Novice

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 3.dan

Jutro brez sonca, oblačno je. Dež ni napovedan in pravo vreme je za izlet. Pokličem Norvežana, če gre z mano na izlet, pa pravi da se mu ne da kolesa gonit. OK, grem pa sam, tokrat z njegovim, boljšim kolesom, ki ima vsaj prestave, ki funkcionirajo in eno zavoro, ki naj bi celo delala, na srečo je to na zadnjem kolesu.

Vendar je danes na obali gneča. Ob osmi uri je priplula križarka, ki bo zdaj po novem imela vsak petek tukaj na sidrišču svoje mesto. Ko sem na obali srečal oficirja iz potniške križarke, sem ga vprašal, kako to da imajo vsak teden isto pot in enak plan križarjenja. Pove mi, da zaradi ciklonske sezone uvajajo nov in varen način plovbe, ki manj stane in tudi potnikom je tako lažje. Hmm, verjamem, a takšna potniška križarka lahko zlahka prenese več metrske valove s svojimi stabilizatorji.

Usedem se na kolo in se peljem. Kolo lepše teče od prejšnjega, le gume ima na pol prazne. Na Google maps najdem edino bencinsko črpalko na otoku, kamor grem napolniti gume. A poglej ga zlomka, nimajo črpalke z zrakom narejene kot pri nas v Sloveniji, ampak imajo en manjši kompresor, ki bi na vse zadnje bil še celo v redu, če zrak ne bi uhajal skozi vsak priključek in še na cevi. Tako je trajalo polnjenje vsaj 15 minut. Pa tudi zastonj ni, ker je potrebno plačati elektriko. Dobro no, plačam, pogledam kaj še prodajajo v trgovini in grem ven. Na prvi pogled so celo slabši od naših Pošt. Prava mala železnina, ki prodaja gospodinjske aparate, kolesa, navtično opremo, orodje, olja, kmetijsko orodje,… da ne naštevam vsega.

Zdaj kolo malo bolje teče, a za tako široke gume bi potreboval še električni pogon na baterije. Ko sem prišel do naselja Vao, sem bil že precej utrujen. Namenjen pa sem v 24 km oddaljen kraj d`Oro, kjer je naravni bazen, na katerega so tukaj zelo ponosni. Pripeljem se po stranskih cestah do zaliva d`Upi, ki nosi tudi ime; zaliv želv. Pravzaprav je tukaj zelo lepo in utrujen sem od kolesarjenja, kot da sem prevozil maraton Franja in prekolesaril 150 km. Prisežem, da mi je bilo na Franji s specialko lažje prevozit cel maraton, kot tu z motornimi zimskimi gumami teh ubogih 14 km. Odpočijem se, spijem vodo, katere nimam več, saj sem jo vzel s sabo le pol litra (pametnjakovič) in sedem na eno deblo. Malo stran vidim precej ljudi in verjetno se tam kaj dogaja. Odpeljem se tja in seveda, tam je množica turistov s križarke. Piroga že vozi po čudovitem in bistrem zalivu, zajema veter v jadra in tiste božanske skale, ki štrlijo iz morja so nekaj posebnega. Wow, res je lepo, tako lepo, da mi je žal, da se ne da pripluti z barko. Tukaj je nizka voda, polno je koralnih grebenov in plitvin. Slišim, kako ljudje govorijo o ribah, kako veliko jih je in kašnih barv. Malo naprej je gruča ljudi, zbrali so se okoli  domačina, po moje je to turistični vodnik, ki je ujel želvo in jo poskuša dvigniti iz vode. Velika je, premer ima več kot 80 cm če ne več, glavo pa ogromno. Prekriva cel zgornji del možakarjevega telesa in verjetno je težka, ker jo ne more dvigniti vso iz vode. Poskušam fotografirati, a ujamem le 3x nič. Ali je predaleč, ali ni čista fotka, ali pa je želva skrita od ljudi, da je ne vidim dobro. Žal mi je, da nimam kopalk in da bi šel še sam v vodo, ter si vse pogledal od blizu. Kaj češ, človek vsega v naprej ne ve. 

Odločim se, da naprej ne grem in bom pozabil na ta naravni bazen. A potrebno je še prekolesariti do zaliva Kuto. Ojoj. Takoj postanem slabe volje. A nimam druge izbire, kot da skočim na kolo in se zaženem po niti ne tako slabi cesti. Na srečo je nazaj veliko lažje, saj se ves čas cesta malo spušča. V naselju se ustavim v miniaturnem marketu in kupim Coca-Colo, katero drugače ne pijem, a vode nimajo v hladilniku. Pravzaprav mi je prav teknila po grlu, in občutek vsaj dvajsetih vrečk sladkorja za kavo, ki se nahajajo v njej,  mi dodajo še dodatno energijo. Pripeljem se do zaliva in zaklenem kolo. Tokrat za vedno, kar se mene tiče.

Tukaj je gneča, veliko ljudi se kopa in eden od njih me vpraša, kje se lahko izposodijo kolesa. Povem mu, da so to lastniška kolesa in da tu kaj drugega ne bo našel. Tako v pogovoru izvem, da je na tej križarki ogromno Rusov, ki delajo v Avstraliji.  Vsako leto se odločijo, da praznujejo 6. Januar, svoj Božič, na potovanjih oz. počitnicah in se družijo s svojimi sodržavljani.

Potem grem na barko, se stuširam, pogledam kaj sem naredil s fotkami, a tokrat jih res ni veliko. Ob pozni kavi sem mnenja, da sem tukaj res vse videl, kar se da videti. No, skoraj vse in da lahko čez dan ali dva odrinem kam drugam, seveda če bo vreme v redu. 

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 4. dan

V zaliv je zgodaj zjutraj priplula križarka, za katero pa nisem imel pojma, da pride tudi danes. Očitno je ta otok res eden najbolj obleganih v tem delu Tihega oceana, da je tako zanimiv za potnike. Pravzaprav je prav tako, naj ljudje prihajajo in ostajajo tam, kjer je lepo. Tudi sam sem takšen. Ostajam, tudi sam, dan, morda še dva.

Zjutraj, ko si ravno želim skuhati kavo, pride še Marijan do mene in nama skuham to opojno in črno tekočino. Pogovarjava se o razsoljevalcih vode  in kako ta zadeva sploh deluje, saj še ni videl postopka. Ker mu od časa do časa primanjkuje vode, bi si rad tudi sam kupil kaj podobnega. Da ne bo ostal brez vode, odneseva mojega čarovnika na njegov katamaran, a ker nobeden od naju nima čistega bencina, oba imava precej mešanice za motorček, morava najprej na bencinsko. Lep jutranji sprehod v katerem jaz sprehajam črn 10 litrski kanister za bencin. Natočiva gorivo in se vrneva nazaj na njegovo plovilo. Nastavim mu vse kot mora biti, nato pa začneva čarati iz morske vode pitno vodo. No tudi to je nekaj, za kar je prenosni Rainman v redu. Z njim, lahko pomagaš prijatelju v stiski, ko ostane brez vode.

Dokler se voda sama dela in se polni tank, grem jaz na svojo barko, saj pričakujem sporočilo od  Billa, ki bi moral vsak čas pripluti iz Vanuatu otočja. A glej ga zlomka, moj že tako slab internet ne dela. Potekel mu je datum veljavnosti. Še sreča, da sem včeraj kupil dobroimetje zanj in ga bom sedaj napolnil. A napolniti se ga ne da. Zakaj pa ne? Ne gre in ne gre, pa da se na glavo postavim. Skočim v dingija in švrknem na obalo do trgovine oz. butika, kjer prodajajo kartice. Tam je mlajša gospa, ki mi bo morda znala pomagati, poleg tega pa bo znala razvozlati francoske SMS-e. A tudi tam ne gre in ne gre. Potem pokličeva servis, ne dela. Zakaj pa ne? Tukaj ni dežurnih ljudi, ki bi dežurali non stop. Torej lahko vprašam, zakaj moja kartica ne deluje šele v ponedeljek. Ah ne no… Kako pa bom pošiljal blog, kako bom napisal kakšno sporočilo? Ja nič, vprašal bom restavracijo, če mi zaupajo današnjo kodo za internet. A nimajo interneta že od Novega leta. Zakaj pa ne? Ne vedo. In tako bom ostal v letu, ki se piše 2020 brez zunanje povezave, ker ne dela OPT servis ob sobotah in nedeljah, ker tam nekdo ni podaljšal interneta,… Pa saj se za restavracijo niti ne čudim. Ker je suša in že dolgo ni bilo tistega pravega in močnega dežja, nimajo dovolj vode. In ker ni dovolj vode (pazi to!!!) imajo zaklenjena stranišča za goste, ker bi potem le-ti praznili kotliček za vodo, umivali bi si roke, morda bi si še kdo natočil vodo v plastenko,… Ampak, restavracija ima cca 300 sedežev! To ni bife Pri praznem kozarcu v Trdi vasi nekje v Zakotju. To je turistična restavracija! In danes je tukaj s križarke stopilo na to plažo cca 1000 ljudi, ki morajo opraviti biološko potrebo. In kje jo bodo opravili? Malo potrebo v morju, kje pa veliko? Pa saj rit ni nos, da lahko »one« kot smrkelj potegneš v sebe in bo že zdržalo še nekaj časa. Ej, jej, jej… In še zdaj ne vem, ali urin res privablja morske pse ali je to samo neka basen, ki mi jo je enkrat povedal nek potapljač, zakaj potapljaške obleke nimajo šlica in odvoda za urin. Vidiš, Norvežan je bil profesionalni potapljač, verjetno bom moral njega vprašati o tej temi. Do takrat pa se pazite morskih psov! Tablo so pravkar postavili na obalo.

Ko Marjanu sčaram poln tank vode, vse skupaj odpeljeva z dingijem na mojo barko. Zdaj sem pa lačen. Vzamem prepečenec in se spomnim Marjanovega pripovedovanja od včeraj, ko je šel v trgovino po kruh. Ker so vedeli, da pride potniška ladja, mu prodajalka ni želela prodati dveh baget, ampak mu je dovolila kupiti le pol bagete, ker bo verjetno delala sendviče in potrebuje čim več kruha. Evo še ena štorija in še en »čudež« v Raju visokih borovcev. Le kdo bi razumel te Francoze? 

Čez dan se pri nas ne dogajalo nič posebnega, sonce je bilo ves dan, živ-žav samo do pete ure popoldan. Ko je ob šesti uri zvečer plavajoče mesto odplulo, je vse utihnilo. Na obzorju se je pokazal čudovit sončen zahod, ki se prej zaradi križarke ne bi. In če berete ta blog, se je zgodil čudež in sem nekje okoli polnoči našel internet…

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Izdelovalec zunajkrmnih motorjev Suzuki je predstavil svojo novo serijo zunajkrmnih motorjev z imenom Cargo.

Serija Cargo je namenjena profesionalni uporabi. Prvi motor iz serije ima oznako DF90AWQH in razvije 66,2 kW oziroma 90 KM. Od drugih motorjev se bo razlikoval že po videzu. Na straneh bo imel pod logotipom Suzuki prepoznavno rdečo črto, na hrbtni strani pa prepoznaven napis Cargo obrobljen z rdečo.

Po čem se bo razlikoval od standardnih motorjev

Motorji iz serije Cargo bodo imeli povečan navor in bo nanje možno namestiti propelerje z večjim naklonom (pitch). Zmanjšane so vibracije in optimirana je poraba goriva. Imeli bodo izboljšano zaščito pred zamašitvijo hladilnega sistema z algami in dodatno zaščito pred korozijo. Prilagojen bo tudi sistem polnjenja baterij, ki bo učinkovit že pri delovanju motorja v prostem teku.

Motor bo imel dvostopenjsko redukcijo obratov. Na prvi stopnji bo razmerje znašalo 1,24, na drugi pa 2,08. Skupno razmerje bo 2,59 : 1.

Motor bo prvi Suzukijev motor s plinskim blažilnikom za dvigovanje in spuščanje noge motorja. Omogočal bo dvig motorja z uporabo minimalne moči.

Motor je izjemno robusten. Namenjen je bolj zahtevni uporabi in tistim, ki letno opravite veliko število ur plovbe. Zelo priljubljen bo pri vseh, ki radi lovijo ribe, in tistih, ki opravljajo svoje delo na morju in potrebujejo zanesljiv in vzdržljiv motor.

Več o zunajkrmnih motorjih Suzuki pri uradnem zastopniku za Slovenijo As-Boats d.o.o., tel: +386 2 608 41 41

Podjetje Robicomp d.o.o. iz Velenja, je s svojo blagovno znamko ''Carbonautica'' v navtičnem – predvsem jadralskem svetu prisotno že od leta 2006.

Proizvodnjo so pričeli razvijati z izdelavo vrhunskih prestižnih krmilnih koles za jadrnice iz karbonskih vlaken. V letu 2009 so svojo ponudbo razširili še z navtičnimi produkti iz steklenih vlaken – GFC krmilna kolesa in GFC mostički, sedaj pa z novo serijo lahkih krmilnih koles iz karbonskih vlaken za motorne jahte vstopajo še na široko področje motornih plovil. Vodstvo podjetje se je v krizi v letu 2008, ki je zahtevala velik davek na področju prestižnih karbonskih izdelkov, odločilo, da razvije izdelke iz steklenih vlaken, ki bodo imeli podobne lastnosti, kot karbonska, njihova cena pa bo cenovno dostopna širšemu krogu uporabnikov.

Kako jim to uspe

Krmilno kolo iz steklenih vlaken izdelajo na podoben način kot karbonskega. Izdelajo ga v kalupu, uporabljajo pa nekoliko spremenjen in prebrisan proces izdelave. Pesto kolesa, ki je izdelan iz eloksiranega aluminija, montirajo naknadno. Krmilna kolesa izdelujejo v treh osnovnih barvah. Na voljo so v črni, sivi in beli barvi. Kupec se za doplačilo lahko odloči za katerokoli barvo iz RAL barvne lestvice. Ker so kolesa monolit, so izjemno čvrsta a zelo lahka. Ker ni spojev, nimajo šibkih točk.

Kolesa iz serije GFC Sport izdelujejo v dimenzijah vse od premera 700 mm pa do 1800 mm v 100 mm razmakih, imajo pa na voljo še kar nekaj različnih serij (3-kraka kolesa, 5-kraka kolesa ter kolesa različnih dizajnov za določene kupce). Paleta kupcev je zelo široka, saj lahko izdelke ''Carbonautica'' srečate skoraj na vseh jadrnicah velikih svetovnih proizvajalcev plovil.

Več informacij o krmilnih kolesih ter ostalih izdelkih ''Carbonautica'' najdete na: carbonautica.com

Belgijska ladjedelnica Domani Yachts je predstavila ultimativno športno jadrnico, ki bo vsakemu jadralcu zagotovila edinstveno jadralsko izkušnjo.

V svetu sprememb in evolucije je ladjedelnica Domani želela oblikovati nov tip jadrnice, ki jadralca vrne k pristnemu bistvu jadranja. Jadrnico so poimenovali Sport yacht iz preprostega bistva besede šport, ki pomeni živahen karakter in izjemno sposobnost, in jahta, ki pomeni način življenja, potovanje, tekmovanje ali užitke ob koktajlu.

Jadrnica Domani S30 Sport Yacht je odlična kombinacija športnih lastnosti, vrhunskih plovnih lastnosti, brezčasnega karakterja udobja in luksuza na jadrnici. S30 je kompaktna jadrnica, ki daje občutek plovbe na veliko večjem plovilu. Krov je enostaven, je udoben za sedenje ali poležavanje pod soncem. Notranjost je elegantna in udobna. V podpalubju je veliko naravne difuzne svetlobe, ki zagotavlja občutek sobivanja z naravo.

Pri oblikovanju plovila so hitrost in športne lastnosti plovila igrale pomembno vlogo. Jadrnica je zato opremljena z velikim glavnim jadrom. Unikatno izdelan kosnik je namenjen pripenjanju jadra Code 0 in geenakerja. Kljub temu da na prvi pogled jadrnica deluje kot elegantna lepotica, v sebi skriva športne gene, visoko hitrost plovbe, agilnost in izjemne plovne lastnosti.

Tehnični podatki:

Danes, 15.4.2020, vas vabimo na naslednjo 30 minutno brezplačno navtično delavnico v živo.

Današnja tema

Kako se maksimalno zavarovati pri najemu plovila?

Pričnemo točno ob 20.00

Pretekle delavnice tega tedna: 

Na kaj moramo biti pozorni pri prevzemu plovila?

Pričnemo točno ob 20.00

Najpogostejše nesreče na plovilu in kako se jim izogniti?

Kako se na morju najlažje znajti brez elektronske navigacije?

Pretekle delavnice prejšnjih tednov: 

Večerne navtične delavnice 1. del

Večerne navtične delavnice 2. del

Beneteau Antares 8 OB je plovilo, ki sledi modernim trendom navtične industrije. Namenjeno je vgradnji zunajkrmnega motorja, ki omogoča lažje servisiranje in več prostora v samem plovilu.

Antares 8 OB je agilen gliser namenjen obiskovanju bližnjih zalivov, krajšim križarjenjem in seveda ribičem. Zaradi zaprtega salona ponuja izjemno varnost med plovbo, udobje na sidru in prostornost majhne jahte. Salon je od krme ločen s steklenimi vrati. V levem delu salona je velika miza z dvema klopema, na kateri se lahko udobno namestijo štiri osebe. Mizo je možno spustiti na nivo klopi in jedilnica se spremeni v dvojno ležišče. V desnem delu salona je krmarnica. Krmarju je namenjen udoben zložljiv sedež, ki omogoča udobno plovbo v sedečem ali stoječem položaju. Ko smo na sidru in potrebujemo kuhinjo, lahko sedež premaknemo povsem na kontrolno konzolo in v kuhinjskem delu sprostimo dodatno delovno površino. V kuhinjski niši so 40 l hladilnik, pomivalno korito in plinski kuhalnik.

V premcu plovila je kabina, kjer lahko udobno prespijo do tri osebe. Skupaj s salonom je na plovilu kar pet ležišč.

Krma je prostorna in ima veliko sedežno garnituro v obliki črke U. V sredino je postavljena miza, ki jo lahko spustimo in s pomočjo dodatne blazine spremenimo v sončno ploščad, ki meri kar 2 x 1,27 m. Druga, skoraj enako velika sončna ploščad, je tudi na premcu. Izhod na kopalno ploščad je v levem delu. Kljub zunajkrmnemu motorju je na obeh straneh dovolj prostorna kopalna ploščad, ki ima na levi strani zložljive stopnice za dostop do morja.

Ker je plovilo namenjeno tudi ribičem, je na bokih veliko prostora za namestitev nosilcev ribiških palic.

Test plovila

Plovilo smo testirali pred Bernardinom. Pihal je rahel zahodnik, morje ni bilo vzvalovano. Na plovilu sta bili dve osebi. Na plovilo je bil nameščen motor Suzuki z močjo 200 KM, kar je največja dovoljena moč.

S plovilom smo najprej opravili nekaj testnih krogov. Antares 8 OB je izglisiral pri 3500 obratih motorja, ko je hitrost znašala dobrih 11 vozlov. Pri rahlem dodajanju plina so obrati hitro narasli na 4500 in hitrost plovbe se je povečala na potovalno hitrost, ki znaša okrog 24 vozlov. Plovba je bila glede na stanje morja izjemno mirna. Lastne valove in valove drugih plovil je premagoval mehko brez nepotrebnega poskakovanja. Pri dodatnem pospeševanju smo pri 5000 obratih pluli s hitrostjo 28 vozlov. Ko smo ročico plina potisnili do konca, so obrati narasli na 5400, hitrost plovbe pa je znašala dobrih 30 vozlov. Ker na plovilu ni bilo vgrajenega merilca porabe, smo povzeli porabo motorja po proizvajalčevih specifikacijah. Plovilo pri počasni plovbi potroši približno 2 l goriva na prepluto miljo, pri potovalni približno 2,3 l/nmi in pri polni hitrosti približno 2,6. S polnim rezervoarjem, ki meri 280 l, lahko preplujemo med 120 in 140 nmi, preden se bo treba znova ustaviti na bencinski črpalki.

Tehnični podatki:

• Dolžina čez vse: 8,23 m
• Dolžina trupa: 6,99 m
• Širina trupa: 2,76 m
• Teža praznega plovila: 2 269 kg
• Rezervoar goriva:  280 l
• Rezervoar sladke vode: 100 l
• Motor: 147 kW – 200 (max)
• Tip motorja: zunajkrmni
• CE Certifikat: C9 - D9

Več informacij o plovilih Beneteau in motorjih Suzuki pri uradnem zastopniku v Sloveniji: As-Boats d.o.o. in Suzuki Slovenija.

V ponedeljek, 6. aprila 2020, se je v južnokorejskem pristanišču Busan zgodila pomorska nesreča. Tovorna ladja je med manevrom pristajanja trčila v pristaniško dvigalo in ga zrušila.

Tovorna ladja Milano Bridge, ki je namenjena za prevoz kontejnerjev, je včeraj poskušala pristati v pristanišču Busan v Južni Koreji. Pri manevru so ji pomagali pristaniški vlačilci. A med pristajanjem je verjetno prišlo do okvare na ladji. Kot je vidno s posnetka, je ladja vplula s preveliko hitrostjo. Vlačilec, ki je bil privezan na krmo plovila, je bil popolnoma neučinkovit, ladja je nemočnega vlekla za sabo.

Med različnimi poskusi kapitana, da bi rešil situacijo, je krma ladje porušila eno pristaniško dvigalo, ki je padlo na njeno krmo, poškodovala še dve drugi dvigali in tovorno ladjo Seaspan Ganges, ki je bila v času nesreče privezana v pristanišču.

Po do sedaj dosegljivih informacijah v nesreči ni bil nihče poškodovan.

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Milazzo

V mestu Milazzo sem ostal na sidru štiri dni. Zadnji dan se vse sidrišče izprazni, vsi se prestavljajo v marino, zato se prestavim tudi jaz, da ne bom izjema. Veter se je obrnil, piha iz SV in na sidrišču so 2 m visoki valovi. V marini dobim zadnje prosto mesto, ki pa je bilo premajhno za mojo barčico in škripanje bokobranov točno na mestu, kjer imam posteljo, je bilo nepozabno. Ves dan posedam v mojem priljubljenem baru in pijem slastno italijansko kavo, v stekleni vitrini pa si ogledujem rogljičke in razne mojstrovine italijanskih pekov, ki pa si jih danes ne morem privoščiti, saj imam barko v marini, pri sebi pa le nekaj kovancev za kavico. V vsakem mestu si najdem »svoj« bar, kjer pijem jutranjo kavo in se prebujam. Tako pač je v življenju – ne moreš imeti vsega, v tem primeru barko v marini in tistih rogljičkov iz vitrine. Vrnem se v marino, naravnost v recepcijo, razložim, da mesto, ki so mi ga dodelili, pač ni primerno za mojo barčico in da bi bil zelo vesel, če se lahko prestavim kam drugam, saj marina nikakor ni poceni in s tem mestom nisem zadovoljen ... Na srečo niso imeli nobenega mesta, zato plačam marino in se poslovim. Ženska v pisarni pa mi pravi: »Kam pa greš, zunaj so dvometrski valovi in ura je že sedem zvečer, kmalu bo noč?« Razložim ji, da je marina predraga, parkiran pa sem med dve debeli barki, ki stiskata mojo barko tako močno, da se mi zdi, da se je zožila za 30 cm in iz tega razloga podaljšala za 1 m in sedaj, ko imam za en meter daljšo barko, mi boste verjetno računali še več! Odplujem proti Palermu, veter je pravi, malo bo premetavanja po valovih, najtežje bo priti iz marine, ampak bo že nekako, če seveda motor ne bo delal kakšnih problemov.

Zapustim pristanišče in začne se premetavanje po valovih proti vetru. Ko priplujem okoli rta, je sonce že zašlo. Na tej strani je morje popolnoma ravno, le vetra je precej. V zalivu sta zasidrana dva katamarana in ena jadrnica. Odločim se, da vržem sidro takoj za pečino in grem v posteljo. Sredi noči se veter močno okrepi. Stopim iz kabine in si ogledujem kolobocije sosednjih bark na sidrišču. Katamarana sta dvignila sidro in motorirata na mestu proti vetru vso noč, jaz pa sem dvignil sidro in se prestavil na sredino zaliva, kjer imam varno razdaljo od čarterjev. Spustim vso verigo, počakam nekaj minut na palubi in se vrnem v posteljo. Zjutraj se zbudim, vetra od nikoder in k sreči so tudi moji sosedje zapustili zaliv. Popijem kavo, medtem dvignem sidro in se počasi odpravim proti Palermu.

Do treh popoldan vetra še vedno ni od nikoder, samo valovi so ostali, zato so pač iznašli motor, ki ropota v moji barki. Dve uri pred sončnim zahodom se veter vrne, seveda točno od tam, od koder ga ni treba. Celo noč vozim z drugo krajšavo in polovico genove. Pred sončnim vzhodom sem že pred Palermom. Kako in kje vpluti, se mi tudi sanja ne, saj je mesto polno luči, zunaj pa je noč. Zato počakam eno uro na sončni vzhod in na ribiče, ki zgodaj zjutraj zapuščajo pristanišče in so najboljši vodniki za vplutje in izplutje. V Palermu sem se moral ustaviti zgolj samo zaradi pošiljke, ki je prišla iz Slovenije in v kateri so nove sončne celice in EPRIB od Luxery Marina. Medtem ko sem montiral sončne celice in pripravljal barko za plovbo proti Sardiniji, smo vsi čakali na ugodno vreme. Na mojem pomolu smo štiri barke, ki plujemo v isto smer proti zahodu. Dežuje že šest dni zaporedoma, barka je pripravljena, samo še vreme čakam prav tako kot vsi drugi. Končno 2. oktobra vsi zapustimo marino. Prvi dan vremenska napoved ne kaže najbolje, a veter se je le obrnil nazaj na SV.

Prvo noč grmi iz vseh strani, strele padajo v morje kot puščice, ki jih streljajo iznad oblakov. Bojim se prav tistega, kot se boji vsak: da bi mi strela udarila v jambor! S tem bi se mi skurila vsa elektronika. Tolažim se s tem, da ko pada dež, je možnost, da strela udari v jambor manjša. Čez 20 minut pa je prenehalo deževati. Še vedno grmi, se bliska, strele tolčejo v morje, veter se obrne za 180 stopinj in sedaj piha iz JZ. Premišljujem o vrnitvi v Palermo, vendar si premislim. Vso noč me premetava, valovi prihajajo od spredaj in od zadaj, na vsake toliko časa pa butne tudi kakšen s strani. Sam svojim očem ne morem verjeti in si rečem: vse je mogoče prav tako, kot nič ni nemogoče! Zjutraj se vreme nekako popravi, oblaki se razpihajo in jadranje ima spet svoj čar. Sedim v kokpitu in jem moje kosilo: konzervo tune in star kruh, na katerem si skoraj zlomim zob, zato ga pred vsakim ugrizom za kratek čas namočim v mleko. Premišljujem, kje so druge barke, kako so oni preživeli to noč? Sonce je zašlo, jadram z drugo krajšavo in veter naenkrat izgine, na vrhu mojega glavnega jadra pa sedi črna vrana in nikakor noče z njega. Barka se premetava z boka na bok, jaz pa se oziram okrog in razmišljam, kdo mi je vzel veter in kaj pomeni ta črn ptič sedaj na mojem jadru?

Ne rabim prav dolgo, da mi »kapne«, da je vse to zatišje pred viharjem. Nad menoj in povsod naokoli se spet zbirajo oblaki. Črna vrana na jadru. Skočim iz kokpita, kot bi me izstrelil. Genovo zavijem v dveh sekundah. Breke off glavnega jadra, jadro dol, hitro ga zložim in povijem z vrvjo okoli buma. Začelo se je! Veter se vrtinči, windeks se vrti v krogu. Znašel sem se sredi ciklona. Poskušam jadrati z malo genove, a veter jo samo premetava na levo in nato na desno. Opazujem windeks in merilec vetra na vrhu jambora. V Črni gori ga nisem dobro fiksiral, ker nisem imel na jadrnici nobene matice s plastiko in sem se moral zadovoljiti z navadnimi, ki pa so se spet nekako odtegnile in merilec spet pleše zraven windeksa. Vso noč me premetava, jadrati ni mogoče, zato uporabim motor. Vse skupaj traja do štirih zjutraj, ko se nebo razjasni, konstanten veter se vrne s S, maestral z ne tako močnimi sunki, zato imam glavno jadro na tretji krajšavi, vrv genove pa držim stalno v roki, da jo lahko v primeru sunka odtaknem od vinča in s tem hitro rešim problem. Barko imam praktično na povodcu. Danes je tretji dan, odkar sem zapustil Palermo in po GPS-karti sem čisto previsoko, saj sta me veter in tok odnesla proti S, zato lepo jadram s hladnim maestralom, ki prihaja s francoskih Alp. Računam razdaljo, računam karto in moral bi biti že zdavnaj na Sardiniji, vendar tokrat nisem sam in nisem niti na Sardiniji. Na barko se mi je zatekel manjši ptiček z rumenim trebuščkom. Vso noč je sedel na ograji in mi delal družbo. Zjutraj se je že opogumil in se prestavil v kabino, kjer je sedel na moji božanski deki iz merino volne, na kateri je narisan prisrčen kužek – ptiček je sedel prav na njem. Ko je imel dovolj mehke volne, se je prestavil v viharno okno, kjer je radovedno opazoval okolico, kot da bi vedel, da se mora vsak čas na obzorju prikazati Sardinija. Pripravil sem si spet slastno kosilo: odprl konzervo tunine, kruha je hvala bogu že zmanjkalo, tako da sem tudi na mleku privarčeval, mojemu prijatelju pa sem v zamašek natočil malo vode in na krožnik nadrobil piškot. Ko sva končala z najinim prestižnim kosilom, sem šel počivat, on pa se je vrnil v viharno okno. Ob petih popoldne je skočil z okna, odletel v kokpit in nato zapustil barko brez kakršnega koli pozdrava in slovesa, razen tega, da mi je na mizi pustil manjšo lužico in beli flekec. Hvala ptiček, upam, da si užival na moji barki.

Na vsake toliko časa pomolim glavo iz kabine in pogledam okoli sebe. Pred menoj je Sardinija, v redu, si mislim in nenehno pogledujem na vrh jambora, če je merilec vetra še vedo tam. Nato se prestavim v kokpit in ga še vedno opazujem, kako se premika sem in tja in mi para živce. Ura je sedem zvečer, sonce je zašlo, jaz pa sem končno pred prvo marino na JV Sardinije. Spustim jadro, ga pospravim, zavijem genovo in prižgem motor. Pogledam na vrh jambora: merilec vetra spet visi na žici in grozno opleta sem in tja, no vsaj celo pot mi je krajšal čas z mislijo, ali bo ali ne bo, prav tako kot moja barka. Vplujem v marino in se privežem na bencinski pomol. Ves utrujen in vesel se uležem v kokpit in tam tudi zaspim. Sredi noči se prestavim v posteljo. Zgodaj zjutraj se zbudim naspan in poln energije. Splezam na vrh jambora, končno pravilno pritrdim merilec vetra in se spustim »nazaj v dolino«, bi rekel Kekec. Ob 9. uri se odpre bencinska črpalka, kjer natočim 20 l nafte zgolj zato, ker sem bil privezan na pomol čez noč in mi zato ni bilo treba plačati marine. Prestavim se na drugo stran v marino, kjer so tudi že druge barke, s katerim smo skupaj zapustili Palermo. Tudi Artemis s Švicarji je spet tu.

Jadranje iz Palerma je trajalo zame 68 ur, veliko več, kot bi moralo. Angleži so potrebovali 28 ur, a so pluli le z motorjem in s povprečno hitrostjo 8 vozlov. Ko smo se srečali v baru, so jamrali in se pritoževali nad vremenom, vse dokler jim jaz nisem povedal, koliko časa je trajalo moje jadranje. Pogovor je tekel o vremenu, kmalu pa smo ugotovili, da manjkajo Avstrijci. Vrniti so se morali nazaj na Sicilijo. Sunek vetra jih je popolnoma položil, saj so jadrali z vsemi jadri in posledično so izgubili tudi jambor z vsemi jadri. V kontaktu z njimi je bil stari Anglež z dolgo sivo brado, lastnik ogromne dvojambornice. Po celem dnevu posedanja, debatiranja o barkah in jadranju smo se vsi vrnili na svoje barke in poskušali nadoknaditi spanec, ki ga nismo imeli med plovbo. V tej marini se je vse plačevalo, tudi tuši, zato sem svoje tuširanje rajši opravil kar na pomolu. Zgodaj zjutraj še pred sončnim vzhodom sem zapustil marino in še preden se je odprla pisarna v marini. Odplul sem v glavno mesto Sardinije Cagliari, kjer je bila marina precej cenejša, pa tudi lega je omogočala boljši dostop do trgovin in druge infrastrukture. Tukaj sem preživel 10 dni. Medtem sem zašil glavno jadro, ki se je natrgalo zaradi dotrajanosti materiala. Tudi Švicarji so se mi pridružili že naslednji dan. V marini sem nalovil ciplje in jim jih pripravil na žaru. Sam jih nisem hotel niti pokusiti, češ da ne jem rib ... Njim so bile odlične, čeprav ulovljene v marini.

Čakanje na ugodno vreme mi je že precej presedalo. Končno je prišla primerna napoved in ob 15. uri sem zapustil pristanišče, odjadral iz Cagliaria in nastavil ruto proti Majorki. Jadram po rjavi vodi iz zaliva in se okoli rta regatam z dvojambornico, ki jo sponzorira sardinijski proizvajalec piva Ichnus. Takega sponzorja se ne bi branil noben jadralec. Napoved je lepa, vreme naj bi bilo sončno in tudi vetra naj bi bilo dovolj. Poslovim se od zadnjega svetilnika na tem otoku in se ne oziram več nazaj. Lady Ivana pa s sončnim zahodom izgine z obzorja.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Ladjedelnica Sunreef je napovedala izdelavo novega luksuznega katamarana z imenom Supreme 100.

Sunreef poznamo po izjemno razkošnih katamaranih, pa najsi gre za jadrnice ali motorne različice. Pred leti so že splavili manjšega brata Supreme 68, sedaj pa bodo začeli izdelavo še večjega in bolj razkošnega katamarana Supreme 100 Power. O katamaranu je za zdaj znanega bolj malo. V dolžino bo meril 98 čevljev oziroma 29,9 m, v širino pa 43,3 čevlja oziroma 13,2 m. Za razliko od manjšega brata bo imel zaprt komandni most na drugem krovu. Izdelan bo iz kompozitnih materialov.

Na več 100 m2 površine bo nudil izjemno razkošje ter omogočal plovbo na daljše razdalje. Kdaj bo zaplul prvi primerek, v ladjedelnici še niso razkrili.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria, 170. dan

Nekaj je na tej marini, da čas kar mineva, projekti pa niso narejeni. Boštjan pravi, da so to sirene, ki te kličejo in vabijo mornarje v pogubo, barke pa ostajajo v marini v nedogled.
Mogoče je tudi zato ta marina vedno polna do zadnjega priveza in imajo čakalno listo bark na sidrišču.

Nizka cena mogoče ni edini razlog. Vsake toliko komu le uspe zapustiti ta kraj. Stabu je uspelo včeraj – zjutraj sta bila že na Tenerifu. Jaz mitoloških siren sicer nisem slišal ali videl. Edine sirene, ki jih slišim, so sirene rešilcev in policije, ki drvijo po avtocesti mimo marine. Če bo vse po sreči in če naju sirene spustijo, bova tu do konca tedna, potem pa greva naprej. Trenutno je videti, da bo veter ugoden. Do takrat pa morava narediti še nekaj stvari. Ker nobena ni res nujna, kar nekako odlašava.

Danes sva nekaj hotela preveriti v čendleriji, pa je bila zaradi sieste zaprta – ker sva pač zamudila. Tako ali tako sva hotela še v trgovino. Dobre pol ure hoda je do tam. Ko si vse ogledaš in kupiš, kar potrebuješ, imaš še ravno dosti energije, da privlečeš robo do barke. Takrat si že lačen in žejen. In ko se najeva in napijeva, se nama ne da več delati, pa še sonce se skrije za hribe in pritisne mraz. Takrat se zapreva v barko. In je minil še en dan, ko se lista projektov ni skrajšala.

Gran Canaria (Las Palmas), 171. dan

Saga s prevlekami bokobranov se danes zaključuje. Podolgovate sva oblekla že pred časom, za okrogle pa so prevleke iz Kamma preozke. Širših pač niso imeli. Debela berta (največji okrogel bokobran) je svojo oblekico dokončno strgala v Rubiconu. Blago pač ni zdržalo večletnega izpostavljanja soncu in dvomesečnega nabijanja v pomol. Njen obseg je kar dva metra! Ko je obešena ob barki, ni videti tako ogromna. Druga dva okrogla pa nikoli nista imela oblekce.

Ideja je bila, da sešijeva iz dveh tub eno, a imava premalo materiala. Zato, da sva se danes vrgla v investicijo in kupila tri preobleke v lokalni čendleriji. Barkica je takoj videti lepše. Danes je bil tako ali tako dan za zapravljanje. Šla sva namreč ven na kosilo, kar se pri nama zgodi bolj redko. Večerje imajo Španci prepozno za najin okus. Ob osmih zvečer se restavracije šele odprejo, torej ješ ob devetih in kasneje. Potem moraš pa še na barko ... Raje sva šla na kosilo. Lilika je našla eno hudo dobro luknjo. V mali prostor so natrpali sedem malih mizic in ves čas je vse zasedeno. Za večerjo je po navadi vrsta pred vrati že 15 minut pred odprtjem, za kosilo sva komaj dobila prostor. Ko sva jedla, so bile vse mize zasedene.

Ocene in komentarji so veliko obetali in tja sva odšla z visokimi pričakovanji, a sva bila vseeno pozitivno presenečena. Dimljen kozji sir na žaru z marmelado iz melone je bil neverjeten. Dušen bikov rep v žepku (kot malo večja spring rolca) na čežani iz rdeče paprike je tudi prekosil pričakovanja, na koncu pa pujsova lička z omako in praženim krompirjem.
Vse vrhunsko. Zraven odlično špansko vino. Za zaključek pa še kanarska sladica 'urugvajski prah'.

Ko sem na koncu dobil še račun za manj kot 40 evrov, so samo še potrdili oceno 5 zvezdic, ki sem jim jo namenil. Vsekakor za ponoviti.

Gran Canaria (Las Palmas). 172. dan

Danes sploh nisva šla z barke. Lepo počasi sva naredila nekaj stvari, ki niti ne bi prišle v dnevnik, če bi se dogajalo kaj bolj razburljivega. Ker bova v nedeljo odplula naprej, sva čistila okna sprayhooda. So že v precej slabem stanju in sva poskusila, če se da kaj narediti za boljšo vidljivost. Najprej seveda pranje z vodo (da odstraniš prah in pesek), potem topla voda z blagim detergentom in sušenje s krpo iz mikrovlaken.

Rezultat ni prepričal. Seveda je bilo dosti boljše kot prej, a ne dobro. Na majhnem koščku sva potem poskušala razne variante, a nič ni izboljšalo videza. Očitno so okna narejena iz poceni plastike, ki ni tako odporna na UV, kot bi morala biti. Lili je s kisom prebrisala notranjost barke, jaz sem dolival destilirano vodo v akumulatorje, malo sva sesala in podobne drobnarije. Končno sem se lotil fiksiranja žic pod sončnimi celicami. Še vedno so namreč provizorično napeljane in pripete s kljukicami na vrvice za obešanje perila. Nič kaj morska rešitev.

Najprej sem kable hotel prilepiti z Bizon lepilom na spodnjo stran panelov, potem pa sem si premislil. Pritrdil jih bom na tanko žico, napeto pod celicami. Ves material imam. Ko montiram zaključke na žičko, mi eden pade v vodo. Ni čudno, saj sem stal na prstih in se stegoval pod celice. Zaključek je tiste vrste, ko moraš v kovinsko skodelico napeljati oba konca žice, gor pride ploščica, nato matica. Še na mizi bi šlo lažje, če bi imel tri roke, a raztegnjen nad vodo bi potreboval štiri. Na srečo imam rezervo. Najprej žička ni dovolj napeta, zato si naredim sistem škripčevja, jo zategnem in ponovim vajo. Za vsak primer sem spodaj podstavil mrežico za ribe. Sedaj mi seveda ni nič padlo (v mrežico).

Žica je lepo napeta. Še odrežem odvečni kos, pa bo. Ampak za žagico je žica pretanka, za klešče pretrda. Samo 2 mm, pa tak cirkus. Grem po Dremel. Bom odfleksal. Zadnjič sem v Merkurju kupil dobre fleks ploščice. Ampak groza: Dremel ne dela. Takoj posumim krtačke, saj je orodje tukaj izpostavljeno prahu stekloplastike in se lahko kaj zapaca. Krtačke so videti kot nove. Prižgem – ne dela – malo zavrtim z roko in nekako na pol dela. Se pa kar dobro iskri pri krtačkah. Verjetno bo treba očistit rotor. Upam, da ni šel kondenzator, saj tega pa nimam. A to bom delal drugič. Zdaj prerežem tisto žico, dokler zverinica za silo dela. Nova ploščica prereže rostfrej, kot da ga ni. Vsaj to, da me niso nafarbali z dragimi ploščicami ...

In takrat me kliče Lili k večerji. Naredila je odličen curry. Iz puranjega stegna in melancana. Curry paste, ki jo sicer doma dela sama in jo porcijsko zamrzne, nimava več in je delala s suhimi začimbami. Pa sem vseeno vse prste polizal. Čez pa špansko pivce. To pomeni konec dela za danes. Jutri je še en dan. Slik pa danes ni, sem tudi že na tesno s podatki. WiFi-ja tukaj ni in moram vse delati s podatki prek telefona. Na srečo sva v EU, sicer bi bil to drag hec. To, kako računalnik in telefon razmetavajo s prenosom podatkov, opaziš šele takrat, ko si dalj časa brez WiFi-ja. Aplikacije se hočejo ves čas osveževati, sistem rabi popravke itd., itd. Nekaj giga na mesec skuriš, če sploh nič nisi na netu. Samo za to, da so naprave žive. Katastrofa, kaj nam delajo. Včasih smo živeli s počasnimi modemi in programerji so zelo pazili na promet po mreži. Zdaj pa užgi po siromaku. A moramo res pretočiti 3 giga za en beden popravek na operacijskem sistemu na telefonu? Jaz bi vso to razvajeno razvijalsko bando dal delat preko modema. Pa da vidimo. Bi bil update velik 3 kilo namesto 3 giga. Huh, tako sem se razburil, da si grem takoj odpret še eno pivce za živce. Se beremo jutri.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron