barke in posadke krožijo po marinah, pristaniščih in po oglasnih deskah, večkrat tudi v dnevnih časopisih. Včasih so oglasne deske preplavljene s plakati, s katerimi svojci ali prijatelji iščejo pogrešano osebo in barko. Nikoli ne bom pozabil oglasne deske na Barbadosu, vsaj 30 takšnih plakatov je tam viselo, vsaj 100 ljudi je hrepenelo po pozitivnih podatkih in vsaj 1000 ljudi gre včasih lahkoverno čez ocean. Med njimi sem bil tudi sam, ki sem mislil, da se lahko Atlantik prepluje kot bi zamahnil z levo roko.

Tukaj je zadnje čase vreme res noro in čudno. Vremenska napoved sploh ne drži več niti za en dan vnaprej. Včasih bi na napoved 2-3 metrskega vala v roku 6 ali 7 sekund šel na pot, če tudi je ta s strani, danes se tega več ne grem. Vsi ki se vračajo nazaj v marine pravijo, da to ni več 3 metrski val,  ampak je ta val vsaj 50% večji. Veter zunaj naj bi bil po napovedi 25 vozlov s sunki do 30 ali več vozlov, v resnici pa je veter od 30 vozlov s sunki do 40 in občasno do 50 vozlov. Za marsikoga, ki to bere je to smešno, tisti, ki pa to na oceanu doživljajo, pa jim nasmeh z lica izginja z obraza. Na njemu se vidita le zaskrbljenost in žalost. 

Kmalu bo november in zadnji čas za varen prihod na Novo Zelandijo, Vanuatu, Avstralijo ali gor na PNG. Dež in slabo vreme sta se začela, še sreča da ni ciklonov, kateri menda pridejo konec februarja. 

In že včeraj je nekaj pisalo o tukajšnji novi nesreči pri nas, danes piše malo več, morda bo jutri še kaj več znanega. Piše pa takole: »Fidžijska vojna mornarica je uspešno koordinirala in izvedla operacijo iskanja in reševanja treh nemških državljanov na krovu prizadete jadrnice, 180 NM JZ od Suve. Kapitan jadrnice je oddal klic v stiski, potem ko je v četrtek, 24. oktobra popoldne jadrnici zlomil jambor in je ta padel v ocean.  Vojaška ladja Kikau se je kmalu zatem odzvala, prav tako tudi letalo z osebjem FMSRCC, katero je pomagalo pri iskanju jadrnice v nesreči. Kikau je reševanje izvedla popoldne okoli 14:00 ure. Nemška jadrnica naj bi po reševanju potonila (jaz mislim, da je moral kapetan odpreti ventile na barki in jo sam potopiti, da bi predstavljala oviro na morju in bi s tem povzročila še kakšno nesrečo. Veliki valovi in veter so verjetno onemogočili vleko barke. Pravzaprav pa je to marsikje pogoj pri reševanju). Kljub izredno neugodnim vremenskim razmeram in razdalji je vojaška ladja Kikau s svojo  posadko rešila preživele jadralce, ter se skupaj z njimi, srečno vrnila nazaj v Suvo.«

Današnje jutro na obali zaznamuje še enkrat večja gneča, kot je bila tu včeraj. Vidim konje s konjeniki, ki galopirajo ob obali, vidim  osebna vozila, ki se vozijo kar po plaži, kjer se je voda umaknila, saj je oseka, pesek pa je tako od nje bolj trd. Pikniki so, ljudje so prosti in so prišli na plažo. Opoldne je že takšna gneča na obali, da je vse črno v vodi. Otroci postajajo glasni in uživajo v prazničnem kopanju. Vreme se je sicer malo pooblačilo, a to jih ne zmoti. Tudi sem sem prvič videl, da je toliko domačinov na plaži.

Zvečer pa kot včeraj, rakete letijo v nebo. Sicer ne v takšnem številu kot sinoči, a letijo in nebo je svetlo. Očitno je ta njihov praznik nekaj velikega, saj se tudi na mojem telefonu pozna praznično vzdušje, kajti včeraj, ko sem napolnil dobroimetje sem dobil vse podvojeno. Res je da moje dobroimetje velja samo teden dni, a takšne količine interneta v tem času ne bom mogel porabiti. 

Saweni Bay, 6. dan

Sončno jutro, ampak res sončno in toplo že od sedme ure dalje. Sedim v kokpitu, pijem kavo in berem knjigo. Rahlo, res rahlo valovanje je nakodralo gladino morja, tu in tam pa se po njem pripelje kakšen palmin list, kokosov oreh ali pa kakšna malenkost z obale. Zaliv je res velik in predvsem varen. Na Fidžiju sem prespal in sidral že v veliko zalivih, a ti so po navadi majhni. Sidra pa se večinoma ob obali, kakšni dobri plaži, a to je že na odprtem in na ne zaščitenem območju. Če je lepo vreme, potem je takšno sidranje na sidriščih s plažo res prijetno. Pravkar s sidrišča odhaja včeraj prispela Nizozemska barka in to direktno iz sidra s sprednjim jadrom. Fantastična scena v tem jutru. Ker barke nisem prepoznal, sem vprašal lastnika, kateri je le 15 m stran plul od mene, katera barka je to. »Baba 40, 1984 letnik.« mi pravi. Črna barka z svetlo rjavo obrobo na trupu, bela jadra s svetlo rjavo obrobo, bimini s svetlo rjavo obrobo, wow. Pogledam jo na internetu in ostanem brez besed, še ena barka za ocean in če je še obnovljena, potem je to res pravi biser. Pravi les, pravi mahagonij, okrogline in nič modernega svetlega Ikea pohištva v notranjosti, kakršno se zadnje čase najde v modernih barkah.

Kasneje pišem na laptop v senci biminija in se zavedam, da imam čudovito pisarno. Pisati na barki, sredi zaliva, … neprecenljivo. Ni kaj, delo se ne bo opravilo samo, zato je prijetno, ko združiš jadranje in delo (pisanje), se pravi tisto, kar te veseli in ti nariše nasmeh na obraz. Prejšnji teden je izšla nova revija Navtika plus, v njej pa je na več straneh moja reportaža s Tuamotu atolov, bisera moje plovbe po Tihem oceanu. V njej je tudi še en moj članek in seveda obilica prijetnih fotografij. Zdaj je potrebno napisati nekaj stavkov, kateri se bodo razširili po nekaj straneh nove reportaže za novo številko revije.

Popoldan se uredim in grem z dingijem na obalo, potem pa po levi strani ob obali naredim daljši sprehod. Konec je praznikov in tukaj spet vse normalno funkcionira. Po obalni makadamski in od zemlje suhi cesti, ne najdem nič prijetnega za oko. Pravzaprav tukaj prvič naletim na divja manjša odlagališča smeti, predvsem pa vidim nekaj zavrženih steklenic, nekaj plastike in nekaj pločevink piva. Žalostno odkritje. Naletim tudi na nekaj samotnih hiš, ki imajo res dobro lokacijo, kar pomeni da so na Fidžiju, ter da so blizu obale. A te samotne hiše so samo ena sama beda. Tu živijo avtohtoni Fidžijci, ki se več ali manj ukvarjajo s sladkornim trsom, poljedelstvom in dejansko živijo res borno življenje. Borne so tudi njihove hiše, prej bi lahko rekel kolibe. Fotografiram od daleč, saj se od blizu ne upam. Nočem jih s tem užaliti, morda celo razjeziti. Zdaj sem se že navadil na novinarsko (paparazzi) zvijačo, katero pridno že tri leta izkoriščam. Vklopim kamero na telefonu, telefon prislonim k ušesu in se počasi premikam, kot bi govoril po telefonu. Kamera teče, snema, jaz pa bom potem naredil iz posnetega videa nekaj screenshootov in tako dobil ven nekaj slik, ki pa niso tako kvalitetne, kot bi jih lahko dobil s fotoaparatom. To je manj vpadljivo in če te kdo vidi, da »telefoniraš«, se sploh ne zmeni zate. Pravzaprav tako naredim večkrat, tudi kadar hočem imeti kakšno svojo fotografijo, le da takrat postavim telefon na trdo podlago in se posnamem. Jaz sem sam, zato imam bolj malo svojih fotografij. Če še tega niste počeli in bi radi naredili kakšno skrito fotografijo, potem je to tudi namig za vas.

Sprehodim se še do naselja, kjer so na obrobju podobne hiše kot so bile ob poti, nekatere so boljše, nekatere slabše. V glavnem prebiva tu revščina, verjamem pa, da je tu prisoten tudi alkohol. Dvomim pa, da je prisotna tudi droga, katere je zadnja leta vse več in več na teh otokih. Pravzaprav je ta postala že nacionalni problem, kateri jim je ušel iz rok.

Da zna biti res hudo, priča trgovina, katero vodi Indijec. Od zunaj ima ograjo iz visoke mreže, na vrhu bodečo žico, ko pa prideš v notranjost trgovine, pa ima zagrajen prodajni prostor s trdo in močno gradbeno mrežo, da stranka ne bi prestopila čez prodajni pult. Pa saj pravega pulta sploh nima, namesto njega je neka miza iz neke obrabljene in umazane deske, na katero polaga stvari, katere želiš kupiti. Fuj! Blagajne nima, ima le kalkulator in kolikor ti zaračuna, toliko plačaš. Prodaja tudi pivo, njihov rum, ter njihov viski, ki je vprašljive kvalitete. Ko plačaš, ti da prodajalec izroči nakupljeno blago skozi lino v mreži, ki meri kakšnih 40×40 cm. Notranjost trgovine s policami je bolj borna, a ima tiste najbolj nujne izdelke, ki jih ljudje potrebujejo, da jim ni treba za vsako malenkost v mesto. Ko to gledam, stoji pred mano domačin, v raztegnjenih in umazanih oblačilih. Bos je in kupil je samo 2 kilogramsko vrečo riža in zavitek petih instant juh z nudli.

Da tudi to je Fidži in ne samo čarobne plaže s palmami, kristalno čisto vodo in bungalovi na vodi. Da tudi to je kruta realnost, kot jo najdeš povsod (ne samo na Fidžiju), ko se sprehodiš izven glavnih poti.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

88. dan: Cartagena, 2. dan (besedilo ni lektorirano)

Vreme je tako, da danes ne gremo nikamor. Vsake toliko malo dežuje, vmes pa občasno celo posije kak žarek sonca.
Še v mesto se nam ne ljubi.
Ponoči je dobro deževalo. Končno je opralo palubo tako, kot je treba. Jaz dokončam razsoljevanje Herona s tem, da operem še kokpit in tiste konce, ki so več ali manj pod streho in jih dež ni dobro dosegel.
Ob brisanju vitlov (vinčev) pomislim na primerjavo različnih modelov.
Nekaj izkušenj imam s tremi proizvajalci: Harken, Lewmar in Antal. Pri vseh treh poznam samonavijalne dvohitrostne izvedbe velikosti tam nekje do dobrih 50.
V vsem jadranju sem imel dvakrat ali trikrat delne okvare - vedno z Lewmar vinči. Vedno se je zlomila neka plastika, ki potiska vrv iz samonavijalnega primeža. To mora biti pogosta okvara, saj imajo navtične trgovine na Hrvaškem tovrstne rezervne dele večkrat celo na zalogi (po mojih izkušnjah za več velikosti, a nikdar za tisto, ki jo rabiš).
Tako Harken, kot Antal imata ta del kovinski in še nisem slišal, da bi se kdaj zlomil.
Ko sem pozimi kupoval dva nova vinča (da lahko hkrati jadramo z genovo in solentom) sem imel to v mislih.
Moja prva izbira bi bil Harken, saj imam take vinče na barki tudi sedaj, a me je cena kar motila. Predvsem električni je bil precej drag. Za dvig glavnega jadra sva si namreč zamislila električni vinč. Staro glavno jadro je tehtalo skoraj 100 kg (z letvicami in vrvmi) in to potegnit na 18m višine je kar konkretno delo.
Na koncu je prevladala škrtost in sem kupil dva Antalova vinča.
Prva izkušnja:
Za vzdrževanje ni velike razlike, Antal se hvali, da je najenostavnejši za razstavit, a je razlika komaj opazna.
Stari Harken vinči se vrtijo s precej manj upora - mogoče zato, ker so stari in že utečeni, lahko pa, da je design boljši.
Antalovi so težji, robustno narejeni a delujejo nekako robato.
Glavna razlika, ki pa se mi zdi zelo pomembna pe je v tem, kako se odpirajo čeljusti samonavijalnega mehanizma.
Pri Harknu se gviga zgornja čeljust, spodnja pa je fiksna.
Pri Antalu se spušča spodnja čeljust, zgornja pa je fiksna.
Ta navidez nepomembna razlika je v resnici velika konkurenčna prednost Harkna.
Če je vrv na vinč navita bolj visoko (kar se zgodi recimo takrat, ko popuščaš škoto genove) pri Harknu ni težav.
Pri Antalu pa, če je vrv čisto do čeljusti in se čeljust ne more več spustiti navzdol to otežuje namestitev škote v čeljust.
To otežuje rokovanje in je velik minus za Antal.
Druga zadeva pa je hitrost. Antal navija (pri višji hitrosti) 12m/m. To je zelo počasi. Res, da je zato zelo močan, a v praksi nižje hitrosti (večje moči) sploh nikoli ne rabim. Harken navija dosti hitreje. 27m/min.
Razlika je očitna. Z Antalom rabim celo minuto, da potegne gor glavno jadro (prvih par metrov ga potegnem na roke), če bi imel Harkna, pa bi rabil manj kot pol minute. To se mi zdi precejšnja šibka točka Antala.
Še ena pa so stikala: Antal sploh ni razvil stikal za vinče ampak uporablja kar nožna stikala za sidrni vinč. Na stikalih tako ne piše hitro in počasi ampak gor in dol. Šlamastika. Pa še zelo trda so in si skoraj polomiš prst preden je jadro gor.
No, tudi tu je tako, da pol cenejše pač ni boljše.

Danes nismo pluli.

89. dan: Cartagena, 3. dan

Ponoči ni deževalo. Ponoči je lilo.
Lilo je tako močno, da me je zaskrbelo, če bo lahko voda sproti odtekala skozi čep v dingiju.
Že pred leti sva kupila nova tesnila za okna in letos še eno novo okno (staro je precej zvito). A ta projekt še ni prišel na vrsto, zato pol oken na barki še ne tesni 100%.
Tale naliv je bil dober test kje vse nama barka pušča. Podstavili smo par loncev in par brisač in se probali ne sekirat. Saj je samo sladka voda.
Pušča tudi pri jamboru. Najin jambor stoji na kobilici, za razliko od tistih, ki stojijo na palubi.
Da pride do kobilice mora seveda skozi palubo. Ob jadranju se jambor nekoliko premika, paluba pač ne. Tesnenje stikov na tem delu je večen problem bark z jamborom na kobilici.
Tudi Heron pušča ob jamboru. Danes sem pregledal stike in očitno bo potrebno resnejše popravilo. Sika, Kent in karkoli je že tam je razpokano in bo treba vse spraskat ven in naredit na novo. Seveda ne zdaj. Za to rabimo stabilno vreme brez dežja.
Danes sem se lotil popravila izvenkrmnega motorja. Dobiva preveč goriva in ga včasih zalije. Vzrok je lahko smet v vplinjaču. Smet se zatakne pred luknjico in preprečuje vplinjaču, da bi dovolj zaprl dotok goriva, zato motor dobiva prebogato mešanico. Rezultat je slabše izgorevanje, saje in mastna svečka. Nama včasih zaradi tega crkuje.
Uspel sem vse odmontirat in razstavit ne, da bi mi kak vijak ali matica padla v vodo. In to kljub temu, da je peterk trinajsti.
V vplinjaču je bilo nekaj smeti, a ne morem zagotovo reči, če je zdaj problem dokončno odpravljen. Bomo videli.
Ko preizkusim motor ta vžge lepo na drugi poteg (pri prvem je moral še do konca spravit gorivo v sistem). Upam, da bo sedaj nekaj časa delal kot je treba.
Motorček dingija je za kruzerja tako važen, kot je za normalne ljudi avto. Barka je naša hiša, dingi je naš avto. Z njim gremo v trgovino, na izlet in podobno. Brez motorja se sicer da živeti, a je radij gibanja omejen z voljo veslačev.
Pri nama največkrat vesla Lili. Ta tradicija se je začela, ko sem imel težave z vnetjem karpalnih kanalov. Prav zelo se ne trudim, da bi jo prekinil. Le na daljše ture veslava izmenično.
V marino pričakujem dve poštni pošiljki. Danes ni bilo še nič. Na recepciji mi je punca rekla, da pošta zelo zamuja, saj so veliki problemi s prevoznostjo cest. Močni nalivi in veter so očitno tudi na kopnem povzročili nekaj preglavic.
Upam, da se bo vreme v nekem doglednem času uredilo.
Danes nismo pluli.

90. dan: Cartagena, 4. dan

Vreme je letos res posebno.
Ponoči smo doživeli točo. In to resno točo. Glede gostote in trajanja.
Nisem si mislil, da je toča lahko tako glasna, ko bobna po barki. Z enim tonom po palubi, z drugim po ceradah in s tretjim po sončnih celicah. Cel bobnarski koncert.
Meni se ni zdela nič nenavadno velika - morda velikost češenj, a eni so pravili, da tako velike še niso videli. No ja, naj pridejo v Slovenijo, tam je včasih toča velikosti jajca.
Zjutraj je bil na WCju možak, ki naj bi včeraj odpotoval z letalom domov. Pa ni prišel niti do letališča, ker je preveč cest pod vodo.
Zvečer in ponoči smo pogosto slišali sirene in videli gasilske avtomobile, ki so drveli mimo marine.
Zjutraj so ob novicah povedali, da se je 5 ljudi utopilo na cestah. Še dobro, da imamo barko. Mi plavamo, tudi če dežuje.
V novicah je pisalo, da je količina dežja prejšnjo noč bila največja količina dežja v Španiji odkar beležijo, kar je nekako 150 let.
Meni se je vsekakor zdelo, da resno dežuje.
Čez dan je dež prenehal in sva šla pogledat tržnico, ki je "must see" znamenitost.
Saj je OK, a za moj okus je Ljubljanska tržnica lepša. Možno je, da je bila ponudba nekaj manjša zaradi neurij, saj je bilo precej stojnic praznih, en del (pokrite) tržnice pa je bil ograjen s cerado, ker jim je puščala streha.
Ponudba rib je bila dobra, mesnice so zgledale v redu založene, zelenjava je bila komaj kaj boljša, kot v samopostrežbah. Vseeno je bil lep sprehod po sveže opranem mestu.
Popoldne smo se družili s posadkami dveh dugih bark in ugotavljali, da imamo podobne plane glede postankov proti Gibraltarju. Jasno, saj nam vsem kroji pot isto vreme in razpoložljivost marin in sidrišč.
Večer pri sosedih, Nemcih je bil prava Bavarska večerja vključno z bavarskimi klobasicami krompirjevo solato in sladko gorčico. Edino pivo je bilo Špansko. Prav luštno smo se imeli.
Barka je aluminijasta, narejena po meri tudi za severna morja in sosed jo je po zanj srečnem naklučju kupil zelo poceni.
Prejšnji lastnik je namreč namesto žene na kruzanje vzel ljubico, ki je veselo objavljala na družabnih omrežjih in ko so prispeli na cilj so ga tam že čakali ločitveni papirji.
Barka je težka in ima dvojno kobilico (levo desno), torej kaj hitra ne more biti, v orco pa tudi ne gre. Je pa težka in polna nekoliko posebnih rešitev. Ima recimo kar pet načinov ogrevanja barke, nima pa plina in kuhajo na elektriko z generatorja.
Za jutri končno napovedujejo nekaj boljše vreme. Precej bark bo odplulo. Midva počakava še do ponedeljka, če slučajno uspe priti pošta, ki jo čakava.
Danes nismo pluli.

91. dan: Cartagena, 5. dan

Človek bi si mislil, da če je pa skoraj cel teden v marini, da se bo pa res bo sitega naspal.
Pa ni čisto tako. Zaradi dostopa do interneta pozno v noč gledam videe in podobno povsem nepotrebno navlako, celo TV (budala).
Ponoči se pa vedno kaj zgodi. Najprej je tako lilo, da smo podstavljali sklede tam, kjer je teklo v barko, potem je bila toča tako glasna, da se ni dalo spati. No, to noč pa je vreme dalo mir.
Ne pa lokal zraven marine. Seveda: Sobota je in dogaja se žur. Glasen. Do jutranjih ur.
No, ja, enkrat sredi noči sem vseeno lahko zaspal.
V jutro se končno zbudimo v normalno vreme. Ne dežuje. Topleje je.
Po zajtrku greva v mesto (brez dežnika), da si ogledava še par znamenitosti. Slavno dvigalo žal ne dela. V paketu sva dobila tudi karte za to dvigalo in če že imamo vstopnico se je treba peljat gor.
Razen, da dvigalo danes ne dela. Voda jih je zalila. Vsak izgovor jim prav pride, da jim ni treba delat. Malo se pozna, da je to južna Španija. Povdarek na južna.
No, gremo pa peš na grajski hrib. Vse ceste niso odprte. Vsulo se je kar dosti kamenja in plazov in so nekaj poti zaprli, da se jim turisti ne potolčejo. Vseeno prideva na vrh in greva v grad. Nisem si obetal kaj dosti od ogleda gradu (a ker imava karte je treba not) a sem bil prijetno presenečen. Simpatična razstava oblačil in lepi opisi zgodovinskih dogodkov.
Nisem vedel, da je bila Isabella I of Castile ena prvih ženskih vladark v Evropi. Ko je njen brat umrl je takoj po pogrebu s krono na glavi in z mečem (ki ga je nesel njen človek) prevzela prestol. Kasneje se je politično pametno poročila in s tem združila Španijo. Uvedla cel kup reform, izvelka kraljestvo iz dolgov, sponzorirala Kolumba, da je odkril Ameriko, ...Skratka kar huda babnica. Kot recimo MarijaTerezija v Avstriji dvesto let kasneje.
Tudi razgledi z gradu so vredni vzpona na hrib.
Danes je nedelja in ob nedeljah se tukaj je caldera.
To je jed, ki je baje podobna paelji, a je nekaj posebnega. Povsod je na menijih, a povsod so nama rekli, da so kuhajo samo ob nedeljah. In danes je nedelja in greva na caldero.
Ampak: Pozabili so nama povedat, da se caldera je za kosilo, ne pa za večerjo.
Tako sva speet ostala brez. Še en teden pa ne bom vedril v Cartageni zaradi enega kosila.
Sva šla pač na tapase. Zadnjič smo našli super lokal, kjer te cene vržejo na tla (v pozitivnem smislu):
Tapas + pivo stane od 1,9€ do slabe 3€ (odvisno od vrste tapasov). Pa to je dobra cena samo za pivo, ali samo za tapas, kaj šele za oboje skupaj. Res, da moraš naročat notri za šankom, ampak greš z veseljem not, ker je lokal super, pa kelnarce tudi.
In sva šla spet v isti lokal. In nama ni bilo žal.
Upam, da jutri pošta pride, ker jutri greva naprej. Sicer vetra ne napovedujejo kaj dosti, a po zadnjih tednih se nama premalo zdi boljše kot preveč. Prav zgodaj ne greva, saj bova čakala še poštarja.
Danes nismo pluli.

92. dan: Cartagena - Agua Amarga

Danes je dan za odhod.
Danes je tudi dan, ko sva prvič natočila vodo odkar sva pred dvema in pol mesecema štartala iz Monfalcona.
Sicer vodo tukaj računajo posebej, ampak je cena tako nizka, da se mi ne da poslušat watermakerja, kako ropota, ko dela vodo. Ko prideš ti povejo katera pipa je tvoja, gor ti dajo števec in odčitajo porabo, ko greš. Sosednja pipa je bila prazna (brez števca) in če bi hotel, bi lahko točil mimo števca. Ker ti tako zaupajo pač niti ne pomisliš, da bi to zlorabil.
Za vodo sem plačal cela 2,32€ in za elektriko 1,33€.
Pa sva oprala ene par žeht perila na pralni stroj in nasploh trošila na veliko in bila tu cel teden.
Nasploh so marine v tem delu Španije cenejše. Še zdaj, ko je visoka sezona je tale po 30€ na dan za 15m. In to na top lokaciji v središču mesta.
Po kavici grem do recepcije poravnat račun.
Pisma in paketa še ni. Presneto. Mar bi odšel včeraj, ko je bil dober veter v polkrmo, ne pa da čakam poštarja.
Zaplujeva na odprto.
Morje je čisto drugačno, kot pred enim tednom. Počasen swell barko le rahlo dviguje in spušča, vala od vetra ni (no, ja 10cm res ni val).
V začetku motorirava. Sonca ni, neka meglica se vleče naokrog. Vidljivost je sicer čisto OK, a če gledaš v daljavo ni črte obzorja. Meglica zabriše mejo med morjem in nebom. Tudi obala je nekoliko zgubljena, vidiš pa hribe. Vetra ni niti za vzorec.
Glede na meglice ne pričakujem termičnega vetra. Res ga ni, začne pa rahlo pihati iz juga. Ni veliko, dobrih 5, morda 7 vozlov pravega. A ker je orca (najina smer je na jugozahod) je to dovolj, da Heron nežno drsi s petimi, kasneje tudi šestimi vozli. Kako malo vetra je treba, da barka lepo pluje, kadar ni valov, ki jo ustavljajo. Tudi nagnjeni nismo skoraj nič. To je idealno jadranje za Lili. Meni bi prav prišel kak vozel več, a tudi tako se da živet.
Žal se veter obrača in je vedno bolj v nos. Parkrat narediva obrat v veter, proti večeru pa pospraviva prednja jadra (genovo in solent) in prižgeva motor.
Nisva še odločena, kam greva. Prvotni plan je bil sicer Garrucha, a kraj nama je antipatičen in marina je slaba - nakaj so narobe konstruirali in swell se v marini okrepi. To celo piše v pilotih. Če ne bo preveč swela bova morda vrgla sidro (prvi pogojno primeren kraj je za punto de los Muertos) in malo odspala, sicer potegneva čez noč do Almerimara.
Trenutno plujemo. Do sedaj (21:30) sva danes naredila 63 NM.
Slikali pa danes nismo nič.
Dopolnitev:
On 22:30 vrževa sidro pred krajem Agua Amarga (grenka voda).

Danes prepluto: 67NM, skupaj 2335. Motor ima 5627 ur (8 novih).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 4. dan

Mirna noč na sidru in prijetno spanje. Sonce je posijalo že dopoldne, res tisto pravo sonce, katerega sem čakal že nekaj časa. Zato sem z veseljem spil kavo v senci kokpita in njegovega biminija, zajtrkoval in si privoščil branje knjige in časopisa.

Današnji časopis razkriva, da je bila nesreča pred Novo Zelandijo res grozna. O dogodkih so povedali preživeli, ter razkrili kaj se je dogajalo. Preživeli so žena od umrlega, ki je še vedno na intenzivni negi v bolnišnici, njun zet in še eden moški, ki je bil član posadke. Jadrali so po otokih Fižija in ker so imeli dogovorjen datum za prodajo te barke, šlo naj bi za Bavario 47 cruiser, bi morali biti 16.10.2019 v Aucklandu, kjer naj bi se prodaja zgodila in tako bi barka prešla v roke novemu kupcu. Preživeli so povedali, da je bil lastnik barke, ki je umrl, zelo dober jadralec, tudi predsednik jadralnega kluba, politik in dober poznavalec jadranja in tudi vremena. Vedeli so, da jih je pred Novo Zelandijo ujelo slabo vreme. Aplikacija PredictWind jim je podala »grib file« in s tem razmere na oceanu, a ko so prišli le 20 NM do kopnega so bile te razmere vedno slabše in slabše, daleč od tega kar je pokazala aplikacija. Na koncu je že pihal veter s sunki več kot 60 vozlov, valovi pa so se prelivali, kot v filmih za srfanje. Bila je sama bela pena, na več kot 6 metrov visokih valovih, reševalci pa pravijo, da so bili veliki tudi do 9 metrov. Kaj se je dogajalo sem že opisal, v enem od prejšnjih blogov, morda le to, da so preživeli povedali, da jim je od prevelikih valov in upora vode zlomilo nosilec  (tubo) krmila, kjer je začela vdirati voda, le-te pa niso mogli več obvladovati, zato se je nesrečna Bavaria potopila.

Okoli poldneva me pokliče Gaute, če mu grem pomagati spraviti barko v marino, saj nima več pitne vode, bolj slab pa je tudi pri gorivu. Bencinska črpalka v marini je zelo ne praktična za velike barke. Ker ima 17 metrov dolgo jadrnico, je to za enega človeka kar velik zalogaj, zato grem z njim. Jaz krmarim njegovo barko, on veže bokobrane, pripravlja privezne vrvi in tako po dobri milji plutja po označeni in ozki plovni poti, priplujeva v marino. Prosim ga, naj on prevzame krmilo, saj bolje pozna barko od mene, on pa se samo smeji in se dela gluhega. Nazadnje sem krmaril 54 čeveljsko Amel, ko sem jo dostavil za nekega novega kupca. Ta je nekaj čevljev veča in skoraj še enkrat večja od Indiga. Na koncu le po polžje pristanem, tudi brez uporabe bočnega motorja, ki ga nisem znal aktivirati. Po pristanku, ko ga vprašam, kako se aktivira bočni sprednji motor, mi ta pove, da ga sploh ni priključil, ker ima slabe akumulatorje, ti pa so 24V. Bravo, če bi se na ta motor zanašal, bi me še kap. Vseeno sem moker od potu, a ne od sonca, ampak od meni stresne situacije. Je pa res, da se 26 tonska barka veliko bolje obnaša pri manevriranju, čeprav je bimini za moje pojme previsok in zgrešen. Na trenutke, če ne bi stal na palubi, ne bi videl kje plujem.

Ker je barka privezana na bencinski črpalki in bo kar nekaj časa trajalo nalivanje goriva, sploh pa 1250 litrov vode v njena dva rezervoarja, grem na pomol in obiščem Saša, ki je ravno na svojem katamaranu. Po kakšni uri prijateljskega pogovora, ga zapustim in se vrnem na barko,  a vode se je nakapljalo komaj pol, saj je tukaj slab pritisk. Še sreča, da ni bilo pretirane gneče na bencinski, če ne bi naju že kam poslali. Končno se po treh urah le odveževa in tokrat je izpluti stran od bencinske veliko lažje. Malo mi dela problem le veter, ki me nosi bočno v ponton od bencinske, a me bokobrani varujejo, dokler nisva izven tega področja. On pospravi vrvi, jih zloži, kakor tudi bokobrane, cev za vodo, itd. Na sidrišču še on spusti sidro in verigo in tako sva sidrana. Sledi še kava in nekaj pogovora, nato pa me zapelje z dingijm do Indiga, kjer si naredim večerjo v zelo nemirni barki, saj so se od nekod prikradli valovi. Le ti se okoli pol noči malo umirijo, čeprav pa se potem veter obrne in zapiha še močneje. Upam, da bo saj spanje mirno.

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 5. dan

Danes je nedelja, lepo vreme je in v kokpitu se nedeljsko tudi počutim. Razmišljal sem že, da bi šel malo na obalo, a so zaradi 16-tih vozlov vetra valovi za moj dingi kar prehudi, pot do marine oz. do kopnega pa predolga. Zato nekaj brskam po netu, ter najdem članek od NOAA, katera se ukvarja s preiskovanjem in zaščito svetovnih oceanov. Na nek način me to branje spodbudi, da napišem v današnji blog nekaj besed o tem onesnaženju. Morda ni vse v tem, kaj delam, kaj jem, kaj sem videl. Morda je dobro tudi to, kaj sem prebral, kaj sem se iz tega naučil in kaj od tega koristnega deliti tudi z drugimi, torej z vami.

Vsi vemo, da je v morjih in oceanih ogromno plastike, ta pa je največja grožnja onesnaženja naših oceanov. Ne pišem o temu zato, da bi bil nekakšen ambasador ekologije, kot je to želela biti mladoletna Greta Thunberg (žal se staršem ni izšlo in je Greta izpadla pri glavni nagradi za Nobelove nagrajence za mir in ekologijo), ampak pišem zaradi tega, da tudi vi spoznate »sedmi kontinent« v Tihem oceanu. Sam ga osebno nisem videl, saj se le-ta nahaja nad Hawaii, te pa nikoli nisem obiskal ali plul v njihovi smeri. Me je pa navdušil pogovor nekaterih jadralcev, ki so tod pluli in poznajo to zadevo. 

Strokovnjaki zdaj navajajo, da je v morjih že toliko onesnaženja, da to pokriva 25% vse zemeljske površine. Otok odpadkov v severnem Pacifiku, ki ga pogosto imenujejo kar »sedmi kontinent«, pokriva 1,6 milijona kvadratnih kilometrov površine, oz. je to primerjalna velikost cca 80 Slovenij! Gre za področje na katerem se v tem delu oceana zbira ta ogromna količina odpadkov. Tam se na enem mestu zbirajo in zadržujejo zaradi morskih tokov. Ko se tako vrti ta plastična nesnaga, se zaradi fizikalnega procesa vrtenja, veliko plastike združi tudi pod vodo, katera zaradi procesa vrtinčenja, vleče predmete vse nižje in nižje.

Zaradi UV žarkov se ta plastika razgrajuje in potuje v okolici kot nekakšni plastični mikro delci. Za lažje razumevanje, je to podobno kosmičem, katere težko opazimo s prostim očesom. Te kosmiče jedo razne morske živali in zaradi tega umirajo, kar posledično pripelje do tega, da bodo nekatere morske živali kmalu izumrle. Morske naplavine lahko prevažajo alge, ribe, školjke in rake , katere se naselijo na naplavine in se prevažajo čez ocean. Če je ta vrsta invazivna in je močna, se lahko naseli in ustvari nov dom  v novem okolju, nato pa ustvari premoč nad domačo vrsto in tako uniči tamkajšnji ekosistem. Prav tako so za živali nevarne zapuščene ribiške mreže, razni ročaji plastičnih vrečk, nosilci za 6 pločevink, itd. Veliko takšnih fotografij, ki so srce parajoče smo že vsi videli na internetu, s tem posledično pa deformirano ujete živali.

Prav tako so te naplavine nevarne za nas jadralce, kajti tudi mi lahko naletimo na njih, ter se te ribiške mreže, razni polivinili, vrvi, itd,… navijejo na naše propelerje, razne plastične vrečke nam zamašijo odprtine za slano vodo, ki potem več ne hladijo naših motorjev. Ni težko v vodi zadeti razne večje kose plastike, ki lahko pustijo poškodbe na našem plovilu,…

In še to, ta otok v Tihem oceanu ni edini. V naših oceanih je pet takšnih otokov. Dva sta v Tihem oceanu, od teh je eden največji na svetu, dva manjša sta v Atlantskem oceanu in eden se nahaja v Indijskem oceanu. 

Torej, če vsak od nas jadralcev in tudi drugih prebivalcev sveta le malo pretehta, kaj lahko vrže v reke, ki se potem prelivajo v morje, vrže v morja ali oceane, potem zavestno naredimo veliko za ta ekosistem in varnost nas jadralcev.

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 6. dan

Na sidrišču sploh ni veliko vetra, morda samo za dobrih 12 do 13 vozlov, a barka skače na pol metrskih, morda na trenutke tudi malenkost večjih valovih. Prihajajo iz SZ, zato smo s te strani na sidrišču vsi čisto na odprtem, val pa ima za pridobivanje višine kar nekaj prostora po površini in seveda po tej nizki globini. 

Ker sem včeraj bil cel dan na barki in imam tega guganja več kot dovolj, sem se danes odločil, da grem na kopno, pa tudi če grem s svojim dingijem. Bo pač šlo počasi in še špricalo bo en čas, dokler ne pridem v zavetje, kjer se vse po malem umiri. Ravno se začnem pripravljati, ko zazvoni telefon, kliče me Norvežan in me sprašuje, če grem z njim na kopno, saj je njemu zmanjkalo nekaj stvari, ki jih mora kupiti v trgovini z rezervnimi deli za plovila. Super, seveda grem!

Odplujeva na kopno in potem gre on svojo pot, jaz svojo. Nekako sva se že prej dogovorila, da bo on šel nazaj na barko in čez 4 ure pride po mene. Torej imam dovolj časa za sprehod, potem morda obiščem še kolega v marini, nato pa še opravim obisk trgovine, pa tudi telefon si moram napolniti z dobroimetjem, kajti zdaj podaljšujem v tedenskemu paketu.

Naredim kratek sprehod, saj je zunaj kar vroče, pozabil pa sem si nadeti kapo. Zato se vrnem v marino, poiščem Saša in ga na srečo najdem, saj se je ravno vrnil na barko, ker je bil od jutra odsoten. Debatirava in prav lepo nama je, teme za obdelati je veliko. Čas hitro mine in zavem se, da sva že dve uri skupaj. Poslovim se in grem proti prodajalni mobilne telefonije, kjer si naložim dobroimetje za internet in nato zavijem proti trgovini. Pred vhodom srečam kapetana iz barke Lady Di, s katerim sem se večkrat srečal in družil na sidrišču pred mestom Papeete, na Tahitiju. Sedeva v senco, ter se pogovarjava. Pokliče me Norvežan in pravi, da bo malo zamudil, jaz pa nimam nič proti temu. Zato grem v trgovino, kupim dva piva in se z Gregom pogovarjam še kar nekaj časa v prijetni senci palm, katera se nahaja v parku Port Denarau.

Ker je že pozna ura, kontaktiram kolega kje se je zadržal da ga ni, a se ravno po poslanem sporočilu pokaže izza vogala. Poslovim se od enega jadralca in grem z drugim. Najprej še enkrat v navtično prodajalno, saj mu je zmanjkalo nekaj delov. Pot do barke je spet hitra in rahlo valovita. Na barki si najprej skuham pozno kavo. Kasneje si skuham še večerjo in danes je dobro teknila zelenjavna rižota. 

Sem se pa spomnil, da do sedaj še nisem pisal o vodi v marinah in točenju vode v naše rezervoarje. Zato bom danes nadoknadil zamujeno z drobnim nasvetom iz svojih izkušenj. Na svoji plovbi po oceanih, sem moral iti nekajkrat tudi v marino, tam sem vodo nalival iz njihovih pip v svoje rezervoarje. Pravzaprav naj bi bila voda v marinah bolj ali manj čista in tako sem tudi sam mislil, dokler nisem prišel do videnega, kako je pravzaprav umazana. Na prosto oko se dejansko ne vidi, ko pa na cev priključimo samo 5 mikronski filter, pa zgodba dobi drugačno sliko. Zato če imate možnost, si naredite pred filter pred točenjem v plovilo, s tem bo manj trpela vodna črpalka v barki, pipa in tudi filter pred črpalko vam bo hvaležen. Danes se filtri s prozornim ohišjem dobijo že v vseh tehničnih trgovinah večjih trgovcev. Niso dragi, so pa v razponu od 18 pa nekje do 40€ po kosu. Dovolj je že, če imate samo en 5 mikronski filter in s tem bo v vaš rezervoar prišlo veliko manj drobnih rudninskih delcev, umazanija bo ostala na filtru, sam filter pa stane okoli 3€, kar je skoraj 150 krat manj, kot stane vodna črpalka za pitno vodo. Če boste na sistem dodali še filter z ogljem, pa ste iz vode ločili skoraj ves klor, še dodano umazanijo in takšna voda vam bo lahko tudi dlje stala v rezervoarju, brez bojazni, da bo naredila na robu zeleno ali rjavo črto, kjer je bil prej rob oz. nivo vode. V rezervoar tako ne bo potrebno več vlivati dragih kemikalij ali kisa za vlaganje, telo pa bo dobilo v sebe čisto vodo. Torej najprej odrežemo meter in pol cevi, nato za njo priključite filtre, za njim pa še dodajte preostanek cevi, ki je po navadi dolg 15 m. S tem sistemom ohranite tudi cev čisto, kar v obratni smeri ne pride do tega, kajti v drugem načinu se nesnaga nabira tudi v cevi. Po uporabi cev za vodo spihate z zrakom (na pumpo ali z usti), da vsa voda odteče iz nje. Ohišje od filtrov odprite, spraznite vodo iz njih, filtre pa posušite na zraku. Kakšen euro dražji je filter z vrvico (ne na harmoniko), ki je pralni, njega lahko pod tekočo vodo z roko operete in s tem veliko nesnage sperete z njega, zato vam bo lahko že samo en filter služil dlje časa. Vse skupaj pospravite v eno večjo nakupovalno vrečko, kakršne se zdaj dobijo v trgovinah, namesto plastičnih vrečk ter vse skupaj spravite na svoje mesto v vaši barki.

Sidrišče Vuda marina,  otok Viti Levu, Fidži

Zjutraj se ob kavi odločim, da se spet malo premaknem, tokrat grem iz enega konca zaliva na drug. Pokličem še kolega, a ta spi, zato mu samo pustim sporočilo, da bom dvignil sidro in da grem sidrati pred Vuda marino. Upam, da bo vreme  v redu in ne bo preveč valov, saj je ta del odprt in ni kot zaščiten zaliv, kjer bi se dalo sidrati in uživati na sidru. Če bo tukaj vsaj 15 vozlov vetra, bo že 3x preveč valov.

Ob 10:00 uri dvignem sidro in se jezim, ker je veriga blatna od mulja. Potreboval bi električno črpalko za slano vodo in cev, da bi lahko spiral verigo. No te nimam, imam pa zato vedro, katerega bom uporabil na cilju, saj gre veriga spet v vodo, kar pa bo ostalo blata v skladišču verige, ga bom pa spravil ven s slano vodo. Plujem mimo koralnega grebena na desni strani, malo kasneje mimo enega na levi strani in ko sem nekje na varnem, preizkusim delovanje avtopilota. Nekaj mi ne kaže na dobro, zato še enkrat kalibriram kompas, kateri je v povezavi z avtopilotom. Po pravilih bi moral narediti najmanj dva kroga, tukaj pa mi že kaže na opravljeno kalibriranje po dobrem krogu. Ali je tu slab ali dober magnetizem nimam pojma, a nekaj mora biti, eno ali drugo. Potem še nastavim stopinje, da se izenačijo z GPS-jem in spet preizkusim avtopilota. Spet nekaj ni v redu, čeprav sumim, da imajo akumulatorji premalo energije. Za vsak slučaj za 10 sekund izklopim vse instrumente, da si avtopilot zapomni zadnjo nastavitev in potem jih spet vključim. Sicer avtopilot dela, a nekaj piska, tu in tam napiše »No data«, pa spet dela. Potem prestavim obrate motorja na 1800 obratov in takrat več ne piska, dobiva podatke in očitno je vzrok to, da cel teden nisem prižgal motorja, saj imam dovolj energije za tisto kar potrebujem. Je pa res, da je bilo nekaj dni slabo vreme in potem padejo amperi pod polovico, kar ni nič kaj dobro za akumulator.

Zdaj avtopilot sam dela in to je dobro, nov kompas pa se izkaže za dobro naložbo. Po slabih petih miljah plovbe priplujem pred Vuda marino in tukaj sidram na globini 13 metrov. Takoj se počutim bolje, ker je pod kobilico vsaj nekaj vode, kar je bolje kot na prejšnjem sidrišču. V vodo spustim 65 metrov verige in potem s slano vodo operem premec barke od mulja, kakor tudi skladišče sidrne verige. Zdaj se moram še jaz skopati, zato po dolgem času skočim v vodo, na kratko zaplavam in si operem glavo s šamponom, kasneje pa sol sperem s sebe še s sladko vodo. Skuham si kavo, berem, čeprav barka ni najbolj na miru, saj piha že 16 vozlov SZ vetra in zato je posledično pod barko nekaj valov, katero le-ti pozibavajo na sidru. Ko tako sedim in gledam občasno na obalo, se spomnim, da je danes torek in v tukajšnji restavraciji v marini je danes zvečer pica po polovični ceni. Napolnim dingi z zrakom, nanj montiram motorček in se preoblečem. Ko vse uredim, zapustim barko in se slabe pol milje zapeljem do marine. Najprej se sprehodim po marini, nekaj bark je tu še od zadnjič, nekaj je novih, marina pa je v glavnem na pol prazna. Potem obiščem še Billovo jadrnico, ki je v luknji in pogledam, če je z njo vse v redu, fotkam in fotke pošljem Billu na email. 

Evo zdaj sem že za mizo, naročil sem pico in malo pivo. Vse po pol cene, saj je tudi happy hour za pijačo. Ko pojem pol pice, ne vem ali je pica prevelika, ali pa se je meni želodec po malem skrčil, ker že težko jem. Ko pogledam proti trebuhu, nič ne kaže o kakšnem krčenju, verjetno bo vse bolj na velikosti pice. Počasi se le potrudim in spravim vse v sebe, plačam in grem nazaj na barko. Zadaj nad hribi se dela nekaj črnega in ne rad v takšnem puščam barko samo na sidrišču. Nazaj grede so valovi še malo višji in zdaj me že lepo skoraj vsak val poškropi.

Na barki se slečem, še enkrat splahnem s sladko vodo in potem sedem v kokpit, ter razmišljam, gledam v temno noč ter po svoje zaključujem današnji dan.

Sidrišče Vuda marina,  otok Viti Levu, Fidži, 2. dan

Površina oceana je več ali manj mirna, gladka, a mrtvi val, ki se prikrade od ne vem kje, naredi svoje. Barko guga, ravno toliko da čutim to guganje v glavi, v malih možganih ali kjer se to že čuti. Ni prijetno.

Zjutraj pride na sidrišče Norvežan in že sinoči sva se dogovorila, da greva skupaj v mesto Lautoka. Sem še pri kavi, katero pijem v kokpitu in gledam vreme. Vremenska napoved za Novo Zelandijo je res čudna. Včeraj in danes je okoli  severnega dela otoka vse rjavo in rdeče, kar pomeni, da je tam spet ogromno vetra in valov. Potem se vse očisti in v nedeljo ima pol oceana brezvetrje. Od četrtka naprej v naslednjem tednu pa ves veter piha v nos, torej je potrebno orcati in se boriti z valovi v nos. Spet v petek se veter spremeni in je v prvič v redu. Kaj bo čez 10 dni pokazalo vreme ne vem, pa saj tudi marsikdo ki čaka na plovbo na jug, ne ve. Veliko nas je v tem delu ki bi radi odjadrali  in vse bolj in bolj zmigujemo z glavo, čeprav se je nekaj hrabrih že spustilo proti otoku vetra. Počasi mi to vreme preseda in pričel sem razmišljati še o drugih alternativah, če ne mi bo prej potekla druga viza, preden se vreme uredi. In ko še pogledam video iz Aucklanda, ki ga je posnel danes Sasa, potem vidim leden dež, morje ki ima komaj 11°C, ozračje je mrzlo in neprijetno. Vse bolj in bolj se mi zdi, da Nova Zelandija sploh ni več na moji poti, čeprav tudi nikoli ni bila, saj sem zelo jezen na njo, ker so mi Bio Security vzeli 5 salam in sem še moral plačati 400 NZ$ kazni zaradi enega sendviča s salamo, ki sem ga pozabil v nahrbtniku. A nekam se moram umakniti pred cikloni.

Pospravim kuhinjo in kolega mi sporoči, da pride po mene. Greva z dingijem do marine in naprej z avtobusom do Lautoke. Jaz ne potrebujem kaj velikega ali pretresljivega, moram pa zamenjati dva že zarjavela ročaja na vhodnih  vratih v barko, prav tako pa si moram kupiti eno naglavno svetilko. Na barki imam štiri naglavne svetilke, a nobena ne dela. Čeprav sta dve dražji in jih odlikuje dober in znan brand ter vodotesnost, sta očitno spustili vlago v sebe in delovanje je onesposobljeno. Žal mi jih je, a morajo romati v koš, saj ne mislim imeti na barki ne delujoče opreme.

V mestu najdem kar potrebujem, on še kupi stvari za na svojo barko, nekaj še drugih stvari ogleduje, a ne kupi. Seveda, kar je iz uvoza je zelo drago, kvaliteta pa je tudi vprašljiva. Potem še greva v trgovino in jaz potrebujem samo piščančje meso. Tokrat imajo v akciji na ražnju pečenega celega piščanca in odločim se zanj. Tako bom privarčeval na plinu, olju, pa še na čistilu za posodo. 

Prideva na avtobus za Vudo in naju šofer brez magnetne kartice ne spusti na avtobus. Pokažem mu denar, kot vedno, on pa mi pravi, da z denarjem ne gre, da on tega ne počne. Potem pa se oglasita možakarja iz prve vrste in takoj ju prepoznam kot kontrolorja. No ja, zdaj vsaj vem, zakaj šofer »nikoli« ne jemlje gotovine. Avtobus gre, jaz za vsak slučaj napolnim magnetno kartico z nekaj dobroimetja, da se lahko z naslednjim vrnem do Vude.

Cel dan je že oblačno, skoraj brez vetra, zato je vseeno sparno in vroče. Kot bi po domače rekli, dol tišči. Ko sva v avtobusu, prične rahlo deževati. Dežuje tudi ko pridem na barko in tako je še preostanek dneva.  Barka se zopet guga in sam pri sebi rečem, da se jutri prestavim v Saweni bay. Tam je verjetno bolje in tudi ni tako daleč od tu.

Zvečer si privoščim četrt piščanca, skuham še prilogo in večerja je kot iz najboljše restavracije. Potem si ogledujem še odjavne papirje in ne ljubi se mi pisati in izpolnjevati 10 strani papirjev. Verjetno bom en drug dan izpolnil samo pol, pol pa fotokopiral, ker potrebujejo uradniki vse to v dveh izvodih.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 11. dan

Danes ponoči je zapihalo, pa ne tako močno, da bi prestavljalo barko, le vetrnica je bila glasna. Ni se mi dalo vstati, pa sem jo pusti ropotati do pete ure zjutraj, potem pa sem se je tudi tako v pol snu, enostavno naveličal. Vetra je za dobrih 20 vozlov in nič več.  Zablokiram jo , potem grem v posteljo v upanju, da bom še kakšno urco podremal, a ne gre. In kot bi rekel moj kolega, »Prošla baba sa kolačima!« Ni kaj, tudi moj spanec je odšel naprej, zato vstanem in si skuham kavo. Zdaj je že svetlo in grem v kokpit, kjer jo bom spil ob dnevu, ki se šele prebuja. Piha in manj kot pol metra visoki valovi rahlo zibajo barko. Danes nas je na sidrišču manj, kajti včeraj je dosti bark odšlo proti Port Denerau ali Vuda marini, kjer se bodo odjavili. Še dva tedna in tukaj se začne ciklonska sezona, zato veliko bark zapušča do zdaj varen Fiji. Večina jih pluje za Novo Kaledonijo in potem za Avstralijo, saj je Brisbane od tam zelo blizu. Nekateri se še raje spustijo do Sydneya in iščejo možnosti za premestitev te ciklonske sezone. Za Novo Zelandijo je potrebno še malo počakati, saj se vreme še ni stabiliziralo. Poleg tega pa, kdo pa si želi iti iz 30 na max 15°C? Tudi morje jih ima tam komaj 11 ali 12°C. Brrrr…. Iz topskih 17 stopinj južne zemljepisne širine, se je potrebno spustiti na varnih 35 stopinj južneje. To je zame že na pol arktično podnebje v primerjavi s tem tukaj. Kakorkoli, v naslednjih dneh bom tudi sam moral dvigniti sidro in se prestaviti na sidro pred Port Denerau. Notri ne grem, ker je predrago.

Današnji dan mi mine ležerno, saj nisem šel na obalo. Po eni strani se mi ne ljubi, po drugi pa nočem biti moker od teh manjših valov. Tisti, ki imajo večje in globlje dingije s trdim dnom, ter močne motorje namesto motorčka, se peljejo kot snete sekire po morju, vse do obale. Odnesti bi moral smeti, a bodo počakale do jutri. 

Ker je oblačen dan, spet vklopim vetrnico, da mi proizvaja elektriko in s tem polni akumulatorje. Čas je, in ni tako vroče, da grem pogledati kako je z mojimi jeklenicami (priponami). Grem do jamborja  in pregledam vsak spoj. Povzpnem se na boom in se po njemu sprehodim do konca, kjer je krmna jeklenica ob koncu booma razdeljena na dvoje, oz. narobe obrnjen ipsilon. Vse je v redu, nič ne cveti. Gledam kako bom zadnjo vrv, ki drži boom, potegnil čez bimini in jo pričvrstil nekam na krmni trup barke, da bo ta vrv za rezervo, če se priponi kaj zgodi in da mi jambor ne pade naprej. Enako bom naredil z vrvjo, ki je namenjena spinakerju in jo bom pričvrstil pred genovo na sidrni inox del, če mi slučajno odtrga furlex ali »sprednji štraj«, da mi jambor ne pade nazaj. No, marsikaj moram postoriti, preden odrinem. Povzpnem se po jamborju do prvega križa in čeprav imam na jamborju montirane zložljive stopnice, se mi zdi, da se le-ta že tu premika 2 metra v levo in desno stran. Ne bom šel višje  in ne bom izzival usode, če mi to res ni nujno potrebno. Od daleč pogledam spoje na priponah in zdijo se mi v redu. Z mastjo namažem še oba zgloba, ki držita jambor in boom, odprem pokrovček in namažem navijalne zobnike od glavnega jadra, kateri so v jamborju, pregledam še spojne člene na vangu in škoti,… OK je, le nekaj vrvi bo potrebno v Novi Zelandiji zamenjati. V rezervi imam kakšnih 80 metrov »desetke« , a to ne bom menjal, ker ne vem kaj se bo po poti dogajalo. 

Zvečer si skuham še dobro večerjo na žlico, nato pa se posvetim temu blogu in kasneje še filmu.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 12. dan

Če je sinoči samo malo zapihalo, je danes bilo zelo pestro. Ma kaj pestro, na nekaj trenutkov se mi je zdelo celo nevzdržno. No pa gremo po vrsti. Sinoči sem gledal 3:20 ure dolg film, katerega je bilo konec okoli 1:00 ure zjutraj. Pogledam na telefon, na njemu je sporočilo iz ene od tukajšnjih jadralskih skupin na socialnem omrežju. Berem in stiska me v želodcu. To se dogaja ravno tam, jer bi moral jaz čez nekaj dni pluti, a kot sem že napisal, čakam ustrezno vreme. Členek iz časopisa pa pravi v prevodu nekako takole:

Auckland, NZ,  ponedeljek, 14.10.2019

TRAGIČNA POMORSKA NESREČA

Danes popoldne je 47-čeveljska jadrnica s 4-člansko posadko sprožila klic v sili. Bila je približno 20 NM severno od rta Brett. Štirje jadralci so zapustili svoje potapljajočo jadrnico, a so v visokih valovih  izgubili rešilni splav.

Pomorski koordinacijski center za reševanje Nove Zelandije je odposlal več reševalcev za reševanje, vključno z reševalno ladjo Bay of Islands II, helikopterjem mornarice Sea Sprite, letalom Orion in helikopterjem Westpac Rescue – Auckland.

Orion je okoli 14:47 ure v vodi zagledal štiri ljudi, zato jim je spustil v vodo splav, preden jih je reševalni helikopter Westpac Rescue iz vode potegnil okoli 15:45 ure. Tragično je, da eden od jadralcev  ni preživel reševanja (zelo znam NZ jadralec in politik), ženska 50-tih let je bila hudo poškodovana, ostala dva moška pa sta bila le lažje ranjena, a precej onemogla. Vse so s helikopterjem odpeljali v bolnišnico Whangarei.

Reševalno plovilo Bay of Islands II je bilo skoraj na polovici poti do preživelih, a se je tudi samo borilo s 6 metrskimi valovi in z vetrom okoli 40 vozlov, ter sunki vetra do 50 vozlov. Preiskava o nesreči poteka, sploh pa je neznanka, kaj se je točno dogajalo s plovilom, da se je začelo potapljati in se na koncu tudi potopilo.

S cmokom v želodcu grem spat, a spim le uro in pol. Prebudi me sidrni alarm na telefonu, saj se je Indigo prestavil že za 78 metrov! »Sranje, kaj je zdaj to?!« Skočim ven v kokpit in vidim, da je zdaj barka prešla iz normalnega SZ na J, saj močno piha iz severne strani. Prihaja vse močnejši naliv. Piha kot pri norcih, valovi postajajo vse večji, katere ne morem oceniti, kako visoki so, verjetno pa ne kaj manj, kot okoli enega metra. Barka poskakuje na sidru kot kobila iz kakšnega western filma. Skočim v kokpit, prižgem motor in ga pustim v nevtralnem položaju, naj teče in naj bo barka pripravljena za kakšen manever. Piha in dežuje, ves čas se bliska in grmi in ko pomislim na mojo sestavljeno verigo, me še bolj stisne v želodcu. Vetrnico sem izklopil, če ne bi jo odtrgalo. Grem v spalnico, počasi mi voda curlja iz okna na posteljo, saj voda najde svojo pot, sploh pa ob takšnem vetru in nalivu. Spet grem ven, ker se mi zdi, da slišim ob barki neke glasove. Veliko bark je osvetljenih, nekaj nas ima naglavne svetilke in čakamo v kokpitu. Barko poleg mene, 473 Beneteau je prineslo na 10m v bok Indiga. Popustilo mu je sidro in to očitno rije po dnu. Še bolj levo se muči keč Irwin 52, spušča dodatno verigo, ob meni na desni kolega na Halberg Rassyu 43 v tem nalivu in vetru s sinom dviguje dingija na krmo.  Sem samo v spodnjicah in še te so mokre, kot da so v pralnem stroju. Pogledam na števec moči vetra, kaže mi 37,2 vozla! Ves čas gledam na sidrni alarm, katerega sem že prestavil na nulo in v novo smer. Barka napenja verigo, jo spet malo spusti, poskakuje,… cela štala! Vsem nam je v podzavesti koralni greben, ki ga imamo za ritjo. Če koga odnese tja, bo res dobil pošten udarec v zadnjico. Končno se po dobrih dveh urah umirijo valovi, dež preneha padati, ne grmi in ne bliska se več, tudi veter pade na nekaj manj kot 20 vozlov. Ufff… postaja že vse bolj normalno. Priznam, malo me je bilo strah, zaradi moje spete verige. Naslednjič kupim 100 metrov verige v enem kosu pa naj stane kolikor hoče! A očitno je moje 3-kratno varovanje na spoju, zdržalo tudi takšno nevihto. In potem mi kdo reče, kako lepo ti je ko si brez stresa in jadraš po svetu. »Pejt v 3 krasne!« 

Zjutraj zaspim kot ubit in spim dobre štiri ure. Ko se zbudim hočem pogledati na vremensko napoved, a ne gre. Seveda, danes ob 8:50 so mi izklopili internet in klice, ker mi je potekla veljavnost dobroimetja. OK, bom odšel na kopno, a šele po popiti močni kavi in si že uredim novo dobroimetje. Če imaš naročnino se to ne dogaja, a tukaj imamo vsi predplačniški sistem in vsega je enkrat konec. Stopim v dingija, a ta je skoraj do polovice zalit z vodo. Poberem jo s plastično posodo in grem na obalo. Uredim si novo dobroimetje, zdaj telefon spet dela in ker sem že na kopnem, kupim še nekaj sadja in zelenjave. Danes sem se imel namen prestaviti na sidrišče pred Port Denerau, a se ne bom. Zdaj sem še malo slabe volje zaradi današnjega vremena, včerajšnje nesreče pred NZ, pravkar pa spet piha okoli 20 vozlov, dež malo poškropi po barki, …

Sedim v kokpitu in gledam barko, ki jo je prineslo zjutraj k meni. Ne vem če sva v tem vetru 8 metrov narazen. Na njej dva otroka brez nadzora skakljata po barki, se obešata na vrvi in se gugata po zunanji strani barke. Starejši ima kakšnih šest let, punčka kakšno leto manj. Verjetno sta oba rojena na vodi in se smejita, glasna sta in razigrana. Sedim in ju opazujem, upam, da se ne bo naredila nesreča. V tem pride v kokpit mladi oče, mi pomaha in se mi opraviči, ker sva blizu. Misli si, da gledam njegovo barko, ker sva drug ob drugem, jaz pa gledam njegova otroka. Reče mi, naj ne skrbim, saj se bo danes v toku dneva presidral. Povem mu, da dokler ne udariva skupaj z barkami me to ne moti, potem pa me zna motiti. 

Popoldne ob treh še vedno piha, a pokazalo se je sonce, ki v moje veselje s 14 A/h polni moje akumulatorje. Na koncu sidrišča vidim kolega Norvežana, ki zapušča sidrišče in odhaja v Lautoko, da si podaljša bivalno štirimesečno vizo, ki mu poteče čez tri dni. Ostal bo tam nekaj dni, jaz pa tudi ne vem, kdaj bom šel drugam. Tudi to je sestavni del jadranja in bivanja na jadrnici v tujem svetu.

Zvečer je mirno, skoraj brez vetra. Je to samo tišina pred novo nevihto? Bom že videl,…

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži

Končno ena mirna noč, brez vetra, brez dežja, brez neviht. Zato pa pravijo, da po vsakem dežju posije sonce. Ampak danes zagotovo ne bo sijalo. Oblačno je in kmalu naj bi začelo spet deževati. Deževalo naj bi še naslednje tri dni in sprašujem se, kaj naj počnem tukaj? Pravzaprav, kjer koli bi bil, bi bilo enako.

Spijem jutranjo kavo, iz kokpita gledam barke, kako odhajajo s sidrišča in si rečem, zakaj tudi jaz ne bi zamenjal okolje. Hitro vse pospravim, pripravim barko in dvignem sidro ter odplujem s sidrišča. Cilj – Port Denarau. Pravzaprav bom sidral na sidrišču pred vhodom v kanal, kjer se potem notri nahaja marina. Dejansko je to celina, čeprav velikokrat zasledim, da piše – Denarau Island. Torej do cilja imam kakšnih 18 NM. Takoj ko zapustim otok, se vreme spremeni, začne pihati 16 vozlov vetra in vse bi bilo super, če ne bi pihal ravno v nos. Torej sem danes obsojen na motoriranje do cilja. 

Vmes še moram kalibrirati popravljen elektronski kompas od avtopilota, a ta ne prime, kljub temu, da sem naredil že tretji krog. Obrnem v drugo stran, se zavrtim dva krat, spet nič. Nič ne bo, krmarim na roke in postajam besen sam nase, ker nisem zamenjal kompasa z novim. Vem zakaj ne. Zato ker sem se nalezel njihovega »Fiji time«. Ne preostane mi drugega, kot da »drgnem« kolo krmila na roke. Plujem slabih 5 vozlov hitrosti in gledam na ploter, saj je na moji poti kar nekaj ovir. A te ovire me ne motijo, kolikor me motijo ovire malo pred ciljem. Ovire so manjše skale, koralni grebeni, peščeni manjši otočki,… Vse to gleda malo nad vodo ali pa je meter pod vodo. Nekaj kardinalnih oznak j postavljeno, večinoma pa tudi ne. »Saj boš začutil,« pravijo v šali. Se iz tega šali? Dejte no!

Še danes se spomnim, kako sva s kolegom skoraj nasadila dingi na koralni greben, ker nisva vedela, da se nahaja ravno na najini plovni poti. Zato zadnji dve milji plujem čisto počasi, gledam na ploter in gledam na satelitsko sliko na tablici, ki pa je ravno na tem območju zapacana in ni jasna. Izmenično gledam skozi daljnogled in spet nato čez polarizacijska očala, da vidim, če je kaj sprememb na  površini. Plima je in še dež, zato se vse vidi še toliko slabše. Zadnjo miljo se premikam s komaj dva vozla hitrosti. Končno se le prebijem do sidrišča, saj sem se lepo izognil oviram.

Sidrišče je nabito polno, saj je tukaj kakšnih 30 plovil. Ko priplujem do sidrišča je tukaj globina komaj 6 metrov. Ejjj, 6 metrov! Nekako mi ta globina ni všeč, saj pod 20 metrov sploh ne znam več sidrati. Bo to dovolj vode pod kobilico, če je razlika med plimo in oseko vsaj 1,5 metra, kadar ni polne lune? Spustim sidro in 27 metrov verige, sidro pa lepo zagrabi v muljasto dno. No zdaj prihajajo manjši valovi in barka se ziblje. Ufff… To bo še veselica!

Komaj sedem, da se po štiri urnem premiku »spočijem«, ko dobim sporočilo od kolega. Ves jezen mi piše, da so mu zavrnili vlogo za podaljšanje vize. Ne morem verjeti! Pravi, da je zamudil tridnevni rok, saj mu jutri poteče viza in jutri bo že ilegalno na Fidžiju. No lepo, pa bomo tudi tu imeli ilegalca, imigranta in še kakšna druga beseda bi se našla zanj. Povabi me na njegovo barko na kavo, ki je kakšnih 300 metrov oddaljena od moje. Pa grem, nastavil mu bom ramo, pa naj se zjoče. Pa saj zato smo prijatelji na svetu. Dingi pluje, motorček prede, dež pa lepo pada. Nič ne bo narobe če sem moker. Nisem iz cukra! Pridem na barko in dobim veliko skodelico kave. Uff, danes bom pa pogledal vsaj tri filme, preden zaspim, očitno me čaka dolga noč. Potem pride k meni njegova zelo lepa mačka, ki pa mi ves čas nastavlja tazadnjo. »Goni se,« mi pravi. »Ok, nič hudega, tudi jaz bi se, pa mi leta več ne pustijo.« mu pravim in se nasmejiva, pogladim mačko po kožuščku, ta pa zaprede.

Pove mi kaj se dogaja pri njemu in svetujem mu, naj pokliče Immigration office na letališču. Kdo pravi, da se mora vse urediti samo v prvi pisarni? Tam je vse večje, večji pretok  ljudi je in med vso to zmešnjavo ne bodo komplicirali. Pogleda me in vseeno pokliče na letališče. Zadetek, uradnica na drugi strani linije si zapiše njegovo ime in mu pravi, naj jutri pride na letališče v njihovo pisarno in bosta že nekaj uredila. Zdaj je vesel kot radio in najraje bi mi skuhal še eno veliko šalico kave. Ne hvala! Pravzaprav pa, počakajva do jutri, saj ti domačini znajo zakuhati juho, če tudi ni ognja.

Z njegove barke se vračam v dežju in ta se zdaj že cel večer ziblje, zato me začne malo boleti moja, na pol prazna glava. A jutri bo morda bolje, ko bom šel v dežju na kopno. Zakaj pa ne? Počasi, saj imam samo dva kilometra do marine in z mojim motorčkom, bo to prav lep, pol urni izlet.

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 2. dan

Sinoči sem šel spat, utrujen, kot bi kopal jarke. Tudi nekaj z mojim želodcem ni bilo v redu, očitno me je večerja (fižolova solata s čebulo in česnom, ter belim kruhom) napihnila, da sem komaj dihal. Zdravnik bi mi zdaj rekel, prav ti je Jasmin, zakaj ješ fižol in čebulo, če imaš putiko. Ampak, rad ga imam in moram, vsaj 2x ali 3x na leto, pa če tudi potem obležim z bolečinami v nogi.

Zjutraj se zato že zgodaj prebudim in pijem kavo. Vso noč je deževalo in tako bo še menda kar nekaj naslednjih dni. Današnja napoved pravi, da cel teden. Preberem časopis, malo pogledam na internet, nato pa si naredim še zajtrk. Pospravim posodo in slišim kako je do mene priplul dingi. Norvežan je ob Indigu in me sprašuje, če grem zraven njega na Immigracijski Urad, da mu prinesem srečo. No ja večjo srečo bi ti prinesla kakšna brhka mladenka, ne pa jaz. A ker nimam nekega posebnega dela, čeprav bi ga našel, grem z njim, da vidim še ta del Fidžija, ki ga do sedaj nisem videl. Prideva na kopno, se z avtobusom odpeljeva do mesta Nadi (domačini mu rečejo Nandi), potem pa z drugim avtobusom do letališča, oz. do njihove glavne stavbe v mestu Namaka. Centralno stavbo hitro najdeva, nato gre on  v čakalnico, kjer sedi kakšnih 40 ljudi in vsi čakajo nekaj od teh uradnikov. Še sreča da so trije »šalterji« in vse poteka tekoče.

Da ne čakam in ne delam gneče v čakalnici, se odpravim na sprehod po mestu, da vidim, kaj vse tukaj imajo, kako živijo, kaj delajo? Tako se sprehajam ob trgovinah, uradih, bankah in še čim, čeprav rahlo dežuje. Kjer koli je mogoče, hodim pod streho, kjer se ne da, se izpostavim dežnim kapljam. Ko si mesto s samo eno ulico ogledam, v njemu ne vidim ničesar posebnega, zato se vrnem nazaj v stavbo in počakam kolega, da opravi uradniška dela. Ko pride ven iz čakalnice je nasmejan in mi pravi: »Če tebe ne bi bilo, bi danes že pakiral in pisal odjavne dokumente, ter odplul ne vem kam.« Zdaj mu ni treba in nimam vseh zaslug za to jaz, ker sem mu nekaj povedal, pogledal na uradno stran njihovega urada in ga včeraj nagovoril, da pokliče na Urad na letališču. Upam, da si bom popoldan zaslužil vsaj pivo, preden greva na barko. No ga ni bilo, a pravi, da še bo, kakor tudi BBQ. Velja, še bolje.

Greva še v trgovino, nabaviva nekaj stvari, katere potrebujeva na barki, potem pa se z avtobusom odpeljeva po isti poti domov, oz. na barko. Pozno popoldne spijem kavo, pregledam nekaj zadev na spletni strani za navtike, ki plujemo po tem delu sveta, potem pa je že čas za večerjo. Tokrat sem našel kos svinjskega mesa, katerega sem lepo popekel, si naredil omako, zraven pa si naredil še polento, katero sem potem opekel v pekaču. Čudovita večerja!

Zvečer so se od nekod prikradle mušice, podobne letečim mravljam, ki so se naselile okoli luči in tako letale tudi po zaslonu prenosnika, kakor tudi po meni. Kar malo nadležne so že bile. Še sam ne vem, koliko sem jih potolkel, a na koncu je tu in tam še priletela katera in pokazala svojo nadležnost, ko sem pisal ta blog. Kakorkoli, jutri ko bo dan, jih več ne bo.

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 3. dan

Bila je še noč in trda tema, ko sem se prebudil. Pa ne zato, da bi se že naspal, ampak zato, ker me je bolelo koleno. Ne se veseliti in ne privoščite mi, ni putika, ker ona boli drugače. Očitno pa je sklepna revma. Razmišljam, kako bi vstal, da bi me čim manj bolelo, pa tudi na WC bi moral. Skobacam se iz postelje, vzamem naklofen  in ne grem več v posteljo, ampak se zleknem kar v salonu. Kasneje, ko tableta malo prime, si skuham kavo, po kavi zajtrkujem in pospravim v sebe še en naklofen 100, da ja res dobro prime.

Pa je prijelo, zato ob 9:00 uri začnem z delom. Najprej si pripravim Rainmana. Ko bom jaz delal druge stvari, niti ne bom vedel, da čarovnik proizvaja pitno vodo. Tukaj voda zaradi mešanja mulja ni najbolj čista, ni pa zdaj umazana, a se zavedam, da bom s tem uničil 5 mikronski filter. A kaj naj? Če bo samo to, bo še dobro. Ko delam vodo, jo tudi s TDS instrumentom izmerim in kot sem pričakoval, je drugačna, trša. Pokaže mi 198 ppm, kar je še vedno v redu. Z drugim instrumentom izmerim Ph in ta mi kaže enkrat 7, spet drugič pokaže 6,9 enot Ph-ja. No ja, malo kisla in nevtralna hkrati. Dobra bo. Kar v tank jo naj naliva, jaz pa bom ta čas kaj drugega delal.

Preselim vse stvari iz krmne spalnice v salon, nato pa razdrem ploščo z instrumenti na krmilni konzoli. Najdem kje je zvezan kompas od avtopilota in grem za kablom. Osvobodim kabel, nato pa ga potegnem skupaj s kompasom v krmni prostor, kjer je avtopilot. Zdaj bo potrebno potegniti kabel nazaj do instrumentov, kar pa bo že malo težje. Zato vzamem 8 mm debelo inox pletenico (zajlo), katero imam v rezervi, če bi mi odtrgalo kakšno pripono, da jo lahko vsaj začasno zamenjam. Ker je bolj kompaktna, jo lepo napeljem do krmnega prostora, nanjo nalepim kabel in ga z lahkoto potegnem do instrumentov. Nato privijačim nov kompas na mesto kjer je bil, saj tam ni v bližini nobenega kovinskega dela, ki bi motil magnet. Naredim še nove kabel sponke za kontakte in vseh šest žičk priklopim na instrument od avtopilota. Dela!

Vse pospravim nazaj kot je bilo, nato se lotim motorja in pregleda filtra za morsko vodo. V njem najdem dve manjši školjki, kateri je potegnilo skupaj z morsko vodo. Verjetno sta bili zaraščeni kje na odprtini za sesanje vode. Mrežico očistim s staro zobno krtačko in jo vrnem nazaj, ter privijačim. Zdaj še moram pogledati, zakaj me muči menjalnik za vzvratno plovbo, saj ne zagrabi takoj, ampak šele čez dve ali tri sekunde. Olja imam v menjalniku dovolj, vodila so dobro speljana, nič ne najdem. Vse potem posprejam z oljnim sprejem in morda bo bolje. Zdaj še pobarvam vodilo jermenice in pokrov sladkovodne črpalke, ki sta že malo rjasta in sta izgubila nekaj zelene barve, s katero je motor pobarvan. In ko končam, vzamem še drug čopič, ter zmešam malo laka z malo mahagoni barve, ter pobarvam spodnji rob pohištva v salonu, saj je na nekaterih mestih precej obrabljen. Zdaj je spet lepo.

V tem času sem naredil 240 litrov vode, zato še sperem membrane od Rainmana in zaključim z delom. Prižgem motor, dvignem sidro in malo kasneje kar na sidrišču med barkami plujem v krog in kalibriram Raymarinov kompas. Ko mi najde pozicijo za avtopilot, naravnam še stopinje, jih izenačim z GPS instrumentom, shranim in preizkusim, če mi zdaj avtopilot dela kot mora. Dela! Čeprav na to kratko razdaljo ne morem najbolje videti, a to preizkusim drugič, preden grem na daljšo plovbo. Tudi vzvratno plovbo preizkusim, tokrat dela kot mora. Čudež! Spet pridem na svoje mesto na sidrišču in spet sidram. Zdaj je že popoldne, zato se ves moker od potu z masko spravim v vodo, da preverim še propeler, a ta je tudi pričvrščen kot mora biti. Stuširam se in si skuham zasluženo kavo. Šele ko se usedem, začutim, da me spet malo boli noga, zato se odločim, da bom počival, namesto, da bi vzel še eno tableto proti bolečinam. Danes je bil res deloven in uspešen dan. Sreča da je oblačno in ni sonca, zato pa je sparno.

Spijem kavo in pomivam džezvo, ko pride Gaute in me vabi da greva na obalo, saj mu je zmanjkalo cigaret. Preoblečem se in greva. Njegov nov, 3,7 metra dolg dingi s 30 konjsko Yamaho leti po mirni vodi kot sneta sekira po zraku. To kar sva preplula v sedmih ali osmih minutah, jaz ne preplujem s svojim motorčkom v dobrih pol ure. V marini še srečam kolega iz Nizozemske, pa še Saša, a se ustavljam le na kratko, da se pozdravimo, izrečemo nekaj besed in gremo vsak po svoje.

Iz trgovine greva še na osrednje prizorišče, kjer je danes kulturni program, kjer plešejo plese iz otočja Samoa. Dobiva dober prostor, spijeva vsak po malo pivo, pogledava si program in nato se kolega spomni, da ni prižgal sidrne luči na barki, a ker je zadnji na sidrišču, ga je malo strah. Odideva v dingi in greva nazaj na barko, kjer si še skuham pozno večerjo, preberem nekaj strani knjige in se izgubim v spancu.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

83. dan: Heron: Ibiza – Španija: El Rinconet

Vremenski bogovi so se odločili, da si letos Ibize in Fermentere ne bova ogledovala. Nekaj sva tako že videla v preteklih letih, drugo bova očitno kdaj drugič.
Zjutraj izplujeva proti celinski Španiji. To je lepa dnevna pasaža. Zjutraj greš, zvečer si tam.
Očitno nisva edina, saj tako z očmi kot z AIS-om vidiva kar nekaj bark, ki imajo enake namene.
Vetra je premalo (5 vozlov v polkrmo), da bi lahko jadrali, saj se rolerji še vedno valijo in nas premetava. Kar 10 milj motorirava, preden lahko razpreva jadra. Potem postane plovba bolj človeška. Bistveno manj nas rola.
Ves čas se boriva s kotom jadranja. Piha vzhodnik (polkrma), glavni val je skoraj z boka. Če grem čisto v smer proti cilju (WSW), potem preveč pade hitrost navideznega vetra. S tem pade pritisk na jadra, poveča se rolanje in zmanjša hitrost.
Če pa drživa barko 10 stopinj bolj bočno na veter, se kot navideznega vetra zaradi naše hitrosti spremeni s 150 na 110, jadra nas bolj držijo, hitreje gre in ne premetava nas toliko. Kadar se veter okrepi, lahko plujeva v smeri cilja.
Ta taktika naju pripelje malo preveč južno, zato zadnjih nekaj milj poskusim voziti čisto krmo (metuljčka), a je vala preveč in mi jadra ves čas podira. Tudi brez genove (samo na glavno jadro), kljub preventerju, ne gre. Jadro se ves čas zapira in z glasnim pokom spet napne. Ga pač zloživa in odmotorirava tistih nekaj milj.
Čeprav že dva dni piha z vzhoda, se vali swell z jugovzhoda. Blizu celine se mu pridruži še swell s severa. Ta zbriše s seznama nekaj možnih sidrišč. Dosti nama več ne ostane.
El Rinconet je zaščiten pred severom in vzhodom, a povsem odprt na jug in jugozahod.
Lili bi kar na prvo žogo v marino, jaz se nekaj pogajam in na koncu sidramo pod previsnimi skalami pred plažo El Rinconet.
Ne rola zelo.
V začetku.
Zvečer se guncanje malo okrepi. Upam, da bomo kaj spali.
Na obalo se nama ne ljubi. Zadnja dva dneva na težkem morju sta naju utrudila. Jutri.
Kopanje je bilo bolj na hitro. Bolj iz higienskih razlogov. Zunaj je namreč že mraz. 26 °C se v vetru in oblačnem vremenu zdi kot jesen in ne več kot poletje. Bo treba bolj na jug.

Danes prepluto: 60 NM, po logu 67, skupaj 2166. Motor ima 5607 ur (3 nove).

84. dan: El Rinconet – Torrevieja

Ponoči se je guncanje okrepilo. Nekaj časa se je še dalo spati, če si dovolj utrujen.

Ob treh zjutraj sem bil toliko naspan, da me je guncanje preveč motilo, da bi še spal.
Malo sem premišljeval, kdaj bi odrinila in potem sem se odločil, da kar greva.Vetra je bilo manj kot valov, veter skoraj v krmo, valovi pa dve komponenti: eni od strani, drugi pa skoraj v krmo.
Zibanje je bilo neprijetno. Barka se je za nekaj trenutkov skoraj umirila, potem pa so jo zadeli kaki trije večji valovi s strani s tako frekvenco, da jo je dobro zazibalo. Krmni val pa je barko porinil iz smeri.
Jadral sem le z genovo. Ves čas se je podirala. O glavnem jadru nisem ponoči niti razmišljal, ker bi samo razbijalo.
Pozneje je veter večkrat spremenil smer in hitrost. Ko je bil šibkejši, sem moral genovo zviti in voziti na motor, ko je bi močnejši, se je dalo jadrati. Nekaj časa se je dalo voziti tudi s polnimi jadri, a me je srce bolelo, ko je novo glavno jadro s pokom udarjalo in stresalo celo barko, če je bil val prevelik. Genova pa enkrat na leve uzde, pa spet na desne uzde ...
In tako 13 ur.
Ob štirih pa sva že sidrana znotraj valobrana marine Solinas v kraju Torrevieja. Ta marina ima nenavadno velik bazen znotraj valobrana – skoraj kilometer krat 300 m.
Tam je tudi terminal za nakladanje soli (po bližnjih solinah je marina dobila ime). Španci se ne šalijo z valobrani. Na zunanjo stran namečejo velike bloke (skale ali beton), ki razbijejo prve valove. Nad to in malo umaknjeno v notranjost pa zgradijo zid. Tale je visok vsaj 6 ali 7 metrov, mogoče več in ima po vrhu speljano sprehajalno pot.

Sidranje znotraj valobrana je že leta vroča tema lokalne skupnosti in občasno je prepovedano, pa spet dovoljeno ...
Ko midva sidrava, je tam sidranih že kakih 15 plovil (ne štejem malih čolničkov).
Izkaže se, da so skoraj vsi rezidenti marine, ki so šli na nedeljski izlet z barko, a ker je zunaj nemogoče morje, je bil izlet kratek.
Veselo se kopajo in se imajo super. V kotu je še žičnica za smučanje na vodi (podobno, kot v Punatu na Krku, le malo krajša).
Zvečer nas ostane na sidru morda pet.
Danes sva imela za večerjo roštiljado. Vem, da bi se nekateri zmrdovali, ker je moj roštilj plinski, ampak meni je veliko bolj praktičen, po okusu pa ni take razlike, da bi se mučil z ogljem.
Američani so zadevo dodelali v nulo. Ko namreč maščoba kaplja na razbeljeno kovino, se sežge in da podobno aromo, kot lesno oglje. Trik je, da roštilja ne smeš preveč dobro očistiti. OK, mrežico že, ampak notranjost naj ostane črna, da doda tisti pravi okus in vonj po oglju. Ko je roštilj čisto nov, tega okusa še nima, a z uporabo se notranjost prevleče z ogljem.
Danes upam, da bomo spali bolj mirno. Res upam, sicer se mi lahko zgodi upor na ladji Heron in bo admiralica zapustila barko, dokler je ne zabetoniramo v dobre temelje. Jutri pa naprej, preden nas dosežejo viharji, ki se že počasi kuhajo in nas bodo zadeli čez nekaj dni, če se ne premaknemo. Prijatelji naju čakajo v Cartageni in imajo pivo že v hladilniku. Upam, da ne bomo bolj potrebovali toplega čaja.

Danes prepluto: 64 NM, po logu 66, skupaj 2230. Motor ima 5615 ur (kar 8 novih).

85. dan: Torrevieja – Cartagena

Zvečer so imeli v lokalu nad žičnico za bordanje živo glasbo. Kako drugačni so žuri tukaj na celinski Španiji, od tistih, ki sva jih bila vajena do sedaj. Vse je umirjeno, glasba ni preglasna. Se vidi, da je verjetno med gosti polno starejših Angležev in njim je zabava namenjena. Spala sva odlično. Valobran je 100-odstotno opravil svojo nalogo. Zapeljeva ven, na odprto. Kako drugačno je danes morje. Piha 5 vozlov s kopnega, verjetno je to še ostanek nočne termike (ne vem, ali mu tukaj tudi rečejo burin). Valov od vetra ni niti za vzorec. Swell prihaja z vzhoda, a je prav počasen in lenoben. Ravno dovolj, da ne pozabiš, da si na velikem morju, a ni moteč. Motorsailamo. Vetra je ravno toliko, da jadra dodajo kak vozel ali dva k hitrosti motorja in da držijo barko in ji preprečujejo valjanje po swelu. Jutranje sonce se skrije za oblaki. Odločiva se za pot bližje obali, saj je morje mirno in tako voziva mimo vzgajališč rib, ki jih je tu vse polno.

Ponoči ali v težkem morju bi se jim raje na daleč izognil, tokrat pa si skrajšava pot za nekaj milj in greva med njimi. Vetra za kako uro zmanjka, potem se obrne v vzhodnik in pač jadramo na drugih uzdah. Na krov dobiva slepega potnika. Morda je tu že od začetka – ne vem. Majhen ptiček podoben penici se prestopa po barki. Z Lili sta že povsem prijatelja. Ona se ves čas pogovarja z njim in njega ne moti, če sta manj kot meter narazen. Mene se še malo boji in drži kaka dva metra razdalje. Ko moramo zaviti za 10 stopinj desno, skače po avtopilotu. A je prelahek, da bi pritisnil gumb. Potem se usede na krmilo, in sicer na desno prečko, a seveda revček ne ve, da ne more obrniti krmila, če je vključen avtopilot. Zato pač Lili pritisne +10. Ptiček se le malo umakne. Potem gre pod sprayhood, in sicer na najbolj zavetno mesto, kjer nanj sije sonce in tam malo drema. Poseda po vseh štrikih na barki od premca do krme, za nekaj časa gre dremat v dingi, največ pa se zadržuje pod sprayhoodom. Jadranje je tako rekoč idealno za utrujene popotnike. Vala ni, vetra je ravno dovolj, da plujemo s 5 do 6 vozli in piha ves čas iz idealne smeri. Slabih 10 vozlov vetra iz 70° je za Herona sprehod skozi park. Ko objadrava Cabo de Palos, sem pričakoval polkrmo (slabih 10 v polkrmo pomeni počasno napredovanje), a se veter obrne in ga imava spet v bok. Kot bi se nama bogovi hoteli odkupiti za vse trpljenje preteklih dni.

Blizu Cartagene se ptiček odloči, da tu izstopi in vidiva ga, kako leti proti hribom. Prav pogrešala ga bova. Ko obrnemo v zaliv Cartagene, je veter v krmo, a se zaradi tunelskega efekta ravno prav okrepi, da hitrost ne pade pod 5 vozlov. Tik pred marino zvijeva jadra in zapeljeva v marino. Cene so tu res zmerne. Če bi recimo v Mahonu plačala za eno noč 250 ali 300 EUR, tu za ta denar lahko ostaneš deset dni. Precej marin v Španiji ima dobre cene. In to so marine, ki so bile zgrajene za težko morje z valobrani dolgimi kilometer ali več, s plavajočimi pontoni, veliko je opremljenih s finger pontoni, veliko jih ima vso infrastrukturo od čendlerije do mehanikov, švasarjev itd. Osebje je prijazno in pomaga pri privezu in z informacijami. Tu ostaneva, dokler se vreme malo ne stabilizira.

Danes prepluto: 39 NM, po logu tudi 39, skupaj 2269. Motor ima 5619 ur (4 nove).

86. dan: Cartagena

Spala sva dolgo. Potem začne nekaj smrdeti po nafti. Veter poneha. Pa ne, da so spet falili napoved in da piha od rafinerije proti marini in ne z juga?
Pogledam ven in vidim veliko kruzerko, kako pristaja na pomol pred obema marinama. Torej, veter se ni obrnil, le kruzerka ga je blokirala. In smrdi iz njenih dimnikov ne iz rafinerije. 

Oh, smola. Nisem vedel, da sem prihajajo tudi kruzerke. Rečem Liliki, naj se hitro uredi, da greva v mesto, preden se tile privežejo in ljudje preplavijo mesto. Dve stvari pri Lili nista kompatibilni: zjutraj in hitro.
V miru počasi popijeva kavico. Cartagena je neverjetna. S kruzerke se je v mesto zapodilo 4.000 ljudi, a je mesto to z lahkoto prežvečilo. Že dve tri ulice stran od najbolj udarne turistične promenade je vse normalno. Le kam je šlo 4.000 ljudi?
Če se ti kruzerka zgodi kje na kakem malem otočku v Karibih, je tisti dan praktično uničen. Bolje, da ne greš na kopno. Danes sva bila tipična turista. Vzela sva kombinirano karto za ogled več znamenitosti in 6 ur hodila po mestu in gledala stare kamne. Je kaj za videti. Lepo in poučno. In naporno. Še dobro, da se lahko vmes kje usedeš v senčko v kak lokalček.
Sva pa dolgo iskala vhod v rimsko gledališče. Veš, kje je, imaš google maps, pa vseeno zgrešiš. Ja, nisem si mislil, da je to vhod v neko čisto normalno hišo dve ulici stran, potem greš pa pod cesto do teatra. Aja, pa tu ne gre za amfiteater, ampak za pravi teater, kjer so igrali gledališke igre. Kapaciteta sedišč: 6 do 7.000 ljudi. Galusova dvorana v CD ima kapaciteto le 1.545. Rimljani so pred 2000 leti naredili petkrat večje gledališče. Vau.
Zvečer greva ven s posadko z Dream time. Imamo več sreče kot pameti, saj po naključju najdemo en krasen tapas bar, kjer je postrežba simpatična in cene nizke, ambient pa avtentičen. Odprti so že 100 let in želim jim še vsaj 100 let.
Najbolj mi je všeč to, da je z vsakim tapasom zraven zastonj pivo (oziroma z vsakim pivom zastonj tapas). Ene par tapasov smo pa morali pokusiti. Je ene tri štiri ulice stran od glavne turistične peš cone. Kje natančno je, vam pa ne povem.
Danes nismo pluli, smo pa več hodili.

87. dan: Cartagena

Ohladilo se je in zjutraj je bilo komaj kaj čez 20 °C. Napovedujejo občasen dež. Danes je dan za popravila. Zadnjič na palubi najdem pol koleščka škripca. Mislil sem že, da bo treba na vrh jambora, da najdem, kaj se je zlomilo.
Admiralica pogleda ta kos plastike in ugotovi, da to ni z vrha jambora (čeprav še ni bila nikoli gor), ker je to kolešček za tanjše štrike, kot so naše dvižnice.
In ima prav. Kolšček je iz buma. Je vodilo prve krajšave.
Tole bo projekt za kakšno uro, dve, si mislim in zjutraj začnem:
Poiščeva čendlerijo (trgovino z navtično opremo), a tam takega koleščka nimajo. V drugi tudi ne. V tretji imajo nekaj podobnega. Os je OK, širina tudi, le obseg je nekaj večji. Mislim, da bo šlo.
Doma dolgo študiram, kako se os spravi iz buma, saj nima nobene razcepke, vijaka ali česa podobnega. Na internetu najdem po dolgem iskanju nekaj nasvetov. Os je zabita v bum. Na eni strani je os narebrana, to s trenjem drži vse skupaj. Treba jo je izbiti ven s prave strani. OK. Kladivo imam, jeklen izbijač debeline 8 mm tudi, sekira za protiutež in udri po siromaku.
Nerjavno železo in aluminij nista prijatelja. V družbi s slano vodo se na njunem spoju tvori aluminijev oksid (in mogoče še kaj), kar ju dobro zlepi skupaj. No, po 14 letih je to res dobro sprijeto. Vseeno nama uspe in ker pametnejši odneha, gre os počasi ven. Pri tem ugotovim, da je razpadel tudi kolešček druge krajšave, le da se je še nekako držal na osi.
Za krajšave imam nove vrvi iz dyneeme. Te so precej manj raztegljive in očitno so šokovne obremenitve ob udarcih jadra večje.
Potem mi novi kolešček pri nameščanju pade v bum.
Opis tega, kaj vse sva počela, da sva ga dobila ven in kaj vse, da sva os pognala skozi tisti kos aluminija, na katerem so zdaj samo trije od štirih koleščkov, bi trajal predolgo. Sploh, če bi v tekst vključil še vse moje kletvice.
Za lažjo predstavo seznam stvari, ki sva jih uporabila, da nama je na koncu uspelo:
Endoskopska kamera, LED-svetilka, kitajske paličice, vrvice različnih debelin, lepilni trak, klešče, več kosov žice različnih trdot, gravitacija, vedro, izvijači različnih debelin, kladivo, fleksibilni pobiralec vijakov s kavlji ...
No, proti večeru je bil moj eno- do dveurni projekt končno zaključen. Spet lahko krajšava glavno jadro.
Bo pa treba verjetno kje dobiti močnejše koleščke, da se napaka ne bo ponavljala.

Danes nismo pluli.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

78. dan - Mallorca: Portocolom (izlet z avtom)

Vstaneva malo bolj po hitrem postopku, saj bodo rent-a-car kmalu odprli in izkoristiti je treba cel dan. A smo Gorenjci, al ne.
No, pa tudi veliko ogledov imava v načrtu. Zjutraj občasno rahlo dežuje, vidljivost ni najboljša in hribi, kamor sva namenjena, so v oblakih.

Ceste na Mallorci so dobre in najin mali Peugeotek pridno nabira kilometre. Spotoma nenačrtovano zavijeva v Ariany, ker je bil pač od daleč videti simpatično tam na vrhu hribčka. Od blizu je še lepši. Star samostan na vrhu je center mesteca, ostale hiše ga obkrožajo. Hiše so kamnite, uličice ozke in vse skupaj je zelo urejeno. Pravi kontrapunkt modernim španskim turističnim naseljem. Bila sva edina turista. V mestecu ni niti ene turistične trgovine s (plastično) kramo ali hitro prehrano. Ni lokalov. Ni nič, kar bi kvarilo idilično spokojnost starega naselja. Srečala sva en avto. Dišalo je po zeliščih in cvetju.

Nazaj v dolino.

Severno obalo bova tokrat videla le iz avta, saj nama vreme ne dopušča plovbe okrog Mallorce. Kdaj drugič. Drugi kraji name niso naredili takega vtisa (morda z izjemo Alcudije).
Saj tu in tam je kakšna zanimiva ali stara cerkev, utrdba, obzidje ali palača, včasih cele mestne četrti, vendar je povsod preveč ljudi in instant ponudbe. Vmes sem šel še k frizerju, a bi skoraj ušel ven. Tako umazanega salona še nisem videl. Pri nas bi ga inšpekcija takoj zaprla. No, ostrigel me je Azijec še kar dobro. Gorske ceste so impresivne in okolica divja. Ta del je bil še najbolj zanimiv. Tu bi s kakšnim bolj poštenim avtom lahko res užival v ovinkih, a še dobro, da sem imel le ubogo kljuse. Vsaj nisem zbil kakega kolesarja, ki jih je tam veliko.
Nekaj več pa v slikah.

Danes nismo pluli, z avtom pa naredili dobrih 250 km.

79. Mallorca: Portocolom - Laguna del Salobra

Vreme se je malo umirilo in čas je, da zapustiva laguno Portocoloma.
Natočiva še nafto, ki je v Španiji cenejša kot v Italiji. Črpalka je v luki. To je drugič, ko tankamo od Monfalcona (2000 milj), prvič sem v Italiji natočil le 100 l.
Če bi točil v kanistre iz črpalke za avtomobile (ki je oddaljena 20 m), bi prihranil 6 evrov pri 200 l nafte. No, tako škrt pa spet nisem. Cene goriv se v Španiji prosto oblikujejo in zato je pač nafta na navtičnih črpalkah nekaj dražja. Če bi imel licenco za profesionalnega ribiča, bi pa točil pol ceneje (brez dajatev).

Premaknila se bova bližje Palmi za kasnejše boljše izhodišče za naslednje otoke.
Plovba je v začetku bolj počasna, saj je vetra premalo in motorsailamo. Čez kake pol ure lahko ugasneva motor in imava zajtrk.
Na barki je najina rutina prehrane taka: takoj zjutraj spijeva vsak po dve veliki beli kavi. Zajtrk imava kasneje – včasih šele blizu poldneva. Potem vmes pojeva nekaj sadja (med sadje štejem tudi izdelke iz hmelja in brinovih jagod). Pozno kosilo združiva z večerjo, po navadi okrog šestih ali sedmih zvečer. Poleti, ko je vroče nekako ne moreš ves čas nekaj jesti.

Po zajtrku Lili še opere en stroj perila. Kot zakleto se je nad nas spravil oblak ravno takrat, ko je stroj delal na polno. Naš inverter občasno počepne, in če sije močno sonce zdrži (ker dela 220 V iz 14 V), če pa ni sonca, ga pa meče ven (ker dela 220 iz 12 V). Vseeno smo žehto uspešno zaključili. Kmalu objadrava svetilnik na Cap de Ses Salines, najbolj južno točko Mallorce in obrneva na severozahod. Še nekaj milj in ob pol štirih vrževa sidro v krasnem zalivu z imenom Laguna del Salobra – čeprav to ni nobena laguna. Je širok, precej odprt zaliv z dolgo peščeno plažo.

Na plaži je na suhem ena večja jahta – očitno posledica nedavnih hudih neviht. Sem bral, da je bilo na kopnem na Mallorci osem mrtvih. Tudi precej bark je pometalo na suho. No, midva sva jo na srečo takrat odnesla le z razsutim vetrnim instrumentom, nekaj potrganih vrvic in Lilikinim povečanim sovraštvom do vetra in valov. To zadnje zdravimo z gin-tonikom, a zdravljenje poteka počasi. Končno sva spet sidrana v kristalno čisti turkizno modri vodi. Danes sva presegla 2000 preplutih milj, odkar sva pred dvema mesecema odvezala štrike in zaplula najini avanturi naproti.

Danes prepluto: 21 NM, skupaj 2005. Motor ima 5596 ur (1 nova).

80. Mallorca: Laguna del Salobra - Platja Magaluf

Zjutraj je bilo skoraj mraz! Temperatura je padla na 22 °C. Sonce je sicer hitro pogrelo zadevo blizu 30, ampak tole zjutraj je pa že dišalo po jeseni.
Za danes je napovedanih 5 vozlov vetra s severovzhoda. Piha 12 vozlov z zahoda. No, ja. Očitno je za Baleare težko napovedati veter, saj redko zadenejo.
To nama omogoči prav lepo jadranje ob celem otoku mimo Palme do zalivov na zahodnem delu otoka. Sonca je dovolj, da vmes delava pitno vodo iz morja. No, dela jo najin Spectra Watermaker, jaz samo pritisnem na gumb.
Letos sem naredil servis watermakerja in sem pri tem skoraj doktoriral. Servisni kit vsebuje 60 strani navodil in na stotine tesnil, oringov, ventilov in podobne krame ter par kosov orodja. Stane pa 700 evrov. Pa še toliko za novo membrano in nekaj filtrov.
Voda iz morja je bolj plehkega okusa – nekako kot deževnica. Manjkajo ji minerali, fosfati, klor in umazanija, ki smo jih vajeni pri vodi iz pipe doma.
Ker delam vodo z elektriko iz sonca, bi lahko rekel, da je ta voda zastonj. No, ja če upoštevamo investicijo, življenjsko dobo in servisne in rezervne dele (membrano, filtre, kemikalije ...), stane liter vode približno 3 cente (6 evrov za en 200 l tank). Tu ni upoštevana investicija v sončne celice, kontroler celic in akumulatorje.
Morda se to zdi veliko, a nikoli nama ni treba kupovati ustekleničene vode za pitje in kupovati vode sumljivega porekla po marinah in bencinskih črpalkah. Tudi na daljših prečenjih (recimo Atlantik) se lahko tuširamo in umivamo s sladko vodo.
Razsoljevalnik ti odpre nove možnosti in nudi udobje.
Zvečer sem splezal na jambor in znova namestil pokvarjen vetrni merilnik. Smeri ne kaže, a vsaj jakost meri. Ko dobim rezervno elektroniko, bom popravil.
Sidrava v zalivu, ki je bil pred 100 leti lep, danes pa je na obali polno hotelov, apartmajev in lokalov, v vodi pa preveč ljudi in igrač. Voda pa je kristalno čista.
Zvečer imava zaliv skoraj samo zase.

Danes prepluto: 24 NM, skupaj 2028. Motor ima 5597 ur (1 nova).

81. Mallorca: Platja Magaluf - Ensenada de Santa Ponsa

Popravek: Včeraj sem se zmotil pri računanju. Cena litra vode iz watermakerja je 3 cente. Sem že popravil včerajšnji dnevnik.
Ko sva včeraj čez dan sidrala, izjemoma nisva zategovala sidra, saj sva računala, da se proti večeru, ko se dnevni gumenjaki umaknejo, morda presidrava na boljšo lokacijo. Zvečer se nama je lokacija zdela kar OK, zato samo zategneva verigo.
No, hočeva jo zategniti, ker na nizkih obratih je še držalo, na 1600 pa je popuščalo. To je problem dna, kjer je nekaj mivke čez skale, vmes pa so šopi trave. Tako dno včasih daje občutek, da si dobro sidran, ko se veter okrepi, pa vidiš, da ne drži. Sicer ni napovedanega močnega vetra, a napovedali so možnost ploh in neviht. Takrat pa za kratek čas dobro pihne. Raje ponoviva vajo sidranja. Tokrat drži kot pribito. Na 2000 obratov niti ne mrdne.
In zjutraj tudi vidim zakaj: zataknila sva namreč nevrisan podvodni kabel.
Z masko, plavutmi in kosom vrvi se potopim k sidru (na srečo sva sidrana v le 6 m globine), pretaknem vrv skozi luknjico za zvračanje sidra in se dvignem na površino. Z vrvjo potegnem sidro izpod kabla, Lili ga dvigne na barko in lahko odplujeva.
Vetra ni (tokrat so celi zadeli), zato motorirava do širokega zaliva Ensenada de Santa Ponsa. To je najbližje izhodišče za pot na Ibizo. Španci so celo obalo precej pokvarili z masovnim turizmom in ta zaliv ni nobena izjema. Apartmaji in hoteli, kamor ti nese oko. Cel dan se malo guncamo, samo ne vem, ali od vseh neštetih gliserjev, ki vozijo mimo, ali pa swell tolče v zaliv. Verjetno je kar kombinacija obojega. Mallorca ima prav neugodne lokalne vetrove. Ravno dovolj je velika, da ustvarja svoj termični veter (ki piha čez dan z morja proti obali in ponoči z obale na morje). Hkrati je gorata (1400 m), kar povzroča precejšnje katabatične vetrove, za povrh pa leži na direktni poti mistralu in drugim vetrovom, ki so posledica generalnega gibanja zraka.
Ta kombinacija daje nenavadne rezultate in samo lokalci vedo, ali pa še oni ne, kako bo kje pihalo.
Ko ti teta po VHF-kanalu prebere vreme v stilu: »Mallorca za naslednjih 12 ur: Veter severovzhodni (NE) 3 do 4 (bofore), možno lokalno 5 do 6, ponekod jugozahodni (SW). Možnost ploh in neviht,« potem res ne veš, v kateri zaliv bi se skril.
Večkrat smo tu v preteklosti vstajali sredi noči in bežali iz zalivov, ki so bili prej mirni, potem pa so se notri začeli valiti veliki valovi. Tu je morje veliko. Kjer sem trenutno sidran, je odprto vse od jugovzhoda do jugozahoda. 200 milj daleč je sama voda.
No, upam, da bova nocoj dobro spala, jutri pa na pot na Ibizo. Upam, da bo vetra ravno prav.

Danes prepluto: 11 NM, skupaj 2039.Motor ima 5600 ur (3 nove).

82. Mallorca: Santa Ponsa - Ibiza: Badia de Sant Antoni

Zbudim se. Zunaj je še tema. Po navadi imam pri roki telefon, da pogledam uro. Danes ga nimam. Možgani začnejo procesirati – naj vstanem in pogledam, kako smo obrnjeni, kam piha, koliko je ura, kaj pravi sidrni alarm ... ali naj se raje obrnem in odspim še eno kitico. No grem pogledat uro. Saj je že skoraj sedem!
Kako se je dan že skrajšal. Tu imamo isti čas kot v Ljubljani, a smo precej bolj zahodno, zato se zdani občutno kasneje.
Bom kar vstal in gremo. Dvignem glavno jadro in sidro in odmotoriram. V zalivu je bilo nekaj vetra. Ko pridem ven, ga bo več.
Napaka. Bolj, ko se oddaljujem od obale, manj je vetra. In več valov. Zagotovo ga bo več, ko zavijem okrog rta.
Napaka, še vedno nič pametnega. 6 vozlov vetra v krmo pomeni nič vetra, ko se premikamo 6 vozlov.
Valovi pa konkretni. Kozarci in posoda se premetavajo po omaricah, zibamo se kot na rodeu. Glavno jadro razgraja levo in desno, tolče, nabija, škripa, se zateguje ... a učinka od njega ni nobenega.
Celo uro se mučim, in upam na veter, na koncu obupam in ga spustim.
Kmalu zatem se veter okrepi. Veter se dela norca iz mene.
Spijeva kavico (narediti kavico v takih valovih je umetnost), potem razvijeva jadra.
Prognoza pravi, da bo veter čez dan malo upadel, zato se jasno okrepi.
Velikim valovom, ki prihajajo z vzhoda (posledica močnega vetra iz Marseillesa, ki se okrog Mallorce obrnejo), se pridružijo še valovi s severa (posledica vetra iz Barcelone). To skupaj naredi 'prijetno' kombinacijo zmešanega morja.
Na srečo zdaj dovolj piha, da jadra zmanjšajo rolanje na vzdržno raven.
Pasaža je hitra, hitrosti po GPS-u nad 8 in po valu navzdol nad 9, včasih nad 10 niso redke. Po valu navzgor gre počasneje. Okrog 5. Ko skrajšava (najprej glavno na prvo krajšavo, potem genovo nadomesti mali solent, potem gre glavno na drugo krajšavo), hitrost ne pade kaj dosti. Edino po valu gor je malo počasneje.
Napovedano je, da bo sonce hitro razgnalo jutranje oblake, a se to ne zgodi. Občasno rahlo prši iz oblakov, ki se še kar bohotijo. Pa ne dežuje dovolj, da bi opralo barko od vodnega pršca. Ne, sol samo razmoči in prerazporedi.

Vsake toliko skoči na palubo razposajen val, ko združita moči vzhodna in severna komponenta. Najin cilj je danes Cala Portinax, na severozahodni obali, ki je dobro zaščitena pred (napovedanim) valom z vzhoda. Ko se bližava cilju, vidiva notri nekaj bark. Jambori opletajo, kot bi se sabljali. Očitno severna komponenta vala najde pot v sidrišče. Ven pribeži ena jahta. Vsekakor ne greva sem. Plan B. Naprej.

Severozahodna obala Ibize je fjord-rt-fjord-rt-fjord-rt. Obala so zelo visoki klifi. Temu primeren je veter, ki piha čez otok: 5-20-5-20-5-20.
To bi bil super trening za uigravanje regatne ekipe. Po dva na vsako jadro, in delaj miško. A ne za kruzerje v letih, kot sva midva. Naravnam jadra za 20 (da me ne podre vsakič, ko pridem mimo rta) in vžgem motor (da se ne ustavimo, kadar nam rt pobere veter in piha le 5 vozlov).
Tako je bolj udobno in malo po šesti zvečer sidrava v zalivu Badia de Sant Antoni, najbolj zaščitenega sidrišča na Ibizi za te valove. Swell še vedno najde pot v zaliv, a je vzdržno. Tu bi prav prišel tisti zaliv s Sardinije, ki bi ga Lilika spakirala in vzela s seboj.Zvečer pogledava novo vremensko napoved. Huh, očitno naju ne marajo. Če hitro ne spokava od tu, bo še zanimivo.

Dokler so rdeče barve le na Predict Windu še gre, ko pa je zyGrib ves v temno rdečih barvah, je pa konec zabave (tam je rdeča nad 40 vozlov).

Danes prepluto: 68 NM, po logu 76, skupaj 2107.Motor ima 5604 ur (4 nove).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 10. dan

Zaradi slabo prespane noči, nekaj kilometrske hoje in še česa, sem šel sinoči kakšno uro prej spat kot po navadi. Ravno sem zaspal in bil verjetno v globokem spancu, ko me prebudi ropot na barki. Prvih nekaj trenutkov sploh nisem vedel kaj je, nato pa sem spoznal, da pada dež. Ma ne, ni padal dež, utrgal se je oblak. Toliko dežja na enkrat že dolgo nisem videl in ne občutil. Kot bi nekdo zlival vodo iz vedra. Zanimivo pa je to, da ni bilo skoraj nič vetra. Barka je stala na miru in vetrnica se ni obračala. Zdaj me najbolj skrbi okno, katerega sem včeraj spet silikoniziral. Pogledam in spalnica je suha! Če do sedaj ni nič priteklo, potem drži in tudi ne bo več zamakalo. Bravo jaz. Pametnejši popušča in tokrat je popustilo okno, ter mi priznalo premoč.

Deževalo je še kakšno uro, nato pa se je vse umirilo, jaz pa sem se iz spalnice preselil v salon in zaspal kar na sedežni. Vmes sem šel pogledat le, če še dingi plava na površini, a ker je bil kljub počasnemu izpustu zraka še tam, sem rekel, da me bo tako ali tako počakal do jutra.

Zjutraj sem seveda šel najprej do dingija in iz njega izlil v morje približno 30 do 35 posodic vode, kar je približno 20 litrov. Potem sem se uredil, spil kavo in ker je bilo lepo sončno jutro, sem se pripravil za v trgovino. Odpeljem se na obalo in kot je tukaj v navadi, je bila že gneča. Če pridem v trgovino po 12 uri, zagotovo več ne bom dobil kruha, jajc in še kakšne zelenjave, ker se to pač najprej proda. Kupim le najnujnejše, saj ostalo imam vse že na barki.

Potem se vrnem na barko, zajtrkujem in vreme je tako lepo in lenobno, da spet vzamem knjigo in jo berem. Bral sem jo kar nekaj ur, morda 4 ali celo malo več, dokler je nisem prebral do konca. Zgodba je dobra in vleče bralca, da je ne more odložiti, da bi jo bral naslednjič. Skuham si kavo, pa se pripelje kolega z jeklenko in regulatorjem. Pravi da gre v trgovino in da se ne mudi in jo bo prišel iskat jutri ali kakšen drug dan. A ker je morje mirno, se odločim, da bom kavo spil kasneje, zato pa bom šel pod vodo in privijačil aluminijasti stožec ter zategovalni varnostni vijak pri propelerju. Odrežem štiri vrvice, dolge en meter, katere privežem na kladivo, dva izvijača in imbus ključ. Oblečem si kratek neopren, nadenem si pas z utežmi, na pas pa privežem vse našteto orodje. Jeklenko pustim na barki, saj mi je prinesel 8 metrov dolgo cev, na kateri je bil na koncu regulator z dihalko. Odprem kisik in poskusim,… dela. Nadenem še masko in plavutke ter grem v vodo. Enostavno je in veliko boljše, kot pa se vsaj 20x potopiti, zajeti zrak in se utrujati. Ko sem opravil delo, sem se spraševal, kako je lahko sploh prišlo do tega, da se je stožec odvijačil, kajti to se mi še nikoli ni zgodilo. OK, če zgubim stožec in s tem posledično tudi propeler, imam slednjega še enega v rezervi, stožca in vijaka s plastično podložko pa ne. Ne vem kako bi potem lahko vplul v marino, pristan ali kam drugam, saj se moram v NZ prvo prijaviti? Raje ne mislim na to.

Pošljem sporočilo kolegu, da sem gotov in da lahko prevzame jeklenko. Ta čas sem jo lepo poškropil s pitno vodo, prav tako regulator in cev, kakor tudi orodje. Ko je prišel kolega, skuham novo, svežo kavo in jo spijeva skupaj, a ker je imel on zmrznjeno meso v torbi, se poslovi in odhiti na svojo barko. V tem momentu se v dingiju pripelje par iz Nemčije, kateri prepozna mojo barko na sidrišču, zato se oglasi in me pozdravi. Srečali smo se na Družbenih otokih, točneje na otoku Tahaa. Dobro leto in več se nismo videli, zato smo si imeli kaj povedati, a ker se je tudi njima mudilo na bencinsko črpalko, sta se odpeljala dalje, jaz pa sem še nekaj postoril na palubi, potem pa sem odšel pripravljat večerjo.

Zelje, ki je malo počrnelo, obrežem, pripravim korenje, čebulo, česen in naredim neko vrsto shakshuke,  a v moji različici. Naredim luknjice, v njih zakopljem dve sveži jajci in čez 10 minut je jed gotova in slastna. Noč je, naredim si jo po svoje in tako končam še en dan.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 11. dan

Sonce je posijalo na moj obraz. Na trenutek si je priborilo ta privilegij, da je skozi odprto okno spalnične kabine stegnilo svoje žarke in se me kot s podaljšano roko, toplo dotaknilo. Prebudim se in pogledam svojo zapestno uro, darilo za mojih 50 let. Nisem ujetnik časa, a čeprav ni draga ura, jo imam ves čas na roki, saj ima svoj pomen. Živim v popolnem brezčasju in čas ni pomemben, včasih niti ne vem, kateri dan je danes. Tu sem, zdaj in vse ostalo ni več važno.

Pravkar kuhano in še vročo kavo odnesem v kokpit, poiščem senčno stran, ter si na mehko blazino položim brisačo, da se moja koža ne sprime navtičnega usnja. Že zjutraj je toplo, 27°C v senci. Sedim tako na pol gol, brez sramu, oblečen le v spodnjice, črne oprijete bokserice. Nihče me ne vidi, barke so vsaj 40 do 50 metrov oddaljene od mene. Jutro je sončno, morje je mirno v zalivu, kot bi bila jadrnica list z drevesa, katerega je jesenski veter odpihnil v večjo lužo. Plava na gladini, a se ne premika. Tu in tam to mirnost in spokojnost morja prereže domačin v svojem hitrem in ozkem čolnu, ki prečka sidrišče in potem mu s pogledom sledim, dokler ga ne izgubim na obzorju. 

Na sidrišču je mnogo plovil. Vsa ta plovila imajo svojo zgodbo, vsa nosijo nekaj s sabo. Upravlja jih posadka, pa naj bo to kdo kot jaz, ki pluje solo, par, družina, prijatelji… Večina je ta način življenja izbrala zaradi drugačnosti, želje po nečem novem, dovolj jim je stresa. In priznati moramo, da je ravno slednji postal sestavni del našega življenja. On je krivec za marsikatero bolezen, razvezo, samomor,… kajti življenjski ciklus se spreminja. Preveč hitimo, preveč bi radi naredili naenkrat. In ko se vsega zavemo, nam je žal, da nismo storili dovolj zase. Potem pride zasluženi pokoj, katerega uživamo le nekaj let, kajti to je zadnja distanca, zadnje potovanje, preden zapustimo svet. Če grem z barko v nevihto, imam vsaj upanje, da se živ vrnem iz nje. Ko grem v pokoj, vrnitve več ni, ni več upanja. In kot bi rekel kolega Derm, ki pluje s svojo mlado družino po svetu že nekaj let: »Življenje je zato, da se ga živi. Če mlad plujem, ne pomeni da sem vse drugo v življenju že izgubil. Ko se nekega dne vrnem, nekam, kjer bo moj dom, me tam zagotovo nekaj čaka. Morda nekaj slabega, morda kaj dobrega,… Morda sem samo premostil slab čas in se vrnil v tisto boljše.«

Tudi sam plujem, a solo. Pa ne zato, da ne bi imel s kom. Veliko je takšnih, ki bi radi pluli. A jaz sem drugačen, jaz svoje potovanje ocenjujem kot svojo posebno izkušnjo, ker se ne želim prilagajati drugim in si ne želim, da mi drugi krojijo moje jadranje. Naj se še tako bere kot »klišej«, takšna solo potovanja me bogatijo. Postajam samostojen, odprt, iznajdljiv in veliko bolj samozavesten. Veliko se naučim o samemu sebi, ter se ne obremenjujem z vsakdanjimi civiliziranimi pričakovanji, katere imajo drugi do mene. Včasih sem imel strah od ne dovolj znanja tujih jezikov, razmišljal sem kako bo, ko si nekje, kjer ne poznaš nikogar, kjer se lahko zaneseš le sam na sebe. Potem se s časom vse spremeni in takšna vprašanja izginejo, vse postane normalno, kot da si že celo življenje v tem. Tisto najlepše in skrivnostno je ravno to, da ne morem v naprej vedeti, kakšno bo moje jadranje videti, ko priplujem na naslednji otok. Kaj se mi bo tam dogajalo, bom koga spoznal, bom tudi tam sam? Življenje me iz trenutka v trenutek bolj preseneča. Nekaj dni na otoku mi je dovolj in grem v raziskovanje drugega otoka. Zgodi pa se, kot tokrat, da mi odgovarja klima, ljudje, način življenja, standard,… ter ostanem tudi dlje. Najraje bi vsakemu svetoval, naj gre, naj se preizkusi, naj se odtrga od vsakdanjega ritma in hrepenenja po materialnih dobrinah, katere nihče ne odnese s sabo. Ne hiše, ne avta, ne prihrankov, pa tudi neplačanih položnic ne. Otroci odrastejo in imajo svoje življenje, mi pa mislimo, da so še vedno mali in jih moramo čuvati. Morda bi moral vsak poskusiti še nekaj drugega, drugačnega. Le odločiti se je treba, narediti prvi korak. Poskusi, morda bo še komu všeč… No, ali pa tudi ne, kar pa je tudi OK.

Pišem ta blog. Na računalniku spodaj imam še vedno slovenski čas in datum. Jaz sem že en dan naprej, datum pa kaže 9.10.2019. Anagram! 9102019. Pogled z leve ali pogled z desne mi pokaže isti številke. Vse je mogoče, ko nekaj vidiš. Če ne gledaš, ne vidiš in kot je napisal H. D. Thoreau: “Ni pomembno to, v kar gledaš, pomembno je to, kar vidiš.” Vidim, da sem napisal vse kaj drugega, kot pa to, čemu je ta blog namenjen. Pravzaprav pa, zakaj bi moral pisati vse po nekem protokolu? Tudi ko veter piha, ga ne morem usmeriti v smer mojega jadranja, zato pa lahko prilagodim jadra v to smer, katero izberem. Izbira je vedno naša – moja!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 12 dan

Ko sem bil včeraj na obali, mi je motorček na dingiju nagajal, kot bi ga nekaj dušilo. Krivdo sem pripisal slabemu gorivu, lahko pa da se je nabralo še kaj vode v gorivu, ali celo umazanije. Kakorkoli, potrebno ga bo malo »pošraufati«, saj ga reveža že dolgo nisem. In dam ga v kokpit, razstavim, očistim, spiham, postavim nazaj na dingija in dela kot »Singerca«. Začetek je vsekakor spodbuden.

Okoli 12. ure grem na obalo, z odločitvijo, da tudi jaz praznujem Fiji Day, državni praznik Fidžija, ki ga tukaj praznujejo kar tri dni. So zelo veliki domoljubi in radi imajo svojo državo, zastavo, ter vse kar jih veže na njihovo domovino. Že včeraj, ko je bil prvi prazničen dan, so bili vsi oblečeni v nacionalne barve, oblačila v barvi zastave, in povsod se je pozdravljalo s: »Happy Fiji Day!« 

Odpravim se v resort, saj sem si že zdavnaj pridobil kartico resorta Mosket Cove in tako lahko uživam kar nekaj njihovih ugodnosti. Ena od teh je tudi, da se lahko kopam v bazenih njihovega resorta, da sem lahko na ležalnikih na njihovi zasebni plaži, sem lahko na ležalnikih ob bazenu, ni da ni. Vse za 4,50€  in to je za nedoločen čas. Pa naj še kdo reče da to ni v redu? Vedno bolj se mi dopade ta Fidži.

Tako pridem na bazen, najdem v tihi coni separe z baldahinom in z debelimi črnimi blazinami, okoli mene pa drevesa, oz. grmički z belimi dišečimi cvetovi. Položim veliko brisačo, vzamem knjigo v roko in berem v prijetni senci. S plaže se sliši glasba, z večjega bazena nekaj otroških glasov, ki jih je tukaj res malo, nato pa vonjam nekakšen dim, ki ga občasno prinese do mene, do mojega nosu. Vstanem in grem po sledi dima. V resortu nekaj pečejo na žaru. Pridem do pogorišča in na količku se vrti kar zajeten prašiček. Malo se pogovarjam z možakom ki tu peče, saj bi na vsak način rad prišel do kosa te mesene naslade. No, on mi ga ne more dati, pove mi, da je namenjeno za današnjo praznično večerjo, za goste resorta. OK, razočaran  odidem stran in razmišljam, tako blizu sem bil do dobre pečenke, pa vseeno tako daleč. Tolažim se, da bo v Novi Zelandiji svinjine v izobilju. 

Kasneje se še kopam v bazenu, naredim nekaj selfijev in naredim nekaj fotk z zaposlenimi v resortu, katere sem v času tukajšnjega bivanja že dobro spoznal. Čas je da se vrnem nazaj na barko, saj si moram privoščiti svojo popoldansko kavo. Sicer bi lahko šel danes ob 16. uri na njihovo tradicionalno kavo, ki jo ponujajo ob dnevu praznika, na njihovi plaži. Verjamem, da bo to prijetno doživetje, a ne da se mi piti soka korenine, ki ima vonj po zemlji. Poleg tega pa jih je tam v senci okoli možakarja, ki pripravlja to tradicionalno pijačo, vsaj 25 in verjamem, da jih je preveč, ter da možakar nima dovolj kokosovih posodic iz katerih se pije ta »opojna« kava. Potem pa gredo te posodice iz ust v usta… Bljak!

Danes je na sidrišču res vroče. Skoraj brezvetrje je, pitje kave v kokpitu na mirni gladini morja je prijetno, a tudi soparno. Potem pogledam na telefon, dobil sem kar nekaj sporočil in med njimi me Norvežan Gaute sprašuje, če greva zvečer v bar, petek je. Pa greva, a najprej si moram pripraviti večerjo se stuširati in potem čez eno uro lahko. Ob 18. uri pride do mene, me pobere v svoj veliki dingi in greva na otoček na pivo. Danes je res vse polno ljudi na otočku, okoli šanka, predvsem pa okoli 5 ali 6 plinskih žarov, kateri so namenjeni nam jadralcem. Najem žara stane 0,85€ za pol ure, toliko kolikor potrebuješ, da si spečeš meso. Lahko si tudi dlje, ni problem. Meso kupiš v trgovini, s sabo v košari prineseš jedilni pribor, posodo, zelenjavo…. Če tega nimaš, pa ti lahko oni ponudijo pribor in krožnike proti manjšemu plačilu 2,00€ na osebo. Fidži je res prijazen, kot so prijazni njihovi ljudje. Vsekakor pa so takšni pikniki namenjeni družinam, jadralcem, kateri se skupaj družijo, itd. 

Spijeva pivo, se pogovarjava z drugimi jadralci in moj kolega je tako utrujen, da komaj gleda. Morda ga je utrudilo pivo, zato greva nazaj na barko. Jaz grem pisat ta blog on pa verjetno spat.

PS- do oddaje tega današnjega bloga sem prejel kar nekaj zelo pozitivnih emailov in zasebnih sporočil na družbena omrežja, tako da ocenjujem, da radi prebirate tudi drugačne bloge. Hvala vam, ker me berete! In ja, ni čisto preprosto pisati za 500 in več dnevnih bralcev, čeprav vas je 1132 naročnikov mojega bloga. Hvala Vam!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 13.dan 

Že včeraj sem zasledil, da imajo v kuhinji resorta Musket Cove prezentacijo oz. učno uro fidžijske tradicionalne kulinarike. Seveda se prijavim, čeprav ob prijavi izvem, da prijave niso potrebne. Ko pridem ob 16. uri do kuhinje, ugotovim, da se nas je zbralo samo 8 oseb. Prijeten mojster fidžijske kulinarike, nam najprej predstavi sestavine za današnjo jed z domačim imenom »Ika Vaka Lolo« (riba s kokosovim mlekom). Najprej nas nauči pravilno presekati kokosove orehe. Kar nekaj sem jih že presekal s svojo mačeto na barki ali na otokih, a nikoli se nisem posvetil trem črtam in nad katero moram udariti, da se oreh razbije na pol in ne da se razleti na več delov. Torej presekamo štiri kokosove orehe, kokosovo vodo prestrežemo v posodo in potem izdolbemo belo sredico iz oreha. Vse dobro pretlačimo, stisnemo kar nekajkrat in kasneje precedimo. S tem smo dobili kokosovo mleko. Zdaj za 5 minut popečemo že narezane kose  ribe Walu, z ene strani in 3 minute z druge strani. V posodo dodamo kokosovo mleko, že narezano in pripravljeno čebulo, česen, paradižnik, blitvo in limono. Po okusu dodamo sol, poper, tradicionalne začimbe in jed je kmalu gotova. Na koncu to jed še degustiramo in… »Voila« res je okusna.

Po učni uri fidžijske kulinarike, se zapletem v pogovor z Avstralcem Gregom. Srečal sem ga prav tu na tej predstavitvi, zato se usedeva v restavracijo in se pogovarjava. Star je 51 let, na pogled mi deluje, kot nekakšen »loverboy« in ko mi pove, da je tukaj zato, ker prihaja sem tradicionalno, ga vprašam: »Vsako leto na isto mesto na dopust?« 

»Ma ne,« mi pravi: »Sem hodim tradicionalno na medene tedne.« 

»Aha, potem vsako leto na obletnico poroke, če prav razumem.« mu odgovorim.

»Hahaha!« se nasmeji in nadaljuje: »Sem sem prišel na medene tedne, pravkar sem se že šestič  poročil in vedno pridem na Fidži. Sicer ne vedno na isti otok, ker bi me to spominjalo na prejšnjo ženo. Blizu je in za nas je cenovno ugodno.« Spet se nasmehne in v tem trenutku pride do naju njegova žena Evie. Poljubita se in ob vprašanju o čem se pogovarjava, sede za mizo in dejansko prevzame pogovor, katerega je Greg v zadnjem trenutku speljal malo drugače. Med pogovorom izvem, da je stara 57 let in kar zaleti se mi voda, ko mi pove, da je prvič poročena. Morda je bila še do nedavnega devica, kdo ve? Jaz se je nisem upal vprašati, da ne bi dobil kakšne klofute okoli ušes. Pravi, da je gradila kariero in sedaj je podlegla čarom tega lepotca, ob tej besedi ga prime za roko in ga zaljubljeno pogleda. Zavil sem z očmi, se obrnil okoli, a žal nisem videl nikogar, ki bi bil podoben lepotcu. Pred mano sedi samo Greg in morda so moja merila o moški lepoti previsoka, saj je Greg videti le prefinjeno izumetničen igralec, ki preden je prišla non stop govoril, je za 10 cm manjši od nje, trebušast bolj kot jaz, je na pol plešast dolgolasec z enim uhanom,… Zato mi je vse bolj podoben Del Boyu iz angleške serije »Only fools and horses« (Samo bedaki in konji), ki sem jo včasih zelo rad gledal. Ko tako sedimo in kramljamo o življenju v Avstraliji, priteče mimo punčka, stara kakšnih 9 let, ki z mokrimi lasmi nehote poškropi Evie. Ona se obriše in pravi: »Ah ti otroci.« Na obrazu se ji vidi, da ji ni vseeno, ker je dobila na svojo roko nekaj vodnih kapljic, katere bi se tudi, če si jih ne bi obrisala, posušile v treh minutah v tem soparnem dnevu.

Čeprav vem, da je njena ura za otroke že ali pa skoraj odbila, se vseeno malo pošalim in rečem: »Evo zdaj si poročena, kariero imaš, zdaj pa še kopica otrok in bo družinica srečna.« Greg se nasmehne, zamahne z roko in spije požirek Fiji gold piva. Zato pa je ona v kontekstu neke prefinjenosti in nadutosti dejala: »No tega si pa ne želim. Pravzaprav pa, katera umsko zdrava ženska si pri mojih letih želi otroka? Večina otrok pri nas je samo plod pisarniškega seksa in neumnih žensk, ki se ne zaščitijo. In da ne govorim, da  nosečnost prinese strije, odvečne kilograme, slabost,… Noben otrok ni tega vreden!« Najprej jo debelo pogledam in razmišljam, če sem jo sploh prav razumel. WMF!!! Zdaj se ne čudim, da je prvič poročena in kolikor opazujem Grega in njegovo število porok, menim, da je tudi ta poroka posledica verjetno šest ali celo sedem mestne številke na njenem bančnem računu, kar za Avstralijo sploh ni nič posebnega. Ves zmeden se kasneje od Grega in te »trole« poslovim. Ko grem ob plaži, v tem soparnem večeru proti dingiju in barki, si rečem, da moram danes napisati kakšen stavek svojemu sinu, kajti lepo je če imaš otroka in tudi vnuka. Pot me spet zanese mimo bara, tokrat je vse prazno. Prijetna uslužbenka za barom me pokliče po imenu, mi pomaha in me vabi, da obiščem bar. Zahvalim se in grem na barko. Še vedno zmeden od slišanega, strij, sovraštva do otrok in na koncu praznega bara, prispem na barko. Iz hladilnika vzamem predzadnje pivo in sedem v kokpit resorta Indigo. »Happy Fiji Day!«, nazdravim in uživam v večeru pod zvezdami,…

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 14. dan

Že od prejšnje sobote nisem bil v trgovini, zato pač moram kupiti nekaj najnujnejših stvari. Spet si napišem »plongceglc« in se z dingijem zapodim na obalo v trgovino. Nazaj se moram vrniti do 10. ure, saj sem ob tej uri zmenjen z Norvežanom, da greva na obalo na eno daljšo hojo, dokler vročina še ni tako huda. Hitro vse nakupim, se postavim v vrsto in čakam. Čakam in čakam, pred mano je pet ljudi in vseh pet spada k isti družini. Vseh pet višjih od mene, torej krepko čez 180 cm, čeprav so trije mlajši od 20 let. Oče in mati sta visoka, torej naj bi bili tudi otroci, sploh če so od pravega očeta. Vsi blond, modrooki in po moje so to lahko samo Nizozemci. Pa saj ni problem v visokoraslih jadralcih, problem je v mali domačinki, ki je za blagajno in je tako zbegana, da ko registrira skoraj vse izdelke iz vozička, nekaj na računalniku izbriše in potem zopet vse postavijo v voziček in začnejo znova. Seveda, mi se ne jezimo, saj nas je že nekaj v vrsti, oni pa tudi ne,… pač vse skupaj vzamemo kot »Fiji time«. Končno le pridem ven, med tem se mi je bedra od piščanca že skoraj odtalila, a vseeno sem prišel bolje čez, kot dva mlad fantiča, ki sta stala v vrsti s sladoledom v roki. Na koncu sta imela juho v lončku.

Pridem na barko ves moker in še pravi čas, čeprav je že vroče. Vse pospravim in skočim v vodo, da se shladim. Kako naj se shladim v vodi, katera ima 28,6°C. Težko, a vseeno je to bolje kot nič. Ura je čas, kolega še ni in ga ne bo. Spi, on rad spi do 12. ure. Ura je že 15 minut čez, zato se odločim, da grem sam na sprehod. Tokrat grem do drugega resorta, saj je tam od 10 do 13 ure nekakšen sejem domače obrti. Pridem do tja, tam pa je nekaj njihovih preprog položenih na belo mivko, na njih pa so postavili izdelke, ki ravno niso vsi iz domače obrti. Okoli njih se je nabralo kar nekaj turistov in vidim, da kar vneto kupujejo. Da je sejem še bolj živ, jim da posebno noto band, ki igra v živo in to res dobro igra in poje. Sam si vse skupaj le malo ogledujem, nato pa grem v senco. Tam pa opazim, da ljudje hodijo po eni poti, katere še ne poznam. Živ dokaz črednega nagona sem tudi sam, zato grem za njimi po balkanskem sistemu: »Kuda svi, tud i mali Mujo.« Tako grem nekaj časa po potki, nato ob plaži in pridem do tretjega Lomani resorta. Ta je spet malo drugačen, drugačni bungalovi, plaža, mize so postavljene za romantične pare, kateri radi spijejo kakšno pijačo tik ob plaži, gledajo fidžijski sončni zahod, itd.  

Tukaj srečam domačina, ki prodaja svoje lesene izdelke. Pove mi, da ni od tu, ampak z nekega drugega otoka v skupini Yasawa. Ko se tako pogovarjava, on sprašuje nekaj mene, jaz njega in tako širiva obzorje, ter si polnima radovednost. Ko se po pol ure razideva, grem nazaj proti barki. Vmes naredim kar nekaj dobrih posnetkov, katere bom v naslednjih dnevih porazdelil na blog. 

Pridem na barko, ker sem premočen od potu in počasi prehojenih 5,3 km poti. Vržem se v morje in zaplavam. 10 m stran od mene nekaj zaropoče po vodi, vem da je večja riba ujela manjšo, a vseeno občutek v tej 20 metrov globoki vodi ni ravno najbolj prijeten. Kot mi je enkrat Miran T. napisal v enem emailu: »3 ali 30 ali 3000 metrov, vse je enako, stopiti ne moreš na dno.« Ja res je, a vseeno je v podzavesti drugače, čeprav tukaj na Fidžiju še nisem videl kakšne večje zverinice.

Popoldan, ko že pijem pozno kavo, me le pokliče Gaute in vpraša, če bi šla danes na pico. Ker imam drug plan, mi ravno ni za iti, ampak, ajde grem. Cel teden že nisem nič zapravil in me za tistih nekaj dolarjev tudi ne bo hudič vzel. Res pride po mene, kot vedno zamudi in se z njegovim dingijem zapeljeva na obalo. Po poti se pogovarjava o raznih stvareh, kar se tiče barke, dokler ne prideva do drugega resorta, kjer bova jedla pico, saj je tu za 1/3 cenejša. Ker še nihče od naju tu ni jedel, jaz pa tako tu prvič jem zunaj, nihče od naju ne ve, kakšna bo ta cenejša pica sploh videti.  Bo dobra? Okusna? Najdeva mizo s tremi stoli, čisto ob bazenu in počutim se kot da sem član te visoke družbe, ki tukaj počitnikuje. Nahrbtnik odložim na en stol, midva pa zasedeva druga dva. Nataknem očala z dioptrijo na nos in berem ponudbo pic. Potem oddava okrogli uslužbenki restavracije naročilo in se pogovarjava naprej. V tem pride do mene gospa kakšnih 40 let in me vpraša, če je stol, na katerem leži nahrbtnik prost. »Ne ni gospa, žal.« Ker se ga je dotaknila z namenom, da ga bo dobila, ga zdaj spusti, kot bi se na njem opekla. Občutim tisti hladen pogled v njenih očeh, tako hladen, da bi mi lahko z njim ohladila komaj naročeno pivo. Gaute se nasmehne in gleda odhajajočo gospo, sam pa ne razume, zakaj ji nisem dal stola. Princip pač, ker si ga je že dvignila, čeprav še ni dobila odgovora in čeprav je bil na njem moj nahrbtnik. Dobiva še pivo, dovolj ohlajeno, kasneje tudi pico, ki je velika kot naša otroška pica. No ja, za to ceno je tudi za 1/3 nižja cena od drugih, še vedno prevelika. Ni kaj, je kar je in se lotiva jesti pico, tokrat v fini družbi, z nožem, vilico in belim prtičkom.

Zdaj, na pol sit, čakam račun. Ženska v rdeče-črni uniformi mi ga poda v roke. Pogledam znesek za to malo pico in malo pivo, ki pa je v primerjavi z njima, finančno velik. Vsaj nekaj velikega imajo tu! Kolegu povem znesek in plačava vsak pol. Iz denarnice potegnem denar, ona pa ga z nasmehom vzame, kot da jo ne peče vest, ker je pravkar oskubila  še vedno lačnega jadralca. Seveda ni, ona je navajena bogate klientele, kar pa midva seveda nisva, čeprav po izgledu nič kaj ne izstopava od drugih. 

Odideva do dingija, nato pa na barko. Ura je že deset zvečer in zato še nekaj preberem, pogledam vreme za jutri in nekaj naslednjih dni, ter grem v posteljo.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

73. dan: Sardinija: Isola Piana, Menorca: Mahon

Pasaže iz preliva med Sardinijo in Korziko do Balearov sem se bal zaradi slabe izkušnje izpred osmih let.
Takrat se vreme ni držalo napovedi, vetra je povsem zmanjkalo, nafte nisva imela veliko, bili pa so zelo veliki in zoprni valovi s strani. Na cilj sva prišla povsem izmučena. Ko sva se na sidrišču takrat pogovarjala s posadko, ki je tudi takrat prečila in je sicer preplula že cel svet, so nama rekli, da je to bila za njih na splošno najtežja pasaža.
Razdalja je kakih 200 milj (to je približno razdalje od Pule do Dubrovnika), a zajema največji odprt kos morja v Sredozemlju.
Tu je vreme lahko zelo muhasto, saj se mešajo vplivi različnih vremenskih sistemov.
Zaradi tega sem videl majhno »vremensko okno«, če takoj startava, sicer bi morala čakati več dni.
Tudi tokrat je morje pokazalo svojo moč in nam pokazalo, kako smo mali in nemočni.
Začetek je bil prav lep. Ravno prav vetra za hitro jadranje, ugodna smer in še znosno valovanje. Ponoči je šel veter v krmo, kar je sicer super, a je padel na 5–10 vozlov, kar je najslabše možno. Pluješ na motor, a zdi se, kot da zrak stoji in vdihavaš svoje hlape. Čim se veter malček okrepi, se počutiš kot kreten, saj veter piha v pravo smer, zato razviješ jadra in poskušaš barko stabilizirati. Hitrost se poveča za kak vozel. A po nekaj minutah veter spet pade in jadra udarjajo in tolčejo v valovih brez efekta.
Da se ne strgajo, jih pospraviš. In to ponavljaš v nedogled celo noč in večji del dneva.
Vmes malo tudi lepo jadraš, da ne obupaš povsem nad jadri. Tokrat sva vsaj nafte imela dovolj.
Popoldne je nekaj časa krasno letelo. Tudi osem ali devet vozlov po valu navzdol. Valovi so bili iz minute v minuto večji.
Nad nami je že visel Damoklejev meč. Za obzorjem se je bliskalo, po nebu pa so se vozili grozeči oblaki.
Po mojem naivnem planiranju poti pred odhodom bi morala nevihta priti kasneje in bi ji midva ušla, a vreme se je očitno odločilo, da malo pohiti.
Začelo je deževati. Začelo je resno pihati.
Glavno jadro je bilo na drugi krajšavi, genova že zdavnaj pospravljena, malega solent jadra sva imela razvitega le kak meter.
Dež je očitno napolnil zavihke glavnega jadra v vreči in pod to težo in sunki vetra se je strgala vrvica (lazy line), ki drži vrečo (lazy bag). Vreča je neusmiljeno frfotala, pokrajšani zavihki glavnega jadra so nekontrolirano skakali okrog.
Potrgane vrvice so visele v vodo.
To je bilo nujno sanirati, da ne utrpimo škode, da nam vrvica ne pride v propeler in da lahko zložimo glavno jadro.
Nekako mi je uspelo, da sem nalovil potrgane vrvice in jih navezal na dvižnico špinakerja, jasno, da sem bil privezan, saj je bilo delo na mokrem in podivjanem krovu zelo nevarno, Lili pa me je spremljala s krmilom (lovila valove) in opozarjala na lomeče valove prek krova.
Nazaj v kokpit sem prišel precej utrujen, a vreča je bila spet uporabna.
Tedaj se je veter še okrepil. Bilo ga je preveč za drugo krajšavo in treba je bilo spustiti glavno jadro.
Do zdaj sva vozila polkrmo, za zložitev klasičnega glavnega jadra je treba zaviti v veter. To je bilo v teh valovih in vetru precej nevarno, saj so naju valovi že sedaj dobro polagali.
Prižgeva motor. Lili je na motorju, jaz na vrveh.
Zavije v veter, jaz spustim dvižnico, a vetra je toliko, da jadro noče dol. Vsega skupaj je jadro padlo nekaj metrov, nekaj metrov pa ga je še gledalo ven iz vreče.

»V veter,« se derem Liliki. »Noče,« pravi ona. Nekaj je narobe.
Potem ugotoviva: vetrni instrument se je pokvaril. Ker sva imela sparyhood, bimini, stranske zaščite in zadnjo zaščito za krmilom, ne moreš dobro ugotoviti, od kod piha, ker vse to blago povsem spremeni smer vetra. Na jadra ne vidiš in si odvisen od instrumenta. Jasno, če crkne instrument, ki je pred sekundo še delal, tega ne opaziš takoj.
Glavno jadro se nama zatakne v napol pospravljenem položaju. Mogoče ga iz vreče gleda kakih 10 odstotkov. To je 10 odstotkov več, kot bi si želel. Na krov zdaj ne grem. Dokler je vetrni instrument še delal, sva odčitala nekaj čez 49 vozlov. Sedaj kaže narobe tako smer kot hitrost vetra.
Usmeriva se proti cilju. Samo na jambor in na tistih nekaj kvadratnih metrov blaga, ki gleda iz vreče letiva 8 do 9 vozlov.
Saj je OK, če bi bila pasaža 30 milj. Ne pa 200 na dve slabi noči podlage.
V daljavi se še vedno bliska in grmi.
Hitrost je odlična, a premetava naju kot v pralnem stroju.
Čez nekaj časa se veter za nekaj minut malo umiri. Kmalu bo mrak. Če naju zadene še kaj hujšega, si ne želiva 10 odstotkov jadra zunaj vreče. Akcija. Skozi okno sprayhooda (privezan) zlezem na krov. Bum je dobro stabiliziran s škoto in preventerjem levo in desno. Prebijem se do jambora in se ruvam z glavnim jadrom. Na koncu mi uspe, da ga tudi s pomočjo čaklje spravim v vrečo in dvižnico fiksiram navzdol. Sedaj sva varnejša.
Lili ne mara bliskanja in strel okrog barke. No, jaz tudi ne. Vreme se za to ne zmeni.
Pade noč. Piha še vedno, dežuje občasno, valovi so veliki in neurejeni. Vsa ta neurja v okolici in pri nas so dodobra zmešala vodo. Na srečo piha v krmo (ali polkrmo). Spati se ne da. Eden od naju vozi, drugi leži in se drži za posteljo.
Dež preneha, veter se delno obrne. Voziva na zelo skrajšano solent jadro, večkrat vmes motorirava.
Morje je precej prazno. Nekaj plovil na AIS-u in občasno kaka medla lučka v daljavi.
Dilema: ali naj ugasnem motor in le jadram ter s tem upočasnim barko, ali naj motorsailam (jadro in motor).
Prva opcija nama zagotovi prihod na sidrišče, ko bo že dan, a nama lahko prinese še eno dodatno nevihto – morda ravno v času vplutja v ozek kanal, kar je precej nevarno. Pa tudi sedaj sva že oba utrujena, ali res hočeva podaljševati, ko se tako ne da spati.
Druga opcija skrajša čas izpostavljenosti, zdi se, da lahko uideva eni nevihti, prej bova zasidrana in prej greva lahko spat. A po drugi strani to pomeni prihod v temi. Po tako težki noči in v takem vremenu je to tvegano. Res, da sva že bila tu, a to je bilo pred leti in vhod je ozek in vijugast in plitev ...
Odločiva se za drugo opcijo.
Sidrišče je nabito polno. Z radarjem iščeva luknjo, kamor bi se lahko zavlekla.
Ob 6:00 (še v temi) sva sidrana in greva spat.
Uf, tale pasaža je bila pa do sedaj najtežja.

Na tej pasaži preplutih 194 milj, po logu 211. Skupaj 1886. Motor ima 5585 ur (na tej pasaži 27 ur).

74. dan: Menorca: Mahon lokalno

Včeraj smo v glavnem počivali in si »lizali rane« po naporni viharni pasaži. Danes pa je že bil čas, da naredimo kaj koristnega.

Sidrana sva v mali laguni po imenu Cala Taulera, ki je stranski rokav glavnega vhoda v Mahonsko luko. Obdana je z zgodovinskimi trdnjavami in je baje še danes vojaški objekt. Cel dan mimo vozijo ladjice polne turistov in nekaj razlagajo po zvočnikih.
Tu je s sidranjem situacija malo čudna. Karte označujejo laguno kot sidrišče, a novejši priročniki navajajo, da v glavni sezoni tam ni dovoljeno sidranje, in da te uradniki naženejo v mesto v marino (drago kot žefran – za nas okrog 300 evrov na noč). Sidranje je dovoljeno le, če so marine polne, ali če je zunaj slabo vreme (small craft warning). Neki uradnik na gumenjaku vsaj dvakrat dnevno prekrižari sidrišče in vestno popisuje plovila. Tu in tam koga spodi. Vse, ki visijo (ali lahko visijo, če se veter obrne) v plovni kanal, ki je označen z bojami. To mi je logično. Potem pa še koga. Po mojem tiste, ki so tu že dalj časa, ali pa mu niso všeč. Logike še nisem pogruntal.
Mimo nas se je pripeljal že velikokrat, a se ni nikoli ustavil. Jaz ga pa tudi ne kličem in ne drezan. Zdi se, da nekako tolerirajo do tri dni.
Danes sem plezal na jambor in najprej zamenjal potrgane vrvice (lazy line), ki držijo vrečo jadra. Potem sem pogledal, kako je z vetrnim instrumentom. Zdi se, da so kontakti v redu, mehansko ni videti poškodb, a smer kaže narobe. Ko sem ga postavil točno v veter, je kazal prav, ko sem ga dal na 90 stopinj, pa je kazal 45. Pri 180 je spet kazal 0 (približno). Po telefonskem pogovoru z Iztokom, največjim evropskim strokovnjakom za Raymarine (Harpoon navtika iz Trzina) je na daljavo diagnosticiral, da je verjetno šel sin-cos chip. Pri starejšem modelu je en čip za sin, en za cos, pri mojem je to združeno v en čip. Zadevo se baje da popraviti.
Popoldan sva šla v mesto. Te dni imajo neko regato klasičnih jadrnic in jih je lepo videti toliko na kupu v mestni marini.
Vožnja s čolničkom je kar dolga 2,5 milje v eno smer (dobre pol ure).
Jasno, da sva šla najprej v gin fabriko kupit mahonski gin. Ta je zelo aromatičen, saj brinove jagode zorijo na vročih tleh Menorke. Pazi to: vstopnine ni, pokušina njihovih proizvodov je brezplačna.
Glavna nevarnost: takoj zraven pa je navtična trgovina. Pred leti sva po pokušnji gina tam kupila za 50 kil robe (no, ja 25 m verige, ki sva jo rabila in nekaj malenkosti).
Letos sva bila pri pokušanju gina skromna in v navtični trgovini nisva kupila nič. Sva pa dobila cel kup koristnih informacij od noro prijaznega prodajalca.
Za večerjo sva izbrala restavracijo, ki jo je on priporočil (tam je cena glede na kakovost dobra, so pa malo od rok. Bližje mestni marini kot greš, višje so cene. Cene naraščajo bistveno hitreje kot kakovost. Kakovost včasih sploh ne narašča. Domačini tistemu koncu rečemo VIP-obala in tja ne hodimo jest.).
No, ni naju nasmolil in jedla sva zelo dobro za povsem normalno ceno.
Potem pa še pot nazaj na barčico.
Danes smo pluli le z malim čolničkom pribl. 5 milj.

Na tej pasaži prepluto 194 milj, po logu 211. Skupaj 1886. Motor ima 5585 5558 ur (na tej pasaži 27 ur).

75. dan: Menorca: Mahon–Cala De Fornells

Čas je, da zapustiva laguno pred Mahonom in si ogledava še nekaj več. Prilagam še nekaj slik od včeraj za spomin.
Danes vreme še dopušča, da greva na sever otoka in okrog. Tu so baje trije zalivi, ki so kolikor toliko zaščiteni, vse drugo je bolj za dnevno kopanje v res lepem vremenu. Te dni izbirava sidrišča glede na varnost in zaščito ne glede na to, če ni tako krasne vode in okolice.
Ko zapuščava laguno, srečava nekaj klasičnih jadrnic, ki gredo na start regate.
Prvi del plovbe je v veter, zato motoriramo. Dvigneva glavno jadro. Pregledam, ali je v viharju utrpel kakšne poškodbe in zdi se, da je vse v redu.
Napovedana je bonaca, a piha prijetnih 10 vozlov. Ne pravijo Menorki zastonj vetrovni otok.
V barki naredim nekaj rutinskih vzdrževalnih del (servisiram obe črpalki stranišč).
Vala ni veliko, swela je nekaj, a je počasen in ni moteč. Danes imava le nekaj čez 20 milj plovbe in si lahko privoščiva cikcakanje proti vetru, čeprav pravijo, da gentlemani ne orcajo.
Ugasneva motor in jadrava. Narediva nekaj obratov proti vetru, namenoma ne greva dovolj daleč, da bi en obrat zadoščal. Prvi razlog je čisto jadralski: če se veter obrne ali ugasne, je bolje, da je barka blizu najkrajše poti proti cilju. Drugi razlog je turistični. Če greva 10 milj na odprto, ne bova videla nič. Tako pa uživava ob pogledu na skalne pečine.
Vidi se, da tu res dosti piha. Hiš ni nikjer blizu obale, še tiste, ki so 100 m nad morjem, skoraj nimajo oken proti morju.
Mimo visokih previsnih sten (Punta des Morter) zavijeva v relativno ozek vhod v zaliv. Sedaj imava veter skoraj v krmo. Solent ne dela več, zato ga zvijem (genove tako ali tako nisva uporabljala za kratko tackanje, ker jo je treba zviti za vsak obrat).
Dokler sva orcala, je 10 vozlov pravega vetra in 6 vozlov Heronove hitrosti dajalo 15 vozlov navideznega vetra – občutek, da lepo piha. Zdaj pa vozimo krmo in od 10 vozlov se odšteje naša hitrost (slabe 4) in čutimo le še 6 vozlov. Takoj pomislim na vsebino hladilnika. Pivo ali gin-tonik? Težke odločitve.
Zaliv se znotraj razširi. Deli so zaščiteni zaradi posedonije (morske trave) in tam je sidranje prepovedano. Nekateri deli pa nimajo trave in tam je sidranje dovoljeno. Vse imajo lepo označeno na navtičnih kartah in v naravi z bojami. Všeč mi je, da skrbijo za okolje.
No ja, če odštejem ponton z Jet-i. Nekako se mi zdi, da ti glasni divjaki ne spadajo v naravni rezervat. Če mene vprašate, mi je žal, da so jih izumili, ampak to je stvar osebne presoje. Dokler mi ne glisirajo 5 m od barke.
Na srečo so danes vsi parkirani na svojih pontonih. V zalivu pa poteka regata surferjev in trening malih jadrnic. Precej manj je hrupa in gin tonik v kokpitu se prileže.

Danes preplutih 24 milj. Skupaj 1910. Motor ima 5588 ur (3 nove). 

76. dan: Menorca: Cala De Fornells–Cala Son Saura

Zaliv je bil povsem miren. Danes je v planu severna obala Menorke in po zahodni strani do južne strani.
Ta del je divji, ko da bi bili na Marsu. Visoki klifi se dvigajo nad morje, skale so razjedene od soli in vetra, vegetacije ni.
Vmes so izdolbene posamezne cale (zalivi), ki pa so večinoma premajhni za našo barko in preveč odprti, da bi lahko tam varno sidrali za čez noč. Zjutraj vetra skoraj ni. Pet vozlov s severozahoda. Mi gremo jasno na severozahod.
Za prvo kopanje si izbereva Calo de Algaiarens. Krasen trojni zaliv za punto Rotjo, kakih 5 milj od zahodnega vogala otoka.
Čeprav je zaliv popularen, je prostora za sidranje v kristalno čisti vodi v belo mivko dovolj. Severna obala je malo od rok, pa še zadnji dan avgusta je. Verjetno je marsikdo že zaključil dopust. Čarterja pa tu tako ali tako ni.
Medtem malo bolj zapiha (dobrih 10 vozlov) in nam omogoči krasno jadranje.
Na poti proti skrajno severozahodnemu rtu (Cabo Nati) si vmes ogledava še nekaj lepih zalivov.
Popolna divjina, 40-metrski klifi, na vsakem drugem vogalu je kakšna jama tipa modra špilja (razen, da ni gneče in vstopnine).
Ko doseževa svetilnik Cabo Nati, obrneva na jugozahod. Sledi jadranje v polkrmo ob zahodni obali, mimo Ciutadelle do južne obale.
Sidrava v zalivu Cala son Saura, ki je videti dovolj zaščiten, če se veter ponoči obrne v zahodnik.
Zaliv je krasen, hkrati pa je dobro izhodišče za jutrišnje prečenje na Majorko.
Jutri moramo nekam na varno, saj za ponedeljek napovedujejo 20 do 30 vozlov vetra s severa in valove iz Lyonskega zaliva. Takrat je treba biti varno pospravljen. Do Portocoloma je dobrih 40 milj. Ravno prav za jutri.

Danes preplutih 31 milj. Skupaj 1940. Motor ima 5592 ur (4 nove).

77. dan: Menorca: Cala Son Saura–Majorka: Portocolom

Zvečer se je zaliv precej spraznil, saj so dnevni turisti odpluli v svoje marine in smo lahko uživali v miru. Na eni od bark so stari Španci zaigrali na kitaro in zapeli. Niso bili moteči, prav v redu so peli. Cala se je izkazala z mirno nočjo.
Zjutraj greva naprej.
Sicer še ne piha, a dvignem jadra in sidro. Kmalu se veter vzpostavi in lahko ugasnemo Yanmarčka. Od treh vremenskih napovedi za danes so vse tri delno držale in precej zgrešile.
Eni so prav napovedali smer vetra s severozahoda (a totalno falili moč in timing), eni so zadeli drugo polovico (jug), tretji pa so sicer falili moč in smer, a so zadeli, da se bo popoldne veter obrnil.
Imela sva hitro jadranje (povprečje 7 vozlov prve 4 ure) s 15 vozli namesto napovedanih 5 vozlov, zadnji del pa je bil veter v nos.
Portocolom je zelo varen zaliv z ozkim zavitim vhodom med kar visokimi skalami, notri pa se razširi v laguno. Žal je več kot pol lagune plitvejše od 2 m (naš grez je 2,1), drugo pa so sedaj do konca natrpali z bojami. Pred leti sva tu še sidrala, letos to ni več mogoče in sva vzela bojo. Tu bova prevedrila nekaj dni, da se napovedanih 35 vozlov (kdo ve, koliko jih bo v resnici) odpelje mimo nas.
Sicer imam jaz raje svoje sidro, kot bojo (ne le zaradi cene), a tu je videti v redu.
Glede boj in nemožnosti sidranja sva vedela vnaprej, a zaliv je res zaščiten in sva zato požrla »ponos« in šla na bojo.
Na netu imajo narisano postavitev boj in cenike, lahko celo rezerviraš prek spleta, ko prideš v zaliv pride fant na čolnu in ti pomaga privezati. Vržeš mu vrv, on jo pretakne in ti jo vrne. Nobel. Nobene čaklje in sklanjanja. Potem ti razloži nekaj stvari in ti pusti obrazec za prijavo. Vrne se čez pol ure, vzame prijavo, pokasira (seveda sprejema kartice in ti izda račun). Vsa oprema je videti noro robustna. Privezna vrv je debela kot ženska roka, nerjavno uho je spolirano in ne grize tvoje vrvi, boje imajo ceno glede na nosilnost in so različnih barv in velikosti. Postavljen imajo ponton za dingije. Skratka storitev, kot je na Hrvaškem še nisem doživel.
Popoldne se sprehodiva po mestecu. Kaj dosti se v osmih letih ni spremenilo. No, cene so šle malo gor. Gneče ni nobene, kraj daje malo zaspan in ležeren vtis. Žal pa je španska arhitektura bolj brezzvezna. Lahko bi se kaj naučili od Italijanov.
Rezervirava še rentiča za jutri, saj greva na potep po otoku.

Danes preplutih 44 milj. Skupaj 1984. Motor ima 5595 ur (3 nove).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 5. dan

Vetrovno je bilo ponoči, vetrovno je tudi čez dan. Zjutraj vseeno odblokiram delovanje vetrnice, je bolj kot generator za izdelovanje elektrike, pravo glasno ropotalo. Čez noč jo raje nimam vklopljeno, ker potem z enim ušesom ne slišim kaj se dogaja okoli mene. Večkrat pri več kot 30 vozlih vetra na sidru pomislim na gambet, kateri spaja sidro in verigo, poleg tega pa imam sam speto staro in novo verigo skupaj. Čeprav imam tu vmes še neka dodatna varovanja, vseeno nisem ravnodušen, saj je za mojo ritjo slab meter pod vodo koralni greben. Če se kaj od naštetega odtrga ali zlomi,  imam časa slabih 10 sekund, da skočim iz postelje, priletim kot Superman čez salon v kokpit, zaženem motor in upam, da mi v prvem kontaktu le-ta »zavergla« in potem, da ga pod polnim gasom, še hladnega usmerim v globoko vodo med druge jadrnice, ki so na sidru. Zraven pa upam, da v tem stresu ne zadenem katere druge, saj so marsikatere na sidru brez sidrnih ter drugih luči. 

Danes bi kot po navadi ob petkih šel v mesto v nabavo sveže zelenjave in sadja. Tokrat imam vsega še na barki, zelenjave in sadja, le mesa mi je zmanjkalo, a tudi tega imam kar nekaj v konzervah. Torej, cel teden že nisem niti centa zapravil, pa tudi v mestu nisem bil. Na barki je še veliko hrane in danes bo poleg vegetarijanskega zajtrka, čudovito pozno zelenjavno kosilo. Prav veselim se že tega.

Ko sem bil zadnjič na tem otoku, sem se pogovarjal z izdelovalcem izdelkov iz lesa. Ti se izdelujejo ročno, zato so za moj žep predragi. Jih pa zato vneto kupujejo tukajšnji, od mene veliko bolj premožni avstralski in novozelandski turisti. Zanimala me sekira katero pravkar rezlja, sekira kakršno so v dobi kanibalizma nosili tukajšnji prebivalci oz. bojevniki iz raznih plemen. Ko sem ga vprašal, koliko je v temu kanibalizmu resnice, se nasmehne, potem stopi v kolibo in mi iz nje prinese knjigo, v kateri je naslikana sekira z izrezljanimi avtohtonimi vzorci, katere sam uporablja pri svojem delu. On rezlja, jaz sedim poleg njega in berem. Očitno je, da je ta Fidžijska mitologija le polna zgodb o njeni zgodovini kanibalizma. Menda je bil najbolj znan od vseh Fidžijevih kanibalov poglavar iz 19. stoletja, Ratu Udre Udre. Piše, da je bil resničen in je pokopan na otoku Viti Levu. Udre Udre je bil nekakšen posebnež, upornik, znan po izvajanju kanibalizma tudi po tem, ko se je Fidži kot angleška kolonija, uradno odcepil od matere Velike Britanije. Čeprav nekatere legende trdijo, da je Udre Udre pojedel več kot 4.000 ljudi, je dejanska ocena verjetno bližja številki 900, kar pa je za današnje čase nerazumljivo, a za to obstajajo nekakšni dokazi.

Leta 1849, nekaj časa po smrti poglavarja Udre Udre, je duhovnik Richard Lyth, ki je bival na otoku  Viti Levu v bližini nekdanjega poglavarjevega ozemlja, naletel na vrsto 872 kamnov, ki so bili postavljeni drug ob drugem. Lyth je nato vprašal sina Udreja, Udreja Ravatuja o kamnih in ta mu je povedal, da vsak kamen predstavlja človeka, ki ga je poglavar pojedel. Po besedah ​​sina, je imel oče najraje okus človeškega mesa. Ves čas bi imel ob sebi škatlo kuhanega in za tiste čase v kokosovem maslu konzerviranega človeškega mesa, katerega bi vedno zaužil sam, delil pa ga ni nikoli z nikomur.

Čeprav nisem kupil nobenega njegovega izdelka, mi tega Ilikimi, ni zameril. Sem mu pa podaril dva drobna darila, katerih kar nekaj mi je še v Sloveniji kot reklamo podjetja, podaril Samo. Čeprav so ta darila skromna, tem ljudem nekaj pomenijo. In zakaj jim ne podariti nekaj, kar sem sam dobil, zato pa izvedel dobro zgodbo, katero delim z vami.

Zvečer še pogledam napoved vremena za to noč in jutri dopoldne. Pihalo bo jutri do poldneva, nato pa se bo vreme umirilo, veter bo padel in spet zna biti peklensko vroče in soparno. 

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 6.dan

Že ponoči, se je veter začel umirjati, zjutraj, ko sem se prebudil, pa je imel le še za 20 km/h moči. Zato sem se uredil in napolnil dingi z zrakom, nanj montiral motorček, katerega sem imel zaradi močnega vetra na barki ter se zapeljal kakšnih 800 m do kopnega. 

Ne potrebujem skoraj ničesar, morda le malo kruha, da bom lahko jutri v nedeljo, pojedel jajca na oko. To mi je že nekako tradicionalno in poskušam se tega držati še naprej. Najbolj so me motile smeti, ki so se v tem tednu nabrale v košu. Zato jih z veseljem odložim v keson, nato pa grem na sprehod, da pretegnem noge. Opravim svoja 4,4 km in se vrnem do trgovine. Spomnim se da nimam mesa in pogled se mi ustavi na koščkih jagnjetine, ki so namenjeni za kari. Super, kupim še to in grem nazaj na barko. Pokličem in povabim na večerjo kolega Gautea in ta po večerji ne more prehvaliti mojega fidžijskega karija z rižem, kateri je bil res dober. Ob njem spijeva še eno pivo, nato pa greva na obalo, saj se mi on želi oddolžiti za večerjo. Povabi me v bar na otočku, kjer spijeva še eno pivo, se pogovarjava z drugimi jadralci in kasneje, ko ostaneva že skoraj sama, greva na nočni sprehod, da vidiva, kaj se dogaja ob glasni glasbi na drugem delu plaže.

Prideva do restavracije in tam so mize skoraj prazne. Le tu in tam sedi kakšen gost, na udobnih stolih z izrezljanim fidžijskim motivom. Kolega skoči do šanka po pivo, katerega že skoraj zavrnem, saj sta zame že dva mala dovolj. Še sreča, da sem se dobro najedel. Potem greva do dogajanja na plaži, kjer je rahlo osvetljeno prizorišče, katero je obdano z baklami. Wauuu… res lepo. Na pesku so svečane mize in stoli, oblečeni v bela pregrinjala s pentljo. Čisto ob vodi je poseben prostor s fidžijsko streho, namesto peska je lesen podest, na katerem plešejo mladi pari. Poroka!

Sediva na lesenem podestu ob prizorišču, opazujeva ljudi, se pogovarjava, ko čez čas do naju stopi moški, mlajši od mene in se predstavi kot oče ženina. Malo se pogovarjamo in skozi ta pogovor izvem, da so vsi tukajšnji svatje, prišli iz Sydneya na poroko. Nekateri čez vikend, večina pa bo tukaj ostala 5 ali 7 dni. Theo, kakor je očetu ženina ime, naju povabi za njihovo mizo, a povabilo najprej vljudno odkloniva, saj nisva primerno oblečena. Možakar vztraja, potem pride še nevestina mati, ki je verjetno prišla iz toalete in potem nimava kaj, ženski pač ne ugovarjam. Tako izvem, da je na poroki 58 ljudi in 7 otrok, kateri pa so že odšli spat. Ker kolega zanima, koliko stane takšna poroka, nama Theo zaupa, da okoli 19.000 F$ (cca 8.000€). V to je vključeno prav vse, kar se dogaja ta večer, skupaj s poroko na plaži, okrasitvijo prizorišča, postavljenimi stoli, matičarjem in fidžijsko živo glasbo. Nato pa vse kar vidim tukaj, s hrano, pijačo, glasbo, itd. Vsi ki so tukaj, so morali prileteti sem na svoje stroške, ter si najeti sobe. Večinoma so to prijatelji mladoporočencev in njih ta znesek za letalo in sobo ne stane veliko, saj imajo v Avstraliji dobre plače. Lepo, ni kaj.

Ura je bila že blizu polnoči in večina svatov je že krepko nad dovoljeno dozo alkohola, zato se midva zahvaliva za družbo in lep večer, ter greva počasi po plaži do dingi pontona. Kmalu naju dohiti skupina svatov, kateri gredo v bar na otočku in naju potegnejo z njimi. In tu se je fešta začela. Kmalu so prišli še drugi in alkohol je tekel v potokih. Plesalo se je na pesku, mizah, fotografiralo, smejalo. Pogovarjal sem se s to mladino in lahko rečem, da je že sam avstralski dialekt zame rahel napor, če je pa tu še vmešan alkohol in glasna glasba, pa je še težje. A tudi jaz nisem več na črti treznosti. Potem prideta do mene Nick, poročna priča ženina in njegovo dekle Kate. Ker je bil mladenič alkoholno razgret, mi je naročil pijačo Sambuco. To je nekakšen črn janežev liker, katerega do zdaj nisem poznal. Hmm, naj ga spijem na pivo? To pa res ne, hvala. Ker sem se upiral so prišli skoraj vsi okoli naju in potem se je začelo spodbujanje, ob njem pa so si to pijačo naročili še nekateri. In sem moral. Spil sem samo malo, da sem ga okusil, a okoli mene je družba postala vse bolj glasna in zato sem ga izpil na dušek. Vedel sem, da to ne bo dobro, zato sem želel iti na barko, a me je Kate prijela okoli pasu in že sva morala plesati. Ker res nisem bil za ples, sem se usedel in se še raje pogovarjal z ljudmi, ki so prihajali in odhajali k meni. No čez čas sem lahko šel nazaj na barko in s tem se je poročno slavje končalo.

Zjutraj me je prebudil mehur in moral sem na stranišče, da odlijem prefiltrirano pivo iz svojega telesa. Še preden sem odprl oči, sem čutil da me boli glava. Okoli mene je bila tišina in še vedno tema. Obrnil sem se in prijel sem nekaj čipkastega. Menda ja nisem slekel neveste in sedaj držim v roki pajčolan? Morda celo nevestino obleko? Postelja se mi je zdela mehka, kot da ni moja. Sem v kakšni tuji sobi? Hočem prižgati telefon, pa ne dela, je prazen, zato potipam po steni in najdem luč, ki je tam že od nekdaj. Pogledam po okolici in spoznam… da sem na Indigu, beli pajčolan pa je le mreža proti komarjem, katero imam okoli postelje. Očitno je bilo nekaj v sanjah.

Ni kaj, moram nazaj v posteljo, če ne bom zjutraj nenaspan in da mi  ne bo v glavi bobnelo, kot da sem pri nalaganju kamiona v kamnolomu. Živemu človeku se vse zgodi.

Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 7. dan

Nedeljsko jutro me pričaka v dežju, ne prav močnem, a ravno toliko se je slišal, da me padanje kapljic po barki spodbudilo k praznjenju mehurja. Pravzaprav mi danes odgovarja, da je tak dan kot je, ležeren.

Po kavi mi zajtrk ne diši, zato se spravim k pisanju. Pišem nekaj časa, nato pa se mi tudi to ne da več. Grem v kokpit, pregledam če je vse v redu, saj se je od nekod prikradel veter, kateri piha dobrih 15 vozlov. Veter prinese oblake, oblaki spet dež in kaj početi v takšni nedelji? Odločim se, da sestavim en video filmček o tem otoku in tako mi bo vsaj minil čas. Sestavljanje mi gre kar dobro od rok, tudi glasbo poiščem, nato pa vse skupaj zmontiram. Ko je vse gotovo, konvertiram video v video datoteko in ga postavim na Youtube. No ko pa ga tam pogledam, pa ugotovim, da mi je ušlo nekaj napak. In spet moram začeti skoraj vse od začetka. Skoraj je že čas za kavo, ko končam z delom, pregledam zadevo in šele nato jo postavim na Youtube. A tudi zdaj najdem napaki, a tokrat ne bom več popravljal. Marsikdo jih ne bo niti opazil.

Popoldne malo zadremam, saj je že vsaj petič padel rahel dež. Ni tako močan, da bi mi spral prah s palube, katerega je nanesel veter v prejšnjih dneh. Potem si pogledam še film, spijem popoldansko kavo in že je večer.

Večer prinese dež, katerega sem čakal, tisti dež, dolgotrajni, ki traja vsaj eno uro in močno pada. Tokrat je padal premočno in spet mi je v premčni kabini kapljalo. Ne veliko, a je. Torej nisem dobro popravil okna. Zdaj sumim, da je za to krivo zapiralo (kljuka) in to pogledam jutri. Postelja je ravno toliko mokra in vlažna, da se na njej ne bo dalo spati, zato bom danes spal v salonu. Jutri pa upam na sonce, na katerem bom presušil rjuho in vlažno blazino.

Zvečer si pogrejem kari, kateri mi je ostal še od sinoči, ter zaključim, da ga bo dovolj tudi za jutri. Skuham si v koščkih krompir in večerja je bila zelo dobra. Zdaj mi ostane še čas da se stuširam na krmi, potem si pogledam en film, napišem nekaj stavkov za blog in konec bo nedelje.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 8. dan

Dnevi kar letijo in danes je že en teden, kar sem na tem sidrišču, skupaj še s kakšnimi petdesetimi barkami. Katamaranov je kar nekaj, vsekakor pa je največ jadrnic in Indigo sodi na sam rep, saj je med najmanjšimi, če ni celo najmanjša jadrnica na sidrišču. Za oceansko plovbo malo prelahka in prekratka, a tudi kakšno manjšo srečam na tem širnem oceanu, a so bolj izjeme. Pravzaprav pa je čisto v redu, saj je priplulo do sem. Kje so tisti časi, ko se je jadralo z jadrnicami od 7 do 9 metrov, zdaj pa tega ni več. Vsakdo ima rad malo več prostora in vsi smo navajeni na privilegij, ki se mu reče, udobnost..

Moj današnji dan je bil deloven in po včerajšnjem nedeljsko lenobni nedelji, mi je prav odgovarjal dan preživet pod oblaki. Dopoldan je še dva krat malo poškropilo barko, zato sem se igral igro, zapiranje in odpiranje oken. Če je bilo okno zaprto, sem bil v hipu moker, kajti nizek pritisk in vlaga sta takoj naredila svoje. 

Najprej sem se lotil mokre postelje, saj sem današnjo noč prespal v salonu. Slekel sem posteljnino, rjuho pa obesil ven, na veter, da se posuši. Potem sem vzel kabelski podaljšek, ter priklopil na inverter fen za sušenje las. Z njim sem posušil blazino v spalnici, ki je bila mokra zaradi okna, kateri je prepustil nekaj dežja skozi njega. Na 1300W mi je grelo, na polnih 2000W pa je inverter po nekaj sekundah pokleknil in ni spustil elektrike do fena. Kakorkoli, posušil sem ga, preoblekel svežo in dišečo posteljnino, pripravil še sveže brisače, nato pa sem se lotil okna. 

Ker sem ga že zadnjič razdrl in na novo zalepil, sumim, da mi kaplja na zapiralni kljuki, zato sem zgoraj zapiralo prelepil z Gorilla trakom. Potem sem vse stike okoli okna  očistil z nitro razredčilom, notranjost okna, rob kjer se stika aluminij in steklo pa sem silikoniziral s posebnim silikonom. Enako sem naredil na robu zgornjega dela okenskega okvirja na palubi. Zdaj pa da vidim, kje bo pricurljalo. 

Nekaj dela imam še s predali v skladiščih pod sedežnim delom v salonu. A da ne bom delal samo to, si zunaj pripravim čarovnika za vodo in dokler bo on zunaj delal pitno vodo, bom jaz pospravljal v salonu. Nekaj je hrane, nekaj je že prebranih knjig, nekaj rezervnih delov za barko, nekaj gospodinjskih aparatov, katerih na barki nimam malo, itd. Kar nekaj časa mi je to vzelo in ko sem vse zložil, ter preložil sem bil z opravljenim zadovoljen. Potem sem še počakal da naredim cca 200 litrov pitne vode, pospravil čarovnika in se odšel kopat v vodo. 

Nekaj mi ne da miru z mislijo na propeler, saj sem ga zadnjič očistil od školjk, pa se mi je malo »migal«, kot da ne bi bil dobro privijačen. Danes sem pogledal kaj je temu krivo in ugotovil, da se mi je zadnji stožec odvijačil. Ker sem sam na barki in da ne grem zdaj moker v njo bom to naredil jutri, saj imam orodje v notranjosti barke. Potrebujem le večji imbus ključ in okrogel izvijač.

Po popoldanski kavi spet dodam dingiju umetno dihanje (pumpa na ventil) in se odpravim na obalo. Grem na sprehod, saj sem bil včeraj ves dan v barki in prehodim cca 2,5 km v eno stran. Hodim ob  letališki stezi, ob kateri sem prišel do obale, na drugi strani otoka. Nikogar ni, sam sem in se sprehajam po lepi in peščeni plaži. Ker ni močnega vetra je tudi morje umirjeno in tako postane plaža še lepša. Kilometer peščene plaže samo zame, na njej pa tisoče manjših školjk in zlomljenih koral.

Pri vračanju nazaj do barke, sem naletel na ogromno drevo fikusa. Vprašanje je, koliko bi lahko bilo staro, a je vsekakor največje, kolikor sem jih videl do sedaj.

Zvečer si pripravim še večerjo, nato pa grem v kokpit in se prepustim zvezdam, morju, rahlemu vetru in ko bo čas, odidem spat. Nagradim se z vrstico lešnikove čokolade in uživam v okusu. Tudi utrujen sem.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 9. dan

Slabo prespana noč na sidru. Kdo je temu kriv? Morda premočna pozno popoldanska kava, morda nenapovedan veter in dež, kateri je padal in padal, kot bi želel napovedati pričetek ciklonske sezone na Fidžiju. Pravzaprav me je prva zmotila vetrnica, ki je bila v tej noči bolj glasna od vetra, zato sem jo izklopil, a tudi ta tišina me ni več pregnala v posteljo. Skuhal sem si kavo ob 4:15 uri in se spraševal, če sem čisto pri sebi. A očitno sem, če pijem nočno kavo na zibajoči barki. Napoved je bila mirna, z nekaj malo dežja v tej noči, vetra pa naj bi bilo komaj za 8 vozlov. No pa se je teh 8 vozlov pomnožilo z malo manj kot 3x in valovanje je pozibavalo barko. Tokrat je veter zapihal iz SV strani, od tam, kjer je zaliv popolnoma odprt in nezaščiten.

Sidro drži, a kljub temu imam za vsak slučaj priklopljen alarm. Berem knjigo in upam, da me bo vsaj to  uspavalo, pa me ni. Ni kaj, potrebno bo zajtrkovati. Narežem si lep kos svežega ingverja, nanj dam nekaj žlic jogurta, nekaj žlic žitaric in dodam cimet v prahu… zdrav zajtrk. Jutro pričakam buden, in sploh se mi ne spi. Zunaj še dežuje, a še bolj kot dežuje, piha veter. Spomnim se, da bi lahko vključil vetrnico in naj proizvaja elektriko, naj bo vsaj ona od koristi. Zdaj me ne moti več, pa tudi okolice ne.

Dopoldan pokličem kolega Gautea, vem, da ima ta jeklenki za potapljanje. Povem mu da potrebujem eno za 15 minut dela pod vodo in dogovoriva se, da mi jo jutri skupaj z regulatorjem pripelje do barke, vse ostalo potapljaško opremo pa tako imam jaz. Tako bom jutri šel pod vodo in opravil delo na saildrivu oz. delu, kjer je privijačen propeler. Vedno sem govoril, da si moram nabaviti še jeklenko in regulator. Pa saj bi si to nabavil, a potem nisem siguren, če bi se potapljal samo zaradi barke. Zato raje ne: »Princip je isti, vse ostalo so nianse! (opr: Balaševič).

Ura je poldan in dež je prenehal, zato čez dobre pol ure odidem ven na palubo in z razredčilom še malo očistim nesrečno okno, ga spet silikoniziram, saj je ponoči na posteljo priteklo nekaj kapljic vode. Zdaj upam, da bo vse v redu. Resnično upam,…

Popoldan spijem kavo in po njej, čeprav se me je že malo lotevala utrujenost oz. spanec, odidem na kopno. Ne potrebujem ničesar, razen sprehoda. Do obale me je morje sicer malo poškropilo, a saj nisem iz sladkorja. Ko bom velik, bom tudi jaz imel dingi, ki ne škropi in gre vsaj 4x hitreje. Sprehodim se po obali, tokrat grem v drugo smer, kjer najdem kar nekaj privatnih oz. zasebnih vil, verjetno kakšnih mogotcev, ki so si zaželeli uživanja na tem lepem otoku. Ko sem prišel do zadnje vile, mi je jemalo dih, pa ne zato, ker nekaj takšnega ne bi videl. Podobnih zadev sem videl že veliko, a v tem trenutku se je svetloba že padajočega sonca, ki je prikukal šele pred eno uro na plano, lomila kot skozi prizmo. Bil je fantastičen občutek!

Na barki si potem naredim večerjo, tokrat po dolgem času špagete. Njih obožujem, jedel bi jih vsak dan, a tukaj na oceanu je toliko drugih stvari, da jih uspem narediti komaj 1x na mesec. Po večerji pa se  usedem v domači kino in si ogledam film, pri katerem sem na koncu porabil kaj nekaj robčkov. O.K. ni ravno kot moj favorit Notobook, ali Najini mostovi,… vsekakor pa je bil film Midnight sun vreden ogleda, čeprav bi ga nekdo označil kot plehko limonado. Se me pač takšna zvrst filma dotakne. Zdaj pa odhitim v sanje…

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

66. dan: Sardinija: Liscia Di Vacca – Cala di Volpe–Golfo Pevero

Danes gremo na izlet. Lili bi si rada ogledala nekaj lepih zalivov, kjer sva pred leti že bila, a sva tako hitela mimo, da nisva nič videla.
Še prej pa preverim, ali se je epoksi posušil. Samo pol urce, rečem Liliki. Ne verjame mi povsem. Me pozna.
Epoksi je trd. Grem po orodje. Zvrtam luknje, povsem na prafaktorje razstavim vinč, saj že dolgo ni bil dobro očiščen in namazan, grem po mast in olje. Lili mi prinese računalnik, da pogledam plonk listek (pdf sheme vinča, saj so ene rinke lahko zgoraj ali pa spodaj) in se lotim montaže. Vinč je spet v enem kosu. Grem po Kent, grem po dodatne cunje in čistilo za Kent, poiščem daljše vijake, montiram na barko.
Za čuda poteka vse bolj ali manj po planu in dobre 3 ure pozneje je vinč zmontiran in delujoč.
Na hitro pospraviva in dvigneva sidro. Jeva med jadranjem. Lili popeče kruhke, jaz poskušam hkrati jesti, jadrati (in preizkušati nov vinč) in se umikati stotinam čerem in gliserjem. AIS tako ali tako ves čas piska, vsak trenutek smo v nevarnosti trčenja z več plovili. S katerimi niti ne vem, ker je po navadi na ekranu 150 do 200 tarč. Neuporabno za tako obalno plovbo v najbolj turistični destinaciji Italije sredi avgusta. Kjer so najožji prehodi, Pershingi upočasnijo – takrat pa res delajo največji val.
Ko prideva do Cala di Volpe je SY A že tam. Videti je, da so nas prehiteli, ko sva montirala vinč. Verjetno so prisluškovali, ko sva včeraj delala načrte, kam greva. Pa še Black Pearlu so očitno povedali, kam naj grejo, da bodo videli Herona. No, za zvečer si izbereva drug zaliv in za nama se tja spet pripelje A. Pa dobro, a oni tudi berejo moj dnevnik?

Še dobra večerjica na Heronu, zvečer se dnevni gostje odpeljejo in v zalivu zavlada normalen mir. No, sama sicer nisva, saj je avgust, a prostora je dovolj, da se da dihati. Gledava sosedovega kužka, ki čuva barko in jezno laja na galebe, če se preveč približajo. Ko eden ni takoj odletel, je kuža kar v vodo skočil od besa. potem pa se s prednjimi tačkami drži za lojtro in čaka, da lastniki opazijo, da ga ni več in ga potegnejo nazaj na barko.

Danes prepluto: 16 milj, skupaj 1604. Motor ima 5551 ur (3 nove).

67. dan: Sardinija: Golfo Pevero – Liscia Di Vacca

Še vedno se zadržujeva na severovzhodu Sardinije.
Na Balearih so prepovedali sidranje v nekaj lepih in varnih zalivih, kamor sva hotela iti, zato morava poiskati primeren trenutek za prečenje s Sardinije na Menorko.
To je pribl. 200 milj plovbe (časovno je to pribl. 40 ur) po odprtem, ko si povsem izpostavljen mistralu iz Lyonskega zaliva. Ta zna dvigniti visoke valove in dobiš jih z boka. Tu je že prevrnilo velik potovalni katamaran (ljudje so umrli) in razbilo okna na križarki (poškodovani potniki), zato je treba to pot jemati z vsem spoštovanjem.
Pred prečenjem pa je še en dan plovbe skozi Bonifacij (ožino med Sardinijo in Korziko), kjer se veter okrepi in največkrat piha z zahoda.
Tam so zaščitena območja, kjer se ne sme pluti, malo je sidrišč, pa še ta so slabo zaščitena.
Pravijo, da avgusta nimaš kaj iskati na Balearih (sploh ne zdaj, ko so prepovedali sidranje v nekaj zalivih), če nisi pripravljen dati po 300 evrov na noč v marini, če sploh dobiš prostor. Zato sva še tu in planirava prečenje proti koncu meseca.
Tu so zbrani vsi ta veliki. Če se drugod fantje igrajo z droni, se tu (malo večji fantje) igrajo s pravimi helikopterji.
Marsikatera jahta ima pomožne čolniče, ki so večji od Herona, nekatere imajo helikopterje ali podmornice.
Danes zjutraj pogledam iz barke in v zalivu se bohoti največja jahta na svetu. Čez 150 m je dolga, kar 85 ljudi šteje posadka!
Privezala se je na bojo v zalivu.
Boja je velika (po moje pribl. 3 m). Kako je pritrjena na dno, pa ne vem. Verjetno ne na malo betona v avtomobilski gumi s kavljem iz gradbenega železa.

Dopoldan je vreme še lepo, zato se kopamo, potem pa odjadramo v znan zaliv, saj je napovedano nestabilno vreme in hočemo imeti varno zavetje. Celo pot prejadrava, Lilika je bila kar malo nejevoljna, saj motor ni delal niti toliko, da bi segrel vodo za pranje brisač.
Popoldan je oblačno, vmes nekajkrat dežuje po 5 minut, a ne dovolj, da bi opralo barko.
Danes sva jedla pikantne klobase s Korzike, matevža in kislo zelje. Zanimivo, kako prija zimska hrana, če se skrije sonce, čeprav je še vedno 28 °C.

Danes prepluto: 5 milj, skupaj 1608. Motor ima 5551 ur (danes 0 novih).

68. dan: Sardinija: Liscia Di Vacc a– Porto Puddu

Še dobro, da se admiralica ukvarja z vremenom.
Aja, pri nas je tako: Jaz sem kapitan, Lilika pa je admiralica.
Jaz odločam, koliko verige spustimo in koliko se zategne jadro, ona pa, kje bo plula naša flota. :-)
Današnji pogled na vremenske karte pokaže, da je okrog nas precej dežja in neviht – tako južneje kot severneje od nas, pri nas pa je vreme lepo.
Tudi ponoči ni bilo nič posebnega. Ene dvakrat je veter malo zažvižgal, sicer pa je bilo super mirno.
Za to noč se bo treba spraviti v zelo varen zaliv, saj je izdano opozorilo za nevihte. Porto Puddu izpolnjuje vse pogoje.
Pravijo, da je treba na barki vsak dan narediti vsaj en projekt, sicer imaš naslednji dan tri (in ne dva).
Današnji podvig je bilo čiščenje črne strojne masti z zadnjih pripon. Da so pripone pošmirane, sem ugotovil šele takrat, ko je gondoljer zanihal na pripone in potem na jadro in pustil črne madeže na novem jadru. Šmir je na zajle prišel ob spustu barke v morje, saj so se zadnje pripone dotikale žičnih vrvi dvigala. Najprej poskusim s čakljo, a ne dosežem. Potem navežem krpo okrog pripone, ter jo s pomočjo dvižnice in še ene vrvi vlačim po priponi gor in dol.
Projekt je uspel in zajle so čiste in ni mi bilo treba plezat po njih. Jasno, da sem to delal med plovbo. Zakaj bi nekaj počel na sidru v mirnem zalivu, če lahko naredim stvar bolj adrenalinsko. Na sidru raje gledam prišleke, kako sidrajo. Boljše kot televizija.
Zaliv je super. Dobro zavit, notri je še en manjši otok, za katerega se da sidrat.

Seveda nisva edina, ki nama je zaliv všeč, a mislim, da nismo preveč natlačeni.
Sonce je bilo povsem rdeča krogla, ko je padalo za obzorje. Po nebu se podijo oblaki vseh oblik. V daljavi se občasno kaj zabliska, a admiralica pravi, da se bo verjetno ustavilo, preden nas doseže.

Danes prepluto: 11 milj, po logu tudi 11. Skupaj 1619. Motor ima 5553 ur (danes 2 novi).

69. dan: Sardinija: p Puddu–p Pozzo–p Liscia–p Poddu (p iz naslova pomeni Porto)

Admiralica je imela prav. Neurja so nas obšla. Ropotalo je nad hribi, pri nas ni bilo nič. Zaliv je bil miren, kot na jezeru.
Ni pa tu trgovine.
Stvari, ki jih v kopenskem življenju opraviš mimogrede, ti na barki včasih vzamejo precej več časa.
Prej bi na poti iz službe mimogrede skočil po kruh in mleko v lokalno trgovino.
Tu pa: pripravimo barko za izplutje, dvignemo sidro in odplujemo v zaliv, kjer je trgovina – dobro uro vožnje.
Tam sidramo, spustimo v vodo dingija, montiramo motor, bencin, se oblečemo za med ljudi in oddingiramo do obale.
Tam najdemo prostor, kjer lahko pustimo čolnič, se izkrcamo in peš napotimo do trgovine (kar daleč po soncu).
Po soncu potem nosimo nakupljene stvari nazaj do čolna, se veselimo, če je čoln še tam in še ima motor, bencinski tank in vesla.
Potem se vkrcamo in odpeljemo na barko. Potem pa dvignemo motor na barko, pa dingija obesimo na nosilce, dvignemo sidro in odplujemo nazaj.
Porabljen čas: 4 ure.
Tale Porto Pozzo je čisto druga slika Sardinije. Le lučaj od blišča in bogastva je mestece, kjer misliš, da si prišel v sindikalni turizem leta 1970 nekje v Istri ali na opustošeno Bosno kmalu po vojni. Po glavi mi je nehote odzvanjala melodija iz filma Deliverance.
Na obali zagledam skale v obliki bivola. Potem pa ta skala pomiga z ušesi. Uf. Res je bivol, ki leži v blatu. Okrog njega so še trije, štirje, pa nekaj samic. Bivoli so ogromni in črni. Nisem še videl tako velikih. Tu se očitno ne bom izkrcal. Tako ali tako pa je za njimi močvirje in neka stoječa voda.

Malo naprej je kup starih na pol potopljenih čolnov in jaht. Verjetno so se pred davnimi leti potopile in so jih izvlekli, da ne bi ovirali dostopa moderni marini, ki je vsega 100 m stran. Ob robu marine najdem prostor za izkrcanje. Pet korakov in sem na parkirišču. Pot do trgovine me vodi mimo na pol dograjenih hiš, ki so v razsutem stanju. Tam verjetno kakih 30 let stojijo nedokončane. Na dvorišču razpada traktor, dva gliserja prerašča grmovje. Tadva ne bosta več plula. Kot bi se v času premaknil 50 let nazaj. Kot da niso le lučaj stran prestižne vile, vredne milijone in milijone. V vasi je ena trgovina (minimarket). No, kruh in mleko dobim, kake hude izbire pa ni.
Najprej greva v Porto Liscia, ker je tam lep zaliv, a se v zaliv prikrade preveč valovanja, tako da se vrneva na res zaščiten Porto Puddu. Danes se morava naspati, saj gremo jutri skozi Bonifacijevo ožino in nekaj dni ne bova imela na voljo res dobrih sidrišč. Če bo vreme stabilno bo OK, sicer bomo pa spali bolj za silo.

Danes prepluto: 12 milj, po logu tudi 12. Skupaj 1631. Motor ima 5555 ur (danes 2 novi).

70. dan: Sardinija: Porto Puddu – Isola Rossa

»A ni ta zalivček odličen. Škoda, da se ga ne da zapakirati in vzeti sabo, potem bi ga pa instaliral tam, kjer bi ga rabil,« je zjutraj rekla admiralica.
In res se je p. Puddo spet izkazal.
Zdi se mi, da se že pozna, da je plovil manj, kot še pred tednom dni. Na AIS-u je bilo tule po navadi 150 do 250 plovil v dometu, sedaj jih je pribl. 100.

Danes gremo do Isole Rosse. To je na pol poti do Isole Asinare, skrajne severozahodne točke Sardinije, od koder se preči na Menorko. Vreme pravi, naj spustiva Algero (kakih 20 milj južno na zahodni obali) in pičiva čez raje v torek kot v sredo. Bomo videli, kakšna bo prognoza jutri.
Startava s premalo vetra, zato poje motor, a se veter čez dan le vzpostavi. Najprej ga je malo in pujsamo počasi. Dokler je v bok še gre, v krmo je pa žalost. Potem se kot popravi (150° pravi veter) in malo se igram s tangunom. Ravno vse super natrimam (in smo za dober vozel hitrejši kot brez tanguna), ko se veter spet malo obrne. Pravi je iz 120, a ker smo mi tako hitri je navidezni z 90. Tanguna ne rabim več. Popoldan se veter še okrepi in letimo dobrih 7 vozlov čez vodo, zaradi toka v našo korist po GPS-u 8. Končno spet eno jadranje.
Sidramo takoj pod marino v čudovito turkizni vodi v mivko. Pred severnimi vetrovi nas ščiti valobran marine, pred severozahodnimi otoček Isola Rossa. Na vzhodu je pa tako ali tako cela Sardinija. Zahodnik zna presenetiti s kakim valom, a upamo na najboljše. Napovedan pa je severnik. Zvečer pa na pico – zadnja šansa za pravo italijansko pico.
Pica je bila, kot se šika, sladoled odličen, v trgovini sva dobila vse, kar sva rabila.
Tale Isola Rossa je sicer čisto turističen kraj, a so hiške okusno zgrajene in daje občutek domačnosti.
Upam na mirno noč. 

Danes prepluto: 31 milj, po logu tudi 31. Protitok in tok v krmo sta se do konca dneva ravno izenačila. Skupaj 1662. Motor ima 5558 ur (danes 3 nove).

71. dan: Sardinija: Isola Rossa – Isola Piana

Bal sem se vala, pa je nevarnost prišla od drugod.
Glasba, ki je igrala na terasi v bližini, se ni končala kmalu po polnoči, kot se spodobi, ampak so odprli vse registre in nažigali pozno v noč/zgodnje jutro. Ko so končno utihnili, se je na naju spravil komar, ki ni odnehal, dokler ga nisem kemično uničil.
Pa še pica je bila preslana in sva ponoči hodila pit vodo.
Skratka, noč, ki jo bom z veseljem čim prej pozabil.
Plan za danes je ogled mesta Castelsardo. Prej se je imenoval Castelgenovese. Zgradili so ga za obrambo Genove.

O Beneški in Dubrovniški republiki smo se učili v šoli, Genovske republike se pa jaz iz šole niti ne spomnim. Mogoče sem šprical.
Ko se približava utrjenemu mestecu na vrhu hriba, se plan v hipu spremeni. Sonce je namreč že visoko in nabija z vso svojo energijo. Slikica z barke bo povsem dovolj, je enoglasna odločitev. Verjetno pa je od daleč videti lepše kot od blizu (to je tista o kislem grozdju).
Raje izkoristiva ugoden veter in nadaljujeva proti Isoli Piani.
Lepo jadranje do Isole Piane. Sidrava in imava kopanje in večerjo.
Vreme: spremenili so napoved, tako da je opcija, da greva takoj, ali pa čakava več kot 3 dni.
Odločitev: gremo nocoj. Ob 19. uri dvignemo sidro in zaplujemo proti prelivu. Najmanjša globina, ki sem jo videl, je 2,7 m, uspelo se nam je prebiti mimo čeri. Protitok v ožini ni presegel 1,5 vozla. Trenutno (ob 20:00) sva že v globoki vodi z vetrom s severa.
Jutri ne bo dnevnika, saj sva na pasaži. Se javim, ko prispeva v Mahon (pribl. 200 NM daleč – predvidoma čez 40 ur) ali malo kasneje.

Danes prepluto: 31 milj, po logu 32. Skupaj 1692. Motor ima 5558 ur (danes niti ene ure za 31 milj).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron