Novice

Potniško ladjo Achille Lauro je 30. novembra 1994 zajel požar, ki ga je povzročila eksplozija motorja. Ladja je bila približno 120 nmi oddaljena od obale Somalije. V ladjo je začela vdirati voda in začela se je potapljati. Na kraj nesreče so prispele številne ladje, ki so prekrcale potnike na svoje krove in jih odpeljale v pristanišče Mombasa v Keniji. Videoposnetek je posnel eden izmed članov posadke ladje. Snemal je toliko časa, dokler se mu ni spraznila baterija v kameri.

O ladji Achille Lauro

Ladja Achille Lauro je bila zgrajena leta 1947. Gradnja je trajala kar osem let. Na prvi plovbi je nosila ime MS Willem Ruys. Leta 1965 jo je od prvega lastnika N. V. Koninklijke Rotterdamsche Lloyd kupilo podjetje Achille Lauro FU G. & C., ki jo je preimenovalo. Ladja je imela izjemno pestro zgodovino. Leta 1953 je v Rdečem morju trčila z ladjo MS Oranje. Nesreča se je zgodila, ker so v tistem času velike potniške ladje srečanja druga z drugo izvajale v neposredni bližini zaradi zabave potnikov. Med plovbo v neposredni bližini, se je ladja Achile Lauro nenadno nagnila v levo in ladji sta trčili.

Leta 1985 so jo zajeli teroristi Palestinske osvobodilne fronte. Zahtevali so osvoboditev 50 palestinskih borcev iz izraelskih zaporov. Njihove zahteve niso bile uslišane. Teroristi so se z ladje izkrcali in poleteli z egiptovskim letalom proti Tuniziji. Med letom jih je prestregel ameriški lovec in prisilil, da so pristali na Siciliji, kjer so teroriste ujeli in obsodili.

Po izbruhu požara 30. novembra 1994 je ladja gorela dva dni. 2. decembra 1994 je potonila.

Vir: Youtube (Shell X)

Hrvaški ribiči so se prejšnji teden odpravili na morje in doživeli neverjetno presenečenje. Namesto da bi v svoje mreže ujeli ribo, so v objektiv fotoaparata ujeli brazdaste kite.

Med otokoma Vis in Šolta so ribiči lovili ribe. V mirnem morju je nenadoma na morsko gladino priplaval kit, ki je po ocenah ribičev v dolžino meril približno 20 m.

Andi Maravić, eden izmed ribičev, je za hrvaški Dnevnik povedal:

»Poskušali smo se mu nekoliko približati. Opazil nas je in se nam približal. Prišel je v neposredno bližino našega plovila. Bili smo vzhičeni. Verjetno je bila to edina priložnost v našem življenju, da kite v Jadranu vidimo v živo.«

Kite je opazilo tudi več ribičev, ki so lovili v bližini Rogoznice. Tam sta na površino priplavala dva.

Kiti naj bi v Jadransko morje sicer prihajali skoraj vsako leto. Priplavajo iz Sredozemlja, ker sledijo svoji hrani, ki naj bi je bilo v zimskem času v Jadranu dovolj.

Videoposnetek srečanja s kiti

Vir: Youtube.com - Andi Maravič; Foto: slika je simbolična

Na pobudo Češkega združenja turističnih organizacij je včeraj hrvaški minister za turizem Gari Cappelli napovedal nekatere možnosti za sproščanje meja in prihod prvih turistov na Hrvaško.

Pojasnil je, da odprtje hrvaške meje za turizem ni samoumevno in da ni odvisno zgolj od Hrvaške. Odvisno bo tudi od posameznih držav in epidemiološke nevarnosti, ki vlada v posamezni državi.

Hrvaški preventivni ukrepi zaradi koronavirusa sodijo med najbolj stroge. Zaradi tega so že dobili dobre signale iz zdravstva in menijo, da so ena izmed najbolj epidemiološko varnih držav. Ker želijo dobro stanje tudi obdržati, trenutno ne razmišljajo, da bi vstop dovolili turistom iz držav, ki so epidemiološko bolj nevarne.

Na Hrvaškem se zavedajo, da bo upad prometa na področju turizma izjemno velik. Po optimističnih napovedih naj bi znašal le med 20–25 % prihodkov lanskega leta. Glede na trenutne razmere izboljšanje na področju turističnega sektorja pričakujejo šele po velikonočnih praznikih leta 2021.

Navtični turizem se bo začel med prvimi

Konkretnih informacij, kdaj bi lahko turisti začeli prihajati na Hrvaško in pod kakšnimi pogoji, minister ni mogel podati. Povedal je, da o sproščanju ukrepov že razmišljajo. Med prvimi naj bi se odprl navtični turizem, namestitve v kampih in osamljenih hišah. Odprli se bodo tudi tisti hoteli, ki bodo lahko zagotovili izvajanje vseh epidemioloških ukrepov.

Za komentar smo prosili tudi ga. Metko Bradetič - direktorica Hrvaške turistične skupnosti v Sloveniji

"Zelo nehvaležno je v tem trenutku karkoli napovedovati, kaj se bo dogajalo v prihodnjem obdobju. Sedaj je najpomembnejše ostati zdrav in slediti ukrepom pristojnih institucij. Verjamem, da se bo življenje čim prej vrnilo v normalno stanje in da bo to zagotovo vplivalo na turizem. Moram poudariti, da določena predvidevanja za evropski turistični sektor neposredno po koncu epidemije napovedujejo zvišanje števila potovanj znotraj lastne države, predvsem zaradi varnosti in podpore lastnemu ekonomskemu okrevanju. Možno bo tudi potovanje v bližnje destinacije, pri čemer ima Hrvaška zelo ugodno pozicijo v Evropi. Takrat, ko bodo pogoji za potovanja primerni, upamo na domače, a tudi bližnje goste, med njimi so tudi Slovenci."

V torek, 21.4.2020, vas vabimo na naslednjo 30 minutno brezplačno navtično delavnico v živo.

Tema dneva

Katere skrite napake vam lahko na barki povzročijo velike težave?

Pričnemo točno ob 20.00

Pretekle delavnice tega tedna: 

Uporaba AIS za varnejšo plovbo

Kaj vse moram vedeti o koncesioniranih sidriščih?

Pretekle delavnice prejšnjih tednov: 

Večerne navtične delavnice 1. del

Večerne navtične delavnice 2. del

Večerne navtične delavnice 3. del

Neizkušena nizozemska popotnika sta kupila barko, da bi pobegnila pred koronavirusom iz Avstralije in se vrnila domov. Nizozemca Jordy van de Voot (29) in Daniel Wiessing (23) se pripravljata, da bosta pobegnila pred koronavirusom iz Avstralije na Nizozemsko kar na plovilu. V Avstraliji sta obtičala zaradi koronavirusa in vrnitev v domovino bi bila izjemno zapletena. Zato sta se odločila, da se bosta vrnila kar z jadrnico.

Jordy van der Vort je prodal svoj popotniški karavan in v Avstraliji kupil 47 čevljev dolgo jadrnico. Samara je klasičen ketch izdelan iz železobetona. Kupil naj bi jo po izjemno ugodni ceni. Trenutno se prijatelja pripravljata na 13.000 nmi dolgo plovbo, kljub temu da do sedaj nimata posebnih navtičnih izkušenj.

Kmalu po nakupu plovila je 23-letni Daniel Wissing na FB strani nizozemskih popotnikov preveril, ali obstaja interes za vrnitev v Amsterdam na plovilu. In seveda interesa je bilo veliko. V času koronavirusa je zelo težko dobiti letalsko vozovnico za vrnitev.

Jadralca se trenutno odločata, po kateri poti bosta plula. Izbirata lahko med plovbo proti vzhodu, prečkata Panamski kanal in se podata v Atlantik. Druga možnost je plovba proti zahodu. Tu ju čaka prečkanje Indijskega oceana, plovba skozi Adenski zaliv s pirati ter prečkanje Sueškega prekopa. Sama sta povedala, da se piratov ne bojita, ker na plovilu ne bosta imela nobenih vrednih predmetov.

Obe poti sta sezonski. Če se bosta uspela pripraviti v roku enega meseca, bosta plula proti vzhodu skozi Panamski kanal. V nasprotnem primeru bosta počakala šest mesecev in se podala na pot proti zahodu skozi Sueški kanal. Na njuno odločitev bo vplival tudi razvoj razmer s koronavirusom.

Kljub temu da nimata skoraj nobenih navtičnih izkušenj, se najbolj bojita dolgotrajne izolacije od preostalega sveta. Plovba do Nizozemske bo trajala več mesecev. Ne glede na razmere pa sta že začela plovilo zalagati s hrano. Največ prostora jima bodo zavzele pločevinke piva.

Vir: yachthub.com, www.sosailize.net

Generalni distributor gumenjakov Grand Boats za Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Črno goro, Severno Makedonijo, Bosno, Kosovo in Albanijo- so za vas pripravili pripravili čisto novo atraktivno spletno stran.

Virtualizacija in pojavljanje v digitalnem svetu je dandanes izjemno pomemben člen vsakršnega podjetja. Je pogosto prvi stik s stranko in tudi prvi vtis, ki ga obiskovalcu ponudimo. 24/7 je potrebno biti korak pred konkurenco, biti inovativnejši, kreativnejši in obiskovalcu ponuditi najboljšo izkušnjo.

Nova spletna stran omogoča lažji pregled, saj bodo na voljo vsi modeli z opisi, galerijo, video, spletnim klepetom... in še veliko več.

Predstavljena je tudi vsa aktualna zaloga v njihovem distribucijskem centru z slikami, opisi dodatne opreme, cenami, ter super 3D konfiguratorjem za vsak model.

Vljudno vabljeni k ogledu nove spletne strani!

Ste razmišljali letos najeti plovilo v predsezoni ali v poletnih mesecih? Ne veste, kaj narediti glede na razmere s koronavirusom? Poklicali smo nekaj slovenskih in hrvaških agencij in čarterskih operaterjev ter se pozanimali, kako bo letos z najemom plovila na Jadranu.

Obstoječe rezervacije

Najem plovil je ena izmed panog, kjer se rezervacije kapacitet izvajajo za nekaj mesecev pa tudi do enega leta vnaprej. Tako so številne agencije oddale plovila za letošnjo sezono že v obdobju pred začetkom letošnje sezone in seveda pred izbruhom koronavirusa. Številni termini so bili delno plačani, nekateri v predsezoni že v celoti. Trenutno se čarterske agencije in čarterski operaterji ukvarjajo s prenašanjem terminov. Tiste stranke, ki so spremenile termin iz predsezonskega v poletnega, pri večini operaterjev doplačajo razliko v ceni, če si izberejo termin, v katerem je cena najema višja. Če si stranka ne more izbrati ustreznega termina, ji izdajo vaučer, ki ga lahko koristi v letošnji sezoni, številni operaterji pa uporabo vaučerja dovoljujejo še v letu 2021. Operaterji, ki imajo plovila v več bazah na Jadranu, omogočajo tudi spremembo izhodiščne točke najema.

Najem plovila danes

Negotove razmere so trenutno zaustavile rezervacije plovil za letošnjo sezono. Po navedbah nekaterih operaterjev so njihove flote v letošnji sezoni že 60-odstotno zasedene na račun rezervacij, ki so bile izvedene pred koronavirusom. Večina operaterjev upa, da se bo lahko izposoja plovila izvajala v poletnih mesecih. Številne predsezonske termine prestavljajo v sezonske, za stranke, s katerimi tega ne morejo uskladiti, pa izdajajo vaučerje. Če bo njihov scenarij poletne sezone uspešen, potem obstaja nevarnost, da bodo poletni termini v celoti zasedeni in plovil enostavno ne bo več možno dobiti.

Da bi zmanjšali riziko pri najemu plovila, so svoje pogoje močno spremenili. Politika se razlikuje od operaterja do operaterja. Običajno je bilo treba za rezervacijo plovila plačati 50 % zneska celotnega najema, drugo polovico pa 30 dni pred najemom termina. Da bo riziko za najemnika najmanjši, so znesek plačila razdelili na tri obroke. Ob rezervaciji je treba plačati zgolj 10 % (pri nekaterih operaterjih 20 %), 60 dni pred terminom 40 % zneska, preostalih 50 % pa 14 do 21 dni pred terminom najema plovila. Da bi se lažje odločili za rezervacijo plovila za poletno sezono, se so nekateri operaterji odločili, da ponudijo tudi brezplačno odpoved termina.

Politiko plačil določa vsak posamezen operater, zato se lahko od operaterja do operaterja razlikuje. Na kakšen način rezervirajo plovilo, se pozanimajte pri vaši agenciji pred najemom.

Kaj se dogaja v operaterski branži

Operaterji plovil (lastniki flote ali čarterskega menedžmenta) vsako leto posodabljajo svoje flote. Zaradi razmer v svetu so številne ladjedelnice prekinile z obratovanjem. Pri dobavah plovil prihaja do enomesečnih, ponekod pa do trimesečnih zamud. Nekateri operaterji so zaradi tega naročila novih plovil že preklicali, kar pomeni, da se nekatere flote ne bodo obnovile ali celo povečale, temveč se bodo celo zmanjšale.

Kakšna bo letošnja poletna sezona

Odgovora na to vprašanje še ni. Hrvaška si nedvomno želi, da bi poletna sezona bila. Najbolj bo odvisna od sprostitve državnih meja, omejitev potovanja in omejitve socialnih stikov.

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Jadranje s Sardinije je bilo popolno nasprotje jadranja s Sicilije. Potem ko je sonce zašlo in po prvi noči rahlega vetra in plapolanja jader, mi je bilo vsega dovolj! Pospravil sem vsa jadra in se odločil, da počakam veter. Vse do dvanajstih ležim in se prestavljam po barki iz kokpita v kabino, iz kabine v kokpit, pa nato po palubi, dokler se ne naveličam. Čakanje na veter mi že preseda, jezi pa me tudi spojler, ki je pri tovrstnih barkah tako nizko, da tolče že v najmanjši val – kot bi z desko mlatil po valovih, pri čemer se barka neprestano potresava. Ta zvok mi para živce že na sidriščih, zlasti kjer je veliko prometa s tistimi malimi čolnički, ki naredijo najmanjše valove, pa vendar ravno pravšnje za ta nadležen zvok in vibracijo. Na odprtem morju je toliko bolj zoprno: barka se premetava z boka na bok in s premca na krmo. Postaja neznosno, vsak udarec vnaprej predvidim, kar me še bolj spravlja ob živce, zato prižgem motor in barka začne mirno drseti po ravni gladini morja. Vetra ni od nikoder, pa bi glede na napoved moral biti. Še dobro, da je poraba goriva tako nizka, da se po celodnevnem motoriranju komaj kaj opazi na števcu rezervoarja. Morje se je popolnoma umirilo in kot kaže vetra še lep čas ne bo. Kaj naj sedaj? Sredi morja čakam na veter? Odločil sem se, da bom imel med čakanjem prižgan motor, da se vsaj malo premikam naprej. To čakanje je trajalo dva dni do zadnjih 70 nm pred Majorko, ko je zapihal maestral, ki sem se ga razveselil kot Sahara dežja. Dva dni sem poležaval po barki, poslušal ropotanje motorja in skrivljene osovine. Na glas motorja se po dveh dneh tako navadiš, da nisi prepričan, če se ti morda ne bo ustavilo srce, ko boš ustavil motor, saj sta 48 ur bila skupaj. Ta plovba je bila kot nekakšen dopust, na katerem sem med poležavanjem in prelivanjem nafte poslušal melodije slavnega motorja Volvo.

Priplujem za JZ del otoka, kjer se odločim, da vržem sidro. Veter piha nekako s S, tako da se sidram na sidrišču zraven treh drugih jadrnic in ene motorne jahte. Ura je že šest zvečer in o napihovanju mojega čolnička in odhodu na obalo niti ne premišljujem. Preverim vremensko napoved, ki ne kaže nobenih sprememb, zato se brez skrbi odpravim v posteljo. Okoli petih zjutraj se veter nenapovedano obrne in valovanje na sidrišču postaja vse bolj divje. Pogled iz kabine mi ni prav nič všeč, saj vidim obalo čisto blizu in to mi nikoli ni bilo všeč. Prižgem motor in se pripravljam na dvig sidra, pri čemer ugotovim, da bo vse prej kot enostavno. Ker se je veter obrnil, in z njim tudi barka, se je moja sidrna veriga navila okoli neke skale tako, da sem zasidran nekako v obliki črke V in dvig sidra ne bo enostaven. Avtopilota in motor nastavim tako, da se praktično ne premikam nikamor, samo motoriram na mestu v konstantni smeri, tako da sidrno verigo pobiram samo s sidrnim vinčem in se tako pomikam proti točki, kjer se je veriga zataknila za skalo. Stojim na sredini barke z dvema daljincema v roki, da usmerjam barko in navijam verigo. Vse skupaj je videti kot neki boj z dvema daljincema v video igri. Ko pridem do točke, kjer je veriga zataknjena, se s sunkom vala k sreči odtakne in val, ki je udaril v barko, jo skuša spraviti iz prave smeri, vendar hitro popravim avtopilota v nasprotno smer za 40 stopinj in barka spet stoji v pravilni poziciji proti valovom. Ko je navita vsa veriga, se sidro zaradi skakanja po valovih nikakor noče zatakniti na pravilno pozicijo, zato se splazim na premec in ga spravim pod pokrov vinča in verige. V trenutku, ko stojim na premcu barke, se znajdem do pasu v valu, že naslednji trenutek pa 3 m visoko nad valom. Pazljivo se splazim nazaj v kokpit, popravim kurz in tolčem proti valovom in vetru več kot 30 minut, premaknem pa se skoraj nič. Medtem ko se trudiva jaz in Ivana zapustiti sidrišče, opazim, da voda prihaja iz prednje kabine točno po vseh predalih, kjer sem imel spravljena vsa električna orodja. Premetavam vse blazine in hitro najdem mesto, od koder prihaja voda. V prostoru, kjer je spravljena veriga, je počila plastična cev za električno napeljavo in ker je premec stalno pod vodo, precej vode uhaja v barko. Trudim se rešiti ta problem pri vsem tem premetavanju. Začnem črpati vodo iz barke, saj jo imam že skoraj do gležnjev. Plujem proti večjemu zalivu, v katerem leži glavno mesto Majorke Palma de Majorca in še vedno motoriram, dokler se barka nenadoma ne ustavi. Motor dela v prazno, valovi pa barko porivajo proti svetilniku, ki označuje začetek zaliva. Kaj sedaj? Vetra je še malo, zato odprem genovo, da se nekako začnem vsaj odmikati od svetilnika, vendar vetra zdaleč ni dovolj, da bi lahko normalno plul po teh valovih, jadro udarja in po treh minutah tudi vetra ni več.

Zavijem genovo, valovi me močno premetavajo, barka skače gor in dol, spojler spet udarja v vodo kot ogromen leseni ploh, poči, da je kaj, barka se zatrese, da se vse pripone stresejo. Če nočem končati na skalah pod svetilnikom, moram nekaj narediti! Lahko bi dal pomožni motor na zadnjo stopnico, seveda je treba stopnico še montirati in v tem času bi bil že na skalah. Pa tudi, če bi mi uspelo, mi motor pri teh valovih ne bi kaj dosti pomagal. Lahko bi vrgel sidro, vendar pa bi mi valovi po vsej verjetnosti polomili vinč. In že sem v zraku, z nožem v roki in masko na glavi in spodnjih hlačah na sebi. V trenutku sem se odločil: v 15 sekundah sem se slekel, vzel masko in nož ter skočil v vodo, da pregledam osovino motorja, če se ni okrog nje navila kakšna vrv. Točno to je bilo: okoli osovine je navita kratka ribiška plavajoča pvc vrv. Treba jo bo odrezati in osovino poriniti nazaj v menjalnik. Zelo preprosto, če se to ne dogaja pod barko, ki skače po valovih tako, da je enkrat visoko v zraku premec, nato krma, barka bi me s svojo težo lahko udarila po glavi in me pokončala. In medtem ko se dvigam na površino vode po zrak, gledam, koliko je do obale. Po vsakem potopu so bile skale vse večje, zvok grmečih valov, ki so butali v ostre skale pod svetilnikom, pa vedno bolj grozeč. Po treh potopih mi končno uspe prerezati vrv. Z vso silo porinem osovino nazaj v menjanik in upam, da se varovalka ni izgubila nekje na vhodu v menjalnik, kar se zelo rado zgodi.

No, tudi to mi je uspelo! Vse natanko tako, kot sem si zamislil, nisem si pa zamislil, kako priti nazaj na barko. Barka je vse bližje obali, pod nogami že vidim dno, globina približno 10 m, krma barke pa skače tako visoko, da bo podvig ujeti lestev, se močno prijeti ter obdržati, ko barki vrže krmo v zrak. Vedel sem, da imam samo eno priložnost, kajti če mi v prvem poskusu ne uspe, se bom zagotovo polomil, barko pa bo vrglo na obalo. Močno se primem za lestev, krma poleti visoko v zrak, mene pa zabriše v kokpit. Nekako zgrešim boom in vse druge štange ter pristanem v kokpitu le z manjšo buško. Prižgem motor, porinem ročico za gas naprej in ob tem vidim vrtinčenje vode za mano. Uspelo je! Sedaj pa samo še prosim: brez presenečenj s kakšno novo vrvjo, saj če je ena, je verjetno še kakšna prav blizu!? Preklinjam vrvi in ribiče.

Težav pa še ni konec. Preko VHF-ja mi povejo, da so vse marine popolnoma zasedene in da mesta zame na žalost nimajo. Jaz pa z vodo v barki, premočenimi aparaturami, ki jih moram nujno umiti s sladko vodo in posušiti, če hočem, da bo še kaj delovalo. Plujem proti marini, proti jamborom, na koncu zaliva vidim še dva jambora. Verjetno je tam kakšen pomol, na katerega se je možno varno vezati? No, pa vseeno vplujem v pristanišče Palme in se parkiram na bencinsko črpalko z dolgim pomolom. Gospodični vržem vrv in privežem barko. Medtem ko sem hotel ustaviti barko, sem potisnil vzvratno in na ta način porinil osovino pet iz motorja, tako da ni mogoče barke premakniti nikamor, razen z vrvjo na konec pomola. Na ta način sem si zagotovil tri dni marine, kjer bom lahko posušil vse stvari in spravil barko nazaj v red. Sprehodim se po marini in ugotovim, da je razdeljena na več manjših marin. V vsaki povprašam po prostem mestu, toda mesta ni nikjer. Vrnem se na bencinsko črpalko, povem, da mesta nisem našel nikjer, v nobeni marini in da bom moral ostati na tem pomolu vsaj en dan, dokler ne uredim barke. Do mene pristopi marinero, še njemu razložim situacijo, on pa čisto prijazno odgovori, da ni problema, le do 7. ure zvečer naj se javim na kapitaniji s svojimi dokumenti in to je to. Oddahnem si. Kako lepo je, ko pri vseh težavah končno naletiš na razumnega in prijaznega človeka.

Z barke zmečem vse stvari in vse razstavim. Blazine postavim na barko, da se sušijo, čeprav ni prav veliko sonca, je pa veter in bodo hitro suhe. Električne aparature ležijo po pomolu, knjige se sušijo na ograji in zraven njih tudi toaster. Barka je videti kot 10 m ciganskega naselja, jaz pa sem srečen, da sem jo odnesel le z buško. Naslednji dan si ogledam nasedlo dvojambornico, ki jo je morje vrglo na obalo skoraj natanko pred katedralo Santa Maria. Množica ljudi se zbira okoli nje in najbolj zavzeti skušajo splezati na palubo, od koder bi bila njihova fotografija fantastična. Prijatelja mi pošljeta sliko s sidrišča, kjer sem bil zasidran včeraj. Poslikala sta motorno jahto, ki je končala na plaži. Še enkrat si oddahnem, da sem varno prestal to težko preizkušnjo. V marini Palma de Majorca sem nato ostal še 14 dni. Stroške sva si delila s Tonijem, švicarskim avanturistom z barke Artemist. Posadka se je sprla in Toni se je preselil na mojo barko, jaz pa sem čas izkoristil za raziskovanje glavnega mesta in otoka.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Ameriško podjetje Iridium Communications je predstavilo prvih sedem podjetij, ki so pooblaščene za izdelavo satelitskih naprav GMDSS.

Podjetja Arion Communications, AST, Marlink, Marsat, NSSLGlobal, Satcom Global in Speedcast bodo lahko prva ponudila globalno satelitsko storitev GMDSS. Hkrati so to prva podjetja, ki bodo ponujala opremo za to celovito rešitev. Iridium GMDSS bo prva storitev, ki bo v eni napravi ponujala vse tri storitve sistema GMDSS:

• aktivacija klica v stiski s pritiskom na gumb (Distress Alert),
• glasovni klic, s katerim je možno centru za reševanje sporočiti dodatne informacije (Safety Voice) in
• pošiljanje varnostne informacije o plovilu (MSI – Maritime Safety Information).

Poleg navedenih storitev bodo v eni napravi ponujali tudi obstoječe storitve glasovnega klica in prenosa podatkov. Vse bo na voljo v eni sami napravi, ki bo na voljo po sprejemljivi ceni. Pri podjetju Iridium Communications predvidevajo, da bo cena njihove storitve le 25 % cene podobne storitve, ki jo je treba plačevati sedaj. Storitev naj bi bila na voljo že v prvi polovici letošnjega leta.

Podjetja, ki bodo prva začela ponujati storitev, bodo igrala ključno vlogo pri implementaciji Iridium GMDSS sistemov na ladjah ali celih flotah, ki bodo želele preiti na globalno mrežo ponudnika Iridium.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas). 173. dan

Tale sobota je najin zadnji dan v Las Palmasu. Jutri odplujeva naprej, in sicer greva okrog Gran Canarie.
Vreme je lepo, swell se je zmanjšal, valov od vetra je tudi manj. Upam, da se bo dalo spati na sidriščih. Tako malo valov, kot jih napovedujejo te dni na Kanarskih otokih, še nismo imeli. Upam, da napoved drži, saj kakih lepih zalivov za spanje tu nimajo. Na mestni plaži je bilo danes surfanje bolj za začetnike. Swela ne občutno manj in surf dosti manjši.
Se pa pozna, da se je občutno podaljšal dan. Sonce prej vzide in prej začne greti ozračje. Ponoči je sicer še zmeraj kakih 14 °C, a se dopoldne hitro ogreje. Na sprehodu čez dan že iščeva senčno stran ulice in na soncu je toplo tudi brez majice, če le ne piha. Piha pa te dni malo. Čez noč in zjutraj je skoraj bonaca, čez dan pa termika naredi nekaj vetra. Vsaj na naši strani otoka je tako. Premalo poznam lokalne razmere, da bi vedel, kako je drugod.

Vetrovni modeli napovedujejo okrog Kanarskih otokov zelo malo vetra – v glavnem med 5 in 10 vozli pretežno iz vzhoda ali severovzhoda. Če se kaj spoznam na vreme, to pomeni, da se bo globalni veter na vzhodni strani otoka združil z lokalno termiko in zna biti lepo za jadranje.

Bomo videli. Če ne, imava pa dovolj dizla. To je lepota jadranja po svetu, da se ves čas učiš kaj novega in vedno te kaj preseneti. Recimo na Jadranu vem, da se burja v Senjskem kanalu močno okrepi, prav tako maestral med Pelješcem in Korčulo ter med Bračem in Hvarom ...

Takih lokalnih posebnosti tu pač ne poznam. Nabavljala sva danes malo, saj imava vsega dovolj. Naredila sva še nekaj stvari po barki – med drugim sem splaknil palubo (ko sem ravno točil vodo v rezervoarje).
Zdaj je bil na palubi temno siv prah. Na Lanzaroteju je bil bodisi črn (z vulkanov) bodisi rdeč (iz Afrike). Odvisno od tega, od kod je pihal veter. Tole je verjetno lokalni prah iz tovorne luke. Če močno piha z vzhoda, je baje vse rdeče od saharskega peska. Jutri sledi torej premik.
Komaj čakam, da se premaknemo iz marine.

Gran Canaria (Las Palmas), 174. dan

Zjutraj je bila kot zadnjih nekaj dni skoraj bonaca. Danes, ko greva iz marine, pa kar lepo vleče. Jaz potihoma upam, da veter zdrži še nekaj časa in bo lepo jadranje, Lili pa je bolj zaskrbljena, ali bova lahko prišla iz najine luknje.

Piha namreč točno v bok in to kar konkretno 10 do 15 vozlov. Vsaka barka je vezana z dvema muringoma, ki gresta precej narazen in zato so muringi obeh sosedov zelo blizu skupaj. Ker ni najvišja voda, je muring zavetrnega soseda že praktično pred našo barko. Če naju pri izplutju malo zanese, se lahko zatakneva. Kanal med pontoni pa tudi ni širok in seveda nimava bow-thrusterja.

Izplujeva brez štale in od daleč je videti, kot da znava. Glavno jadro dvigneva na prvo krajšavo in se usmeriva proti jugu. Odslalomirava mimo gruče jadralcev v malih jadrničkah (mogoče na laserjih ali kaj podobnega), ki trenirajo. Trener se glasno dere na njih, oni pa delajo obrate. Pustiva jih na svoji desni. Izogibava se prometu ladij iz luke, jadrnici in pilotini in sidranim barkam pred luko. Kmalu sva na 'prostem' in ugasneva motor.

Veter imava naravnost v nos, a valov ni dosti in bova lahko orcala. Končno spet eno lepo jadranje. Ker imava sedaj fiksno montirano tudi solent jadro, morava genovo pri vsakem obratu zviti in jo po obratu spet razviti.  Po nekaj urah in nekaj obratih sem že prijetno utrujen od vlečenja štrikov. Veter pa se precej obrača glede na razdaljo od kopnega, zato je treba ves čas aktivno krmariti in loviti kompromis med hitrostjo in ostrim kotom jadranja v veter. Veter postaja šibkejši, zato spustiva krajšavo in dvigneva glavno jadro do vrha. Kmalu je vetra premalo za dobro jadranje in hitrost pade pod 4 vozle, VMG pa na 2 vozla. Če bi imela krajšo pot, bi še vztrajala, tako pa zvijeva obe prednji jadri in prižgeva motor.

Z motorjem gre še kar v redu. Hitrost je sicer manjša, a plujeva skoraj v smeri. 20° sva iz smeri zato, da je glavno jadro napeto in nama malo pomaga. Kmalu je vetra še manj in jadro ne drži več, samo še zateguje se na vsakem valu. Zložim ga in motoriramo. Sedaj se seveda bolj guncamo, a ni nič hujšega. Proti večeru obkroživa sipine pri Maspalomasu in zavijeva proti pristanišču Pasito Blanco.

Sidro vrževa pred hotelsko plažo nedaleč od pristanišča. Malo se guncamo in oba upava, da bo ponoči boljše. Mogoče bo pomagal en viski pred spanjem. Jutri je pred nama daljša pot. Od vetra je odvisno, kam na Tenerife bova šla, a trenutna napoved pravi, da morava v marino, saj se bo swel povečal, veter pa bo gnal valove v obalo.

Gran Canaria: Pasito Blanco–Tenerife: Marina Santa Cruz, 175. dan

V včerajšnji dnevnik sem dodal tole, ker sem včeraj pozabil:
'Danes prepluto: 41 NM. Motor ima 5718. To je 6 več kot ob prihodu na sidro v Las Palmas. Kaki dve uri smo porabili za prestavljanje s sidrišča na visitor ponton in od tam na naš prostor v marini, kake 4 ure pa smo danes motorirali. Nekaj takoj zjutraj za izplutje iz marine in pristanišča, večino pa popoldne, ko ni bilo več vetra. Današnja povprečna hitrost je bila 5,1 vozla.'
Noč je bila še kar v redu. Malo smo se guncali, a ni bilo prehudo. Mogoče je viski pomagal. Ob pol petih se zbudim, ker mi je vroče. Bal sem se, da naju bo zeblo, ne pa, da bo prevroče. Grem pogledat na termometer in ne morem verjeti: zunanja temperatura je 22 °C. V Las Palmasu je bila ponoči okrog 14. To je topleje kot zvečer. Veter piha s kopnega – kot bi se burin zaradi termike mešal z vzhodnikom iz globalnega modela.

Odprem okno in pomolim roko ven. Ja, res je toplo, termometer se ni pokvaril. Jasno, da sem zbudil Liliko, jaz pa sem se čisto razbudil. Nekako zaspim nazaj, ob pol osmih pa tako ali tako vstaneva, da greva dalje. Razveseljuje me prijetnih 15 vozlov vetra. Takoj dvignem sidro in se usmerim ob obali proti zahodu. Krma je.

Plujeva le na genovo, saj v krmo gre Heron samo z genovo zelo lepo. Za metuljčka je preveč vala, pa še nočem izgubiti vetra, medtem ko bi gor vlekel glavno jadro. Kdo ve, koliko časa bo veter zdržal. Lepo napredujeva vse do zahodnega konca Gran Canarie, hitrost je v glavnem okrog 5 vozlov. Tam pa vetra zmanjka. Pa ne le zato, ker sva prišla v senco otoka, tudi drugod, kamor seže oko, nič ne piha.

Nekaj se mučim z motorsailanjem in raznimi kombinacijami jader, a kmalu odneham in pospravim prednja jadra. Glavno ostane, da naju malo stabilizira. Voda je gladka, res nič ne piha. Le oceanski swell naju počasi ziba in ostanki valov od vetra malo pljuskajo naokrog. Gledava, kje so kiti, delfini, želve ... Nič. Prižgem watermaker, da ga stestiram, saj dolgo nisva delala vode, le spirala sva ga vsakih 5 dni. Proizvodnja je manjša, kot bi morala biti. Malo pogledam, kaj je in ugotovim, da ena od obeh črpalk ne dela. No, lepa reč. To bo pa kar zahteven projekt. Hitra diagnostika pokaže, da so stikala v redu, varovalke tudi, napetost pride do črpalke, ventilator črpalke se vrti, črpalka pa ne. Tega ne bom popravljal na pasaži. Raje takrat, ko bova kje na miru.

Zdržim 10 minut in že študiram Spectra manual. Dobim nekaj idej. Ena je tudi, da je zamazan predfilter, pritisk tako naraste in črpalko izklopi stikalo previsokega pritiska. Seveda! Črpalki sta dve, vsaka ima svoje stikalo. Če dela ena je še OK, če delata obe, pa je pritiska že preveč in izklopi se tista, ki ima malo bolj občutljivo stikalo. Grem čistit cedilo in menjat 5-mikronski filter. Videti je sicer čisto v redu, ampak kaj je na mikronskem nivoju, se pa ne vidi na oko. Ta filter imam že zelo dolgo in sem ga večkrat opral. Lahko, da je z njim pač konec.

Z novim filtrom in ko je vse očiščeno, zadeva deluje. To se sliši enostavno, ko enkrat veš, kaj je narobe. Pa če odmisliš vreme. Medtem so se namreč začeli zelo kratki zoprni valovi, ki so barko prav neudobno premetavali. Ko sem klečal v salonu in pod podnicami popravljal razsoljevalnik, sem bil res vesel, da mi morska bolezen v glavnem prizanese. Tole je bilo že kar mučenje. Medtem Lili vozi in išče kite. Ni jih. Pride pa nekaj vetra in še preden zaključim popravilo, že jadrava. Gibanje je takoj malo boljše. Samo še slabih 20 milj imava do cilja. Tretjino današnje rute.

Sonce nezadržno leze navzdol, vetra pa je kanček premalo, da bi še za dne prišla do luke. Pomagava si malo z motorjem, kadar je vetra manj. Ko ga je dovolj, jadrava. Proti koncu so naju razveseljevali delfini, kitov pa nismo videli.

Dve milji pred luko pokličem 'port control' (VHF 12) in dobim dovoljenje za vplutje. Do marine se pride namreč skozi komercialno luko in je treba dobiti dovoljenje. Ne vem, ali vsi kličejo, a baje je treba. Potem pokličem še marino (VHF 9) in marinero mi pove, kam naj se usmerim. Malo pred sedmo zvečer sva varno vezana na pontonu s fingerji.

Današnja pot je bila dolga 57 NM, ki sva jih opravila v slabih 12 urah. Na motorju smo pridelali kar 6 ur. Motor ima sedaj 5724 ur.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron