Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

9. dan, Hiva Oa, Francoska Polinezija

Danes sem še dolgo v jutro pisal in končno napisal sedem strani besedila za 38. številko revije Navtika plus. Saj ste 37. Številko že brali, a ne? Izbral sem tudi nekaj fotk in vse skupaj spravil v datoteko.

No tako, dopoldan lahko grem v mesto, kupim kakšno zadevo, ki jo potrebujem in oddam besedilo in fotke preko interneta. Kako je to praktično, se počutim kot vojni dopisnik z bojišča. Pridem na pošto, se s prijazno uslužbenko dogovarjam za internet, če bi lahko od njih to poslal, ker je povsod internet zelo počasen. »Ni problem, vam tudi plačam. « ji pravim. Vendar mi potem prijazen direktor pravi, da naj nič ne plačujem, niti preko posebne internetne kartice ne, saj nikjer na otoku ne bom dosegel želene hitrosti. Internet je pač pri njih preko satelita, mi pravi. Wauuu… a vaš tudi? No zdaj pa ne vem kako in kaj dalje, očitno je edini hitri internet na Tahitiju, do tja pa me še čaka cca 1000 NM plovbe in vmes je še skoraj toliko atolov. Se že dogovorim, če pa mi ne uspe, mi pač ne, ni moja krivda.

Ker sem že v mestu, kupim danes samo nekaj mesa in kruh, saj vse ostalo že imam na barki. Odidem še v specializirano trgovino, kjer imajo v njej železnino, gradbeni material, posodo za v kuhinjo, gospodinjska čistila, zraven pa še prodajajo oblačila za vsak dan in tudi za k nedeljski maši. Kot bi rekel, so univerzalni in imajo vse od gramofona do aviona. Jaz potrebujem regulator za plin za francosko jeklenko gospodinjskega plina, cev za plin na metre in objemke ter tanko bakreno cev za plin. Vse imajo, cena pa ni pretirana, zato kupim.

Kasneje v mestu srečam še nekdanjo posadko ene od tukajšnjih bark, se z njima malo pomenim in potem grem dalje. Zdaj imam vse v nahrbtniku, zdaj lahko grem na barko. Na cesti dvignem palec in prvi avto ustavi. Tokrat pa Jasmin ne bo šel peš, ne ne…. Prijeten možakar štiridesetih let me zapelje do zaliva, vmes se malo pogovarjava, čeprav pravi, da ne zna angleško a se vseeno nekako pogovoriva, kar sva želela. Pravim mu, da verjetno zna več angleško kot jaz francosko.

Na dingi pontonu skočim v dingija, pa na barko, zložim stvari iz nahrbtnika in se napotim z vozičkom do bencinske črpalke, kjer kupim 15 kilogramsko jeklenko gospodinjskega plina in jo pripeljem na barko. Hitro ji najdem mesto v bokaportu kokpita in vam povem, da so imeli Francozi prste vmes, ko sta Jakopina konstruirala Bavario 34. Jeklenka paše v višino in širino, kot da je že tam določeno tovarniško mesto za njo. Pri plinu se mi seveda ne sme muditi, zato najprej pregledam kje in kako bom zavrtal luknjo, da bom spravil dolgo cev do jeklenke, vmes pa ne zavrtal luknje čez barko in v morje. Vse uredim, cev spravim za vsak slučaj še v eno drugo debelo gumijasto cev, če bi slučajno v bokaportu kaj vrgel na plinsko cev ali če bi jo stisnilo, nataknem novo cev na ventil, povežem, in zavrtim ventil. Zdaj preverim če še kje spušča in z vžigalnikom in odprtim ognjem preverjam na stikih če se bo kaj vžgalo in če bo počilo. Pa ni! No tudi ne more, saj nisem z vžigalnikom poskusil ampak z gobico in čistilom za posodo, kot se menda to dela. Poskusim na štedilniku… Dela! Sam svoj mojster v hiši! Prav takrat ko že želim vse pospraviti nazaj v bokaport, pa pride nov sosed s sosedo ženo in me kar iz dingija nagovori, kje sva se že midva videla? Ja kje le hudiča? Pogledam na barko, zastava je Švicarska, barka rumena kot mnogo njih. Ne spomnim se. Vpraša me če sem bil tega in tega datuma na Bonairju? Drži, bil. Pravi da se me spomni in spomni se imena barke, ki je napisano čez krmni bok.  Malo se še pogovarjamo vsi trije, nato pa me spoštljiva gospa že zelo zrelih let povabi na večerjo na njihovo barko, ker bo danes pekla poprov steak. Oja, pridem, moj favorizirani kos mesa. No jaz pa prinesem vino in sprejmeta tudi mojo ponudbo. Kako malo je treba, da smo ljudje srečni in da se družimo.

Zato blog prej napišem, oddam in grem na večerjo… že vonjam da mama kuha, ata pa od dolgega časa sedi v kokpitu in verjetno čaka, da prinesem vino. Že tečem…. Dijoooooo…..

10. dan, Hiva Oa, Francoska Polinezija

Sinočnja večerja se je potegnila krepko v naslednje jutro in ob pol dveh zjutraj sem šel spat. Večerja je bila dobra in predvsem okusna. Torej prijetno druženje, združeno s kulinariko. Šele sinoči sem izvedel, da je to poslovilna večerja, saj je danes gospa odletela domov, ker se slabo počuti in verjetno se ne bo vrnila na barko. Torej še en jadralski samec na barki in če povzamem samo to kar vem, je trenutno v zalivu 17 bark, od tega smo štirje solo jadralci. Dober povpreček, ni kaj!

Danes sem po jutranji kavi pohitel v mesto, saj sem želel na pošto, a je bila ta zaprta. Nič mi ni ostalo drugega, kot da pozdravim zaprta vrata in se od tam odpravim v trgovino, saj sem moral kar nekaj zadev kupiti za tretjo osebo. Ker sem bil zelo obložen z vrečkami sem spet štopal in tudi tokrat po 500 metrih hoje le dobil prevoz.

Na barki sem se najprej stuširal saj sem bil moker od potu, kajti tu že dva dni pripeka sonce na polno. Potem sem se lotil popravila ročne črpalke na WCju, kajti pri ročki mi spušča vodo. Po slabi uri sem zamenjal semering in črpalka dela kot nova. Vmes me zmotita in mi spet prineseta en velik sadež pomelo, črnka Susane in Francoz Robert, oba že starejša jadralca, ki sta mi že prvi dan prinesla polno vrečko sadja. Prvi dan mi je to zelo odgovarjalo, saj sem bil na barki čisto brez sadja. V zameno pa sem jima dal 200 gr Barcaffe kave. In res, ni dneva, da ne bi pozdravila, se ustavila ob barki, povprašala kako sem, in ja, res smo srčni ljudje mi jadralci. Kar težko mi bo zapustiti ta zaliv, ker se nekako navežem na tukajšnje ljudi.

Kasneje naredim še dobro pozno kosilo in že je padla noč. Danes bom verjetno miroval in počival, morda pa se odpravim celo v hišni kino, saj v njemu že nisem bil kar lep čas.

11. dan, Hiva Oa, Francoska Polinezija

Nedelja je in danes sem si privoščil malo več spanja kot po navadi. Danes nimam kaj delati, zato bom užival in bral knjigo, ki se je že razvlekla kot čigumi. Jupiiii!

Pri kavi me zmoti glas it VHF postaje, kanal 17: »Indigo – Indigo!« Prepoznam glas francoza Gilla in se pogovorim z njim. Ker smo se enkrat pogovarjali, kako je tukaj drag renta a car (cca 120 € za en dan) me Gill in Renatte povabita da grem z njima in enim domačinom en giro po otoku. Seveda sem takoj za in dobimo se ob 12,30 uri na dingi pomolu. Kmalu pride domačin Soni in nas v velikem belem trucku odpelje po vijugastih betonskih cestah otoka.

Otok je vulkanskega izvora in je zato več ali manj strm, a poraščen z zelenjem. Če ne vidiš, ne moreš verjeti kontrastu barv zelene in vse do črne. Sploh kadar se v del hriba upre sonce so barvni kontrasti še močnejši. Ob cesti je veliko Noni dreves in sadeži ležijo kar po tleh, sam pa vem, da je pri nas sok iz Noni sadeža zelo drag in menda zdravilen. Peljemo se čez dve manjše vasi, si ogledamo hiše, poslopja, a ker je nedelja je vse zaprto, ljudje pa so vse povsod drugje, samo doma ne.

Kaj hitro se vrnemo v glavno mesto otoka Atuona in nas odpelje še daleč v hrib do pokopališča. Tu sta dva slavna groba, ki ju obišče veliko ljudi. Prvi je grob šansonjerja Jackques Brela, drugi slavnega slikarja Paula Gauguina. Pri prvem grobu sedi pet oseb in dva od njih pišeta s flomastrom po belem kamnu. Kaj kmalu ugotovim, da pišeta eno od mnogih sporočil, ki ga bosta pustila na grobu. Priznam, da sem to ime nekje že zasledil, a vsaj mislim, da njegove pesmi ne poznam nobene. Zato ga poznajo drugi in se še danes prihajajo poklonit njegovemu imenu. Pravo nasprotje je grob slikarja, ki je zapuščen in ni tako oblegan kot prvi, saj na njemu ni kamnov s sporočili, ne rož, ne rožnih vencev. Oba imata v mestu svoj muzej in vem da sem enega videl, drugega pa še nisem zasledil.

Zvečer se še ustavimo na pivu v edini restavraciji na hribu, ki je odprta na nedeljski večer in spijemo eno pijačo. Ker sem gost v tem avtu se ponudim, da plačam pijačo v zameno za gorivo, pa mi domačin tega ne dovoli. Soni je prijazen domačin in očitno ga pozna več ljudi, saj vsakih nekaj minut kdo pride do njega in se želi pogovoriti z njim. Po popiti pijači se odpeljemo do dingi pontona, se zahvalim vsem trem in grem do barke pozdraviti irskega kolega Billa, spijem eno pivo skupaj z njim, potem pa grem na svojo barko, kjer si pripravim pozno kosilo z večerjo in uredim nekaj stvari za verjetnostni jutrišnji premik na otok Fatu Hiva, kjer mene in za njih nakupljene stvari nestrpno pričakuje SY Zana.

Večer kaj hitro mine in počasi bo treba spet v posteljo.

  < Tihi ocean - 18. del        Tihi ocean 20. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Hiva Oa, Francoska Polinezija, 7. dan

Danes bo blog na spletni strani očitno bolj pozen, a kaj naj, če se dogaja?

Že zjutraj je v naš zaliv priplula večja dostavna in oskrbovalna  ladja, ki pride na 14 dni in pripelje naročeno blago za trgovine, gostince, gradbince in seveda za ostale prebivalce otoka. Cel dan se je z ladje raztovarjalo, kamioni pa so vozili blago po cestah otoka.

Dopoldan sem bil spet delaven in sem očistil še desno stran barke nad vodo, kot se reče v nulo, nato pa sem še nazaj montiral reševalni splav, saj sem očistil palubo, da se sveti skoraj kot nova. Splav ima zdaj nove trakove in nove inox nosilce. Uredil sem še nekaj zadev v notranjosti barke, kasneje sem si naredil še solato in po obroku odšel na sprehod v mesto. Tri kilometre sem prepešačil do trgovine, kjer sem kupil najnujnejše stvari in potem sem poiskal wifi ter si v bifeju naročil malo pivo. Želel sem poslati na You tube tri filmčke, a je povezava tako počasna, da ne vem če ni moj IridiumGo hitrejši. Kar hitro me je pošiljanje minilo, zato sem se odločil, da pošljem video naslednjič, ko bo povezava boljša.

Zvečer sva s kapetanom SY  Cajusito odšla na BBQ party, kjer sem bil prvič v družbi s kar nekaj posadkami drugih plovil. Spoznal sem kar nekaj novih ljudi in lahko rečem, da sem se imel lepo. Najbolj me je inpresioniral kvartet, trije moški in ena mlajša ženska, ki so preko dveh kitar in enega bobna igrali lepe francoske pesmi, mlada gospodična pa je zapela tudi kakšno špansko pesem in me res navdihnila. Danes sem prvič poskusil sadež kruhovec, ki so ga nekateri spekli kar na ognju, menda pa se da speči tudi v pečici, če mu dodaš malo olja. Ker ga je tukaj veliko in prosto visi na drevesih, si vsekakor kakšnega uberem in ga prinesem na barko.

Zdaj napišem blog in vam zaželim še lahko noč!

Hiva Oa, Francoska polinezija, 8. dan

Pa smo v zadnjem dnevu meseca Maja, meseca v katerem se je kar nekaj dogajalo. Ostal mi bo zapisan kot mesec dooooolge plovbe po delu Tihega oceana, mesec ko sem prišel do prvih otokov Francoske Polinezije, itd.

Danes zjutraj sem odšel po oprano perilo in roko na srce sem prvič res zadovoljen z opranim perilom. Lepo oprano, zloženo, dišeče in vsekakor ne pretirano drago, kot sem pričakoval. 15 kg pranja perila vseh vrst in oblik me je stalo 3.800 PF, kar je cca 31,80 €.

Ko sem pospravil perilo na svoje mesto, tam kjer pač mora biti, sem ga še dodatno zavaroval zaradi vlage, ki je tukaj zelo prisotna. Že tako ali tako imam večino zadev, kot so brisače, posteljnina, boljše polo majice, itd v PVC zabojih s pokrovom, zdaj pa sem dal še nekatere stvari v vrečke. Vlaga se na perilu še prehitro pozna.

Kasneje sem šel v mesto in sama od sebe mi ob cesti ustavi okoli 40 let stara ženska, ki pa me preseneti, saj je imela tiaro za desnim ušesom, kar pomeni da je prosta, da išče moža ali fanta. No fantje, ženske se same ponujajo na otoku sreče in to z dobrim avtom, samo pogledati je treba kje stoji tiara (roža).

V mestu najprej odidem do meni znanih domačinov, kjer na njihovem dvorišču dobim za nekaj P.Frankov sadje, kot so pomelo, banane, mango, papaja, pomaranče,…. Potem skočim še v trgovino po kruh in korenček, ter skočim še na internet, da vidim kaj se novega dogaja v podalpski deželici.

Nazaj grede štopam, saj imam poln nahrbtnik in ustavi mi prijazen domačin s katerim se vpletem v pogovor. Med drugim mi pove, da je veliko moških na otoku odsotnih in odhajajo na delo na razne atole, na Tahiti, ter na druge otoke. Tukaj na otoku je cca  3000 prebivalcev in menda so si vsi več ali manj v sorodu. Na vprašanje kako se potem poročajo pa pravi, da se normalno ženijo, saj je tudi on poročen s sorodnico v tretjem kolenu in to ni več problem. Menda ima tudi on sorodnico, ki še ni poročena, dobro kuha in je poštena, zato mi kar ponudi, da bi se spoznal z njo. Dobra je ta! Pravim mu, da se zagotovo za dlje časa ustavim tukaj, ko bom šel drugič z barko okoli sveta. Ste vedeli da so še v prejšnjem stoletju na tem otoku živeli kanibali?

Popoldne mi na barki mine ob drobnem popravilu boxa v kokpitu, saj se mi je odlomila ključavnica in sedaj je vse funkcionira kot mora. Nato po današnjem zgodnjem kosilu malo počivam, opazujem ljudi, berem, skuham si kavo in poglej ga zlomka, spet je večer, kot vsak dan.

Zvečer moram tudi nekaj delati, torej moram spet napisati kar nekaj strani za novo številko Navtike plus, saj sem spet dobil novo naročilo. Čaka me še nedokončana zgodba eNavtike,… potem pa še nekaj novega za enega novega naročnika. No, očitno se dogaja in ob večerih mi res ni dolgčas.

  < Tihi ocean - 17. del        Tihi ocean 19. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Hiva Oa, Francoska Polinezija, 4. dan

Nedeljsko jutro… in že zjutraj se je pričelo sončno in lepo vreme. Čisto nasprotje včerajšnjemu dnevu in oblačnosti, ki je žal tukaj zelo prisotna.

Takoj po popiti kavi, okoli 9,30 ure sem odšel v mesto, saj je nedelja in želel sem videti kako je tukaj ob nedeljah. Najprej me iz sosednjega hriba pozdravi glasna avtohtona glasba in dim, ki se je valil iz velikega BBQ, ob katerem je bilo kar nekaj moških in ob tej uri že s pivom v roki. Komaj sem dobro prišel na glavno cesto mi kar sama od sebe ustavi prijazna starejša gospa, kasneje sem izvedel, da jih šteje 72 let in me vpraša, če grem v mesto, da me odpelje tja, če želim. No ja, ni kaj, prijaznost je tukaj res vidna vse povsod. Pripeljeva se v mesto, do prvega supermarketa in pred njim sedita dva domačina in igrata na tukajšnje instrumente in čudovito pojeta avtohtone pesmi. Potem grem naprej in pridem do cerkve, a žal maše ni, zato si cerkev ogledam le od zunaj in potem ker sem videl da le-ta nima oken, ker je pač vroče podnebje, naredim fotko ali dve še z notranje strani. Odpravim se še v trgovino in tudi tam so vsi prijazni in več ali manj so vsi praznično – nedeljsko oblečeni. Ko sem šel mimo Gendarmerie, me pozdravi policist, pri katerem sem se prijavil, ko sem prišel na otok in me vpraša kako mi je otok všeč, mi svetuje kaj je potrebno še videti: muzej in grob Paula Gauguina, tržnico z ročnimi izdelki domačinov, morda se povzpeti na hrib do letališča, itd.

V tem lepem in sončnem dnevu naredim še nekaj posnetkov in se vrnem na barko. K meni pride kapetan SY Cajucito, ki ima za mene sveže novice, čeprav je komaj 12 ur kar se nisva videla. Skuham kavo in že steče pogovor, ki je trajal kar nekaj časa. Potem pride na idejo, da bi šla na pico, a ga debelo gledam, saj včeraj zaradi kolena še hodit ni mogel, danes pa bi rad pešačil 3 km do restavracije, kjer pečejo pico. Super! No pa greva in si naročiva pico, ki je kar velika in zadovoljivo dobra, čeprav se mi zdi, da sem jedel do sedaj najboljše pice v Sloveniji. Draga pa kot da sem jedel suho zlato. Pica in pivo staneta 2.750 Pol. Fra. ali 23 eur!

Nazaj vsaj nisva pešačila, saj naju je kar pri izhodu povabila k prevozu francoska družina, ki je s svojo aluminijasto barko sidrana tik ob Indigu in tako mi je minil še en dan na Hiva Oa. Za jutri imam že plane in morda ta teden odplujem drugam, saj so Markezi tudi na drugih otokih lepi.

5. dan

Danes je prvi delovni dan v tednu in verjeli ali ne, sem si sinoči pripravil bujenje na telefonu, saj bi rad bil ob osmih zjutraj na kopnem, ko pride ena gospa, ki obvladuje vse kar popotniki potrebujemo. Jaz potrebujem pralnico oz. pranje perila, potrebujem plin in počasi bom potreboval tudi gorivo.

Ker pa sem se sinoči preveč najedel, sem spal komaj do petih zjutraj, ker sem imel preveč napet trebuh. No sem si skuhal kavo, kasneje sem še zajtrkoval, zato tudi budilke nisem potreboval. Na kopnem srečam to famozno žensko in se dogovoriva za pranje. Jutri pravi da lahko, ker danes ne more, saj se ji nekam mudi. OK, jutri zjutraj prinesem celo vrečo umazanega perila, dobim ga čez dva dni – opranega, posušenega in zloženega. Cena? 300 PF ali 2,51 €/kg.  Če je vse drago ne vem zakaj ne bi bilo tudi pranje. Na Martiniku sem plačal še več po kg. Plina tukaj nimajo v majhnih jeklenkah in bo treba odpluti na Nuko Hivo, tam baje nekdo polni male jeklenke. Gorivo pa lahko dobim po Tax free ceni, a dokument stane 156.000 PF. Halooo, saj nimam tankerja, da se mi to splača. Bom kar natočil v kanistre na bencinski črpalki in jih zvozil na barko, ter plačal tudi davek. Žal tukaj še ni pomola in bencinske črpalke na pomolu, zato je potrebno vso gorivo natočiti v kanistre in zvoziti iz bencinske do dingija in nato še na barko. Danes z dizlom ne bo nič, ker ga je zmanjkalo, jutri ga menda pripeljejo.

Popoldan odstranim s palube rešilni splav, saj sta mi dve rinki na nosilcih spustil rjo, kajti očitno nista bili pravilno galvanizirani in sta zarjaveli, rjava pa je posledično tudi moja paluba. Za prvi dan sem zadovoljen, kajti Cif je delno opravil svoje delo, inox rinke in ostalo pa sem dal v eno plastično posodo in jih zalil s Coca Colo. Jutri pričakujem čudež…

Zvečer sem še povabljen na večerjo, na dober piščančji curry z rižem, ob tem pa spijem še dva kozarca vina, saj se večerja potegne malo dlje. Z možakarjem se še en čas pogovarjava, potem pa le odidem, saj vidim, da mu že vleče oči v spanec. Tudi sam bom šel malo kasneje spati, saj sem zjutraj kar zgodaj vstal.

6. dan

Ker sem šel sinoči prej v posteljo, sem danes zjutraj zato še malo poležal, da se izravna moja kvota spanja. Po kavi sem odpeljal vrečo z umazanim perilom do gospe s katero sem se dogovoril, da mi bo oprala perilo, nato pa sem šel še na bencinsko črpalko, da vidim če je dizel že na razpolago. Seveda so že nekateri avti, ki so v vrsti stali pred črpalko, veselo točili le-tega v svoje jeklene konjičke.

Tudi sam sem odšel na barko, vzel dva kanistra po 20 litrov, vzel še voziček in odšel v nabavo po meni manjkajoče gorivo, dizel. Natočim dva kanistra, ju dam na voziček, zapeljem cca 350 m do dingi pontona, naložim v dingija, se zapeljem do barke, raztovorim, pretočim v glavni tank, nato spet naložim v dingija, se odpeljem do dingi pontona, naložim na voziček kanistra in grem 350 m do bencinske črpalke… in tako ponovim ves postopek 5 krat. Po treh urah sem bil že pošteno utrujen, poleg tega me je zdelalo tudi današnje močno sonce, zato si potem privoščim na barki dobro kavo in nato vzamem še dva modra kansitra za vodo, ki sem si ju sposodil s sosednje barke in grem še 4 krat po 40 litrov vode, le da je ta stacionirana bližje. Ker je voda tukaj v zalivu zaradi del na novem pomolu zelo umazana in motna, nočem več delati vode z desolinizatorjem.

Popoldan še enkrat drgnem raster na barki in čistim pohodno pot po palubi, nato pa na mojo srečo, že ob mraku pride k meni obisk s sosednje barke in spijem z njimi po eno pivo. Še sreča da so prišli, saj ne vem če bi se me drugače dalo ustaviti od dela. Ko so odšli sem si pripravil že zelo pozno kosilo oz. večerjo in nato sem še pospravil ter zložil perilo, ki sem ga pral včeraj na roke.

Ni kaj, dan je bil deloven, šel je v nič, videl nisem nič, utrujen pa sem kot da sem garal v rudniku. Jutri je nov dan in jutri moram v mesto, morda najdem regulatorski ventil za veliko plinsko jeklenko, saj je tu 15 kilogramska aluminijasta jeklenka s plinom vred kar poceni. Vsaj ena stvar, ki se mi ni zdela draga.

  < Tihi ocean - 16. del        Tihi ocean 18. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Hiva Oa, Francoska Polinezija

Mirna noč na sidru, nato pa jutranji rituali, ki so že kot vam, tudi meni počasi prišli v navado. Po popiti kavi sem odpeljal Gregorja na kopno, ki je šel v raziskovanje mesta, saj je še samo danes tukaj, jutri pa odpotuje domov. Jaz sem se lotil dela in najprej sem očistil do konca še svojo spalnico, nato sem se lotil predala v kateri imam jedilni pribor, ga očistil, nato opral ves pribor, ga dobro zdrgnil, nato pa še »spoliral«, da je takšen kot nov. Enako sem naredil še s posodo, saj se je med plutjem po oceanu kaj polilo in se je zapeklo na posodo, zato sem enako kot s priborom naredil tudi s posodo. Ko je bilo vse opravljeno je bilo res lepo videti zloženo in sijočo posodo.

Dopoldne je bilo še delno oblačno, nekajkrat je celo poškropilo, zato se mi je zdel idealen čas da naredim nekaj vode za v rezervoar, čeprav mi je bilo kasneje žal, saj je bil filter čisto umazan. A zdaj je kar je. Starega vržem stran, ter montiram novega za drugič, vsekakor pa tega ne bom umazal tukaj v tem zalivu. Ta čas ko se je voda sama delala sem odšel v dingija in se lotil čiščenja druge strani barke. Eno stran je že včeraj Gregor očistil na grobo, jaz pa bom svojo stran očistil na fino in potem se še jutri lotim druge strani in jo sfinaliziram, da bo Indigo spet lep in svetleč. Malo bom še počakal, če bo kaj samo odpadlo s podvodnega dela, nato pa se en dan lotim še tega, kolikor pač bom naredil sam. Po končanem  tri urnem delu sem bil vesel osupljivega rezultata.

Po opravljenem čiščenju in narejeni vodi, sem se lotil popravila nekaterih drobnih zadev kot so zamenjava vijakov na pokrovu od sidrne verige, menjal sem nekatere zaščitne gume, itd,… nato pa sem se stuširal in šel na SY Cajucito, saj je kapetan obležal z zvitim kolenom. Po dve urni debati in obnavljanjem angleščine, sem Irca zapustil in odšel sem na svojo barko, kjer sem si naredil dobro kosilo, nato pa sem se lotil še peke kruha.

Zvečer sva povabljena še enkrat na SY Cajucito na pivo in kašen čvek s celo tričlansko mednarodno posadko (Irec, Francoz in Švedinja), saj sta zadnja dva bila tudi v mestu.

Dan se bo zaključil tako v prijetnem vzdušju in kasneje še spanju.

P.S.- Včeraj se mi je naredil lapsus in sem napisal, da smo deset ur in pol narazen, pravilno je enajst ur in pol. Sorči

25. Maj

Včasih smo temu dnevu rekli Dan mladosti in mi, takratni Titovi pionirji smo zvečer na TV gledali še zadnji del vsakoletne serije: Titova štafeta. Bili so to lepi časi moje mladosti,… zdaj pa bi lahko zavrteli še tisto drugo stran serije – Še pomnite tovariši….

Še dolgo pa bo pomnil in si zapomnil 60 dni življenja na Indigu moj kolega Gregor. Žal je danes moral nazaj v Slovenijo, a sem ga vseeno potolažil, da ko prispe domov, bo obkrožil svet, jaz pa ga še verjetno en lep čas ne bom. Od doma do Benetk, Amsterdama in Paname, z Indigom preko Tihega oceana do Hiva Oa, od tu do Tahitija, Nove Zelandije, Dubaja, Zagreba in na koncu spet doma. Evo, pa bo res obkrožil svet. Najino druženje je bilo prijetno, zanimivo in na sploh pozitivno. Če se najde še kakšna takšna oseba, jo z veseljem sprejmem na barko.

Zdaj je sigurno, da bom plovbo nadaljeval sam. Sam sem tudi odšel v mesto, saj sem potreboval nekaj osnovnih potrebščin iz trgovine. Moral pa sem obiskati tudi stojnice domačinov, ki prodajajo sadje in zelenjavo. Če rečem, da je osnovno sadje, banana, pomelo, mango,… zelo dostopno in ceneje kot pri nas v Sloveniji, so ostale cene v trgovini tako drage, kot v najboljših trgovinah sredi Pariza. Za enkrat še ne vem od česa ti ljudje živijo, videvam pa jih v trgovini in mestu, a se mi zdi da so kar dobri kupci v teh trgovinah. Mesto je več ali manj zaspano, vse je narejeno na 33 obratov, torej počasno, ljudje se vozijo z velikimi avti – Pick up tracki, itd. Najbolj zanimive so ženske, saj ima vsaj 90% žensk ki jih videvam, v laseh ali za ušesom rožo, tiaro.

Ko sem se vrnil na barko sem se lotil dela in prestavil skladišče iz ene v drugo krmno kabino, nato pa sem se lotil montaže napajalnega kabla za avtopilota, tako da sem starega eliminiral, da bom imel zdaj v nadaljevanju plovbe mir z napetostjo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem potegnil kabel od krmilne konzole, preko zadnjega prekata in krmne kabine do komandne plošče v salonu. Potem sem odprl še display za avtopilota, saj se je steklo potemnilo. Ugotovil sem, da je zaslon potrebno zamenjati, saj je očitno, da ga je zažgalo sonce. Zvečer sem si naredil kar pozno večerjo in ker sem utrujen, bom verjetno po nekaj prebranih straneh knjige sladko zaspal.

Slika spodaj – zaliv in sidrišče

Zjutraj me je prebudil dež in oblačno vreme se je vilo skozi ves dan. In danes sem šele izvedel, da na otoku Hiva Oa veliko dežuje in da je njegovo drugo ime, oblačen otok. Vseeno pa je današnja sobota zame malo drugačna, praznična.

Dopoldan sem počistil kar še nisem počistil v salonu, montiral sem nove ročke na izhodne in vhodne ventile, saj jih je nekaj požrla vlaga in sol, nato sem postoril še nekaj po barki in se tako zamotil globoko v opoldanski čas, ko me je na kavo povabil kapetan SY Cajucito, saj kot sem že napisal, sam ne more nikamor zaradi poškodovanega kolena. Nič hudega pač pridem jaz na njegovo barko. Vmes sem si še pisal s SY Zana in se dogovarjal za srečanje, saj so oni še vedno na poti proti Markezom.

Po obisku sem povabil kapetana in njegovo posadko na svojo barko na večerne druženje in na večerjo, a zaradi poškodbe kapetana smo se dogovorili, da jaz nekaj skuham na njihovi barki. Skuhal sem kar na svoji in v loncih prinesel na njihovo barko, kjer sem samo dokončal že začeto kuhanje. Skuhal sem tri vrste rižote: z jurčki, z belušmi in črno rižoto z lignji v črnilu. Prinesel sem tudi vino in pivo. Lepo smo se povečerjali, se družili, spili kozarec ali dva in potem so mi še zapeli Happy Birthday pesem, ter mi podarili eno zapestnico, ročno delo Davida, ki sem jo prejel v trajen spomin. Ja, danes sem praznoval svoj rojstni dan.

Po večernem druženju sem odšel na barko, zdaj napišem še blog in počasi tudi jaz odidem v meževo deželo. Jutri je nedelja in baje se v nedeljo ne sme delati, a že najdem zamenjavo za delo.

Zahvaljujem se za številna voščila preko sporočila in emaila, res prijetno presenečenje, pa čeprav sem dosegljiv samo na satelitskem telefonu in emailu. Hvala ker ste!

  < Tihi ocean - 15. del        Tihi ocean 17. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Hiva Oa, Markeško otočje,  Francoska Polinezija

Kopnooooooo!

Indigo je na sidru, na sidrišču otoka Hiva Oa. Priplula sva v jutranjih urah, zdrava in dobro razpoložena. Pričakal naju je vulkanski otok, poraščen in visok, v vseh barvah in odtenkih zelene in črne. Občutek je krasen. Ker je barka ves čas pospravljena in več ali manj od znotraj čista, ne bova imela veliko začetnega dela, zato bova vzela ohlajeno steklenico penine iz hladilnika in jo odprla in nazdravila uspešni in srečni plovbi do FP.

Še nekaj podatkov:

- 4204 NM sva preplula čez Tihi ocean

- 40 dni in 22 ur sva plula neprekinjeno iz Paname do Hiva Oa

- 30 dni ali 2932 NM neprekinjenega jadranja, saj sva imela še samo cca 50 litrov goriva

- 5817 NM preplutih v III. etapi od Martinika (Karibi) do Hiva Oa Francoska Polinezija

- 3114 NM preplutih v I. etapi od Poreča do Las Palmasa, Grand Canaria Kanarski otoki

- 3779 NM preplutih v II. Etapi od Las Palmasa preko Atlantskega oceana do Martinika, Karibi

- 6000 NM še do konca III. etape, Avstralija

In še zanimivost… s sabo voziva 7 polnih vrečk smeti! (vem da o tem dejstvu nihče ne razmišlja!) V morje sva metala le organske odpadke!

Hiva Oa, 2. dan

Saj veste kako to gre, ko sidraš po dolgem času v zalivu z mnogo bark, ki so vse več ali manj preplule ocean in ko pluješ mimo njih te vsi pozdravljajo kot zmagovalca, čeprav so tudi oni enkrat zmagali.

Po sidranju sva si z Gregorjem privoščila malico in kozarec penine. Kar nekaj časa sva sedela in se pogovarjala, kot da se že dolgo nisva videla. Nato malo zaspala in zvečer sva uredila najnujnejše stvari na barki. Po večernem spanju sva se prebudila v nov dan, ki ga spremlja petje petelinov, hrup z drugih bark, gradbišča ob obali kjer delajo valobran in pomole,…

Kasneje je prišla na barko posadka iz SY Cajucita in smo malo proslavili njihov jutranji prihod iz Galapagosa na Hiva Oa, potem pa smo skupaj odšli v mesto, da smo opravili formalnosti okoli prijave pri tukajšnjih oblasteh. Sledil je še obisk v trgovini in seveda smo vsi skupaj odšli še na obvezno Hinano pivo.

Dan je hitro minil, jutri je nov dan in nova doživetja.

Blog bo prihajal morda bolj pozno zaradi tega ker smo narazen 10 ur in pol. No te pol ure tudi meni ne gre v glavo, a tako pač je. Ko je pri vas jutro je tukaj noč pred spanjem.

  < Tihi ocean - 14. del        Tihi ocean 16. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Vabimo vas na predstavitev nove, že četrte knjige SKRITI PARADIŽ, ki jo bo predstavil avtor in solo jadralec Jasmin Čauševič.

Datum: v torek, 5.3.2019 ob 18:00 uri,

Kraj: Ljubljana, Cesta na Brdo 85.

Predstavitev bo organizirana v učilnici, 1. nadstropje, vhod iz strani pri travniku. Brezplačno parkiranje!

Velenjski jadralec in popotnik Jasmin Čaušević je na svoji štiri letni solo plovbi od Poreča do otokov Tonge v Tihem oceanu spisal tri, od njegovih štirih knjig. Ta del plovbe je le del njegovega življenjskega jadralskega projekta. Njegova želja je, da bi obplul svet na klasični, serijski družinski jadrnici Bavaria 34. S svojim jadranjem si želi dobiti nekaj posnemovalcev, zato poskuša v zapisih navesti čim več koristnih podatkov, iz katerih je razvidno, da se lahko sanje uresničijo tudi z zmerno količino denarja. 

Na predstavitvi bo možno kupiti vse štiri njegove knjige.

Ker je število mest omejeno, so potrebne predhodne rezervacije na email: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Vsi pravočasno prijavljeni bralci eNavtike imajo z rezervacijo in prejeto kodo brezplačno predstavitev, ki traja eno uro in pol!

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Tihi ocean,  39. dan

Po prijetni in za čuda topli noči, ter pasatom, ki je končno napolnil jadra Indiga, je prišlo jutro. Sicer malo oblačno, z nekaj kapljami dežja, ter s konstantnim vetrom do 12 vozlov. Barka je z vetrom poletela in s premcem rezala valove, ki so se znašli pred njo. Morje je pršilo in kapljice so od časa do časa priletele v kokpit, včasih pa se je kakšen večji val razlil tudi po barki.

Zato pa je bil čudovit pogled na merilce vetra in hitrosti, kakor tudi na preplute milje. Važno je, da se je Indigo premaknil s točke brezvetrja, kjer sva obstala tri dni. Zdaj kaže na bolje in zdaj že optimistično ugibava, kdaj bova na cilju. Okoli poldneva se je pokazalo sonce in tudi plovba tako postane bolj prijazna. Morda me po treh dneh mirovanja spet zmoti iskanje ravnotežja med hojo po barki, saj so valovi večji, barka pa se ziblje na vse strani. Najtežje je kuhati, pa naj bo to kava ali priprava kosila. Ni kaj, spet se moram navaditi na to. Danes je bilo spet nekaj problemov s pridobivanjem elektrike in ugotovil sem, da je dokončno spustil dušo regulator za vetrni generator, ki očitno že kliče po novem.

Do večera se veter ni spremenil in močno upam, da tako ostane še naprej. Prišla je tudi temna noč in danes zvečer ni bilo potrebno pospravljati palic za ribolov, saj danes nisem niti namočil trnka v morje. Le zakaj bi ga, saj imava mesa tune v izobilju. Za pozno kosilo sva si pripravila čudovite kose tune s prilogo in solato, vse skupaj pa sva zalila s cabernetom.

Tihi ocean,  40. dan 

Ura je bila 7:31 zjutraj. Začel se je famozni  štirideseti dan na Tihem oceanu. Torej 39 dni je že Indigo na morju in reže valove Pacifika, kot reže plug še v nezorano njivo. Danes samo nekaj minut kasneje je Indigo zaplul v novo tisočico preplutih milj. 4000 milj je že za njegovo krmo! Wauuu… In danes lahko skoraj zagotovo rečem, pojutrišnjem sva z Gregorjem na kopnem. Lahko si zamislim prizor enega od mnogih filmov, ko mornar sedi na jamboru in ko zagleda kopno, ko se uščipne in je slika še vedno ista, torej ne halucinira, zavpije: »Kopnoooooo!!!« Res mora biti čudovit občutek, čeprav iskreno povem, da me ta in takšna plovba zadnjih treh dni sploh ne moti. Moj vnuk bi mi rekel: »Dedi, 2x še spim pa gremo na morje!« Jaz bi mu rekel drugače, da še 2x spim na neskončnem Pacifiku in nato sidram na otoku Hiva Oa. Ahhh ti Francoska Polinezija kako si daleč. Ni čudno, da se tukaj začne najlepši del sveta in vsak od morjeplovcev ki je že obiskal te otoke je rekel, da so to rajski otoki ter najlepši na plovbi okoli sveta.

Na barki danes ni bilo kaj početi, vse je tako kot mora biti in ker je nedelja se tudi midva počutiva nedeljsko. Sonce je na nebu, ki žari kot žareča krogla. Nad kokpit sva raztegnila tendo, saj bi bila drugače rdeča kot kuhana raka. Še vedno je v senci 29 stopinj Celzija. Veter je spremenljiv, a še vedno dovolj ugoden za plutje proti začasnemu cilju. Nad barko se je pravkar prikazal bel galeb, ki kroži nad barko, kot bi jo želel pozdraviti v temu delu sveta. Nato odide dalje in vsi nadaljujemo svojo pot.

Tihi ocean,  41. dan 

41 dan, zadnji dan na Tihem oceanu. Pravzaprav na tem oceanu ostanem še kar dolgo, saj je na njem veliko čudovitih otokov, ki se nahajajo na moji poti. Se je pa pričel zadnji dan prečenja oceana med Panamo in Francosko Polinezijo. Ko se ozrem nazaj, bilo je že zdavnaj, ko sem zadnjič stopal po trdnih tleh, ko sem bil še na kopnem v Panami. Kar malo mi je žal, da se končuje ta več dnevna plovba, ki je bila zame nekaj novega, saj sem prvič imel ob sebi člana posadke, kolega Gregorja.  Samotar, ki plujem sam se težko prilagajam in verjamem, da se je tudi meni težko prilagoditi. A pokazalo se je, da sva se z Gregorjem čudovito ujela in kar žal mi je, da bo Gregor zapustil mojo barko in odletel domov v Slovenijo. V sebi bo odnesel lepo preizkušnjo ter uresničeno željo za okroglo obletnico, »Moj ocean«, ki si ga je tako močno želel prepluti. Vesel sem, da sem mu lahko izpolnil to željo in da so se mu uresničile sanje. Jaz ostajam tu in nadaljujem pot, kako pa drugače kot sam, saj sem tako navajen. Morda se mi na moji poti okoli sveta še kdo pridruži, kdo od jadralcev, ki ga ni strah zemljepisnih širin, ne dolžin in ne več tisoč metrskih globin.

Čeprav je bila ta plovba počasna zaradi vedno večje obraščenosti barke (ne pozabimo, da je bil barka dva dni pred vstopom v Panamski prekop očiščena s strani potapljačev in da so mi menjali cinke), kakor tudi zaradi brezvetrja, zaradi vseh drugih akterjev, ki so bili deležni te plovbe. Lahko le rečem, da je le-ta potekala sorazmerno dobro in da sem zadovoljen z njo. Malo nas je, ki smo prepluli več kot 4000 navtičnih milj v enem kosu, pluli več kot 40 dni in noči skupaj. Za takšne dneve je potrebna dobra logistika, ter dobra psiha.

Pravzaprav sem srečen, da je z barko vse dobro, ter da sva oba člana posadke cela in zdrava. Največ je pripomogel »tretji član posadke«, neumorni avtopilot, ki je kljub temu, da mi je zadal mnogo preglavic, le zmogel ostati na krmilu do konca.  Šele zdaj je v pravi in najboljši kondiciji. Veliko je pomagala tudi kakšna topla in srčna beseda znancev in prijateljev, kakšen nasvet v prejetem e-mailu, katerih sem dobil res veliko, sploh od meni do sedaj ne poznanih ljudi. Hvala vam! Veliko mi pomeni, da sem lahko računal na Sebastjana, ki je vsak dan objavljal tekst za blog, fotko in lokacijo, da ste bili vedno na tekočem, kje se nahaja Indigo in kaj se na njem dogaja. Vedno sem se lahko obrnil na Damjana, Mitjo in Iztoka, ko sem potreboval strokovno ali tehnično pomoč, kakor tudi na Eda, ki je še vedno dežurni vremenar. Hvala tudi drugim, katerih nisem potreboval, a so kot zdravniška in druge ekipe vedno ostali pripravljeni in on-line. In ne nazadnje hvala vsem sponzorjem in donatorjem, da smo s skupnimi močmi postavili ta del projekta do realizacije! Hvala vsem vam, ki me berete in me spremljate na blogu, številke so presegle  pričakovanja.

Danes zjutraj je ostalo še malo manj kot 100 milj do kopnega, do otoka Hiva Oa. Torej lahko upravičeno postavim steklenico penine v hladilnik, da bo primerno ohlajena, po končanem sidranju na omenjenem otoku.

  < Tihi ocean - 13. del        Tihi ocean 15. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Tihi ocean,  36. dan 

Cesar je  rekel: »Cesarstvo za tistega, ki mi priskrbi zdravilo…«

Jaz pa bi danes najraje zavpil: »Ves Tihi ocean za tistega, ki mi pripelje 100 litrov nafte ali priskrbi 15 vozlov vetra!«

No, danes ostaja ocean tam kjer je, saj ni moj, goriva tudi nimam, vetra pa je komaj od 4 do 6 vozlov. Indigo pač pluta, skupaj z vetrom in tokom, okoli dva vozla hitrosti. Kaj takšnega pa še ne, niti v sanjah. Vedel sem, da se bo naredila luknja brez vetra, saj tako kažejo Gribi, ampak da bo pa takole… tega pa ne! Takšno in podobno vreme je napovedano vse do petka zvečer, zato močno upam, da se kje najde vsaj kakšna močnejša sapica, ki naju bo pripeljala do cilja.

Popoldan sem se odločil, da skočim v ta več tisoč metrov globok ocean s plavutkami in masko, ter privezan za barko očistim vsaj en del trupa, morda vodno linijo. Ko sem se potopil pod barko me je skoraj kap, trup so zasedli vsaj 10 do 12 cm dolgi morski podvodni teroristi, ter se res prisesali na trup z neko sluzasto in gumijasto vsebino. Ko sem poskušal to odstraniti s ploščkom, sem takoj videl da je to delo za več ur. To se kar tako na hitro ne da, saj je barka obraščena po celem trupu, kobilici, krmilnem listu,… Gregor mi doda moj podvodni fotkič in fotografiram, a tudi fotke niso ne vem kako dobre. Torej do Markezov plujem v bolj zimskem profilu, kar se tiče podvozja Indiga!

Dan brez vetra in nekaj valov mi mine v delu. Najprej naredim nekaj pitne vode, nato pa zamesim kruh, ter ga kasneje spečem. Kosilo sem tudi pripravil zelo okusno, namesto zeljne solate, ki je pač ni več, jeva rdečo peso iz konzerve, katero sem dobro pripravil in začinil, tako da je vsak dan zmanjka, če tudi nisva ljubitelja te rdeče rastlinice. Na oceanu po toliko dneh pač nisi več izbirčen in ti je na koncu vse zelo dobro.

V noč odhaja Indigo z ropotom jader in guganjem, saj nekaj vala vseeno je… vetra pa niti za vzorec.

Tihi ocean,  37. dan

Drugi dan brezvetrja na oceanu. Sedim v kokpitu in razmišljam, čeprav z očmi zrem tam nekam daleč za krmo. Morje je rahlo valovito, tu in tam se najde kakšen val, ki je malo večji in zaguga barko, ta zaguga jadra, spet pa od tega zaplapolajo, udarijo v prazno,… beda.

Trenutno pač »uživam« v tem zavestnem lebdenju in recimo temu, navideznem obvladovanju situacije. A raje bi imel veter, kot da si domišljam, da me ta droben korak stran od popolnega jadranja in izgubljenega vetra ohranja pri miselni prispodobi, da bo jutri bolje. Verjamem v plimovanje sreče, ki mi je večkrat kazala svoj nasmejani obraz. Prav ta sreča me je do sedaj pripeljala v ta veliki črni biser, Tihi ocean. Globoko vdihnem, kot da bi preizkušal prožnost majice, ki jo nosim na sebi in pogledam na ploter. »Bemti, samo 1,8 vozla se premikam!« Pogledam v zastavico, nekje nad mojo glavo, ki plapola v vetrcu. Spustim pogled do merilnika vetra in pogled na prikazovalnik mi skoraj spusti iz ust še eno kletvico. 3,2 vozla vetra piha v krmo. Presežek!

Pogledam v nebo tega megličastega popoldneva, kjer je sonce kot neka razbeljena krogla samevalo na čistem in brezmadežnem nebu. Nikjer oblačka. Sam pri sebi se nasmehnem in se spomnim kako sem kot otrok in mlad fant odrasel v mestu, daleč stran od morja in vetra. Zdaj pa že nekaj časa drsim z Indigom čez vodne prostranosti tega sveta. Slan morski zrak, veter, ki biča obraz, jadra, ki so napeta a se ne strgajo, svoboda,… in predvsem zaupanje v barko. Zdaj pa dobrih 390 milj pred ciljem, po skoraj preplutih 4000 miljah,  spet nova življenjska preizkušnja, ki preizkuša mojo glavo, moj že 37 dan na oceanu, kateremu ni in ni konca.

Še naprej mi oči počivajo s pogledom iz premca na to mirno in prostrano vodo… Jutri je nov dan in jutri bo zapihal veter… Morda pa res… 

Tihi ocean,  38. dan

Tretji dan brezvetrja na oceanu.

A danes naj bi bilo drugače, vsaj proti večeru, ko naj bi zapihal močnejši pasat. A vendar sem veter začutil že prej, saj je nekje ob 15. uri prvič napolnil plapolajoča jadra. Sicer je bil še nesramno sramežljiv, ni si upal pokazati kaj mi bo danes namenil. No čez eno uro je že spodobno pihljalo in barka je dobila prve slabe 4 vozle na hitrosti, nato več, pa več in… in potem je ena od dveh ribiških palic sprožila znak odvijanja laksa in laks se je odvijal kot nor. Poletim k palici in zategnem zavoro, povlečem. Palica se upogne, a se ne zlomi. Odvito imam skoraj 300 metrov laksa in zdaj vem da je to lahko le tuna ali mečarica. Čakam, če skoči iz vode bo to mečarica, če pa gre v globino, bo tuna. Upira se, vlečem in vlečem. Utrujam jaz njo, utruja ona mene. Vsake toliko časa si spočijem in otresem roko. Spet potegnem, spustim, navijam. Ne vem koliko krat sem to že danes naredil. Palica je ukrivljena in samo čakam da poči. Gregor snema to borbo med ribo in mano. Potem vidim, da ne bo lahka, mislim, da je ne bom potegnil na barko, kajti prej bo počil laks ali pri vozlu na vabi. Nimam upanja da bo to uspešen ulov. Spet vlečem in takrat se začne odvijati leva palica. Zavpijem Gregorju, naj jo prevzame. Tudi on ima enake probleme kot jaz, le da je ta palica in rola močnejša. Počasi se riba utruja in jo vlečem, a ona gre vse bolj globoko. Tuna je, pravim… Nato jo čez nekaj dolgih minut potegnem v kokpit. Kot pravi Gregor, kot bi v kokpit vrgel veliko poleno. Bila je tuna. Gregor še vleče svojo, jaz pa svojo počasi rešujem muk. Kokpit je krvav kot da imava koline. Gregor privleče še svojo tuno do barke, potem jo jaz potegnem v kokpit. Tudi njo rešim muk in ji spustim kri pod stransko plavutjo. Ne moreva se nagledati današnjega ulova. Stehtava ribi in obe skupaj tehtata nekaj čez 14 kg. Wauuu… Nareževa meso, narediva karpačo, nato pa se začne shranjevanje mesa, ki ga res ni malo. Nekaj ga spečem še za današnje res pozno kosilo in oba sva zadovoljna s svežimi dobrotami, ki jih nama ponuja morje.

Jaz sem že ulovil večjo tuno, Gregor pa ima svojo prvo trofejo. Pravzaprav imava trofeji oba, a največja je, da je veter že pihnil čez 10 vozlov in že spodobno plujeva proti cilju. Zdaj kaže da bo vetra do cilja.

Še malo več kot 300 NM …

  < Tihi ocean - 12. del        Tihi ocean 14. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Tihi ocean, 33. dan

Nedelja. Veter je potihnil in piha od 10 do 12 vozlov, temu primerna je tudi hitrost plovbe. Po jutranji kavi vseeno obrnem barko z vetrom, jadra postavim v metulja, ju fiksiram in čeprav plujem malo izven začrtane poti, izkoriščam veter, uporabim val in tok. Malo hitrejše plujem, kot bi po prejšnji nastavitvi jader, ki so bila naravnana v polkrmo. Valovi so malo manjši a razmetani, brez neke forme, kot rad včasih rečem.

Posijalo je sonce in upam, da bodo sončni paneli polnili akumulatorje. Čeprav je sonce, to ni direktno in čez kopico belih oblakov prodirajo sončni žarki, ki niso najbolj uporabni. To se najbolj čuti po zunanji temperaturi, ki pa ni tako močna. Čez dan je nekje 26 do 27 stopinj Celzija, veter pa je bolj hladen kot topel. Zvečer pa te veter, ki ves čas piha v krmo, kar malo ohladi in tudi ozračje pade na 24 stopinj Celzija.

Danes je bil edini dogodek ribičija. Na krmi imam dve palici z različnimi vabami in naenkrat se na eno od palic ujame riba in povleče. Zagrabim palico in vlečem, ob enem pa Gregor vleče drugo vabo na barko, da se mi riba ne zaplete z laksom druge palice. In glej ga zlomka, ko jaz vlečem svojo ribo proti krmi, se na Gregorjevo kar naenkrat zatakne še ena riba in tako vlečeva vsak svojo proti krmi. Žal se 10 m pred krmo, ko se je v vodi nazirala zlato zelena barva mahi-mahija, le ta sname in Gregor na krmo potegne samo vabo. Ni mu bilo vseeno, a po drugi strani sva imela še eno ribo, ki je nisva smela izgubiti. Jaz sem imel tokrat več sreče in na barko potegnem lepega, okoli 70 cm velikega mahi-mahija. Kaj kmalu sem iz njega naredil lepe fileje in že za pozno kosilo sva jedla svežo in sočno ribo. Nekaj jo je ostalo tudi za jutri in pojutrišnjem.

Noč bo očitno mirna in nespremenjena, zato plujeva po nespremenjeni poti in z nespremenjeno obliko jader. Milje pa… Indigo je vedno bližje cilju in pravljična plovba čez Gregorjev ocean se bo kmalu iztekla…

Tihi ocean,  34. dan 

Še en dan med mnogimi na Tihem oceanu. Stanje na barki je  normalno, vetru in morju primerno.

Naš Gregor preseneča sam sebe, čeprav za sebe pravi, da ni knjižni molj in mu nikakor ni dolgčas, saj ves dan teka okoli s fotoaparatom, fotka, piše zapise na roke v modri rokovnik,… Ob večerih pa rad prebere kakšno stran knjige, ki jih premore bogata ladijska knjižnica Indiga. Tokrat si je izbral knjigo z naslovom; Ramzes sin luči. Pa ga vprašam: »Gregor a ti razumeš to knjigo, o čem piše in če sploh veš, kdo so ti ljudje, katere knjiga opisuje?« Seveda mi Gregor pojasni, da vse ve in da on nima problemov z zgodovino. No potem pa mu le povem, da se bo kmalu pisala nova zgodovina, kajti ta stara je zgrajena na trhlih temeljih. Gre pa nova zgodovina nekako takole… Splošno je znano, da so piramide v Gizi visoke, čiste, neporaščene, itd. Splošno je tudi znano, da so našli podobne piramide tudi v Bosni ob mestu Visoko. Le da so te starejše, obrasle, pozelenele in zapuščene.

Torej so prve piramide naredili Bosanci in ne Egipčani. Te v Egiptu v Gizi pa so zgradili prav tako Bosanci, oz. Bosanske izbeglice v XII. stoletju pred našim štetjem,  ko so prišle v Egipt z namenom poiskati sonce. (Gregor se smeji kot precepljen). In potem me Gregor vpraša: »In Ramzes je potem Bosanec?« »Ja seveda!« mu odgovorim, to ti je Ramo Zesić (izbjegličko ime Ram-Zes) iz okolice Travnika. (in Gregor spet poka od smeha). No tako, pa sva se učila tudi zgodovino, kajti plovba čez oceane ni samo povuci-potegni jadra…. (vem kaj bo rekel moj sin, če to bere moj vnuk, bo to v šoli povedal, kar je dedi napisal in bom za vse polomije v šoli kriv jaz.) Malo šale mora biti, da je tudi blog drugačen.

In še nekaj… v soboto je imela moja spletna stran in seveda moj blog rekorden obisk. V povprečju je branost tega bloga nad mojimi pričakovanji in spletna stran ima do 340 obiskov na dan. V soboto pa je zaradi tega, ker je nekomu všeč moja spletna stran, moj blog in vse kar počnem, dodal na svoji spletni strani povezavo na mojo spletno stran kot zanimivost. Tako je moja spletna stran v enem samem dnevu dosegla 1132 ogledov! Ufff to pa je številka! Čeprav osebe osebno ne poznam, hvala Posvetu.si

Tihi ocean,  35. dan 

Pa se je zjutraj končal 34. dan in začel 35. dan plovbe čez Pacifik… Velik je ta ocean, ni kaj in poleg tega da je velik je zelo spremenljiv. Enkrat je na njemu velik val z vetrom, spet drugič je manj vetra in manj vala… Saj ne vem kaj bi si mislil? Ko sem Decembra in Januarja spremljal vreme, se mi je zdelo, da bo El Ninja poskrbela za močnejše pasate. Pravzaprav je na to z gotovostjo kazalo, saj so bili vsi modeli vremena prav obetavni. No, pa se je zgodilo, da je vetra in vala manj, plovba z obraščeno barko pa je še slabša, počasnejša. Na barko se lepi vse kar plava v vodi, saj je tudi krma, vse do tuša, do koder pljuska voda, vsa obraščena in zelena. Poleg tega se na krmo sesajo nekakšne školjke. Če bi jih bilo vsaj malo več, bi jih lahko naredil na buzaro. (šalim se) Ko sem o tej obraščenosti bral po forumih sem mislil, da se šalijo, zdaj vidim, da je vrag vzel šalo. Ni kaj, na Hiva Oa bo treba v vodo in se dobro lotiti dela, ter očistiti trup Indiga.

Danes je veter popustil in po napovedi bi ga moralo biti več, a komaj da ujamem v jadra kaj več kot 8 vozlov zahodnika. Valovi so nižji, komaj za kakšen meter jih je. Plovba je dolgočasna in po malem stresna, saj je počasna in prav zato je barka na teh malih valovih nemirna. Rezultat tega pa je, da jadra plapolajo in tolčejo kot da bi kočijaž z bičem udaril po zraku. Ni prijetno, a nič ne morem. Verjetno bo to že dolgo plovbo vreme prestavilo še za kakšen dan. Saj nama gre, a te milje počasi tečejo in vedno manj jih puščam za sabo. Še nekaj več kot 500 milj jih je do cilja. V nekih normalnih okoliščinah bi rekel: Mala malica, še 4 dni, tu pa ne vem ali jih bo 5 ali 6.

Je pa to zagato z vremenom polepšal ulov ribe, tokrat res največje, kolikor sem jih ujel, če ne štejem tistih večjih barakud v Karibskem morju.  Tokrat se je ujela »menda« edina živeča riba v Tihem oceanu, … mahi-mahi. Ja kaj pa drugega! A tokrat je bila res velika. Meter dolga riba in vsaj slabih 5 kilogramov težka, mi je delala kar nekaj preglavic, a ker je bila dobro ujeta na trnek, sem jo le uspel privleči v kokpit, ki pa je bil po širini premajhen za njo. Ko sem naredil kar nekaj dnevnih filejev, sem palico pospravil za nekaj časa, saj je mesa dovolj.

Spet je temna noč brez lune in Indigo pluje naprej…

  < Tihi ocean - 11. del        Tihi ocean 13. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Tihi ocean,  30. dan

Noč je bila mirna a hladna. Zvečer še mislim da se ozračje ogreva, potem pa proti jutru ugotovim, da brez jakne ne gre. Kakšen jug Pacifika je to? In če je bila noč hladna, je bila vseeno brez vetra, vse do jutra. Zgodnje jutro je ob svitu postreglo s črnimi oblaki in z vetrom, ki se je še samo krepil. To je bil veter, kateri je bil posledica bližajoče se nevihte (squall), katera je v teh področjih kar pogosta, a ne traja dolgo. No ta je Indigo samo poškropila z nekaj kapljami, čeprav si želim obilnega deževja, da mi razsoli barko. Veter je pihal z močjo do 20 vozlov in nekateri sunki so dosegli 24 vozlov, zato je barka kljub obraščenosti dosegla meni dobro hitrost. Tudi valovi so se dvignili in se zaletavali v barko iz JV. No vseeno, veter sem dočakal, vetrni generator je opravljal svojo funkcijo, kakor tudi solarna panela, ki sta dobivala dovolj sončnega dotika. Morda bom imel danes več elektrike.

Okoli poldneva veter in valovi odidejo drugam in Indigo ostaja brez pogonske sile, zato smo spet počasni. Če sem še prej, ko je barka bila hitra, imel upanje za kakšno ribo roparico, sem tokrat vedel, da verjetno do večera nimam šanse, da se kaj ujame na vabo. Danes bo na jedilniku še zadnja sveža zelenjava, namesto ribe pa bo konzervirano meso in razni dodatki, ter priloga. Še sreča, da sem se res dobro založil z raznovrstno hrano, tako da v enem tednu nimam enake priloge ali česa drugega. Hrane imam na barki še za dve prečenji čez Pacifik, tako da žejna in lačna zagotovo ne bova in ne moreva biti. Le z Gregorjem sva ugotovila, da so ananasovi kompoti iz Paname veliko slabši kot kateri koli iz Slovenije. Svežega sadja že nekaj časa nimava, zato pa ga bo v izobilju, ko prideva v Francosko Polinezijo.

Zvečer je zapihal veter, a ni ga bilo toliko kot bi si ga želel, a tudi 12 vozlov je bolje kot 10 vozlov, zato je Indigo le malo pospešil in upam, da bova imela jutri dopoldne boljši povpreček preplutih milj.

Na barki se ne dogaja nič posebnega, vzdušje je kljub temu, da se je danes začel že trideseti dan na vodi brez kopnega, dobro in počasi se že veseliva, da bo čez nekaj dni pred nama otok Hiva Oa.

Tihi ocean,  31. dan

Počasi zaznavam utrujenost, ki se v meni kopiči v vseh teh dnevih plovbe. Če bi rekel da nisem utrujen, bi se zlagal. Zjutraj potrebujem nekaj tistih svojih svetlih trenutkov, preden se povzdignem v dnevno življenje. Še vedno mi je sladka razvada moja jutranja kava, pogled za krmo v daljavo, ki je prepluta in ta tišina v kateri se sliši le val oceana. Počasi se zavedam, da je nastopil trideseti dan plovbe, trideset dni, ki jih obkroža nepregledna količina včasih sive, včasih temne, spet drugič pa smaragdne površine morja. V knjigi Karavane avtor opisuje nepregledno in nevarno puščavo in ves srečen stoji v oazi. Enko je z mano, okoli mene nepregleden in nevaren ocean, jaz pa sem na Indigu, edini oazi, ki je varna orehova lupina sredi morja. Kljub temu sem tudi sam srečen.

Milje se vneto odštevajo in vsak dan sva za nekaj teh milj bližje cilju. Danes sem kljub temu, da vem, da se z vrvjo skoraj nič ne očisti trup barke, le popustil in z Gregorjem sva na ta način »očistila« premec, vse do kobilice. Vem, da ni nič bolje, a vseeno je morda občutek boljši.

Veter se je v toku dneva malo okrepil in spremenil je smer. Zdaj že skoraj piha iz čistega zahoda in to je tisto kar si želim, pravi pasat. Avtopilot opravlja svoje delo in zato je plovba veliko lažja. Verjamem, da vse nastavitve še niso nastavljene kot bi morale biti, če ravno včasih preveč pričakujemo od tehnike, da bo ta točno takšna, kot je želja v naših glavah. Še vedno sem akrobat na valovih, ki lovi ravnotežje da se lahko giblje.

Popoldne se mi nasmehne ribiška sreča in prvič v življenju ulovim 92 cm dolgega marlina, ter ga potegnem v kokpit. Lep je s svojo pahljačo. Skoraj mi ga je žal, a tudi jaz imam rad ribo in ker je ni več v hladilniku, bom tudi te vesel, čeprav pravijo da meso mečaric ni najboljše. A to že preizkusim popoldan in spečem ribo, zraven pa naredim rižoto z jurčki. Dobra kombinacija in meni se je zdela riba prav dobra, čeprav sva bila oba z Gregorjem mnenja, da je danes izstopala fenomenalna rižota.

Čeprav nisem bil lačen, se nisem mogel odreči kosu vročega kruha, ki ga je iz pečice pravkar pečenega potegnil Gregor. Še tako vroč, namazan z maslom, se mi je zdel boljši od vsake pečenke.

Pripravlja se noč, še ena izmed tridesetih, ki so že za mano. Indigo reže valove v trdi in temni noči. Pluje brez kratkih ali dolgih luči po široki avtocesti oceana. Pluje svojo pot, pluje pot do cilja…

Tihi ocean,  32. dan

Danes je spet eden od tistih posebnih dni. Moram iti malo nazaj, nekaj mesecev, točneje, 19. oktobra 2017, ko sem priletel na Karibski Martinik. Po hurikanski sezoni in delnem pustošenju Marie, sem odjadral čez Karibsko morje do otokov ABC (Aruba, Bonaire, Curcao) in nato čez Kolumbijski bazen do Paname, otokov San Blas, Portobela, Panama kanala, Balboe, Las Perlas otokov, mimo Galapagosa in tega nepreglednega Tihega ocena…. Danes je v tej tretji ruti za Indigom novih 5000 NM! Hja, 5000 milj, ki so bile razburljive, včasih temačne in včasih lepe  s priokusom sladkega, namesto slanega. Ja, to so posebni dnevi, ki štejejo. Upam, da bo Indigo še naprej dobro rezal brazdo Tihega oceana. Tudi tu v tem oceanu je za Indigom že 3389 NM, ki so preplute v vseh teh dnevih brez prestanka…. Dan, noč,.. dan, noč, … sonce, oblačno, dež, veter,….

Sinoči se je veter okrepil in ves čas je pihal z močjo od 17 do 22 vozlov, zjutraj pa se je ob svitu pokazalo temno in oblačno nebo. Zapihal je še močnejši veter s sunki tja do 25 vozlov in valovi so se okrepili in dvignili. Deževalo je kar nekajkrat. Najbolj nenavadno je bilo, ker je pihal pasat z vzhoda, valovi so prišli z JV in tu in tam je kakšen večji val udaril Indigo direktno v bok, torej iz Juga. Kje je tu logika? Včasih prav pomislim iz česa so narejene naše barke, ki jih zvija, lomi, prepogiba in uvija od jamborja do premca, krme in kobilice. Koliko še lahko kljubuje krmilni list v vsej tej količini vode, valovom,… Danes se je izkazalo, da ne dolgo. Kajti vedno bolj in bolj se je spet začel izklapljati avtopilot in ni več zdržal teh visokih valov, valov, ki so se zaletavali z boka, v bok in še kakšen v krmo. Krmilo je delovalo le še za levo pozicijo, v desno ni šlo več. Ko sem dobro premislil, sem zvil vsa jadra in se zapodil v zadnjo komoro barke, kjer je montiran avtopilot. Vedel sem, kje moram iskati in če je z jeklenico za krmilno kolo vse v redu, avtopilot se odziva, potem je problem le mehanski in tudi tega sem kmalu našel. Zaradi valov in pritiska na krmilni list s samo ene strani, je objemni del roke avtopilota malo popustil in krmilni list se je obrnil na eno stran. Moral sem zlesti v komoro, odvijačiti krmilno roko, ta čas pa je Gregor v kokpitu naravnal krmilo in jaz sem hitro privijačil ter zategnil vijaka na roki AP. Zvečer je tudi veter popustil kakor tudi valovi, dež pa je dodobra v tem dnevu razsolil barko in tudi mene, saj sem bil kar dvakrat moker kot miš. Avtopilot je ubogljiv, kot še nikoli.

Noč je, trda in temna, čeprav je na nebu na tisoče zvezd. Indigo reže val proti cilju. Vse bližje je in čez nekaj dni bo kopno na dosegu roke.

  < Tihi ocean - 10. del        Tihi ocean 12. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević