Novice

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Kar dva meseca sem ostal na Martinqueu. Barko je bilo treba dobro pripraviti za jadranje proti ekvatorju. Spotoma se bom seveda ustavil na Carriacou, saj me tam nestrpno čakata Maria in Rusty. Življenje na Martiniqueu je precej cenejše, kot je bilo na Carriacou. Nenavadno – tam vlada revščina, tu pa blaginja, otok je poln prestižnih jaht in bogatih turistov, pa so cene hrane na Martiniqueu tudi trikrat nižje kot na Carriacou. Pred marino sta postavljena dva velika zabojnika za smeti, kjer lahko najdeš stvari, ki nikakor niso za odpad. Zlasti vsak petek, ko prihajajo turistične ladje in praznijo zaloge hrane, ki jim je ostala od turistov, je v kontejnerjih moč najti odlično konzervirano hrano. Pred kontejnerji pa ležijo različne stvari, ki jih lastniki bark odvržejo, ker so si kupili nove ali pa ne delujejo, pa je potrebno le malo časa in truda za popravilo – od električnih aparatov, do jader, motorjev in gumijastih čolnov.

Precej stvari sem moral urediti in nabralo se je tudi nekaj popravil. Na novo sem napeljal elektriko za kalužne črpalke in nove črpalke, obnovil kokpit, namestil na ograjo nove lesene nosilne letve za manjše rezervoarje za nafto, ki sem jih premaknil z zadnjega dela barke, tako da je zdaj Orplid končno pravilno obtežen in bo jadranje proti vetru precej lažje.

Na barki je bilo treba zamenjati kar nekaj stvari, zlasti pa tiste, s katerimi sem že nekaj časa odlašal in jih kar naprej prestavljal na kdaj drugič. Zaradi visoke vsebnosti soli v zraku mi je barka skoraj zgorela, saj je eno stikalo popolnoma oksidiralo in naredilo stik. Skoraj nova kalužna črpalka je tako zgorela. Nove črpalke si nisem mogel privoščiti, saj je bila cena vrtoglavo visoka. Tako sem se sam lotil izdelave črpalke. Uporabil sem dve stari črpalki in eno precej novo, ki sem jo pred kratkim našel odvrženo pred zabojnikom za smeti. Tako sem iz treh sestavil eno, ki sedaj deluje veliko bolje kot tista, ki je zgorela.

Na sidrišču v Le Marinu sem nekega jutra presenečen zaslišal:

»Dobro jutro!«

V slovenščini! Se mi sanja ali blede? Hitro sem vstal, pogledal iz kabine in zagledal na sidrišču barko Timy s slovensko zastavo, na njej pa Petra in Natalijo. Zasidrala sta se tik za menoj, tako da smo se prav prijetno družili skoraj vsak večer. Po dolgem času sem lahko spet govoril slovensko. Kar pogosto se mi dogaja, da malo pomešam različne jezike in se za kakšno stvar tudi ne spomnim, kako se reče po slovensko. Peter in Natalija sta nama podarila ogromno hrane. Za nekaj časa prekinjata njuno jadranje okrog sveta in se vračata v Slovenijo, precej hrane pa jima je ostalo in bi se jima na barki medtem pokvarila. Prav posebej sta me razveselila z zamrznjenim mesom srne iz slovenskih gozdov. Kakšno razkošje: na Karibih bo za kosilo srnin golaž. Ladijska »klet« je zdaj dodatno obogatena z raznovrstno hrano, ki sta mi jo podarila Peter in Natalija. Zaloga konzervirane hrane, ki sem jo vsak petek nabiral iz kontejnerjev, pa bo zadoščala za dolgo pot proti Antarktiki. Odločil sem se, da bom zaradi varnosti plul vsaj 300 NM od obale. Prvi postanek nameravam narediti šele v Rio de Janeiru. Brazilija menda še vedno zahteva covid pogoje oz. ne vem kolikokratno precepljenost, česar jaz nimam in tudi ne bom imel. Nekje sem prebral, da to vendarle ukinjajo. Medtem je namreč tudi Amerika ukinila vse pogoje in pričakovati je, da bo, medtem ko bom jaz na morju, temu sledila tudi Južna Amerika.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Jutri, 23. avgusta, se v Portorožu začenja Odprto evropsko prvenstvo za razred Seascape 18, ki se ga bo udeležilo 28 jadrnic iz šestih držav. Tekmovalo bo 15 slovenskih posadk, med katerimi je tudi nekaj favoritov.

Seascape 18 se je rodil prav v Sloveniji, saj sta znamko začela pred več kot desetimi leti razvijati dva slovenska oceanska jadralca – Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek. Seascape 18 je najbolj priljubljen med štirimi različnimi modeli teh jadrnic in se uvršča med najhitreje razvijajoče se evropske jadralne razrede. To potrjuje tudi podatek, da so jih izdelali že več kot 500. Jadrnice imajo dobre jadralne lastnosti in veliko jadralskih navdušencev, ki jim še dodatno utrjujejo pot priljubljenosti.

Portorož bo letos evropsko prvenstvo v tem razredu gostil že tretjič. Organizacijo je prevzel Jadralni klub Pirat Portorož v sodelovanju z YC Portorož in s podporo Marine Portorož, kjer bo flota jadrnic tudi gostovala.

Mitja Margon, gonilna sila regate, predsednik Jadralnega kluba Pirat in zmagovalec prvega evropskega prvenstva Seascape 18:

“Zadovoljni smo, da je združenje razreda ponovno želelo in zaupalo organizacijo Portorožu. Naša izkušena ekipa bo zagotovo izpeljala prvenstvo na visokem nivoju. Seascape 18 je resda bolj rekreativni razred, a se takih prvenstev udeležujejo odlični jadralci, ki si poleg jadranja želijo še prijetnega druženja in spoznavanja destinacije. To bo že deveto prvenstvo najvišjega nivoja, ki ga organiziramo v Portorožu v zadnjih desetih letih. Za posadke tudi letos pripravljamo spremljevalni program in za popestritev še turnir v odbojki na mivki v sodelovanju z Volley clubom Portorož.“